UČBENIK ZA DIVERGENTNO MIŠLJENJE IN KREATIVNO PISANJE
Milena Blažić: Kreativno pisanje. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport, 1992
že pred desetletji jek nćim pnxlrla kaka novica, da Imajo v Zdnaženlh dižavah Amerike šole za pisatelje in pesnike. Čudili smo se, da Amerikanci ne vedo, da se pesnik rodi, ne pa naredi. Ni nam šlo v glavo, čemu je treba mlade ljudi šolati za pisateljevanje ali pesnikovanje, ko pa je pisateljev in pesnikov že tako preveč. Tedaj še nismo vedeli, da v Ameriki ni tako kot pri nas In da so njihove šole za razvijanje ustvarjalnosti samo neznatni otočki v nemirnem morju poslovnega življenja.
Zdaj te stvari spoznavamo od bliže. K nam prihajajo ameriški profesorji ustvarjalnega pisanja s svojimi gojenci in slovenski pesniki gostujejo na ameriškili univerzah. Pred dvema letoma je izšel Blatnikov zbornik Šola kreativnega pisanja; pred kratkim pa smo dobili lepo Ilustriran učbenik za vodenje tečajev ustvarjalnega pisanja ali za delo v literarnih razredih, ki ga je sestavila Milena Blažič. asistentka za ustvarjalno pisanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ilustriral pa Fojž Zorman, magister knjižne ilustracije. Mlada avtorica se ne naslanja veliko na ameriške avtorje, ampak izhaja predvsem Iz domače šolske tradicije (Matija Llchtenwallner, Silva Trdina. Lojze Kovačlč) in iz svojih izkušenj pri organiziranju tečajev ustvarjalnega pisanja, sprva v okviru Zveze kulturnih organizacij Slovenije, zdaj pa v okviru Pedagoške fakultete v Ljubljani.
Ob knjigi Milene Blažič Ićihko popravljamo naivne predstave o ustvarjalnem pisanju kot šolanju pisateljev in pesnikov. Prilastek ustvarjalen ali kreativen je pritaknjen k besedi pisanje samo zato, da to pisanje razlikujemo od strokovnega, poslovnega ali kakšnega drugačnega pisanja. V knjigi gre zlasti za razgibavanje človekovega mišljenja, razvijanje prožnosti, iznajdljivosti, domiselnosti, izvirnosti. V tradicionalni šoli prevladuje učenje že gotovih spoznanj in zaprto (konvergentno) inlšljenje, ki vodi k eni sami rešitvi problema, vendar v vsakdćinji življenjski praksi to mišljenje kaj hitro odpove. Ustvarjalno pisanje pa temelji v prvi vrsti na odprtem (divergentnem) mišljenju, na odkrivanju zvez med stvarmi, ki jih doslej še rihče ni povezoval, npr. na ustvarjanju zveze med Rdečo kapico in trnovsko osnovno šolo, med kozorogom in zeljem, med severnimi in južnimi pujsi, med čevlji in testom, med obleko in kraškiin pršutom itd. O divergentnem mišljenju so s ovenskl psiliologi, npr. Anton TrstenjEik, Vid Pečjak, Drago Žagar, doslej že veliko pisali. Na razpolago imamo prevedene knjige o reševanju logičnih, matematičnih in di-ugačnili problemov. Naša knjiga pa na podlagi literarnega snovanja pospešuje razvoj funkcij desne možganske hemisfere.
Knjiga je sestavljena iz dveh delov: iz teoretskega uvoda, iz vaj in iz primerov besedil, ki segajo od domislic prolšolskih otrok preko kratkih spisov osnovnošolcev in srednješolcev do študentovsklh pesniških in esejističnih poskusov.
Po psihološki strani se zdijo dragoceni nasveti, naj učencev med pisanjem ne izpostavljamo stresom (Pazite na pravopis! Pazite na zgradbo spisa! Držite se naslova!), naj jim dajemo dovolj časa za premislek (delamo čustvene premore, organiziramo dvojne učne ure) in dovolj gradiva za oblikovanje (skupaj z njimi beremo in razčlenjujemo kvalitetna besedila) ter jim omogočamo, da se postavljajo s svojimi besedili (na literarnih prireditvah ali s tiskanjem njihovlli spisov).
Avtorica se zaveda, da pri organiziranju pouka splošni napotki ne zaležejo dosu, zato nam daje na razpolago številne vaje, ki izzivajo hipne domisleke ali spodbujajo pisanje daljših spisov. Razume se, da so te vaje namenjene samo za začetni zagon. Če hočemo biti izvirni, je treba iskati novih in novlli povezav med stvarmi.
Na koncu knjige lahko beremo besedila mladih avtorjev različne starosti. Doživljajskih (resničnostnlh) spisov je med njimi bolj malo, največje domišljijskih. Navadno pojmujemo otroški spis kot neizvirno In sšušmarjeno besedilo, netočno po vsebini, slabo zgrajeno in polno pravopisnih napak. Tu pa beremo Iskrive spise. V sebi se sprašujemo, ali smo zmožni take miselne svežine in ali bi smeli blü učitelji tako duhovitih otrok.
Ko končujem svoje poročilo o knjigi Kreativno pisanje, bi bilo primerno, da bi povzdignil prst in oštel mlado avtorico, ker se pogosto norčuje iz šolskih navad in ker se zavzema, da naj bi tudi otroci enako kot odrasli avtorji imeli pravico do pesniških svoboščin, vendar tega ne bom naredil. Sam ne vem, zakaj ne; najbrž zato, ker me veseli, da so na svetu tudi ljudje drugačne pameti, kot je moja.
France Žagar Pedagoška fakulteta v Ljubljani
244