Jan. Langerholz
Medved
Stanka je že uekaj čula o medvedih. Veliki so mgnda, kosmati tudi, pa kreraplje imajo na nogah in ostre zobe v gobcu. Pozimi niso skoro nič nevarni, ker spe: poleti bi pa medveda Stanka nerada srečala v gozdu. Kaj, ko bi jo raztrgal in pohrustal? Kdo bi potein mami nagajal, kdo bi Tončka dražil?
Stanka je imela tudi bratca Vinka. \inko je bil pa že kos učenjaka: bil je namreč v prvi šoli v Ljub-ljani. V šolo je hodil, pa na sprehod je tudi včasih šel, in vkljub učenjaku, ki se je že skrival v njegovi koži, je bilo v njem le še toliko otroka, da se je rad ustavljal pxed tistimi izložbami, kjer so prodajali igrače.
O Vseh svetih je bil doma, pa je Stanki pravil, kakšne igrače so naprodaj v Ljubljani. Tiste dni se je Stanki vnela želja po medvedu. Da, tak medved, tak bi pa bil zanjo! Ravno tak kakor živ, samo malo manjši! Če bi ga malo pritisnila, bi pa kar zapel... To bi bil medved, ki bi pel! Ž.iv medved gode, ljub-Ijanski bi pa pel/
»Medved, medved, medved,« ji je potem govoril jeziček, dokler ga na Miklavževo jutro res ni zagle-dala med darili.
»Medved! Joj, medved!«
Pritisnila ga je, pa je zapel... Lepo sicer tisto petje ni bilo, a kdo bo od medveda pričakoval, da bi lepo pel?
*                       ^m^^^^^^^^^R^     ^^^     ^^^L    i^^^^K^* ^^^^^B
Medved je pel, in Ivanki je bilo njegovo petje zelo po volji. Vedno sta bila skupaj, podnevi pri igri, ponoči v postelji. Krepko ga je držala v rokah, dokler ni zaspala, in menda nevede ali pa v sanjah še pri-tiskala na med"vedoy hrbet. Medved je pa pel in pel, dokler mu ni glas odpovedal. Ko je pa medved postal mutast, je moral med staro šaro, kamor je šlo že toliko igrač pred njim in jih bo šlo še nekaj za njim.