Stan Dirdeny: SPIRITUS DEI, 2. del – P.S.I., center za posmrtno inteligenco

	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Ilustracije: akademska slikarka mag. Klarisa Sipoš



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 144666627



ISBN 978-961-96177-2-4 (ePUB)



	http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR

	KAZALO



	SPIRITUS DEI, 2. del

	P.S.I., center za posmrtno inteligenco



	 		 			 METODE EZF

DOSJEJI

GOROVJE MONTES

SLOVO

LIZINA SKRIVNOST

SKRITA JAMA

NEVARNA IGRA

DEŽEVEN POLETNI DAN

PETO NADSTROPJE

CENTER, P.S.I.

TEMNA RESNICA

SKRIVNOSTNO NOČNO SREČANJE





METODE EZF


	 Tim se je ves negotov vračal iz centra, P.S.I. Komaj je čakal, da se bo doma pogovoril z Lizo in ji povedal, kaj so naredili z Michaelom. Prepričan je tudi bil, da bo Liza zagotovo vedela, kaj je pomenilo, mladi raziskovalec, pravzaprav se je hotel pred njo postaviti, kaj vse je že prvega dne dosegel.

	 Iz žepa je potegnil ključ, ki ga je še vedno imel pripetega na okrasno vrvico in odklenil vhodna vrata.

	 Takoj je zavil v svojo sobo. Torbo je odložil tik ob mizi kar na tla in iz omare vzel sveže perilo.

	 Odhitel je v kopalnico, kajti za njim je bil dolg dan.

	 Že po desetih minutah je oprhan in sveže preoblečen zavil v kuhinjo. Bolj iz navade kot zato, ker bi bil lačen, je najprej pogledal v hladilnik, a si je samo natočil kozarec mrzle limonade in z njim v roki odšel v dnevno sobo.

	 Tam je naletel na Lizo, ki se je zleknila po zofi, verjetno zato, da bi si samo malo odpočila, a je zaspala. Ob njej je na tleh ležala odeja, ki ji je verjetno zdrsnila, ker se je v spanju obračala.

	 Tiho, da je ne bi zbudil, je stopil k zofi, pobral odejo, in čeprav je bilo še poletje, jo je pokril, ker ga je zaskrbelo, da se ne bi prehladila. Hotel je podnjo zatlačiti rob odeje, da ji ne bi spet zdrsnila na tla in ravno, ko ji jo je tlačil pod brado, je odprla oči.

	 »Oprosti,« je tiho rekel, »samo pokriti sem te hotel, da se ne bi prehladila.«

	 Liza se mu je nasmehnila, roki potegnila izpod odeje in ga objela.

	 Tim ji je objem, ki je bil topel, a je trajal samo nekaj trenutkov, zmedeno vrnil.

	 »Kako si, Timmy?« je Liza vprašala in širila nosnici, ker je tako lepo dišal po milu.

	 »Pa gre ...« ji je Tim neodločno odgovoril. »Ravno sem se vrnil iz centra, pa ker nam za zdaj še niso dali ničesar za domačo nalogo, sem mislil, da bi izkoristil lep poletni dan in za kako uro ali dve šel k Dorianu in Lucy,« je rekel, a je hitro negotovo dodal, »a smem?«

	 Še vedno si ni bil na jasnem, ali bi bilo dovolj, če bi jo o svojih namenih samo obveščal, ali bi jo moral vsakič tudi prositi za dovoljenje.

	 »Seveda smeš,« mu je Liza prikimala in se pretegnila. »Dolgo sem spala, a mi je prijalo,« je rekla z glasom, v katerem se je zaznalo ugodje. »Zdaj pa mislim najprej nekaj prebrati in potem še moram nekaj, kar mi je še ostalo, pripraviti za predavanja. Še dobro, da sem se zbudila, ker bi me sicer od predolgega spanja bolela glava. Pa hvala, da tako skrbiš zame,« se mu je nasmehnila in sedla.

	 »Malenkost, zate naredim vse,« se ji je Tim nasmehnil, jo na hitro objel, ji na lice stisnil poljubček in odvihral k Dorianu.

	 Liza je še nekaj trenutkov osuplo strmela v prazna vrata, potem pa se je še enkrat močno pretegnila.

	 »Tako poseben fant!« je občudujoče zavzdihnila.

	 Tim je prispel h Kerrovim, a ko je pritisnil na kljuko, se je zaletel v vrata, ker so bila zaklenjena. Nejeverno je gledal vanje in se čudil, kam bi lahko Dorian šel, saj mu ni nič omenil, da bi imel kakšne poti, a se je v trenutku odločil in potrkal.

	 Skoraj še istega trenutka se je z druge strani vrat oglasil globok moški glas:

	 »Kdo je?«

	 »Jaz, Tim. Je Dorian doma?« je Tim hitro vprašal, ker je prepoznal glas Dorianovega očeta.

	 »A, ti si!« je gospod Kerr vzkliknil, odklenil vrata in jih na široko odprl. »Mislim, da Dorian v svoji sobi gleda televizijo. Le naprej!« ga je prijazno povabil in stopil na stran, da je lahko vstopil. »Kako si, mladi gospodič?« se je še pošalil, medtem ko je čakal, da se je Tim sezul.

	 »Dobro. Danes je bilo v šoli proti pričakovanju kar dobro,« mu je Tim odgovoril in mencajoče obstal ob njem, ker ni vedel, ali bi kar stopil k Dorianu ali pa bi počakal, da mu bo gospod Kerr še kaj rekel.

	 »No, to je pa lepo slišati!« je gospod Kerr vzkliknil in videti je bilo, da si je resnično želel pogovora. »Dorian je podobnega mnenja, samo stopnice mu niso všeč. Mislim, da jih je že lani preklel po dolgem in po čez,« se je zasmejal, kot bi se na račun svojega sina malce zabaval.

	 Tim se je le kislo nasmehnil, ker so strme stopnice resnično motile tudi njega. Zahtevale so kar nekaj energije in moči, da se je človek lahko povzpel iz centra.

	 Pokimal je gospodu Kerru, se obrnil in odhitel proti Dorianovi sobi.

	 »Ej stari, si notri?« je negotovo zaklical pred vrati, kot da si zaradi gospoda Kerra, ki je še vedno stal v veži in gledal vanj, ne bi upal takoj vstopiti.

	 »Sem!« je Dorian zatulil iz sobe. »Daj, stopi že noter!« je nestrpno dodal.

	 Zleknjen po postelji je gledal neki akcijski film, kjer so se ravno s hitrimi avtomobili podili po gozdu. Ko je Tim vstopil, je sedel, a pogleda ni odvrnil s televizije.

	 »Kaj gledaš?« ga je Tim vprašal in negotovo obstal ob vratih.

	 »Drugi del Ognjenega viteza,« mu je Dorian, kot bi ga motil, na kratko odgovoril, ne da bi ga sploh pogledal.

	 Tim je sedel k njemu na posteljo in obmolknil.

	 Pol ure kasneje sta še zmeraj tiho sedela, a se je na Timovo srečo serija le zaključila.

	 »In?« se je Dorian, ki je zdaj, ko se je film končal, bil očitno spet pripravljen govoriti, končno oglasil. »Si preživel pri Dolojevu?«

	 »Eh, saj ni bilo nič takega!« je Tim zamahnil z roko. »Čisto po nepotrebnem sem bil vznemirjen. Hotel se je samo pogovoriti z mano, ker bi rad, da mu nekaj pomagam pri delu.«

	 »Kaj pa?« se je Dorian začudil.

	 »Ker se mu je zdelo, da me psihologija zanima, naj bi sodeloval v neki skupini, pa sem pristal,« mu je Tim pojasnil, a ko je videl Dorianov vznemirjeni pogled, je razširil roke in kar planil, »kaj pa mi je drugega preostalo?«

	 »A tako je to?« je Dorian dvomeče pripomnil, čeprav sploh ni bil presenečen, da bo Tim napredoval, ker se mu je zdelo, da se je vedno dobro znašel. »A nimamo danes namena raziskovati?« je menjal temo.

	 »Ja, saj tebe čakam!« mu je Tim nervozno prikimal. »Daj, greva po Lucy, pa gremo zadevo k Ledeni steni preučevat,« je predlagal in takoj stopil proti vratom.

	 »Ne, ne bo šlo!« je Dorian zaklical za njim.

	 Tim se je med podboji v trenutku ustavil in ga nejeverno pogledal.

	 »Z mamo sta šli po opravkih in se bosta vrnili šele zvečer,« mu je Dorian pojasnil.

	 »Kakih opravkih pa?« se Tim ni mogel zadržati, ker se mu je čudno zdelo, da mu Lucy ni nič omenila.

	 »Ne vem,« je Dorian skomignil z rameni. »Teta in Lucy pogosto nekam gresta. Boš že moral čustva prihraniti za malo kasneje,« se je zahihital.

	 Tim je zardel, a rekel ni ničesar. Doriana je toliko dobro poznal, da je vedel, da bo verjetno na račun Lucy moral še marsikatero požreti.

	 Odpravila sta se proti Timovemu domu, kjer sta nameravala vzeti knjige, ki jih bosta kasneje na jasi pod Ledeno steno, tik ob grobu Marte Hopper, preučevala.

	 Tim je na kratko vstopil v hišo in prinesel samo knjigo, Metode EZF, ker so jo že zadnjič določili za prvo analizo, potem pa sta z Dorianom takoj nadaljevala do peščene ravnice.

	 Tim se je ustavil ob maminem grobu in se ob njem udobno namestil v travo.

	 »Te nič ne boli, ko tako hodimo sem?« ga je Dorian nenadoma vprašal.

	 »Seveda me boli, ampak kaj pa lahko naredim?« mu je Tim tiho odgovoril in nemočno skomignil z rameni. »Če sem tukaj ali pa kje drugje, je rezultat isti ... Tudi če ne bi hodil sem, je ne morem obuditi v življenje! Mogoče pa je njej všeč, ker ni sama, mi pa imamo prav tukaj še najlepši mir. A misliš, da bodo člani Organizacije s svečami in rožami hodili sem, da bi preverjali, kaj delamo in zakaj smo tukaj?«

	 Dorian se je zasmejal, ker je vsa napetost, ki jo je v sebi že nekaj časa čutil, nenadoma izginila. Hkrati pa se je zavedel, da je Tim imel prav ... Nič se ni dalo narediti pa tudi tukaj sta resnično imela toliko miru, kot ga ne bi imela nikjer drugje.

	 »Tako, to je to,« je Tim rekel, ko je v roke vzel knjigo. »Že zadnjič smo se odločili, da bi se najprej lotili metod, EZF. Upam, da Lucy ne bo jezna, ker bova zadevo sama malce preučila. Pa saj ji bova, ko se vrne, poročala o vsem, mar ne?« je razpredal, kot bi imel slabo vest, ker sta se z Dorianom sama lotila dela, a ko mu je Dorian odločno prikimal, je navdušeno nadaljeval, »če se spomniš, smo prebrali, da za to ne potrebuješ kaj dosti pripomočkov. Pa poglejmo ... Tukaj piše, da potrebuješ računalnik, mikrofon, velike slušalke in diktafon.«

	 »Hm?« se je Dorian zamislil. »Računalnike imamo vsi trije ... Ti, jaz in Lucy, vsak svojega. Mikrofon imam jaz, slušalke tudi imamo vsak svoje, ampak kaj hudiča pa je diktafon? Nekam znano se mi zdi.«

	 »Saj veš, tisto, kar nekateri uporabljajo, da se posnamejo,« je Tim zamišljeno, malce negotovo rekel. »Ampak počakaj malo, takoj ti preberem, kaj tukaj piše,« se je spomnil, da bi lahko pogledal v knjigo. »Diktafon, ali kot mu tudi rečemo, digitalni snemalnik zvoka, je specializirana naprava, s katero posnamemo glasovni zvok, kot je na primer govor. Lahko posname spekter govora od 15 Hz pa vse tja do 20 kHz in ga pretvori v ustrezno datoteko. Zaznava tudi nižje in višje frekvence ...« je prebral in nenadoma utihnil. »Tega pa nimava, kajne?« se je razočarano zazrl v Doriana.

	 »Ne vem, mislim, da ne ...« je tudi Dorian bil malce razočaran. »Ampak počakaj malo, saj nama ga ni treba imeti!« je spodbudno vzkliknil in se blaženo nasmehnil, kar je pričalo, da je težavo rešil.

	 »Kako, da ne?« ga je Tim nejeverno vprašal.

	 »Saj piše, da snemamo govor, mar ne?« mu je Dorian odgovoril z vprašanjem.

	 »Ja, tako piše, ampak tudi pravi, da za to potrebujemo diktafon,« je Tim negotovo rekel in videti je bilo, kot bi že na samem začetku raziskovanja obupal.

	 »A res ne razumeš?« je Dorian nestrpno vzkliknil, čeprav se je še vedno smehljal. »Če pravi snemalnik, je to skoraj isto, kot bi mikrofon povezal z računalnikom. Verjemi mi, da vem, ker sem se že neštetokrat snemal in preko efektov ustvarjal čudne zvoke.«

	 »Že,« je Tim še zmeraj dvomil, »samo da tukaj piše, da potrebujemo območje med 15 Hz in 20 kHz. A misliš, da tvoj mikrofon to zmore?«

	 »Bova preverila!« se je Dorian takoj odločil, a je oklevajoče dodal, »samo a bi lahko to počela pri tebi? V moji sobi bi sicer imela mir, samo da bi mami in očetu težko pojasnil, kaj počneva, še sploh, če bova povzročala kakšen hrup.«

	 »Brez problema stari,« je Tim zamahnil z roko, »saj veš, da Liza ne bi imela nič proti, poleg tega pa je zelo uvidevna in se v moje stvari ne vtika, če sam nočem. Ampak zdaj raje še malo preberiva, kaj sploh morava početi.«

	 Posvetila sta se knjigi, kjer je bil opisan postopek dela. Naletela sta na veliko neznank, zaradi česar pa se nista vznemirjala, saj je Dorian takoj spodbudno izjavil, da je raziskovalno delo točno takrat raziskovalno, ko človek odkriva novosti.

	 »Tukaj še piše, da morava uporabiti nekakšen program,« je tokrat Dorian bil malo zaskrbljen.

	 »Ja, vidim,« je Tim nič kaj vznemirjeno rekel. »Pa tudi internetna povezava je navedena, kjer ga lahko zastonj suneš!« se je zadovoljno zahihital, ker je zdaj bil on tisti, ki je problem rešil. »Ne bo težav!« je prepričljivo dodal.

	 Spet sta se poglobila v branje in prišla do konca prvega poglavja.

	 »Tukaj lahko nehava,« je Dorian bil prepričan. »Dalje je opisana samo teorija, kaj je frekvenca, kako niha, nekaj o valovih in zakaj ne slišimo vseh spektrov. Mislim, da nama tega ni treba vedeti. Greva preizkusit?« je predlagal, in ko mu je Tim prikimal, je takoj vstal in se pognal proti ograji na koncu peščene ravnice. »Grem po mikrofon, vse ostalo pa tako imaš sam!« je še zaklical, ne da bi se ustavil.

	 »Kar v mojo sobo pridi, bom tam!« je Tim samo še utegnil zaklicati za njim.

	 Vstal je in počasi stopil za Dorianom.

	 Ko je prišel domov, je najprej hotel poiskati Lizo, da bi ji vseeno povedal, kaj bosta z Dorianom počela. Pogledal je v dnevno sobo, a je tam ni bilo več.

	 »Verjetno je morala kam?« je zamišljeno zamrmral in zavil v kuhinjo.

	 Vzel je stol, ga odnesel v svojo sobo in postavil ob pisalno mizo, da bo Dorian imel kam sesti.

	 Vklopil je računalnik ter najprej preveril vse parametre na matični plošči in kmalu za tem je že bil v sistemu.

	 Odprl je knjigo in poiskal navedeno internetno povezavo, kjer je bil jasno zapisan tudi naslov programa, ki ga bosta z Dorianom potrebovala.

	 V brskalnik je napisal, www.download ... in kmalu je bil na želeni spletni strani. Poiskal je opcijo hranjenja na disk in takoj za tem se je program že prenašal v določeno datoteko.

	 Temu opravilu je bil povsem kos ... Vedel je, kako se tem rečem streže in že naslednjo minuto je program bil naložen na njegovem računalniku.

	 Poiskal je ikono, ki se je med inštalacijo samodejno namestila na namizje in pritisnil nanjo ... Program se je zagnal.

	 Najprej je kliknil na, Pozdrav uporabniku in kmalu za tem se je prikazala uporabniška stran, ki je bila cela prazna, samo po sredini je čez vso širino ekrana tekla črna horizontalna črta.

	 S pogledom je preletel čez ukaze, Datoteka, Možnosti, Efekti, Pretvorba in Pomoč, ki so bili nameščeni ob zgornjem robu ekrana.

	 Program se mu ni zdel nič posebnega ... Takšnih oblik je bil navajen. Bil je zadovoljen, da so bili vsi programi več ali manj oblikovani po istem kopitu ... Se mu vsaj ne bo treba na novo učiti.

	 Najbolj sta ga zanimala gumba, Efekti in Možnosti. Odločil se je, da si bo najprej ogledal, kaj mu je nudil gumb, Možnosti, zato se je s kurzorjem postavil nanj in s pritiskom na miško potrdil izbor.

	 Odprl se je dodatni niz ukazov, Glasnost, Frekvenca, Hitrost, Glas, Čistost ... in še nekaj drugih, a se z njimi trenutno ni imel namena ukvarjati, ker karkoli bi naredil, bi bilo brezpredmetno, ker program ni tekel, zato ne bi delovalo.

	 Medtem se je vrnil Dorian, ki pa ni samo mikrofona na stojalu prinesel, ampak tudi velike slušalke, s katerimi bi si lahko prekril skoraj polovico glave, ne samo ušesa.

	 »Tukaj je!« je razburjeno vzkliknil in proti Timu potisnil ogromen mikrofon. »Vzel sem tudi rezervne slušalke, da bova lahko oba poslušala. Saj imaš razdelilnik v zvočni kartici z možnostjo uporabe več slušalk?« ga je vprašal, čeprav je odgovor že poznal.

	 Tim je že pred nesrečo precej vlagal v svojo računalniško opremo in Dorian je vedno bil zraven.

	 »Jap, imam,« mu je Tim pritrdil in takoj slušalke in mikrofon priklopil na računalnik.

	 »Kaj pa zdaj?« je Dorian vprašal in sedel na kuhinjski stol.

	 »Tukaj piše, da najprej karkoli posnamemo, oziroma vprašamo,« je Tim rekel, ko je pogledal v knjigo.

	 »Kaj pa sploh pomeni, EZF?« si Dorian ni bil na jasnem. »Dajva, najprej preberiva, s čim se bova sploh ukvarjala.«

	 Tim je prikimal in knjigo spet vzel v roke. Odprl jo je na začetku drugega poglavja ter bral:

	 »S postopkom, EZF (elektronski zvočni fenomen) posnamemo elektro-frekvenčne nivoje. Snemanje lahko izvajamo z mnogimi preprostimi napravami, na primer s klasičnimi magnetofoni, s kakršnimi so pionirji na tem področju začeli. Danes v času elektronske tehnologije pa meritve opravljamo s specializiranimi laboratorijskimi snemalniki, s katerimi lahko zajamemo spekter zvoka vse od 0 Hz pa do 30 kHz, pa tudi s preprostimi napravami, kot so t. i. EZF rekorderji, ki jim rečemo tudi naprave za snemanje elektronskih zvočnih frekvenc. Uporabimo lahko tudi metodo, PEZ, pri kateri lahko zaznamo vsakršni, še najmanjši pojav zvoka vseh frekvenc, torej nam slišnega in tudi neslišnega. Metoda je namenjena za zaznavanje glasov mrtvih, ki so ...«

	 Tim je v trenutku obmolknil in z Dorianom sta se spogledala.

	 »Preberi še enkrat!« je Dorian razburjeno vzkliknil.

	 Tim je globoko zajel sapo in zadnji stavek ponovno prebral, a tokrat do konca:

	 »Metoda je namenjena za zaznavanje glasov mrtvih, ki so okoli nas in želijo z nami vzpostaviti stik.«

	 Minuta molka, ki je takoj za tem sledila, je jasno govorila, da se fanta nista niti zavedala, kaj sta pravzaprav nameravala početi.

	 »Pa si upava to delati?« je Tim prvi prekinil molk.

	 Dorian ga je začudeno pogledal.

	 »Kaj nama pa morejo?« je lahkotno rekel in skomignil z rameni. »Jaz sem za! Sploh pa, a ne dela P.S.I. nečesa podobnega, samo na malo bolj krut in boleč način? Zakaj jih ne bi prehitela?«

	 »Pa saj ne misliš, da oni o tem nič ne vedo?« ga je Tim kar hitro postavil na trdna tla. »Prepričan sem, da tako kot je lahko Liza knjige prinesla iz knjižnice, so tudi njim brez problema dosegljive. Poleg tega pa že imajo vse potrebno znanje, saj zaposlujejo same strokovnjake, doktorje znanosti!«

	 »Vem, da marsikaj vedo, ampak zakaj stvari ne bi tudi midva preučila?« se Dorian ni pustil omajati. »Nič naju ne stane!«

	 »Ok, pa dajva,« se je Tim vdal in takoj začel s pripravami na poskus. »Aja, a si preveril mikrofon, ali bo sploh snemalo?« se je spomnil navodil.

	 Prepričan je bil, da bi ju prenagljeni začetek, samo zato, ker si ne bi vzela dovolj časa, da bi prebrala navodila in bi potem zaradi tega seveda spregledala to in ono, vodil v poraz.

	 Dorian je pograbil mikrofon, ga obrnil na glavo in preveril tehnične podatke na etiketi, kjer je pisalo, Uporabno med 15 Hz in 30 kHz.

	 »No, to je to, lahko začneva!« je bil navdušen. »Kaj še piše v knjigi?«

	 Prisegal je na vse, kar je imelo opraviti s tehniko, zato je komaj čakal, da bosta nadaljevala. To, da bosta počela nekaj novega, nekaj, česar on še nikoli ni počel, pa tudi strah pred tem, kar bosta počela, mu je kri pognalo po žilah.

	 »Kaj pa bova rekla?« je vprašal, ker se je hotel vnaprej dobro pripraviti.

	 »Kaj pa vem?« je Tim nekoliko okleval. »Nekaj, kar je smiselno. Mislim, da če vprašava tišino, kako se naredi vaniljev sladoled, ne bova dosti izvedela. Najprej bi lahko vprašala, ali je sploh kdo zraven,« se je spomnil in na računalniškem zvokovnem programu pritisnil tipko, Snemaj.

	 Na ekranu se ni spremenilo nič, samo v levem spodnjem kotu so začele teči sekunde.

	 »Hej! Halo!« je Dorian glasno zaklical v mikrofon. »Je kdo tukaj?« je malo tiše vprašal in po tem takoj utihnil.

	 Tim, ki je še vedno prebiral navodila, da le ne bi česa spregledala, je glasno prebral:

	 »Med vprašanjem in odgovorom je vprašanemu potrebno dati dovolj časa.«

	 »Koliko pa?« se je Dorian takoj pozanimal.

	 »Kaj pa vem?« je Tim bil negotov. »Tu piše samo dovolj. Dajva jim eno celo minuto,« je predlagal.

	 Tiho sta sedela in napeto pogledovala po Timovi sobi, kot bi pričakovala, da bosta tistega, ki ga bosta posnela, kje v kakšnem kotu zagledala, a je vse bilo še tako kot prej.

	 Ko je od Dorianovega vprašanja pretekla minuta, je Tim snemanje ustavil.





	 Črta, ki je bila pred snemanjem v celoti povsem ravna, se je na določenih mestih, kjer sta nekaj posnela, nagrbančila v skupke zgoščenih valovitih črt.

	 »Ej, to je videti tako kot tiste krivulje, ki se izrišejo, ko merijo potrese!« je Dorian navdušeno vzkliknil.

	 »Ja, samo da so tukaj valovi precej bolj zgoščeni,« mu je Tim prikimal in mu predlagal, »dajva, poslušajva, kaj sva posnela.«

	 Zavrtela sta celotni posnetek, vendar pa nista slišala ničesar drugega kot le lastno govorjenje in dihanje.

	 »Nič!« je Dorian bil razočaran. »Samo sebe sva posnela!«

	 »Dajva, poslušajva še enkrat,« je Tim potrpežljivo predlagal in oba sta spet napeto prisluhnila, a tako kot prvič tudi zdaj razen svojih glasov nista ničesar slišala.

	 »Bojim se, da je vse skupaj en prazen nič!« je Dorian slabe volje vzrojil.

	 »Ej, umiri živce!« ga je Tim, ki je bil tudi že malce nejevoljen, ampak se je trmasto odločil, da ne bosta odnehala, nadrl. »Pomisli, če bi bilo to tako lahko, potem to ne bi več veljalo za paranormalno, ampak normalno!«

	 »Prav imaš!« se je Dorian, ki mu je postalo nerodno, ker je bil nepotrpežljiv, že malo umiril. »Kaj še piše v knjigi?«

	 »Zajeti nivoji šuma človeku niso slišni in zato jih je treba ojačiti in očistiti,« je Tim nadaljeval tam, kjer sta prej končala. »No, tu imaš zdaj!« je vzkliknil in bral dalje, »nivoji so prešibki, zato jih do trikrat ojačimo. Šele, ko jih boste ojačili, boste na prej ravni črti opazili manjše valove, ki se nenadoma izrišejo in so neenakomerni. Da kanale še dodatno očistimo, s tipko, Redukcija zvoka odstranimo šume. To je to. Ničesar več ne piše,« je skomignil z rameni in predlagal, »poskusiva vse to narediti.«

	 Dorian je resnobnega obraza prijel za miško in s kurzorjem poiskal omenjene ukaze. Pazljivo je izvedel celoten opisan postopek.

	 Skupki valov na črti, ki so bili že ves čas vidni, so se izrazito zvišali in kmalu se je na nekem, prej povsem ravnem, delu črte prikazal nov skupek neenakomernih, nižjih valov.

	 »Tukaj!« je Tim vznemirjeno pokazal na novi skupek. »Poslušajva, kaj sva na tem mestu posnela.«

	 Spet sta posnetku pozorno prisluhnila, a sta na predelu novonastalih valov slišala le nekakšno potrkavanje in nejasne šume.

	 »Hm, kaj pa zdaj?« je Tim vprašal.

	 Dorian je strmel predse, ker je napeto premišljeval. Nenadoma se je udaril po čelu in vzkliknil:

	 »Že vem, kaj bi lahko bilo krivo! Zmanjšaj hitrost!«

	 Tim je izvedel ukaz in hitrost spustil na eno desetino začetne nastavitve.

	 Spet sta posnetek pozorno poslušala.

	 »Stoj!« je Tim razburjeno vzkliknil. »Si slišal?«

	 Dorian je ob njegovem vzkliku kar poskočil, a je razočarano odkimal, da ne.

	 »Daj, poslušaj še enkrat, točno na tem mestu!« je Tim kar planil in mu pokazal gmoto novonastalih črtic na ravni črti.

	 Dorian je posnetek ponovno zavrtel, a je še vedno slišal samo njun popačeni, upočasnjeni govor, ko pa se je posnetek vrtel na mestu, ki mu ga je prej Tim pokazal, sta zaslišala nizek glas, ampak še vedno nerazločen.

	 »Prekleto, če je že komunikacija tako težka, kako se bomo pogovorili?« je Dorian vprašal.

	 »Hm, mislim, da bi morala še kaj storiti,« je Tim zamišljeno rekel. »Poglejva možnost, Efekti dodatno. Tukaj piše, Premakni ekvilajzer navzdol, navzgor,« je bral in zraven napeto premišljeval. »Hm, to ne bo!« je bil prepričan. »Kaj pa tole? Piše, reverzibilno. Kaj pa to pomeni?«

	 »Kolikor vem, pomeni obratno ali obrnjeno,« je Dorian rekel ter mu svetoval, »preskusi, pa bova videla!«

	 Tim je izvedel ukaz in pozorno sta poslušala. Slišala sta samo šume.

	 »Daj, poskusi signal še dodatno ojačati, pa zvok še enkrat z reduciranjem očisti,« mu je Dorian, ki je dobro vedel, kako lahko nastavitve močno vplivajo na dobljene rezultate, predlagal.

	 Pri svojih maketah električnih napeljav je doživel že kar nekaj uspehov, pa čeprav je do zdaj doma že dva krat povzročil kratek stik, da so po celotni hiši ostali brez toka.

	 Tim je ponovno izvedel vse nastavitve in spet sta prisluhnila posnetku.

	 V prvem delu sta slišala svoj popačeni, upočasnjeni, vzvratni govor in šume pa spet samo šume, potem pa se je posnetek približal mestu, ki sta ga imela posebej označenega ... Kazalec je preletel čez drobne, neenakomerne črtice in šum se je ojačil.

	 »Zdravo tukaj sem,« sta končno zaslišala nekoga reči.

	 Oba fanta sta najprej široko razprla oči in zaradi šoka sta skoraj pozabila dihati, potem pa sta posnetek nejeverno znova in znova zavrtela in pozorno poslušala vsak, še tako neznaten šum, ker sta se hotela prepričati, da nista napačno slišala.

	 »Kdo bi si mislil, da morava poslušati obrnjen zvok?« je Dorian zamišljeno rekel.

	 »Mogoče pa je bilo to potrebno samo v tem primeru?« je Tim premišljeval. »Premalo še veva o vsem, da bi lahko zagotovo trdila, da je glas slišen samo z reverzibilnim postopkom.«

	 »In kaj zdaj, ko sva končno nekoga priklicala z one strani?« je Dorian negotovo vprašal, ker je bil že popolnoma prepričan, da se nista zmotila. »Kako bova izvedela, kod je bil?«

	 »Ponoviva snemanje, pa vprašajva, kdo je. Če se prej nisva zmotila, bova odgovor dobila, če ne, pa je bila samo najina fantazija ali pa naključje,« mu je Tim, ki si je prav tako močno želel, da bi zvedel, kdo se jima je oglasil, predlagal.

	 Dorian mu je prikimal in takoj pritisnil na tipko, Snemanje, in ker je bil razburjen, je v mikrofon zatulil:

	 »Kdo pa si? Predstavi se!«

	 »Če bi se name tako zadrl, ti iz principa ne bi odgovoril!« ga je Tim nadrl. »Misliš, da je ona stran tako daleč, da moraš tuliti, da bi te slišali?«

	 »Aja, oprosti,« se je Dorian opravičil in s pogledom zakrožil po sobi, kot bi iskal skrito znamenje, ki bi mu namignilo, da mu je bilo oproščeno.

	 Spet sta počakala in snemala eno minuto, kot sta naredila že prvič. Ponovila sta postopek ter uskladila vse nastavitve in parametre, ponovno očistila signal in prisluhnila.

	 Ko se je kazalec približal mestu zgoščenih črtic, sta bila oba vsa vznemirjena, a sta, ko ga je preletel, slišala šume in monoton, počasen, a jasen govor.

	 »Caelia sem,« se je zaslišal nizek ženski glas. »Oproščeno, Dorian.«

	 Tim je ves otrpnil, Dorian pa je od osuplosti skoraj padel s stola. Tolikšnega uspeha nista pričakovala!

	 »Ej, stari!« je Dorian tulil in od navdušenja kar poskakoval po sobi. »A se sploh zavedaš, kaj nama je uspelo?«

	 »Ja, začetek nečesa novega ...« je Tim komaj iztisnil iz sebe, ker ni bil nič manj razburjen kot Dorian. »Zadevo bova še preučevala ... Če je to res, potem sva v prednosti pred Organizacijo!« je vzkliknil, ko je malo prišel k sebi. »Sicer pa bom lahko kmalu sam preveril, saj veš, da sem mladi raziskovalec,« se je spomnil.

	 Dorian mu je zamišljeno prikimal, ker mu ni bilo niti najmanj jasno, kaj je mladi raziskovalec pomenilo in kako bi mu ta naziv lahko koristil. Seveda pa o dogodkih z njegovo kartico še ni ničesar vedel, ker mu jih je Tim zamolčal, saj je hotel svoje domneve, kaj se je z njo dogajalo, najprej preveriti sam.

	 »Saj ne boš zameril, če bi se počasi odpravil domov?« je rekel in se močno pretegnil. »Malo sem utrujen in seveda razburjen!« je dodal in široko zazehal.

	 »Ti kar,« mu je Tim razumevajoče prikimal, »pa se jutri vidiva.«

	 Dorian se je takoj zehajoč pobral domov. Še na mikrofon in slušalke je pozabil in jih kar pustil pri Timu.

	 Tim je še nekaj časa poslušal posnetke, in ko je tudi sam nekajkrat široko zazehal, jih je varno shranil v posebno skrito mapo na disku računalnika. Bil je utrujen, pa čeprav je ura kazala šele sedmo zvečer.

	 Počasi se je napotil v kopalnico in se kar hitro vrnil oblečen v pižamo.

	 Liza se še zmeraj ni vrnila domov. Verjetno je imela kakšne obveznosti in opravke.

	 V dnevni sobi se je zleknil na zofo in se še nekaj časa trudil, da bi na televiziji gledal nekakšen film o ribištvu in iskanju plena, a je, kot bi trenil, zaspal.

	 Nenadoma je odprl oči in prvo, kar je zagledal, je tik nad svojim obrazom zagledal platnice velike odprte knjige.

	 Zmedeno je pogledal okoli sebe ... Z glavo je slonel v Lizinem naročju.

	 Liza je v rokah držala knjigo in brala.

	 »Dobro jutro,« je nežno rekla, ko je začutila, da se je zganil.

	 »Ojla,« je Tim samo zamrmral, ne da bi se premaknil, ker se je tako zleknjen po zofi, z glavo v njenem naročju, prijetno počutil. »Koliko je ura?«

	 »Okoli polnoči,« mu je Liza sproščeno odgovorila.

	 »Že?« se je Tim začudil in nejeverno pogledal v Lizo, ki mu je samo prikimavala. »Videti je, da sem pri gledanju televizije zaspal,« je zamrmral. »Moral bi v posteljo, pa se mi nekako ne ljubi.«

	 »Saj ti ni treba,« se je Liza nasmehnila. »Zapri oči in kar tukaj spi dalje.«

	 Tim jo je nejeverno pogledal, a ni niti poskušal ugotoviti, ali je resno mislila ali pa se je samo šalila. Še bolj udobno se je raztegnil po zofi in zaprl oči.

	 Ni bilo dolgo, ko se je iz Lizinega naročja slišalo samo umirjeno, enakomerno dihanje ... Tim je zaspal.





DOSJEJI


	 Tim se je prebudil zgodaj zjutraj, ko je zunaj še bil mrak in sonce še ni niti pogledalo izza gorovja, Montes. Zvezde so že zbledele, le na najnižji točki prebujajočega se, jutranjega neba je skozi okno zagledal bleščečo zvezdo, Jutranjico.

	 Zmedeno je pogledal naokoli po mračni sobi, da bi ugotovil, kje se je zbudil ... Še zmeraj je z glavo ležal v Lizinem naročju.

	 Liza je na zofi sede spala. Nagnjena je bila nekoliko na stran, tako da se je opirala na naslon. Roko je imela položeno na njegovo glavo, kot bi ravno v trenutku, ko ga je hotela pobožati, zaspala.

	 Tim se ni niti premaknil, ker se je tako, z glavo v njenem naročju, prijetno počutil. Oči je trdno stisnil skupaj in negibno obležal, da ne bi Lize zbudil.

	 Še sam ni vedel, kako dolgo je tako miroval, a se je medtem zunaj že skoraj povsem zdanilo in slišati je bilo prvo ptičje petje.

	 Naposled se je Liza le premaknila in odprla oči. Bila je presenečena, ker se je zbudila sede na zofi, a ko je pogledala v svoje naročje, so se ji usta razlezla v širok nasmešek.

	 V Timovi sobi je zazvonila budilka, zato se niti Tim in ne Liza nista več mogla pretvarjati, da sta spala.

	 »Dobro jutro!« se je Liza prva oglasila.

	 »Jutro,« je Tim zamomljal in močno zazehal. »Zaspal sem pri tebi v naročju,« je rekel in jo s slabo vestjo pogledal, kot bi pričakoval, da ga bo nadrla. »Nisem nameraval,« se je opravičil, pri čemer se je grdo zlagal.

	 »Nič hudega,« se je Liza nasmehnila. »Kadarkoli lahko.«

	 Tim, ki je bil zdaj že povsem prebujen, je planil pokonci, odvihral v svojo sobo in izklopil budilko, potem pa je pohitel v kopalnico, Liza pa je medtem poskrbela za zajtrk.

	 Sedela sta za mizo v kuhinji in imela sta še dovolj časa, da sta, medtem ko sta jedla, prijetno kramljala.

	 Tim je ravno brezskrbno žvečil velik grižljaj sendviča, ko se je nečesa spomnil, kar ga je begalo že od včerajšnjega dne, a Lize ni imel priložnosti vprašati, ker je ni bilo doma.

	 »Liza, povej mi, kdo je dr. Stephen Core?« jo je presenetil z vprašanjem.

	 »Kdo?« se je Liza začudila.

	 »Zanima me, kdo je dr. Stephen Core?« je Tim ponovil.

	 »Vrhunski strokovnjak in eden vodilnih v centru. Kaj pa te zanima?« je Liza resnobno vprašala in videti je bila vsa napeta. »Kaj si pa imel z njim?« je sumničavo vprašala.

	 »Nič!« ji je Tim takoj prepričljivo zatrdil in brezbrižno zamahnil z roko, da bi jo pomiril. »Samo včeraj ga je nekdo pri fiziki omenil pa me je zanimalo, kdo je,« se ji je tega jutra že drugič zlagal, ker niti njej ni hotel povedati, čeprav ji je močno zaupal, kaj se mu je s kartico dogajalo.

	 »Je svetovno priznan strokovnjak in vodilni na področju valovanja, zato verjamem, da si pri fiziki slišal zanj,« je Liza pomirjeno nadaljevala, ko je ugotovila, da se ni zapletel z dr. Corom. »Pa tudi ne verjamem, da ga boš spoznal, ker ni pedagoško usmerjen in je v naši instituciji na najvišjem položaju. Sploh pa je strašansko nedružaben človek. Če pa boš kdaj z njim imel opravka, boš vedel, da si v težavah.«

	 »V težavah?« se je Tim, ki je mazal že drugi sendvič, začudil. »Zakaj pa? Kaj bi pa moral takega narediti, da bi se najini poti prekrižali?«

	 »Kaj pa vem?« se je Liza zamislila. »Tudi sama ga bolj slabo poznam. Samo enkrat sem ga srečala pa verjemi mi, da si ga niti ne želim več!« je nasršeno rekla in resnobno nadaljevala, »aroganten človek je, zelo vzvišen in ne smeš mu oporekati. Je grozno nedružaben in ne pozna usmiljenja, in če boš z njim imel posla, boš najmanj izključen iz šole.«

	 »A tako je to?« je Tim samo zamrmral.

	 Pojedla sta zajtrk in pospravila posodo z mize, le da sta jo tokrat samo odložila v umivalno korito, kjer bo morala počakati do popoldneva, kajti oba sta morala od doma.

	 »A greva skupaj?« ga je Liza vprašala.

	 »Jap, seveda!« ji je Tim takoj pritrdil, ker je njeno družbo resnično imel rad. »Samo spotoma bova pobrala še Lucy in Doriana, če te ne moti,« je še rekel, medtem ko je že bil na poti v svojo sobo.

	 Liza mu je samo odsotno prikimala, ker si je ravno skrbno pripravljala stvari, ki jih je nameravala vzeti v službo.

	 »Ne pozabi kartice!« je zaklicala proti njegovi sobi.

	 »Hvala, ampak mislim, da je to prva stvar, ki mi pride na misel, ko se zjutraj zbudim,« ji je Tim zatrdil, medtem ko je v torbo prav divje zlagal vse potrebno.

	 Skupaj sta stopila pred vhodna vrata in Liza jih je skrbno zaklenila. Molče sta hodila drug ob drugem.

	 Tim jo je skrivoma opazoval in zazdelo se mu je, da je njen obraz tako svetlo sijal kot zvezda, Jutranjica, ki jo je zjutraj skozi okno videl na nebu.

	 »In kaj imaš danes na urniku?« ga je Liza malce z zadrego vprašala, kot bi vedela, o čem je premišljeval in bi mu hotela misli speljati drugam.

	 »Hm, če se prav spomnim, imamo prvo uro računalništvo, kasneje zgodovino in kot zadnjo uro uvod v astronomijo,« ji je Tim negotovo odgovoril, kot bi ga Liza z vprašanjem presenetila. »Pa ti, kaj pa imaš ti danes?« jo je vljudno povprašal.

	 »Mislim, da imamo ob desetih sestanek,« je Liza bila zdaj tista, ki je bila zaradi vprašanja presenečena. »Pa nove zbirke knjig moram evidentirati in jih razporediti po policah,« je dodala, ko se je zbrala.

	 »Kje pa je knjižnica?« jo je Tim vprašal, ko se je spomnil, da tega še sploh ni vedel.

	 »Uh, globoko pod zemljo, še tri nadstropja nižje od kleti. Tja ne vodijo nobene stopnice. V knjižnico, ki je tako velika kot celotna površina zgradbe centra, lahko prideš samo z dvigalom. Shranjenih imamo čez petdeset tisoč knjig vseh zvrsti!«

	 Tim je samo presenečeno zažvižgal, a rekel ni ničesar več, ker sta že prišla do razpotja, kjer bi morala čakati Lucy in Dorian, a ju še ni bilo tam.

	 Ustavila sta se in potrpežljivo čakala.

	 Tim je že premišljeval, da bi, ker je bil Dorian blizu doma, če se ne bi pravi čas prikazal, stekel preverit, ali mu morda budilka ni zvonila.

	 Naposled se je Dorian le prikazal, ampak bil je drugačen, kot sta ga z Lizo bila vajena ... Resnega obraza je mrko gledal predse.

	 »Dobro jutro!« sta mu oba zaželela.

	 »Zdravo!« je Dorian s sklonjeno glavo kratko odvrnil.

	 Tim je takoj vedel, da nekaj ni bilo v redu.

	 »Kaj pa je narobe?« ga je zaskrbljeno vprašal in obšle so ga zle slutnje, ker z njim ni bilo Lucy.

	 Dorian je končno dvignil glavo in ga pogledal ... V očeh sta se mu zrcalila skrb in strah, ko mu je odgovoril:

	 »Včeraj se teta, Fanny in Lucy nista vrnili! Čakali smo dolge ure in zaspal sem šele ob dveh zjutraj. Najmanj stokrat smo ju klicali in jima pošiljali SMS-je, pa nista odgovorili niti na klice niti na sporočila!«

	 Tima je zvilo v trebuhu.

	 »Kam sta pa šli?« je Liza, ki jo je novica čisto pretresla, vprašala.

	 »Ne vemo!« je Dorian kar v množini odgovoril, ker si je skrb zanju delila prav vsa družina. »Danes bo moj oče šel po poti, ki jo običajno prepotujeta. Lahko, da se jima je kaj pripetilo. Kolikor poznam očeta, bo naredil vse, kar se bo dalo, da ju bo našel. Sodelovali bodo tudi vsi člani Bratovščine,« jima je z upanjem v glasu pojasnjeval.

	 »Potem pa sva z Lizo zraven!« je Tim burno planil, a je vseeno oklevajoče pogledal Lizo in negotovo vprašal, »kajne?«

	 »Seveda, o tem sploh ni dvoma!« mu je Liza takoj pritrdila.

	 »Mama se tako boji za svojo sestro in Lucy, da niti za sekundo ni zatisnila očesa!« jima je Dorian pretreseno razlagal. »Še nikoli do zdaj se ni zgodilo, da bi odšli, ne da bi vedeli, kam! Zmeraj se obvestimo, kam kdo gre. Tokrat pa sploh nista nič omenili, enostavno sta odšli pa niti priklicati ju ne moremo!«

	 Tim je osuplo strmel vanj in preprosto ni mogel verjeti, ker ga še nikoli ni videl tako obupanega in polnega bolečine, saj je ravno prav Dorian bil zmeraj tisti, ki je bodril druge, ko so bili v skrbeh, a videti je bilo, da je zdaj sam potreboval tolažbe.

	 Liza je stopila k njemu, ga tesno objela in mu zašepetala:

	 »Ne skrbi, vse bo še v redu!«

	 »A gremo, ker nam že počasi voda teče v grlo,« ju je Tim opomnil, ko je pogledal na uro in je bilo samo še osem minut do osme.

	 Ubrali so bližnjice vse do vhoda v center, P.S.I., kjer jih je spet pričakal vratar, ki je bil bolj podoben gorili kot vratarju. Aktiviral jim je kartice, a je Lizino in Dorianovo takoj vrnil, le pri Timovi se je nekoliko pomudil. Ogledal si jo je in mu jo z nasmeškom vrnil.

	 »Pozdravljen gospodič, vaši privilegiji pa kar bodejo v oči!« ga je prijazno ogovoril.

	 Tim je kartico brez besed vzel in jo pospravil v žep.

	 Dorian in Liza sta ga zmedeno pogledala in Liza je takoj vprašala:

	 »Kaj pa je bilo to?«

	 »Eh, nič,« je Tim nejevoljno zamahnil z roko, ker ga je vratar s svojim pozdravom očitno spravil v težave. »Včeraj sem pri psihologiji malo preveč povedal pa me profesor, Dolojev, želi v skupini mladih raziskovalcev,« ji je tiho pojasnil, medtem ko so po ploščadi hiteli proti strmim stopnicam.

	 »Kaj!« je Liza tako razburjeno planila, da se je kar ustavila. »A se ti je zmešalo, ali kaj?« je jezno povzdignila glas in spet stopila dalje. »Pa zakaj pri večnem bogu mi nisi nič omenil?« je že tako glasno, razburjeno govorila, da sta Tim in Dorian zaskrbljeno pogledovala proti vratarnici, ali jo je vratar slišal.

	 Dorian je upočasnil korak in se potuhnil za njunima hrbtoma, kot bi bil on kriv za vse skupaj.

	 »Č-Če p-pa te ni bilo doma,« je Tim zajecljal, »kako naj bi ti povedal?«

	 Liza je globoko zajela sapo in nekaj trenutkov, dokler se ni obvladala in zbrala, ni ničesar več rekla, potem pa je stopila na stopnišče, in ko so se začeli spuščati, je že povsem umirjeno, a z zelo resnim glasom, nadaljevala:

	 »Timothy to, kar sem zdaj slišala od tebe in videla pri vratarju, te lahko pahne v velike težave. Kmalu boš ti tisti, ki bo delal proti nam, proti Bratovščini. Mladi raziskovalec samo pomeni pomočnik, ki kasneje postane strokovni delavec.«

	 »Pa kaj naj zdaj naredim?« je Tim negotovo skomignil z rameni, ker ni vedel, kako bi lahko stvar popravil.

	 »Kar je, je ...« je Liza po premisleku rekla. »Nič ne moreš, ker si v njihovi evidenci. Zdaj si njihov in ne moreš si več premisliti ter nehati sodelovati, ker te ne bodo kar tako izpustili iz svojih krempljev. Edino, kar lahko še narediš, je, da ne boš silil v ospredje in boš poskušal biti čim bolj zadržan in neopazen, čeprav se ti bo gabilo, ko boš videl, kaj boste počeli.«

	 Tim je mrko gledal predse, ker je bil zdaj, po Lizinih zagotovilih, prepričan, da se je spravil v godljo, a se Organizaciji ni mislil kar tako predati v roke, zato je še vedno mrzlično premišljeval, kako bi se lahko rešil iz nastale situacije.

	 »Ej!« je nenadoma radostno vzkliknil, pri čemer se mu je obraz v trenutku razjasnil.

	 »Kaj?« je Dorian, ki se je že ves čas za njima molče spuščal po stopnicah, napeto planil.

	 »Lahko pa bi bil izvrsten vohun!« jima je Tim navdušeno obelodanil, česa se je domislil. »Kaj misliš, Liza?« se je poln upanja obrnil k njej. »Lahko bi pomagal Bratovščini, ker bi jim prinašal sveže podatke o tem, kaj se v centru dogaja!«

	 »Pravzaprav bi lahko,« je Liza presenečeno rekla, »ampak naj te še enkrat opozorim, da tisto, kar boš videl, bo verjetno malenkost v primerjavi s tistim, kar v resnici v centru skrivoma počnejo.«

	 »Pohitimo!« je Dorian vzkliknil, »samo minuto še imamo!«

	 Liza se je v preddverju od njiju na hitro poslovila ... Doriana je obžalujoče pobožala in Tima poljubila na lice ter takoj za tem odvihrala proti ozkemu hodniku na koncu preddverja.

	 Tim in Dorian sta pospešila, skoraj sta tekla, ker si nikakor nista želela zamuditi pouka. Hitela sta po hodnikih proti svojemu razredu kar brez pomoči kartice, ker sta pot zdaj že poznala.

	 V razred sta vstopila v zadnjem trenutku, ker se je takoj zatem že oglasila ura v preddverju. Seveda sta doživela obtožujoče poglede sošolk in sošolcev, ki so bili tako zgovorni in so jima govorili:

	 »Spet sta zadnja! Vidva pa si upata!«

	 Nista se še niti dobro namestila in ravno sta iz torb vlekla zvezke in knjige, ki jih bosta potrebovala pri prvi uri, in jih zlagala na klop, ko je v razred vstopil profesor.

	 Bil je še eden takih, ki niso niti pogledali po dijakih v razredu, kaj šele, da bi jih pozdravili. Tudi on je najprej nekaj zabeležil v dnevnik in se šele nato obrnil proti razredu:

	 »Pozdravljeni!«

	 Ves razred mu je pozdrav kot eden vrnil.

	 »Moje ime je Erik Van Asten,« se je profesor končno predstavil, »in predaval vam bom računalništvo, teoretično in praktično.«

	 Tim se je nagnil k Dorianu in mu nejevoljno zašepetal:

	 »Vsi po istem kopitu, kot da so naučeni na pamet!«

	 Dorian je samo prikimal in s pogledom zavzeto sledil profesorju, ki jim je pripovedoval o razvoju računalništva in novih metodah, s katerimi se je tehnologija trenutno ukvarjala.

	 Na dolgo in široko jim je opisoval procese, za katere je Tim bil prepričan, da jih je bolje poznal od njega. Skratka bilo je dolgočasno dvourno predavanje, ki se je vleklo v nedogled.

	 Takoj ko je profesor zapustil razred, je Tim ves poparjen priznal Dorjanu, da tako brezzveznega predavanja o računalništvu še ni slišal.

	 »Prav vsako sranje moramo poslušati, pa če nam je prav ali ne!« se je razburil.

	 »Kje pa imamo računalnike?« je tudi Dorian vzrojil, ker se je že močno zbal, da se bo skozi vse leto vlekla sama teorija.

	 Oba sta si želela, da bi odmor nekoliko dlje trajal, a je deset minut žal minilo, kot bi mignil.

	 Dijaki so v pričakovanju novega profesorja, ki jim bo predaval zgodovino, popolnoma tiho sedeli v razredu, in ko se je točno ob uri na vratih učilnice pojavila nižja, okrogla ženska, dolgih črnih las, je bilo vsakomur takoj jasno, da bodo tudi ta predavanja vse prej kot pa zabavna.

	 Tim je na hitro ocenil, da profesorica v višino verjetno ni merila niti meter in pol.

	 »Strup se hrani v majhnih flaškah!« je zašepetal Dorianu in se pritajeno zahihital, medtem ko je profesorica, kot že vsi njeni predhodniki, najprej, ne da bi sploh pogledala po razredu, v dnevnik zabeležila podatke.

	 »Dober dan, učenci,« jih je z visokim, sladkobnim, piskajočim glasom, kot bi govorila prvošolčkom, pozdravila in takoj, ne da bi se sploh predstavila, nadaljevala, »moja naloga je, da vas popeljem ne samo skozi zgodovino naše države, ampak da vam tudi predstavim dejstva, ki so v svetu krojila potek posameznih obdobij. Zgodovina, ki jo boste pri meni poslušali, zgolj in samo temelji na dokazilih ter letnicah.«

	 Ko je utihnila, je v razredu nekaj trenutkov vladala popolna tišina.

	 »Moje ime je Antonietta Brooks,« se jim je končno tudi predstavila. »Odprite učbenike na strani pet in si preberite uvodne misli k zgodovini.«

	 Tim in Dorian sta kot dogovorjena zavila z očmi, ker sta prav pri vseh predmetih do zdaj slišala enake stavke, enake zahteve o branju uvodnih besed. S komolci sta se naslonila na klop in zdolgočaseno buljila v knjigi.

	 V Uvodu je bilo nanizanih ogromno podatkov in letnic.

	 Dve uri predavanj sta se zdaj še bolj počasi vlekli, pravzaprav so skoraj vsi dijaki prestajali dve uri pravega pekla, ker so se ves čas samo mučili, da bi oči obdržali odprte.

	 Dorian je nekaj nakracal v zvezek in ga potisnil pred Tima:

	 »A misliš, da bomo morali poznati tudi natančen datum in uro, ko je kakšen zgodovinski osebek pred kakšno megalomansko bitko za karkoli zadnjikrat opravil veliko potrebo?«

	 Ko je Tim prebral sporočilo, se je tistega dne prvič nasmehnil.

	 Ko je profesorica končno odvihrala iz razreda, sta si fanta lahko samo želela, a si verjetno nista samo onadva, temveč še marsikdo v razredu, da takšnih ur ne bi bilo veliko.

	 Na vrsti je bila malica in Dorian je takoj začel brskati po torbi.

	 Tim, ki tudi danes malice ni imel s sabo in ni hotel, da bi Dorian spet zanj žrtvoval polovico svoje, je takoj vstal in s klopi pograbil kartico.

	 »Takoj se vrnem,« je zamrmral in odvihral iz razreda.

	 Hodnik je bil skoraj povsem prazen. Nikjer ni bilo tistega vrveža, ki je bil tako značilen za šolske hodnike med malico, a mu ni bilo žal, ker si je želel samo malo miru. Ni mu bilo do pogovora, tudi z Dorianom ne, čeprav je bil Dorian danes nekam nenavadno umirjen.

	 Umaknil se je v preddverje, ki je bilo prav tako skoraj prazno. Sedel je na klop tik pod velikansko okroglo uro, ki je kazala 12:16. S hrbtom se je naslonil na zid in zaprl oči.

	 Današnji dan se mu je preprosto zdel grozen ... Najprej je od Lize izvedel, kaj je pomenilo biti mladi raziskovalec, potem pa je moral še prestajati štiri ure najhujšega dolgočasja, kar ga je kdaj pomnil. Čeprav ni nikoli ravno prekipeval od sreče, ker je moral hoditi v šolo, pa je ni nikoli tako sovražil kot letos. Prav pogrešal je dobrodušnega Samuela, ki se je samo pretvarjal, da je bil strog učitelj in bil je prepričan, da je Samuel imel svoje učence resnično rad. Pa še Lucy je izginila!

	 Zaslišal je zvok hitrih korakov, tako značilen za visoke pete, ki so se mu približevali in še preden so prišli čisto do njega, je zavohal sladkoben vonj parfuma.

	 Ravno, ko je odprl oči, je mimo njega švignil nekdo v belem laboratorijskem plašču, zato je vedel, da je moral biti ta nekdo zaposlen v centru.

	 Nagnil se je naprej in radovedno pogledal za pojavo v belem plašču ... Bila je mlajša dama, natovorjena z zares velikim kupom nekakšnih velikih kartonskih map. Sicer si njenega obraza ni utegnil ogledati, ker je tako hitro švignila mimo njega, ampak bil je prepričan, da je še ni nikoli srečal.

	 Spremljal jo je s pogledom, ko je s čevlji s precej visokimi petami in z vsem tovorom na rokah tako hitro hodila čez preddverje proti ozkemu hodniku na koncu, da je skoraj tekla. Bel laboratorijski plašč, na katerem gumbov očitno ni imela zapetih, je kar frfotal okoli nje.

	 Ravno ko je pogled odvrnil z nje in se je hotel spet nasloniti na steno, je zaslišal vrisk in takoj za tem še čuden ropot. Takoj je pogledal proti dami, ki je zdaj sedela na tleh in vse mape, ki jih je prej tovorila, so bile raztresene okoli nje.

	 Čeprav je bil prepričan, da so vsi zaposleni v centru bili njihovi sovražniki, mu vest ni dopustila, da bi enostavno pogledal stran.

	 Hitro je stopil k neznanki, ki je še vedno vsa pretresena sedela na tleh in rekel:

	 »Dovolite, da vam pomagam.«

	 Iztegnil je roko in ji pomagal, da je vstala, takoj za tem pa je že pobiral mape. Ne da bi ji jih vrnil, je samo vprašal:

	 »Kam vam jih lahko odnesem?«

	 »Hvala!« je dama z žametnim, a še vedno pretresenim, glasom rekla in zazdelo se mu je, da je v njem zaznal tudi hvaležnost. »Kar do dvigala stopiva, od tam pa se bova spustila v Arhiv.«

	 Tim je z velikim kupom map v rokah hitro hodil za neznanko v belem plašču, ki je kljub svoji nedavni slabi izkušnji spet skoraj tekla čez preddverje proti ozkemu hodniku na koncu. Na samoto, ki si jo je še pred nekaj trenutki želel, je že povsem pozabil.

	 »Vstopiva!« je ženska kratko rekla, ko sta vstopila na ozek hodnik in se znašla pred vrati dvigala, ki so se takoj odprla.

	 Tim, ki še vedno ni vedel, komu je pravzaprav pomagal, je vstopil in užival v mehki vožnji dvigala. V kolenih je začutil šibkost in imel je občutek, da mu bodo tla ušla izpod nog ... Torej sta se hitro spuščala.

	 Začutil je, ko se je dvigalo nenadoma ustavilo. Pri vratih je zabrnelo, kar je pomenilo, da sta prispela na cilj.

	 »Kar za mano prosim!« se je dama z žametnim glasom spet oglasila, ko so se vrata odprla.

	 Stopila je na dolg hodnik in spet skoraj stekla proti nekim vratom čisto na koncu desnega dela hodnika, jih odklenila in na široko odprla.

	 Tim ji je molče sledil. Prostor za vrati je bil precej mračen, tako da ni veliko razločil, kaj je bilo v njem, a je slutil, da je bil ogromen.

	 »Dokumente odložite kar na mizo tik pred sabo,« je dama rekla in pokazala na pisalno mizo ob vratih. »Samo trenutek me še počakajte, takoj se vrnem,« je dodala in spet izginila na hodnik.

	 Tim se je približal pisalni mizi, takoj ob vratih prislonjeni ob zid, in nanjo odložil mape. Oči so se mu že toliko privadile na mrak, da si je prostor začel radovedno ogledovati.

	 Bil je v nekakšni knjižnici, samo da ni bila opremljena s knjižnimi policami, ampak z velikimi omarami, ki so segale vse do stropa, s predali, ki so bili označeni s črkami, nekateri pa s številkami. V sami sredini prostora je stala ogromna okrogla računalniška miza z dvema monitorjema in dvema kompletoma računalnikov pod njo. Monitorja sta bila vklopljena in že od daleč je opazil, da sta prikazovala nekakšni tabeli.

	 Premagala ga je radovednost, zato je hitro stopil bliže in pogledal, kaj sta prikazovali ... Bili sta nekakšna seznama imen. Na hitro si ju je ogledal:



	 		 			 Datum

			 Ime

			 Priimek

			 Vzrok

			 Namen



		 			 3.6.2---

			 Bill

			 O'Hara

			 bolezen

			 eliminacija



		 			 9.6.2---

			 Jason

			 Green

			 bolezen

			 eliminacija



		 			 2.7.2---

			 Barbara

			 White

			 nesposobnost

			 eliminacija



		 			 5.7.2---

			 Greg

			 Wilson

			 bolezen

			 naravna smrt



		 			 2.9.2---

			 Michael

			 Bell

			 zaostalost

			 eliminacija





		 			 Plan:





		 			 10.11.2---

			 Teodor

			 Clark

			 analiza

			 eliminacija



		 			 11.11.2---

			 Sandra

			 Roberts

			 analiza

			 ?



		 			 15.11.2---

			 Lucy

			 Corbett

			 analiza

			 ?





	 Ko je prepoznal imeni Michaela in Lucy, se mu je kar zvrtelo. Še enkrat je preletel čez seznama, da bi se prepričal, da se ni zmotil.

	 Ne da bi veliko premišljeval, je iz žepa potegnil mobilni telefon in naredil posnetka monitorjev. Po premisleku je poslikal še prostor z omarami, čeprav ni bil prepričan, da se bo na teh fotografijah kaj videlo, ker je v prostoru verjetno bilo pretemno.





	 Hitro se je vrnil k pisalni mizi ob vratih, da ga ženska ne bi zasačila, da si je seznama na monitorjih ogledoval.

	 Ni mu bilo treba več dolgo čakati, ker se je neznanka kmalu spet prikazala z veliko manjšim kupom map v rokah.

	 »Hvala, gospodič, zelo ste mi pomagali,« je rekla, ko je mape odložila na pisalno mizo. »Smem vprašati za vaše ime?«

	 »Timothy Hopper, Tim na kratko,« se ji je Tim predstavil in proti njej iztegnil roko.

	 »Me veseli Tim, jaz pa sem Claudia, arhivarka centra,« je ženska bila vsa prijazna, ko je prijela za ponujeno dlan. »Verjetno mi niti ni treba poudarjati, da ste prvi in tudi skoraj zagotovo zadnji študent, ki je bil kdaj tukaj,« je resnobno rekla, a se mu je nasmehnila. »Če ste mi že toliko pomagali, bi vas še prosila, da bi tole odnesli do receptorke. Prosim, predajte ji mape in ji povejte, da sem jih poslala jaz.«

	 Tim je samo pokimal, ji mape vzel iz rok in se vljudno poslovil.

	 Ko je bil zunaj, so se vrata Arhiva za njim takoj zaprla. Stopil je do dvigala, a je ob vratih opazil samo čitalnik. Nikjer ni bilo nobenega gumba, da bi dvigalo lahko priklical. Oziral se je naokoli, če bi kje videl stopnišče, a se je hodnik, ki je bil dolg vsaj dobrih dvajset metrov, na obeh straneh zaključil z ravno steno.

	 Na vsem tem dolgem hodniku je bilo tako malo vrat, da bi jih lahko preštel na prste ene roke ... Na sredini hodnika so bila vrata dvigala in na vsaki njihovi strani še po ena vrta, označena s tablicama, Ekološko ločevanje odpadkov ter Skladišče kirurške opreme in kemikalij. Skoraj čisto na koncu desnega kraka hodnika so bila samo tista vrata z oznako, Arhiv, od koder je prišel. Stopil je čisto na konec levega dela hodnika, kjer so prav tako bila samo ena vrata, na katerih je visela tablica, Biološki odpadki.

	 Vrnil se je na sredino hodnika in si nasproti dvigala ogledal še zadnja vrata, na katerih je šele zdaj, ko se jim je približal, opazil čisto majhno tablico s komaj opazno oznako, Izhod.

	 Z vzdihom olajšanja jih je jadrno odprl, a na njegovo presenečenje za njimi ni bilo stopnišče, ampak še en čisto kratek ozek hodnik, s kot nebo modrimi stenami in s samo enimi vrati na koncu. Previdno jih je odprl in neodločno obstal, ker se je znašel pred velikim prostorom, podobnem nekakšnemu laboratoriju, z dvema ogromnima aparaturama, ki sta stali na nizkih kovinskih konstrukcijah na kolesih. Za trenutek je okleval, ali bi stekel na drugo stran, kjer so bila še ena vrata, a se je odločil, da se bo raje vrnil na dolg hodnik k dvigalu.

	 Mrzlično je premišljeval, kako bi se lahko vrnil v preddverje. Najprej je pomislil na to, da bi potrkal na vrata Arhiva in Claudio poprosil, da bi mu priklicala dvigalo, a mu je bilo nerodno, ker bi ga prav gotovo imela za nesposobneža. Verjetno ga prej ne bi kar tako odslovila, če ne bi nekje obstajal izhod.

	 Spomnil se je svoje kartice. Z eno roko se je trudil obdržati mape, ki sicer niso bile težke, a so bile velike in jih je bilo nerodno držati, zato so mu skoraj spolzele iz nje, z drugo pa je po žepu iskal kartico.

	 Ko jo je končno potegnil iz žepa, je ekranček bil temen, kot da tistega dne še ne bi bila aktivirana.

	 »Pa saj se mi baterija ni že po samo treh dneh uporabe mogla izprazniti?« je najprej negotovo pomislil.

	 Črn ekranček je nakazoval, da tega trenutka za šolo ni obstajal več.

	 Dvignil je kartico tik pred obraz in z običajnim glasom vanjo ukazal:

	 »Deluj!«

	 Kartica se je v trenutku aktivirala. Na prej črnem ekrančku sta se pojavila številčnica in zeleno obarvan okvirček, pod njim pa napis:

	 »dr. Core Stephen, profesor EMV«

	 »Aha, spet nisem jaz,« se je Tim zasmejal.

	 Kartico je prisloni na čitalnik in samo nekaj sekund za tem so se vrata dvigala odprla.

	 Ne da bi samo za trenutek okleval, je takoj vstopil. Končno si je dvigalo zdaj, ko je bil sam, lahko ogledal ... Tam, kjer je v običajnih dvigalih bila pritrjena plošča s številčnico za izbiro nadstropja, so bili kvadratni gumbi z nekakšnimi neobičajnimi znaki, ki so ga spominjali na hieroglife.

	 Prepričan je bil, da bi prav gotovo pritisnil na napačen gumb, ne glede na to, katerega bi si izbral, zato je brez naglice in strahu v kartico samo rekel:

	 »Recepcija!«

	 Dvigalo se je začelo premikati in začutil je blazen pritisk na telo. Spraševal se je, kako globoko pod zemljo je bil, a so se vrata že čez nekaj trenutkov odprla in pred njim so se zasvetile bele stene, kakršnih je bil vajen.

	 Iz dvigala je izstopil na ozek, kratek hodnik, ki je vodil v preddverje, ki je bilo povsem prazno.

	 Za sprejemnim pultom ni bilo nikogar. Kup map, ki jih je pošiljala Claudia, je položil na mizo za pultom, z bloka samolepilnih listkov, ki ga je našel tik ob računalniku, odtrgal kvadraten listič, nanj z velikimi črkami napisal, ARHIV in ga prilepil na prvo mapo v kupu.

	 Ko je pogledal na veliko uro na steni, ga je kar zvilo v želodcu, ker je malice bilo že konec in je predavanja astronomije zamudil.

	 Stekel je proti razredu, 719 in se ves vznemirjen ustavil pred vrati. Malce oklevajoče je prijel za kljuko, ker je mrzlično premišljeval, kako bi se opravičil za zamudo, a jo je v trenutku izpustil, ker se je spomnil, da je na kartici še vedno bil dr. Stephen Core.

	 »Ojoj, nisem pravi!« je zaječal, jo postavil pred usta in vanjo odločno rekel, »Timothy Hopper!«

	 Okvirček je ostal zeleno obarvan, le pod njim se je izpisalo:

	 »Timothy Hopper, učenec drugega letnika,

	Mladi raziskovalec 1. Stopnje.«

	 Rahlo je potrkal, takoj poprijel za kljuko in vstopil. Počutil se je grozno, ker so vsi zazijali vanj.

	 Neodločno je stal ob vratih, ker je še vedno mrzlično premišljeval, kako bi se izgovoril, zakaj je zamudil, a ga je profesor, ki ga še niti poznal ni, prehitel in rekel:

	 »Gospodič Hopper, kar zasedite svoje mesto. Vaš privilegij mi onemogoča, da bi vas kaznoval. Prepričan pa sem, glede na točke, ki se kopičijo v vaši evidenci, da ste s tehtnim razlogom zamudili.«

	 Tim je zardel, samo pokimal, se hitro prerinil mimo Doriana in takoj sedel. Presenečeno je premišljeval o točkah, ki jih je profesor omenil in so se mu kopičile v evidenci, za katere pa on sploh ni vedel, da so obstajale.

	 »No, tako, zdaj, ko smo spet vsi, lahko gremo dalje,« je profesor zajedljivo rekel in nadaljeval, kot da ga Tim ne bi zmotil, »kot sem omenil, bo naše praktično delo, ki bo prišlo na vrsto, ko boste že osvojili nekaj teorije, všteto v vaše sobotne in nedeljske obveznosti. Opazovanja se bodo izvajala izključno ob sobotah in nedeljah zvečer med enaindvajseto uro in polnočjo.«

	 Tim je samo zmedeno gledal, kot bi tistega trenutka padel z Lune, ker mu sploh ni bilo jasno, o čem je profesor govoril.

	 »Naj še enkrat ponovim, samo za vas dragi kolega,« se je profesor, ki njegovega pogleda ni spregledal, obrnil k njemu. »Moje ime je Tony Sharp in poučeval vas bom astronomijo. Do naslednjega ponedeljka si nabavite Newtonov teleskop, tipa, refraktor, širine zrcala 11,4 centimetra ter binokular, ali če vam povem po domače, daljnogled. Vso opremo naročite na naši recepciji. Ni potrebno, da stroške takoj poravnate, ker jih boste lahko obročno odplačevali čez vse šolanje,« je samo zanj še enkrat razložil.

	 Tim mu je v zahvalo pokimal in se še bolj presenečeno spraševal, kakšne informacije so ti ljudje imeli o njem. Saj ni ničesar posebnega naredil in si pozornosti niti želel ni. Verjetno je Liza imela prav, ko je trdila, da je zdaj bil njihov, sicer ga profesor ne bi ogovoril z, dragi kolega.

	 Uri astronomije sta bili zanimivi, vsaj po Dorianovi in Timovi presoji. Minili sta, kot bi mignil.

	 Ko sta se fanta po pouku odpravljala domov, je Tim že stopil po hodniku proti preddverju, Dorian pa se je ustavil pred vrati učilnice in za njim ostro zaklical:

	 »Timothy!«

	 Tim je ves otrpnil in se ustavil, ker je vedel, da nekaj ni bilo v redu, ker ga je Dorian le redko poklical s celim imenom.

	 »Ja?« je negotovo vprašal, ko se je vrnil k njemu.

	 »Kaj imajo oni s tabo?« je Dorian nejevoljno izbruhnil.

	 »Nimam pojma stari, niti sanja se mi ne!« mu je Tim negotovo odgovoril, ker še sam ni vedel, kaj se je dogajalo.

	 »Najprej med malico izgineš kot kafra, potem pa še to!« je Dorian vznemirjeno planil. »Do tebe se obnašajo, kot da si kak mali kralj, če ne že vesoljni glavar!«

	 »Najprej greva iskat Lucy in tvojo teto, Fanny,« mu je Tim mrko odgovoril. »Spotoma pa ti bom pojasnil stvari, ki so se mi te dni zgodile.«

	 Dorian mu je samo prikimal, ker se je zavedal, da je bilo reševanje tete in Lucy bolj pomembno in bo na odgovore moral še malo počakati.

	 Odhitela sta po strmih stopnicah, ki se jima tokrat niti niso zdele tako naporne ter čez ploščad do izhoda, kjer jima je vratar za tisti dan preklical kartici in potem proti domu, ker se je obema mudilo, da bi čim prej šla v akcijo iskat Lucy in njeno mamo.





GOROVJE MONTES


	 Tim je pridrvel domov in prav kmalu je že bil pripravljen za iskanje. Preoblekel se je v bolj primerna oblačila za pohod po pobočjih gorovja, Montes, kamor sta z Dorianom tudi nameravala pogledati.

	 Očitno je Liza vmes bila že doma, ker ga je na mizi čakalo kosilo, a je bil tako razburjen, da niti premišljeval ni, kam bi Liza spet lahko šla. Po grlu ne bi mogel spraviti niti grižljaja, zato je samo zgrabil svoj mobilni telefon in izginil skozi vrata.

	 Močno je pospešil korak proti Dorianovi hiši. Namesto da bi potrkal na vhodna vrata, je, ker ni hotel vznemirjati Dorianovih staršev, ki sta zaradi izginotja sestre in nečakinje že tako bila vsa iz sebe, šel kar mimo vrat, zavil okoli vogala in se ustavil pod Dorianovim oknom.

	 Privzdignil se je na prste in pogledal v sobo ... Dorian je sedel za pisalno mizo in zavzeto tipkal po tipkovnici računalnika. Tako je bil zatopljen v to, kar je počel, da ga niti opazil ni.

	 Takoj za tem, ko je nehal pisati, je iz tiskalnika že lezel natisnjen list papirja, ki ga je večkrat prepognil in skrbno shranil v žep. Z mize je pograbil mobilni telefon.

	 V Timovem žepu je začelo vibrirati in takoj je vedel, da ga je Dorian klical, a namesto da bi na klic odgovoril, je potrkal po oknu.

	 Dorian je že v naslednjem trenutku bil zunaj.

	 »A si pripravljen?« ga je Tim brez pozdrava takoj vprašal.

	 »Sem!« mu je Dorian živčno zatrdil. »Bova začela?« je bil neučakan.

	 »Seveda,« mu je Tim prikimal, »samo prej mi še povej, kako je s člani Bratovščine? A misliš, da niso že šli v akcijo?«

	 Dorian, ki se mu je videlo, da je bil močno razburjen, mu ni mogel takoj odgovoriti, ker je imel občutek, kot bi ga nekdo stiskal za grlo. Ko ga je Tim vprašujoče pogledal, je naposled le izdavil:

	 »Kot sem slišal, so šli pogledat do izhoda iz doline pa še malo naprej. George je uporabil svoje zveze z zunanjim svetom. Mislim, da sodeluje z nekom iz Zildona in so se po poteh podali z avtomobilom.«

	 »Kje pa bova midva začela?« ga je Tim vprašal, da bi malce sprostil njegovo napetost. »Morala bi si narediti nekakšen načrt. Res je, da je dolina majhna, a vseeno bova morala prečesati kar nekaj kvadratnih kilometrov!«

	 Dorian je iz žepa potegnil prepognjen list, ki ga je malo prej natisnil.

	 »Poglej!« so se mu zasvetile oči, ko ga je razgrnil in mu začel navdušeno razlagati, »tukaj imam načrt doline. Natisnil sem ga v merilu 1 : 100.000, kar pomeni, da en milimeter na karti pomeni sto tisoč milimetrov v naravi, in če preračunava, je to natanko sto metrov. Tako jo bova lahko dokaj natančno preiskovala. Natisnil sem še legendo. Poglej, ti kvadratki so hiše, ta veliki pravokotnik je center in ta temnozelena površina so drevesa, ta svetla pa so travniki in ta modra proga naš potok. Gore, poglej, pa so označene s temi križci in zraven so zapisani metri njihove višine. Seveda nama ti metri ne bodo koristili, ker se ne misliva povzpeti čisto do tja gor, kaj ne?«

	 Tim bi mu najraje rekel, da zemljevida sploh ne bosta potrebovala, ker bosta preiskovala kraj, ki sta ga oba dobro poznala, ker sta ga že neštetokrat obšla, pa ga ni hotel užaliti. V normalnih okoliščinah bi mu to prav gotovo zabrusil, a je vedel, da je Dorian bil močno prizadet in vznemirjen in da je v svoji silni skrbi za Lucy in teto, Fanny hotel največ narediti, kar je lahko. Zdelo se mu je, kot bi mu ta zemljevid vlival upanje, da ju bosta našla, zato ni ničesar rekel in mu je samo prikimal.

	 »No, te črte pa so izohipse, ki povezujejo kraje z isto nadmorsko višino. To pomeni, da če bova vseeno kam rinila, bolj, kot bodo goste, bolj bo strmo,« je Dorian še kar strmel v zemljevid.

	 »Stari to si super naredil, ampak, kje pa bova začela?« mu je Tim, ki si je zemljevid prav tako ogledoval, potrpežljivo, obzirno rekel. »Kot vidim, bova mimo te točke težko prišla, ker je center svoje ozemlje ogradil z obzidjem prav do stene!« ga je poskušal spraviti na realna tla.

	 Dorianu je za trenutek vzelo sapo, kot bi ga Tim spravil v zadrego. Potreboval je kar nekaj sekund, da je premislil, kako se bosta obzidja, ki ga je postavila Organizacija, lotila.

	 »Ko bova tam, bova zadevo lažje preučila,« se je končno odločil. »Začela pa bova na točki, nič in to je grob tvoje mame. Od tam bova obhod nadaljevala ob Ledeni steni in dalje proti izhodu iz doline. Tako sem se odločil, ker je v tem prvem predelu proti izhodu najtežje dostopen teren in je bolje, da ga najprej preiščeva. Kasneje, ko se bova spet vračala proti točki, nič, bova hodila v glavnem po ravnini, zato ne bo nobenega problema, če naju ujame tema, ker ta teren oba dobro poznava. A greva?«

	 »Sprejeto!« mu je Tim potrdil in takoj sta odrinila proti točki, kakor jo je Dorian poimenoval, nič, ali edinemu grobu v dolini.

	 Tim se je za trenutek pomudil ob nagrobni plošči. Zastrmel se je v zlate črke maminega imena in z belega kamna kar z roko pobrisal prah.

	 »A greva naprej?« je Dorian nestrpno rekel. »Držati se morava Ledene stene, ker je to skrajni rob doline. Vse drugo bo lažje, ker je sama ravnina.«

	 Tim je samo prikimal, ker je tudi sam bil nestrpen, da bi čim prej začela. Iskanja si ni nič manj želel kot Dorian, saj bosta iskala Lucy, ki jo je imel tako neizmerno rad.

	 Globoko je zavzdihnil, ker je pred njima bila še ena pustolovščina, le da si je tokrat ni želel.

	 Stopil je k Dorianu, ki ga je čakal ob steni.

	 Teren se je takoj za nagrobnima kamnoma začel vzpenjati. Bil je porasel s travo, ki pa so jo vaščani še zmeraj skrbno kosili, in grmovjem, le tu pa tam je rastlo kakšno drevo.

	 »Poslušaj, Tim,« se je Dorian negotovo oglasil, »zdaj mi lahko pojasniš, kaj imaš ti s centrom? Že drugič se je zgodilo, da so do tebe bili nekako bolj prijazni kot do nas, drugih! Se zavedaš, kako bi bilo, če bi jaz zamudil? Bojim se, da bi jutri imeli dan žalovanja!«

	 »Kako to misliš?« se je Tim narejeno začudil, saj je dobro vedel, kaj je Doriana begalo, a ni bil še prepričan, da mu je svoje skrivnosti že bil pripravljen izdati.

	 »Pa tako ...« je Dorian skomignil z rameni. »A se ti ni zdelo, da se je profesor, Sharp, ali kakor mu je že pač ime, namesto da bi se nad tabo razjezil, ker si zamudil, prav poklonil tvojemu prihodu? Pa tudi, če se spomniš, je Dolojev bil precej bolj prijazen do tebe kot do Michaela.«

	 »Veš kaj, sanja se mi ne,« se je Tim sprenevedal, a se je v trenutku odločil, da mu bo svojo skrivnost vseeno zaupal. »Nekaj ti bom povedal,« je nadvse resnobno začel, »nekaj, česar še prav nihče ne ve, tudi Liza ne!«

	 Prehodila sta že pokošen travnik ob Ledeni steni in se takoj za njenim koncem obrnila ter se začela vzpenjati navkreber po razgibani, široki, težko prehodni planoti, kjer jima je trava, ki je niso več kosili, že segala precej čez kolena. Planota se je vzporedno z visokimi, strmimi stenami dvigovala po južnem pobočju vzpetine naprej proti skalnatemu delu gore. Morala sta biti previdna, ker so se med travo skrivali kamni in včasih kar velike skale.

	 »Malo kasneje ti bom pojasnil, ko prideva na bolj dostopen teren,« je Tim rekel. »Predlagam, da se nekoliko oddaljiva drug od drugega, tako da bosta med nama vsaj dva metra, da bova planoto hitreje prečesala.«

	 »Prav,« se je Dorian takoj strinjal in s tal pobral debelejšo palico, ker se je spomnil, da bi se v tako visoki travi lahko skrivale tudi kače ali kakršenkoli nebodigatreba. »Nikoli ne veš, kaj se lahko skriva v travi,« je rekel in mu predlagal, »daj, najdi si še ti kakšno takšno palico.«

	 Tim je prikimal in takoj iz trave izbrskal daljšo pohodno palico.

	 Tako oborožena sta se vzpenjala po planoti, kamor do zdaj še nikoli nista zašla, pa čeprav sta že doživela veliko pustolovščin, takšnih pa tudi drugačnih.

	 »Stari,« se je Tim oklevajoče oglasil, »kje je že Sam rekel, da je našel tisti prelaz, o katerem je razlagal v skrivni kamri, ko ste mi pokazali tisti meč?«

	 Dorian ga je začudeno pogledal, potem pa je zamišljeno nagubal čelo.

	 »Pa mislim, da ti tega ni pripovedoval Sam, ampak stric, William,« je čez nekaj trenutkov prepričljivo rekel. »Pa kolikor vem, je omenil severno steno ali severni predel gorovja. Zakaj te to zanima?«

	 »Ker me je presenetilo, da je o gorovju tako skrivnostno govoril, kot da ne bi bilo naše domače in ne bi nihče od nas še nikoli hodil po njem!« mu je Tim razgreto razložil. »Si zadnje dni, kaj videl Sama?«

	 »Samo enkrat je bil pri nas,« mu je Dorian prikimal. »Kolikor vem se z Williamom, Victorjem in Leonom ukvarjajo z nekimi najdbami. Zdi se mi, da jih sploh niti ni v vasi. Zakaj te Sam zanima?«

	 »Ker ne vem, kaj se z njim dogaja,« mu je Tim negotovo odgovoril. »Celo leto me je tako skrbno negoval in je neprestano bil ob meni, tudi ko sem se zbudil. Njegov obraz je bil prvi, ki sem ga po letu dni zagledal, njegove besede prve, ki sem jih slišal. Z njim sem naredil prve korake, zdaj pa ga sploh ni več blizu! Nazadnje sva se videla v skrivni kamri in potem še samo enkrat pod Ledeno steno in nič več.«

	 »No ja, kaj naj rečem?« je Dorian skomignil z rameni. »Saj ga razumem ... Verjetno tudi mene, če bi bil na njegovem mestu, zdaj, ko si v rokah ta prave, ne bi bilo blizu. Verjetno bi ti bil samo v napoto,« se je skrivnostno zahihital.

	 »Če s ta pravo misliš Lizo, jap, mislim, da imaš prav, da bi to lahko bil razlog, da ga ni blizu,« mu je Tim zamišljeno odgovoril. »Samo da mi je Liza všeč,« mu je tako tiho priznal, kot bi upal, da ga ne bo slišal.

	 A ga Dorian očitno je, ker se je zasmejal.

	 Vzpenjala sta se po vedno bolj strmem pobočju in se prebijala skozi gosto visoko travo, pri čemer sta okoli sebe kot obsedena s palicama mahala po njej.

	 »Poskusiva malo manj mahati!« je Tim predlagal. »Če bi Lucy ležala v tej travi in bi jo s tema koloma s tako silo zadela, se bojim, da bi to bila zadnja stvar, ki bi jo doživela!«

	 Dorian je ves otrpnil, ker se je, ko sta s Timom tako kramljala, povsem sprostil in skoraj pozabil, čemu sta sploh hodila po tej visoki travi. Povesil je palico in dalje molče rinil v breg.

	 Prehodila sta že kakih sto metrov navkreber. Pobočje je postajalo vedno bolj strmo in težje prehodno. Gosta trava se je počasi redčila in prehajala v snope, ki so le še tu pa tam rastli med kamenjem in okoli skal.

	 Pomaknila sta se k steni in se dalje vzpenjala tik ob njej. Paziti sta morala, kod sta stopala, da se ne bi v kakšni razpoki in na ostrem kamenju poškodovala.

	 »No, ta teren nama bo iskanje malo olajšal,« si je Dorian oddahnil. »Vsaj med travo nama ju ni treba več iskati! Zdaj mi lahko poveš, kaj se ti je v šoli zgodilo.«

	 »Ah, tisto ...« je Tim zavzdihnil, kot bi še vedno dvomil, ali bi mu povedal. »No, dobro, poslušaj,« je rekel, ko se je odločil, da bo z besedo prišel na dan, »ampak mi prej za trdno obljubi, da nikomur nikoli ne boš prav ničesar povedal. Niti Lucy ne, ko jo bova našla ali pa Lizi, tudi če te bo, kaj vprašala.«

	 Dorian ga je začudeno pogledal, ker mu ni bilo jasno, čemu se mu je zdelo potrebno biti tako skrivnosten, potem pa mu je samo prikimal in se spet pozorno zastrmel po skalnatem pobočju, da ne bi spregledal kakršnekoli posebnosti, ki bi nakazovala, da sta teta in Lucy bili kje blizu.

	 »No!« je Tim, ki njegovega prikimavanja ni videl, nervozno planil. »A mi obljubiš, da boš resnično to, kar ti bom povedal, zadržal samo zase?«

	 »Ej, pa kaj je s tabo stari? Saj sem ti že obljubil!« je Dorian vzrojil. »No, dobro, pa naj ti bo ... Prisegam na vse, kar imam!« je razvneto vzkliknil. »Ne samo na vse, kar imam, ampak prisegam na svoje življenje, da te ne bom izdal, če ti to že toliko pomeni!«

	 »Prikliči si naše elektronske kartice v spomin,« je Tim previdno začel. »A veš, kakšne so videti?«

	 »Vem!« mu je Dorian takoj zatrdil. »Imam jo pred očmi!«

	 »Vidiš obarvan okvirček in pod njim izpisane podatke ... Ime, letnik, kamor hodiš pa vse drugo?« ga je Tim še negotovo spraševal, a ko je videl, da ga je Dorian že prav nestrpno gledal, je nadaljeval, »no, tistega prvega dne smo šele spoznavali šolo, navade in profesorje. Ne spomnim se več, ali je bilo ravno konec kemije ali pa zgodovine, ko sem moral na stranišče in nisem vedel, kam,« mu je zdaj že brez zadržka, tekoče pripovedoval. »Moja kartica je črno-belo utripala, ker sem se po pouku moral javiti pri Dolojevu, zato številčnice nisem mogel uporabiti, in ker me je že prav pošteno tiščalo, sem kar v kartico zatulil, stranišče. Na moje veliko presenečenje je nehala črno-belo utripati in v okvirčku se je na zemljevidu izrisal s piko označen sanitarni prostor, kar me je pripeljal do nekih vrat, na katerih je bila samo številka, a sem vseeno vstopil. Bilo je žensko stranišče, namenjeno osebju centra, česar pa tistega trenutka še nisem vedel, a je takoj za mano nekdo vstopil, zato sem moral ostati v kabini in se pritajiti. Kasneje, ko sem iz nje prisluškoval, sem izvedel, da je bila neka uslužbenka centra z imenom, Anna. Ko sem se vrnil v razred, sem opazil, ne, ti si opazil spremembo na moji kartici, ker je pod zeleno obarvanim okvirčkom pisalo, dr. Core Stephen. A se spomniš?«

	 »Seveda se!« mu je Dorian odločno zatrdil in nestrpno vprašal, »in kaj je bilo potem?«

	 »Nič posebnega razen, da sem od tiste Anne izvedel nekaj malenkosti, ker je točno pred mojo kabino kadila in se z nekom pogovarjala po telefonu, in da si lahko izbiram, kdo hočem biti na kartici ... Tisti Stephen ali Tim,« je Tim sproščeno nadaljeval. »Danes pa je tako naneslo, da sem se v preddverju zapletel z neko profesorico, ali kakor je sama rekla, arhivarko centra. Z dvigalom sva se spustila v enega od nadstropij pod zemljo. Šele, ko sem se hotel vrniti, sem ugotovil, da ni bilo nobenega stopnišča, dvigalo pa ni imelo gumba, da bi ga lahko priklical, ampak samo čitalnik. Potem sem se spomnil kartice in z njeno pomočjo sem dvigalo priklical, ampak samo tako, da sem se spet izdajal za tistega dr. Stephena. Lahko, da imava enak ton glasu, ker se mi vedno ne posreči. O tem ti nisem hotel prej govoriti, ker še sam ne vem, kaj se dogaja,« je zaključil, medtem ko je pozorno pogledoval po okolici. »Ko mi na kartici uspe biti Stephen, imam na šoli dostop, kamorkoli želim in to mislim izkoristiti do konca, če se bo izkazalo, da je res tako.«

	 »Hm ...« je Dorian samo zamišljeno zamrmral. »Kaj, če bi tudi jaz poskusil? Nikoli ne veš, mogoče pa imam tudi jaz glas, podoben komu?« se je spomnil.

	 »Lahko poskusiš,« je Tim malce dvomeče rekel, »čeprav mislim, da ne bo kar tako šlo, ker gre pri meni verjetno samo za naključje. Ampak če me ne bodo razkrinkali, bova Bratovščini nosila dobre in koristne informacije. Kaj misliš?«

	 Dorian mu je prikimal in mu takoj navdušeno rekel:

	 »Veš, česa sem se pa jaz spomnil? Kaj, če kartice poskusiva nekoliko reprogramirati? Saj veš, da ima moj ata čitalnik kartic?«

	 »Dobra ideja stari!« se je tudi Tim takoj ogrel za njegovo idejo. »Še bolje, kot če bi iskal, ali imaš komu podoben glas!«

	 Ob živahnem pogovoru se nista niti zavzela, kako visoko sta že prilezla, a je bilo za njima skoraj že dve tretjini južne strmine. Vzpenjala sta se že proti vrhu pobočja, ki sta ga imela namen preiskati. Dalje nista nameravala, ker se je vzpon proti vrhu gore nadaljeval z neprehodnim skalovjem, kjer bi se lahko zaplezala, ker poti nista poznala, pa tudi dvomila sta, da bi Lucy in njena mama lahko bili tako visoko v gorah.

	 »Stoj!« je Dorian nenadoma vzkliknil in pokazal proti vrhu strmine.

	 Tim je obstal kot vkopan ... Daleč naprej je opazil črni piki, ki sta se pojavili na vrhu pobočja in se začeli ob steni spuščati proti dolini.

	 »Skrijva se kam!« je Dorian panično vzkliknil in se začel mrzlično ozirati, kam bi se lahko skrila.

	 Tim je začudeno premišljeval, kdo bi lahko bil, saj je vedel, da so se domači pohodniki tega južnega pobočja izogibali, ker je bilo plazovito in je po njem proti dolini pogosto zgrmela kaka velika skala, zato jih je kar nekaj ležalo po pobočju.

	 »Kaj pa, če je kdo od naših?« je negotovo vprašal.

	 »Ne vem, nisem prepričan,« je Dorian bil v dvomih. »Zagotovo bi nama povedali, da bodo šli iskat tudi okoli teh sten.«

	 Bila sta v škripcih. Piki sta bili vedno večji. Že sta lahko ocenila, da sta bila krepka odrasla moška, ker je veter tu pa tam do njiju prinesel, kakšen oddaljen, nerazločen, raskav moški glas.

	 Počepnila sta in se tesno stisnila k steni.

	 »Ej, še sreča, da sva oba sivo oblečena!« se je Tim spomnil. »Ko tako čepiva in se stiskava k skalam, sva z njimi barvno usklajena in mogoče naju možakarja niti ne bosta opazila,« je z upanjem v glasu dodal.

	 »Ne vem, nisem prepričan, da bo delovalo, saj bosta šla mimo čisto ob naju,« je Dorian podvomil. »Poglej, eden je velik, meni se zdi čisto podoben našemu vratarju!« je ugotovil in zgroženo dodal, »če je to on, potem nama bo trda predla ... Takšnemu hrustu pa res ne bi rad prišel v roke!«

	 Zdaj tudi Tim ni bil več prepričan, da ju bosta s svojimi sivimi oblačili lahko preslepila, a je za beg bilo že prepozno, zato se je samo še bolj stisnil k steni.

	 »Premakniva se k tisti skali in se poskusiva stlačiti za njo!« je pokazal na skoraj pol drugi meter visoko skalo, ki se je malo nižje naslanjala na steno.

	 »Poskusiva!« je Dorian bil takoj za, ker tudi sam ni našel druge rešitve.

	 Previdno sta se počasi, da ne bi neznanca s prehitrim gibanjem opozorila nase, spustila do ploščate skale, ki je bila široka le toliko, da bi se lahko drug ob drugem stisnila za njo. Z vrhom in z eno stranjo se je naslanjala na steno, tako da je med njo in steno nastal majhen prostor v obliki obrnjene črke, V.

	 Najprej se je v luknjo stlačil Dorian in takoj za njim še Tim. Čeprav sta se drug k drugemu stiskala kot sardine v konzervi, Tim roke ni mogel povsem spraviti za skalo, ne da bi se pri tem zagozdil.

	 »Obrni se s hrbtom navzven,« mu je Dorian zašepetal. »Sivo vetrovko imaš, zato naju bosta mogoče spregledala.«

	 Ko sta tako drug ob drugem tesno slonela v luknji za skalo in čakala, da bosta možakarja odšla dalje, so se jima minute negotovosti vlekle v nedogled.

	 Končno sta že čisto od blizu zaslišala glasove. Neznanca sta verjetno bila že blizu skale, ker sta besede lahko že jasno razumela.

	 »Kaj nama je bilo treba lesti celo sem gor?« je nekdo s prijetnim moškim glasom nejevoljno rekel. »Mislim, da je tod okrog ne bova našla niti mrtve niti žive!«

	 »Morala sva, saj veš, da Stephen ne trpi površnega dela, še manj pa nepokorščine ... Če je ukazal, da morava deklino najti, jo morava!« mu je globok, raskav moški glas odločno odgovoril. »Sploh pa bova kmalu mimo stene. Še malo pa bova v dolini. Skozi vas bova pohitela, ker če je pobegnila tja, nima smisla, da jo iščeva, ker je niti ne bova našla, ker jo varujejo vaščani. Še malo potrpi, ne bo dolgo, ko se bova spet znašla pri vhodu v obzidje. Za našim obzidjem pa je sploh ne bova iskala ... Prav nobenega smisla ne bi imelo, ker sam veš, da se tam, brez naše vednosti, ne more prav nihče skrivati, ker ne more ničesar, kar misli s svojo glavo, preživeti!« se je zahihital. »Vsaj žensko imava!« je olajšano zavzdihnil.

	 Tim in Dorian sta se spogledala, ker nista razumela, o kom sta možakarja govorila, a sta zdaj vedela, da sta bila varnostnika, če že nista bila ravno varnostnika, pa sta zagotovo bila delavca centra, ampak za ta raskavi glas pa sta bila skoraj prepričana, da bi ga lahko pripisala samo vratarju.

	 »Ja, imaš prav Harry,« mu je prvi glas pritrdil. »Prav zato so center zgradili v tej dolini, ker lahko to peščico prebivalcev nadzorujemo, ne da bi izvedeli, kaj pravzaprav za obzidjem počnemo.«

	 Moža sta se molče, dokaj previdno spuščala po strmini.

	 Fanta sta slišala le zasoplo dihanje in škripanje kamenja pod njunimi nogami, ki sta ga pri vsakem koraku sprožila, da se je zakotalilo po strmini, a so zvoki bili vedno bolj oddaljeni in kmalu nista ničesar več slišala. Le tu pa tam je do njiju še prodrlo oddaljeno drsenje kamenja.

	 Iz previdnosti sta tesno stisnjena ostala v odprtini še nekaj časa.

	 »Mislim, da sva vrana,« je Tim končno zašepetal. »Probajva skalo odriniti s hrbti, ker imam občutek, da sva se zagozdila.«

	 »Samo to bi nama še manjkalo, da bi se tukaj zataknila in potem bi morali reševati še naju!« je Dorian zgroženo pripomnil.

	 »B-Brez p-panike!« mu je Tim z muko odgovoril, ker se je že močno napenjal in se s hrbtom upiral v skalo. »Imam telefon zraven, in če bi bila sila, bi koga poklical.«

	 »Pametno!« je Dorian vzkliknil. »No, saj ga imam tudi jaz v žepu. D-Dajva, p-potisniva!« je zdaj tudi on že z muko govoril, ker se je s hrbtom močno upiral v skalo.

	 »S-Samo š-še m-malo, se že p-premika!« je Tim od napenjanja ves zaripel v obraz zaklical, ker je začutil, da se je skala zamajala.

	 In ni se samo zamajala, temveč sta jo prevrnila na kamnito pobočje.

	 Tim se je ves mlahav sesedel na skalo in lovil sapo.

	 »Rešena sva!« je Dorian z olajšanjem zavriskal.

	 »Malo tiše prosim!« ga je Tim šepetaje posvaril, čeprav si je tudi sam močno oddahnil. »Ne veš, kako daleč sta možakarja ... Če naju bosta slišala, se lahko kar hitro vrneta!«

	 »Greva naprej?« je Dorian vprašal.

	 »Ja, seveda,« mu je Tim pritrdil in se odrinil od skale, da bi vstal, a je prestrašeno ves otrpnil, ker se je skala premaknila in začela drseti po pobočju.

	 Po nekaj metrih, ko se je že z veliko hitrostjo kotalila po bregu navzdol, je malo od roba pobočja z velikim truščem treščila v ogromno kamnito gmoto. Hrup je bil zastrašujoč, ker se je skala preklala na dvoje. Pok se je odbijal od sten, tako da ga je verjetno bilo slišati po vsej dolini.

	 Tim se je prestrašeno prijel za glavo, ker je bil prepričan, da ju je spravil v težave, ker se bosta možakarja zaradi hrupa prav gotovo vrnila.

	 Dorian, ki je očitno bil enakega mnenja, je živčno pogledoval po strmini, kam bi se lahko skrila, ker se je njuna skala prelomila in je zdaj ob skalnati gmoti ostala samo polovica, druga pa se je skotalila proti dolini.

	 »Poglej!« je vzkliknil in pokazal na ne preširoko odprtino, ki jo je zagledal tik pod skalnato gmoto, na kateri se je prelomila njuna skala.

	 »Poglejva, kaj je tam!« je Tim bil takoj pozoren. »Poskusiva zlesti noter, dovolj je široko!« je predlagal in takoj začel sestopati proti skalnati gmoti.

	 Dorian se je pognal za njim, pred skalnato gmoto takoj sedel in se z nogama naprej stlačil v odprtino.

	 »Hitro pridi noter, tu je dovolj prostora za oba!« ga je Tim zaslišal, kot bi govoril iz soda, ker je njegov glas odmeval.

	 Tim ni niti za trenutek premišljeval, ampak se je takoj stlačil skozi odprtino, in še preden je ugotovil, kje je pristal, si je slekel vetrovko, jo povaljal po tleh in jo razširil pred odprtino.

	 Fanta sta kleče tiho ždela z obrazoma tik pred Timovo vetrovko in napeto prisluškovala v zunanjost.

	 »Si videl to?« sta resnično čisto v bližini slišala reči tistega možakarja, ki je imel prijeten glas. »Ta skala se je razpočila! Misliš, da je kdo tukaj?«

	 »Ne vem, Tom,« mu je z raskavim glasom odgovoril tisti, za katerega sta fanta bila skoraj prepričana, da je bil vratar in mu je sodelavec rekel, Harry. »Če vprašaš mene, ni nikogar. Veš, da so naju opozorili, da je na tej južni strani nevarnost plazov in padajočih skal. Lahko pa malo pogledava,« mu je predlagal.

	 Fanta sta zajela sapo, saj si nista upala niti dihati, ker sta čisto ob odprtini, ki jo je Tim zakrival s svojo sivo majico, slišala korake.

	 »Greva!« sta zaslišala reči tistega s prijetnim glasom, ki mu je bilo ime, Tom. »Nikogar ni, samo skala je zgrmela po strmini, in če se ne bova pobrala, bo naslednja najverjetneje najin nagrobni kamen!«

	 »Pojdiva!« se je Harry takoj strinjal.

	 Fanta sta končno zadihala, ker sta zaslišala oddaljujoče se, podrsavajoče korake, ker sta se možakarja odpravila v dolino.

	 »Malo še počakajva,« je Tim zašepetal.

	 Dorian je samo prikimal, čeprav je okoli njiju bila tema in je vedel, da Tim njegovega prikimavanja ni mogel videti.

	 Klečala sta na kamnitih tleh in bilo jima je veliko bolj udobno kot prej za skalo, ker se jima ni bilo treba tako stiskati, pa še bilo je prav prijetno, ker ni bilo tako vroče kot zunaj, kjer je sonce ves dan pripekalo in je kamnito pobočje močno razgrelo.

	 Tim je vetrovko končno odmaknil z odprtine, in čeprav je skoznjo prodrl ozek pas dnevne svetlobe, nista mogla videti, kje sta tičala.

	 »Počakaj,« se je Dorian spomnil, »na telefonu imam svetilko!«

	 Že trenutek za tem je šibek snop svetlobe posvetil v gosto temo, a je bil dovolj močan, da sta pred seboj zaslutila ogromen, visok in širok prostor ... Osuplo sta zajela sapo, ker se je pred njima širila prava votlina!

	 »Stari,« je Dorian navdušeno planil, »zapomniva si to jamo, pa jo ob priliki raziščiva! Zdaj pa čim prej pojdiva, da naju ne bo prehitela noč ali pa celo še kakšen nepovabljen gost!«

	 »Ja,« je Tim prikimal, »ampak vhod morava zakriti!« se je spomnil in že skozi ozko odprtino lezel v zunanjost.

	 S skupnimi močmi sta polovico preklane skale prevalila pred skalnato gmoto in jo prislonila nanjo, tako da je bilo videti, kot bi skala že davno tega zgrmela z vrha gore, in bi jo skalnata gmota zadržala na strmini.

	 Vhod sta tako uspešno zakrila, da sta podvomila, da bi ga tudi sama naslednjič našla, zato je Dorian v njeni bližini na tleh iz kamenčkov izoblikoval križ.

	 Zagnala sta se proti vrhu pobočja.

	 Prečkala sta vrh vzpetine in se na drugi strani spustila proti dolini.

	 Ob vznožju sta naletela na belo obzidje, ki ga je tja postavila Organizacija, da bi zavarovala svoje ozemlje. Dalje nista mogla, ker je obzidje bilo postavljeno prav do stene gore in ga nista nikjer mogla zaobiti.

	 »Kaj pa zdaj?« je Tim negotovo vprašal. »Bi ga preplezala in pogledala na drugo stran?«

	 »Ja, dobra ideja!« so se Dorianu zasvetile oči. »Daj stopničko!« je vzkliknil in se s Timovo pomočjo že basal na vrh obzidja.

	 Na vrhu je okobal sedel, Tima prijel za roke in ga potegnil navzgor. Takoj za tem sta oba skočila na drugo stran.

	 Pristala sta v nekakšnem kanalu, globokem približno meter in širokem kake tri četrt metra, po katerem je zdaj tekla umazana, blatna voda, ker sta jo skalila, ko sta doskočila vanj. Voda jima je segala skoraj do kolen.

	 Proti pričakovanju razen tega kanala za obzidjem nista imela veliko videti.

	 Organizacija je postavila obzidje za izvirom vaškega potoka, ki ga je takoj za zajetjem, ki je vas oskrbovalo s pitno vodo, speljala v nekakšen kanal, ki ni bil prav nič podoben tistim jarkom, po kakršnih sta se Tim in Samuel na svoji prvi pustolovščini podila, saj je bil neobdelan, kot bi ga nekdo samo izkopal z lopato. Potok, ki ni več tekel, tako kot mu je že od nekdaj namenila narava, je zdaj takoj za obzidjem privrel na dan in tekel po novo nastalem kanalu ob skalnati steni proti izhodu iz doline.

	 »A greva naprej?« je Tim vprašal, ker ju je čakalo še nekaj kilometrov hoje.

	 Dorian mu je samo prikimal.

	 Odločila sta se, da bosta hodila kar po jarku, ker sta tako bila že mokra in bosta po njem lahko še najhitreje napredovala. V njem sta se počutila varno, čeprav sta bila na sovražnem ozemlju.

	 Molče sta drug za drugim brodila po blatni vodi. Levi breg kanala je zapirala skalna stena gorovja, na desni pa sta v daljavi opazila vrh strehe centra, P.S.I.

	 Počasi sta rinila kilometer za kilometrom. Tim je ves čas pozorno opazoval skalnato steno na levi, da ne bi česarkoli spregledala, Dorian pa je budno spremljal pokrajino na desni in sam center.

	 Bila sta že približno na tisti točki, kjer se je dolina začela kriviti, zato sta vedela, da sta se približevala edinemu izhodu iz doline. Gladina vode je narastla, tako da jima je segala že čez kolena.

	 Zagledala sta kamniti most, pred katerim se je potok zaobrnil in pod njim počasi, ker je tukaj bila ravnina in se je struga precej razširila, tekel proti centru. Zdaj sta center videla z bočne strani, čeprav razen velike ravne strehe nista videla veliko, ker je bila stavba globoko pogreznjena v kotanjo.

	 Edina cesta, ki je vodila iz doline, je bila na obeh straneh mostu zavarovana z zapornicama. Na drugi, zunanji strani mostu, takoj za zapornico, je bila postavljena nižja zgradba s prostori za stražarje.

	 Odkar so most opremili z zapornicami, sta ga Tim in Dorian prvič videla.

	 »Mislim,« je Dorian jezno vzrojil, »pa kaj smo v getu ali kako?«

	 »Upam, da ne,« je Tim samo skomignil z rameni, ker ga zapornice niso tako razburile kot Doriana.

	 Previdno sta nadaljevala proti mostu, da ju ne bi stražarji odkrili. Imela sta srečo, ker so bregovi potoka bili zarasli z visoko travo in grmovjem, da sta se lahko prikrila. Včasih so jih vaščani kosili, a odkar je v Marlonu oblast prevzela Organizacija in je most zaprla z zapornicami, zanje niso več skrbeli.

	 Ustavila sta se v zavetju pod obokom kamnitega mostu, kjer sta si nekoliko oddahnila. Tukaj je voda bila motna, pa ne zato, ker bi jo skalila, ampak je zaudarjala po gnilih jajcih. Na mostu sta slišala govorjenje, a nista imela ne želje in ne časa, da bi mu prisluhnila.

	 Tim, ki mu je kar obračalo želodec, se je nakremžil in si majico hitro potegnil čez nos. Premišljeval je, da bi ta smrad lahko bil škodljiv ali celo strupen.

	 »Potegni si majico čez nos in ne dihaj globoko,« je zašepetal Dorianu, ki ga je takoj posnemal.

	 Zdaj sta se z zakritima obrazoma kot roparja previdno pomikala po jarku proti zgradbi centra. Vsa premočena sta tiho brodila po vodi ter budno opazovala most za svojim hrbtom, center pred seboj in na desni prve hiše vasi.

	 Tik pred zgradbo centra se je potok razširil v dokaj širok kanal. Desni breg kanala je bil povišan v nekakšen nasip, iz katerega je gledala tako velika odtočna cev, da se jima ne bi bilo treba niti skloniti, če bi hotela vstopiti vanjo, a so jo zapirale mrežaste železne rešetke. Iz cevi je v potok pritekal curek umazane, smrdeče vode. Kanal je bil že tako globok, da jima je voda, ki je tukaj še močneje zaudarjala po nečem ostro dušečem in po gnilih jajcih, da sta bila že čisto omotična, segala do pasu.

	 »Pohitiva,« je Tim z muko rekel. »Mislim, da ne bom več dolgo zdržal, ker se mi že vrti!«

	 »Malo še stari,« ga je Dorian spodbujal. »Samo teh nekaj metrov do tistih rešetk še preglejva. Dalje za zgradbo centra pa tako nima več smisla, da bi še iskala!«

	 Ne da bi počakal na Timovo privolitev, je zabrodil po kanalu proti rešetkam, a se je nenadoma ob nekaj spotaknil, se prevrnil in izginil v smrdeči vodi.





	 Tim se je panično pognal proti Dorianu, se tam, kjer je izginil pod motno vodo, sklonil, z rokama zabredel vanjo, in ko ga je našel, ga je potegnil ven.

	 Dorian je bil videti, kot bi bil jezen, ker ga je Tim potegnil iz vode. Ne da bi karkoli rekel, je takoj globoko zajel sapo in se spet potopil v smrdečo vodo.

	 Kmalu je spet pogledal iz nje, le da je pod gladino za nekaj krčevito držal.

	 »P-Pomagaj m-mi!« je s težavo zatulil.

	 Hlastal je za zrakom, kašljal in pljuval, da bi si smrdečo vodo spravil iz ust.

	 Tim je, ne da bi pomišljal, zagrabil za tisto, kar je Dorian držal in mu pomagal vleči iz vode. Najprej je zagledal obraz in od groze bi skoraj tisto, kar sta vlekla, izpustil iz rok, potem pa je začel še bolj ihtavo vleči proti bregu.

	 Fanta sta napela vse moči in tisto, kar sta vlekla, s težavo zvlekla na travnato obrežje ... V visoki travi je brez življenja ležala Lucy!

	 Dorian je na vso moč zatulil, tako da je njegov krik, v katerem je bilo zaznati jezo, obup in sovraštvo, odmeval med stenami mogočnega gorovja, Montes.



	* * *



	 Nad dolino se je spustila tema. Minilo je že nekaj ur, odkar so člani Bratovščine h Kerrovim prinesli Lucy. Hiša je bila polna ljudi, ker se je novica bliskovito razširila po Marlonu.

	 Dorianova mama je Lucy ob pomoči žena očistila in jo uredila. Pripravljali so jo za pogreb.

	 Vsi člani Bratovščine so bili zbrani v kuhinji, le Sam in Victor sta manjkala, ker sta šla iskat Fanny, Lucyjino mamo. Nihče ni govoril. Tiho so sedeli in čakali, da se bosta vrnila. Nihče se ni zmenil za čas.

	 Tim je molče sedel ob Dorianu. Tu pa tam je globoko zavzdihnil, ker je s težavo krotil čustva, a je poskušal biti močan, ker ga je Dorian, ki ga je dogodek popolnoma zlomil, potreboval.

	 Dorian je togo sedel na pručki in prazno strmel v tla. Od časa do časa je odsotno pogledal po kuhinji ... V očeh mu je odseval bes.

	 Sam in Victor sta se, ko je ura že odbila polnoč, nenadoma prikazala. Victor je trdno držal Harryja za vrat in ga pred seboj potiskal, Sam pa Toma, varnostnika, ki sta ju Tim in Dorian srečala na južnem pobočju.

	 »Našli smo Fanny!« je Sam s težavo, ker je od besa stiskal zobe, oznanil. »Mrtva je ... Naša nesrečna prijatelja sta jo skrivala!« je jezno izbruhnil in ju z gnusom pogledal.

	 Tim je nekako z občudovanjem gledal v Victorja, ki je bil poosebljena gorila. Videti je bil tako divji, da bi se ga ustrašil še veliko močnejši nasprotnik, kot je bil Harry. Tudi Sama še ni videl takšnega ... Ko je Tomu roke besno stiskal za hrbtom, so se mu na rokah močno izbočile mišice.

	 V tistem trenutku je po kuhinji zadonel grozovit zverinski krik ... Dorian je bil na nogah! Od jeze so mu izstopile žile na vratu in na napetem telesu mu je drgetala sleherna mišica. V očeh mu je odsevala tolikšna jeza, da so se mu člani Bratovščine, ki so mu stali na poti, kar umikali, čeprav so bili večji in močnejši od njega.

	 Dorian je svoj morilski pogled zapičil v oba možakarja, ki nista utegnila niti pogledati okoli sebe, kaj se je dogajalo, ker se je silovito zakadil vanju in dvakrat bliskovito zamahnil ... Iz sebe je spravil vse nakopičeno gorje!

	 Možakarja nista niti vedela, kaj ju je zadelo, ker sta nezavestna obležala ob Victorjevih in Samovih nogah.

	 Dorian se je tako tresel od jeze, da se je zdelo, da se je vsa kuhinja tresla z njim.

	 Tiste noči je Tim sede zaspal na zofi ob Lizi, ki je neutolažljivo jokala. Tiho je sedela in po licih so ji polzele solze. Prepričana je bila, da je to bil prelomni dan, ki bo v mirni, nekdaj neopazni vasici, Marlon vsem za vedno spremenil življenje, a je vedela tudi, da bodo vsi z njim veliko pridobili.





SLOVO


	 Tim se je v spanju stiskal k Lizi, kot bi hlepel po nekom, ki bi ga ubranil pred tegobami, ki so se zgrnile nadenj, a se je nekega trenutka premaknil, kot bi iskal bolj udoben položaj in odprl oči ... Začudil se je, ker je v dnevni sobi bila prižgana luč in sta z Lizo sede spala na zofi.

	 Zunaj je bila še tema. Skozi okno je na nebu videl zadnji lunin krajec, obdan z močno belo svetlobo. Prisluhnil je žuborenju potoka, in čeprav je okno bilo na stežaj odprto, je v dnevni sobi bilo soparno in zatohlo.

	 Liza ga je držala okoli ramen in ga krčevito prižemala k sebi. Na njenem obrazu ni bilo kot običajno videti spokoja ... Bil je zabuhel, kot bi jokala.

	 Tim je nekako zmedeno premišljeval, kako se je spet znašel ob njej na zofi?

	 Z roko si je potegnil čez potno čelo. Slabo je spal in v sanjah ga je tlačila mora ... Z Dorianom sta reševala Lucy, a sta bila brez moči in na koncu, tik preden se je zbudil, sta jo izgubila.

	 »Kakšne sanje!« ga je spreletelo. »Danes se moram nekoliko manj ukvarjati z morečimi temami!«

	 Stresel je z glavo, ker je težke misli želel odgnati.

	 Zaradi sanj se ni preveč vznemirjal, ker so že od nekdaj bile del njegovega življenja. Čeprav ni nikoli verjel vanje in tudi nikdar ni prebiral sanjskih knjig, da bi dognal, kaj so pomenile, je običajno, ko se je zbudil, premleval o sencah in podobah, ki so se mu risale v njih. In o takšnih, ki so bile jasno obarvane in prav močno doživete.

	 Že odkar se je zbudil iz kome, je opažal, da so njegove sanje bile pogosto kaotične ... Velikokrat je sanjal o istem kraju, polnem ruševin, in zmeraj je v sanjah preživljal veliko strahu. Prepričan je bil, da te sanje niso mogle biti, tako kot so strokovnjaki trdili, odraz tistega, kar je doživljal podnevi.

	 Obrnil se je k Lizi in jo tesno objel.

	 »Rad imam to dekle, bolj, kot si ona misli ...« je prevzeto pomislil.

	 A mu je na grozo, kot bi svoje misli glasno izrekel, Liza odgovorila:

	 »Tudi jaz tebe!«

	 Od začudenja je ves otrpnil, ker je bil prepričan, da ni ničesar glasno rekel. Niti zašepetal ni! Kako je vedela, o čem je premišljeval?

	 Zaželel si je, da bi se pogreznil v tla.

	 »Daj no, ne bodi tak!« je Liza rekla in ga nežno pobožala.

	 »Kako pa si vedela?« jo je Tim ves bled negotovo vprašal. »Saj nisem ničesar glasno rekel!«

	 »Tako pač je,« je Liza zamrmrala in skomignila z rameni, in da bi se izognila nadaljnjemu pojasnjevanju ter da je ne bi še česa spraševal, ga je hitro vprašala, »si dobro spal?«

	 »Ne vem, kaj naj ti rečem?« ji je Tim neodločno odgovoril in prav tako skomignil z rameni. »Nisem si povsem na jasnem, ker me je tlačila mora.«

	 »Kaj pa si sanjal?« ga je Liza napeto vprašala.

	 »Neke neumnosti ...« je Tim ležerno zamahnil z roko. »Z Dorianom sva iskala Lucy in bila sva v neki jami, skratka same bedarije,« je rekel in v njegovem glasu ni bilo zaznati niti trohice zaskrbljenosti. »Kasneje jo bom tako videl, saj gremo skupaj v šolo.«

	 Izpustil je Lizo iz objema in se pošteno pretegnil. Ravno je premišljeval, da bo treba vstati, a je v trenutku spet ves otrpnil, ker je Liza bruhnila v jok.

	 »Kaj je narobe?« jo je prestrašeno vprašal.

	 »Tim,« mu je Liza šepetaje, napeto rekla, »nisi sanjal! To, kar misliš, da so bile sanje, se je resnično zgodilo!«

	 Spreletel ga je srh in v trenutku je bil na nogah. Na tleh je zagledal svojo s prahom in zemljo umazano vetrovko ... Vsega se je spomnil!

	 Klecnil je in se ob vetrovki sesedel na tla.

	 »R-Res j-je ...« je hlipal in po licih so mu polzele solze ter kapljale na umazano vetrovko. »Vse, kar sem podoživljal v sanjah, sem resnično doživel!«

	 Liza je sedla k njemu na tla in ga trdno privila v objem.

	 »To z Organizacijo moramo nujno dokončati!« je Tim odločno rekel, ko je glavo dvignil in Lizo pogledal v oči. »Ne vem, kako poznaš moje misli, morda celo moje skrivnosti, ampak stvari moram priti do dna!«

	 »Ja, Timmy,« mu je Liza hlipajoče pritrdila. »In Bratovščina je s tabo ... Vedno je bila in vedno bo! Ampak najprej se bova najedla in potem greva k Dorianu. Mislim, da naju zdaj najbolj potrebuje,« je rekla in vstala. »Grem nama pripravit zajtrk.«

	 »Danes ne bi jedel,« je Tim hitro rekel in tudi sam vstal. »Verjetno ne bi po grlu spravil niti grižljaja.«

	 Liza je samo prikimala, saj je ugotovila, da pravzaprav tudi sama ne bi mogla jesti.

	 Tim se je odpravil v kopalnico. Stopil je pod tuš in odprl hladno vodo. Mrzle kapljice in odločnost, da bo raziskal in razkrinkal skrivnosti Organizacije, ki so se do zdaj že prav nakopičile, sta mu kri divje pognala po žilah.

	 »Liza!« je poklical iz svoje sobe.

	 »Ja?« se je Liza nemudoma odzvala.

	 »Bi se moral obleči v črnino?« jo je Tim negotovo vprašal, ko se je pojavila pri vratih.

	 »Ne!« je Liza odločno odkimala. »Barva obleke je stvar prepričanja in okusa. A misliš, da bo Lucyjinim in Fannyjinim sorodnikom in prijateljem, kaj lažje, če boš v črnem? A misliš, da jim bo črnina ljubljene povrnila?«

	 »Ne, seveda da ne,« ji je Tim takoj pritrdil, »ampak kljub temu ne vem, ali bi bilo primerno, če bi oblekel rumeno majico?«

	 »Obleci tisto, kar misliš, da je zate dobro, nekaj, v čemer se boš ti udobno počutil,« mu je Liza svetovala. »Ljudje smo smešni ... Postavimo si norme in standarde in potem brez trohice pameti živimo po njih, ne da bi sploh pomislili, česa si pravzaprav sami želimo in kdo smo.«

	 »In kdo smo?« jo je Tim nejeverno vprašal.

	 »Mislim, da boš kmalu sam dognal,« mu je Liza odgovorila.

	 Tim ji ni ničesar odgovoril, ker se mu je že večkrat zazdelo in je zdaj bil že skoraj povsem prepričan, da je Liza, tudi če je bil tiho, poznala njegove misli.

	 Oblekel je temnomodro majico z ovratnikom in črne kratke hlače, Liza pa temnozeleno krilo in rjavo srajco.

	 Zaklenila sta vhodna vrata in se kljub zgodnji uri, saj se še niti zdanilo ni, odpravila h Kerrovim.

	 »Kaj pa šola?« je Tim čisto tiho vprašal in samo za trenutek mu je korak neodločno zastal.

	 »Ne skrbi!« je Liza jezno zamahnila z roko. »Mislim, da bo pogreb tudi zanje moral biti dovolj dober razlog za opravičen izostanek! Pa še krivi so!«

	 Že od daleč sta opazila, da so pri Kerrovih vsi prostori v hiši bili razsvetljeni in vedela sta, da te noči ni nihče spal.

	 Tiho sta stopila k vratom in potrkala.

	 Vrata so se takoj odprla, kot bi ju že pričakovali in pred njima je stal Dorianov oče.

	 Liza je stopila korak proti njemu, iztegnila roko in rekla:

	 »Zdravo Brad, prišla sva!«

	 »Zdravo obema ... Kar naprej!« ju je Brad povabil, ko ji je krepko stresel desnico. »Mislim, da bo Dorian vajine družbe še najbolj vesel!«

	 Liza je prva vstopila, Tim pa takoj za njo.

	 Že sta se pripravila, da bi si sezula čevlje, a je Brad Lizo prijel za komolec in rekel:

	 »Liza nikar, danes ni čistoča na prvem mestu ... Tako ali drugače se bo po hiši veliko hodilo!«

	 Liza je prikimala in s Timom sta stopila za Bradom proti dnevni sobi.

	 Ko so prišli do sobe za goste, je Tim obstal kot vkopan. Vrata so bila na široko odprta in zagledal je nizek mrtvaški oder ... Na njem je v beli krsti ležala Lucy. Bila je neskončno lepa. Njen obraz je bil mil in koža, gladka in sijoča. Videti je bilo, da so se Dorianova mama in žene iz Marlona močno potrudile, da so jo tako uredile.

	 Brad in Liza sta se za trenutek ustavila ob vratih. Liza je na kratko vstopila, pobožala Lucy, potem pa sta z Bradom takoj stopila proti dnevni sobi.

	 Timu se je ponudila priložnost, da bi se zdaj, ko je bil sam, poslovil od Lucy. Želel se je pogovoriti z njo, pa čeprav je vedel, da odgovorov ne bo dobil.

	 Stopil je v sobo in pokleknil h krsti.





	 »Lucy ...« je ganjeno, nežno zašepetal. »Toliko bi ti rad še povedal, pa me zdaj na žalost ne moreš več slišati! Že veliko prej bi ti moral povedati, da te imam rad, a sem mislil, da je še vse življenje pred nama ... Zdaj mi je žal, da ti nisem povedal, ampak vseeno pa sem vesel, da sva te z Dorianom našla in da ti lahko pripravimo dostojen pogreb. Lucy, zmeraj boš v mojem srcu!« je zašepetal in jo nežno poljubil na čelo.

	 Klečal je ob krsti in jo še poslednjič občudoval. Srce mu je polnila sreča, ker je bila njegova deklica, čeprav kratek, veliko prekratek čas.

	 »Lucy, kmalu se vidiva ... Vem, da še ni konec!« so iz njega privrele besede.

	 Trditev, ki jo je ob krsti spontano izrekel in jo prej nikoli ne bi, saj o smrti še premišljevati ni nikoli želel, ker je zanj vedno bila nekaj tako groznega, tako nepojmljivega in dokončnega, ga je pretresla.

	 Hitro je vstal in stopil proti dnevni sobi, kamor sta Brad in Liza odšla.

	 Na vratih dnevne sobe je zbegano obstal, ker ni pričakoval tega, na kar je naletel ... Kljub tako zgodnji uri je dnevna soba bila polna. Okoli krste Fanny Corbett, Lucyjine mame, so bili zbrani Victor, Bill, stric William, Liza, Howard, Leo, Mark, Patrick, George, Brad, Dorianova mama, Clara in Sam. Tiho so se pogovarjali, in ko je vstopil, so umolknili in mu stopili naproti. Vsak mu je segel v roko in mu šepetaje izrekel kašno zahvalno besedo ali dve.

	 Tim se je Samuela razveselil, ker je upal, da bosta končno imela priložnost, da bi se pogovorila in res se je Sam, ko ga je prijel za desnico, kot bi tudi on samo čakal takšne priložnosti, tiho razgovoril:

	 »Mislim, da se niti ne zavedaš, koliko sta z Dorianom tvegala in koliko dobrega sta za vse v vasi storila, ko sta šla iskat Lucy in Fanny! Sami smo se odpravili dlje ter prevozili in prehodili veliko več kilometrov, vendar pa smo se zmotili, saj niti pomislili nismo, da bi ju morali iskati tako blizu in na takšnem kraju, kjer sta vidva našla Lucy!«

	 Tim ga je samo pozorno poslušal, rekel pa ni nič.

	 »Zaradi tega, kar so v Organizaciji naredili, se je med nami sprožila vojna, pa čeprav oni tega še ne vedo!« je Sam napeto nadaljeval in mu končno izpustil desnico. »Varnostnika smo zaprli in skrili. Nimamo ju namena izpustiti! Trenutno se z njima ukvarja Brad in veliko smo že izvedeli. Povedala sta mu, da sta na Corov ukaz morala Fanny in Lucy pripraviti zasedo, in ko sta se odpravili iz vasi, sta nanju čakala pri zapornicah. Fanny so pridržali, Lucy pa je uspelo pobegniti. Povsod sta jo iskala, zato sta vidva na planoti ob južni steni naletela nanju. Lucy se je na žalost skrila pod most v potok in je verjetno tam zaradi strupenih plinov omedlela ter se utopila,« je s strtim glasom zaključil. »In Tim, ponosen sem nate!« je dodal in ga v znak spoštovanja potrepljal po ramenu.

	 »Kje pa je Dorian?« je Tim panično vprašal, ko je pogledal po dnevni sobi in ga med zbranimi ni videl. »A je z njim vse v redu?«

	 Samuel mu je samo z glavo namignil proti vratom, naj stopi z njim. Odpeljal ga je v Dorianovo sobo.

	 Dorian je bil v postelji. Videti je bil utrujen in izčrpan.

	 »Hej, stari! Kako si?« ga je Tim radostno pozdravil.

	 »Bil sem že bolje,« se je Dorian medlo nasmehnil. »Malo sem še utrujen, ampak danes moram biti pripravljen in pri močeh za pogreb. Mislim pa, da mi bo uspelo, ker sem pod Markovim strogim nadzorom in gospod natanko ve, kaj počne ... Precej boljše mi je!«

	 Tim mu je molče, krepko stisnil roko, ker je hotel, da bi prijatelj vedel, da je ob njem in da vedno lahko računa nanj.

	 Samuel je molče stal pri vratih, in ko ju je opazoval, so se mu orosile oči ... Prijateljstvo je cenil bolj kot karkoli in prepričan je bil, da bosta Bratovščino samo trdno prijateljstvo in vdanost med njenimi člani pripeljala do zmage nad Organizacijo.

	 Odkašljal se je, ker se mu je zaradi ganjenosti v grlu naredil cmok in rekel:

	 »Dorian se je nekoliko preveč nadihal nevarnih plinov!«

	 »A si mislil tisti ogabni vonj po gnilih jajcih pa še nekaj, kar naju je grozno dušilo?« je Tim planil, ker je še vedno imel občutek, kot bi nos in pljuča imel polna tistih ogabnih vonjav in mu je že samo misel nanje obračala želodec. »Ampak Dorian se je vseeno potopil v tisto svinjarijo!«

	 »Ja,« je Sam prikimal, »žveplov vodik in amonijak! Pa formaldehid sem tudi zavohal, ko smo šli po Lucy. Vsi trije so močno strupeni! Veš, živčni strup, kar amonijak vsekakor je, dela čudeže, zato mislim, da se bosta naša zaprta prijatelja še dolgo spominjala, kaj pomeni razjeziti Doriana, ki se je nadihal amonijaka ... Harry ima nalomljena rebra, Tom pa se še zdaj bori s pretresom možganov!« se je zasmejal.

	 »Mislim, da Doriana podcenjuješ!« je Tim odkimal, ker se mu je zdelo, da je Sam situacijo narobe ocenil. »Sicer pa bomo videli!«

	 Samuel mu je samo prikimal, se obrnil in se vrnil v dnevno sobo.

	 »Ko si opomoreš, bova imela veliko dela!« se je Tim obrnil k Doranu takoj, ko ju je Sam zapustil. »Čaka naju še precej raziskovanja, če bomo hoteli tej Organizaciji pokazati vraga! Mislim pa, da se tebi ni treba nikogar bati, ker če si pospravil največjega izmed vseh goril na šoli, bodo zate drugi samo mala malica!« mu je polaskal.

	 »Ko bi le bilo tako!« mu je Dorian, ki je že nekoliko bolj živahno gledal naokoli, odvrnil. »Daj, pomagaj mi, da se usedem. Malo se mi še vrti,« se je potožil, ko mu je Tim pomagal, da je v postelji sedel.

	 »Voda!« je Tim vzkliknil, in ne da bi še kaj rekel, odvihral iz sobe. »Nekje sem bral, da je v primeru zastrupitve zelo pomembno piti veliko tekočine!« je razgreto nadaljeval, ko se je vrnil z velikim kozarcem vode in ga presenečenemu prijatelju potisnil v roko. »Voda te bo očistila!«

	 Dorian je, kot bi to bilo samo po sebi umevno, kozarec takoj izpraznil do dna.

	 »Prav imaš!« je vzkliknil, ko je pošteno rignil in prazen kozarec odložil na nočno omarico. »Mislim, da že čutim njen učinek.«

	 »To pa pri tebi bliskovito gre!« se je Tim zasmejal in tiho vprašal, »si se pomiril, prijatelj?«

	 »Če misliš zaradi smrti Lucy in tete, Fanny, potem je odgovor, ne, ampak nič ne morem spremeniti!« je Dorian nemočno odkimal in proti njemu iztegnil roko, »daj, pomagaj mi, da vstanem.«

	 »Pa je to pametno?« je Tim bil v dvomih. »Ne bi raje prej vprašala Marka, sicer jih bova oba slišala!«

	 Dorian ga je samo namrščeno pogledal, odločno odgrnil odejo in že je nase vlekel kratke hlače in majico.

	 Ne da bi počakal, da bi mu Tim pomagal, se ga je oprijel in se začel basati iz postelje.

	 Tim, ki je Doriana dobro poznal, je vedel, da ne bo popustil, zato mu je raje pomagal.

	 »Mislim, da mi je manjkala samo dobra družba!« je Dorian vzkliknil in se naslonil nanj, ker je bil tako šibak, da ga je zaneslo. »Dobro se počutim!« mu je zatrdil in pokazal proti vratom, »greva tja, dovolj imam tega poležavanja!«

	 Ne da bi ga počakal, se je obrnil in se sam odpravil proti vratom. Tu pa tam ga je še nekoliko zaneslo, a se je samo ustavil, ujel ravnotežje, globoko zajel sapo in nadaljeval proti dnevni sobi.

	 Tim mu je tesno sledil, kot bi hotel biti pripravljen, da bi ga ujel, če bi bilo treba.

	 Dorianov prihod je med zbrano družbo v dnevni sobi vzbudil začudeno mrmranje. Takoj je k njemu priskočila mama in ga hotela podpreti.

	 »Mama hvala, ni treba ... Dober sem!« jo je Dorian zaustavil. »Da sem tukaj, se lahko samo Timu zahvališ!«

	 Tim je presenečeno stal ob njem in ko ga je gospa Kerr toplo objela, mu je postalo nerodno.

	 »Mislim, da se Mark ne bi ravno strinjal s tabo!« je z zadrego rekel, ker ni vedel, čemu bi mu Dorian pripisoval zaslugo. »Pa saj nisem ničesar takega naredil!«

	 »Morda več, kot si misliš mladi gospod,« mu je gospa, Clara, odgovorila. »Včasih je prav prijateljstvo najboljše zdravilo za vse tegobe in težave!«

	 Dorian se je usedel za mizo in se zapletel v pogovor s tistimi, ki so takoj prisedli k njemu. Vsak mu je namenil kakšno dobro željo in marsikdo ga je hotel še kaj povprašati o včerajšnjih dogodkih.

	 Tim se je, da ga ne bi motil, tiho umaknil k vratom.

	 Ko je pomislil na Lucy in da se bo od nje moral kmalu dokončno posloviti, ni mogel niti dihati, kot bi ga nekdo stiskal za vrat.

	 V trenutku se je odločil, da bo še enkrat pogledal k njej, zato se je neopazno izmuznil iz dnevne sobe.

	 Stal je ob krsti in nepremično strmel v Lucy. Zdela se mu je prelepa in preplavila sta ga velika žalost in občutek nemoči. Jezil se je nad sabo, ker zadnje dni ni več časa preživel z njo, ampak kako naj bi vedel, da je ne bo nikoli več žive videl? Storiti se ni dalo ničesar več!

	 Spraševal se je, zakaj človek spozna veličino nečesa šele takrat, ko tisto izgubi?

	 Hotel se je spet pridružiti družbi v dnevni sobi. Še enkrat je Lucy pobožal in v trenutku, ko je roko potegnil k sebi, ves otrpnil, ker ga je v dlani nekaj zaščemelo, kot bi se nečesa dotaknil.

	 Osuplo je dvignil desnico in z razprto dlanjo zaokrožil nad Lucyjinim obrazom.

	 »Ah, bedarija ... Samo zdelo se mi je,« je pomislil, ker ni ničesar začutil.

	 A kljub temu ga je nekaj gnalo, da je z dlanjo še kar krožil in jo počasi pomikal nad krsto, kot bi nekaj nežno božal.

	 Že je hotel odnehati, ker še vedno ni ničesar občutil, zato je dlan zaprl in jo potegnil k sebi, a ravno, ko je s pestjo bil tik nad robom krste, je spet nekaj začutil.

	 Hitro je dlan razprl in z njo začel krožiti točno tam, kjer je zaznal spremembo ... Po prstih mu je počasi polzela mehka, prijetna, gosta energija, kakršne še ni poznal. V mezincu in palcu ga je nežno mravljinčilo, podobno kot takrat, ko mu je kaj zaspalo.

	 »Ne sanjaj!« je nejeverno zašepetal in roko spustil, a je še okleval, kot bi ga nekaj sililo, da ne sme odnehati.

	 Umaknil se je za korak od krste in dlan usmeril proti njej ... Nad Lucy spet ni ničesar zaznal.

	 Dlan je počasi, milimeter za milimetrom, pomikal proti točki, kjer je prej začutil tisto prijetno energijo ... Takoj jo je spet začutil! Božala mu je prste in bil ni ne žalosten in ne boleč, temveč prijeten občutek.

	 Krožil je z dlanjo in jo počasi pomikal, kot bi preiskoval, do kod je energija segala in res je na neki točki izginila.

	 Dlan je ponovno usmeril na mesto, kjer je neznani vir energije najmočneje občutil in spet mu je preplavila prste, ampak tokrat mravljinčenja ni čutil samo v mezincu in palcu, temveč tudi na vrhovih vseh prstov in v dlani.

	 Z dlanjo je počasi polzel po energiji, dokler ni prišel do roba. Prav začutil je njen konec, kot bi otipal oster rob nečesa.

	 Nejeverno je premišljeval, od kod bi se ta energija lahko vzela? Sicer se je poletje že počasi poslavljalo, a še nobena peč ni bila zakurjena, da bi oddajala toploto, pa tudi televizija, ki niti ni bila vklopljena, je stala daleč stran.

	 Tipal je po neznani energiji, ki se ni premikala. Pod prsti je začutil njeno nekakšno obliko, čeprav komaj opazno, komaj zaznavno, ampak bila je tam!

	 Trudil se je, da bi obliko prepoznal. Končno jo je v mislih jasno ugledal in od strahu ves otrpnil.

	 Tako je bil prestrašen, da roke ni mogel niti premakniti ... Neznana energija mu je polzela skozi dlan in čutil je, kako se je je njen tanki curek oprijel.

	 Mrazilo ga je in srce mu je tako močno in glasno bilo, da se mu je zdelo, da ga je bilo slišati po vsej sobi.

	 »L-Lucy?« je nejeverno, komaj slišno, zajecljal.

	 Gostota nevidne energije se je potrojila, potem pa je zažarela in v trenutku izginila.

	 Tim je ob krsti stal kot okamnel. Izustiti ni mogel niti ene same besede ... Zagrnila ga je tema.

	 Naposled je oči le odprl ... Ležal je na tleh ob mrtvaškem odru in nad seboj je zagledal zaskrbljene obraze, ki so se sklanjali nadenj.

	 Oči je počasi zaprl, a jih je takoj spet široko odprl, kot bi preverjal, ali so obrazi bili le plod njegove domišljije.

	 »Kje sem?« je s težavo vprašal, ko je ugotovil, da so se še zmeraj sklanjali nadenj.

	 »Še vedno pri Kerrovih!« mu je Victor odgovoril.

	 »Zakaj pa sem na tleh?« je Tim nejeverno vprašal, se za hrbtom z rokama uprl v tla in sedel. »Kaj se je zgodilo?«

	 »To bi tudi mi radi vedeli!« se je Howard oglasil.

	 »Niti sanja se mi ne,« je Tim zamišljeno odkimal.

	 »Mislim, da si za nekaj trenutkov izgubil zavest,« je Mark namesto njega odgovoril. »Nič nenavadnega, če vemo, da se tako mladi fantje s smrtjo ne srečujete vsak dan!«

	 »Ja, verjetno imate prav Mark,« mu je Tim pritrdil, čeprav se je zdaj že spomnil, kaj je doživel in čemu ga je zagrnila tema.

	 Čeprav ga je to, kar je ob Lucyjini krsti doživel, močno razburilo in prestrašilo, se je še v istem trenutku odločil, da nikakor ne bo ostal samo pri tem dogodku in bo zadevo še preiskal ... Če je, kar je mislil, da je doživel, bilo res, bo zanj morda kmalu precej lažje!

	 Veselil se je ponovnega snidenja z Lucy, ampak tega članom Bratovščine, čeprav jim je zaupal, ni imel namena razlagati.

	 Pogledal je Doriana, ki se je opiral na podboj in ga zaskrbljeno opazoval. Prepričan je bil, da ko mu bo vse razložil, mu bo Dorian rad priskočil na pomoč in bosta dogodek skupaj raziskala.

	 Do njega se je prerinila Liza, ki je v rokah držala mokro krpo in mu jo pritisnila na zatilje.

	 »Tim pazi se!« je zaskrbljeno rekla, mu pomagala na noge in ga tesno objela. »Ne želim, da se še tebi kaj zgodi!«

	 Tim ji je objem negotovo vrnil. Zaskrbljeno je pogledal po drugih, ki so ob krsti stali ob njiju, ker ni vedel, kaj si bodo zaradi tega objema mislili, a med njimi ni opazil nikogar, ki bi se prikrito muzal, ker bi mu pripisal drugačne vzgibe, kot le Lizino skrb.

	 »Pridi!« se je Liza zganila in ga končno izpustila iz objema. »Čas je za slovo. Pokopali ju bomo ob tvoji mami, seveda, samo če ti tako želiš in ti je prav.«

	 »Seveda želim!« ji je Tim takoj odločno zatrdil, ker je resnično hotel imeti ljudi, do katerih je ogromno čutil, pokopane na enem mestu.

	 Prinesli so pokrova krst. Beli pokrov Lucyjine krste je bil okrašen z izrezljanimi sončnicami, kot bi nekdo z njimi hotel povedati, da je oseba, ki leži v tej krsti, pravi sonček, Fannyjin pa z vrtnicami.

	 Ko so krsti zaprli in pokrova pričvrstili z vijaki, sta Tim in Dorian stala vsa otrpla, odmaknjena v ozadje in jih samo zgroženo, nemo opazovala, ker sta se nenadoma zavedela, da sta Fanny in Lucy zadnjič videla.

	 Fanny in Lucy so na njuno zadnjo pot pospremili prav vsi prvotni prebivalci Marlona. Z veliko žalostjo in svečanim govorom so ju položili v grob, tik ob grobu Marte Hopper.

	 Victor je prinesel nov beli nagrobni kamen, na katerem je že bilo izklesano ime, Fanny Corbett, njeni letnici rojstva in smrti, pod njimi pa Lucy Corbett, prav tako z letnicama rojstva in smrti.

	 Pod imeni je bil izklesan verz:

	 »Sovražnik, pokoplji moje kosti,

	a le te ti bodo v breme,

	ko božja pravica te dohiti!«

	 Tim in Liza sta drug ob drugem nemo stala ob odprtem grobu in Tim si je zaželel, da ta trenutek ne bi bil resničen.

	 Do Organizacije je gojil ogromno sovraštvo. Kdo je bil človek, ki je bil sposoben ugonobiti takšno milo bitje, kot je bila Lucy, ki ni nikomur hotela nič žalega?

	 S slabo vestjo se je spomnil seznama, ki ga je fotografiral v Arhivu, in čeprav je na njem zasledil Lucyjino ime, ni storil ničesar ... Nikomur ni povedal zanj! Počutil se je krivega, čeprav je takrat, ko je seznam videl, bilo že prepozno, da bi karkoli naredil, ker sta Lucy in Fanny že dan prej odšli neznano kam in se nista več vrnili. Še posvariti ju ne bi več mogel!

	 Zdaj je razumel, da je Dorian tako silovito planil nad varnostnika, ker je tudi sam v sebi začutil neznansko moč, ki je izvirala iz jeze in sovraštva.

	 Organizaciji ne bo nikoli odpustil, in čeprav je bil na pogrebu, je koval maščevanje!

	 In že jutri bo začel! Izkoristil bo privilegije, ki so mu jih prav v centru dodelili in jih z njihovo pomočjo uničil! Naj se lastne pobude Organizacije obrnejo proti njim samim in jih privedejo do konca!

	 Ampak vedel je tudi, da sam in jezen ne bo ničesar opravil, saj je v centru bilo ogromno močnejših od njega. Veliko hudih stvari bi se mu lahko zgodilo in zavedal se je, da ne samo njemu, ampak tudi tistim, ki jih je imel tako rad.

	 Zavarovati bo moral Lizo!

	 Nevede jo je prijel za roko, kot bi hotel takoj izpolniti svojo obljubo, da jo bo varoval.

	 Liza se je tesno primaknila k njemu in mu šepetaje, kot bi spet poznala njegove misli, rekla:

	 »Kamorkoli boš šel, ti bom sledila! Kadarkoli se boš zoperstavil njim, bom zraven! Skupaj raziščiva skrivnosti, ki so že tisočletja zapisane in namenjene samo tebi!«

	 Tim je vedel, da je tudi tokrat poznala njegove misli, kot bi jih glasno izrekel.

	 »Vem, Liza,« ji je tiho odgovoril. »Skupaj bomo končali z njimi, ampak počasi. Imam načrt! Zvečer ti ga bom razodel.«

	 Liza mu je samo prikimala.

	 Še vedno pretresena sta se z roko v roki odpravila v varno zavetje svojega doma, kajti za njima je bil nadvse žalosten dan.





LIZINA SKRIVNOST


	 Ponoči se je nad dolino razbesnelo neurje. Bilo je spet eno tistih, ki je nepričakovano prišlo in ni nikoli dolgo trajalo. A bilo je silovito. Strele so udarjale v vse smeri in v tihi dolini je vsak grom še bolj pošastno zadonel, ker se je zvok odbijal od skalnatih sten gora.

	 Ampak prebivalci te male vasi so bili takšnih neviht vajeni, le Tim se je nekako ves pogreznil v posteljo in odejo potegnil nase skoraj do nosu, ker je to bila njegova prva nevihta, odkar se je zbudil iz kome.

	 Bliskov in gromov se pred nesrečo ni nikoli bal, pa tudi zdaj ni ravno občutil strahu, le strašansko nelagodno se je počutil ... Globoko v njegovi podzavesti je še zmeraj bil živ spomin na bolečino, ki ga je preplavila, ko mu je na tisoče voltov steklo skozi telo.

	 Oči je trdno stiskal skupaj in poskušal zaspati, a mu nikakor ni uspevalo. Potnega čela se je premetaval po postelji, kot ne bi mogel najti udobnega položaja.

	 Da bi se zamotil ter pozabil na pošastne strele in grome, je premišljeval o tem, kaj ga je čakalo v prihodnjih dneh in si pripravljal strategijo, kako se bo svojih načrtov lotil in kako bo neopazno raziskoval center.

	 »Tim že spiš?« ga je tihi glas vprašal iz teme.

	 Pogledal je na uro na nočni omarici, ki je kazala 02:17 in stresel z glavo, ker ni bil prepričan, da je glas bil resničen.

	 »Tim si buden?« je spet zaslišal iz teme. »Zdelo se mi je, da se divje premetavaš!«

	 Tim je sedel, se čisto v kotu ob vzglavniku ves odrevenel od strahu stisnil v klopčič in se še bolj zakopal v odejo. Prestrašeno je strmel v temo, kar po tako težkem dnevu in zaradi stvari, ki jih je doživel ob mrtvi Lucy, niti ni bilo nič čudnega.

	 Nebo je preparal blisk, ki je za trenutek osvetlil sobo in zdelo se mu je, da je pri vratih videl temen obris nekoga.

	 »K-Kdo g-govori?« je jecljaje zašepetal.

	 »Jaz sem, Liza!« je reklo iz teme. »Se mi je kar zdelo, da boš zaradi nevihte imel težave ... Pridem k tebi!« je Liza zdaj že povsem jasno in glasno rekla in takoj za tem že privzdignila odejo. »Saj ves drhtiš!« je vzkliknila, ko je zlezla k njemu v posteljo.

	 »Saj ni nič hudega,« je Tim neodločno zamrmral, ker ji ni hotel priznati, da ga je bilo strah in spet legel. »Samo ne počutim se najbolje.«

	 Liza ga je zaščitniško objela in se stisnila k njemu.

	 »Tudi jaz nisem nikoli marala neviht ... Tako glasne so in nevarne, a me je mama, ko sem bila še majhna, zmeraj pomirila s kakšno zgodbo,« je rekla, da bi pozabil na nevihto in se sprostil, a ko je začutila, da je še bolj otrpnil, se je zasmejala, »pa saj ti ne mislim pripovedovati pravljic! Verjamem pa, da se ne počutiš dobro, sploh če pomislim, kaj si zaradi nevihte preživel.«

	 »Danes sem imel težek dan,« ji je Tim hitel pojasnjevati, kot bi hotel svoj strah opravičiti. »Najprej smrt Lucy, potem pogreb in še tista zadeva, ki se mi je pripetila ob njeni krsti ...«

	 »Vem,« je Liza bila razumevajoča, »enkrat se vse nakopiči, in ko udari, običajno udari, ko najmanj pričakujemo in ko najbolj boli.«

	 »Ne, ni to ...« je Tim odkimal, in kot bi še dvomil, ali bi ji povedal, neodločno nadaljeval, »nekaj se mi je zgodilo, nekaj, česar nisem mogel razumeti. Pravzaprav me je kar precej prestrašilo.«

	 »Kaj pa se ti je zgodilo?« je Liza bila takoj pozorna. »Lahko mi poveš, saj te bom razumela,« mu je skoraj šepetaje, nežno rekla in ga še tesneje objela.

	 Tim je v temi zamaknjeno poslušal njen glas, ki ga je zmeraj tako pomirjal.

	 »Malo me spusti, da se obrnem k tebi,« je že povsem sproščeno rekel, ker se je v trenutku odločil, da ji bo zaupal, kaj je doživel ob Lucy.

	 Ko je Liza objem takoj popustila, se je obrnil k njej in si z roko podprl glavo. Začel ji je pripovedovati o vsem, kar se mu je pripetilo.

	 Liza ga je povsem mirno poslušala, a bolj, kot se je pripoved približevala h koncu, večkrat je tiho, osuplo zaječala.

	 »In ko sem izrekel njeno ime, me je ta gostota prav zadela in potem nisem videl ničesar več, ker me je spet zagrnila tema,« je Tim končal s pripovedjo. »Nočem, da bi me imeli za neuravnovešenega, ker dobro vem, kdaj sanjam in kdaj ne in prav zato sem bil tiho, ko so me člani Bratovščine spraševali, kaj se mi je zgodilo,« ji je zaskrbljeno razložil. »Ampak tisto je bilo tako stvarno, tako otipljivo, in ne kot privid, ki se v trenutku razblini!« je razvneto zaključil.

	 Zdaj je Liza bila tista, ki je nekako otrplo, tiho ležala čisto na robu postelje.

	 »Oprosti, nisem te hotel prestrašiti,« se ji je Tim opravičil, ker se mu je zdelo, da je od strahu kar otrpnila. »Saj si sama hotela, da ti povem, kaj sem doživel, a verjetno bo najbolje, da kar pozabim!«

	 »Ne!« je Liza planila, kot bi se v trenutku predramila iz otrplosti. »Ni govora ... Ne smeš!«

	 Zunaj je blisk spet preparal črno nebo. Za nekaj trenutkov je osvetlil sobo in po njej izrisal pošastne temne sence pohištva. Močno je zagrmelo, tako da so v oknih zažvenketale šipe.

	 »Zakaj pa ne?« je Tim vprašal, ko je grom potihnil. »Mogoče pa se mi je vseeno samo zdelo in ni bilo nič res.«

	 »Zato, ker si dosegel stopnjo, ki ni vsakomur dosegljiva!« je Liza spet planila in od razburjenosti kar sedla. »Jaz, na primer, lahko o čem takem samo sanjam!«

	 »A tako?« je Tim zamišljeno vprašal. »Kaj pa se je tebi takega zgodilo, da si lahko tako prepričana, da je tisto, kar sem doživel, bilo resnično? Kako da si sploh zašla v Bratovščino?«

	 »Ah, čudne stvari ...« je Liza zavzdihnila, in ko je zunaj spet grozovito zagrmelo, je hitro legla in se stisnila k njemu.

	 Tim je pomislil, da se je tudi ona zaradi nevihte nelagodno počutila in je iskala zaščito v njegovi bližini.

	 Ko je grom potihnil, se je Liza spet oglasila:

	 »Že od malega se mi je dogajalo, da sem kar tako kdaj slišala besede, ki jih ni nihče glasno izrekel, pa nisem mogla ugotoviti, od kod so prišle. Povedala sem mami, ki me je peljala na pregled k psihiatru. Grde stvari so počeli z mano in za kratek čas sem celo pristala v umobolnici, in če se ne bi mama temu uprla, bi morda za vedno ostala tam. A kljub vsemu prizadevanju zdravnikov, ki so me polnili z močnimi zdravili, da sem potem bila povsem otopela, sem še zmeraj slišala glasove. Najhuje je bilo to, da so me skoraj prepričali, da se mi je resnično mešalo in dolga leta se nisem mogla znebiti strahu, da so imeli prav. Mama mi tistih pomirjeval ni dovolila jemati, in ko sem bila spet prisebna, sem ugotovila, da sem glasove slišala samo takrat, ko je bil kdo v moji bližini. Najprej, ko sem bila še majhna, sem slišala samo nepovezane besede, ki so se čez čas, ko sem rastla, povezovale v stavke in šele čez leta sem dojela smisel celotnega besedila. Ampak takrat sem bila že starejša in nič več naivna.«

	 Tim je bil prepričan, da mu je Liza pripovedovala o stvareh, ki jih do zdaj ni z nikomer delila, ker se je morala sama dolga leta boriti z mislijo, da se ji je mešalo. Prav gotovo je morala do njega čutiti veliko zaupanje, sicer mu vsega tega ne bi pripovedovala. Razumel jo je, saj bi tudi sam končal pri kakšnem dobrem psihiatru in bi mogoče celo pristal v posebni zdravstveni instituciji, če bi tisto, kar je doživel ob Lucyjini krsti, razlagal naokoli.

	 »In ko sem že nekoliko zrastla, sem dojela, da nisem slišala stavkov brez pomena, nekaj, kar bi bilo samo plod moje domišljije, temveč misli ljudi, ki so se znašli v moji bližini,« je Liza nadaljevala pripoved. »Pa da ne boš mislil, da jih lahko razumem kar tako, kot da bi se pogovarjala s tabo ... Niti najmanj! Najprej slišim nejasne besede in šele, ko se zberem, se izostrijo. To je tako kot z vsemi drugimi stvarmi ... Vložiti je treba kar nekaj truda in dalj, kot vadiš, bolje ti gre in šele leta vaje ti prinesejo uspeh. Zdaj jih že jasno slišim, a samo, če sem dobre volje ali če me v duši nič ne tišči. Biti moram sproščena, da se lahko zberem in se posvetim tujim mislim ter jih razumem. Toda vselej pazim in preverim, kaj sem slišala. Pomisli, kako bi lahko koga užalila in prizadela, če bi njihove misli napačno razumela.«

	 Liza se je razgovorila in mu s primeri pojasnjevala, kako je to počela.

	 Čas jima je hitro mineval. Zunaj je, že nekje na drugi strani vrhov gora, še zmeraj pobliskovalo in slišalo se je oddaljeno, zamolklo pogrmevanje ... Nevihta se je pomaknila dalje in videti je bilo, da je majhno gorsko dolino končno zapuščala.

	 Liza si je kar oddahnila. Povsem se je sprostila in pripovedovala mu je še o veliko stvareh, zaradi katerih bi skoraj bila, kot je sama rekla, med izbrisanimi.

	 Ura na nočni omarici je kazala 03:36.

	 »Ampak kot vidiš, mi je uspelo!« je navdušeno rekla. »Pretentala sem zdravnike, ker nisem nikoli več nikomur pripovedovala o tem, da slišim glasove. Tudi mami ne! Osamosvojila sem se do te mere, da sem lahko študirala tisto, kar me je zanimalo ... Zgodovino in književnost.«

	 Tudi Tim je zdaj, ko se je nevihta umaknila, bil povsem sproščen. Vklopil je lučko na nočni omarici in si Lizo prav z zanimanjem ogledal ... Las ni imela kot običajno spetih v čop, zato so ji dolgi kodri padali do sredine hrbta. Oči so se ji kar lesketale, ker mu je zaupno pripovedovala o svojih najglobljih skrivnostih.

	 Ta noč se mu je zdela nekaj prav posebnega!

	 »Aja, saj res!« je vzkliknil, ko se je spomnil, da si dogodka s kozarcem še vedno ni znal pojasniti. »Kaj pa tisto s kozarcem?«

	 »Tisto pa je nekaj čisto drugega, nekaj, kar sploh ni povezano s tem, da lahko prisluškujem mislim drugih,« je Liza takoj rekla in videti je bilo, da ni bila še prav nič zaspana, čeprav sta skoraj celo noč prebedela. »To svojo sposobnost sem odkrila šele tukaj, ko sem se že preselila v Marlon. Nekega dne sem Marku pomagala pri nekih raziskavah. Saj veš, da Mark ni samo dober zdravilec, ampak je tudi mojster reikija?«

	 »Mojster česa?« jo je Tim nejeverno prekinil, kot bi mu zaupno povedala, da Mark zna čarati.

	 Liza se je prestavljala po postelji, kot bi jo kaj tiščalo v rebra.

	 »Najprej, menjati ti bova morala madrac, ker je ta postelja strašansko neudobna!« je namrščeno rekla in takoj nadaljevala, »mojster reikija. Reiki je metoda naravnega zdravljenja. Reikist z dlanmi, ne da bi se bolnika dotaknil, zazna njegovo slabo energijo in jo zmore s pomočjo svoje energije odstraniti iz njegovega telesa. Veš, vsak človek ima na posameznih delih telesa bioenergetske točke, ki jim rečemo tudi čakre, ki so obarvane ...« se je razgovorila, a ko je videla, da jo je Tim precej nejevoljno gledal, je v trenutku umolknila. »Oprosti,« se mu je opravičila. »Vem, da čas ni primeren, da bi ti na dolgo in široko razlagala teorijo reikija. To bova raje predelala kdaj podnevi, če te bo še zanimalo. Ampak vseeno bi ti rada svojo zgodbo povedala do konca. No, kot sem rekla, sva z Markom nekaj delala, a me je v roke v trenutku zagrabil takšen krč, tako da nisem mogla ničesar niti prijeti, kaj šele, da bi dlani stisnila v pesti. To se je zgodilo tisto leto po študiju, ko sem se preselila v Marlon in sem se pripravljala na delo v Zildonu. Še danes ne vem, kaj mi je omrtvičilo dlani in takrat mi je Mark pomagal, ampak to je bilo njegovo zadnje reiki dejanje. Spominjam se, da sem, ko me je začel zdraviti, v dlaneh najprej čutila mravljince, kmalu za tem pa spet močan krč. Mark je omenil nekakšne vozle. Blazno me je bolelo! Vztrajal je in mi kakšnih pol ure s svojo energijo obdeloval dlani in na koncu se je ves izčrpan sesedel v naslonjač. Negibno je ležal in prav hropel.«

	 Liza je umolknila in zaprla oči, kot bi dogodek v mislih spet podoživljala.

	 »No, in?« jo je Tim nepotrpežljivo vprašal, ker se je v zgodbo popolnoma vživel.

	 Liza je odprla oči, ga malce odsotno pogledala, kot bi jo resnično priklical od nekod drugje in nadaljevala:

	 »Nisem mu mogla pomagati, ker so me dlani še vedno bolele, pa tudi niti nisem vedela, kako bi mu sploh lahko pomagala. Mark je samo odkimal in s težavo rekel, da morava počakati. In res je bolečina v mojih dlaneh čez kake pol ure izginila, a on je še vedno ves izčrpan slonel v naslonjaču. Pomagala sem mu v posteljo ter odšla domov. Moje roke so bile kot prerojene. Niso me več bolele, a sem v dlaneh še vseeno čutila pritisk. Ostala sem doma ves popoldan. Sedela sem za mizo in nekaj pisala. Pripravljala sem se na službo knjižničarke, ki so mi jo ponudili v Zildonu. Bila sem žejna in močno sem si želela kozarca mrzle limonade, a pisanja nisem hotela prekinjati, ker sem se predolgo zadržala pri Marku in sem z delom bila v zaostanku. Poželjivo sem gledala proti kuhinjski omari, kjer sem na pultu pozabila kozarec z mrzlo limonado, ki sem si jo pripravila, preden sem začela pisati. Žeja in želja po mrzli limonadi sta bili vse močnejši in ko sem se odločila, da moram piti, sem v dlani začutila energijo in že v naslednjem trenutku sem v njej držala kozarec. Seveda mi ni treba niti reči, kako sem bila osupla, a sem se zbrala in premislila. Ko sem ugotovila, kaj se je pravzaprav zgodilo, sem začela vaditi in še danes vedno vadim.«

	 »Hm ...« je Tim zamišljeno zamomljal. »Pa ti to mora biti dano ali se tega lahko tudi naučiš?«

	 »Ne vem,« je Liza skomignila z rameni. »Mogoče pa se da tudi naučiti. Lahko preizkusiva popoldan po šoli, če si za?«

	 »Seveda sem za!« je Tim bil takoj navdušen.

	 Vedel je, da mu je Liza razkrila svoje velike skrivnosti, ki jih ni poznala niti njena mama, ker mu je verjetno resnično zaupala.

	 Zapekla ga je vest, ker ji je on še vedno prikrival skrivnost o kartici, a je bil prepričan, da ji jo bo slej, kot prej, zaupal, ker je samo čakal na primeren trenutek.

	 Iztegnil je roko in ugasnil lučko na nočni omarici. Tesno je objel Lizo in se ob njej udobno namestil. Zaprla sta oči in končno v zgodnjih jutranjih urah, ko je ura kazala že skoraj pol peto zjutraj, zaspala.



	* * *



	 Ko je budilka ob pol osmih zazvonila, je Tim bil v trenutku buden, čeprav bi jo najraje zabrisal skozi zaprto okno, ker se mu je zdelo, da je komaj dobro zaspal. Zunaj je bil že jasen, sončen dan in nič, razen nekaj blatnih luž in mokrega drevja, ni kazalo, da je ponoči bila huda ura.

	 Iztegnil je roko in budilko hitro izklopil, da ne bi vznemirila Lize, ki je še zmeraj trdno mižala in se tesno privijala k njemu.

	 »Liza!« je tiho poklical.

	 »Ja?« se je Liza takoj odzvala.

	 »Mislim, da morava vstati,« ji je Tim obzirno zašepetal.

	 »Pa res morava?« je Liza vprašala in se lenobno pretegnila.

	 »Ne, meni ni treba,« se je Tim zasmejal, a se je takoj zresnil in zaskrbljeno rekel, »ampak saj veš, da bom v šoli sankcioniran, če zamudim.«

	 »Ja, saj vem,« mu je Liza spravljivo odgovorila. »Samo šalila sem se.«

	 Tim se je v kopalnici uredil, kolikor hitro se je dalo, Liza pa takoj za njim.

	 »Boš imel malico?« ga je vprašala, ko sta se sešla v kuhinji, a je hladilnik takoj spet zaprla, ker ji je Tim samo odkimal, da ne.

	 »Saj veš, da v šoli ne želim jesti,« jo je spomnil.

	 »Nekaj bi te prosila,« je Liza resnobno rekla, ko sta že hodila proti razpotju, kjer so bili zmenjeni z Dorianom. »Ali lahko na vse pozabimo?«

	 »Kako to misliš?« jo je Tim zmedeno vprašal.

	 »Preprosto pozabimo vse, kar se nam je do zdaj hudega dogajalo ... Tvojo nesrečo, izgubo Lucy, šolo. Vsega se lotimo čisto od začetka,« mu je Liza resnobno razložila.

	 »Kako prosim?« se je Tim začudil. »Ali sem te prav razumel, da mi predlagaš, naj vse, kar se je do zdaj dogajalo, pozabim?«

	 »Ja, začni znova,« mu je Liza prikimala. »Raziskuj skrivnosti, ki te zanimajo. Pravzaprav bi morala reči, raziskujmo ... Ti, jaz, Dorian in še kdo, ki misli tako, kot mislimo mi,« mu je pojasnila, kaj je imela v mislih.

	 »To bi bilo super,« je Tim bil takoj za, »ampak, kako pa narediš, da vse pozabiš?«

	 »Tako, da preteklost enostavno odmisliš ... Začnimo od začetka, kot da se prej ne bi prav ničesar dogajalo!« je Liza razburjeno ponovila. »Lotimo se vsega kot pravi raziskovalci. Ti si doživel nekaj, o čemer drugi samo sanjamo, jaz premorem nekaj, česar si ti želiš in verjetno tudi Dorian zmore kaj, kar ni običajno. In izkoristi šolo ... Bodi vsepovsod, oprezaj naokoli in pridobi si čim več njihovega znanja!«

	 »No ja, to bi šlo,« je Tim zamišljeno prikimal. »Kaj pa Bratovščina?«

	 »Ne skrbi zanjo, saj delamo z roko v roki,« je Liza hitro rekla, kot bi odgovor že imela pripravljen. »Nič ne bo narobe, ker bomo tisto, kar bomo odkrili, tako z njimi delili. Več glav več ve! Saj ne mislim mimo njih ustvariti nove bratovščine, ampak občutek imam, da je zdaj pravi trenutek.«

	 »Dobro, pa poskusimo!« ji je Tim vznemirjeno odgovoril.

	 »Aja, pa še nekaj bi te rada vprašala,« se je Liza še na nekaj spomnila, ampak ker se jima je tistega trenutka na razpotju že pridružil Dorian, je samo še hitro rekla, »nadaljevala bova zvečer.«

	 Tim se je namrdnil, ker je bil strašansko radoveden, kaj ga je še mislila vprašati, a ni silil vanjo, ker ga verjetno pred Dorianom ni hotela, kasneje pa ne bo več prave priložnosti, tako da se je moral sprijazniti, da bo moral počakati do večera.

	 »Zdravo! Kako sta?« ju je Dorian burno pozdravil.

	 Tim je osupnil, ker je tako sproščeno, burno vprašanje o njunem počutju bilo zadnje, kar je od njega po tako pretresljivih dogodkih pričakoval.

	 »Pa gre,« mu je malce z zadrego odgovoril in ga previdno vprašal, »in ti?«

	 »Dobro sem!« mu je Dorian zatrdil, a je takoj dodal, »poglej, Tim, nič ne morem spremeniti ... Kar je bilo, je bilo in treba je iti naprej!«

	 »Ja, saj te razumeva,« mu je Liza obzirno prikimala. »In ravno to sva midva hotela tebi predlagati!«

	 Dorian se je samo nasmehnil in kot bi jima hotel dokazati, da je resno mislil, je vprašal:

	 »Imamo delo, kajne?«

	 »Stari, niti sanja se ti ne, koliko!« je Tim olajšano vzkliknil, ker si je že doma belil glavo, kakšen bo zdaj Dorian. »Več kot si lahko misliš!«

	 Približevali so se vhodu v center in si že od daleč osuplo ogledovali gnečo pred njim ... Učenci in dijaki so se dobesedno drug ob drugem tesno gnetli pred vrati, kar jih je močno presenetilo, ker center takšnega nereda običajno ni trpel.

	 »Kaj pa imate tukaj?« je Dorian takoj vprašal, ko so prišli do njih.

	 »Vratarja, ki nam običajno registrira kartice, ni, pa moramo počakati, da bo prišel drugi!« mu je fant, kako leto, mlajši od njega s tresočim glasom vznemirjeno odgovoril.

	 »To že razumem,« je Dorian rekel, ko se je spomnil na Toma in Harryja, ki so ju člani Bratovščine zaprli, »ampak zakaj pa se vsi gnetete ob vhodu?« je bil še zmeraj začuden. »A nam niso izrecno zabičali, da moramo vedno stati v vrsti?«

	 »Ja, so, ampak nekdo nam je kar iz vratarjeve pisarne po monitorju dajal navodila!« mu je fant razburjeno razlagal. »In potem so poimensko klicali vsakega posebej, in ker se ni nič slišalo, smo se vsi nagnetli k vratom.«

	 »Uh, to ni dobro!« se je Dorian obrnil k Lizi in Timu. »Če smo zamudili preverjanje prisotnosti, potem vesta, kje smo!«

	 »Ne bo tako hudo,« ga je Liza poskušala potolažiti. »Počakajta, morda pa lahko jaz pomagam! Konec koncev sem tukaj zaposlena!« je vzkliknila in se takoj skozi gnečo prerinila v majhno ostekljeno pisarno ob vhodu, kjer je na mizi bil vklopljen monitor in ob njem čitalnik kartic. »Lepo po vrsti prosim!« je glasno zaklicala. »Eden po eden pa bo šlo!«

	 Pred vhodom se je takoj izoblikovala dolga, urejena vrsta in ni bilo dolgo, ko so že prvi dijaki, z zeleno obarvanimi okvirčki na karticah in vsemi podatki pod njimi, hiteli po ozki tlakovani stezi na ploščadi proti strmim stopnicam.

	 Tim in Dorian sta počakala, da se je vrsta izpraznila in sta zadnja pristopila k Lizi, ki jima je aktivirala kartici in takoj za tem so že vsi trije hiteli proti stopnišču.

	 Vhod so pustili kar odprt in brez nadzora.

	 »Liza, kaj pa, če bo kaj narobe?« jo je Dorian negotovo vprašal. »Si prepričana, da ti je aktiviranje kartic dovoljeno?«

	 »Mi je prav vseeno,« mu je Liza ležerno odgovorila in brezbrižno zamahnila z roko. »A naj te pomirim in ti povem, da imam dovoljenje, ampak če nočeta vidva doživeti sankcij, raje zdaj čim prej zbrišita v razred!«

	 Fanta sta bila nad njenim pogumom presenečena, a se jima je že prav pošteno mudilo, zato sta jo v preddverju takoj zapustila in odhitela po belem hodniku do razreda pod zaporedno številko, 719.

	 »Hudiča stari!« je Dorian navdušeno vzkliknil takoj, ko jima je Liza izginila s pogleda. »Tej babi pa res ni para!«

	 »Ne, vem, da ji ni in mislim, da ...« mu je Tim odgovoril, a je v trenutku utihnil in stavka ni dokončal.

	 »Kaj si hotel reči, kaj misliš?« je Dorian radovedno planil.

	 »Nič nič!« je Tim zamahnil z roko. »Mogoče boš zvedel jutri,« je negotovo rekel in takoj spremenil temo, »danes bova v šoli začela novo poglavje ... Bodi mi enak in uči se kot nor. Samo tako bova skrivnostim centra, P.S.I. prišla do dna.«

	 »Kaj si rekel?« se je Dorian začudil, ker je mislil, da ni prav slišal. »Pa menda se ti ja ni skisalo?«

	 »Prav si slišal!« je Tim malce nejevoljno planil. »Vsepovsod bodiva prva! Poglej mene! Imam privilegije in nabirajo se mi točke in to samo zato, ker sem v pravem trenutku na pravem mestu nekaj rekel, danes pa me dr. Dolojev vabi v neke skupine. Vsak bi lahko to naredil! Si za?«

	 »No, dobro, ampak kako pa bova to izvedla?« je Dorian še malce omahoval.

	 »Bova že kako,« je Tim zamahnil z roko in vprašal, »kaj imamo danes?«

	 »Biologijo in to štiri ure!« mu je Dorian takoj zdrdral. »Po malici pa še zgodovino tja do treh popoldan.«

	 Kot so že bili navajeni, so se natanko, ko je ura odbila osem, odprla vrata in v razred je privihrala mlajša profesorica.

	 Tim jo je s pogledom osuplo pospremil do katedra, ker je bila arhivarka, Claudia.

	 V rokah je držala velik model možganov, in ne da bi pogledala ne levo ne desno, ga je odložila na kateder in nič kaj bolj sproščeno kot vsi drugi profesorji sedla. Brez besed je najprej v dnevnik zabeležila podatke, potem pa je dvignila pogled in kar sede izza katedra rekla:

	 »Pozdravljeni, sem dr. Claudia Malloy in poučevala vas bom biologijo. Vendar pa naj vas že takoj na začetku opozorim, še preden vzamete knjige v roke, da bomo obravnavali samo glavni del svojega telesa in to so možgani. Če pa koga morda bolj zanima razvoj življenja ali bi morda raje preučeval celice, bakterije in podobne znanosti, se bo moral prešolati na katero drugo šolo, ker se bomo mi posvetili izključno možganom.«

	 Dijaki so njenemu uvodnemu govoru pozorno sledili in ko je omenila, da ne bodo preučevali popolnoma ničesar drugega razen možganov, si je marsikdo vidno oddahnil in se sproščeno nasmehnil.

	 Profesorica, ki ji ti nasmehi niso ušli, je z očmi nejeverno preletela po razredu.

	 »O, midva pa se že poznava, kajne?« se je nasmehnila, ko se je s pogledom ustavila na Timu in mu pomežiknila. »Upam, da boste kasneje ob preučevanju možganov še vedno tako dobre volje,« je nadaljevala, ko je spet pogledala po razredu, »ker naj vas že takoj opozorim, da je to najbolj zapleten organ našega telesa!«

	 Tim bi se najraje pogreznil v tla, ker je vsaka taka pozornost, ki so mu jo naklanjali sicer dokaj hladni in strogi profesorji, pri sošolkah in sošolcih samo vzbudila ljubosumje, pa še zdelo se mu je, da za tako naklonjenost ni prav ničesar storil.

	 »Še en teden nisem v šoli, pa sem že osovražen kot zahrbtna kuga!« je nejevoljno pomislil, ko je opazil strupene poglede sošolk in sošolcev.

	 »Stari, kakšne privilegije imava!« mu je Dorian zašepetal, ker je opazil, da je zaradi profesoričine pozornosti bil v zadregi. »Ne zmeni se za druge, samo ljubosumni so! Polovica jih je tukaj, ker mislijo, da so nadarjeni, ampak če bi res bili, potem bi oni bili na tvojem mestu!«

	 Tim se je hudomušno namuznil ... Še sreča, da je imel Doriana ob sebi!

	 Profesorica se je zaradi grdih pogledov, ki so jih sošolci namenili Timu, nasmehnila, rekla pa ni nič. Vstala je in se molče sprehodila po razredu. Dijaki so knjige biologije za zdaj samo položili na klopi.

	 Začela jim je zaneseno pripovedovati o možganih, kot bi govorila o svoji veliki ljubezni. Ko je omenila delitev možganov na velike, male in možgansko deblo, se je zdelo še vse povsem enostavno in domače, a se je delitev možganov še podrobneje nadaljevala na zatilni, temenski, čelni in senčni reženj, male možgane in hrbtenjačo. Ko pa se je dalje razgovorila in nanizala še nekaj terminov, kot so talamus, hipotalamus, amigdala, hipokampus, korpus kalozum, hipofiza, Broca in Wernickovo področje in še in še, za katere še skoraj nihče v razredu ni nikoli slišal, pa se je stvar močno zapletla, tako da so se tistim, ki so se na začetku, ko je omenila, da bodo obravnavali samo možgane, zadovoljno muzali, skisali obrazi, ker so ugotovili, da spoznavanje našega sistema za razumevanje nikakor ne bo tako enostavno ... Čeprav je snov bila šele uvodna, je bila slišati, že kar zahtevna.

	 Tim je tiho sedel v klopi in pozorno sledil razlagi, čeprav se mu je že od samega začetka porajalo vprašanje, čemu bodo obravnavali samo možgane? Kljub temu da ni bil prepričan, ali profesorico sme zmotiti, je tvegal in dvignil roko.

	 »Ja, prosim Timothy?« se je dr. Malloyeva nemudoma prijazno odzvala.

	 Tim se je za trenutek zmedel, ker ni pričakoval, da si je zapomnila njegovo ime, potem pa se je kratko odkašljal in vprašal:

	 »Gospa profesorica, zanima me, zakaj bomo obravnavali samo možgane? Kaj pa je narobe z evolucijo in drugimi deli biologije?«

	 »Nič, prav nič!« mu je Claudia takoj zatrdila in sploh ni bila videti nejevoljna, ker jo je zmotil. »Možgane bomo obravnavali samo zato, ker ste se znašli v naši instituciji in da jih boste, ker ste sami nadarjeni dijaki, znali najbolje uporabiti.«





	 Tim ji je v zahvalo samo prikimal, Dorian pa je predenj potisnil zvezek s sporočilom:

	 »Zato, da bodo lažje odkrili naše sposobnosti in jih izkoristili v svojo korist. Ampak žal so se malo ušteli, ker tudi mi imamo načrte in cilje!«

	 Tim se je nasmehnil, a ne temu, kar je Dorian napisal, ampak ker je bil zelo vesel prijateljevega uporniškega razmišljanja.

	 V drugi polovici predavanj je profesorica končno s katedra dvignila model možganov in ga položila na klop pred Tima in Doriana. Bil je narejen iz mavca in se ga je dalo razstaviti in sestaviti. Potoval je po razredu in so ga v skupinah po več dijakov morali najprej razstaviti, si ogledati posamezne dele, ki so bili različno obarvani in ga znova sestaviti v celoto.

	 »Pa saj to znanje niti ni tako slabo!« je Dorian ob koncu ure, ko je Malloyeva zapustila razred, izjavil. »Pomagalo nama bo lažje razumeti naše preučevanje.«

	 Po malici sta se fanta pripravila na trpljenje, ki ju je spet čakalo pri zgodovini. Sicer je zgodovina zanimala oba, a se nikakor nista mogla vživeti v način razlage, ki ga je profesorica izbrala ... Skoraj negibno je sedela za katedrom, saj se je zganila samo, ko je bilo v knjigi treba obrniti list in jim dve uri s svojim visokim, skoraj piskajočim glasom monotono, suhoparno brala.

	 Tim in Dorian sta z velikim olajšanjem pričakala tretjo uro popoldan, ko je bilo treba domov.

	 »Stari,« je Dorian rekel, ko sta že hodila po ozki poti proti domu, »bi se midva danes lotila jame?«

	 »Lahko,« mu je Tim po premisleku odgovoril, »samo daj mi toliko časa, da se umijem in preoblečem.«

	 »Sprejeto! Torej se ob štirih dobiva pri tebi?« se je Dorian kar za oba odločil.

	 »Lahko,« se je Tim spet strinjal. »Pa ne pozabi prinesti baterije!«

	 Na razpotju sta se ločila in Tim je komaj čakal, da bo prispel domov. Bil je utrujen in lačen, čeprav si je bil sam kriv, saj zjutraj ni hotel, da bi mu Liza pripravila malico.

	 Hrano je na hitro zmetal vase, saj je bil po celodnevnih šolskih aktivnostih sestradan kot volk, potem pa se je preoblekel v ponošene hlače, ker se je spomnil, da se bo treba skozi ozek vhod po štirih plaziti v jamo.

	 Pripravil si je še svetilko in vanjo vložil nove baterije, da mu ne bi odpovedala ravno, ko bi jo najbolj potreboval. Preskusil jo je, tako da je močan snop svetlobe najprej usmeril v tla in potem še v strop.

	 Lize še ni bilo doma, a se je odločil, da bosta z Dorianom vseeno šla na raziskovanje. Čeprav mu je Liza obljubila, da ga bo vedno spremljala, kamorkoli bo šel, se je zavedal tudi, da svoje obljube zmeraj ne bo mogla držati.

	 Bil je pripravljen na novo pustolovščino, kar je raziskovanje neznane jame vsekakor bilo, zato je zaklenil vhodna vrata in se usedel na prag, da bi počakal Doriana.





SKRITA JAMA


	 Tim je sedel na pragu vhodnih vrat in potrpežljivo čakal na Doriana. Takoj ko ga je zagledal na beli tlakovani poti, hiteti proti njegovi hiši, je vstal.

	 »Ej stari, si pripravljen?« mu je Dorian, ki se je prikazal točno ob uri, ko sta bila zmenjena, že od daleč zaklical.

	 Bil je ves zasopel, ker je hodil tako hitro, da je skoraj tekel.

	 Tim mu je prikimal, kar je pomenilo, da je bil pripravljen in mu stopil naproti.

	 Odpravila sta se proti Ledeni steni, kjer so zdaj ob robu peščene ravnice bili že postavljeni trije nagrobni kamni.

	 Za trenutek sta se ustavila in tiho, s sklonjenima glavama postala ob grobovih.

	 Tim je s slabo vestjo pogledoval proti nagrobnemu kamnu, ki je stal desno od maminega groba in je imel napis, izpisan s čudnimi znaki, ki jih nihče ni razumel in za katerega ni nihče vedel, kdo naj bi ga nanj vklesal.

	 Še vedno se ni lotil preučevanja neznanega napisa, čeprav je Samuelu obljubil, da se ga bo. Že vse od takrat, ko ga je prvič videl, se ga je resnično nameraval lotiti, ampak preprosto je imel tako natrpane dneve, da do zdaj še ni utegnil, pravzaprav je nanj čisto pozabil. A ga je slaba vest kaj hitro minila, ker je bil prepričan, da mu napis ne bo nikamor ušel in ga bo počakal.

	 Fanta sta se odpravila dalje ob Ledeni steni in ob njenem koncu zavila na južno pobočje. Zagnala sta se čez planoto, poraslo z visoko travo.

	 »Pa si prepričan, da veš, kam morava?« je Tim zaskrbljeno vprašal.

	 »Ja, sem!« mu je Dorian samozavestno zatrdil in iz žepa potegnil svoj zemljevid. »Poglej, kmalu bo trava izginila in potem bova proti vrhu dalje rinila po samem kamenju. Vhod v jamo bova našla blizu stene skoraj pod vrhom pobočja.«

	 Dan je bil sončen in bila sta edina pohodnika daleč naokoli. Hodila sta hitro in pozorno gledala v tla, ker je trava bila polna velikih ostrih kamnov.

	 »Pa misliš, da je varno, da takole sredi dneva rineva v jamo?« je Tim še kar bil zaskrbljen. »Kaj, če se spet pojavi kak čudak?«

	 »Tu je rešitev!« je Dorian vzkliknil, si snel nahrbtnik in iz njega potegnil daljnogled. »Malo počakaj, takoj bom preveril,« je rekel, se ustavil in si pozorno ogledal pobočje. »Nop, sama sva!« mu je poročal, ko je z daljnogledom temeljito prečesal okolico.

	 Vzpenjala sta se čisto ob skalnati steni. Ko sta prehodila travnato planoto, sta se zagnala na vedno bolj strmo, kamnito pobočje.

	 Slišati je bilo le njuno zasoplo dihanje.

	 »Tukaj sva!« si je Dorian oddahnil, ko je na tleh ob skalnati gmoti, pod katero je bil vhod v jamo, ki sta ga zakrila s preklano skalo, zagledal majhen kamniti križ. »Daj, pomagaj mi!« je vzkliknil in zagrabil za skalo.

	 A mu niti ne bi bilo treba reči, ker jo je Tim že držal in jo potiskal.

	 Takoj, ko je zdrsnila vstran, sta se po štirih že plazila skozi ozek podolgovat vhod v notranjost.

	 »Kaj, če bi vklopila svetilki?« se je Tim spomnil, ker sta oba stala tik ob vhodu in z velikimi očmi zrla v temo.

	 Vklopila sta svetilki, ki sta ju oba že držala pripravljeni v rokah ... Skozi temo sta zarezala dva močna snopa svetlobe, s katerima sta drsela levo in desno ter navzgor in navzdol, a je votlina bila tako visoka in široka, tako mogočna, da kljub svetilkam še nista mogla veliko videti.

	 »Kaj misliš, je to samo jama ali še kaj več?« je Dorian šepetaje vprašal, ker se mu je koža od vznemirjenja kar ježila.

	 »Nimam pojma!« mu je Tim z drhtečim gladom odgovoril, ker ni bil nič manj razburjen od njega. »Kmalu bova ugotovila, ker sva tukaj prav zato, da zadevo raziščeva!«

	 Previdno sta se spustila po rahlem klancu v notranjost votline. Na dnu so tla bila skoraj ravna, kot bi bila tlakovana z velikimi, gladkimi kamni. Prepričana sta bila, da Sonce še ni nikoli posijalo v notranjost te votline, saj ni bilo nikjer videti ničesar živega ... Nobene trave, še pajkovih mrež in mahu ni bilo nikjer.

	 »Verjetno je ta jama že tisočletja pogreznjena v temo,« je Dorian zamišljeno rekel. »Ali pa morda celo nekaj milijard let, že od takrat, ko je gorovje nastalo! Stari kaj, če sva prva, ki sva zašla vanjo?«

	 »Veš kaj, dajva, počasi in jo sistematično prečešiva, tako kot sva dolino, ko sva iskal Lucy, čeprav za to jamo nimaš natisnjenega zemljevida,« mu je Tim predlagal.

	 »Kako to misliš?« se je Dorian začudil.

	 »Začela bova na točki, nič,« mu je Tim razložil. »Pomaknila se bova k vhodu in to bo najina izhodiščna točka, potem pa bova votlino ob steni obkrožila, da se ne bi izgubila.«

	 Takoj ob vhodu sta se pomaknila do stene. S snopoma svetlobe sta drsela po njej in jo preučevala ter se počasi pomikala v notranjost.

	 »Nič!« je Tim razočarano rekel. »Videti je, da sva našla samo eno veliko kamnito votlino in nič drugega.«

	 »Saj sva komaj začela!« ga je Dorian jezno nadrl. »Kaj pa, če se ločiva? Ti hodi ob steni v eno smer, jaz bom pa v drugo. Zadeva je videti okrogla pa se bova tako spet sešla na koncu ali pa na začetku.«

	 Tim je samo prikimal in se takoj vrnil do vhoda. Začel se je počasi pomikati ob steni v drugo smer in jo preučevati, Dorian pa je nadaljeval tam, do koder sta jo že preučila.

	 Tim je vedno bolj pogosto nestrpno zavzdihnil, ker tudi na tej strani votline ni odkril ničesar razen trdnih skalnatih sten. Tu pa tam je naletel na kak kapnik, zato je bil prepričan, da je jama bila apnenčasta.

	 Dorianovih korakov ni slišal več, zato je iz previdnosti od časa do časa pogledal proti osvetljenemu krogu, ki ga je na drugi strani jame na kamnito steno risal snop svetlobe iz Dorianove svetilke.

	 Počasi se je pomikal ob steni, in ko je spet pogledal k Dorianu na drugo stran jame, je osvetljeni krog izginil.

	 »Torej zadeva le ni okrogla!« je bil prepričan, ker, na kaj drugega, čemu ne bi več videl Dorianove svetilke, niti pomislil ni.

	 Nadaljeval je s pregledovanjem stene, a še vedno ni opazil ničesar nenavadnega, le tu pa tam, ko je pozabil posvetiti tudi v tla, se je zadel ob kakšen manjši stalagmit, da je malo manjkalo, da se ni prevrnil.

	 Nenadoma je kar poskočil, ker se je v popolno tišino zarezalo Dorianovo kričanje.

	 »Tim ... im ... im ...« je odmevalo po votlini. »Hitro ... tro ... tro pridi ... idi ... idi sem ... em ... em …«

	 Tim je svetilko usmeril tja, od koder se mu je zdelo, da je prihajalo kričanje, čeprav zaradi odmeva ni bil povsem prepričan, še toliko bolj, ker odseva Dorianove svetilke še zmeraj ni videl. Hitro je stopil, skoraj je stekel po gladkih kamnitih tleh na drugo stran votline, kjer je predvideval, da bi moral zagledati Doriana, a je okoli njega bila samo popolna tema.

	 »Tim!« je nekje že čisto v bližini zaslišal Doriana dreti se. »Hitro pridi sem!«

	 »Hej, Dorian!« je Tim negotovo zaklical v temo. »Kje pa si?«

	 Nedaleč pred njim se je pojavil snop svetlobe. Videti je bilo, kot bi Dorian izstopil iz stene.

	 »Tukaj!« je Dorian vznemirjeno tulil. »Hitro pridi!«

	 »Prihodnjič vzemi vrvico, da ti bom lahko sledil, ko se boš spet izgubil!« ga je Tim nejevoljno nadrl.

	 »Pusti zdaj vrvico!« je Dorian še kar tulil in od nestrpnosti poskakoval na mestu. »Pridi!« je vzkliknil in ga potegnil za rokav. »Hitro, nekaj ti moram pokazati!«

	 Skoraj dobesedno ga je zvlekel v ozek, v skalnato steno vsekan predor.

	 »Poglej!« je vzkliknil, ko sta prišla do konca kratkega predora.

	 Tim je posvetil predse in se zgrozil ... Stal je tik pred belim ovalnim nagrobnim kamnom. Visok je bil le kakega pol metra in na njem so bile zapisane črke, ki jih ni ne poznal in ne razumel.

	 »Joj, niti v sanjah ne bi nikoli pomislil, da bova v jami naletela na kaj takega!« je zdaj tudi sam razburjeno vzkliknil.

	 »Tudi jaz ne!« mu je Dorian pritrdil. »Pa kateri norec se je dal tukaj pokopati?«

	 »Kdo bi vedel?« mu je Tim zamišljeno odvrnil.

	 Stala sta pred nagrobnim kamnom in si ga ogledovala ... Bil je bel, lepo gladek in tako čist, kot bi ga pravkar kdo pobrisal. Ni mu bilo videti, da bi tukaj stal že kakšno leto, kaj šele stoletja ali tisočletja.

	 Dorian je vznemirjeno z vseh strani svetil v nagrobni kamen. Stopil je na drugo stran, da bi si ga še od zadaj ogledal, in ko je naredil korak ali dva nazaj, je Tim zaslišal krik in čuden ropot. Dorianova svetilka je v zraku izrisal čudno krivuljo, potem pa je ugasnila.

	 »Prekleto!« je Dorian zarobantil iz teme.

	 Tim je takoj posvetil proti mestu, od koder je slišal kletvico in zagledal Doriana, ki se je pobiral s tal.

	 »Prek česa si pa padel?« ga je vprašal, ko mu je pomagal vstati.

	 »Prek tega!« je Dorian rekel in posvetil v še en bel nagrobni kamen, enak, kot je bil tisti, ki sta si ga ogledovala.

	 »Videti je, da se je še en norec dal tukaj pokopati!« je Tim presenečeno vzkliknil.

	 Počepnil je ob bel nagrobni kamen, ki je bil enako oblikovan in negovan kot prvi, le napis je bil drugačen in si z zanimanjem ogledoval čudne znake.

	 »Ta znak bi lahko bil narobe obrnjen, G, tale pa je podoben, B-ju, ampak s tremi trebuhi. Tega poglej! Videti je kot, M z napako,« se je zabaval, ko je neznane črke poskušal razvozlati.

	 Dorian je kot okamnel, z odprtimi usti stal ob njem in videti je bilo, kot da si niti dihati ne bi upal.

	 »T-Tim,« je zgroženo zajecljal in ga potegnil za ovratnik vetrovke k višku. »T-Tole poglej!«

	 Tim je snop svetlobe usmeril tja, kamor je Dorian že svetil ... Stala sta sredi nepregledne množice nagrobnih kamnov in vsak je imel drugačen napis. Tu pa tam je prepoznal kakšen znak, ki jih je že preučeval na drugem kamnu, a so ob njih bili še drugi, povsem neznani znaki. Na kamnitih ploščah ni bilo ne križev ne kakršnih koli drugih simbolov, ki bi jih z Dorianom prepoznala.

	 Fanta sta s svetilkama počasi, z zanimanjem drsela po nagrobnih kamnih, a jim nista videla konca, ker so se v ozadju jame že pogrezali v temo, ker snopa svetlobe iz njunih svetilk nista segala tako daleč.

	 Timu se je zdelo, čeprav ni bil prepričan, da je na sredini tega skrivnostnega pokopališča nekaj videl.

	 »Poglej! Videti je, kot bi tamle bil nekakšen oltar in nekaj je gori!« je vzkliknil in posvetil proti sredini pokopališča. »A greva pogledat?«

	 »Mene je prekleto strah!« je Dorian s težavo izdavil.

	 »A misliš, da mene ni?« je Tim rekel, da bi ga ohrabril. »Ampak če jo zdaj pobriševa ven, morda ne bova nikoli več imela takšne priložnosti in potem ne bova vedela, kaj je bilo tam.«

	 Dorian ni rekel ničesar več. Ves trd od strahu se je tesno pomikal za Timom, ki se je počasi prebijal med nagrobnimi kamni proti sredini, kjer je resnično stal nekakšen oltar. Bil je narejen iz navadnega belega kamna z zaobljenimi robovi. Na njem je ležalo človeško okostje.

	 Tim se je ob oltarju ustavil, posvetil po votlini in osuplo ocenjeval razsežnost pokopališča ... Za oltarjem so se ravne vrste nagrobnih kamnov nadaljevale in se izgubljale v temo.

	 »Mislim, da je tukaj bilo pokopanih na tisoče ljudi!« je presenečeno ugotovil. »Ampak, kako pa so prišli noter?«





	 »Ni mi jasno,« mu je Dorian s tresočim glasom odgovoril, »niti, kje sva niti, kaj sploh delava tukaj!«

	 »Tudi meni se niti ne sanja, kje sva,« se mu je Tim nasmehnil, »ampak, kako da se ne spomniš, zakaj sva tukaj? Saj sva hotela raziskovati, mar ne?«

	 Dorian mu ni ničesar odgovoril, samo prestrašeno je pogledoval v zatemnjene predele, ki jih medla svetloba njunih svetilk ni mogla osvetliti, ker so bili predaleč.

	 Tim je dvignil desnico, jo v komolcu rahlo upognil in z dlanjo, uprto v tla, krožil nad nagrobnimi ploščami.

	 Dorianu se je zdelo, kot bi nekaj iskal ali v zraku otipaval nekaj, česar on ni videl.

	 »Imam idejo,« je Tim previdno rekel, »ampak bojim se, da si ne boš upal.«

	 »Kaj si si pa zdaj spet namislil?« je Dorian dvomeče planil.

	 »Usediva se, nekaj bi ti rad povedal,« ga je Tim moledujoče poprosil. »Veš kaj, izklopiva svetilke,« mu je predlagal takoj, ko sta sedla kar na kamnita tla ob oltarju. »Za to, kar ti mislim povedati, ne potrebujeva svetlobe. Pa nikar se ne boj! Verjemi mi, da nama ti reveži pod zemljo, ali bolje rečeno pod temi kamnitimi tlemi, ne bodo ničesar naredili.«

	 »Kaj si čisto ubrisan ali kako!« je Dorian zgroženo vzkliknil. »Ti hočeš, da bi sredi pokopališča sedel v temi in se pogovarjal s tabo? Prijatelj, vzemi tableto, mislim, da ti je danes nekaj škodilo!«

	 »Prav,« je Tim skomignil z rameni, se zleknil po tleh, se z glavo naslonil na dlan in z nasmehom rekel, »ampak, če izprazniva baterije, bova pa zares za vselej ostala z njimi.«

	 Že v naslednjem trenutku je votlino zagrnila popolna tema.

	 »Stari, če je kaj res, potem je to, da znaš biti prepričljiv!« je Dorian zagodrnjal in potem popolnoma umolknil.

	 Tim mu je začel pripovedovati, kaj se mu je zgodilo na dan Lucyjinega pogreba. O tem, kako jo je začutil in kako jo je prepoznal, a mu je na koncu zatrdil, da dogodka ni razumel in je zato še sam dvomil.

	 »Lahko, da se mi je samo zdelo,« je zaključil pripoved.

	 »Zanimivo,« je Dorian zamišljeno rekel, ko je Tim utihnil. »Pa si tudi tukaj kaj začutil?«

	 »Saj ravno to je tisto, kar sem ti mislil povedati,« je Tim zavzdihnil. »Zato sem ti tudi najprej povedal, kaj se mi je pripetilo ob Lucy, ker bi me verjetno neumno gledal, če bi ti kar rekel, da je tukaj neverjetno veliko energij. Prišel pa sem na idejo, da bi vse, kar naju zanima, lahko preučevala tukaj, ker bi bila varna pred Organizacijo,« mu je predlagal. »Kaj misliš?«

	 Čeprav sta sedela v temi sredi nekakšnega jamskega pokopališča, se je Dorian že malce sprostil, ker se je v njem verjetno začel prebujati tudi pustolovski duh.

	 »Pa poskusiva!« je vzkliknil. »Lahko ... Nič naju ne stane. Stari, če ne bova tukaj ničesar odkrila, potem mislim, da nikjer drugje ne bova!«

	 Tim je prikimal, ker se bolj ni mogel strinjati z njim, a ker Dorian ni mogel videti njegovega prikimavanja, ker sta še zmeraj sedela v temi, je rekel:

	 »Malo se še razglejva, pa če smem predlagati, bi jaz tisto, kar bova že pač raziskovala in preskušala, počel na tem oltarju.«

	 Dorian je vklopil svetilko in jo usmeril na kamniti oltar, kot bi preverjal, ali je okostnjak še zmeraj bil tam.

	 »In kam bova dala prijatelja, ki je tam gori?« ga je vprašal in se mu nasmehnil, »saj ga ne misliš vzeti domov za spominek?«

	 »Hvala, ampak suvenirje bom kdaj drugič vzel,« mu je Tim z narejeno resnostjo odgovoril in predlagal, »lahko ga položiva na tisto kamnito polico.«

	 »Lahko,« je Dorian, ki se še zmeraj ni popolnoma otresel tesnobe, saj sta sedela na pokopališču, zamišljeno prikimal, »ampak kaj, če bova s tem prekršila kak zakon umrlih? Ne bi se rad zameril komu, ki bi me potem do konca življenja strašil.«

	 »Saj ga bova potem, ko bova končala, spet dala nazaj gor,« ga je Tim potolažil.

	 Dorian še ni bil povsem prepričan, da lahko okostnjaka brez posledic prestavita, a se mu ni več ljubilo z njim pregovarjati, zato je raje samo prikimal.

	 Previdno sta segla po prvi kosti in jo položila na tla na kamnito polico v bližini oltarja, potem pa sta prelagala kost po kost, da ne bi česa zamešala, dokler ni okostnjak bil spet popolnoma sestavljen.

	 »A si zdaj za to, da se pobereva od tod?« je Dorian nervozno vprašal, ker se je resnično bal, da jima bosta svetilki ugasnili.

	 »Ok,« se je Tim strinjal, takoj vstal in se med nagrobnimi kamni odpravil proti ozkemu predoru.

	 Ko sta se skozi ozek vhod po štirih priplazila ven iz jame, ju je zaslepila tako močna svetloba, da sta oba najprej nekaj trenutkov negotovo mežikala, potem pa sta poprijela za skalo in jo prevalila pred vhod, da sta ga zakrila.

	 »Se ti ne zdi, da je sebično od naju, da vhod v jamo skrivava?« ga je Tim zamišljeno vprašal, ko sta se ob steni že spuščala v dolino.

	 »Ne, mislim, da ni!« je Dorian odločno zamahnil z roko. »Če ima kdo žilico za pustolovščine, naj ga kar sam najde in če si bo iz jame česa želel, naj kar gre noter ... Meni ni do tega, da bi od tam karkoli odnesel!«

	 »Ja,« mu je Tim smeje pritrdil. »Tudi jaz bi raje tisto, kar tam leži, pustil čisto pri miru.«

	 Spuščala sta se ob steni v dolino in oba sta občutila utrujenost. Čeprav je Sonce že zahajalo, je bilo še toliko svetlo, da sta jo skozi visoko travo brez težav ubirala.

	 Ko sta prispela do grobov, sta se spet za trenutek ustavila.

	 Tim se je zamišljeno zastrmel v nagrobni kamen s čudnim napisom. Pogledal je Doriana, ki si je z las otresal prah in ga negotovo vprašal:

	 »A se ti ne zdi, da so ti kamni prav takšni, kot sva jih videla v jami?«

	 Dorian si je v trenutku nehal otresati prah in se pozorno zastrmel v nagrobne kamne.

	 »Prekleto, da imaš prav!« mu je presenečeno pritrdil. »Ne vem, kako je to mogoče?«

	 Tim je samo skomignil z rameni, saj je bil preveč utrujen, da bi lahko zbrano razmišljal ... Jutri bo še en dan in spet bosta raziskovala.

	 Pred Timovo hišo sta si segla v roke in si obljubila, da ne bo nihče izvedel, kaj sta našla v jami, vsaj dokler ne bo jasno, kaj sta odkrila.

	 Dorian ga je postrani pogledal, ker ga je dobro poznal, a mu je hotel situacijo nekoliko olajšati, zato je prizanesljivo rekel:

	 »Lizi pa le povej, ona je na najini strani!«

	 »Hvala, stari!« si je Tim vidno oddahnil. »Kar kamen se mi je odvalil od srca. Saj veš, da ji lahko zaupava, in da bom pazil, s kom bom kaj govoril. Se vidiva!«

	 Stopil je v hišo in takoj zavil v svojo sobo. Vse, kar je imel v rokah in na sebi, je odvrgel kar na tla in odhitel v kopalnico.

	 Odločil se je, da si bo tokrat namesto tuša privoščil dobro kopel. Natočil si je polno kad vroče vode in se potopil vanjo. Zdelo se mu je, kot bi mu odnašala utrujenost. Zaprl je oči in se kar pol ure prav z užitkom namakal.

	 Ko je zlezel iz vode, se je počutil kot prerojen. Temeljito se je zdrgnil z brisačo, a ga je presenetilo, ker mu na bradi ni gladko zdrsnila po koži.

	 Postavil se je pred veliko ogledalo, ki je bilo obešeno nad umivalnikom ter preiskujoče pogledal vanj ... Presenečeno je ugotovil, da njegova običajno gladka koža na obrazu ni bila več tako zelo gladka, kar je pomenilo, da se bo moral začeti briti. Spomnil se je, da je oče, Ben to redno počel vsako jutro.

	 Odprl je omarico, kjer so že od nekdaj pospravljali toaletne pripomočke ... Očetov pribor za britje je še zmeraj bil tam. Bil je prepričan, da oče ne bi imel nič proti, če bi si ga izposodil, zato je segel v omarico, vzel pribor, a ga je takoj spet odložil na umivalnik, ker je ugotovil, da niti ni vedel, kako bi se tega opravila lotil.

	 Pogrešal je očeta, ki bi mu v tem kočljivem trenutku prav gotovo priskočil na pomoč. Spomnil se je, kolikokrat ga je, ko je še bil majhen, opazoval pri britju. Včasih ga je oče z brivsko peno namazal po obrazu in se potem pretvarjal, da ga brije.

	 »Pa poskusimo ...« je zamrmral. »Morda pa mi uspe.«

	 V omarici je našel brivsko peno. Nanesel si jo je na dlan ter se z njo namazal skoraj po celem obrazu, kot je to videl početi očeta. Britvica, ki je bila vpeta v kovinski okvir z ročajem, je sicer imela varovala, a je vseeno z njo zelo previdno zdrsel po licu. Najprej je na eni strani obraza potegnil enkrat, dvakrat, trikrat ... Vse, dokler se mu ni zazdelo, da je koža bila dovolj gladka. Potem je enako naredil tudi na drugi strani. Potrudil se je še na bradi in okoli ustnic. Lotil se je še predela pod brado, in ker koža na vratu ni bila dovolj napeta, se je urezal. Rana sicer ni bila velika, a je vseeno v umivalniku zagledal nekaj kapelj krvi.

	 Samo zamahnil je z roko, saj se je spomnil, da se je tudi oče včasih malce porezal.

	 V omarici je našel kolonjsko vodo. Natočil si jo je v dlan toliko, da mu je med prsti kapljala v umivalnik, si z njo zalil obraz in vrat ter ves prebledel ... V ureznini ga je tako zapeklo, da se je moral oprijeti umivalnika. Lovil je sapo in v očeh so se mu nabrale solze.

	 Ko je bolečina le popustila, je na ranico pritisnil košček mokrega papirnatega robčka, kot je to videl narediti očeta, ko se je porezal.

	 Oblekel si je majico in kratke hlače ter se odpravil v dnevno sobo. Naletel je na Lizo, ki je slonela na okenski polici in ob odprtem oknu kadila. Tiho je vstopil, in ko ji je že bil tik za hrbtom, jo je burno pozdravil:

	 »Ojla, Liza!«

	 Liza je kar poskočila in prestrašeno kriknila.

	 »Oh, kako si me prestrašil!« je rekla in videti je bila kar malce huda. »Nisem te pričakovala in niti nisem slišala, da si vstopil ...« je že bolj umirjeno nadaljevala, a je, ko je na njegovem vratu zagledala okrvavljen kos robčka, prebledela. »Kaj se ti je zgodilo?« je prestrašeno vprašala.

	 »Nič takega!« je Tim zamahnil z roko, jo potegnil k sebi in ji lice potisnil pred nos. »Povohaj pa ti bo takoj jasno!« ji je z nasmehom rekel.

	 Ko je Liza močno vdihnila, jo je v nosnicah požgečkal vonj po kolonski vodi, da je morala kihniti.

	 »Mmm, to pa lepo diši,« je komaj spravila iz sebe, ker je spet kihnila. »Kako, da si se tako uredil?«

	 »Danes je moj dan, D,« ji je Tim ponosno oznanil, »ker sem se prvič obril, ampak kot vidiš, sem moral plačati krvavi davek,« se je pošalil in pokazal na okrvavljeni robček.

	 »Si lačen?« ga je Liza vprašala, ker ni vedela, kaj bi mu še lahko rekla na prvo britje.

	 »Ne, samo utrujen in zaspan,« ji je Tim priznal in močno zazehal.

	 Liza je prikimala, ugasnila ogorek in zaprla okno.

	 »Tudi jaz bom šla počivat. Dolg in težek dan je za mano,« je rekla in stopila proti vratom, ker se je namenila v kopalnico.

	 »Ne bi rekel, da je bil tako težak!« je Tim zagonetno zaklical za njo, ko je že prijela za kljuko na vratih.

	 Liza se je v trenutku ustavila in se presenečeno obrnila.

	 »Ne razumem,« je zmedeno rekla. »Kako to misliš?« se je začudila.

	 Tim je za trenutek še omahoval, a ga je skrivnost, ki sta jo z Dorianom odkrila, dobesedno tiščala, zato je vedel, da ne bo mogel več zdržati in ji jo bo moral razkriti, še preden se bosta odpravila spat.

	 »Kot sem rekel,« se je namuznil. »Dan ni bil težak, ampak prej vznemirljiv,« ji je skrivnostno odgovoril, kot bi njeno radovednost hotel še stopnjevati. »Danes sva z Dorianom našla prostor, kjer bova ... Kjer bomo raziskovali paranormalna področja in mislim, da v družbi tisočerih.«

	 »Kakšen prostor? Kje? V naši dolini?« je Liza bila presenečena.

	 »Ja,« ji je Tim na kratko odgovoril. »Predlagam, da se najprej urediš in pripraviš za spanje, in če ti je prav, bi prespal pri tebi ... Toliko ti imam povedati!«

	 Ko je Liza brez besed vznemirjeno odvihrala v kopalnico, se je Tim zagledal skozi okno, čeprav se je že zvečerilo in zunaj ni mogel prav ničesar več videti ... V mislih je še enkrat podoživljal dogodke današnjega dne, da ji jih bo lahko do podrobnosti obnovil, a ga je iz globokega premišljevanja predramil glas, ki je prihajal iz kopalnice ... Liza je pod prho glasno prepevala.

	 Stopil je v Lizino sobo, se preoblekel v pižamo in zlezel v posteljo, da bi počakal nanjo.

	 Ni mu bilo treba dolgo čakati, ker je Liza kar hitro burno odprala vrata in kar s praga, ker je bila že močno radovedna, vznemirjeno vprašala:

	 »No, kaj si mi mislil povedati?«

	 Tim ji ni ničesar odgovoril, kot bi jo hotel še malo dražiti. Počakal je, dokler ni najprej legla in ji šele potem začel pripovedovati.

	 Povedal ji je, kako sta z Dorianom, ko sta iskala Lucy, pod skalo odkrila vhod v nekakšno jamo in sta se danes odločila, da jo bosta raziskala. Pripovedoval ji je o vsem, kar sta popoldne doživela. Izpustil ni niti najmanjše podrobnosti. Opisal ji je votlino in celo iz kakšne kamnine misli, da so skalnate stene bile. Ko ji je pripovedoval, kako je Dorian našel nagrobnike, se je zahihital, ker se mu je padec zdel prav smešen, ampak hkrati pa se je tudi čudil, kdo bi si tak kraj izbral za pokopališče. Pripovedoval ji je o belem kamnitem oltarju in okostnjaku na njem.

	 Ko je končal s pripovedovanjem, Liza ni rekla niti besede. Negibno je tiho ležala ob njem, kar ga je spravilo v slabo voljo, ker je mislil, da mu ni verjela.

	 »A misliš, da sem si vse skupaj namislil?« je jezno planil. »Jutri pojdi z nama pa boš videla!«

	 »Timmy niti najmanj ne dvomim, da je vse res, kar si mi povedal,« je Liza končno komaj spravila iz sebe.

	 Bila je videti prestrašena.

	 Tim jo je mrko opazoval, ker se mu je zdelo, da je danes že drugič s svojim odzivom pretiravala.

	 »Nikar mi ne delaj tega!« je nasršeno vzrojil. »Na vse, kar ti povem, se odzoveš tako, kot da sem še zmeraj majhen otrok in me je treba za vsako stvar pohvaliti!«

	 Liza je vsa drhtela. Začudeno ga je pogledala, potem pa je globoko zajela sapo in priprla oči.

	 »Ne ne, narobe si me ocenil!« je razburjeno rekla, ko ga je spet pogledala. »Če je to res, kar si mi povedal, sta z Dorianom odkrila skrivnost grobov v naši dolini, ki jo nekateri iščejo že stoletja!« je s težavo iztisnila iz sebe in spet priprla oči. »Tukaj pa bo dokazov na pretek, mar ne?« se je takoj za tem navdušeno zasmejala. »Ampak o tem bomo govorili jutri, ko bom šla z vama!« je odločno dodala, ker se je zatrdno odločila, da mora jamo videti.

	 Tim ji je samo prikimal, jo objel in jo nežno privil k sebi. Zavedal se je, da jo je imel rad bolj kot katerokoli živo bitje do zdaj. Saj je tudi starša in Lucy imel rad, ampak čisto drugače, kot je imel Lizo, a si na kaj več med njima kot le prijateljstvo ni upal niti pomisliti, ker se mu je razlika v starosti zdela prevelika ovira.

	 Tudi Liza ga je objela. Že nekaj časa je vedela, da je do njega čutila bolj nežna čustva, ki jih je, ker je bila njegova skrbnica, poskušala zatreti, a zaman. Niti zavedala se ni, kdaj je njena naklonjenost, ki jo je že od nekdaj gojila do njega, prešla v tako močno čustvo.

	 »Aja, zjutraj si me hotela nekaj vprašati pa naju je Dorian zmotil,« jo je Tim spomnil.

	 »Ah, ja, seveda …« je Liza malce v zadregi zavzdihnila.

	 Nekaj sekund se je slišalo samo njeno globoko, vznemirjeno dihanje, kot bi omahovala, ali bi z besedo prišla na dan.

	 »Bi hotel biti moj fant?« ga je končno tiho vprašala.

	 Tima je dobesedno vrglo ... Stisnilo ga je v želodcu in na koži je začutil mravljince.

	 »Misliš resno?« jo je nejeverno vprašal in se dvomeče zastrmel vanjo. »Kljub najini razliki v starosti?«

	 Liza mu je samo komaj opazno prikimala.

	 Tim jo je že v naslednjem trenutku, ko je po sobi še vedno odmeval njegov radosten, glasen, ja, tako trdno prižemal k sebi, kot da je ne bi nikoli več hotel izpustiti iz objema.





NEVARNA IGRA


	 Takoj, ko je Tim odprl oči, ga je spreletel občutek, da nekaj ni bilo v redu. Počasi, da ne bi zbudil Lize, se je odplazil iz postelje.

	 V hiši je bilo še mračno in vladala je popolna tišina, le tu pa tam se je zaslišal kakšen šum, ki je prišel skozi katero od odprtih oken. Moralo je biti še zelo zgodaj.

	 Zavil je v dnevno sobo, a se mu je zdela zdaj, ko Lize ni bilo tam, mračna in pusta.

	 Ves čas ga je preganjal neprijeten občutek, da nekaj ni bilo v redu. Stopil je k oknu in previdno pogledal ven. Nebo so prekrivali temno sivi oblaki in vedel je, da lahko spet pričakujejo kakšno nevihto.

	 Ko je prišel iz kopalnice, si je pripravil zajtrk ter se s krožnikom v roki vrnil v dnevno sobo. Udobno se je namestil v naslonjač. Liza se še zmeraj ni zbudila, zato se je odločil, da bo nekoliko prelistal šolske knjige in morda tiste, ki mu jih je prinesla iz knjižnice. Že nekaj dni jih je imel doma, a se mu je v zadnjih dneh toliko vsega nakopičilo, da se jim ni imel časa posvetiti.

	 Hitro je stopil v svojo sobo, izbral nekaj knjig, se vrnil v dnevno sobo, jih odložil na mizo in se spet zavalil v naslanjač.

	 Najprej si je izbral učbenik biologije. Slika modela po delih razstavljenih možganov ga je pritegnila nekoliko bolj, kot je pričakoval. Z zanimanjem je prebiral njihova imena, čeprav jim je profesorica, Malloyeva nekaj podobnega že v svojem uvodnem predavanju pripovedovala.

	 »Zanimivo!« je zašepetal.

	 Nikoli do zdaj ga anatomija človeškega telesa ni privlačila, vendar se je odločil, da se bo zdaj, ko bo zaradi šole moral, le poglobil vanjo.

	 »Samo zakaj pa se učimo le o možganih, kot da drugi deli telesa niso pomembni?« je premišljeval.

	 Čeprav mu je Malloyeva na predavanjih na ta pomislek odgovorila, se z njenim odgovorom ni povsem zadovoljil.

	 Poskusil je o tem, kaj poiskati v učbeniku, a ko ni ničesar našel, ga je odložil na mizo in v roke vzel knjigo, ki mu jo je Liza prinesla iz knjižnice, J. Dickson, Videno, ne videno.

	 Listal je po njej in tu pa tam pod sliko prebral tudi kakšen stavek ali dva. Knjiga je obravnavala paranormalna področja, kar ga je pritegnilo, zato se je poglobil v branje. Prebral je nekaj o astralnih aktivnostih, o tem, kaj je jasnovidnost, o telepatiji in telekinezi ter o kanaliziranju.

	 Snovi je bilo veliko, a je bilo vse obravnavano bolj tako, samo na splošno. Prav grdo se je namrdnil, ker se mu je zdelo, da iz tega, kar je bilo napisano, ni mogel ničesar drugega razbrati kot samo nekaj povprečnih informacij. A kljub temu je bral dalje.

	 Poglavje o jasnovidnosti je obravnavalo šesti čut. Med drugimi metodami napovedovanja prihodnosti je pripovedovalo tudi o vedeževanju s pomočjo kart.

	 Z zanimanjem si je ogledoval znake na kartah, ker je kaj takega prvič videl. Čeprav v vedeževanje ni nikoli verjel, se je odločil, da bo nekega dne tudi temu področju posvetil nekaj svojega časa.

	 V sestavku o medijih je prebral o lastnostih pravih medijev, strokovnjakov, takih, ki resnično lahko vzpostavijo stik s svetom, v katerem bivajo tisti, ki so že zapustili svoja zemeljska telesa in način, kako odkrijemo prevarante, tiste, ki ne premorejo niti trohice sposobnosti vedeževanja, ampak na račun naivnih ljudi samo služijo.

	 Ustavil se je na poglavju o kanaliziranju. Beseda mu je bila neznana pa tudi prevoda ni nikjer našel, zato je bral dalje. Opisano je bilo veliko primerov, kako se s pomočjo abecede sporazumevamo z neznano energijo, z dušami, ampak nekako je čutil, da to ni bila tista vrsta komunikacije, ki bi ga zanimala. V nadaljevanju pa je bil opisan postopek, kako vzpostavimo stik s tujo energijo in kako jo začutimo.

	 Iz prebranega je sklepal, da kanaliziranje pomeni vzpostavljanje stika, povezovanje s tujimi energijami.

	 Globoko je zajel sapo, ker je ravno to bilo tisto, na kar si ob dogodkih z Lucy ni znal odgovoriti, zato je vznemirjeno, polglasno bral:

	 »Astralna telesa pravimo tistim energijam, ki po smrti svojih zemeljskih teles preidejo v drugo dimenzijo. Ljudje si jih ne smemo in ne moremo lastiti, ker živijo na frekvenčnem območju, ki nam je nevidno in neslišno. S pomočjo naprav, ki zaznajo izredno nizke frekvence, pa lahko zaznamo njihove slike in glasove. Pojavijo se kadarkoli in kjerkoli želijo. Niso odvisna od nas in imajo sposobnost lastnega razmišljanja. Definicija astralnega telesa ni spomin, ki bi ga energijski nivo odnesel s sabo, ko zapusti svoje zemeljsko telo, temveč je inteligenca, ki v neki drugi dimenziji naprej živi, kot je živela pred prehodom. Astralno telo, ali kakor mu ljudje tudi pravijo, duša, v nekem prostoru vztraja tako dolgo, kot samo želi, predvsem pa samo išče stik s tostranstvom, ker ima potrebo po sobivanju z nami v naših bivalnih prostorih. Ali je posamezno astralno telo vezano na nekaj ali nekoga, je predvsem odvisno od tega, kar se je v njegovem zemeljskem življenju dogajalo.«

	 Zamislil se je nad prebranim, ker se mu je po lastni presoji zdelo, da so dejstva bila prikazana nekako bolj prepričljivo, kot so bila običajno v znanosti, kjer je o isti stvari velikokrat zasledil povsem nasprotujoče si trditve raznih znanstvenikov, ki so se potem med seboj prepirali, kdo ima prav ter vztrajali pri svojih tezah, trditvah in dokazilih in nihče ni bil pripravljen odstopiti od njih niti za milimeter.

	 Prebral je še nekaj sestavkov in knjigo zaprl. Zamišljeno jo je držal v rokah, ker je nanj naredila globok vtis. Na hrbtni strani platnice je zagledal spisek imen strokovnjakov, ki so s svojim znanjem in izkušnjami sodelovali pri nastanku knjige.

	 »Ko bi jaz imel toliko znanja!« si je zaželel, ker se je zavedal, da je bil še manj kot na začetku.

	 Prebiral je imena, čeprav ni pričakoval, da bi koga med njimi poznal:

	 »Dr. Gordon Flay, Frank McGlay, dr. Emma Stan, dr. Stephen Core, Vladimir Justin, dr. Franz Hülz ...«

	 Nenadoma je otrpnil in se vrnil nekaj imen nazaj.

	 »Dr. Stephen Core!« je osuplo spet prebral. »Pa saj ni mogoče!«

	 Takoj je stopil v svojo sobo in razburjeno sedel za prenosnik, ne da bi mu bilo mar, ali je za tako raziskovanje imel še dovolj časa ... Na šolo še pomislil ni!

	 Na spletu je iskal karkoli, kar bi mu bolje predstavilo te znanstvenike. Brskalnik mu je ponudil precej imen, vendar ničesar, kar bi ga zanimalo. Kmalu je ugotovil, da ne bo tako zlahka šlo, zato je v brskalnik preprosto vpisal naslov knjige.

	 Tudi z naslovom knjige ni prišel do želenih informacij. Našel je le kratek opis delovanja avtorjev, skupine znanstvenikov, v kateri je bil sicer tudi dr. Stephen Core, a je zvedel samo, da so se vsi aktivno ukvarjali z raznimi področji paranormalnega. Presenetil ga je podatek, da je od takrat preteklo že veliko let.

	 Želel si je zvedeti še več o dr. Stephenu Coru, zato je ponovno poskusil z iskanjem na spletu. Tokrat je kot ključno iskano geslo uporabil samo njegovo ime in brskalnik mu je že v naslednjem trenutku ponudil veliko datotek o njem.

	 Ko je prebiral ponujene zadetke, je naletel tudi na datoteko z imenom, Dosjeji dr. Stephena Cora in zdelo se mu je, da bi lahko bila zanimiva. Kliknil je na naslov in po dveh minutah nalaganja se je končno odprla spletna stran, na kateri je bilo označenih le dvajset obiskov in še to iz časa, ko se sam še niti rodil ni, ali pa še od veliko prej, še iz obdobja, ko se je internet komaj pojavil.

	 S komolci se je oprl na mizo, se ves nagnil proti ekranu in napeto bral o pomembnih raziskavah, v katerih so sodelovali nekateri na knjigi navedeni strokovnjaki. Marsičesa niti razumel ni, ker je bilo zapisano v strokovnem jeziku z veliko tujkami.

	 Pritegnile pa so ga vrstice, ki jih je opazil med drugimi alinejami o delu dr. Cora:

	 »Paranormalne sposobnosti se običajno pojavljajo pri ljudeh, ki so preživeli razne nezgode in nesreče s poškodbami možganov ... Možgani so bistvo, so kanalizator med paranormalnim svetom in svetom živih.«

	 Zamislil se je nad prebranim. Premišljeval je o dogodku ob mrtvi Lucy, ko je začutil njeno energijo, o množici energij na pokopališču v jami pa o mamini zeleni meglici ob Ledeni steni.

	 Že ves čas, odkar se je zbudil iz kome, so ga vsi ti nenavadni dogodki, ki so se mu dogajali, begali in prestrašili, ker jih drugi ob njem niso zaznavali, zato o njih ni rad govoril, ker je mislil, da je z njim nekaj bilo narobe. Ampak po vsem, kar je prebral, jih je prvič povezal s svojo nesrečo s strelo, zato je zdaj že skoraj bil povsem prepričan, da so pa le bili resnični.

	 Vse, kar se mu je dogajalo, je dobilo popolnoma nov pomen!

	 V nadaljevanju so bili opisani testi, ki so jih opravljali na ljudeh. Slike so prikazovale testirance, ki se jim je videlo, da so prestali marsikatero hudo uro.

	 »Kdo in za kakšen denar bi pristal na takšno testiranje?« se je spraševal, ker se je ob pogledu na izmozgane ljudi, ki so ležali na bolniških posteljah z odsotnimi, praznimi pogledi, uprtimi v strop, zgrozil.

	 Prebiral je sestavek pod slikami in nenadoma je od začudenja široko odprl oči, ker se mu je zdelo, da je v njem našel odgovor na najpomembnejše vprašanje, ki so si ga člani Bratovščine že ves čas zastavljali o centru, P.S.I.

	 Komaj je dojemal, kaj je bral, zato je globoko zajel sapo in sestavek bolj umirjeno, še enkrat prebral:

	 »Dr. Stephen Core preučuje, kako bi uporabil energijo ljudi, ki bi jo lahko zajel ob njihovi smrti. Zatrjuje, da se jo da ujeti in jo hraniti. Izvedli so poskus, tako da so testiranca zaprli v komoro z nasičeno količino energije, ki mu je omogočila nerazumljive paranormalne sposobnosti ... Energija, ki jo je med poskusom prejel, mu je odprla vrata v neznane nivoje paranormalnih pojavov. Dr. Core zatrjuje, da bi lahko nekdo, če bi uporabil zbrano energijo množice tisočerih umrlih, posedoval nepojmljivo moč.«

	 Počasi je začenjal razumeti, čemu so v centru počenjali tisto, kar so počeli.

	 Prebral je še zaključek sestavka:

	 »Raziskave so bile zaradi nehumanih testiranj na ljudeh preklicane in prepovedane. Rezultati že opravljenih testiranj so v lasti edinega še živečega znanstvenika, dr. Stephena Cora.«

	 Ko je zaključil z branjem, je natanko vedel, kaj bi moral narediti. Čeprav ljudi, ki so jih v centru uporabljali za testiranja, ni poznal, ker so jih zbrali z vseh vetrov, je vedel, da jim mora pomagati. Za dr. Cora ni bilo pomembno, koliko so bili stari, saj so nekateri bili tako kot Lucy skoraj še otroci, in ne od kod so prišli, pomembno mu je bilo le, da so bili inteligentni in so imeli določene sposobnosti.

	 Danes bo šel v akcijo!

	 Hitro se je preoblekel in že je hotel zdirjati v dnevno sobo, da bi preveril, ali se je Liza že zbudila, a se je nenadoma ustavil, ker ga je spreletelo:

	 »Kaj pa naše raziskave? Tudi te moramo dokončati! Mogoče najdem kakšno pametno stvar za našo jamo ali pa ...«

	 Na njegovem prej zamišljenem obrazu je zasijal nasmešek. Čeprav sta z Dorianom že o tem govorila, je zdaj bil pripravljen, da bo svojo zamisel uresničil, vendar ne amatersko, samo tako mimogrede, ampak dela se bo lotil resno in kot strokovnjak!

	 Na hitro je pogledal v dnevno sobo, in ker Lize ni bilo tam, je zavil k njej v sobo ... Še vedno je spala.

	 Za trenutek je obstal ob postelji in jo opazoval. Na njenem milem spokojnem obrazu je bilo videti, kot bi sanjala o nečem prijetnem. Zamaknjeno jo je opazoval, ker ga je ob njej preplavljala neizmerna sreča.

	 »Upam, da mi bo Lucy kdaj, če mi že ni, odpustila!« se mu je prebudila slaba vest. »Hitro, prehitro po njeni smrti se je to z Lizo zgodilo!«

	 Dejstva, da Lucy ni bilo več, ni mogel spremeniti, a pred njim je bilo novo obdobje, novo življenje, in moral bo iti naprej!

	 »Če še kdaj srečam Lucy, se ji bom opravičil,« je sklenil.

	 Žal mu je bilo buditi Lizo, ko je tako mirno spala, ampak zdelo se mu je, da je stvar bila nujna. Sklonil se je in jo poljubil na ustnice ... Bile so tople in mehke.

	 Liza je odprla oči, in ko ga je zagledala nad sabo, je bila potrebna le sekunda, da mu je roke ovila okoli vratu in nežno dahnila:

	 »Dobro jutro, Timmy!«

	 »Jutro mala, pohiti, mudi se nama!« ji je Tim razburjeno zašepetal.

	 Liza je, ne da bi še karkoli vprašala, v trenutku vstala in se odpravila v kopalnico.

	 Takoj, ko je odvihrala iz sobe, je Tim po mobilnem telefonu poklical Doriana. Kljub zgodnji uri se je v trenutku oglasil, kot bi s telefonom v roki samo čakal na njegov klic. Po kratkem pogovoru sta bila dogovorjena, da se bodo čez nekaj minut sešli na razpotju.

	 Liza je, medtem ko se je pripravljala, poskušala iz njega izvrtati, čemu se jima je tako mudilo in kam sta bila namenjena, a je Tim samo zamahnil z roko, ter jo s skrivnostnim nasmeškom prepričal, da bo morala počakati, da se bosta srečala z Dorianom.

	 Kmalu so vsi trije stali na razpotju.

	 »Če nimaš kake pomembne vesti na primer, da mi za kakih deset let ni treba v šolo ali kaj podobnega, ti svetujem, da se raje obrneš in jo najhitreje, kolikor zmoreš, pobrišeš!« ga je Dorian namesto pozdrava namrgodeno nahrulil.

	 »Ne, zelo je pomembno!« mu je Tim prav tako brez pozdrava resnobno odgovoril. »Poklical sem te zaradi resnih stvari! Naj te potolažim, da tudi Liza še ne ve, zakaj smo tukaj!«

	 »Pa ne bi bilo bolje, da stopimo k meni, ne pa da se o pomembnih stvareh pogovarjamo, kar tukaj na cesti?« je Dorian predlagal.

	 Kmalu so sedeli za mizo v Dorianovi sobi.

	 Tim je globoko zajel sapo in jima takoj začel razburjeno pripovedovati o tem, kar je prebral v knjigi in odkril na spletu. Opisal jima je paranormalne sposobnosti, ki jih premorejo nekateri zelo inteligentni, največkrat pa tisti ljudje, ki so utrpeli poškodbe možganov. Podrobno jima je predstavil podatke o dr. Stephenu Coru in kaj počne s testiranci. Poudaril je, kako zelo pomembno je, da bi zaščitili tiste, ki jih imajo v centru namen testirati in je na žalost nekatere kruta usoda že doletela, in če ne bodo Cora pravi čas ustavili, jih lahko še veliko pričakuje isto zgodbo.

	 Liza in Dorian sta ga brez besed pozorno poslušala. Oba sta bila videti zgrožena in ogorčena nad tem, kar je Tim odkril, da so v centru počeli.

	 Tim se je odločil, da je zdaj bil pravi trenutek, da bi Lizi povedal za svojo kartico. Na kratko ji je opisal, kaj se mu je dogajalo in se ji opravičil, ker ji prej tega ni omenil, ampak ker še sam ni vedel, kaj je bil vzrok, da je kartica tako reagirala, ni hotel o tem z nikomer govoriti.

	 »Srečo imam, da kartica reagira na moj glas, kot bi imel glas dr. Stephena Cora!« je navdušeno rekel. »A nisi ti že govorila z njim?« se je obrnil k Lizi. »Imam podoben glas, kot ga ima on?«

	 »Ne vem Timmy,« je Liza odkimala. »Dr. Core je v centru ob Milesu najvišji organ in malo je tistih, ki so z njim kdaj govorili. Verjemi mi, da si sploh niti ne želim, ker zna biti prav pasji!«

	 Timu je bilo prav malo mar, če je dr. Core bil najvišji organ v centru in ni tako kot Liza trepetal pred njim, saj je bil v veliko boljšem položaju od nje, ki je morala upoštevati nadrejene, ker bi lahko zaradi ene same napake ostala brez službe, ali pa bi jo celo doletela podobna usoda kot vse druge testirance, zato je rekel:

	 »Najprej bom zadevo s testiranji v centru, P.S.I. preiskal sam, ampak Dorian, potreboval bom pomoč. Verjetno z njimi ne bomo mogli takoj opraviti, a imam načrt! Obnašati se moramo povsem običajno. Počeli bomo vse kot do zdaj, zraven pa bomo na skrivaj zbirali podatke, in ko bomo pripravljeni, bomo izvedli akcijo in ljudi rešili.«

	 Dorian, ki mu je že ves čas molče prikimaval, je široko zazehal.

	 »Kaj pa naše raziskave?« je vprašal in spet široko zazehal.

	 Videti je bil utrujen. Imel je čisto majhne oči, kot bi jih s težavo obdržal odprte. Ko ga je Tim vprašujoče pogledal, jima je zehajoč razložil:

	 »Skoraj polovico noči sem prebedel, ker sem se vsakič, ko sem zaprl oči, spomnil na jamsko pokopališče in okostnjaka na oltarju, tako da je spanec odtaval daleč stran. Sploh pa sem se zjutraj zbudil s slabim občutkom, kot da bi bilo nekaj v zraku!«

	 »Joj,« je Tim zaječal, »tudi jaz sem se zbudil s takim občutkom! Upam, da najino počutje ni povezano s tem, da sva bila včeraj tam!«

	 »Ej, fanta!« je Liza razburjeno vzkliknila. »Lepo počasi prosim ... Če je res, kar mi je Tim povedal, je stvar malo bolj zakomplicirana, kot si mislita!«

	 Tim in Dorian sta se spogledala in se osuplo zazrla vanjo.

	 »Če je res, kar si nama povedal,« je Liza razburjeno ponovila, »potem sta odkrila tisočletno skrivnost in morala bosta paziti, kaj bosta tam počela in kako. Sicer pa bom od zdaj vedno jaz z vama! Tim, kakšne načrte imaš glede jame?«

	 »Veš kaj, mala, a se ti zdi, da potrebujem varuha?« je Tim jezno planil, ker je spet imel občutek, da ga je Liza imela za otroka. »Glede jame pa imam idejo, ki sva se je z Dorianom že včeraj domislila, ampak malo sem jo še dodelal. Rad bi vama jo popoldan predstavil, ko bomo šli v akcijo, predvsem pa ti želiva pokazati jamo.«

	 »Mala?« se je Dorian takoj, kljub temu da je bil strašansko zaspan, zavzel.

	 Liza je vsa otrpnila, in kot bi bila v zadregi, je glavo obrnila stran, Tim pa je stopil k njej in jo zaščitniško objel.

	 »Dorian z Lizo hodiva,« mu je brez zadržka priznal. »Vem, da ti zaradi Lucy ne bo všeč, ampak ...«

	 »Stari pusti zdaj Lucy!« mu je Dorian vskočil v besedo. »Ni je več in naša življenja gredo naprej. Ne izpusti te priložnosti, če jo imaš rad!«

	 »Kmalu bomo morali iti!« ju je Liza, ki je še zmeraj sramežljivo gledala v tla, opozorila.

	 »Imamo prvo uro računalništvo?« je Tim vprašal, ko so stopili iz hiše.

	 »Ja, mislim, da ja,« ni Dorian bil čisto prepričan.

	 »Super!« se je Tim razveselil in Lizo prijel za roko. »Če ne bomo tokrat spet poslušali samo teorije in nas bodo spustili k računalnikom, bova malo pobrskala po karticah. Morda nama uspe, kakšnega doktorja pospraviti v tvojo kartico, da bo lažje,« je predlagal.

	 Že od daleč so opazili, da se je pred vhodom v center spet gnetla množica dijakov in učencev. Tokrat je Tim s povsem drugačnimi očmi pogledoval proti njim, saj je vedel, da so bili samo številke in le izgubljene duše, ki so bile namenjene za raziskave in jih bodo izkoristili za potrebe enega samega človeka.

	 »To jim pa počasi že prehaja v navado!« je Liza zarobantila, ko je zagledala gnečo pred vhodom.

	 Pred vrati je stal novi vratar. Za čuda možakar ni bil hrust, kot so običajno bili vratarji v centru, ampak je bil nižje postave. Očitno je bilo, da dela, ki bi ga moral opraviti, ni obvladal. Od dijakov je jemal kartico po kartico, eno po eno odnašal v vratarnico, in ko bi jo moral aktivirati in potem vrniti lastniku, jo je, kot ne bi vedel, kaj mora z njo narediti, odložil na mizo, tako da se je na njej nabralo že ogromno kartic.

	 »Prosim, stopite nazaj!« je kričal in krilil z rokama, ampak mladina pred vrati je nezadovoljno glasno nergala in ga sploh ni poslušala.

	 Pred vhodom je milo rečeno vladal kaos.

	 Liza je zmajala z glavo, pristopila k vratarju in mu rekla, da mu bo pomagala. Že čez nekaj minut se je množica pred vrati umirila, ker so nekateri že hiteli proti strmim stopnicam.

	 »Hvala!« se je možakar zahvalil Lizi. »Moj prvi dan je in še napotke, kako delati z vso to tehnologijo, sem prejel šele pred desetimi minutami.«

	 Timu je možakar bil všeč. Bil je nekako drugačen, bolj prijazen in dostopen, vsaj po videzu sodeč in precej bolj pripravljen pogovarjati se kot njegovi predhodniki.

	 Liza mu je samo prikimala in mu zagotovila, da mu je z veseljem pomagala.

	 »Najbolj pomembno je, da smo nered pred vrati ukrotili ... V centru so zelo strogi glede tega!« je svareče rekla, iztegnila desnico proti novemu vratarju in se mu predstavila, »Liza Martin, knjižničarka v centru. Tole pa sta Tim in Dorian. Zanju skrbim jaz in bosta v šolo vselej prihajala z mano.«

	 Tudi Tim je desnico iztegnil proti možakarju in se rokoval z njim. Še Dorian ni do vratarja čutil sovraštva, pa čeprav je delal za Organizacijo.

	 »Danes pa je čuden dan, kajne?« je možakar rekel.

	 Tim ga je osuplo pogledal in spraševal se je, zakaj danes vsi v zraku občutijo nekaj čudnega? Na hitro je pogledal na vratarjevo kartico, ki jo je imel pripeto na uniformi na srčni strani in prebral:

	 »Franklin Doolittle.«

	 »Gospod Franklin, opravičujem se,« se je Liza spet oglasila, »nujno moramo naprej, ker kot ste verjetno obveščeni, se zamude tukaj ostro kaznujejo.«

	 »Kar izvolite! Veselilo me je mlada dama in gospodiča!« ji je varnostnik prijazno odgovoril, in ko so vsi trije že hiteli po tlakovani poti proti strmim stopnicam, je za njimi še zaklical, »za prijatelje sem kar Frank, na kratko!«

	 Liza in fanta so se spustili po strmih stopnicah v globino. V preddverju ni bilo nikogar več.

	 Tim se je poslovil od Lize in jo na hitro poljubil.

	 »A jaz pa nič?« je Dorian smeje vprašal.

	 Tim ga je zabodeno pogledal, a je Liza presenetila oba, ker se je sklonila k Dorianu in ga poljubila na lice. Takoj za tem je odvihrala proti dvigalu in ju osupla pustila sredi avle.

	 »Stari to pa je baba in pol!« je Dorian občudujoče rekel in kratko zažvižgal.

	 »Ja, vem!« je Tim nejevoljno zagodrnjal in ga nekako grozeče pogledal. »Ampak svetujem ti, da jo pustiš čisto pri miru ... Moja je in imam jo neizmerno rad, zato bo bolje, da mi je niti ne poskušaš speljati!«

	 »Ej, stari ... To sem jaz, Dorian!« je Dorian presenečeno vzkliknil in mu goreče zatrdil, »veš, da bi zadnje, kar bi na tem čudnem svetu naredil, bilo to, da bi prizadel tebe!«

	 Tim ga je negotovo pogledal in mu že bolj umirjeno, komaj slišno odgovoril:

	 »Ne bi prenesel, če bi izgubil še njo, kot sem Lucy!«

	 Hitro sta stopila proti razredu. Vrata so bila še odprta, in tik preden sta vstopila, je Tim zašepetal:

	 »Poslušaj, ko bo malica, me počakaj pred razredom. Če si za, bova preskusila nekaj, kar imam v načrtu.«

	 Dorian mu je samo prikimal, ker sta že bila v razredu.

	 Povsem tiho sta sedla v svojo klop. Sošolci in sošolke so se obnašali kot vse druge dni ... Držali so se bolj zase in le redko kdo se je s kom pogovarjal.

	 Timu se je marsikateri sošolec ali sošolka zdel vzvišen, vendar se s tem zdaj ni več obremenjeval, ker je z obžalovanjem pomislil, da so te mlade ljudi pripeljali sem v center pod pretvezo, da je to šola za nadpovprečno inteligentne, a je bil tudi prepričan, da če bi jim poskušal dopovedati, da so tukaj samo zato, ker so namenjeni za testiranja in krajo duše, se verjetno ne bi prav nič spremenilo, ker mu ne bi nihče niti verjel.

	 Pri vratih se je prikazal profesor, Erik Van Asten, vendar ni kot običajno molče odkorakal do katedra, temveč se je ustavil ob podboju in rekel:

	 »Prosim, da vzamete vse stvari in stopite za mano v računalniško učilnico!«

	 Takoj za tem se je obrnil in stopil pred razred.

	 Vsi so knjige v trenutku molče pospravili v torbe ter se povsem tiho zbrali pred vrati učilnice. Ko je na hodnik stopil zadnji dijak in za sabo zaprl vrata, je profesor brez opozorila odkorakal naprej. Hodil je tako hitro, da so mu dijaki komaj sledili. Nenadoma se je na nekem sečišču hodnikov ustavil, zato so se tudi dijaki ustavili in se nagnetli tik za njim.

	 »To sečišče z zaporedno številko, CIX si dobro zapomnite, ker ga ne smete nikoli, ampak resnično prav nikoli, prestopiti!« jim je strogo rekel. »Slediti morate puščicam na steni, ki vas bodo pripeljale do računalniške učilnice z zaporedno številko, 893. Kdor bo prestopil to sečišče in se bo znašel na tistem hodniku, bo kaznovan! Naj vam kar takoj pokažem, kaj bo sledilo, če boste prekršili pravila šole.«

	 K sebi je potegnil prvega dijaka, ki mu je bil najbližji in mu ukazal, naj sečišče prestopi in gre na prepovedan hodnik.

	 Sošolec, za katerega se Tim niti spomnil ni, da bi ga že sploh kdaj v razredu opazil, je bil videti precej zmeden in prestrašen, a je profesorja le ubogal, prečkal sečišče in stopil na prepovedan hodnik ... Okvirček na njegovi kartici se je tistega trenutka obarval rdeče in v njem je začel utripati velik črn klicaj.

	 Ko so si dijaki nazoren prikaz ogledali, se je sošolec hotel vrniti k skupini na drugo stran sečišča, a se je negotovo ustavil, ker mu je profesor ukazal, naj ostane tam, kjer je bil.

	 Nenadoma sta se od nikjer pojavila dva moža višjih postav, oblečena v črna suknjiča in prestopnika zgrabila.

	 Profesor je mirno opazoval, kar se je dogajalo. Šele, ko se je sošolec začel tresti in so vsi že bili prepričani, da bo od strahu omedlel, se je zganil in varnostnikoma pojasnil, zakaj je dijak prekoračil pooblastila.

	 Varnostnika sta fanta brez besed potisnila po hodniku do skupine, na drugi strani sečišča in prav tako, kot sta se prej nenadoma prikazala, sta zdaj tudi nenadoma izginila.

	 Profesor je na dijakovi kartici nekaj odtipkal ... V okvirčku se je spet zeleno zasvetilo in pod njim so se izpisali vsi podatki.

	 A ta praktični preskus za sošolca le ni minil tako brez posledic, ker je osramočeno, še vedno vidno zmeden in pretresen, stal pred vsemi sošolkami in sošolci.

	 Tim in Dorian sta se prerinila do njega, čeprav nista niti vedela, kako mu je bilo ime.

	 Dijaki so molče sledili profesorju, ki jih je popeljal po hodniku, kamor so kazale puščice na steni. Tim in Dorian sta zdaj hodila čisto na koncu vrste, vsak na eni strani sošolca, ki ga je profesor uporabil za prikaz.

	 »Tim,« ga je Tim tiho ogovoril in proti njemu iztegnil desnico.

	 »Jaz sem pa Dorian,« se mu je Dorian takoj pridružil.

	 »Paul,« je sošolec tiho rekel in se na kratko dotaknil njunih ponujenih dlani.

	 »No, me veseli Paul!« mu je Dorian skoraj pokroviteljsko rekel, čeprav ga je verjetno hotel samo ohrabriti. »To, kar ti je profesor naredil, je ena navadna svinjarija!«

	 »Midva tega ne odobravava!« mu je Tim takoj pritegnil.

	 »Pa saj običajno nisem taka reva!« je Paul tiho izbruhnil, kot bi zaradi svojega odziva na prepovedanem hodniku bil sam nase jezen. »Samo presenetilo me je, ker česa takega nisem pričakoval!«

	 Tim in Dorian sta bila prepričana, da ga je bilo resnično sram.

	 »Ni panike!« je Dorian vzkliknil, da bi ga prepričal, da ga s Timom nista imela za slabiča, in mu predlagal, »ostani z nama pa bo tega vse manj!«

	 »Ja, se strinjam,« mu je Tim hitro pritrdil. »Midva se nanje ne ozirava!«

	 Paul se je po njunih zagotovilih resnično nekoliko bolje počutil. Po višini je bil komaj za spoznanje nižji od Doriana in Tima. Videti je bil droben, a se je po njegovih lepo oblikovanih mišicah dalo sklepati, da se je verjetno aktivno ukvarjal s kakšnim športom.

	 »Veš kaj, Paul, midva imava v klopi še prosto mesto. Lahko bi se nama pridružil, če ti je prav,« mu je Tim predlagal.

	 Paul mu je z nasmeškom prikimal.

	 Vstopili so v računalniško učilnico, ki je bila čisto podobna njihovi matični, le da so bila na mizah ležeča računalniška ohišja, na njih pa monitorji.

	 Tim še nikoli do zdaj ni imel stacionarnega računalnika, ampak le prenosnik, ki mu je pogosto dodajal kakšno vhodno ali izhodno enoto. S pogledom je preletel čez računalnike, ki so bili opremljeni z več zaporednimi priključki, USB in čitalnikom kartic. Na hitro je ocenil, da so bili prej povprečni kot vrhunski.

	 Ne da bi se prej dogovorili, so vsi dijaki posedli v klopi tako, kot so sedeli v matični učilnici.

	 Profesor, Van Asten je takoj začel z opisovanjem nekakšnega programa, a ni njegov glas prav nič navdušeno zvenel, ampak tako, kot da bi ga v to nekdo prisilil.

	 Tim in Dorian sta se spogledovala in se spet zdolgočaseno presedala po stolih, ker se jima je profesor, Erik, zdel eden najbolj dolgočasnih profesorjev, kar sta jih do zdaj že poznala.

	 Tim se je naslonil nazaj in nejeverno opazoval Paula, ki se je ukvarjal z računalnikom. Začudeno je ugotovil, da ga je njun novi prijatelj ne samo dobro obvladal, pač pa naravnost genialno.

	 »Ej, stari!« ga je Dorian že čisto po domače ogovoril, ker ga je očitno tudi on na skrivaj opazoval in ga kar naravnost vprašal, »kako kaj obvladaš kodiranje in spreminjanje kod na karticah?«

	 »Malenkost!« je Paul malce bahavo zamahnil z roko.

	 »Pa si kdaj pomislil, da bi malo pregledali naše kartice?« je Dorian lahkotno, čisto v svojem stilu, nadaljeval.

	 Tim se je skoraj panično zastrmel vanj, ker ga je presenetilo njegovo tolikšno zaupanje do Paula, ko pa so se komaj spoznali.

	 »Sem,« je Paul prikimal, kot da Timovega nezaupljivega pogleda ne bi opazil, »samo, kaj bi mi koristilo? Itak komaj čakam, da pridem od tod, ker je vse skupaj en navaden nateg!«

	 Dorian je ob besedi, nateg, naredil začuden, a zadovoljen obraz, kot bi hotel reči, »saj ta je čisto naš!« a je na glas raje rekel, »stari vidim, da si na najini strani!«

	 Paul se je sproščeno zasmejal, si kartico snel s suknjiča in jo neopazno vstavil v čitalnik.

	 »Upam, da smo priključeni na internet ...« je šepetaje rekel, medtem ko je v ukazno vrstico vpisoval nekakšne smešne znake.

	 Ekran se je povsem stemnil, kot bi ga izklopil, potem pa se je na črnem ozadju izrisal programček z veliko rumenimi okvirji in mnogimi podatki v njih.

	 »Kaj imaš to?« je Dorian bil radoveden.

	 »To je moj dekoder, ki sem ga sam pred leti razvil, ko sem se šele začel ukvarjati s tem,« mu je Paul pojasnil.

	 Tim je privzdignil obrvi, saj ga je Paul s svojim odgovorom močno presenetil.

	 »In kako deluje?« je radovedno vprašal, ker mu je Paulov, njemu še povsem neznan, program vzbudil zanimanje.

	 Paul je prikrito pogledal po učilnici, ali jih je kdo opazoval, ker ni želel, da bi kdo odkril, kaj je počel, še manj pa, da bi profesor videl program, pravzaprav ga sploh niti ne bi smel videti!

	 »To je nedovoljeno orodje,« jima je šepetaje razložil. »Z njim z lahkoto spreminjam kode v zaporedju števil, 0 in 1, pri čemer me ne morejo odkriti, da sem sploh kaj počel.«

	 »Pa lahko vidiš, kako so naše kartice programirane, mislim, a lahko vidiš, kaj so privilegiji in kaj ne?« ga je Dorian vprašal.

	 Paul je, ne da bi mu karkoli odgovoril, prečesal funkcije na svoji kartici in jima pokazal:

	 »Vidita, na tem mestu so definirani prostori na šoli, kamor nimam dovoljenega dostopa, ampak tega ne morem kar tako spremeniti. Baza podatkov je na centralnem računalniku in takoj, ko nam aktivirajo kartice, se povežejo z njim in ostanejo povezane, vse dokler nam jih ne dezaktivirajo. Popravim jih lahko samo na glavnem računalniku, ker bi sicer takoj vedeli, da je nekdo vdrl v sistem.«

	 Tim je kimal, ker je dobro vedel, o čem je Paul govoril, a je vseeno vprašal:

	 »Pa če bi prišli do tega centralnega računalnika, bi se potem kartico dalo dekodirati?«

	 Paul je samo prikimal in se takoj s kurzorjem ustavil na neki točki programa.

	 »Poglejta, na tem mestu pa se zbirajo nekakšne točke,« je rekel, s čimer je njuno pozornost spet usmeril na svojo kartico. »Lahko bi jih povečal ali zmanjšal, ampak resnično samo v centralnem računalniku.«

	 Tim in Dorian sta ga napeto poslušala, a sta vseeno tu pa tam z enim ušesom prisluhnila tudi profesorju, ki je še zmeraj dolgovezil o nekakšnem programu.

	 »Stari!« je Tim nenadoma pritajeno vzkliknil, kot bi se nečesa domislil. »Kaj pa, če bi nekdo drug prišel do centralnega računalnika, bi ga ti znal voditi recimo po telefonu?«

	 »Malenkost!« mu je Paul spet malce bahavo odgovoril. »Ampak če mi ne verjameta, lahko takoj poskusim spremeniti, kakšno številko, pa bosta videla!«

	 »Ja!« je Tim navdušeno vzkliknil in mu v roko potisnil svojo kartico. »Daj, naredi to z mojo kartico!«

	 Paul je v čitalniku takoj zamenjal svojo kartico s Timovo, a še preden je izvedel kakršenkoli ukaz, ju je zaskrbljeno posvaril:

	 »Ampak lahko nas dobijo!«

	 »Nič za to,« mu je Tim brezskrbno zašepetal. »Ti samo naredi tako, da se bo v računalniku izbrisala vsaka sled, da smo karkoli počeli. Ok?«

	 Paul je prikimal in aktiviral program. Kmalu je brskal po Timovi kartici in pregledoval vsebino.

	 »Hudiča Tim!« je vzkliknil. »Veliko število točk imaš. Kako ti to uspeva?«

	 »Nimam pojma,« je Tim skomignil z rameni. »Do pred kratkim niti vedel nisem, da sploh obstajajo. Veš kaj, izbriši mi eno točko,« se je spomnil. »Po mojem nihče niti opazil ne bo.«

	 Paul je nejeverno razširil oči, kot bi bil prepričan, da Timu sploh ni bilo jasno, kaj mu je predlagal ... Vsi dijaki na šoli so si močno prizadevali za te točke in so jih hoteli čim več imeti, da bi si pridobili privilegije, on pa mu je predlagal, da bi mu, kakšno izbrisal, a ko mu je Tim samo odločno prikimal, je začel spreminjati podatke, ampak takoj, ko je aktiviral ukaz za izbris, se je oglasil alarm.

	 Razred je napolnil oglušujoč zavijajoči zvok sirene, ki jim je parala ušesa. Istega trenutka je profesor, Erik dvignil glavo in s pogledom besno iskal krivca po učilnici.

	 Večina dijakov se je nemudoma odmaknila od računalnikov.

	 Paul je skrivoma z blazno hitrostjo brisal podatke. Kot bi mignil, je izbrisal program in preteklost zadnjih desetih minut delovanja računalnika.

	 Prijateljema je komaj opazno pokimal, da so varni.

	 Profesor je na tipkovnici svojega računalnika izvedel nekaj ukazov in alarm je utihnil.

	 »Kdo je to povzročil?« je povsem mirno vprašal.

	 Vsi so nemo strmeli predse in nihče se ni zganil, le nekateri so se še za korak odmaknili od računalnika, kot bi hoteli reči:

	 »Jaz nimam nič s tem!«

	 »Zadnjič vas vprašam, kdo je bil?« je profesor zdaj že nestrpno povzdignil glas in spet preteče pogledal po razredu. »Dobro,« je po nekaj trenutkih mučne tišine povsem mirno nadaljeval, »če se krivec ne bo javil sam, nič zato, ker bomo z lahkoto ugotovili, kdo je bil.«

	 Paul je komaj opazno odkimal in Dorianu, ki je kot kup nesreče sedel zraven njega, nekaj zašepetal.

	 »Ne skrbi, ne morejo nas odkriti!« je Dorian po tihem ponovil Timu, kar mu je Paul zašepetal.

	 Profesor je bliskovito tipkal po tipkovnici in pregledoval bazo podatkov na centralnem računalniku, a vsiljivca ni odkril. Dvignil je glavo in jezno, preteče rekel:

	 »Če se storilec ne bo javil sam, bom kaznoval ves razred!«

	 V učilnici je bilo tako tiho, kot bi bila prazna.

	 »Prav,« je profesor zlovešče nadaljeval. »Sami ste si to zakuhali!« je rekel, odprl šolski dnevnik in začel vanj nekaj pisati. »Torej bom vodstvu sporočil, da boste do konca novembra vsak dan kazensko ostajali v šoli do šeste ure zvečer. Vključene bodo tudi sobote in nedelje!«

	 Tim in Dorian sta se spogledala, ker sta se zavedela, da bo zaradi njiju kaznovan ves razred.

	 »Si za akcijo?« ga je Dorian, ki je mrzlično iskal rešitev, ker ga je močno pestila slaba vest, tiho vprašal.

	 Ko je Tim prikimal, je Dorian glasno zaklel in se zadrl nadenj:

	 »Pa kaj si mislil, da si kartico vstavil v Paulov računalnik?«

	 Tim ga je presenečeno pogledal, a že v naslednjem trenutku se mu je posvetilo, kaj je Dorian počel.

	 »Kaj se pa ti dereš?« mu je vrnil, čeprav je komaj zadrževal smeh. »Brigaj se zase!«

	 Dorian je vstal, ga preteče zgrabil za ovratnik in jezno siknil:

	 »Zaradi takšnih kot si ti, bomo vsi nastradali!«

	 Tim, ki je že povsem sprejel Dorianovo igro, ga je z vso silo odrinil, tako da se je sesedel Paulu v naročje.

	 Dorian je bliskovito bil spet na nogah in se zakadil v Tima. Kmalu sta se še bolj grabila. Ko je zamahnil proti Timu, ga je tako presenetil, da udarca sploh ni prestregel. Sunek je bil tako silovit, da je Tim priletel v steno in se sesedel, a se je takoj postavil na noge, in še preden se je Dorian zavedel, je poletel proti profesorju.

	 Sošolci in sošolke so se stisnili na varno v kot učilnice, ker v razredu ni bilo nikogar, ki bi se hotel vmešati v njun pretep in ju spraviti narazen.

	 Profesor je poskakoval okoli njiju, krilil z rokama in jima večkrat ukazal, naj nemudoma prenehata, a videti je bilo, da v pretep ni imel namena posegati.

	 Dorian in Tim sta se neusmiljeno suvala in borila drug z drugim, kot da ga sploh ne bi slišala.

	 Nenadoma sta se ob njiju znašla prav tista varnostnika, ki sta nekoliko pred tem na hodniku tako prestrašila Paula.

	 »Če se ne boš takoj pomiril smrkavec, te bom tako mahnil, da boš do božiča preležal v postelji!« se je eden izmed njiju zadrl, zgrabil Tima in ga pritisnil ob steno.

	 Tim ga je odrinil s tolikšno silo, da se je varnostnik prevrnil čez klop in osuplo obsedel na tleh.

	 »Kaj boš?« je s takšnim glasom zarjul nanj, da se je drugi možakar, ki je držal Doriana, stresel.

	 Vsaka mišica na njegovem telesu je bila napeta. Če sta se še malo prej z Dorianom hecala in igrala pretep, saj sta znala odlično improvizirati, kajti že od nekdaj sta se v namišljenih pustolovščinah prijateljsko bojevala, pa je zdaj bil resnično divji! Na njegovem obrazu je bilo toliko gneva, da se je še Dorian s svojim krotiteljem umaknil v ozadje. V njem je vrelo!

	 »Kaj boš naredil?« je preteče ponovil in s tako silo odrinil kateder, da se je prevrnil in je profesorjev računalnik z velikim truščem pristal pred tablo na tleh.

	 Tistega trenutka ni okoli sebe opazil prav nikogar. Videl je le varnostnika, ki je bil osovražen član Organizacije, saj so Lucy prav oni pognali v smrt.

	 Pred očmi sta se mu prikazali sliki Lucy in Fanny v krstah, potem pa se mu je pred njimi od besa stemnilo.

	 »Vstani!« je s tolikšno močjo zarjovel proti varnostniku, da so se v oknih stresle šipe.

	 Varnostnik, ki je bil dobrih dvajset centimetrov višji od njega in precej težji, se je pobral s tal in se zagnal proti njemu, da bi ga onesposobil.

	 Tim je pograbil prevrnjen kateder, ga visoko dvignil nad sabo in ga z vso močjo zalučal proti varnostniku, ki je jadrno odskočil in se mu samo za las izognil. Ko je kateder treščil na tla, se je razletel in njegovi kosi so poleteli po učilnici, vsak v svojo smer.





	 Možakar je zamahnil proti Timu in ga zadel v prsi, a se Tim ni niti zganil, kot da se ne bi nič zgodilo, potem pa ga je zgrabil za roko, ki je že bila v zraku, ker ga je hotel spet udariti, ga potegnil k sebi in tako bliskovito dvignil nad sabo, kot je prej kateder, da se možakar niti zavedel ni, kaj se je z njim dogajalo. Z vso silo ga je zalučal v steno ... Na snežno belih ploščicah je ostala krvava sled, ko je varnostnik zdrsnil ob steni in negibno obležal na tleh.

	 Tim se je obrnil k drugemu varnostniku in bevsknil vanj:

	 »Poberita se ven!«

	 Možakar je izpustil Doriana, si sodelavca, ki se je končno zganil in zmedeno gledal okoli sebe, z veliko muko naložil na ramena in zapustila sta učilnico.

	 Tim je mrko pogledal po razredu in ne da bi se zmenil za Doriana, se je obrnil proti profesorju in mu z resnim in grozečim glasom rekel:

	 »Kaj ste prej rekli, da boste naredili? Kaznovali ves razred? Si upate to ponoviti?«

	 Na obrazu profesorja, Van Astna se je zrcalil strah. Odkimaval je in poskušal je nekaj reči, a iz sebe ni spravil niti glasu.

	 »Mislim, da imam za danes tega sranja dovolj!« je Tim rekel in s še vedno divjim pogledom preletel po razredu.

	 Paul in Dorian sta se spogledala. Doriana je že prav pošteno skrbelo za Tima, ker ni bil več prepričan, da je še vedno igral, a ko mu je Tim, tik preden je stopil iz razreda, na skrivaj pomežiknil, se je takoj pomiril in se samo široko nasmehnil.

	 Tim je, ne da bi premišljeval o posledicah svojega prehitrega odhoda, zapustil preddverje in po strmih stopnicah odhitel proti domu.





DEŽEVEN POLETNI DAN


	 Ura je odbila komaj deseto dopoldan, ko se je Tim vrnil domov. Vedel je, da bo sam, ker Lize še lep čas ne bo iz službe. Nejevoljno je odvrgel torbo na tla kar sredi svoje sobe in se napotil v kuhinjo. Privoščil si je Lizin zajtrk, ki ga je že zjutraj pripravil zanjo, a ga ni utegnila pojesti, ker sta tako na hitro odšla od doma. Sklenil je, da ji bo, ko bo prišla domov, pripravil sveži prigrizek, in bo tega, starega dve uri, pojedel kar sam.

	 Bil je divji in hkrati pomirjen. Premleval je, kaj se je pravzaprav zgodilo, ker še sam ni vedel, do kod je bila v pretepu samo igra in kdaj se je začel pravi boj. Ves osupel je premišljeval, kako je zmogel ... Premagal je mnogo močnejšega, ampak glavni vir njegove jeze in moči pa ni bila grožnja, ki mu jo je možakar navrgel, temveč slika Lucy v krsti, ki se mu je prikazala pred očmi, in dejstvo, da je ni bilo več. Čeprav je zdaj njegovo srce pripadalo Lizi, ga je Lucyjina podoba vznemirila, ker še zmeraj ni mogel sprejeti, da je morala tako mlada umreti in na kakšen način je umrla. Pa še za nameček je možakar bil član Organizacije, ki je bila odgovorna za njeno smrt!

	 Še nekaj časa je premleval o dogodkih in bolj, kot je premišljeval, bolj se je bedno počutil, zato se je naposled odločil, da bo šel malo po vasi in poiskal nekoga, ki mu bo ob taki uri na voljo ... Potreboval je pogovor.

	 Preoblekel se je ter se podal v mračen siv poletni dan, kajti na nebu so še vedno grozili temni oblaki in vsakega trenutka je bilo pričakovati, da se bo ulil dež.

	 Hodil je počasi in nikakor se ni mogel otresti mračnih misli. Bilo ga je sram, da je tako preprosta igra prerastla v tisto, kar se je kasneje zgodilo. Bil je nasilen do nekoga, ki mu verjetno ne bi storil nič žalega ... Poškodoval je človeka!

	 Misli so ga popolnoma zamorile in pestila ga je slaba vest, ker je nekomu storil krivico. Nujno je potreboval pogovor!

	 Blodil je po tlakovanih poteh po vasi in si želel, da bi srečal kogarkoli, ki bi mu lahko zaupal in bi mu bil pripravljen prisluhniti, a je bila vas videti povsem zapuščena ... Seveda vsi so bili v službah, saj je bilo sredi dopoldneva.

	 Najprej se je spomnil na Samuela, a je zaman trkal na njegova vrata. Prijatelja ni bilo doma.

	 Spet se je vrnil na tlakovane poti in brezciljno blodil po njih. Tu pa tam mu je na lase padla kaka kaplja, a mu ni bilo mar.

	 »Victor!« se je nenadoma spomnil.

	 Močnejšega človeka ni poznal in vedel je, da mu nihče drug ne bi mogel bolje pomagati.

	 Zapustil je glavno, najširšo pot v vasi ter preskočil nekaj ograj in naposled je stal pred vhodom Victorjevega doma. Upal je, da ga bo našel doma. Potrkal je in si oddahnil, ker je takoj za tem zaslišal težke Victorjeve korake, ki so se približevali vratom.

	 »O, mladi prijatelj! Kaj pa je tebe pripeljalo k meni?« se je Victor začudil, ko ga je zagledal pred vrati.

	 »Če imaš malo časa, bi se s tabo o nečem rad pogovoril,« je Tim negotovo rekel. »Nekaj se mi je pripetilo pred kake pol ure.«

	 »Seveda, vstopi ...« ga je Victor povabil.

	 Tim je vstopil, in ko se je znebil obuvala, mu je sledil v kuhinjo.

	 Victorja je že od nekdaj na skrivaj občudoval. Njegovo telo je bilo ena sama mišica. Imel je tako široke roke in ramena, da bi se za njimi mirno lahko skrila dva Tima.

	 Sedel je za kuhinjski pult na okrogel visok stol, ki se mu je dalo nastaviti želeno višino.

	 Victor jima je v kozarca natočil limonado in sedel k njemu na sosednji stol.

	 »Izstreli, Tim!« ga je spodbudil.

	 Tim je najprej naredil dober požirek limonade, kot bi si hotel vzeti čas za premislek, kako naj začne.

	 »Danes se mi je nekaj zgodilo, česar ne razumem ...« je končno oklevajoč začel.

	 Victor ni ničesar rekel. Počakal je, da se je Tim zbral in ko je nadaljeval pripoved, je popolnoma tiho sedel, srkal limonado in ga pozorno, prav z zanimanjem poslušal.

	 Tim mu je pretreseno pripovedoval o vsem, kar se mu je tistega dne pripetilo v šoli. Opisal mu je kartice in njihovo delovanje ter mu povedal o dejavnostih centra, P.S.I., o katerih Bratovščina še sploh ni ničesar vedela.

	 »Bil sem popolnoma drug človek, kot da se ne bi mogel nadzorovati, zato sem ga poškodoval,« je zaključil pripoved in skesano dodal, »kasneje, ko sem se zavedel, kaj sem naredil, mi je bilo hudo, ker nikoli ne bi nikogar namerno poškodoval.«

	 Victor mu sprva ni nič odgovoril, le opazoval ga je.

	 Tim je bil ves na trnih, kot bi čakal na razsodbo.

	 »Pa te je kdo videl?« ga je Victor končno vprašal.

	 »Ja, seveda!« je Tim vzkliknil. »Ves razred pa profesor, Van Asten tudi!«

	 »Hm, ne vem, kaj bi rekel, ker še nisem nikoli bil v takšnem položaju,« je Victor po premisleku neodločno rekel. »Vidiš, to, kar delaš ti z nepojasnjeno močjo, jaz premišljeno počnem z mišicami, do katerih sem se dokopal z veliko truda. Leta in leta sem trdo delal in treniral, da ne govorim o vseh dopustnih poživilih in umetnih substancah, s katerimi sem si moral pomagati.«

	 »Saj razumem,« mu je Tim prikimal, ker drugačnega odgovora niti ni pričakoval. »Ampak premagati takšnega hrusta! Zdaj si tega ne bi upal.«

	 Victor jima je spet napolnil kozarca in mu preudarno odgovoril:

	 »Ne ne, poskusi na vso stvar malo drugače gledati ... Nekaj te je pognalo do te stopnje, da si ga premagal. Bral sem že o tem, da lahko ljudje, ko je sila, iz sebe izvabijo veliko večjo moč, kot bi jo sicer običajno zmogli. Res pa je, odkrito rečeno, da tudi ti nisi videti ravno slabič.«

	 »Hvala,« se je Tim namuznil, ker Victorjeva pohvala ni bila kar tako, a se je takoj zresnil in zamišljeno rekel, »za tisto, kar se je zgodilo, pričakujem posledice, ampak se jih ne bojim.«

	 »Ah, tukaj se pa motiš!« je Victor vzkliknil.

	 »Kako to misliš?« se je Tim začudil, ker si ni mogel predstavljati nobene druge možnosti, kot da bo zaradi pretepa kaznovan.

	 »Veš, oblast je oblast in čisto vseeno je, s katere strani prihaja,« mu je Victor na kratko odgovoril.

	 »Kako to misliš?« je Tim spet vprašal in zmajal z glavo, ker ga še vedno ni razumel.

	 Victor se je s komolcem naslonil na pult in si glavo podprl z roko, kot bi se pripravil na dolg, izčrpen odgovor.

	 »Oblast je dana tistim, ki imajo moč, in če jo izkoristijo, potem govorimo o slabi oblasti. Kdor z močno roko nadzira slabše od sebe, je slabič in takšna oblast je milo rečeno čudna,« mu je razložil, se izravnal, izpraznil kozarec z limonado, kot bi ga govorjenje užejalo in nadaljeval, »ampak pomisli, kaj se tebi obeta? Dogodek ne bo izginil kar tako, kot da se ne bi nikoli zgodil. O njem bodo razpravljali in imeli bodo sestanek, na katerem bodo izbirali, ali naj se ti postavijo po robu in v tem primeru boš seveda izgubil proti vsem. A pomisli tudi na možnost, da ti pustijo oblast in te podprejo, ali če ti povem bolj enostavno, te pustijo pri miru, kot da se ni nič zgodilo.«

	 »Ja že, ampak če me podprejo, a to pomeni, da delam z njimi?« je Tim zgroženo vprašal, a je takoj uporniško dodal, »sploh ne pride v poštev, niti pod razno ne!«

	 »Ne, nikakor ne!« mu je Victor takoj pritrdil. »Niti ne poskusi delati z njimi, ker bi bilo proti tvojim načelom,« mu je resnobno svetoval, a se je takoj namuznil in rekel, »pomisli pa, kako bi lahko izkoristil moč, ki bi si jo pridobil, če bi te pustili pri miru ... Imel bi boljšo možnost nadzirati in zbirati podatke o Organizaciji kot kdorkoli drug iz Bratovščine!«

	 »Ja, seveda!« se je Timu razjasnil obraz, ker je končno dojel, kaj mu je Victor skušal dopovedati. »Tako že imam namen nekoliko prebrskati po njihovih dosjejih in podatkih, preden se zgodi še kaj hujšega, ker nam glede na vse, kar sem odkril do zdaj, ne kaže ničesar dobrega.«

	 Victor je pokimal in se zazrl skozi okno v zunanjost, kjer so zdaj že na gosto padale velike, težke dežne kaplje.

	 »Tako, mladi prijatelj, vidiš, da ti ni treba pretirano skrbeti,« mu je pomirjajoče rekel in ga z nasmeškom pogledal. »Pazi samo, da ne boš svoje moči uporabljal v slabe namene, ker kot veš, star pregovor pravi, kar daješ, to dobiš!« je zaključil z nasvetom.

	 »Ne skrbi, ne mislim se več pretepati,« mu je Tim zagotovil. »Ampak z Dorianom enostavno nisva mogla dopustiti, da bi zaradi naju bil ves razred kaznovan, ker ne bi bilo pošteno, zato sva tako pretkano in prepričljivo zaigrala pretep.«

	 »To je bilo zelo lepo od vaju,« se je Victor ponosno nasmehnil, kajti odkar je Tim bil sam, so v vasici kar vsi prijatelji njegovih staršev nekako bdeli nad njim in mu po svojih najboljših močeh pomagali odraščati. »Temu se reče odgovornost,« je preudarno nadaljeval. »In če se je zavedaš in če imaš moč, potem imaš vse možnosti, da nekoč ustvariš pošteno oblast in družbo. Takoj pa, ko zaradi svoje moči pričakuješ koristi, se spremeniš in izpridiš.«

	 »Hvala, Victor,« mu je Tim hvaležno prikimal. »Potreboval sem take besede, ker me je današnji dogodek nekako presenetil in povsem vrgel iz tira.«

	 »Ja,« mu je Victor pritrdil in kot bi hotel podpreti svojo teorijo, da lahko vsak razpolaga z ogromno močjo takrat, ko jo najbolj potrebuje, je dodal, »tudi Doriana je, ko sta umrli Lucy in Fanny in sta naša pogumna ujetnika pred vsemi pokazala pravi obraz, presenetila moč.«

	 Tim mu je prikimal ter se mu zahvalil za čas, ki si ga je vzel za pogovor in spodbudne besede.

	 Victor ga je pospremil do vhodnih vrat, in ko sta stala na pragu, ga je še potrepljal po ramenu in mu v slovo namenil še zadnji nasvet:

	 »Ne pozabi, da svoje moči ne smeš meriti z mišicami! Saj veš, da sem sam moral vložiti veliko truda, da sem tak, kakršen sem, ampak verjemi mi, da je tvoja moč veliko večja od moje. Samo pametno jo uporabljaj!«





	* * *



	 Čeprav je zunaj lilo kot iz škafa, se Tim za dež ni zmenil, ker se je po pogovoru z Victorjem veliko bolje počutil. Hodil je počasi in zdelo se mu je, da je z vsako kapljo, ki je stekla po njem, bil bolj trden in močnejši, kot je bil pred obiskom. Victor mu je marsikaj razjasnil in marsikaj, za kar mu prej ni bilo mar, bo odslej še kako upošteval.

	 Domov je prispel premočen od glave do peta. Odklenil je vhodna vrata, se pred njimi sezul in vstopil. Lize še ni bilo doma, zato je v hiši bilo pusto in turobno. Slišal je le škropotanje dežja po strešnikih in oknih.

	 Stopil je v kopalnico in mokro obleko, ki se mu je lepila na kožo, slekel. Spomnil se je, da je mama vedno poskrbela, da je popil vroč čaj, če je ves premočen prišel domov, zato je kar v spodnjicah odhitel v kuhinjo in na štedilnik pristavil lonček z vodo. Ko je čaj bil skuhan, ga je počasi nalival v skodelico in užival v opojnih vonjavah gorskih zelišč.

	 »Ojla, Timmy!« ga je Liza, ki se je na vsem lepem znašla za njegovim hrbtom, burno pozdravila in ga objela okoli pasu.

	 Tim je kriknil in se ves stresel. Skoraj bi iz roke spustil lonček, poln vrelega čaja, a ga je na srečo še pravi čas polovil in je čez rob samo malo pljusknilo.

	 »Oh, ti si!« si je oddahnil in skrivaj pogledal Lizo, da bi ugotovil, ali je o pretepu v šoli že kaj vedela. »Boš čaj?« ji je ponudil, ko je ugotovil, da ni bila videti jezna.

	 »Bom, ampak najprej se bova oprhala, če si za?« mu je Liza sproščeno odgovorila in resnično ni bila videti prav nič jezna. »Tudi jaz sem prišla domov popolnoma mokra, ker sem zjutraj zaradi naglice čisto pozabila na dežnik.«

	 »Lahko,« je Tim prikimal in le načel temo, ki ga je že ves čas tiščala, »kasneje ti tako moram nekaj povedati, kar se je zgodilo v šoli.«

	 »A tisto, da si malce bolj trdo spregovoril z našim varnostnikom in da sta z Dorianom poskrbela, da ni bil ves razred kaznovan?« se je Liza nasmehnila.

	 »Kako pa veš?« jo je Tim začudeno vprašal, ker po njenem videzu ni pričakoval, da bi že karkoli vedela.

	 »Veš, da so v centru takoj poskrbeli, da so govorice prišle do mene, čeprav me uradno kot tvojo skrbnico še ni nihče klical na zagovor,« mu je Liza sproščeno odgovorila. »Med odmorom, ko si bil ti na sestanku pri Victorju, sem poiskala Doriana in mi je nekoliko pojasnil, kaj se je zgodilo in kako je bilo.«

	 »Seveda, kaj pa drugega, tudi to že veš, da sem bil pri Victorju!« je Tim planil, a se pravzaprav niti ni čudil, da je tudi to že vedela, samo da mu še vedno ni bilo jasno, kako so se člani Bratovščine med sabo tako hitro obveščali.

	 Trdno je zamižal in glavo potegnil med ramena, ker je pričakoval, da se bo nanj vsula ploha besed, v kateri bi mu Liza očitala, da je neresen in kako lahko rine v težave in naj se kar sprijazni, da se bo moral sam soočiti s posledicami in da jih bo tudi ona zaradi njega v službi poslušala.

	 Res je doživel ploho besed, a je Liza na njegovo presenečenje namesto vsega tega navdušeno vzkliknila:

	 »Tako sem ponosna nate Timmy ... Na kaj takega si ne bi upala pomisliti niti v najboljših sanjah! In prav je, da sta z Dorianom tako uredila, da ne bo kaznovan ves razred, pa tudi všeč mi je, da imaš novega prijatelja, Paula, ki nam bo lahko v prihodnje, kot je Dorian rekel, še zelo koristil.«

	 Tim je že po Lizinem prvem pohvalnem vzkliku začudeno odprl oči in se nejeverno zastrmel vanjo.

	 »A tako?« je negotovo vprašal, ko je umolknila. »Priznati moram, da sem pričakoval majhen prepir med nama.«

	 »Kje pa!« se je Liza nasmehnila. »Kaj ni eden naših ciljev onesposobiti Organizacijo? No, ti si se je sicer lotil malce na svoj način, ampak vseeno, začetek pa je le!«

	 »Ja, dobro no, če je tako,« si je Tim končno oddahnil. »Sicer se ne mislim pretepati, ampak tip me je razjezil!«

	 »V dobro Bratovščine upam, da te bodo še velikokrat razjezili, in če premlatiš vse varnostnike, bomo pač imeli zabavno pot do uspeha,« se je Liza zasmejala, a je takoj za tem rekla, »nič, greva se oprhat. Mene že pošteno zebe in ne bi rada zbolela, še preden mi z Dorianom pokažeta skrito jamo.«

	 Tim se je v trenutku zresnil ... Šele zdaj je zares bil v škripcih! Bilo ga je sram, ker se je, že odkar mu pri umivanju ni več pomagala mama, vedno prhal sam, a vseeno ni želel, da bi ga Liza spet imela za otroka. Takoj se je spravil v kopalnico, ker se mu je najbolje zdelo, da bi jo počakal kar pod prho in res je kmalu prišla.

	 Topla voda mu je zares prijala, ker je tudi sam bil ves premražen. Lize si ni upal niti pogledati, a se je počasi le sprostil in začel uživati pod prho, kljub temu da ni bil sam. Zdelo se mu je, da ju je prhanje v dvoje še bolj zbližalo, ker mu je vzbudilo občutek domačnosti, ki je potrjevala, da sta pripadala drug drugemu.





	 »Škoda, da dežuje,« je rekel, ko sta z Lizo že sedela v kuhinji ob skodelici vročega čaja. »Kako bomo šli do jame, če si res želiš, da ti jo z Dorianom pokaževa?«

	 »Ja, seveda si želim!« je Liza vzkliknila in predlagala, »počakajva, da se Dorian vrne iz šole, pa bomo naredili načrt. Od kod si rekel, da je Paul?«

	 »Nič nisem rekel, tega še sam ne vem,« je Tim skomignil z rameni. »Verjetno pa stanuje v katerem od blokov v novem naselju,« se je spomnil.

	 »Prav gotovo!« mu je Liza pritrdila. »Drugače tako ne more biti, ker se ljudje ne morejo vsak dan voziti v šolo iz daljnega Zildona ali katerega, še bolj oddaljenega kraja.«

	 Privoščila sta si še pozen zajtrk, pri katerem ni smela poleg dobrega čaja manjkati tudi topla bela kava.

	 Zunaj je še vedno lilo, a se Timu zdaj ni več zdel nadležen poletni dež, ampak romantične dežne kapljice. Z Lizo sta bila oprhana in sita in imela sta še dovolj časa, dokler se Dorian ne bo vrnil iz šole, da sta si privoščila še nekaj ur počitka, kajti deževen dan je bil kot nalašč za spanje.



	* * *



	 Prvi se je prebudil Tim in takoj, ko je odprl oči, se je spomnil vsega, kar se je tistega dne zgodilo. Spomin na pretep ga niti ni, bog ve, kako, vznemiril, a ko je pomislil na prhanje, ga je stisnilo v želodcu. Poškilil je proti Lizi, in ko je videl, da je še trdno spala, je počasi, da je ne bi zbudil, zlezel iz postelje.

	 V dnevni sobi je sloneč na okenski polici opazoval velike dežne kaplje. Bil je tiste vrste poletni dež, ki je trajal in trajal in ne kot nevihta, ki je običajno hitro prišla, in prav tako tudi hitro odšla.

	 Stenska ura je odbila drugo popoldan.

	 »Še malo pa bo Dorian doma,« je pomislil, ko se je spomnil, da sta z Lizo pravzaprav čakala, da se bo Dorian vrnil iz šole.

	 Ko se je zavzel, da je še vedno bil odet v kopalni plašč, je zardel, stopil v svojo sobo in se hitro preoblekel. Sedel je za prenosnik, da bi pogledal na splet, kaj se je novega dogajalo po svetu.

	 Kmalu se je tudi Liza prebudila. Ko je opazila, da Tima ni bilo več v postelji, se je najprej preoblekla, potem pa je pogledala po hiši, kje bi tičal ... Našla ga je v njegovi sobi za računalnikom, ko je ravno preverjal napoved vremena za prihodnje dni.

	 »Tukaj si!« je radostno vzkliknila, ko ga je zagledala.

	 »Ja, tukaj sem,« ji je Tim togo odgovoril, ne da bi jo sploh pogledal. »Preverjam, kakšno vreme bomo imeli v prihodnjih dneh.«

	 »Ti kar preuči vreme, medtem bom stopila pred vhodna vrata in eno pokadila,« je Liza rekla, ker je opazila, da mu je bilo nerodno.

	 »Ja, ti kar,« ji je Tim na kratko odvrnil in še vedno si ni upal pogledati ne levo ne desno.

	 Čez čas je pred vhodnimi vrati zaslišal pogovor. Premamila ga je radovednost, zato je stopil v vežo, da bi videl, s kom se je Liza pogovarjala ... Ob njej je pod nadstreškom stal Dorian in o nečem sta živahno razpravljala.

	 »O, stari!« je Dorian vzkliknil takoj, ko ga je zagledal.

	 »Zdravo,« mu je Tim togo odzdravil in ga bolj iz navade, kot da bi ga zares zanimalo, vprašal, »kaj je novega?«

	 »Če misliš glede pretepa, nič kaj dosti,« se je Dorian namuznil. »Nihče te niti omenil ni. Noben profesor ni vprašal, kje si ali zakaj te ni, ampak pri zgodovini si pa zamudil zanimivo temo o čarovništvu iz časa inkvizicije.«

	 »Pa menda ja nisem zamudil navodil, kako zakuriti čarovnico?« je Tim še zmeraj malce nataknjeno vprašal, a se je v njegov glas že prikradla hudomušnost.

	 »Ne, ničesar nisi zamudil! Imaš srečo, ker še nismo nobene skurili!« se je Dorian zabaval. »Morda pa pri prihodnji uri, kakšno vržemo na ogenj!«

	 Utihnila sta, kot bi si vse povedala in bi bila v zadregi, kako naprej. Naslanjala sta se na podboja vhodnih vrat in molče opazovala dežne kaplje in Lizo, ki je še vedno kadila.

	 »Dorian oprosti, če sem bil pregrob,« je Tim oklevajoče začel, ker ni več zdržal napetosti med njima, »ampak nekako je moralo biti videti, kot čisto pravi pretep. Resnično nisem hotel biti grob! Razjezil me je tisti varnostnik, ali kakor mu že pravijo.«

	 Dorian je usta raztegnil v zadovoljen nasmešek.

	 »Ne skrbi zame!« je vzkliknil in ga nagajivo dregnil s komolcem. »Saj pa je bilo prav zabavno! Ko si napadel tistega velikana, me je oni manjši takoj izpustil, ker ni mogel verjeti lastnim očem, da si njegovega kolega dvignil in ga zalučal v steno. Ves je prebledel in samo zaječal, madonca, to pa je bolelo, tako da se me ni upal niti dotakniti več, ker se je ustrašil, da bo naslednji na vrsti.«

	 Zdaj je Liza bila tista, ki je bruhnila v sproščen smeh, ker je tudi njo motila napetost, ki jo je Tim širil okoli sebe.

	 »A gremo noter?« je predlagala in ogorek ugasnila.

	 Odhitela je po veži in takoj izginila v svojo sobo, a se je prav hitro vrnila. Bila je dokaj čudno oblečena ... Čez poletna oblačila je imela navlečeno nekakšno široko tuniko, ki bi jo po videzu lahko uvrstili nekje med indijansko in mehiško, ki je ob straneh imela ogromna žepa, v katera bi roki lahko potisnila skoraj do komolcev, na glavi pa klobuk s širokimi krajci, spleten iz nekakšnih posušenih vejic.

	 »A se gremo Indijance?« jo je Tim zbodel.

	 »A ti je všeč?« se je Liza zasmejala, dvignila roki in se igrivo zavrtela, da sta si jo fanta lahko ogledala. »To so cunje, ki si jih vedno nadenem, ko grem na pustolovščine! Sta vidva pripravljena?« je vprašala, medtem ko si je že nekaj tlačila v žepa.

	 »Ja ... Ne!« sta Tim in Dorian hkrati odgovorila.

	 Liza je privzdignila obrvi in ju vprašujoče pogledala in kmalu je slišala le:

	 »Ja!«

	 Ko so vsi trije stali pred vhodnimi vrati, opremljeni z velikimi svetilkami in širokimi dežniki, je Tim skrbno zaklenil vrata in odpravili so se proti Ledeni steni. Dež je še vedno lil kot iz škafa in na tleh so se že naredile velike globoke luže, a so tudi te izginile, ko so po petnajstih minutah hitre hoje že rinili po kamniti strmini proti vhodu jame.

	 Liza je fantoma samo molče sledila, ker se ji niti sanjalo ni, kam sta jo vodila.

	 Ko so se ustavili tik ob skalnati gmoti, na katero je bila prislonjena preklana skala, se je Dorian hotel prepričati, kako uspešno sta s Timom vhod v jamo skrila.

	 »Kaj vidiš Liza?« se je skrivnostno obrnil nanjo, in ko ga je izpod dežnika, s katerega je drl debel curek dežja, osuplo pogledala, je hitro dodal, »a lahko najdeš vhod v jamo?«

	 »Kako naj ga jaz najdem, ko pa sploh ne vem, kaj naj iščem?« je Liza nejevoljno planila, ker se ji je zdelo, da se je Dorian iz nje norčeval. »Sta prepričana, da smo na pravem kraju?«

	 »Smo!« je Dorian zadovoljno prikimal. »Samo preverjam, kako uspešno sva ga s Timom skrila. Če ga ti nisi opazila, ko veš, kam gremo, potem ga bodo drugi še težje!«

	 Tim in Dorian sta s skupnimi močmi s skalnate gmote odvalila polovico preklane skale. Pazila sta, da jima ne bi zdrsnila iz rok in se po strmini zakotalila v dolino.

	 Tim je pokleknil pred skalnato gmoto in zlezel v temno ožjo podolgovato odprtino pod njo. Tudi Dorian se je takoj za njim zrinil v jamo, le Liza je stala pred skalo, kot bi okamnela, ker od vznemirjenja ni mogla niti dihati.

	 »No, a prideš?« jo je Tim nestrpno poklical iz temne odprtine.

	 Liza je globoko zajela sapo, se spustila na kolena in se skozi vhod končno zrinila v skrivnostno jamo.

	 Zasvetili so trije snopi svetlobe, a je eden bil bolj nemiren od drugih dveh ... Liza, ki votline še ni poznala, je z velikim zanimanjem svetila sem ter tja in pregledovala vse, kar se je dalo videti.

	 »To še ni nič!« ji je Dorian zatrdil. »Pravzaprav je to šele nekakšna predsoba tistega, kar ti misliva pokazati. Tudi midva sva najprej mislila, da sva odkrila običajno jamo iz apnenca, a sva se motila!«

	 »A je tega še več?« se je Liza začudila in se zasmejala, »to pa je ogromna predsoba! Kakšno je potem šele celo stanovanje?«

	 »Potrpi malo in raje stopi z nama,« ji je Tim svetoval. »Kaj bi govorili, ko pa boš tako sama kmalu videla!«

	 Previdno so stopili po velikih gladkih kamnih na drugo stran votline. Čeprav je Tim Lizi svetoval, naj bo potrpežljiva, sta se oba z Dorianom še prav tako zvedavo ozirala naokoli, ker se je votlino dalo zdaj, ko so jo osvetljevali s tremi svetilkami hkrati, veliko bolje videti.

	 Zavili so v ozek predor, a se je Tim že samo po nekaj korakih nenadoma ustavil.

	 »Kaj pa je?« je Liza prestrašeno planila in ga zaskrbljeno zgrabila za roko.

	 »Od tod dalje bodi previdna!« jo je Tim nadvse resnobno posvaril, kot bi jo hotel malce prestrašiti, ker ga je njena vznemirjenost zabavala. »Ko pridemo iz tega predora, se začenja naša predstava, zato pazi, kam boš stopila! Dorian ti lahko iz prve roke pove, kako zabavno zna biti, če ne gledaš, kod hodiš in se prevrneš čez nagrobni kamen. Zadnjič bi si skoraj kaj zlomil,« ji je razložil in posvetil predse.

	 Tudi Dorian je že svetil iz predora. Osvetlila sta prve vrste grobov, ki so bili označeni le z belimi gladkimi ovalnimi ploščami, z grobimi robovi.

	 Liza je vsa otrpnila. Niti zganila se ni in ničesar ni rekla. Timu se je zdelo, da njenega dihanja sploh ni slišal. Ko jo je prijel za ramena in jo rahlo stresel, se je le oglasila:

	 »D-Dobro sem, s-samo k-kako je to mogoče?«

	 »Nimava pojma,« je Dorian skomignil z rameni, »zato pa sva pripeljala tebe.«

	 Liza ni ničesar več rekla. Počasi je stopila do prve nagrobne plošče, se sklonila in se zagledala vanjo. Iztegnila je roko in s prsti zasanjano drsela po gladki beli površini plošče in vklesanih znakih. Čisto nežno je pobožala tudi luknjice na grobi hrapavi površini ovalnega roba.

	 »A si že videla kaj takega?« jo je Tim, ki je stal ob njej in ji pomagal svetiti v nagrobno ploščo, skoraj šepetaje vprašal. »A niso ti znaki čisto taki kot tisti na plošči ob maminem grobu?«

	 »Ne vem!« je Liza vznemirjeno, precej glasno vzkliknila, bolj, kot sta si fanta želela. »Mogoče, ampak zdaj niti ne morem jasno razmišljati!«

	 Lizin glasni vzklik je odmeval po votlini in se izgubljal nekam v zatemnjeno ozadje jame. Timu se je, po odmevu sodeč, zdelo, kot bi stali v neskončno dolgi votlini.

	 Nenadoma se je Liza zdrznila, kot bi se prebudila iz transa in iz svojih velikih žepov hitro potegnila belo polo papirja, indigo papir in svinčnik. Vklesane znake na nagrobni plošči je prekrila z belim listom papirja, nanj položila indigo papir in s svinčnikom nežno drsela po njem. Ko ga je odmaknila, so se na beli poli papirja jasno in ostro videli temno modri odtisi vklesanih znakov.

	 Tim in Dorian je nista hotela motiti, ker sta vedela, da se je tako zatopila v delo, da je, tudi če bi hotela, verjetno niti ne bi mogla zvleči od nagrobnih kamnov, zato sta se raje še malo razgledala po votlini, a tokrat s precej manj strahu, ker sta se veliko bolj varno počutila, ker je z njima bila Liza.

	 »A greva pogledat, kako se počuti najin prijatelj zdaj, ko je na tleh?« je Dorian predlagal.

	 »Garantiram ti, da je še vedno tam!« se je Tim zasmejal. »Sicer pa imava priložnost, da si danes oltar bolje ogledava, ko zadnjič nisva bila ravno pozorna. Najbolj me zanima spodnji rob, tam, kjer bi se lahko prikrivala, kakšna skrivna luknja ali pa predal.«

	 Svetila sta v tla, ker sta se morala izogibati mnogim nagrobnim kamnom enakega videza, le z različnimi znaki.

	 Ko sta se prebila do sredine pokopališča, kjer je stal oltar, sta se takoj spustila na kolena in se po belem gladkem kamnu plazila okoli njega. Svetila sta v njegov spodnji rob in si ga pozorno ogledovala, a sta ugotovila, da oltar ni bil nič posebnega in da je bil prav tako narejen iz takega belega gladkega kamna, iz kakršnega so bili tudi nagrobniki.

	 »Tukaj spodaj ni ničesar zanimivega,« je Tim malce razočarano ugotovil, se sesedel ob oltarju in se s hrbtom naslonil nanj. »Nobene skrivne odprtine, v kateri bi kaj našla, kar bi nama stvar pojasnilo. Ugotoviva lahko samo, da je narejen iz prav takšnega belega gladkega kamna kot nagrobne plošče in začenjam se spraševati, kje so ga toliko staknili in kako so ga sploh spravili v jamo?« je glasno premišljeval. »Navsezadnje pa niti ni važno, iz česa je oltar narejen, ampak najti moramo razlago, zakaj je tukaj in kaj je njegov namen. Kaj misliš ti, Dorian?« ga je vprašal, a ko od njega ni prejel nobenega odgovora, se je razburil, »pa kaj si gluh ali kaj! Pa kaj ti je zdaj?« je vzrojil in planil na noge.

	 Dorian je ves bled nepremično strmel na oltar ... Nanj sta bila drug ob drugem položena dva okostnjaka, eden malo večji in drugi malo manjši.

	 »A si ju ti spet položil nazaj?« ga je Tim osuplo vprašal.

	 »J-Jaz? N-Ne!« je Dorian končno zajecljal. »A sem videti tako, da bi znal skupaj sestaviti okostnjaka? Pa kje misliš, da bi dobil še enega, če bi že tistega prvega spet položil gor?«

	 »Dorian, mene postaja že prav pošteno strah!« je Tim napeto zašepetal.

	 »Kaj, če bi raje pogledala k Lizi, ali potrebuje najino pomoč?« je Dorian hitro rekel, in še preden mu je Tim utegnil odgovoriti, ga že ni bilo več.

	 Ko je Tim presenečeno obrnil svetilko in posvetil proti Lizi, ki se je še zmeraj sklanjala nad nagrobnimi ploščami, in ko je zagledal Doriana, ki jo je med grobovi brisal k njej, tudi sam ni več čakal, ampak jo je hitro ubral za njim.

	 Kmalu sta oba vsa zadihana stala ob Lizi. Začudeno sta ugotovila, da je sama s seboj polglasno govorila ... Preštevala je znake, ki jih je prerisovala na beli papir in momljala nekaj o nekakšnih letnicah. Skoraj za vsako izrečeno besedo je zavzdihnila, a se v njenih navdušenih in včasih koprnečih vzdihljajih ni dalo prezreti tudi presenečenja.

	 »Mislim, da če bo Liza hotela prerisati znake z vseh grobov, bo trajalo vse tja do novega leta!« je Tim resnobno prišepnil Dorianu. »Spomni me, da prihodnjič s seboj prinesem tudi spalno vrečo, da se bom lahko vmes tudi malo naspal.«

	 Dorian, ki se je ob Lizi že bolje počutil, si ni mogel kaj, da se ne bi zasmejal.

	 »Ne, ne bo ti treba čakati do novega leta, ker sem s prerisovanjem že končala,« se je tudi Liza nasmehnila, čeprav ni bilo videti, da bi se sploh zavedala okolice in si že papirje in svinčnik tlačila v velika žepa na tuniki. »Znake bom preučevala doma. Če sta tudi vidva opravila, lahko votlino zapustimo.«

	 »Hej, kam pa se ti mudi?« je Dorian vzkliknil. »Saj nisi še vsega videla ... Stopi z nama, pa ti pokaževa še malo več!« jo je povabil.

	 »Kaj, a je tega še več?« se je Liza spet začudila.

	 Fanta sta samo prikimala in jo med grobovi popeljala k oltarju.

	 Liza si ga je začudeno, a z enakim zanimanjem, kot je prej raziskovala nagrobne kamne, ogledovala in že ga je prerisovala v svojo beležko.

	 »Midva se ne čudiva, ker je oltar tukaj,« ji je Dorian pojasnil, »ampak ker je zadnjič na njem bil samo en okostnjak, pa še tega sva položila na tla, zdaj pa sta kar dva!«

	 Liza je ustnici stisnila v tanko črto in samo nemo odkimala, kar je pomenilo, da razlage za okostnjaka ni poznala.

	 »Včeraj, ko si mi povedal, kaj sta našla, sem si čisto nekaj drugega predstavljala,« je oklevajoče rekla. »Ampak če sodim po znakih na nagrobnih kamnih, bi to pokopališče lahko bilo staro več kot tri tisoč let!« je negotovo vzkliknila. »Ne vem, morda pa se motim, ampak danes, v svetovni dobi informacij, je raziskovanje malenkost, zato bomo zadevo doma skupaj preučili!« je prepričljivo nadaljevala in pospravila beležko in svinčnik v žep. »Ampak tole!« je začudeno vzkliknila in pokazala proti oltarju. »Tega pa si niti v sanjah ne bi mogla predstavljati!«

	 »Oh, skoraj sem čisto pozabil!« je Tim nenadoma vzkliknil in se z dlanjo plosko udaril po čelu. »No, na ta oltar sem mislil, ko sem ti pravil, da sva z Dorianom našla dobro mesto. Tukaj bi lahko izvajali vse meritve in preskusili vse metode, kar jih je in za katere imamo knjige. Že včeraj se nama je ideja zdela dobra, ker nas tukaj ne bi nihče motil, a sem jo še malce dodelal ... Prinesli bi moj prenosnik, ker zdrži veliko ur brez električne napeljave. Lahko bi tudi uporabili svetilke, napolnjene s sončno energijo, in ko bi se izpraznile, bi jih preprosto spet napolnili. Tako bi si zagotovili kar dobro in trajno razsvetljavo. Kaj misliš ti, Liza, bi šlo?«

	 Liza je privzdignila obrvi, kot bi napeto premišljevala. Vprašujoče je pogledala najprej vanj in potem še v Doriana, ki se mu je videlo, da mu je ideja o majhnem skritem laboratoriju za raziskovanje paranormalnih področij bila všeč, ker je navdušeno prikimaval.

	 »Dobra ideja, prekleto, da res!« je Liza končno vzkliknila. »Saj imamo vsi trije prenosne računalnike in lahko se dela lotimo. Morda pa, če se bomo tukaj dalj časa zadrževali, nam bo uspelo tudi ugotoviti, kako se je pokopališče znašlo v tej podzemni dvorani in čemu služi oltar. Ne pozabita, da bi s tem tudi Bratovščini zelo pomagali. Jutri bomo prinesli vso opremo!« je navdušeno zaključila.

	 Očitno je bilo, da ji je Timova ideja bila všeč, zato sta se fanta oddahnila.

	 Odpravili so se ven. Sledili so snopom svetlobe iz svetilk vse do ozkega izhoda in se skozenj zrinili v zunanjost.

	 Presenetil jih je še vedno močan naliv, saj so v jami na dež čisto pozabili. Veliko preklano skalo so s skupnimi močmi prevalili na skalnato gmoto in vhod spet zakrili.

	 »Se jutri ob petnajst do osme dobiva na razpotju?« je Tim Doriana vprašal, ko so se na koncu peščene poti, tik pred njegovo hišo poslavljali.

	 »Ja, seveda!« je Dorian bil takoj za. »Pa jutri bi se lahko tudi malo pomenila s Paulom. Morda bi ga od tega paranormalnega sveta kaj zanimalo?« je še predlagal, ko se je spomnil na prijatelja, ki jima je danes v šoli toliko pomagal pri razumevanju kartic.

	 Tim in Liza sta se preoblekla in sedla k večerji. Molče sta sedela pri mizi, vsak zatopljen v svoje misli in srkala vroč kakav.

	 Ko je Liza globoko zavzdihnila, kot bi ji, kaj ležalo na duši, se je Tim zdrznil in jo zaskrbljeno pogledal.

	 »A misliš, da bi to lahko bilo kaj posebnega?« jo je vprašal in očitno je bilo, o čem je še tik pred tem premišljeval.

	 Liza je popihala v skodelico, iz katere se je vil oblaček pare, naredila majhen požirek in jo odložila na mizo.

	 »Ne vem, Timmy,« mu je končno odgovorila. »Ne poznam teh znakov in za tako pokopališče še nikoli nisem slišala. Ampak ne glede na vse pa gre za veliko najdbo, kakšno pa moramo še preučiti. Bomo videli, saj bomo verjetno v naslednjih dneh tam prebili kar nekaj ur.«

	 Tim ji je prikimal in široko zazehal, zato mu je Liza rekla:

	 »Spravi se v posteljo! Dolg in naporen dan je za tabo in jutri bo nov dan. Jaz bi še malo preučevala, kar sem prinesla iz jame. Saj se lahko namestim v tvoji sobi in uporabim kar tvoj računalnik?«

	 Tim ji je spet samo prikimal, jo poljubil na lice in odtaval v Lizino sobo, ki je zdaj bila njuna nova skupna spalnica. Takoj, ko je legel in zaprl oči, je že trdno spal.

	 Liza je odvihrala v Timovo sobo. Po vsej pisalni mizi je razprostrla papirje, na katere je prekopirala znake z nagrobnikov in vklopila prenosnik.

	 »Uh, geslo …« je nesrečno zavzdihnila, ko se je na ekranu prikazal okvirček za geslo, se obrnila in stekla v svojo sobo. »Timmy geslo potrebujem!« je vzkliknila, in ko se Tim niti premaknil ni, ga je krepko stresla za ramo.

	 Tim je čisto malo privzdignil glavo in jo z majhnimi očmi odsotno pogledal.

	 »Geslo!« je Liza ponovila.

	 Tim je, ne da bi se verjetno sploh zavedal, zamrmral:

	 »Liza, rad te imam ...«

	 Že v naslednjem trenutku je spet trdno spal.

	 »Ge ...« je Liza hotela ponoviti, da potrebuje geslo, a je utihnila, ker je v trenutku dojela, da ji ga je Tim pravkar povedal. »Ti kar spi dalje,« se je namuznila in odhitela iz sobe.

	 Hiša se je zavila v tišino, le po strešnikih in oknih je še vedno škropotal dež.

	 V Timovi sobi je dolgo v noč gorela luč, ker je Liza čisto pozabila na čas. S svinčnikom v roki se je nagibala nad mizo, polno porisanih papirjev, in zamaknjeno preučevala morda tisočletne skrivnosti, ki so jih v jami skupaj odkrili.





PETO NADSTROPJE


	 Prebudilo se je sončno jutro. Dež je vso noč v že tako premočenih tleh polnil kotanje in še zjutraj, ko je posijalo Sonce, so bile polne vode. Tišino zgodnjega jutra, ki se je po dežju bleščalo kot kristal, so motili le vrabci, ki so čofotali po lužah, prhutali s krili in glasno ščebetali, kot bi se prepirali za boljše mesto v njih, a so le oznanjali, da se je obetal nov lep poletni dan.

	 Tudi v hiši, na skrajnem robu nekdaj majhne vasice, Marlon, še ni bilo opaziti, da bi se že kdo prebudil. Tim je spal, čeprav ga je po obrazu ščegetal sončni žarek. Negibno je ležal v postelji, ujet v svet sanj, v katerem je užival brezskrben trenutek ali pa morda doživljal neznano pustolovščino.

	 Končno se je premaknil in oči počasi odprl, a jih je takoj spet trdno zaprl, ker ga je bleščeči žarek povsem zaslepil. Zakril si jih je z dlanjo, z drugo pa je tipal za odejo in ko jo je našel, si jo je potegnil čez obraz.

	 Počasi jo je čisto malo odmaknil in začudeno poškilil proti oknu, čemu se je tega jutra prebudil s sončnimi žarki na obrazu ... Bilo je odprto, zato so se žarki ravno pod takšnim kotom odbijali v šipi, da so pristali na njegovem vzglavniku. Iztegnil je roko izpod odeje in okensko krilo hitro odrinil, tako da so se žarki povsem odmaknili z blazine.

	 Zdaj, ko je lahko široko odprl oči, je končno presenečeno opazil, da je bil sam. Nejeverno je tipal po postelji, kjer je ob njem že nekaj dni spala Liza, ampak postelja je bila prazna.

	 Stisnilo ga je v želodcu, ker si ni mogel niti predstavljati, zakaj je ne bi bilo v postelji in v trenutku je bil povsem prebujen.

	 Planil je pokonci in s hitrimi koraki pohitel v kuhinjo, ker je pričakoval, da bi morda pripravljala zajtrk, in ko je tam ni bilo, je nadaljeval v dnevno sobo in potem še v kopalnico. Pohitel je pred vhodna vrata, kjer je običajno kadila, a je tam tudi ni našel.

	 Že se ga je polotila panika, ker je pomislil, da se ji je kaj zgodilo. Globoko je zajel sapo, da bi se umiril in premislil, kje sta se nazadnje videla ... Končno se je spomnil, da je zvečer hotela v njegovi sobi preučevati papirje, ki jih je prinesla iz jame.

	 Počasi je odprl vrata svoje sobe in zagledal Lizo, ki je za mizo sede spala. Roki je iztegnila po njej in se z glavo naslonila naje. Okoli nje je ležalo veliko papirjev, nekaj pa jih je pod sabo že prav močno pomečkala. Verjetno je delala do zgodnjih jutranjih ur, ko so ji končno moči pošle in videti je bilo, kot bi sredi dela enostavno omagala.

	 Bilo mu je žal buditi jo, ker je vedel, da je prav gotovo za njo bila neprespana noč, a ga je tudi zaskrbelo, da ne bi zamudila službe. Vedel je, da so v centru bili zelo strogi in prestopkov svojih zaposlenih niso trpeli.

	 Spomnil se je, da je v predalu nočne omarice imela shranjen urnik, zato je po tihem stopil v njeno sobo, odprl predal in ga poiskal. Ugotovil je, da je danes imela predvidene aktivnosti šele v popoldanskem času, po dvanajsti uri.

	 Vrnil se je k Lizi, prav počasi potegnil stol od mize, jo nežno dvignil v naročje in jo odnesel v posteljo. Pokril jo je in zagrnil zavese, da se ne bi zaradi dnevne svetlobe prebudila.

	 Stopil je v svojo sobo po budilko in bujenje nastavil za enajsto uro dopoldne.

	 Privoščil si je toplo prho in še zajtrk, ki ga je pripravil za oba. Ko je počasi užival v njem, je mimogrede pogledal na uro ... Skoraj bi se mu grižljaj zataknil v grlu, ker je bilo že dvajset minut do osme, z Dorianom pa sta bila dogovorjena na razpotju že čez pet minut, on pa še niti oblečen ni bil!

	 Bliskovito je hrano zmetal vase, odložil posodo v pomivalno korito, se oblekel in hitro pripravil šolske stvari. Poljubil je Lizo, se prav po tihem odplazil skozi vhodna vrata in odhitel proti razpotju.

	 Dorian je že bil tam. Stal je in si nastavljal ročno uro.

	 »Dobro jutro stari!« ga je Tim ves zadihan pozdravil, ker je vso pot tekel.

	 »Jutro!« je Dorian odvrnil, ne da bi ga sploh pogledal.

	 Naposled se je le nehal ukvarjati z uro, dvignil glavo in vprašal:

	 »Kaj je novega?«

	 »Nimam pojma,« se je Tim namrdnil. »Liza je verjetno vso noč študirala, ampak nič ne vem, kaj je ugotovila, ker je, ko sem se zbudil, še spala.«

	 »Ja, takšno je raziskovalno življenje!« se je Dorian zasmejal.

	 Ko sta drug ob drugem hodila po tlakovani poti proti naselju stolpnic, je vprašal:

	 »In kako je Liza komentirala najino odkritje?«

	 »Nisva veliko govorila o tem,« mu je Tim odvrnil. »Rekla mi je le, da bi to znalo biti nekaj velikega in je kasneje, ko sem šel spat, sama raziskovala.«

	 »A tako?« je Dorian malce razočarano izustil. »No, sicer pa bova kmalu kaj več vedela. Samo naslednjič bo moralo biti malo lepše vreme, ker je mama, ko sem se vrnil domov, iz mojih cunj ožela skoraj liter vode.«

	 »Pa si jima kaj povedal?« ga je Tim negotovo, skoraj prestrašeno vprašal.

	 »Ne, veš, da ne!« mu je Dorian odločno zatrdil. »Za jamo vemo samo mi trije. Bratovščina bo že izvedela pravi čas, pa saj bomo tako ali drugače z njimi delili rezultate. Sploh pa, kje je kdo? Samuela vidim tako redko, da je skoraj že tako, kot bi pričakoval Božička.«

	 Tim je skomignil z rameni in rekel, da tudi sam nikogar od Bratovščine že nekaj časa ni videl.

	 »Mislim, da nekaj raziskujejo,« je Dorian zamišljeno pripomnil. »Še moj ta stari neverjetno dosti potuje z njimi. Kam hodijo, pa ne vem in me niti ne zanima, ker se bojim, da imamo mi trije več dela kot oni vsi skupaj.«

	 Tim mu je samo prikimal, ker se je strinjal z njim. Odkritje jame bi resnično lahko bilo pomembno, sploh pa, če se je spomnil na Lizino reakcijo, se mu je zdelo, da bi lahko veliko več pomenilo, kot sta z Dorianom na začetku sama ocenila.

	 Fanta sta molče, vsak zatopljen v svoje misli, sproščeno hodila po glavni ulici pred stolpnicami proti šoli, ker se te institucije nekako nista več bala.

	 Tim je v mislih znova podoživljal včerajšnji pretep. Zaskrbelo ga je, ker ni vedel, kako se bodo sošolke in sošolci obnašali do njega in kako naj komerkoli pogleda v oči.

	 Ko je tako premišljeval, ga je v resničnost priklical Dorianov glas.

	 »Glej!« je vzkliknil in z glavo namignil proti Georgeevi restavraciji. »A ni tisto Paul?«

	 Iz ene od stolpnic za restavracijo je po ozki stranski cesti proti njima prihajal fant.

	 »Ja, je!« mu je Tim pritrdil.

	 Ustavila sta se in počakala, da je prispel do njiju.

	 »Zdravo,« ju je Paul negotovo pozdravil in s pogledom najprej na hitro ošvrknil Doriana in nato še pomenljivo pogledal Tima. »Kako kaj danes?«

	 »Pa gre ...« mu je Dorian lahkotno odgovoril. »Pri meni ni ničesar novega razen, da se mi danes ne ljubi v šolo.«

	 »Jaz pa sem naravnost fantastično!« se je Tim sarkastično zasmejal. »Naspan in pripravljen še komu kaj izbiti iz ust, če se mi postavi po robu!«

	 »Ja, saj ...« mu je Paul oklevajoče odgovoril. »Mislim, da si si včeraj ustvaril dober ugled, pa s tem nisem mislil slabega! Nihče v razredu ni potem, ko si odšel, ničesar govoril o pretepu pa tudi profesor se je tako kislo držal, da mi je šlo ves čas na smeh, sploh pa med zgodovino, ko je baba govorila o pogumu in moči čarovnic.«

	 Vsi trije so se zasmejali, Paul pa je nadaljeval:

	 »In hvala vama za tisto, kar sta naredila ... Lahko bi me kaznovali!«

	 »Ni za kaj,« se je Tim nasmehnil, in da bi ga razbremenil odgovornosti, je takoj prepričljivo dodal, »sicer pa si tisto s kartico izrecno naredil na mojo željo!«

	 »In če se nama boš pridružil, bo teh pustolovščin še več!« se je Dorian zasmejal.

	 »Jaz sem za, če me vidva hočeta v svoji družbi,« je Paul negotovo rekel, pri čemer so se mu v očeh prižgale iskrice, a je takoj za tem sklonil glavo in tiho nadaljeval, »včeraj, ko sta tista paznika prihrumela na hodnik, sem malo smešno izpadel, ampak kaj bi pa naj naredil?«

	 »Pozabi že enkrat na tisto, stari!« ga je Dorian dobrohotno potrepljal po ramenu. »Saj ni vredno besed! Prepričan sem, da če bi kdorkoli drug bil na tvojem mestu, se ne bi samo tresel, ampak bi še kaj izpustil!«

	 »Ja, saj, samo da sem izpadel kot kakšna reva!« je Paul nesrečno vzkliknil in obema je bilo popolnoma jasno, da ga je še zmeraj bilo sram.

	 »Poglej, a misliš, da bi midva drugače ravnala?« ga je tudi Tim poskušal potolažiti. »Verjemi mi, da bodo to, kar se je potem zgodilo, precej bolj pomnili kot pa tisto, da si se ti ustrašil.«

	 Dorian se je ustavil, Paula s pogledom pomenljivo premeril in vzhičeno rekel:

	 »Sicer pa boš kmalu tak, kot sva midva ... Dobro si grajen, močan si in skupaj jih bomo že ukrotili!«

	 Paul se je nasmehnil in jima prikimal.

	 Tim pa je kljub njihovemu spodbudnemu navezovanju prijateljstva še vedno bil nekoliko nezaupljiv.

	 »Poslušaj,« je oklevajoče, previdno začel, »zanima me, kako da ste se pripeljali, mislim preselili sem v našo vas bogu za hrbtom?«

	 Paul mu je spet samo prikimal, kot bi mu hotel zatrditi, da mu nezaupljivosti ni zameril in jima na preostanku kratke poti do vhoda v center začel takoj brez zadržka pripovedovati o sebi:

	 »Do mojega petnajstega leta smo živeli v Tylonu. Starša sta delala v nekakšnem laboratoriju za vojaške namene. Mislim, da so razvijali nekakšno orožje ali nekaj podobnega. Mama mi ni nikoli hotela povedati podrobnosti. Pred dvema letoma pa je prišlo do nesreče in eksplodiral je del zgradbe, kjer so izvajali jedrske reakcije. Bil je nekakšen pospeševalec. Vsi zaposleni v institutu, ki so bili tik ali pa zelo blizu reaktorja, so ob nesreči umrli, drugi pa so bili izpostavljeni hudemu žarčenju in so kasneje skoraj vsi drug za drugim hudo obolevali. Tistih, ki so preživeli nesrečo, ni nihče več hotel zaposliti, a je nekega dne k nam domov prišla ponudba, da se preselimo v vašo dolino v mesto, Marlon. In zdaj smo tukaj. Staršema ni treba ničesar več početi in mesečno dobivata plačilo za nič.«

	 Tim in Dorian sta ga molče poslušala, a ko je omenil nesrečo, se je Timu naježila koža.

	 »Hm,« se je Dorian dvomeče oglasil in ga pozorno pogledal. »Kakšen uspeh pa si imel v šoli pred prihodom v Marlon?«

	 »Brez najmanjšega problema sem dosegal odličen uspeh!« se je Paul pohvalil. »Imam nadpovprečen spomin. Zdravniki so pri testiranju ocenili, da imam fotografski spomin.«

	 »Ja, saj!« je Dorian vzkliknil, kot da bi točno tak odgovor pričakoval. »Dobrodošel v ligi posebnežev!« se je zasmejal.

	 Paul se je ob njegovem odgovoru tako zmedel, da se je ustavil in se osuplo zazrl vanj.

	 »Zakaj pa v ligi posebnežev?« se je začudil.

	 »Zakaj pa misliš, da si tukaj?« ga je Dorian nasršeno vprašal, a ko ga je Paul še kar zmedeno gledal, je privzdignil obrvi in nadaljeval, »a si morda pomislil, da sta starša zaradi nesreče dobila to priložnost, da lahko brez dela za dobro plačilo živite tukaj?«

	 Paul je sklonil glavo in mu z opazno bolečino v glasu odgovoril:

	 »Ne vem, ampak bojim se, da jima ne ostaja več veliko časa, ker je delež radioaktivnih žarkov, ki sta jih ob nesreči prejela, bil ogromen, verjetno je več kot dvestokrat presegal dopustno mejo, zato zdravniki predvidevajo, da se bo rak pri njiju zagotovo hitro razvil, če že nista bolna.«

	 Dorian je osuplo, kratko zažvižgal, ker je vedel, da so take poškodbe že pri manjših koncentracijah sevanja lahko usodne. Čeprav je bilo to, kar sta s Timom izvedela, grozno, je nadaljeval:

	 »To ni dobro, ne, ampak naj ti povem, da ste tukaj samo zato, ker si ti nekaj posebnega. Ampak če se s Timom ne motiva, ni neke razlike, ali bi ostal tam ali pa si tukaj.«

	 Paula so njegove besede vidno prizadele, a se je zbral in vprašal:

	 »Kako to misliš? A moje življenje ni nič vredno?«

	 »Ja, seveda je!« je Dorian vzkliknil. »Za naju veliko, ampak za Organizacijo pa prekleto malo ali bolje rečeno sploh nič! Tukaj smo le številke.«

	 »To pomeni, da imajo z nami načrte, in če pogledaš, ste tukaj sami izbranci,« se je zdaj tudi Tim oglasil. »Imaš morda občutek, da je kdo razen Michaela zmeden ali pa nesposoben?«

	 »Ne, mislim, da res ne,« je Paul zamišljeno rekel. »Ampak ne razumem, kam ciljata. Verjetno imata več informacij, kot jih imam sam!«

	 »Ja, imava!« mu je Dorian zmagoslavno pritrdil. »Zato te danes vabiva k Timu na en majhen sestanek. Marsikaj ti bova pojasnila, ampak Paul, če ti karkoli poveva, se moraš zakleti, da tega ne bo nihče izvedel!«

	 »Bodita brez skrbi, da ne bo!« jima je Paul takoj zatrdil.

	 Tim, ki je bil bolj nezaupljive narave kot Dorian, se je resnobno zastrmel vanj, a je pogled takoj umaknil, ker se mu je zdelo, da je v njegovih očeh videl iskrenost.

	 Prispeli so do centra in spet naleteli na gnečo pred vhodom.

	 Dorian je oči nejevoljno obrnil v nebo, a je kljub temu s pogledom z zanimanjem preletel po zbrani množici. Že nekaj časa je opažal, da so nekateri fantje bili po videzu precej starejši od njega in Tima, ampak nobeden ni izstopal, ne s pozitivnim in ne z negativnim obnašanjem ... Bili so pač preprosta povprečnost olikancev in izbrancev.

	 »Alo, premaknite se že!« je Tim nestrpno zaklical, ker nihče ni prestopil vhoda. »Vi, tam spredaj, zakaj zadržujete vrsto?«

	 Vsi so se osuplo ozrli, in ko so na robu množice zagledali Doriana, Paula in Tima, so se kot na ukaz razmaknili in jim naredili prosto pot do vhoda.

	 V majhni zastekljeni sprejemni pisarni je sedel Frank. Ves nesrečen je kartice prelagal po mizi in videti je bilo, da ni imel niti najmanjšega pojma, kaj bi z njimi naredil.

	 »Informacija o tebi in pretepu se je že močno razširila po šoli!« je Dorian zašepetal Timu.

	 »Ja, videti je že tako,« mu je Tim zamišljeno odgovoril in se bahavo zahihital, »no, končno se zavedajo, kdo je tukaj glavni!«

	 »Hm, gospod Franklin, kaj pa je narobe?« je Dorian vprašal, ko je glavo potisnil skozi ozka vrata v sprejemno pisarno in se zastrmel v zaskrbljenega vratarja.

	 »Ne znajdem se s tem programom!« mu je gospod Franklin živčno, povsem obupano pojasnil. »Novega programa mi še niso predstavili, ker so prejšnjemu, ki sem ga komaj osvojil, zaradi nekaterih napak spremenili nastavitve.«

	 »A vam lahko pomagamo?« mu je Dorian takoj ponudil. »Z nami je namreč računalniški genij!«

	 Frank je dvignil pogled z ekrana, molče pozorno premeril trojico fantov, ki so se nagnetli ob ozkih vratih njegove pisarne, in jim komaj opazno prikimal.

	 »No, Paul, tvojih pet minut!« je Tim prvi prekinil tišino in Paula na rahlo potisnil v majhno vratarsko sobo.

	 Frank je vstal in se mu odmaknil. Paul je sedel za računalnik in prsti so mu, kar poleteli po tipkovnici.

	 »Smem na kaki kartici preskusiti, ali program zdaj dobro deluje?« je vprašal in pogledal Tima, ker je vedel, da bo na njegovi kartici najprej opazil pomanjkljivosti ali pa spremembe.

	 Tim mu je, še preden je gospod Frank utegnil kaj odgovoriti, v roke potisnil svojo kartico in Paul je kmalu brskal po njej. Brez težav jo je prečesaval, in ko je prebral neki podatek, je vidno osupnil, kar Timu ni ušlo.

	 »Tako, gospod Franklin,« se je Paul obrnil k Franku, ki je bil že videti precej obupan. »Vse dobro deluje, tako da mirno lahko nadaljujete z registriranjem. Tukaj vstavite kartico, in ko se prikaže rdeč napis, vtipkate številko, ki jo poznate samo vi. Takoj za tem pa se ob njej izpiše, odobreno ali zavrnjeno, kar je pač odvisno od nosilca kartice. In ko bo center kdo zapustil, izvedete enak postopek. To je vsa umetnost!«

	 Takoj za tem je aktiviral še svojo in Dorianovo kartico.

	 »Hvala vam, srčno vam hvala!« se jim je Frank zahvaljeval, zdaj že vidno pomirjen. »Če bo le možno, se vam kako oddolžim!«

	 Paul mu je samo pokimal v pozdrav in že so vsi trije hiteli proti strmim stopnicam.

	 Ko so se počasi spuščali proti preddverju, je Tima kar razganjalo od radovednosti, kaj je Paul videl na njegovi kartici. Previdno je pogledal naokoli, in ko je ugotovil, da ni nikogar bilo v bližini, je z vprašanjem kar planil.

	 »Ja, seveda!« je Paul vzkliknil. »Dobro, da si me spomnil, ker bi skoraj pozabil ... Videl sem, da so ti k sposobnostim dodali veliko točk in omejili dostop na nekatere lokacije na šoli. Samo nekateri profesorji ti dostop na prepovedana območja lahko aktivirajo, tako da ti garantiram, da si si včeraj pridobil precej njihovega spoštovanja, ker če so ti omejili dostop, pomeni, da se te bojijo.«

	 Tim mu ni ničesar odgovoril, ampak se je sredi preddverja nenadoma ustavil. Samo za trenutek je še okleval, potem pa je prijatelja navihano pogledal.

	 »A da ja?« je Paula sproščeno vprašal. »Tako oni mislijo ... Stopita z mano, prosim!«

	 Ne da bi prijateljema na njuna začudena pogleda še karkoli pojasnil, je zavil na neki hodnik, in ko se je prepričal, da ni bilo nikogar v bližini, jima je s prstom pred usti nakazal, naj molčita. Iz žepa je potegnil kartico ter vanjo z nizkim, odločnim glasom, da se je razlegalo po hodniku, zaklical:

	 »Stoj!«

	 Kartica se ni spremenila, kar ga je nekoliko zmedlo, zato je še enkrat s svojim povsem običajnim glasom, a še zmeraj odločno, ponovil:

	 »Stoj!«

	 V kartici je na ekranu mavrično utripnilo in pod okvirčkom se je izpisalo:

	 »Dr. Core Stephen, profesor,

	 Timothy Hopper, učenec drugega letnika«

	 Tim si je oddahnil, ker mu je še enkrat uspelo. Pohitel je dalje po hodniku in se ustavil pred sečiščem, kjer je Paul doživel neprijetno srečanje z varnostniki.

	 »Torej ...« je oklevajoče začel, da bi prijateljevi radovednosti še malce stopnjeval. »Kaj mislita, ali se bo sprožil alarm, ki bo priklical varnostnike, če naredim nekaj korakov po tem prepovedanem hodniku?«

	 »Raje ne!« je Paul panično vzkliknil. »Bodo še bolj divji!«

	 »Stari, če si v najini družbi, pomeni le eno ... Da kršiš pravila, kolikor se da,« mu je Dorian lahkotno navrgel.

	 Paul je osuplo pogledoval zdaj k enemu in potem k drugemu in ko je ugotovil, da sta resno mislila, se je negotovo nasmehnil, kar je pomenilo, da je bil pripravljen tvegati.

	 »Počakajta me tukaj, takoj bom nazaj,« je Tim rekel, si na kartici izbral ime, dr. Core Stephen in stopil čez sečišče na tisti del hodnika, kamor ne bi smel.

	 Paul ga je povsem otrpel opazoval, ker včerajšnjega dogodka še ni pozabil.

	 Tim je sproščeno korakal po dolgem hodniku, ne da bi se pri tem oglasil alarm, pa tudi varnostnika se nista prikazala. Ko je prispel do konca in se obrnil, sta prijatelja bila tako daleč, da sta bila videti prav majhna. Kot bi jima želel dokazati, da je dosegel cilj, je roko iztegnil nad glavo, poskočil in se tik pod stropom dotaknil stene, potem pa se je obrnil in se lahkotno vrnil.

	 »Torej, Paul,« ga je zmagoslavno vprašal, takoj ko je prestopil sečišče, »a še zmeraj dvomiš o mojem dostopu kamorkoli na tej šoli?«

	 Paul se je prav sproščeno zasmejal, morda zato, ker si je oddahnil, da je Tim spet bil na tej strani sečišča ali pa zato, ker se mu je začenjalo svitati, da bo letošnje šolanje še zanimivo.

	 »A gremo v razred?« je Dorian nervozno planil.

	 »Ja, seveda!« je Tim prikimal, ker je vedel, da bodo zamudili pouk, če se bodo še naprej obirali.

	 Vrnili so se do preddverja in pohiteli na hodnik, kjer je bil njihov razred z zaporedno številko, 719.

	 Paul je nekako zamišljeno hodil za novima prijateljema. Pred vrati učilnice ju je ustavil in vprašal:

	 »Tisto, kar smo se pogovarjali o nevarnosti in o tem, da smo samo številke, a to velja za vse ali samo za nas tri?«

	 »Za vse tiste, ki nekaj zmorejo,« mu je Dorian odgovoril.

	 Paul je še kar stal pred vrati in videti je bilo, kot bi globoko premišljeval.

	 »In kaj je vajina sposobnost?« je končno vprašal. »Kaj vidva zmoreta?«

	 »Še sanja se nama ne,« mu je Tim resnobno odgovoril, a se je takoj za tem zahihital in rekel, »mogoče to, da naju ne smejo jeziti ... Če naju bodo še naprej preskušali, bo zmanjkalo zaposlenih v centru!«

	 Vsi trije so nasmejani vstopili v razred, a so se jim nasmehi zaradi začudenega glasnega mrmranja in pogledov sošolk in sošolcev v trenutku izbrisali z obrazov.

	 Tim se je namrščil in nejeverno pogledal Paula in Doriana, ker mu ni bilo jasno, kaj so spet narobe naredili.

	 »Pravzaprav bi midva morala biti še od včeraj sprta, saj sva se pretepala!« mu je Dorian zašepetal.

	 »Kaj hočemo!« je Tim glasno rekel in proti sošolcem skomignil z rameni. »Pač hitro odpuščam!«

	 Sedel je v klop in začel iz torbe resnobno jemati zvezke in knjige, kot bi bilo to tistega trenutka najbolj pomembno opravilo na tem svetu.

	 V razredu je zavladala popolna tišina.

	 Dorian se je ves nakremžen, ker se je močno trudil, da bi prikril smeh, obrnil in pogledal po razredu. Dvignil je pest, jo Timu pomolil pod nos in rekel:

	 »Srečo je imel, da ga nisem včeraj bolj trdo prijel!«

	 Potem pa se je bliskovito spet obrnil, da ne bi sošolci opazili, da je bruhnil v smeh.

	 Tim in Paul, ki sta sedela na svojih prostorih v prvi klopi, sta razredu kazala hrbta, a so njuna ramena od smeha kar poskakovala.

	 Točno ob uri je vstopila nova profesorica. Kot vsi njeni predhodniki je po istem postopku, brez pozdrava in ne da bi pogledala po razredu, stopila do katedra, sedla in začela zapisovati v dnevnik.

	 Dorian, ki je tistega jutra še prav posebej bil prešerno razpoložen, se je na stolu zasukal ter sošolkam in sošolcem s kretnjami rok in mimiko obraza prikazoval gibe, ki jih bo nova profesorica naredila, ko se jim bo končno predstavila, a ga je, čeprav se je obrnil in se je ona sklanjala nad dnevnik, videla. Odložila je pisalo, dvignila glavo, pogledala po razredu in rekla:

	 »Pozdravljeni, moje ime je Dolores Grain in poučevala vas bom književnost. Ker se še ne poznamo, bomo za začetek, da se malo ogrejemo, obravnavali nekaj manj zahtevnega, na primer načine komunikacije, in ker vam je mladi gospodič v prvi klopi pravkar eno od možnosti že tako lepo prikazal, bi ga prosila, da stopi, kar sem, k meni.«

	 Dorian sprva ni verjel, da je gospa, profesorica resno mislila, a je pogled uperila vanj in ga tako vztrajno gledala, da je enostavno moral vstati in se sprehoditi k tabli.

	 Medsebojno spoznavanje pri prvi šolski uri književnosti je bilo prav zabavno ... Dorian je sošolkam in sošolcem v sodelovanju s profesorico z mnogimi vlogami prikazal zanimive primere komunikacije.

	 »Hm, ko bi vedel, da bo tako zanimivo, bi na začetku ure še malo bolj krilil!« je Dorian izjavil, ko je profesorica zapustila razred.

	 »No, še en dober profesor,« je Paul odobravajoče pripomnil, ker so se mu očitno hladni in nesocialni profesorji zamerili.

	 Ko so bili v razredu profesor Dolojev, profesorica Silvia Malcom in še marsikdo drug, je vzdušje bilo vse prej, kot sproščeno in prav nič ni bilo čudno, da so dijaki zaradi takih profesorjev šolo zasovražili.

	 Med desetminutnim odmorom so fantje obsedeli v klopi in se sproščeno pogovarjali o jutranjem prihodu v šolo.

	 Sledila so predavanja o verstvih sveta. Niti Tim in ne Dorian se tega predmeta nista ravno veselila. Paula, ki ni rekel nič in je samo hitro pospravil gradivo književnosti in ga zamenjal z gradivom o verstvih, seveda nista vprašala za mnenje, ker se jima je zdelo, da si še niso bili toliko blizu, da bi ga spraševala po tako osebnih stvareh.

	 V razred je vstopil izredno visok in suh profesor, ki seveda ni zamudil niti minute. Če se ne bi pri vratih sklonil, bi se z glavo prav gotovo zadel ob podboj. Kot so vsi pričakovali, je tudi on brez pozdrava stopil do katedra.

	 Tokrat Dorian raje ni krilil z rokami, ker mu ni prav nič dišalo, da bi pred vsemi v razredu moral razglabljati o svojem pogledu na vero.

	 »Lepo pozdravljeni,« je profesor takoj, ko je zabeležil podatke v dnevnik, pozdravil dijake.

	 Njegov glas je bil podoben Lizinemu ... Nekako topel in prijeten in prav nič vzvišen ali tak, ki bi izražal avtoriteto.

	 »Ime mi je Luke Bonnet,« je profesor nadaljeval, »in moja naloga je, da vam predstavim vsa verstva sveta, tista, ki jih že poznate, pa tudi takšna, za katere še niste nikoli slišali. Pa brez panike, ker nikogar ne mislim spreobračati, saj za poznavanje našega predmeta sploh ni pomembno, ali ste pripadniki te ali katere druge vere. Najprej pa se bomo spoznali, zato bi vas prosil, da se predstavite. Pa začnimo na najvišji točki razreda, kar tam v zadnji klopi.«

	 Njegov prijetni pomirjujoči glas je izzvenel v popolno tišino, ker so dijaki bili presenečeni nad takim uvodom in njegovo željo, da bi se mu predstavili ... Noben profesor tega ni od njih do zdaj še zahteval.

	 Ko je profesor privzdignil obrvi in pričakujoče pogledal v zadnjo vrsto na skrajni levi učilnice, se je le zaslišalo:

	 »Helen Graham ... Simone Tilly ... Clark Berg ...«

	 Dijaki so se predstavljali eden za drugim vse do prve klopi ob oknu, tik pred katedrom, ko so zadnji bili na vrsti Tim, Dorian in Paul.

	 »Moje ime je Paul Lyon,« je Paul bil olikan.

	 »Dorian Kerr ... Timothy Hopper,« sta še Dorian in Tim zdrdrala.

	 Profesor je zadovoljno prikimal in nadaljeval:

	 »Kot sem že omenil, ni pomembno, kakšne vere ste, zato ne bomo nobenih poudarjali ali favorizirali.«

	 Tim ga je nejevoljno poslušal, ker je bil prepričan, da je tak predmet bil povsem nepomemben in odveč, namreč sam ni verjel v nobeno izmed razpoložljivih ver.

	 Dvignil je roko.

	 »Prosim, gospodič Hopper?« se je profesor takoj odzval.

	 »Kaj pa tisti, ki sploh v nič ne verjamemo?« je Tim pogumno, bojevito planil. »Se bomo torej učili in govorili o snovi, ki se je ne da dokazati?«

	 Profesor se je za trenutek zastrmel vanj in naposled povsem umirjeno rekel:

	 »Ne ne, niste me prav razumeli, mladi gospod! Mi ne bomo dokazovali verodostojnosti ver ... To počnejo druge znanosti. Mi se bomo le pogovarjali o vrstah ver, pa naj bo poganska ali kaka druga, bodisi taka, ki je bila aktualna že pred našim štetjem in je zdaj že mrtva ali pa taka, ki še danes živi. Ampak kakorkoli obrnete, vedno pridemo do istega vira, pa naj bo imenovan tako ali drugače, takšne ali drugačne barve in oblike. Predvsem pa boste vero nekoč sami potrebovali!«

	 »A vi verjamete v kaj, mislim koga?« je Dorian butnil.

	 »Hvala, za vprašanje, gospodič Kerr, ampak ja, verjamem v nekakšno obliko višje sile, ki pa nima nobene zveze s katerokoli obstoječo vero.«

	 Tim in Dorian sta se le spogledala in obmirovala. Že to, da sta si profesorja upala med predavanjem in razlago zmotiti, se je njunim sošolcem in sošolkam verjetno zdelo nepojmljivo dejanje.

	 Kljub Timovemu dvomu o tem predmetu je ura minila dokaj zanimivo.

	 »No, pa saj ni bilo tako slabo!« je Paul pripomnil.

	 »Ne, ni sile,« je Dorian zamrmral.

	 Tim pa jima je samo prikimal.

	 Na vrsti je bila malica in Tim ni želel ničesar jesti, pa čeprav mu je Dorian spet ponujal polovico svojega sendviča.

	 »Hvala, stari, ampak nisem lačen,« mu je zagotovil. »Če se najem, postanem utrujen in zaspan in težko bi zdržal do tretje popoldan.«

	 Naslonil se je na klop, si z roko podprl glavo in se zamislil. Profesor, Bonnet, je nanj naredil močan vtis, čeprav je s svojo razlago med njegova prepričanja vnesel zmedo in dvome. Do zdaj ni nikoli drugače premišljeval, kot da česar ne moreš videti ali fizično dokazati, potem tega skoraj zagotovo ni. Ampak vseeno pa si je zdaj pustil možnost, da mu bodo predavanja dvome pojasnila.

	 Morda bi še kar nadaljeval svoje razglabljanje, če ga ne bi Paul zmotil, ko ga je začudeno vprašal:

	 »Hej Tim, kaj pa imaš na kartici?«

	 Tim se je v trenutku vrnil v resničnost in z grozo pogledal v svojo kartico na klopi ... Okvirček je rumeno utripal in pod njim je pisalo:

	 »Dr. Core Stephen, nujno se oglasite v moji pisarni,

	Malcom Silvia«

	 Pred očmi se mu je kar zvrtelo.

	 »Hudiča spet sem pozabil!« je prestrašeno vzkliknil.

	 »Kaj pa si pozabil? A na sestanek pri Silviji?« se je Dorian zabaval.

	 »Ne, pozabil sem spremeniti ime na kartici!« mu je Tim zgroženo odgovoril.

	 Dorian se je v trenutku zresnil. S Paulom sta se zaskrbljeno spogledala, ker sta se tudi ona dva šele zdaj spomnila, da je Tim pred začetkom pouka spremenil registracijo kartice in se sprehajal po prepovedanem hodniku.

	 Tim je planil pokonci in ne da bi karkoli rekel, odvihral iz razreda.

	 »Za njim!« je Dorian vzkliknil.

	 Dorian in Paul sta odhitela za njim, a je Tim tako hitro hodil, da je bil že skoraj čisto na koncu hodnika tik pred preddverjem.

	 »Tim, počakaj naju!« je Dorian glasno zaklical za njim.

	 Tim se je ustavil, in še preden sta bila čisto ob njem, jima je že hitel razlagati:

	 »Nujno moram do Silvijinega kabineta, ker imava zdaj povezavo oba, dr. Core in jaz! Če jo zdaj prekinem in preklopim na svojo registracijo, bo Silvia prekinitev zaznala. Ko se bosta s Corom sešla, bosta takoj ugotovila, da sta na njegovi registraciji bila hkrati dva signala na različnih koncih šole in ne bo jima težko ugotoviti, kje je ena povezava bila prekinjena. Čudno, da me že niso odkrili!«

	 »Prav ima!« mu je Paul pritrdil.

	 Dorian je sklonil glavo, ker je napeto premišljeval, potem pa je iz žepa potegnil svojo kartico in se obrnil k Paulu:

	 »Hitro mi daj svojo kartico!«

	 Paul mu je ni utegnil še niti pomoliti, ko jo je že zgrabil in odhitel v razred, a se je takoj vrnil.

	 »In kaj si z njima naredil?« se je Paul začudil.

	 »Nič, pospravil sem ju v torbo,« je Dorian skomignil z rameni. »Pomisli vendar, midva bova problem in ne Tim, če zaidemo na prepovedano območje ... Gremo!« je vzkliknil in se že napotil proti preddverju.

	 »Upajta, da nas ne bodo dobili, sicer pa sta vidva zdaj, ko sta brez kartic, v manjši nevarnosti, kot sem jaz z njo,« se je Tim strinjal z Dorianom in pohitel za njim.

	 Previdno so se pretihotapili čez popolnoma prazno preddverje čisto na drugi konec, kjer je bil kratek prehod, na katerem je Tim vedel, da so bila vrata dvigala. Okvirček na njegovi kartici je še vedno rumeno utripal s pozivom za dr. Cora pod njim.

	 Tim je kartico trdno držal v roki in hitel proti dvigalu.

	 Na prehodu je vladala smrtna tišina in ob vsakem šumu, ki je iz kakega hodnika prišel do njih, so se vsi trije zdrznili.

	 »Odpri!« je Tim s povsem običajnim glasom, skoraj šepetaje ukazal pred vrati dvigala.

	 Še istega trenutka so se vrata odprla. Odločno je vstopil, ker je dvigalo že poznal, medtem ko sta Dorian in Paul malce oklevala, preden sta vstopila.

	 »Poslušaj stari ...« je Dorian začel takoj, ko so se vrata za njimi zaprla, a ga je Tim bliskovito zagrabil za usta.

	 Iz žepa je potegnil mobilni telefon, vtipkal sporočilo ter jima ga pokazal:

	 »Ne govorita! Prepričan sem, da v dvigalu prisluškujejo. Verjetno je nameščen kak senzor, ki prepozna glasove in takoj bi se sprožil alarm.«

	 Ko sta mu Dorian in Paul molče prikimala, da sta ga razumela, se je obrnil k nadzorni plošči, na kateri ni bilo številk, ampak le nekakšni neprepoznavni znaki in rekel:

	 »Peto nadstropje!«

	 Takoj so začutili hitro premikanje dvigala navzgor in vsi trije so imeli občutek, da jih bo prilepilo ob tla, a se je dvigalo že po nekaj sekundah ustavilo in so se vrata odprla.

	 Neodločno so izstopili, ker so bili prepričani, da je to bilo zanje prepovedano območje. Oprezno so se razgledali, saj so bili prvič v tem nadstropju. Stene hodnika so bile za razliko od njihovih učilnic nežno rume barve in obite z lesenimi opaži do višine približno metra in pol. Počutili so se prijetno, a vseeno niso pozabili, da bi jih lahko vsakega trenutka, kdo zalotil.

	 Tim je kartico približal k ustom in tiho rekel:

	 »Pisarna Silvie Malcom!« in ko se mu je na kartici izrisal načrt, je prijateljema zašepetal, »stopita z mano.«

	 Stekli so tik ob steni v desni del hodnika do naslednjega sečišča hodnikov.

	 »Poglej!« je Paul šepetaje vzkliknil in pokazal na Timovo kartico, ki jo je še vedno trdno držal v roki.

	 Okvirček je bil zeleno obarvan in pod njim je pisalo:

	 »Sem na poti, Stephen!«

	 »Aha, super!« se je Tim razburil. »Zelena barva v okvirčku nas opozarja, da smo na cilju, ampak nisem ravno prepričan, da si nas Silvia želi v svoji družbi, še manj pa Stephen. Hitro se moramo nekam skriti, sicer bomo pred njenimi vrati imeli bližnje srečanje z dr. Corom!«

	 Kartico je približal k ustom in ukazal:

	 »Stranišče!«

	 Na načrtu so se neka vrata v bližini Silvijine pisarne v trenutku označila z rdečo piko.

	 Tim je stopil k na zemljevidu označenim vratom in brez pomisleka pritisnil na kljuko ... Znašli so se na moškem stranišču, kajti poleg kabin so na steno bili vgrajeni tudi pisoarji. Bilo je podobno opremljeno s kabinami, umetelno okrašenimi umivalniki, brisačami in ogledali kot na ženskem stranišču za osebje, kamor je Tim pred kratkim povsem naključno zajadral.

	 Na njihovo srečo je stranišče bilo prazno.

	 »Tukaj smo na varnem!« je Tim prestrašenima prijateljema zagotovil, da bi ju pomiril.

	 Uho je prislonil na vrata in prisluhnil zvokom, ki so prihajali s hodnika. Zaslišal je korake.

	 »Hitro! Zaprita se v zadnjo kabino!« jima je zaklical.

	 Stal je z ušesom, prislonjenim na vrata in napeto prisluškoval zvoku korakov, ki so se približevali. Ko so bili tik pred vratih stranišča, ga je stisnilo v želodcu, ker bi lahko tisti, ki je hodil po hodniku, vstopil, a je na srečo šel mimo.

	 »Ena, dve, tri ... dvanajst,« je šepetaje štel korake, ki so se oddaljevali.

	 Ko so se ustavili, je zaslišal odpiranje vrat in takoj za tem ropot, ko so se vrata za nekom s treskom zaprla.

	 »Hitro za mano!« je zaklical proti prijateljema v kabini.

	 Previdno je odprl vrata in najprej pogledal po hodniku, ali je bil prazen, potem pa se je usmeril tja, kjer je prej slišal, da so se koraki ustavili.

	 Hodil je in tiho štel. Točno ob dvanajstem koraku se je znašel pred vrati, na katerih je pisalo, dr. Malcom Silvia.

	 Vsi trije so se z ušesi prislonili na vrata, da bi ujeli, kaj se je za njimi dogajalo, a čisto brez potrebe, ker so zaslišali povsem jasen gromki moški glas, ki je za vrati na nekoga osorno tulil:

	 »Kaj si dovolite Silvia, da me med pomembnimi preiskavami motite! Ravno se izvaja transformacija med gostiteljem in virom! Kaj je bilo tako nujnega?«

	 »Se opravičujem Stephen, ampak nujno vas moram obvestiti o močnem neznanem viru energije, ki se pojavlja nekje v dolini. Naši merilci so povsem ponoreli ... Tolikšnega vira še nismo nikoli v nobenem svojem centru zaznali!« mu je Silvia s svojim globokim glasom razburjeno, precej glasno razlagala, čeprav so fantje v njem zaznali tudi strah in ponižnost. »Prosim, oglejte si te meritve ...« je moledujoče dodala.





	 Za vrati je zavladala tišina, ker si je dr. Core verjetno ogledoval rezultate meritev.

	 »Hm, kdaj ste ta povišanja energije zaznali?« se je končno oglasil.

	 »Predvčerajšnjim in včeraj, obakrat v popoldanskem času, po petnajsti uri,« mu je Silvia odgovorila.

	 Spet se izza vrat nekaj trenutkov ni nič slišalo.

	 »Mislim, da se bomo tega problema nemudoma lotili,« se je dr. Core spet oglasil, zdaj že bolj umirjeno. »Dobro, da ste me poklicali,« je prizanesljivo dodal.

	 Slišal se je samo Silvijin globok vzdih, kot bi ji prav močno odleglo.

	 »Konec koncev bo treba izvajati tudi meritve z metodo, o kateri smo se že junija pogovarjali,« je dr. Core spet nekoliko bolj strogo nadaljeval. »Ste med študenti že koga določili za preizkušanje s to metodo?«

	 »Ne, za enkrat še ne ...« mu je Silvia z zadrego odgovorila. »Šele začetek pouka je in na žalost je ves proces šele v pripravi, ker še ne poznamo sposobnosti dijakov. Treba bo še nekoliko počakati, vsaj do naslednjega tedna, ko jim bodo pri predavanjih biologije preverjali strukturo možganov, pa tudi določili kapaciteto energije.«

	 »Dobro Silvia,« je dr. Core spet nekoliko popustil v svoji strogosti, »to je vaša zadolžitev! Prosim, da me nemudoma obvestite, ko se bo ta neznana energija v dolini spet pojavila.«

	 Za vrati je nekaj trenutkov spet bila tišina, ker mu je Silvia verjetno samo prikimala, potem pa se je rahlo odkašljala in negotovo rekla:

	 »Stephen, naleteli smo na težavo.«

	 »Kakšno težavo?« je dr. Core, ki očitno ni dobro prenašal težav in ugovorov, spet planil.

	 »Prebivalci vasi so blazno povezani,« mu je Silvia začela oklevajoče razlagati. »Delujejo kot eden. Sumimo, da je izginotje Harryja in Toma povezano prav z njimi ...«

	 »Ne obremenjujte se s tem Silvia!« ji je dr. Core vskočil v besedo. »Poslal bom okrepljeno stražo in našim varnostnikom ne bodo kos!« je prepričljivo, malce naduto zaključil.

	 »Hm, ne vem, nisem ravno prepričana ...« mu je Silvia medlo ugovarjala. »Potem mi, prosim, povejte, kako je lahko fant, star šestnajst let, v včerajšnjem incidentu premagal gospoda, Larryja, ki velja za enega najmočnejših in najbolj izurjenih mož v Organizaciji, če so naši varnostniki res tako mogočni?«

	 »Tisto je bil samo neljubi dogodek in naključje, draga Silvia!« je dr. Core prepričljivo vzkliknil, ker mu verjetno niti na kraj pameti ne bi nikoli padlo, da bi mu lahko kdaj tudi spodletelo. »Bil je samo trenutek nepazljivosti in že od nekdaj sem trdil, da šibkejše strani ne smemo podcenjevati. Ampak če pravite, da so vaščani tako povezani, potem bomo nad vas poslali podvojene, ne, početverjene moči! Pravzaprav ne samo to, poslal bom nekoga, za katerega se jim niti sanjalo ne bo, da pripada nam, da se bo mednje vtihotapil!«

	 Fantje, ki so se ves čas trudili, da bi ujeli, kaj se je za vrati dogajalo, a sta na njihovo srečo oba govornika bila precej glasna, so vedeli, da se je sestanek pri Silviji verjetno bližal h kraju. Bili so že pripravljeni umakniti se in se nekam skriti, a se niso niti zganili, ker je v tistem trenutku v pisarni zazvonil telefon.

	 »Prosim?« se je Silvia nemudoma oglasila. »Ja, pri telefonu. Kako? Kje? Nemudoma posredujte, najdite smrkavce!«

	 »Kaj je narobe?« je dr. Core takoj planil.

	 »Trije fantje so pogrešani ... Niso v razredu, signal pa ne zaznava njihove odsotnosti! Nemudoma jih moramo najti, sicer ...« mu je dr. Malcomova razburjeno razlagala.

	 »Pa ne da sta to naša Timothy in Dorian?« ji je dr. Core s pretečim glasom vpadel v besedo.

	 »Ja, točno tako!« mu je Silvia jezno pritrdila. »Kdo drug bi pa lahko bil?«

	 »Treba se ju bo znebiti!« je dr. Core vzrojil. »Povzročata nam same nevšečnosti, ampak po drugi strani pa moramo biti previdni. Pomislite Silvia, kakšni bodo rezultati meritev, če jih bomo izvajali na prestrašenih dijakih?«

	 »Bojim se, da povsem neuporabni,« se je Silvia strinjala z njim.

	 »Zato pa priporočam, da posežemo po planu, B, vendar pa imamo do takrat še nekaj časa,« ji je dr. Core zamišljeno, že bolj obvladano rekel. »Le poskrbite, da bosta oba pod nadzorom, pa tudi tretjega fanta, ko ugotovite, kdo je bil, nekoliko prestrašite.«

	 »Dogovorjeno!« je Silvia vzkliknila.

	 Že v naslednjem trenutku se je zaslišal njen oster ukaz centrali:

	 »Iščemo tri ubežnike! Pošljite ekipo, D2, naj preiščejo center! V veljavo stopi ukrep, C3G6-H8!«





CENTER, P.S.I.


	 Tima, Doriana in Paula, ki so z ušesi na vratih Silvijine pisarne še zmeraj prisluškovali, je zajela panika. Čeprav niso vedeli, kaj je ukaz, ki ga je Silvia izdala, pomenil, so otrpnili od strahu, ker je bil zastrašujoče slišati. Prepričani so bili, da če jih bodo varnostniki našli, bodo zanje posledice hude. Morali se bodo pred njimi skriti, ampak kam? Zgradba jim je bila povsem tuja, varnostniki pa so poznali vsak njen še tako skriti kotiček.

	 Tim je preučil načrt na kartici in se v trenutku odločil.

	 »Hitro za mano!« je prijateljema šepetaje rekel in kartico potisnil v žep.

	 Stekel je v nasprotno smer od dvigala do prvega sečišča hodnikov.

	 »Kaj pa delaš?« ga je Dorian s tresočim glasom začudeno vprašal. »Zakaj smo šli proč od dvigala?«

	 »A misliš, da bi se lahko po takem ukazu z njim neopaženo prevažali?« je Tim planil. »Mislim, da ne, zato moramo najti drugo rešitev! Ne vem še kakšno, ampak se bomo že znašli. Gremo naprej ... Držali se bomo desnega krila zgradbe!«

	 Ker je Tim tako odločno odreagiral, sta se Dorian in Paul takoj veliko bolje počutila.

	 Oprezno so hodili po zapletenem labirintu hodnikov, ne da bi sploh vedeli, kam so bili namenjeni. Na sečiščih so se za smer odločali samo po trenutni intuiciji.

	 Budno so pazili, da ne bi v kakem hodniku naleteli na kogarkoli, kajti morali so mimo veliko vrat, za katera niso niti vedeli, kaj je za njimi bilo in ne komu so pripadala.

	 Še dobro, da so v centru veljala tako stroga pravila in se nihče od zaposlenih ni smel brez tehtnega vzroka sprehajati po zgradbi. Če bi se katera vrata odprla in bi kdo stopil na hodnik, bi njihovega izleta po šoli v trenutku bilo konec ... Bili so ubežniki in hodili so po prepovedanem predelu centra, kamor dijaki v nobenem primeru brez posebnega dovoljenja ali spremstva ne bi smeli niti stopiti. Pa še Paul in Dorian kartic nista niti imela pri sebi, in če bi jih dobili, bi se prav gotovo razkrila tudi skrivnost Timove kartice!

	 Čisto na koncu nekega dolgega hodnika so v steni opazili vdolbino, kamor so bili potisnjeni veliki temno zeleni zabojniki.

	 Vsi trije so kot dogovorjeni pohiteli tja. Na zabojnike so bile nalepljene etikete z različnimi oznakami za odpadke. Stlačili so se v vdolbino za zabojnike, da bi se vsaj malo prikrili in nekoliko bolj zbrano premislili o nadaljnjih korakih.

	 »Stari sanja se mi ne, kje smo in kam se sploh od tu lahko pride!« je Dorian negotovo zašepetal.

	 »Tudi meni ne,« mu je Tim tiho odgovoril. »Bom pa preveril na kartici, če še sploh deluje!« je napeto rekel in iz žepa potegnil kartico. »Načrt nadstropja,« je zašepetal vanjo.

	 Ko se kartica ni odzvala, je vedel, da bi ukaz moral izgovoriti s povsem običajno jakostjo glasu. Za trenutek je še okleval, potem pa se je odločil, da bo tvegal in ga bo kljub možnosti, da bi se zaradi hrupa odprla katera vrata, in bi, kdo stopil na hodnik, glasneje izrekel.

	 »Načrt nadstropja!« je glasno, odločno ponovil v kartico.

	 Zamižal je in glavo potegnil med ramena, ker je njegov glas pošastno donel po praznem hodniku.

	 Vsi trije so otrplo čemeli za zabojniki in prisluškovali, ali se bodo kje na hodniku odprla katera vrata.

	 Na kartici je utripnilo in v okvirčku se je izrisal načrt z mrežo hodnikov na petem nadstropju ... Tri dolge vzporedne hodnike je skoraj v povsem enakih razdaljah pravokotno prečkalo pet krajših in jih povezovalo med seboj. Hodniki so bili označeni z rimskimi številkami, kar pa jim ni ničesar povedalo.

	 »Kam pa zdaj? Ne moremo za zmeraj ostati za temi kantami!« je Dorian, ki si je ogledoval načrt na Timovi kartici, nervozno rekel.

	 »Poglej, vsi prostori so videti veliki, kot bi bili pisarne ali kaj podobnega, samo ta je tako majhen, da mora biti kaj drugega,« je Tim zašepetal in pokazal na načrt. »Gremo tja!«

	 Od nekod, verjetno iz enega od številnih hodnikov na tem nadstropju, so se zaslišali zvoki odpiranja in zapiranja vrat, a so fantje kljub temu spet oprezno bežali po njih, le da je Tim tokrat natanko vedel, kam so bili namenjeni.

	 Končno se je na nekem sečišču ustavil in pogledal na njegovo drugo stran v dolg hodnik.

	 »Vidita tista vrata?« je prijateljema pokazal ozka bela vrata čisto na koncu hodnika.

	 »Ja,« sta oba zašepetala.

	 »Do tja moramo ... Najmanjši prostor je in mislim, da gre za kakšno shrambo ali morda ropotarnico, kamor bi se lahko zatekli,« jima je Tim pojasnil, in ne da bi počakal na njun odgovor, hitro stopil čez sečišče proti ozkim belim vratom na koncu hodnika.

	 Fanta sta mu prikimala, saj niti nista imela druge izbire in se pognala za njim.

	 Skoraj neslišno so tekli skozi hodnik, in čeprav so morali mimo kar nekaj prečnih hodnikov, kjer so lahko le upali, da jih na sečiščih za katerim vogalom ne bo nihče presenetil, se niso niti ustavili, dokler niso stali pred ozkimi belimi vrati čisto na koncu dolgega hodnika.

	 Bila so označena samo s številko, zato je Tim v kartico spregovoril:

	 »2017!«

	 Vrata so se na zemljevidu v okvirčku takoj označila z rdečo piko in pod njim je pisalo:

	 »Skladišče sanitarnega materiala.«

	 Fantje so brez pomisleka vstopili. Sobica ni bila velika, a je bilo dovolj prostora, da so se lahko po njej gibali brez prerivanja. Ob eno od sten je bila prislonjena ozka omara brez vrat. Na policah so bile zložene sveže brisače, čistila, krpe, gumijaste rokavice in drugi pripomočki za čiščenje. Ob njej sta stala vozička, povsem enako opremljena z metlo s krpo za pomivanje tal, nataknjeno na dolgi ročaj, čistili in veliko vrečo, v katero so verjetno čistilke praznile koše za smeti iz pisarn.

	 »Tukaj lahko varno prebijemo nekaj minut in premislimo, kako naprej,« je Tim predlagal.

	 Pekla ga je vest, ker je prijatelja spravil v položaj, ki bi se lahko tragično končal, saj je vedel, da se tolikšni moči Organizacije brez pomoči odraslih članov Bratovščine ne bi zmogli upreti.

	 »Zdaj smo morda na varnem, ampak kako naprej?« je Dorian nervozno planil. »Z dvigalom ne moremo nikamor, ker ga prav gotovo nadzorujejo, pa čeprav vedo, da ga dijaki ne moremo uporabljati! Tudi po stopnišču ne bi bilo varno, ker verjetno po vsej šoli kar mrgoli varnostnikov ... Torej smo se tukaj zataknili za vse večne čase!« je čemerno robantil.

	 Ko je Tim ob vsem tem Dorianovem nerganju oči nejevoljno obrnil v strop, je s pogledom obstal v desnem zgornjem kotu sanitarnega skladišča ... Tik pod stropom je iz stene štrlel rob kvadratne svetleče cevi zračnika, zaprt z mrežastimi rešetkami.

	 »Pomiri se stari,« mu je umirjeno rekel, ne da bi pogled odvrnil s kota. »Tukaj nas prav gotovo ne bodo iskali, ampak prav imaš, treba bo naprej. Morda pa lahko poiščemo kakšen skrivni prehod ...«

	 »Na primer zračnik!« je Dorian radostno vzkliknil, ko je ugotovil, kam je Tim tako vztrajno gledal.

	 »Aha,« mu je Tim pritrdil in takoj zagrabil za omaro s policami, da bi jo premaknil v kot pod zračnik. »Pomagajta mi!«

	 Doriana je vsa čemernost v trenutku prešla. Jadrno se je ob Timu uprl v omaro in s Paulovo pomočjo so jo potisnili pod zračnik.

	 Dorin je namignil Paulu in mu roki položil na ramena. Očitno ga je Paul takoj razumel, ker se je tudi on oprijel njegovih ramen, tako da sta izoblikovala nekakšen mostiček.

	 Počepnila sta, da jima je Tim lahko stopil na kolena in potem z eno nogo zlezel na Dorianov, z drugo pa na Paulov hrbet.

	 Ko sta se fanta vzravnala, si je Tim zračnik lahko brez težav ogledal. Zagrabil je za mrežaste rešetke, ki so preprečevale, da bi umazanija iz cevi letela v sanitarni prostor in jih močno potegnil ... Gladko so zdrsnile z zračnika, ker očitno niso bile nanj pričvrščene z vijaki, ampak samo nataknjene na rob.

	 Zakrilil je z rokama in se hitro oprijel omare, da je spet ujel ravnotežje, potem pa je rešetke odložil na najvišjo polico omare.

	 Paul in Dorian sta sklonila glavi, da je Tim lahko trdno stal na njunih plečih.

	 »K-Kako je t-tam z-zgoraj?« je Dorian, ker Tim ni bil ravno lahek, zadihano vprašal. »B-Bo cev dovolj š-široka, d-da zlezemo s-skoznjo?«

	 »Bo, ampak ne bo se dalo obračati!« jima je Tim poročal. »Kakor bomo vstopili, tako se bo treba plaziti. Upam, da ne trpita za klavstrofobijo!«

	 »Za čim?« se je Dorian začudil.

	 »A te je strah zaprtih in utesnjenih prostorov?« mu je Tim takoj pojasnil.

	 »Kje pa! Mene ni, kaj pa tebe Paul?« se je Dorian spomnil na Paula, ki je že ves čas bil tiho.

	 »Ne, tudi jaz nimam teh težav,« mu je Paul takoj, prav nič zadihano odgovoril, kot da Tim ne bi stal tudi na njegovem hrbtu.

	 V njegovem glasu ni bilo zaznati ne strahu in ne skrbi, ker so zabredli v težave.

	 »Ej!« je Dorian vzkliknil, privzdignil glavo in se presenečeno zastrmel vanj. »Vidim, da te ni nič strah, kot da te zaradi naše situacije sploh ne bi skrbelo!«

	 Tudi Paul je privzdignil glavo in videti je bilo, kot bi hotel skomigniti z rameni, a je Tim takoj zakrilil z rokama, da bi ulovil ravnotežje, zato je obmiroval in povsem mirno rekel:

	 »Ne, zakaj pa bi me? Konec koncev brez truda in tveganja ti ne uspe niti kosila pojesti, kaj šele odkrivati skrivnosti!«

	 »Prekleto, da imaš prav!« se je zaslišalo izpod stropa, kjer je Tim še vedno preučeval kvadratno cev zračnika. »Gremo!« se je v trenutku odločil. »Prvi bom jaz zlezel noter, če sem že tukaj. Paul ali Dorian, tisti pač, ki bo zadnji, rešetko natakni nazaj! Ne smemo jim dati kakršnihkoli namigov, da smo ušli skozi zračnik, če bodo že zaradi premaknjene omare ugotovili, da smo bili tukaj. Če preživimo, nam bo to znanje morda še kdaj prav prišlo!«

	 »Če preživimo?« je Dorian osuplo zastokal. »Sicer pa, če se ne bomo počasi premaknili kam naprej, mi bo moral center, še preden me eliminirajo, najprej omogočiti zdravljenje in rehabilitacijo hrbtenice ... Stari nisi ravno lahek!«

	 Tim mu je nekaj odgovoril, česar pa Paul in Dorian nista razumela, ker je z glavo že tičal v cevi. Močno se je odrinil z njunih ramen, tako da ju je kar premaknilo in se potegnil v zračnik. Takoj se je splazil nekoliko naprej, da bi naredil prostor še za Paula in Doriana.

	 Paul se je Dorianu povzpel na hrbet in se zbasal v zračnik, Dorian pa je omaro še malo premaknil v kot, splezal nanjo in se z nogami naprej stlačil v cev. Ko je še napol visel iz nje, je z omare pograbil rešetke in jih nataknil na rob.

	 »Nikar ne bodita prehitra, prosim, ker se jaz plazim vzvratno,« je tiho rekel v temo proti prijateljema.

	 »Sprejeto!« sta mu Paul in Tim sočasno pritrdila.

	 Počasi so napredovali po cevi, ki je bila ravno dovolj široka, da se ni nihče zagozdil, le Dorian se je moral še toliko bolj truditi, ker se je plazil z nogama naprej. Najprej je ležal na trebuhu in se poskušal premikati kot gosenica, a se mu je zdelo, da je prepočasi šlo, pa še roki sta ga kmalu zaboleli, zato se je s težavo prevalil na hrbet in se poskušal tako plaziti, a je bil še bolj počasen.

	 Ko je Tim, ki se je prvi plazil, začutil, da mu je pod rokami zmanjkalo trdne podlage, se je ustavil in iz žepa potegnil mobilni telefon. Ko je posvetil predse, je ugotovil, da so prišli do razpotja zračnikov ... Cev, v kateri so se do zdaj plazili, se je priključevala na popolnoma navpično cev, v katero so se iz različnih smeri stekale še tri cevi.

	 »Nov problem!« je prijatelja napeto obvestil.

	 »Kaj pa je že spet?« je Dorian nejevoljno zagodrnjal, ker je bil prepričan, da je težav imel že čisto dovolj.

	 »Najprej dobra informacija zate stari,« je Tim hitro rekel, da bi ga spravil v boljšo voljo. »Lahko se boš obrnil. No, slabša pa je ta, da se bomo morali odločiti, po kateri cevi bomo šli dalje. Vsekakor pa predlagam, da ne gor, ker nam to verjetno niti ne bi uspelo.«

	 Previdno se je splazil čez zračnik, ki je vodil navzdol in obsedel v tistem, ki se je nanj priključeval nasproti njihovemu. Paul se je spravil v zračnik desno od Tima in kmalu je Dorian, ki še vedno ni nič videl, ker se je pomikal vzvratno, z nogami zadel ob Tima, ki ga je usmeril in mu pomagal, da je sedel na rob zračnika, od koder so se priplazili.

	 »Kam pa zdaj?« je Dorian nejevoljno planil. »Lahko se plazimo še naprej po ceveh in ne pridemo nikamor!«

	 »Nehaj že nergati!« ga je Tim neusmiljeno nadrl, ker je njegovega nerganja imel že dovolj. »S Paulom nama ni nič lepše kot tebi!«

	 »Spustimo se po cevi navzdol,« je Paul predlagal.

	 »Kako?« je Tim osuplo vprašal. »A si mislil, da bi se kar nekontrolirano spustili navzdol in potem prileteli kar nekam?«





	 »Ne, seveda da ne. Mislim, da bi se lahko z nogami in rokami uprli ob stene zračnika, ker ni tako širok, da bi kar nekontrolirano zdrseli skozenj. Zagotovo bomo prečkali še kakšno razpotje in si bomo lahko vmes malce odpočili ter se odločili kam naprej,« jima je Paul še vedno umirjeno pojasnjeval.

	 Tim in Dorian sta se dvomeče spogledala, ampak ker nista imela boljšega predloga, sta prikimala.

	 »Kar ti pojdi prvi, ker je predlog tvoj, pa bomo videli, kako bo šlo!« je Dorian zagodrnjal.

	 Paul je samo prikimal in se takoj spravil v zračnik. Začel je počasi in previdno, vendar pa, ko je osvojil občutek, kako trdno je moral pritiskati ob stene, da mu ne bi zdrsnilo, je spuščanje pospešil.

	 Vsake toliko se je oglasil in jima zaklical:

	 »Dobro sem, kar gre!«

	 Ko se je zadnjič oglasil, jima je sporočil:

	 »Še malo pa bom dosegel novo razpotje! Pridita dol, najprej eden in potem drugi! Ko osvojita tehniko, vama bo še všeč postalo!«

	 »Stari, če zdaj ne greva dol, me je sram vseh pustolovščin, ki sva jih že preživela!« je Tim nasršeno planil proti Dorianu.

	 »Seveda greva dol,« se je Dorian, odkar so bili v težavah, prvič sproščeno nasmehnil. »Menda ja ne bova dopustila, da bi naju v nečem, kar sva midva že dolga leta počela, premagal popoln zelenec!«

	 Tim se je sproščeno zahihital, kot bi si oddahnil, ker Dorian ni bil več videti slabe volje, a je že v naslednjem trenutku presenečeno utihnil, ker se je iz zračnika pod njima zaslišal Paulov glas.

	 »Popoln zelenec?« je Paul nejeverno ponovil. »Ph, ko sta se vidva povsem na divje kot kakšni opici plazila po vejevju, sem jaz pri tabornikih pod strokovnim vodstvom izdeloval bivake, jedel tisto, kar sem našel in spal med divjimi živalmi!«

	 »Oprosti, no!« se mu je Dorian opravičil. »Vidim, da sva te podcenjevala,« je zamrmral in se takoj spustil v cev.

	 Šlo mu je hitro ... Slaba volja ga je skoraj že povsem prešla pa tudi roke ga niso več bolele in ni bilo dolgo, ko se je iz zračnika oglasil:

	 »Tim na vrsti si!«

	 Tim se je spravil v zračnik. Z rokama in nogama se je močno uprl v stene, a se je na vsem lepem preprosto spustil. Začel je vedno hitreje drseti in kmalu je švignil mimo prijateljev, ki sta s skrčenima nogama sedela na razpotju, vsak v svoji cevi.

	 Drsel je vedno hitreje in se zabaval, kot bi bil na toboganu. Ravno, ko ga je zaskrbelo, ker je pomislil, da pa se bo nekje vseeno moral nekako ustaviti, samo da ni vedel, kako, je z nogama prebil rešetke na koncu cevi in kot topovska krogla silovito priletel iz zračnika.

	 Negibno je obležal tam, kjer je pristal, ker še ni dojel, kaj se mu je pravzaprav zgodilo in nejeverno strmel v odprtino zračnika visoko nad sabo v stropu.

	 Globoko je zajel sapo, privzdignil glavo in končno pogledal, kam je priletel ... Ležal je v ogromnem kovinskem zabojniku, globoko zakopan v kup nekakšnih tekstilnih odpadkov.

	 Počasi je sedel in pogledal čez rob zabojnika ... Bil je v velikem prostoru z več prav takšnimi ogromnimi kovinskimi zabojniki, v kakršnega je priletel, le da je vsak bil napolnjen z drugačnimi odpadki ... V enem je videl naložen papir in kartonske škatle, v drugem plastiko, v tretjem kovinske kose in tako naprej vse do zabojnika, kjer je bilo odloženo zlomljeno steklo.

	 Ko je pomislil, kako bi se njegov padec lahko končal, če bi pod cevjo zračnika namesto zabojnika s tekstilnimi odpadki stal kateri drugi in bi pristal na primer v zdrobljenem steklu ali pa na kovinskih kosih, ga je kar stisnilo v želodcu. Stresel je z glavo, da bi si grozljivo predstavo, kaj bi se lahko zgodilo, odgnal iz misli.

	 Spomnil se je na Doriana in Paula, ki sta verjetno še vedno sedela v ceveh na razpotju in čakala njegovih napotkov. Prepričan je bil, da ga niti ne bi slišala, če bi se drl proti zračniku, ker sta bila nekaj nadstropij višje, zato je iz žepa potegnil mobilni telefon in Dorianu napisal sporočilo:

	 »Stari lahko se brez zaviranja spustita dol, ker bosta pristala na mehkem.«

	 Kmalu je prejel odgovor:

	 »Sprejeto! Najprej pride Paul, potem pa še jaz!«

	 Izkopal se je iz kupa pižam, odpadnih laboratorijskih plaščev, krp, rjuh in podobnih cunj in skočil iz zabojnika. Stopil je obenj in napeto pričakoval, kdaj se bosta prijatelja prikazala.

	 Ni bilo dolgo, ko je na kup krp ves nasmejan priletel Paul, a se je takoj, da bi se Dorianu umaknil, postavil pokonci in skočil iz zabojnika. Stopil je k Timu in potem sta oba strmela v zračnik in čakala, kdaj se bo Dorian prikazal.

	 Minila je dolga minuta, minili sta dve, a Doriana ni bilo od nikjer. Tim je že segel po mobilnem telefonu, da bi ga povprašal, ali se je kje zataknil, in če potrebuje pomoč, a so se prav tistega trenutka iz cevi povsem mirno prikazale njegove noge. Počasi se je spustil v zabojnik.

	 »Kod si pa hodil?« se je Tim razburil.

	 »Preštel sem jih,« je Dorian rekel in skočil iz zabojnika.

	 Tim in Paul sta se začudeno spogledala.

	 »Koga si preštel?« je Tim nejeverno vprašal, ker Dorian ni ničesar več rekel.

	 Dorian se je, kot da ga ne bi slišal, ogledoval in si resnobno otresal prah z oblačil, kot da bi bilo tistega trenutka najbolj pomembno to, da je bil videti urejen.

	 Končno si je prah le nehal otresati, pogledal začudena prijatelja in jima razložil:

	 »Preden sem se spustil v cev, sem z mobitelom posvetil navzgor po zračniku in preštel razpotja nad sabo in potem tista pod sabo. Če sem prav preštel, ker nisem prepričan, da je svetilka bila dovolj močna, je nad mano bilo še pet nadstropij, pri padanju pa smo jih prečkali štiri.«

	 »Pametno stari!« je Paul kar planil. »Da se nismo tega že prej spomnili ... Torej zdaj vemo, da je center visok devet nadstropij!«

	 »Ali pa še kakšnega več, če je pod nami še kaj,« je Dorian dodal, kot bi jima sporočal važno novico »ker ne moreš vedeti, ali smo resnično v zadnji kletni etaži!«

	 »Malo poglejta naokrog ... Prekleto srečo smo imeli!« je Tim vzkliknil. »Si predstavljata, kako bi bilo, če bi pristali v steklu ali pa na kovinskih ohišjih nekakšnih aparatur? Potem si Dorian zdaj ne bi čistil samo prah z oblačil, kaj ne?«

	 »Kje pa sploh smo?« je Dorian vprašal in se končno ozrl naokoli.

	 »Kaj pa vem,« je Tim skomignil z rameni. »Kdo bi vedel, kam smo zajadrali, ko smo se plazili po zračnikih? Mislim pa, da smo v kleti v nekakšnem zbirališču odpadkov.«

	 »Gremo naprej!« ju je Paul napeto opozoril, ker se mu je zdelo, da sta se prijatelja nekoliko preveč sprostila in razgovorila. »Mislim, da sem zunaj slišal glasove. Čeprav smo do zdaj še kar imeli srečo, moramo biti oprezni še naprej.«

	 »Prav imaš, gremo!« se je Tim v trenutku streznil in takoj stopil k vratom.

	 Pozorno so prisluhnili, in ko z druge strani vrat niso ničesar slišali, jih je Tim previdno odprl in glavo potisnil ven.

	 »Ooo!« je presenečeno zajel sapo, ko je tik ob vratih zagledal vrata dvigala in ob njih, takoj na drugi strani, še ena. »Ekološko ločevanje odpadkov!« je glasno, kot bi hotel sam sebi potrditi, da je natanko vedel, kje so se znašli, prebral na vratih, kjer je izstopil, jadrno stopil mimo dvigala in prebral še tablico na vratih na drugi strani, »Skladišče kirurške opreme in kemikalij!«

	 Dorian si je na nasprotni steni že ogledoval vrata s čisto majhno tablico, na kateri je pisalo, Izhod. Ko se je že hotel pognati tja, ga je Tim zgrabil za komolec in ustavil.

	 »Tja ne moreš, to ni izhod!« mu je šepetaje razložil. »Zdaj natanko vem, kje smo!« je rekel, odprl vrata, na katerih je pisalo, Skladišče kirurške opreme in kemikalij in vstopil. »Že zadnjič me je mikalo, da bi pogledal, kaj je tu notri,« je rekel prijateljema, ki sta takoj vstopila za njim.

	 Bil je manjši prostor, poln polic, na katerih je bilo zloženo povsem novo še v plastične prosojne vrečke zavito orodje, kakršnega uporabljajo pri kirurških posegih in veliko reagenčnih steklenic, ki so bile opremljene z etiketami s podatki o vsebinah in skoraj na vseh so bile narisane smrtne glave.

	 »Ne dotikajta se ničesar!« je Dorian planil.

	 »Ne skrbi, prav dobro vem, kaj pomeni, če je na etiketi smrtna glava ... Pa tudi, da razumeš tak simbol, ti ni treba biti ravno pretirano pameten!« se je Paul samozavestno nasmehnil. »Moja starša sta delala z nevarnimi snovmi!«

	 Malo so se še razgledali po policah, in ker ni bilo ničesar, kar bi jim lahko prav prišlo, so skladišče zapustili.

	 »Tja ne bomo hodili,« je Tim rekel in pokazal v desni del hodnika proti vratom z oznako, Arhiv. »Verjemita mi, da ni primeren prostor, kjer bi se lahko skrili, pa tudi izhoda ni. Preostane nam še edino, da si ogledamo, kaj je za tistimi vrati, kjer piše, Biološki odpadki. Morda pa tam najdemo, kakšen izhod.«

	 »Govoriš, kot da bi tukaj že bil!« se je Dorian zajedljivo obregnil obenj. »Kje pa sem bil jaz, ko so nam razkazali center? A sem tisti dan šprical šolo ali kaj?«

	 »Saj sem bil!« mu je Tim prepričljivo zatrdil. »Saj sem vama že povedal, da natanko vem, kje smo, ampak pustimo zdaj razlage. Kdaj drugič, ko bo bolj primeren čas, vama povem kaj več o tem.«

	 Čeprav je vse tri že zaradi namena prostora, ki ni obetal ničesar prijetnega, prevzela tesnoba, so stopili k edinim vratom v skrajnem levem delu hodnika. Za trenutek so neodločno obstali pred njimi, potem pa je Tim previdno prijel za kljuko in jih čisto malo odrinil. Prisluhnili so, in ko izza vrat ni bilo ničesar slišati, jih je široko odprl.

	 Vanje je bušnil hladen zrak, kot bi Tim odprl hladilnik in zaslepila jih je tako močna svetloba iz reflektorjev na stropu, da so priprli oči in si jih zaščitili z dlanmi.

	 Mežikajoč so vstopili, za sabo zaprli vrata in negotovo obstali pred njimi. Ko so se jim oči nekoliko privadile na močno svetlobo, so ugotovili, da so vstopili v ogromen prostor, širok morda za kake štiri razrede, v kakršnem so poslušali predavanja. Kamorkoli so pogledali, so v dolgih vrstah tesno druga ob drugi bile postavljene ozke kovinske mize na kolesih, na katerih so ležale z zadrgo zaprte črne polivinilaste vreče.

	 Vsi trije so se zgroženo stresli, pa ne zaradi mraza, ampak ker jih je spreletel srh, saj so te vreče bile videti prav takšne, kakršne so videli na televiziji uporabljati forenzike, da so na kraju zločina vanje pospravili umrle.

	 Ampak teh miz z vrečami je bilo ogromno, veliko preveč, da bi jih sploh lahko prešteli!

	 Še zmeraj so kot okamneli, zgroženo stali pri vratih.

	 Prvi se je zganil Dorian in naredil korak proti najbližji mizi. Na rob polivinilaste vreče je bil pričvrščen listek. Kljub tesnobnemu občutku ga je prijel z dvema prstoma, obrnil in prebral, kar je pisalo na njem:

	 »Ime: Liam Green Flay

	 Poklic: vojak

	 Nadarjenost: izreden sluh

	 Vzrok smrti: sevanje

	 Prostovoljec: negativno.«

	 Zmrdnil se je, ker mu prebrano ni ničesar razjasnilo, razen, da je zdaj že bil povsem prepričan, da so v vrečah resnično bila trupla. Pomaknil se je k sosednji mizi in z zanimanjem prebral tudi listek na tej vreči:

	 »Ime: Rina Ziani

	 Poklic: gospodinja (brezposelna)

	 Nadarjenost: izredna telepatska sposobnost

	 Vzrok smrti: sevanje

	 Prostovoljec: negativno.«

	 Vedno hitreje se je pomikal od mize do mize in radovedno prebiral listke na vrečah. Nobeno ime mu ni bilo znano, a je začudeno ugotavljal, da ni nihče bil prostovoljec in da so vsi umrli zaradi sevanja.

	 »Tukaj nekaj ne bo prav!« je nenadoma planil. »Vsi so umrli zaradi sevanja in nihče ni tukaj, ker bi si želel!«

	 »Kaj si rekel?« ga je Paul skoraj brez sape vprašal. »Sevanje?«

	 »Ja, tako tukaj piše,« mu je Dorian zatrdil. »Ampak nekaj ne bo v redu!« je ponovil, medtem ko se je premikal med mizami s trupli in z listkov prebiral podatke.

	 Paul se je v trenutku odlepil z mesta ob vratih, kjer je do zdaj ves zgrožen stal. Pristopil je h kovinski mizi in z listka prebral podatke. Začel je, še hitreje kot Dorian, med mizami begati sem ter tja.

	 Tim je ostal pri vratih, ker enostavno ni želel vedeti, kdo so bili tisti, ki so bili ujeti v teh črnih polivinilastih vrečah, in zakaj so umrli. Začudeno je opazoval običajno tako umirjenega Paula, ki je tekal od mize do mize, a je tudi pozorno prisluškoval v zunanjost, da bi prijatelja lahko še pravočasno opozoril, če bi kaj zaslišal s hodnika.

	 »Nick, Dina, Helen, Dan, Elizabeth ...« je Paul kriče bral, ko je begal do mize do mize.

	 Nenadoma je obstal kot vkopan in umolknil. Med prsti je držal listek in odsotno, nepremično strmel vanj.

	 Tim in Dorian sta se vprašujoče zastrmela vanj, a ko se je Paul zamajal in je bilo videti, kot da bo omedlel, je Tim v trenutku pozabil na prisluškovanje v zunanjost in stekel k njemu. Tudi Dorian je že bil ob njem. Paul je bil v obraz ves bel in videti je bilo, kot da se okolice sploh ne bi zavedal. Fanta sta ga zgrabila in podprla, tik preden se je zgrudil. Dorian si je, da bi ga lažje podpiral, njegovo roko položil čez ramena, Tim pa je z zanimanjem pogledal, kaj je pisalo na listku, da se je Paul tako zlomil. Glasno ga je prebral:

	 »Ime: Bridget Lyon

	 Poklic: brezposelna

	 Nadarjenost: mati objekta 16230

	 Vzrok smrti: sevanje

	 Prostovoljec: pozitivno.«

	 »A se ne piše tako Paul?« je osuplo vprašal.

	 Dorian je samo nemo prikimal.

	 Obema je bilo takoj jasno, da je Paul našel mamo.

	 »Meni pa je rekel, da se mama zdravi v centru,« je Dorian nekako obtožujoče rekel, a je takoj spravljivo dodal, »verjetno je res bil prepričan, da se zdravi tam!«

	 »Ja, saj veš, da v Organizaciji lažejo!« je Tim planil. »Se spomniš, da so tudi meni lagali, da se moja mama zdravi v centru, a je takrat že bila pokopana!«

	 Fanta sta stala pred ozko kovinsko mizo na kolesih in nemo, zamaknjeno strmela v črno polivinilasto vrečo. Dorian je trdno podpiral Paula, ker je Paul še vedno bil ves onemogel in ni bil sposoben niti sam stati.

	 S hodnika so zaslišali glasove, kot bi se po njem približevala skupina ljudi.

	 »Kaj bomo naredili?« je Dorian negotovo zašepetal.

	 Tim je panično pogledal po mrtvašnici, a ni opazil ničesar, kamor bi se lahko skrili ... Nobene omare ali kakih drugih vrat, ki bi jim omogočila pobeg. Edino, kar je bilo v tem prostoru, poleg kovinskih miz na kolesih, videti, je bila velika rdeča gumijasta loputa na steni.

	 Hitro je stopil tja in jo radovedno privzdignil ... Loputa je v zidu kakega pol metra od tal prekrivala vhod v nekakšen jašek, širok približno za širino zajetnega odraslega človeka, ki se je z rahlim nagibom spuščal. Čeprav je iz jaška vanj bušnil neznosen smrad in niti ni vedel, kam je vodil, je vedel, da bodo morali tvegati, ker je ta jašek bil edino, kamor bi se sploh lahko umaknili.

	 »Hitro sem noter!« je zaklical Dorianu, ki je še vedno ves otrpel stal ob mizi, kjer je Paul našel mamo, in preplašeno strmel v vrata.

	 Dorian se je v trenutku zganil. S Paulom na ramenih, čeprav še sam ni vedel, od kod je jemal moč, je med kovinskimi mizami zdirjal proti Timu, ki je stal ob nekakšni rdeči gumijasti loputi v ozadju mrtvašnice.

	 »Jaz grem prvi, potem spusti Paula in na koncu pridi še ti!« mu je Tim že napeto naročal, še preden je Dorian prišel do njega, in ne da bi počakal na odgovor, se je takoj spravil v jašek. »Glej, da boš loputo spet namestil!« je še zaklical, preden se je odrinil in zdrsel po jašku navzdol.

	 Drsel je po nekakšni spolski, lepljivi, zdrizasti snovi. Smrad je bil neznosen. Hlastal je za zrakom in solzile so se mu oči. Vsakič, ko je smrdeči zrak zajel v pljuča, mu je obrnilo želodec. Potegnil si je majico čez nos, a se neznosnega smradu ni mogel ubraniti.

	 Že je premišljeval, da ne bo zdržal, ko je pod njim nenadoma zmanjkalo trdne podlage. Zdrsnil je iz jaška in se potopil v neko tekočino.

	 Nemudoma je splaval na površje in se razgledal ... Bil je v nekakšnem ogromnem, zaprtem zbirnem bazenu, nekakšnem kontejnerju iz skoraj prosojne plastike, polnem smrdeče, goste godlje. Obračalo mu je želodec, kašljal je in pljuval, ker je imel občutek, da je usta in grlo imel polna ogabne packarije, ki se mu je zajedla tudi v vsako poro na koži.

	 Odmaknil se je, da ne bi Dorian in Paul pristala na njem, ko bosta priletela iz jaška.

	 Dorian je Paula stlačil v jašek, se mu usedel za hrbet in si ga potegnil v naročje. Oklenil se ga je z nogama in ga z eno roko močno prijel pod pazduho, z drugo pa je potegnil gumijasto loputo, da je vhod zakril. Močno se je odrinil in s Paulom sta že po kakem metru drsela kot po toboganu.

	 Ni bilo dolgo, ko sta tik ob Timu hkrati čofnila v zbirni bazen.

	 Dorian je s Paulom, ki ga je še zmeraj trdno držal, splaval na površje. Zadrževal je sapo in takoj odplaval k odtočni cevi na drugi strani zbirnega bazena. Za sabo je vlekel Paula, ki mu je Tim držal glavo nad gladino, da se ne bi pogreznil v smrdečo brozgo.

	 Dorian je s Paulom na hrbtu vstopil v tako veliko odtočno cev, da se je lahko skoraj povsem izravnal. Packarija iz zbirnega bazena mu je tukaj segala samo do sredine meč. Odtočna cev je bila kratka, in ko je na koncu naletel na kovinske mrežaste rešetke, ki so zadrževale umazanijo, da ne bi iztekala iz nje, je tako silovito brcnil vanje, da so kar odletele z roba.

	 Na drugi strani odtočne cevi je bil še kar širok kanal, poln vode, v katerega je počasi dotekala smrdeča voda iz zbirnega bazena.

	 Dorian je s Paulom v rokah skočil v kanal, in ko sta izplavala na gladino, je hlastno zajel zrak, a sta voda in zrak tudi tukaj še vedno gnusno smrdela. Hitro je odplaval na drugo stran in Paula zvlekel na breg. Čeprav Paul ni kazal znakov življenja, ga je pustil ležati v travi na bregu in se takoj vrnil v kanal, da bi pomagal plavati še Timu, ki je že tudi bil videti povsem onemogel, a je Tim vseeno še bil toliko pri močeh, da ko sta priplavala k bregu, se je sam zvlekel na travnato obrežje.

	 Tim je kleče, oprt na roki hlastal za zrakom. Kašljal je in pljuval, potem pa je v loku izbruhnilo iz njega.

	 Dorian ga je prijel pod pazduhami in ga zvlekel dalje od kanala na sredino travnika.

	 Tim je nekajkrat globoko zajel svež zrak in takoj se je bolje počutil. Čez nekaj trenutkov je že toliko prišel k sebi, da se je kar po kolenih odplazil k Dorianu, ki se je malo stran sklanjal nad še zmeraj nezavestnim Paulom, in ga poskušal oživiti. Takoj mu je priskočil na pomoč ... Paula sta prevalila na hrbet in mu privzdignila brado. Tim mu je s sklenjenimi dlanmi enakomerno pritiskal na sredino prsnega koša, pri čemer je glasno štel, ker mu je Dorian po vsakem tridesetem pritisku dvakrat upihnil zrak v pljuča.

	 Zdelo se jima je, da sta ga že neskončno dolgo oživljala in bala sta se, da sta ga izgubila, ko je Paul naposled zagrgral in zakašljal. Hitro sta ga obrnila na bok ... Iz ust se mu je izlila umazanija.

	 Paul je še nekajkrat zakašljal in počasi odprl oči. Odsotno je pogledal premočena in z zeleno sluzjo prekrita prijatelja.

	 »G-Gremo!« je planil in že naslednjega trenutka se je kobacal na vse štiri.

	 »Mislim,« je Dorian presenečeno rekel, »ta pa je res nekaj posebnega ... Še dobro ni zadihal, pa že hoče naprej!«

	 Fantje so se z zadnjimi močmi majavo postavili na noge. Drug drugega so podpirali, da se kateri ne bi spet zgrudil.

	 »A si ti tudi ugotovil, da smo ob kanalu, kjer sva našla Lucy?« se je Dorian osuplo obrnil k Timu.

	 Tim je pogledal okoli sebe, kot bi se šele zdaj zavedel okolice ... Na drugi strani kanala je zagledal nasip z veliko odtočno cevjo, s katere je Dorian brcnil rešetke, in v daljavi most, na katerem je Organizacija postavila zapornice, ki so zapirale edini izhod iz doline.

	 »Aha,« mu je prikimal, da mu je bilo jasno, kje so bili. »Gremo! Previdno se bomo morali splaziti do mostu in potem pod njim in še naprej do vasi. Pomagaj Paulu, ker bomo spet morali v ta smrad!«

	 Še sreča, da travnatih bregov kanala ni nihče kosil, ker so se tako lahko bolj prikrili ... Sredi belega dneva so se ob kanalu potuhnjeno plazili skozi visoko, gosto travo in grmičevje, a so tam, kjer je obrežje bilo neprehodno, znova morali v kanal in zabresti v smrdečo vodo. Paziti so morali, da jih ne bi kdo opazil, saj so hodili po predelu, kamor nihče od vaščanov, odkar je v Marlonu oblast prevzela Organizacija, nikoli ni hodil, zato bi se vsakomur, ki bi jih zagledal, zdeli sumljivi.

	 Mimo mostu niso mogli drugače, kot da so se spet spustili v umazano, smrdečo vodo, ki jim je segala skoraj do pasu, se tiho splazili pod mostom na drugo stran in potem ob bistrem potoku, ki tukaj na srečo ni več smrdel, po gosto zaraslem obrežju proti vasi. Na nekaterih neprehodnih mestih pa so se še zmeraj morali spustiti v strugo.

	 Dorian je podpiral Paula, ki ga je le še tu pa tam zaneslo, Tim pa je hodil zadnji in ves čas oprezal po okolici.

	 »Gremo k meni,« je predlagal. »Lize ni doma, pa tudi če bi bila, bi nas prav gotovo razumela in nam priskočila na pomoč.«

	 Pribredli so do prvih hiš na obrobju vasi. Zapustili so strugo potoka in se neopaženo izmuznili na ozke vaške ulice. Ko so srečno, ne da bi jih kdo opazil, prispeli do Timove hiše na drugi strani vasi, je Tim takoj odklenil vrata.

	 Vsi trije so kar planili v vežo.

	 »Pokaži Paulu, kje je kopalnica!« je Tim vzkliknil in odhitel v svojo sobo.

	 Pobrskal je po omari, si naložil velik kup svežih oblačil in jih odnesel v dnevno sobo.

	 Paul se je kmalu vrnil iz kopalnice, ovit samo v brisačo. Rahlo je zardel, pogledal v tla, in kot bi se hotel opravičiti, je z zadrego rekel:

	 »Tistih mokrih, smrdečih cunj nisem več mogel navleči nase!«

	 »Malo pobrskaj po tistem kupu,« mu je Tim rekel, ko mu je razumevajoče prikimal in pokazal na naslanjač, kamor je oblačila odložil. »Upam, da boš kaj našel, kar ti bo prav.«

	 Medtem se je iz kopalnice vrnil tudi Dorian, prav tako ovit samo v brisačo, in ne da bi Timu bilo treba, karkoli mu reči, si je kar sam začel izbirati oblačila.

	 Nazadnje je še Tim smuknil v kopalnico.



	* * *



	 Fantje so urejeni in kolikor toliko že pri močeh sedeli v kuhinji. Molče so srkali vroč, dišeč čaj, ki ga je Tim pripravil iz maminih posušenih zelišč, vsak zatopljen v svoje misli.

	 »Kaj pa zdaj?« se je Tim zdrznil.

	 Dorian, ki si je naslonjen na mizo z roko podpiral glavo, je samo utrujeno skomignil z rameni.

	 »Pojdimo do šole,« jima je Paul predlagal.

	 »Saj nisi pri pravi!« se je Dorian, ki je spet kar nekako ves oživel, razburil. »Upam, da ti tista svinjarija ni škodila! Komaj smo se rešili, ti pa bi spet rinil tja!«

	 »Ja, gospod, Franklin, nam bo pomagal,« mu je Paul povsem umirjeno odgovoril.

	 »Zakaj pri milem bogu pa bi nam ravno on pomagal?« ga je Dorian osuplo vprašal. »Saj je vendar zaposlen v Organizaciji!«

	 »Ker je moj oče,« je Paul tiho rekel in povesil pogled, kot bi mu bilo nerodno.





TEMNA RESNICA


	 Dorian se je z odprtimi usti nevljudno zastrmel v Paula, a ko ga je prvi šok prešel, se mu je le nasmehnil. Takoj mu je postalo jasno, zakaj je gospod, Franklin z njimi bil tako prijazen.

	 »Niti na kraj pameti mi nikoli ne bi padlo, da je kaj takega sploh mogoče!« je Tim osuplo rekel in nejeverno zmajal z glavo. »A se gospod, Franklin, ne piše nekako drugače?«

	 »Ja, Doolittle,« je Paul prikimal. »Očetovi predniki, no seveda moji tudi, so mogočni plemiči. Očetova starša sta nasprotovala njegovi izbiri, ker mama ni plemiške krvi, in ko sta se kljub temu poročila, ni smela prevzeti njihovega priimka. Obdržati je morala priimek, Lyon in jaz se pišem po njej. Starih staršev sploh ne poznam. Oče mi je povedal, da ko sem bil še čisto majhen, sva samo enkrat bila pri njiju na obisku, ampak očitno mu poroke z mamo nista odpustila, ker ju nismo nikoli več niti omenili.«

	 »Oprosti,« se mu je Tim sočutno opravičil.

	 »Nič hudega, saj nista mogla vedeti,« mu je Paul umirjeno odgovoril. »Predlagam, da stopimo do očeta. Verjamem, da bo našel kakšno rešitev in nam pomagal.«

	 Tim in Dorian sta mu prikimala, saj se tistega trenutka nista mogla domisliti ničesar boljšega. Ne nazadnje je gospod, Franklin, bil član Organizacije in prav gotovo jih bo lažje spravil spet v šolo, kot bi to izvedli sami.

	 Odpravili so se proti centru. Hodili so molče in vsak je bil zatopljen v svoje misli.

	 Tim je poln gneva premišljeval o Organizaciji. Iz dneva v danjo je bolje spoznaval in jo zato tudi bolj sovražil in prav želel si je, da bi v šoli spet in še večkrat zabredel v težave, ker bi jim kakšno pošteno zagodel.

	 Tudi Dorian je bil podobnih misli, le da je on na vse malce bolj prizanesljivo in s trohico razumevanja gledal. Prepričan je bil, da v to zaroto pa le niso mogli biti vpleteni vsi profesorji, a kljub temu je v sebi občutil velikansko jezo.

	 Paul je hodil kot mesečen, ker je ves čas pred očmi imel samo kovinsko mizo na kolesih, s črno polivinilasto vrečo in kartončkom z maminim imenom na njem. Kar je doživel v mrtvašnici, ki jo je center poimenoval, Biološki odpadki, ga je grozovito prizadelo. Čeprav je navidezno bil umirjen in močan, je v sebi nosil strašansko žalost in jezo.

	 »Pozdravljeni, a se nismo danes zjutraj že srečali?« jih je gospod, Franklin, pri vhodu v center prijazno nagovoril. »Ali pa je to morda bilo včeraj?« se je še malce sprenevedal. »Kako pozabljam!« je vzkliknil, kot bi se jim hotel opravičiti. »Fantje, kam ste namenjeni?«

	 Nihče se na njegovo sproščeno besedičenje ni odzval ... Tim in Dorian sta samo resnobno molčala, Paul pa je takoj tesno stopil k njemu in brez sprenevedanja napeto izstrelil:

	 »Ata nujno ti moramo nekaj povedati!«

	 Frankov izraz na obrazu se je v trenutku spremenil. Ves se je izravnal in izbočil prsi, tako da ni bil nič več videti zgrbljen, slaboten možakar.

	 »Kaj je narobe Paul?« ga je resnobno, a mehko vprašal. »Se je kaj zgodilo?«

	 Ko mu je Paul hotel povedati, da je našel mamo, so ga premagala čustva. Po licih so se mu udrle solze in iz sebe ni spravil niti besede.

	 »Se lahko kje na samem pogovorimo?« mu je Dorian priskočil na pomoč in s pogledom na skrivaj pomenljivo ošvrknil kameri na obzidju v bližini vhoda. »Bojim se, da ne bi bilo dobro, če bi nas kdo slišal.«

	 »Stopimo noter,« je Frank, ki je Dorianov namig takoj razumel, resnobno rekel.

	 Spustil jih je v svojo malo sobo ob vhodu, kjer je z računalnikom nadzoroval prihode in odhode dijakov in zaposlenih.

	 Ko se je usedel, je Dorian takoj sedel na mizo tik ob njem, se zaupno nagnil k njemu in mu začel tiho pripovedovati.

	 Dolgo je govoril o vsem, kar so doživeli, a se je tudi njemu naredil cmok v grlu in je, ko je prišel do trenutka, ko so vstopili v mrtvašnico, ali kakor jo je center, P.S.I. strokovno poimenoval, Biološki odpadki, umolknil.

	 Takrat je vskočil Tim ... Opisal mu je kovinske mize na kolesih, natovorjene s črnimi polivinilastimi vrečami, označenimi s kartončki s podatki o umrlih. Obzirno mu je sporočil, koga je Paul med njimi našel in kako so se rešili, a ko mu je hotel opisati, kako je bilo v zbirnem bazenu, je Dorian moral spet prevzeti, ker se sam dogajanja v zbirnem bazenu pa vse do trenutka, ko ga je Dorian zvlekel na sredino travnika in sta potem oživljala Paula, ni povsem zavedal.

	 Frank jih je molče, pozorno poslušal, a bolj, kot se je njihova pripoved približevala h koncu, bolj mrko je strmel predse.

	 »In potem smo se pri meni doma oprhali in uredili, da smo zdaj lahko tukaj,« je Tim spet prevzel in zaključil pripoved. »Zavedamo se, da smo marsikaj narobe naredili, ampak tako ne morejo delati z nami, saj nismo zločinci ali pa poskusni zajci!« je jezno vzrojil.





	 Frank je planil pokonci. Spodnja čeljust mu je kar drgetala, ker je tako krčevito stiskal zobe. V njem je vrelo. Dejstvo, da so mu v Organizaciji prikrivali ženino smrt in da je bila zabeležena kot, prostovoljka, ga je močno potrlo, a je njegova jeza bila še veliko večja.

	 Fantje so prišli k njemu po pomoč, zato jim ni mogel kazati svojega razburjenja. Hotel se je prej zbrati, preden bi jim karkoli rekel, zato je globoko zajel sapo in priprl oči.

	 Ko je tako samo nepremično stal in jezno stiskal pesti, ga je Paul prijel za roko in mu prepričljivo zatrdil:

	 »Ata resnico smo ti povedali! Res se je vse tako zgodilo, verjemi nam!«

	 Frank se je sunkovito zdrznil in odprl oči. Paula je prijel okoli ramen in ga krčevito stisnil k sebi.

	 »Če ti kadarkoli že nisem česa verjel, pa ti zdaj verjamem prav vsako besedo ... Seveda vam bom pomagal!« mu je mehko rekel in jim takoj začel pripovedovati, česa se je domislil. »Šli boste z menoj v center. Vstopili bomo po poti, ki jo poznamo in imamo dostop do nje le varnostniki, vendar pa me pozorno poslušajte!« je svareče povzdignil glas, in kot bi hotel poudariti tveganje, ki jih je čakalo, se je za trenutek pomenljivo, napeto zastrmel v vsakega posebej. »Spravil vas bom v sanitarni prostor v bližini vašega razreda, samo da mu bom malce onesposobil sistem za odpiranje vrat, tako da se bo zdelo, da ste tam ostali ujeti. Takoj, ko vas bodo rešili, morate zaigrati, kot da ste po nekaj urah ujetništva že povsem onemogli, kar vam niti ne bo težko, če pomislim, skozi kakšno svinjarijo ste morali v tistem zbirnem bazenu. Ko vas bodo zasliševali, jim povejte, da ste šli le na stranišče in se brez kartic, glede na to, da so še vedno v vaših torbah, niste mogli vrniti, ker so se vrata stranišča zataknila. Sicer niso zvočno izolirana, a očitno vaših klicev na pomoč ni nihče slišal, zato vam ni nihče mogel prej pomagati,« jih je pripravil na najbolj verjeten scenarij, ki bo sledil, da bodo lahko rešiteljem usklajeno lagali. »Paul in Dorian, vidva imata kartici še vedno v torbah v razredu. Kar od tod bom takoj zdaj preveril, če sta še zmeraj tam. Tim ti pa jo imaš pri sebi in verjetno si še zmeraj prijavljen kot dr. Core. Moral jo bom dekodirati in te prijaviti s tvojim imenom, vendar je ne smem že zdaj, ker bi te kar hitro izsledili, saj vas išče vsa razpoložljiva sila centra. Ampak to bomo uredili kasneje, šele, tik preden vas bom zaprl v stranišče. Na poti, kamor vas bom zdaj peljal, moramo biti skrajno oprezni in hitri! In prosim, nikoli več kasneje ne iščite te poti, ker je strogo nadzorovana! Zato, da jo bomo zdaj lahko uporabili, bom moral zamrzniti varnostne kamere!«

	 Frank se je usedel za računalnik. Paul se je takoj sklonil k njemu, da bi mu pomagal, a mu je oče le odkimal in zamahnil z roko, da ni treba in že naslednjega trenutka je bil v sistemu centralnega računalnika.

	 Njegovi prsti so s takšno hitrostjo leteli po tipkovnici, da fantje enostavno niso mogli verjeti svojim očem. Neznane kode je s tolikšno naglico vpisoval, da jih je računalniškemu ekranu komaj uspevalo prikazovati. Po Timovem in Dorianovem mnenju je kodiranje izvajal v zelo zapletenem jeziku, vendar pa je pisal tako, kot da drugega v življenju ne bi nikoli počel. Ne samo na Tima in Doriana, temveč tudi na Paula je naredil tolikšen vtis, da so vsi trije po malem imeli odprta usta.

	 »Tako, pripravljeno je! Imamo samo pet minut časa ... Kamer nisem mogel zamrzniti za dlje, ker bi opazili! Že zdaj tvegamo, da bo kdo postal pozoren nanje, da so izklopljene!« jim je Frank napeto razložil in takoj stopil iz vratarnice. »Pojdimo!« je vzkliknil, a namesto da bi stekel po tlakovani poti proti strmim stopnicam, se je pognal ob obzidju do skrajnega desnega roba ploščadi, se tam obrnil proti šoli in nadaljeval proti prepadu.

	 Fantje so hiteli za njim in nejeverno pogledovali proti skrajnemu desnemu robu prepada, ker tam ni bilo videti ničesar, da bi ga lahko premostili in vstopili v zgradbo centra, P.S.I., a ni nihče ničesar rekel ali spraševal, ker so se že prej odločili, da se bodo prepustili Frankovi pomoči.

	 Šele ko so se ustavili pred robom prepada, so opazili tri stopnice, ki so se spuščale do kovinskega mostička, ki je malo nižje od roba ploščadi prečkal prepad. Z drugo stranjo je bil malo pod napuščem strehe vpet v pročelje zgradbe, čeprav tam ni bilo videti nobenih vrat.

	 Frank se je spustil k mostičku, ga prečkal in na pročelje prislonil kartico ... Del stene v velikosti vrat se je ugreznil navznoter in pomaknil vstran.

	 »Noter!« jim je resnobno ukazal in počakal na mostičku, da so fantje vstopili.

	 Ko je kot zadnji vstopil, so se vrata za njim zaprla.

	 Znašli so se na dolgem, tako ozkem hodniku, da so lahko hodili samo drug za drugim. Tik pod stropom so bile povsod nameščene varnostne kamere, a jih je prej Frank zamrznil, zato male rdeče lučke niso svetile.

	 S hitrimi koraki so se drug za drugim pomikali po hodniku, ki je vsake toliko spremenil smer. Na koncu so ga zapirala ozka kovinska vrata.

	 Frank se je pred njimi ustavil in fantom šepetaje rekel:

	 »Tukaj, za temi vrati, so stopnice, po katerih se bomo spustili do hodnika v nadstropju, kjer je vaš razred. Ampak fantje, hodite tiho kot miši, ker nas sicer zlahka izsledijo!«

	 Vsi trije so mu samo napeto prikimali.

	 Skozi ozka vrata so stopili na mali podest, ki se je držal polžastih kovinskih stopnic, ki so bile spiralno speljane okoli debelega, prav tako kovinskega droga. Ko so pogledali v globino, se jim je kar zvrtelo, ker je stopnišče verjetno bilo tako visoko, kot je bila visoka celotna zgradba. Vsake toliko se je stopnišča ob strani držal prav takšen manjši kovinski podest, na kakršnem so stali.

	 Začeli so se spuščati po stopnišču in fantom se je že prav kmalu pošteno zvrtelo.

	 Dorian se je ustavil, se oprijel ograje, in ko je pogledal navzdol, se mu je še bolj zvrtelo, ker je resnično bilo globoko in stopnišču ni bilo videti konca.

	 »Uh, se mi vrti!« je tiho rekel, ker se ni mogel zadržati, čeprav so Franku obljubili, da bodo tiho kot miške.

	 »Jap, meni tudi ... Komaj še hodim!« se je tudi Tim šepetaje oglasil.

	 »Oprostite, fantje, na to sem pa povsem pozabil,« se jim je Frank tiho opravičil. »Vsake toliko se zavrtite v nasprotno smer, kot hodite, pa se vam ne bo tako močno vrtelo.«

	 Fantje so poskusili. Vsake toliko se je, kdo ustavil na katerem od kovinskih podestov in se zavrtel okoli svoje osi v drugo smer ... Pomagalo je!

	 Končno je Frank s stopnišča sestopil na enega tistih podestov, ki so se ga vsake toliko držali, odprl ozka kovinska vrata pred sabo in na hitro pogledal levo in desno po prav takšnem ozkem hodniku, kot je bil tisti zgoraj pred stopniščem, potem pa je fantom namignil, naj mu sledijo. Popeljal jih je po hodniku dalje in se ustavil pred nekimi vrati. Ko so izstopili, so se znašli v, njim že znanem, belem hodniku s prepoznavnimi številkami vrat in napisi na tablicah.

	 Fantje so se začudeno spogledali, ker jim je šele zdaj postalo jasno, kako so se varnostniki, ko so jih učitelji potrebovali, vedno lahko kar pojavili od nikjer, ko pa jih dijaki niso nikoli videli tekati po sprejemni avli ali hodnikih po šoli. Da bi lahko obstajali takšen prikriti prehod in ozki hodniki, ki so bili speljani naokoli po nadstropjih šole, ne bi nihče od njih nikoli niti pomislil.

	 Ustavili so se pred vrati stranišča, nekaj metrov stran od vrat, kjer je v razredu, 719 potekal pouk.

	 »Tako fantje, zaprl vas bom v ta toaletni prostor. Zmočite si lase in obraze, tako da bo videti, kot da ste blazno potni. Stranišče nima prezračevalnikov in odpiranje oken lahko aktivirajo le zaposleni. Razbijajte po vratih kot zmešani in globoko dihajte. Ko vam odpremo, mora biti videti, kot da ste na robu smrti!«

	 »Saj smo res bili, mar ne?« je Dorian rekel in se pritajeno zahihital.

	 »Ste, ampak oni o tem ne smejo popolnoma ničesar vedeti! Smo se razumeli?« je Frank strogo nastopil in pogled zaskrbljeno uprl vanje.

	 »Gospod, Frank ...« se je Tim negotovo oglasil.

	 »Prosim, Tim?« se je Frank takoj odzval.

	 »Moja kartica!« ga je Tim vznemirjeno spomnil. »Rekli ste, da mi jo boste tukaj dekodirali. Sicer jo imam pri sebi, ampak je mokra in prepojena s tisto packarijo iz zbirnega bazena. Ne verjamem, da bo delovala!«

	 »Fant, ne skrbi!« ga je Frank takoj pomiril. »Dobiš mojo, zase pa bom kasneje sprogramiral rezervno kartico, ki jo imam v vratarnici.«

	 Iz žepa je potegnil svojo kartico, nemudoma sprogramiral registracijo na Tima, in ko mu jo je pomolil, je rekel:

	 »Če te vprašajo, zakaj nisi s svojo kartico odprl vrat, jim reci, da nisi nikjer našel čitalnika.«

	 Že medtem ko je še govoril, je poprijel za čitalnik na steni ob vratih in ga iztrgal iz nje. Vrgel ga je na tla in pohodil, da se je zdrobil. Pobral je kose in jih odvrgel v jašek za smeti v zidu.

	 »Čitalnika zdaj res ni več na steni, ker gre tja, od koder ste vi malo prej prišli,« je rekel, ko so kosi čitalnika izginili v temo jaška.

	 Takoj je zapustil stranišče in vrata za sabo zaloputnil. Pohitel je proti vratarnici, saj ga brez kartice niso smeli zalotiti.

	 Fantje so si nemudoma omočili obraze in lase, tako da so resnično bili videti prepoteni. Stopili so k vratom in prisluhnili v zunanjost, a od tam ni bilo ničesar slišati.

	 Preteklo je nekaj dolgih, napetih minut, preden so s hodnika zaslišali hrup, kot bi se po njem nekdo zverinsko drl.

	 »Alarm, alarm!« so prepoznali Frankov glas. »Koda 887_GK! Alarm, alarm!«

	 Fantje so z ušesi na vratih še kar pozorno prisluškovali, ker so pričakovali, da bodo prav kmalu na hodniku zaslišali hitre topotajoče korake iz vseh smeri ... In res so jih.

	 »Ste jih le ujeli! Kje pa so?« je veliko glasov pred vrati vse povprek vzklikalo.

	 »Koga?« so slišali Franka sprenevedati se. »A tiste tri fante, ki jih že celo dopoldne iščemo, mislite? Nisem jih ujel, niti videl jih nisem! Alarm sem sprožil, ker s tem sanitarnim prostorom nekaj ni v redu ... Senzorji sporočajo, da je koncentracija kisika močno upadla, ampak ko sem hotel odpreti vrata in preveriti, jih nisem mogel! Videti je, da so se zataknila in je nekdo ostal ujet v stranišču. Lahko, da je že nezavesten! Upam, da ni že mrtev!« je Frank z narejeno zaskrbljenostjo tik pred vrati razburjeno tulil, ker je hotel biti prepričan, da ga bodo fantje zagotovo slišali.

	 Tim, Dorian in Paul so se spogledali. Takoj so njegovo opozorilo razumeli, ker jim je namreč prej verjetno pozabil omeniti, da bi bilo bolj prepričljivo, če bi onemoglo ležali na tleh, ko jih bodo našli.

	 Nemudoma so se spustili na tla. Dorian se je ulegel tik ob vratih, kar tam, kjer so stali in prisluškovali, Tim se je pomaknil h kabini, se usedel na tla in se s hrbtom naslonil nanjo, Paul pa si je mesto našel pod umivalnim koritom. Vsi mokri in rdeči v obraze so čakali, da se bodo vrata odprla.

	 Zaslišali so nekaj silovitih udarcev po vratih, in ko je močno zapokalo in zahreščalo, so sunkovito odletela s tečajev in v stranišče je planila skupina varnostnikov. Nagnetli so se okoli fantov, ki so miže ležali, kot bi bili nezavestni, jih panično pograbili in jih jadrno odnesli ven. Na hodniku so jih odložili kar na tla pred sanitarnim prostorom, in še preden so se fantje zavzeli, sta se nadnje sklanjali ženski, srednjih let. Po vsej verjetnosti sta bili medicinski sestri, ker sta bili oblečeni v bela platnena kostima s smešnima čepicama na glavah.

	 Fantje so bili zadovoljni, ker jim je uspelo pretentati osebje šole, saj so še tik pred tem veljali za ubežnike in najbolj iskane dijake v centru.

	 Pretvarjali so se, da niso bili pri sebi, a so se morali prav truditi, da ne bi planili v smeh. Povsem so se sprostili, ker jim je pozornost, ki jim jo je osebje centra zdaj posvečalo, prav godila.

	 Medicinski sestri sta najprej oskrbeli Doriana ter mu na tilnik položili mokro mrzlo krpo, takoj za tem pa še Timu. Kot zadnjega sta z njo presenetili še Paula.

	 »Aaa!« je Paul vrisnil in se ves stresel.

	 Široko je odprl oči in ju zgroženo pogledal.

	 »Kdo si, kako ti je ime?« ga je medicinska sestra takoj strogo vprašala.

	 »K-Kdo s-sem ...« se je Paul, da jih ne bi razkrinkali, takoj začel sprenevedati, pri čemer ju je gledal, kot da bo vsakega trenutka bruhnil v jok. »Č-Če vi tega ne veste, k-kako p-potem pričakujete, da b-bom j-jaz vedel?« je z muko komaj izdavil, pri čemer je med vsako besedo globoko lovil sapo.

	 Medicinska sestra ga je sumničavo pogledala in mu na čelo položila roko.

	 »Saj ni čudno, da se mu blede, ker ima povišano telesno temperaturo,« je resnobno zašepetala kolegici.

	 Tim, Dorian in Frank, ki se je obrnil vstran, da ga ne bi kdo videl, so se kar kremžili od zadrževanega smeha, a sta Tim in Dorian še vedno vztrajala in oči trdno stiskala skupaj.

	 »Hitro!« je Frank panično vzkliknil. »Pripeljite invalidske vozičke! Fante moramo nemudoma oskrbeti v ambulanti!«

	 Po hodniku se je zaslišalo nekaj hitrih, topotajočih korakov in v najkrajšem možnem času so se ob fantih znašli trije vozički, takšni, kakršne v bolnišnicah uporabljajo, da z njimi prevažajo paciente na nego, sprehode ali oskrbo.

	 Dorian je bil prvi, ki so ga naložili nanj. Ena od medicinskih sester je takoj pograbila za ročaje ob naslonu vozička in ga odpeljala proti sprejemni avli. Druga je odpeljala Paula in na koncu so na voziček naložili še Tima.

	 Frank se je takoj postavil za Timov voziček in ga začel potiskati za prvima dvema, še preden bi se med varnostniki znašel kdo, ki bi si štel za dolžnost, odpeljati ga v ambulanto.

	 Nobeden od varnostnikov jim ni sledil.

	 Frank je nekoliko upočasnil, da je zaostal za drugimi. Malce se je nagnil naprej, da je bilo videti, kot bi voziček s težavo potiskal in se z glavo približal k Timovemu ušesu.

	 »Na svojo srečo ste se verjetno res zastrupili z amonijakom in tisto packarijo v vodi,« mu je tik ob ušesu šepetaje rekel, pri čemer je ustnice komaj opazno premikal, »kar vam je dvignilo telesno temperaturo, tako da je vaša nezgoda videti povsem resnična.«

	 Tim si ni mogel kaj, da se ne bi zahihital, a ga je Frank hitro z glasnim kašljanjem opomnil.

	 Prispeli so v ambulanto, čeprav se Timu niti sanjalo ni, v katerem nadstropju so pristali.

	 Medicinski sestri sta vse tri preoblekli v pižame, jih spravili v postelje in jim nataknili dihalne maske, priklopljene na jeklenke kisika.

	 Fantje so si pustili streči in kmalu so pozaspali, ker so po današnji pustolovščini resnično bili utrujeni in se jim vsaj pri tem ni bilo treba pretvarjati.

	 Dorian je, tik preden je omagal, ujel še nekaj besed, ki jih je medicinska sestra namenila Franku:

	 »Fantje bodo ambulanto lahko že popoldne zapustili, saj z njimi ni tako hudo, kot je sprva bilo videti. Samo malo jim moramo s svežim zrakom še prepihati pljuča. Še sreča, da ste jih našli, ker če bi morali še malo ostati v tistem groznem prostoru in bi vsebnost kisika še bolj padla, bi po vsej verjetnosti bilo po njih, ker je koncentracija ogljikovega dioksida resnično bila previsoka! Paul in Tim imata malce nižjo saturacijo kisika v krvi, Dorian pa jo je za odtenek bolje odnesel.«

	 Dorian je zadovoljno zaprl oči in se sproščeno prepustil počitku. Preplavil ga je prijeten občutek, ker so končno bili na varnem, kajti tega dne niso samo enkrat za las ušli smrti, temveč kar dvakrat. Še sam se ni zavedal, kdaj ga je zagrnil spanec.

	 V bolniški sobi je dve uri bilo skoraj popolnoma tiho, le tu pa tam je, kateri od fantov v snu globoko zavzdihnil ali kaj zamomljal.

	 Prvi se je premaknil Tim. Pomel si je oči in se začudeno zastrmel predse, ker mu prvega trenutka sploh ni bilo jasno, kje se je prebudil, a se je dopoldanskih dogodivščin kar hitro spomnil. Mirno je obležal v postelji, ker se je odločil, da bo tiho počakal, da se bosta tudi prijatelja zbudila.

	 »A na to stran pa ne boš pogledal?« je za svojim hrbtom zaslišal reči znani glas.

	 Oblila ga je kurja polt, ker se je v trenutku zavedel, da je prav malo manjkalo, da tega glasu ne bi nikoli več slišal. Prav počasi se je obrnil in se zasanjano zagledal v Lizine oči. Bog ve, kako dolgo je že sedela ob njegovem vzglavju in čakala, da se bo prebudil?

	 »Ojla mala, kako si?« je še vedno močno ganjen s težavo izdavil.

	 »Pa mislim, da precej bolje kot ti ... Povedali so mi, da ste imeli srečo, da ste preživeli!« je Liza zaskrbljeno planila.

	 »Daj no, saj ni bilo tako hudo,« ji je Tim sproščeno zagotovil, in kot bi jo o tem hotel prepričati, si je takoj snel dihalno masko. »Doživel sem že tudi kaj hujšega, pa še Frank nam je močno pomagal.«

	 Liza je vstala, ob postelji živčno naredila nekaj korakov sem in tja, spet sedla in ga razburjeno prijela za roko.

	 »Če vas on ne bi našel, bi se za vas prekleto slabo končalo!« je presunjeno planila. »Še sreča, da je svoje delo tako vestno opravil in podatke preveril! Nekaterim varnostnikom ni mar zanje in tega niti ne delajo! Ko je v tistem straniščnem prostoru opazil veliko previsoko vsebnost ogljikovega dioksida, je nemudoma sprožil alarm. Predvideval je, da bi lahko vi bili tam, ker je bilo objavljeno, da vas pogrešajo, in so vas po centru iskali vsi varnostniki, kar jih Organizacija premore.«

	 Tim se je moral krepko brzdati, da se ni zakrohotal.

	 »A to so ti rekli?« jo je vprašal in jo postrani pogledal.

	 »Ja, a ni bilo tako?« ga je Liza presenečeno vprašala. »Sam gospod, Franklin mi je dogodek prijazno pojasnil.«

	 Tim se ni mogel več zadržati, zato je histerično bruhnil v smeh. Sedel je v postelji in se krohotal, čeprav ga je Liza prestrašeno, že skoraj panično gledala. To, da Liza ni poznala resnice, se mu niti najmanj ni zdelo smešno, saj je pravzaprav niti ni mogla poznati, a si je skozi smeh sprostil vso napetost tistega dne.

	 Liza je še kar prestrašeno strmela vanj, ker je bila prepričana, da je še vedno občutil posledice nezgode. Iztegnila je roko, kot bi mu hotela pomagati, a jo je spet takoj odtegnila in se vsa nesrečna zgrbila na stolu ob postelji, ker ni vedela, kako.

	 Timov glasni krohot je prebudil prijatelja. Prvi je oči odprl Paul in ga mežikajoče pogledal. Že v naslednjem trenutku se je tudi Dorian premaknil in v postelji zmedeno sedel. Tudi on je moral najprej dognati, kje se je zbudil. Zmedeno je pogledal naokoli, in ko je na drugi strani bolniške sobe zagledal Tima, ki na obrazu ni več imel maske in ob njem Lizo, se mu je spomin v trenutku vrnil. Počasi si je snel masko in se bedasto zastrmel v Tima, ki se je od smeha ves tresel.

	 »Kaj pa mu je?« je prestrašeno vprašal Paula.

	 Paul, ki je tudi že bil brez maske, je samo skomignil z rameni in izjavil, da nima niti najmanjšega pojma.

	 »Oprosti mala, nisem se mogel zadržati,« se je Tim, ki se je poskušal umiriti, opravičil Lizi, a je takoj spet bruhnil v smeh.

	 »No, če si naju že zbudil,« je Dorian namrščeno zagodrnjal, »pa še nama pojasni, kaj je tako smešno!«

	 »Eh, nič,« mu je Tim med smehom poskušal odgovoriti. »Naš Frank je Lizi pojasnil, kako smo se skoraj zadušili.«

	 »Ja, saj!« se je Dorian takoj razburil. »Mislim, da ne bi nihče tega zdržal! Še zdaj imam poln nos smradu in moral se bom še pošteno nadihati svežega zraka, preden bom spet v redu. Tiste gnusobe ne bom nikoli pozabil! Pa še dobro, da sem vama lahko pomagal, ker je zaradi smradu in tiste zelene sluzi tudi meni obračalo želodec.«

	 »Res je,« mu je Liza resnobno prikimala in pomilujoče pogledala enega za drugim. »Strinjam se, da je to za vas morala biti grozna izkušnja. Smo že aktivirali poseben oddelek za higieno in mislim, da bodo še danes odprli okna in vsa stranišča prezračili, da se kaj takega ne bo nikomur več zgodilo!«

	 Ko je Liza nehala govoriti, je za trenutek v bolniški sobi zavladala popolna tišina, a je bilo dovolj, da so se fantje samo spogledali, da so bruhnili v smeh. Že v naslednjem trenutku se je vsa bolniška soba tresla od smeha ... Zdaj se ni več krohotal samo Tim, ampak tudi Dorian in celo Paul, čeprav je zaradi mamine smrti še vedno bil močno pretresen.

	 »Kaj vam pa je?« jih je Liza skoraj jezno vprašala.

	 Fantje so se iz obzira do nje trudili umiriti, a je komu še vedno tu pa tam ušel kakšen smehljaj.

	 »Ko ti bomo doma vse povedali, kaj in kako je bilo, se boš tudi ti smejala,« ji je Dorian poskušal pojasniti.

	 »Ali pa jokala!« ga je Paul, ki je bil prepričan, da so imeli prekleto srečo, da niso kar dvakrat izpustili duše, popravil.

	 »Vidim, da ste že popolnoma zdravi!« je Liza narejeno strogo rekla razposajeni trojici. »Alo, oblecite se, pa gremo domov!«

	 »Samo za trenutek se še skloni k meni,« ji je Tim, ki se je očitno nečesa spomnil, rekel. »Nekaj ti moram na uho povedati.«

	 Liza se je takoj sklonila k njemu in začel ji je nekaj tiho pripovedovati.

	 Paul in Dorian, ki sta ju zvedavo opazovala, da bi kako besedo ujela, sta opazila, da je Lizin prej zmedeni obraz zdaj postajal malodane zgrožen. Ustnice je trdno stisnila v tanko črto.

	 »Takoj!« je Liza samo kratko rekla, ko je Tim nehal govoriti in z naglimi koraki izginila skozi nihajna vrata.

	 »Kaj pa si ji povedal?« je Dorian radovedno planil.

	 »Ah, nič takega,« je Tim samo zamahnil z roko. »Hitro se uredimo in čez eno uro lahko že nadaljujemo pri meni.«

	 Paul in Dorian sta planila s postelj, kot bi samo čakala na tak namig.

	 Že čez nekaj minut so popolnoma urejeni zapuščali bolniško sobo in ko so že hiteli po hodniku proti stopnišču, jih je ustavil odločen glas:

	 »Hej, gospodje! Kam pa kam, tako naglo?«

	 Fantje so obstali kot vkopani ... Za njimi je po hodniku hitela medicinska sestra. Ko je prispela do njih, jih je z jeznim pogledom premerila in s strogim glasom nadaljevala:

	 »A ste mislili kar tako oditi ali kaj?«

	 Tim, Dorian in Paul so se samo spogledali in stisnili glave med ramena, ker je medicinska sestra resnično bila videti razkačena.

	 »Še pred nekaj urami ste umirali, zdaj pa meni nič tebi nič mislite ambulanto zapustiti!« jih je še kar nadirala.

	 Še preden ji je Tim utegnil karkoli odgovoriti, se je Dorian oglasil:

	 »Ej, oprosti mala, ampak čaka nas resno delo! Ne moremo sredi belega dneva kar tako poležavati tukaj!«

	 Medicinska sestra je presenečeno obmolknila. Videti je bilo, kot bi bilo že zelo dolgo, odkar bi jo kdo nazadnje poimenoval, mala, ker je kar nekajkrat osuplo zajela sapo, preden ga je nahrulila:

	 »Ti bom dala malo! Kako si drzneš tako ogovarjati uradno osebo centra pa še starejšo od sebe?«

	 Dorian, ki je njeno takšno reakcijo očitno pričakoval, ni niti trznil, ampak si jo je še naprej z nasmeškom in velikim zanimanjem ogledoval ... Izpod bele čepice so ji silili dokaj kratki, do ramen pristriženi rdeči lasje, med katerimi so se prepletali črni prameni. Nosila je ozka očala brez okvirjev, tako da jih skoraj ni bilo opaziti. Bila je vitka in prikupna, le njen nekoliko prekratek nos je bil v nepravilnem razmerju z drugimi deli obraza. Na hitro je resnično spominjal na mišji nosek, vendar pa se mu to ni zdela pomanjkljivost, celo všeč mu je bilo. Na srčni strani uniforme je nosila pripeto kartico, na kateri je pod okvirčkom pisalo:

	 »Ilona North,

	 Medicinska sestra.«

	 »Kdo pa misliš, da si, da si me dovoliš tako ignorirati?« je Ilona jezno nadaljevala. »Takoj se spravi v posteljo, smrkavec!«

	 »Gospod smrkavec, prosim!« se je Dorian zasmejal. »Sicer pa, kako bi te lahko ignoriral, ko pa si tako prikupna? Žal moram zdaj nekam, lahko pa se kasneje oglasim, če hočeš. Lepo bodi!«

	 Tim in Paul sta se presenečeno spogledala. Še slepi bi opazil, da je medicinska sestra bila Dorianu všeč. Tim se ni mogel spomniti, da bi Dorian že sploh kdaj namignil, da bi mu katero dekle bilo všeč, ampak način, na kakršen je to pokazal Iloni, je presegal vso njegovo predstavo o dvorjenju. Spomnil se je svojega sramežljivega, nerodnega poizkusa pri Lucy.

	 Ilona se je po nekaj dolgih trenutkih molka, v katerih si je verjetno vzela čas za premislek, končno nasmehnila in jih že veliko bolj umirjeno vprašala:

	 »Mi boste vsaj podpisali, da ste ambulanto prostovoljno zapustili?«

	 Fantje so papirje brez ugovora podpisali in bili so že pred stopniščem, ko je Ilona spet poklicala:

	 »Dorian, prosim tukaj bi potrebovala še en tvoj podpis!«

	 Dorian je nejeverno pogledal prijatelja, a je potem samo skomignil z rameni in se ležerno vrnil k medicinski sestri.

	 Ko je Ilona predenj potisnila prazen list papirja, je vprašujoče privzdignil obrvi, a se je vseeno sklonil in nanj nakracal svoj podpis. Medtem ko se je sklanjal, mu je Ilona naskrivaj v žep potisnila majhen listič, kar pa Timu in Paulu, ki sta ju budno in radovedno opazovala, čeprav od daleč, ni ušlo.

	 Dorian je Ilono samo vprašujoče pogledal, in ko je zardela, se ji je nasmehnil in se počasi obrnil. Naredil je že korak ali dva, a se je spet ustavil, se negotovo obrnil in jo naglo vprašal:

	 »Koliko pa si ...«

	 »Devetnajst …« mu je Ilona tiho, negotovo odgovorila, še preden ji je utegnil vprašanje postaviti do konca.

	 Dorian se je s skrivnostnim nasmeškom na obrazu obrnil in tako hitro odkorakal mimo Tima in Paula, da sta mu komaj sledila.

	 »Kaj pa ti je dala v žep?« se Tim zaradi radovednosti ni mogel zadržati, da ga ne bi vprašal.

	 »A tebi pa res nič ne uide? Telefonsko številko sem dobil,« je Dorian zagodrnjal in zardel. »Pa ravno ti se čudiš, ko pa sem se čisto vrgel po tebi in če bo šlo vse po sreči, bova oba imela starejši punci!«

	 »A jaz sem pa zrak ali kaj?« se je Paul razburil, ker sta se prijatelja pogovarjala o ženskah, kot da njega ne bi bilo zraven.

	 Dorian ga je zmedeno pogledal, saj Paul ni nikoli do zdaj kazal nikakršnih čustev in človek bi pomislil, da o dekletih in ljubezni sploh ni nikoli premišljeval.

	 »Ne, seveda nisi!« mu je hitro zagotovil, da bi ga pomiril. »Bomo še zate našli eno lepotico. Po mojem ima Ilona kakšno sestro ali pa morda Liza.«

	 Tim se je obrnil, kot bi občudoval lepe bele stene, a je Dorian opazil, da se je kar tresel od smeha.

	 Brez besed so se spustili po stopnišču do preddverja in takoj nadaljevali proti hodniku z razredom, 719.

	 V razred so vstopili kar brez trkanja. Za katedrom je sedel profesor, Dolojev in ko so se vrata odprla, je nejeverno pogledal proti njim in osuplo zajel sapo, a še preden je lahko karkoli rekel, mu je Tim kratko pokimal v pozdrav in mu sporočil:

	 »Samo svoje torbe bomo vzeli, pa spet gremo ... Uradno smo še zmeraj na bolniški!«

	 Fantje so zvezke in knjige pobrali s klopi, jih na hitro zmetali v svoje šolske torbe in razred, ne da bi kdo še karkoli rekel, takoj zapustili. Pohiteli so mimo sprejemnega pulta v preddverju do strmih stopnic in dalje proti izhodu.

	 V vratarnici je sedel Frank in takoj ko jih je zagledal, jih je s pogledom neopazno opozoril na varnostni kameri.

	 »Kako ste fantje?« jih je povsem uradno, hladno vprašal, a jih je pri tem vseeno toplo gledal. »A ste že v redu?«

	 Ko so mu vsi trije prikimali, jim je, ne da bi še, karkoli rekel ali jih vprašal, dezaktiviral kartice in jim z roko nakazal proti vratom v obzidju, kar je pomenilo, da lahko center zapustijo.

	 Dorian in Paul sta takoj stopila na ulico, Tim pa se je ustavil ob vratih vratarnice, Franka resnobno pogledal in mu tiho rekel:

	 »Gospod Franklin, Liza Martin je moje dekle ... Njej vselej lahko poveste resnico!«

	 »Vsekakor Timothy,« se mu je Frank toplo nasmehnil, vstal, se tesno postavil obenj in mu šepetaje rekel, »pa hvala, da sta z Dorianom Paula sprejela v svojo družbo, saj je tukaj v vašem mestu bil tako osamljen. Dober fant je, samo včasih je nekoliko neodločen.«

	 »Hm, ne vem ...« je Tim zamišljeno rekel in mu vrnil nasmešek. »Midva z Dorianom nisva opazila, da bi bil neodločen, pa še velik genij v računalništvu je ... Brez njega nam marsičesa ne bi uspelo!«

	 Frank ga je začudeno pogledal, kot da ne bi govoril o njegovem sinu, a mu ni želel oporekati.

	 Prispeli so do Georgeeve restavracije, kjer se je najprej poslovil Paul. Ko je že zavil na vmesno ulico, ki je za restavracijo vodila k stolpnici, kjer je bil doma, se je obrnil in zaklical:

	 »Kmalu ti prinesem oblačila!«

	 »Ne skrbi, zaradi teh nekaj kosov ne bom nag tekal naokoli!« mu je Tim zaklical in zamahnil z roko. »Imam dovolj vsega, še preveč!«

	 Ko sta z Dorianom prišla do razpotja, kjer je Dorian običajno zavil proti domu, se je Tim ustavil in mu obzirno rekel:

	 »Poslušaj, Dorian, popoldan bi rad preživel z Lizo. Če bo karkoli nujnega, te pokličem!«

	 »Velja,« mu je Dorian proti pričakovanju takoj prikimal in se namuznil, »tako se moram urediti, ker če bo šlo vse po sreči, bom tudi jaz zaseden!«

	 »Ja, saj!« mu je Tim prikimal, kot bi na Ilono že čisto pozabil. »Pa poskrbi, da bo na naši strani, da bosta lahko več skupaj.«

	 Dorian ni ničesar več rekel, le roko je še dvignil v pozdrav in se podvizal po tlakovani poti proti domu.





SKRIVNOSTNO NOČNO SREČANJE


	 Tim je Lizo našel sedeti v kuhinji za mizo in takoj je opazil, da je jokala.

	»Liza, prosim, nikar ne skrbi,« je nežno rekel in jo stisnil v objem.

	 »Saj vem, da je pri raziskovanju tudi veliko negotovosti in tveganja,« mu je Liza hlipaje odgovorila, »ampak prosim, povej mi zdaj vse, kar se je zgodilo!«

	 Tim jo je poljubil na lice, in še preden se je spravil k njej za mizo, jima je prinesel kozarca jabolčnega soka.

	 Sedel je in ji začel pripovedovati o vsem, kar se je zgodilo. Izpustil ni nobene malenkosti ... Natančno ji je ponovil besede dr. Malcomove in dr. Cora. Opisal ji je, kako so ušli po hodniku v shrambo s čistili in kaj se je dogajalo v zračnikih. Z veliko mero gneva ji je pripovedoval o mrtvašnici, ki jo je center poimenoval, Biološki odpadki in da so v njej naleteli na črno vrečo, označeno s kartončkom, na katerem je pisalo, Bridget Lyon, in je Paul šele tam zvedel bolečo resnico o svoji mami.

	 Pripoved je končal s trenutkom, ko je v bolniški sobi odprl oči in ga je ona ogovorila.

	 Liza ga je molče, pozorno poslušala, le med pripovedjo se je njen obraz zgovorno spreminjal ... Zdaj se je na njem zrcalila skrajna resnost, takoj za tem začudenje, potem spet žalost in na koncu jeza.

	 Po nekaj trenutkih mučne tišine, ki je zavladala v kuhinji, ko je Tim končal s pripovedjo, je le spregovorila:

	 »Za mrtvašnico večina delavcev centra sploh ne vemo, da obstaja! Čeprav smo tukaj zaposleni, do nekaterih nadstropij nimamo dostopa. Verjetno zanjo vedo in smejo tja samo nekateri izbranci dr. Cora. Jaz še nikoli nisem bila v tistem nadstropju, kjer je Arhiv! Prav tako kot vi, dijaki, se tudi mi, zaposleni ne smemo kar tako sprehajati po zgradbi, zato le redki poznajo resnico. O vsem tem bom morala obvestiti Bratovščino, ampak glede na to, da bodo vaščane Marlona kmalu začeli nadzirati, predlagam, da se nemudoma lotimo preiskav v jami. Voda nam teče v grlo! Kar takoj pokliči Doriana!«

	 »Saj bi ga, pa ga ne morem,« se ji je Tim nasmehnil.

	 »Zakaj pa ne?« ga je Liza zmedeno pogledala.

	 Tim ji je samo prikimal. Ne da bi še karkoli rekel, je stopil k umivalniku, odtrgal kos papirnate brisače in kuhinjo brez besede zapustil. Zavil je v svojo sobo, s papirnato brisačo prijel svoj premočeni, sluzasti mobilni telefon, se vrnil v kuhinjo in ga pokazal Lizi.

	 »Aja, lahko bi vedela!« je Liza vzkliknila in se mu skrivnostno nasmehnila. »Sicer sem ti to stvarco želela pokloniti v novembru za rojstni dan, ampak glede na to, da je danes bilo skoraj tako, kot da bi se ponovno rodil ...« je sredi stavka utihnila in odhitela iz kuhinje.

	 Kmalu se je vrnila z nekoliko večjim, v okrasni ovojni papir zavitim paketom v rokah.

	 »Vse najboljše, Timmy!« je rekla in mu ga potisnila v roke. »Izvoli, pa naj ti dobro služi!«

	 Tim je presenečeno pogledoval zdaj v Lizo, zdaj v paket v svojih rokah in šele, ko ga je Liza s kimanjem opogumila, je paket položil na mizo in raztrgal ovojni papir ... Kar sapo mu je vzelo, ker je v rokah držal zadnji model mobilnega telefona, kakršnega bi si lahko samo želel, ker je verjetno bil pregrešno drag.

	 Iz sebe ni spravil niti besede, kot bi se mu nekaj zataknilo v grlu, zato jo je samo močno objel.

	 »Že dobro,« je Liza rekla, »zdaj lahko pokličeš Doriana in mu poveš, naj se čim prej prikaže.«

	 »Hm, nisem prepričan, da se bo lahko,« ji je Tim oklevajoče odgovoril, in ko ga je Liza začudeno pogledala, ji je zaupno pojasnil, »nisem ti še povedal, ampak naš Dorian se je zaljubil ... V trenutku ga je zadelo kot strela z jasnega!«

	 Lizi se je od presenečenja prav grdo zaletelo, ker je ravno takrat srknila požirek soka, tako da jo je Tim moral nekajkrat udariti po hrbtu, da je spet zadihala.

	 »V koga pa?« je osuplo vprašala, ko je nehala kašljati.

	 »Če se prav spomnim, ji je ime, Ilona,« Tim ni bil povsem prepričan.

	 »Pa menda ja ne misliš naše Ilone?« se je Liza začudila. »Ilona North?«

	 »Ja, prav njo!« ji je Tim malce odrezavo pritrdil. »Kaj pa je z njo narobe?«

	 »Nič, prav nič,« mu je Liza hitro zagotovila. »Ampak ni mi jasno, kako se je Dorian lahko zaljubil ravno v najbolj zahtevno dekle v našem centru?«

	 Tim se je nasmehnil, ker kolikor je Doriana poznal, bi zanj lahko sam isto rekel, saj je prav Dorian bil tisti, ki je običajno moral imeti zadnjo besedo, ampak tega Lizi ni omenil.

	 »Nekoliko kasneje ga bom poklical pa se dogovorimo,« je rekel, da bi pogovor o Dorianu zaključil, ker ga je nekaj, kar je Liza prej omenila, bolj zanimalo. »A praviš, da bi se jame čim prej lotili?«

	 »Ja, čim prej!« je Liza, ki je v trenutku res pozabila na Doriana in Ilono, zaskrbljeno vzkliknila. »Pomisli, kaj si mi prej povedal ... Da so v Organizaciji s svojimi mogočnimi napravami, o kakršnih mi lahko le sanjamo, zaznali povišano energijo v dolini in to ravno v času, ko smo mi hodili v jamo! Nekaj bomo nujno morali narediti, ker so zaradi svoje opreme tako močni, da imajo pred nami prednost!«

	 »Že mogoče, da imajo te naprave,« je Tim prepričljivo planil, ker je Lizina zaskrbljenost v njem samo vzbudila kljubovalnost, »ampak mi počnemo to v dober namen in z lastnimi sposobnostmi, o kakršnih pa se njim lahko samo sanja!«

	 Liza se je osuplo zazrla vanj, a je v trenutku spoznala, da je imel prav. Ko ga je tesno objela, je začutila, da sta bila skupaj močna.

	 Vedela je, da se Tim mora po takem dnevu odpočiti in ne nazadnje je jama morda že tisočletja stala tam, zato jih bo prav gotovo počakala še nekaj ur, da jo bodo obiskali in razkrili njene skrivnosti.



	* * *



	 Tim je že dve uri sedel v svoji sobi za računalnikom in brskal po internetnih straneh za novicami, Liza pa, kot da se tega dne ne bi nič zgodilo, je v njuni skupni spalnici sedela za mizo, polno najrazličnejših knjig, in jih tiho preučevala, ker je kot prav zagnana knjižničarka urejala tudi svoje lastno gradivo. Zunaj se je spuščal mrak, ker je sonce že zatonilo za gore.

	 Ura je kazala že krepko čez osmo zvečer, ko se je Tim naposled le naveličal brskanja po spletu. Žejalo ga je, zato je stopil v kuhinjo in si privoščil kozarec hladnega soka. V Marlonu so poletja kljub gorskemu podnebju bila precej vroča in že od nekdaj je bila navada, da je poleti v hladilniku vedno bila pripravljena hladna brezalkoholna pijača.

	 Končno se je le odločil, da bo pogledal, kaj je Liza počela.

	 »Liza!« je kar iz kuhinje poklical, ker je tako bilo hitreje kot, če bi jo iskal po hiši.

	 »Tukaj sem!« mu je Liza odgovorila iz sosednje sobe, kjer je že od tiste nočne nevihte bila njuna skupna spalnica.

	 Ko je Tim pri vratih pogledal v sobo, je, ko jo je zagledal za mizo, prekrito s knjigami, nejeverno zmajal z glavo. Knjig je bilo toliko, da jih je morala naložiti eno na drugo, ker na mizi za vse ni bilo prostora.

	 »Ej, lepega dne boš še pregorela, če si ne boš malo tudi odpočila!« je zaskrbljeno planil, ko je opazil njene utrujene oči.

	 »Ne skrbi!« se mu je Liza nasmehnila in takoj igrivo ponovila njegov, nedavno izrečeni stavek, »še kaj hujšega sem že doživela!«

	 Na Timovem resnobnem obrazu je bilo videti, da ga ni prepričala. Lahkotno, kot da sploh ne bi občutil njene teže, jo je dvignil s stola, jo postavil predse na tla in jo močno objel.

	 »Kdo bi si mislil, da si tako močan?« se je Liza v zadregi zasmejala, ker mu ni hotela pokazati, da ji je njegova pozornost godila.

	 »Pridi na en kozarec hladnega soka,« ji je Tim rekel, jo prijel za roko in jo potegnil za sabo proti kuhinji.

	 Liza je sedla za mizo, Tim pa je iz hladilnika prinesel steklenico soka in jima kozarca napolnil. Sedel je k njej in sok z užitkom popil, čeprav je tik pred tem enega že izpraznil.

	 »Kaj pa zdaj? Kje bomo začeli?« je vprašal, ko je prazen kozarec odložil na mizo.

	 Liza je počasi, z užitkom naredila požirek in videti je bilo, kot bi globoko premišljevala.

	 »Najbolje bo, da začnemo kar tam, kjer smo končali, torej v jami,« je zamišljeno rekla. »Če je res, kar si mi pripovedoval, in če nas bodo resnično nadzirali, bomo vse težje hodili tja. Zato predlagam, da začnemo že danes in čez noč vso opremo znosimo v jamo.«

	 »A si mislila, da bi jo pustili kar tam?« se je Tim začudil.

	 »Seveda, mislim, da se nimamo česa bati,« je Liza bila prepričana. »Predlagam, da pokličeš Doriana in Paula, medtem pa bom jaz pripravila nekaj opreme.«

	 »Razumem!« je Tim napol v šali in napol zares vzkliknil, strumno vstal izza mize in ji salutiral.

	 Iz žepa je potegnil novi mobilni telefon, ki mu ga je Liza pred nekaj urami podarila in ga prvič uporabil. Klicnih številk sicer še ni imel vnesenih in shranjenih, a je Dorianovo na srečo znal na pamet, zato jo je takoj vtipkal.

	 »Prosim?« se je Dorian togo, povsem uradno oglasil.

	 »Zdravo, stari!« ga je Tim kot zmeraj prešerno pozdravil. »Hitro pridi sem in še Paula pokliči! Jaz ga ne morem, ker njegove številke ne znam na pamet!«

	 V telefonu je za nekaj trenutkov zavladala mučna tišina, potem pa je Dorian le oklevajoče vprašal:

	 »Tim si ti?«

	 »Kaj ti pa je?« je Tim začudeno, malce nejevoljno vzkliknil, a se je takoj spomnil, da je Dorian verjetno bil nezaupljiv, ker ni prepoznal njegove nove številke. »Seveda sem jaz! Liza mi je za rojstni dan podarila nov telefon, ker je stari zaradi tiste packarije uničen,« mu je hitro razložil.

	 »Kako za rojstni dan, saj ga vendar imaš šele novembra?« je Dorian še kar bil nezaupljiv.

	 »Kaj ti je že Ilona napisala na listek, ki ti ga je potisnila v žep?« se je Tim spomnil, kako bi njegovo nezaupljivost pregnal.

	 Namerno je omenil dogodek, pri katerem so bili zraven samo oni trije, in Ilono, ker ni nihče vedel zanjo, no, vsaj ne na tak način, da bi jo povezal z Dorianom.

	 »Aha, res si ti! Takoj pridem!« je Dorian odrezavo rekel in zvezo v trenutku prekinil.

	 Tim se je šel takoj preobleč v temna športna oblačila, saj je vedel, da Dorian običajno, od takrat, ko sta se dogovorila pa do trenutka, ko se je prikazal pred njegovimi vrati, ni nikoli potreboval več kot pet minut.

	 In res, še preden se je utegnil do konca preobleči, je močno potrkalo na vhodna vrata. Utegnil še ni niti reči, naprej ali vprašati, kdo je, ko je Dorian že planil v vežo.

	 »Tukaj sem!« je namesto pozdrava zatulil kar z vhodnih vrat. »Sam sem,« je nadaljeval, ko je hodil po veži proti Timovi sobi. »Paula ne bo, ker z očetom žalujeta. Frank bo poskusil urediti, da bi gospo, Lyon vsaj še zadnjič videla in se od nje poslovila, ker na to, da bi mu dovolili, da bi jo dostojno pokopala, si ne upa niti pomisliti.«

	 Pri vratih Timove sobe je noter potisnil samo glavo in oči so se mu kar zasvetile, ko je vprašal:

	 »A gremo v akcijo?«

	 »Ja, takoj zdaj gremo ... Liza ima načrt!« mu je Tim, ki si je ravno obuval lahke pohodne čevlje, ki so bili primerni za hojo po kamnitem pobočju, pritrdil. »Več boš zvedel v jami.«

	 V sobo je vstopila Liza, oblečena v temnejša oblačila. V rokah je s težavo nosila tri velike nahrbtnike, pravzaprav jih je, ker so očitno bili zelo težki, bolj za sabo vlekla po tleh kot nosila. Ko jih je previdno spustila, je prijela za največjega, ga potisnila proti Timu in ga navihano pogledala.

	 »Ti boš nosil tega, ker si mi maloprej dokazal, da si resnično močan in bo to zate samo mala malica!« ga je hudomušno zbodla. »Ampak pazi, ker se lahko kaj zlomi! Dorian ti pa boš nosil tega,« je takoj nadaljevala in tudi predenj potisnila enega. »Tale ni pretirano težek, ampak tudi ti pazi, da česa ne polomiš, ker bomo potem v jami delali v temi!«

	 Zadnjega, najmanjšega, si je oprtala na ramena in ukazala:

	 »Gremo!«

	 Fanta sta ji samo prikimala, saj nista imela nič proti, da je ona vodila njihovo akcijo. Načrt je bil pravzaprav njen, zato sta ji bila pripravljena brez ugovora slediti.

	 Odpravili so se proti vratom, a se je Tim, tik preden so izstopili, spomnil, da bo pri delu potreboval tudi računalniško obdelavo podatkov, zato je pri vhodu neodločno obstal.

	 »Kaj pa moj prenosni računalnik?« se je zaskrbljeno obrnil k Lizi.

	 »Zraven imam boljšo opremo,« je Liza rekla in zamahnila z roko. »Računalnik bomo kasneje tudi tukaj potrebovali, zato naj tvoj ostane doma, ker bomo vso to opremo pustili v jami. Gremo!«

	 Čeprav je zunaj že bila črna tema, na koncu peščene poti za Timovo hišo, kjer je stala zadnja cestna svetilka, niso iz previdnosti vklopili svetilk in so do Ledene stene hodili kar na pamet.

	 Ko so že bili mimo grobov in se ob steni tipajoč usmerili proti južnemu pobočju, pa je hoja postala malo bolj kočljiva, ker niso hodili več samo po ravnici, prekriti s šopasto travo.

	 Ko se je Tim zataknil za grm, se je ustavil in zaklical v temo, tja, kjer je predvideval, da je Liza hodila:

	 »Ej, bojim se, da ne bo poškodovana samo oprema, ampak tudi mi, če se bomo kar tako sprehajali po temi, ker če se spomniš, bomo kmalu hodili po kamnitem pobočju, kjer je treba paziti, kam stopiš!«

	 »Ne skrbi!« mu je Liza odgovorila iz teme. »William nam je priskrbel posebno opremo. Še malo zdržita, dobita jo še pred pobočjem.«

	 Oprezno so stopali po poti, ki sta jo Tim in Dorian že dobro poznala, a sta do zdaj po njej vedno hodila samo podnevi. Čeprav so se pomikali tik ob steni, se je tu pa tam, kateri od trojice spotaknil ob kakšen kamen ali grm in se polovil, tik preden je padel.

	 »Dobro, ustavimo se,« je Liza končno zašepetala, ko so prišli do konca Ledene stene in so tik ob njej zavili na travnato planoto.

	 Snela si je nahrbtnik, pobrskala po njem in nekaj potegnila ven.

	 »To si nataknita na nos pa gremo naprej!« je odločno rekla.

	 Tim in Dorian sta previdno, tipajoč prijela za tisto, kar je Liza držala v rokah. Ko sta stvar otipala in ugotovila, da so bila nekakšna težka očala z debelejšimi okvirji, sta si jih nadela.

	 »Zdaj pa gumb pred okvirjem zavrtita na desno!« ju je Liza poučila.

	 V trenutku jima je popolna tema izginila izpred oči in pogled se jima je razjasnil. Okolica je bila obarvana temnozeleno s svetlejše zelenimi obrisi predmetov v njej.

	 »Kaj pa je to?« je Dorian navdušeno vprašal, čeprav se je z nečim podobnim že srečal.

	 Očala so ga spominjala na maski, kakršni sta s Timom pogosto uporabljala pri računalniških igricah, da sta si z njima pričarala občutek, da sta vstopila v njihov navidezni svet. Ampak česa takega v resničnem svetu še nista nikoli preizkusila.

	 »Saj vesta, da je George včasih bil vojak in se na te reči spozna?« mu je Liza odgovorila. »Taka očala uporabljajo tudi vojaki, ko gredo v nočne akcije. Čisto natančno ne vem, kako delujejo, ampak v njih so menda nekakšni filtri, ki izostrijo točno določen spekter svetlobe in ti omogočijo, da vidiš tudi v temi,« jima je pojasnila. »Tako ostaneš prikrit za opazovalce, ki bi te lahko hitro odkrili, če bi uporabljal običajno svetilko, ki je v temi vidna že od daleč. Velika možnost je, da člani Organizacije nadzorujejo in preiskujejo okolico tudi ponoči, zato moramo biti pozorni in oprezni!«

	 Liza se je ob steni prva pogumno zagnala na pobočje. Fantoma ni preostalo nič drugega, kot da sta ji molče sledila.

	 Prehodili so že travnato planoto in lep kos skalnate strmine, čeprav jim hoja seveda ni tako hitro šla kot podnevi, a so kljub temu v dobri uri prispeli na cilj.

	 »Mislim, da bi vhod moral biti tu nekje, tukaj tik pod vrhom vzpetine,« je Dorian rekel, ko se je nenadoma ustavil in se začel ozirati naokrog. »Poglejta, ta skalnata gmota bi znala biti prava ... Podnevi bi jo našel brez problema, samo da je v temi vse drugače videti, zato nisem čisto prepričan!«

	 »Ja, saj je prava!« je Tim samozavestno rekel in ju pozval, »pridita oba sem! Skalo moramo previdno premakniti, da nam ne zdrsne po pobočju. Lahko bi se zlomila pa tudi hrup ne bi ravno bil dobrodošel!«

	 Vsi trije so poprijeli za ploščato polovico skale in jo počasi prevalili vstran. Prislonili so jo na skalnato gmoto, pod katero je bil vhod, od koder ni mogla nikamor zdrsniti.

	 »Kaj pa vhod?« je Doriana zaskrbelo. »A ga bomo pustili kar odprtega, ali kako?«

	 »Ja, kaj pa naj drugega naredimo?« je Liza po premisleku rekla. »Na to smo čisto pozabili! Ampak ne skrbi, če ga podnevi še ni nihče odkril, ga tudi ponoči ne bo! Kdaj kasneje bomo o tem premislili in našli kakšno rešitev, kako ga zakriti, če bomo tudi podnevi hodili v jamo, ker ga je takrat lažje opaziti. Gremo noter!«

	 Ne da bi počakala na odziv fantov, se je spustila na kolena in se skozi ozko odprtino prva splazila v votlino.

	 Dorian ni ničesar več rekel, ampak ji je takoj sledil. Ko se je tudi Tim hotel splaziti noter, pa je nastal problem, ker bi moral velik nahrbtnik spraviti skozi ozko odprtino, kar pa ni bilo ravno enostavno.

	 Vsi trije, Liza in Dorian iz jame, Tim pa od zunaj, so se trudili in nahrbtnik obračali v vse smeri in končno jim ga je le uspelo spraviti noter.

	 »Tako, pa smo!« je Liza olajšano zavzdihnila. »Dorian, prosim, vzemi lučke iz svojega nahrbtnika, ampak previdno, ker so krhke in se lahko hitro zlomijo. Dovolj dolgo sem jih na soncu polnila, da bi morale precej ur zdržati. Ko bomo odhajali, bomo vzeli polnilnike s sabo, da jih spet napolnimo.«

	 Dorian je svetilke začel vleči iz nahrbtnika, a se nahrbtnik kar ni hotel izprazniti. Na hitro je ocenil, da jih je bilo blizu dvajset.

	 S Timom sta z žepnima svetilkama svetila vanje in se čudila, ker sta pričakovala, da bodo lučke nekako drugače videti, morda bolj podobne zapletenim znanstvenim napravam, a so bile precej preproste ... Na nizkem trinožnem stojalu je samo slonela majhna buča.

	 »Liza pa saj ne misliš, da si bomo s temi balončki na nogicah lahko svetili?« se je Tim zasmejal.

	 »Ha, bomo videli, kaj boš rekel, ko jih vklopim!« mu je Liza z nasmehom vrnila.

	 Ko se je sklonila in vklopila najbližjo lučko, sta oba fanta začudeno zamežikala, ker ju je oslepila močna svetloba, močnejša, kot so jo oddajale vse tri žepne svetilke, ki so jih držali v rokah.

	 »Kdo bi si mislil!« je Dorian začudeno vzkliknil.

	 Liza je samo zmagoslavno pokimala in že nadaljevala z navodili:

	 »Tako, dve svetilki bomo namestili v to jami, eno bomo postavili v predor, vse ostale pa v jamo z grobovi, kjer bomo raziskovali.«

	 Svetilke so razporedili tako, kot je Liza predlagala.

	 Ko so jih v jami z grobovi vse vklopili, so prvič zares lahko občudovali vso njeno veličino ... Videli so nešteto grobov, razvrščenih v ravne vrste, ki so si druga za drugo sledile v notranjost votline, podrobnosti vsakega napisa na nagrobnih kamnih in sredi te množice grobov oltar, na katerem pa so zdaj bili že trije okostnjaki.

	 »Če se bo ob vsakem našem obisku pojavil nov okostnjak, bomo do konca leta tukaj imeli gnečo!« se je Tim pošalil, ker ga pojav novega okostnjaka sploh ni več vznemiril.

	 »Mislim, da je ta zadnji,« je Liza resnobno rekla. »O tem imam nekakšno teorijo, vendar pa počakajmo še z njo, dokler nam ne bo vse skupaj bolj jasno.«

	 Tim in Dorian sta molčala, ker sta vedela, da je nikakor ne bi mogla pripraviti do tega, da bi jima še kaj več povedala, če se je tako odločila.

	 »Tako, moj načrt je takšen,« je Liza že bolj sproščeno rekla. »Opremo bomo postavili na oltar. Še prej pa vaju prosim, da mi pomagata prestaviti te okostnjake. Samo previdno, prosim! Nežno jih položita na tla k najbližjemu grobu. Kasneje pa še zložita opremo iz nahrbtnikov kar na tla ob oltar. Računalniki so v mojem nahrbtniku. Ko bo oltar prazen, jih bomo položili nanj.«

	 Tim in Dorian sta brez besed pograbila vsak svojo kost enega od okostnjakov in ju položila na tla ob najbližji nagrobni kamen.

	 »Samo previdno, prosim!« ju je Liza spet posvarila. »Če je moja teorija pravilna, mi bosta za previdnost in opozorila še hvaležna!«

	 Fanta sta jo negotovo pogledala, ker je nista prav nič razumela in previdno nadaljevala s prenašanjem kosti. Z oltarja sta jemala kost za kostjo posameznega okostnjaka ter ga ponovno sestavljala na tleh.

	 Bel kamniti oltar je čez kakšno uro končno začenjal dobivati podobo nekakšne raziskovalne točke. Kljub temu da so nanj bili postavljeni trije prenosni računalniki in na vsak vogal po manjši zvočnik, je na njem bilo še dovolj prostora za nekaj knjig in beležk.

	 Liza se je ob oltarju sklonila in začela prazniti svoj nahrbtnik. Stvari je zlagala kar na tla.

	 Tim je začudeno strmel vanjo, saj je naštel, da je iz nahrbtnika potegnila več kot petnajst nekakšnih tanjših, pravokotnih ploščic, za katere se mu niti sanjalo ni, čemu jih bo potrebovala.

	 »Kaj pa imaš to?« je naposled le vprašal, ker Liza ni ničesar rekla.

	 »Diktafone,« mu je Liza takoj pojasnila. »Z njimi bomo posneli vse zvoke v votlini, nam slišne in neslišne. Če se ne motim, jih boš prav ti potreboval pri svojih raziskavah.«

	 Pograbila je toliko diktafonov, kolikor jih je lahko držala v pesti in odvihrala med vrste grobov. Začela jih je jadrno, brez kakršnegakoli načrta in zaporedja postavljati pred nagrobne plošče, ker jih je samo poskušala nekako enakomerno razporediti po pokopališču. Ko ji jih je zmanjkalo, se je vrnila k oltarju, si jih znova naložila v pest in spet odvihrala med grobove.

	 Medtem ko je Liza po pokopališču razporejala diktafone, je Tim ob oltarju praznil svoj, največji nahrbtnik ... Iz njega je potegnil nekakšne aparature, zato niti ni bilo nič čudnega, da je nahrbtnik bil tako težak, in jih odlagal kar na tla.

	 »Kaj pa imaš to?« je Dorian kar oživel, ko je aparature zagledal ob oltarju.

	 »To vama Samuel pošilja,« se je Liza takoj oglasila izmed grobov. »Pravi, da bosta vidva s Timom vedela, kaj s temi predvajalniki in pretvorniki, EZF početi.«

	 »Pa nam je vse to treba raziskovati?« je Tim dvomeče vprašal.

	 Premišljeval je, da jim morda ne bo prav nič uspelo, saj se bodo ukvarjali z meritvami in raziskavami, za katere niso imeli prav nobenega znanja in ne izkušenj. Bili so popolni začetniki, center pa je imel na voljo strokovnjake, doktorje znanosti in vse mogoče aparature.

	 »Si se morda vprašala, kaj pa, če vseh paranormalnih področij niti ne bomo odkrili?« je zaskrbljeno vprašal.

	 »Ne, saj jih niti ne moremo!« je Liza vzkliknila. »Preveč jih je, zato se bomo lotili samo tistih, ki nam bodo pojasnili obstoj teh grobov.«

	 »Bomo delali po kakšnem načrtu ali kar tako, kakor se bo komu zazdelo?« je Dorian malce nejevoljno zagodrnjal.

	 »Ne vem še,« je Liza neodločno rekla. »Stvari bomo morali najprej preučiti, ampak počasi. Predlagam, da začnemo jutri. Danes smo opravili vse, kar sem načrtovala, da bomo ... Postavili smo vso opremo, tako da smo na raziskave pripravljeni.«

	 Ugasnili so trinožne svetilke in se odpravili v jamo ob vhodu. Drug za drugim so se splazili ven. S skupnimi močmi so skalo potegnili pred vhod in si spet nadeli očala za nočno gledanje.

	 Začeli so se počasi spuščati po pobočju. Hodili so drug za drugim in ravno so prispeli do smreke, ki je rasla na meji med kamnitim pobočjem in travnato planoto, ko je Dorian nenadoma Lizo in Tima pograbil za ramena in ju sunkovito potisnil v visoko travo za smreko.

	 »Kaj ti pa je?« se je Tim razburil.

	 »Drži jezik!« mu je Dorian šepetaje, ostro odgovoril, se nagnil k Lizi in ji tiho rekel, »poglej tja dol na levo. Zdi se mi, da sem videl tri postave!«

	 Liza se je nemudoma obrnila in se napeto zastrmela v temno zeleno okolico, kakršno je lahko videla skozi očala za nočno gledanje ... Resnično je zagledala svetlejše obrise ljudi, ki so se ob vznožju južnega pobočja začeli vzpenjati po travnati planoti. V trenutku se je vsa sploščila s tlemi.

	 »Mirujta!« je napeto zašepetala. »Tukaj so in mislim, da niso samo trije!«

	 Od vznožja južnega pobočja so iz smeri obzidja, ki ga je center postavil okoli svoje posesti in sta ga Dorian in Tim takrat, ko sta šla iskat Lucy, preplezala, slišali šelestenje trave, kot bi hodilo veliko ljudi. Približevala se jim je skupina, ki se je počasi, ne da bi kdorkoli sploh kaj govoril, povsem tiho vzpenjala čez travnato planoto prav proti trojici, ki se je skrivala ob smreki.

	 Liza je mrzlično premišljevala, kako bi fanta zaščitila. Že je nameravala steči in tako zasledovalce premotiti, a si je v zadnjem trenutku premislila in neodločno obmirovala.

	 Skrivnostna skupina se jim je nezadržno približevala. Bila jim je že toliko blizu, da so Tim, Dorian in Liza že lahko razločili, da so pohodniki bili odeti v dolga ogrinjala s kapucami, globoko poveznjenimi čez glave, tako da jim obrazov niso videli, zato niso mogli ugotoviti, ali so se pod njimi skrivali možje ali ženske.

	 Togo so hodili v koloni, po trije v vrsti, ne da bi pogledali, ne levo ne desno. Tim je preštel vrste in bilo jih je sedem, torej je v skupini bilo enaindvajset ljudi.

	 Liza, Dorian in Tim, ki so bili oblečeni v črna oblačila, so se tako pritisnili ob tla, da so se čisto zlili s temno okolico. Ko je kolona v popolni tišini samo kakšen meter od njih šla mimo, sta Dorian in Tim zajela sapo in prenehala dihati, kot bi se zbala, da jih bo njuno dihanje izdalo.

	 Liza je še dolgo po tem, ko skrivnostne skupine ni bilo več, Doriana krčevito pritiskala ob tla, Dorian pa Tima.

	 Vsem trem se je zdelo, da so neskončno dolgo negibno ležali in zadrževali dih.





	 Naposled se je Liza le zganila, sedla in razburjeno planila:

	 »Prekleto, da smo imeli srečo!«

	 »Ja,« se je Tim strinjal, se otresel Dorianove roke in tudi sam sedel. »Ampak niso se mi zdeli ravno podobni tistim paznikom iz centra!«

	 »Ne vem, še sanja se mi ne, kdo so bili,« jima je Liza priznala. »Bolje, da niti ne poskušamo ugotoviti, ker bi nam prav trda predla, če bi nas odkrili in bi se izkazalo, da so povezani s centrom!«

	 »A gremo?« se je Dorian naposled ojunačil.

	 »Ja, pojdimo, pa uberimo jo kar tu dol po bližnjici,« je Liza predlagala in pokazala navzdol po travnati planoti. »Če se ne motim, je tudi tam v ograji prehod, skozi katerega bomo lahko vstopili v vas. Prihranili si bomo pot okoli Ledene stene,« jima je razložila. »Gremo tukaj čez!« je že bila povsem odločena.

	 »Lahko,« je Tim oklevajoče rekel, »samo prekleto bomo mokri, ker ne vem, ali veš, da do tistega prehoda v ograji lahko pridemo samo čez močvirje, zato pa vaščani običajno hodimo tik ob Ledeni steni do grobov in potem v vas vstopimo ob travniku pri moji hiši.«

	 »Nič zato!« je Liza kljubovalno rekla in takoj zakoračila proti sredini travnatega pobočja.

	 Skoraj stekla je skozi visoko travo po bregu navzdol in fanta vodila po pobočju zdaj sem zdaj tja, vse do vznožja, od koder so luči domače vasi lahko že čisto od blizu videli.

	 »No, pa nam je skoraj uspelo, samo še močvirje ...« je Tim rekel, a je v trenutku utihnil, ker se je že pri naslednjem koraku do kolen pogreznil v vodo. »Samo še močvirje moramo prehoditi,« je zaključil svojo misel.

	 »Ne hvali dneva pred nočjo!« je Dorian zafrkljivo pomodroval. »Tiho bi bil ... No, zdaj pa imaš, kar imaš!«

	 »Ne veseli se prehitro!« ga je Liza takoj opomnila, in še preden se je zavedel, ga je potisnila v močvirje in potem še sama stopila vanj. »Tudi midva morava tu skozi!«

	 Napredovali so počasi, ker so brodili po do kolen visoki vodi in se z vsakim korakom pogreznili v mehko, razmočeno zemljo.

	 Preden so končno tik pred ograjo spet stopili na trdna tla, so se kar dobre pol ure borili z močvirjem.

	 Nihče ni ničesar rekel, še posebej Liza ne, ki si je morala priznati, da se njena trma, ko je vztrajala, da bi jo ubrali po bližnjici, ni izplačala in da predlog le ni bil tako posrečen.

	 Blatni in utrujeni so se za trenutek, kot bi si morali malo oddahniti, ustavili ob ograji, ki je vaščane varovala pred močvirjem, kamor sicer niso nikoli hodili, potem pa so, kot bi se dogovorili, pohiteli skozi ozko vrzel v ograji in se znašli na tlakovani poti na obrobju vasi.

	 »Tako, mislim, da se tukaj lahko razidemo, vsak v svojo smer proti domu,« je Liza predlagala in hitro odločno dodala, »seveda o tem, kar smo počeli tam gori na gori, ne smemo z nikomer govoriti in jutri zvečer bomo opravili prve meritve.«

	 »Prav, pa lahko noč,« jima je Dorian utrujeno zaželel in se takoj obrnil proti domu.

	 Tudi Liza in Tim sta se molče podala med tlakovane ulice proti Timovi hiši.

	 Tim si je snel ključ, ki ga je še zmeraj nosil obešenega okoli vratu na okrasni vrvici ter ju spustil v vežo. Ko je vrata za njima zaklenil, sta, kot bi se dogovorila, čeprav še zmeraj ni nihče od njiju ničesar rekel, najprej zavila v kopalnico. S sebe sta zmetala premočene, blatne cunje, in ko sta stala pod prho, se jima je zdelo, kot bi jima topla voda odnašala utrujenost.

	 Tiho, kot bi si bila tujca, sta zlezla v posteljo in zavita v kopalna plašča ležala drug ob drugem, zatopljena vsak v svoje misli.

	 »Kaj pa, če nam ne bo v tej jami prav nič uspelo?« se je Tim zaskrbljeno oglasil, kot bi samo glasno izrekel to, o čemer je tistega trenutka premišljeval.

	 Liza se je počasi obrnila k njemu in umirjeno rekla:

	 »Že to, da smo našli to jamo, je samo po sebi rezultat in velik uspeh. Pa tudi, če se bomo dela z dvomom lotevali, ne bomo nikamor prišli.«

	 »Ja, prav imaš mala,« se ji je Tim nasmehnil, se obrnil k njej in jo stisnil v objem. »Hm, kdo pa misliš, da so tisti pod kapucami bili?«

	 »Vsega pa tudi jaz ne vem!« je Liza kar planila in nejevoljno skomignila z rameni. »Na tem našem nočnem pohodu nisem nikogar pričakovala kaj šele enaindvajset skrivnostnih oseb! Lahko bi bili varnostniki centra, ampak nisem prepričana.«

	 Utrujena sta se tesno objeta spet zatopila vsak v svoje misli.

	 Tim si je krepko oddahnil, ker je tega dne končno bilo konec, v katerem se je toliko vsega nakopičilo, da se mu je skoraj neresnično zdelo ... S prijatelji so kar dvakrat za las ušli smrti in malo je manjkalo, da bi Paul od žalosti izdihnil, ker je na tako grozen način zvedel za mamino smrt.

	 Zgodile pa so se tudi dobre stvari ... Dorian se je zaljubil in morda je naposled le srečal ljubezen svojega življenja, a se sam s tem ni želel preveč ukvarjati, ker je to bila samo Dorianova stvar. Njega se je tikala samo Liza, in ko je pomislil nanjo, mu je kri pognalo po žilah in preplavila ga je neizmerna sreča. Vsak njen objem mu je vlil tolikšno moč, o kakršni se mu prej nikoli niti sanjalo ni, da je mogoča.

	 Končno sta Liza in Tim z roko v roki, z zavestjo, da je njuna ljubezen trdnejša kot vsi zidaki, ki so sestavljali center, P.S.I., v tesnem objemu utrujena zaspala.