st ud ia universitatis he re di ta ti letnik 12 številka 1 2024 volume 12 number 1 2024 studia universitatis hereditati Znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dediščine Letnik 12, številka 1, 2024 / Volume 12, Number 1, Year 2024 Glavna in odgovorna urednica / Editor-in-chief Zrinka Mileusnić, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Slovenija Urednica številke / Guest Editor Zrinka Mileusnić, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Slovenija Uredniki / Editors Irena Lazar, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija Alenka Tomaž, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija Gregor Pobežin, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija Peter Sekloča, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija Jadranka Cergol, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija Uredniški odbor / Editorial Board Vesna Bikić (Arheološki institut Beograd, SANU, Srbija), Zdravka Hincak (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu, Hrvatska), Matej Hriberšek (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija), Tea Perinčić (Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja, Hrvatska), Maša Sakara Sučevič (Pokrajinski muzej Koper, Slovenija), Paola Visentini (Museo Friulano di Storia Naturale, Italia), Mojca Ramšak (Filozofska fakulteta & Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Ljubljani, Slovenija), Mario Novak (Centar za primijenjenu bioantropologiju (BIOANT), Institut za antropologiju, Zagreb, Hrvaška), Matija Strlič (Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Ljubljani, Slovenija, and University College London, Great Britain), Karol Zielinski (Instytut Studiów Klasycznych, Śródziemnomorskich i Orientalnych, Uniwersytet Wrocławski, Polska), Saša Čaval (Archaeology Center, School of Humanities and Sciences, University of Stanford, USA , and Inštitut za antropološke in prostorske študije, ZRC SAZU, Slovenija), Krish Seetah (Department of Anthropology, School of Humanities and Sciences, University of Stanford, USA), Martina Blečić Kavur (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija), Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija), Valentina Brečko Grubar (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija), Katja Hrobat Virloget (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija), Alenka Janko Spreizer (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija), Petra Kavrečič (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija), Marcello Potocco (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija), Jana Volk (Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Slovenija) ISSN 2350-5443 · https://doi.org/10.26493/2350-5443.12(1) Mednarodni indeksi | Indexing and Abstracting Anvur · DOAJ · Erih Plus · ROAD · Scopus Navodila avtorjem ter izjava o etiki in zlorabah pri objavljanju so dostopni na Guidelines for Authors and Publishing Ethics and Malpractice Statement are available at https://zalozba.upr.si/issn/2350-5443 Uredništvo | Editorial Office Studia universitatis hereditati Fakulteta za humanistične študije | Faculty of Humanities Univerza na Primorskem | University of Primorska Titov trg 5, SI-6000 Koper · suh.editor@upr.si Izdaja | Published by Založba Univerze na Primorskem | University of Primorska Press Titov trg 4, SI-6000 Koper · hippocampus.si © 2024 Avtorji | Authors Izid je finančno podprla Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih znanstvenih periodičnih publikacij. Revija je brezplačna.Izid revije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije s sredstvi državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje izdajanja domačih znanstvenih periodičnih publikacij. studia universitatis hereditati st ud ia universitatis he re di ta ti letnik 12 številka 1 2024 volume 12 number 1 2024 Vsebina Contents Contenuti 7 Zrinka Mileusnić 9 Uvodnik Editorial Martina Blečić Kavur in Boris Kavur 13 Death in Osor: Rituals and Practices of Prehistoric Burials Smrt v Osorju: obredi in prakse prazgodovinskih pokopavanj Irena Lazar in Alenka Tomaž 35 House Urns in the Burial Practices of the Western Necropolis of Romula (NW Pannonia) Hišaste žare v pogrebnih praksah zahodnega grobišča Romule (SZ Panonija) Timotej Pavlin 59 Črna smrt v luči (bio)arheologije Black Death in the Light of (Bio)archaeology Jonatan Vinkler 77 »Ta, ki ni od Boga, je od Hudiča, in ima tako svoje francoze ...«: imaginarij »francoske bolezni« in slovenska literatura 16. stoletja “The One Who Is Not from God Iw from the Devil, and thus Has His Own French Pox”: The Imagery of the “French Disease” and Slovenian Literature of the 16th Century Samuel Adu-Gyamfi, Ali Yakubu Nyaaba, Edward Brenya and Phinehas Asiamah 109 Indigenous and European Policies and Strategies for Combatting Asante Trypanosomiasis during the Colonial Period Domorodne in evropske politike ter strategije za boj proti asantski tripanosomiazi v kolonialnem obdobju st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 8 Alenka Janko Spreizer 127 Genocid nad Romi in Sinti v Sloveniji med drugo svetovno vojno: od prepoznavanja in komemoriranja do preprečevanja izkrivljanja zgodovine Genocide of the Roma and Sinti in Slovenia during the Second World War: From Recognition and Commemoration to Prevention of Distortion of History © aut hor/aut hors Editorial Uvodnik Editoriale Zrinka Mileusnić Univerza na Primorskem, Slovenija zrinka.mileusnic@fhs.upr.si 9Letošnja prva številka revije Studia Uni-versitatis Hereditati je v celoti posvečena temi bolezni in smrti v dediščinskih raz- iskavah. V tej tematski številki smo želeli razi- skati, kako so se pandemije, epidemije in umrlji- vost oblikovale ter odražale v kulturni dediščini, pokrajini in kolektivnemu spominu. K sodelova- nju smo povabili raziskovalce različnih strok, da bi predstavili temo skozi različne vsebine, vede in raziskovalne pristope. Želeli smo zagotoviti celovit ter kritičen pregled teme bolezni in smrti z vidika dediščine ter prispevati k akademskemu diskurzu in oblikovanju politik ter praks pri raz- iskovanju, ohranjanju in upravljanju dediščine. Zbrani prispevki nudijo širok spekter možnosti raziskovanja bolezni in smrti skozi čas. Prispev- ke smo razporedili kronološko, od prazgodovine do 20. stoletja, glede na obdobje, v katerem razi- skujejo bolezen ali smrt in z njima povezane pro- cese ter navade kot tudi njihov vpliv na družbo in na politike. Prvi prispevek, ki sta ga pripravila Martina Blečić Kavur in Boris Kavur, z naslovom »Smrt v Osorju: obredi in prakse prazgodovinskih po- kopavanj«, obravnava arheologijo smrti v Osor- ju, eni najpomembnejših lokacij severnega Jadra- na v času bronaste in železne dobe. Avtorja sta zbrala že znane oz. objavljene podatke ter jih do- polnila z manj znanimi ali neobjavljenimi podat- ki, ki so predstavljeni s topografskim pregledom in razporeditvijo grobov v kronološkem zapo- redju, tipologijo grobnih celot ter z njihovo opre- delivijo glede na položaj v odnosu do mestnega območja. S takšnim pristopom sta ustvarila ce- lostno interpretacijo bronastodobnih in železno- dobnih pogrebnih praks v Osorju ter postavila temelje za nadaljnje sodobne raziskave. Raziskava Irene Lazar in Alenke Tomaž nas popelje v antično arheologijo Slovenije. V prispevku »Hišaste žare v pogrebnih praksah zahodnega grobišča Romule (SZ Panonija)« obravnavata hišaste žare z najdišča Ribnica pri Brežicah. Te žare, ki že več kot 200 let vzbujajo precejšnjo pozornost, avtorici ponovno analizi- rata in prinašata nove razlage o njihovi proizvo- dnji. Prav tako pretresata interpretacijo etnične opredelitve oz. tradicije te materialne kulture v antičnem kontekstu ter značilnosti in pomen pogrebnih ritualov, povezanih z rabo hišastih žar. Naslednji prispevek, »Črna smrt v luči (bio)arheologije«, ki ga je pripravil Timotej Pa- vlin, nas popelje v obdobje epidemije črne smrti v 14. stoletju. Avtor v preglednem prispevku obravnava arheološke, bioarheološke in genet- ske raziskave, povezane s srednjeveško epidemi- jo Yersinie pestis, danes znane kot črna smrt. Po- leg pregleda vzrokov za nastanek epidemije avtor prikaže tudi pregled množičnih grobišč iz sre- dnje in zahodne Evrope, ki so nastala v 14. stole- tju. Na podlagi bioarheoloških raziskav posmr- tnih ostankov pokopanih pokaže značilnosti populacije, ki jo je bolezen najbolj prizadela, ter s povzetkom rezultatov genetskih raziskav inter- pretira vzroke za naslednje valove epidemije črne smrti. ht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.12(1)9-12 st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 10 S prispevkom »'Ta, ki ni od Boga, je od Hu- diča, in ima tako svoje francoze ...': imaginarij 'francoske bolezni' in slovenska literatura 16. sto- letja« avtorja Jonatana Vinklerja ostajamo pri temi bolezni. Vendar pa v tem prispevku arhe- ološki značaj dosedanjih prispevkov nadome- sti kompleksna in interdisciplinarna analiza t. i. francoske bolezni oz. sifilisa v 16. stoletju. Avtor najprej analizira izvor in dojemanje sifilisa, pri čemer predstavlja tri hipoteze o njegovem izvo- ru. Nato obravnava raziskave o obstoju več raz- ličic sifilisa v Evropi. V nadaljevanju se posveti družbenemu odnosu do sifilisa, ki je v zgodnjem novem veku nosil močno družbeno stigmo in je bil obravnavan kot božja kazen za greh. V obsež- nem delu avtor analizira slovensko literaturo 16. stoletja, v kateri se sifilis pojavlja kot »frančoži« ali »francoži«, zlasti v delih Primoža Trubarja, kjer se izraz uporablja ne le kot izraz za bolezen, temveč tudi kot metafora za največje trpljenje in božjo kazen. Trubar bolezen razume kot posle- dico osebnega greha, ki jo Bog uporablja za ka- znovanje grešnikov in opominjanje na pravično življenje. V sklepnem delu avtor podaja ugoto- vitve glede nastanka imaginarija sifilisa in ponu- ja metodološke smernice za njegovo raziskovanje v okviru kulturne zgodovine. Prispevek z naslovom »Domorodne in evropske politike ter strategije za boj proti asant- ski tripanosomiazi v kolonialnem obdobju« so pripravili Samuel Adu-Gyamfi, Ali Yakubu Nyaaba, Edward Brenya in Phinehas Asiamah. Prispevek obravnava problematiko tripanosomi- aze v Afriki in njen zgodovinski ter politični vi- dik. Osredotoča se na britanske kolonialne poli- tike in strategije, ki so vključevale sodelovanje z lokalnimi poglavarji in interesnimi skupinami v boju proti tripanosomiazi na območju Asanteja. Avtorji poudarjajo, da avtohtono znanje o tej bo- lezni sega več kot stoletje nazaj, vključno z upora- bo lokalnih zelišč in duhovnih praks za zdravlje- nje. Kljub negativnim posledicam kolonizacije so britanske strategije, kot so ustanovitev odbo- ra za tripanosomiozo, čiščenje okuženih obmo- čij in izvajanje zdravstvenih pregledov, prinesle določene uspehe. Prispevek zagovarja množični nadzor in decentralizacijo zdravstvenih struk- tur, saj je muha cece, prenašalka bolezni, še ved- no razširjena v severnem delu Gane in na dru- gih podeželskih območjih podsaharske Afrike. Prav tako so mnenja, da bi decentralizacija omo- gočila učinkovitejše izvajanje zdravstvenih poli- tik na lokalni ravni, kar je ključnega pomena za boj proti nalezljivim boleznim. Zadnji prispevek z naslovom »Genocid nad Romi in Sinti v Sloveniji med drugo svetovno vojno: od prepoznavanja in komemoriranja do preprečevanja izkrivljanja zgodovine«, ki ga je pripravila Alenka Janko Spreizer, nas ponovno sooča s smrtjo in z družbenim odnosom do ge- nocida v 20. stoletju. Besedilo predstavlja izsled- ke projekta Boj proti izkrivljanju genocida and Romi v jugovzhodni Evropi - ključni element za razvoj strategij proti rasizmu ter protidiskrimi- nacijskih politik in praks ter študijo primera Slo- venije glede obravnavanja genocida nad Romi, komemoriranja in izkrivljanja ter njegovega za- nikanja. Po predstavitvi prizadevanj za prizna- vanje genocida nad Romi sledi zgodovinski oris preganjanja Romov in Sintov na ozemlju dana- šnje Slovenije pred ter med drugo svetovno voj- no. Avtorica je posebno pozornost posvetila ana- lizi tiska pred drugo svetovno vojno in analizi intervjujev z izbranimi sogovorniki o raziskova- nju, izobraževanju ter komemoriranju in kulturi spominjanja po letu 2010. Besedilo prinaša tudi analizo diskurza o izkrivljanju genocida nad Romi in priporočila za prihodnje zgodovinsko- antropološko raziskovanje ter ohranjanje spomi- na na genocid nad Romi drugo svetovno vojno v širši javnosti. Raziskave bolezni in smrti imajo ključno vlogo v številnih znanstvenih disciplinah, saj omogočajo razumevanje zdravja, družbenih od- nosov in zgodovinskega razvoja določenih ob- močij. Z interdisciplinarnim pristopom k razi- skavam bolezni in smrti lahko bolje razumemo, kako so ljudje skozi različna zgodovinska obdob- ja in v različnih družbenih kontekstih obravna- vali eno najuniverzalnejših človeških izkušenj ter kakšen je odziv in spomin današnje druž- be na bolezen ter smrt v različnih kontekstih u v o d n ik • e d it o r ia l • ed it o r ia le 11 preteklosti. Verjamemo, da smo to uspešno pri- kazali z naborom prispevkov v tej številki. Žal obseg revije ne omogoča objave vseh prejetih pri- spevkov, zato za prihodnje leto napovedujemo še eno tematsko številko s podobno tematiko. Editorial This year's first issue of Studia Universitatis He- reditati is entirely dedicated to disease and death in heritage studies. In this thematic issue, we aimed to explore how pandemics, epidemics, and mortality have been shaped and reflected in cul- tural heritage, landscapes, and collective memo- ry. We invited researchers from various fields to present the topic through diverse content, disci- plines, and research approaches. Our goal was to provide a comprehensive and critical overview of disease and death from the heritage perspec- tive and contribute to academic discourse, poli- cy formation, and practices in heritage research, preservation, and management. The collected ar- ticles offer various research possibilities on dis- ease and death over time. We arranged the con- tributions chronologically, from prehistory to the 20th century, based on the period in which they studied disease or death, the related pro- cesses and customs, and their impact on socie- ty and policies. The first article, authored by Martina Blečić Kavur and Boris Kavur, titled ‘Death in Osor: Rituals and Practices of Prehistoric Burials’, dis- cusses the archaeology of death in Osor, one of the most important sites on the northern Adri- atic during the Bronze and Iron Ages. The au- thors compiled already published data and sup- plemented it with lesser-known or unpublished data, presented through a topographical over- view and chronological arrangement of graves, typology of grave assemblages, and their classi- fication in relation to the urban area. This ap- proach created a comprehensive interpretation of Bronze Age and Iron Age burial practices in Osor and laid the foundation for further con- temporary research. The research by Irena Lazar and Alen- ka Tomaž takes us into Slovenian archaeology. Their article, ‘House Urns in the Burial Prac- tices of the Western Necropolis of Romula (NW Pannonia)’, examines house-shaped urns from the Ribnica site near Brežice. These urns, which have attracted considerable attention for more than 200 years, are reanalyzed by the au- thors, who offer new interpretations regarding their production. They also reconsider the eth- nic identification and tradition of this material culture in an ancient context and the character- istics and significance of burial rituals associated with house-shaped urns. The following article, ‘The Black Death in the Light of (Bio)Archaeology’, written by Timotej Pavlin, delves into the period of the Black Death epidemic in the 14th century. In this comprehensive article, the author examines archaeological, bioarchaeological, and genet- ic research related to the medieval Yersinia pes- tis epidemic, now known as the Black Death. In addition to reviewing the causes of the epidemic, the author presents an overview of mass graves from 14th-century Central and Western Eu- rope. Based on bioarchaeological research of the remains, the article reveals the characteristics of the population most affected by the disease and, through a summary of genetic research, inter- prets the causes of subsequent waves of the Black Death. With the article ‘“The One Who Is Not from God is from the Devil, and thus Has His Own French Pox”: The Imagery of the “French Dis- ease” and Slovenian Literature of the 16th Cen- tury’, by Jonatan Vinkler, we continue the disease theme. However, in this article, the archaeologi- cal focus of previous contributions is replaced by a complex and interdisciplinary analysis of the so-called French disease, or syphilis, in the 16th century. The author begins by analyzing the or- igin and perception of syphilis, presenting three hypotheses regarding its origin. He then dis- cusses research on the existence of different var- iations of syphilis in Europe. The article further explores the social response to syphilis, which carried a strong societal stigma in the early mod- ern period and was viewed as divine punishment st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 12 for sin. In an extensive section, the author ana- lyzes Slovenian literature of the 16th century, where syphilis appears as ‘frančoži’ or ‘francoži’, especially in the works of Primož Trubar, where the term is used not only to denote the disease but also as a metaphor for the most tremendous suffering and divine punishment. Trubar views the disease as the result of personal sin, which God uses to punish sinners and remind them of righteous living. In the concluding part, the au- thor offers findings regarding the formation of the imaginary of syphilis and provides method- ological guidelines for its exploration within the framework of cultural history. The article titled ‘Indigenous and Europe- an Policies and Strategies for Combating As- ante Trypanosomiasis During the Colonial Pe- riod’, authored by Samuel Adu-Gyamfi, Ali Yakubu Nyaaba, Edward Brenya, and Phine- has Asiamah, addresses the issue of trypanoso- miasis in Africa and its historical and political context. It focuses on British colonial policies and strategies, including cooperation with local chiefs and interest groups to combat trypanoso- miasis in the Asante region. The authors empha- size that indigenous knowledge of the disease dates back over a century, including using local herbs and spiritual practices for treatment. De- spite the negative consequences of colonization, British strategies, such as establishing a trypano- somiasis committee, cleaning infected areas, and conducting health surveys, they achieved certain successes. The article advocates for mass surveil- lance and decentralization of health structures, as the tsetse fly, the disease's carrier, is still wide- spread in northern Ghana and other rural are- as of sub-Saharan Africa. The authors argue that decentralization would enable more effective im- plementation of health policies at the local lev- el, which is crucial in the fight against infectious diseases. The final article, titled ‘Genocide of the Roma and Sinti in Slovenia during the Second World War: From Recognition and Commem- oration to Prevention of Distortion of Histo- ry’, by Alenka Janko Spreizer, once again con- fronts us with the theme of death and society's response to genocide in the 20th century. The text presents the findings of the project Fighting Holocaust Distortion on Roma in ■■■ Europe – A Key to Countering Racism and Disc■■rimi- natory Policies and Practices and a case study of Slovenia on the treatment of Roma genocide, its commemoration, distortion, and denial. Follow- ing an overview of efforts to recognize the Roma genocide, the article provides a historical outline of the persecution of Roma and Sinti in pres- ent-day Slovenia before and during World War II. The author devotes special attention to the analysis of pre-war press and interviews with se- lected participants on research, education, com- memoration, and the culture of remembrance af- ter 2010. The text also includes an analysis of the discourse on the distortion of the Roma geno- cide. It offers recommendations for future his- torical-anthropological research and the pres- ervation of the memory of the Roma genocide during World War II to the broader public. Research on disease and death plays a cru- cial role in numerous scientific disciplines, as it enables an understanding of health, social rela- tionships, and historical development in specific areas. Through an interdisciplinary approach to the study of disease and death, we can better un- derstand how people have dealt with one of the most universal human experiences throughout different historical periods and societal contexts and how modern society remembers disease and death in various historical contexts. We believe we have successfully illustrated this by selecting articles in this issue. Unfortunately, the journal's scope does not allow publication of all submit- ted contributions, so we announce another the- matic issue on a similar topic for next year. 13 © aut hor/aut horsht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.12(1)13-34 Death in Osor: Rituals and Practices of Prehistoric Burials Smrt v Osorju: obredi in prakse prazgodovinskih pokopavanj Martina Blečić Kavur University of Primorska, Faculty of Humanities, Slovenia martina.blecic.kavur@upr.si Boris Kavur University of Primorska, Faculty of Humanities, Slovenia boris.kavur@upr.si Abstract Osor, a town at the junction of the Kvarner islands of Cres and Lošinj, is one of the most important ar- chaeological sites in the northern Adriatic, dating back to the Bronze and Iron Ages. Its historical role and importance are undeniable, as it is mentioned in almost all ancient historical sources that addressed the Caput Adriae area. In archaeological discourse, it is mainly known for its representative material culture, which has been discussed in detail. Most of these artefacts come from various graves and ne- cropoles, although there was much less information about these contexts. This paper presents for the first time a complete concept of the archaeology of death in Osor. It is based on archive records and re- sults of new archaeological investigations gathering all the available data. They are presented with a top- ographical overview and the location of the graves in their chronological order, with the typology of the burials and their contextualization in relation to their positions inside and outside the urban space. Al- ready known, but also unknown or less available data were analysed in order to create, as far as possible, a well-rounded knowledge of this extremely important social and cultural aspect of life (and death) in prehistoric Osor. Keywords: Osor, Bronze Age, Iron Age, type of burials, rituals, material culture Izvleček Osor, kraj na stičišču kvarnerskih otokov Cresa in Lošinja, predstavlja eno izmed najpomembnejših naj- dišč bronaste in železne dobe na severnem Jadranu. Njegova zgodovinska vloga in pomen sta nedvom- na, saj je zapisan v skoraj vseh antičnih zgodovinskih virih, ki so obravnavali območje Caput Adriae. V arheološkem diskurzu je prepoznaven predvsem po reprezentativni materialni kulturi, o kateri je bilo že veliko razprav. Večina teh predmetov izvira iz različnih grobov in grobišč, čeprav je bilo prav o teh kon- tekstih veliko manj znanega. V razpravi je, na podlagi arhivskih virov in rezultatov novih arheoloških raziskav, prvič predstavljen celovit koncept arheologije smrti na območju Osorja z zbranimi vsemi do- stopnimi podatki. Zasnovani in predstavljeni so s topografskim pregledom in z razporeditvijo grobov v kronološkem zaporedju, s tipologijo grobnih celot in kontekstualizirani glede na svoj položaj znotraj ter zunaj mestnega območja. Da bi ustvarili čim bolj zaokroženo celoto znanja o tem izjemno pomemb- nem družbenem in kulturnem vidiku življenja (in smrti) v prazgodovinskem Osorju, so bila analizirana že objavljena in neznana ali manj dostopna dejstva. Ključne besede: Osor, bronasta doba, železna doba, način in vrsta pokopa, obredi, materialna kultura st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 14 Introduction Osor, one of the most prominent plac-es in the Kvarner region and the saf-est city on the eastern Adriatic coast in ancient times, is situated on a low isthmus at the meeting point of what was once the uni- fied island of Cres-Lošinj. Through tradition and mythic past, this northernmost Adriatic ar- chipelago is clearly defined in geographical and epic literature as Aspirtides (Apsýrtides Nêsoi or Osor Islands), with the central settlement called Apsor (Apsoros or Osor), and its inhabitants re- ferred to as Apsirtes or Apsirtians. In front of the Aspirtides lay the Histrian, and later, the Liburnian coast with its islands. The origins of these names are deeply rooted in legendary his- tory, and many writers (and copyists) in antiq- uity connect them to Greek mythology, inter- preting them through the legend of the famous Greek sailors, the Argonauts, and their quest for the Golden Fleece (Katičić 1995, 184–187; cf. Mori 2008; Blečić Kavur 2015, 15–18). The im- portance of both the place and the broader re- gion is emphasized by the phrase ‘Tin Islands’, used by several sources to describe the Cres- Lošinj archipelago with Osor, located near the Histrian coast (Imamović 1972; Kozličić 1990, 150–151). Although tin is not naturally found in this area, the name likely metaphorically refers to a trading hub involved in the redistribution of bronze and bronze objects, along with the cru- cial tin needed for bronze production (Blečić Kavur 2014a, 161). Despite existing studies, primarily focused on the material culture of this period, the last prehistoric millennium in Osor has not been extensively written about from other perspec- tives, especially considering the city's vital role in the region. This is partly due to insufficient re- search over the past century and the lack or in- accessibility of documentation from early cam- paigns of investigation. Despite the efforts of individual scholars (Benndorf 1880; Klodič 1885; Marchesetti 1924; Mladin 1960; Faber 1980; Glogović 1989), this part of Osor's history has been uncovered slowly and painstakingly, a pro- cess that is far from complete. In recent times, the picture has radically changed, especially with the implementation of systematic and res- cue archaeological excavations (Baričević n.d.; Čaušević-Bully et al. 2017; Los 2018; Bully et al. 2024) and extensive scientific research projects (Doneus and Blečić Kavur 2023; Blečić Kavur et al. 2024; Fera et al. 2024). These efforts have provided not only new spatial data and re-eval- uations of existing or enigmatic archaeological structures but also essential contexts that offer valuable insights for reinterpreting the material culture within the broader cultural and histori- cal circumstances of the time. This study focus- es on a comprehensive analysis of burial practices during the Bronze and Iron Ages, as necropoles and graves provide the largest collection of pre- served artefacts. The concept of the archaeology of death, in connection with previous research in the Osor area, is introduced. This is followed by a topo- graphical review and chronological ordering of grave locations, along with their contextualiza- tion in relation to burial practices both with- in and outside the urban area. Published and known data, as well as previously unknown or less accessible information, are analysed to cre- ate, as much as possible, a comprehensive under- standing of this crucial social and cultural as- pect of life in Osor. The concluding discussion interprets the current state of knowledge about ‘death in Osor’ and highlights the importance of archival research and the results of new system- atic investigations, which, with each new effort, confirm the prominence and status of this place in the last millennium BCE. Archaeology of Death and Excavations in Osor The historic area of Osor, along with nearby Pun- ta Križa, stands out as a distinct, geographically well-defined environment at the southernmost tip of the island of Cres (fig. 1). The Lošinj Chan- nel connects it directly with Kvarnerić and the Lošinj archipelago, which in turn links to the D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 15 northern Dalmatian islands and the Liburnian coast. From the northwest, it opens towards the Kvarner Gulf, with a diagonal connection to the eastern Histrian coast and Nesactium, the sec- ond most important metropolis of the northern Adriatic. Thus, Osor emerges as a centre – sur- rounded by the sea, fortified with strong walls, and equipped with port infrastructure. During this time, a canal was likely improved along the western part of the isthmus, which granted the city its strategic position at the dawn of mari- time and coastal navigation (Blečić Kavur 2015, 49–50). According to current understanding, based on numerous archaeological studies (Faber 1972; 1974; 1976; 1980; 1982; 2000; cf. Blečić and Sušanj 2007; Blečić Kavur 2014a; 2014b; 2015; 2020; 2021; Blečić Kavur and Kavur 2013), Osor had a clear proto-urban character. It played a key role in shaping and filtering economic and cul- tural trends, becoming an essential transporta- tion hub in the northern Adriatic and overseeing a crucial communication route from continen- tal Europe to the Mediterranean (Blečić Kavur 2014b; 2015, 11–21). In these circumstances, the city's infra- structure likely included various systems to sup- port and facilitate daily life in Osor. Commu- nal infrastructure was vital, especially in how the dead were treated and buried, through sys- tems of necropoles and individual graves where the population was laid to rest over a millen- nium. The ‘archaeology of death’ in Osor dur- ing this period exhibited a dual nature: on the one hand, there was a wealth of artefacts, and on the other, a complete lack of contextual un- derstanding of their discovery. Statistically, the largest number of artefacts have been recovered from graves and necropoles, where they were placed as grave goods. Thanks to these objects, certain, often very limited, information was ob- tained about the society, individual status, the origin and import of certain items, and, to a limited extent, the burial customs and rituals conducted in relation to death and commemo- ration. However, the lack of archaeological re- cords, documentation from excavations, and contextual data regarding existing necropo- les, particularly Kavanela, or older excavations within and outside the city area, made it diffi- cult to understand the broader picture of funer- ary protocols and the archaeology of death. De- tailed analyses were not presented even during research in the second half of the 20th century, not comparing the spatial layout and relation- ships between necropoles and graves, grave ar- chitecture, and other material remains connect- ed to burial rituals and everyday operations. The absence of literary contexts that might of- fer a broader understanding of this significant aspect, as part of the universal experience of death, its perception, and commemoration, forces us to rely solely on archaeological evi- dence and comparative insights from synchro- nous, interconnected, and more fully interpret- ed cultural communities. The opulent archaeological heritage from Osor, most of which comes from graves, such as various items of attire and jewellery of local and imported origin, as well as lavish items of sym- bolic and ideological value and prestigious exot- ic materials, directly indicates that Osor socie- ty was highly developed and played an equal role on the historical stage of the Adriatic and broad- er European areas. Analysis of these objects has shown a variety of influences reflecting con- tacts with numerous economic and cultural net- works, primarily from the Adriatic, Alpine, and Italian regions, followed by influences from the Greek-Macedonian milieu and, finally, from the Celtic cultural sphere of Central Europe during the Iron Age. On the other hand, certain dis- tinctive and unique forms of jewellery and cloth- ing suggest that some of these items were likely produced in local workshops, further confirm- ing Osor's role in important economic activities, particularly production (Blečić Kavur 2014b; 2015; 2021; 2022). Topography and Typology of Osor Graves The topography and typology of necropoles and graves are important for understanding how these structures were integrated into the living st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 16 space of Osor and how its inhabitants interact- ed with them. This is most clearly reflected in their classification based on various criteria. A topographic approach focuses on the location of graves and necropoles in relation to the settle- ment, their strategic position, and the terrain's morphology. Within individual necropoles, the arrangement and orientation of graves, their po- tential hierarchy, and their relationships or dis- tances from one another are of great importance. Whenever documentation allows, the types of graves and their possible social or ritual func- tions will be highlighted, providing insights into grave typology and burial rituals. Thanks to past and modern archaeological research, necropoles and individual graves from the Bronze and Iron Ages have been documented in several different locations both inside and outside Osor’s perime- ter, which guides the analysis of burial practices in this discussion. Within the City Walls Burials within the city were known in the north- ern extension of Osor as early as the 19th century. However, no detailed records exist about these burials, their precise topographical positions, or other specifics, except for critical notes (Benn- dorf 1880; Marchesetti 1924, 141; cf. Faber 1974, 80; 1980; Mihovilić 2013, 215). More recent re- search has provided direct evidence of individu- al graves located from the Chapel of Sv. Katarina (St. Catherine) to the monastery of Sv. Petar and its surrounding areas (fig. 1). In total, nine graves were discovered, displaying different burial methods and rituals. These findings significantly contribute to the understanding of funeral cus- toms within the city’s living perimeter. Unfortu- nately, the minimal preservation of osteological material prevents a more detailed analysis, and interpretations, for now, rely heavily on materi- al culture artefacts. Figure 1: Topography of Osor graves and necropoles (Google Earth, elaborated by Martina Blečić Kavur, 2024) D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 17 Sv. Katarina At the northernmost part of what is believed to have been Osor's urban space, the oldest buri- al from the Bronze Age has been partially exca- vated (fig. 1). The grave was found beneath the collapsed Chapel of Sv. Katarina, near the city walls and in close proximity to the Bijar mon- astery (Sv. Marija od Anđela). Excavations were conducted in 1962, although more detailed doc- umentation has not been preserved. However, records indicate the discovery of a skeletal bur- ial in a crouched position, preliminarily dat- ed based on material culture analysis, includ- ing fragments of pottery and a bone awl handle, placing it in the Early Bronze Age (Mihovilić 2013). Although the grave seems to have been lo- cated within the prehistoric planned settlement, it was likely much farther from the centre of the settlement at that time, then latter located in its southern part. The grave’s position on the edge of the perimeter, near the important Bijar Bay, and at the northern exit of the city is intriguing, particularly given the presence of thick prehis- toric cultural layers over 4 metres deep. Sv. Petar At the northernmost and highest position with- in the city area, the medieval site of the Bene- dictine Church and Monastery of Sv. Peter (fig. 1) has yielded seven new burials (Čaušević-Bul- ly et al. 2014; Čaušević-Bully et al. 2017; Bul- ly et al. 2018; 2019). These graves, dated to the Iron Age through radiometric analysis and ma- terial culture, have provided significant in- sights into the burial rites. A particularly valu- able find was the so-called Osor urn, discovered in the foundational structures of the complex outside the Church of Sv. Petar in 2009 (fig. 2). Figure 2: Floor plan of the monastic complex at Sv. Petar with marked Iron Age grave locations (Bully et al. 2024, fig. 8, by Matthieu Le Brech and Laurent Fiocchi, adapted with permission by Martina Blečić Kavur, 2024) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 18 Morphologically and stylistically, the urn was compared to amphorae from Phase II of the Ruše cultural group, related to the continental phase of the Urnfield culture, dating from 950 to 900 BCE. This positions the urn within Phase I.C of the Kvarner chronology, marking the transition to the Iron Age, and it was the first discovery of such a burial type in Osor. Alongside the identification Figure 3: Urn grave 6.115 and skeletal graves 8.105, 5.185, 5. 184 from Sv. Petar (Bully et al. 2010, fig. 1; Marić et al. 2014, fig. 3; Čaušević-Bully et al. 2017, fig. 14–15, by Sébastien Bully and Adrien Saggese, adapted by Martina Blečić Kavur, 2024) D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 19 of other similar cremation graves within the me- dieval architecture, the discovery suggests the existence of a small cremation cemetery, con- firming for the first time the practice of crema- tion burials in this part of Osor (Blečić Kavur and Kavur 2013; Blečić Kavur 2014a, 110–111, fig. 64; 2021, 542–543). Further discoveries include younger buri- als, dated to the Early Iron Age, based on pre- served architecture and accompanying grave goods. During excavation campaigns in 2013, 2016, and 2017, a total of five graves were docu- mented outside the church and along the mon- astery's vestibule, located in the deepest layers beneath medieval structures, some of which had partially destroyed them (Bully et al. 2017, 17– 20, fig. 20–21; Čaušević-Bully et al. 2017, 807– 808, fig. 14–15; Bully et al. 2024) (fig. 2–3). The grave architecture varies: four of the graves fea- ture a standard rectangular stone chest con- struction, made of four vertically placed lime- stone slabs, though their covers were not preserved (5.185, 5.285, 4.232, 8.105) (fig. 3). One grave (5.285), located in the southern nave of the Romanesque vestibule and beneath a medi- eval baptismal font, had already been emptied during antiquity or the Middle Ages (Bully et al. 2018, fig. 2–3). Despite the absence of grave goods, the grave’s north-south orientation re- mains a significant novelty. The graves were generally placed directly on the limestone bed- rock or carved into it (Bully et al. 2018, 3, fig. 3), while the smallest of them, almost square in shape (4.323), was pressed into a layer of com- pacted clay. Given the few delicate bone remains and amber beads, this grave is presumed to have been that of a small child (Čaušević-Bully et al. 2014, 8, fig. 4; Marić et al. 2014, 463, fig. 2). The remaining graves contained individual bur- ials in crouched positions, with heads placed at the southern side or in the corner of the grave (Bully et al. 2017, 5, fig. 2; Čaušević-Bully et al. 2017, 807–808, fig. 14–15). Attire and jewellery were mostly placed around the deceased's head or upper body, suggesting that during the funer- al ceremonies, the positioning of grave goods re- flected their original placement among the de- ceased’s attire. In addition to the osteological material, these graves provide inventories of new, previ- ously unknown objects from the Osor archive of material culture, as well as finds that, though previously known, have now been documented in their specific archaeological context. Notably, the grave of a young person from the southern nave of the church’s forecourt (5.184) (Bully et al. 2017, fig. 2, 5; Čaušević-Bully et al. 2017, fig. 14) stands out for being quite different from others (fig. 2–3). This individual was buried in a semi- flexed position, surrounded by large unworked stone blocks, and oriented northwest-south- east. With a rich array of jewellery and attire, it represents the most affluent grave in that area. The various items reflect the female attire of the higher social strata in Osor society. Instead of the anticipated imported goods, the individual is represented by locally crafted objects, such as a multi-part spectacle fibula, bracelets, 3 amber beads, 8 glass beads, and 12 bone beads (Blečić Kavur 2021, 543, fig. 6). This substantial invento- ry mirrors the typical ensemble of Osor commu- nity attire, previously known only from tumu- lus graves near the Church of Sv. Marija (Mladin 1960). The grave is tentatively dated to the sec- ond half of the 9th century, with potential con- tinuity into the early 8th century BCE, corre- sponding to the II phase of the Kvarner cultural group. The discovery of a simple serpentine fibu- la with a disc on the bow from the southeastern grave (8.105), also with a regular orientation, in- dicates that burials continued there until the 7th or even 6th century BCE (fig. 3). These seven graves were located at the high- est point in Osor’s urban space and are likely part of a larger cemetery complex, where burials took place over a longer period from the tenth to the 7th/6th centuries BCE. Given their distribution around the church’s northern and southern pe- rimeter, it is plausible that the complex medie- val architecture significantly destroyed or over- laid much of the necropolis. Nonetheless, each grave has provided new, reliable data not previ- st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 20 ously recorded in Osor's graves, relating both to the different burial rites and the varied architec- tural design. The very fact that a monastic com- plex with a mausoleum and a large cemetery was built on a prehistoric necropolis (Čaušević-Bully et al. 2014; Bully et al. 2024) underscores the im- portance and perhaps the memory of that space within the town’s structure, extending through a truly remarkable historical continuum. Osor South of the monastery of Sv. Petar, in the town itself, along the existing route leading from the monastery to the southern perimeter of Osor, a new Iron Age grave was uncovered in exten- sive rescue excavations in 2022/2023 (fig. 1). This grave also contained a skeletal burial with a two- part spectacle fibula and amber beads (Baričević n.d.), closely linking it with the graves at Sv. Pe- tar, both temporally and spatially. Since the bur- ial was made without a stone chest, it is likely a single burial. The possibility of considering it in the context of the northern graves cannot be ruled out, opening up the potential for a larger necropolis that extended across the wider north- western urban area of Iron Age Osor. Outside the City Walls Burials outside the city walls likely took place at three strategic locations (fig. 1). Following the natural terrain and its practical use, the necropo- les were situated on the landward sides near the main approaches to the town. The larger one was located along the southwestern side of the city wall, at the entrance and on the Kavanela isth- mus from the Lošinj side. Another necropo- lis was established near the eastern extension of the city wall, close to the current cemetery and the Church of Sv. Marija, at the approach to the town from the Cres side. Kavanela On the southwestern approach to the town, at the once continuous but later canal-cut isth- Figure 4: Iron Age grave during excavation of the Kaštel in 1953 (©Archive of the Archaeological Museum of Istria, Pula, OK 1953 – FN 1938) D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 21 mus of Kavanela, lies Osor's so-called western necropolis (fig. 1). This location, surrounded on two sides by the sea, is quite strategically posi- tioned. The isthmus itself is about 350 metres wide, with the canal now 10.2 metres wide and at least 3.5 metres deep (Draganits et al. 2019, 14– 15). Based on the length, width, and geological structure of the canal’s cross-section, which in- cludes some smaller deposits of sediment, it is likely that the entire isthmus has the same lime- stone structure with a red soil cover. Major exca- vations of the prehistoric and Roman necropolis began at this site in the 19th century, continu- ing to the south up to the chapel of Sv. Stjepan. Unfortunately, these excavations were conduct- ed in a non-professional and methodological- ly inadequate manner by the parish priest Ivan Kvirin Bolmarčić. Archaeologists and conser- vators who occasionally supervised noted that an enormous number of various, but ‘extreme- ly poorly preserved’, items were unearthed. Re- ports about the findings were brief, with limited descriptions of selected artefacts (Burton 1877; Sacken 1879; Benndorf 1880; Klodič 1885). Doc- umentation regarding burial methods, funerary practices, grave constructions, and overall burial contexts was very superficial (Milčetić 1884, 83– 85; Marchesetti 1924, 140–141). Regarding the prehistoric graves, based on the material culture, systematic burials during the Late Bronze and Iron Ages were established. The most compre- hensive report was published by Otto von Benn- dorf, detailing different burial types and practic- es, while Anton Klodič wrote extensively about the more intriguing items (Benndorf 1880, 73– 82; Klodič 1885, fig. 1; 4–5; 13–14; 16). By the end of the century, conservator Stefano Petris also contributed with limited reports and lists of ma- terials (Petris 1895; 1897). According to their records, various types of burial practices must have been carried out in the Kavanela necropolis, including both skele- tal and cremation burials. These were placed in pits, urns, or stone chests. However, it remains unclear which periods these practices belonged to, though the material culture has mostly been contextualized within a broader cultural frame- work (cf. Faber 1980; 1982; Glogović 1982; 1989; 2003; Blečić Kavur 2014a; 2014b; 2015; 2017; 2020; 2021; 2022). The only data that can be linked to the Ka- vanela necropolis comes from archival docu- mentation regarding excavations near the site, specifically within the Kaštel and Venetian walls in 1953 (Baćić 1953). At depths of nearly 5 metres, several prehistoric graves with clearly recogniz- able architecture, made from unworked stone blocks and covered with semi-finished lids, were documented. These were Late Iron Age graves, only one of which was fully explored (Mladin 1960, 212) (fig. 4). Perhaps from this grave came a silver plate fibula (Vinski 1956, 26, fig. 5; Blečić Kavur 2015, 172–173, fig. 62) and fibulae of Mid- dle La Tène scheme, as also noted during recent investigations of graves at Preko mosta. Alongside this necropolis, near the city wall and the western entrance to the town, there was also a cremation site confirmed during the 1953 Kaštel excavations (Baćić 1953). It is not clear when the cremation site was used and for what purposes, but it likely dates back to the Iron Age, considering the graves and significant quanti- ties of ceramics from that period (Baćić 1953; cf. Močinić and Zubin Ferri 2013). The site may have served as a ritual cremation area for the cer- emonial destruction of valuable items, honour- ing ancestors and preserving memory. This could explain the extensive destruction and poor pres- ervation of many artefacts, accelerated by the high salinity of the area. The existence of the ne- cropolis and further confirmation of earlier in- terpretations were achieved through recent res- cue excavations. These investigations primarily confirm the earlier hypothesis of the necropo- lis’s spatial spread toward the south, where the Roman necropolis extended much further along the Lošinj side, following the road to Nerezine (Los 2018; Janeš n.d.). Preko mosta During rescue excavations in 2018 on the Lošinj side of Kavanela, at the so-called Preko mosta st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 22 location (fig. 1), within the Roman necropolis, three more Iron Age graves were documented. These were skeletal burials, although the osteo- logical remains were barely preserved due to the high salinity of the limestone substrate, as the graves were located right above the sea. Given the small size of the burial pits, it is likely that the deceased were buried in a crouched position. Despite the poor preservation, these graves are extremely valuable, providing new insights into burial customs. For the first time, smaller grave pits, dug directly into the bedrock, were docu- mented, with the deceased placed in the pits along with grave goods (Los 2018, 12–14). The grave goods included known items from the Osor repertoire, such as a spectacle fibula from grave 8, a Baška-type fibula, fibulae of Middle La Tène scheme, a silver plate fibula, bronze and sil- ver earrings of the Kvarner type, as well as other jewellery pieces. The richest of these graves was grave 1 (fig. 5). Unlike previous graves from the urban area, these graves allow for a reassessment of the material culture from the Late Iron Age to the 4th/3rd century BCE (Blečić Kavur 2015, 158–177; 2021, 545). In this context, the discov- ery of a third silver plate fibula is significant, es- pecially given that it represents the first archae- ological record of such an item in Osor and may lead to the re-evaluation of older findings. Sv. Marija East of the city walls, near today’s cemetery and the church of Sv. Marija, a large tumulus was partially excavated. Based on the gathered arte- Figure 5. Graves 1 and 8 dug into the bedrock at the Preko mosta site (Lošinj) (Los 2018, elaborated by Martina Blečić Kavur, 2024) D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 23 facts, the burials were reliably dated to the ear- ly phase of the Early Iron Age (Mladin 1960; Glogović 1989, 6, fig. 3, tab. 3; Blečić Kavur 2010, 134–135, fig. 93; Teržan 2013, fig. 3). Research also confirmed that there were likely multiple fami- ly tumuli in the area (Baćić 1959; 1964a; Mladin 1960; Faber 1982, 68–69, fig. 8; cf. Blečić et al. 2006, 19–23, 56–57). These tumuli, located in a low-lying area connected to the Jaz bay shallows, marked the eastern approach to the urban cen- tre and connected to the southern part of the is- land of Cres (fig. 1). During infrastructure work Figure 6: Plan of the graves in the tumulus near the cemetery and church of Sv. Marija (Mladin 1960, pl. IIA, elaborated by M. Blečić Kavur, 2024) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 24 in 1959, only part of the tumulus was excavated, revealing 10 burial units, most of which had not been destroyed or looted. Seven graves with eight burials were uncovered in the southern part of the tumulus (fig. 6–7), while three graves were destroyed during earthworks (Baćić 1959). The graves were constructed using the classical dry stone technique, with rectangular stone slabs and irregular stone lids, many of which were pre- served. The graves, along with a cremation site for special funeral rituals and ceremonies, sur- rounded by numerous ceramic fragments, were enclosed by a dry stone wall up to 0.40 m high. The tumulus was about 6 m in diameter and 0.80-0.90 m in height, with a mound made of mixed soil, stones, ash, ceramic fragments, and animal bones. The area where the graves were ex- cavated measured about 17 m². Initially, a layer of 0.50 m of anthropogenic deposited soil, contain- ing numerous ceramic fragments, was laid down, into which the graves were dug. The boundary wall was then constructed using the classical dry stone technique, with worked stone blocks on the outside and smaller unworked stones on the inside. It is assumed that the lack of a wall on the southern side suggests that the tumulus had an open access for future burials (Mladin 1960, 212–214, pl. IIA). The graves, dug and placed in the bedrock at a depth of about 1 metre, were aligned north-south. Their arrangement follows a specific layout, suggesting that grave 6, the rich- est in terms of grave goods, was centrally located, while the other graves (1, 2, 3 on one side and 4, 5 on the other) formed a rectangular space around it, closing it off from the west and north (fig. 6). Among the entire assemblage of graves, the osteological material was extremely poorly pre- served, but graves 6 and 5 turned out to be the Figure 7: View of partially excavated stone grave chests and grave 5 during the opening (©Archives of the Archaeological Museum in Pula) D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 25 most interesting. Grave 6, as mentioned, was the richest grave, featuring characteristic grave goods of jewellery and attire associated with aristocratic female burials, such as a two-part spectacle fibula, Osor-type fibula, or fibula with amber on the bow, along with numerous amber beads, bracelets, rings, buttons and a ceramic spindle whorl (Mladin 1960, 222; Blečić Kavur 2010, tab. 40). These grave goods are similar to those found in the grave at Mala Prepoved and closely resemble the grave goods of the deceased (5.184) at the site of Sv. Petar. In close proximity, with an irregular northwest-southeast orienta- tion, was grave 7, a small rectangular chest, like- ly the burial of a younger person/child, with a bow-shaped fibula with amber on the bow (Mla- din 1960, 222). A similar burial method is doc- umented at the site of Sv. Petar in grave 4.323. It is interpreted in a closer context with the fe- male individual from grave 6, suggesting a possi- ble familial relationship (Mladin 1960, 214–215, pl. IIA). Grave 5 is unique as it is the only example so far of a so-called secondary burial recorded in Osor graves (Mladin 1960, 221–222) (fig. 6–7). In this grave, a primary male individual was bur- ied in the eastern corner of the chest, followed by a secondary female individual. Grave goods included a large spectacle fibula under the head of the female deceased and a bow-shaped fibu- la with amber on the bow near her left shoul- der, dating the secondary burial to the same pe- riod as the woman from grave 6 and possibly the younger individual from grave 7, around the 9th and 8th centuries BCE (Blečić Kavur 2010, 127–130). Besides these graves, which have already been published for a long time, two addition- Figure 8: Excavated grave in the apse of the ‘north church’ at the cemetery near Sv. Marija (Čaušević 2003, fig. 7; Blečić et al. 2006, by Morana Čaušević and Damir Krizmanić, adapted with permission by Martina Blečić Kavur, 2024) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 26 al discoveries from archival records ought to be included. First, another prehistoric grave was excavated during rescue works in 1964 along the road, in front of the modern cemetery and the tumulus investigated in 1959 (Baćić 1964a). Aside from descriptions in field reports by Boris Baćić, who conducted the excavation and trans- ferred the material to the Osor Archaeological Collection, no detailed information on the type and method of burial is available, but it likely did not contain a representative inventory that would attract more attention from researchers. Due to the lack of documentation, the items in the Osor Archaeological Collection cannot be closely associated with this grave. Further, during rescue archaeological and conservation research on the enclosure wall and the church of Sv. Marija at the cemetery, specif- ically the early Christian episcopal complex, a rectangular stone chest grave was also excavat- ed in 2001 (fig. 1, 8). The grave was located at the base beneath the altar in the late chapel of the ‘northern church’. It was interpreted as a medi- eval grave with a reduced burial and remnants of a wooden coffin, possibly connected to the veneration of St. Gaudentius (Čaušević 2003, 209, fig. 6–7). However, given the location, bur- ial method, and type, it seems unlikely to be a medieval grave. The early Christian architectur- al complex was built on an Iron Age burial site with tumuli, a practice not uncommon along the Adriatic coast and beyond, as seen in the Sv. Petar monastery complex, which was also con- structed on an older Iron Age burial site. Grave architecture constructed from four rectangular slabs, one of which was cracked, and the miss- ing lid, is typical of Iron Age burial practices. These factors suggest that the grave, located near the previously investigated tumulus be- hind the cemetery wall at Sv. Marija (fig. 1, 6–7), could not belong to the medieval episcopal com- plex. The skeletal remains, while possibly dating to the Iron Age, might perhaps represent a sec- ondary medieval burial, given the evidence of wooden coffin remains. Nonetheless, the grave architecture points to a once much larger Iron Age cemetery under tumuli, extending to the north and northeast, where the terrain rises significantly. Mala Prepoved In the area above and east of the Bijar cove, at the site of Mala Prepoved, behind the old military barracks, more than six tumuli were identified in the 1960s, indicating the presence of a necropo- lis in the wider area of Osor (fig. 1). This strategic position at the approach to Osor likely connect- ed with the settlement on the hill above Bijar, where two large tumuli were also recorded (Baćić 1967, 3–4). Rescue excavations were carried out in 1963 on one tumulus, significantly damaged during stone crushing. The grave, carved into the bedrock to a depth of 20 cm, was then covered with nearly 50 cm of soil and covered with a stone tumulus mound measuring about 7 metres in width and 2.5 metres in height (fig. 9). The grave architecture was defined by stone slabs forming a rectangular chest containing a single skeletal in- dividual in a crouched position (Baćić 1963, 1–2; 1967, 3–4). A similar situation is known from the tumulus near the cemetery and church of Sv. Marija, except that this tumulus was intended for multiple, likely family, burials. The grave con- tained some of the largest examples of two-part spectacle fibulae and ornate Osor-type fibulae found to date (Glogović 2003, pl. 26: 175, pl. 45: 342; Blečić Kavur 2010, pl. 43: 579, pl. 44: 585), a ceramic spindle whorl, and ceramic fragments (Baćić 1963, 1). This individual grave can be con- fidently dated to the Early Iron Age, specifically the 9th and early 8th centuries BCE. The items found in the grave, as well as the burial method and grave architecture, align with practices com- mon in the Early Iron Age of the region. Konopičje Opposite and slightly to the east of Mala Pre- poved, at the location of Konopičje, a larger ne- cropolis was discovered during field surveys, lo- cated in a saddle, i.e. a depression between two larger ridges (fig. 1). There were two burial prac- tices observed: flat graves and those under tumuli. D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 27 Figure 9: Excavation of the tumulus at Mala Prepoved above Bijar (©Archive of the Archaeological Museum of Istria in Pula, FN 23756, 23757) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 28 The flat graves were located in a sinkhole, while to the west and north of the sinkhole stretched graves under tumuli. The entire necropolis was partially destroyed by unprofessional excavations and digs during World War II (1941?), reported- ly conducted by an officer named Mario Botter, though without any professional publications or documentation (Baćić 1951; cf. Botter 2020). It is assumed that burials were carried out here dur- ing the Bronze Age, based on the fragments of pottery found in the area. Despite cautions from Boris Baćić, who attempted to document the site as thoroughly as possible during the 1960s, no re- cent research or revisions of the site have never been conducted (Baćić 1960, 2; 1964b, 1). Nev- ertheless, this site offers significant potential for understanding the funerary archaeology of the Osor society and its wider surroundings, in con- nection with the settlements on nearby hillforts and the evaluation of the entire cultural space during the Bronze and Iron Ages. Discussion ‘Death in Osor’, or the methods, practices, and burial rituals during the Bronze and Iron Ages, is an extensive and immensely important topic, which has only been briefly presented through this synthetic review. Knowledge of this seg- ment of social life in ancient Osor had been con- siderably modest, with the exception of the pub- lished excavation of the tumulus near Sv. Marija. Due to the lack of documentation from older excavations, scientific discussions over the past fifty years have focused on analysing numer- ous finds of material culture, the vast majority of which came from graves or from the sacrifi- cial site of the western necropolis at Kavanela. These finds represent a wealth of potential for understanding and interpreting this exception- al part of Osor's cultural history (Glogović 1982; 1989; 2003; Blečić Kavur 2014b; 2015; 2020; 2022). Thanks to archival resources and the re- sults of new systematic and rescue excavations, a significant amount of new data regarding the topography and typology of graves has been ob- tained, which is now being fully evaluated and interconnected. It has been confirmed, through the exca- vation of new burial complexes, that larger ne- cropoles existed along the eastern and south- western approaches to the settlement, near the still-active land routes. Now, a northern necrop- olis has also been confirmed, which was not outside the urban fabric but within it, assum- ing that the prehistoric settlement followed the terrain configuration and existing walls to the greatest extent. Given the thick cultural layers in the northern stretch of the settlement, especially from the prehistoric period, and the Bronze Age grave excavated near Sv. Katarina, this thesis re- mains credible, though still under-researched. Certainly, these three necropoles testify to a sig- nificant population during the beginning and early phases of the Iron Age, and their need to be buried in various, but strategically important, places. All of them were partially destroyed and only partially excavated, although the preserved, albeit small, sample points to certain peculiari- ties as well as many similarities. Thus, the necropolis near the cemetery and Sv. Marija has been classified as tumulus burials and the one at Kavanela as a flat grave necrop- olis, while the necropolis at Sv. Petar, based on available data, cannot yet be clearly classified in terms of burial methods, with no approach be- ing ruled out. These findings reveal different fu- nerary practices reflected in graves with varying principles of grave architecture: from urn and simple grave pits and graves carved into bedrock at Kavanela and Sv. Petar, to those surrounded by unworked stone blocks and possibly covered with slabs, and more complex stone chests at Sv. Petar and Sv. Marija. It is noticeable, however, that the wealthi- er graves, with a greater number and variety of grave goods, are typically those found in stone chests, primarily documented at Sv. Marija, fol- lowed by Sv. Petar and Mala Prepoved. Multiple burials are known so far only from one exam- ple of a grave in the tumulus at Sv. Marija, sug- gesting its use over a longer period, but within at D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 29 most two generations. This was a place of fam- ily burial, where graves were regularly revisited and maintained, and possibly, given the crema- tion site and existing architecture, a place of an- cestor worship. The wealthiest graves from this period, with one example each at Sv. Marija, Sv. Petar, and Mala Prepoved, further testify that the aristocracy of the Early Iron Age was bur- ied in a structured and specifically designated manner, likely in separate funeral ceremonies and at precisely determined locations. All this data indirectly points to the social community and clans that performed such rituals, their sta- tuses and positions within it, their beliefs and customs, and even possible kinships and hierar- chies within the broader community. This soci- etal and ideological concept, as well as the prac- tice of burial protocols, will fit fully into the newly investigated grave in Osor, as well as the older grave from Mala Prepoved. A total of 17 graves classify and confirm that the most accept- ed burial method was in stone chests, with some evidence of urn burials (fig. 1). The transition to higher ontological spheres was carried out through skeletal and cremation burial rituals, which may have reflected cultural or even reli- gious significance, as well as a chronological dis- tance. In skeletal burials, the prevalent position was the so-called crouched or, considering the arrangement of bones, more precisely the seat- ed and bound, position, which was the only one possible in such small rectangular chests. For now, it is impossible to discuss pre-burial ritu- als, although they undoubtedly existed. Howev- er, the rituals that took place during and after burial are certain, as evidenced by the position and architecture of the graves, and the grave goods themselves, including post-mortem cere- monies such as the breaking of ceramic vessels at Sv. Marija, sacrificial acts, and the intentional destruction or ritualization of objects at sacrifi- cial sites, which were likely accompanied by cer- emonial feasts, most clearly evidenced by luxuri- ous bronze vessels such as cists or situlae and lids decorated in the Situla art, as well as many im- ported prestigious ceramics from the entire Iron Age (Blečić Kavur 2014b; 2015, 179–211; 2020; 2021, 541–542). Lastly, it seems that the graves at Sv. Katri- na, Sv. Petar, and Sv. Marija represent the earliest phase of burial from the Bronze and Early Iron Age, which were, evidently within the urban space, all covered by medieval sacred and memo- rial monuments. This same time frame includes the graves at Mala Prepoved and, most likely, Konopičje (fig. 1). The graves at Kavanela, on the other hand, are linked to the later phase of the Early and Late Iron Age, where continuous bur- ial practices persisted even with the transition to the new socio-political regime of Roman rule. Although burial practices evolved or were sup- plemented by new protocols over time, in certain examples, the funerary archaeology of Osor re- flects consistency and a long tradition, and thus indirectly the collective memory of the inhabit- ants of that area. The current analyses and interpretations of items recovered from these contexts also reflect and directly confirm the status of Iron Age in- habitants of Osor. One can read many complex socio-economic relations, a remarkable range of cultural contacts, and their active participa- tion in cultural processes occurring in the Caput Adriae area and this part of Europe can be dis- cerned, which is why they deservedly earned their recognizable position in literary sources, whether in connection with mythological tra- ditions or with the inevitably important metals. Acknowledgements We would like to express our deepest grati- tude to Zrinka Ettinger Starčić, Director of the Lošinj Museum and Archaeological Collection of Osor, and Katarina Zenzerović, Head of the Documentation Department of the Archaeo- logical Museum of Istria in Pula. Their invalu- able help in providing archival documentation was of great importance to our research. We would also like to thank our colleagues Mora- na Čaušević-Bully (University of Bourgogne Franche-Comté, Besançon) and Sébastien Bully (Centre National de la Recherche Scientifique, st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 3030 Blečić Kavur, M. 2010. ‘The Iron Age at the Kvarner Region.’ PhD diss., University of Ljubljana. Blečić Kavur, M. 2014a. At the Crossroads of Worlds at the Turn of the Millennium: The Late Bronze Age in the Kvarner Region. Katalozi i monografije Arheološkog muzeja u Zagrebu 11. Zagreb: Arheološki muzej u Zagrebu. Blečić Kavur, M. 2014b. Get the Balance Right! Osor in Balance of European Cultures and Civilizations in the Last Centuries BC. Koper and Mali Lošinj: University of Primorska Press. Blečić Kavur, M. 2015. A Coherence of Perspective: Osor in Cultural Contacts during the Late Iron Age. Koper: University of Primorska Press. Blečić Kavur, M. 2017. ‘Small Bodies in a Big World: Anthropo-Ornithomorphic Iron Age Pendants from Caput Adriae.’ Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 34:123– 142. Blečić Kavur, M. 2020. ‘Medium and Motif: Goat in the Bestiary of the Iron Age Caput Adriae.’ Monumenta Vera Bitrakova Grozdanova, Godišnik na Istražuvačkiot centar za kulturno nasledstvo 5:125–149. Blečić Kavur, M. 2021. ‘Kvarner in the Early Iron Age of the Northern Adriatic.’ Arheološki vestnik 72:57–74. Blečić Kavur, M. 2022. ‘Inside Fashion Fusion: Fibulae from Crikvenica.’ In Roman Pottery and Glass Manufactures: Production and Trade in the Adriatic Region and Beyond, edited by G. Lipovac Vrkljan, A. Konestra, and A. Eterović Borzić, 3–19. Oxford: Archaeopress. Blečić Kavur, M., and B. Kavur. 2013. ‘The Amphora from Osor.’ Hortus Artium Medievalium 19:209–214. Blečić Kavur, M., B. Kavur, N. Doneus, and M. Fera. 2024. ‘Osor u matrici proteklog vremena.’ In Vrata Jadrana kroz stoljeća: arheologija južnog Jadrana, edited by J. Dijon), Đeni Los and Josip Burmaz (Kaducej, d.o.o.) for their kind support and for permission to publish newly researched burials. The authors acknowledges the financial support from the Slovenian Research Agency for the ‘Osor beyond the myth (N6-0292)’ project. References Baćić, B. 1951. ‘Izvještaj kustosa Baćića Borisa o službenom putovanju na Cres i Lošinj.’ Unpublished report 491, Arheološki muzej Istre, Pula. Baćić, B. 1953. ‘Iskapanja u godini 1954: molba za kreditiranje radova u Osoru.’ Archive 713/53, Arheološki muzej Istre, Pula. Baćić, B. 1959. ‘Arheološka iskopavanja u Osoru.’ Archive 131/59, Arheološki muzej Istre, Pula. Baćić, B. 1960. ‘Kratki terenski izvještaj o okolini Lošinja i Cresa, jeseni 1960.’ Unpublished report 250/1950, Arheološki muzej Istre, Pula. Baćić, B. 1963. ‘Izvještaj o izvršenom službenom putovanju u Osoru i Lošinju.’ Unpublished report 303, Arheološki muzej Istre, Pula. Baćić, B. 1964a. ‘Izvještaj o izvršenom službenom putovanju u Osoru.’ Unpublished report 356. Arheološki muzej Istre, Pula. Baćić, B. 1964b. ‘Izvještaj o izvršenom terenskim istraživanjima na otoku Cresu.’ Unpublished report 370, Arheološki muzej Istre, Pula. Baćić, B. 1967. ‘Izvještaj o izvršenom službenom putovanju u Osoru.’ Unpublished report 467, Arheološki muzej Istre, Pula. Baričević, M. N.d. ‘Kulturno-povijesna urbana cjelina naselja Osor.’ Hrvatski restauratorski zavod. https://www.hrz.hr /index.php/aktualno/novosti-i-obavijesti /4640-kulturno-povijesna-urbana-cjelina -naselja-osor. Benndorf, O. von. 1880. ‘Ausgrabungen in Ossero.’ Archeaologisch-epigraphische Mittheilungen aus Österreich 4:73–82. D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 31 D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 31 St. Peter’s Monastery in Osor.’ In St Peter of Osor (Island of Cres) and Benedictine Monasticism in the Adriatic Area, edited by S. Bully, M. Čaušević-Bully, and S. Gioanni, 135–158. Rome: l’École française de Rome. Burton, R. 1877. ‘Scoperte antropologiche in Ossero.’ Archeografo Triestino 5 (9):129– 134. Čaušević, M. 2003. ‘Sainte-Marie du cimetière d'Osor: État de la question et résultats des dernières fouilles.’ Hortus Artium Medievalium 9:205–212. Čaušević-Bully, M., I. Marić, S. Bully, M. Jurković, L. Dugorepec, and M. Blečić Kavur. 2017. ‘Le monastère Saint-Pierre d'Osor (ile de Cres): dixième et onzième campagne d'études archéologiques.’ Hortus Artium Medievalium 23 (2):797–808. Čaušević-Bully, M., S. Bully, M. Jurković, and I. Marić. 2014. ‘Monastère Saint-Pierre d’Osor (Croatie, île de Cres).’ Chronique des activités archéologiques de l’École française de Rome. https://doi.org/10.4000 /cefr.1046. Doneus, N., and M. Blečić Kavur. 2023. ‘City of Osor in the Matrix of Long-Distance Maritime Routes.’ In 40 AARG: Aerial Archaeology Research Group 1983–2023, 17. Zagreb: Aerial Archaeology Research Group. Draganits, E., S. Gier, N. Doneus, and M. Doneus. 2019. ‘Geoarchaeological Evaluation of the Roman Topography and Accessibility by Sea of Ancient Osor (Cres Island, Croatia).’ Austrian Journal of Earth Sciences 112 (1). https://doi.org/10.17738 /ajes.2019.0001. Faber, A. 1972. ‘Osor, Apsorus, antičko naselje i praistorijski ostaci.’ Arheološki pregled 14:53–55. Faber, A. 1974. ‘Osor, antički Apsorus. Istraživanje protohistorijskog i antičkog bedema i topografije grada.’ Arheološki pregled 16:79–81. Balen, 31. Zagreb: Hrvatsko arheološko društvo. Blečić, M., and T. Sušanj. 2007. Osor i Punta Križa: pregled kulturne baštine prostora. Rijeka: Uprava za zaštitu kulturne baštine. Blečić, M., D. Ćikić, A. Peršen, T. Sušanj, and I. Šarić-Žic. 2006. Konzervatorska podloga za Detaljni plan uređenja Osora i njegova prostora: otok Cres. Rijeka: Uprava za zaštitu kulturne baštine. Botter, G. 2020. ‘Ommagio ai Botter: famiglia di artisti e restauratori.’ Museo Civici Treviso, 23 January. https://www .museicivicitreviso.it/it/le-mostre/archivio /dettaglio-1/omaggio-ai-botter-famiglia-di -artisti-e-restauratori. Bully, S., I. Marić, M. Čaušević-Bully, M. Jurković, D. Martinez, and C. Camerlynck. 2010. ‘Le monastère Saint-Pierre d’Osor (île de Cres, Croatie): quatrième campagne d’études archéologiques.’ Bulletin du centre d’ études médiévales d’Auxerre | BUCEMA. https:// doi.org/10.4000/cem.11552. Bully, S., M. Čaušević-Bully, M. Jurković, and I. Marić. 2017. ‘Monastère Saint-Pierre d’Osor (Croatie, île de Cres).’ Chronique des activités archéologiques de l’École française de Rome. https://doi.org/10.4000 /cefr.1810. Bully, S., M. Čaušević-Bully, M. Jurković, and I. Marić. 2018. ‘Monastère Saint-Pierre d’Osor (Croatie, île de Cres): bilan de la mission franco-croate 2017.’ Chronique des activités archéologiques de l’École française de Rome. https://doi.org/10.4000/cefr .1974. Bully, S., M. Čaušević-Bully, M. Jurković, and I. Marić. 2019. ‘Monastère Saint-Pierre d’Osor (Croatie, île de Cres).’ Chronique des activités archéologiques de l’École française de Rome. https://doi.org/10.4000 /cefr.1810. Bully, S., M. Čaušević-Bully, M. Jurković, and I. Marić. 2024. ‘The Contribution of Archaeology to the Knowledge of the st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 3232 -istrazivanja-na-trasi-drzavne-ceste-dc-100 -u-osoru-dionica-osor-nerezine-u-tijeku. Katičić, R. 1995. Illyricum Mythologicum. Zagreb: Antibarbarus. Klodič, A. R. 1885. ‘Die Ausgrabungen auf Ossero.’ Mittheilungen der KK-Central Commision 11:1–7. Kozličić, M. 1990. Historijska geografija istočnog Jadrana u starom vijeku. Split: Književni krug. Los, J. 2018. ‘Izvještaj o arheološkom istraživanju na rekonstrukciji državne ceste DC100 Osor – Nerezine 2018.’ žKaducej, Zagreb. Marchesetti, C. 1924. ‘Isole del Quarnero.’ Regione X. Notizie degli Scavi di Antichità, Fasc. 4–5–6:121–148. Marić, I., S. Bully, M. Jurković, and M. Čaušević-Bully. 2014. ‘Le monastère Saint-Pierre d’Osor (île de Cres): huitième campagne d’études archéologiques.’ Hortus Artium Medievalium 20 (2):463–479. Mihovilić, K. 2013. ‘A Bone Object from Osor in the Collection of the Archaeological Museum of Istria.’ Diadora 26/27:213–224. Milčetić, I. 1884. ‘Arkeologično-istorične crtice s hrvatskih otoka III. B. Otok Cres, Beli, Osor, Stivan, Martinšćica.’ Viestnik hrvatskoga arheološkoga društva 4:80–85. Mladin, J. 1960. ‘Iskapanje ilirskog tumula u Osoru na otoku Cresu.’ Jadranski zbornik 4:211–240. Močinić, S., and T. Zubin Ferri. 2013. ‘FT- IR Spectroscopic Analysis of Prehistoric Pottery from Osor.’ Histria Archaeologica 44:5–30. Mori, A. 2008. The Politics of Apollonius Rhodius’ Argonautica. Cambridge: Cambridge University Press. Petris, S. 1895. ‘Notiz 153–Ossero.’ Mittheilungen der K. K. Central- Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst – und Historischen Denkmale 21:258, 270. Petris, S. 1897. ‘Notiz–Ossero 119.’ Mittheilungen der K. K. Central- Faber, A. 1976. ‘Prilog kronologiji fortifikacija u primorskom Iliriku.’ In Jadranska obala u protohistoriji: kulturni i etnički problemi, edited by B. Čečuk, N. Majnarić-Pandžić, V. Mirosavljević, and M. Suić, 227–246. Zagreb: Liber. Faber, A. 1980. ‘Osor-Apsorus iz aspekta antičkog pomorstva.’ Diadora 9:289–311. Faber, A. 1982. ‘Počeci urbanizacije na otocima sjevernog Kvarnera: arheološka topografija Osora.’ Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 7:61–78. Faber, A. 2000. ‘Gradnja protohistorijskih i ranoantičkih bedema u priobalju Ilirika.’ Histria Antiqua 6:145–170. Fera, M., N. Doneus, M. Blečić Kavur and B. Kavur. 2024. ‘The city of Osor in the Matrix of the Adriatic Sea Route.’ In Persisting with Dhange: Abstract Book; 30th EAA Annual Meeting, Rome, Italy, 28th – 31st August 2024, edited by S. Tylšova and M. Karabaš, 1727. Rome: European Association of Archaeologists. Glogović, D. 1982. ‘Predmeti starijeg željeznog doba iz grobova na Kavaneli kraj Osora.’ Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 7:33–42. Glogović, D. 1989. Prilozi poznavanju željeznog doba na Sjevernom Jadranu, Hrvatsko primorje i Kvarnerski otoci. Monografije JAZU 1. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Glogović, D. 2003. Fibeln im kroatischen Küstengebiet (Istrien, Dalmatien). Prähistorische Bronzefunde 14/13. Stuttgart: Steiner. Imamović, E. 1972. ‘Pseudo Skimnova vijest o dobivanju kositra na Kvarnerskim otocima.’ Jadranski zbornik 8:353–357. Janeš, A. n.d. ‘Zaštitna arheološka istraživanja na trasi državne ceste DC 100 u Osoru (dionica Osor – Nerezine): u tijeku.’ Hrvatski restauratorski zavod. https:// www.hrz.hr/index.php/aktualno/novosti -i-obavijesti/4352-zastitna-arheoloska D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 33 D ea t h in O so r : R it u a ls a n d P r a c t ic es o f P r eh is to r ic B u r ia ls 33 of the city wall, at the entrance and on the Kavanela isthmus from the Lošinj side. Another necropolis was established near the eastern extension of the city wall, close to the current cemetery and the Church of Sv. Marija, where a tumulus was located at the approach to the town from the Cres side. In the area above and east of the Bijar cove, at the site of Mala Prepoved, tumuli were identified in the 1960s, indicating the presence of a necropolis in the wider area of Osor. This strategic posi- tion was likely connected with the settlement on the hill above Bijar and the necropolis at the location of Kono- pičje where flat graves were located in a sinkhole and to the west and north stretched graves under tumuli. ‘Death in Osor’ or the methods, practices, and burial rituals during the Bronze and Iron Ages, is an ex- tensive and immensely important topic, which has only been briefly presented through this synthetic review. It has been confirmed, through the excavation of new burial complexes, that larger necropoles existed along the eastern and southwestern approaches to the settle- ment, near the still-active land routes. Now, a northern necropolis has also been confirmed, which was not out- side the urban fabric but within it, assuming that the prehistoric settlement followed the terrain configura- tion and existing walls to the greatest extent. Thus, the necropolis near the cemetery and Sv. Marija has been classified as tumulus burials and the one at Kavanela as a flat grave necropolis, while the necropolis at Sv. Petar, based on available data, cannot yet be clearly classified in terms of burial methods, with no approach being ruled out. It is noticeable, however, that the wealthier graves, with a greater number and variety of grave goods, are typically those found in stone chests, primarily doc- umented at Sv. Marija, followed by Sv. Petar and Mala Prepoved. All this data indirectly points to the social community and clans that performed such rituals, their statuses and positions within it, their beliefs and cus- toms, and even possible kinships and hierarchies with- in the broader community. This societal and ideologi- cal concept, as well as the practice of burial protocols, currently suggests that the graves at Sv. Katrina, Sv. Pe- tar, and Sv. Marija represent the earliest phase of burial from the Late Bronze Age and Early Iron Age, which were, evidently within the urban space, all covered by medieval sacred and memorial monuments. This same Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst – und Historischen Denkmale 23:176. Sacken, E. 1879. ‘Neuere Erwerbungen der Antikensammluug des A. h. Kaiserhauses: Von Ossero auf der Insel Cherso.’ Archeaologisch-epigraphische Mittheilungen aus Österreich 4:150. Teržan, B. 2013. ‘Liburnian Two-Part Fibulae with Conical Helices: Identifiers of Status and Affluence.’ Diadora 26/27:241–266. Vinski, Z. 1956. ‘Ein Liburnischer Depotfund aus Baška.’ Archaeologia Iugoslavica 2:27– 52. Summary In previous studies, focused on the material culture of this period, the last prehistoric millennium in Osor has not been extensively written about from other perspec- tives, especially that considering the concept of the ar- chaeology of death. To do so, we have to present a top- ographical review and chronological ordering of grave locations, along with their contextualization in rela- tion to burial practices both within and outside the ur- ban area. The topography and typology of necropoles and graves are essential for understanding how these structures were integrated into the living space of Osor and how its inhabitants interacted with them. This is most clearly reflected in their classification based on various criteria. A topographic approach focuses on the location of graves and necropoles in relation to the settlement, their strategic position, and the terrain's morphology. Burials within the city were known in the north- ern extension of Osor as early as the 19th century and more recent research has provided direct evidence of in- dividual graves located from the Chapel of Sv. Katarina to the monastery of Sv. Petar and its surrounding areas where in total nine graves were discovered, showcasing different burial methods and rituals. Burials outside the city walls likely took place at three strategic locations – following the natural terrain and its practical use, the necropoles were situated on the landward sides near the main approaches to the town. The larger one was located along the southwestern side st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 3434 Smrt v Osorju ali metode, prakse in pogrebni ritu- ali v bronasti ter železni dobi so obsežna ter izjemno po- membna tema, ki je bila le na kratko predstavljena skozi to sintetično razpravo. Z izkopavanjem novih grobišč- nih kompleksov je bilo potrjeno, da so večje nekropo- le obstajale vzdolž vzhodnih in jugozahodnih dosto- pov do naselja, blizu še vedno aktivnih kopenskih poti. Zdaj je potrjena tudi severna nekropola, ki ni bila zunaj urbanega tkiva, temveč v njegovi notranjosti, kar naka- zuje, da je prazgodovinsko naselje v največji meri sledi- lo konfiguraciji terena in obstoječim obzidjem. Tako je bilo grobišče blizu cerkve sv. Marije klasificirano kot go- milno, na Kavaneli pa kot plano, medtem ko nekropola pri sv. Petru, glede na razpoložljive podatke, še ne more biti jasno opredeljena glede metod pokopa, pri čemer noben pristop ni izključen. Opazno je, da so bogatejši grobovi z večjo količi- no in raznovrstnostjo grobnih pridatkov običajno tis- ti, ki jih najdemo v kamnitih skrinjah, predvsem doku- mentiranih pri sv. Mariji, sledita pa jim sv. Peter in Mala Prepoved. Vsi ti podatki posredno kažejo na družbeno skupnost in klane, ki so izvajali take rituale, njihov status in položaj v njej, njihova verovanja in običaje ter celo mo- žna sorodstva in hierarhije v širši skupnosti. Ta družbeni in ideološki koncept, kot tudi praksa pogrebnih proto- kolov, trenutno nakazuje, da grobovi pri sv. Katarini, sv. Petru in sv. Mariji predstavljajo najzgodnejšo fazo poko- pa iz bronaste dobe ter starejše železne dobe, ki so bili, očitno znotraj urbanega prostora, vsi pokriti s srednjeve- škimi sakralnimi in spominskimi objekti. V to časovno obdobje sodijo tudi grobovi pri Mali Prepovedi in Ko- nopičju. Grobovi na Kavaneli pa so povezani s kasnej- šo fazo starejše in mlajše železne dobe, kjer so se konti- nuirane pogrebne prakse nadaljevale tudi ob prehodu v novo družbeno-politično ureditev rimske vladavine. time frame includes the graves at Mala Prepoved and Konopičje. The graves at Kavanela, on the other hand, are linked to the later phase of the Early and Late Iron Age, where continuous burial practices persisted even with the transition to the new socio-political regime un- der Roman rule. Povzetek V predhodnih raziskavah, osredotočenih na materialno kulturo zadnjega prazgodovinskega tisočletja v Osorju, ni bilo obširno pisano z drugih perspektiv, zlasti s per- spektive koncepta arheologije smrti. Da bi to storili, moramo predstaviti topografski pregled in kronološko ureditev lokacij grobov ter njihovo kontekstualizacijo v povezavi s pogrebnimi praksami znotraj in zunaj urba- nega območja. Topografija in tipologija grobišč ter gro- bov sta bistveni za razumevanje, kako so bile te struk- ture integrirane v življenjski prostor Osorja in kako so njegovi prebivalci z njimi sodelovali. To je najjasneje raz- vidno iz njihove razvrstitve glede na različna merila. To- pografski pristop se osredotoča na lokacijo grobov in nekropol glede na naselje, njihovo strateško pozicijo in morfologijo terena. Pokopi znotraj mesta so bili v severnem podaljšku Osorja poznani že v 19. stoletju, novejše raziskave pa so zagotovile neposredne dokaze o posameznih grobovih, ki so bili odkriti od kapele sv. Katarine do samostana sv. Petra in njegove okolice, kjer je bilo skupno odkritih de- vet grobov, ki prikazujejo različne pogrebne metode in rituale. Pokopi zunaj mestnih obzidij so verjetno poteka- li na treh strateških lokacijah – po naravnem terenu so bila grobišča postavljena na celinskih straneh blizu glav- nih dostopov do mesta. Večje je bilo postavljeno vzdolž jugozahodne strani mestnega obzidja, na vhodu in na Kavanelskem prehodu z lošinjske strani. Drugo grobi- šče je bilo blizu vzhodnega podaljška mestnega obzidja, do trenutnega pokopališča in cerkve sv. Marije. Na ob- močju nad in vzhodno od zaliva Bijar, na lokaciji Mala Prepoved, so bile v 60. letih prejšnjega stoletja identifi- cirane gomile, kar kaže na prisotnost grobišč na širšem območju Osorja. Ta strateška pozicija je bila verjetno povezana z naseljem na hribu nad Bijarjem in grobiščem na lokaciji Konopičje, kjer so bili plani grobovi locirani v vrtači, proti zahodu in severu pa so se nahajale gomile. 35 © aut hor/aut horsht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.12(1)35-57 House Urns in the Burial Practices of the Western Necropolis of Romula (NW Pannonia) Hišaste žare v pogrebnih praksah zahodnega grobišča Romule (SZ Panonija) Irena Lazar in Alenka Tomaž Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Izvleček Med letoma 2001 in 2004 je bila na lokaciji Ribnica pri Brežicah ob cesti Aquliea–Emona–Siscia razi- skana obcestna in carinska postaja Romula, ki jo omenjajo že rimski itinerarji. Odkriti so bili večji del naselja, ostanki rimske ceste in zahodna nekropola s 131 grobovi. Tako kot na več grobiščih jugovzho- dne Slovenije in severozahodne Hrvaške,so bili tudi v Ribnici odkriti štirje grobovi, v katere je bilo pri- loženih osem hišastih žar. Hišaste žare zasledimo pretežno v bogatejših grobovih, kar je izraženo tako z grobno arhitekturo samo kot tudi z grobnimi pridatki. Časovni razpon grobov s priloženimi hišasti- mi žarami na grobišču Romule sega od sredine 1. stoletja do konca 2. stoletja. Po obliki, okrasu in načinu izdelave hišastih žar iz Ribnice ne moremo v celoti vzporejati z najdbami z drugih najdišč, npr. bližnjih Dvorc pri Čatežu, Drnovega ali Drage pri Beli Cerkvi. Še najbolj se zdijo sorodne tistim iz Velikega Kamna in pa belokranjskim primerkom iz Rosalnic ali Borštka pri Metliki, četudi lahko tudi pri teh pri- merjavah opazimo marsikatero razliko. Ključne besede: Romula, Pannonia, obcestna postaja, carinska postaja, zahodna nekropola, hišaste žare, Latobiki Abstract Between 2001 and 2004, the roadside and customs station of Romula, which is mentioned in Ancient Roman itineraries, was excavated at the site of Ribnica near Brežice on the Aquliea–Emona–Siscia road. The more significant part of the settlement, the remains of the Roman road, and the western necropo- lis with 131 graves were uncovered. At Ribnica, as at several other burial sites in south-eastern Slovenia and north-western Croatia, four graves were discovered, containing eight house urns altogether. House urns are predominantly found in the richer graves, which is reflected both in the grave architecture it- self and in the grave goods. The time span of the burials with house urns at Romula ranges from the mid- first century to the end of the second century. Regarding form, decoration, and method of manufac- ture, the house urns from Ribnica cannot be fully compared with finds from other sites, such as the nearby Dvorce near Čatež, Drnovo, or Draga near Bela Cerkev. They seem to be most closely related to those from Veliki Kamen and to the Bela Krajina specimens from Rosalnice or Borštek near Metlika, although even in these comparisons, many differences can be noted. Keywords: Romula, Pannonia, road station, customs station, western necropolis, house urns, Latobici st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 36 Introduction ‘House-shaped’ urns or house urns, also known in the literature as Latobici ‘House’ urns, are one of the more in- teresting and intriguing ceramic forms found in Roman-period graves in south-eastern Slovenia and north-western Croatia.1 The first specimens of house urns were dis- covered in present-day Slovenia more than two hundred years ago (Petru 1971, 9), and they aroused considerable interest at that time. Karl Dežman was the first to write about them in de- tail (Deschmann 1886, 17), and his work was fol- lowed by many others. We should mention Peter Petru, who published several works about house urns (Petru 1966) and discussed them separately in detail in a comprehensive study in 1971 (Petru 1971). In this work, he not only collected all the known specimens of house urns up to that time but also gave a detailed overview of the history of their research, as well as examples of house mod- els and house urns from prehistoric contexts in the wider European area. He devoted consider- able attention to their manufacture, design de- velopment, and decoration in a separate chap- ter. He was also interested in the social position of the users of the house urns, their distribution, and their historical background (Petru 1971). More than fifty years after publication, some of his theses no longer seem relevant. However, his remarkable contribution to the knowledge of the subject itself cannot be overlooked. Interest in house urns has remained steady over the years, with numerous scholars con- tinuing to contribute. Notable among them are Zoran Gregl (1997; 2007), Borut Križ (2003), and Phil Mason and Bernarda Županek (2018), each adding their unique perspectives to our un- derstanding of house urns. House urns are a form of ceramics found ex- clusively in Roman-period graves in south-east- 1 In his study of house urns, Peter Petru included some spec- imens from Austria, Germany, and Hungary in similar house-shaped urns. However, they seem to be quite differ- ent in form from those from graves in south-eastern Slove- nia and north-western Croatia (Petru 1971, 50–52, 66). ern Slovenia and north-western Croatia. Their geographical distribution coincides to the great- est extent with the area inhabited by the Celtic group Latobici before the arrival of the Romans, hence their frequent designation in the litera- ture as Latobici house urns. In his study, Peter Petru collected almost 100 house urns from 22 reliable sites and three unverified sites (Petru 1971, 12). In recent decades, primarily, but not exclusively, during highway excavations, sever- al new sites have been discovered where house urns have been added to the grave. Among them, we highlight Ribnica near Brežice, where during excavation between 2001 and 2004, four graves were found to contain eight specimens of house urns. Romula (NW Pannonia) – Ribnica near Brežice The Settlement Roman Romula is located in the village of Rib- nica near Jesenice in Dolenjska (Lower Carnio- la) (Petru 1975, 259), or Ribnica near Brežice, as the site came to be known during the latest ar- chaeological research (2001–2004). Romula was twice mentioned in ancient sources, in two Ro- man itineraries (Šašel 1975): the Tabula Peutin- geriana and Itinerarium Antonini from the end of the third century. The former (IV, 3) plac- es it as a road station on the main via publica through Aquileia–Emona–Siscia–Sirmium, 10 miles from the Neviodunum municipium and 14 miles from the Quadrata station, while the latter marks it under the number 274.4 on the II Aq- uileia–Senia–Siscia road, 10 Roman miles from Bibium and 14 miles from the Quadrata station (Šašel 1975, 76–77). It was built at the beginning of the Pannonian Plain. The settlement devel- oped at the strategically exceptionally favoura- ble point at the passage from the valleys of the Krka and Sava Rivers to the Pannonian Plain at the foot of the Gorjanci hills, at the passage into the plain of the Sava River (Savus). On the narrowest part of the terrace between the Sava River and the Gorjanci slope ran the via publica H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 37 Emona–Siscia; from the peaks and hills on the outskirts of Gorjanci hills, the view spreads west, east and to the north, while the slopes of Gorjanci protect the south side. The settlers built their settlement on the narrowest section between Gorjanci and the Sava River, which al- lowed them to supervise the river traffic along the Sava River. In this way, the Romula road sta- tion linked the entrance to Italy with the Bal- kan Peninsula and was marked in the aforemen- tioned itineraries. New and extensive research (2001–2004) revealed a large settlement area with prominent public buildings, part of the Roman road Em- ona–Siscia, and a large part of the western ne- cropolis (Figure 1). It is important to single out the find of a votive inscription to Silvanus Au- gustus, dedicated by the slave of the customs of- ficers’ society, and an inscription ROMVLA on a lead tablet. These findings are essential for de- fining the administrative status of the settle- ment and confirming its location. The Via Publica Emona–Neviodunum–Siscia The Roman Road Emona–Neviodunum–Sis- cia, which led in Roman times through pres- ent-day Dolenjska, was originally a via milita- ris, which means that during the conquest of the Western Balkans, it was founded, laid out, and to a large extent probably also built by the Ro- man army for its conquest campaigns and oth- er needs (Šašel 1977, 459, 466). The lack of ep- igraphic finds means it cannot be known exactly when the road was built. During the reign of Emperor Augustus, this part of today's Dolen- jska was included in Illyricum, a particular area founded before the establishment of the inde- pendent province of Pannonia. Considering the political events in the empire and its strategic needs, it can be concluded that the road was al- ready built in the Augustan period. At that time, there was no doubt that enough military units or legions were present in this area, which were prerequisites for the implementation of such Figure 1: Ribnica near Brežice, Location of the settlement, Roman road, western and eastern burial site on a digital or- thophoto image, ©Google Satellite st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 38 Figure 2: Composite photograph of burial plots A and B (photo: Franci Aš) Figure 3: Composite photograph of burial plots C and D (photo: Franci Aš) H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 39 a demanding construction undertaking. Initial- ly, these units were involved in Octavian's war in Illyricum (35–33 BC), then during Tiberius' op- eration in Illyricum between 15 and 9 BC, and finally during the Pannonian-Dalmatian rebel- lion in the years between 6 and 9 AD (Loven- jak 1997, 90). The Roman road Emona–Neviodunum– Siscia route was first confirmed by archaeolog- ical research in 1958 when the Eastern Romula necropolis was discovered, which lay in a narrow strip along the road (Petru 1969). During the 2001–2004 excavations, the route of the road was again documented in several places, which enabled the reconstruction of its course through the entire settlement (Figure 1) (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming). The Cemeteries The Eastern Necropolis (researched 1958–1960) lay east of the settlement and was partially exca- vated in a narrow strip south of the Emona–Sis- cia road (Petru 1969, 21). In the Eastern ceme- tery, 41 graves, 5 of which were inhumations, one grave plot, and one built tomb were unearthed. They belong to the period from the early first century to the beginning of the third century. The Western cemetery, near the village of Podgračeno, was excavated between 2002 and 2004, stretching along the Roman road on its north side. A strip up to 1.50 m wide separated the western cemetery from the Emona-Neviodu- num-Siscia road, eventually covered by road fill. The surveyed area where the burials were locat- ed was 336 m long, with a maximum width of up to 16 m, but most of the burials, including the four burial plots, were spread along a length of 99m. The orientation of all the graves more or less respected the course of the road. A total of 131 graves were discovered, 99 of which were cre- mation graves, 2 were cremation graves with the addition of uncremated teeth, 20 graves were Figure 4: Ribnica near Brežice, western necropolis, Grave 1 (photo: Franci Aš) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 40 inhumations, and 6 contained inhumation bur- ials and cremation residues. Four graves con- tained no human remains or grave goods and were interpreted as either epitaphs or pre-pre- pared graves (Tomaž, Lazar, and Breščak, forth- coming). In more than twelve instances, graves also contained several burials.2 Apart from individual or group graves, four larger grave plots (A, B, C, D) (Figures 2 and 3) with several individual graves and two built tombs were also explored. One of the latter lay within grave plot B, and the other was built indi- vidually in the far western part of the necropolis. The documented forms of cremation graves are pretty diverse, and we can divide them into six more significant groups: 1 – a burial in a simple grave pit and a bustum; 2 – a burial in an urn; 3 – a grave with tiles structure; 4 – a burial in a stone walled grave pit; 5 – a burial in a square chest-like grave made of stone slabs (Figure 4); 6 – a rec- 2 The data is based on a partially completed anthropologi- cal analysis and the interpretation is therefore only prelim- inary. tangular built tomb. Skeleton graves were docu- mented as: 1 – simple grave pits; 2 – burials with tile construction; and 3 – burials with stone slabs construction. House Urns from the Western Necropolis of Romula Eight house urns were discovered in four differ- ent graves at the Western cemetery of Romula3: Grave 1 (Figures 4 and 5, Tables 1–6), Grave 2, Grave 7 (Figure 6) and Grave 30. The proportion of graves with house urns is small, representing only three percent. Three were added to Grave 1 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 55–57), one was added to Grave 2 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 78), two were added to Grave 7 of rectangular built Tomb 1 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcom- ing, cat. no. 156–157), and two were also added to Grave 30 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forth- coming, cat. no. 476–477). Based on the urn shape, the so-called ‘door open- ing’, the shape of the roof, and the button or fini- al, house urns can be grouped into three primary forms with several variations (Figure 7). House 3 Petru mentions several fragments of House urns from the eastern necropolis of Romula in his study (Petru 1971, 50), although they were not documented by drawing. He also mentions an indication that a house urn from grave 35 from Ribnica near Brežice was supposed to be in the muse- um collection in Samobor. However, this information lat- er proved to be inaccurate (Petru 1971, 50). Figure 5: Ribnica near Brežice, western necropolis, draw- ing of Grave 1 (prepared by: Aleš Ogorelec) Figure 6: Ribnica near Brežice, western necropolis, Grave 7 within the grave plot B (photo: Franci Aš) H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 41 Figure 7: Comparative overview of house urn forms at Ribnica near Brežice (drawings: Janja Tratnik Šumi; prepared by: Aleš Ogorelec) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 42 urns with rounded oblong forms are grouped into form H 1 with three variations. Variant H 1.1 includes house urns with rounded oblong forms tapering towards a low- ringed base. The upper parts represent a conical roof with an accentuated finial with a pointed knob. The ‘doors’ are placed in this variant in the upper part of the vessel and are trapezoidal. The decoration is usually incised in horizontal arrays. House urns of form H 1.1 were found in Grave 1 (Figure 8) (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 55) and Grave 30 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 477). House urns of form H 1.2 have a strongly round- ed, elongated, slightly biconical shape, which gently tapers towards a low ring-shaped base. The upper part is formed into a profiled coni- cal roof form, which is divided into three parts by segmented plastic ribs. The roof ends in a flat- tened button. The trapezoid-shaped door with a hole is in the central part of the urn. Such an urn was placed in Grave 1 (Figure 9) (Tomaž, La- zar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 56). The House urns of form H 1.3 have a bellied shape. The part with the door opening is separated from the rest of the vessel by two horizontal seg- mented ribs. The upper part (roof) has two parts; the top is spherical with a small rounded conical knob. The opening is high in the urn's upper part and trapezoidal in shape. The base of the urn is concave. This shape of urn was added to Grave 7 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 156). The house urns of biconical shapes, more rigid and with flat or cylindrical form, are grouped in the form H 2. The biconical house urns with a cylindrical central part of the body and a square or rhomboidal opening are grouped in form Figure 8: House urn from grave 1 (10) (photo: Aleš Ogorelec) Figure 9: House urn from grave 1 (11) (photo: Aleš Ogorelec) H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 43 H  2.1. The roofs of these urns are conical, and the knobs are large and roof-shaped. Urns of this shape were found in Grave 2 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 78) and Grave 30 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 476). Another variant of the biconical house urn is one with a cylindrical central part that ta- pers slightly towards the top (shape H 2.2). The central part of the urn has a trapezoidal door. The upper part unfortunately is not preserved in this variant. An urn of this shape was found in Grave 7 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcom- ing, cat. no. 157). The most exciting form, however, is the house urn of the form H 3. This urn, composed of two parts, has the lower part made of a simple serv- ing bowl (type Drag. 25) with a subsequent cut- out door of a regular rectangular shape. For the upper part of the urn, a simple conical lid with a horn-shaped rim was used (the handle is miss- ing). An example of a two-part house urn of the form H 3, which ingeniously joined two piec- es of regular serving vessels to achieve or recre- ate this very characteristic and specific form of the vessel, was discovered in Grave 1 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 57). This urn from Ribnica near Brežice is the only known example of a two-part house urn (Fig- ure 10). The house urns from Ribnica near Brežice are made of finely refined clay without any visi- ble inclusions. In all cases, they are wheel-thrown and fired in an oxidizing atmosphere. The colour of the surface and its inner layer is reddish yel- low. They have a soft surface, which may be coat- ed with a dark red (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 55 and 157), red (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 476– 477), orange-red (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 56), light brown-orange (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 78) or red-orange slip (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 57). The slip may be applied on the outer surface, inner and outer surfaces, or on part of the outer surface (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 476). In one case, there was no coating (Tomaž, La- zar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 156), and in most cases, the coating is preserved only in traces. In several cases, house urns from Ribnica near Brežice are decorated with horizontal inci- sions highlighting individual sections of the urn, such as the urns from Grave 1 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 55) and Grave 30 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 477), which both belong to the urn form H 1.1. They may also be decorated with horizon- tal grooves, such as the urn of form H 1.2 from Grave 1 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcom- ing, cat. no. 56) or the urn of form H2.2 from Grave 7 (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcom- ing, cat. no. 157). The house urn of form H 1.3 is a richly decorated urn with segmented plastic ribs and impressions in the upper part of the body (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 156). However, the only decoration on the two-part house urn from Grave 1 is the original decoration of the serving bowl, which was used to create the urn’s lower part (Tomaž, Lazar, and Breščak, forthcoming, cat. no. 57). Figure 10: House urn from grave 1 (12) (photo: Aleš Ogorelec) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 44 Discussion Comparisons to the house urns found at Ribni- ca near Brežice can be found at several Roman sites in south-eastern Slovenia and north-west- ern Croatia. The closest to Ribnica finds were the house urns discovered during the excava- tions of the necropolis at Dvorce near Čatež in the 1990s. Five house urns are known from the site, but unfortunately, they have not yet been fully published. At this site, urns were buried in rectangular, stone slab-lined graves and circular walled tombs (Bavec 2016). Many house urns were also discovered during the recent excavations of Roman cem- eteries in the Drnovo area. In total, nine house urns were discovered in six rectangular stone- built tombs, with one house urn added to four tombs (tombs 1, 16, 17, 18), two house urns added to tomb 14, and three house urns added to tomb 7. The graves from the Drnovo 2 site are dated to the second and third centuries (Vojaković and Novšak 2022, 107). However, researchers assume that some of the tombs were looted in the Ro- man or semi-transitional period due to the scarce grave goods in the individual tombs (Vojaković and Novšak 2022, 105). The settlement and necropolis area of Drnovo or Neviodunum stands out in terms of the number of known house urns. Sonja and Pe- ter Petru published them in 1978 (Petru and Pet- ru 1978). Their publication is based mainly on the Pečnik excavation collection from the Drno- vo area, currently held by the National Museum of Slovenia. Due to the historical circumstances, the museum material does not have information on the exact archaeological context or preserved burial complexes. Identification and interpre- tation could, therefore, be based primarily on a formal analysis of the findings. These finds were also the basis for Petru's study on the Latobici house urns (Petru 1971). The following nearby site, where house urns are present in most of the discovered graves, is Veliki Kamen (Uršič 1985, 19). Here, five round and square-built tombs were discovered dur- ing protective excavations in 1962. As many as nine house urns were discovered in four graves. In Grave 1, a single house urn was added; how- ever, in Grave 3, there were four of them, and in Graves 2 and 5, two house urns were placed (Uršič 1985, 21–25). A Roman-period burial site and parts of a road station (probably Crucium) were discov- ered in Draga near Bela Cerkev on the Ljublja- na–Obrežje motorway route and excavated in 2002 (Križ 2003; Udovč 2022). At this burial site a burial plot, eleven walled tombs, ten cre- mation and five inhumation graves were found (Udovč 2022, 23). There were also house urns in seven graves among the elaborate grave goods. In three graves, only one house urn was placed (Graves 3, 20, and 21); three graves contained up to two urns (Graves 7, 10, and 14); and three house urns were added in Grave 1 (Udovč 2022). To the southeast of Romula, we should also mention the site of Gornja vas near Žumberk in neighbouring Croatia, where seven stone tombs were found to contain various forms of house urns. Most of them were placed to the tombs individually, but in two tombs two house urns were discovered in each tomb (Gregl 1997, 57). Based on the grave finds, the authors conclude that the burial site was in use from the middle of the first century until the time of the Marco- mannic Wars (Gregl 1997, 79). In addition to the highlighted sites, where house urns are represented in more significant numbers, it is worth mentioning that they are also found in other cemeteries in the Dolen- jska and Posavje regions. However, they oc- cur in smaller numbers, or the sites still need to be fully published. These include Zloganje near Škocjan (Breščak 1981), Straža near Novo mesto (Knez 1965; Križ, Stipančič, and Škedelj Petrič 2009, 359, cat. no. 4), the Škobernetov vrt site (Križ, Stipančič, and Škedelj Petrič 2009, 359, cat. no. 1, 3a, 3b), the Beletov vrt site (Knez 1992) and Ljubljanska cesta site in Novo mesto (Božič 2008), Mačkovec near Novo mes- to (Mason 2012; Mason and Županek 2018), a single grave from Šahovec near Dobrnič (Slabe H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 45 1975), Medvedjek–Gmajna (Stemberger Fle- gar and Predan 2022) and others. In the area of Bela Krajina, graves with house urns were also found at Borštek near Metlika (Dular 1974), Rosalnice (Dular 1976), Otok near Podzeml- je (Dular 1976), Štrekljevec (Dular 1976) and at the site of Hrast near Jugor (Dular 1976). Some individual finds of house urns from other sites, however, were already mentioned and de- scribed by Peter Petru in his study (Petru 1971, 14–52). All comparable house urns are technologi- cally very diverse, sharing only the use of gener- ally refined clay admixtures and often a coating on the outer and/or inner surface. At Drnovo 2, for example, house urns are included among the tableware with a coating as a separate func- tional-typological group (Vojaković and Novšak 2022, 68, cat. no. 12, 18, 50–52, 75, 97, 101, 118– 122, 133, 149, 177, 184, 201). They are mostly made of refined clay admixture, with rare to moderate inclusions. They have a light-coloured inner core and a red-to-dark-red slip on the vessel's outer and/or inner surface. They are most often dec- orated with painted decoration, occasionally with incisions or ribs, and the visual appearance is complemented by the so-called window open- ings and the rooster-shaped button on the top of the urn (Vojaković and Novšak 2022, 68). At the Draga cemetery near Bela Cerkev, 12 house-shaped urns were unearthed, each with its own unique features. Some are adorned with rectangular ‘window’ openings on the back, and their button may end in the form of a rooster (Udovč 2022, cat. no. 68–69, 142) or a moulded button (Udovč 2022, cat. no. 102–103, 159). They may be coated with a red coating, have a decorat- ed upper part or roofs, and some have a central part where the doors are located with a rib be- low and above, accentuated or separated (Udovč 2022, 84). In individual cases this part may also be separated by a groove (Udovč 2022, cat. no. 30–31, 48). Upper part of the house urn from the Med- vedjek–Gmajna site is also wheel-thrown and made from a medium- to fine-grained clay ad- mixture but with frequent inclusions of cham- otte. The outer surface also has a red slip (Stem- berger Flegar and Predan 2022, cat. no. 8). Most house urns from the site Dvorce near Čatež are similar in appearance and pro- duction technology to those found at Ribni- ca near Brežice, Drnovo 2, and Draga near Bela Cerkev. They are wheel-thrown and made from fine-grained clay. They are coated with a red slip and fired in an oxidizing atmosphere. On some, painted decoration is visible (for example, urns from Grave 2 and Grave 5). However, there is also a specimen from Grave 10, which is uncoat- ed and fired in a reductive atmosphere so its co- lour is not bright orange but brown (Bavec 2016). At the Veliki Kamen site, Grave 3 contained, in addition to a house urn of grey fired clay with a red coating, an urn of grey-black fired clay with a black coating, which has a spruce twig motif incised on both sides of the door opening (Uršič 1985, 22). House urns made of grey-black fired clay occur, among others, at the site of Gornja vas in Žumberak. In Grave 24, a black-fired urn deco- rated with incisions and rouletted ornament and with eight X signs above the door opening was found (Gregl 2009, 48, Grave 24: cat. no. 1). In the same grave, a grey-fired house urn was also found (Gregl 2009, 48, Grave 24: cat. no. 4). The house urn from grave 40 is also black-fired, dec- orated with horizontal grooves and rouletted or- nament (Gregl 2009, 62, Grave 40: cat. no. 2). The remaining urns at the site of Gornja vas at Žumberak are light-toned, fired in an oxidizing atmosphere and coated with a red slip. Among them, the urn from Grave 36 stands out, with a prominent decoration on the cylindrical cen- tral part of the lining. In addition to the hori- zontal grooves and lines of impressions, it has an incised figural decoration. On each side of the door opening stylized human figures are carved, which, according to the researcher's interpre- tation, represent the door guards. In addition, X-shaped symbols are carved on the door and on the cylindrical central part of the urn’s body (Gregl 2009, 57, vol. 31: 1). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 46 Table 1: Comparative overview table of selected types of grave goods with house urns from the sites of Ribnica near Brežice, Draga near Bela Cerkev, Veliki Kamen, Drnovo 2, and Gornja vas near Žumberk (prepared by Alenka Tomaž). Site Grave number Ggrave construction Number of house urns Oil lamps fib ul ae iro n kn iv es am be r Glass co in s Dating Publication st am pe d ot he rs ba lsa m ar iu m ve ss el s Ribnica near Brežice - western cemetery Grave 1 grave pit enclosed with stone slabs 3 2       1 3 2     unpublished Grave 2 grave pit enclosed with stone slabs 1             3     Grave 7 rectangular stone-built tomb 2     4       1 1 141 Grave 30 simple grave pit 2     2         1 98–117 Draga near Bela Cerkav Grave 1 walled stone chest with a stone lid 3 1   1     1       Udovč (2022), Križ (2004) Grave 3 chest made of tegulae with a stone lid 1 2   2         2 140–144 Grave 7 tomb with a dome and an entrance 2   1   1       1 1. half of 3. century Grave 10 tomb with a dome and shaft entrance 2 1 1   1       3 270– 275, 275, 275 Grave 14 tomb with a dome and shaft entrance 2 1   1 1           Grave 20 tomb with a dome and shaft entrance 1 1   4 2       1 138– 161 Grave 21 circular tomb with a dome 1 1   2 3       1 98–117 Veliki Kamen Grave 1 circular stone-built tomb 1                   Uršič (1985) Grave 2 rectangular stone-built tomb 2     2             Grave 3 circular stone-built tomb 4     1             Grave 5 not preserved 2     1             Drnovo 2 Tomb 1 stone-built rectangular tomb 1                   Vojaković and Novšak (2022) Tomb 7 stone-built rectangular tomb 3                   Tomb 14 stone-built rectangular tomb 3 1                 Tomb 16 stone-built rectangular tomb 1               2 147, 125–128 Tomb 17 stone-built rectangular tomb 1                   Tomb 18 stone-built rectangular tomb 1 1                 Gornja vas near Žumberak Grave 24 circular stone-built tomb 2     1     1   1 86 Gregl (1997; 2007)Grave 32 destroyed structure 1                 1. – 2. century Grave 36 circular stone-built tomb (dry stone) with a dome 1     7     1 4 1 41–50, 69–81, 80–81, 125–128 Grave 40 ellipsoidal stone-built tomb 2 1   1 1         1. – 2. century Grave 40a urn on the outside of Grave 40 1                 1. – 2. century Grave 43 rectangular stone structure 1   1             1. – 2. century Grave 62 stone construction 1                 1. – 2. century H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 47 Individual black, brown, and grey-fired urns are also known from Drnovo (Petru and Petru 1978, 70), while grey and grey-black-fired urns have been found in Grave 10 in Rosalnice (Dular 1976, 192). Given the recently discovered house urns, their number, diverse shapes/forms, produc- tion technology, decoration, and their long-last- ing use, we can assume that they were made in different workshops. For this reason, Petru's hy- pothesis about a centre for house urns produc- tion in Roman Neviodunum (Petru 1971) no longer seems justified. Instead, it appears they were made upon the buyer's order, judging by their extraordinary diversity in the details. Graves from the western necropolis in Romula, where house urns are found, can be chronologically placed from the mid-first centu- ry to the first half or mid-second century, based on the composition of grave goods and the coins found. Considering the chronologically defina- ble grave complexes from other well-dated sites, the graves from Ribnica are among the earliest. The graves from Veliki Kamen, which contained House urns, could be dated from the late first century to the end of the second century, but no coins as additional support for possible dating were not found (Uršič 1985, 35). The newly discovered graves from Drno- vo show a modest range of finds that would al- low for a more precise chronological placement; only in tomb 16 do two coins help to rough- ly date it to the mid-second century (Vojaković and Novšak 2022). The graves with house urns from Draga near Bela Cerkev are dated from the late first century to the end of the third century, based on the grave goods and the accompanying coin finds (Križ 2003; Udovč 2022). The latest finds and new grave complexes in- dicate the use of house urns in burial cults over a relatively wide time span (Table 1). The earliest finds are known from Ribnica and date to the mid-first century, while most well-dated grave contexts originate from the second century. The youngest grave contexts with accompany- ing house urns come from the cemetery at Draga near Bela Cerkev and date to the end of the third century (Križ 2003; Udovč 2022). The burial architecture of the graves, par- ticularly those housing urns, serves as a signifi- cant indicator of the social status of the deceased. This architectural aspect suggests that the indi- viduals were part of a wealthier social class, capa- ble of commissioning or constructing masonry tombs with square or circular floor plans, or lin- ing grave pits with stones or stone slabs. A nota- ble exception is a single case from Ribnica, where urns were placed in a simple grave pit (Grave 30), a rare occurrence that stands out among the findings. The composition of grave goods at five cem- eteries examined in more detail reflects a diverse and high-quality assortment of local and im- ported items (Table 1). Most commonly found alongside house urns in graves are oil lamps with stamps, likely associated with burial rituals, as well as items of personal adornment, with fib- ulae standing out in both number and variety of forms. A unique feature regarding the grave goods in graves with house urns is represented by the graves from Draga near Bela Cerkev, as five contained iron knives (Udovč 2022). Among the high-quality imported items, it is worth men- tioning the amber items from Grave 1 in Ribni- ca near Brežice and glass vessels in Graves 1, 2, and 7, as well as Graves 24 and 36 from Gorn- ja vas near Žumberk (Gregl 2007). The ceram- ic grave goods are primarily of a local or regional character, with hardly any imported Italic pot- tery (Table 1). Conclusion The problem of interpreting house urns in the region of south-eastern Slovenia and north-west- ern Croatia has been addressed by numerous au- thors in the past. The first comprehensive study of house urns, as a distinctly local element of Ro- man graves in the area of present-day south-east- ern Slovenia, was contributed by Peter Petru (Petru 1971), as already mentioned. He linked house urns to the community of the Celtic tribe of Latobici, which inhabited this area from st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 48 the second half of the first century BC onward (Petru 1966; 1971). His thoughts and conclusions have largely been summarized in the publica- tions of Zoran Gregl (Gregl 1997; 2007; 2009). Borut Križ, in the exhibition catalogue for Dra- ga near Bela Cerkev, contemplated how urns rep- resent a particular form of final resting place in a spiritual-religious sense and indicate a strong be- lief in the afterlife (Križ 2003, 24). A more recent study by Phil Mason attempted to connect the occurrence of house urns spatially and ideolog- ically to the settlement patterns of the younger Iron Age and the contemporary Celtic commu- nities (Mason 2012).4 Phil Mason and Bernarda Županek, in their article from 2018, link house urns to the elements of the Norico-Pannonian tradition and highlight the mixing of local cul- tural identities with new ones brought by Ro- manization (Mason and Županek 2018). How- ever, they all agree that house urns played an important role in burial rituals. The current state of newly discovered ne- cropolises and their material culture, temporal occurrence, spatial distribution, and, last but not least, the stylistic and technological diversity of house urns suggest that we could examine their role in the context of burial practices from a dif- ferent perspective, not necessarily in connection with prehistoric tradition. The following facts and observations sup- port this. The oldest contexts in which house urns appear date back to the mid-first century when the Romanization of present-day Slovenia 4 The possibility of origins of Roman house urns in pre- historic contexts of Dolenjska, specifically from the late Bronze Age, has also been investigated by Ana Kovačič, Bine Kramberger, and Kaja Stemberger Flegar (2023, 17). was already in full swing or was even slowly con- cluding. House urns are, for the most part, un- known in Late La Tène and early Roman bur- ial sites in Dolenjska. At several Roman period burial sites in Dolenjska, an area inhabited by the Latobici, house urns do not even appear in graves (for example, at the Praetorium Latobico- rum – Trebnje). The emphasized elements of the indigenous Celtic communities, as reflected in the epigraphic and onomastic materials during the first century, significantly declined and near- ly disappeared by the second century, and only exceptionally are they present in the third centu- ry, as evidenced by the case of Celeia (Šašel Kos 1984). In contrast, house urns remain in graves until the end of the third century. So, are house urns genuinely connected with the tradition of Latobici, the indigenous community in this area? Do house urns really highlight the complexities of how different cul- tures approached death and commemoration, by blending traditional customs with the influenc- es of Roman ideology? What direction does the current state of research and the presented facts indicate? Perhaps it would be worthwhile to con- sider different aspects and beliefs of individual groups of inhabitants who marked the unique- ness of their beliefs or attitudes towards burial practice with the use of house urns, in which the souls of the deceased found a characteristic and familiar residence. New and in-depth research may help an- swer or dismiss this provocative suggestion. H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 49 Table 1: Ribnica near Brežice, finds from Grave 1 (drawings: Janja Tratnik Šumi; table prepared by: Aleš Ogorelec) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 50 Table 2: Ribnica near Brežice, finds from Grave 1 (drawings: Janja Tratnik Šumi; table prepared by: Aleš Ogorelec) H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 51 Table 3: Ribnica near Brežice, finds from Grave 1 (drawings: Janja Tratnik Šumi; table prepared by: Aleš Ogorelec) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 52 Table 4: Ribnica near Brežice, finds from Grave 1 (drawings: Janja Tratnik Šumi; table prepared by: Aleš Ogorelec) H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 53 Table 5: Ribnica near Brežice, finds from Grave 1 (drawings: Janja Tratnik Šumi; table prepared by: Aleš Ogorelec) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 54 Table 6: Ribnica near Brežice, finds from Grave 1 (drawings: Janja Tratnik Šumi; table prepared by: Aleš Ogorelec) H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 55 References Bavec, U. 2016. Rimsko grobišče Dvorce pri Čatežu in hišaste žare: mednarodna arheološka razstava, 15. 12. 2015 - 10. 5. 2016. Brežice: Posavski muzej Brežice. Božič, D. 2008. Poznolatensko-rimsko grobišče v Novem mestu: Ljubljanska cesta in Okrajno glavarstvo; študije o fibulah in o relativni kronologiji pozne latenske dobe. Katalogi in monografije 39. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. Breščak, D. 1981. ‘Zloganje.’ Varstvo spomenikov 23:265–266. Deschmann, C. 1886. ‘Die neusten römischen Funde von Dernovo (Neviodunum) in Unterkrain.’ Mitteilungen der Kaiserlich- Königlichen Zentral-Kommission 12:17. Dular, J. 1974. ‘Rimski grobovi z Borštka v Metliki.’ Arheološki vestnik 25:353–369. Dular, A. 1976. ‘Rimski grobovi iz Rosalnic, Štrekljevca in Otoka pri Podzemlju.’ Arheološki vestnik 27:191–201. Gregl, Z. 1997. Rimske nekropole sjeverne Hrvatske. Zagreb: Arheološki muzej u Zagrebu. Gregl, Z. 2007. ‘Rimskodobna nekropola nekropola Gornja vas na Žumberku.’ Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 40 (1):221–331. Gregl, Z. 2009. Žumberak i Latobici, hommage jednoj planini. Zagreb: Arheološki muzej u Zagrebu. Knez, T. 1965. ‘Rimski grobovi v Straži.’ Arheološki vestnik 16:145–164. Knez, T. 1992, Novo mesto 2. Keltsko - rimsko grobišče Beletov vrt / Novo mesto 2. Keltisch römisches Gräberfeld Beletov vrt. Carniola archaeologica 2. Novo mesto: Dolenjski muzej. Kovačič, A., B. Kramberger, and K. Stemberger Flegar. 2023. ‘House Urns through the Ages.’ In TRAC 2023, Theoretical Roman Archaeology Conference, Conference Information, programme and Abstracts, 17. Exeter: University of Exeter. Križ, B. 2003. Draga pri Beli Cerkvi: antična nekropola; katalog razstave = Draga near Bela Cerkev: Roman Cemetery; Exhibition Cataogue. Novo mesto: Dolenjski muzej. Križ, B., P. Stipančič, and A. Škedelj Petrič. 2009. Arheološka podoba Dolenjske. Novo mesto: Dolenjski muzej. Lovenjak, M. 1997. ‘Štirje novi miljniki s ceste Emona: Neviodunum.’ Arheološki vestnik 48:89–96. Mason, P. 2012. ‘Something Old Something New, Something Borrowed… Romanisation and the Creation of Identity in Early Roman Central and South- Eastern Slovenia.’ In Emona med Aqvilejo in Panonijo (Emona between Aquileia and Pannonia), edited by I. Lazar and B. Županek, 389–406. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, and Univerzitetna založba Annales. Mason, P., and B. Županek. 2018. ‘Being Roman: Rethinking Ethnic and Social Boundaries in the Roman South-Eastern Alpine World.’ Theoretical Roman Archaeology Journal 1 (1). https://doi.org /10.16995/traj.354. Petru, P. 1969. ‘Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi = Römische Gräber aus Dobova, Ribnica in Petrušnja vas.’ Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana. Petru, P. 1975. ‘XII, Krško, Ribnica, Podgračeno.’ In Arheološka najdišča Slovenije, edited by L. Bolta, 259. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Petru, P. 1966. ‘Hišaste žare, dokaz migracije dela plemena Latobici.’ Arheološki vestnik 17:361–371. Petru, P. 1971. Hišaste žare Latobikov. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. Petru, S., and P. Petru. 1978. Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Katalogi in monografije 15. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 56 Slabe, M. 1975. ‘Antični grob iz Šahovca pri Dobrniču.’ Arheološki vestnik 26:242–249. Stemberger Flegar, K., and P. Predan 2022. Medvedjek–Gmajna. Arheologija na avtocestah Slovenije 103. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Šašel, J. 1975. ‘Rimske ceste v Sloveniji.’ In Arheološka najdišča Slovenije, edited by L. Bolta, 74–81. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Šašel, J. 1977. ‘Viae militares.’ In Studien zu den Militärgrenzen Roms II, edited by D. Haupt and H. G. Horn, 334–244. Köln: Rheinland. Šašel Kos, M. 1984. ‘Prerez čez zgodovino celejanskih prebivalcev v luči onomastičnih in prozopografskih podatkov.’ Živa antika 34:252–255. Tomaž, A., I. Lazar, and D. Breščak. Forthcoming. Ribnica pri Brežicah II: Romula, cesta in grobišče. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Udovč, K. 2022. Draga pri Beli cerkvi. Arheologija na avtocestah Slovenije 101. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Uršič, A. 1985. ‘Rimsko grobišče na Velikem Kamnu.’ In Veliki Kamen, edited by M. Guštin, 19–32. Brežice: Posavski muzej. Vojaković, P., and M. Novšak. 2022. Drnovo 2. Arheologija na avtocestah Slovenije 104. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Summary Since their first discovery over 200 years ago, house- shaped urns, or simply House urns, have aroused con- siderable attention. Numerous researchers have written about them, with Peter Petru's work from 1971 particu- larly standing out in the field of study. During archaeological research at the site of Ribnica near Brežice (the Roman roadside station of Romula) between 2001 and 2004, extensive settlement remains of the station and part of the Roman road Em­ ona–Neviodunum–Siscia were excavated, along with the western necropolis of Romula, which featured four burial plots and 131 graves. Eight House urns were also placed in four of these graves. The proportion of graves containing House urns at Ribnica near Brežice repre- sents only three percent of all graves. Based on the walls' shape, door openings, and the roof and button-like fin- ish, they can be classified into three basic forms with sev- eral variations (H 1: H 1.1–H 1.3, H 2: H 2.1–H 2.2, and H 3). The most exciting form of House urn is form H 3, which consists of two parts. The lower part was made using a bowl of the Drag. 25 type, into which doors were subsequently cut; the upper part of the urn utilized a conical lid with a horn-shaped curled edge. So far, the find from Ribnica near Brežice is the only known exam- ple of a two-part House urn. The problem of interpreting House urns in the re- gion of south-eastern Slovenia and north-western Croa- tia has sparked a lively debate among numerous authors. They generally agree that these urns played a significant role in burial rituals. Peter Petru, in his work from 1971, linked House urns to the community of the Celtic tribe Latobici, which inhabited this area from the second half of the first century BC onward. His thoughts and con- clusions have been summarized by numerous other au- thors, including Zoran Gregl. Borut Križ speculated that the urns, in a spiritual-religious sense, represented a special form of final resting place and indicated a strong belief in the afterlife. Phil Mason attempted to spatial- ly and ideologically connect the occurrence of House urns to the settlement patterns of the younger Iron Age and the contemporary Celtic communities. Lat- er, he and Bernarda Županek linked House urns to the elements of the Noric-Pannonian tradition, highlight- ing the mixing of local cultural identities with new ones brought by Romanization. Given the newly discovered House urns, their number, diverse shapes, production technology, deco- ration, and the longevity of their use, we are faced with a compelling need for further research. We assume that these urns were produced in different workshops, which challenges Petru's hypothesis about a centre for the pro- duction of House urns in the area of Roman Neviodu­ num. Instead, it seems they were made upon the buyer's order. The latest reflections on them also suggest that we could view their role in burial practices from a dif- ferent perspective, not necessarily in connection with prehistoric tradition, primarily evidenced by their tem- H o u se U r n s in t h e B u r ia l P r a c t ic es o f t h e W es t er n N ec ro po li s o f R o m u la 57 poral occurrence. Furthermore, at several Roman-era burial sites in Dolenjska, namely an area inhabited by the Latobici, house-shaped urns do not appear in graves at all (for example, at the Praetorium Latobicorum – Tre- bnje). Thus, are House urns really connected with the tradition of the Latobici or the indigenous communi- ties of this area? It would be worth considering different frameworks or beliefs of individual groups of inhabit- ants who marked the uniqueness of their beliefs or their relationship to burial practices by using House urns in which the souls of the deceased found a characteristic and familiar residence. New and in-depth research may help to answer or dismiss this provocative suggestion. Povzetek Hišaste žare vse od prvih odkritij pred več kot 200 leti vzbujajo precejšnjo pozornost. O njih so pisali številni raziskovalci, zlasti pa izstopajo dela Petra Petruja; za po- znavanje tematike je še zlasti pomembno njegovo delo iz leta 1971. Med arheološkimi raziskavami na najdišču Ribni- ca pri Brežicah (rimska obcestna postaja Romula), med letoma 2001 in 2004, je bilo poleg obsežnih naselbin- skih ostalin postaje in dela rimske ceste Emona–Nevio- dunum–Siscia raziskano tudi zahodno grobišče Romu- le s štirimi grobnimi parcelami in 131 grobovi. V štirih izmed njih je bilo položenih tudi osem hišastih žar. De- lež grobov, v katerih so bile pridane hišaste žare, v Rib- nici pri Brežicah predstavlja zgolj 3 % vseh grobov. Na osnovi oblikovanosti ostenja, odprtin za vratca in stre- hastega oz. gumbastega zaključka smo jih lahko raz- vrstili v tri osnovne oblike z več različicami (H 1: H 1.1– H 1.3, H 2: H 2.1–H 2.2 in H 3). Najzanimivejša oblika hišastih žar je oblika H 3, ki je sestavljena iz dveh delov. Za spodnji del je bila uporabljena skleda, posnetek obli- ke Drag. 25, v katero so bila naknadno izrezana vratca; za zgornji del žare pa je bil uporabljen konični pokrov z ro- govilastim izvihanim robom. Zaenkrat je najdba iz Rib- nice pri Brežicah edini znan primerek dvodelne hišaste žare. S problemom interpretacije hišastih žar na obmo- čju jugovzhodne Slovenije in severozahodne Hrvaške so se ukvarjali številni avtorji, ki se večinoma strinjajo, da so imele pomembno vlogo v pogrebnih ritualih. Pe- ter Petru je v svojem delu iz leta 1971 hišaste žare povezal s skupnostjo keltskega plemena Latobikov, ki je to ob- močje poseljevala od druge polovice 1. stoletja pr. n. št. dalje. Njegove misli in zaključke so povzeli številni dru- gi avtorji, med njimi tudi Zoran Gregl. Borut Križ je razmišljal v smeri, da so v duhovno-religioznem smislu žare predstavljale posebno obliko zadnjega počivališča in obenem nakazovale močno vero v posmrtno življe- nje. Phil Mason pa je skušal pojavnost hišastih žar pro- storsko in idejno navezati na poselitveni vzorec mlajše železne dobe ter tedanjih keltskih skupnosti. Kasneje sta z Bernardao Županek hišaste žare navezovala na ele- mente noriško-panonske tradicije in izpostavljala meša- nje lokalnih kulturnih identitet z novimi, ki jih je prines- la romanizacija. Glede na novoodkrite hišaste žare in njihovo šte- vilo, raznoliko obliko, tehnologijo izdelave in okras pa tudi dolgoživost njihove uporabe domnevamo, da so jih izdelovali v različnih delavnicah, zaradi česar se Petru- jeva hipoteza o centru izdelave hišastih žar na območju rimskega Nevioduna ne zdi več upravičena. Prej se zdi, da so bile izdelovane po naročilu. Najnovejši razmislek o njih kaže tudi, da bi na njihovo vlogo v pogrebnih pra- ksah lahko pogledali tudi z drugega zornega kota in ne nujno v povezavi s prazgodovinsko tradicijo, za kar pri- ča predvsem njihova časovna pojavnost. Prav tako se na več rimskodobnih grobiščih Dolenjske, torej na obmo- čju, ki so ga poseljevali Latobiki, hišaste žare v grobovih ne pojavljajo (primer Praetorium Latobicorum – Treb- nje). Torej, ali so hišaste žare res povezane s tradicijo La- tobikov oz. z avtohtonimi skupnostmi tega prostora? Veljalo bi pomisliti tudi na drugačne okvire oz. verova- nja posameznih skupin prebivalcev, ki so posebnost svo- jega verovanja ali odnosa do pogrebnega kulta v pogreb- nem ritualu obeležili z uporabo hišaste žare, v kateri je duša pokojnih našla značilno in prepoznavno prebivališ- če. Nove in poglobljene raziskave bodo morda pomaga- le odgovoriti ali pa opustiti ta provokativen namig. 59 © aut hor/aut horsht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.12(1)59-75 Črna smrt v luči (bio)arheologije Black Death in the Light of (Bio)archaeology Timotej Pavlin Posavski muzej Brežice tpavlin97@gmail.com Izvleček V prispevku je predstavljen pregled arheoloških, bioarheoloških in genetskih raziskav, povezanih s sre- dnjeveško epidemijo Yersinie pestis, danes znano kot črna smrt. Predstavljena so pomembnejša arheolo- ška najdišča množičnih grobišč srednje in zahodne Evrope iz sredine 14. stoletja in kaj nam le-ta lahko povedo o odzivih družbe na katastrofalno epidemijo. Arheološke raziskave so pokazale, da so kljub pre- kinitvi običajnega pokopavanja ob cerkvah in posledičnem odpiranju novih, množičnih grobišč v veči- ni primerov osnovni religijski nazori o pokopavanju ostali v veljavi. Bioarheološke raziskave posmrtnih ostankov žrtev te bolezni so pokazale, da so bili po številu smrti najprizadetejši revnejši, starejši in boleh- ni posamezniki. Genetske raziskave stare DNK so potrdile, da je bolezen povzročil patogen Yersinia pe- stis, in prav tako prispevale uvid v njegovo evolucijsko zgodovino ter obnašanje patogena v stoletjih po prvem izbruhu te bolezni v Evropi. Zdi se, da so mnoge izmed naslednjih valov povzročila kratkotraj- na podnebna nihanja v centralni Aziji. Podnebna nihanja so prav tako povzročila prenos patogena do Evrope v prvem valu. Ključne besede: epidemije, podnebne spremembe, črna smrt, srednji vek Abstract The article presents an overview of archaeological, bioarchaeological and genetic research connected to the medieval epidemic of Yersinia pestis, today known as the Black Death. A few important archaeolog- ical sites of the Central and West European mass graves from the middle of the fourteenth century are presented, and it is shown what they can tell us about social responses to a catastrophic epidemic. Ar- chaeological research has shown that even though traditional burials next to churches were discontin- ued and the opening of new, mass graves occurred, the basic religious aspects of a burial rite were still im- portant. Bioarchaeological research on post-mortuary remains of the victims of this disease has shown that it disproportionally affected poor, elderly and sickly individuals. Genetic research on ancient DNA confirmed that the pathogen that caused the disease is Yersinia pestis, and also gave an insight into its evo- lutionary history and the behaviour of the pathogen in the centuries after the first wave of the disease in Europe. It seems that many of the later waves were caused by short-term climate fluctuations in cen- tral Asia. Climate change was also the cause of the spread of the pathogen to Europe in the first wave. Keywords: epidemics, climate change, Black Death, Middle Ages Uvod Epidemije so stalni spremljevalec človeških družb vsaj od stalne naselitve dalje. Ne glede na stopnjo smrtnosti, ki jo povzroči- jo, so pogosto katalizatorji dramatičnih družbe- nih sprememb. Nič drugače ni bilo v srednjeve- ški Evropi, ko je epidemija črne smrti do temeljev zamajala takratno družbo in pospešila razkroj fevdalizma. Namen pričujočega prispevka ni analiza družbenih sprememb, ki so se odvijale od druge polovice 14. stoletja dalje, temveč kritično ovrednotenje arheoloških, bioarheoloških ter genetskih raziskav ostankov grobišč iz časa črne smrti. To nam omogoča vpogled v doživljanje epidemije s strani preživelih, uvid v odziv družb st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 60 na katastrofalne dogodke, demografske vidike smrtnosti zaradi epidemij ter spremembe v eko- logiji patogenov v odzivu na okoljske in družbe- ne spremembe. V prispevku je prikazan pregled več grobišč iz zahodne in srednje Evrope, iz kate- rega je razvidno, da je kljub dramatičnim dogod- kom zelo smrtonosne epidemije grobni ritual ohranil svoje osnovne poteze. Bioarheološke raz- iskave so pokazale, da je bila največja smrtnost med revnejšimi in bolehnimi ljudmi. Genetske raziskave stare DNK pa so razkrile identiteto in obnašanje patogena od njegovega prvega stika z evropskimi populacijami dalje ter njegovo dina- miko v naslednjih stoletjih. Črna smrt – zgodovinski kontekst Pravim torej, da je število let po blagodej- nem učlovečenju sina božjega narastlo že na tisoč tristo oseminštirideset, ko je v vele- slavno Florenco, ki prekaša po lepoti vsa dru- ga mesta Italije, prodrla smrtonosna kuga, in ta je bodisi pod vplivom nebesnih teles ali zaradi naših krivičnih del po pravični jezi božji zadela smrtnike zato, da bi se poboljša- li; začela se je bila nekaj let poprej v vzhod- nih deželah, pobrala po njih nešteto živečih, se širila nezadržno od kraja do kraja in se s svojimi nadlogami razprostrla proti zahodu. Zoper njo ni pomagala nobena razsodnost, tudi nobeni človeški ukrepi, dasi so za to do- ločeni uradniki dali očistiti mesto mnoge nesnage in ni smel noben bolnik v mesto; mimo tega so izdali mnogo nasvetov zdrav- ja. Prav tako niso pomagale ponižne proš- nje, ki so jih ne le enkrat, temveč mnogokrat pobožne osebe pošiljale k bogu v naroče- nih procesijah in tudi kako drugače. Neka- ko v začetku pomladi prej omenjenega leta je začela kar strahotno in na čuden način ka- zati svoje bolestne učinke. [Boccaccio 1973, 10–11] Tako je Boccacio opisal začetke črne smrti, epidemije kuge, ki je v letu 1347 dosegla Evropo. Vzrokov zanjo ni poznal, pred njenim začetkom pa si verjetno tudi ni mogel predstavljati njene- ga katastrofalnega vpliva na prebivalstvo tega kontinenta. Da bolje razumemo neko epidemijo in nje- ne posledice, je nujno razumeti, kakšno družbo je doletela. Začetek drugega tisočletja je sprva zaznamovalo relativno stabilno in toplo pod- nebje z izjemo Oortovega sončevega minimu- ma sredi 11. stoletja, ki je povzročil kratkotraj- ne spremembe v podnebnih vzorcih, s katerimi so se evropske družbe spopadle brez večjih pro- blemov (Steinhilber, Beer in Fröhlich 2009; Campbell 2016, 30–133). V tem času prav tako ni bilo večjih izbruhov epidemij. Evropsko go- spodarstvo je v tem času doživljalo razcvet, usta- navljali so se mednarodni sejmi (predvsem šam- panjski izstopajo po svojem obsegu), trgovina na dolge razdalje je preko Bližnjega vzhoda in Bosporja povezala Evropo s Kitajsko. Ta gospo- darski razvoj je omogočal relativen mir, ki ga je v politično razdrobljeni Evropi vzpostavila Rimo- katoliška cerkev, nastanek glavnih knjig, razvoj sodišč in podobnih institucij. Križarska kra- ljestva v Sveti deželi so omogočila širitev evrop- skega trga in trgovske poti proti Kitajski. Druge trgovske poti pa so potekale preko Bosporja in Črnega morja, čez centralnoazijsko stepo po svi- leni poti (Campbell 2016, 30–133). Okoli leta 1270 se je Sončeva aktivnost zmanjšala in nastopil je Wolfov sončni mini- mum, zaradi katerega je podnebje postalo ne- stabilnejše (Steinhilber, Beer in Fröhlich 2009; Trouet idr. 2009). To je poslabšalo letine v Evro- pi (najbolj znana je velika lakota med letoma 1315 in 1322) (Ljungqvist, Seim in Collet 2024). To pomanjkanje je hudo prizadelo predvsem kmete, ki so zaradi načina dedovanja zemlje obdelovali vedno manjše njive. Nestabilni podnebni vzorci so prav tako porušili ekološko ravnovesje v cen- tralni Aziji, zaradi česar je Yersinia pestis (kuga) iz enzooze postala epizooza (Schmid idr. 2015). Do tega je prišlo, ko so se zaradi ugodnejših podnebnih razmer populacije divjih centralno- azijskih glodavcev, med katerimi je bolezen pri- sotna ves čas, povečale in zgostile. V takšnih po- gojih lahko bolhe, ki prenašajo kugo, aktivneje Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 61 širijo bolezen med njimi. Ko pride do zmanjša- nja števila glodavcev, zaradi velike smrtnosti, ki jo povzroča bolezen, ali spremenjenih podneb- nih razmer, bolhe v iskanju gostiteljev presko- čijo na podgane, ki same po sebi iščejo bližino ljudi. S tem se poveča tudi tveganje preskoka bo- lezni na človeka. Ob živahni trgovini, ki je pote- kala v notranjosti Azije, se je ta bolezen tako za- čela širiti proti zahodu. Vendar Yersinia pestis ni bil edini patogen, katerega ekološko ravnovesje je podrlo nestabilno podnebje. Eden izmed teh bi lahko bila tudi kravja kuga (rinderpest); povzro- ča jo Rinderpest morbilivirus, ki se je ob koncu 13. stoletja razširila iz Mongolije do Anglije in jo do- segla okoli leta 1320. Pobila je tudi do 80 % gove- da, katerega črede so bile že tako ali tako razred- čene zaradi pomanjkanja, ki je pestilo Evropo v času velike lakote. Druga epizooza, ki je udari- la Evropo v tem času, so bile ovčje garje, ki jih povzroča pršica Psoroptes ovis in ki prizadenejo predvsem ovce. Bolezen je dosegla Anglijo v letu 1279, zaradi česar so se močno zmanjšale črede ovac. Ker je bila njihova volna ena izmed najpo- membnejših surovin v angleški in flamski eko- nomiji, saj so proizvajali blago, ki so ga izvaža- li tudi na Bližnji vzhod, je proizvodnja zastala. Posledična brezposelnost je privedla do izgre- dov med flamskimi delavci. Zaradi musliman- skih in mongolskih osvajanj na Bližnjem vzhodu se je s padcem križarske trdnjave Akre leta 1291 evropski trg dokončno umaknil iz Svete dežele. S tem se je tudi zmanjšalo število trgovskih poti, ki so povezovale Evropo s Kitajsko preko Bliž- njega vzhoda. Zaradi tega so velik pomen dobi- la predvsem črnomorska pristanišča. Dodaten udarec evropski trgovini so bili tudi ukrepi fran- coskega kralja Filipa IV. (vladal med letoma 1285 in 1314), ki je angleškim in flamskim trgovcem otežil dostop do šampanjskih trgov, zaradi česar so čezalpske trgovske poti začele zamirati. Vse to je poslabšalo gospodarsko stanje v Evropi; naj- večje posledice so trpeli predvsem mestni reve- ži in kmetje, ki so obdelovali premajhne posesti (Campbell 2016, 134–266). V zadnjih desetletjih, preden je kuga udari- la Evropo, je potekalo tudi več vojn, ki so dodat- no pritisnile na prebivalstvo. Največja med njimi je bila stoletna vojna med Anglijo in Francijo, ki se je začela leta 1337. Kuga je po trgovskih poteh in z mongolskimi skupnostmi nezadržno poto- vala čez centralno Azijo proti zahodu. Evropejci so prvič prišli v stik s to boleznijo, ko so Mongoli oblegali Kaffo, genovsko trgovsko postojanko na polotoku Krimu. Napadalci so s katapulti meta- li trupla preko obzidja. Ta so bila verjetno še ved- no polna kužnih uši, ki so se nato razširile med genovskimi trgovci in pomorščaki. Ko so ti spo- mladi leta 1347 pobegnili iz obleganega mesta, so s seboj odnesli tudi okužene podgane. Prvi je bil prizadet Konstantinopel, od koder so se nato okužbe preko pomorskih poti razširile najprej v pomembna pristaniška mesta, iz teh pa se je epi- demija širila v njihova zaledja. Za boleznijo naj bi umrlo med tretjino in polovico takratnega evrop- skega prebivalstva (Campbell 2016, 267–329). Epidemija je popolnoma spremenila evrop- sko družbo. Podeželje je bilo izpraznjeno zara- di velikega števila smrti in odseljevanja v mesta. Temu je botrovalo tudi občasno nasilno izselje- vanje prebivalcev iz skoraj izpraznjenih vasi. Da bi povečali donose, so zemljeposestniki nekdanja polja spreminjali v pašnike za ovce. Poljedelstvo zaradi majhnega števila kmetov, neugodnega podnebja in domnevne izčrpanosti prsti ni bilo več tako produktivno (Bradley 1918; Campbell 2016, 332–386). Prvi val kuge se je čez kontinent razširil kot cunami, bolezen pa se je vračala tudi v nas- lednjih letih, vendar v manjših lokalnih izbru- hih. Znani so ponovni valovi v letih 1360–62, 1369, 1374, 1399–1401, 1438–39, 1450–52, 1454– 57, 1463–75 in še dalje v novem veku. Vsi izmed njih so bili manj smrtonosni kot prvi. Bolezen je iz Evrope izginila najkasneje v začetku 18. sto- letja (Campbell 2016, 332–386). Ni popolnoma jasno, ali je bolezen v Evropi našla svoj rezervo- ar in ostala v njej skozi celoten potek epidemije (Seifert idr. 2016) ali pa je vedno znova prihaja- la v Evropo (Schmid idr. 2015) zaradi podnebnih nihanj, ki so destabilizirala ekološko ravnovesje v centralni Aziji. Verjetno je šlo za kombinacijo obeh načinov ohranjanja te epidemije. st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 62 Pokopališča iz časa črne smrti V tem podpoglavju si bomo ogledali nekaj poko- pališč, ki so povezana s črno smrtjo. Nahajajo se v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji. Na našem prostoru pokopališč, povezanih s črno smrtjo ali z naslednjimi valovi te bolezni, še ne poznamo. London, Velika Britanija East Smithfield Pokopališče East Smithfield se nahaja na najdi- šču Royal Mint severovzhodno od londonskega Towerja. Izkopavanja na tej lokaciji so potekala sporadično med letoma 1972 ter 1988. Identifici- ranih je bilo devet obdobij (A1–2, B1–4 in C1– 3), ki kronološko segajo od sredine 11. stoletja do 70. let 20. stoletja. Nas bo zanimalo obdobje A2, v katerega sodi grobišče, povezano s črno smrtjo (Grainger idr. 2008, 1–3). Preden je bilo zemljišče uporabljeno kot po- kopališče žrtev črne smrti, je bil na lokaciji East Smithfielda od prve polovice 12. stoletja vinog- rad, kasneje pa je bilo namenjeno običajni kme- tijski rabi. Zahodni in južni del zemljišča sta bila na prehodu iz 13. v 14. stoletje ločena od ostalega, na tem delu so zemljo oddajali v najem, uporab- niki pa so si na njej ustvarili vrtove. Arheološko je bilo na neobdelanih delih zemljišča zaznanih več večjih jam, ki jih interpretirajo kot kamnolo- me za pridobivanje gline, peska in gramoza (Gra- inger idr. 2008, 5–9). Kmalu po tem, ko je kuga dosegla London med poznim septembrom in zgodnjim novem- brom 1348, je velik del zemljišč v East Smithfiel- du kupil kraljevi služabnik na visokem položaju John Cor(e)y. Konec leta 1348 ali v začetku leta 1349 sta bili ustanovljeni dve londonski pokopa- lišči za žrtve črne smrti – East in West Smithfi- eld (Grainger idr. 2008, 9–10). Pokopališče so raziskovalci razdelili na dva dela, zahodno in vzhodno skupino grobov. V obeh skupinah grobov je moč zaznati lepo ure- jene vrste posameznih grobov kot tudi previdno napolnjene jarke – množične grobove (Grainger idr. 2008, 12). Zahodni del grobišča je ležal v severozaho- dnem delu najdišča. Raziskan ni bil v celoti, oce- njuje se, da je 40 do 50% pokopališča ostalo in situ. V izkopanem delu so odkrili dva jarka z ve- liko pokopi ter 11i jugu. Daljši jarek je ležal med vrstama 3 in 4, v vrsti 9 se je v severnem delu na- hajala jama z več pokopi, južneje v isti vrsti pa krajši jarek z množičnim pokopom (Grainger idr. 2008, 12). Daljši jarek je bil dolg 67 metrov, povprečno širok dva metra in globok maksimalno 1,25 me- tra. Južni in severni rob sta bila jasno definira- na, na južnem delu jarka pa so bili skeleti močno poškodovani s kasnejšimi posegi. Trupla so bila v jarek položena previdno in tesno drug ob dru- gega, v največ petih plasteh. Nasipi zemlje med posameznimi plastmi niso omenjeni. S trupli do- jenčkov in otrok so zapolnili prostore med odra- slimi. Odkriti so bili posmrtni ostanki 242 ali 243 posameznikov. Izstopali so: moški, star med 26 in 35 let, ki je bil pokopan v skrčenem polo- žaju, ter 36 posameznikov, ki so bili pokopani v krstah, od teh so imeli trije v krsto pridan pe- pel ali oglje. Ob devetih drugih posameznikih so bile najdene spone. Nahajale so se pri medeni- cah, na njih so bili opazni sledovi blaga, kar na- kazuje, da so bile uporabljane za spenjanje oblek ali podobne namene (Grainger idr. 2008, 12–13). V manjšem jarku je bilo odkritih 50 posa- meznikov, ki so bili vanj položeni previdno, tes- no skupaj, v petih plasteh. Dva otroka sta bila pokopana v krstah, eno truplo mladega odrasle- ga pa je ležalo na trebuhu. Jarek je bil dolg 9,5 me- tra, širok povprečno dva metra in globok do 1,66 metra (Grainger idr. 2008, 13). Vrste grobov 1 do 11 so vsebovale 268 posa- meznikov. Vrsti 10 in 11 sta bili presekani s ka- snejšimi posegi. Množičen grob v vrsti 9 je vse- boval ostanke osmih posameznikov. Ni bilo opaženo, da bi bil kateri izmed slednjih pokopan v krsti ali v mrtvaškem prtu. Nekateri so bili del- no poškodovani, ker so bili prekopani od dru- god ali pa so trupla delno razpadla, preden so jih pokopali. Kljub temu so bila trupla pokopana spoštljivo. 128 posameznikov je bilo pokopanih Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 63 v krstah, eden izmed skeletov, mlad moški, je imel ob sebi tri pobakrene spone. V nekaj grobovih je bilo več kot eno trup- lo. Posebej zanimiv je pokop ženske, stare med 26 in 35 leti, ob kateri je bila najdena (pasna) spo- na ter ostanki mošnje, ki je vsebovala 181 novcev, ki se jih da datirati med letoma 1344 in 1351. To nakazuje, da je bilo truplo najverjetneje pokopa- no v oblačilih. Novci s podobno datacijo so bili odkriti tudi na trebuhu skeleta druge ženske iste starosti. Keramika, najdena na tej lokaciji, je ve- činoma iz časa pred uporabo tega prostora za po- kopališče (Grainger idr. 2008, 13–17). Vzhodni del grobišča je bil močno poško- dovan med gradnjo kraljeve kovnice v 19. stole- tju. Sestavljen je bil iz štirih vrst, najvzhodnejša je vsebovala tudi jarek z množičnim pokopom. Skeleti na tem delu pokopališča so bili zelo sla- bo ohranjeni zaradi kemičnega onesnaženja, ki je prihajalo iz kovnice. Jarek na tem delu pokopali- šča je bil dolg vsaj 125 metrov, natančna določitev ni bila mogoča zaradi nejasne severne meje. Pov- prečno je bil širok dva metra, največja ohranje- na globina je 0,75 metra. V njem sta bila najdena 102 skeleta, 13 izmed njih (vseh starosti in obeh spolov) pa je bilo pokopanih v krstah. V vrstah grobov na tej lokaciji je bilo odkritih 97 grobnih jam, v katerih je bilo 90 skeletov – ostali so bili uničeni. 50 posameznikov je bilo pokopanih v krstah, eden je imel ob sebi oglje. Pokojnik ne- določenega spola in starosti je imel pri sebi spo- no, verjetno za obleko. Trije grobovi so vsebovali več pokojnikov različnih starosti in spolov (Gra- inger idr. 2008, 17–18). Južno od zahodne skupine grobov so bili odkriti temelji zgradbe, interpretirane kot kape- la Svete trojice, nanjo se je naslonil kasnejši sa- mostan (Grainger idr. 2008, 18). Ni jasno, zakaj so bili pokopi na tem poko- pališču razdeljeni v dve skupini, možno je, da gre za namerno razdelitev zaradi družbenih ali ver- skih dejavnikov ali pa za praktično razdelitev prostora. Časovnega zaporedja nastankov dalj- ših jarkov ne znamo določiti, saj nimata stra- tigrafskega odnosa. V uporabi sta bila le nekaj mesecev v letih 1349 in 1350. Možno je, da so jar- ka izkopali istočasno, a nista bila v uporabi na- enkrat, lahko pa da sta bila v uporabi na začet- ku epidemije, ko je bilo mrtvih veliko, grobovi pa so bili uporabljeni v zgodnjem poletju 1350, ko se je kuga v Londonu umirjala (Grainger idr. 2008, 19). Tu se lahko spet vrnemo k Boccacciu (1973, 15–16): Mrtva trupla so sami ali pa z nosači, če so jih mogli dobiti, izvlekli iz hiš in jih položili zu- naj pred vrata; kdor bi bil šel po ulicah, bi bil zlasti zjutraj videl nešteto mrličev. Nato so dali prinesti krste, in če je teh primanjkova- lo, so mrliče naložili kar na deske. V eni sami krsti so ležali po dva, trije, in to ne le enkrat; lahko bi našteli mnogo takih krst, ki so zaklepale ženo in moža, dva ali tri brate, očeta in sina in podobno. […] Odkar niso zadostovala več blagoslovlje- na tla za grobove velikanske množice mrli- čev, ki so jih vsak dan in malone sleherno uro donašali k vsaki cerkvi, zlasti če so ho- teli dati po stari navadi vsakemu poseben prostor, so izkopali na že prepolnih cerkve- nih pokopališčih velikanske jame in vanje polagali stotine novih mrličev; ko so jih za- basali v te jame, kakor dajemo blago na lad- je, v več plasteh, so jih pokrili s tanko prstjo, in to ponavljali, dokler ni bila jama do vrha polna. Prvi odstavek nam lahko da vpogled v to, kako bi lahko interpretirali grobove z več posa- mezniki v njih. Drugi odstavek pa nam da vpog- led v potek pokopavanja – takoj ob začetku epi- demije, ko mrtvih še ni bilo veliko, so jih kot običajno pokopavali ob cerkve, na vrhuncu epi- demije pa so morali izkopati velike jame, kamor so pokopavali trupla, ko so bila cerkvena poko- pališča prepolna. Pokopov žrtev črne smrti ob cerkvah ne moremo ločiti od drugih pokopov iz 14. stoletja (Grainger idr. 2008, 20). Pri tem bi nam lahko pomagale genetske analize (Haensch idr. 2010; Bos idr. 2011). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 64 Možno je tudi, da del pokopov »v krsti« ni bil v krsti, temveč so pokojnike le položili na de- ske. Sledi oglja ali pepela niso razumljene, lahko da gre za obredni pridatek ali pa so ju pred po- kopom uporabljali, da sta posrkala telesne teko- čine razpadajočih trupel. Vzorec v razporeditvi krst po pokopališču ni bil zaznan, prav tako ni bil zaznan kakšen vzorec razporeditve po spolu ali starosti, z izjemo večjega števila otrok in do- jenčkov v južnem delu vrst 5, 6 in 7 v zahodnem delu pokopališča (Grainger idr. 2008, 20–21). Pokopa z novci nakazujeta, da sta bili pokoj- nici verjetno pokopani v vsakodnevnih oblekah in ne goli ali pa v pogrebnem prtu, kot je bilo v navadi. Če različne omenjene spone ne pripada- jo mrtvaškim prtom, temveč oblekam, je to še en dokaz, da so bila nekatera trupla pokopana oble- čena. Na oblečeno truplo lahko kaže tudi najden fragment verižnine. To bi lahko razumeli kot do- kaz, da je bilo truplo pokopano kmalu po smrti ali pa da živi niso hoteli predmetov mrtvih za- radi strahu pred kugo ali ker je truplo že moč- no razpadlo. Ker je bilo najdenih malo osebnih ali vrednih predmetov, so bila verjetno trupla v večini primerov vseeno pripravljena na pokop v skladu z navado, torej gola ali zavita v mrtvaški prt (Grainger idr. 2008, 21–22; Beuchamp 2012, 7). East Smithfield je najbolje raziskano po- kopališče, povezano s črno smrtjo. Več razi- skav je potrdilo prisotnost DNK Yersinie pestis v posmrtnih ostankih pokojnikov (Bos idr. 2011, Schuenemann idr. 2011). Prav tako je bilo nareje- nih več osteoloških raziskav kosti pokojnikov, ki nam omogočajo uvid v to, kdo je bil najpogoste- je žrtev te bolezni (DeWitte 2009; 2010; DeWi- tte in Wood 2008). Splošna slika, ki jo pokažejo te raziskave, je, da so nadpovprečno umirali ljud- je slabšega zdravja, pri čemer je spol igral manj- šo vlogo, bolezen pa je bila nevarnejša za starejše. Celotno pokopališče ni bilo izkopano, ven- dar se na podlagi gostote grobov in velikosti področja pokopališča sklepa, da je bilo tam po- kopanih okoli 2.400 ljudi. Ker je ostalo še veliko prostora za nove pokope, sklepajo, da je mestna oblast kljub krizi delovala relativno učinkovito (Grainger idr. 2008, 28). Da bi dobili boljšo sliko o vplivu črne smrti na London, moramo pozor- nost usmeriti še k pokopališču West Smithfield, ki leži na drugi strani mesta. West Smithfield Pokopališče West Smithfield se nahaja severoza- hodno od nekdanjega območja Londona. Razi- skan je bil zelo majhen del, ki je bil odkrit med letoma 2010 in 2015 pri izkopu jaška v okviru gradnje nove železniške proge v Londonu. Pri projektu sta sodelovala arheološki oddelek lon- donskega muzeja in lokalna skupnost, ki je imela možnost sodelovati pri izkopavanjih (Pfizenme- ier 2016, 15). Na širši lokaciji so bili odkriti arhe- ološki ostanki, ki so segali vse do rimske dobe. Pri izkopu jaška so bile odkrite tri faze poko- pov, ki jih povezujejo s črno smrtjo. Zgodovinski viri nam povedo, da je širše območje Spitalcrofta najel Sir Walter Manny po kraljevih ukazih med decembrom 1348 in januarjem 1349, da bi se tam pokopavalo žrtve črne smrti (Pfizenmeier 2016, 23). Skupaj z Nomanneslondom, ki ga je v ne- posredni bližini proti koncu leta 1348 najel lon- donski škof Ralph de Stratford, je predstavljalo območje, znano kot West Smithifield. Število pokopanih na tej lokaciji ni znano, današnje oce- ne se gibljejo okoli števila 5.000 žrtev epidemi- je. Zanimivo pa je, da so v 14. stoletju število po- kopanih ocenjevali celo na 100.000 (str. 23–24)! Kot omenjeno, so bile izkopane tri faze po- kopov, ki so povezane s črno smrtjo. Zanimali nas bosta prva in druga, saj obe datirata v 14. sto- letje. Datirali so ju s pomočjo tipokronologije ke- ramike in radiokarbonskih datacij. Prva faza vse- buje 11 pokopov. Pokojniki so bili vsak v svojem grobu, orientirani z glavo proti jugozahodu in nogami proti severovzhodu. To odstopa od obi- čajne orientacije krščanskih pokopov, vendar so pokopani vzporedno s potokom, ki je tekel južno od pokopališča. Vidni so pokopi v dveh vrstah, vsi pokojniki so ležali na hrbtu, z rokami ob me- denici. Identificirali so tri moške, eno žensko in dva mladostnika. Petim pokojnikom pa se spo- la in starosti ni dalo določiti. Genetske raziska- ve so razkrile prisotnost DNK Yersinie pestis pri Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 65 moškem, označenem kot pokop 191. Raziskave so pokazale, da pokojnikom niso pridajali pred- metov. Grob 185 je vseboval mladostnika, ki je bil pokopan na deski ali v krsti, otrok 197 je imel ob sebi ostanke železa, ki ga interpretirajo kot os- tanke žebljev za krsto. Tudi v štirih drugih gro- bovih (176, 182, 188 in 197) so bile odkrite sledi žebljev, a brez sledi krste, z izjemo pokopa 185 (Pfizenmeier 2016, 30–33). Fazo 1 je pokrivala plast zbite glinaste slju- de, debela med 30 in 40 cm. Takšno zapečatenje grobov je na srednjeveških pokopališčih redko.1 V drugi fazi sta bila odkrita le dva pokopa od- raslih moških. Pri enem izmed njiju so genetske raziskave pokazale, da je bil okužen z Yersinio pe- stis. Orientacija grobov je enaka kot v fazi 1. Tudi ta faza je bila datirana v 14. stoletje s pomočjo keramike in radiokarbonskih datacij. Obe plasti se povezujeta s črno smrtjo, vendar zagotovo ne moremo vedeti, ali so pokojniki res umrli med tem valom epidemije. Po prisotnosti DNK Yersi- nie pestis vsaj pri nekaterih posameznikih lahko vseeno sklepamo, da je del tu pokopanih umrl za kugo. Ker pa je ta bolezen London obiskala tudi leta 1361, je možno, da druga faza spada v ta čas. Ker je bil raziskan le manjši del West Smith- fielda, obstaja možnost, da so v bližini tudi mno- žični grobovi. Zgodovinski viri pravijo, da so bili na West Smitfieldu v času črne smrti pokopani »revni tujci (peregrinorum) in drugi«. V prid pokopavanju revnejših prebivalcev na tem po- kopališču govori tudi majhna prisotnost krst. Kljub temu pa gre za zelo majhen vzorec, na pod- 1 Pfizenmeier (2016, 33) tu citira Graingerja idr. (2008, 12– 13, 19–20), ki naj bi zapisali, da so bile takšne plasti odkri- te tudi na pokopališču East Smithfield. Sam na teh straneh nisem opazil omembe takšnih zapečatenj. Lahko da se je avtor zmotil, sodeloval pri izkopavanjih ali pa imel osebno komunikacijo z avtorji. So pa takšna pečatenja res pogosta pri pokopih, povezanih z epidemijami. Primer tega je po- kopališče iz sredine 19. stoletja, odkrito v Altopasciu v Ita- liji. Odkritih je bilo več enojnih grobov, prekritih s plastjo apna. Kuga takrat ni več morila po Evropi; ta pokop po- vezujejo s kolero, ki naj bi obravnavano območje doletela leta 1855. Zapečatenja (množičnih) grobov bi lahko pred- stavljala zaščito pred boleznijo, smradom, konec delovne- ga dne grobarjev ali pa zaključek uporabe nekega pokopa- lišča, da bi bilo ob nadaljnjem pokopavanju motenje starej- ših pokopov čim manjše (Gibbons 2013; Pfizemeier 2016, 33; Stone in Appleton-Fox 1996, 47–48). lagi katerega ne moremo potegniti trdnih skle- pov (Pfizenmeier 2016, 33–47). Na podlagi arheoloških in zgodovinskih vi- rih lahko vidimo, da so bile londonske oblasti re- lativno dobro pripravljene na prihod črne smrti – vsaj zadosten prostor za pokopavanje so priskr- bele, v 14. stoletju veliko drugega pač niso mog- le storiti. Obravnavani pokopališči po svoji več- ji organiziranosti morda izstopata od kaotičnih kužnih jam, v katere so pokopavali drugod. Po- leg pokojnikov na teh dveh pokopališčih je tre- ba k številu žrtev epidemije prišteti še pokope ob cerkvah ali bolnišnicah, ki pa jih ne moremo zlahka ločiti od ostalih pokojnikov. V vsakem primeru pa poseganje oblasti v pokopavanje kaže na preobremenjenost in razpad sistema običajnih pokopavanj. Ker ne poznamo drugih množičnih grobišč iz Londona, je mogoče, da sta bili ti dve edini in da nadaljnji valovi kuge niso preobreme- nili sistema, ali pa to zgolj odraža stanje raziskav (Grainger idr. 2008, 27–32). Katedrala v Herefordu, Velika Britanija Posest okoli katedrale v Herefordu je bila razi- skana v začetku 90. let 20. stoletja. Izkopavanje je potekalo v okviru projekta gradnje nove knji- žnice, opravila ga je Arheološka enota mesta He- reford. Raziskana lokacija je bila od 12. stoletja uporabljana kot pokopališče ob katedrali, v po- znem 14. ali do sredine 15. stoletja pa se je njena uporaba spremenila, kar dokazujejo trije množič- ni pokopi, datirani v ta čas na podlagi keramič- nega gradiva. Radiokarbonske datacije te jame umeščajo v leto 1335 ± 54. V treh velikih grob- nih jamah, ki so takrat nastale, so odkrili ostan- ke 189 pokojnikov. Ker je velik del teh jam uni- čen ali pa leži izven izkopnega polja, je dejansko število pokopanih verjetno veliko večje. Obstaja tudi možnost, da se izven izkopnega polja nahaja še več jam (Stone in Appleton-Fox 1996, 41–43, Haensch idr. 2010). Pokojniki so bili v jame položeni v plasteh, med katere je bila nasipana glinasta prst debeline med dvema in desetimi centimetri. Posamezna plast prsti predstavlja zaključek pokopavanja v enem dnevu ali pa zapečatenje plasti, da se smrad st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 66 ali bolezen ne bi širila. Večina pokojnikov je leža- la na hrbtu, v stegnjenem položaju in orientirana od zahoda proti vzhodu. Predvsem v južni jami je bilo nekaj pokojnikov v neobičajnih položajih, npr. pokrčeni ali slabo orientirani. V tej jami je tudi največ skeletov, ki nakazujejo, da je truplo pred pokopom že razpadalo. Vse jame so bile iz- kopane sočasno. Ocenjuje se, da je skupno števi- lo pokopanih okoli 300. Če sprejmemo oceno, da je v Herefordu takrat živelo okoli 3.000 ljudi, ta številka predstavlja velik delež prebivalstva, ki je umrlo v nekem katastrofalnem dogodku. Kuga je Hereford obiskala v letu 1349 in se vrnila leta 1361 ter leta 1369. Te jame so verjetno posledica enega izmed teh izbruhov bolezni, ki naj bi skupaj odnesla dve tretjini prebivalstva (Stone in Appleton-Fox 1996, 41–43; Haensch idr. 2010). Genetske raziskave, ki so jih izvedli Stephanie Haensch idr. (2010), so v teh pokopih potrdile prisotnost Yersinie pestis. Sklepajo, da se je kuga, ki je pomorila te ljudi, razširila iz Franci- je med prvim valom epidemije kuge. Thornton Abbey, Velika Britanija Izkopavanja, ki so odkrila edino znano bri- tansko ruralno pokopališče, povezano s črno smrtjo, so se odvijala v letih 2013 in 2014 pod vodstvom Univerze v Sheffieldu. Množični grob se nahaja v bližini opatije Thornton, kjer je de- loval samostan in mogoče bolnišnica. Geofizi- kalne raziskave so raziskovalce napeljale k razi- skovanju anomalije, ki se je izkazala za množičen grob in ne strukturne ostanke, kot je bilo sprva predvidevano. Tudi tu so bili mrtvi skrbno po- kopani, samo zelo mladi pokojniki so bili zavi- ti v mrtvaške prte, kar sklepajo po transverzal- no stisnjenih ramenih. Pokojniki so bili v grob položeni v osmih vrstah v eni plasti, pogosto so bile noge odraslih iz ene vrste položene v prosto- re med glavami v drugi vrsti. Glede na občasne razlike v ravneh znotraj posamezne plasti se skle- pa, da vsi pokojniki niso bili pokopani naenkrat, ampak v razponu več dni ali tednov. Odkritih je bilo 48 posameznikov, 27 od teh je bilo najverje- tneje mladoletnih. Pokojnikov, mlajših od 12 let, niso našli, vendar je to najverjetneje posledica ta- fonomskih procesov. Od 17 posameznikov, ki so jim lahko določili spol, je bilo 11 moških. Čeprav je bilo pokopališče v bližini samostana, je torej tu zaradi prisotnosti žensk verjetno pokopano laično prebivalstvo in ne menihi. Radiokarbonske datacije, novčne in kera- mične najdbe pokop umeščajo v 14. stoletje. Ker so z genetskimi analizami dokazali prisotnost kuge, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za žrtve enega izmed valov te epidemije, po mnenju razi- skovalcev za prvi val črne smrti. Za razliko od francoskega podeželskega po- kopališča Saint-Laurent-de-la-Cabrerisse, ki ga bom obravnaval v naslednjem podpoglavju, je vi- dno, da je bil tu običajen režim pokopavanja za- radi velike smrtnosti prekinjen. Dokazi z drugih najdišč, predvsem East Smithfielda, kažejo, da je pokopavanje v individualne grobove norma, ka- dar je bilo to izvedljivo. Ta množičen grob verjetno predstavlja kata- strofalen razpad sistema pokopavanja, do katere- ga je prišlo zaradi prevelikega števila umrlih ali premajhnega števila živih, ki bi opravljali poko- pe. Predvidevajo, da je bila v opatiji tudi bolni- šnica, ki bi lahko predstavljala mesto, kamor so lokalni prebivalci prinašali svoje mrtve in umi- rajoče, v upanju, da bi dobili primeren pokop in odrešitev v posmrtnem življenju. Zaradi velike- ga števila tu pokopanih sklepajo, da so okoliš- ke skupnosti med epidemijo utrpele veliko žrtev (Willmott idr. 2020). Saint-Laurent-de-la-Cabrerisse, Francija Pokopališče ob cerkvi v vasi Saint-Laurent-de-la- -Cabrerisse na jugu Francije predstavlja druga- čen primer podeželskega pokopališča, povezane- ga s črno smrtjo ali katerim drugim valom kuge v 14. stoletju. Izstopajo številni grobovi z več po- kojniki. Grobove z več pokojniki sicer tu pa tam srečamo v običajnih kontekstih, najverjetneje v primeru smrti več družinskih članov v krajšem obdobju. Če pa je število večkratnih pokopov v enem grobu na isti lokaciji nastalo v krajšem času, pa lahko sumimo na povečano smrtnost, ki je lahko posledica vojn, pokolov, naravnih ka- tastrof ali epidemij. Na omenjenem pokopališču Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 67 izstopajo trije grobovi. Dva vsebujeta dva pokoj- nika, eden pa pet. V grobu 141 sta bila pokopana moški in ženska, stara med 20 in 49 let, v grobu 145 odrasla oseba in otrok, star med pet in devet let, oba nedoločljivega spola, v grobu 160 pa tri- je moški, eden starejši od 50 let, drug star med 20 in 39, za tretjega pa je moč reči le, da je bil odra- sel. Poleg njih sta tam pokopana še mladostnika, eden star med 15 in 19, drugi med deset in 14 let. Njima spola ni bilo mogoče določiti. Pokopani so bili na hrbtu in v običajni orientaciji (Kacki idr. 2011, 581–583). Grobove so na podlagi opredelitve pas- nih spon, stratigrafskih razmerij in radiokar- bonskih datacij časovno umestili med konec 13. in konec 14. stoletja. Prav tako so opravili genet- ske raziskave in potrdili prisotnost Yersinie pe- stis pri sedmih od devetih pokojnikov. Ti ljud- je so bili verjetno žrtve prvega vala epidemije, ki je to vas dosegel v februarju ali marcu 1348, ali pa naslednjega vala, ki je te kraje prizadel leta 1374. V primerjavi z do sedaj obravnavanimi primeri to pokopališče izstopa po tem, da ni (bilo odkri- tih) množičnih grobov, temveč le večkratni. Po mnenju avtorjev je bilo v manjših naseljih malo žrtev, zato sistem pokopavanja ni bil preobreme- njen. Zaradi tega ni prišlo do tako velikih spre- memb v pokopavanju kot v večjih mestih (Kac- ki idr. 2011, 583–586). Kot pa je pokazal primer opatije Thornton (Willmott idr. 2020), ne sme- mo posploševati, saj je očitno, da se je v nekaterih podeželskih primerih prav tako pokazala potre- ba po množičnih grobovih. V tem primeru bi bila lahko pomemben dejavnik prisotnost samo- stana z bolnišnico, ki je pritegnila obupane oko- liške prebivalce. Cerkev svetega Leonarda, Manching-Pichl, Nemčija Pod zakristijo cerkve svetega Leonarda v Manching-Pichlu so odkrili množičen grob, ki je vseboval ostanke vsaj 75 posameznikov v štirih plasteh. Zakristija je bila zgrajena v dru- gi polovici 15. stoletja, torej je grob starejši od nje. To so potrdile tudi radiokarbonske dataci- je, ki so ga umestile v 14. stoletje. Vsi pokojni- ki so bili pokopani naenkrat, najverjetneje so bili zaviti v mrtvaške prte. Tudi v tem primeru gre za množičen grob na podeželskem najdišču, Pichl je še danes vas. Postavlja se nekaj vprašanj, npr. ali je epidemija pomorila večji del prebival- stva te vasi? Ali so tudi iz sosednjih vasi pokopa- vali v ta množični grob? Zaenkrat uganka ostaja nerazvozlana (Gutsmiedl-Schümann idr. 2017, 413–415). Da gre res za žrtve Yersinie pestis, so potrdile genetske analize, ki so dokazale pris- otnost DNK te bakterije v kosteh pokojnikov (Wiechmann, Harbeck in Grupe 2010; Seifert idr. 2016). Bolnišnica svetega duha, Lübeck, Nemčija Ob Bolnišnici svetega duha v Lübecku v sever- ni Nemčiji sta bili odkriti dve grobni jami, ki se ju da povezati s črno smrtjo. Dva množična grobova sta vsebovala 364 in 332 posameznikov. S kasnejšimi posegi sta bila poškodovana, zato ocenjujejo, da sta izvirno vsebovala posmrtne os- tanke vsaj 800 pokojnikov. V bližini so odkrili še dve jami, vendar ju ni mogoče z gotovostjo dati- rati, vsaj manjša je skoraj zagotovo mlajša. Trupla so bila v večjo jamo položena previ- dno, z običajno orientacijo zahod – vzhod in le- žeča na hrbtu, v treh ali štirih vrstah in v petih plasteh. Ponekod so plasti trupel ločevale tanj- še plasti zemlje. Ni sledi krst, verjetno so bili po- kojniki zaviti v mrtvaške prte. 58 % skeletov, ki jih je bilo mogoče analizirati, so bili odrasli moš- ki, otroci in mladostniki pa so predstavljali 25 do 30 % pokojnikov. Večji jami sta verjetno nastali ob izbruhu prvega vala epidemije kuge leta 1350, manjši pa bi lahko predstavljali žrtve katere od sledečih epidemij v letih 1367, 1376, 1388 ali 1396. Radiokarbonske datacije in keramične analize so bile uporabljene za datacijo ostankov pokoj- nikov in jih vse umeščajo v 14. stoletje. Zgodo- vinski viri nam povedo, da je epidemija Lübeck prizadela v letu 1350, poleti istega leta so mora- li izven grajskega obzidja pripraviti krizno po- kopališče. Pred tem so bile vse žrtve bolezni po- kopane znotraj mesta, kjer se nahaja tudi cerkev Svetega duha. Obstaja tudi možnost, da je ta množičen grob nastal kot posledica velike lakote, st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 68 saj naj bi ta odnesla 2.300 prebivalcev Lübecka (Lütgert 2000). Kaj nam lahko povedo pokopi? Krščanstvo je v srednjem veku prevladovalo kot vodilna ideologija in najširše razširjena religija v Evropi. Njegov vpliv je segal globoko v vse vi- dike življenja – od politične ekonomije do vsa- kodnevnih praks in obredov prehoda, s čimer je krojilo mnogo vidikov družbe. Zato je moral biti vsak dober kristjan deležen primernega pokopa. Za dobro smrt se je moral posameznik pripravi- ti in urediti vse svoje zemeljske zadeve, preden je odšel v posmrtno življenje. Pokopan je moral biti na posvečeni zemlji, ki se je običajno nahajala ob cerkvah, in s pravilnim obredom. Pokop je bil na- čeloma preprost. Trupla so položili v enojne gro- bove, če pa je prišlo do smrti več članov družine v kratkem časovnem razmiku, so bili v navadi tudi večkratni pokopi v isti grob. Trupla so bila sleče- na, oprana in zavita v mrtvaški prt ter položena v krsto ali pokopana neposredno v jamo. Običaj- no so bila orientirana tako, da je bila glava pokoj- nika obrnjena proti zahodu, noge pa proti vzho- du. Običajno je pokojnik ležal na hrbtu, položaj rok pa se je skozi čas spreminjal. Vsaka kultura se praks pokopavanj običajno strogo drži, razen v primeru globokih kulturnih sprememb ali pa ko skupnost doživi katastrofalen dogodek, kot so epidemija, vojna ali naravna katastrofa (Beu- champ 2012, 1–6). Za množične pokope je značilno, da so pos- ledica dogodka, ki povzroči veliko smrti v krat- kem času, ter da so vsa trupla pokopana istoča- sno. Kot so pokazali obravnavani primeri, vsi grobovi, nastali v kriznih trenutkih epidemi- je, niso enaki. Ločimo lahko tri tipe pokopov, povezanih s katastrofami: enojne pokope (kot jih srečamo na pokopališčih West (Pfizenmeier 2016) in East Smithfield (Grainger idr. 2008)), večkratne pokope (kot jih srečamo npr. v Saint- -Laurent-de-la-Cabrerisseju (Kacki idr. 2011)) ter množične pokope (ki jih poznamo npr. v East Smithfieldu (Grainger idr. 2008), opatiji Thorn- ton (Willmott idr. 2020) in drugih omenjenih najdiščih).2 Množični pokopi predstavljajo naj- večje odstopanje od običajne pogrebne prakse, zato bi lahko sklepali, da so nastali v času naj- hujšega razsajanja epidemije, ko je bilo smrtnih žrtev veliko in jih živi niso uspeli dovolj hitro po- kopovati v enojne ali večkratne grobove. Preden je epidemija izbruhnila v vsej svoji moči, so bili verjetno posamezniki pokopani po ustaljenem načinu (najverjetneje na običajnih pokopališčih ob cerkvah), ko pa se je začela umirjati, so sledili pokopi na novoustanovljenih pokopališčih, kot vidimo na primeru East Smithfielda. Mogoče je, da so bila novoustanovljena pokopališča na- menjena ljudem nižjega sloja, medtem ko so bili bogatejši tudi v teku epidemije pokopavani ob cerkve. Pokojniki v množičnih grobovih so kljub težkim razmeram, ki so vladale, še vedno poko- pani spoštljivo in z upoštevanjem vseh običajnih pravil glede orientacije, položaja trupla ter v ve- čini primerov tudi v mrtvaških prtih ali krstah. Po drugi strani pa je mogoče, da so se živi teh mrtvih tudi bali. Strah je lahko v tem pri- meru izviral iz strahu pred boleznijo. Kot kažeta primera dveh pokopov s prisotnostjo večjega šte- vila novcev, odkrita v East Smithfieldu (Grain- ger idr. 2008, 21), je mogoče, da so nekatere po- sameznike pokopali, ne da bi jih slekli ali brez ustreznega obreda. Če je bil vzrok za to strah pred okužbo, razpadlo in smrdeče truplo ali pa kakšno drugo verovanje, ne moremo vedeti. V East Smithfieldu (Grainger idr. 2008, 3) in v He- refordu (Stone in Appleton-Fox 1996, 48) je moč najti dokaze, da so bila nekatera trupla pred po- kopom že delno razpadla. To bi lahko pomeni- lo, da zaradi velikega števila mrtvih niso uspe- li sproti pokopati žrtev bolezni, preden so trupla začela razpadati, ali pa da so pokojnike odkri- li celo nekaj časa po smrti. Za zaščito pred šir- jenjem bolezni in smradom razpadajočih trupel so na nekaterih pokopališčih (West Smithfield (Pfizemeier 2016, 33), herefordska katedrala (Sto- ne in Appleton-Fox 1996, 46, glej tudi opombo 1 2 Število pokojnikov, pokopanih v grobu, da ga še lahko pri- števamo k večkratnem grobu, ni definirano. V Saint-La- urent-de-la-Cabreriesseju vsebuje največji večkratni grob pet pokojnikov (Kacki idr. 2011), kar bi bilo lahko bilo bli- zu zgornje meje tega tipa grobov. Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 69 v tem prispevku)) posamezne plasti trupel pokri- li s plastjo (glinaste) zemlje ali kakšnim drugim materialom. Možno je tudi, da so se živi mrtvih bali zaradi verovanj v povratnike, ljudi, ki bi vstali od mrtvih in škodovali živim. Iz časa črne smrti ne poznamo takih prime- rov, znan pa je primer iz kužnega pokopališča na otoku Lazzaretto Nuovo v Benetkah, ki je dati- ran v 17. stoletje. Gre za pokop ženske, zavite v mrtvaški prt, stare 61 ± 5 let, ki je imela v usta za- rinjeno veliko opeko. Po interpretaciji Nuzzole- sa in Borrinija (2010) naj bi grobarji pri kopanju groba za žrtev kuge naleteli na grob te ženske. Opazili naj bi luknjo v mrtvaškem prtu na mes- tu ust, truplo pa naj še ne bi bilo preveč razpad- lo; zato so sklepali, da je ženska »vampirka«3, ki je žvečila prt, v katerega je bila zavita. Da bi se zaščitili pred njo, so ji v usta zarinili omenjeno opeko. Ker ne poznamo ljudskih verovanj ali na- vade, da bi se v tem kulturnem okolju v usta ob pokopu vstavljalo opeke, je po mnenju avtorjev tak potek dogodkov najbolj mogoč. Seveda ne moremo enakih navad pripisati ljudem, ki so ži- veli v času črne smrti, saj je od takrat minilo 300 let, položaj žensk v družbi pa se je v tem času pre- cej spremenil (Federici 2019). Vseeno pa nam to kaže, da so tudi v času travmatičnega dogodka, kot je bila epidemija, ljudje verjeli v različne po- vratnike ali druga mitološka bitja, ki bi jim lah- ko škodovala. V večini družb je pogrebni ritual eden naj- pomembnejših in najstalnejših obredov; če pride do sprememb, so te posledica kriznih trenutkov ali globokih družbenih sprememb. Ta težnja je opazna tudi v času črne smrti. Sklepamo lahko, da so množične grobove uporabljali le v izrednih razmerah, sicer pa so tudi na novoustanovljenih pokopališčih prisotni enojni grobovi. V manj- ših krajih zaradi manjšega števila smrti ni nujno, da se je pokazala potreba po množičnih grobo- vih, vendar ne smemo posploševati. Vsekakor pa 3 Kulturni zgodovinar Clemens Ruthner, ki se ukvarja tudi z zgodovino vampirizma, je mnenja, da se izraz vampir lah- ko uporablja le za bitja, ki se v verovanjih pojavijo po 18. stoletju, saj je beseda najverjetneje nastala takrat (SIstory Info 2019). je opaziti, da so se najpomembnejši elementi kr- ščanskega obreda ob pokopu v veliki meri ohra- nili – orientacija zahod – vzhod, ležanje trupla na hrbtu in uporaba mrtvaškega prta ali krste. Kljub temu pa je zaradi nenavadnega in nerazu- mljenega načina umiranja prihajalo do praks, s katerimi so želeli preprečiti nadaljnje okužbe ali smrad. Vse to je po vsej verjetnosti spremljal tudi strah pred različnimi nadnaravnimi bitji, povra- tniki, ki bi lahko bili povezani s pokojniki. Kaj nam lahko povedo kosti? Po pregledu arheoloških pričevanj o epidemiji, ki je zadela Evropo in Sredozemlje sredi 14. stoletja, se bomo osredotočili še na antropološke ostan- ke njenih žrtev. Zanimalo nas bo, kdo je bil naj- večkrat žrtev te bolezni, ali katere demografske skupine izstopajo ali pa je bila kuga morilec, ki ni diskriminiral. Iz kosti lahko izločimo ostanke stare DNK, ki nam pomaga razvozlati uganko, kateri patogen je povzročil črno smrt. Bioarheološke raziskave Sharon DeWitte je vodilna raziskovalna bioar- heoloških vidikov črne smrti. Naredila je vrsto raziskav na to temo in prišla do pomembnih ugotovitev. Njena metodologija temelji na pri- merjavi kostnih ostankov ljudi iz različnih poko- pališč, ki so nastajala pred, med ali po epidemiji. Raziskovala je smrtnost posameznikov glede na starost (DeWitte 2010; 2014; 2015), spol (DeWi- tte 2009, 2017) in stanje (šibkost) posameznikov (DeWitte in Wood 2008; 2017). Šibkost je v so- dobnem kliničnem kontekstu definirana kot kli- nični sindrom, ki poveča dovzetnost posamezni- kov za slabše zdravstveno stanje ali smrt ter oteži okrevanje po bolezni. V bioarheoloških kontek- stih se šibkost definira kot relativno tveganje za smrt, prilagojeno na starost (Schaik in DeWitte 2020, 474). Ker šibkosti arheoloških populacij ne moremo preizkušati kot sodobna medicinska stroka, moramo arheologi iskati drugačne po- kazatelje. Različne bolezni, stres, pomanjkanje v otroštvu ali odrasli dobi pustijo sledi na kos- teh posameznikov. Sharon DeWitte in njen so- delavec sta preverjala periostalne lezije na tibiji, st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 70 porotično hiperostozo, pojavnost kribre orbi- talie, linearno enamelno hipoplazijo podočni- kov v mandibuli ter maksili in dolžino femurja kot nadomestne podatke za šibkost posamezni- kov (DeWitte in Wood 2008; De Witte 2017). Pri vseh teh raziskavah sta rezultate, pridoblje- ne z bioarheološkimi metodami, dopolnila s statističnim modeliranjem. Običajno sta anali- zirane skelete primerjala s kostnimi ostanki iz drugih podobnih pokopališč. V primeru razi- skave žrtev črne smrti (DeWitte in Wood 2008) sta skelete iz East Smithfielda primerjala s skele- ti iz dveh neepidemičnih pokopališč iz danskih mest Viborg in Odense. To primerjavo sta izbra- la, ker so bile populacije, ki so živele na teh loka- cijah, izpostavljene podobnih podnebnim, druž- benim in gospodarskim dejavnikom, prav tako so imele relativno podobno genetsko sestavo. Po- dobno je raziskovalka v raziskavah iz leta 2014 in 2015 primerjala skeletne ostanke s pokopali- šč iz časa pred epidemijo črne smrti, kot so St. Nicholas Shambles, Guildhall Yard in faza 14 St. Mary Spitala, ter s pokopališč, ki so nastala po črni smrti, npr. faza 15 St. Mary Spitala in St. Mary Graces. Njene raziskave so pokazale, da spol ni imel velikega vpliva na smrtnost v epidemiji (DeWitte 2009), da se je tveganje za smrt povečevalo s sta- rostjo (DeWitte 2010), prav tako pa se je tvega- nje povečalo s šibkostjo posameznikov (DeWitte in Wood 2008). Vendar je bila črna smrt manj izbirčna glede na šibkost svojih žrtev kot »nava- dna smrt«. V običajnih okoliščinah je bila mož- nost smrti šibkih posameznikov za 500 % višja kot smrtnost zdravih, v času črne smrti pa le za 50%. Zanimivo je, da so raziskave pokazale, da se je v 13. stoletju zdravje ljudi na splošno poslabšalo v primerjavi z zdravjem ljudi iz 11. in 12. stoletja. Po epidemiji je prišlo do izboljšanja zdravja po- pulacije. Temu je verjetno botrovalo to, da so bili preživeli predvsem bolj zdravi in da je prišlo do izboljšanja življenjskih razmer (DeWitte 2014; 2015; 2017). Ti podatki dopolnjujejo Campbel- love (2016) ugotovitve, da se je v 13. stoletju polo- žaj evropskega prebivalstva začel slabšati zaradi lakot, podnebnih sprememb, vedno večje razslo- jenosti in revščine ter vojn. Pokazal je tudi, da je bila smrtnost med višjimi sloji precej nižja kot med ostalimi prebivalci. Tudi raziskave Sharon DeWitte nakazujejo, da so jo reveži slabše odnes- li v epidemiji – precej prepričani smo lahko, da so prav oni takrat trpeli največje pomanjkanje. Identiteta črne smrti Splošno prepričanje, da je bila črna smrt kuga, Yersinia pestis, je danes dokazano. Temu je pritr- dila znanost, vendar smo nesporne dokaze dobi- li šele leta 2010 (Haensch idr. 2010). To prepričanje je bilo sicer prisotno že ka- kšnih 100 let, vendar je Graham Twigg leta 1984 v knjigi The Black Death: A Biological Reappra- isal izrazil dvom o tem, saj nekatere značilnosti bolezni, ki so jih poznali zgodovinarji, niso bile skladne z védenjem o Yersinii pestis. Raziskovalci so kot možnosti predlagali mnoge druge bolez- ni, med njimi npr. antraks, virusno hemoragič- no mrzlico ali neko smrtonosno izumrlo viru- sno bolezen. Najbizarnejša teorija, ki je krožila, je bila, da naj bi bila bolezen posledica bioloških snovi, ki so prišle na zemljo s padcem meteori- ta 25. januarja 1348 (Campbell 2016, 289–290). Razprava je bila ostra. Zdelo se je, da so jo na prelomu tisočletja zaključili Raoult idr. z raziska- vo, objavljeno leta 2000. S pomočjo danes vsem poznanih PCR-testov so uspeli identificirati ge- netski material Yersinie pestis v zobeh pokojni- kov iz pokopa odraslega para in otroka v enem grobu na najdišču Saint-Côme in Saint-Dami- en v Montpellierju na jugu Francije iz 14. stole- tja (Raoult idr. 2000). Rezultati raziskave so bili deležni ostrih kritik, očitali so jim sporno datira- nje, da obravnavan večkratni pokop ni kon tekst, ki je zanesljivo povezan s črno smrtjo, kot so množični grobovi, kot je npr. East Smithifield, in možnost kontaminacije vzorca v laboratoriju (Wood in DeWitte 2003). Gilbert idr. (2004) so opravili analize kostnega materiala s pokopališč Vodroffsgaard na Danskem in East Smithfield, a niso našli sledi DNK Yersinie pestis. To je še podžgalo dvome o identiteti črne smrti. Preboj je prišel leta 2010, ko so Stephanie Haensch idr. (2010) v več evropskih pokopališčih, povezanih Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 71 s črno smrtjo (Hereford, Parma, Augsburg, Sain- t-Laurent-de-la-Cabrerisse in Bergen op Zoom), identificirali sledi DNK in beljakovin, ki so zna- čilne za Yersinio pestis. Razvoj za tem je bil zelo hiter. Že naslednje leto so Kristen I. Bos idr. (2011) uspeli rekonstruirati celoten genom Yersi- nie pestis iz vzorcev, pridobljenih na East Smith- fieldu. Od takrat ni več nobenega dvoma, da je bila črna smrt epidemija Yersinie pestis. Gre za gram negativen bacil, ki je prisoten med glodavci, prenašajo ga bolhe. Tako tudi pri- de na človeka. Ko bolha ugrizne glodavca, zaužije nekaj bacilov, ki se v njej razmnožijo in zamašijo njen požiralnik ter proventrikel. Ko bolha napa- de naslednjo žrtev (glodavca, podgano ali člo- veka) in jo ugrizne, pri ugrizu izbljuva čep baci- lov, ki vstopijo v telo žrtve skozi ranico. Bolezen se pojavlja v treh oblikah. Najpogostejša je bu- bonska kuga, pri kateri se mikrobi koncentrira- jo v najbližji bezgavki, ki oteče in se nato zagno- ji. Najpogosteje so prizadete bezgavke v dimljah, lahko pa se razširi še v druge, čemur običajno sle- di smrtonosna septikemija. Druga oblika kuge je pljučna ali pnevmonična kuga, pri kateri so oku- žena pljuča, kasneje pa bacili pridejo tudi v kri. V tem primeru je smrt skoraj gotova. Pljučna kuga je nevarna tudi zato, ker se lahko širi kapljično, torej z izkašljevanjem. S tem bolnik v zadnjih dneh svojega življenja postane nevaren prenaša- lec bolezni. V tretji obliki bolezen takoj napade kri, torej od začetka nastopi kot septikemija (Li- kar 1979, 157–158). V zadnjem desetletju je poznavanje črne smrti in novih valov kuge s pomočjo genetskih analiz zelo napredovalo. Danes vemo, da se je Yersinia pestis med ljudmi pojavljala že 3.800 let nazaj, v bronasti dobi (Spyrou idr. 2018). Vemo, da je bila epidemija, ki jo je sprožila črna smrt, druga (znana) epidemija te bolezni. Prva se je za- čela leta 541 in se končala med 8. ter začetkom 11. stoletja. Danes jo poznamo kot justinijansko kugo. Evolucijska veja, ki jo je povzročila, je ob koncu epidemije najverjetneje izumrla (Wagner idr. 2014). Črna smrt je bila prvi val druge epide- mije in se je začela v 14. stoletju ter trajala do 18. stoletja. Ta veja Yersinie pestis je že v 14. stoletju odpotovala proti vzhodu in slabih 600 let kasne- je povzročila tretjo epidemijo kuge (Spyrou idr. 2016). To je v Hongkongu identificiral bakteri- olog Alexandre Yersin med letoma 1894 in 1897. Od tam se je razširila po vsem svetu. Divji rezervoarji te bolezni danes obstajajo v Severni Ameriki, Afriki in Aziji. Občasno terja- jo kakšno žrtev (Campbell 2016, 293). Genetske analize so pokazale, da je med drugo epidemi- jo kuga našla rezervoarje tudi v Evropi in novih valov niso povzročali (samo) novi vnosi bolezni iz Azije (Seifert idr. 2015; Bos idr. 2016). Zani- mivo je, da je raziskava Schmida idr. (2015) naš- la povezavo med podnebnimi nihanji v centralni Aziji in kasnejšimi izbruhi kuge v Evropi. Naj- verjetneje je šlo torej za kombinacijo ustaljenih rezervoarjev kuge v Evropi in novih vdorov te bolezni iz centralne Azije. Raziskave odpirajo več vprašanj, kot podajo odgovorov. Kateri organizmi so predstavljali go- stitelje kuge v njeni 400-letni prisotnosti v Evro- pi? Zakaj je bolezen konec 18. stoletja nenadoma izginila iz Evrope? Kako prepoznati (množične) grobove, povezane z epidemijami? Pri nas še ne poznamo pokopališč, povezanih s črno smrtjo ali katero drugo epidemijo. Z izje- mo pripovedi o kužnem pokopališču na Nevljah, ki ni znanstveno podprta, smo torej praznih rok. Temu verjetno botruje tudi stanje raziskav. Gle- de na to, da je kuga obiskala tudi naš prostor, lah- ko take grobove pričakujemo tudi pri nas. Kako jih prepoznavati? Če naletimo na množičen ali večkraten grob, nam lahko pri njegovi poveza- vi s katero od epidemij pomagajo klasične arhe- ološke metode. Če ga uspemo datirati v čas, ki se ujema z neko epidemijo, je to lahko dober indi- kator, da gre za njene žrtve. Večji problemi se po- javijo pri večkratnih grobovih, saj je za te manjša možnost, da so nastali kot posledica epidemi- je. Pisni viri nam lahko osvetlijo, katere epide- mije so se razširile v naše kraje, prav tako nam lahko pomagajo povezati grobišče z epidemijo (kot smo videli na primeru East Smithfielda, o katerem imamo izvrstne zgodovinske podatke). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 72 Verjetno smo tudi pri nas že izkopali grob posa- meznika, za katerega je bila usodna kuga, a ker gre za enojne grobove ob cerkvah, jih je nemogo- če ločiti od grobov žrtev kakšne druge bolezni ali naravne smrti. V tem primeru bi nam lahko po- magale edino DNK-analize zobovja ali kosti po- kojnikov. Takšna raziskava bi potrebovala siste- matično raziskavo ogromne količine skeletov in bi bila nedvomno draga. Morda bi bilo smiselno iskati množične grobove pod cerkvami, postavljenimi v zahva- lo za preživeto kugo. Pri nas so pogosto posveče- ne svetemu Roku. Poznamo nekaj primerov, kjer so nad množičnimi grobovi ali v njihovi nepo- sredni bližini zgradili cerkev ali samostan (npr. v East Smithfieldu (Grainger idr. 2008, 11) ali cer- kev svetega Leonarda v Manching-Pichlu (Guts- miedl-Schümann idr. 2017)). Zaključek V tem prispevku smo skušali predstaviti nekaj pomembnejših pokopališč, povezanih s črno smrtjo, in ovrednotiti, kaj nam lahko povedo o življenju v času, ko je epidemija morila po Evro- pi. Klasičen arheološki kontekst nam je poka- zal, da je epidemija pretrgala običajno življenje, vendar so osnovna verovanja in spoštovanje do mrtvih ostala. Bioarheološki podatki so pokaza- li, da so bili zaradi epidemije prizadetejši pred- vsem šibki, verjetno revnejši in podhranjeni. Do rasti števila šibkih in podhranjenih revežev je prišlo zaradi podnebnih sprememb, družbene- ga razslojevanja in naraščajoče revščine ter vojn in z njimi povezanih davkov. Genetske raziskave so dokazale, kateri patogen je povzročil epidemi- jo črne smrti in njegovo obnašanje v stoletjih po prvem izbruhu te bolezni. Opozoriti velja na nakazano povezavo med izbruhi epidemije in porušenim ekološkim rav- novesjem, ki ga povzročijo podnebne spremem- be ter posegi v naravo. Zaradi tega je najboljši način preprečevanja novih pandemij zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov ter omejitev pose- ganja v naravno okolje (Intergovernmental Sci- ence-Policy Platform on Biodiversity and Eco- system Services 2020). Hkrati nam raziskave stare DNK osvetlijo dinamiko patogenov in nji- hovega razlitja iz naravnih rezervoarjev. To omo- goča boljše predvidevanje obnašanja epizooz, ko je naravno ravnovesje podrto, in sprejem temu primernih ukrepov. Bioarheološke raziskave lah- ko dopolnijo klinično sliko sodobne populacije pri razumevanju, kateri deli družbe so najran- ljivejši ob izbruhu nalezljivih bolezni in za kate- re je še posebej pomembno preprečiti stik s pa- togeni. Nenazadnje pa nam klasičen arheološki pristop po eni strani omogoči vpogled v neopri- jemljive vidike človeškega obnašanja, v dojema- nje svetega in spoštovanje mrtvih, ki tudi v času katastrof ne zamrejo, po drugi strani pa tudi v to, kako se družba obnaša v času kolapsa ustaljenih institucij, ko običajno ravnanje s pokojniki zara- di prevelikega števila umrlih ni več mogoče. Vse to nam kaže, da so potrebne dodatne raziskave, ki bi omogočile spremljanje, nadzor in omejeva- nje potencialnih prelivov patogenov na človeka, hkrati pa odporne javne institucije, ki v prime- ru izbruha epidemije zmorejo omejiti njeno ši- ritev ter poskrbeti za vse člane družbe, posebej najšibkejše. Navsezadnje pa je preventiva najbolj- ša kurativa – potrebne so družbene spremembe in bolj sonaravna družba, ki bo znala racionalno upravljati z okoljem, da do novih epidemij sploh ne bo prišlo. Literatura Beuchamp, A. M. 2012. »The Black Death, Plague, and Mass Mortality.« Journal of Univerity of Manitoba Anthropology Students’ Assocication 30. https://api .semanticscholar.org/CorpusID : 26804985. Boccacio, G. 1973. Dekameron. Prevedel A. Budal. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bos, K. I., V. J. Schuenmann, G. B. Golding, H. A. Burbano, N. Waglechner, B. K. Coombes, H. B. McPhee idr. 2011. »A Draft Genome of Yersinia Pestis from Victims of the Black Death.« Nature 478 (7370): 506–510. Bos, K. I., A. Herbig, J. Sahl, N. Waglechner, M. Fourment, S. A. Forrest, J. Klunk Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 73 idr. 2016. »Eighteenth Century Yersinia Pestis Genomes Reveal the Long-Term Persistence of an Historcal Plague Focus.« eLife 5. https://doi.org/10.7554/eLife .12994. Bradley, H. 1918. The Enclosures in England: An Economic Reconstruction. Kitchener: Batoche. Campbell, B. M. S. 2016. The Great Transition, Climate, Disease and Society in the Late- Medieval World. Cambridge: Cambridge University Press. DeWitte, S. 2009. »The Effect of Sex on Risk of Mortality During the Black Death in London, A.D. 1349–1350.« American Journal of Physical Anthropology 139 (2): 222–234. DeWitte, S. 2010. »Age Patterns of Mortality during the Black Death in London, A.D. 1349–1350.« Journal of Archaeological Science 37 (12): 3394–3400. DeWitte, S. 2014. »Mortality Risk and Survival in the Aftermath of the Medieval Black Death.« PLoS One 9 (5): e96513. DeWitte, S. 2015. »Setting the Stage for Medieval Plague: Pre-Black Death Trends in Survival and Mortality.« American Journal of Physical Anthropology 158 (3): 441–451. DeWitte, S. 2017. »Stress, Sex, and Plague: Patterns of Developmental Stress and Survival in Pre- and Post-Black Death London.« American Journal of Human Biology 30 (1). https://doi.org/10.1002 /ajhb.23073. DeWitte, S., in J. W. Wood 2008. »Selectivity of Black Death Mortality with Respect to Preexisting Health.« Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America 105 (5): 1436–1441. Federici, S. 2019. Kaliban in čarovnica: ženske, telo in prvotna akumulacija. 2. izd. Prevedla T. Hvala. Ljubljana: Sophia. Gibbons, A. 2013. »The Thousand-Year Graveyard.« Science Adviser, 12. december. https://www.sciencemag.org /news/2013/12/thousand-year-graveyard. Gilbert, M. T. P., J. Cuccui, W. White, N. Lynnerup, R. W. Titball, A. Cooper in M. B. Prentice. 2004. »Absence of Yersinia Pestis-Specific DNA in Human Teeth from Five European Excavations of Putative Plague Victims.« Microbiology 150 (Pt 2):341–354. Grainger, I., D. Hawkins, L. Cowal in R. Mikulski. 2008. The Black Death Cemetery, East Smithfield, London. MoLAS Monograph 43. London: Museum of London Archaeology Service. Gutsmiedl-Schümann, D., B. Päffgen, H. Schwarzberg, M. Keller, A. Rott in M. Harbeck. 2017. »Digging Up the Plague: A Diachronic Comparison of aDNA Confirmed Plague Burials and Associated Burial Customs in Germany.« Praehistorische Zeitschrift 92 (2): 405–427. Haensch, S., R. Bianucci, M. Signoli, M. Rajerison, M. Schultz, S. Kacki, M. Vermunt idr. 2010. »Distinct Clones of Yersinia Pestis Caused the Black Death.« PloS Pathogens 6 (10): e1001134. Intergovernmental Science-Policy Platform on Biodiversity and Ecosystem Services. 2020. Workshop Report on Biodiversity and Pandemics of the Intergovernmental Platform on Biodiversity and Ecosystem Services. Bonn: IPBES secretariat. Kacki, S., L. Rahalison, M. Rajerison, E. Ferogglio in R. Bianucci. 2011. »Black Death in the Rural Cemetery of Saint- Laurent-de-la-Cabrerisse Aude-Languedoc, Southern France, 14th Century: Immunological Evidence.« Journal of Archaeological Science 38 (3): 581–587. Likar, M. 1979. Mikrobiologija: za medicinske sestre. 2., popravljena in posodobljena izd. Ljubljana: Zavod za šolstvo. Ljungqvist, F. C., A. Seim in D. Collet. 2024. »Famines in Medieval and Early Modern Europe: Connecting Climate and st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 74 Society.« WIREs Climate Change 15 (1): e859. Lütgert, S. 2000. »Victims of the Great Famine and the Black Death?« Hikuin 27 (1):255– 264. Nuzzolese, E., in M. Borrini. 2010. »Forensic Approach to an Archaeological Casework of ‘Vampire’ Skeletal Remains in Venice: Odontological and Anthropological Prospectus.« Journal of Forensic Sciences 55 (6): 1634–1637. Pfizenmeier, S. 2016. Charterhouse Square: Black Death Cemetery and Carthusian Monastery, Meat Market and Suburb. London: MOLA. Raoult, D., G. Aboudharam, E. Crubezy, G. Larrouy, B. Ludes in M. Drancourt. 2000. »Molecular Indetification by ‘Suicide PCR’ of Yersinia Pestis as the Agent of Medieval Black Death.« Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America 97 (23): 12800–12803. Schaik, K. D. van, in S. N. DeWitte. 2020. »COVID-19 and the Black Death: Nutrition, Frailty, Inequity, and Mortality.« Journal of Health and Social Sciences 5 (4): 471–484. Schmid, B. V., U. Büntgen, W. R. Easterday, C. Ginzler, L. Walløe, B. Bramanti in N. C. Stenseth. 2015. »Climate-Driven Introduction of the Black Death and Successibe Plague Reintroductions into Europe.« Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America 112 (10): 3020–3025. Schuenemann, V. J., K. Bos, S. DeWitte, S. Schmedes, J. Jamieson, A. Mittnik, S. Forrest idr. 2011. »Targeted Enrichment of Ancient Pathogens Yielding the pPCP1 Pasmid of Yersinia Pestis from Victims of the Black Death.« Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America 108 (38): 746–752. Seifert, L., I. Wiechmann, M. Harbeck, A. Thomas, G. Grupe, M. Projahn, H. C. Scholz idr. 2016. »Genotyping Yersinia Pestis in Historical Plague: Evidence for Long-Term Persistence of Y. Pestis in Europe from the 14th to the 17th Century.« PLoS One 11 (1): e0145194. Slstory Info. 2019. »Clemens Ruthner: Why They Suck So Much: A Short Cultural History of Vampirism.« Video na YouTubu, 1:14:26. 5. november. https:// www.youtube.com/watch?v = CD6P0RoN7tc&t. Spyrou, M. A., R. I. Tukhbatova, M. Feldman, J. Drath, S. Kacki, J. B. de Heredia, S. Arnold idr. 2016. »Historical Y. Pestis Genomes Reveal the European Black Death as the Source of Ancient and Modern Plague Pandemics.« Cell Host and Microbe 19 (6): 874–881. Spyrou, M. A., R. I. Tukhbatova, C.-C. Wang, A. A. Valtuena, A. K. Lankapalli, V. V. Kondrashin, V. A. Tsybin idr. 2018. »Analysis of 3800-Year-Old Yersinia Pestis Genomes Suggesrs Bronze Age Origin for Bubonic Plague.« Nature Communications 9 (1): 2234. Steinhilber, F., J. Beer in C. Fröhlich. 2009. »Total Solar Irradiance during the Holocene.« Geophysical Research Letters 36. https://doi.org/10.1029 /2009GL040142. Stone, R., in N. Appleton-Fox. 1996. A View from Hereford’s Past. Eardisley: Logaston. Trouet, V., J. Esper, N. E. Graham, A. Baker, J. D. Scourse in D. C. Frank. 2009. »Persistent Positive North Atlantic Oscillation Mode Dominated the Medieval Climate Anomaly.« Science 324 (5923):78–80. Twigg, G. 1984. The Black Death: A Biological Reappraisal. London: Schocken. Wagner, D. M., J. Klunk, M. Harbeck, A. Devault, N. Waglechner, J. W. Sahl, J. Enk, idr. 2014. »Yersinia Pestis and the Plague of Justinian 541–543 AD: A Genomic Analysis.« Lancet Infectous Diseases 14 (4): 319–326. Č r n a s m rt v l u č i ( bi o )a r h eo lo g ij e 75 Wiechmann, I., M. Harbeck in G. Grupe. 2010. »Yersinia Pestis DNA Sequences in Late Mediveal Skeletal Finds, Bavaria.« Emerging Infectous Diseases 16 (11): 1806– 1807. Willmott, H., P. Townend, D. Mahoney Swales, H. Poinar, K. Eaton in J. Klink. 2020. »A Black Death Mass Grave at Thornton Abbey: The Discovery and Examination of a Fourteenth-Century Rural Catastrophe.« Antiquity 94 (373): 179–196. Wood, J., in S. DeWitte. 2003. »Was the Black Death Yersinial Plague?« The Lancet Infectous Diseases 3 (6): 327–328. Povzetek V prispevku je predstavljen pregled arheoloških, bioar- heoloških in genetskih raziskav, povezanih s srednjeve- ško epidemijo Yersinie pestis, danes znano kot črna smrt. Povzročila so jo podnebna nihanja, mongolske migra- cije ter razprostranjene trgovske poti, ki so povezovale Evropo in Kitajsko. Zaradi podnebnih sprememb, vojn, razslojevanja in izčrpane prsti ter kronične podhranje- nosti revnejših delov populacije so bile evropske popu- lacije še ranljivejše glede smrtonosne epidemije. Pozna- mo več množičnih grobišč srednje in zahodne Evrope iz sredine 14. stoletja, najbolje so raziskana v Veliki Bri- taniji. Arheološke raziskave so pokazale, da so kljub pre- kinitvi običajnega pokopavanja ob cerkvah in posle- dičnemu odpiranju novih, množičnih grobišč osnovni religijski nazori o pokopavanju v večini primerov osta- li v veljavi. Bioarheološke raziskave posmrtnih ostankov žrtev te bolezni so pokazale, da so bili po številu smrti najprizadetejši revnejši, starejši in bolehni posamezniki. Genetske raziskave stare DNK so potrdile, da je pato- gen Yersinia pestis povzročil epidemijo, prav tako so pri- spevale uvid v njeno evolucijsko zgodovino in obnašanje patogena v stoletjih po prvem izbruhu te bolezni v Evro- pi. Zdi se, da so mnoge izmed naslednjih valov povzroči- la kratkotrajna podnebna nihanja v centralni Aziji. Pod- nebna nihanja so prav tako povzročila prenos patogena do Evrope v prvem valu. Množične pokope, povezane s črno smrtjo, lahko ob odsotnosti pisnih virov in genet- skih raziskav prepoznamo na podlagi datacije v sredino 14. stoletja. Summary The article presents an overview of archaeological, bio- archaeological, and genetic research related to the medi- eval epidemic of Yersinia pestis, now known as the Black Death. It was triggered by climate fluctuations, Mon- gol migrations, and widespread trade routes connecting Europe and China. Due to climate changes, wars, social stratification, depleted soil, and chronic malnutrition among the poorer segments of the population, Europe- an populations were even more vulnerable to the dead- ly epidemic. Several mass graves from mid-fourteenth century Central and Western Europe are known, with the best-studied ones located in Great Britain. Ar- chaeological research has shown that despite the inter- ruption of traditional churchyard burials and the sub- sequent opening of new mass graves, basic religious burial practices largely remained intact. Bioarchaeolog- ical studies of the remains of victims of the disease have revealed that poorer, older, and more infirm individuals were the hardest hit in terms of death tolls. Genetic re- search on ancient DNA has confirmed that the patho- gen Yersinia pestis caused the epidemic and has provided insights into its evolutionary history and the behaviour of the pathogen in the centuries following the first out- break in Europe. It appears that many of the subsequent waves were caused by short-term climate fluctuations in Central Asia. Climate fluctuations also contributed to the transmission of the pathogen to Europe in the first wave. Mass burials associated with the Black Death can be identified, in the absence of written records and ge- netic research, based on their dating to the mid-four- teenth century. st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 76 77 © aut hor/aut horsht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.12(1)77-107 »Ta, ki ni od Boga, je od Hudiča, in ima tako svoje francoze ...«: imaginarij »francoske bolezni« in slovenska literatura 16. stoletja “The One Who Is Not from God Iw from the Devil, and thus Has His Own French Pox”: The Imagery of the “French Disease” and Slovenian Literature of the 16th Century Jonatan Vinkler Univerza na Primorskem Fakuleta za humanistične študije, Koper, jonatan.vinkler@upr.si Izvleček Imaginarij sifilisa je bil od pojava te spolno prenosljive bolezni kot vseevropske epidemije (konec 15. sto- letja) do začetka uspešnega zdravljenja (20. stoletje) sestavljen iz podob in izrazov za družbeno stigmo posameznika ter celotne etnije. Tak imaginarij je razviden tudi v jezikovnoslovenski kulturi 16. stoletja, glavni viri pa so opus prvega slovenskega pisatelja, Primoža Trubarja, in slovaropisna dela med 16. ter 18. stoletjem. Pri Primožu Trubarju je imaginarij sifilisa izpeljava iz idearija/teologije bolezni kot Božje kaz- ni za posamičnikov osebni greh. Ključne besede: sifilis, zgodnji novi vek, imaginarij, slovenska književnost, Primož Trubar Abstract From the onset of this sexually transmitted disease as a widespread epidemic across Europe (in the late fifteenth century) to the advent of effective treatment (in the twentieth century), the perception of syphilis encompassed visual representations and verbal descriptions that conveyed the social disgrace associated with both the affected individuals and their entire ethnic community. An example of such a concept can also be observed in the cultural context of sixteenth century Slovene-inhabited lands, with the primary source being the literary contributions of Primož Trubar, the first Slovenian writer, as well as the lexicographical works produced between the sixteenth and eighteenth centuries. Primož Trubar's association of syphilis with divine punishment stems from the ideology or theology that views the disease as a consequence of an individual's wrongdoing. Keywords: syphilis, early modern age, imagery, Slovenian literature, Primož Trubar V memoarjih skladatelja, ki je poleg Be-ethovna morda podobno intenzivno zaznamoval glasbene prelomnice 19. sto- letja ter se je v evropski panteon podob, ki jih je mogoče šteti za fotografska »obča mesta« sto- letja meščanov in revolucij, podobno kot »la- bod iz Pesara« Rossini in umetnik »rož zla« Baudelaire, trajno vgraviral z upodobitvijo Fé- lixa Nadarja – v Spominih Hectorja Berlioza –, je najti reminiscenco na nenaklonjeni sprejem in mizeren uspeh neke umetnikove skladbe (Berli- oz 1954, 273): Na kratko, opero so igrali. Poslušalci so s prekomernim navdušenjem sprejeli pred- igro ter z nenavadno enotnostjo in energijo izžvižgali vse ostalo. Berlioz je zabeležil odziv Parižanov na nje- govo opero Benvenuto Cellini. Ta je bila v Salle Le Peletier uprizorjena 10. septembra 1838, libre- to pa sta po »vitae« znamenitega Firenčena ob pomoči Alfreda de Vignyja zložila Léon de Wa- illy in Auguste Barbier (Macdonald b. l.). Cellini, ki je s svojo renesančno neukroče- nostjo, viharnostjo in delovanjsko silovitostjo kot urok nagovarjal vročekrvnega skladateljske- ga romantika, je v svoj spominski obračun s pre- teklostjo uvrstil tudi naslednje poročilo (Celli- ni 1910, 123): st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 78 Drži, da sem zbolel, in mislim, da sem jo do- bil od tiste lepe mlade dekle, ki sem jo imel pri sebi, ko so mi oropali hišo. Francoska bo- lezen [poimenovanje, op. J. V.], kajti to je bilo to, je spala v meni več kot štiri mesece, pre- den se je pokazala, nato pa je izbruhnila po celem telesu naenkrat. Ni bilo podobno tis- temu, kar se običajno opaža, vendar je bila moja koža prekrita z mehurji, velikimi kot ko- vanec in rožnate barve [opis drugega stadija bolezni, op. J. V.]. Zdravniki tega ne bi ime- novali francoska bolezen, čeprav sem jim po- vedal, zakaj mislim, da gre zanjo. Najprej sem se zdravil po njihovih napotkih, toda brez uspeha. Nazadnje pa sem se odločil, da bom začel jemati les [lignum sanctum, guaia- cum sanctum, it. legno santo, eden od dveh naj- običajnejših načinov zdravljenja sifilisa v 16. stoletju, op. J. V], in to kljub odsvetovanju najboljših zdravnikov v Rimu; jemal sem ga z največjo disciplino in ob najskrajnejši absti- nenci, kot si jo je le mogoče zamisliti, in že po nekaj dneh sem opazil veliko izboljšanje [poudaril J. V.]. Končalo se je tako, da sem se v petdesetih dneh pozdravil in sem zopet zdrav kot dren. Radoživi kipar in papeški medaljer v zapi- su obuja spomin na bližnje srečanje z medicin- sko, farmakološko, vojaško, družbeno in dru- žabno zagato, ki je v Evropi njegove dobe brez izjeme (a) dobila vsaj epidemične razsežnosti, (b) se navzven manifestirala z gnojnimi bulami po telesu, ki so se sčasoma predrle in komaj pred- stavljivo skazile vnanjščino okuženega, (c) priza- devala vse stanove tedanje družbe – Cellini ve v svojih spominih povedati, da ni obšla niti enega stanu, pred njo pa da nista ostala varna ne dekla ne kardinal1 –, (d) ki so jo skušali zdraviti na raz- lične načine, zlasti z živosrebrnimi pripravki in gvajakom, pri tem (e) domnevali, da jo je mogo- če (p)ozdraviti, (e) toda menili, da gre za Božjo 1 Kajpak tudi samostojne podjetnice najstarejše obrti ne. Pi- etro Aretino je v svojih Ragionamenti (1534–1536) v usta ene od nekdanjih kurtizan položil naslednje besede (Are- tino 1992, 13; prim. Acton 2006, 50–58): »Slabo voljo pre- pusti meni, ki se mi je francoska bolezen [poudaril J. V.] raz- lezla po telesu, še pes me ne povoha ...« palico zavoljo nerednega življenja, in (f) ki jo je pretežni del okcitanske kulture zgodnjega novega veka poznal pod imenom »francoska bolezen«. Historiografski narativ bo tako v pričujo- čem besedilu poleg idearija in imaginarija sifilisa v zgodnjem novem veku usmerjen tudi v besedil- ne pojavitve ter semantično, imagološko in kul- turnozgodovinsko analizo zapisov v prvem av- torskem opusu slovenske književnosti, tj. v delih Primoža Trubarja, in sicer v besedilne kon tekste, ki zadevajo prvi ohranjeni slovenski tekstni spoprijem z bakterijo trepomena pallidum. Beseda tako teče o venerični treptomeno- zi oz. sporadičnem sifilisu, ki se prenaša s spol- nimi stiki; v narativu se ne osredotočam na en- demski sifilis oz. nevenerično treptomenozo, ki je sporadičnemu sifilisu podobna po klinični sli- ki in je izrazito zaznamovala tudi prva desetletja 19. stoletja na Kranjskem, Notranjskem in Pri- morskem, slovenska zgodovina medicine pa jo pozna pod imenom škrljevska bolezen oz. škr- ljevka (Zupanič Slavec 2001, 16–18). Hipoteze o izvoru sifilisa Naravoslovne znanosti izvor sifilisa praviloma razlagajo s tremi hipotezami. To so: (a) hipoteza o predkolumbovskem izvoru, (b) hipoteza o ko- lumbovskem izvoru in (c) razvojna hipoteza oz. hipoteza o splošni planetarni razširjenosti sifilisa (Tampa idr. 2014, 5; Thielmann 2022, 211–212). Teza o predkolumbovskem izvoru sifilisa temelji na ugotovitvi, da so bile treptomenalne bolezni prisotne v Evropi in na drugih celinah že pred prihodom Krištofa Kolumba v Novi svet. Simptomi teh bolezni so bili praviloma, toda s stališča sodobne medicinske znanosti zmotno, diagnosticirani za bolezen, ki se je je stara celi- na poleg črne smrti bala najbolj – za gobavost. Z drugimi besedami: bolezen pinta, ki jo povzro- ča bakterija trepomena carateum – ta se morfo- loško in serološko ne razlikuje od bakterije tre- pomena pallidum, ki povzroča sifilis –, naj bi bila v Afriki in Aziji prisotna vsaj 15.000 let pr. n. št. in naj bi bila živalskega izvora. Nato naj bi »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 79 se zavoljo mutacij okoli 10.000 pr. n. št. razširi- la po svetu z izjemo ameriškega kontinenta. En- demski sifilisi so se pojavili okoli 7.000 pr. n. št., 3.000 pr. n. št. pa naj bi se iz slednjih v jugoza- hodni Aziji razvil sporadični sifilis. Zaradi spre- menjenih klimatskih pogojev in nižjih tempera- tur po zadnji poledenitvi naj bi se le-ta razširil v Evropo ter drugam, toda sprva naj bi imela bole- zen blag klinični potek, njena kužnost pa naj bi se zaradi mutacij okrepila šele konec 15. stoletja (Tampa idr. 2014, 5; Thielmann 2022, 212). Kolumbovska hipoteza o izvoru sifilisa črpa iz poročil poročilih dveh zdravnikov, Ruy- ja Díaza de Isle (Tractado cõtra el mal serpenti- no, que vulgarmente en España es llamado bu- bas, 1539) in Gonzala Fernándeza de Ovieda y Valdésa (Historia general y natural de las Indias, 1552). Obe besedili sta nastali po vrnitvi Kolu- mba in njegovih mornarjev 1493. iz Novega sve- ta ter beležita, da so pomorščaki okužbo prinesli domov iz za Evropejca eksotičnih krajev onstran Atlantika. Tudi sam znameniti morjeplovec Ko- lumb je potrdil, da je bila bolezen za Evropo dot- lej neznana, da pa so jo poznali ameriški staro- selci, ki da so zoper njo razvili celo kompleksne metode zdravljenja. Ruy Díaz de Isla je okužbo opisal kot »morbus novus«, kot »neznano bo- lezen, ki je doslej ni bilo videti niti je ni še nihče opisal«. Dodal je še, da je bolezen, ki je na evrop- ska tla, kot je misliti, prvič stopila 1493. v Barce- loni, izvirala iz otoka Isla Española, tj. Hispanio- le v Velikih Antilih (navedeno po Holcomb 1937, 30), ter da jo je imel krmar karavele Pinte, Fran- cisco Martin Pinzón de Palos, eden treh bratov Pinzón, ki so s Kolumbom jadrali preko Atlanti- ka, ob njem pa tudi drugi člani posadke: skupaj 44 evropskih pomorščakov in deset staroselcev, in to ko so se iz Srednje Amerike vrnili v Evropo. V prid kolumbovski hipotezi o prenosu spo- radičnega sifilisa iz Amerike v Evropo govori tudi radiokarbonska datacija okostij, na katerih so razvidne sifilitične lezije. Topogledne razi- skave kažejo, da v kontinentalni Evropi, npr. v deželah krone sv. Václava in v Skandinaviji, ni najti skeletov s tovrstnimi lezijami izpred leta 1492, temveč po tem datumu, okostja iz Ameri- ke pa po drugi strani izkazujejo sifilitične lezije, starejše od prihoda Kolumba med staroselce na ameriški celini (Anderson idr. 1986, 349; Tam- pa idr. 2014, 5; Vargová, Vymazalová in Horáč- ková 2019, 526). Razvojna hipoteza oz. hipoteza o splošni razširjenosti sifilisa gradi na izhodišču, da so vse treptomenalne bo- lezni ves čas distribuirane planetarno, vendar imajo v različnih okoljih raznolike odzive na isti bakterijski agens in torej različne klinične slike, ki so odvisne od geografskih, klimatskih in kul- turnorazvojnih značilnosti posamezne skupnos- ti, kjer se pojavijo. Pinta, yaws, endemski in sporadični sifilis znotraj robnih pogojev te interpretacije veljajo za odziv na trepomena pallidum, in sicer za odziv, ki variira glede na dejavnike okolja ter kulturne raz- like med populacijami in ki korespondira glede na stike med populacijami z različnih geografskih območij. Kot argumentacija tega pogleda se obi- čajno navaja analiza bolezni yaws (treponema pal- lidum subspecies pertenue), ki po opredelitvi Med- narodne zdravstvene organizacije beleži 80.000 primerov okužb letno in velja za endemsko trepto- menozo (World Health Organization b. l.). Bole- zen izvira iz centralne in zahodne Afrike, na Iber- ski polotok naj bi jo prinesli afriški sužnji, in sicer pol stoletja pred Kolumbovo odpravo v Novi svet. Yaws ostaja nemodificiran v državah s podob- no klimo, kot je na območjih izvora, v deželah s hladnejšim in bolj suhim podnebjem ter s slabi- mi pogoji za osebno higieno se je razvil v endem- ski sifilis, v družbah z višjo stopnjo osebne higiene in razvitim urbanim življenjem pa je prešel tudi v sporadični sifilis (Tampa idr. 2014, 5). Današnje stanje raziskav na področju paleon tologije in filogenetike omogoča detajli- ran odgovor, ki razlagalno moč črpa iz vseh treh hipotez: dokazi izkazujejo, da je v Evropi en- demski sifilis, ki se ni prenašal s spolnimi stiki, obstajal že pred vrnitvijo Kolumba iz Amerike, so pa pomorščakovi mornarji v Evropo prinesli st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 80 sporadično, spolno prenosljivo obliko sifilisa. Zdi se, da je interakcija obeh oblik dala mutaci- jo – spolno bolezen, o kateri teče beseda (Thiel- mann 2022, 211–212). Poimenovanja, njihov izvor in imaginarij Vse od pojavitve je bil sifilis v okcitanski kultu- ri bolezen, ki je praktično do diagnostičnega pre- loma z Wassermannovo reakcijo2 in zdravljenja s salvarsanom, nato z neosalvarsanom in nazadnje s penicilinom, tj. do srede preteklega stoletja,3 za bolnika nosila s seboj danes komaj predstavljivo osebno družbeno stigmo. Le-ta je bila v zgodnjem novem veku na eni strani prikovana na idearij in imaginarij, kjer je bila bolezen – zlasti, ako je bila vidna kot fi- zična poškodovanost, tj. pohaba, iznakaženost, za brazgotinjenost ali celo manko posamezne- ga uda, torej vidni odklon od običajne, zdra- ve podobe človeka, za katerega je veljalo, da je »ustvarjen po Božji podobi« – razumljena kot flagitium Dei (Stein 2016, 23); kot razvidna ka- zen Vse višnjega za posamičnikovo delovanjsko neskladje, in tako osebni greh zoper »večni red stvari«; torej kot brezprizivni odziv Nebes zoper človekov upor proti (Do)končni avtoriteti, v so- časnih traktatih, ki so v zgodnjem novem veku skušali ubesediti novo zdravstveno zlo, pa so bile kot vzrok vidne manifestacije luesa zapisane kri- late besede (Savinetskaya 2016, 63): »Deus ope- ratur sedis causis concurrentibus«.4 2 Test na začetku ni bil zanesljiv za ugotavljanje primarne- ga stadia luesa; razvil ga je leta 1906 bakteriolog in serolog August Paul von Wassermann (1866–1925). 3 Salvarsan je bil prvo pomembnejše predantibiotično zdra- vilo za zdravljenje sifilisa; narejen je bil iz barvil, njegova glavna učinkovina je bil arzen. Pripravek je leta 1909 iz- delal Nobelov nagrajenec Paul Ehrlich (1854–1915), sal- varsan pa je postal relativno učinkovito zdravilo zoper spiralasto bakterijo blede trepomene (trepomena palli- dum), povzročiteljico težke oblike sifilisa, ki sta jo 1905. odkrila Fritz Shaudinn (1871–1906) in Erich Hoffman (1868–1959). Ehrlich je kasneje z japonskim zdravnikom Sahačirom Hato (1873–1938) razvil neosalvarsan, pred- vsem zato, da bi bilo mogoče zdraviti s pripravkom, manj toksičnim od salvarsana. Stranski učinki zdravljenja sifi- lisa za bolnika so zares izzveneli šele z množično uporabo penicilina, in sicer tik pred letom 1950 (Sournia, Poulet in Martiny 1981, 1509–1547; Zupanič Slavec 2023, 82–83). 4 Bog je posredi sočasnih prigod. Imaginarij o sifilisu in, splošneje, »kugah« kot izrazih Božjega srda nad nespokorjenimi in nepoboljšljivimi pozemskimi grešniki sta v sred- njem ter zgodnjem novem veku temeljila na kato- liški moralični teologiji. Ta se je za rabo v ljudski kulturi opirala na interpretacije pasaž iz Svetega pisma, slednje pa je bilo kot navedek v pridigah, prevodih, (pre)ubeseditvah in tekstnih ter likov- nih interpretacijah posameznih motivov in na- rativov – upodobitve na freskah, v plastiki, vitra- žih in drugih likovnih tehnikah – za tedanjega slehernika spoznavna »materia prima«. Gre za poročilo iz Pentatevha o od Boga poslanih nad- logah, npr. kugi in tvorih (2 Mz 9,1–10), in napo- ved prekletstev v obliki bolezni, med njimi tudi kuge, zoper neskesane grešnike (3 Mz 26,14– 16,25; 5 Mz 28,15–27) (vsi navedki iz slovenske- ga standardnega prevoda Svetega pisma (Svetopi- semska družba Slovenije 1996)). Zgodnji novi vek je vnanjo telesno izmaliče- nost zavoljo bolezni (bakterijska okužba s strep- tococcus pygones, impetigo, nekrotizirajoči fas- ciitis, sifilis, koze ...), poškodb, pridobljenih v nasilnih spopadih (napad, dvoboj, vojna, izmali- čenje vojnih ujetnikov), in zaradi kazni, s katero je oblast trajno zaznamovala obsojene tatove in prešuštnike (odrezanje udov, npr. nosu (Finucci 2015, 86)), štel za izkaz božanske pravice, ki kaz- nuje napake duše tako, da poškoduje telo. Tako je tudi zgodnjenovoveška rekonstruk- tivna kirurgija, ki je v duhu renesančne menta- litete sledila Platonovi ideji lepega in skladne- ga, tj. nepoškodovanega telesa kot izrazitve ideje »lepega« duha, pravzaprav želela znova vzpo- staviti zdravje duše, in to tako, da je rekonstru- irala poškodovano telo (Gilman 1998, 7). Toda pri tem so posamezni ugledni zdravniki nalete- vali na srdito nasprotovanje aktualne teologije, kajti »magistri naši« so bili trdno prepričani, naj se posvetnjaški »doktorji vesoljne medici- ne« kar nič ne mešajo v Božje delo, kaznovanje – razvid no kot poškodba oz. iznakaženje. Taka idearij in imaginarij sta uokvirjala tudi rekon- struktivno kirurgijo, ki je zdravila zunanje znake tedaj nove venerične bolezni tako, da je izvajala »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 81 Slika 1: Predavalnico anatomije, zaradi značilne amfiteatralne oblike imenovano Gledališče, je leta 1637 zasnoval bo- lonjski arhitekt Antonio Paolucci, znan kot Levanti. Med kipi, ki jo krasijo, je poleg Hipokrata in Galena tudi podoba Gaspareja Tagliacozzija, ki v rokah drži – nos (obe fotografiji: Giorgio Bianchi). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 82 presaditev kože na mesto rekonstruiranega nosu (glej v nadaljevanju). Zdravniki/anatomi Gabriele Fallopio (1522/23–1562), Andries van Wezel (Andre- as Vesalius, 1514–1564) in drugi so šteli za svo- jo dolžnost, morda pa celo za nujni instrument vnaprejšnje osebne obrambe zoper obtožbo ča- rovništva, da se opravičujejo za uspešne rekon- struktivne presaditve, njen moderni utemeljitelj Gaspare Tagliacozzi (1545–1599), ki je gradil na znanju predhodnikov z juga Apeninskega pol- otoka (Hamilton 2012, 16–17), pa ni bil iz take- ga testa. Na svoje medicinsko znanje, kirurško spretnost in inovativnost je bil kot moderni no- voveški individuum, definiran zlasti le z njemu lastno virtù, ponosen in je zatrdil, da ima operi- ranec, ki mu je on, mojster, z avtotransplantacijo kože rekonstruiral nos in ga ponovno vzpostavil kot celovito »podobo Božjo«, celo natančnejši, ostrejši voh, kot ga je imel prej, ko je bil le »crea- tura Dei«, brez kirurgovih posegov, ni pa poza- bil omeniti, da njegov zdravljenec po posegu pač ne more pričakovati posebne lepote. Tagliacozzi je tako zbudil splošno zaniman- je in občudovanje someščanov v Bologni. Ti so mu posvetili več hvalilnih napisov na kamnu, na univerzi, v Archiginnasiu, v predavalnici za ana- tomijo, pa so v stoletju po njegovi smrti postavi- li celo leseni kip, ki drži v roki nos in se je kljub vztrajnemu šumu stoletij ter animoznosti Tagli- acozzijevih nasprotnikov ohranil do danes. Toda Tagliacozzi je s svojo rekonstruktivno kirurgijo pobudil tudi srdito zanikovanje Rim- ske cerkve: teologi so ga strupeno napadli in ga obtoževali, da se brezbožno meša v Stvarniko- va opravila, njegove kirurške uspehe pa so pri- pisovali kar samemu peklenskemu gospodar- ju. Tovrstno sovraštvo ga ni pustilo pri miru niti onstran groba. Slavljeni kirurg je premi- nil 7. novembra 1599, le dve leti po izidu svoje- ga magistralnega dela, v katerem opisuje in ori- suje postopke rekonstruktivne transplantacije kože (imenoval jo je chirurgia curtorum, za raz- liko od chirurgie decoratorie), k počitku pa so ga skladno z njegovo poslednjo voljo položi- li v cerkvi, ob samostanu, San Giovanni Battis- ta dei Celestini v Bologni. Tri tedne po njegovi smrti so za znamenitim doktorjem zapeli rekvi- em, posmrtno čast pa so Tagliacozziju s prisot- nostjo na slovesnosti izkazali vsi profesorji nje- govega kolegija. Toda niti mesec po veličastnem dogodku je po Bologni že zakrožil pamflet, ki je razglašal, da se je takoj po učenjakovem pogre- bu zaslišal pomenljiv klic: »Tagliacozzi je pre- klet!« In bolonjska duhovščina se je lahko loti- la posla: ukazali so, da se pokojnikove posmrtne ostanke izkoplje iz groba ter se jih ponovno za- koplje – v neblagoslovljeno zemljo (Frank in Frank 1918, 506). – V njej so tedaj in še mno- go kasneje v tistem delu kontinentalne Evro- pe, ki sta ga zaznamovala predvsem imagina- rij ter idearij Rimske cerkve, praviloma v tišini javne sramote/osramotitve za pokojnika, nje- govo družino in socialni krog polagali k počit- ku vse tiste, ki jih je družba zgodnjega novega veka štela za obstrance že za časa življenja in jih želela prepustiti zamolku zgodovine ter izbrisu Slika 2: Tiburzio Passarotti: Gaspare Tagliacozzi, olje na platnu. »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 83 iz spomina po njihovi smrti – rablje, najem- niške vojake, Jude, muslimane, »zamorce«, svobodomislece, samomorilce, prostitutke, ho- moseksualce ..., tu in tam celo »stranske« sino- ve in hčere – skratka, vse »druge in drugačne«. Vse, ki niso bili »mi«. In so torej mogli biti ne- preklicno le – »oni«. Drugi. Oni, na katere je mogla aktualna teologija Rimske cerkve priroč- no in po priložnostni politični potrebi raztegni- ti interpretacijo Ciprijanove maksime »Sallus extra ecclesiam non est« in so bili tako javno ali ne zaznamovani kot osebe »onstran odrešitve«. Po drugi strani pa je stigma evocirala ima- gološko mentalno kategorijo, ki je ljudi, iznaka- žene zavoljo drugega stadija sifilisa, ugledovala kot pošasti, srednji in zgodnji novi vek pa sta li- kovno topogledno poznala celo estetiko defor- miranega oz. nesorazmernega – hisperično este- tiko (Eco 2008, 111). Ob sifilisu gre za odziv na vidni klinični potek bolezni, in sicer na drugi Slika 3: Podoba sifilitičnega landsknechta, kot ga je za letak, »Pestblatt«, In epidemicam scabiem vaticinium Dietricha Ulsena (Theodor Ulsenius, 1460–1508), 1496. upodobil Albrecht Dürer (Dürer 1971, 1745). Slika 4: Ženski obraz s tipičnim sifilitičnim nosom. Fotografijo je posnel kirurg Maurice Grey Pearson (1872–1952) med študijem na St Bartholomew's Medical School v Londonu. Wellcome Collection (https:// wellcomecollection .org/works/b5eespjv). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 84 stadij, ki se je za razliko od okroglih, nebolečih kožnih razjed, bul (čankar) na zunanjih genita- lijah, kar signalizira prvo fazo, izgine po treh do šestih tednih, ne boli in je za okolico okužene- ga praktično neopazno, kajti pokrito je z oblači- li, pa četudi je okuženi morda nosil »hudičeve hlače«,5 videl. – In dal likovno tudi upodobiti. Ljudje s sifilisom so bili namreč oni, ki se jim je v sekundarni fazi bolezni v ustih odpira- lo kužno tkivo (Bento Loyens 2022, 48) in so jih navzven kazili ter grdili izpuščaji, bule ali gume, te so pokale in iz njih se je cedil gnoj. Takisto so sodobniki pri bolniku sčasoma lahko opazi- li top, sedlasti nos, ki je nastal kot deformacija z infektom poškodovanega in odmirajočega hru- stančnega tkiva (Bento Loyens 2022, 9, sliki 4 in 5). Družbena zaznamovanost zavoljo slednje- 5 Hudičeve hlače (nem. Teufelshose in tudi Pluderhose) so bile v 16. stoletju široke hlače, ki so po navadi segale do ko- len ali gležnjev. Sešite so bile iz obilice svile, toda ukrojene so bile tako, da so se videle spodnje hlače, včasih pa kar gola koža (Vrečko 2011, 469). ga je bila tako močna, da so zgodnje novoveški obrtniki, ki so se trudili zakriti navzven vidne posledice poškodb ali amputacij nosov, zavoljo sporadičnega sifilisa dobili novo vrsto klientele: za luetike so izdelovali protetične nosove iz kera- mike, slonovine, kovine ali usnja (prim. Science Museum 2023). Girolamo Fracastoro (1939, 154) je v svojem delu De contagione et contagiosis morbis (1546) ta- kole opisal razvoj in navzven opazne simptome bolezni pri sifilitiku: Okužba se ne pokaže v trenutku, ko jo prej- mete, ampak miruje; toda v kratkem vidi- te, da jo imate. Najprej je opaziti, da pred- vsem okoli genitalnega predela nastane več Slika 5: Hans Holbein ml., Glava mladega moškega, tinta in barvna kreda na papirju, 1523 (https://www.pubhist .com/w21577). Slika 6: Rembrandt, Portret Gerarda de Lairesseja, olje na platnu, 1665–67 (The Metropolitan Museum of Art) (https://www.metmuseum.org/art/collection /search/459082). Gerard de Lairesse je bil ugleden slikar in umetnostni te- oretik svojega časa. Na Rembrandtovi sliki so jasno razvi- dne zunanje manifestacije sifilisa, za katerim je umetnik bolehal: izmaličena obrazna struktura in sedlasti nos. »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 85 majhnih razjed in da pride do razkroja tkiva [...]. [Tega se je] težko znebiti, razjeda pa se zaceli le z velikimi težavami in se pogosto, četudi se zaceli na eni strani, pojavi drugje. Po tem se v večini [primerov] običajno poja- vijo mehurji, pokriti s skorjo, [ki so razprše- ni] po celem telesu, včasih [se pojavijo] tudi od lasišča navzdol. Sprva so majhni, nato postopoma rastejo in dosežejo volumen in velikost želodovega keliha: skorja je hrapa- va in gnusna, žive barve, ki meji na rumeno. V večini primerov se zgodi tako, [vendar] je občasno lahko skorja [mehurja] bela, vča- sih [črna], rdečkasta in trda, toda to se zgo- di redko. Zato po se po nekaj dneh mehur odpre in začne izločati smrdljivo vlecljivo sluz, za katero je nemogoče napovedati, ko- liko grdobije bo pritekalo ven ... Mehurji ne le razjedajo in deformirajo, temveč tudi uni- čujejo tkivo in se spremenijo v razjede, ki so široke, umazane, odprte, težavne in zelo odporne na zdravljenje. Razjede se razširi- jo tudi na živčne dele telesa in napadajo kos- ti: ta bolezen ne napade pri vseh [bolnikih] istih delov telesa, pravzaprav je pri nekate- rih okužba omejena na glavo, pri drugih na zgornje ude in pri drugih na druge dele tele- sa [...][;] nekateri ljudje imajo lahko tako po- polnoma uničene ustnice, drugi nos in tretji svoje celotne genitalije. Fracastorov opis dopolnjuje poročilo zgodnejšega zgodovinskega vira izpod peresa vo- jaškega zdravnika Alessandra Benedettija (1450– 1512), ki je v svojem delu Diaria de bello caroli- no pisal o vojaški ekspediciji francoskega kralja Karla VIII. v Italiji (1494–1495) in o novi bolez- ni med njegovimi najemniškimi vojščaki. Pou- daril je, da je sifilis soldate iznakazil do te mere, »da je bilo celotno telo odvratno na pogled«, poleg tega je poročal, da so bolniki zavoljo bolez- ni prišli ob roke, noge, oči ali nosove, jurist Fran- cesco Muralti iz Coma pa ni pozabil posebej po- udariti, da je nova bolezen »požrla nos z obraza ali moški spolni ud« (Tognotti 2009, 103). Enaka imaginarij in idearij (družbene) stig me zavoljo domnev(a)ne spolne bolezni je v srednji Evropi iz zgodovinskih virov razbrati celo za ljudi, ki so se mnogo pozneje okužili z en- demskim sifilisom, s škrljevsko boleznijo, za kate- ro je bilo že v 19. stoletju znano, da se ni prena- šala spolno, toda je imela navzven, predvsem za pripadnika ljudske kulture, podobne simptome, kot jih je izkazoval sifilis, pridobljen z neredno rabo »onega spodaj«. Omenjeno je za slovenske dežele pose- bej razvidno iz oklica prebivalcem Reške in Postojnske kresije marca 1818 (hrani Arhiv Repub like Slovenije), v katerem je oblast na- tančno popisala simptome škrljevke (Mal 1993, 458–459), toda prebivalstvo tudi posebej pozva- la, naj potisnejo ob stran občutke sramu, se dajo pregledati in poiščejo pomoč v specializirani bolnišnici, namenjeni bolnikom s škrljevko (Zu- panič Slavec 2001, 54): Že 27 let se med vami klati tista bolezen, ki jo imenujete škrljevo ali grobničko bole- zen. Prijemlje se, inu eden jo dobi od druzi- ga, kakor sami vidite in skušate, da bi tako ne! Ne ogne se ne starosti ne spola; perjemle se otrok, mladenčov inu mož, deklic inu sta- rih žen. Od začetka se ta bolezen tako malo čuti, de so taki ljudje več mescov inu let zdra- vi viditi inu de zmiram lahko opravlajo svo- je delo. Strup jim pa vener le po životu tako dolgo leze, de se ukorenini. Potlej pa dobo- do grdo podobo, hude inu smrdlive bule po životu inu raka po kosteh; sčasama jim clo vudje odgnijejo inu odmerjo. Takim reve- žam, ki se jih prime ta bolezen, život gnije, dokler še žive, inu živlenje jih teži, desravno vse hrepeni po živlenju. Stigma zavoljo sifilisa je do Flemingovega zdravila prečila vse družbenostanovske bariere: občutek javne osramočenosti – in izvrženosti za- radi izgube dostojanstva in omajanega javnega zaupanja! – zavoljo francoske bolezni je namreč enako bridko bolel tako prostaka kot veljaka. Topogledno posebej indikativno je dra- matično zadnje obdobje življenja »slovenske- st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 86 Slika 7: Gasparo Tagliacozzi, De curtorum chirurgia. Wellcome Collection. »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 87 ga Mozarta«, skladatelja in zdravnika iz zna- menite šentjurske dinastije, Josipa Ipavca (1873–1921). O njem je Ipavčev stanovski in skla- dateljski kolega Anton Schwab po skladateljevi smrti ne prav obzirno namignil, da je Šentjur- čan preminil iz istega medicinskega razloga, kot je ugonobil Huga Wolfa (Schwab 1928, 38), 1928., ko je Schwabov tekst nastal, pa je bilo splošno znano, da je nemški skladatelj sloven- skih korenin preminil za posledicami progre- sivne paralize, ki je nasledila okužbo s sifilisom (Grdina 2023, 69). Po izbruhu terciarne faze lu- esa, 1911., se je v Ipavčevem domačem kraju na- mreč začelo šušljati, da si je skladatelj sam prik- lical lastne težave, govorice pa niso potihnile še desetletja (str. 71). In to, za zaprtimi domači- mi vrati ali pri vrčku piva v lokalni krčmi ne- ženirano natolcujoče »javno mnenje na vasi«, torej v kapilarno komunikacijsko tesneje pove- zani skupnosti, je moglo biti za Ipavca tako ne- ugodno – in tudi eksistencialno ogrožajoče, kaj- ti zaradi izgube verodostojnosti pred javnostjo bi ga utegnilo spraviti celo do izgube mesta di- striktnega zdravnika (Grdina 2023, 71), in tako v preživetveno stisko –, da je dal v celjskem Na- rodnem listu januarja 1912 natisniti naslednji »proglas« (Ipavic 1912a, 6; 1912b, 7): Raznašajo se od meni očividno sovražne strani vesti, kakor da sem bolezen, na kateri sem trpel pred šestimi meseci, zakrivil sam in da trpim še sedaj na posledicah iste. Na podlagi enoglasne izjave gospodov zdravni- kov dr. Antona Schwaba in dr. Janka Serne- ca v Celju, dr. Benjamina Ipavica v Ljublja- ni in dr. [Leopolda] Rauchmanna, ki so me zdravili, izjavljam, da so take govorice popol- noma neosnovane in zatoraj svarim vsacega širiti jih dalje. Poiskal bi si sicer zadoščenja pred sodiščem. Za sedaj pa imenujem tiste, ki so se namenoma v rečenem oziru pregre- šili proti meni, javno lažnike in obrekovalce. V 16. stoletju se je na družbeno stigmo sifilitikov odzvala tudi zgodnja rekonstruktiv- na kirurgija, in sicer predvsem z veliko študijo Gaspareja Tagliacozzija De curtorom chirurgia per insitionem (Benetke, 1597), v kateri je opisana in z nazornimi grafičnimi upodobitvami predstav ljena »italijanska metoda« presaditve kože z roke na nos in popolnjevanja forme nosu. Za rekonstrukcijo je Tagliacozzi uporabil kožo operiranca na levi roki. Opazil je namreč, da je mogoče s kože odstraniti vrhnjico z dla- kami ter da se koža dovolj krči, da zoži izreza- no tkivo iz leve roke. Operater je nato nadaljeval tako, da je na kožo narisal paralelogram, zarezal na dveh straneh in skozi zareze potegnil lanene krpe, ki so držale reženj kože s podkožjem ločen od spodaj ležeče mišice. Pacient je bil oblečen v obleko, tesno povito okoli trupa, ki je bila opre- mljena s trakovi, primernimi za privezovan je roke na glavo, tako da je lahko ostala imobilizi- rana ob nosu. Ko je bolnika primerno pri pravil, mu je Tagliacozzi odrezal zaceljene robove nosu, nato pa »odlepil« zgornjo stran kože roke na roki; ko je to storil, je roko prislonil k nosu in obrnil zavihek kože čeznjo, in sicer tako, da se je notranja stran roke držala podkožnih robov nosu; vse je zašil z iglo in nitjo ter nato s trakovi blaga privezal roko na glavo. Kasneje, če je bolnik kirurško proceduro ob tedanji stopnji prepreče- vanja okužb preživel brez zastrupitve in so se deli popolnoma zarastli, je ločil zadnjo stran kožne- ga zavihka z roke in ga prišil. Postopek se je na- daljeval tako, da je kirurg modeliral obliko nosu glede na predhodno pripravljene forme, celotno zdravljenje pa je trajalo vsaj mesec (Tagliacozzi 1597, priloga, 6–24; Finucci 2015, 77–78). Enako, kot je sifilis prinašal stigmo posa- mičniku, je nosil pečat nečasti tudi za celotne etnične skupine, »narode«, in sicer zavoljo me- tonimičnega preimenovanja pars pro toto. Posa- meznik, ki je bil etnično identificiran in je bo- lezen zaradi poklicnih (obrt, trgovina, vojaško najemništvo), verskih (romanja) ali izobraževal- nih (poučevanje/študij na univerzi izven lastne dežele) migracij zanesel onkraj svoje dežele, je tako po navadi postal (po)imenovalec bolez- ni »pri sosedu«, posploševanje in bolj ali manj sistematično propagandistično ustvarjanje to- vrstne podobe dotlej le »sovražnega«, od začet- ka evropske epidemije sifilisa vse bolj tudi »kuž- st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 88 nega« – torej bolnega, in tako v vsakem primeru nevarnega (!) – tujca, četudi soseda, pa sta mogla imeti tudi nespregledljiv vladarsko-politični podton. Tako so Francozi sifilis najprej imenovali »neapeljska bolezen«. Rusi so jo prepoznali pod imenom »poljska bolezen«. Danci, Portugalci in prebivalci severne Afrike so jo imeli na jeziku kot »špansko« ali »kastilsko bolezen«. Dežela- ni Anglije, Poljske, Italije in Reicha pa so jo ime- novali »francoska bolezen«. Z jezikovnim stikom slovenskega jezika z nemškim prostorom oz. s prevzemanjem iz nem- ške leksike je mogoče pojasniti tudi francože oz. francoze v izrazju slovenskega knjižnega jezika in književnosti 16. stoletja, o katerih bo beseda v nadaljevanju. Argument za to trditev zagotovo prina- ša primerjava med pojavitvami »francožev« ali »frančožev« v slovenskem knjižnem jeziku od 16. do 18. stoletja in rabo v nemškem jeziku zgo- dnjega novega veka. Analitično tako nujno priha- jajo v razvid Besedje slovenskega knjiž nega jezika 16. stoletja, Slovar slovenskega jezika 16. stole- tja, Slovensko-latinsko-nemški slovar Hieronima Megiserja (1603), Slovensko-latinski slovar Mati- je Kastelca in Gregorja Vorenca (1680–1710) ter Slovensko-nemško-latinski slovar Hipolita No- vomeškega (1711–1712). V slovenskem knjižnem jeziku in književ- nosti 16. stoletja se besedni označevalec za »lues Venera« najpogosteje pojavlja v obliki množin- skega samostalnika moškega spola, in sicer v po- dobah frančoži ali francoži v pomenu nalezljive spolne bolezni ali metonimičnega – totum per parte – poimenovanja sekundarnega stadija le-te, tj. gnojnih bul. Pojavitve je najti v šestih knjižnih delih: v Katekizmu z dveima izlagama (Trubar 1575), No- viga testamenta puslednim deilu (Trubar 1577), Bibliji (Dalmatin 1584), v Dictionarium quatuor linguarum (Megiser 1592), Hišni postili (Trubar 1595) in v Thesaurus Polyglottus (Megiser 1603). Frekvenca pojavitev samostalnika je deset (Le- gan Ravnikar idr., 2024). V dveh delih in treh pojavitvah – v Cerkovni ordningi (Trubar 1564) in Tem celem catechismu (Trubar 1574) – je naj- ti pridevnik frančožen ali francožen. Etimologija slovenskega izraza napoteva na prenos iz nem. die Franzosen, kar potrjuje tudi analiza Megi- serjevega in Hipolitovega slovarja (»Franzosen. Franzhóske éna nagnússna boléjsen. Morbus gal- licus, lues Venera.« (Legan Ravnikar, 2024)). Semantično podobo nemškega knjižnega jezika za obravnavano obdobje popisuje pred- vsem Deutsches Wörterbuch Jacoba in Wilhel- ma Grimma (Grimm in Grimm 2024, slovarsko geslo: Franzosen); Grimmov slovar eksplicitno opozarja na rabo samostalnika »francoz« za označevanje sifilisa celo pri Martinu Luthru, kar potrjuje tudi pregled Weimarske izdaje zbranih del Martina Luthra (WA), toda ne za delo, ki ga navaja Grimmov slovar, temveč za pridigo Eine Predigt, dass man Kinder zur Schule halten sol- le iz leta 1530. Pasaža, iz katere je razvideti zgoraj orisani idearij in imaginarij sifilisa kot posledice Božje jeze, glasi (Luther 1996 v WA 7, 258): Sollte Gott hierüber nicht zornig werden? Sollte nicht Teuerungszeit kommen? Soll- ten uns nicht Pestilenz, Schweiß, Fran- zosenkrankheit [poudaril J. V.] und ande- re Plagen finden? Sollten nicht verblendete Menschen, wilde, wüste Tyrannen regieren? Sollte nicht Krieg und Hader entstehen? Sollte nicht böses Regiment in deutschen Landen werden? Sollten uns nicht Türke und Tataren plündern?6 Najbolj razširjeni poimenovanji okcitanske- ga 16. stoletja za sporadični sifilis sta bili (fran- coske) koze, predvsem pa vernakularni jezikovni prevedek za učeni latinski morbus gallicus – fran- coska bolezen. Kulturnozgodovinska referenca le-te je bila namreč v očeh pretežnega dela tedanje Evro- pe neločljivo speta z »bojevanjem na francoski 6 Ali naj se Bog ne srdi zavoljo tega? Ali naj ne nastopi dra- ginja? Ali naj nas ne doletijo kuga, vročina, francoska bole- zen [poudaril J.V.] in druge nadloge? Ali naj nam ne vlada- jo zaslepljenci in divji tirani? Ali naj ne nastanejo vojne in spori? Ali naj v nemških deželah ne bo slabe uprave? Ali naj nas Turki in Tatari ne plenijo? »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 89 način« kot posledico vladarskih prerivanj su- verenov Papeške države, Milanske vojvodine, Neapeljskega kraljestva in, predvsem, Francije na Apeninskem polotoku – ter z vseevropskimi zdravstvenimi posledicami ordiniranja franco- ske vojske v »italijanski vojni« v zadnjem deset- letju 15. stoletja. Intervencija francoskega kralja Karla VIII. v Italiji je imela svoj povod v nerazrešenem kon- fliktu med papežem Inocencem VIII. in nea- peljskim kraljem Ferdinandom I. Ta s papežem ni hotel »zapreti računov« in poravnati dolgov do Papeške države. Zato je sveti oče, toda tudi absolutni suveren Papeške države, poglavitne- ga političnega igralca na Apeninskem polotoku 16. stoletja, Neapeljsko kraljestvo ponudil Karlu VIII., ki je imel po svoji stari materi po očetu, kraljici Mariji Anžujski, soprogi Karla VII., do- ločeno pravico do prestola v Neaplju. Kralj Fer- dinand I. je leta 1494 preminil, njegov naslednik Alfonzo II. Neapeljski pa je izkazal svoje pre- tenzije po Milanski vojvodini, kjer je tedaj vla- dal knez Ludovico Maria Sforza, Il Moro. Da bi ta nevtraliziral pritisk neapeljskega kralja na Mi- lansko vojvodino, je spodbudil Karla VIII., naj sprejme papeževo ponudbo in si osvoji neapeljski prestol. Karel VIII. se je tako septembra 1494 z ekspedicijsko najemniško vojsko 25.000 mož na- potil v Italijo. Vojščaki so po Apeninskem polo- toku prodirali brez omembe vrednega vojaške- ga odpora: 21. oktobra 1494 so prispeli v Pavio, 8. novembra istega leta v Piso, si 17. novembra podvrgli Firence in nazadnje 25. februarja 1495 brez odpora zavzeli Neapelj, ki ga je branilo ko- maj 1.000 nemških, španskih in italijanskih na- jemnikov. Hitrost Karlovega napredovanja po Italiji ni ostala neopažena pri italijanskih suve- renih; ti so 31. marca 1495 osnovali Beneško ligo, ki so jo tvorile Serrenissima, vojvodina Manto- va, vojvodina Milano, Firence in celo Špansko kraljestvo, Sveto rimsko cesarstvo ter Neapeljsko kraljestvo. Tako se je francoski kralj znašel s če- tami ujet na jugu Italije, od koder je prodiral pro- ti domovini na severozahodu. Liga in Karel sta se najresneje spoprijela v bitki pri Fornovu pri Par- mi 6. julija 1495, v kateri je francoski kralj pri- šel praktično ob ves plen italijanske kampanje, Liga pa je na drugi strani izgubila več vojakov od njega in ni dosegla poglavitnega cilja: Franco- zom ni uspela preprečiti vrnitve domov. Hkra- ti je Alfonzo II. Aragonski, zaveznik Alfonza II. Neapeljskega, premagal preostalo Karlovo po- sadko v Neaplju, s tem pa je francoski kralj izgu- bil domala vse, kar je pridelal v vojaški odisejadi na Apeninskem polotoku. Je pa s svojimi vojščaki za seboj pustil nekaj drugega. – Trajnega. – In niti najmanj prijetne- ga. – Na slednje je v enem svojih epigramov prav neženirano ostrojezično, kot mu je bilo v navadi, namignil tudi Voltaire: Quand les Français à tête folle S'en allèrent dans l'Italie, Ils gagnèrent à l'étourdie Et Gêne, et Naple, et la vérole. Puis ils furent chassés partout, Et Gêne et Naple on leur ôta, Mais ils ne perdirent pas tout, Car la vérole leur resta.7 »Zapuščina« francoske vojaške ekspedici- je v Neaplju kajpak ni bila takšna, da bi v Italiji oblikovala trajni imaginarij zmagovitega in dob- rega. Karlova vojska, ki so jo kar skoraj v tret- jini popolnjevali švicarski vojščaki – 8.000: ti so predstavljali jedro Karlove armade (Oechsli 1922, 23–24) in so tedaj ter v 16. stoletju veljali za vrhunske vojaške najemnike, s katerimi je neko- liko kasneje operiral tudi znameniti »Le Soldat tondu«, Matthäus kardinal Schiner, ki je v Švici figuriral kot poglavitni oficir za rekrutiranje svo- jih rojakov v najemniške armade (Oechsli 1922, 26, 31–62) – pa tudi španski, flamski, francoski in nenazadnje tudi italijanski žolnirji, je namreč jeseni 1494 pred pohodom na Neapelj mesec dni preživela v Rimu, kjer so se soldati brez zadržkov vdajali »čutnim strastem«. 7 Ko so se Francozi z norimi glavami odpravili v Italijo, so lahkomiselno dobili Genovo, Neapelj in sifilis. Potem so jih povsod pregnali in jim vzeli Genovo ter Neapelj, a vsega le niso izgubili, kajti sifilis so ohranili (Lewinsohn 1961, 163). Pri pisanju sem imel na razpolago vir, objav ljen na https://www.poesies.net/voltairepoesiesmelees.txt, zadnja znanstvena izdaja se nahaja v Davis idr. (2021). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 90 Ko so si nato podvrgli Neapelj in od tam pognali kralja Alfonza II. Neapeljskega, so se Neapeljčani, ki so se pod francosko okupaci- jo nadejali boljšega življenja kot pod svojim nekdan jim suverenom, hitro skesali: opazili so, da sta se v njihovem mestu zavoljo mešane mno- žice žolnirjev z vseh vetrov prav razbohotila kra- ja in zločin. In tudi vsakovrsten spolni razvrat. Bitka pri Fornovu poleti 1495 pa je prinesla do- končno streznitev: italijanski zdravniki so na te- lesih vojščakov francoskega kralja zaprepadeno opazovali znamenja nove, njim dotlej neznane bolezni. – Iz mehurjev, ki so tedanje medicince strašili bolj kot gobavost ali elefantiaza, se je na- mreč cedil gnoj. Nadloga se je izkazala za spora- dični sifilis, pridobljiv/-en in prenosljiv s spolni- mi stiki, francoska armada pa je postala v očeh sodobnikov v Italiji in drugje kmalu ozloglaše- na, da je bolezen razsejala po Apeninskem polo- toku. Bolezen je tako prvič dobila metonimično poimenovanje. Postala je – francoska. Vojne zgodnjega novega veka sta po različ- nih delih Evrope določala prevladujoča struk- turna dinamika dolgotrajnega, tudi večletne- ga popotovanja,8 gibanja, tj. migracij vojakov – in torej stikov okuženih z zdravo populacijo. In nato vračanje najemnikov v domača, še ne(o)kuž(e)na okolja. Ta dinamika je, kot je mis- liti, okrepila, morda, znotraj posameznih, časov- no zamejenih stadijev in ob upoštevanju viru- lentnosti sifilisa, celo potencirala epidemiološko širitev same bolezni. To je pomenilo, da je stiku zdrave osebe z okuženo sledilo okoli 25 dni pri- marnega stadija sifilisa, kar je trajalo do pojava prvega čankarja. Ta je nato po približno 12 dneh sekundarnega stadija izzvenel, toda sekundar- na faza je brez zdravljenja (s penicilinom) traja- la okoli 3,6 meseca, nakar je bolezen napredovala v svojo terciarno fazo, ki pa je bila lahko pri po- samezniku latentna več desetletij (Garnett idr. 1997, 189, slika 3). 8 Primerjaj npr. dnevnik Petra Hagendorfa in njegovo vo- jaško popotovanje med letoma 1624 in 1649 v tridesetletni vojni (Peters 1993; v skrajšani angl. verziji tudi v Helfferich 2009, 276–302). Ker je mogel posameznik, če je potoval vsa- kodnevno kontinuirano brez posebnih večdnev- nih prekinitev, v 20–25 dneh prepotovati do okoli 600 km od kraja okužbe,9 opisana prevla- dujoča dinamika pojasnjuje, kako je mogel sifi- lis v slabih dveh desetletjih po Kolumbu zavoljo migracij zagospodariti kot (vse)evropska epide- mija: vojne, v katerih so sodelovale najemniške čete iz vseh koncev Evrope, so trajale več let, celo desetletij, kar je dovolj dolga inkubacijska doba za prenos bolezni zavoljo prostitucije in posil- stev (primarna in sekundarna faza) pa tudi znot- raj zvez, ki so jih najemniki sklepali s svojimi lju- beznimi iz lokalnega okolja, kjer so bili trenutno nastanjeni. Dinamika širjenja sifilisa na stari celini je bila zatorej silovita. Poleti 1495 so se začeli žol- nirji, ki so v sebi nosili kali dotlej neznane bo- lezni, vračati domov ali pa so svoje vojaško znan- je prodajali še naprej, v novih spopadih. Tako se je okužba iz Italije najprej razširila v Franci- jo, Nemčijo in Švico. Naslednje leto sta sledi- li Nizozemska in Grčija, dve leti po italijanski vojni Karla VIII. sta pod naletom sifilisa padli Ang lija in Škotska, štiri leta po prvem italijan- skem izbruhu pa je sifilis zavladal tudi v deželah sv. Štefana, na Ogrskem, in v Veliki moskovski kneževini, Rusiji; leta 1515 pride na Norveško (Tognotti 2009, 103; Anderson idr. 1986, 349). Tako ali drugače: ko so se najeti Flamci, Francozi, Španci, Švicarji, Nemci in drugi po le- tih žolda vrnili domov, so skupaj z odmeno za 9 V teku 20–25 dni je mogel posameznik, čigar migracija je bila v zgodnjem novem veku pogojena npr. z ekonomsko, vojaško, intelektualno (npr. pot v tiskarno ali na univer- zo/z nje domov) ali versko dejavnostjo, prepotovati okoli 600 kilometrov. Topogledno je za slovenske migracije v zgo- dnjem novem veku kakovosten primarni vir, ki more služi- ti kot referenca, račun, ki ga je Primož Trubar izdal za po- tovanje iz Ljubljane v Urach od 3. do 20. septembra 1561. V njem prvi slovenski evangeličanski škof navaja predvsem zneske za vsako »malico«, vino in napitnino na sedem- najstdnevni poti iz kranjskega stolnega mesta Ljubljane v frankovski Urach ter seveda vse ostalo, kar da naj se mu refundira. Toda: ob tem za zgodovinarja izriše po dnevih hkrati zelo natančen itinerarij potovanja po srednji Evro- pi v idealnih predjesenskih razmerah in daje tako »utež«, koliko je zmogel neplemič na konju ali oslu prepotovati v podobnih okoliščinah (Trubar 1562 v Vrečko in Krajnc- -Vrečko 2015, 368–372). »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 91 Slika 8: Maksimilijanov tajnik in propagandist, ki se je nazadnje tudi sam nalezel nove ve- nerične nadloge, Joseph Grünpeck, je v letih 1496/1497 izdal delo Ein hubscher Tractat von dem Ursprung des Bösen Franzos (lat. naslov: Tractatus de pestilentiali scorra sive mala de Fran- zos). Inkunabula v štirih izdajah v latinskem in nemškem jeziku je bila knjižna uspešnica, avtor je povod za izbruh »francoskega zla« iskal v katastrofalni konstelaciji planetov, in si- cer v konjunkciji Jupitra in Saturna (Grünpeck 1497, b3–b41), toda z naslovno stranjo knji- ge likovno ni pozabil poudariti, da bolezen, ki da je »tako kruta, mučna in tako grozljiva, da doslej na tem svetu ni bilo znano nič bolj groznega in gnusnega«, zares ni drugega kot – predvsem – kazen Nebes za nasprotnike njegovega kralja in cesarja; slednjega Nebeška kraljica z Jezusom v naročju na naslovni strani obdaruje s cesarsko krono in z žarki milos- ti, tj. zdravja. st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 92 poklicno bojevanje prinesli tudi plačo, ki je niso želeli – francosko bolezen. Poudarjanje sifilisa kot francoske bolezni, in torej kazni za italijansko kampanjo kral ja Karla VIII., pa je imelo v Reichu še dodatno pomenlji- vo implikacijo: bilo je komunikacijska podpora politike cesarja Maksimilijana I. Francoska ope- racija na Apeninskem polotoku je bila za »pos- lednjega viteza« iz hiše Habsburg precej obču- tljiva tema, kajti vladar je ravno Francoze v Italiji dojemal kot poglavitni razlog, ki da mu je prep- rečeval uresničiti dvoje podjetij, ki jih je kot kr- ščanski princ štel za poglavitna znaka lastne »moči po Božji milosti« na tem svetu. Prvo je bilo cesarsko kronanje v Rimu: Maksimilijan, ki je bil za nemškega kralja kronan 9. aprila 1486 v Aachnu, še za življenja svojega očeta Frideri- ka III., najprej zaradi sovražnosti s Serenissimo, nato pa prav zaradi francoske kampanje ni mo- gel v Rim, kjer bi mu papež posadil na glavo kro- no Reicha. Tako se je moral zadovoljiti le z naslo- vom izvoljenega, ne pa tudi kronanega cesarja;10 glasove volilnikov Reicha je kot legitimacijo ce- sarske časti pripoznal šele papež Julij II. 4. febru- arja 1508 – več kot debelo desetletje po Karlovi vojaški prigodi v Italiji. Tako je bil viteški Habs- buržan pretežno dobo cesarjevanja v zadregi, kako zares trden je brez papeškega kronanja nje- gov cesarski naslov. Drugi podvig, kjer je Maksimilijan Fran- coze v Italiji videl kot poglavitno prepreko, pa je bila načrtovana križarska vojna proti Visoki por- ti. Slednje si je »poslednji vitez« želel celo živ- ljenje, v njej pa je kanil odigrati celo poglavitno vlogo, če je verjeti zapisu Hartmanna Schedela v Weltchronik (1493): Španija, Anglija in Fran- cija naj bi dunajskega Habsburžana pripoznale za poglavitnega vojskovodjo celotnega krščan- stva, ta bi nato zmagovito vodil križarsko vojsko najprej nad Carigrad in nato še nad Jeruzalem ter se nazadnje zmagoslavno vrnil v Rim, kjer bi 10 Zadnji cesar Reicha, ki ga je kronal sveti oče, je bil Karel V., pa še to kronanje se ni izvršilo v Rimu, temveč pod Kle- mentom VII. 24. februarja 1530 v baziliki San Petronio v Bologni. prejel počastitev s strani vseh kardinalov in ško- fov Katoliške cerkve (Schedel 2001, CCLVIII). Toda Francija Maksimilijana ni priznala kot prvega med bojevniki za primat krščanstva nad islamom na stari celini. – Še več: franco- ski kralj se je v Italiji lotil ekspedicije, ki so jo so časniki upovedovali znotraj horizonta imagina- rija in idearija križarstva, prav tod pa je želel kot najsvetlejša zvezda na političnem nebu Okciden- ta zasijati Maksimilijan. Pa tudi Neapelj, oko- li osvojitve katerega se je pravzaprav vse vrtelo, je pred tem in tudi tedaj veljal za odskočno de- sko za uspešen napad na Osmane, in tako tudi za ključ do Jeruzalema. V Reichu tudi niso bili neznani narativi propagandistov, ki so podvige francoskega kral- ja med Italijani opevali kar kot osvojitve novega Karla Velikega, ki da ga je Božja previdnost pos- lala, da prinese svobodo Italiji, celotno krščan- stvo pa da spravi izpod turške osvajalske pete (Savinetskaya 2016, 67). Poleg tega je bil imagi- narij križarskega pohoda čet pod Karlovimi za- stavami v Italiji povezan s (pozno)srednjeveški- mi predstavami o koncu sveta ter o »poslednjem vladarju«, ki da bo nastopil ob koncu zgodovine, premagal vse sovražnike Odrešenika in krščan- ske vere ter združil vse narode zoper Antikrista, ki naj bi se pojavil ob koncu časa in pred posle- dnjo sodbo. Slednjo je imel človek 16. stoletja v mislih praktično tako (za)gotovo, kot se danes pričakuje poštarja s položnicami – kadar koli. Prerokba o »poslednjem vladarju« se je pri- čela pojavljati od srede 7. stoletja naprej in je te- meljila na dveh tekstnih izročilih: na sibilinskih besedilih in na iz sirijščine v latinščino prevede- ni Apokalipsi Psevdo-Metodija, ki je doživela ši- rok sprejem v okcitanski učeni kulturi z vplivno Historio scholastico Lombardovega učenca Petra Komestorja (približno 1100–1178), in sicer po letu 1200 (Jackson 2001, 349). Tekstna tradicija Psevdo-Metodija je v evropski imaginarij in ide- arij prispevala koncept »poslednjega vladarja«, ki pred koncem časa združi celotno krščanstvo in premaga vse njegove sovražnike (Savinetskaya 2016, 68), Maksimilijan pa je sebe ugledoval kot »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 93 prst usode, skozi katerega da se izpolnjujejo ti- sočletne prerokbe. Toda med bivanjem Karlovih mešanih naje- mniških vojska v Firencah pozno jeseni 1494 je celo Marsilio Ficino napisal govor, v katerem ni skoparil z udvorljivimi primerjavami in s poklo- ni francoskemu monarhu. Slednjega je štel kar za »poslednjega vladarja«, svoje someščane pa za »izvoljeno ljudstvo«, toda misliti je, da je zname- niti učenjak svoje besedilo izoblikoval kot sočas- nim humanistom ne neznani udvorljivi poklon, celo prošnjo, da francoski kralj s surovimi žolnirji odide iz Ficinu ljubih Firenc; v govoru je vladar- ja namreč nagovarjal, naj se drži svojega poglavit- nega poslanstva, ki da določa pot krščanskega su- verena. In to da je vojaško lasanje z neverniki, ne pa plenjenje zaveznikov, ki so iste krščanske vere, kot je sam kralj (Abulafia 1995, 20–21). – Franco- zi v Italiji so bili tako politično kot na ravni idea- rija in imaginarija poglavitnega krščanskega vla- darja Maksimilijanu I. več kot na poti. Zagon »nove kuge« kajpak ni razliko- val med političnimi in vojaškimi zavezniki ter nasprotniki. Dekleta, ki so grela slamnjače po posteljah francoskih vojščakov, so infekcijo prenesla na nemške soldate, zato so zagonetko najprej šteli za vojaško bolezen (Lewinsohn 1961, 161), na vojake kot poglavitne agense širjenja sifi- lisa (Acton 2006, 124–128) pa so bile oblasti pov- sod po Evropi pozorne ves čas do učinkovitega sistematičnega zatiranja bolezni z uporabo peni- cilina, tj. do srede 20. stoletja. Tako je npr. Fran Viljem Lipič v Topografi- ji c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane (1834) med opisi bolezni, ki so v njegovem času zazna- movale javnozdravstveno podobo stolnega mes- ta Kranjcev, navedel tudi sifilis in opozoril (Lipič 2003, 224; prim. Acton 2006, 58–67): Največ »eksploziva« zanj prihaja iz Trsta, prinašajo pa ga tudi vojaki, ki pridejo na do- pust, in vojaške eksekucije. Garje in sifilis v zadnjih letih niso bili nikoli tako razširje- ni kot leta 1831, ko so potekali vojaški pohodi [poudaril J. V.] proti Italiji. Lipič pa je evidentiral še enega izmed pro- žilcev širjenja sifilisa, in sicer tistega, ki pogos- to šele razvname boginjo Venero pred njenimi magičnimi dejanji – muhastega, nepredvidljive- ga, toda na moč domiselnega boga Bakha (Lipič 2005, 172). Dinamika bolezni, njeno hitro širjenje in posledice so bile kmalu po začetku vojaške pus- tolovščine Karla VIII. v Italije tolikšni, da so se ustrašili celo vladarji v Italiji na daljavo vojskujo- čih se držav. Eden izmed njih je bil tudi Maksi- milijan I., ki je 7. avgusta 1495 na državnem zbo- ru v Wormsu izdal edikt zoper bogokletnike, v katerem vladar ni pozabil poudariti, da so »koze, ki jih doslej med ljudmi ni bilo videti niti zanje še niso slišali«, Božja kazen za grehe, ki da jih sle- hernik dela z nemarno in/ali brezbožno rabo je- zika zastran Božjega, predvsem s preklinjanjem (Boehrer 1990, 203). Poglavitni topos imaginari- ja in idearija torej ni bil sifilis, temveč nekrščan- sko življenje, nova bolezen pa skupaj z lakoto, s potresi in kugo del moral(istič)no-oblastnega na- rativa, ki da daje izkaz o Božji roki, ki skozi bo- lezni kot instrumente kazni kara hudodelce. Besedilo Maksimilijanovega edikta glasi (Sudhoff 1912, 5): Auch vormals aus solichem Hunger, Erdpi- den, Pestilenntz und annder plagen auf er- den kumen und gefallen sein und netzoben unsern zeiten als offenbar ist dergleich vil und menigerlen plagen und straffen gevolgt haben und sunderlich in disen tagen swer kranckheiten und plagen der menschen ge- nant die pösen plattern [poudaril J. V.] die vor- mals bey menschen gedachtnüss nye gewe- sen noch gehört sein Aus dem wir die straffe gottes billich gedenncken. Novo zlo je takoj po pojavitvi inspirira- lo številne besedilne odzive tako med zdravni- ki za dušo – dušebrižniki – kot med onimi za telo. V Italiji prihajata topogledno v obzir pred- vsem najzgodnejša spisa španskega zdravnika na papeškem dvoru, Gaspareja Torelle (1452–1520), o »pudendagri«, in sicer Tractatus cum consiliis contra pudendagram seu morbum gallicum (Rim, st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 94 1497) in Dialogus de dolore cum tractatu de ul- ceribus in pudendagra evenire solitus, ki je bil v večnem mestu izdan tri leta kasneje. Obe izdaji prvoomenjenega in drugo navedeno delo so po- svečeni papeškemu gonfalonieru Cesaru Borgii, ki ga je Torrella, sicer osebni zdravnik Cesaro- vega očeta Roderica Llançola i de Borje, svetega očeta Aleksanda VI., zdravil ravno zavoljo okuž- be z novo boleznijo. Torella je samo v septembru in oktobru 1497 v Vatikanu (sic!) zabeležil in opazoval nič manj kot 17 primerov »neapeljske bolezni« (Lewinsohn 1961, 162). Ceremoniar pa- peža Julija II. in za njim medičejskega pontifeksa Leona X. Paris de Grassi pa je izpovedal, da naj bi za dotlej neznano boleznijo trpel tudi Giulia- no della Rovere, Aleksandrov naslednik, papež Julij II. (Arrizabalaga 1987, 149, op. 17). Morda kaže ob rob Julijeve bojevitosti, si- lovitosti in občasno tudi nasilnosti, zavoljo če- sar je postal sinonim zanj tudi »Il Papa terribi- le«, kar vse je tudi mentalna »pojavna oblika« renesančne virtù, vendarle dodati, da ga je k ob- časno nebrzdanim reakcijam na okolje morebi- ti napeljevala nevrodegenerativna terciarna faza tedaj nove venerične bolezni. O silovitosti sve- tega očeta iz družine della Rovere namreč tudi učeni sočasniki niso (z)mogli podati prav urav- notežene ocene. Pontifikat Julija Strašnega je Francesco Giucciardini tako povzel z besedami, da bi bil rimski pontifeks, spretnejši z mečem kot z brevirjem in tak, ki je raje stal pred solda- ti kot pred občestvom vernikov, zagotovo vre- den najvišje slave, če bi bil posvetni vladar in če bi se z enako skrbjo, kot jo je namenil, da bi Cer- kev z umetnostjo vojne povzdignil k časni veliči- ni, odlikoval tudi v umetnostih miru in duhov- nih rečeh (Giucciardini 2018, 1404; prim. Shaw 2001, 319). V desetletjih po koncu francoske ekspe- dicije med Italijani se je z vračanjem najem- niških soldatov v druge dele Evrope in z njiho- vim umiranjem krhala tudi zavest o povezavi med metonimičnim označevalcem, »francosko boleznijo«, in označencem, sifilisom, pa tudi sicer na Francoskem niso nikoli želeli posvoji- ti poimenovanja tako nečastnega pojava, kot je »morbus gallicus«. Zato so najprej uporablja- li besedno zvezo »mal de Naples«, nato pa se je splošno uveljavil izraz, ki zaznamuje enega od simptomov sifilisa in je podoben glavnemu kli- ničnemu znaku neke druge, tedaj še zdaleč ne tako ozlo glašene bolezni, kot je bil sifilis – koz (vérole) (Lewinsohn 1961, 163). Francoski zdravnik Jean François Fernel (lat. Ioannes Fernelius, 1497–1558), ki ga zgodo- vina medicine pomni predvsem po iznajdbi ter- mina fiziologija, je lansiral poimenovanje »lues Venera«, venerična kuga, danes splošno sprejeto poimenovanje za sifilis pa svoj nastanek dolgu- je renesančni književnosti. Leta 1530 je namreč veronski polimat, zdravnik, matematik, geograf in astronom, Girolamo Fracastoro, poslal v svet pesnitev v treh knjigah Syphilis, sive morbus gal- licus, pisanih v heksametrih. Delo obsega 1.300 verzov, v njem pa odmevata dve legendarni zgod- bi: potovanje Krištofa Kolumba v »Zahodno Indijo«, kjer je odkril gvajakovo drevo, ki so ga tamkajšnji domačini uporabljali kot zdravilo za njim domačo bolezen, sifilis, po drugi strani pa zgodba o od bogov prekleti Atlantidi (Pesapane, Marcelli in Nazzaro 2015, 684–685). Osrednja literarna oseba tega novolatinske- ga epa je Sifil (Syphilus), glavni pastir kralja Al- kiota. Črednik se ujezi na boga Apolona, ker mu z močnim soncem suši drevje in vodo, ki jo živi- na, ki jo pase, potrebuje za življenje. Zato se pas- tir zakolne, da poslej ne bo več izkazoval časti bogu svetlobe, temveč le svojemu kralju. Zname- niti Nebeščan se na pastirja razjezi in udari lju- di z ogabno boleznijo z imenom sifilis (syphilis) po Nebesom nehvaležnem pastirju; okužba za- dene vse, ne prizanese niti kralju Alkiotu. Nimfa Amerika (!) ljudem svetuje, naj Apolona potola- žijo tako, da mu ponudijo žrtve, vključno s sa- mim Sifilom, pa tudi Junoni in Telus da naj da- rujejo. Slednje se izkaže za rešitev, kajti Telus da ljudem gvajakovo drevo (Guaiacum officinale), s katerim se ob pomoči Junone pozdravi tudi Sifil. Ob gvajakovem lesu je 16. stoletje pozna- lo še drug dominanten način zdravljenja sifilisa, uživanje pripravkov iz živega srebra, zdravniki pa so se glede na preferenco, s čim so najpogo- »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 95 Slika 9: Upodobitev zdravstvene oskrbe sifilitikov ob izbruhu vseevropske epidemije bolezni, ki jo je eden prvih zdrav- niških pričevalcev, Ruy Díaz de Isla, ubesedil kot »el mal serpentino« – »kačja bolezen«: »[N]i boljšega predmeta pri- merjave, kot je kača. Kajti tako, kot je ta žival ostudna, zastrašujoča in grozna, prav tako gnusna, strah zbujajoča in straš- na je ta bolezen. To je resna bolezen, ki povzroča razjede in kvari meso, lomi in uničuje kosti ter trga in krči kite ...« (navedeno po: Bento Loyens 2022, 14). Upodobitev se nahaja na naslovni strani inkunabule Bartholomäusa (Jerneja) Steberja A malafranczos morbo Gallorum praeservatio ac cura. V njej je učeni dunajski profesor medicine skušal razlikova- ti med sifilisom in drugimi tedaj znanimi boleznimi, npr. rakom in kozami (Steber 1497/1498, ii1–iiii2), in ga je posvetil takratnemu rektorju dunajske univerze, humanistu in teologu Brikciju Preprostu iz Celja. st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 96 steje zdravili sifilitike, delili na »merkurialiste« in »antimerkurialiste«, pač glede na to, kakšno kuro so najpogosteje izbrali. Med prominentne zgodnje zagovornike rabe živega srebra za zdravljenje venerične kuge sodita švicarski zdravnik in alkimist Paracelsus (1493–1541), v Reichu pa tudi tajnik Maksimili- jana I. Joseph Grünpeck (1473–1532). Zdravniki so rabo živega srebra utemeljevali z dvema premi- sama: s teorijo okužbe s sifilisom, ki da se zgodi s prenosom majhnih nevidnih delcev z okužene na zdravo osebo (npr. Fracastoro), ter z njihovim znanjem o farmakoloških lastnostih živega sreb- ra. O slednjem so vedeli, da je močno odvajalo in da v večjih odmerkih sproža slinjenje, ki bi mog- lo, kot se mislili, sifilitični agens »izprati« iz te- lesa in tako ustaviti bolezen. Današnja moderna medicina je ugotovila, da je druga premisa na- pačna, kajti slinjenje je fiziološki znak zastrupit- ve z živim srebrom. Ker človekova prebavila živo srebro v njegovi primarni obliki tekoče kovine slabo absorbira, so se renesančni zdravniki do- mislili zdravljenja z uživanjem anorganske ži- vosrebrne soli HgCl2. Ta je po učinkih na tki- vo jedka, zato so jo pomešali z mastjo, toda tudi ta pripravek ni bil brez znatnih škodljivih stran- skih posledic za bolnika – še vedno je ustvar- jal razjede. Precej bolj kot HgCl2 je bil v rabi »mercurius dulcis«, kalomel, živosrebrov klorid (Hg2Cl2). Toda ker je beli prah praktično ne- topen, so ga predpisovali le kot odvajalo, za či- gar absorpcijo v telesu so zdravniki ugotovili, da se daljša z dolžino zdravljenja, in sicer zaradi lo- kalnega delovanja na črevesje. V stoletju luči in razuma so ob kalomelu praviloma predpisovali tudi opij, kajti menili so, da ima le-ta antisifilitič- ne lastnosti, deloma pa zaradi sedativnega učin- ka opija na črevesje in s tem, kot so menili, pove- čane absorpcije (O’Shea 1990, 393). Tako ali drugače: učinkom zastrupitve s tež- ko kovino, živim srebrom, se ob takem zdravljen- ju ni bilo mogoče izogniti, posamezni nasprotni- ki zdravljenja z »merkurijem«, npr. Ulrich von Hutten, pa so v svojih delih zelo natančno popi- sali simptome, ki so si jih sifilitični bolniki pri- delali z zdravljenjem z živosrebrnimi priprav- ki – stomatitis, izpadanje zob, gastroenteritis, slinjenje, zastajanje urina, pljučnica ... (O’Shea 1990, 393) Sifilitik je ob taki terapiji prišel z dežja pod kap. Kura je bilo dolgotrajna, neprijetna in brez ozira na kirurško rekonstrukcijo nosu – le-to je še tako spreten operater opravljal brez anestezi- je –, celo boleča, vzroka bolezni niso pozdravi- li, hkrati pa so dotičnemu s težkimi kovinami dodobra omajali že tako močno načeto zdrav- je. Vel jalo je: radost enkrat, bolezen za zmeraj ali dve minuti z Venero, (vsaj) dve leti z merkurijem. Imaginarij sifilisa v slovenski kulturi 16. stoletja Vpogled v idearij in imaginarij sifilisa v sloven- ski kulturi 16. stoletja, kot preseva skozi besedila slovenske književnosti, v poglavitni meri omog- oča analiza del Primoža Trubarja, kajti le-tam je frekvenca pojavitev slovenskega poimeno- vanja za sifilis – francoži/frančoži in francožen/ frančožen – največja, konteksti pojavitve pa se- mantično najbolj raznoliki. Izraz se v pridevniški obliki frančožen/fran- cožen -žna -o pojavlja trikrat, sicer v dveh delih, pri tem je kontekst rabe v opisu posledic izvenza- konske spolnosti v Catechismu z dveima izlaga- ma (1575) Trubarjev avtocitat oz. dobesedna po- novitev besedila iz Cerkovne ordninge (1564), ki je bila z ukazom deželnega kneza Karla II. Habs- burškega 1564. prepovedana. Slovenski cerkveni red je bil ob nastajanju Catechisma z dveima iz- lagama v recepciji neuradno v opreki z deželno- knežjo naredbo, podtalno, toda izpričano: po- datki o zaplembah in sežigih proskribiranih knjig s konca 16. stoletja poučujejo, da je jeseni 1597 (!) med požganimi knjigami celo v Devinu najti prav Cerkovno ordningo (Žnidaršič Golec 2009, 235–236). Cerkovna ordninga (1564) H drugimu: Gospud Bug ie tudi ta sveti za- kon postavil zavolo, de se ty ludy skuzi ta za- kon teim lažei vsei žlaht gardi nečistosti, curbary inu prešuštvu varuio inu ubranio. »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 97 Koker od tiga sveti Paul, 1. Cor. 7, govori, kir pravi: »De vsaki se pred curbario obaru- ie inu ohrani, ima suio lastno poročeno ženo imeiti.« Inu Heb. 13 pravi: »Bug bode cur- barie inu prešuštnike sodil inu ferdamnal, ampag ta zakon ie ena poštena, čestna reč vmei vsemi ludmi inu tih zakonikov postela ie prez madeža.« Zakai Bug ie vsi nečistosti, curbary inu prešuštvu sylnu souvraž, koker ie ta sui serd zubper nečistost čestukrat izka- zal inu še zdai izkažuie. Za nečistosti volo ie vus sveit potupil; Gen. 18. Ner te leipše deže- le inu meista z ognem inu žveplom sežgal; Gen. 19. V ti puščavi 23 tavžent Iudov pustil prebosti inu pomoriti; Nu. 25, 1. Cor. 10. To eno iudovsko žlahto Beniamin ie cilu pustil zatreti; Iudi. 20. Inu zdai povsod vidimo inu sliš[i]mo, de vsi curbary inu prešuštniki hud konec vzamo, bodo fra[n]conžni [poudaril J. V.], obužaio, so od vseh souvraženi inu za- verženi, zašpotovani, hudo smert vzamo, na koncu, aku prave pokure ne deio, bodo ve- koma v pekli goreli. Koker od tiga sveti Paul inu s. Ianž čestu govorita: Rom. 1, 1. Corin. 6, Gal. 5, Eph. 5, Apoc. 21, 22. Obtu Gospud Bug hoče od vsakiga človeka, mladiga inu stariga, duhovskiga inu deželskiga, to čis- tost, myr inu svetust imeiti, prez katere nišče ne bo Boga vidil. Heb. 13. [Trubar 1564 v Vin- kler 2005, 498–499] Catechismus z dveima izlagama (1575) Od zakona: H drugimu. Gospud Bug ie tudi ta sveti zakon postavil zavolo, de se ty ludi skuzi ta zakon teim lažei vsei žlaht gardi nečistos- ti, kurbary inu prešuštvu varuio inu ubra- nio, koker od tiga sv. Paul, 1. Cor. 7, govori, kir pravi, de vsaki se pred kurbaryo obaruie inu ohrani, ima zato lastno poročeno ženo imeiti. Inu Heb. 13 pravi: »Bug bode kur- barie inu prešušnike sodil inu ferdamnal. Ampag ta zakon ie ena poštena, čestna reič vmei vsemi ludmi inu tih zakonikou postela ie pres madeža.« Zakai Bug ie vsi nečistosti, kurbary inu prešuštvu sylnu sovraž, koker ie ta sui serd zuper nečistost čestukrat izka- zal inu še zdai izkazuie. Za nečistosti volo ie vus sveit potupil, Gen. 6; 7. Nerteleipše de- žele inu meista z ognem inu žveplom sežgal, Gen. 19, v ti pusčavi try inu dvaisseti tisuč Iu- dou pustil prebosti inu pomoriti, Num. 25; 1 Cor. 10. To eno iudovsko žlahto Beniamin ie cilu pustil zatreti, Iudi. 20. Inu zdai povsod vidimo inu slišimo, de vsi kurbary inu pre- šušniki hud konec vzamo, bodo frančožni [poudaril J. V.], obužaio, so od vseh sovra- ženi inu zaverženi, zašpotovani, hudo smert vzamo, na koncu aku prave pokure ne deio, bodo vekoma v pekli goreli, koker od tiga sveti Paul inu Ianž čestu govorita, Rom. 1; 1 Cor. 6; Gal. 5; Ephes. 5; Apoc. 21; 22. Obtu Gospud Bug hoče od vsakiga človeka, mla- diga inu stariga, duhovskiga inu deželskiga to čistost, myr inu svetust imeiti, pres katere nisče ne bo Boga vidil, Heb. 13. [Trubar 1575 v Krajnc-Vrečko 2003, 365–366] Od kriviga falš obhaiane in papežoviga izpačeni- ga mašovane: Zakai, nim se zdi, de s tem tudi Gospudi Boga mogo, koker ty eni ludie, kadar so na životu gardi, garievi, grintavi inu frančožni [poudaril J. V.], taku z lepim gvantom se ob- leko, te ludi obnorio inu oslipe, de menio, oni so tudi notri na životu koker iz vuna lipi inu čisti. [Trubar 1575 v Krajnc-Vrečko 2003, 167] Izraz v samostalniški obliki frančoži /-ev se pojavlja v treh Trubarjevih delih, in sicer v šes- tih pojavitvah. Catechismus z dveima izlagama (1575) Maliki čez nadluge in bolezni. Svetniki: Čez žlize so sv. Bastian inu Rohus, čez frančo- že [poudaril J. V.] ie Ciriacus, čez merzlico ie sv. Petronela inu sv. Urih, čez sklučene ie sv. Volfgang, čez naglo smert ie sv. Marko inu sv. Barbara, čez togoto ie sv. Valentin, čez po- rodne žene ie sv. Margareta … st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 98 Tacih inu tim glih aydovskih bogou, mali- kou inu svetnikou, kir so od aydou inu ne- zastopnih kersčenikou čez mnogetere riči inu stvari, iz nih norske človeiske pameti odločeni inu postavleni, koker de bi te iste ty maliki inu svetniki bili sturili, gori deržali inu rovnali koker ty pravi boguvi, bi mi mogli iz tih ležnivih meniških legend inu aydovskiga pisma veliku vkupe zbrati inu postaviti. [Tru- bar 1575 v Krajnc-Vrečko 2003, 231–232] Noviga testamenta pusledni deil (1577) Simbolična razlaga k 16. poglavju Razodetja: Bog nasprotnike »prave, stare cerkve krščan- ske« kaznuje z nepričakovanim, težkim umi- ranjem, s »hudo smrtjo«, ali z boleznimi, med drugimi tudi s sifilisom: Ta štima iz templa ie Jezuseva, kir vse riči rov- na inu sodi, ta vely tim angelom, tu ie, vsem pridigariem, de tim nevernikom inu zuper- nikom ta evangeli oznanuio, de bodo na duši torruvi, smerdeči, gnusni inu slipi, se bodo ži- vinsku inu cilu gardu deržali, koker tu s. Paul, Rom. 1, govori, de Bug te nevernike pusti v nesramne grehe, od katerih se poštenu ne more govoriti, pasti. Inu čez te anticrištove šcoffe, farie inu čez nih tovariše tudi čestu telesni torruvi, tu ie francoži [poudaril J. V.], raki, angliski put inu druge čudne bolezni prydo. [Trubar 1577 v Vinkler 2018, 467] Hišna postila, 1595 Na V. postno nedeljo: Zakaj kateri nej od Buga, ta je od Hudiča, taku on ima svoje frančože [poudaril J. V.], žlize, vse paklenske štraiffinge inu nesreče nad sabo inu teh istih več, koker se njemu kei more voščiti. [Trubar 1595 v Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 213–214] Ta deveta pridiga od terplenia Cristuseviga: Ampak kadar ludje ne hote od greihov pus- titi inu hote le v greihih naprej ijti, taku yh Bug štraiffa z buštvom, s sramotjo, s fran- coži inu zo vso nesrečo, viner ty zanikerni ludje ne hote prez tiga biti, ony ga ne hote buile imejti, skuzi svoje greihe inu nepokor- nu živlenje dado ony k vsej svoji nesreči ur- zah. [Trubar 1595 v Vinkler, Šetinc in Javor- nik 2015, 303] Ali tukaj merkaj uže dajle, koku ta GOSPUD takovo prigliho izlaga, zakaj on hoče tulikain reči: »Kateri je en greišnik, ta ima na svojej duši eno farlihišo inu škodlivi- šo bolezan kakor vse žlize, frančoži [poudaril J. V.], gobe inu kar je več takovih bolezni na telessu.« [Trubar 1595 v Vinkler, Šetinc in Ja- vornik 2015, 808] Na sv. Michela dan, ena pridiga od teh angelov. Ta perva pridiga od teh angelov: Zatu vuhcimo se spomislit, de my v veli- ki farlikosti dan inu nuč hodimo inu timu Hudiču glih kakor en cil ali tartča sidimo, ta ima vselej en napet samujster inu nafassa- no puhšo inu meri na nas, mej nas strejla z žlizso, s frančoži [poudaril J. V.], z voiskami, z ognjom, s točo, s hudim vremenom inu drugim. [Trubar 1595 v Vinkler, Šetinc in Ja- vornik 2015, 817] Tematološko-semantična analiza razkri- va, da prvi škof slovenske evangeličanske cerkve v kontekstih poimenovanja francož ne rabi le kot označevalca za spolno bolezen, temveč tudi kot metaforo za nekaj najslabšega, najtežje- ga in naj odvratnejšega, kar se more kristjanu v tosvetnem življenju prigoditi, kajti francos- ka bolezen je postavljena na semantično isto ra- ven kot uboštvo, sramota, druga gorja, homatije in ne sreče, težko umiranje in celo smrt. Trubar lues kot bolezen postavlja tudi v stabilno se- mantično vzročno-posledično zvezo med ne- dobrim življenjem kristjana, tj. vztrajanjem v grehu, ter boleznijo kot kaznijo Vsemogočne- ga za trmoglavost v grešenju; ne kuga, temveč venerična bolezen je rabljena kot nadpomen- ka za Božjo kazen za grehe. Toda: kazen za greh je – bolezen. »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 99 Reformator tako zapiše: [V]si kurbary inu prešušniki hud konec vza- mo, bodo frančožni, obužaio, so od vseh sov- raženi inu zaverženi, zašpotovani, hudo smert vzamo, na koncu aku prave pokure ne deio, bodo vekoma v pekli goreli [vsi poudarki J. V.] ... In: Kateri je en greišnik, ta ima na svojej duši eno farlihišo inu škodlivišo bolezan kakor vse žlize, frančoži [poudaril J. V.], gobe inu kar je več takovih bolezni na telessu [greh je potemta- kem po Trubarjevem najhujša mogoča člo- vekova nadloga, »bolezen za smrt«, dodal J. V.]. In tudi: Ampak kadar ludje ne hote od greihov pustiti inu hote le v greihih naprej ijti, taku yh Bug štrai- ffa z buštvom, s sramotjo, s francoži inu zo vso nesrečo, viner ty zanikerni ludje ne hote prez tiga biti, ony ga ne hote buile imejti, skuzi svo- je greihe inu nepokornu živlenje dado ony k vsej svoji nesreči urzah [vsi poudarki J. V.]. Ter pribije: Zakaj kateri nej od Buga, ta je od Hudiča, taku on ima svoje frančože [poudaril J. V.], žlize, vse paklenske štraiffinge inu nesreče nad sabo inu teh istih več, koker se njemu kei more voščiti. Pomenljiv je tudi pomenski kontekst, v ka- terem Trubar francože stavi na isto pomensko stopnjo, kot je topos »hude smrti«, torej tež- kega umiranja oz. predsmrtnega boja. Slednje, dobra ali zla smrt, tj. miren ali nemiren odhod onstran, je imelo ves srednji in novi vek ter vse do nadomestitve religijskega družbenega okvira s sekularnim, torej vsaj do konca stoletja luči in razuma, ponekod pa celo še daleč v 20. stoletje, izjemno izpostavljeno semantično mesto v ima- ginariju evropskega človeka. Ta je bil skorajda vse do konca »dobe revolucij« popotnik od tod onstran, ena temeljnih konstant, ki so uravnava- le njegove življenjske odločitve, je bila tudi misel na onostranstvo, mirna, tj. dobra smrt pa je zanj izpričevala pomirjenost z Bogom in stanje mi- losti, nemirno umiranje v bolečinah in hudem predsmrtnem boju, tj. zla oz. huda smrt pa nekaj povsem drugega – potezanje samega peklenske- ga gospodarja za posamičnikovo dušo (primerjaj Vinkler 2020, 27–31). S teološko in eksistencialno povezavo med osebnim grehom in kaznijo se je Trubar sistema- tično ukvarjal v drugem delu Tiga Noviga testa- menta ene dolge predguvori (1557, poglavje XXX). Slednja obsega 196 strani, izšla je kot teološki eksegetični uvod v branje Tiga perviga dejla tiga Noviga testamenta (1557), v katerega knjižni blok je bila primarna tudi vezana. V tem delu je Trubar z dotlej v slovenskem jeziku nevideno jezikovno spretnostjo deformiral humanistični žanr prole- gomene tako, da je nastala prva slovenska znan- stvena razprava in tudi, kot je misliti, Trubarjevo najpomembnejše samostojno teološko delo. Tru- bar je sprejel definicijo Philippa Melanchthona v Loci theologici (ni jasno, katero od izdaj med 1521 in 1557 je Trubar uporabljal pri lastnem pisanju), po kateri si grešniki zaslužijo večni Božji srd in zato zapadejo večnemu trpljenju, po drugi strani naj bi kazni človeka odvrnile od greha, hkrati pa pričujejo za Božje bivanje; po kazni da bo človek spoznal, da je Bog (Rajhman 1986, 82). Trubar je greh umestil med dva pola, in si- cer v relaciji do (prestopanja) družbenih pravil, tj. zakonov, »postav«, predvsem pa ga je defi- niral kot nepripustno ravnanje posamičnika z lastno bogopodobnostjo, in temu more po Tru- barjevem slediti le en odziv: kazen, in to bolezen. Ta razmislek je slovenski reformator izpisal v Cerkovni ordningi (1564), in sicer v delu o ka- zualijah, kjer je svoje stanovske tovariše pouče- val o primernem postopanju pastorja ob obisku bolnika (Kako se imaio bolniki obyskati in trošta- ti) in tako programsko vtiskoval pojmovanje bo- lezni kot kazni za greh v vsakdanjo dušnopastir- sko prakso »cerkve slovenskega jezika« (Trubar 1564 v Vinkler 2005, 501–502): Inu potehmal ty bolniki se mogo sku- zi to pridigo inu skuzi te svete zacramente st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 10 0 potroštati, obtu en služabnik te cerqve, ka- dar on bo k animu bolniku poklycan, taku ima nerpoprei zamerkati inu izuprašati, koku tiga bolnika ričy stoye, ie li zastopen inu vučen v ti Božy bessedi, kai on nerveč toži, kai žaluie, kai nemu nerveč nadleži, te telesne bo- lezni oli ty grehi. Inu aku on nerveč čez to teles- no bolezan toži inu nekar čez nega grehe, taku ta pridigar ima nemu iz te bessede inu postave Božye, te nega grehe, ta serd inu to štraifin- go Božyo, katero ie Bug na te grehe polužil, izložiti, naprei šteti inu deržati, de ta bolnik nerpoprei te suie grehe, za katerih volo vse bolez- ni inu nadluge prydo, prov spozna [vsi poudar- ki J. V.] inu de na tu iz serca želi inu pegeruie gnade inu milosti Božye … Isti pogled – bolezen, tudi francoska, je ka- zen za zanikanje podobe Boga v sebi in lastnem ravnanju, bitju in nehanju, torej je kazen za greh – ohrani Trubar do konca svojega življenja, kajti najti ga je dosledno do njegovega zadnjega, toda posmrtno izdanega dela (1595) (Trubar 1595 v Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 213–214): Zakaj kateri nej od Buga, ta je od Hudiča, taku on ima svoje frančože [poudaril J. V.], žlize, vse paklenske štraiffinge inu nesreče nad sabo inu teh istih več, koker se njemu kei more voščiti. Se pa francoži, tokrat v nemškem zapisu, v Trubarjevem besedilnem svetu pojavijo še nekje, in sicer v tipu komunikacije, ki je od antike na- prej veljal za (pol)zasebnega – v pismih. Pisma Trubar Ivanu baronu Ungnadu, Ljubljana, 19. julija 1562 (Vrečko 2015, 137, 140): Alls gemelter Suetzits jm nechsten winter zu Vrach jn e. g. spies gewest, hat her Step- han on vnterlaß. vber jn geklagt, da. er ni- cht recht crobatisch khan, schreibe vnrecht, falsch vnd vnleßlich, darzu sei er krangkh, vol frantzosen [poudaril J. V.] …11 11 Ko je imenovani Cvečić prejšnjo zimo v Urachu bil v oskrbi vaše milosti, se je gospod Štefan nenehno pritoževal čezenj, da ne zna prav hrvaško, da piše slabo, z napakami in nečit- Trubar deželnemu oskrbniku in kranjskim odbornikom, oktober 1562 (Vrečko 2015, 148, 152): Zum dritten will der Consul nicht geste- en, daß er zu mir zu Vrach geredt hab, daß der Suetczits voller frannczosen sej [poudaril J. V.] vnnd daß er, der Consul, dem Suetczits nicht habe geschriben, daß er zu jme wider gen Vrach kommen soll etc. Nun jst wisen- dt dem herrn Anthonj, den zwaien vßkhok- hischen priestern, auch anndern zu Vrach, da. der Suetczits ain haimlichen wehetung gehabt, desswegen er nicht macht lanng an ainem ort still sitzen vnnd zu Reüttlingen er- cznej gesuecht; vnnd dis jar erst ist er jn His- terreich an frannczosen curiert worden [pou- daril J. V.] von ainem doctor, der jeczundt zu Sanct Veitt am Phlaumb wont.12 Navedka sta nastala v drugi polovici leta 1562, ko je konflikt med Trubarjem in Štefanom Konzulom v Bibličnem zavodu v Urachu dose- gel vrelišče. Le-to kar najindikativneje osvetljuje Trubarjeva izjava tajniku Hansa barona Ungna- da Philippu Guggerju (Elze 1897, 157): »Gospod Štefan se je do mene obnašal tako, da bi ga imel vzrok zabosti z nožem.« Spor je bil dolgotrajen in naj bi se začel s prepirom obeh hišnih gospa: jeseni 1561 je namreč Štefan Konzul svojo druži- no pripeljal v Urach, Trubar pa mu je v tamkaj- šnjem župnišču odstopil sobo. Tako sta druži- ni bivali v istem gospodinjstvu in gospe naj bi se nazadnje skregali zaradi otrok in kuhinje (Elze 1897, 331), misliti pa je, da v dobi, ko je franco- ska bolezen za vsakogar pomenila bolečo druž- beno stigmo, Trubarjeva »relata refero« morda ni bila prav dobra popotnica za morebitno na- ravnavo med poglavitnima goniloma uraškega ljivo, povrhu da je še bolan, okužen s francosko kugo [pou- daril J. V.]. 12 Tretjič: Konzul noče priznati, da mi je v Urachu govoril, da je Cvečić poln francozov [poudaril J. V.], in da Cvečiću ni- koli ni pisal, naj se vrne v Urah itd. Gospod Anton pa tudi oba uskoška duhovnika in drugi v Urachu so vedeli, da je Cvečić imel skrivno bolezen, zaradi katere ni mogel dolgo mirno sedeti na enem mestu, zato je tudi iskal zdravila v Reutlingenu. Šele letos se je v Istri zdravil zaradi francozov [poudaril J. V.] pri nekem zdravniku, ki sedaj biva na Reki. »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 10 1 zavoda. Za Konzulov ugled zagotovo ni moglo biti prav ugodno, da je bil v korespondenci prin- cipala uraš kega zavoda Trubarja označen kot tisti, ki naokoli raznaša tako zagatne reči, kot so bile Cvečićeve homatije z venerično bolez- nijo, zato ne čudi, da je zanikal svoje tovrstno komuniciranje. Naj je Trubarjevo ne prav taktno referiran- je Konzulovega nediskretnega pripovedovanja o Cvečićevih tegobah še dodatno prililo olja na ogenj spora med obema protagonistoma ali ne, sam konflikt – ta vsebinsko ni koreninil v zdrav- stvenem stanju tega ali onega, temveč je imel po- vod v Trubarjevem »viel falsch« o uraški gla- golski Novi zavezi (1562, 1563) in v Konzulovem diametralno različnem pogledu oz. oceni preva- jalske uspešnosti pri hrvaških knjigah uraškega zavoda – je v končni konsekvenci morda najbolj škodoval prav Trubarju. Julija 1563 je prvi slovenski evangeličanski škof dokončal Cerkovno ordningo, toda v Urachu se je knjiga zataknila ob številne spletke, zamere in slabo voljo, vse to pa je zadrževalo tisk (Aha- čič 2022, 236) in prihod knjige med bralce na Kranjskem. In slednje ni bilo nepomembno, kaj- ti Trubar je morda računal, da je čas poklonitve kranjskih deželnih stanov novemu deželnemu knezu Karlu kot naročen za versko-politični ma- never stanov po načelu uti possidetis, torej idea- len trenutek, da s predložitvijo evangeličanske- ga cerkvenega reda od katoliškega Habsburžana morda celo izsilijo morebitne verske koncesije za strukturirano in delujočo, toda pravno na ravni Reicha in dežele brez priziva nelegalno evange- ličansko cerkev z njenim prvim superintenden- tom Trubarjem (prim. Vinkler 2020, 112–115). Cerkveni red je tako v Ljubljano prispel prepoz- no: knez Karel je poklonitev absolviral aprila 1564 in stanovi tedaj pred »Njegovo knežjo mi- lost« niso položili ničesar versko in politično prevratnega, kar naj bi morda potrdil. Ko pa se je to konec poletja oz. na začetku jeseni istega leta s prihodom Cerkovne ordninge na Kranjsko ven- darle zgodilo, je bil politično ugodni trenutek že nepreklicna preteklost, deželni knez pa je od- ločno potegnil vse konsekvence, ki so pritikale Trubarjevemu posegu v deželnoknežje regalne pravice zastran izdaje tovrstno normativnih do- kumentov v pristojnosti deželnega oblastnika. In je avtorja prvega slovenskega cerkvenega reda nepreklicno izgnal iz Notranje Avstrije v »nig- dirdom«, na Nemško. Zaključek in možnosti za nadaljnje raziskovanje Imaginarij in idearij sifilisa v slovenski kultu- ri 16. stoletja nista pomembneje odstopala od sicer splošnega evropskega imaginarija francoske bolezni kot stigme, je pa motiv francožev eden od pomensko tvornih toposov, kajti igra vlogo gradnika argumentacije v ključnih teoloških be- sedilih slovenskega protestantskega slovstva 16. stoletja, preko katerih prenika v vsakodnevno dušnopastirsko – in torej: delovanjsko – prakso »cerkve slovenskega jezika« v Notranji Avstriji; kot topos je bil dovolj pomenonosen, da se pojav- lja v najpomembnejšem književnem delu sloven- skega jezika v 16. stoletju – v Dalmatinovi Bibli- ji (1584).13 Pričujoča študija je zavoljo formata razpra- ve v znanstvenem časopisu nujno omejena. Toda je vsaj zaris možnosti večplastne analize bese- dil slovenske književnosti 16. stoletja kot zgo- dovinskih virov in je umeščena med jezikovno filološko ter imagološko primerjalno analizo, li- terarno, kulturno, medicinsko, toda tudi vojaško in intelektualno zgodovino ter zgodovino vsak- danjika in migracij, in to ne le tistih, ki segajo do meja nekdanjih notranjeavstrijskih dežel, tem- več do tja, do koder posveti njihova pojasnjeval- na moč za osvetlitev slovenskega zgodovinskega mentalnega prostora 16. stoletja. Vprašanje nastanka evropskega imaginarija sifilisa bi raziskovalno zahtevalo simulacijo raz- voja vseevropske epidemije v letih 1495–1530. Za raziskovalno prepričljiv inter- in multidiscipli- narni odgovor na to vprašanje bi bilo utemeljeno uporabiti teorijo grafov in narediti matematični 13 Sir 19,2–3: »Vinu inu Shene prenorio te modre, inu ty, ka- teri ſe na Kurbe obeſsio, ty ratajo divji: inu sadobe moj- le, inu zhèrve tu je, Franzhoshe [poudaril J. V.], vuſhy, inu druge petlerſke bolesni« (Dalmatin 1584, II,160b). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 10 2 model z razcepnim diagramom, kako se je sifilis širil po evropskem kontinentu. Model bi upo- števal vsaj: (a) ohranjene zgodovinske pisne vire o številčnosti vojska, ki so bile okužene, in njihovo etnično sestavo (slednje omogoča oblikovanje ka- kovostne predpostavke, kam so se najemniki po koncu žolda utegnili vrniti), (b) relevantna zgo- dovinska poročila in arhološke raziskave, ki raz- krivajo, kdaj je sifilis napredoval v posamezne dele Evrope, (c) epidemiološke raziskave, ki pou- čujejo, kakšna je razvojna dinamika bolezni v ne- zaščiteni in s penicilinom nezdravljeni populaci- ji, (d) zgodovinske vire, ki poučujejo, kako hitro in kako daleč se je v zgodnjem novem veku običajno potovalo zavoljo ekonomske, vojne, verske ali iz- obrazbene migracije, ter (e) oceno rizičnega spol- nega vedenja z bojišča vračajočih se vojščakov in (f) številčnost prebivalstva vsaj v urbanih sre- diščih, ki so se nahajala na črti predpostavljenega itinerarija vračajočih se vojska domov (tj. ocena pogostnosti spolnih stikov na črti potovanja med Apeninskim polotokom in domačimi ognjišči, z upoštevanjem migracijskih odmikov od glavnega itinerarija, variacij in migracijskih zank posame- znih kontingentov Karlove vojske, ki so vojaško obrt nadaljevali na srednjeevropskih bojiščih). To pa spodbuja, morda celo izziva k resne- mu metodološkemu konceptualnemu premi- sleku, ki pri pisanju kulturne, in torej literarne, zgodovine 16. stoletja v slovenskem prostoru ni- kakor ni običajen: Ali ni vednostno utemeljeno, da se k pogledu, ki v središče zgodovinopisnega narativa postavlja prevladujočo dinamiko dobe, kot jo je mogoče rekonstruirati na podlagi zgo- dovinskih virov in ubesediti s pomočjo huma- nističnih eksegetičnih metod, redno vključuje tudi, kjer mogoče, naravoslovne metode podat- kovne analize in simulacije, morda v prihodnosti celo algoritme umetne inteligence. Kajti strojna analiza tekstnih virov zmore vzporedno in hkra- ti pregledati ter primerjati vse, kar je dostopno, torej nepopisno več in hitreje, kot so to sposobni najboljši človeški možgani, in četudi zmore stroj le seštevati (ničle in enice), pa more razkriti zavo- ljo človekove narave in njenih stvarnih omejitev doslej neopažene povezave – in tudi diskrepan- ce – med pojavnostmi v času in prostoru. Ter tako opozoriti na obstoj doslej še nezaznanih in/ ali neevidentiranih struktur in/ali njihovih rela- cij ter variacij v mentalnem obnebju preučevane- ga obdobja. Opomenjevalno, razlagalno in torej smislotvorno moč historiografa je tako mogoče s pomočjo digitalizacije – pogled na le-to celo v najmanj razgledanih glavah ne more biti več zre- duciran predvsem na ustvaritev digitalne kopije analognega zgodovinskega vira – krepko okrepi- ti in ji izostriti pogled. In tako morda videti da- lje, tudi kaj novega, drugače ali jasneje, zagotovo pa oprto na veliko večjo bazo primerjalnih ele- mentov, kot je bilo to moč v času zgolj analog- nega raziskovanja. Zakaj torej tega ne bi počeli redno in ob vsakem novem raziskovalnem vpra- šanju kvalitetneje? Viri in literatura Abulafia, D., ur. 1995. The French Descent into Renaissance Italy, 1994–95: Antecedents and Effects. London: Routledge. Acton, W. 2006. Prostitution Considered in Its Moral, Social and Sanitary Aspects. London: Routledge. Ahačič, K. 2022. »Uraški biblijski zavod: Trubarjeva pot od navdušenja do razočaranja in njegov odnos do hrvaških tiskov.« V Slovenski jezik in književnost med kulturami, uredila M. Šekli in L. Rezoničnik, 225–238. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. Anderson, T., C. Arcini, S. Anda, A. Tangerud in G. Robertsen. 1986. »Suspected Endemic Syphilis (Treponarid) in Sixteenth-Century Norway.« Medical History 30 (3): 341–350. Aretino, P. 1992. Rozpravy o mravech hříšných kurtizán. Praga: Odeon. Arrizabalaga, J. 1987. »De morbo gallico cum aliis: Another Incunabular Edition of Gaspar Torrella’s Tractatus cum consiliis contra pudendagram seu morbum gallicum (1497).« La Bibliofilía 89 (2): 145–157. »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 10 3 Bento Loyens, M. M. 2022. Morbus Gallicus and Social Stigma through the Ages: Evidence in Paintings and Sculptures. Porto: Instituto Ciências Biomédicas Abel Salazar. Berlioz, H. 1954. Paměti. Praga: Státní nakladatelství krásne literatury, hudby a umění. Boehrer, B. T. 1990. »Early Modern Syphilis.« Journal of the History of Sexuality 1 (2): 197–214. Cellini, B. 1910. The Autobiography of Benvenuto Cellini. New York: Reynolds. Dalmatin, J. 1584. Biblia, tu ie vse Svetu pismu Stariga inu Noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Iuria Dalmatina. Wittemberg: Hans Kraffts Erben. Davis, S., H. Mendes Baiao, G. Pilard in M. Smith. 2021. Œuvres complètes de Voltaire 146. Poésies attribuées à Voltaire. Oxford: University of Oxford. Díaz de Isla, R. 1539. Tractado cõtra el mal serpentino, que vulgarmente en España es llamado bubas. Sevila: Domenico de Robertis. Dürer, A. 1971. Albrecht Dürer 1471 bis 1528: das gesamte graphische Werk. Zv. 2, Druckgraphik. München: Rogner and Bernhard. Eco, U., ur. 2008. Zgodovina grdega. Prevedli M. Novak idr. Ljubljana: Modrijan. Elze, T. 1897. Primus Trubers Briefe. Tübingen: Literarische Verein. Fernández Oviedo y Valdés, G. 1552. Historia general y natural de las Indias. Zaragoza: Juan Cromberger. Finucci, V. 2015. The Prince’s Body: Vincenzo Gonzaga and Renaissance Medicine. Cambridge, MA: Harvard University Press. Fracastoro, G. 1939. Trattato inedito in prosa di Gerolamo Fracastoro sulla sifilide. Verona: La tipografica veronese. Frank, M., in I. Frank. 1918. »Gasparo Tagliacozzi and His Contribution to Rhinoplasty.« Annals of Otology, Rhinology and Laryngology 27 (2): 504–527. Garnett, G. P., S. O. Aral, D. V. Hoyle, W. Cates Jr. in R. M. Anderson. 1997. »The Natural History of Syphilis: Implications for the Transmission Dynamics and Control of Infection.« Sexually Transmitted Diseases 24 (4): 185– 200. Gilman, S. L. 1998. Creating Beauty to Cure the Soul: Race and Psychology in the Shaping Aesthetic Surgery. Durham, NC: Duke University Press. Giucciardini, F. 2018. Storia d’Italia. Torino: Einaudi. Grdina, I. 2023. »Bolezen Josipa Ipavca in Princesa Vrtoglavka.« V Josip Ipavec in njegov svet, uredila F. Križnar in I. Grdina, 55–74. Koper: Založba Univeze na Primorskem. Grimm, J., in W. Grimm. 2024. Deutsches Wörterbuch. Trier: Kompetenzzentrum - Trier Center for Digital Humanities. https://woerterbuchnetz.de/?sigle=DWB &lemid=F08003. Grünpeck, J. 1497. Ein hubscher Tractat von dem Ursprung des Bösen Franzos. Nürnberg: Caspar Hochfelder. Hamilton, D. 2012. A History of Organ Transplantation: Ancient Legends to Modern Practise. Pittsburgh, PA: University of Pittsburgh Press. Helfferich, T., ur. 2009. The Thirty Years War: A Documentary History. Cambridge, IN: Hackett. Holcomb, R. C. 1937. Who Gave the World Syphilis? The Haitian Myth. New York: Froben. Ipavic, J. 1912a. »Izjava.« Narodni list, 4. januar. Ipavic, J. 1912b. »Izjava.« Narodni list, 11. januar. Jackson, P. 2001. »Medieval Christendom’s Encounter with the Alien.« Historical Research 74 (186): 347–369. st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 10 4 Krajnc-Vrečko, F., ur. 2003. Zbrana dela Primoža Trubarja 2. Ljubljana: Rokus. Legan Ravnikar, A., idr., ur. 2024. »Frančoži.« V Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja 2023. Fran. https://fran.si/ext /SSKJ16/frančoži. Lewinsohn, R. 1961. Zgodovina seksualnosti. Prevedel H. G. Ljubljana: Cankarjeva založba. Lipič, F. V. 2003. Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane. Uredila Z. Zupanič Slavec, prevedla M. Kočevar. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije. Lipič, F. V. 2005. Osnovne značilnosti dipsobiostatike - zlorabe alkohola oziroma na podlagi zdravniškega opazovanja nastala politično-statistična predstevitev njenih posledic, ki se odražajo na prebivalstvu in življenjski dobi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Luther, M. 1996. »Eine Predigt, daß man Kinder zur Schule halten solle.« V Luthers Werke, Weimarer Ausgabe 7, uredil D. Martin. Digitale Bibliothek Band 63. Berlin: Directmedia. CD-ROM. Macdonald, H. B. l. »Berlioz, (Louise-) Hector.« V The New Grove Dictionary Music and Musicians. Samostoječa verzija. Mal, J. 1993. Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba. Megiser, H. 1592. Dictionarium quatuor linguarum: videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae, ... et Italicae. Gradec: Johann Faber. Megiser, H. 1603. Thesaurus polyglottus, vel dictionarium multilingue: ex quadringentis circiter tam veteris, quam novi ... orbis nationum linguis, dialectis, idiomatibus et idiotismis constans. Frankfurt ob Majni. O’Shea, J. G. 1990. »‘Two Minutes with Venus, Two Years with Mercury’: Mercury as an Antisyphilitic Chemotherapeutic Agent.« Journal of the Royal Society of Medicine 83 (6): 392–395. Oechsli, W. 1922. History of Switzerland 1499–1914. London: Cambridge University Press. Pesapane, F., S. Marcelli in G. Nazzaro. 2015. »Hieronymii Fracastorii: The Italian Scientist Who Described the ‘French disease’.« Anais Brasileiros de Dermatologia 90 (5): 684–686. Peters, J. 1993. Ein Söldnerleben im Dreißigjährigen Krieg: Eine Quelle zur Sozialgeschichte. Berlin: Akademie. Rajhman, J. 1986. Trubarjeva Ena dolga predguvor. Ljubljana: Cankarjeva založba. Savinetskaya, I. 2016. »The Politics and Poetics of Morbus Gallicus in the German Lands (1495–1520).« Doktorska disertacija, Central European University. Schedel, H. 2001. Chronicle of the World: The Complete and Annotated Nuremberg Chronicle of 1493. Prevedel G. Alt. Köln in New York: Taschen. Schwab, A. 1928. »Ipavci in jaz.« Zbori, Glasbno književna priloga, 1. oktober. Science Museum. 2023. »The History of Syphilis Part One: Cause and Symptoms.« 1. november. https:// www.sciencemuseum.org.uk/objects-and -stories/history-syphilis-part-1. Shaw, C. 2001. Julius II.: papež bojovník. Praga: Paseka. Sournia, J.-C., J. Poulet in M. Martiny, ur. 1981. Illustrierte Geschichte der Medizin. 4. izd. Salzburg: Andreas and Andreas.  Steber, B. (1497/1498). A malafranczos morbo Gallorum praeservatio ac cura. Dunaj: Winterburger. Stein, C. 2016. Negotiating the French Pox in Early Modern Germany. London: Routledge. Sudhoff, K. 1912. Aus der Frühgeschichte der Syphilis; Handschriften- und Inkunabelstudien, epidemiologische Untersuchung und kritische Gänge. Leipzig: Ambrosius Barth. Svetopisemska družba Slovenije. 1996. Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 10 5 standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. Tagliacozzi, G. 1597. Gasparis Taliacotii Bononiensis, Philosophi Et Medici Praeclarissimi; Theoricam ordinariam, & Anatomen in Gymnasio Bononiensi publice profitentis: de Curtorum Chirurgia per insitionem Libri Dvo. Benetke: Bindonus. Tampa, M., I. Sarbu, C. Matei, V. Benea in S. R. Georgescu. 2014. »Brief History of Syphilis.« Journal of Medicine and Life 7 (1): 4–10. Thielmann, J. 2022. Disease and Society in Premodern England. London: Routledge. Tognotti, E. 2009. »The Rise and Fall of Syphilis in Renaissance Europe.« Journal of Medical Humanities 30 (2): 99–113. Trubar, P. 1564. Cerkovna ordninga. Urach: Hans Ungnad. Trubar, P. 1574. Ta celi catehismus, eni psalmi. Tübingen: Georg Gruppenbach. Trubar, P. 1575. Catehismus z dveima izlagama. Tübingen: Georg Gruppenbach. Trubar, P. 1577. Noviga testamenta pusledni deil. Tübingen: Georg Gruppenbach. Trubar, P. 1595. Hišna postila d. Martina Lutheria. Tübingen: Georg Gruppenbach. Ulsen, D. 1496. In epidemicam scabiem vaticinum. Nürnberg: Wagner. Vargová, L., K. Vymazalová in L. Horáčková. 2019. »A Brief History of Syphilis in the Czech Lands.« Archaeological and Anthropological Sciences 11 (2): 521–530. Vinkler, J., ur. 2005. Zbrana dela Primoža Trubarja 3: Primož Trubar, Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske (1562), Cerkovna ordninga (1564), Ta slovenski kolendar, kir vselei terpi (1557, 1582). Ljubljana: Rokus in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Vinkler, J. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Vinkler, J., M. Šetinc in B. Javornik, ur. 2015. Zbrana dela Primoža Trubarja 9: Primož Trubar, Hišna postila (1595). Ljubljana: Pedagoški inštitut. Vrečko, E., ur. 2011. Zbrana dela Primoža Trubarja 11: Primož Trubar, Nemški spisi (1550–1581). Ljubljana: Pedagoški inštitut. Vrečko, E., in F. Krajnc-Vrečko, ur. 2015. Zbrana dela Primoža Trubarja 10: pisma. Ljubljana: Pedagoški inštitut. World Health Organization. B. l. »Yaws (Endemic Treponematoses).« https:// www.who.int/health-topics/yaws Zupanič Slavec, Z. 2001. Endemski sifilis: škrljevska bolezen na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije. Zupanič Slavec, Z. 2023. »Dr. Josip Ipavec, zdravnik in bolnik.« V Josip Ipavec in njegov svet, uredila F. Križnar in I. Grdina, 81–86. Koper: Založba Univeze na Primorskem. Žnidaršič Golec, L. 2009. »Trubarjeva Cerkovna ordninga, med želenim in živetim.« V Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času, uredil S. Jerše, 224–242. Ljubljana: Slovenska matica. Povzetek Naravoslovne znanosti izvor sifilisa razlagajo s tremi hi- potezami. To so: (a) hipoteza o predkolumbovskem iz- voru, (b) hipoteza o kolumbovskem izvoru in (c) hipo- teza o splošni planetarni razširjenosti sifilisa. Današnje stanje raziskav na področju paleontologije in filogene- tike kaže, da je v Evropi endemski sifilis, ki se ni prena- šal s spolnimi stiki, obstajal že pred vrnitvijo Kolumba iz Amerike, so pa pomorščakovi mornarji v Evropo pri- nesli sporadično, spolno prenosljivo obliko sifilisa. Za točko izbruha vseevropske epidemije sifilisa velja vo- jaška intervencija francoskega kralja Karla VIII. v Itali- ji (1494–1495), pomemben robni pogoj za hitro širjenje bolezni po evropskem kontinentu pa je bila prevladujo­ st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 10 6 ča strukturna dinamika dolgotrajnega, tudi večletnega potovanja, tj. migracij vojakov – in torej stikov okuženih z zdravo populacijo. Sifilis je bil v okcitanski kulturi bolezen, ki je do srede 20. stoletja nosila s seboj danes komaj predstavljivo osebno družbeno stigmo za bolnika. Stigma, ki je pre- čila vse družbeno stanovske bariere, je bila v zgodnjem novem veku začlenjena v idearij in imaginarij, kjer je bila bolezen – zlasti, ako je bila vidna kot fizična poškodo- vanost, tj. pohaba, iznakaženost, zabrazgotinjenost, to- rej vidni odklon od običajne, zdrave podobe človeka, za katerega je veljalo, da je »ustvarjen po Božji podobi« – razumljena kot flagitium Dei, kot razvidna kazen Vseviš- njega za posamičnikovo delovanjsko neskladje, in tako osebni greh zoper »večni red stvari«, torej kot brezpri- zivni odziv Nebes zoper človekov upor zoper Božjo (do)končno avtoriteto. Zgodnji novi vek je vnanjo te- lesno izmaličenost zaradi bolezni (bakterijska okužba s streptococcus pygones, impetigo, nekrotizirajoči fasciitis, si- filis, koze ...), poškodb, pridobljenih v nasilnih spopadih (napad, dvoboj, vojna, izmaličenje vojnih ujetnikov), in zaradi kazni, s katero je oblast trajno zaznamovala ob- sojene tatove in prešuštnike (odrezanje udov, npr. nosu), štel za izkaz božanske pravice, ki napake duše kaznuje tako, da poškoduje telo. V slovenskem knjižnem jeziku in književnosti 16. stoletja se izraz za sifilis najpogosteje pojavlja v obli- ki množinskega samostalnika moškega spola, in sicer v podobah frančoži ali francoži v pomenu nalezljive spol- ne bolezni ali metonimičnega – totum per parte – poime- novanja sekundarnega stadija le-te, tj. gnojnih bul. Poja- vitve je najti v šestih knjižnih delih, in sicer v Katekizmu z dveima izlagama (Trubar 1575), Noviga testamenta pusled nim deilu (Trubar 1577), Bibliji (Dalmatin 1584), v Dictio­ narium quatuor linguarum (Megiser 1592), Hišni posti­ li (Trubar 1595) in v Thesaurus Polyglottus (Megiser 1603). Frekvenca pojavitev samostalnika je deset. V dveh de- lih in treh pojavitvah – v Cerkovni ordningi (Trubar 1564) in Tem celem catechismu (Trubar 1574) – je najti pridev- nik frančožen ali francožen. Etimologija slovenskega izra- za kaže na prenos iz nemškega die Franzosen, kar potrju- je tudi analiza Megiserjevega in Hipolitovega slovarja. Vpogled v idearij in imaginarij sifilisa v slovenski kulturi 16. stoletja v poglavitni meri omogoča analiza del Primo- ža Trubarja, kajti le-tam je frekvenca pojavitev sloven- skega poimenovanja za sifilis – francoži/frančoži – največ- ja, konteksti pojavitve pa semantično najbolj raznoliki. Primož Trubar poimenovanja francož ni rabil le kot označevalca za spolno bolezen, temveč tudi kot metaforo za nekaj najslabšega, najtežjega in najodvratnejšega, kar se more kristijanu v tosvetnem življenju prigoditi, kajti fran- coska bolezen je v njegovih besedil kontekstualno pos- tavljena na semantično isto raven kot uboštvo, sramota, druga gorja in nesreče, težko umiranje in celo smrt. Tru- bar lues kot bolezen postavlja tudi v stabilno semantič- no vzročno-posledično zvezo med nedobrim življenjem kristjana, tj. vztrajanjem v grehu, ter boleznijo kot kaz- nijo Vsemogočnega za trmoglavost v grešenju; ne kuga, temveč venerična bolezen je rabljena kot nadpomenka za Božjo kazen za grehe. S teološko in eksistencialno pove- zavo med osebnim grehom ter kaznijo se je Trubar siste- matično ukvarjal v drugem delu Tiga noviga testamenta ene dolge predguvori (1557, poglavje XXX) in tam sprejel defini- cijo Philippa Melanchthona v Loci theologici, po kateri si grešniki zaslužijo večni Božji srd in zato zapadejo večne- mu trpljenju, po drugi strani pa naj bi kazni človeka odvr- nile od greha, hkrati pa pričujejo za Božje bivanje. Trubar je greh umestil med dva pola, in sicer v rela- ciji do (prestopanja) družbenih pravil, tj. zakonov, »pos- tav«, predvsem pa ga je definiral kot nepripustno rav- nanje posamičnika z lastno bogopodobnostjo, in temu more po Trubarjevem slediti le en odziv: kazen, in to bo- lezen. Tak pogled – bolezen, tudi sifilis, je kazen za zani- kanje podobe Boga v sebi in lastnem ravnanju ter bitju, torej je kazen za greh – Trubar ohrani do konca svojega življenja, kajti najti ga je dosledno do njegovega zadnje- ga, posmrtno izdanega dela (1595). Summary Three hypotheses are used in the natural sciences to ex- plain the genesis of syphilis. These are: (a) the hypothe- sis of pre-Columbian origin; (b) the hypothesis of Co- lumbian origin; and (c) the hypothesis of the universal planetary distribution of syphilis. Current research in the fields of palaeontology and phylogenetics indicates that endemic syphilis, which was not sexually transmit- ted, existed in Europe prior to Columbus' return from America. However, it was the sailors who introduced a sporadic, sexually transmitted form of syphilis to Eu- rope. The pan-European syphilis epidemic is believed to have originated from the military intervention of the »T a , k i n i o d B o g a , j e o d H u d ič a , i n im a t a k o s v o je f r a n c o z e ... « 10 7 French king Charles VIII in Italy (1494-1495). The rap- id spread of the disease across Europe was facilitated by the prevailing structural dynamics of long-term, even multi-year, travel, specifically the migration of soldiers. This resulted in contact between infected individuals and the healthy population.  In Occitan culture, syphilis was a disease that, un- til the mid-twentieth century, carried a significant social stigma for the patient, which is difficult to comprehend in today's society. In the early modern era, the stigma was prevalent across all social classes and was deeply in- grained in the ideology and imagination of society. This was particularly true when the disease was perceived as a physical injury, such as mutilation, disfigurement, or scarring, which deviated visibly from the normal and healthy image of a person. Such deviations were consid- ered a flagitium Dei, a visible punishment from a high- er power for an individual's failure to meet societal ex- pectations. Consequently, the deviations were seen as a personal sin against the eternal order of things and as an irrevocable response from heaven to humanity's rebel- lion against God's ultimate authority. In the early mod- ern age, physical mutilation caused by diseases such as Streptococcus pyogenes infection, impetigo, necrotiz- ing fasciitis, syphilis, and smallpox, as well as injuries from violent conflicts such as attacks, duels, and war, and punishments inflicted by authorities on convicted thieves and adulterers (such as cutting off limbs or the nose), were seen as a form of divine justice. These acts were believed to be punishments for the sins of the soul, resulting in harm to the body. In sixteenth century Slovene language and litera- ture, the term ‘syphilis’, commonly referred to as frančoži or francoži, appeared as a masculine plural noun. It de- noted an infectious venereal disease or, more specifical- ly, the secondary stage of the disease (sores), using a met- onymic totum per parte designation. Occurrences can be found in six books, specifically the Catechismus z dvei­ ma izlagama (Trubar 1575), Tiga Noviga testamenta pusled­ ni deil (Trubar 1577), the Bible (Dalmatin 1584), the Dic­ tionarium quatuor linguarum (Megiser 1592), House Postil (Trubar 1595), and Thesaurus Polyglottus (Megiser 1603). The noun occurs 10 times. The adjective ‘francožen’ or ‘frančožen’ is found in two works and appears three times. These texts are Cerkovna ordninga (Trubar 1564) and Ta celi catechismus (Trubar 1574). The origin of the Slovenian term suggests a borrowing from the German phrase ‘die Franzosen’, a fact that is further supported by the examination of Megiser's and Hippolytus' diction- aries. An examination of the works of Primož Trubar allows us to gain a deep understanding of the concepts and representations of syphilis in sixteenth-century Slo- venian culture. The reason for this is that the number of instances of the Slovene term for syphilis - francoži/fran­ coži - is highest in these texts, and the occurrences cover a wide range of semantic situations. Primož Trubar employed the term ‘French dis- ease’ not only to denote a sexually transmitted disease, but also as a metaphor for the most severe, challenging, and repugnant experiences that a Christian can encoun- ter in their earthly existence. Trubar contextualises the concept of French disease alongside poverty, shame, other misfortunes, disasters, agonising demise, and even death, placing them all on the same semantic level with- in his texts. Trubar establishes a clear cause-and-effect connection between the sinful behaviour of Christians, specifically their persistence in sin, and the occurrence of illness as a divine punishment. In this context, venere- al disease is metaphorically employed to represent God's retribution for transgressions, rather than the plague. In the second part of the Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor (1557, chapter XXX), Trubar methodically ad- dressed the theological relationship between personal sin and punishment. He endorsed Philipp Melanchthon's definition from loci theologici, which states that sinners deserve God's eternal wrath and consequently endure eternal suffering. Conversely, the punishments are in- tended to discourage humans from committing sins and simultaneously serve as evidence of God's existence. Trubar positioned sin between two pillars, specifically in connection to the violation of societal regulations, spe- cifically laws, and primarily, he characterised it as the im- proper conduct of an individual asserting their own di- vine qualities. According to Trubar, there is only one appropriate reaction to this: punishment. Trubar main- tained the belief that illness, including syphilis, is a pun- ishment for ignoring one's own divine nature. This posi- tion was upheld by him until his death and can be seen consistently in his final work, which was published post- humously in 1595. 10 9 © aut hor/aut horsht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.12(1)109-126 Indigenous and European Policies and Strategies for Combatting Asante Trypanosomiasis during the Colonial Period Domorodne in evropske politike ter strategije za boj proti asantski tripanosomiazi v kolonialnem obdobju Samuel Adu-Gyamfi Department of History and Political Studies, Kwame Nkrumah University of Science and Technology, Kumase-Ghana mcgyamfi@yahoo.com Ali Yakubu Nyaaba Department of History and Political Studies, Kwame Nkrumah University of Science and Technology, Kumase-Ghana Edward Brenya Department of History and Political Studies, Kwame Nkrumah University of Science and Technology, Kumase-Ghana Phinehas Asiamah Department of History, Eastern Illinois University, USA Abstract The presence of trypanosomiasis in Asante was not well known until the 1900s. The people of Asante believed that the presence of the disease was attributed to a spiritual cause. However, the impact of the disease on the human population and on economic activities prompted the colonial administration to take swift actions against its spread. Using information from archival sources, the study provides de- tailed information on the history of trypanosomiasis in Asante, the nature of its spread, and strategies employed by both the colonial administration and the indigenous population to combat it. Keywords: trypanosomiasis, Asante, colonial administration, strategies, policies, Gold Coast Izvleček Prisotnost tripanosomiaze v Asanteju ni bila dobro poznana do 20. stoletja. Ljudje v Asanteju so verje- li, da je bila bolezen posledica duhovnih vzrokov. Vendar je vpliv bolezni na človeško populacijo in go- spodarske dejavnosti spodbudil kolonialno upravo, da je hitro ukrepala proti njenemu širjenju. Na pod- lagi podatkov iz arhivskih virov raziskava ponuja podrobne informacije o zgodovini tripanosomiaze v Asanteju, naravi njenega širjenja ter strategijah, ki sta jih uporabila tako kolonialna uprava kot avtohto- no prebivalstvo za boj proti bolezni. Ključne besede: tripanosomiaza, Asante, kolonialna uprava, strategije, politike, Zlata obala Introduction The major diseases which have infected the people of Ghana include trypanoso-miasis, cerebrospinal meningitis, influen- za, smallpox, and onchocerciasis among others. Trypanosomiasis has played a very deadly role in human society since ancient times; research in- dicates that the disease existed 100 million years ago. African trypanosomiasis is an infectious dis- ease caused by T. congolense that affects humans and animals of similar aetiology and epidemiolo- gy (Steverding and Huzcynski 2017). Trypanoso- miasis involves various trypanosomes.1 It appears in different forms and is affectively different 1 African trypanosomes cause human African trypano- somiasis and animal African trypanosomiasis. They are transmitted by tsetse flies in sub-Saharan Africa (Cayala et al. 2019) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 110 in the epidemiological and ecological process, which makes it difficult to pin it down (Dietmar 2008). The earliest report on human trypanoso- miasis can be traced to the Arabic historians who described the death of King Diatta II, sultan of Mali, in 1373 (Steverding 2008). Nash (1969) and Brun et al. (2010) have reported that trypanoso- miasis as an epidemic disease ravaged the con- tinent in three different periods. The first was from 1896 to 1906, which killed over 800,000 people. The second phase of the epidemic was from the 1920s to the late ’40s, which prompt- ed the colonial administration to invest in vector control and spraying programmes. The effective- ness of these aggressive actions reflected positive- ly in the 1960s (Brun et al. 2010). The third pe- riod was from the beginning of the 1990s. The emergence of trypanosomiasis in the 1990s was as a result of the collapse of surveillance and con- trol activities in most endemic countries. This was often exacerbated by civil warfare (Brun et al. 2010). In several respects, there has been con- tinuous controversy about how to control the disease of trypanosomiasis, and this has caused a great constraint in economic development on the continent of Africa. Coker et al. (2011), and Zins- stag et al. (2011), among others, have argued that trypanosomiasis is an ideal candidate for what some have called a ‘One Health’ approach, espe- cially given the interaction of humans, animals and eco-systems. The rate of infection and dis- tribution is largely and widely based on the dif- ferent fly vectors that are highly dependent on a particular habitat for their survival. Indeed, eco- logical and land-use change has a major impact on the population, including associated disease risk (Zinsstag et al. 2011). In addition, the Scottish missionary Da- vid Livingstone (1813–1875) is credited to be the first to discover the nagama trypanosome in East Africa. He suggested that it is caused by the bite of the tsetse fly (Steverding 2008). In 1852, he re- ported the occurrence of the disease in the val- leys of the Limpopo and Zambesi rivers as well as the banks of the lake of Nyasa and Tangyay- ika, from which all cattle he carried died after they had been bitten by tsetse flies. However, some scholars are of the view that animal tryp- anosomiasis (Nagana) was predominant in East Africa long before the nineteenth century. This is due to the fact that pastoralism existed in the region centuries earlier (Nash 1969). For exam- ple, archaeological evidence has proven that pas- toralism existed in East Africa before the fif- teenth century (Smith 1992). Concerning East Africa, Graboyes (2010) reported that the term ‘sleeping sickness’ is used to refer to two distinct forms of human trypa- nosomiasis. The first is trypanosoma brucei rho- desiense, which is the form that occurs across parts of Eastern and Southern Africa. TB rho- desiense is transmitted by tsetse flies that live in woodland regions. Graboyes (2010) further ar- gues that it is particularly acute, typically killing infected individuals in a matter of weeks. This strain is in contrast to the other forms of sleeping sickness that affect parts of Central and West- ern Africa. In particular, that strain (TB gambi- ense) is transmitted by tsetse flies that reside near water sources, and represents a more chronic dis- order. Moreover, it is noted that people who are infected with TB gambiense have been known to live for years after being bitten by an infect- ed tsetse fly. However, the ultimate outcome of both forms of sleeping sickness is death (Graboy- es 2010, 2). Making inferences from the above, trypano- somiasis might have existed long before Living- stone’s discovery. However, it was in the 1900s when former research on the disease came to light. In 1901, the first unequivocal observation of trypanosomiasis in human blood was made by the British colonial surgeon Robert Michael Ford when he examined a steamboat Captain in Gambia. It was the English physician, Joseph Er- erett Dutton, who identified them as trypano- somes a few months later and also proposed in 1902 the species name trypanosoma gambiense (T.B Gambiense). In 1903, Castelli and Bruce discovered trypanosomes as the causative agent of the disease and the tsetse fly was seen as the main vector (Coghe 2017). In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 111 These developments were possible part- ly as a result of the nineteenth century medi- cal revolution, which basically dealt with inves- tigations into scientific causes of diseases (King 1960). These developments changed the sleeping sickness therapy and its associated theories that had thus far proven ineffective (Coghe 2017). In contrast, Ford’s (1971) study of the tsetse fly problem in Africa argued that wider develop- ments or progress was the answer to the tsetse fly question, while not overlooking the fact that pre-colonial indigenous systems were also high- ly effective. This was partly due to the fact that trypanosomiasis had long existed on the conti- nent and hence, the indigenous population had developed traditional strategies to combat the disease. Similarly, in an article “Trypanosomi- asis Control in African History: An Evaded is- sue”, Giblin (1990) referred to Ford concerning the fact that pre-colonial African societies suc- cessfully co-existed with trypanosomiasis. Ford (1971) has again lamented that the early coloni- al epidemics of trypanosomiasis was a direct re- sult of changing ecological dynamics influenced by colonial conquest as well as the pattern of re- covery following the rinderpest (infectious viral disease of cattle). However, in their research “A Historical Review of Diseases and Disease Pre- vention in the Gold Coast; A Focus on Asante”, Adu-Gyamfi and Donkoh argued that trypano- somiasis existed in sub-Saharan Africa long be- fore 1903. However, when the vector was identi- fied in Asante, they raised arguments concerning the limited knowledge of the local population concerning the disease. This resulted in sever- al fatalities within the period until 1905 when a survey research was done to ascertain the cause of the outbreak. Following a series of research committees and scientific surveys, the vectors and the caus- ative agents were recognized and this was fol- lowed by practical measures that were put in place to combat the disease. These included the use of the first arsenical compounds to treat the disease, resettlement of the exposed popu- lation, an attempt to eliminate wild game ani- mals as hosts of tsetse and trypanosomes and ex- tensive bush clearing (Adu-Gyamfi and Donkoh 2013). Preventive measures that were implement- ed within the period include eradicating the tsetse fly in certain areas, most notably the de- struction of their habitat. Again, another strat- egy employed within the period was the reloca- tion of people. Often, it was the relocation of the entire population or a whole village from tsetse fly zones (Coghe 2017). Notwithstanding the ex- isting research on trypanosomiasis, the African population attributed the disease to supernat- ural causes (Cunningham et al. 2016). To em- phasize, the indigenous population attributed the scourge of the disease to the offences the lo- cal population had committed against the gods. Sometimes it was also attributed to a purport- ed misdemeanour they had committed against their ancestors. This was due to the fact that the Asante, explained diseases within the social con- text of health hence, the social causation ele- ment suffices as the cause for such explanations. The above discourse also proves that the trypa- nosomiasis question has persisted over a centu- ry and cannot be defined or attributed to a re- cent phenomenon. Adu Gyamfi (2010) and Adu-Gyamfi, Osei- Wusu, and Owusu Ansah (2013) paid attention to broader studies which captured aspects of the fight against trypanosomiasis in Ghana. Gri- schow (2006) also did some general studies on trypanosomiasis in Ghana. The above notwith- standing, there is still the need to re-interrogate the nature of the disease and the type of indig- enous responses that came from Asante. In par- ticular, within the twentieth century, the nature of the relationship between the British Coloni- al Administration and Asante traditional au- thority, as well as the effort of the indigenous population to prevent and combat the trypa- nosomiasis scourge, has not been fully explicat- ed. This needs further interpretation especially within the framework of the impact of ill health on the socio-economic space of the people of Ghana and Asante in particular. The current contribution is guided by the following ques- st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 112 tions: What led to the outbreak of trypanosomi- asis in Asante? How did the Native Authority or traditional leadership, together with indige- nous practitioners, deal with the disease? How did British colonial policies and the adminis- tration in particular collaborate and co-oper- ate with the indigenous people to combat the disease? What were the post-colonial strategies that were put in place to prevent and combat the disease within the socio-economic spaces of Ghana and Asante in particular? Among other things, the objectives of this study include the following: to bring to light the origin of trypa- nosomiasis in Asante and to highlight the roles played by the existing traditional institutions and practitioners to curb the spread of the dis- ease, and finally, to highlight the collaborative efforts of th e colonial administration and the traditional authority within Asante to combat trypanosomiasis. Methodically, this study is based on a quali- tative approach. Information from both primary and secondary sources were used to supplement the research. Primary sources were gathered from the Public Records and Archive Administration Department both at the Regional (Kumase) and National level (Accra) as well the Manhyia Pal- ace archives in Kumase. The data gathered sup- ported the discussion concerning trypanoso- miasis in Asante and its associated policies in combatting the spread of the disease. Howev- er, data was also gleaned from internet sources. These books and articles provided useful infor- mation for the study. The data from both the pri- mary and secondary sources have been analysed and presented thematically to reflect the histo- ry of trypanosomiasis in Asante within the co- lonial period and how the same is relevant in the twenty-first century. Discussions The discussions hereunder are captured under the following themes: trypanosomiasis in As- ante from 1900 to 1957, colonial strategies and collaboration with the indigenous people in combatting the Asante trypanosomiasis, and the conclusion of the study, which highlights the key issues arising from the discussions of the find- ings from the data sources. Trypanosomiasis in Asante (1900–1957) By 1903, the case and vector of human trypanoso- miasis, which is also known as sleeping sickness, was known. Though the disease is an ancient one, since the nineteenth and twentieth centuries, its basic behaviour has been the same (PRAAD Kumase MAG1/1/4 Kumase Public Health Board Gold Coast Colony, Estimates of revenue and Expenditure, 1927–1928). The late discovery of the disease in Asante can be attributed to the fact that the disease was not endemic in the terri- tory. A letter from the chief commissioner to the governor on the general health condition in As- ante reported that investigation by the medical authorities showed that there was a considerably greater spread of sleeping sickness in the coun- try before it was recognized by the local popu- lation. In areas where the disease was endemic, natives recognized the symptoms. Reference can be made to the northern territories where na- tives in places like Wenchi, Yeji, and Kintam- po had considerable knowledge about the insect and the type of disease it caused (PRAAD, Ku- mase, ARG 1/14/16, Captain Beal’s Report on losses Amongst Cattle Brought to the Coast Al- leged to be due to Trypanosomiasis, 1926). Un- like Gambia, Uganda, and Nigeria, the disease was minimal in the Gold Coast and in Asante in particular, compared to the other colonies, ac- cording to Dr Marshall. The tsetse fauna in the Gold Coast and the other colonies were differ- ent. Elaborating on this he argued that, most of the flies’ habitats in East Africa were dominated by Glossina morsitans2 which carries the trypa- nosomes that are deadly in animals. However, in 2 Glossina morsitan is a tsetse group species which do not live in the wettest areas, but are present throughout much of the Savannah. Their distribution appears to be limited in cold regions like South Africa, Zambia, and Botswana and the hot dry season in the North [north?] of West and Cen- tral Africa (Encyclopaedia Britannica n.d.a) In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 113 the case of Asante, Glossina palpalis3, Glossina fusca4 and Glossina tachinoides were the most common species of the tsetse fly and the trypa- nosomes carried by these insects were less viru- lent in animals. This is in line with contempo- rary scholarship in physiology, parasitology and medicine. Letch (1984) argued that Glossina pal- palis has a long term effect on an infected per- son; for this reason, he called it an ineffective trypanosome. Inferring from this, the less viru- lent nature of the trypanosomes made it difficult to identify an infected person in Asante. This is because one can harbour the disease for weeks or months before symptoms are exhibited, and this was a contributory factor to the spread of the disease in the Gold Coast, especially in As- ante (PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Captain Beal’s Report on losses Amongst Cattle Brought to the Coast alleged to be due to Trypanosomi- asis, 1926). Beginning in 1909, Dr Kinghorn spent a year surveying central Asante and portions of Bono Ahafo. He found only 106 cases out of 1,800 people examined. In 1912, Dr W.M Wad completed a thorough survey of Western As- ante. In this area, people were aware of sleep- ing sickness and attempted to treat it. Out of 39,742 people examined in 196 villages, 102 were infected. Most of the victims were mi- grants from the northern territories. Vegeta- tion that harboured the fly which caused sleep- ing sickness was cleared (PRAAD, Accra, ADM 11/1/1560, Human Trypanosomiasis Commit- tee and best means of combating, 1935.). Tryp- anosomiasis was virtually eliminated in Law- ra, Wa and Tumu districts. However, despite a small outbreak in the 1950s, it was largely con- fined to a few areas in the south, Mamprusi and 3 Glossina palpalis is a vector of the sleeping sickness which occurs primarily in dense streamside vegetation and which feeds in more open woodlands. Glossina palpalis is the chief carrier of the parasite Trypanosoma brucei gambiense, which causes sleeping sickness throughout Western and Central Africa (Encyclopedia Britannica n.d.b). 4 Glossina fusca and Glossina tachnisides [tachinoides?] are groups of tsetse species that are predominant in East Afri- ca, and their trypanosomes are virulent in cattle. other scattered locations in the north. Control of the northern epidemic reduced the incidence in Asante because fewer of the labourers going south were infected with trypanosomiasis (Pat- terson 1981). In districts like Damango, which had very little sleeping sickness, many cases were import- ed from Asante by returning migrant workers. While the spread of the disease was associated with rivers in the north, in Asante its distribution was linked to the road network. The outbreak of trypanosomiasis in Asante came from two main sources: travellers and animals (PRAAD, Ku- mase, ARG 1/14/16, Captain Beal’s Report on losses Amongst Cattle Brought to the Coast al- leged to be due to Trypanosomiasis, 1926). The geographical location of Asante served as a fac- tor which contributed to the outbreak of the dis- ease. Asante served as the epicentre of the north and the southern territories where all traders from diverse places passed. Disastrous conse- quences followed when traders from Wenchi, Yeji, Bawku, and Kintampo brought the dis- ease to Asante. These areas were reported by Dr Young and Kinghorn as tsetse-prone areas. In their expedition from Accra to Bawku, they reported that there was a considerable number of tsetse flies in these areas (PRAAD, Kumase, ARG1/14/16 Report by A.M.J Pomeroy, Med- ical Entomologist 1925). Recent reports in the twenty-first century, especially from the World Health Organization (WHO), highlight that the mode of transmission is not only from tset- se fly bites but can be transmitted through oth- er means, which include mother-child infection (the trypanosome can cross the placenta and in- fect the foetus) and mechanical transmission through another blood-sucking insect, among others (World Health Organization 2016). To- gether, the presence of these traders in Asante and the various means of transmission contrib- uted greatly to the spread of the disease. Again, the report from WHO specified that an infect- ed person might not experience any symptoms for weeks or months (World Health Organiza- tion 2016). It is worth emphasizing that traders st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 114 who were infected mostly did not experience any symptoms or sign for months or even years de- pending on the nature of the trypanosome. For this reason, they served not only as individuals who had been infected by trypanosomiasis, but also became causative agents. On the other hand, cattle that were brought from foreign lands to the Gold Coast contributed greatly to the spread of trypanoso- miasis. Bearl, in a letter explaining the origin of animal trypanosomiasis in Asante, hinted that the principal source of supply of cattle for the Gold Coast and Asante was from the territo- ries of Haute Senegal and Niger and Haute Vol- ta, and the French territories. These cattle were infected with trypanosome vivax and trypano- some brucei which were not severe, or in oth- er words, were less virulent in cattle. This made it difficult for an infected cow to be identi- fied. Therefore, most of these cattle brought from the north to Asante were already infect- ed (PRAAD, Kumase, ARG1/14/16, Dispatch from the Secretary of State to the Governor, 16th December 1925). This was attributed to the fact that quarantine centres for livestock in the northern territory chiefly dealt with appreciable diseases such as cattle plaque, lung sickness and anthrax, and after a few days of checks at the var- ious quarantine stations the cattle were passed as having a clean bill of health. From here, they commenced their trek down to the various mar- ket centres in the south. Trypanosomiasis tests were not conducted on these animals and Bearl suggested that this was as a result of limited per- sonnel at the quarantine stations. For this rea- son, most of these cattle were brought to the various Asante markets possibly infected with trypanosomiasis. By September 1942, there were forty-one reported cases of trypanosomiasis resulting in two deaths in Asante. However, by December 1947, there were only two reported cases; both victims did not survive the scourge of the dis- ease (MAG, Kumase, MAG 1/1/35, Reports of the Medical Officer of health Kumase, 1942). Surprisingly, the construction of roads, and the increase in motor vehicles played a very key role in reducing the intensity of the spread of trypa- nosomiasis. A report to the director of medical health (Accra) stated that there had been an in- crease in the number of vehicles on the Kumase– Tamale roads and the reduction in the disease was partly as a result of the noise from these ve- hicles which is said to have disturbed and driven the game further away and caused the tsetse flies to follow (PRAAD, Kumase, ARG1/14/16, The Influence of Wild Game on Tsetse Distribution, 1926). Consequently, the development of roads concurrently with urbanization and moderniza- tion played a very key role in eliminating trypa- nosomiasis, especially when these developments came with mass clearing of forests. Wi th regard to the forest regions, in- cluding Asante, an imminent danger was point- ed out by one entomologist, Dr Morris, who concluded that of the vectors that cause sleep- ing sickness, G. longipalpis was probably sec- ond to G. palpalis in the distribution of the dis- ease in the Gold Coast (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomiasis Commit- tee and best means of combating, 1935). It was known that the forest of the Gold Coast was receding from both north and south. This re- cession was due principally to the practice of shifting cultivation, assisted by the mining com- munities, which induced a secondary type of scrub, which was very difficult to deal with, but eminently suited the colonization of G. longi- palpis (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomiasis Committee and best means of combating, 1935). Colonial Policies/Strategies and Collaboration with the Indigenous People in Combatting the Asante Trypanosomiasis Creation of Trypanosomiasis Committee The first step taken by the colonial adminis- tration was the setting up of a trypanosomia- sis committee and the committee of civil re- search. The trpanosomiasis committee and the committee of civil research were appointed In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 115 by the Economic Advisory Council (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomi- asis Committee and best means of combating, 1935). In particular, the human trypanosomia- sis committee consisted of members of the var- ious health organizations and agencies in the colony, which included representatives from the Society of Tropical Medicine and Hygiene,5 the Imperial Bureau of Entomology, and the Medical Research Council.6 At the local level, the committee was comprised of health profes- sionals in the district (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomiasis Committee and best means of combating, 1935). The com- mittee was tasked with performing the follow- ing functions: – Prepare a practical scheme and British enqu- iry and actions, which aimed at controlling the tsetse fly as carriers of trypanosomiasis. – Increase knowledge on trypanosomiasis by research work, whether at home or overse- as, and improve the coordination and scien- tific knowledge and administrative actions in different parts of Africa. – Map out tsetse-fly-prone areas and admini- ster treatment. These functions helped the committee in re- spective ways to achieve its aims and objectives. To ensure proper coordination and ac- countability of service, the subcommittee was charged with collaborating with the local ad- ministration in the different territories in the colony (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Hu- man Trypanosomiasis Committee and best means of combating, 1935). This was possible as a result of the indirect rule system introduced by the British government, which made use of the local authority as part of the administra- tion. Due to this, a system of powers and func- tions in the form of devolution were given to the 5 The Society of Tropical Medicine was formed in 1907 by the British government to help control both non- commu- nicable and communicable diseases in the tropics. 6 The Imperial Bureau of Entomology was formed in 1908 to control and prevent insects which in many ways affect human activities. various chiefs, especially at the paramount lev- el, to perform certain administrative roles which supported the effective outcome of the fight against trypanosomiasis. Clearing of Sites Another strategy employed by the colonial ad- ministration to control trypanosomiasis in As- ante was site clearing. Writing in the 1960s, Morris reported that during the colonial peri- od, several territories were affected, and empha- sis was placed on vector control. Also, a method for the complete eradication of Glossina palpa- lis and Glossina tachinoides was enacted by se- lectively clearing suspected areas (Morris 2006). Coghe’s (2017) research has also emphasized the need for rampant site clearing and other vec- tor control programmes. He reported that pre- ventive measures were introduced in this pe- riod to combat the spread of the disease since curative drugs were scarce. This, therefore, de- mystifies the reason why the Gold Coast med- ical department concentrated strongly on mass clearing as a preventive health care strategy to combat trypanosomiasis. According to the Gold Coast medical department, site clearing was the most effective method of eliminating trypano- somiasis since this had a greater impact on lar- vae destruction. Site clearing was twofold, name- ly, aggressive and offensive clearing (PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16, Tsetse Eradication-Ku- mase, 23rd November, 1936 and PRAAD, Ku- mase, ARG1/14/16 Report by A.M.J Pomeroy, Medical Entomologist 1925). Concerning ag- gressive clearing, a specific site or territory which was declared by health officials as a high-prone tsetse area was cleared. The clearing was done by persons who had undergone some form of train- ing to get rid of the tsetse. This method of clear- ing was mostly done in the dry season (PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16, Site Clearing, 1936 and PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16. Notes on Ku- mase Clearing and Tsetse flies, 1936). The rea- son is that during the dry season, the tsetse stay in shade and bushes where they can have a con- ducive temperature for their survival. Therefore, st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 116 clearing bushes during the dry season helped to provide an unconducive environment that drove the tsetse flies away. In addition, their exposure to sunlight also destroyed the pupae. The clearing crew was grouped into gangs; the first gang was in charge of the felling of trees while the second gang was in charge of grass cutting. This exercise was successful due to the indirect rule system, which used the traditional leaders or nature heads (chiefs) to influence or compel the local population to adhere to their administrative goals at the local level (Mamdani 1999). A letter from the Chief Commissioner to the District Commissioner highlighted the im- portance of the local chiefs in the exercise (site clearing). Their roles included organizing com- munal labour in areas that needed clearing, and the supply of funds to the colonial administra- tion to embark on an anti-trypanosomiasis cam- paign (PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16, Tset- se Eradication-Kumase, 23rd November, 1936). This shows that the support of the traditional chiefs was consequential in ensuring the success of this policy. The aim of aggressive clearing was to have a wider impact on the population. In the early 1930s and 40s, the colonial administra- tion noted that the source of the flies was from the Nabbogo River in the northern territories. Therefore, an aggressive system of clearing was adopted along the bend of the river. Reports from the medical and public health department indicated that there was a drastic decline in tset- se flies in Asante after the exercise (PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16, Site Clearing, 1936 and PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16. Notes on Ku- mase Clearing and Tsetse flies, 1936). Significantly, there was also defensive clear- ing, which was aimed at safeguarding the popu- lation from the attack of the tsetse during their normal work or while they were travelling along the main routes. Defensive clearing involved clearing the banks of rivers and streams, cattle paths, road networks closer to tsetse-prone ar- eas and any other area suspected to host tsetse flies. In 1936, the director of public health em- barked on some general clearings in suspected places in Kumase. These included bushes close to Wesley College, abattoir areas, and the Ag- ricultural Cadbury area. The abattoirs were be- lieved to be danger zones for persons to con- tract trypanosomiasis. A report from the office of public health indicates that there was a dras- tic reduction in the incidence of flies in Asante after embarking on this exercise (PRAAD, Ku- mase, ARG.1/14/16. Notes on Kumase Clearing and Tsetse flies, 1936)). After taking into consideration the im- mense difficulties involved in clearing the ter- ritories of Asante, especially when it was not- ed that the cutting down of economic crops such as cocoa could double the cost of clearing in Asante, which was already five times higher than the northern territories, the Committee for trypanosomiasis still proposed the forma- tion of paid gangs assisted with communal la- bour organized by the indigenous people. How- ever, colonial action over a wider area was to be deferred until an expert survey of Asante threw further light on the extent to which the vari- ous districts in Asante were infected (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomia- sis Committee and best means of combating, 1935). Farming and Spraying Programmes/Policies as Preventive Health Care Strategies Still focussing on site clearing, one of the prop- ositions put forward for the eradication of the menace of human trypanosomiasis was the need for an improved system of indigenous farming, that is, the reduction in shifting cultivation to control G. longipalpis. Such a system was not only intended to ward off the vector, as put for- ward by Dr Morris; it was at the same time to serve as a means of improving the food value of the crops of the farmers, thus raising the gener- al standard of health of the indigenous people ((PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Tryp- anosomiasis Committee and best means of com- bating, 1935). Giving evidence before the Trypa- nosomiasis Committee, the Acting Director of Agriculture stated that the problem of shifting In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 117 cultivation was not to be noted as that which could not be addressed but rather there was the need to learn from the success of green manur- ing, which was experimented with in Nigeria. Primarily, the control of trypanosomiasis was to be undertaken with the spraying of the vector with insecticides and the defensive clear- ing of the vegetation where the vectors reside. This was under the instruction of the Director of Public Health and the Senior Veterinary Officer. On 29 August 1940, the Assistant Director of Medical Service, Kumase, informed the District Commissioner of Asante that Dr McPherson, who had a considerable experience in treating trypanosomiasis, would address the urgent need for taking preventive measures in Asante against the spread of the disease (MAG, Kumase, MAG 1/1/85, Correspondence between the Assistant Director of Medical Service, Kumase and the District Commissioner, Asante and Manhyia Archives of Ghana, Kumase, MAG 1/1/85, Re- port of Dr. Saunders, 21st October, 1941). The Use of Tsetse Traps Bruto da Costa (1916) has argued that the use of tsetse traps were among the earliest develop- ment in eliminating the Human African Tryp- anosomiasis. According to da Costa, the histo- ry of these developments can be traced to 1910 on the island of Principe where the first indica- tion occurred that tsetse flies could be controlled by the employment of artificial devices. A black cloth coated with lime carried on the back of a plantation worker served as the first tsetse trap. Since this development, many traps have been invented. The first was the Harris Trap (Ku- zoe and Scofield 2004). However, these traps were not effective compared to the other strat- egies put in place by the colonial administra- tion. Kuzoe and Scofield (2004) recounted that Figure 1 A sketched image of Catherine wheel trap. Source: PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Tsetse Traps, 1935) st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 118 tsetse traps became the most effective means of sampling the tsetse population and examining their distribution but also impacted efforts made at reducing the incidence of trypanosomiasis in tsetse-prone areas. In Asante, the colonial ad- ministration resorted to the use of several tsetse traps. These included the Catherine wheel trap, two petrol tin traps, and the basin trap among others (PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Tsetse Traps, 1935). Four of these traps will be discussed in subsequent paragraphs. Catherine Wheel Trap The Catherine wheel trap was made from met- al casings used to import matches. The vanes are stiffened with wire to prevent drooping. A drum made from an old tin is inserted between the up- per and lower centres. It is fixed with paper fas- teners. Suspension is through the upper part of the drum. Around the drum is wrapped a strip of Tanglefoot paper (PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Tsetse Traps, 1935). Two Petrol Tin Traps This trap is quite difficult to make, unlike the Catherine wheel trap. It is mostly made by cut- ting three patterns in brown paper. These pat- terns are marked and cut on a tin of metal. One tin is converted into the top part through which a suspension is placed, and a drum a sixteenth of the circumference is reverted to the top. Slots are cut in this top to take clips from the low- er tin. The side of the second tin is converted into vanes by cutting along their edges, leaving sufficient tin at the edges to give support and leaving uncut similar diagonal ends. When the cuts are made in the top of the second tin the centre falls away, leaving four triangular clips which are bent up to slip through the slots in the top. Four further triangles running from clip to clip are left. These are bent down into the tin and the upper free ends of the vanes are fas- tened to these by bending over the edge of the vane. The drums is then covered with a piece of Tanglefoot paper and lowered into the second tin, and the clip passes through the slots and are bent over. The materials for this trap could be found almost everywhere within the Gold Coast (PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Tset- se Traps, 1935). Basin Trap Another tsetse trap used in Asante was the ba- sin trap. The trap consisted of a drum cut down to a tin basin in which vanes have been cut, sim- ilar to the vanes in a smoke diffuser for chim- ney tops. Tanglefoot paper is wrapped around the drum and fastened to it by paper. It is im- portant to note that these traps alone could not exterminate flies; in places where tsetse traps were used there was also some degree of clearing Figure 2 A sketched image of two petrol tin tsetse trap. Source: (PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Tsetse Traps, 1935). In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 119 (PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Tsetse Traps, 1935). Enactment of Laws and Ordinances as Preventive Health Care Strategies To ensure that the various policies and strat- egies put in place by the colonial administra- tion functioned effectively, the colonial gov- ernment, together with the trypanosomiasis committee, enacted several ordinances. There was the enactment of the Disease of Animals Ordinance, also known as the Registration of Cattle Ordinance in Kumase. According to the ordinance, ‘disease’ refers to any disease of ep- izootic character, which the governor in coun- cil might declare as a disease. The law provided room for other health officials to be in charge in case there was the absence of a veterinary of- ficer. Furthermore, in situations where there is an absence of the aforementioned officials, the district commissioner was to be in charge (PRAAD, Kumase, ARG1/14/16, Dispatch from the Secretary of the Governor 31st Decem- ber, 1925 and PRAAD, Kumase, ARG1/14/26, Native Doctors and Physician). Under this law, every person owning cattle was required to reg- ister at the office of the veterinary officer with no fees or cost. However, punishment was at- tached to those who did not comply. A penal- ty not exceeding more than 10 pounds or im- prisonment not exceeding three months was imposed (MAG, Kumase, MAG 1/1/85, Section 15 of the Native Authority Ordinance, Cap 79. Regulations made by the Governor in Council under Section 18 of the Infectious diseases Or- dinance, Gazetted in 1935). In 1919, an amend- ment was made to section 17 of the Disease of Animals Ordinance of 1918. The new amend- ment ensured that all foreign cattle coming into the Gold Coast were confined in government Kraals from 6pm to 6am. The government was to abide by the rules in force for the control of the Kraal, and a fine of 6d per head of cattle was to be paid to the veterinary officer (MAG, Ku- mase, MAG 1/1/85, Section 15 of the Native Au- thority Ordinance, Cap 79. Regulations made by the Governor in Council under Section 18 of the Infectious diseases Ordinance, Gazetted in 1935). The objectives of the ordinance could be argued as threefold: first, to determine the number of cattle in Asante, next to determine the number of unhealthy cattle in order for the administration to take swift action to de- termine the cause, and lastly to determine the death rate among cattle in Asante to ascertain whether the mortality of the cattle was as a re- sult of nagana (animal trypanosomiasis). In addition, by 1940, rules were proposed to help curb the spread of the disease, but it was not obligatory for any person to undergo a course of treatment for trypanosomiasis. Signif- icantly, the rules applied to only the indigenous people who started treatment of their own free will. The rule ensured that those who offered themselves for treatment continued with it un- til the Medical Officer discharged them (MAG, Kumase, MAG 1/1/162A, Rule 27 of 1940 pub- lished in Gazette 71 of 2nd November 1940 and Manhyia Archives of Ghana, Kumase, MAG 1/1/162A, Rule 27 of 1940 published in Gazette 71 of 2nd November 1940, page 24. Regulations made by the Governor in Council under Sec- tion 18 of the Infectious diseases). These rules were applied in places like Kumase, Mampon, Dwaben, Esumeja, Kokofu, Nsuta, Adanse, Kumawu, Offinso, Edweso, Agona, Banda and Wenkyi in the Bono Ahafo region which formed part of northern Asante. Others places included Mo, Abeasi, Nkoranza, Gyaman, Bere- kum, Techiman and Dormaa or Wampamu in the Bono Ahafo. The proposed rules were made by the Na- tive Authority in the Asante Confederacy Council with the approval of the governor un- der sub-section 15 of the Native Authority Or- dinance, Cap 79. It was enshrined that the rules would apply to the whole Native Authority area. Again, it was stated, here to emphasize, that whoever began the treatment of human trypa- nosomiasis had to continue the treatment with- out intermission until discharged as cured by the medical authority. In addition, any person who st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 12 0 contravened the rules was liable on conviction to imprisonment with or without hard labour for a term not exceeding three months (MAG, Ku- mase, MAG 1/1/85, Report of Dr. Saunders, 21st October, 1941). General Screening and Inspection as Preventive Health Care Strategies To eliminate trypanosomiasis in Asante, the colonial authority resorted to general screening and inspection through the use of sanitary in- spectors. The inspection team consisted of na- tive inspectors (village overseers) of at least six in number, a special medical officer and sani- tary officers. Free transport was provided for them to travel from village to village (MAG, Kumase, MAG 1/1/35, Reports of the Medi- cal Officer of health Kumase, 1942, PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16, Tsetse Eradication-Ku- mase, 23rd November, 1936 and PRAAD, Ac- cra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomia- sis Committee and best means of combating, 1935). The Medical Officer was given the judi- cial powers to deal with all sanitary offences. The team was tasked to inspect various hous- es, especially places that were close to bushes, including where animals were reared. Again, another special assignment given to the team was to seek the isolation of persons with ad- vanced cases of trypanosomiasis. The effec- tiveness of this strategy was demonstrated in 1910 when a general inspection and screening was done in Odumase Zongo (MAG, Kumase, MAG 1/1/35, Reports of the Medical Officer of health Kumase, 1942; PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16, Report on Tsetse Survey of Mr. Egremont’s Land and around Bekwai). During the exercise, two females, named Kai and Adis- sa, were discovered to be infected with the dis- ease. Inspectors noted that these two individ- uals had not received any medical treatment for the past month. Hence, their stay in Odu- masi was a major threat to the entire society. They further ordered immediate medical care for them (MAG, Kumase, MAG 1/1/35, Re- ports of the Medical Officer of health Kumase, 1942; PRAAD, Kumase, ARG.1/14/16, Report on Tsetse Survey of Mr. Egremont’s Land and around Bekwai). On 15 October 1941, Dr Saunders pro- posed to make a preliminary survey in some of the suburbs of Kumase namely, Patasi, Dakod- wom, Kwadaso, Amakom, Aboabo, Dichemso and New Tafo, Tafo, Suame, and Kaase to inves- tigate cases of trypanosomiasis. The team started work on Monday, 20 October 1941. The sleeping sickness survey team took blood tests of the in- habitants. They were charged not to take any fee or render any tests or engage in any other medi- cal service apart from running of tests on sleep- ing sickness patients (MAG, Kumase, MAG 1/1/85, Report of Dr. Saunders, 21st October, 1941). A comprehensive report was obtained at the end of the survey. At Patasi, ninety-five peo- ple were examined but only two people were found to be infected. Also, at Kwadaso one hun- dred and forty-five people were examined, and seven people were found to be infected. One of the infected persons was an Odikro7, who has been described in the archival document as an old and feeble man. Another report which came in on 23 October 1941 stated that at Dakod- wom, seventy-three people were examined but two were discovered to be infected. At Asokwa one hundred and twenty people were examined, of whom eight were infected (MAG, Kumase, MAG 1/1/85, Report of Dr. Saunders, 21st Oc- tober, 1941). On 21 September 1943, Captain Hold- en R.A.M.C made a trypanosomiasis survey at Kwadaso, Owhimasi, Adumanu, Kokoso, Abase, Apatrapa, Bokankye, Tanoso, and Esuye- boa, all in Kumase and its environs. Other are- as included Ampabame, Abrepo, Boanim and Yankomase. In this survey, reported cases were treated at the African Hospital (MAG, Kumase, MAG 1/1/85, Report of Dr. Saunders, 21st Octo- ber, 1941). Also, the Military Authorities at the 52nd General Hospital carried out a survey on sleeping sickness in soldiers’ settlements such as 7 The head of a village or smaller community. In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 12 1 Esuyeboa, Tanoso, Abuakwa, Asonomaso, Man- hyia, Akropon, Afrofrom, Dadiase, Bokankye, Apatrapa, Abase, Adumanu and Owhim. Again, on 7 September 1945, it was proposed that Ku- mase villages should be re-surveyed. A centre was opened by the Colonial Administration at Abrepo in 1945 to cater for cases that came from areas within a five-mile radius of Kumase and places that were not surveyed. Significantly, the survey of villages for trypanosomiasis persisted up to the 1950s. Again, in spite of the good work done by the medical team, they were not success- ful at some of the places they went because of the attitude of the indigenous people. Dr Saunders is noted to have reported in 1941 that he had trou- ble at the village called Aboabo. He said the in- habitants did not come for treatment. Dr Saun- ders further proposed that as the place was by a railroad to Accra, it was important that the peo- ple were examined. At Mo, Dr Saunders encountered a sim- ilar problem. He also suggested a further sur- vey at Adiebeba, Ahodwo, Tuase, Nhyiaeso and Adiembra (MAG, Kumase, MAG 1/1/85, Re- port of Dr. Saunders, 21st October, 1941). Nev- ertheless, it was noted by the Colonial Adminis- tration that the indigenous people were ignorant of the true nature of the disease and that became their greatest obstacle in dealing with it. Super- stition and semi-religious accounts of the origin of trypanosomiasis and of the process by which an individual could be infected abounded. The Colonial Administration called for a gradu- al enlightenment of the indigenous people by means of persistent although not blatant propa- ganda (MAG, PRAAD, Accra, ADM 11/1/1560, Human Trypanosomiasis Committee and best means of combating – Recommendations as to clearing in Asante). Significantly, rule number 27 of 1940 of the Gold Coast empowered a chief to compel a trypanosomiasis patient undergoing treatment at the hospital to complete the course of treatment. For example, in Bekwai, trypano- somiasis patients were compelled by the authori- ties at the Bekwai Hospital to report to the Bek- waihene (The Chief of Bekwai) to guarantee that such patients reported to the hospital until they were cured (MAG, Kumase, MAG 1/1/162A, Rule 27 of 1940 published in Gazette 71 of 2nd November 1940; MAG, Kumase, MAG 1/1/162A, Rule 27 of 1940 published in Gazette 71 of 2nd November 1940, page 24. Regulations made by the Governor in Council under Section 18 of the Infectious diseases). Here, you see a pol- icy that was aimed at building a relationship be- tween the British Colonial Administration and the Chiefs to fight against the scourge of trypa- nosomiasis in Asante. Patients were mostly quarantined. In addi- tion, in cases where people were examined in vil- lages, they were referred to hospitals for further treatment. By 26 February 1943, it came to the notice of the Chief Commissioner that the As- antehene and the Confederacy Council were un- happy about the scourge of trypanosomiasis in Asante (MAG, Kumase, MAG 1/1/162A, Rule 27 of 1940 published in Gazette 71 of 2nd No- vember 1940; MAG, Kumase, MAG 1/1/162A, Rule 27 of 1940 published in Gazette 71 of 2nd November 1940, page 24. Regulations made by the Governor in Council under Section 18 of the Infectious diseases). As a result of this, the Chief Commissioner was asked by the Asante Con- federacy Council to recommend an amendment under the Native Law and Custom Order mak- ing it an offence to refuse to report to the Native Authority the occurrence of any infectious or contagious disease. Again, all District Commis- sioners in Asante were charged to make it known in their districts, especially to persons or Officers in charge of Infectious Disease Regulation, to re- port cases of sleeping sickness or any other infec- tious disease and to also make known to the peo- ple the penalties attached to the failure to report such cases (MAG, Kumase, MAG 1/1/85, Cor- respondence between the Assistant Director of Medical Service, Kumase and the District Com- missioner, Asante). Significantly, Table 1.0 represents the toll of human trypanosomiasis within the period under review. However, the table might not be considered as a definite proof of the alleged large st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 12 2 increase of the disease. It was discovered by the Colonial Administration that the indigenous people looked upon the disease as a curse and consequently refrained from reporting it or ob- taining treatment from modern health care fa- cilities. Rather, they patronized the services of indigenous practitioners. However, it was con- cluded that trypanosomiasis was certainly on the increase (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomiasis Committee and best means of combating, 1935). In the northern ter- ritories where chiefs refrained from reporting deaths to the Colonial Authorities, the indige- nous people considered such deaths as abomina- ble, and those who died by the disease were not given befitting burial (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomiasis Committee and best means of combating, 1935). In 1934, four (4) Europeans and two hundred and fifty-two (252) indigenous people were treated in Kumase (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Tryp- anosomiasis Committee and best means of com- bating, 1935). The archival sources, among other records, have shown that majority of the cases appeared to be amongst the labourers from the north. However, it was certain that a considerable number of the infected people in Asante were treated and further, the disease was well known among the indigenous population of Asante for years (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Trypanosomiasis Committee and best means of combating, 1935).This notwithstanding, it was noted that in Asante, several cases were report- ed from Sunyani and Kintampo areas but only very few were reported from Bekwai and Obuasi (PRAAD, Accra, ADM 11/1/156, Human Tryp- anosomiasis Committee and best means of com- bating, 1935).This is because the infection rates in Sunyani and Kintampo towns were high. As found in the above records, a majority of the cas- es appeared to be among the labourers from the north. However, from the available information, it was certain that a considerable number of the people in Asante were treated. Indeed, for sev- eral years the disease was well known among the indigenous population of Asante. This con- trasts with the earlier assertions or arguments that the local population had no knowledge of trypanosomiasis. The Role Played By the Traditional Medical Practitioners in Eliminating Trypanosomiasis in Asante The period from the 1900s marked a change in the activities and practices of the traditional medical practitioners in Asante. Twumasi, refer- ring to Parson, the sick role theorist, argued that disease should not be only examined from the biological point of view but also from the social angle. Thus, to him, illness was seen as a deviant behaviour. Here it is argued that the individual could not perform certain social functions that are performed by normal persons in the socie- ty. He states that if every man within the socie- ty falls sick then it will have a dysfunctional im- pact on the society, therefore, the sick role theory requires some control mechanisms and the ones responsible were the health professionals; in tra- ditional society this includes elders of the family and the traditional medical practitioner (Twu- masi 1975). Significantly, traditional health care in Asante in the 1900s also operated on the sick role theory. Within this period, when one fell sick, it was the duty of the family head or anyone of high authority within the society to confirm Table 1.0 Human Trypanosomiasis Cases Treated at the Various Hospitals Set Up by the Colonial Administra- tion in Asante, 1928-1934 Date In-Patient Outpatient 1928–1929 15 13 1929–1930 40 28 1930–1931 35 1 1931–1932 76 46 1932–1933 167 113 1934 206 164 Source: Report of Meeting of Local Committee on An- ti-Trypanosomiasis Measures held at Kumase in June, 1935. In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 12 3 it. When this happens, the next step was to take the sick person to the traditional medical prac- titioner for treatment. Treatment was adminis- tered based on symptoms and signs shown on the person (Twumasi 1975). Kudzo and Scofield (2004) have argued that at the haemolymphat- ic stage of the disease, there are no specific symp- toms or infections, and the infections are most- ly confused with malaria. Again, the 1935 reports from the Gold Coast medical department de- scribe that the disease generally starts with fever (unaccompanied by malaria) for about 20 days, then a recovery followed by relapse (PRAAD, Kumase, ARG 1/14/16, Tsetse Control, 1935). Thus, it was obvious that the traditional medi- cal practitioners within the period under review were making efforts to cure many diseases that were likely to include trypanosomiasis prior to the twentieth century. The colonization of As- ante brought sudden changes in the tradition- al medical profession. In the early 1900s, native practitioners were ordered to seek for licenses be- fore they could operate. Cap 17 of section 75 of the Native Physician Ordinance gave some cri- teria to native physicians concerning the extent to which they could operate, and this included the dress code of native physicians and the ther- apeutic system of practice (PRAAD, Kumase, ARG1/14/26, Native Doctors and Physician). In addition, the Native Physician Ordi- nance instructed traditional practitioners to re- port to the traditional chiefs concerning any contagious disease or any disease the coloni- al administration perceived to be dangerous to the entire population, and this did not exclude trypanosomiasis. It is obvious that the powers of the traditional practitioners, as well as their abil- ity to administer their medicines and practic- es freely, were reduced during the colonial peri- od. However, within this period, the traditional practitioners were first enlisted before an alter- native choice of medicine was taken into consid- eration (Twumasi 1975). Although their role in combatting the disease was limited, there were some significant contributions made by the tra- ditional practitioners since they served as the first point of contact. Although there was lim- ited knowledge on trypanosomiasis in Asante, there were some herbs that the traditional prac- titioners used in combatting the disease, es- pecially in areas where the disease was known. Some of these herbs included khaya Senegalen- sis (Kuntukuri), terminalia avicennioides, and xi- menia americana among others. Maikai et al.’s (2010) research in northern Nigeria on trypano- somiasis indicates that these herbs were useful, especially at the haemolymphatic stage of the disease. Thus, it can be argued that while the contribution of traditional medical practition- ers to the fight of trypanosomiasis was not so in- tense within the period, they played a very useful role (Makai 2010). Their compliance with the or- dinance Cap 17 of section 15 was important be- cause cases that were reported were basically at the preliminary stages, aiding the smooth and fast treatment of patients. Conclusion Drawing inferences from the above, it can be argued that there is the need to enhance vector control and spraying programmes to prevent the breeding of tsetse, which is the vector for tryp- anosomiasis. Brun et al. (2010) have recount- ed that the main reason for the emergence and spread of trypanosomiasis in the 1990s in Africa was the collapse of surveillance and control activ- ities in most endemic countries, which was done earlier during the colonial period. This brings to light the need to encourage mass surveil- lance and vector control programmes at tsetse- fly-prone areas, especially the Northern part of Ghana. Another critical issue to look at is decen- tralization of the systems or structures that sup- port the fight against infectious diseases. Efforts to curb the spread of trypanosomiasis in Asante was done through the indirect rule system super- intended by the British Colonial Administra- tion. This system allowed the traditional author- ities to independently make laws through the native administration ordinance. The practice of a decentralized system during the colonial peri- od helped to promote the effectiveness of policies governing trypanosomiasis. Inferring from this, there is the need for current governments to strengthen decentralization/devolution in order to ensure effective health policies and regulation at the grass-roots level since trypanosomiasis is basically endemic in several peripheral and un- derdeveloped areas in rural communities across the West African region in particular and the Sub-Saharan region in general. Archival sources MAG: Manhyia Archives of Ghana. PRAAD: Public Records and Archives Administration Department. References Adu-Gyamfi, S. 2010. ‘A Historical Study of The Impact of Colonial Rule on Indigenous Medical Practiced in Asante: A focus on Colonial and Indigenous Disease Combat and Prevention Stragies in Kumase, 1902–1957.’ PhD diss., Kwame Nkrumah University of Science and Technology. Adu-Gyamfi, S., and W. J. Donkoh. 2013. ‘Historical Review of Diseases and Diseases Prevention of Gold Coast Focus on Asante (1900–1957).’ Historical Research Letter 5. Adu-Gyamfi, S., A. P. Osei-Wusu, and D. Owusu Ansah. 2013. ‘Preventive Healthcare Strategies and Impact among the Asante People of the Early Twentieth Century Gold Coast: A Historical Narrative and Lessons for the Present Sanitation Challenges.’ Journal of Studies in Social Sciences 5 (2): 214–238. Brun, R., J. Blum, F. Chappuis, and C. Burri. 2010. ‘Human African Trypanosomiasis.’ The Lancet 375 (9709): 148–159. Bruto da Costa, B. F. 1916. Sleeping Sickness: A Record of Four Years’ War against It in Principe, Portuguese West Africa. London: Baillière, Tindall and Cox. Cayla, M., F. Rojas, E. Silvester, F. Venter, and K. R. Matthews. 2019. ‘African Trypanosomes.’ Parasites and Vectors 12:190. Coghe, S. 2017. ‘Sleeping Sickness Control and the Politics of Mass Chemoprophylaxis in Portuguese Colonial Africa.’ Portuguese Studies Review 25 (1): 57–89. Coker, R., J. Rushton, Sandra Mounier-Jack, E. Karimuribo, P. Lutumba, D. Kambarage, D. U. Pfeiffer et al. 2011. ‘Towards a Conceptual Framework to Support One- Health Research for Policy on Emerging Zoonoses.’ The Lancet Infectious Diseases 11 (4): 326–331. Cunningham, L. J., J. K. Lingley, L. R. Haines, J. M. Ndung’u, S. J. Torr, and E. R. Adams. 2016. ‘Illuminating the Prevalence of Trypanosoma brucei s. l. in Glossina Using LAMP as a Tool for Xenomonitoring.’ PLoS Neglected Tropical Diseases 10 (2): e0004441. Dietmar, S. 2008. ‘The History of African Trypanosomiasis.’ Parasites and Vectors 1 (1): 3. Encyclopaedia Britannica. N.d.a. ‘Glossina Morsitan.’ https://www.britannica.com /animal/tsetse-fly#ref99478. Encyclopaedia Britannica. N.d.b ‘Trypanosomiasis.’ https://www .britannica.com/animal/Glossina-palpalis. Ford, J., 1971. The Role of the Trypanosomiasis in African Ecology: A Study of the Tsetse Fly Problem. London: Oxford University Press. Giblin, J. 1990. ‘Trypanosomiasis Control in African History: An Evaded Issue?’ The Journal of African History 31 (1): 59–80. Graboyes, M. 2010. Exploring Disease in Africa: AIDS, Sleeping Sickness, and Smallpox. Boston, MA: African Studies Center. Grischow, J. D. 2006. ‘K. R. S. Morris and Tsetse Eradication in the Gold Coast, 1928–51.’ Journal of the International African Institute 76 (3): 381–401. In d ig en o u s a n d E u ro pe a n P o li c ie s a n d S t r a t eg ie s fo r C o m ba t t in g A sa n t e T ry pa n o so m ia si s 12 5 King, L. S. 1960. ‘The Medical Revolution.’ Quarterly Bulletin of the Northwestern University Medical School 34 (4): 358. Kuzoe, F. A. S., and C. J. Scofield. 2004. Strategic Review of Traps and Target for Tsetse and African Trypanosomiasis Control. Geneva: World Health Organization. Letch, C. A. 1984. ‘A Mixed Population of Trypanozoon in Glossina Palpalis from Ivory Coast.’ Transactions of the Royal Society of Tropical Medicine and Hygiene 78 (5): 627–630. Maikai, V. A., U. Abubakar, A. A. Salman, and T. N. Inuwa. 2010. ‘Preliminary Survey of Medicinal Plants Used in Treatment of Animal Trypanosomiasis in Kaduna State, Nigeria.’ Ethnobotanical Leaflets 14:319– 326. Mamdani, M. 1999. ‘Historicizing Power and Responses to Power: Indirect Rule and Its Reform.’ Social Research 66 (3): 859–886. Moris, K. R. S. 2006. ‘Tsetse Eradication in Gold Coast, 1928–51.’ Journal of the International African Institute 76 (3): 881– 401. Nash, T. A. M. 1969. Africa’s Bane: The Tsetse Fly. London: Collins. Patterson, K. D. 1981. Health in Colonial Ghana, Disease, Medicine and Socio- Economic Change, 1900–1955. Waltham: Crossroad. Smith, A. B. 1992. ‘Origins and Spread of Pastoralism in Africa.’ Annual Review of Anthropology 21 (1): 125–141. Steverding, D. 2008 ‘The History of African Trypanosomiasis.’ Parasites and Vectors 1 (1): 3. Steverding, D., and A. Huzcynski. 2017. ‘Trypanosoma Brucei: Trypanocidal and Cell Swelling Activities Lasalocid Acid.’Parasitology Reseach 116 (11): 3229– 3233. Twumasi, P. 1975. Medical Systems in Ghana: A Study in Medical Sociology. Accra: Ghana Publication Cooperation. World Health Organization. 2023. ‘Trypanosomiasis, Human African (Sleeping Sickness).’ 2 May. https://www. who.int/news-room/fact-sheets/detail/ trypanosomiasis-human-african-(sleeping- sickness). Zinsstag, J., E. Schelling, D. Waltner- Toews, and M. Tanner. 2011. ‘From “One Medicine” to “One Health” and Systemic Approaches to Health and Well- Being.’ Preventive Veterinary Medicine 101 (3–4): 148–156. Summary Different authors have undertaken different research concerning the trypanosomiasis scourge in Africa, and the need to pay attention to the same, from the histor- ical and policy perspectives. This current contribution pays attention to British Colonial policies/strategies, in- cluding local collaboration with local chiefs and interest groups to fight against trypanosomiasis in the territory of Asante. By way of introduction, we argue that indige- nous knowledge about trypanosomiasis is over a centu- ry old and local efforts to fight against diseases that were endemic within their regions or territories might have seen them make efforts to treat trypanosomiasis, using some local herbs and other spiritual or intangible sourc- es to treat individuals. Notwithstanding the ills of colo- nization, we highlight the fact that the indirect rule sys- tem and the strategies that were deployed by the British Colonial Administration by way of using local agency and other European or Western medicines culminat- ed in some successes in the fight against trypanosomi- asis. Some of the strategies or policies discussed in this research include the following: the creation of a trypa- nosomiasis committee, clearing of sites, health screen- ing and surveys, as well as the creation of new ordinanc- es, among others. We conclude by emphasizing the need to encourage mass surveillance and vector con- trol programmes at tsetse-fly-prone areas, especially the Northern part of Ghana. Another critical issue to look at is decentralization of the systems or structures that support the fight against infectious diseases. Efforts to st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 12 6 curb the spread of trypanosomiasis in Asante was done through the indirect rule system superintended by the British Colonial Administration. This system allowed the traditional authorities to independently make laws through the native administration ordinance. The prac- tice of a decentralized system during the colonial peri- od helped to promote the effectiveness of policies gov- erning trypanosomiasis. Inferring from this, there is the need for current governments to strengthen decentral- ization/devolution in order to ensure effective health policies and regulation at the grass-roots level, since trypanosomiasis is basically endemic in several periph- eral and underdeveloped areas in rural communities across the West African region in particular and the Sub-Saharan region in general. Povzetek Različni raziskovalci so obravnavali problematiko tripa- nosomiaze v Afriki in nakazali pomen te bolezni tudi z zgodovinskega ter političnega vidika. Pričujoči pri- spevek se osredotoča na britanske kolonialne politike/ strategije, vključno z lokalnim sodelovanjem z lokalni- mi poglavarji in interesnimi skupinami v boju proti tri- panosomiazi na ozemlju Asanteja. Uvodoma trdimo, da avtohtono znanje o tripanosomiazi sega več kot sto- letje nazaj in da so lokalni napori za boj proti boleznim, ki so bile endemične v tamkajšnjih regijah ali na njiho- vih ozemljih, morda vključevali prizadevanja za zdravlje- nje tripanosomiaze z nekaterimi lokalnimi zelišči ter duhovnimi ali neoprijemljivimi viri za zdravljenje po- sameznikov. Kljub negativnim posledicam kolonizaci- je pou darjamo dejstvo, da je sistem posrednega vlada- nja in strategij, ki jih je uporabljala britanska kolonialna uprava s pomočjo lokalnih virov in drugih evropskih ali zahodnih zdravil, privedel do določenih uspehov v boju proti tripanosomiazi. Nekatere strategije ali politike, o katerih razpravljamo v raziskavi, med drugim vključuje- jo: ustanovitev odbora za tripanosomiozo, čiščenje ob- močij, zdravstvene preglede in ankete ter sprejem novih odlokov. Zaključujemo, da je treba spodbujati množič- ni nadzor in programe za obvladovanje vektorjev v ob- močjih, kjer je prisotna muha cece, zlasti v severnem delu Gane. Drugo pomembno vprašanje je decentra- lizacija sistemov ali struktur, ki podpirajo boj proti na- lezljivim boleznim. Prizadevanja za zajezitev širjenja tri- panosomiaze v Asanteju so bila izvedena skozi sistem posrednega vladanja pod nadzorom britanske koloni- alne uprave. Ta sistem je tradicionalnim oblastem omo- gočal, da preko odloka o domači upravi neodvisno spre- jemajo zakone. Uvedba decentraliziranega sistema med kolonialnim obdobjem je pripomogla k učinkovitejše- mu izvajanju politik za obvladovanje bolezni. Na podla- gi tega sklepamo, da bi morale sodobne vlade okrepiti decentralizacijo, da bi zagotovile učinkovite zdravstve- ne politike in regulacijo na ravni lokalnih skupnosti, saj je tripanosomiaza večinoma endemična v številnih ob- robnih in nerazvitih območjih podeželskih skupnosti v zahodnoafriški regiji ter širše v podsaharski regiji. 12 7 © aut hor/aut horsht t ps://doi .org /10. 26493/2350-54 43.12(1)127-148 Genocid nad Romi in Sinti v Sloveniji med drugo svetovno vojno: od prepoznavanja in komemoriranja do preprečevanja izkrivljanja zgodovine Genocide of the Roma and Sinti in Slovenia during the Second World War: From Recognition and Commemoration to Prevention of Distortion of History Alenka Janko Spreizer Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije Koper alenka.janko.spreizer@fhs.upr.si Izvleček Članek prinaša pisanje o dolgotrajni poti k pripoznavanju genocida nad Romi v Evropi, od povojne- ga dolgoletnega molka vse do pobud za ohranjanje kolektivnega spomina s komemoriranjem. Besedi- lo predstavlja izsledke projekta Boj proti izkrivljanju genocida nad Romi v jugovzhodni Evropi - ključ- ni element za razvoj strategij proti rasizmu ter protidiskriminacijskih politik in praks ter študijo primera Slovenije o obravnavanju genocida nad Romi, komemoriranju in izkrivljanju ter njegovem zanikanju. Po kratki predstavitvi prizadevanj za priznavanje genocida nad Romi sledi zgodovinski oris preganja- nja Romov in Sintov na ozemlju današnje Slovenije pred ter med drugo svetovno vojno. Posebna pozor- nost je posvečena analizi tiska pred drugo svetovno vojno in analizi intervjujev z izbranimi sogovorniki o raziskovanju, izobraževanju ter komemoriranju inkulturi spominjanja po letu 2010. Besedilo prina- ša tudi analizo diskurza o izkrivljanju genocida nad Romi in priporočila za prihodnje zgodovinskoan- tropološko raziskovanje ter ohranjanje spomina na genocid nad Romi med drugo svetovno vojno v šir- ši javnosti. Ključne besede: genocid nad Romi, kultura spominjanja, Slovenija, druga svetovna vojna Abstract The article provides an account of the long path towards the recognition of the genocide of the Roma in Europe, from the long silence after the war to the initiatives for preserving collective memory through commemoration. The text presents the findings of the project ‘Combating the distortion of the Roma genocide in South-Eastern Europe - a key element for the development of anti-racism strategies and an- ti-discrimination policies and practices’ and a case study of the Roma genocide, commemoration and distortion, and denial in Slovenia. After a brief presentation of the efforts for recognition of the Roma genocide, a historical outline of the persecution of Roma and Sinti in the territory of present-day Slo- venia before and during the Second World War follows. Particular attention is paid to an analysis of the pre-World War II press and interviews with selected interviewees on research, education and com- memoration, and the culture of remembrance after 2010. The text also provides an analysis of the dis- course on distortion of the Roma genocide and recommendations for future historic-anthropological research and the remembrance of the Roma genocide during World War II among the broader public. Keywords: genocide of the Roma, memory culture, Slovenia, Second World War st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 12 8 Izhodišče Zakaj danes govoriti o genocidu nad Romi1 med drugo svetovno vojno (2. SV)? Zakaj sploh ohranjati spomin na žrtve in preživele genocida nad Romi, glede na to, da je od druge svetovne vojne minilo skoraj- da osemdeset let? Ob koncu 2. SV so si voditelji in aktivisti prizadevali za vzpostavitev novih institucij, ki bi spodbujale mednarodno sodelovanje in obvaro- vale mir. Obenem so si prizadevali za vzpostavi- tev novih mednarodnih standardov, zakonov in pogodb v upanju, da bodo v prihodnosti prepre- čili zločine, kakršne je zagrešila nacistična Nem- čija. Poljski judovski odvetnik Raphael Lemkin je sodeloval z Združenimi narodi pri pisanju Konvencije o genocidu. Ob seznanjenju z ma- sovnim pobojem Armencev med prvo svetovno vojno je bil zgrožen, da v mednarodnemu pravu ne obstaja zakon kot podlaga za sankcioniranje. Lemkin, ki je v holokavstu izgubil 49 družin- skih članov, je leta 1948 poskrbel, da je »zločin brez imena« dobil ime. Skoval je izraz iz starogr- škega pojma genos (rasa, pleme) in latinskega cide (ubijanje) – genocid, ki pomeni uničenje naroda ali etnične skupine. Po tvorbi pojem ustreza be- sedam, kot so tiranomor, umor, detomor itd. Za- pisal je: »Genocid je uperjen proti nacionalni skupini kot entiteti, vpletena dejanja pa so uper- jena proti posameznikom, ne v njihovi individu- alni vlogi, ampak kot članom nacionalne skupi- ne« (Facing History and Ourselves 2016). »Moralno spominjanje« (angl. moral re- membrance) danes predstavlja program za obe- leževanje človekovih pravic, ki so ga po 2. SV in 1 Izraz Romi, v romščini Roma (angl. Gypsies, nem. Zigeu- ner), označuje ljudi tega porekla, slabšalno označene kot »Cigani«. Začel se je uporabljati po prvem svetovnem romskem kongresu leta 1971, kot del demokratizacije in liberalizacije Evrope. Čeprav naj bi se rabo izraza Cigan (z nacionalnimi jezikovnimi različicami) počasi opuščalo, lahko nanj še vedno naletimo v vsakdanji rabi ali pri sple- tnem komentiranju na družbenih omrežjih. Prizadevanja za uporabo pojma »Romi« so povezana z bojem za prizna- vanje enakopravnosti tako označenih ljudi kot enakovred- nih in enakopravnih državljanov v Evropi ter pomeni tudi oznako za edinstveno etnično oz. nacionalno identiteto (Stauber in Vago 2007, xii−xix). pozneje izoblikovale transnacionalne instituci- je, kakršne so npr. Združeni narodi in Mednaro- dna zveza za spomin na holokavst (International Holocaust Rememberance Alliance – IHRA).2 Moralno spominjanje predpisuje standardne za »ustrezne načine spominjanja«, ki naj bi jih upo- števale države pri ukvarjanju z dediščino mno- žičnih zlorab človekovih pravic. Moralno spomi- njanje zajema standardizirane skupine norm, ki so utemeljene na normativnih nazorih človeko- vih pravic, ki izhajajo iz treh stebrov: »soočanja s preteklostjo«, »dolžnosti spominjati se« in »pravice za žrtve«. Moralno spominjanje kaže trenutne preference širom sveta do standardizi- ranja spomina, institucionalne homogenizacije in imitacije norm. Predstavlja priročniška orod- ja za politike in prakse, z namenom, da bo spod- budilo uresničevanje vizije človekovih pravic v povezavi s procesi spominjanja z namenom glo- balnega promoviranja demokratične vrednote človekovih pravic (David 2020, 1−2). IHRA je bila ustanovljena leta 1998 kot medvladna organizacija predstavnikov vlad in ekspertov z namenom krepitve, pospeševanja in promoviranja izobraževanja o holokavstu. Trud za vzpostavitev spomina na holokavst kot meta- narativa prizadevanj za človekove pravice je leta 2005 Generalno skupščino Združenih narodov (ZN) vodil k opredelitvi 27. januarja za Medna- rodni dan spomina na žrtve holokavsta. Države članice ZN so s tem obvezane komemorirati ho- lokavst, ne glede na njihove nacionalno konteks- tualizirane zgodovine. V Evropi in ZDA je danes holokavst razumljen bodisi kot del zgodovine ra- sizma bodisi kot zločin proti človeštvu (David 2020, 90−91). IHRA izhaja iz prepričanja, da je ozavešča- nje o genocidu nad Romi v današnjem času prav tako ključno pri premagovanju antiromizma/an- ticiganizma oz. protiromskega rasizma. Delova- nje Komiteja za genocid nad Romi, ki se ukvarja 2 Za seznam institucij, ki se ukvarjajo s holokavstom in mo- ralnim spominjanjem, glejte David (2020). Za seznam vseh takšnih institucij, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, primerjajte International Holocaust Remembrance Alli- ance (b. l.). G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 12 9 s spodbujanjem zgodovinskih raziskav o geno- cidu nad Romi, izobraževanjem ter razvijanjem priporočil o komemoriranju genocida nad Romi, je usmerjeno v preučevanje predsodkov do Ro- mov in Sintov pred, med er po obdobju 2. SV, z namenom prikazati povezavo med zgodovi- no preganjanja in današnjim položajem romskih skupnosti v Evropi. Teoretska in metodološka izhodišča raziskave Članek analizira spoznanja, ki so bila zbrana med študijo primera za Slovenijo, znotraj in- terdisciplinarnega projekta Boj proti izkrivlja- nju genocida nad Romi v jugovzhodni Evropi – ključni element za razvoj strategij proti rasiz- mu ter protidiskriminacijskih politik in praks.3 V raziskavi o obravnavi zgodovine genocida nad Romi in Sinti smo se ukvarjali z vprašanjem zgo- dovinskega raziskovanja, obeleževanja, izobra- ževanja ter ozaveščanja o genocidu nad Romi in Sinti med 2. SV. Preučili smo izkrivljanje naci- stičnega genocida nad Romi v Sloveniji, vključ- no z zanikanjem in revizionističnimi težnjami pri njegovi obravnavi, ter vpliv tega izkrivljanja na družbo in vsakdanje življenje. Uporabili smo metode bibliografske analize objav o historiogra- fiji Romov med 2. SV, arhivske raziskave in in- deksiranja arhivskih dokumentov, analizo izbra- nih kritičnih dokumentov ter analizo diskurza objav in vsebin na spletu ter družbenih medijih. Pri arhivski raziskavi v Arhivu Republike Slove- nije (ARS) so nas arhivski strokovnjaki seznani- li z dejstvom, da dokumenti o Romih večinoma niso popisani niti ni znano, v katerih večjih zbir- kah dokumentov se nahajajo. Napotili so nas na bazo podatkov o žrtvah 2. SV, na Inštitut za no- vejšo zgodovino (INZ). INZ je na našo prošnjo pripravil seznam domnevnih romskih žrtev iz interne baze podatkov INZ Smrtne žrtve med 3 Omenjeno raziskavo sta vodila Inštitut Auschwitz za preprečevanje genocida in množičnih grozodejstev ter Center FXB za zdravje in človekove pravice na Univerzi Harvard. Sofinancirali so jo Mednarodna zveza za spomin na holokavst (IHRA), Svet Evrope in projekt Roma Inte- gration 2020/Regional Cooperation Council. Pri raziska- vi so sodelovali raziskovalke in raziskovalci iz 11 držav ju- govzhodne Evrope. prebivalstvom na območju Republike Slovenije med 2. SV in neposredno po njej (Tominšek Če- hulić idr. 2021). Dragoceni viri vednosti so bili zbrani tudi s pomočjo 11 intervjujev. Intervjuvala sem rednega profesorja zgodovine in znanstvenega svetnika z INZ, specialista za socialno zgodovino ter 18. in 19. stoletje. Poleg njega sem intervjuvala še mlado raziskovalko in doktorandko iz ZRC SAZU, ki je napisala diplomo na temo usode Romov med 2. SV. Oba sta opravila del izvirnih arhivskih raziskav o genocidu nad Romi v Sloveniji. Poleg tega sem se pogovarjala s profesorjem zgodovi- ne in direktorjem ter koordinatorico programov Sinagoge Maribor. Prav tako sem intervjuvala pravnico, upokojeno znanstveno svetnico, speci- alistko za pravice romske skupnosti, nekdaj za- posleno na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Intervjuji z dvema Romoma in enim Sintom iz nevladnih organizacij so pokazali prizadevanja za obeleževanje žrtev ter preživelih 2. SV med romskimi in sintskimi skupnostmi. Ena sogo- vornica je bila iz neromske nevladne organiza- cije EPEKA, ki je delala z Romi, eden pa je bil angažiran državljan, ki se je zanimal za to temo in je želel ostati anonimen. Štirje sodelujoči pri raziskavi so bili člani nacionalne delegacije pri IHRA. Urad Vlade Republike Slovenije za na- rodnosti je pisno odgovoril, da zaradi pomanj- kanja strokovnega znanja ne more prispevati k raziskavi. Z Ministrstva za pravosodje so nas na- potili na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Ministrstvo za kulturo. Iz- med vseh naslovljenih ministrstev se je na vabilo k pogovoru odzval le sodelavec z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je bil skrbnik različnih programov za romsko skupnost. Zago- vornik načela enakosti in zaposleni na Zavodu za šolstvo sta posredovala pisne odgovore. Diskurzivna in vsebinska analiza je temelji- la tudi na raziskavi izbranih digitaliziranih sta- rih slovenskih časopisov, ki so izhajali med leto- ma 1938 in 1939. V analizo diskurza in vsebine starih časopisov smo vključili časopisa Slove- nec in Slovenski narod. Izbrali smo tudi lokalne st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 130 časopise, kot so Düševni list, Evangeličanski kole- dar, Novine Slovenske krajine in Marburger Ze- itung. Z izjemo zadnjega so bili časopisi obja- vljeni v slovenščini. Pri raziskavi o izkrivljanju romskega genocida v času pandemije covida-19 (2019−2021) smo pregledali tudi spletne objave o obeleževanju Mednarodnega dneva spomina na holokavst/Dneva spomina na romski geno- cid (2. avgust) ali Mednarodnega dneva Romov (8. april). Po prvih spletnih rezultatih smo začeli iskati objave na posameznih spletnih straneh raz- ličnih časopisov, novic in televizij ter družbenih omrežij: Dnevnik, Demokracija, Dolenjski list, Delo, Slovenske novice, Novice – Slovenski tednik za Koroško, Mladina, Vestnik, Večer, Reporter, Volksgruppen.orf.at, Sobotainfo.com, Pomurec. com, ePosavje, Mariborinfo.com, Regional Oba- la, Mestnivestnik, Nova 24TV, MMC RTV Slo- venija, 24ur.com, Radio Krka, Radio Ognjišče, Okupacijske meje 1941-1945, Necenzurirano.si, VideoSvet.si, Žurnal24, Alternator.science, Mo- rel.si, Reddit (r / Slovenija), Med.Over.Net, Fa- cebook, Twitter, YouTube (ePosavje TV, Vaš ka- nal, VauTV). Terminološka pojasnila: Romi in porajmos V okviru preučevanja genocida nad Romi ter kulture spominjanja prevladuje uporaba izra- za Romi. Pojem je razumljen kot krovni izraz za oznako številnih skupin, kot so Sinti, Kaldera- ši ali Laleri. Po tej reprezentaciji Sinti predsta- vljajo Rome z zgodovinskimi koreninami v nem- ško govorečih deželah. Danes velja, da so Romi v Nemčiji in v okupiranih državah med 2. SV veči- noma pripadali družinam Sintov ter Romov, ki so govorili številne romske dialekte, utemeljene na sanskrtu. Posledično pojem »Romi« danes za številne skupine pomeni tudi eksonim. An- gleško različico eksonima predstavlja izraz Gypsy (nakazujoč egipčanski izvor), ki v kontekstu raz- iskav genocida velja za slabšalni izraz. Slabšal- ni je tudi nemški izraz Zigeuner (United States Holocaust Memorial Museum 2021). Slovenski izraz Cigan se v množinski obliki prav tako kot nemški večinoma etimološko povezuje z grškim izrazom za pojem »nedotakljivi«, Atsinganoi (ἀτσίγγανοι) (Janko Spreizer 2002, 65–66). Pri historiografski analizi vzorcev preganja- nja Romov v Evropi pod nacistično prevlado se danes uporablja pravni okvir Združenih naro- dov. Na podlagi Konvencije o preprečevanju in kaznovanju genocida, ki je bila sprejeta leta 1948 pri Združenih narodih, ter na podlagi pravnih praks, ki ugotavljajo kriminalni namen, danes nedvomno velja, da je šlo med 2. SV za genocid nad Romi (Weiss-Wendt 2013, 1; Fings b. l.). Romi so bili po 2. SV dolgo nepriznani kot žrtve genocida, prav tako niso bili deležni ne opravičila niti ne odškodnin. Zato se v literatu- ri pogosto uporabljata oznaki pozabljeni holoka- vst ali zamolčani holokavst. Genocid nad Romi se je pogosto označeval (in se še vedno) s sklicem na judovski holokavst, v prizadevanju za dose- go človekovih pravic, priznavanje zločina oz. v tožbah za reparacijo. Po 2. SV nacistični geno- cid nad Romi ni bil priznan, saj so sodne oblasti dolgo časa vztrajale, da je šlo za zločine na teme- lju »asocialnosti« in kriminalitete. Romski ak- tivisti so se dolgo časa borili za priznanje dejstva, da je tudi v primeru romskih in sintskih skup- nosti šlo za genocid na rasni osnovi; da je naci- zem sistematično in od začetka z rasnimi zako- ni preganjal Rome, jih zatiral, uničeval, zapiral v koncentracijska taborišča, kjer so nekateri prisil- no delali, drugi pa so bili podvrženi »medicin- skim« eksperimentom. Izrazje za oznako nacističnega genocida nad Romi se je v romskem jeziku razvijalo ob nastan- ku in razmahu mednarodnega romskega gibanja za doseganje državljanskih pravic po holokavstu. Raba izrazov v romskem jeziku je še vedno pred- met razprav in je neenotna med različnimi rom- skimi skupnostmi. V 90. letih 20. stoletja je Ian Hancock populariziral termin porajmos v rom- skem jeziku (v nekaterih narečjih romščine tudi porrajmos ali pharrajimos – dobesedno »poži- ranje« ali »uničenje«). Zaradi ugotovitev, da ima v nekaterih dialektalnih različicah izraz vul- garno konotacijo (pomeni odprtino ali se pove- zuje s posilstvom), nekateri balkanski romski ak- tivisti raje uporabljajo romski izraz samudaripen G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 131 (»množično ubijanje«), ki ga je prvi uvedel jezi- koslovec Marcel Courthiade v 70. letih prejšnje- ga stoletja v Jugoslaviji v kontekstu Auschwitza in Jasenovca. Ta neologizem v romščini pome- ni »umor vseh« (sa – »vse« in mudaripen – »umor«) ali »množični umor« (Fing b. l.). Ne- kateri ruski romski aktivisti ponujajo uporabo izraza kali traš (»črni strah«). Uporablja se tudi alternativa berša bibahtale (»nesrečna leta«), berša bibahtalipe Romenghere (»leta nesreče za Rome«) (DiRicchardi-Mzgra 2011b). V romšči- ni se v nekaterih kontekstih pojavlja tudi raba besede holokausto (Hancock 2006) ali naci ho- lokausta (DiRicchardi-Muzga 2011b). V krogih slovenskih raziskovalcev ter med slovenskimi raziskovalci in romskimi aktivisti se o termino- loških vprašanjih o porajmosu še ni razpravlja- lo. Kratek pregled izrazov za genocid nad Romi je objavil Komac (2021, 219–220). Zdi se, da se je po letu 2015 raba izraza znotraj IHRE konso- lidirala in slovenski raziskovalci sedaj uporablja- jo termin »genocid nad Romi« in po(r)rajmos. Ob tem se pogosto opozarja tudi na dejstvo, da se v Mednarodni zvezi Romov pogosteje uporab- lja izraz samudaripen. Preganjanje Romov v času nacizma in počasno priznavanje genocida: zgodovinske raziskave O genocidu nad Romi v obdobju 2. SV so po voj- ni izšle redke znanstvene objave. Šele v 80. in 90. letih istega stoletja so akademske založbe s publi- kacijami prvih zvezkov začele prispevati k prepo- znavanju dolgo zanemarjene teme nacističnega preganjanja Romov v Nemčiji in/ali v koncen- tracijskih taboriščih. Najprej je bil genocid nad Romi preučevan v Zvezni republiki Nemčiji (Weiss-Wendt 2013, 3). O zapletenosti zgodovine genocida nad Romi priča tudi dejstvo, da se zgodovinarji in romski aktivisti za državljanske pravice v pre- teklosti niso strinjali glede podobnosti med ge- nocidom nad Romi ter judovskim holokavstom: medtem ko je zgodovinar Jehuda Bauer trdil, da masovno pobijanje Romov ni izhajalo iz tako go- rečega prepričanja in ni bilo tako sistematično izvedeno kot v primeru Judov, je Sybil Milton tr- dila, da je obstajala ključna podobnost, ki se je osredinjala na kolektivne deportacije in pobija- nje glede na poreklo (Joskowicz 2023, 9). Števil- ne razprave so se osredinjale na vprašanje zločin- skega namena: nekateri so trdili, da nacisti niso imeli načrta pobijanja in jasne politike pobijanja za vse Rome, drugi pa so poudarjali dinamično naravo nacističnih zločinskih namenov, ki je po- trjevala razvijajočo se željo po univerzalnem uni- čenju (Joskowicz 2023, 10).4 Prelomna je bila knjiga zgodovinarja Mi- chaela Zimmermanna iz leta 1996 Rassenutopie und Genozid: die nationalsozialistische »Lösu- ng der Zigeunerfrage«, ki je predstavljala verje- tno največji prispevek k razumevanju nacistič- nih politik do Romov in k prepoznavanju, da je tudi v primeru Romov šlo za genocid. V njej je Zimmermann izpostavil, da je bil poleg tradi- cionalnih stereotipov opredeljujoč dejavnik pri nacističnem obravnavanju Romov tudi rasizem. Kljub obstoju nasprotujočih si nacističnih pro- tiromskih politik je bil njihov učinek množični umor (Weiss-Wendt 2013, 4). Po letu 2000 se začne živahnejša diskusija o genocidu nad Romi. Od leta 1999 do 2006 so v okviru skupnega programa Centre des recher- ches Tsiganes iz Pariza in Univerze v Hert- fordshiru v knjižni trilogiji izšle zbirke esejev o številnih vidikih preganjanja (Fings, Heuß in Sparing 1999; Kenrick 1999; 2006). Leta 2000 je Guenter Lewy objavil odmevno knjigo The Nazi Persecution of the Gypsies, v kateri je opisal ma- sovno preganjanje Romov in Sintov v izbranih evropskih državah zunaj ozemlja tretjega rajha, vendar je tudi sam Lewy dvomil, da je šlo v pri- meru Romov za genocid. Lewyjeva v več jezi- kov prevedena knjiga je bila kljub številnim po- manjkljivostim v njegovem evropskem pregledu in nekaterim spornim stališčem prva, ki je do- segla tako številno občinstvo. Prvi zbornik, ki 4 Glede podrobnosti v razpravah o okvirih genocida nad Romi in vzorcih preganjanja Romov v Evropi pod nadvla- do nacistov ter o umeščanju viktimizacije Romov znot- raj definicije genocida primerjajte Weiss-Wendt (2013) ter About in Abakunova (2016). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 13 2 je skušal ponuditi splošen, primerjalen in vse- evropski pogled na razsežnosti genocida ter pre- ganjanja, je bilo Zimmermanovo uredniško delo, ki je izšlo leta 2007 (Zimmermann 2007; Abo- ut in Abakunova 2016, viii). Poznejše knjige so obravnavale povojne pravne in politične diskusi- je o nacističnem preganjanju Romov ter ugotav- ljanju žrtev v različnih državah. Ko gre za zgodovinsko raziskovanje ali dol- gotrajne procese priznanja genocida nad Romi, se genocid nad Romi med 2. SV pri romskih pre- živelih omenja v povezovanju z judovskim holo- kavstom. Vendar pa je šlo v povojnih procesih priznavanja holokavsta in genocida ter pri priza- devanjih za pridobitev restitucije za žrtve in pre- živele tudi za številne razlike. Joskowicz (2023) v uvodu k delu Rain of Ash: Roma, Jews and the Holocaust oriše grobo primerjavo, s katero pove- zuje razloge za počasno prepoznavanje genocida nad Romi, poznejše rekonstruiranje zgodovine Romov na podlagi arhivskih virov, obotavlji- vo snemanje spominov Romov in Sintov v obli- ko (avdio)vizualnega zapisa ter ohranjanje spo- mina na genocid nad romskimi in sintskimi skupnostmi. Romi in Judje so prav tako ime- li različne družbene in ekonomske priložnos- ti pred, med ter po holokavstu, četudi jih pove- zuje skupni jezik za preseganje izključenosti, kar je postalo osrednje pri prizadevanjih in izgradnji komemoriranja ter v procesih oblikovanja kultu- re spominjanja (Joskowicz 2023, 5−6).5 Pozabljene žrtve: nacistični genocid nad Romi Leta 1933 je v Evropi živelo milijon oz. milijon in pol Romov. Polovica je domnevno živela v vzhodni Evropi, zlasti še v Sovjetski zvezi in v Romuniji. Velike skupnosti Romov so živele tudi 5 Zgornjo primerjavo omenjamo iz razloga, ker je judovski holokavst dolgo časa igral osrednjo vlogo pri pojasnjevanju nacističnega preganjanja in množičnega pobijanja Romov. Judovske institucije za ohranjanje spomina in produkcijo vednosti o holokavstu so bile tudi ključne pri oblikovanju kulture spominjanja ter hkrati predstavljajo tudi središča za produkcijo vednosti o nacističnem genocidu nad Romi. Takšna konstelacija pomeni tudi, da člani judovske manj- šine večinoma kontrolirajo tudi arhive in seveda zgodovi- no romske manjšine (Joskowicz 2023, 11). na Madžarskem, v Kraljevini Jugoslaviji in Bol- gariji. V predvojni Nemčiji je živelo skoraj 35.000 Romov, večina je imela tudi državljanstvo. V Av- striji je živelo 11.000 Romov. Romske skupnosti so bile med prevlado oz. okupacijo nacistov siste- matično rasno preganjanje in posledično zdeset- kane (United States Holocaust Memorial Muse- um 2021). Objave o razsežnosti genocida temeljijo na ocenah, ker niti v posameznih državah niti v ce- lotni Evropi ni bilo natančnih podatkov o šte- vilčnosti Romov. Podatki se zelo razlikujejo in obsegajo od 96.000 oz. 250.000 do 500.000 smrtnih žrtev. Romski genocid se je razlikoval od države do države, dejansko pa je šlo za podo- ben proces destrukcije, kar so potrdili tudi novi arhivski dokazi, objavljeni v zborniku The Nazi Genocide of the Roma: Reassessment and Comme- moration (Weiss-Wendt 2013, 1). Raziskovalci opozarjajo, da se nacistični ge- nocid nad Romi ni zgodil čez noč, pač pa je k temu grozovitemu razvoju dogodkov prispeva- lo dolgoletno preganjanje Romov, ki ga lahko re- konstruiramo na podlagi arhivskih dokumentov in zgodovinskih virov. Na tej podlagi smo lahko rekonstruirali nekatere ideologije, dogodke, po- litike ter diskurze o odnosu do Romov v 18.−19. stoletju na podlagi zgodovinskega pisanja o po- dobah in statusih Romov. Romi so bili tudi pred 2. SV preganjani ši- rom Evrope, preden so nacisti v Nemčiji leta 1933 prevzeli oblast. Nemška država Bavaria je leta 1899 oblikovala Osrednji urad za romske zade- ve (Zigeunerzentrale), da bi koordinirala policij- sko delovanje proti Romom v Münchnu. Urad je zbral osrednji register Romov, ki je vključil po- datke iz drugih nemških držav. Po nacističnem prevzemu oblasti leta 1933 je ponovno nastopi- lo uresničevanje prednacistične zakonodaje pro- ti Romom. Rome so nacisti označili za tujekrvne (nem. altfremdes Blut) in rasno nezaželene. Za- kon o zaščiti nemške krvi in časti ter nacistični nürnberški zakoni, sprejeti septembra leta 1935, so zajemali tudi romsko populacijo. Leta 1936 je bilo na stotine ljudi interniranih v taborišču v berlinskem okrožju Marzahn. Taborišča služijo G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 133 koncentraciji, omejevanju, registraciji in izolaci- ji ter zagotavljajo vir prisilnega dela (Council of Europe b. l.). Leta 1936 so nacisti centralizirali polici- jo pod Heinrichom Himmlerjem, vodjem SS in nemške policije. Osrednji urad za romske za- deve se je iz Münchna preselil v Berlin, kjer je Himmler ustanovil Osrednji urad za zatira- nje ciganske nadloge, ki je bil del kriminalistič- ne policije (Kripo) za sistematično preganjanje. Z namenom sistematičnega preganjanja so na- cisti hoteli identificirati Rome. Usmerili so se k rasni higieni oz. evgeniki ter v delovanje zdravni- ka Roberta Ritterja, ki je bil direktor in osrednja figura pri preučevanju Romov znotraj Razisko- valnega centra za rasno higieno in demograf- sko biologijo pri Ministrstvu za zdravje. Ritter je pogosto sodeloval s policijo pri zbiranju gene- alogij romskih družin. Izvajal je medicinske in antropometrične raziskave na Romih. Med dru- gimi grozovitimi izsledki je bila tudi ocena, da je 90 odstotkov vseh Romov v Nemčiji »meša- ne krvi« in so potemtakem nosilci »degenera- tivne« krvi ter kriminalnih značilnosti, zato je predlagal prisilno sterilizacijo. Ritter je predla- gal, da bi na »čistokrvnih« Romih še naprej iz- vajali »raziskave«, v praksi nacističnega prega- njanja pa so policijsko preganjali obe skupini, tako skupino »mešanih« kot »čistokrvnih« Romov, in ju tudi množično pobijali (United States Holocaust Memorial Museum 2021). Zvezna republika Nemčija (ZRN) je geno- cid nad Romi priznala šele leta 1982, potem ko je bil nekdanji kancler Helmut Schmidt na spre- jemu Osrednjega sveta nemških Sintov in Ro- mov, ki predstavlja osrednje predstavništvo rom- skih in sintskih aktivistov za človekove pravice. Ob tem dogodku je izrekel priznanje na ravni mednarodnega prava, da je bil nad Romi izveden »genocid iz različnih razlogov«. Po tej izjavi sta sledili še uradna izjava in priznanje nemške vla- de. 16. marca 1997 je nekdanji predsednik ZRN Roman Herzog, ob odprtju prve stalne razstave o nacionalsocialističnem genocidu Romov v Do- kumentacijskem in kulturnem centru Romov in Sintov v Heidelbergu, izjavil: »Genocid nad Romi je bil storjen iz istega motiva rasne ideolo- gije, z istim namenom in z istim ciljem metodič- nega in dokončnega iztrebljanja kot genocid nad Judi. Ubijali so jih sistematično in v družinah od malčkov do starejših na celotnem območju naci- onalsocialistov« (Council of Europe b. l.). Angela Merkel je leta 2012 v Berlinu odkri- la spomenik, posvečen Romom in Sintom, umr- lim med 2. SV (Council of Europe b. l.). Kraji spomina na umrle Rome in Sinte med prevlado nacizma, številna spominska obeležja v nekda- njih taboriščih ter mnogotere razstave, ki priča- jo o množičnih pobojih na rasni osnovi ter naci- stičnih politikah, danes prispevajo k ohranjanju spomina z namenom preprečevanja širjenja sov- raštva in diskriminacije ter upoštevanja človeko- vih pravic (Council of Europe b. l.). »Ciganska nadloga«: zgodovina kriminaliziranja, rasiziranja in socialnega izključevanja Romov na območju današnje Republike Slovenije pred 2. SV Kriminalizirane in rasizirane podobe Romov v avstro-ogrski monarhiji so se izoblikovale med nastankom modernih teritorialnih sedentarnih držav. Nastajajoča kriminologija je razvila po- dobe Romov, prenesene iz post-Grellmannovih raziskav o Ciganih/Romih. Romi so bili dehu- manizirani z rasnimi stereotipi o črncih in dru- gih. Etnograf Janez Trdina je konstruiral Rome kot Druge z domnevnim prehranskim uživa- njem po katoliški morali neužitnih jedi, kot so ježki, veverice, ptice in mačke. Rome je prikazo- val kot tatove, berače, vedeževalce, lenuhe, pri- rojene kriminalce in zvite Cigane (Studen 2015; Studen, intervju, 31. 8. 2021). V Kraljevini Jugoslaviji se je avstrijsko kri- minološko znanje iz Handbuch für Untersu- chungsrichter in Criminalpsychologie Han- sa Grossa6 prenašalo tudi preko revije Slovenski pravnik (Ogrin 1936; Šiftar 1970; Studen 2015). Sodniki, preganjalci, podložniki, kriminalistič- 6 Hans Gustav Adolf Gross ali Groß (26. december 1847–9. december 1915) je bil avstrijski kazenski pravnik in krimi- nolog, utemeljitelj kriminalističnega profiliranja (Wikipe- dia b. l.). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 13 4 na policija, sodni izvedenci, policijski uslužben- ci in drugi so bili seznanjeni z rasističnimi teo- rijami, ki so kriminalizirale tudi Rome (Studen 2015, 59). Grossova stališča je dopolnjeval izra- zito negativen odnos do »nevarnih« Ciganov. Dovolj je bilo le pripadati tej skupini, ki ji je bilo pripisano vse najslabše zaradi načina življenja, ki je odstopal od takrat uveljavljenih družbenih norm (str. 75). S pomočjo pregleda arhivskih do- kumentov je mogoče za 20. in 30. leta 20. stole- tja rekonstruirati tudi izrazito odbojen odnos do revščine, beračenja in t. i. »ciganstva« med poli- tično-upravnimi uslužbenci, kot je bil npr. Fran Ogrin7. Iz tega obdobja so znani tudi t. i. od- gonski protokoli. Usmerjeni proti omenjenemu prebivalstvu so odgoni zajemali tudi t. i. »Ciga- ne« (Stariha 2007, 37–76). V boju proti »cigan- ski nadlogi«, ki jo opredeljuje za »odvratno« (str. 45), se je Ogrin oprl na kazenske zakone in zakone o pridržanju nekdanjega avstro-ogrskega cesarstva ter menil, da so uporabni tudi v okvi- ru Kraljevine Jugoslavije. Po njegovi razlagi so lahko Romi po tej zakonodaji izgnani v domačo občino ali iz kraja, s prepovedjo trajne ali časov- no omejene vrnitve. Ogrin je poudaril, da mora policija dosledno izvajati zakone, da bi ohrani- la javni red in moralo. Njegova izrecna izjava o »pobijanju ciganstva« odlično ponazarja nje- govo protiromsko rasistično razpoloženje (Stari- ha 2007, 46; Ogrin 1936, 96 ; prim. tudi Studen 2015, 143−144): Kar se ciganov posebej tiče, je skrajni čas, da pade odločitev: ali je cigane in njih življenje vključiti v obstoječi socialni in državni red (z rednim izpolnjevanjem šolske in vojaške dolžnosti itd.), ali pa je cigane eliminirati iz zveze s splošno družbo, tako da se jih nase- li n. pr. na posameznih samotnih otokih ob 7 Fran Ogrin je bil pravnik, ki se je med študijem na Duna- ju verjetno srečal s kriminologijo Hansa Grossa. Leta 1908 se je zaposlil v politično-upravni službi več deželnih vlad v Ljubljani, Črnomlju, Novem mestu in Kočevju. Od maja 1920 do junija 1921 je bil pri Narodni oz. Deželni vladi v Ljubljani. Zanimivo bi bilo poznati Ogrinovo povojno usodo, glede na njegovo predvojno koketiranje s fašistični- mi in z nacističnimi metodami, zlasti v zvezi z Romi (Sta- riha 2007, 37–76). morski obali, kakor je bilo to že v nekem li- stu nasvetovano. Ciganska nadloga postaja namreč ob rastočem številu ciganov že opa- sna za javni red in moralo Analiza časopisov iz let 1938−39 je pokaza- la, da je tisk poročal o ali Romom pripisoval kri- minalna dejanja. Domnevamo lahko, da je ob stalnem zavračanju in izganjanju s strani oblas- ti kriminal predstavljal eno izmed preživetve- nih strategij. Novine Slovenske krajine so pisale o ukradenih konjih Ciganov Nikolićev pri Raj- henburgu (»Ciganje, ki so kradnoli konje, pod klüčom« 1938): Konje so v deževnoj noči odegnali iz neza- klenjene štale i se napotili v Hrvaško Zagor- je, kde so je pa orožniki v logi zgrabili. Edno- ga konja so že odali, ali küpec ga je morao dati lastniki nazaj. To je bio že štrti slučaj, da so bili v okolici Rajhenburga vkradjeni konji. Časopisi so izraz Cigan, ciganiti, uporab- ljali tudi kot sinonim za kraje, ki jih je zagrešilo neromsko prebivalstvo, pa tudi za opis revščine in »nemoralnosti«. Tisk tedanjega časa je ši- ril tudi žaljive »vedenjske stereotipe« o brezde- lju in nadlegovanju. V kratkem članku »Kruto maščevanje« je časopis Slovenec poročal o »ve- liki nadlogi«, domnevno romskih tatvinah in delomrzništvu. Ti so bili glavni razlog za javni linč romskih družin in podtikanje požara v šti- rih romskih hišah v vasi Kuštanovci, v Slovenski krajini (Prekmurje) (»Kruto maščevanje« 1938): Iz Slovenske Krajine nam poročajo: Da so cigani velika nadloga za našo krajino, je zna- no daleč naokrog […]. Pred kratkim so ciga- ni ukradli meso nekemu kmetu. Orožniki eo cigane drugi večer aretirali in jih prived- li k občinskemu starešini. Domačini so se pa medtem zbrali ob ciganskih hišah in vse hiše zažgali. Ena vrata so celo zavezali in bi skoraj zgorelo deset otrok. Vsak cigan je seveda ho- tel rešiti vsaj golo življenje, pa je več cigank in otrok ranjenih. Ko so namreč ti bežali iz gorečih hiš, so domačini nanje streljali s pu- škami. Četudi so cigani tako hudobni, ven- G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 135 dar tak obračun z njimi obsojamo. Oni os- tanejo na vsak način v vasi in bodo še večja nadlega. In končno se je bati tudi ciganske- ga maščevanja. Analiza diskurza člankov iz starejših časo- pisov je pokazala, da so bili Romi opisani pred- vsem kot tatovi ter kršitelji javnega reda in miru, hkrati pa so jih povezovali tudi z romantizirani- mi podobami: Slovenski narod jih je 17. avgusta 1938 označil za »cigansko zalego«, ko je poro- čal o kraji konj (»Ciganska zalega« 1938). Isti ča- sopis je v tem letu objavil Fremontov pustolovski roman Svet o razvalinah, kjer je beseda »Ciga- ni« pogosto omenjena kot sinonim za popotni- ke in pustolovce. Poleg tega je bila beseda večkrat uporabljena z uporabo emotivnih in veseljaških podob: »Vino, čardaš in ciganska muzika! Vse za ljubezen,« je bilo zapisano v oglasu za ope- reto (»Vino, čardaš in ciganska muzika« 1938). Ob romantiziranih podobah se pojavljajo opisi manjših »kriminalnih« dejanj in pretkanosti. Na isti strani so bralci namreč brali tudi o Ciga- nih, osumljenih vlomov, v policijski kroniki, kar lahko interpretiramo kot preganjanje (»Iz poli- cijske kronike« 1938). Pisci Slovenskega naroda, Slovenca, Marbur- ger Zeitung in Domovine so poročali o nürnber- ških rasnih zakonih ter nacističnih podobah Romov kot kriminalcev in nestalnih naseljen- cev, ki naj bi bili tarča strogega izvajanja vladne- ga dela (Studen 2015, 168). V presenetljivo nev- tralnem tonu so častniki objavili ukaz Heinricha Himmlerja o omejenem gibanju po Reichu, iz- gonu tujih Ciganov in tujih državljanov ter pre- povedi prehoda Ciganov na obmejna ozemlja v Nemčiji, prisilni stalni naselitvi in prepovedi na- seljevanja v mestih z manj kot 500.000 prebival- ci. 15. decembra 1938 so lahko bralci v časopisu Slovenski narod (Studen 2015, 168) brali tudi o raziskavah o rasni čistosti romske krvi. Leta 1939 so poleg informacij sodišč o ob- sodbah Romov zaradi tatvine Novine Slovenske krajine objavile pismo bralca, ki se zgraža nad ne- moralnostjo treh moških, ki so na cvetno nede- ljo, namesto da bi šli k maši v cerkev, pili s »ci- ganicami«, s katerimi so veseljačili v več vaseh (»Ka pravite?« 1939): G. urednik tü vam napišem en žalosten pri- mer, šteri se je zgodo na Cvetno nedelo. V nekoj gostilni so trije kmečki sinovi, dva le- dičniva, eden oženjen, popivali z ciganica- mi. Po končanoj zabavi v gostilni je lepo vsa- ki svojo ciganico, z šterov je popivao, djao na biciklin i odpelao dale v drügo ves pit. I to te, kda so šli lüdje iz cerkvi. G. urednik vidite, kak daleč smo prišli sramota za ves okraj, pa za celo vesnico, z štere so ti sinovi! Marburger Zeitung je bil v eksplicitnih ra- sističnih opisih veliko bolj grob. Ti članki so re- producirali podobno Romov kot tatov, morilcev in prevarantov ter Rominje, ki naj bi obglavila svojega moža (»Zigeunerin köpft ihren Mann« 1938). Časnik je poročal tudi o poljskem cigan- skem kralju Janusu Kwieku, ki je nameraval Mu- ssoliniju poslati prošnjo za preselitev Romov v Abesinijo (staro ime za Etiopijo). Kwiek naj bi se namereaval udeležiti tudi sestanka Ženevske lige, da bi branil pravice svojega ljudstva (»Zige- uner-Ansiedlung in Abessinien?« 1938). Ta ča- sopis je hkrati širil stereotipe o Romih, lažnih zdravilcih nezvestobe (»Giftmord aus Eifersu- cht« 1938) in o goljufivih prerokih, ki naj bi lju- di napeljali k umoru (»In einem Dorfe bei Bu- dapest« 1938). Iz izbranih časopisnih člankov lahko re- konstruiramo duh tridesetih let prejšnjega sto- letja. Velika gospodarska kriza je spodbuja- la zahteve intelektualcev po pomembnejši vlogi (močne) države, kar odraža tudi diskurz Frana Ogrina (Stariha 2007, 46). Kriminal, ki je pos- ledica revščine, naj bi država s svojo močjo zatr- la. V podobnih razmerah so tisti, ki so imeli kaj izgubiti, zahtevali red (več ko so imeli za izgu- biti, močnejše so bile njihove zahteve). Potem ni čudno, da sta (nekatere) intelektualce navdušila »red in mir« v Italiji in Nemčiji. Filozof Edmu- nd Husserl naj bi v duhu starega veka »pritrjeval samovšečni evropski vasezagledanosti in zanos- no poveličeval evropsko duhovno enkratnost, ki ji ne bodo mogla nikoli pripadati ljudstva kot st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 136 Eskimi, cigani in Indijanci potujočih menaže- rij« (Vodopivec 1997, 8; Stariha 2007, 46−47). V tridesetih letih 20. stoletja se je povečala prilju- bljenost korporativnih, poklicnih in fašističnih družbenih ter političnih modelov, v katerih so prevladovale konservativne politične sile. Poleg skrajnih nacionalističnih, šovinističnih in anti- semitskih sloganov (Stariha 2007, 46−47) opa- zimo tudi skrajni antiromizem/anticiganizem. Zgodovina Romov in Sintov med 2. SV v Sloveniji: od preučevanja žrtev preganjanja k aktivnemu odporniškemu gibanju Zgodovina Romov in Sintov med 2. SV je bila v Sloveniji redko raziskovana tema poklicnih zgo- dovinarjev in je v slovenskem nacionalnem zgo- dovinopisju marginalizirana. Zgodovinski pre- gledi prisotnosti Romov in Sintov na današnjem ozemlju Republike Slovenije so bili sicer v okr- njeni obliki zajeti v klasičnih romoloških štu- dijah Vaneka Šiftarja (1970) Cigani: minulost v sedanjosti in Pavle Štrukelj (1980) Romi na Slo- venskem (Janko Spreizer 2009), vendar posa- mezna poglavja ne predstavljajo koherentnega zgodovinskega pregleda (Zalar 2015, 6), ki bi ce- lovito zajemal območje celotne države. Posledič- no je obdobje med 2. SV obravnavano parcial- no in razdrobljeno ter je tudi manj poznano širši javnosti (Studen 2015; Tominšek Čehulić 2010; Toš 2013; Zalar 2015). K težavnemu raziskovanju tega obdobja prispeva dejstvo, da je bilo ozem- lje današnje države Slovenije razdeljeno med šti- ri okupatorje. Nemčija je okupirala Gorenjsko, Štajersko in severozahodno Prekmurje, Italija Ljubljano, večino Dolenjske in Notranjsko (t. i. Ljubljansko pokrajino, ki je po kapitulaciji Itali- je 6. 9. 1943 pripadla Nemcem in postala del oku- pacijske cone Jadransko primorje). Madžarska je okupirala večino Prekmurja, majhen del ozem- lja je pripadal tudi Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Po letu 2011, ko je Slovenija postala članica Mednarodne zveze za spomin na holokavst, so raziskovalci poleg zgodovine judovskega holoka- vsta ponovno spodbudili zanimanje za zgodovi- no Romov v obdobju nacizma, fašizma in kola- boracije. Eden največjih izzivov je pri ohranjanju spomina nepoznavanje romske zgodovine med 2. SV. Tudi Sinti in Romi sami so začeli objavlja- ti publikacije o holokavstu (DiRicchardi-Muz- ga 2011a; 2011b; Horvat Muc, Acković in Đurić 2015). V okviru Sinagoge Maribor je izšlo več pu- blikacij, v katerih so genocid nad Romi označi- li za »pozabljeni holokavst« (Toš 2013), »zamo- lčani genocid« (Klopčič in Bedrač 2015, 8) ali »po(r)rajmos«. V socialističnem slovenskem zgodovinopis- ju je bil genocid nad Romi in Sinti bežno ome- njen v okviru narodnoosvobodilnega gibanja med 2. SV (Polič 1975; Ferenc 1987) ali pa so bile romske žrtve genocida bežno omenjene na se- znamih izgub (Kovač-Zupančič in Ksela-Jasna 1982). Zgodovinarji, ki si za raziskovalno vpra- šanje zastavijo, kaj se je zgodilo z Romi in Sin- ti med 2. SV, kot žrtve nacističnega genocida iz- postavljajo tiste, ki so bili preganjani na podlagi nürnberških rasnih zakonov in so jih nemške ob- lasti aretirale ter obravnavale kot »Zigeuner«. Vsaj del zgodovinarjev je raziskoval kom- pleksno medvojno dogajanje v Sloveniji, vključ- no s kolaboracijo. Med njimi je zaželeno, da zgo- dovinar raziskovalno temo opiše kot zgodovino Romov in Sintov med 2. SV ter se ne osredini le na genocid (Zalar, intervju, 19. 8. 2021). Nekate- ri Romi v Sloveniji so bili po poročilih pripadni- ki Slovenskega domobranstva – kolaborantske vojske, ki so jo neposredno financirale nemške okupacijske oblasti (Zalar 2015, 63−69). Takšne primere se ne upošteva kot žrtve nacističnega genocida. Od nedavnega so raziskovalci usmerili hi- storiografske raziskave in kulturo spominjanja od žrtev k aktivni vlogi Romov v odporniškem gibanju. Odpor v času nacističnega genocida nad Romi je bil v Sloveniji premalo raziskan kot tema. Vita Zalar (2015) je bila med prvimi zgodo- vinarji, ki je preučila odporniško gibanje Romov. K delnim raziskavam Vaneka Šiftarja in Ferda Godine je poleg Vite Zalar prispeval tudi hrva- ški zgodovinar Danijel Vojak, ki je zapisal (2020, 52−53): G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 137 Občinsko združenje zveze borcev občine Črnomelj navaja, da je bilo v partizanskih enotah z območja te občine skupaj 14 Ro- mov. Po podatkih Občinskega veteranskega združenja Kočevje je imelo na tem obmo- čju več Romov status veteranov, invalidov in aktivistov. Po podatkih Občinskega vete- ranskega združenja Novo mesto iz leta 1942 je bil kot pripadnik brigade Bela krajina na- veden le en Rom. V 15. Slovenski narodno- osvobodilni udarni brigadi Bela Krajina je navedenih 9 Romov, ki so se ji pridružili sep- tembra 1943. Eden med njimi je imel čin ka- petana, štirje pa čin majorja. […] Romi [so bili] vključeni v partizanske odrede na ob- močju Ljubljanske pokrajine, Vrhnike, Bo- rovnice, Cerknice, Črnomlja, Grosupljega, Logatca, Metlike, Novega mesta, Ribnice, Semiča in Krškega. Poleg tega je bil en rom- ski partizan v odredu Zahodna Dolenjska in dva romska partizana na območju Kočevja. Romi, ki so bili pripadniki partizanskega gibanja in so jih ubili nemški oddelki, so padli kot vojaki v boju in ne kot žrtve nacističnega ge- nocida (Zalar, intervju, 19. 8. 2021). Na dan 20. 9. 2021 je baza INZ vključeva- la vsaj 207 umrlih Romov kot žrtev 2. SV; to ne zajema preživelih ljudi, ki so trpeli zaradi gro- zodejstev med holokavstom. 193 žrtev je iz Lju- bljanske pokrajine (Tominšek Čehulić idr. 2021; Zalar, intervju, 19. 8. 2021; Studen 2015, 180). Na- vedeni umrli Romi niso vsi žrtve genocida med 2. SV. Vita Zalar dodaja, da gre za ocenjeno šte- vilo pobitih Romov in da je morda žrtev za dva ali tri osebe več, glede na priimke, na podlagi ka- terih se sklepa na etnično pripadnost Romom. Domnevamo, da je še veliko drugih, ki niso na- vedeni ali so preživeli grozljivo obdobje holoka- vsta (Zalar, intervju, 19. 8. 2021). Nedvomne žrtve nacističnega preganjanja so bile skupnosti v današnji severni Sloveniji, ki je leta 1941 postala del nemškega rajha. Romi in Sinti so bili med prvimi prebivalci Gorenj- ske in dela Koroške, ki so jih aprila 1941 areti- rali in pripeljali v gestapovske zapore v Begunje (Šinkovec 1995). Skenirane zaporniške knjige ge- stapovske kaznilnice, ki se je nahajala v grašči- ni v Begunjah, so na voljo javnosti na spletu, ori- ginale pa hrani Gorenjski muzej. Prav tako je na spletu javnosti dostopen tudi prepis Begunjskih knjig v računalniški obliki, iskanje podatkov pa olajšuje tudi posebna računalniška tabela. V ske- niranih in izpisanih Begunjskih knjigah je 107 oseb, etiketiranih za Cigane (Gorenjski muzej b. l.). Za nekatere vemo, da so bili odpeljani v Srbi- jo (Seger, intervju, 14. 10. 2021; Štrukelj 1980, 61; Toš 2013, 44).8 Aretirani s strani Kripa ali žan- darmerije zaradi rasnih razlogov – dosledno so bili označeni za Cigane – so bili večinoma Sin- ti (DiRicchardi-Muzga 2011b) s priimki Raj- hard, Reichard, Mueller, Ocepek, Petan, Roi ali Roj, Jungvirt, Seger, Taubman in Žagar. Nekate- ri raziskovalci doslej niso mogli ugotoviti, kaj se je zgodilo s temi ljudmi (Komac 2021). Na pod- lagi arhivskih dokumentov in intervjuja z Ru- dolfom Segerjem – Janezom je bilo ugotovljeno, da so se nekateri Sinti vrnili iz Srbije: 10. novem- bra 1944 se je 26 članov družine Rajhard želelo vrniti iz Srbije v Slovenijo (AS 1830, Prijavnica za vstop v OF Slovenije v Beogradu; Janko Spreizer 2009, 118). Natančno število Romov iz okolice Nove- ga mesta, ki so prišli iz Slovenije v Auschwitz s transportom 2. decembra 1943, je 77: 30 moš- kih in dečkov ter 47 žensk in deklic (Kovač-Zu- pančič in Ksela-Jasna 1982, 564−566; Glaeser idr. 2013, 45−47; Horvat Muc, Acković in Đu- rić 2015, 32−33; Zalar 2015, 60; Hajdinjak 2020, 57; Hajdinjak, intervju, 19. 10. 2021). Vita Zalar pojasnjuje, da je bil še en Rom registriran v Au- schwitzu, potem ko so ga ujeli v partizanih in premestili iz Begunj v Mauthausen ter slednjič v Auschwitz. Njegova usoda ni znana, ker podatek o njegovi smrti še ni bil najden (Zalar 2015, 60). 8 V izvirnih popisih interniranih in poslanih v Šentvid so bili označeni za Cigane, kasneje je dopisan še termin Romi, s katerim pa se intervjuvani sogovornik Rudi Seger – Janez ni strinjal. Sinti se namreč ne strinjajo z razsodbo Ustavne- ga sodišča, da se izraz Romi uporablja kot krovni termin, ki zajema tudi njihovo skupnost (Seger, intervju, 14. 10. 2021). st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 138 Na območju Ljubljanske pokrajine italijan- ske fašistične oblasti niso sistematično preganja- le Romov. Kljub temu so policisti opozarjali, da bi morale oblasti razmisliti o njihovi internaci- ji (Toš 2013, 42): »[G]re za družbeno nevarne Cigane, ki so vsi slovanskega izvora in brez de- finiranega državljanskega statusa, za katere se predlaga internacija v koncentracijskem tabori- šču.«.S telegramom iz Terama 23. julija 1942 je bilo zunanje ministrstvo obveščeno o internaci- ji večje skupine Romov z območja Ljubljane. Šlo je za 78 Romov in 17 družin (Toš 2013, 42; Pod- beršič 2014, 81; Studen 2015, 175). Ti Romi so bili nato poslani v koncentracijsko taborišče Tossicia v pokrajini Teramo, skupaj s svojimi otroki pa so veljali za »družbeno nevarne elemente«. Ne- kateri drugi Romi so bili zaprti v Gonarsu (Toš 2013, 36−37). Raziskovalci INZ so identificirali 16 Ro- mov, ki so umrli kot žrtve italijanskih okupacij- skih enot: enega vojaka in 15 civilistov. Prva rom- ska žrtev italijanskega fašističnega režima je bil Ingacij Hudorovac, ki je umrl v Škriljah, dru- ga žrtev, Franc Colarič, je bil ubit kot partizan v Gubčevi brigadi in je umrl v Podgradu pod Gor- janci. V italijanskih koncentracijskih taboriščih je umrlo 14 Romov: Rab (11); Chiesanuova pri Palmanovi v Padovi (1), Palmanova (1) in Visco (1) (Zalar 2015, 46−48). Baza INZ je nepopolna, saj ne vključuje ve- likega števila jugoslovanskih Romov (118 Ro- mov), ki so bili zajeti v Ljubljani in nato inter- nirani v taborišče Tossicio v pokrajini Teramo: tam je bilo rojenih devet romskih otrok (Spar- tac Capogreco 2011, 203−204 v Zalar 2015, 48). Na madžarskem ozemlju so najmanj 27 Ro- mov prepeljali v taborišča za prisilno delo (Ko- mac 2021, 225), šest pa so jih ubili kot talce (Ko- mac 2021, 225; Horvat Muc, Acković in Đurić 2015, 29–30). Število Romov iz Slovenije, ki so umrli v taborišču Jasenovac, ni znano (Kuzmič 2013). Studen pojasnjuje, da se skrbniki baze INZ zavedajo, da so Romi ena izmed slabše raz- iskanih kategorij v popisu žrtev 2. SV. Dodatna težava je, da so podatki pomanjkljivi, približni ter da ni natančnih podatkov o nacionalnosti (Studen 2015, 180). Z arhivsko raziskavo sem našla informacije iz obdobja fašizma ter nemške okupacije, kot v primeru 34-letne Milke Braidic, ki se je rodila v Materiji v Istri, v Jugoslaviji, kjer je živela in dela- la z možem. Pod nemško okupacijo ter ob pove- čani partizanski aktivnosti se je z možem in ot- roki preselila v Padovo. Kot vdova in pripadnica »rase, ki ima rada svobodo« se je po vojni žele- la naseliti v državo, ki lahko zagotovi najprepro- stejše človekove pravice (Arolsen Archives, oseb- ni dosje Milka Braidic). Pripoznavanje genocida nad Romi in Sinti med 2. SV, priznavanje drugih krivic iz 2. SV in njihovo obeleževanje 27. januarja 2008 je portal Siol.net objavil, da je Republika Slovenija ta dan uradno razglasila za dan spomina na holokavst. Toš je poudaril, da je bil »holokavst vrhunec genocida, ki med 2. SV ni prizadel le Judov, temveč tudi Rome, Slovane, politične nasprotnike, LGBTIQ+, vojne ujetni- ke, telesno šibke in duševno prizadete osebe« (Slovenska tiskovna agencija 2008). Simbolna konotacija je pomembna, saj so bili Romi nave- deni takoj za Judi in niso bili izključeni iz spo- minskega dneva. Eno prvih predavanj o genocidu nad Sinti za širšo slovensko javnost je bilo organizirano v okviru projekta Romano Čhon. V okviru mese- ca romske kulture, organiziranega v sodelovanju med Slovenskim etnografskim muzejem (SEM), Ljubljana, in Združenjem ustvarjalnih ljudi na področju kulture (ZULK), Maribor, je bil 8. april obeležen kot mednarodni dan Romov. Ta spominski dan se v Sloveniji sicer praznuje, a uradno ni priznan (Horvat Muc, intervju, 18. 10. 2021).9 SEM in ZULK sta organizirala pre- davanje Rinalda Diricchardija Reicharda Muz- ge o nacističnem genocidu nad Sinti in Romi, o deportacijah Sintov v Srbijo ter uporu na strani partizanov (Slovenski etnografski muzej 2011). 9 Ta spominski dan je dobro poznan tudi v medijih: večina člankov omenja svetovni kongres v Londonu leta 1971 in izpostavlja, da je to dan, ko Romi praznujejo svojo kulturo. G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 139 Sogovorniki so v intervjujih izpostavili, da je vodilni akter spominjanja in ozaveščanja sča- soma postala Sinagoga Maribor. Edina speciali- zirana javna ustanova za judovsko zgodovino in kulturo v Sloveniji je pozornost namenila tudi genocidu nad Romi, ko je Republika Slovenija postala polnopravna članica IHRA. Leta 2013 je Sinagoga Maribor gostila razstavo Romi v gi- banju, ki je prebila led na področju obeleževa- nja romskega genocida. V Mariboru živi večja skupnost kosovskih Romov, zato se je sinagoga povezala z eno od osnovnih šol za prihodnje so- delovanje (Bedrač, intervju, 13. 10, 2021; Lemaić, intervju, 23. 12. 2021).10 V okviru Sinagoge Mari- bor so raziskovalci začeli preučevati tudi zgodo- vino romskega genocida, ozaveščati javnost in iz- obraževati o usodi Romov med 2. SV, potem ko so leta 2014 dobili projekt IHRA Noč, ko so vi- oline obmolknile (Bedrač, intervju, 13. 10. 2021). Tudi nekateri drugi člani slovenske nacio- nalne delegacije IHRA, akademiki in muzejski strokovnjaki se zavedajo pomena obeleževanja romskih žrtev. 7. aprila 2015 so v Muzeju novej- še zgodovine Slovenije v okviru projekta Dostop do kulturne dediščine za ranljive skupine akade- miki in romski aktivisti ter študenti organizira- li spominski dogodek o porajmosu (Klopčič, in- tervju, 19. 10. 2021). Koordinatorka v Sinagogi Maribor Marjet- ka Bedrač je pojasnila, da se 27. januarja poleg Judov in Romov s komemoracijami spominja- jo tudi drugih žrtev nacizma. Evropski parla- ment je leta 2015 razglasil 2. avgust za evropski dan spomina na romski holokavst oz. dan spo- mina na romski genocid (International Holoca- ust Remembrance Alliance 2021), ki ga slovenska država še ni uradno priznala. V okviru projek- ta Kamnite solze potekajo tudi prizadevanja za priznanje 2. avgusta kot državnega spominske- 10 Marko Lemaić (intervju, 23. 12. 2021) je pojasnil, da je samo ena organizacija v Mariboru (EPEKA) v okviru pro- jekta Večnamenski romski center (VNRC) izvajala vsebi- ne o porajmosu. Anonimna sogovornica (intervju, 13. 10. 2021) iz nevladne organizacije EPEKA je temu pritrdila ter dodala, da so udeležencem tematike o nacističnem genoci- du tuje in oddaljene ter da jih osebneje zadeva etnično či- ščenje na Kosovu. ga dne, saj ga vlada še ni uradno razglasila. Pro- jekt Kamnite solze je mednarodni projekt, ki se osredotoča na razvoj strategij ter zagotavlja- nje izobraževalnih in vsebinskih vsebin za spo- minske dneve v počastitev žrtev holokavsta ter porajmosa, hkrati pa promovira in spodbuja takšne dejavnosti v Sloveniji ter sosednjih dr- žavah (Berlič idr. 2016; Bedrač, intervju, 13. 10. 2021). Tudi Zveza Romov Slovenije je na Držav- ni zbor naslovila predlog za razglasitev 2. avgusta kot spominskega dneva; njen predlog je bil pod- prt na zasedanju slovenske nacionalne delegacije IHRA (Klopčič, intervju, 19. 10. 2021). Pomembno je tudi, da je (bil) genocid nad Romi vključen v spominske slovesnosti ob 27. ja- nuarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ker naj bi šlo za pomemben premik v zavesti o dolžnosti države s podporo izobraže- valnih, kulturnih in medijskih vsebin pri ohra- njanju spomina na žrtve romskega genocida. Pri tem je bilo pomembno zlasti dvoje: Prvič, spodbuditi je bilo treba pripravljenost za pogovor o genocidu nad Romi v širši javno- sti večinskega naroda. Drugi korak pa je bil, da so bili Romi sami pripravljeni govoriti o tem. V uvodnem delu knjige Porajmos, ki so jo pripravili skupaj s sinagogo, je romski novinar Sandi Hor- vat zapisal, kako mu je babica po 50 letih sprego- vorila o romskem genocidu. (Klopčič, intervju, 19. 10. 2021) Jožek Horvat Muc, romski aktivist in avtor, je kritično poročal o prizadevanjih Zveze Romov Slovenije in odzivu države (intervju, 18. 10. 2021): In mi smo v prejšnjih letih na Nacionalnem programu za Rome predlagali, [...] da država na nek način priznava genocid nad Romi. Po- tem bi država finančno in politično podprla naše dejavnosti. Zdaj pa recimo, da zdaj te dejavnosti, povezane s spominom na geno- cid, nekako pokrivamo samo prek razpisov. To pomeni, da prijavimo projekt na Mini- strstvo za kulturo, ki mora imeti neko kul- turno vsebino, seveda pa gre za zelo majhna sredstva. Poleg tega ne moreš tega narediti kot [...] državno obeleževanje na neki visoki st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 14 0 ravni. [...] Ampak število Romov v Sloveniji, ki so bili v številnih taboriščih, je res videti vi- soko. Čeprav pravijo, aha, to ni to ... Ker zgo- dovinarji tega niso hoteli priznati. Poleg tega smo predlagali, da bi to morala biti tudi skrb države, da bi poskrbela, da bi se ta obeležja lahko izvedla po nekem strokovnem, večjem vplivnem projektu, ki bi vplival tudi na sode- lovanje šol, institucij, novinarjev itd. Omenjenih je bilo več spominskih krajev in lokacij obeleževanja romskega genocida. V Be- gunjah, ob Muzeju talcev, kjer so bili med naci- stično okupacijo tudi zapori, je zdaj poleg tega muzeja psihiatrična bolnišnica. Tu so leta 2008 odkrili spomenik žrtvam nacističnega genocida nad Sinti. Lokalni mediji so odprtje opisali kot korak naprej pri priznavanju skupnosti Sintov. Sinti so si dolga leta prizadevali, da bi se spom- nili na življenja, ki so jih njihovi rojaki izgubili v vojni. Rudolf Seger − Janez, predsednik gorenj- skega društva Sinti, je poročal, da se je predse- dnik Slovenske nacionalne stranke Zmago Je- linčič nepričakovano odzval njihovi pobudi in sponzoriral postavitev prvega spomenika Sin- tom v Sloveniji. Za Segerja je 18. september od leta 2008 dalje veljal za spominski dan Sintov, vendar se redko zberejo na komemoracijah (Se- ger, intervju, 14. 10. 2021). Sicer pa so dobro in- tegrirani Sinti na Gorenjskem za večinsko pre- bivalstvo praktično nevidni, njihova zgodovina pa javnosti ni bila znana. Med 2. SV naj bi etnič- na skupnost slovenskih Sintov štela približno 150 domačinov in še 300 potujočih Sintov, ki so bili razpršeni med Avstrijo in Slovenijo. Nacisti so jih vseh 300 pobili, ostale pa so deportirali v kon- centracijska taborišča ali v Srbijo. Številni so se pridružili partizanom. Janez Stanovnik, takra- tni predsednik Združenja borcev narodnoosvo- bodilnega boja, se je prav tako spomnil sodelo- vanja Sintov v narodnoosvobodilnem boju. Na odkritju spomenika je Zmago Jelinčič poudaril, da so bili Sinti sestavni del slovenskega naroda, saj so bili na strani protifašističnega boja (Seger, intervju, 14. 10. 2021). Tudi postavitev spomenikov oz. spomin- skih plošč razkriva ideologijo predstavnikov ve- činskega naroda. Jožek Horvat Muc (intervju, 18. 10. 2021) je poročal o tem, kako je bilo izbra- no mesto za spominsko ploščo: Romi nismo iskali zgodovinskega kra- ja, kjer so se zgodili zločini, ampak so iska- li primerno lokacijo [...]. Bili so predlogi, da bi spomenik postavili v enem od romskih naselij. Nato je bila izbrana Murska Sobota kot središče Pomurja. Spominska plošča na steni ekonomske šole je posvečena romskim žrtvam iz celotne slovenske države. Povedal je še, da v Turnišču na pokopališču, kjer so madžarski okupatorji pobili Rome kot talce, stoji spominsko obeležje (Horvat Muc, in- tervju, 18. 10. 2021; prim tudi Toš 2013, 42). Dva člana slovenske nacionalne delegacije v IHRA sta dejavna pri vzpostavitvi spotikavcev, udejanjanja umetniškega evropskega projekta Gunterja Demniga, ki spominja na žrtve naci- onalsocializma in obeležuje tudi Rome ter Sin- te. Prizadevanja za postavitev spotikavcev, z me- denino prevlečenih granitnih koc, na katerih so obeležena imena žrtev holokavsta, v spomin slo- venskim Romom so žal neuspešna. Od leta 2015 Boris Hajdinjak nagovarja Dolenjski muzej v Novem mestu in kustosom ponuja predavanje o genocidu nad Romi v upanju, da bo preko šir- še javnosti našel morebitne priče in dodatne vire za svoje zgodovinske raziskave, saj so iz okolice Novega mesta prepeljali v Auschwitz večjo sku- pino Romov. Odgovorili so, da tema še vedno ni primerna za javno predstavitev. Z Robertom Waltlom, ustanoviteljem Judovskega kulturnega centra Slovenije, je napisal pismo županu Nove- ga mesta. Hotel je doseči, da bi postavili spome- nik – Prag spotikanja, ki bi obravnaval spomin na genocid nad Romi, ki so jih odpeljali v Au- schwitz. Ker so spotikavci postavljeni na zad- njem znanem uradnem naslovu žrtev, se je po- javil problem lokacije. Romi v tistem času v tem kraju namreč niso imeli stalnih naslovov. Pobu- dniki in Demnig so našli možno rešitev ter pre- dlagali, da bi se spomenik postavil na domnevni G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 14 1 kraj, od koder so bili Romi deportirani. Med- tem ko je Hajdinjak predlagal železniško posta- jo ali nekdanje zapore v mestu, je župan odločil, da bi bilo najprimernejše mesto v romskem na- selju v Žabjaku, kjer sta država in občina zgradi- li nov romski center. Ker je namen spotikavcev spomniti večinsko prebivalstvo na genocid nad Romi med 2. SV in tako preprečiti ponavljajo- ča se grozodejstva, je lokacija v marginaliziranem romskem getu manj primerna. Tako je zamisel za nekaj časa odložena (Hajdinjak, intervju, 19. 10. 2021).11 Množični zločini, ki so jih zagrešili partizani: izkrivljanje in zanikanje genocida nad Romi Genocid nad Romi med 2. SV je v Sloveniji mar- ginalizirano področje zgodovinskih raziskav in posledično predmet izkrivljanja ter političnih manipulacij. Sogovorniki so v intervjujih pou- darjali pozabo in molk o romskem holokavstu/ romskem genocidu ter slabo poznavanje proble- matike. Vojko Kunaver (korespondenca, 20. 10. 2021) je pojasnil, da so »to še vedno neznana dej- stva, ker se s tem vprašanjem ni veliko ukvarja- lo«.12 Poleg tega je Vera Klopčič v intervjuju po- udarila napačno razumevanje nasilja in uničenja Romov kot ljudstva, kar je interpretirala kot vi- dik zanikanja. Ena od oblik zanikanja romske- ga genocida je izkrivljanje razloga za nacistično preganjanje in zoženje na asocialnost, ki pa je vendarle usoden stereotip, utemeljen na napač- ni domnevi o biološkem prenašanju tega pripi- 11 Medtem ko se v Sloveniji lokalne oblasti v Novem mestu očitno ne želijo odzvati na pobude za ohranjanje spomina na genocid nad Romi s postavljanjem spominskih obele- žij, so spominske kamne postavili na Hrvaškem in v Italiji. Na Hrvaškem so v Zagrebu na Trgu 5. maja postavili prvi spominski prag 69 Romom, deportiranim v ustaško tabo- rišče Jasenovac dne 28. maja 1942, iz družin Nikolić, Laka- toš, Štefanović, Maleković, Kovačević in Šajnović. Njiho- va usoda je neznana. Prav tako so v Trstu na Trgu svobode 18. januarja 2023 postavili spotikavec v spomin Romanu Heldu. Gre za prvi spotikavec, postavljen v Italiji, posve- čen deportiranim Romom/Sintom. (Zebić 2021; Museo dela communita ebraicà di Trieste 2023). 12 Vojko Kunaver je zaposlen na Zavodu za šolstvo in delu- je kot koordinator Predmetne skupine za zgodovino in Področne skupine za družboslovje, umetnost in huma- nistiko. Je tudi član slovenske nacionalne delegacije pri IHRA. sanega vedenja. Poleg tega dolgo ni bilo prepoz- nano, da je bil genocid utemeljen na nürnberških rasnih zakonih, ki so bili »zakonita podlaga« za genocid (Klopčič, intervju, 19. oktober 2021). Izbris in pozaba sta bila ugotovljena v pri- meru, ko je množični partizanski poboj rom- skih civilistov predstavljal »neizbrisljiv madež« na narodnoosvobodilni vojni. Več zgodovinar- jev, ki so v času socializma objavljali dela o parti- zanskih pobojih (Polič 1975; Ferenc 1987), je me- nilo, da ni dobro odpirati starih ran. Morda je bil to eden od razlogov, da so teme o genocidu nad Romi vse do danes ostale premalo raziskane. Vita Zalar je pojasnila, da proces ustvarjanja ste- reotipne podobe »Ciganov« kot italijanskih vo- hunov med slovenskimi partizani še ni bil raz- iskan ali rekonstruiran. Med raziskovanjem za diplomsko nalogo ji ni uspelo najti dokumentov, ki bi potrdili kolektivno označevanje Romov kot vohunov in narodnih izdajalcev (Zalar, intervju, 19. 8. 2021). Nasilje partizanov nad Romi so zgodovi- narji doslej izrecno priznavali kot vojni zločin in ne kot genocid, saj doslej ni znano, da bi par- tizanska oblast kdaj koli zaukazala sistematič- ne poboje Romov na podlagi rasnih zakonov in doktrin. Na delu je bil očiten antriromizem/an- ticiganizem, ki je temeljil na stereotipih o sumlji- vih in zaupanja nevrednih Romih. V Sloveniji so poboje Romov zagrešili tudi fašistični madžarski okupatorji. Zasledimo zani- kanja, da so bili Romi, ki jih je ubila madžarska žandarmerija v Turnišču, talci, in opredeljevanja, da je šlo za dezerterstvo (Komac 2021, 226−227): »6 Ciganov pa so Madžari ustrelili kot talce 27. 2. 1945 v Turnišču. To je mogoče razbrati iz po- datkov, objavljenih v publikaciji Zveze Romov Slovenije z naslovom Porajmos (Horvat Muc, Ac- ković in Đurić 2015). Navedba, da so bili ustrelje- ni kot talci, ne drži. Ustreljeni so bili kot vojaš- ki obvezniki, ki so se izmikali vojaški službi.« Vita Zalar (2015, 53) je pojasnila, da so madžar- ski vojaki 27. 2. 1945 ustrelili »vsaj šest romskih talcev«, ki so bili na INZ evidentirani v inter- ni bazi podatkov Smrtne žrtve: »Dva od njih sta bila civilista, trije pa dezerterji iz delovnega st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 14 2 bataljona madžarske vojske. V Turnišču je danes postavljen spomenik Adolfu in Jožefu Baranji, ustreljenima talcema 'romskega porekla'.« Sklep: spodbujanje raziskovanja in izobraževanja ter krepitev kulture spominjanja o genocidu nad Romi in Sinti v Sloveniji Razpad Socialistične federativne republike Ju- goslavije je nedvomno prispeval k pozabi delcev zgodovin iz povojnega dogajanja po letu 1945. Preživeli iz taborišča Jasenovac so v povojnih le- tih zbirali pričevanja interniranih. Jugoslovan- ska inteligenca je pogosto omenjala Rome, odpe- ljane v Jasenovac, Auschwitz in druga taborišča. V Jugoslaviji je Jasenovac predstavljal prioriteto kot prizorišče masovnih grozodejstev ter pobija- nja in še danes pripadniki Romov iz Slovenije ter številni drugi komemorirajo žrtve iz tega tabo- rišča (Horvat Muc, intervju, 18. 10. 2021). Romi so bili v povojni Jugoslaviji nedvomno prikazani kot skupina, nad katero so bili izvedeni nacistič- ni zločini, saj je že v času partizanskega gibanja država Jugoslavija začela zbirati fragmentira- ne dokaze o nacističnih zločinih. Posebej usta- novljena državna komisija je sestavila podroben seznam zločinov okupatorjev, z namenom, da bodo predstavljeni zločini okupacijskih režimov in ne posamezne individualne žrtve. Jugoslovan- ski Romi so bili pripoznani kot verodostojne pri- če, ki bi lahko pričale na sodnih procesih proti nekdanjim uslužbencem NDH. Najzgovornej- ši primer takšnih prizadevanj je dokumentarni film, posnet leta 1945, kjer imajo »Romi« pro- minentni položaj: eksplicitno so omenjeni kot skupina in ustna pričevanja so podkrepljena s filmskimi posnetki iz taborišča (Zalar, intervju, 19. 8. 2021).13 13 Za Slovenijo lahko rečemo, da razpolagamo z izjemno red- kimi romskimi pričevanji. Redko izjemo predstavljajo ob- javljena pričevanja v knjigi Porajmos, ki so jo napisali Hor- vat Muc, Acković in Đurić (2015). Poleg tega je za prek- murske Rome eno samo pričevanje tudi zapisano (Horvat 2015, 13−18). Žal projekt zbiranja ustnih zgodovin Paula Polanskega, naslovljen One Blood One Flame, iz leta 2007 na območju Slovenije ni bil izveden, ker raziskovalna ekipa ni dobila vizuma. Nedvomno je za nacionalno zgodovino po- membno raziskovati dogajanje v času 2. SV in njene posledice za romske skupnosti. Na tem po- dročju slovenska historiografija zamuja najmanj petdeset let. Vse do danes namreč ni bila obja- vljena temeljna zgodovinska raziskava o Romih in Sintih v Sloveniji, ki bi slonela na sistematič- ni in poglobljeni raziskavi arhivskih virov do da- našnjega časa. Prav tako ni bil opravljen sistema- tičen pregled zgodovinskih raziskav s področja genocida nad Romi, ki so bile doslej objavljene, čeprav gre za polje vednosti, ki je vsaj od kon- ca 90. let 20. stoletja skoraj povsod drugod, ra- zen na ozemlju bivše SFRJ, doživelo velik preboj v zgodovinopisju. Prav tako nas na Slovenskem čaka pomembna naloga zbrati ustna pričevanja o tem obdobju, čeprav smo izgubili preživele in ve- čino njihovih potomcev, ki bi o tematiki morda lahko spregovorili v sedanjem času. Pomembno je zbiranje pričevanj tako med romskim in sint- skim kakor tudi med večinskim prebivalstvom. Prav tako bi arhivarji morali popisati arhivske inventarje, kar je velik in dolgotrajen izziv. Mednarodna raziskava, pri kateri sem sode- lovala, je bila izvajana po obdobju pandemije co- vida-19, vendar se je delno posvečala tudi vpra- šanju antiromizma/anticiganizma med novo koronaboleznijo. Zagovornik načela enakosti, ki je sodeloval v naši raziskavi, mi je odpisal, da je vladi Republike Slovenije predlagal, naj ugo- tovi izzive romske skupnosti med pandemijo; Ministrstvu za izobraževanje in šolstvo je pri- poročil zagotovitev tehničnih pogojev za šola- nje na daljavo vseh otrok, opozoril je, da so ob morebitnem ponovnem zapiranju šol posebej te- žavne posledice za ranljive skupine in da obsta- ja možnost poglabljanja izobraževalne vrzeli za romske otroke. Priporočil je, naj ob t. i. proti- koronskih ukrepih Rome informirajo v rom- skem jeziku ter naj zagotovijo brezplačne zašči- tno opremo in obroke. Posebej je izpostavil, da naj se v osnutek nacionalnega programa ukre- pov za Rome 2021−2030 umesti ukrepe, ki bi »premostili razkorak« med večinskim in rom- skim prebivalstvom, saj se je zaradi pandemije izključenost Romov še povečala. Med drugim G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 14 3 je izpostavil, da je leta 2019 obravnaval tudi pri- mer sovražnega govora na spletu. Ob dnevu spo- mina na genocid nad Romi, 2. avgusta 2019, je na strani Pomurec.com prepoznal dva diskrimi- natorna komentarja in pri upravitelju strani na podlagi zakonodaje zahteval odstranitev objav. Ker upravitelj ni ukrepal, je proti njemu sprožil zakoniti postopek na način, ki ga določa Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), saj naj bi komentarji pozivali k diskriminaciji in s tem spodbujali sovraštvo ter nestrpnost do Romov (Zagovornik načela enakosti, pisna korespon- denca, 15. december 2021).14 Čeprav je večina sogovornikov menila, da se nasilje nad Romi v času pandemije covida-19 ni stopnjevalo, so sogovorniki izpostavili, da so bili Romi med pandemijo pozabljeni in da so jih obiskovale le nevladne organizacije ter ozavešča- le o preventivi, medtem ko vladnih predstavni- kov na teren ni bilo (Horvat Muc, intervju, 18. 10. 2021). Zasledili smo številne antiromistične/ anticiganistične komentarje, ki so ponovno izha- jali iz stereotipov o tatovih, kriminalcih, nesoci- aliziranih (varianta ideologije o »asocialnosti«), s posploševanjem le-teh na vse Rome. Sogovorniki so izpostavili potrebo po razi- skovanju zgodovine Romov od časa habsburške- ga imperija do današnje države Slovenije, s stra- ni profesionalnih zgodovinarjev, ki bi morali v prihodnjih letih zmanjšati razkorak med ved- nostmi o romskih skupnostih v Sloveniji in tis- timi v drugih evropskih državah. Izpostavili so vključevanje zgodovine porajmosa v šolske ku- rikulume za celotno populacijo in večji pouda- rek na poznavanju romskega genocida med 2. SV. Poudarili so velik pomen ekskurzij tako učencev kot tudi učiteljev na kraje spomina (v taborišča oz. v muzeje, npr. v Muzej talcev v Begunjah): obisk Auschwitza, ki je bil za člane Romskega akademskega kluba enkraten dogodek, bi mora- li organizirati pogosteje (Brizani, intervju, 21. 10. 2021). Sogovorniki so poudarili, da bi morala biti obstoječa zakonodaja za sankcioniranje proti- 14 Celoten povzetek primera je dostopen na povezavi Zago- vornik načela enakosti (2019). romske diskriminacije in anticiganizma temelji- teje implementirana. Romski aktivisti in drugi sogovorniki so se zavzeli za uradno priznavanje 2. avgusta kot spominskega dneva, pri katerem bi s komemoracijami sodelovala tudi vlada Re- publike Slovenije, tako da to spominjanje na ta dan ne bi bilo obeleženo le na lokalnih ravneh. Poseben izziv, povezan s tem, je tudi preseganje razdeljenosti v romskih in sintskih skupnostih, h kateri prispevajo tudi razlike v statusih med t.i. avtohtono in neavtohtono skupnostjo Romov. Seznam intervjuvancev Anonimni državljan, 2021. Intervju je bil izveden 23. decembra. Anonimna državljanka, 2021. Sodelavka nevladne organizacije EKEPA Maribor. Intervju je bil izveden 13. oktobra. Bedrač, Marjetka, 2021. Koordinatorica programov v Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor; članica slovenske nacionalne delegacije Mednarodne zveze za spomin na holokavst. Intervju je bil izveden 13. oktobra. Brizani, Enisa, 2021. Predstavnica romske nevladne organizacije Romski akademski klub; novinarka in urednica oddaje Naše poti – Amaro droma na Radioteleviziji Slovenija. Intervju je bil izveden 21. oktobra. Hajdinjak, Boris, 2021, Direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor; nekdanji profesor zgodovine na gimnaziji; član slovenske nacionalne delegacije Mednarodne zveze za spomin na holokavst. Intervju je bil izveden 19. oktobra. Horvat Muc, Jožek, 2021. Predstavnik Zveze Romov Slovenije in nevladne organizacije Romani union Murska Sobota. Intervju je bil izveden 18. oktobra. Klopčič, Vera. 2021. Članica Slovenske nacionalne delegacije Mednarodne zveze za spomin na holokavst; nekdaj zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja kot st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 14 4 znanstvena svetnica. Intervju je bil izveden 19. oktobra. Lemaić, Marko. 2021. Uslužbenec Direktorata za socialne zadeve pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Intervju je bil izveden 23. decembra. Seger, Rudolf (Rudi) – Janez. 2021. Predsednik sintske nevladne organizacije organizacije. Intervju je bil izveden 14. oktobra. Studen, Andrej, 2021. Redni profesor, znanstveni svetnik, specialist za socialno zgodovino 18. in 19. stoletja na Inštitutu za novejšo zgodovino. Intervju je bil izveden 31. avgusta. Zalar, Vita, 2021. Mlada raziskovalka in doktorandka na Znanstvoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnost, Inštitutu za kulturno zgodovino, specialistka za zgodovino Romov. Intervju je bil izveden 19. avgusta. Arhivski viri AS: Arhiv Republike Slovenije. AS 1830, Prijavnica za vstop v OF Slovenije v Beogradu. Aarolsen Archives. B. D. 3 Registrations and Files of Displaced Persons, Children and Missing Persons / 3.2 Relief Programs of Various Organizations / 3.2.1 IRO “Care and Maintenance” Program / Personal file of Braidic Milka, born in MATERIJA ISTRIA and of further persons. Reference Code: 03020102 006.019. Viri in literatura About, I., in A. Abakunova. 2016. The Genocide and Persecution of Roma and Sinti: Bibliography and Historiographical Review. Dunaj: International Holocaust Remembrance Alliance. Berlič, M., L. Matjašič, M. Bedrač, G. Angleitner, T. Lazar, B. Ritonja, T. Skale idr. 2016. Kamnite solze: spominjanje in učenje o holokavstu in genocidu nad Romi. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. »Ciganje, ki so kradnoli konje, pod klüčom.« 1938. Novine Slovenske krajine, 28. avgust. »Ciganska zalega.« 1938. Slovenski narod, 17. avgust. Council of Europe. B. l. »Chronology of the Roma Holocaust.« https://www.coe.int /en/web/roma-genocide/chronology-of-the -roma-genocide. David, L. 2020. The Past Can’t Heal Us: The Dangers of Mandating Memory in the Name of Human Rights. Cambridge: Cambridge University Press. DiRicchardi-Muzga, R. 2011a. Kraintike Sinti estraiharia. Ljubljana: Zveza romskih skupnosti Umbrella - Dežnik, Anglunipe - RIC. DiRicchardi-Muzga, R. 2011b. Tudi bog je umaknil svoj pogled od Ciganov, Romov: Naci holokausta; Berša bibahtalipe Romenghere. Ljubljana: Društvo Romski informacijski center Slovenije Anglunipe. Facing History and Ourselves. 2016. »Raphael Lemkin and the Genocide Convention.« Facing History and Ourselves, 2. avgust. https://www.facinghistory.org/resource -library/raphael-lemkin-genocide -convention. Ferenc, T. 1987. Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945. 1, Država v državi. Ljubljana: Borec. Fings, K. B. l. »Voices of Victims: Genocide, Holocaust, Porajmos, Samudaripen.« RomArchive. https://www.romarchive .eu/en/voices-of-the-victims/genocide -holocaust-porajmos-samudaripen/. Fings, K., H. Heuß in F. Sparing, ur. 1999. From ‘Race Science’ to the Camps: The Gypsies during the Second World War 1. Pariz: Centre de recherches tsiganes. Fremont, R. 1938. »Svet o razvalinah.« Slovenski narod, 27. januar. Gorenjski muzej. B. l. »Begunjske knjige na spletu.« https://www.gorenjski-muzej.si /begunjske-knjige-na-spletu/. G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 14 5 »Giftmord aus Eifersucht.« 1938. Marburger Zeitung, 23 julij. Glaeser, U., A. Kury, V. Klopčič in M. Toš. 2013. Romi v gibanju = Roma on the Move. Prevedla M. Toš idr. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. Hajdinjak, B. 2020. »Tu se je smrt utrudila do smrti …«: slovenske žrtve Auschwitza. Katalog razstave.Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. Hancock, I. 2006. »On the Interpretation of a Word: Porrajmos as Holocaust.« https:// radoc.net/radoc.php?doc=art_e_holocaust _interpretation&lang=en&articles=true. Horvat, S. 2015. »Zgodba Gizele Horvat.« V Porajmos: zamolčani genocid nad Romi, uredili V. Klopčič in M. Bedrač, 13−18. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. Horvat Muc, J., D. Acković in R. Đurić. 2015. Porajmos. Murska Sobota: Romani union. »In einem Dorfe bei Budapest.« 1938. Marburger Zeitung, 20. januar. International Holocaust Remembrance Alliance. 2021. »Roma Genocide Remembrance Day 2021.« 30. julij. https:// holocaustremembrance.com/news/roma -genocide-remembrance-day-2021. International Holocaust Remembrance Alliance. B. l. »Genocide of the Roma: Overview of International Organizations Working on Historical and Contemporary Issues Connected to the Genocide of the Roma.« https://holocaustremembrance .com/resources/roma-genocide -international-organizations. »Iz policijske kronike.« 1938. Slovenski narod, 4. februar. Janko Spreizer, A. 2002. Vedel sem, da sem Cigan - rodil sem se kot Rom: znanstveni rasizem v raziskovanju Romov. Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteta za podiplomski humanistični študij. Janko Spreizer, A. 2009. »Le rôle de la romologie dans la production de la mémoire collective des Roms.« V Histoire de l'oubli en contextes postsocialiste et postcolonial = Zgodovina pozabe v postsocialističnem in postkolonialističnem kontekstu, uredil Patrick Vauday, P. Zupanc, R. Močnik in D. B. Rotar, 115−131. Koper: Université de Primorska, Centre de recherches scientifiques, Maison d'édition Annales,and Société d'historie de Primorska Sud. Joskowicz, A. 2023. Rain of Ash: Roma, Jews, and the Holocaust. Princeton, CA: Princeton University Press. »Ka pravite?« 1939. Novine Slovenske krajine, 16. april. Kenrick, D., ur. 1999. In the Shadow of the Swastika. 2, The Gypsies during the Second World War. Pariz: Centre de recherches tsiganes. Kenrick, D., ur. 2006. The Gypsies during the Second World War. 3, The Final Chapter. Pariz: Centre de recherches tsiganes. Klopčič, V., in M. Bedrač, ur. 2015. Porajmos: zamolčani genocid nad Romi = Porrajmos: the withheld genocide of the Roma. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. Komac, M. 2021. »Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji.« Zgodovinski časopis 75 (1–2): 216–239. Kovač-Zupančič, M., in L. Ksela-Jasna. 1982. Auschwitz – Birkenau = (Oswiecim – Brzezinka). Maribor: Obzorja. »Kruto maščevanje.« 1938. Slovenec, 23. februar. Kuzmič, F. 2013. »Holokavst in prekmurski Romi.« V Slovenski Judje: zgodovina in holokavst II, uredila N. Lešnik in M. Toš, 74–80. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. Lewy, G. 2000. The Nazi Persecution of the Gypsies. New York: Oxford University Press. Ogrin, F. 1936. »Beračenje, potepanje in ciganstvo v socialni in pravni obleki.« st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 14 6 Samouprava, glasilo županske zveze v Ljubljani 4 (8–9): 93–97. Museo dela communita ebraicà di Trieste. 2023. »Stumbling Stones 2023.« Museo dela communita ebraicà di Trieste, 18. januar. https://www.museoebraicotrieste.it/en /2023/01/11/stumbling-stones-2023/. Podberšič, R. 2014. »Žrtve revolucije med Romi na Slovenskem.« V Revolucionarno nasilje, sodni procesi in kultura spominjanja: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta, uredila M. Čoh Kladnik, 78– 94. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo. Polič, R. 1975. Belokranjski odred. Ljubljana: Partizanska knjiga. Slovenska tiskovna agencija. 2008. »27. januar - Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.« Siol.net, 26. januar. https:// siol.net/novice/slovenija/27-januar -mednarodni-dan-spomina-na-zrtve -holokavsta-33567. Slovenski etnografski muzej. 2011. »Mag. Rinaldo Diricchardi Muzga: Slovenski Sinti, predavanje.« 7. april. https://www .etno-muzej.si/en/node/2691. Stariha, G. 2007. »“Z nobenim delom se ne pečajo, le z lažnivo beračijo!”: odgon kot institucija odvračanja nezaželenih.« Zgodovina za vse 14 (1): 37–76. Stauber, R., in R. Vago. 2007. »Introduction.« V The Roma: A Minority in Europe; Historical, Political and Social Perspectives, uredila R. Stauber in R.Vago, xii-xix. Budimpešta: Central European University Press. Studen, A. 2015. Neprilagojeni in nevarni: podoba in status ciganov v preteklosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Šiftar, V. 1970. Cigani: minulost v sedanjosti. Murska Sobota: Pomurska založba. Šinkovec, S. 1995. Begunje: nemška okupacija 1941–1945. Kranj: Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko. Štrukelj, P. 1980. Romi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba. Tominšek Čehulić, T. 2010. »Druga svetovna vojna in njene posledice za Belokranjce (1941–1945).« Kronika 58 (3): 859–874. Tominšek Čehulić, T., M. Šorn, M. Rendla in D. Dobaja. 2021. Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Toš, M. 2013 »Genocid nad Romi: pozabljeni holokavst.« V U. Glaeser, A. Kury, V. Klopčič in M. Toš, Romi v gibanju = Roma on the Move, 38–50. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. United States Holocaust Memorial Museum. 2021. »Series: Roma (Gypsies).« Holocaust Encyclopedia. https://encyclopedia.ushmm .org/content/en/series/roma-gypsies ?parent=en%2F4500. »Vino, čardaš in ciganska muzika.« 1938. Slovenski narod, 4. februar. Vodopivec, P. 1998. »Trideseta leta.« V Slovenska trideseta leta: simpozij 1995, uredila P. Vodopivec in J. Mahnič, 7−17. Ljubljana: Slovenska matica. Vojak, D. 2020. »Roma Resistance in Serbija, Slovenija, Bosnia and Herzegovina, Montentgro and Macedonia during World War II.« V Re-Thinking Roma Resistance throughout History: Recounting Stories of Strenght and Bravery, uredili A. Mirga- Kruszelnicka in J. Dunajeva, 45−67. Budimpešta: European Roma Institute for Arts and Culture. Weiss-Wendt, A., ur. 2013. The Nazi Genocide of the Roma: Reassessment and Commemoration. New York: Berghahn. Wikipedia. B. l. »Hans Gross.« https://en .wikipedia.org/wiki/Hans_Gross. Zagovornik načela enakosti. 2019. »Pozivanje k diskriminaciji na spletnem portalu.« 3. december. https://www.zagovornik.si /pozivanje-k-diskriminaciji-na-spletnem -portalu/. G en o c id n a d R o m i i n S in t i v S lo v en ij i m ed d ru g o s v et o v n o v o jn o 14 7 Zalar, V. 2015. »Romi in Sinti na Slovenskem med drugo svetovno vojno.« Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani. Zebić, E. 2021. »U Zagrebu prvi ‘prag spoticanja’ za Rome žrtve ustaškog režima.« Radijo Svobodna Evropa, 5. november. https://www.slobodnaevropa .org/a/zagreb-prag-spoticanja-romi-ustaski -rezim-ndh/31547694.html. »Zigeuner-Ansiedlung in Abessinien?« 1938. Marburger Zeitung, 15. julij. Zimmermann, M. 1996. Rassenutopie und Genozid: die nationalsozialistische »Lösung der Zigeunerfage«. Hamburg: Christians. Zimmermann, M., ur. 2007. Zwischen Erziehung und Vernichtung. Zigeunerpolitik und Zigeunerforschung im Europa des 20. Jahrhunderts. Stuttgart: Franz Steiner. Povzetek Članek pojasnjuje dolgotrajno pot k pripoznavanju geno cida nad Romi v Evropi, od povojne Lemkinove opredelitve pojma genocid do izhodišč za raziskovanje in ohranjanje spomina na holokavst. Po Lei David ses- tavek oriše pojem »moralno spominjanje«, ki je utemel- jen na normativnih nazorih človekovih pravic in izha- ja iz »soočanja s preteklostjo«, »dolžnosti spominjati se« in uresničevanja načela »pravica za žrtve«. Pri his- toriografski analizi vzorcev preganjanja Romov v Ev- ropi pod nacistično prevlado se danes uporablja pravni okvir Združenih narodov. Na podlagi Konvencije o preprečevanju in kaznovanju genocida, ki je bila sprejeta leta 1948 pri Združenih narodih, ter na podlagi pravnih praks, ki ugotavljajo kriminalni namen, danes nedvom- no velja, da je šlo med drugo svetovno vojno za gen- ocid nad Romi. Za razliko od judovskega holokavsta romski genocid opredeljuje dolgoletni molk o pregan- janju, zapiranju in uničevanju romskih skupnosti, zato nekateri govorijo o zamolčanem holokavstu. Po razgr- nitvi terminologije za poimenovanje tega strahotne- ga zgodovinskega obdobja, ki ga v romskih skupnos- tih označujejo pojmi porajmos, samudaripen pa tudi kali traš, berša bibahtale in holokosto/holokausto, članek pojasn- juje razloge za zapostavljenost tovrstnega preučevanja. Prinaša kratek pregled temeljne literature s področja ra- ziskovanja genocida nad Romi. V nadaljevanju besedilo predstavlja metodologijo projekta Boj proti izkrivljanju genocida nad Romi v jugovzhodni Evropi - ključni ele- ment za razvoj strategij proti rasizmu ter protidiskrimi- nacijskih politik in praks in ugotovitve študije primera Slovenije o obravnavanju, komemoriranju, izkrivljanju ter zanikanju genocida nad Romi. V kratkem zgodovin- skem orisu preganjanja Romov in Sintov na ozemlju današnje Slovenije pred in med drugo svetovno vojno so ob nacističnem genocidu nad Romi v Sloveniji omen- jeni tudi množični partizanski poboji Romov, ki se jih v nedavnih reprezentacijah preteklosti zmotno enači z genocidom nad Romi. Posebna pozornost je posveče- na analizi tiska pred drugo svetovno vojno ter analizi intervjujev z izbranimi sogovorniki o raziskovanju, izo- braževanju in komemoriranju ter kulturi spominjan- ja po letu 2010. Besedilo prinaša tudi analizo diskurza o izkrivljanju in priporočila za prihod nje raziskovanje genocida nad Romi ter Sinti med drugo svetovno vo- jno, ki se premešča s perspektive žrtve k aktivnemu od- porniškemu gibanju in k razvijanju pristopov za ohran- janje spomina na genocid nad Romi v širši javnosti. Summary The article explains the long journey towards the rec- ognition of the genocide of the Roma in Europe, from Lemkin's post-war definition of genocide to the founda- tions for Holocaust research and commemoration. Fol- lowing Lea David, the paper outlines the notion of 'mor- al remembrance', grounded in normative human rights perspectives and rooted in the premises of 'facing the past', the 'duty to remember' and the realisation of the principle of ' justice for the victims'. The historiograph- ical analysis of the patterns of persecution of the Roma in Nazi-dominated Europe is today informed by the le- gal framework of the United Nations. Based on the 1948 United Nations Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide and legal prac- tices that establish criminal intent, it is now clearly ac- cepted that genocide was committed against the Roma during the Second World War. Unlike the Jewish Hol- ocaust, the Roma genocide is defined by the long si- lence on the persecution, imprisonment and destruc- tion of Roma communities, which is why some speak of a unspoken Holocaust. After explaining the termi- nology that describes this terrible historical period and st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 12 (2 02 4) , š t ev il k a 1 / v o lu m e 12 (2 02 4) , n u m be r 1 14 8 which is referred to in Roma communities by the terms ‘Porajmos’ and ‘Samudaripen’, as well as ‘kali traš’, ‘berša bibahtale’, and ‘Holokosto/Holocausto’, this article pro- vides a brief overview of the core literature on the Roma genocide and explains the reasons for the neglect of its study. The text presents the methodology of the project ‘Combating the Distortion of the Roma Genocide in South-Eastern Europe - a Key Element for the Devel- opment of Anti-Racism Strategies and Anti-Discrimi- nation Policies and Practices’, and the findings of a case study of Slovenia on the approach to history, commem- oration, distortion, and denial of the Roma genocide. In a brief historical outline of the persecution of Roma and Sinti on the territory of present-day Slovenia be- fore and during the Second World War, the Nazi gen- ocide of the Roma in Slovenia is mentioned. The mas- sive partisan killings of Roma are described, which are mistakenly equated with the Roma genocide in recent representations of the past. Particular attention is paid to analysis of the pre-World War II press and interviews with selected interviewees on research, education and commemoration, and the culture of remembrance after 2010. The text also provides an analysis of the discourse on the distortion of the genocide and recommenda- tions for future research on the genocide of Roma and Sinti during World War II, which shed light on the shift from victimhood to an active resistance movement and to its commemoration of the genocide of the Roma in the broader public sphere.