Mokriška; Skrjanc.
509
Škrjanec.
Pri jami oilprtcj >toji svećenik ;
s]iev žalni ocliiasa pomladiiejjja vctreea »lili.
Nedolžno je detece, zornih let,
zvenelo, vsahnelo — ah, liki cvet !
In na žaIujoćen;a dru>;a oprta
medleva tam mati, bolesti potrta ., .
Tišina zavlada, jjloboka, tajnostna ;
ne moti ni plač je, ni tožba ¦ l)ritkostua...
In duša se v misli turobne zaziblje,
mej tem IvO oko po »grobovih pohaja ;
le bilje po holmih se v velreeu fjibljc,
lik da se v ¦jlobini življenje poraja , . .
Xakrat pa potajno
in sladko in bajno,
lik nebni napev,
))ojavi dražesten se spev;
začuje na žalnem, na smrtnem se vrti
krilatca ):)ozdrav.
!n zdajci z nižav
škrjanček se dvijjne visoko
in poje in poje . . .
v topečih se, vedno  vznesenejših   zvokih,
kakor da Stvaritelja slavi v nebesih visokih.
In ljud na okoli plah sluša in tih,
ko da se je čudo zvršilo sred njih .. .
A materi solza v očeh se vsuši,
ko gleda ko v sanji
škrjanca, ki višje in višje hiti . ..
In njej se dozdeva, da čuje pozdrav
otroka zamrlega nežne dušice
v glasovih dražestnih te nevine ptice.   —
Mokriška.