Tudi živina  se  nepotrebno martrati ne
sme.
Od več reči smo se že v naših res sploh ko-riftnih Novicah prav po širokim pogovorili, kar bi se brez njih nikdar ne bili. Naj nesejo danes zopet eno prijazno opombo vsim, ki so v ti reči zadeti, ali pa saj z svojim svetam kaj premorejo. Mislim, de mi ne bo kdo zamerel , če zavoljo te nam tako potrebne živine, danes ene besede govorim. —
Bog nam je res dal živino za pomoč, pa ne za mučenje ali m ar t ran je. Navado imate vi kmetje v več krajih, de vole v lesene jarme per-pregate, ki so nerodna perprava, ktera se nikjer živini ne perleže, jo spodej davi, zgorej pa neusmiljeno tisi. Ali vender verjamete, de kervava rana boli, ali ne? Glejte, kolikokrat imajo vaši voli neznane kervave kučme na vratu , in vi jih nepremišljeno težkim vozem perprežete, de njih silno rano jarm občuti, le vaše skalno serce ne. Ali ne pomislite, de vi z ranjeno roko nemorete veliko prevzdigniti, in de bolji?
Ali ne morete uboge živine tih bolečin obvarovati? Drugi imate drugo, nič boljši navado, de svoje vole za roge perpregate, jih tako oklenete, de si poleti ne ene muhe odgnati nemorejo. V težkim vozu, na ojstri, kamniti cesti, le poglejte ubogo živino, kako ji glavo trese, de plašno gleda, in pen proti požirati nemore. Če bi vi brezserčni le pol tega hitlli^ kar vaši tako perpreženi voli terpe, kaj velja, de bi jih več tako ne perpregali! Ali se te neusmiljene navade res nemorete znebiti? Prav lahko, če le hočete, če pa ne, imate pa greh.
Saj imate en malo debeliga platna, en kos svinjske kože, neke pesti slame, in pa dve krivi poleni vender per hiši. Dajte te reči do-mačimu komatarju, kteriga v vsacimu kraju imate, naj vam naredi še tako nepriljudni komat ali zavra t ni k, stokrat bo bolji, kakor vsa vašasedajna perprava. En majhin komatič ne bo drag, dolgo vas bo terpel, in vaši živini bo neznano veliko po-magano, ko ne bo z ranami in z bolno glavo, ampak z zdravimi in močnimi persi vozila.
Le urno pomečite neusmiljeno lesnino na ogenj, ne bote imeli zgube, ampak še dobiček, in pa lahko serce.
Kdor pa z besedo kaj premore; naj še on, kolikor je mogoče, Jjadjem pergovarja, de ta huda navada berž ko je mogoče zmed nas zgine.
Prijatel nedolžne živine.
66