Iz Poljšakove republike. V aadnjl itevllki smo poroCall, da n«m ni bilo mogoče, obelodaniti zaključka pregledovalne komisije. Pregleda so se udeležili poleg običajnih pet mariborskih zdravnikov še tl le: dr. Papež, zdravnik v Logatcu; dr. Tajnšek od Sv. Pavla pri Preboldu; dr. Harpf iz Slovenjgradca in priznani kirurg v Mariboru g. dr. A. Korenčan. Prisostvovali so Se predsednik oblastnega odbora g. dr. Jos. Leskovar in odbornik za zdravstvo g. dr. A. Veble. Komisija je poslovala od 9. ure predpoldne do 2. ure popoldne. Zasllšani so bili bolniki, ki se zdravijo v baraki mariborske bolnice in 12 že pred mesci in leti od Poljšaka ozdravljenih. Nepristranski člani komisije, ki gledajo z lastnimi očmi in so slišali izpovedl bolnikov, priznavajo gosp. Poljšakn pri vseh boleznih, katerih se Je lotii, popolen uspeh. Proti so In bodo zdravniki, kojim je bilo doslej dolgotrajno — a brezuspešno zdravljenje rakov in vseh vrst neozdravljivih kožnih bolezni vsakdanji — kruh! Za pešCico teh zdravnikov se ne bo nikdo zmenil, najmanj pa priprosti slovenski narod, ki je z dušo in telesom odločno za Poljšaka. Tudi zadnjič ni podala komisija nobene službene izjave za časopisje. Gospodje so sklenili, da bodo napisali zdravniški člani komisije svoj za ali proti Poljšakovemu zdravljenju v četrtek, dne 13. septembra. Teh izjav naš list v prihodnji številki zopet ne bo mogel prinesti, ker bodo izdane še le v četrtek, ko se »Slovenski Goepodar« že razpošilja na posamezne naročnike. Vsakemu za dobro stvar vnetemu je jasno to-le: Ako bi si g. Poljšak ne bil že koj prvotno svest zmage, bi se ne bil upal podvreči tako strogi komlsiji, kakor je to resnično storil. Ako bi bila Poljšakova sredstva za nič, zdravljenje brezuspešno ali celo zdravju škodljivo, bi bili Poljšakovi strupeni nasprotniki ga že davno pregnali iz Marlbora in ga pustili — vtakniti pod ključ kot goljufivega mazača. Ravno radi tega, ker je Poljšakovo zdravljenje popolnoma zmagoslavna istina, ga napadajo in bla tijo po neresnem časopisju oni, ki bodo po upeljavi Poljšakovih zdravilnih sredstev ob prepejšen zaslužek! Glede Amerike je sklenil Poljšak že pogodbo in bo zapustil Evropo ob koncu leta 1928. Do tega časa bode ozdravil vse tukaj pri nas mu zaupane slučaje. Na svoje novo mesto v Ameriko bo dospel v zimskem času, ki je najbolj ugoden in prikladen za zdravljenje raka. S Poljšakom bo izgubil Maribor, Slovenija in cela naša država neizmerno veliko. Sredstva zoper te grozne rakove in kožne bolezni, katere je iznašel Slovenec domačin, bomo morali po krivdi nekaterih nevošljivih zdravnikov naročati za drag denar iz daljne Amerike! Upamo, da bo naše dobro sloven sko ljudstvo po Poljšakovem odhodu tolikanj pametno in zavedno, da ne bo polnilo žepov onim zdravnikom, ki so zagrenili Poljšaku s šikanami bivanje in delovanje med domačini! Kaj predbacivajo g. Poljšaku? Pred vsem mu očitajo v nemško pisani »Marburger Zeitung«, da se vsled njegovega mazila umrle tri osebe. V resnici izgleda zadeva z obdolžitvijo smrtne krivde tako-le: Gospa Reiser iz Slavonije je bila radi obolenja na raku v maternici že pri vseh zdravnikih in profesorjih v naši in izven naše države. Od vseh \p bila zapisana smrti. Ko je njen mož zvedel za Poljšaka iz časopisja, je hotel izpolniti smrtno bolni ženi zadnjo željo in jo je prepeljal v mariborsko barako in nato se je takoj odpeljal domov. Pred odhodom je založil za ženin pogreb pri podružnici Kreditne banke 6000 Din. Mož ]• hil torej uverjen, da njegovi ženi tudi g. Poljšak ne more pomagati, ker je že prepozno in ima seve skrajno slabo srce. Iz Poljšakove republike so brzojavili Reiserju, naj pride po ženo, ker ji ni mogoče pomagati radi srčne oslabelosti. Predno je prejel mož iz Maribora v slavonsko vas brzojavko, je žena že umrla. Reiser se je pripeljal v Maribor, pokopal ženo in dal na časopisni napad v »Marbur gerico« izjavo s svojim podpisom, da njegova žena ni umrla po Poljšakovi krivdi ali na zastrupljenju z njegovo mažo, ampak radi srčne c>slabelosti in ker je bil rak že preveČ glo boko razpreden v notranjosti telesa. V Poljšakovo republiko so spravili po dolgih prošnjah Minko Govekar iz Ljubijane. Revo ie zadela pred leti po levi strani kap in je bila leva t.elesna polovica čisto hroma. Razven tega jej je pojedel rak en del prsi, in druga stran prsi je bila močno napadena. Povrh tega jo je večkrat z vso silo napadala božjast. Radi božjasli so ji morali ograditi postelj in jo stražiti, da je ni vrglo ob napadih na tla. Cele noči ni dala miru, vznemirjala druge bolnike, k' so prosili Poljšaka za božjo voljo, naj jo spravi — kam drugam. Po Govekarjavo so prišli njeni sorodniki in jo odpeljali kot neozdravljivo nazaj v Ljubljano. V Ljubljani jo je po tednih za tem Kftdela ponovno, a tokrat sir.rtno kap in jo rešila grozneg* trpljenjai Poljšakovi naspromiki trdijo, čež: 1'oljšakovo zdravilo je krivo, da je umrla ria kapi! Pri Poljšaku je iskal pomofi primarij zagrebške zakladne bolnlce g, dr. Zec. Imel je brezupno napadena od raka usta in jezik. Iz obupa je že več nego eno leto popil na dan 5 litrov vina in 2 litra najmočnejšega žganja. Po uporabi Poljšakovega mazila se je počutil boljšega, bolečine so izginile, a kljub temu, da se je odrekel deloma alkoholu, nl mogel nič jesti. Vrhu tega so ga že upokojili, kar ga je silno potrlo. Radi pomanjkanja denarnih sredstev je moral zapustiti Maribor in se preseliti v Zagreb, kjer je umrl. Poljšakovi nasprotniki so objavili v »Marburger Zeitung«, g. dr. Zec je tretja Polj šakova smrtna žrtev. Koliko je resnice na zgoraj omenjenih obdolžitvah, lahko uvidi vsak trezen in zdrav človek! Moramo tudi pripomniti, da je vlo žil g. Poljšak tožbo zoper klevete »Marburgarice« in bodo imeli gospodje iz nasprotnega tabora priliko dokazati pred sodnijo, kako in zakaj so umrli ti sluCaji. Poljšak ni Kristus in čisto nemogočega tudi od njega ne smemo zahtevati. Ko bi le gospodje nasprotni zdravniki pogledali pred lastni prag in bi videli tamkaj bogzna koliko mrličev ¦— ki so umrli prezgodaj tudi po njihovi krivdi! Konečno se tudi govoriči, da vsebuje Poljšakovo mazilo preveč svinca in je radi tega škodljivo. To trditev je pred zadnjo komisijo odločno pobil ter zavrnll g. dr. Harpf iz Slov. Gradca, ki je bil dolgo let uslužben kot zdravnik pri svinčenem rudniku v Mežici. Trditev glede zastrupljenja 8 svincem je po mnenju vseh resnib totadevnih strokovnjakov smešna In jo raznašajo Poljšakovi nasprotnikl iz hudobije. Siovenski krožek na Dunaju. ProSnja rodoljubom v domovlnl. Kako neobhodno potrebno je bilo naše društvo v tem svetovnem meetu, dokazujejo izredno veseli uspehi. Nad 200 rednih članov šteje že ta »Slovenski krožek«, pa večina niso jugoslovanskl državljanl. — Vsako nedeljo od 6. ure zvečer dalje so redni sestanki. V dvoranici znane restavracije »Raimundhof« poleg gledališča enakega imena se zbiramo. Tu sem dohajajo v velikem številu slovenski rojaki iz vseh okrajev tega velikega mesta, da se morejo v lepi slovenski družbi poveseliti, pogovoriti, da čujejo predavanja in domoljubne govore, da si izposojajo knjige iz društvene knjižnice itd. itd. Posledice teh sestankov so neprecenljive vrednosti za povzdigo slovenskega duiia in rodoljubja med dunajskimi Slovenci, ki se čutijo čedalje tesnejša bratska družba sredi tujega valovja. V oktobru bo še le eno leto, odkar obstoji naše društvo, ali takoj se je pokazalo, da bo to najživahnejše naše društvo, ki nekaj zaleže, kamor se nagne, kjerkoli more sodelovati. — Naše društvo ima edini naš pevski zbor, ki je sodeloval že ob raznih prilikah, ob patrijotskih prireditvah in slavnostnih prilikah, a v juniju je priredil obširno al^ademijo v veliki dvorani češkega Narodnega doma: »pri Pošti«. Po bolj mrtvem letnem Casu se že bliža jesen in tu nas čaka novo in ogromno delo: izpopolnitev naših vrst, tako da bo v naši sredi vsakdo, ki je — še Slovenec! Kdor se šteje za Slovenca na Dunaju, ta mora v »Slov. krožek«, ta mora s svojo osebnostjo, s svojo sposobnostjo in končno z denarnimi prispevki pripomoči, da naše edino slovensko društvo v najpopolnejši meri doscže svoje prelepe na mene. — K temu nam mora pripomoči v domovini vsakdo, ki ima kakorkoli stike ali vpliv na kakega rojaka na Dunaju ali bližini. Pišite mu, recite mu, vprašajte ga, ali je že naš član, zakaj se doslej še ni prijavil, navdušite ga, da se takoj oglasi! Posebno slovenski akademiki morajo biti naši člani, morajo sodelovati v pevskem zboru, dramatskem odseku, na sestankih predavati, go- voriti in ee tako prlpravljatl za narodovega delavca po dovršenih Studijah. — Prosimo rojake v domovini za strogo kontrolo, ali so vsl akademiki v našem društvu. Doslej jih le preveč postopa po Dunaju, ne da jih poznamo, ne da nam pomagajo, ne da se oni sami tu urijo za javnega delavca domovine. Kdor akademikov ne čuti potrebe. da nam v takem delu na Dunaju pomaga, ne zasluži pozneje nikakega vidnega mesta v naši domovini! Predsednik.