Sprehodi po knjižnem trgu Knjiga sočutja in solidarnosti Milan Dekleva: Reševalec ptic, Cankarjeva založba, Ljubljana 1999 Po dveh kratkih delih Oko v zraku (1997) inPimlico (1998) je to tretja prozna knjiga Milana Dekleve. Kdor je morda mislil, da bo Dekleva po prvih prozah krenil v smer pripovedništva, pri kakršnem nazadnje pristane večina Sodobnost 1999 / 998 resnih piscev, to pa je modernizirana oblika »epike«, se je malo zmotil. Dekleva je za zdaj raje ostal bliže poeziji kot »epiki«, mislim, da bliže kot v omenjenih prvih knjigah. Naj se takoj zapiše, da s tem ni zagrešil napake -nastala je dobra knjiga, četudi stilno ni ravno napisana v enovitem toku. Zgodba, recimo, ki je dala tudi naslov vsej zbirki, slogovno ni istovetna Z bliskom v krempljih. A to ni tako usodno... Knjigo bo gotovo z večjim zanimanjem bral tisti, kdor ob zgoraj navedenih delih pozna tudi vsaj nekaj zadnjih avtorjevih pesniških zbirk, kot so Nagovarjanja, Jezikava rapsodija ali Preseženi človek (kolikor slednje ne prištevamo kakšni drugi zvrsti). Tuje v marsičem zakoličen teren, kjer živijo tudi njegovi liki iz pričujočih tekstov, čeprav najbrž še dlje na robu ali bliže tisti neznosni meji, ki pomeni eksistencialno (če ne že kar eksistenčno) katastrofo »odhajajočega človeka«, kot je v tej zvezi mogoče uporabiti neko sintagmo iz Preseženega človeka. To pa je človek s »konca metafizike« in s tem v zvezi konca vsega tistega, kar je menda generiralo veliko zgodbo in velike ideje za prihodnost: zdaj smo na robu razvoja, kjer pa vendar nismo brezčutni do metafizičnega, neskončnega, kjer ljubezen še vedno predstavlja Sprehodi po knjižnem trgu življenjski temelj in nas hrepenenje po lepem hrani s poezijo, a kjer smo smrtno ogroženi zaradi ekološke krize ah genske manipulacije, zmedeni od številk in slik visoke kibemetike ter moči birokracije, nezgrešljivo zaznamovani od medijske (kulturne) pre-sije ... Pred kuliso te resničnosti nekdo zaradi »nepreverjenega računa« doživi svoj erotični zlom, nekdo drug zaradi neskaljene otroške senzibilnosti izroči svoje bivanje pticam, tretji v znanstvenofantastični ekološki kataklizmi razkrije nujo (svojega) preživetja, peti... ali zadnji sestavlja slovar vetrov, dada-istični slovar slovarjev, ki je zajel že vse izraze za veter, razen tistega o »prenovi in humanizmu«... Če je to nekaj mejnih tematskih točk te knjige, pa se sicer znotraj njihovega okvira javljajo tudi bolj vsakdanje, kot recimo tista z zgodbo Z bliskom v krepmljih, ki spregovori o nasilju v šoli, ali Izpoved pomembnega človeka ali Pogled nazaj, pogled naprej - s pozo jarih gospodov in stisko odrinjenih v novi družbi. Toda ob različnosti likov jih menda večino povezuje izjemno notranje čutenje - odnos do nadstvar-nega, do časa, paradoksa fizičnih pojavov, minevanja, uboštva človeka, živega sveta ... V najboljših predelih je to knjiga sočutja in solidarnosti z ogroženimi, ubožnimi, melanholičnimi. Kar bi lahko bilo preveč enostavno, če jih Dekleva ne bi zapisal kot pesnik; ja, morda mestoma celo bolj kot v kaki svoji zbirki je tu izpričal veliko jezikovno domiselnost, zaradi česa so ta besedila prej pesmi v prozi kot klasične kratke zgodbe - pogosto z zabrisano fabulo, s komaj naznačenimi obrisi nastopajočih, zato pa s toliko bogatejšo metaforiko in izrazno svežino. Občasni lascivni ali banalni vložki ne načenjajo tega izbranega jezikovnega tkiva. V naravi kratke zgodbe je, da iz fragmenta zmodelira privid univerzuma, v katerem se pojavi živi človek s preverljivo resničnostjo in razvidno idejo. To seje posrečilo večini teh tekstov, kot so recimo Reševalec ptic, Demon glasbe, Za kužno zaveso, Hommage prevaranemu dekletu, Metla ciganka, radi-ranka velikanka, Privid z oleandrom, Momlogolmom... »Modri planet je, poljudno in poenostavljeno rečeno, zavrnil človeka kot tujek in se odločil, da bo kozmično odi-sejado nadaljeval brez nas.« »Kaj je torej resnica? Da nas veže strah, globina neznanega, nedoumlji-vost čiste odsostnosti? Ki ji nikdar ne dorasemo? Ker se vse, kar ljubimo, že v zasnutju izmakne?« Iz grozne osame pa se Deklevov »junak« ne posveča toliko kritiki ali uporu zoper mogočni svet kot pozornosti do šibkih, nezaščitenih bitij: čustveno jim namenja svojo solidarnost in varstvo, pa bodisi da gre za preobčutljive, zatirane »melanholike«, rastline ali ptice. To je eno glavnih vsebinskih jeder knjige, zavito v fino tkano govorico; da kdaj ne bi zašla v poceni senti-ment, ji preprečuje groteskna forma, tj. drža govorca oziroma poročevalca (momlogolmom). Jože Horvat Sodobnost 1999 / 999