POGOVOR ČLANIC NOVINARSKEGA KROŽKA OŠ MAJDE VRHOVNIK Z   LIDiJO ŠENTJURC
Nihče ni dvomil o zmagi
Sredi lepega zelenega vrta, ograjenega s kamnitim zidom, stoji prijazna bela hiša. Ko sva tistega deževnega dne stopill vprepro-sto kuhinjo, so naju sprejeli kot stari znanci. V topli sobi so naju čakali piškoti in sok. Posedli smo In pogovor je nenavadno hitro stekel.
»S politiko sem se pričela ukvarjati že kot študentka. Na srednjih šolah je takrat vladala vojaškofašistična diktatura. Zatirali so,nacionalne vre-dnote. Ljudstvo se je zavedalo, da se mora združiti. Mladi so bili večinoma brezposelni.' Pojavljal se je fašizem.
Takrat smo v KP pričeli zbirati so-mišljenike med mladimi in starimi. Proti potujčevanju smo se borili s širjenjem napredne literature. Proti-fašistično gibanje se je pojavljalo v vseh organizacijah in društvih, kjer se je zbirala mladina. Vojna je bila vsak dan bližje in ljudstvo smo mora-li pripraviti na nevarnost. Pisali smo članke, ki so bili popolnoma miro-ljubni in so realno prikazovali stanje v Sloveniji. Zaradi teh člankov so me pri 22 letih zaprli.
Ob začetku vojne je poziv OF, naj se ljudstvo združi, padel na plodna tla. To je bila zasluga KP, ki je Ijudi vsak dan znova vzpodbujala k zdru-ževanju. Pri tem je imela velike za-sluge tudi mladina.
Ko smo leta 1941 pozvali ljudstvo k uporu, se je prva odzvala prav mladi-na. Sprva so višji osnovnošolci (13 -14 let) trosili po tleh letake in pisali parole. Srednješolci (17 - 19 let) pa so širili napredno literaturo. Pričeli smo izdajati mladinski časopis Mlada Slo-• venija.
Po vsej okupirani Ljubljani smo 1. decembra 1941 organizirali protestne
akcije. Na primer ob točno določeni uri so na vseh šolah v vseh razredih učenci vstali in eno minuto molčali. Akcija je popolnoma uspela. Podob-no smo med 6. in 7. uro spraznili vse ulice, tako da ni bilo nikjer nikogar, ob 7. uri pa so vsi, ki so lahko hodili, prišli na ulice.
8. februarja 1942 smo proslavili kulturni praznik. Vsak meščan je pri-nesel rožo k spomeniku Franceta Prešerna.
Take množične akcije so skoraj vse popolnoma uspele.
Težja je bila organizacija borbenih akcij. Te so bile v glavnem usmerje-ne na uničevanje sredstev, na primer avtomobilov, tako da smo v bencin natresli sladkor, pa prekinjanje tele-grafskih in telefonskih vodov in po-dobno.
V boju so nam veliko pomagali tu-di ljudje iz okolice Ljubljane. Priskr-beli so nam hrano, ki je nismo mogli dobiti na karte. Sami smo ponarejali živilske karte in dokumente. Za to smo potrebovali zveze na vseh kon-cih. V vseh uradih, v bolnišnicah, v bankah (nekoč so s poharejenim če-kom dvignili ogromno vsoto denar-ja), na železnicah in sploh povsod, kjer se je le dalo.
Politično propagando smo širili po radiu OF, ki je oddajal eno uro na dan. Postajo smo pogosto selili, da je sovražnik ne bi odkril. Ljudi je bilo
potrebno vsak dan znova vzpodbuja-ti, ker so iz vse Slovenije prihajale novice o strašnih mučenjih. Pri teh mučenjih je marsikdo izdal skriv-nost, mnogo pa jih je molčalo do smrti. Kdor je spregovoril in so ga izpustili, je prišel pred posebno ko-misijo, ki ga je potem zaslišala in ugotovila, ali je provokator, ali pa go-vori pesnico. Nemalokrat smo koga obsodili tudi na smrt.
To je ljudi plašilo in težko smo jim vedno znova dokazovali, da umrejo lahko tudi kot nevtralni ali celo kot izdajalci.
Delovala sem pod različnimi ime-ni, ker so me iskali. Imela sem veliko obveznosti in zato nisem mogla kar naenkrat zapustiti mesta. Poleg tega sem imela v Ljubljani tudi hčerko, ki je bila vedno pri drugih ljudeh. Naj-Jiuje zame je bilo, ko je ta pričela jokati, ko sem jo hotela vzeti v naroč-\e in se me otepati, ker sem ji bila tuja in se me je bala.
Veliko sem se skrivala po bunker-v jih. Ponekod nas je lahko prenočeva-lo osem do deset, drugje pa je bilo prostora komaj za dva. Vhodi so bili dobro prikriti. Spominjam se bun-kerja, ki je imel vhod pod straniščno školjko. Pod smo morali potisniti na-prej in se po ozkem jašku spustiti v majhno luknjo. Drug primer pa je bil, ko si se moral po trebuhu plaziti sko-zi odtočne cevi. Da bi prikrili sled tudi pred psi, smo vhod zapolnili s čebulo in česnom.
Ko je bilo gibanje po Ljubljani za-me že prenevarno, sem se morala umakniti v hosto k partizanom. To je bilo konec leta 1943.
Nekaj časa sem bila na bazi 20 v Kočevskem rogu, kjer je bil sedež CK. Tam smo organizirali volitve za kočevski zbor. V vsaki vasi smo širili politično propagando.
Bitk ne bom opisovala. Ko greš v bitko, nikoli ne misliš na to, ali boš ostal živ ali ne. To je samo naključje. Gledaš, kako okoli tebe padajo lju-dje, s katerimi si delil slabe in težke
trenutke. Morda le en meter pred ta-bo, a takrat ne razmišljaš. Saj nam ni bilo vseeno, toda če bi razmišljali o tem, bi bilo še slabše.
Ko je kapitulirala Italija, vojne še ni bilo konec. To smo morali z vsa-kim dnem bolj dopovedovati ljudem. Obenem pa smo morali pričeti gradi-ti novo Jugoslavijo. Vedeli smo, da s staro državno ureditvijo v Jugoslaviji ne bomo dosegli tega, kar si želimo.
Potem so me premestili na Primor-sko kot poverjenika CK za novo Ju-goslavijo. Tam je bilo ljudstvo mno-go bolj zavedno, saj je bilo pred voj-no tudi najbolj zatirano. Ustanovili smo znanstveni inštitut, ki je imel nalogo, da pripravi gradiva za politi-ke na mirovnih pogajanjih. Doseči smo morali, da nam vrnejo čim večji del ozemlja.
Zdaj se nismo več borili samo proti okupatorjem, temveč tudi za boljši jutri. Nihče več ni dvomil o zmagi. Za lepšo prihodnost pa smo morali usta-noviti novo vlado in spremeniti si-stem.
Začeli smo obnavljati vse, kar je bilo porušeno med vojno. Spet nam je priskočila na pomoč mladina z de-lovnimi akcijami po vsej državi. V proizvodnjo so šli v glavnem mladi ljudje. Pričeli smo misliti na šolanje mladih in tiskali smo nove učbenike. Širili smo kulturo. Vsak je delal to, kar je zmogel, ne glede na to, ali mu je delo ustrezalo ali ne.
Pri gradnji nove Jugoslavije nas je med drugim motilo nezaupanje ti-stih, ki so v nas videli nevernike, ki naj bi uničili vse božje hrame. Težko jih je bilo prepričati, da stanje ni takšno, da nikomur ne prepoveduje-mo vere, niti je nikomur ne vsilju-jemo.
Skratka, vojne nismo dobili samo s puško. Se enkrat poudarjam, da je imela tudi mladina ogromne zasluge za končno zmago.«
Manja Vrenko   <creator>Lucija Lesjak</creator>