GLASNIK
MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO
BULLETIN DE L’ASS0CIAT10N DU MUSEE DE SLOVfiNIE
LETiNIK
XVIII
ANNČE
ZVEZEK
3-4
CAHIER
S SODELOVANJEM ČLANOV ODBORA UREDIL
DR. JOSIP MAL
LJUBLJANA 1937
Uredništvo in upravništvo »Glasnika« je v Ljubljani, Bleiweisova c. 24 (Narodni muzej), kamor naj se pošiljajo tudi vsi za »Glasnik« namenjeni rokopisi in recenzijski izvodi.
Za vsebino in obliko so odgovorni pisatelji. Ponatiskovati ali prevajati v »Glasniku« objavljene spise in slike je dovoljeno samo s pritrditvijo avtorja in društvenega odbora ter z navedbo vira.
»Glasnik« izhaja četrtletno. Članska cena znaša za letnik 30 Din.
P. n. člane prosi odbor Muzejskega društva, da blagovolijo poravnati to letno članarino (a 30 Din). Kdor bi imel še kak zaostanek na članarini iz prejšnjih let, tega bo društveni blagajnik s posebnim dopisom opozoril na skupni znesek dolga. Društvo ima svoj čekovni račun pri Poštni hranilnici, podružnica v Ljubljani, s št. 10773 in z naslovom: »Muzejsko društvo za Slovenij o, Ljublj ana«.
Pričujoči zvezek (3—4) »Glasnika« je izšel 16. decembra 1937.
IZDAJA IN ZALAGA MUZEJSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO
TISKA JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI (KAREL ČEČ)
Oklep (1—4) in kratki meč (5) z Vrhpolja pri Stični
Naprsnica (1), troba (2), bronaste grbe (3-7) ter bronasta skodelica (8, 9) z Vrhpolja pri Stični
BRONASTI OKLEP Z VRHPOLJA PRI STIČNI
R. Ložar
Nedolgo zatem, ko je izkopal iz Smolejeve gomile v Grižah pri Stični novo situlo s figuralno okrašenim pokrovom in z vsemi pridatki, je isti starinokop Albin Hrast (okrog božiča 1935) izkopal oklep in predmete, ki jih objavljamo v pričujočem spisu. Nova najdba je ležala na njivi Žvajdrgi, ki je last posestnika Kralja, Vrhpolje št. 1. S te njive je hranil Hrast v svoji zbirki starin mnogo črepinj glinastih posod in tudi precej predmetov iz brona. Izkopavanje oklepa in sploh celega groba se je vršilo ponoči in večidel v hudem dežju. Zato je lega posameznih kosov v grobu popolnoma neznana in je tudi oklep sam zaradi udarcev hudo trpel, da o drugih predmetih, ki so prišli večidel razbiti v muzej, ne govorimo. Po pripovedovanju A. Hrasta je ves grob ležal kak poldrug meter globoko v sami ilovici, bil je pokrit s kamnito ploščo ter obdan z vencem, se-stoječim iz treh nadaljnjih kamnitih plošč. Njiva kaže danes mestoma le prav rahle vzbokline in ne vemo, ali je bil ta grob gomila ali ne.
Popis predmetov
A.	Predmeti iz brona
1.	Oklep iz bronaste pločevine. Inv. št. 6947/1, 2. (Tab. III, 1—4.) Narodni muzej je kupil oklep popolnoma razbit Pločevina sama ponekod ni več v najboljšem stanju, v splošnem pa kaže še mnogo zdravega jedra. Oklep je moral biti že nekaj časa v rabi, preden je prišel v grob, kajti na levem robu prsnega dela se nahaja 3.5 cm dolga s 5 zakovicami pritrjena krpa (t. III, d), znamenje, da so ga že tedaj popravljali.
Obseg oklepa, merjen čez prsa, znaša 110 cm, obseg čez trebuh pa 102 cm. Prsni del je visok 46 cm (od ovratnika do spodnjega roba), hrbtni pa 56.5 cm. Leva rama prsnega dela meri v dolžino 10 cm, desna 9 cm; leva rama hrbtnega dela 11 cm, desna 12 cm. Obe prsni bradavici prednjega dela sta med seboj oddaljeni 14 cm. Ovratnik na prsnem delu je visok 2 cm, obseg 28 cm, na hrbtnem pa je visok 10 cm.
Prsna stran oklepa je bogato izdelana. Približno v njeni sredini je kovina od znotraj na ven iztolčena v obliki dveh navzgor odprtih krajcev ali pollokov, ki nazna-čujeta pravi prsni partiji, oziroma njuno muskulaturo. Med njima nastali žleb je širok povprečno 1 cm, dolg pa 10 cm. Prsne bradavice sestoje iz 3 okroglih, druga vrh druge položenih ploščic z nasekljanimi obodi (premer spodnje znaša 2.5 cm, srednje 1.8 cm, zgornje 1.5 cm). Pravo bradavico tvori zakovica, ki pričvrščuje vse ploščice na oklep in je na spodnji strani podložena s 4 kotno 1 cm2 veliko ploščico.
Ob ovratniku se nahaja 10 okroglih bunčic (1.2 cm2 vsaka v premeru), ki posnemajo nekako ovratnico, a služijo v prvi vrsti ojačevanju pločevine. Na levi in desni rami se nahajata po 2 cevki, dolgi povprečno 2.4 cm. Cevke so služile za poteg usnjatih vrvic, s katerimi sta bila speta prsni in hrbtni del oklepa. Po dva para sličnih cevk
Glasnik
6
se nahajata tudi na levem boku prsnega in hrbtnega dela (tab. III/3); dolge so te cevke od 2.1-—2.3 cm, pari so med seboj oddaljeni 5.7 cm, cevke pa po 1.1 cm, od podpazduhe 4.1 cm, od spodnjega roba oklepa pa 9.8 cm. Na desnem boku prsnega in hrbtnega dela se nahaja po 10 luknjic v povprečni medsebojni oddaljenosti 2—2.5 cm.
Hrbtni del oklepa kaže v višini prs dva velika močno ven izkovana, skoro pravilna ovala, ki sta služila boljšemu prileganju oklepa na lopatici. Povprečno je vsak oval širok 16 cm, visok 13 cm, kanal med njima je širok 2.5 cm, dolg 15 cm. Na levem boku se nahajata 2 para cevk za usnjate vrvice, enako na levi in desni rami. Na desnem boku je 10 luknjic.
Iztolčena mesta ne služijo zgolj plastičnemu okrasu (venec bunčic, prsni in hrbtni pridvigi), temveč zlasti ojačitvi kovine. Še bolj se to vidi v naslednjih podrobnostih.
Robovi oklepa so povsod zavihani nazaj; po tako nastalih ceveh (povprečni premer 0.3 cm) teče 0.2 cm debela žica. Zavihani robovi pa so že marsikje uničeni. Povprečno 0.7 cm proč od teh robov teče 0.5 cm široka reliefna ven iztolčena črta, profil, ki je od notranje strani pogledana prav za prav žleb, ki ojačuje kovino na robu. Ojačen je pa tudi še ta žleb sam, in sicer z vrstama punciranih točk, ki tečeta vzporedno ob straneh. Spodnje partije prsnega in hrbtnega dela so ojačene s 3 vzporednimi iztolčenimi profili - žlebovi, ki jih istotako ob straneh okrepljujejo nizi punciranih točk. Ti trije profili-žlebovi so v zvezi z gori omenjenim obrobnim profilom.
2.	Naprsnica iz bronaste pločevine. Inv. št. 6947/10. Tab. IV/1, pod. 1. Pločevina je zelo slabo ohranjena. Kos je zgoraj 11.5 cm širok, spodaj 18 cm. Konveksnost znaša okrog 4 cm. Visoka je ta naprsna plošča 16.5 cm (merjeno od spodnjega roba do sredine zgornjega). Na zunanji strani kaže predmet 7 con bunčic
ali okroglih, ven iztolčenih grbic ; v zgornjih treh conah je po 6, v 4, in
5.	po 7, v 6. coni 9, v 7. pa 10 grbic. Cone ločijo med sabo nizi punciranih točk. Podobni nizi spremljajo tudi robove izpustov na obeh gornjih oglih naprsnice. Na izpustih zgoraj in v oglih spodaj se nahaja po ena luknjica za pritrditev predmeta s pomočjo vrvice, bodisi na oblačilo bodisi na oklep.
3.	Kratek meč iz brona. Inv. št. 6947/3. Tab. III, 5. Meč je dolg 47 5 cm, držaj je zgoraj širok
7	cm, pri	nasadu rezila 7 cm. Po
sredi rezila^se vleče močan greben, ki ga ob robovih spremljata dva vrezana žlebova. Držaj meča spaja z rezilom 5 zakovic ; 3 od njih se nahajajo na	držaju samem, 2 pa na
spojnici. Vrhnja stran držaja kaže na vsakem kraju ovala graviran okras v obliki linearnih včrtanih pelt (ščitov) s tremi zašiljenimi izrastki. Na obeh zdolžnih straneh je glava ročaja
izsekana in se je tu nahajala svoj Pod. 1. Notranja stran naprsnice iz brona (tab. IV/1) ča§ brezdvomno obloga ročaja iz kake
druge snovi.
4.	Okov	opasača	iz	brona.	Inv.	št. 6947/11.	Pod. 2 (3). Okov je dobro
ohranjen;	dolg	je 20.5	cm,	širok	5	cm.	Med	zakovicami, ki	jih je na vsakem njegovem
kraju troje, se nahajajo puncirani krogi s točkami v sredi.
5. Odlomek enakega okova. Inv. št. 6947/12. Pod. 2/4. Dolžina 11.5 cm, širina 4.3 cm. Ohranjeni sta 2 zakovici, ena od njih je odlomljena.
6. Trobi podoben predmet iz tenke bronaste pločevine. Inv. št. 6947/4. Tab. IV/2.
Predmet je dobro ohranjen in na koncu valjastega dela preluknjan.
Troba je visoka 13 cm, premer razširjenega dela znaša 11.5 cm, premer valja zgoraj 2.5 cm, premer odprtine na njem 0.8 cm.
7. Plitve skodele ali diski iz bronaste pločevine, a)
Slabo ohranjeni največji predmet tega tipa (inv. št. 6947/5, tab. IV/5) je v premeru 26.5 cm širok, 9 cm visok, sredina je dvignjena nad krajevce
1.5 cm, širina krajevcev znaša 4 cm.
Okrog in okrog sredine tečeta po krajevcih 2 para vzboklih profilov (pod. 3), od spodnje strani pogledano, žlebovi Profiliran je tudi rob krajev-cev. Sredino zaključuje zgoraj situ-lasti vazi podoben bronast nastavek, ki je masiven in na ostali del zelo fino privarjen ; na notranji strani nosi ta sferično stožčasti nastavek 4-kotno zanko.
b) Dva diska enake velikosti.
Inv. št. 6947/6, 7, tab. IV, 3, 7. Premer celotne krožnine znaša 22 cm, višina 8 cm, dvig sredine iznad kra-jevcev 1.5 cm, širina krajevcev 3.3 cm (na enem mestu celo 3.7 cm). Izdelava obeh predmetov se strinja s prvim.
c) Dva diska manjšega obsega, a medsebojno enaka. Inv. št. 6947/8, 9. Tab. IV,
4,	6. Premer krožnine 8.2 cm, širina krajevcev 1.4 cm, višina celotnega kosa 3.5 cm. Na krajevcih samo po 1 par vzporednih iztolčenih profilov oziroma žlebov. Izdelava v ostalem ista kot pri prej navedenih eksemplarjih. Pod. 3.
8. Skodelica iz bronaste pločevine 6947/63. Tab. IV, 8, 9. Višina skodelice 5 cm, premer odprtine 12 cm. Posodica je zelo poškodovana. Vrat posodice kaže v prerezu približno kaloto kroga, ustje je zavihano ven. Ob spodnjem robu vratu teče niz ven tolčenih bunčic. Na dnu posodice (tab. IV, 8) se nahaja od zunanje strani navznoter tolčena osmerokraka rozeta, katere kraki pa se v središču ne stikajo. Zunanji kolobar spremlja niz tolčenih bunčic. Posebno značilen je okras na trupu skodelice. (Pod. 6.) Tu vidimo 6 lotosu podobnih dvolistnih čaš, v katerih se nahajajo slabo razumljene štiridelne palmete. V prostorih med lotosi se nahaja 6 srčastih listov (kimatijske oblike), iztekajočih se spodaj v kratka stebelca. Ta se pred prehodom v srčasti del razširjajo v obliki vozla polkrožno na obe strani ven, nato pa prehajajo po vijugi v obod srca, tako da iz vsega nastane lepa s-linija. Srčasti kimation kaže na sredi rahlo vzbočene dvodelne grebenčke. Ves ta okras je tolčen od notranje strani ven.
Med drobižem se nahajajo:
9. Zlomljena igla iz brona s 4 glavicami na telesu. Inv. 6947/13. pod. 2 (2). Ohranjena dolžina znaša 16 cm.
■<
3	V
Pod. 2. Drobni predmeti iz groba z oklepom
10. Kosi bronaste pločevine. Pod. 2 (1). Morda izvirajo od neke nožnice.
11. 4 večji obročki iz brona, premer 5 cm. Inv. št. 6947/16 —19. Pod. 4 (10).
12. 6 manjših obročkov iz brona, eden med njimi odlomljen. Inv. št. 6947/41 — 46. Pod. 4 (6).
13. Locenj t. zv. vaške vozlaste fibule iz brona. Inv. št. 6947/20. (Pod. 4/7 ) Ohranjen je tudi še del ležišča igle. Osnovnica fibule meri 6 cm.
14. Deset dvokrilnih puščičnih os ti iz brona. Inv. št. 6947/25 — 34. Pod. 4 (1).
15. Štirinajst bronastih gumbov
—	našitkov z zankami. Inv. št. 6947/47 — 60. Pod. 4 (2).
16	4 garniture gumbov ali na-
šivov z zankami, v katerih vise ploščati obeski z obročki zgoraj, pri treh po 2 obeska, pri enem samo eden. Inv. št. 6947/35—38, pod. 4 (3).
17. 2 garnituri bronastih gumbov v obliki kupole z okenci. Inv. št. 6947/39—40. Pod. 4/4. Na enem je še ohranjena zanka, v kateri so viseli enaki obeski kot pod 16.
18. Dva našiva v obliki prisekanega stožca iz brona. Inv. št. 6947/23, 24. Pod. 4 (5).
19. Glavica našitka iz brona. Inv. št. 6947/61.
20. Bronast obroček, zataknjen za del železne uzde. Inv, št. 5947/21, Pod. 4 (8).
B.	Predmeti iz železa
21. Dva odlomka sulične osti. Pod. 3. Bronaste skodele-grbe,	Inv. št. 6947/14. Pod. 2 (7). Daljši je dolg
gledane zviška	17 5 cm, krajši 13.5 cm. V daljšem kosu je
še ohramen les sulice.
22. Odlomek igle s srčastolistim zaključkom na enem koncu. Dolg 8.5 cm. Inv. št. 6947/15. Pod. 2 (6).
23. Obroček, zataknjen za del železne uzde. Inv. št. 6947/22. Pod. 4 (9).
24. Dva odlomka noža. Pod. 2 (5). Več manjših kosov popolnoma zarjavelega železa, v nekaterih izmed njih so ohranjeni kosi lesa.
C.	Glinasti predmeti
25.	Lonec iz črne, skoz in skoz okajene (grafitirane) gline. Inv. št. 6947/64. Pod. 5 (1). Visok 24.5 cm, premer ustja v svetlem 16 cm, premer dna 10.4 cm. Lonec kaže na rami dva drug poleg drugega ležeča niza jamic, izpolnjenih z neko belo maso, morda kaolinom. Ob obodu rame in na trupu se nahaja iz enakih jamic sestavljen meanderski ornament. Navzdol se ti meanderski pasovi končujejo v obliki stopničasto padajočih linij, sestoječih iz jamic, polnjenih s kaolinom; od spodaj
gor rastejo njim nasproti enaki stopničasti nizi.
26. Lonec iz enake gline kot 25. Inv. št. 6947/65. Pod. 5 (2).
Vis. 24 cm, premer zgornje odprtine 15.5 cm, premer dna 10.5 cm. Jamice v nizih so na vratu gostejše, sicer pa je ornament posode sličen onemu na loncu pod 25, le da je meanderskih prog na trupu venca za eno več (skupno troje).
27. Gornji del enakega lonca. Inv. št. 6947/66. Pod. 5 (3). Na posodi se nahajajo 3 cone meandrov. Vrat lonca kaže položnejše oblike.
28. Gornji del lonca iz enake gline.
Inv. št. 6947/67. Pod. 5 (4). Vrat kaže zelo strmo ostenje.
29. Spodnji del posode iz enake gline; ohranjeni le deli sten in dna.
30. Ostanki štirih pokrovov iz enake gline. Ob ročajih pokrovov tečeta po dva niza jamic, izpolnjenih s kao-linom. Te iamice so zvezane progami. Pokrovi pripadajo
t f f fr f fr ^ f
m
mt
Pod. 4. Drobni predmeti iz groba z oklepom
med seboj s 5—10 mm širokimi umazanobelkastimi najbrž loncem sub 25—28. Razen naštetih posod in fragmentov je ohranjenih še mnogo črepinj, ki jih pa ni mogoče sestaviti.
Analiza predmetov
Oklep, ki ga je izkopal Albin Hrast, je že drugi v tem okraju; prvega je izkopala vojvodinja Mecklenburg, ga podarila nemškemu cesarju Viljemu II., ta pa berlinskemu muzeju za predzgodovino, kjer se danes nahaja1. Ta oklep je prvi neposredni primerjalni kos za našega. Iz kataloga zbirke Mecklenburg ni razvidno, da bi bil kak oklep sploh najden in kje; toda ker je vojvodinja v stiško-šentvidskem okolišu kopala skoro same gomile, je podatek v opombi 1 navedenega vodnika po berlinskem muzeju (str. 34), da je bil oklep najden v gomili, gotovo zanesljiv. Naš novi oklep je bil najden na njivi Žvajdrgi in ni tako go-
1	Fiihrer durch die Staatlichen Museen in Berlin. Vorgeschichtliche Abteilung, Berlin und Leipzig, 1922. Taf. 11. Karl Schuchhardt, Vorgeschichte von Deutschland. Miinchen und Berlin, 1928. Abt. 140. W. Schmid v Prahistorische Zeitschrift XXIV, 1933, 175, Fig. 48.
tovo, ali je bil grob gomila ali plani pokop, kajti njiva kaže vsaj danes le silno rahle vzbokline.
Berlinski kos se od našega v marsičem razlikuje. Po sredi prednjega dela teče med obema prsnima partijama žleb. Prsne bradavice so narejene iz večjih ploščic. Pod vratom se nahaja 16 bunčic, ki so sorazmerno manjše nego na našem novem kosu. Različne so priprave za spenjanje prednjega in zadnjega dela. Dočim kaže novi oklep cevke, skozi katere so tekli ali konopljasti ali usnjati trakovi, ima berlinski kos na ramah in na levem boku velike močne zanke iz debele bronaste žice v obliki grške črke omega, kakršne kaže tudi večina situl iz ljubljanskega muzeja. Različna je končno medsebojna lega spodnjih vodoravnih ojačevalnih profilov, ki jih je troje. Rob celega oklepa je zavihan in ojačen s podobnim profilom kot novi kos, vendar pa je distanca med robom in ojačevalnim profilom večja.
Kar se tiče priprav za spenjanje prednjega in zadnjega dela, se z novim oklepom iz Griž ujema oklep iz Pommerkogla v Klein Gleinu na Štajerskem2.
V	ostalem pa kaže štajerski kos velike diference. Namesto venca bunčic ima pod vratom navaden profil, bradavice na prsih so napravljene iz močno pridvig-njenih okroglih ploščic, razdalja med robovi oklepa in ojačevalnim profilom je
Pod. 5. Glinaste posode iz groba z oklepom na Vrhpolju pri Stični
2 W. Schmid v Prahistorische Zeitschrift, XXIV, 1933, str. 224 sl.
približno enaka berlinski, trije spodnji ojačevalni profili pa kažejo zelo solidno izdelavo in lepše medsebojno sorazmerje. Karakteristična za pommerkoglski kos je pa navzdol zožujoča se oblika, ki kaže največji obseg čez prsa, ki je v trebušni partiji močno zadrgnjena. Tak vtis vsaj napravlja podoba pri Schmidu. Pommerkoglski kos je v tem pogledu dokaj arhaičen, Schmid ga datira najvišje gor.
Pommerkoglskemu eksemplarju je v glavnem sličen oklep iz Krollkogla istotam3. Le v spodnji partiji kaže ta kos neke negotovosti; namesto 3 ojače-valnih žlebov ima samo dva v dokaj neugodnem sorazmerju, ne zadovoljuje pa tudi lega prsnih reliefov spredaj in lopatičnih zadaj glede na celotno propor-cioniranost oklepa. Zdi se kot da bi imeli pred seboj slabši izdelek.
Kaj torej sledi iz prednje primerjave? Po svoji formi se novi kos ujema najbolje z onim iz Berlina, kar ni nič čudnega, saj sta najdena skoro skupaj. Nekoliko statičnejšo, mirnejšo obliko poslednjega je spremenil v lažjo z zoženjem distance med robom celega oklepa in ojačevalnim profilom ter s tem, da je pomaknil spodnje 3 ojačevalne profile od spodnjega roba kvišku in bolj skupaj.
V	oblikovanju priprav za spenjanje, to je v cevkah, pa je zvezan z oklepi iz Klein Gleina, s katerimi ima sicer manj zveze. Ti so 1. glede bliže k spodnjemu robu pomaknjenih profilov in 2. glede distance roba in spremljajočega profila sorodnejši z berlinskim oklepom nego z našim novim.
Nastane vprašanje, kje je novi oklep nastal. Matična oblika oklepa sploh prihaja po mnenju arheologov iz Male Azije, zlasti iz Mezopotamije4. Grčija ga za časa homerskih spevov še ne pozna, pojavi pa se v njej okrog 1. 700 pr. Kr. Znana sta posebno 2 votivna oklepa, najdena v velikem romarskem kraju Olimpiji5, ki sta sicer od naših močno različna, ki pa sta kot tip vendarle nekaka matica naših. Schmid gre v tem pogledu tako daleč, da smatra tako o kranjskem oklepu kakor o štajerskih in olimpijskih, da so vsi delo ene in iste delavnice". Ker pa je malo verjetno, da bi bila olimpijska eksemplarja nastala v Olimpiji sami, jih Schmid zaradi številnih jonskih elementov, ki jih okras vsebuje, pripisuje maloazijskim morjeplovcem Fokejcem, ki so zelo zgodaj obredli Jadransko morje. Posredno so produkt fokejskih delavnic tudi kranjski in štajerski. Ti Fokejci pa so okoli 600 ustanovili južnogalsko kolonijo Masilijo, v katere območju so tudi prišli na dan nekateri oklepi in zato spravlja Schmid v zvezo s fokejsko industrijo končno tudi to galsko grupo.7 Tvorijo jo: 1. oklep iz Gre-nobla8; 2. oklep sedaj v Mainzu0; 3. neki oklepi iz Louvrea10, ki jih sicer ne
3 W. Schmid ist., str. 253 sl.
4 Daremberg-Saglio, Dictionnaire des antiquites grecques et romaines, 1918, sub v. lorica, 1302 sl.
5 Daremberg-Saglio, Fig. 4537, 13. E. Pfuhl, Malerei und Zeichnung der Griechen. Bd. I., 160, III Abb. 135.
6 Ist. str. 277.
7 Ist. 277.
8 E. Chantre, Age du bronze. Pariš 1875. Album Pl. XVI ter tekst I, str. 150. J. Deche-lette, Manuel d'archeologie prehistorique, celtique et gallo-romaine. II/l Pariš 1910. Fig. 76, Vira, citiranega pri Schmidu, 276 op. 37, nimamo.
0 Dechelette, ist. Fig. 77. R. Forrer, Urgeschichte des Europaers. Stuttgart, Taf. 164.
10	Omenjeni pri Chantreu, I, str. 150.
omenja Schmid, ki pa očividno tudi spadajo sem; Chantre 1. c. pravi, da so podobni grenobelskemu. Pravkar omenjena Schmidova izvajanja o fokejski provenienci tega tipa so dokaz prizadevanja, spraviti več jasnosti v te probleme in priti do zadovoljivih rešitev. Vprašanje pa je, ali je upravičeno združevati tako disparatne primere, kot je na eni strani balkanska in vzhodnoalpska skupina oklepov, in na drugi galska, v eno grupo, 2. ali je pravilna teorija tujega importa, če ne konkretno trgovskega, pa etnološkega, že iz tega razloga, ker v domovini Fokejcev ne najdemo ničesar, kar bi se dalo primerjati s »fokejskim« eksportom in 3. ali naši oklepi resnično ne kažejo ničesar, kar bi jih ože opredeljevalo v kulturni in tipološki inventar hallstattske kulture v južnovzhodni Srednji Evropi. Z vsemi temi vprašanji je naravno v zvezi tudi datacija oklepov.11
Neposredno k oklepu spada kos, ki ga tolmačimo kot naprsnico (tab. IV/1). Iz inozemskih najdišč sta nam znana dva slična kosa iz Hallstatta. Sta skoraj popolnoma enaka, zgoraj 17.5 cm, spodaj 12 cm široka, visoka 15.5 cm in kažeta po 10 vrst tolčenih grbic.12 Sacken misli, da sta to dve naramnici. Toda proti taki funkciji govore prvič mere predmetov in širine ram, drugič pa to, da je vsak kos ležal v posebnem grobu (prvi poleg groba 465, drugi poleg groba 469), dočim bi pričakovali naramnici vsaj 2 v istem grobu. Prej bi bilo verjetno, da sta služila ta dva kosa za ščit nadlakti. Še najverjetneje pa je, da predstavljajo te ploščice naprsnico, okras oklepa na prsnem delu po vzorcu podobne tra-pecne plošče iz Hallstatta,13 ki jo Sacken utemeljeno kot tako interpretira (str. 44).
Kratki meč iz brona, ki je bil v grobu najden, je izrazito prehodne oblike. Dvakratna rombična nabreklina ročaja nas spominja podobnih vozlastih nabreklin na dolgih mečih starejše hallstattske dobe, ki pa preidejo potem tudi na kratke tipe iste dobe;14 tu so ročaji navadno le enkrat odebeljeni in sicer v sredi. Tudi lepo uvita linija rezila se naslanja na starejše forme. Očitno mlajšega datuma pa je stikalo rezila z držajem ter glava držaja. Oba kraka stikala in glave ležita glede na os meča v rahlem kotu, poševno, in to je prav tipična poteza za zgodnje latenskodobne meče. Na njih se poševna lega krakov pojavlja redno v zvezi s kakimi maskami ali glavami sredi krakov, zaradi česar se tudi imenujejo antropoidni. Mask pri našem meču ni. Po obliki in legi krakov ter po sorazmerno izdatni dolžini ročaja se naš najbolj približuje kosu iz Mouries15 ter železnemu meču iz Kišickega na Češkem.16 Forma našega eksem-plarja je zato v vsakem pogledu arheotenska, to je ona izvira iz samih početkov latenskega stila in obrti, ko predmeti še ne kažejo tipičnih sestavin dolgega meča zrele latenske dobe.
11 Dva oklepa, objavljena v Monumenti Lincei, sta mi neznana. Podatek dolgujem W. Schmidu.
12 E. v. Sacken, Das Grabfeld von Hallstatt. Wien, 1868. Str. 44. Taf. VIII, 7.
13 Sacken, Taf. VIII, 8.
14 Dechelette, II, 2, Fig. 280.
15 Dechelette, II/3, Fig. 474/4, str. 1140.
10 Dechelette, II/2, Fig. 287, str. 744. Jos. Schranil, Vorgeschichte Bohmens und Mahrens, 1928, Taf. XLV/23. Primerjati je tudi bodalo Hoernes-Behn, Kultur der Urzeit, III (Sammlung Goschen), Fig. 35/3, str. 89,
Podobno kakor naprsnica se tesno naslanja na tipe v Hallstattu trobasti predmet št. 6, tab. IV/2, kjer imamo zanj najbližje analogije. V prej omenjenih grobovih 465 in 469 sta bila najdena dva podobna kosa.17 En tak kos pa je znan iz Srednje Italije.18 Sacken razlaga hallstattska eksemplarja kot glasbena inštrumenta ali vsaj kot ojačevalca glasu. To je lahko pravilno, lahko pa tudi ne, kajti dokler nam tu ne pomorejo do jasnosti določnejše najdbe, bomo navezani na ugibanje. Smer, ki drži iz našega najdišča v Hallstatt, je pa gotovo zelo značilna.
Razen trobastega predmeta kažejo tja tudi diski oz. okroglim tolkalom podobni kosi, ki nam jih je dal novi grob kar 5. V Hallstattu samem so našli take predmete kar v 18 grobovih.10 Sacken jih loči v dve vrsti: eno, ki se popolnoma strinja z našimi50 in drugo, ki kaže lepo konveksno obliko, tako da so kosi bolj podobni plitvim skodelicam.21 Po njegovem mnenju so ti predmeti lahko služili trojni svrhi: 1. Morda so bili ščiti oz. del oklepa po vzorcu podobnih oklepov 15. in 16. stoletja, kjer nahajamo slične diske na prehodu spodnje lakti v zgornjo, zgornje v ramo itd., kot ščite teh prehodov. Zoper to razlago pa govori dejstvo, da so našli v enem samem grobu kar 3—4 kose različne velikosti. 2. Po drugi razlagi naj bi bili ti diski ščitne grbe, umbo. Vendar kažejo za kaj takega ti predmeti vse premalo pričvrščevalnih naprav, ena sama zanka v sredini pa bi bila preslabotna, da bi tak disk držala na leseni ali drugačni plošči ščita. Razen tega se v Hallstattu nahajajo ti kosi v nekaterih grobovih drug vrh drugega. 3. Smatrati jih je zato mogoče še za dele konjske opreme, za okrasne plošče, kakršne so deloma še danes v rabi. Te misli sta tudi Chantre22, ki navaja v svojem zgoraj imenovanem delu celo vrsto takih kosov, in Dechelette23. Za poslednjo tezo govori po Chantreovem mnenju predvsem okolnost, da se nahajajo v grobovih ti diski po parih, kar pa v našem primeru ne drži, kajti eden izmed diskov z Vrhpolja nima para.
Zelo pogost je ta predmet v hrvatskobosenskih najdiščih, na primer v Donji Dolini24, Glasincu25 itd, Avtor izkopavanja v Donji Dolini govori vpričo njih kar naravnost o ščitih, kar pa glede na majhne mere kosov gotovo ne bo pravilno. V profilu se ti kosi od naših in hallstattskih deloma razlikujejo in kažejo močnejše kupolasto-sferične oblike, dočim so naši premo-terasasti. Edino disk iz Glasinca bi se mogel razlagati kot grba, umbo, ker ima za to potrebne priprave, to je zakovice. Vse te kose je nadalje možno razlagati kot glasila oz. tolkala in ni izključeno, da imajo po tej strani kako zvezo s trobastim predmetom. Za to bi govorilo tudi dejstvo, da so bili v Hallstattu v enem izmed grobov naloženi drug vrh drugega, torej nekaka ropotulja.
17 Sacken, ist. Taf. VIII, 13.
18 O. Montelius, La Civilisation primitive en Italie. Stockholm. P. II, 198. Isti, Die vor-klassische Chronologie Italiens. Stockholm, 1912. Taf. 42/15., tekst str. 79.
10 Sacken, 44,
20 Ist., Taf. VIII/9.
21 Ist., Taf. VIII/13.
22 Age du bronze, I, p. 157, Fig. 103/4. pl. XXVI, 1.
23 Ist., II, 1, 283.
21 Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und Herzegowina, IX, 1903, str. 88.
25	Ibd„ I, 1893, 135/13.
Radi popolnosti omenjamo končno še eno možnost. Pred kratkim so na Danskem odkrili grob ženske z dobro ohranjenim oblačilom.28 Na trebuhu je ležal disk, kakršen je značilen za nordijsko bronasto dobo in iz vse situacije jasno sledi, da je to neke vrste gumb ali spona, ki je bilo potom njene zanke oblačilo s trakovi speto in zvezano. Za nordijske diske je ta grob prevažen, ker bo novo najdeni kos pomagal določiti marsikak starejši inventar. Toda tudi za nas pride ta najdba v poštev, če ne kot popolna razlaga kosov, pa vsaj kot namig, da so zanke na notranji strani diskov služile pač samo nekemu spenjanju, nikakor pa ne za pričvrščevanje diska samega.
Smotra teh kosov tedaj nismo pojasnili in ostane vse slej ko prej hipotetično. Nedvomno pa je, da prihajajo ti kosi v naš inventar s severa. Matične oblike so gotovo one bogato ornamentirane plošče in doze nordijske bronaste dobe27 in po vsej priliki bo treba tudi trobastemu predmetu iskati porekla istotam.
Med najdragocenejše predmete nove najdbe, ki kaže po svojem značaju sploh zelo svojstven inventar, spada mala skodelica iz bronaste pločevine s tolčenim okrasom (št. 8, tab. IV, 8/9). Vprašanje izvora tipa teh skodelic je obenem vprašanje njihove kronologije. Po svojem dekorju na spodnji strani posodice spada naša med skodelice, ki jih Sprockhoff opredeljuje na podlagi vzorca nihala (Uhrenpendelmuster) kot posebno grupo.28 On misli, da so to severne stvari, ki so v teku časa začele prihajati na jug (ist. 79). Istega mišljenja sta bila tudi Montelius in Kossinna, ki sta poznala samo severna najdišča. Sedaj je pa teh skodelic znanih že prav mnogo in celo več iz Srednje Evrope nego iz Severne in vprašanje se je zamotalo. V izrednih množinah nastopa tip tudi v Srednji in Južni Italiji, posebno v Etruriji in Latiju. Aberg misli glede njih, da se je tip priselil iz severne Italije in sicer na koncu bronaste dobe.28 Istočasno jih imamo tudi na vzhodni obali Jadranskega morja, čeprav so tu skodele nekoliko nižje.30 Vse kaže, da je ležalo poreklo tega tipa nekje v južni srednji Evropi.
Za okras naše posodice je značilno, da kaže centralni ornament zvezda-sto-radialne kompozicije, ki je sicer že dokaj degenerirana, a vendar še razločno vidna (pod. 6). Imamo jo tako na spodnji strani posodice, kakor tudi na njenem obodu — trupu. Njena stilistična provenienca je sever. Izmed posameznosti okrasa pa je srčasti vzorec na trupu brez dvoma izraz keltskega okusa; za njim tiči sicer nemara motiv lezbiškega kimatija, kar je pa popolnoma brez pomena,
26 The Illustrated London News, 1937, July 10, str. 80, fig. 1.
27 S. Miiller, Nordische Altertumskunde, Strassburg, 1897, I. Abb. 135, 147, 179.
Kos v figuri 138 se imenuje pri Miillerju Giirtelplatte, torej je podobnega smotra kot iiovonaj deni primer na Danskem. O tej obliki ščita (nordischer Rundschild) gl. izčrpno mono-grafično obdelavo pri E. Sprockhoffu, Zur Handelsgeschichte der germanischen Bronzeit. Berlin, 1930, 1 sl, Rezultat obširne razprave pa je bolj priznanje, da še ne vemo mnogo.
28 Sprockhoff v navedenem delu 77 sl.
20	N. Aberg, Bronzezeitliche und friiheisenzeitliche Chronologie, Teil I. Italien. Stockholm, 1930, 25.
30	Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und Herzegowina, letniki I, III, V, VI zelo često.
kajti važno je izrezavanje kontur v obliki s-linij. Te srčaste oblike so pogoste na atašah bronastih posodic iz rane keltske dobe, kakršnih ena je bila najdena na Holandskem.31 Tudi na ročaju iz Tržišča pri Cerknici32 se nahaja podobna
OOO
^Ooof
PREREZ
Pod. 6. Okras bronaste skodelice. Risba
srčasta oblika. Prej imenovana holandska posoda pa kaže z našo novo še neko drugo sličnost, namreč popolnoma istovetno oblikovanje nosilca srčastega lista v podobi nabreklega vozla, čigar konturi tvorita s-vijugo. Za keltski stil si poleg ogromnega števila srčastih motivov ni mogoče misliti nobenega drugega motiva, ki bi bil bolj značilen, nego je ta s-vijuga.33 V nizu bunčic pod vratom posodice živi še odsev starega hallstattskodobnega bunčičastega ornamenta.
Med ostalimi izdelki iz kovine je mnogo takega, kar samo podkrepljuje one vezi med našo novo najdbo in formami, ki vladajo v Hallstattu. O stre-ličnih puščicah ni potrebno izgubljati besed (pod. 4/1). Obeski ali našivi (pod. 4/3 in 4) so značilni za inventar v samem Hallstattu;34 pred leti so se prvič pojavili tudi v naših najdiščih.35 Antropoidni obeski so kurentno blago tako v našem kakor v italskem kulturnem območju (pod. 4/3). Okovi opasača te vrste so neizrazita oblika. V iglah imamo za našo novo zopet natančno analo-
31 Dechelette, III. 3, Fig. 650/1.
32 Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, XV, 1934, 48, pod. 8.
33 R. Ložar, v Časopisu za Zgodovino in narodopisje, XXIX, 1934, 127 sl.
34 Sacken, Taf. XV, 2.
35 Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, XI, 1930, 21 pod. 8. Iz Vira.
gijo v Hallstattu,36 pa tudi pri Sv. Luciji ob Soči.37 Med iglami razvzema precej svojstveno mesto eksemplar z naprej zavihano glavico v obliki srčastega lista (pod. 2/6). Tipiko tako naprej zaobrnjene glave igle kažejo nekatere starejše igle hallstattskih kultur.38
Keramika iz novega groba na Žvajdrgi je v dosedanjem inventarju naših najdišč dokaj osamljena. Značilna zanjo sta skoz in skoz v dimu prekajena glina ter meanderski ornament, ki prepreza celo telo posode. Meanderski ornament prihaja k nam nedvomno ali z jugozapada iz Nesazia v. Istri30, ali pa posredno preko Sv. Lucije ob Soči, to je iz zapada.40 Zastopan je pa ta ornamentalni stil potem tudi na Štajerskem, deloma na keramiki, deloma pa na cistah iz Kroll-kogla, in Schmid misli, da na podlagi z meandrom dekorirane glinaste posode lahko datira fragment oklepa iz Goldesa, ki ga stavi med štajerskimi v najstarejši čas (okrog 5. stol. pr. Kr.). Ta meanderski sistem igra kasneje jako važno vlogo v umetni obrti iz časa okupacije naših krajev po Rimljanih. Pri inventarju groba iz Žvajdrge mu gre časovno prehodno mesto.
Zaključek
Inventar z Žvajdrge v Vrhpolju predstavlja za naše predzgodovinske zbirke pomembno obogatitev, saj prihaja vanje prav z vsakim kosom nov tip. Oklep je že drugi iz tega ozemlja in vsaj deloma nadomestilo za onega, ki je danes v Berlinu, naprsnica, ki je najbrž z njim v zvezi, nam je bila doslej nepoznana, enako so nov inventar meč, troba in diski, posebno dragocenost pa predstavlja mala skodelica s tolčenim okrasom. To gradivo pa nas istočasno postavlja pred nove probleme, ki jih je danes šele deloma mogoče zadovoljivo rešiti. Za marsikak kos nam ni bilo dano najti pravilne razlage in tako ostane smoter naprsnice, trobastega predmeta, diskov nepojasnjen. Težavna je dalje zlasti kronološka stran najdbe.
Inventar z Žvajdrge nosi absoluten značaj prehodnega inventarja: oklep sam je mlajša oblika, meč kaže enako prehodno stopnjo in znake protolatenskih form, prav tako pa je treba označiti tudi malo skodelico, ki je nesporen dokument keltskega okusa. Toda z meandersko okrašeno keramiko, ki jo je po eni strani smatrati kot vzporeden pojav nastopanja novih latenskih elementov v umetni obrti in obrti sploh, se ves ta inventar druži po drugi strani še z oblikami, značilnimi za hallstattske kulture in tako se pojavi ob vprašanju, kdaj so ti predmeti časovno nastali, drugo nič manj važno vprašanje, kako se je vršila keltizacija v naših krajih in katere oblike je treba glede na dejstvo, da čisti latenski tipi večidel manjkajo, dodeliti latenskim skupinam in periodam. Prav ob novem grobu z Vrhpolja bi bilo mogoče ponovno govoriti o tem, da nastaja
36 Sacken, Taf. XV/12. XVI/6.
37 Igle od Sv. Lucije. Bollettino della Societa Adriatica di Szienze Naturali in Trieste, XV, 1893, tav. XXII.
38 Dechelette, II/2, Fig. 345.
39 Hoernes-Menghin, Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa. 3. Aufl., Wien, 1926, 464 sl.
,D Bollettino (gl. op. 37), XV, 1897, tav. III.
v izdelkih umetne obrti ob koncu tako zvane hallstattske dobe pri nas ponekod posebna inačica latenskega stila in okusa, za kar je treba pomisliti samo na predrte trikotne spone z Magdalenske gore41, spričo katerih ne moremo reči niti da so čisto hallstattske, niti da so čisto latenske, vsekakor pa dokaz neke kulturne spremembe. Kvalitativno enak pojav sta mala skodelica z Žvajdrge in kratki meč, pa tudi posebne oblike meanderske ornamentike, ki je sama po sebi zelo stara zadeva, spada v morfologijo in seznam prehodnih oblik.
Glede na vse to je časovno mesto inventarja z Žvajdrge dokaj težavno določiti, zlasti še, ker nastopa v tem primeru nova okolnost, ali moramo v tipih videti produkte lokalne industrije ali pa samo import. Kakor smo zgoraj omenili, smatra Schmid štajerske in kranjske oklepe za izdelke fokejske industrije in torej za import; koliko bolj bi bilo potemtakem smatrati tudi malo skodelico za import. To pa ne pomeni nič drugega, kot da bi onemu, ki v absolutnost teorije importa dvomi, povečini zmanjkalo osnov za izdelavo lokalnega razvoja predzgodovinske umetne obrti in datacijo in bi se vse spremenilo samo v sukce-sivnost trgovskih vplivov in zvez42. Te bi bile potem naravno v mnogo večji odvisnosti od dogodkov, kakršni so bili vpadi Keltov, nego če bi smatrali posamezne predmete za izdelke lokalnih delavnic.
Zato je odgovor na vprašanje, ali imamo možnost zgraditi v našem in vsakem inventarju imanenten in avtonomen razvoj kulturnih stopenj tipov in form, načelne važnosti. Pri inventarju z Žvajdrge bi bilo potem najprej treba vzeti v pretres ono gradivo, ki na tako presenetljiv način veže naše najdišče s tipi v Hallstattu samem, to so troba, naprsnica, diski, igle in podobno. Ta velika skladnost nas spominja one, ki so jo svojčas zapazili med Hallstattom in našimi Vačami, čeprav na nekoliko starejši stopnji, in ni zadnja pomembnost v velikem časovnem okvirju morda 5-/4. stol. pripadajoče najdbe z Žvajdrge.
Zusammenfassung
Im vorstehenden Aufsatz veroffentlicht der Verfasser einen neuen Panzerfund, der in dem bekannten Hiigelgrabergebiet von Št. Vid (St. Veit) in Unterkrain, im Weiler Vrhpolje gemacht worden ist. Mitsamt dem Panzer aus starkem Bronzeblech (Taf. III, 1—4) wurden gefunden: 1. Das als Brustplatte gedeutete Stiick aus getrie-benem Bronzeblech (Taf. II, 1 Abb. 1); 2. Das Kurzschwert aus Bronze (Taf, III, 5);
3.	Die Giirtelplatten aus Bronzeblech, Abb. 2 (3, 4); 4. Trichterformiges Stiick unklarer Bedeutung (Taf. IV, 2); 5. Fiinf rund schildartige Gegenstande aus Bronzeblech (Taf. IV, 5—9 Abb. 3), ebenfalls unklarer Bedeutung; 6. Schale aus Bronzeblech mit getriebenem Schmuck, bestehend aus dem Rosettenmuster auf der Unterseite des Gefafies (Taf. IV, 8) und aus dem radial angelegten herzformigen Kymationornament zwischen lotosartigen Kelchen mit Palmettenfiillungen am Korper der Schale (Abb. 3);
7.	Eine Menge von Pfeilspitzen, Knopfen, Anhangseln, Ringen und aihnlichen Klein-gegenstanden aus Bronze (Abb.	2 und 4); 8. Einige Fragmente	aus	Eisen	(Abb.	2 und
4);	9. Eine Reihe graphitierter	GefaBe mit Maanderornament	auf dem	Korper	des-
selben (Abb. 5).
Der neugefundene Panzer stammt aus demselben Gebiet, wie der Panzer der Prahistorischen Sammlung in Berlin, ein Ergebnis der Ausgrabungen der Herzogin
41 Glasnik Muz. društva za	Slovenijo, XV, 1934, 38 sl.
42 Prim. Glasnik Muzejskega	društva za Slovenijo, XVIII, 1937,	12	op. 27.
Mecklenburg. Mit dem Berliner Exemplar verbinden ihn groBe Ahnlichkeiten, doch weist er anderseits gemeinsame Ziige auch mit den Panzern von Klein-Glein in Steier-mark. Die Gruppe der ostalpinen Panzer wird durch das neue Stiick, welches wir, wenn die Chronologie der steiermarkischen Panzer bei Schmid zutreffend ist, zu den jiingsten Vertretern der Gattung zurechnen miissen, bereichert. Was die Provenienz anbelangt, ist Schmid der Auffassung, die ostalpine Gruppe mitsamt der ostgallischen (Grenoble, Mainz) den phokaischen Werkstatten zuschreiben zu konnen; nach der Meinung des Verfassers setzen sich dieser Theorie starke Bedenken entgegen.
Der Panzer gehort unbedingt der Ubergangsperiode vom Hallstatt zum La Tene an, desgleichen jedoch auch fast alle mitgefundenen Gegenstande, so vor allem das Kurzschwert und die Bronzeschale. In den beiden letztgenannten Stiicken, besonders noch im Schmuck der Schale, haben wir mit ausgesprochenen friihlatene, beziehungs-weise friihkeltischen Elementen zu tun.
Charakteristisch fiir den neuen Fund sind die Beziehungen zu Typen in Hallstatt selber, zu denen wir hier genaueste Analogien vorfinden, z. B. in der Brustplatte, in dem trichterformigen Gegenstand unklarer Bedeutung und in den rundschildartigen Scheiben. Aber auch die Pfeilspitzen, die Knopfe und Anhangsel weisen verwandtes und sogar vollig entsprechendes mit den Typen in Hallstatt. Das Maanderornament der TongefaBe stammt wahrscheinlich aus dem Siidwesten (Nesazio).
Der Fund von Vrhpolje rollt von neuem die alte Frage auf, wie wir uns den KeltisierungsprozeB unserer Gegenden vorzustellen haben. Diese Frage beeinfluBt einerseits die richtige Datierung der Gegenstande und die gesamte lokale Chronologie, anderseits ist sie aber selber abhangig von der Frage, inwieweit wir in dem vorhan-denen Material nur Importstiicke sehen diirfen, als welche bekanntlich alle ostalpinen und ostgallischen Panzer von Schmid angesehen werden. Ware diese Betrachtungs-weise richtig, so hatten wir nur mit einer Geschichte von Handelsbeziehungen zu tun, welche einerseits stark den verschiedenen Zeitereignissen unterworfen waren, andererseits wiirden aber alle reicheren Formen, wie z. B. ein Panzer, und vor allem alle jiingeren Formen, z. B. die Bronzeschale als rein auBerlich in die betreffenden Gebiete gelangtes Zeug zu betrachten sein. Eine lokale Entwicklung der Formen ware demnach ausgeschlossen, des weiteren auch die lokale Entstehung der Gegenstande. Das Kulturbild unserer Gebiete zu jener Zeit wiirde somit sehr zu Ungunsten jeder autochthonen Tatigkeit und Entwicklung ausfallen.
Auf dem in Frage stehenden Gebiete sind wir noch nicht so weit, um das volle Gegenteil beweisen zu konnen, aber auch noch nicht in der Zwangslage, der in der arhaologischen Literatur so sehr beliebten Theorie des Importes absoluten Wert beimessen zu miissen. Der neue Panzerfund aus Krain, vielleicht dem Obergang vom
5.	zum 4. Jahrhundert angehorend, riickt jedenfalls diese Probleme sehr stark in den Vordergrund.
ZGODOVINA »OBRAVNANIH GORSKIH BUKEV« IN POSTAVITVE KLETARSKEGA MOJSTRA NA KRANJSKEM
Dr. Janko Polec
1. »Gorske bukve« je postavil Metod Dolenc na posebno vidno mesto, prav v ospredje slovenske pravne zgodovine. V mnogoštevilnih razpravah je zgradil ob »gorskih bukvah« na podlagi bogatega gradiva, ki ga nudijo zapisniki o gorskih pravdah po Dolenjskem, cel sestav »slovenskega običajnega prava«; »gorske bukve« so tudi osrčje njegove »Pravne zgodovine za slovensko ozemlje« (PZ).
Toda navzlic temu je ostalo tudi tukaj še nerazčiščeno vprašanje, ki ga PZ znova izrečno postavlja, namreč: »Ali je bil za Kranjsko uradno izdan« — kakor za Štajersko
—	»poseben zakon o gorskih bukvah, ev. v katerem jeziku« (str. 244), in s tem v zvezi vprašanje o postanku in značaju »obravnanih gorskih bukev« (»beratschlagte Bergrechtsordnung« [BerBO]), zlasti ali so bile te potrjene kot vinogorski zakon za Kranjsko, ali pa so ostale le zakonski osnutek. Obe te medsebojne tako tesno povezani vprašanji sta osnovne važnosti za vinogorsko pravo na Kranjskem, pa tudi v splošnem za slovensko pravno viroslovje. Vredni sta zato truda, da ju dokončno rešimo.
2. Prvo vprašanje je prav pred štiridesetimi leti načel Ivan Vrhovec, ki je prvi obširneje razpravljal o gorskem pravu za Kranjsko. V svoji razpravi: »Gorski zakon in gorske pravde«1 navaja, da so dobili gorski zakon »kranjski plemenitaši šele leta 1584, čeprav so se oglasili zanj že 1. 1568, . .. predložili so nadvojvodi Karlu le kar prepis štajerskega gorskega zakona v potrdilo. Izpremenili so le ona določila, ki so se nanašala edino le na Štajersko« . . . Vendar »se je stvar zavlekla za celih 16 let od 1. 1568 do 1584«. Vzrokov za to je bilo več. Najvažnejši da je bil odpor »mnogih kranjskih graščakov samih«. V tem oziru navaja Vrhovec obširno, čeprav ne točno izjavo »istrskih plemenitašev v pazinski grofiji«. Zavrla pa da je rešitev tudi nadvojvodska pisarna v Gradcu, ki je zahtevala, da se pred potrditvijo materialno zagotovi v Ljubljani ustanovitev kletarskega urada. Potek teh pogajanj Vrhovec natančneje pripoveduje, prepletajoč poljubno izbrane dejanske okolnosti s svojimi ugibanji. Pri tem trdi tudi, da so »kranjski plemiči poslali 1. 1582 v Gradec posebnega poslanca«, da dožene pogajanja z nadvojvodo. V pripombi pristavlja Vrhovec, da je ta odposlanec »nesel s seboj ,najbrž' tudi že slovenski prevod štajerskega gorskega zakona. Ker je bil gorski zakon v prvi vrsti namenjen vendarle za kmeta, je zahtevala graška vlada tudi slovenski prevod, ki ga je 1. 1582 preskrbel Andrej Recelj, župnik na Raki«.2 Vrhovec navaja, da je bil po končanih pogajanjih slednjič imenovan kletarski mojster dne 25. jan. 1583.3 Potem, ko je še označil vsebino gorskih bukev in razložil po svojih mislih postanek gorske pravde, postavlja Vrhovec proti koncu razprave brez vsake natančnejše navedbe okolnosti, pod katerimi naj bi se bilo to zgodilo, trditev, ki je kasneje mnogo pripomogla, da so pripisovali gorskim bukvam tolik pomen, namreč: »da so 1. 1584 v vojvodski pisarni za Notranjo Avstrijo potrdili v slovenskem jeziku pisan privilegij, katerega je dve leti poprej v Gradec poslani
1 IMK, VII., (1897), 37, 69, 101, 145.
2 Pravtam, str. 40.
3 Prav tam.
kranjski odposlanec prinesel s seboj«.4 Pristavlja nato še: »Tekom dveh stoletij je gorski zakonik edina v slovenskem jeziku iz vladne pisarne v Gradcu izišla ali vsaj potrjena listina. Slovenskega zakonika niso za tem letom do dobe Marije Terezije izdali tam nobenega.«5 Pripominja pa, da je vlado v to prisilila potreba, pomiriti kmete, ki so bili zelo razburjeni zaradi uvedbe vinskega dača."
3. Josip Gruden, ki v »Zgodovini slovenskega naroda« (str. 440) te Vrhov-čeve trditve ponavlja, pripoveduje v »Slovenskih županih v preteklosti« (str. 63) o postanku gorskih bukev za Kranjsko že nekoliko drugače: »Iznova ga je« — sc. gorski zakon — »potrdil Štajercem cesar Ferdinand I. 1. 1543. — Kranjci z Istrani vred so ga dobili šele 1. 1584, ko je Andrej Recelj predložil graški vladi svoj slovenski prevod v potrdilo. Toda vinogradniški običaji na Kranjskem se niso popolnoma strinjali z onimi na Štajerskem; zato je bil novi zakonik sprejet v nekoliko spremenjeni obliki, v kakršni je izšel 1. 1595 pod naslovom ,Beratschlagte Bergrechtsordnung in Krain und in der Windischen Mark, Isterreich und Kharst'«, ki se nahaja v prepisu (z letnico 1595) v ljubljanskem kapiteljskem arhivu.
4, Metod Dolenc ne razpravlja v vseh svojih razpravah, ki se pečajo z vino-gorskim pravom na Dolenjskem in so izšle pred »Pravno zgodovino za slovensko ozemlje«, obširneje o formalni podlagi veljavnosti gorskih bukev na Kranjskem.7 Le v razpravah: »Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona«8; potem »Die niedere Volksgerichtbarkeit unter den Slovenen von Ende des 16. bis Anfang des 18. Jahr-hunderts«9, in »Slov. ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. stol.«10 obravnava to vprašanje podrobneje in ga v vseh teh treh razpravah rešuje v bistvu skladno s PZ.
Tukaj sta mu prepisa »obravnanih gorskih bukev« (BerBO) v Laybasserjevi knjigi obrazcev v kapiteljskem arhivu v Ljubljani in do čl. 18. v nekem izvodu kranjskega deželnega ročina v graškem »Joaneju«, ki se po svojem besedilu znatno razlikujeta od gorskih bukev iz 1. 1543, sicer dokaz, da so se kranjski deželni stanovi posvetovali o preosnovi štajerskih gorskih bukev iz 1. 1543. Ni tudi izključeno, pravi na tem mestu (PZ, 245), da so stanovski odborniki predložili graški vladi novo izdajo po svojem ljubljanskem osnutku. Toda ni nobenega dokaza za to, da je bilo predlogu
4 Prav tara, str. 147. — Vrhovec torej tukaj ne govori več le o možnosti (str. 40: »najbrž«), marveč o gotovem dejstvu. Ze to nasprotje njegovih izvajanj ne dela prepričevalnih.
5 Prav tam.
8 Prav tam.
7 V razpravi: »Pravosodstvo pri novomeškem inkorpor. uradu nemškega viteškega reda v 1. 1721—1772, ZZR, I., 30, pravi le: »Ljudstvo si je znalo ohraniti svoje pravice do gorskih pravd neodvisno od gospostev. Tu so šli torej preko predpisov gorskih členov, ki so bili izdani 1. 1543, pa so se opirali nedvomno na še starejše vire.« V razpravi »Pravo-vodstvo cistercij. opatije v Kostanjevici in jezuit, rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stol. ZZR, III. 5, trdi: »Stare šege in navade kmetiškega ljudstva ... so se več ali manj ustalile v vinogorskih krajih na podlagi predpisov gorskih bukev Ferdinanda I.; na	str. 21 pa: »Za gorske zbore so obstojale gorske	bukve Maksimilijana I.	(!) Iz	zapisnikov
vidimo, da so se členi gorskih bukev	mnogokrat	uporabljali in	citirali,	toda	gotovo ne
vseskozi po prvotni oficialni izdaji. Misliti si moramo, da je bilo treba gorske bukve imeti pri roki v slovenskem prevodu, inače bi jih ne mogli ljudem citati. 2e Recljev prevod (1582) ni več točen prevod avtentičnih gorskih bukev, pa tudi vsi ostali še ohranjeni slovenski prevodi se razlikujejo po vsebini precej od avtentičnega in od Recljevega teksta, kakor tudi med seboj. Gorski gospodje in njihovi organi so si pač tekst gorskih členov prikrojevali po svojih potrebah.« — V spisu: »Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stol., ZZR, V., 174, meni zopet: »Pravo, ki se je uveljavilo na vinogorskih zborih, je imelo svojo formalno avtoritativno podlago v gorskih bukvah Ferdinanda I. iz 1. 1543, toda materialno se je snovalo iz predpisov slovenskih prevodov gorskih bukev, ki so ustrezali običajnemu pravu, kakor se je med ljudstvom tekom dveh in več stoletij izobličilo.« —- Slednjič pravi v razpravi: »Ljudsko pravo pod žužemberško in sotesko gorsko gosposko od konca 17. do začetka 19. stoletja,« ČZN, 1930, XXV., 1. »da se je običajno pravo oklepalo gorskih bukev iz leta 1543, ki so ji« (prav: mu) »vsaj navidez zakonita podlaga v resnici pa le opora za izpreminjanje in dopolnjevanje njihovih določb po ljudski zavesti.«
8 CSJZ, II, 1920, 75.
9 Jahrbucher fiir Kultur u. Gesch.	der Slaven,	N. F. Bd. V,	Heft III,	(1929), 300—302.
10 Rad Jugoslav. akad. v Zagrebu,	(1930), knj.	239, 2, 5, 6.
ustreženo. Laybasser sam ni navedel nobenega datuma o potrditvi, ampak je postavil pod naslov le letnico 1595. »Obravnane gorske bukve« (BerBO) tudi niso izšle nikjer v tisku. Dalje predvidevajo te za prehod vinograda ali zemljišča, da mora novi has-novalec vzeti od gorskega gospoda listino. Pa tudi stari hasnovalci mejaši in sogorniki, ki so imeli svoje vinograde od prej, naj bi si v enem letu preskrbeli listino za dokaz užitne posesti. Takih listin pa v arhivalnem gradivu ni najti. To kaže jasno, da »obravnane gorske bukve« (BerBO) niso bile nikdar uveljavljene kot zakon. Potem Dolenc nadaljuje, da so kranjski deželni stanovi pač 1. 1595 pripravili osnutek nove izdaje gorskih bukev v nemščini, ki ga pa ni odobrila notranjeavstrijska ali pa dunajska vlada; bržčas pa, pravi zopet tukaj, sploh ni bil predložen.11 Do 1. 1595 in tudi še kasneje pa so se štajerske gorske bukve iz 1. 1543 uporabljale kot pravni vir za Kranjsko in priklopljene pokrajine, ker je veljala še vedno stara, od cesarja Friderika II. (1440—1493) potrjena določba o kranjskih deželnih svoboščinah in pravicah iz čl. 8 kranjskega ročina, ki se glasi, da se treba: »in allen anderen Sachen, die hier nicht verschrieben sind, richten nach den Rechten als unseren Herrn und Edelleuten in unseren Landen zu Steyr.« Pravni vir so bile zato slej ko prej gorske bukve za Štajersko tudi za Kranjsko in analogno tudi za goriško ozemlje, kolikor ni itak spadalo pod Kranjsko (Devin).12
Vrhovčeva trditev, da so kranjski stanovi naročili Recljev prevod, pa se Dolencu »ne zdi kar nič verjetna . .. Saj so vsi zakoni po tedajšnjih državnih in dvornih tradicijah izhajali v nemškem jeziku. Razen tega je protestantovstvo na Kranjskem vprav v tej dobi (1. 1578) doseglo svoj vrhunec, kranjski deželni stanovi so bili pospe-ševatelji protestanstva; da bi oni katoliškemu župniku naložili, naj oskrbi osnutek, ni misliti.«13
5. Izvajanja Metoda Dolenca moti že na prvi pogled, da vseskozi molče prehaja preko prav določno navedenih dejstev, ki jih pripoveduje Ivan Vrhovec, zlasti glede uvedbe kletarskega mojstra, tudi preko onih, ki jih ta na več mestih14 izrečno opira na citirane arhivalne vire in to na fascikel 9 c kranjskih stanovskih spisov. M. Dolenc poudarja sicer v PZ:15 »Mi smo pregledali tzv. Perizhoffenov register vseh sklepov in razprav ljubljanskega odborniškega kolegija, ves vložni register v namestniškem arhivu, v dež. stan. arhivu v Gradcu, dalje arhiv deželne vlade (?) na Dunaju, a nikjer ni bilo najti nobenega spomina glede uradnega dopisovanja v obravnavani zadevi.« M. Dolenc pa nikoli ne omenja, da bi bil kdaj preizkušal Vrhovčeve navedbe na podlagi arhivalnega gradiva, na katero se ta sam sklicuje.
6. Res je sicer, da je nekdanji muzejski kustos Alfonz Miillner pri svoji ponesrečeni preuredbi stanovskega arhiva pri Narodnem muzeju, ki je povzročila že toliko iskanja in zmede, raztrgal v začetku tega stoletja tudi fascikel 9 c in iz njega razdelil spise po svojih vidikih, tako da jih je v resnici kaj težko najti.16 Po pregledu mnogih fasciklov, v katerih sem slutil po oznaki predmeta, da so v njih morda iskani spisi, se mi je slednjič v vrsti fasciklov zaustavilo oko na zavoju z oznako »Landwirtschaft«. Tu sem res našel pod ovojem »Weinbau« spise, ki jih je svojčas uporabljal Vrhovec. Istost spisov je dokazana po vsebini in po Miillnerjevi oznaki na ovoju: »Alt Fasc. 9c«. Konvolut »Weinbau 1543—1781« vsebuje tri zavoje:	»Einfiihrung der Bergrechts-ordnung 1543—1582« (6 spisov); »Kellerwesen 1570—1584« (16 spisov) in »Weinbau-Expose des Breckerfeld dd. 1781« (1 kos). Naslovi so vsi od Miillnerjeve roke.
11 PZ, 246; prim. pa str. 245: »Ni izključeno« itd.
12 M. Dolenc, PZ, 244—247. — Prim.	tudi istega: Ljubljanska rokopisna	zbirka	pravnih
obrazcev in predpisov izza tridesetletne vojne, Kronika slov. mest, II. (1935),	195.
13 M. Dolenc, PZ, 245.
14 I. Vrhovec, o. c., 38, 40, 146.
15 PZ, 246. — Podobno tudi: Niedere	Volksgerichtbarkeit, o. c., 302.
10	J. Mal v »Vodniku po zbirkah Nar.	muzeja v Ljubljani«, Kulturno zgodovinski	del,	130.
—- Gl. tudi Miillnerjev diarij o tem predmetu v arhivu Nar. muzeja, str. 70.
Glasnik	7
Res je tudi, da v Perizhofferjevem »r e g i s t r u«, prav »C a r n i o 1 i a e Prag-matica«, ni najti ničesar o gorskih bukvah; pač pa ima njegov »r e p e r t o r i j«17 stanovskih spisov pod značkama: »Khellermeister« in »Perkhrechtsordnung« zabeležene prav po Vrhovcu porabljene spise.18
Tudi se je pokazalo, da Perizhofferjeva »Pragmatica« ni izčrpen izvleček iz razprav deželnega zbora in stanovskih odborov. Kajti v resnici vsebujejo razpravni zapisniki sami važne obravnave o gorskih bukvah, prav o postanku in končni usodi »obravnanih gorskih bukev« (BerBO) in o uvedbi kletarskega mojstra. Slednjič nudijo tudi tako zvani spisi deželnih zborov (»Landtagsacten«): propozicije deželnega kneza, replike, duplike, triplike in kvadruplike nekaj dragocenih podatkov. Šele vsi ti viri skupaj nam omogočijo, da si ustvarimo o predmetnih vprašanjih precej jasno sliko.
Žal le, da spisi graške (notranje-avstr.) vlade teh let (od začetka 1564 do 1616) niso ohranjeni183; le še dva spisa graške dvorne komore (v bivšem namestniškem, sedanjem vladnem arhivu) ljubljansko gradivo nekoliko spopolnjujeta.
7.	Prvič so razpravljali kranjski stanovi o gorskih bukvah v malem odboru
5.	aprila 1568.19 Navzoči so bili: opat stiški (Janez Zeisel), stolni dekan ljubljanski, Ahacij grof Turn, Kozma Ravbar, župan ljubljanski Lenart Kren in drugi zastopnik ljubljanski Lenart Budnin. V zapisnikih stanovskega odbora so v tem času zabeležene vobče obravnave zelo kratko, samo bistven potek razprave, navadno le v glavnih, komaj povezanih besedah. Tudi predmetni zapisnik je tako sestavljen. Navedeni niso niti posamezni predlogi, niti debata, zabeležene so le kratko sklenjene točke. Seja je bila namenjena izključno le uredbi gorskih bukev, kar je razvidno iz napisa zapisnika: »Im Ausschus den 5. Apprillis ao. 1568 p Berkhrechtsordnung«. Stanovski odbor je imel pred seboj očitno štajerske gorske bukve iz 1. 1543: to je razvidno iz citacije njenih členov. (V stanovskih spisih o gorskih bukvah se nahaja njihov prepis. [Gl. tudi op. 18 proti koncu.]) Namen je bil torej nedvomno že prvotno, prirediti te za
17 »Repertorium Sive Melius Informationes liber die Vornembsten und Wichtigsten Schriifften so in dieser Einer Lobi. Landschaft in Crain Registratur vorhanden u. alwo soliche darinen zu finden seynd.« — Prim.: J. Polec, SBL, II, 305; prav tam str. 305, 306 gl. tudi o »Carnioliae Pragmatica«.
18 »Repertorij« I, pod značko »Kellermeisters in Crain: —• Per Bestellung eines. No. 28. Vid. im Kastn A4 ein Fascul unter seiner eignen rubrica. Dabey ist die Expedition auf Herren Erhardten Pelzhoffer, als angenombenen neuen Khellermeister mit iiberschickten
6	Generalien. Dabey ist auch die Beratschlagung dieses Kellermeister-Diensts, wie auch [in] das steierische Perkhbiichl, nach welchen die fiirstliche Dhlt diese Perkrechtsordnung eingerichtet haben wollen, von dieser Materie besiehe auch einen Punct in der 1570 jahrigen Landtags-Antwort. Die Beschwar-Articl, davon diese acta in hoc Puncto melden, seint in Kasten A. bey denen andern zu finden sub ao. 1581 bey den 4 punct. Mehr die approbation des Kellermeisters Bestellung, besiehe die Landtagshandlung ao. 1581 und 1582 mit bewilligten 100 Fl. Bestallung durch ergangene gnadigste resolution, ist gegen den Lezt zu finden. — Vid. etiam in dem protocol sub 20 Marty 1577 warumben der Khellermaister dienst in Crain nicht practiciert, sondern wiederumb cassiert werden miisste? Vid. bey denen Beratschlagungen auf Erhardten Pelzhouers anbringen den lezten May 1584 ten. Vid. ultra sub Lit: B: Tit: Bergrechtsordnung. Vid. in K[asten] B 9 Marty 1583.«
Pod značko: »Perckrechtsordnung« . . . Betr. die. — Vid. sub Lit. K. Tit. Kellermeister. Nota: den 15. Martii 1582 ist der fiirstl. Dhlt die verbesserte Bergrechtsordnung zum andermahl ad Confirmandum ubersendet vvorden. Vid: etiam: in K [asten] B unter 9. Martii 1583 ein Libell worinen zu Lezt die perkrechtsordnung zu finden, Item in K[asten] E No. 46.« — (Tukaj navedenih omar seveda ni več v arhivu).
183 Anton Kapper, Das Archiv der steierm. Statthalterei (1906), 29; Inventar d. steiermark. Statthaltereiarchives in Graz (1918), 26, 123 in osebne poizvedbe v vladnem arhivu v Gradcu.
19 Landtags- auch Verordneten-Ausschuss-Protocol No. 1, 1530—1573, list 262/v. v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. — O »malem« in »velikem odboru« (»kleiner« in »groBer Ausschuss« gl. za Štajersko: A. Mell, Grundriss der Verf. u. Verwgesch. der Steiermark (1929), 364; o podobnem ustroju kranjskih dež. stanov še nimamo nobene razprave. — Vrhov-čeva navedba o postanku obravnanih gorskih bukev 1. 1568 je torej pravilna; Dolenc (PZ, 246) je napačno letnico 1595 posnel po Laybasserjevem prepisu.
kranjske razmere. Kakor se glasi v zapisu Perizhofferjevega repertorija pod značko »Khellermeister« (gl. op. 18), je to odredil tako nadvojvoda.
a) Potem ko so navedeni navzoči se začenja zapisnik z besedami: »Von wegen eines Khellermeister.« Nato sledi stavek: »Nadvovodi naj se v tem pogledu sporoči, kakšne nedostatke je opaziti doslej v vinogradskem redu in zaprosi, da postavi in plačuje kletarskega mojstra kakor na Štajerskem. Vzame naj ga iz vrst gospodov ali pa vitezov.«
Iz te uvodne zahteve se more sklepati, da se je takoj v začetku polagala glavna važnost na postavitev kletarskega mojstra; stanovi so očitno pričakovali, da se s tem odpravijo nedostatki, ki se v zaprosilu žal ne omenjajo.
b) Nato je zabeleženo v zapisniku, naj se v začetku — misliti si moremo ali začetek gorskih bukev ali pa poročila — navede, kateri vzroki so vzbudili zahtevo deželnih stanov, da se uvedejo nove gorske bukve.20
Po tem moremo z gotovostjo trditi, da je veljalo že pred letom 1568 na Kranjskem gorsko pravo, ki se je pa vsaj nekaj razlikovalo od onega, ki je bilo sedaj urejeno	v štajerskih gorskih bukvah	iz 1. 1543 in bi se	naj sedaj uvedlo.21
20	»Im Anfang anzufueren was ain	Ehrsame Landschafft	bewegt ain n e w e Perkhrechts-
ordnung aufgericht wieret mit anfuerung der Ursachen.«
21 IvanVrhovec piše (IMK, 1897, o. c., 145, 146); »Kdaj so se našim prednikom gorske pravice zagotovile tudi pismeno, ne vem povedati. A da jim jih je že zagotovil Premisi Otokar II., ki je Štajercem gospodoval od 1. 1260, Kranjcem pa od leta 1269, je v aktih zabeleženo dejstvo.	Za njim jih je potrdil pozneje,	in sicer štajerskim vinogradnikom, vojvoda	Leopold.
Dotična	beležka v stanovskem arhivu	kranjskem ne pove	sicer, katerega leta	se je to
zgodilo, torej tudi ne, kateri Leopold je to bil, a skoraj da to ni mogel biti kateri drugi, kakor Leopold III., kateremu so bile pri delitvi avstrijskih dežel pripadle Štajerska, Koroška in Kranjska. Leopold I. Hrabri, brat nesrečnega Friderika Lepega, je bil preveč v svoje vojskine načrte vtopljen, da bi bil mogel obračati svojo pozornost takim naposled zanj vendarle premalenkostnim gospodarskim razmeram. Toda kako obliko in vsebino je imela njegova potrditev, ni zabeleženo.« — (Tako po Vrhovcu tudi J. Gruden, »Slov. župani v preteklosti«, 63.); prim. tudi M. Dolenc, ZZR (1921), I., 10, op. 18.)
»Beležka,« ki jo omenja Vrhovec in mu je služila kot vir za gornja izvajanja, se nahaja v zgoraj omenjenem zavoju stanovskih spisov (prej fasc. 9 c). Tu je hranjen namreč tudi ne-sešit zvezek, sestoječ iz 10 listov (4°), (od teh je ie polovica [5] popisanih). Na zadnji strani ima napis »Articl der Perckhrechtsordnung« in sicer dvakrat (enkrat čitljivo obrnjeno). Vsebuje inačico štajerskih gorskih bukev, ki je A. Mellu (Das Steirische Weinbergrecht) najbrže neznana, ker je ne omenja in ne upošteva. Obsega 27 (do 25 zaporedno) numeriranih in 28 s številkami neoznačenih členov. Vrstni red členov se ne sklada z onim v gorskih bukvah štajerskih iz 1. 1543. Prepis ni datiran; po pisavi soditi izhaja iz 16. stol.; na to kaže tudi pridružitev spisom iz te dobe.
V tem prepisu se	začenja	čl. 1. s stavkom, Vrhovčevo »beležko«, ki	bi naj bil prav
za	prav uvod vsemu	spisu:	»Das Weingart-Recht das man gevvondlich	das perkhrecht
nennt zu besitzen von Hertzogen Ottogkher vnnd Hertzogen Leupolden des Land Steyer auch der Pergkholden Beschlus vnnd im 29 Jar verneut.« (Neposredno za tem stavkom sledi tekst čl.	1,	čigar besedilo se bistveno	ujema z onim čl. 1. štajerskih gorskih bukev	iz 1. 1543.)
Vrhovec je prezrl,	da se	imenuje tu vojvoda in ne kralj Otokar. Ta	pa more biti le
zadnji Traungavec, (od 1. 1180) štajerski vojvoda Otokar IV, (1180—1192), ki je bil deželni gospod tudi vinorodnega štajerskega Podravja (gl.: M. Kos, Zgodovina Slovencev, 137 in Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I1, 154, 168 sl.). Vojvoda Leopold pa bi bil ali Otokarjev dedič, Babenberžan vojvoda Leopold V. (1192—1195), ali tega sin Leopold VI. (1195—1230). Po tej kratki uvodni opazki bi bile torej gorske bukve potrjene prvič že v 12. stoletju. Zanimivo je tudi, da omenja »beležka« potrditev gorskega prava po sklepu, torej zakonodajnem sodelovanju štajerskih deželnih stanov in pa sogornikov. Toda preveč se na te navedbe ne smemo naslanjati. Res je sicer, da je bila sredi 16. stol. tradicija gotovo še bolj sveža. Mogoče je tudi, da je navedba o potrditvi prvih gorskih bukev povzeta iz starejšega spisa, ki nam doslej ni znan. Vendar pa moramo biti oprezni, saj vemo, da so v srednjem veku, in še kasneje večkrat, včasih pismeno sploh nikdar postavljeno pravo radi pripisovali popularnim vladarjem v davni preteklosti.
Navedba o 1. 1529 izvršeni »obnovi« gorskih bukev vojvode Otokarja sicer ni nikakor točna, vendar pa ni brez vsake podlage. Kakor navaja A. Mell (o. c., 72, 73) so se 1. 1527 sestali na poziv dež. kneza in štajerskih stanov gorski gospodje in zastopniki mest in trgov, da se posvetujejo o osnutku gorskih bukev. Tega so 1. 1527 predložili stanovi vladarju. Še preden ga je ta potrdil, so ga stanovi uveljavili z dekretom gorskim gospodom. L. 1529 so stanovi v običajnih pritožbenih členih (Beschwerdeartikel) vnovič prosili cesarja v posebni točki za
c) Dalje je zabeležena zahteva, da se člena 16 in 18 štajerskih gorskih bukev izpustita, členu 15 pa pristavi še: »Weyl in disem Lanndt an etlichen Ortten gepreychig, daB der Pergholdt seinem Perkhherrn das Perkhrecht anhaimbs so weyt er in einem Tag pey Sunnenschein feren mag zefueren schuldig, an den merern Ortten aber ist es nicht gepreychig, demnach wiert es in diesem landt, wieB von allter Herrkhumen ge-lassen vnd sol dariiber niemandt gedrungen, oder beschwort werden.«
Po tem sklepu sta v »obravnanih gorskih bukvah« (BerBO) res tudi izpuščena člena 16 in 18: zato se od člena 17. dalje številke členov v štajerskih in v »obravnanih gorskih bukvah« ne ujemajo, marveč imajo ustrezni členi »obravnanih gorskih bukev za dve nižjo številko. Prav tako je členu 15 »obravnanih gorskih bukev« pristavljen pri posvetovanju sklenjeni pristavek, ki po svoji vsebini derogira določilo izpuščenega člena 18.
Z izpustitvijo členov 16 in 18 so bile gorske bukve znatno omiljene v korist sogornikov.
d) Nato je v zapisniku brez vsakega pojasnila naveden člen 22. v temle besedilu: »Item wann ein Perkhold mit Tod abgehet vnnd khainen Ehelichen leybs oder andern Ehrben lesst, so ist desselb Erb dem Perkherrn gefallen.« (Izpuščen je drugi stavek tega člena štajerskih gorskih bukev.)
e) Na koncu zapisnika pa je še pristavljena opazka: »Nota das khainer auf Most fiirleihen soli. Nachdem sich pishero zum offtenmallen zuetragen, dass ihrer mer dem gemainen nuz zuwider auf Most fiirleiht, als das der Unterthan den Most gar umb ain gerings Geld geben muess, vnnd weyl selbiches durch die aufgerichte vnnd publiziert Pollizeyordnug abgesteldt demnach sein die Unterthanen sollich fuegelich Geld mit Most wie der zwischen Martini vnnd Weynachten get, zubezallen schuldig.«
Zadnji dve določili, pod d) in e), pa nista sprejeti v obravnane gorske bukve.
Na koncu zapisnika ni zabeležen končni sklep »Ausspruch« ali »Beschluss«, ki ga najdemo sicer pri drugih posvetovanjih.
8.	Že dan pred pravkar navedenim posvetovanjem stanovskega odbora se je vršila večkrat običajna predhodna konferenca deželanov21a o tem predmetu. Na strani pred to, na kateri je zapisan zapisnik z dne 5. aprila, so namreč zapisane te-le zelo neformalne beležke brez navedbe navzočih:
»4. Aprl. J 68.
Beratschlagung der Pergrechtsordnung.
3. Nota von wegen der Toschleger (?) in Pergen.
Nota ain Articl in die P o 11 i z e i* zestellen wellcher aber on Wissen seines Grunt-herrn oder Obrighkeit noch ander redlich Vrsach aus dem Land zeucht vnnd seynem Vater sein Hueben nit hilfft zu pauen, der soli als dann desselben Erbtheil verzigen sein.
Der 16 Articl ist dem 15 zuwider darumb soli er corrigiert oder die Straff angehangen werden, dass er das Perkrecht Georgi mit Paremgelt wie der Wein zu derselben Zeit geht zu bezahlen schuldig.
17 angehengt Doch nach Im von dem Perkherrn gnad mitgetheilt werden.
51..........
25 gar auszelassen.«22
Iz teh beležk je le povzeti zunanji nagib za izpustitev člena 16. Vsekakor je bilo stremljenje, da se stroga kazen zamude dejatve gornine, za katero je bila določena
potrditev predloženega osnutka. Stanovi pripominjajo, da so na cesarjevo zahtevo deželni glavar, oskrbnik, vicedom, kletarski mojster in za to posebej sklicani odbor sestavili vino-gorski statut. Nato je Ferdinand I. pozval stanove, da mu predlože ta osnutek, do daljnje odločbe pa naj postopajo po začasno uveljavljenem statutu. Ta statut iz 1. 1527 je s tem res izza 1. 1529 do potrditve gorskih bukev 1. 1543 zadobil subsidarno veljavo. Toliko je torej resnice o nekem zakonodajnem činu 1. 1529.
Na tem mestu, ki ima samo namen, da Vrhovčeve navedbe pravilno osvetli, pa o tem ne moremo dalje razpravljati.
21a O teh konferencah prim.: P. Radics, Die krain. Landschaft u. das krain. Land-schaftswesen (bis 1748), Osterr.-ungar. Revue, XXIX., (1902), pos. odtis, 34.
Podčrtal jaz.
22	Landtags- auch Verordneten-Ausschuss-Protocol No. 1, 1530—1573, list 272.
dvojna dajatev ob prihodnjem plačilu, omili s plačilom vrednosti dajatve v denarju. Ne-razumljva je beležka glede dodatka členu 17, določujočemu izgubo vinograda za primer triletnega zaostanka gorščine. Ta člen je bil pa neizpremenjen prevzet v obravnane gorske bukve,
9. Pravega povoda, zakaj so se začeli kranjski stanovi baviti s preuredbo gorskih bukev, pa iz prvih posvetovanj ni mogoče naravnost povzeti. Kazati hočem zaenkrat le na to, da je že Fritz B y 1 o f f opozoril na organizatorično in zlasti zakonodajno stremljenje nadvojvode Karla II., ki je po smrti cesarja Ferdinanda I. nastopil 1. 1564 vlado v notranjeavstrijskih deželah.23 Štajerskim deželnim stanovom je že 1, 1567 in potem določneje 1568 ukazal, da se posvetujejo o novem deželnem sodnem redu. Z instrukcijo z dne 29. dec. istega leta 1567 pa je izročil za sklicani kranjski deželni zbor odrejenim komisarjem, — ki jih je deželni knez vsako leto imenoval izmed deželanov, da je po njh občeval z deželnimi stanovi, — osnutek policijskega reda za Kranjsko v posvetovanje.24 Mogoče kaže prej navedena pri posvetovanju dne 4. aprila 1568. napravljena beležka o citiranem, s čl. 12 gorskih bukev soglasnem določilu, ki naj bi se sprejelo v novi policijski red, na neko zvezo med tem in gorskimi bukvami. Ni namreč izključeno, da so hoteli stanovi porabiti priliko, da ob izdaji splošnega policijskega reda urede tudi policijo, upravo, v posebni, vinogradski panogi tako, ka-kor je bila že nad dve desetletji urejena na sosednjem Štajerskem. Na potrebo take dobre uprave so se stanovi tudi 1. 1581 sklicevali. Vendar pa je to zaenkrat le bolj domneva. Prav tako je tudi domneva, da so bila prizadevanja urediti vinogradniško upravo že takrat morda v zvezi z zahtevo novega davka na vino25.
10. Kako so predložili kranjski stanovi svoj sklep z dne 5. aprila 1568 deželnemu knezu v Gradcu, iz arhivalij ni razvidno. Zgodilo se je to najbrž na tedaj običajen način po komisarjih, ki so bili za tisto leto določeni za občevanje med deželnim vladarjem in stanovi.26 Predložili pa so stanovi sklenjeni osnutek gorskih bukev vladarju v resnici. Kajti v repliki na propozicijo deželnega kneza za 1. 1569 so kranjski stanovi prosili za hitro potrditev policijskega reda, ki naj se jim pošlje hkrati z gorskimi bukvami, ki so jih poslali pred kratkim v potrditev.27 Tudi se nahaja v zapisniku stanovskega odbora z dne 2. nov. 1568 zapis: »Perkrechtsordnung. Bey der fiirstl. Durchlaucht deswegen anmanung.«28
11.	Pozivaje se izrečno	na	ta dva pogona, je nadvojvoda Karel II. sporočil
(7.	dec.	1569) dež. stanovom,	da	navzlic pridnemu iskanju pri dvoru, vladi in pri
komori osnutka gorskih bukev ni bilo mogoče najti; zato naroča stanovom, da mu ga znova predlože z isto vsebino.20 To naročilo je brž (že 18. dec. 1569) izvršil deželni glavar Herbart (tedaj še) baron Auersperg. V predložitvenem poročilu prosi nadvojvodo, da potrdilo hitro izvrši in pošlje zakon pred razglasitvijo stanovom v pregled (»zum Ubersehen«).30
12. Posebnega poročila, iz katerega bi bili razvidni nagibi deželnih stanov in bi	bili	obrazloženi nedostatki	v	vinogorskem pravu, tudi v teh stanovskih spisih
ni	najti.	Pač pa se nahaja tukaj	dobro sestavljen posnetek zapisnika z dne 5. apr. 1568
23 Fritz Byloff, Die	Land- und peinliche Gerichtsordnung	Erzherzog Karl II. fiir Steier-
mark vom 24. Dez. 1574,	v: Forschungen zur Verf. u.	Verw.	Gesch. der Steiermark, VI. Bd.,
3.	Heft (1907), 43, 44.
24 Fasc. 1/152 stanovskih spisov, spisi dež. zbora, (Krainer Landtagsakten), 1. 1567, v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani.
25 F. Mensi, Gesch. d. dir. Steuern in Steiermark,	II., 297; fasc. 1/152	v arhivu	Narod-
nega muzeja, »Landtagsakten« 1560—1580, št. VIII (1567).
2(1 O teh komisarjih in o poslovanju dež. zbora	ter	stan. odborov	gl. za Štajersko:
A. Mell, Grundriss der Verf. u. Verw. gesch. des Landes Steiermark (1929), 343—348.
27 Stanovski spisi, fasc. 9 c, stari, v Mullnerjevi preuredbi v fasc. »Landwirtschaft« v arhivu pri Nar. muzeju v	Ljubljani, odlok nadvojvode	Karla	z	dne 7. dec. 1569. — Odslej
citiram te spise le:	»Stanovski spisi«.
28 Landtags- auch Verordneten-Ausschuss-Protocol,	No.	1, * 1530—1573,	list 304.
29 Stanovski spisi, 9 c
30 Prav tam. — O pravicah dež. stanov glede zakonodaje v tej dobi gl.: A. Luschin, Osterr. Reichsgesch. (1896), 348, 349.
in pa k temu spadajoči »Memoriali«. Posnetek zapisnika ima napis: »Beratschlagung im AusschuB den 5. Aprilllis J. 68 von wegen der Perkhrechtsordnung.« Vstavljena je tukaj zahteva, o kateri izvirni zapisnik sam ne govori, namreč, naj se napišejo pred posameznimi členi rubrike ali naslovi. Posnetek zapisnika tudi pripominja, da so izpremenjeni členi (v memorijalu) posebej napisani. Razen teh posebej napisanih izprememb naj se še pristavi k členu 15. sklenjeni in v posnetku zapisnika navedeni pristavek; zato pa naj se izpustita člena 16 in 18.
Iz tega je razvidno, da so stanovski organi razen 15. spremenili še izven posvetovanja dne 5. apr. 1568, ne da bi mogli doslej dognati kdaj in po kom, tudi še druge člene.
Na nepodpisanih dveh polah (na teh sta zadnji dve strani prazni), ki sta priloženi posnetku zapisnika, so pod naslovom: »Memoriali zu uerpesserung der Neun Perg-rechtsordnung« napisani spremenjeni členi 1, 2, 5, 14, 19, 20, 21, 28, 40, 43 gorskih bukev. Besedilo teh členov se večinoma popolnoma ujema z besedilom ustreznih členov: 1, 2, 5, 14, 17, 18, 19, 26, 38, 41 Laybasserjevega prepisa obravnanih gorskih bukev v Dolenčevi objavi.31 Osnutek spremenjenih členov 14 in 28 je deloma še po-
31	Male razlike določil v »memorijalu« in v obravnanih gorskih bukvah, ki jih je pripisovati najbrž največ na rovaš prepisovalcem, so v naslednjem označene z ležečim tiskom. Pravopisnih razlik nisem upošteval. Pred seboj imam le besedilo obravnanih gorskih bukev, kakor jih priobčuje M. Dolenc v dodatku k svoji razpravi: Die niedere Volksgerichtbarkeit o. c.
Art. 5.
»Wo aber der Pergkherr einen das Recht verzug, oder das der Jemandt auf sein ersuechen khein gebiirliches Recht wolt ergehn lassen, das wissendtlich wurde, alBdann mag der dasselb fiir des Landtesfiirsten Khellermayster bringen, vnnd anzaigen, der soli sich des erkhundigen, wo es sich befindt vnnd weiBlich gemacht wirde^, alsdann mag der Khellermayster die Billigkheyt darinnen handlen, anne deB soli der Khellermayster die Parteyen nit fiir sich fordern.
Art. 14.
»Item es soli ein jeder Perkhholdt, auf den Tag, oder auf wolchen man das Pergrecht oder Pergthading beruefft vnnd besizt, Persondlichen sein oder so denn genuegsame Vrsach ze khumen verhintern einen andern erwern man an seyner stat darzue senden, da sein, vnnd horen, ob der Pergkherr oder ander Jemandts zu Ime was zu khlagen, oder zu melden hiet, dann man nit schuldig Jedem besonder furzebietten wer aber darzue nicht khombt oder wie obgemeldt nicht sendet, der ist fallig dem Pergkherrn Zwenundsibenzigkh Phening.«
Art. 17. (19).
»Item es ist vnnd soli ein Jeder Pergkherr oder Pergmayster vmb sein verpott, faal vnnd wandl Phendten, auf den Pergen nach dem Pergthading, mag er aber Pfandtnuss auf den Pergen vmb sein vorgemelt vorderung vnnd PueB nicht gechaben, so soli er ein Kreyz fiir die Stigl oder eingang des Weingarten schlachen, vnnd im verpietten bei zweundsibenzigkh Phening, men er oder Jemandt oon seynet wegen in den Weingartten vnnd darauB gechet, als offt ist er schuldig und fallig zwenundsibenzigkh Phening, ist dann das verprechen so grofi, so mag dem PueBfaligen darzue seinen Kheller oder Weingaden verpedtschadt werden: pricht er das ab, so ist er fallig zwo Markh, so dass mermalls geschiecht vnnd wan das den Pergkherrn verdreust, so soli er Ime ein richter vnnd seine Perggenossen daruber darnider sizen vnnd In darauf fiirfordern« itd.
Art. 18. (20).
»Item alle die so mit aignen Ruckhen in Pergrechten wonen vnnd gesessen sein, sollen, darauB ziechen, sich auf Hueben vnnd guetter sezen vnnd ohn sonderliche vrsachen, alters, schmacheit halber auch anzugeben, der Pergkherrn darin nit gelassen werden, ausgenommen es werde dan das Pergrecht zu ^ZinBguettern roorden. Wo aber aus demselben oder andern Zinsguettern widerumben ein weingarten gemacht wurde, AlBdann mag der Pergk/ierr darauf ein zimblichs Pergrecht anschlachen.«
Art. 19. (21).
»Item alle vermacht. Stifft, khaiff oder saz, die auf Pergrechten beschechen, die sollen mit des Pergherrn oder seines verwalters handt eruolgen, aufgeben, verlichen vnnd daruber bestanden werden, von den Pergkherrn ain Urkhundt nemen, sunsten hat des khein khrafft, welcher aber das versprach, soli dem Pergherren vmb ein Markh Phening gepiiest werden vnnd solche veranderung khein khrafft haben.
Vnnd von merrer Hichtigkheijt megen soli auch ein Jeder PergnoB, welcher khein Vrkhundt vber seinen Weingarten hat, der soli es nochmallen, von dem Pergkherrn, Iner eines
pravljen z vstavki in prečrtanjem z drugo roko. Najbolj bistvene spremembe so izvršene v členih 1 in 21. Toda primerjava štajerskih gorskih bukev z obravnanimi (BerBO) ni namen te razprave.
Zaradi popolnosti bodi še omenjeno, da je naveden v vrsti spremenjenih členov na koncu tudi člen 51 (štajerskih gorskih bukev). Pri tem pa ni pristavljeno besedilo, marveč le opazka: »An den Artigkhl mag die verkhauffung In beschlueB gemeldt (Ausser landts ausgelassen werden).« Ob robu te opazke pa je napisano z drugo roko: »ist schon corrigierd«.
V	začetku memoriala je navedena še zahteva po naslovnih rubrikah; na koncu pa po postavitvi kletarskega mojstra iz vrst gospodov ali vitezov.
13. Komaj mesec dni potem, ko so kranjski stanovi iznova predložili osnutek gorskih bukev v potrditev, jim je bilo (25. jan. 1570) po nalogu nadvojvode sporočeno, da se je najprej treba pogoditi, kako naj se postavi v gorskih bukvah predvideni kletarski mojster in pa »Huebmeister«, ki jih doslej na Kranjskem ni. Ko se to dožene, ne bo nobene ovire več, da nadvojvoda potrdi gorske bukve.32
14. Po tem sporočilu je zadeva nekaj let počivala. Verske zmede, kmečki upori, turška nevarnost, kužne bolezni in lakota, vse to je potisnilo razmeroma malenkostno vprašanje potrditve gorskih bukev v ozadje. Šele 16. jan. 1577 so kranjski odposlanci spomnili nadvojvodo, kako so kranjski stanovi v deželnem zboru 1. 1570 in nato na odbornem dež. zboru v Brucku — o čemer pa nimamo doslej nobenih virov33 — prosili, da se odpravijo neredi v vinogradih (»Abstellung der Vnordnungen und argerlich Handlungen in Weingepiirgen«), potrdijo pa obravnane gorske bukve (»Beratschlagte Bergrechtsordnung«) in uvede kletarski mojster.
Prvič se rabi tukaj v virih izraz »beratschlagte Bergrechtsordnung«. »Berat-schlagen« pomenja v zapisnikih deželnega zbora in stanovskega odbora stalno: posvetovati se, obravnavati, razpravljati in »Beratschlagung« (tudi »Rathschlag«) — posvetovanje, razprava, obravnava.34 Prav tako se naziva v zapisnikih deželnega zbora pretresen spis: »beratsclagte Schrift« in »beratschlagte Duplik;35 predebatirani in sprejeti šolski red: »beratschlagte Schulordnung«;36 dalje najdemo tudi: »beratschlagte Wirtsordnung«.37 Po tej ugotovitvi rabe in pomena besede »beratschlagt« v tedanjem uradnem jeziku bi jo mogli najprimerneje sloveniti z dovršnim deležnikom »obravnan«. Zato rabim v tem spisu prvič za »beratschlagte Bergrechtsordnung«:	obravnane38
gorske bukve.
Jars nach Publicierung dises Pergbuechleins ersuchen vnnd begern, die sollen Inen die zu geben, kheines wegs nit waigern, es wer dan, das dieselben Pergrecht giietter von andern anspriichig waren, menigelich an seinen Rechten vnuergriffen.«
32 Stanovski spisi: »Als dann sol es der Bestatigung kein Mangel haben, dass Ihr Fl. Dl. alles das jehnige, so gemayner Landtschafft zu guethen kumen magh Ihres besten Vermugen zu befriedigen wolgeneygt seyn.« O »hubmeistru« gl. M. Dolenc, Slov. ljudska sodišča, o. c. 26; Die niedere Volksgerichtbarkeit, o. c. 317. — Kasneje se »Huebmeister« v pogajanjih nikjer več ne omenja.
33 Zapisnikov dež. zbora iz 1. 1570 ni; v njihovi zbirki (Landtagsprotokoll Nr. 1, 1530— 1573) sledijo zapisnikom iz 1. 1569. takoj ti iz 1. 1571. — Tudi v spisih dež. zbora (Landtags-akten«) v stanovskem arhivu v Ljubljani in v hišnem, dvornem in drž. arhivu na Dunaju (Osterr. Akten, Krain 3, VII) nisem mogel najti nobene omembe gorskih bukev. (Toda prim. op. 18, odst. 1). Pač pa se stanovi 26. maja 1570 opravičujejo nadvojvodi, da jih kužna bolezen (»Die jetzt in Landt regierende geschwinde vnd gefahrliche Khrankheit«) ovira, da bi se sestajali in posvetovali o policijskem redu. — 10. febr. istega leta pa govore o težkih časih, »unerhorter Hungersnoth«, da so mnogi začeli v obupu ropati. (Drž. arhiv na Dunaju, 1. c.)
34 N. pr. Landtagsprotocol Nr. 1 (1530—73), n. pr.: list 219, 262/v, 266, 266/v, 267/v, 269; Nr. 3, (1579—1583), list 76/v, 86/v, 87/v, 97, 109, 168/v, 213/v.
35 Landtagsprotocol, Nr. 4, (1584—1588), list 66 (»beratschlagte Schrift an die von Karn-ten«); 82/v in 89/v (»beratschlagte Duplik«),
36 Prav tam, list 86. — O tej prim.: Julius Wallner, Nicodemus Frischlins Entwurf einer Laibacher Schulordnung aus dem Jahre 1582, Gymnasialprogramm Laibach, 1888, 3.
37 Landtagsprotocol, Nr. 6, (1591—1595), list 726.
38 Doslej se v naših pravnozgodovinskih spisih beseda »beratschlagt« ni prevajala. M. Dolenc rabi vedno le »Beratschlagte Bergrechtsordnung«. Le v PZ (str. 245) rabi tudi »Pri-
Kranjski odposlanci poudarjajo, da plačuje na Štajerskem deželni knez kletarskega mojstra. Ker se pa prizadeva Kranjska prav tako kakor Štajerska, da čimbolj ustreže nadvojvodovim željam in zahtevam ter naj bo tudi na Kranjskem, kakor je drugod dobra uprava in red (»guette Policey- und Ordnung gehalten«), smatrajo deželni stanovi za primerno, da se izda gorski zakon in da plačuje nadvojvoda kletarskega mojstra. Odposlanci so dobili naročilo, da se za to zavzamejo pri nadvojvodi. Zategadelj ga prosijo ugodnega odgovora.39
15. Že dne 6. februarja 1577 je ukazal nadvojvoda sporočiti še v Gradcu bivajočim kranjskim odposlancem, da dovoljuje za vzdrževanje kletarskega mojstra s svoje strani letno 50 gld. Ker pa ne dvomi, da bodo prav toliko pridejali stanovi, bodo pač koga našli, ki bi za teh 100 gld. opravljal posle kletarskega mojstra, zlasti, ko mu na Kranjskem, kjer se pridela malo vina, ne bodo povzročili posebno veliko truda. Čim se to zgodi, naj mu stanovi predlagajo za kletarskega mojstra primerne osebe, da iz njih enega izbere, odredi potrebno glede plačila dovoljenih 50 gld. in predvsem potrdi predložene gorske bukve.40
16. Nadvojvoda torej ni hotel prevzeti nase celotne plače kletarskega mojstra; zato stanovi nekaj let niso ponovili svoje zahteve. Šele 1. 1581 se je vprašanje znova pojavilo. Veliki odbor (navzoči: dež. oskrbnik, grof Barbo, opata stiški in kostanjeviški, Ravbar, stolni prošt, Martin Gali, Fr, pl. Scheyer, vicedom, Rasp, Jurij Kiesl, Filip pl. Siegersdorf, Mavrič, Petaz, župan in sodnik ljubljanski, zastopniki Kranja, Kamnika, Novega mesta, Metlike in Kostanjevice) je namreč dne 16. marca 1581 razpravljal med drugim tudi o načinu pobiranja nameravanega vinskega groša. V tej razpravi je Kiesl izrekel mnenje, da bi bilo treba najti za to primeren način. Vsekakor bi bilo treba postaviti za to kletarskega mojstra,41 Za takega predlaga Erharda Pelz-hoferja, graščaka zapuškega. Pridruži se mu Ravbar. Stolni prošt bi bil tudi še za Pleškoviča, graščaka višenjskega. Martin Gali misli, da bodo imeli odborniki mnogo urediti in sklepati. Pelzhofer sam ne bi hotel, pa tudi ne mogel vsega opraviti. Urediti bo treba marsikaj z gorskimi bukvami, pristojbinami in drugo. — Vicedom vztraja pri tem, o čemer se je prej govorilo, da naj namreč vsak gorski gospod sam pobere vinski groš od svojih sogornikov. Vendar je za to, da postavijo kletarskega mojstra. Ostalo naj ukažejo odborniki. Kletarski mojster Pelzhofer bi odvzel mnogo dela deželni gosposki. Za njegovo vzdrževanje naj prosijo deželnega kneza.42
17. To zahtevo so potem zastopali stanovski odposlanci v Gradcu. Navajali so, da bi dovoljeni znesek 50 gld., tudi ko bi stanovi prispevali enako vsoto, ne zadoščal za vzdrževanje kletarskega mojstra. Imel bi zlasti v začetku ob uredbi urada veliko
pravljenj kranjski osnutek«. — Za filološki nasvet pri določitvi izraza »obravnan« se najlepše zahvaljujem g. prof. dr. J. Solarju v St. Vidu. — Gl. tudi M. Pleteršnik Slov.-nemški slovar, I. pod »obravnati«.
38	Stanovski spisi: »Extract aus der crainerisch	Herren gesandten	gehorsambisten
anbringen bey	der furstl. Durchl. den 16. Januar 1577.
40 Stanovski spisi.
41 O tej prvotni nalogi kletarskega mojstra na Štajerskem v 13. stoletju pravi A. Mell (Das Steirische Weinbergrecht, 10, 11): »Die bei Marburg verzeichneten Weinzinse . . . sind als Zinsleistungen aufzufassen, welche in den einzelnen Dorfern von jenen Huben zu entrichten waren, welche Feld- und Weinbau in sich schlossen. — Zur Beaufsichtigung einerseits der im landesfiirstlichen Besitz befindlichen Weingartengiiter, andererseits aber auch liber das rich-tige Einlaufen der Weinzinsleistungen der Bergholden, an welche die Bergrechte ausgetan wurden, und die Vervvahrung des im Eigenbetrieb gefechsten Weines und der Weinzinsliefe-rungen in die	landesfiirstlichen Keller wurden besondere	Verwaltungsorgane	bestellt.	-— So
vor allem der	Kellermeister (cellerarius, magister cellaris)	im Amte zu Marburg und in	jenem
zu Eibiswald, der »magister montium«, der Bergmeister im Amte Graz.«
42 Landtagsprotocol, Nr. 3, 1579—1583, list 220. — Mogoče je prav s temi posvetovanji, ki se jih je udeležil tudi kostanjeviški opat (Leonhart Pachernecker), v zvezi neko oživljenje gorske pravde v kostanjeviški opatiji prav 1. 1581. (Gl. M. Dolenc, Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stol., ZZR, III., (1924), 6, ki pa pripisuje to oživljenje kmetskim uporom 1. 1573).
truda. Zato naj deželni knez primakne še daljnjih 50 gld.; mogoče bi bilo potem možno, pridobiti stanove za večji prispevek.43
18. Še istega leta, 14. decembra 1581, so stanovi vnovič razpravljali o tem predmetu, sestavljajoči svoj odgovor na nadvojvodove propozicije deželnemu zboru.
V	tem je bila druga točka njihovih zahtev (Beschvverartikel) vprašanje kletarskega mojstra. V razpravljajočem odboru so bili navzoči: deželni upravitelj, opat stiški, prior iz Bistre, Adam baron Egkh, Martin Gali, Fr. pl. Scheyer, Viljem Erberg, Jurij Haller, Hans pl. Gallenberg, Viljem Praunsperger, Hans pl. Edling, Krištof Gali, Jurij Ainkhurn, Gašper Mavrič, Baltazar Rab, Swinitsch, Jurij Barbo. — Najprvo je opat stiški predlagal, naj prosijo še enkrat nadvojvodo, da prevzame plačilo deželnega kletarskega mojstra. Baron Egkh se je temu pridružil, vendar z zanimivim pristavkom, da se s postavitvijo kletarskega mojstra gorskim gospodom nič ne odtegne, tudi ne glede sodnih pravic. Pritrjujeta mu Baltazar in Viljem Lamberg, potem pa tudi še pl. Scheyer, Filip pl. Siegersdorf, Baltazar Rasp in Viljem Gallenberg. Jurij Haller misli, da se bodo z ustanovitvijo kletarskega urada zmanjšali tudi sodni posli deželnega glavarstva in vicedoma, Ker pa je kletarski mojster zapriseženi služabnik deželnega kneza,44 je pravično, da ga tudi ta plača. Deželni prejemnik opozarja v zvezi s postavitvijo kletarskega mojstra, vendar po zapisniku za nas ne dovolj jasno, brez posebne obrazložbe na težkoče, ki so v goriških, prav istrskih in vipavskih razmerah.45
Zlasti zanimivo je, žal, tako kratko zapisano opozorilo deželnega prejemnika: »Aber auf Einrichtung einer guetten Bergkhordnung rieths er vil mer vnd eben die steirerische fiir Correctur fiirzunemben, dadurch also Vnordnungen vnd Vnkosten zuuerhiitten.« Ta odstavek bi mogli razumeti tako, da se naj prav z ozirom na težkoče, izhajajoče iz goriških, prav istrskih in vipavskih razmer, — te so bile slednjič, kakor bomo kmalu videli, za rešitev vprašanja odločilne, — obdrži sedanje stanje običajnega prava, vendar naj bodo nove štajerske gorske bukve »opora za potrebne poprave in dopolnitve«.
Ostali člani odbora so se izrekli za predlog. Pelzhofer pa je izjavil, da doslej ni vedel, da so ga predlagali za kletarskega mojstra. Ta je bil medtem postavljen že tudi za prejemnika vinskega daca (Zapfenmass) za dolenjsko četrt.46 Ozka vez med novim vinskim davkom in prizadevanjem po uvedbi kletarskega mojstra, se v tem dejstvu iznova kaže. Hkrati imamo tukaj nov dokaz vpliva za obrambo proti turškim vpadom uvedenih davkov na razvoj uprave in njenih organov na našem ozemlju.47
Po pravkar navedeni razpravi je veliki odbor načelno sklenil tako, kakor je predlagal deželni oskrbnik. Ker pa so nastali dvomi, niso-li stanovi že prej sklenili prispevati polovico plače, so se odločili, da o tem prej poizvedo v stanovski pisarni in vnovič sklepajo na prihodnji odborovi seji.48 To se pa ni zgodilo.
19. Leta 1582 se je vprašanje kletarskega mojstra znova načelo, ko so se posvetovali stanovi o dovolitvi zahtevanih trošarin (»Mitteldingsvergleichung«). V malem odboru (deželni upravitelj [Landesverwalter], opat stiški, dež. oskrbnik [»Verweser«], deželni komtur nemškega vit. reda, Andrej Auersperg, vicedom, Fr. pl. Scheyer, Jurij Haller, Praunsperger, dež. prejemnik, Mavrič, Sebaldo Barbo in župan ljubljanski) so 10. marca 1582 razpravljali o raznih načinih vinskega davka, vinskega daca, vin-
43 Stanovski spisi — »Extract« od aprila 1581.
44 »Ihrer Durchl. Diener und Geschworener«. — Prim. k temu označbo kletarskega mojstra, ki jo daje Kaspar Breuner, avtor rokopisnega kompendija o štajerski upravi (ok. 1550): »Kellermeister im land Steyr, ist der, so alle die handlungen verherdt, was weingarten und grundt dar zue geherig antrifft... — Diser ist cles kunigs dienner itn landt« — A. Mell, Das Steirisch. Weinbergrecht (1928), 35, op. 35.
45 Des Khellermeisters halben vermeldet die Inconvenientia von Gorz her, wie die armen Unterthanen mer beschwart werden, weil sonderlich kein Sotter gehalten werden. Ein Landtmann wirde seiner Frevheit auch beraubt« (»Sotter« so najbrž istovetni s »saltnerji«, gorskimi čuvaji; gl. J. Gruden, Slovenski župani v preteklosti, 76.)
46 Landtagsprotocol, No. 3, 1579—1583, str. 197/v, 198.
47 J. Polec, Svobodniki na Kranjskem, GMDS, XVI, 1936, 33 i. sl.
49	Landtagsprotocol, No. 3, 1579-83, list 199.
skega groša (»Zapfenmass«, »Weingroschen«). Deželni oskrbnik je poudarjal težave, ki jih bo zemljiškim gosposkam povzročalo pobiranje vinskega groša. Morda bi pa to mogel vršiti kletarski mojster, o katerem se je že nekajkrat razpravljalo. Fr. pl. Scheyer je pa menil, da bi ga bilo mogoče vzdrževati z dohodki iz novih davščin. Mogle bi se mu nakloniti še druge pristojbine.49
20. V isti zadevi so že malo dni nato (14. marca 1582) sklepali v velikem odboru: dež. upravitelj Volk grof Turn, dež. oskrbnik, opat stiski, prior iz Bistre, dež. komtur, Andrej Auersperg, Volk bar. Schmitzenbaum, Adam baron Egkh, Fran pl. Scheyer, Jurij Haller, Baltazar Rasp, Viljem Praunsperger, Hans Edling, Nikolaj Bonomo, Jurij Khiesl, Henrik pl. Erberg, dež. prejemnik, Mavrič, ljubljanski župan Kren, mestni sodnik Gartner, Anton pl. Siegersdorf, Sebaldo Barbo). Deželni oskrbnik je predlagal,60 da stanovi vnovič prosijo nadvojvodo, naj dovoljenim 50 gld. primakne še enkrat toliko. Ce se to zgodi, bi morali prej obravnane gorske bukve še pregledati in razpravljati tudi še o navodilih za kletarskega mojstra. Deželni komtur (Lenart pl. Formentin) se boji51, da bodo stanovom, četudi prispeva deželni knez 100 gld., narasli novi veliki stroški, kajti kletarski mojster bi moral imeti na Štajerskem svoje prisednike in svojo pisarno. Teh pomislekov Fran pl. Scheyer nima.52 Pisarna se bo vzdrževala, kakor druge, s pristojbinami in globami. Ker bo kletarsko sodišče v mestu, bo najti tukaj vedno dovolj pametnih mož in oskrbnikov (»Verstandige Personen und Pfleger«) za prisednike. Po tej debati je veliki odbor sklenil po predlogu deželnega oskrbnika.63
21. Takoj drugi dan, dne 15. marca 1582 je bilo na seji velikega odbora kot posebna točka na dnevnem redu vprašanje zopetne predložitve gorskih bukev v potrditev.64 Navzoči so bili to pot: deželni upravitelj (grof Turn), opat stiški (Lovrenc, o katerem pravi Valvasor: »Ein rechter Vater der Religion, der auch Thomae dem Laybachischen Bischoff in denen Reformations-Sachen zugeordnet worden«),55 potem dež. oskrbnik Krištof baron Auersperg, Adam baron Egkh, prior iz Bistre, Fran pl. Scheyer, Jurij Haller, dež. prejemnik, Praunsperger, Filip pl. Siegersdorf, vicedom Bonomo, Henrik pl. Edling, župan ljubljanski, Phaner, Jurij Ainkhurn, Martin Zierman. Razpravo je otvoril stiški opat, češ da so gorske bukve dovolj stroge, da bi se le držale. Dobro bi pa bilo, ko bi se v besedilu marke in šilingi spremenili v goldinarje (Florens) in krajcarje in pa da bi dobili gorski gospodje izvlečke iz gorskih bukev.56
Zelo važna pa je bila izjava deželnega oskrbnika Krištofa barona Auersperga. Ta smatra sicer, da je zelo potrebno, da se napravijo gorske bukve. Vendar naj se osnutek ne pošlje takoj v potrditev. Treba je še marsikaj izboljšati in se malo bolj ozirati na vipavske razmere. Zasliši naj se nekaj gospodov in deželanov v Vipavi. Osnutek naj se pošlje Lanthieriju v Vipavi, bratoma Edlingoma, priorju v Bistri in Gašperju Mavriču v Zablatah (Mostal). Isto velja glede Istre in Devina. Te izjave naj se potem kar primerjajo z osnutkom in gorske bukve razglasijo — torej brez novega posvetovanja.57
Nato pa sledi Auerspergov predlog, žal, za nas le prekratko zabeležen v nadvse zanimivem stavku: »Item das die Fiirhaltung denVnderthanen in windischer Sprach beschehe, deswegen auch etwas in specie angeregt werd e.«58
Slednjič se Auersperg strinja s predlogom, da se marke in šilingi spremene v goldinarje in krajcarje.
49 Prav tam, list 255, 256.
50 Prav tam, list 267.
51 Prav tam, list 268.
62	Prav tam.
53 Prav tam, list 269/v.
64	Landtagsprotocol, Nr. 3, (1579—1583), list 276/v, 277.
55 Valvasor, VIII, 701.
56 »Und den Bergherrn Extract daraus erteilt werden.«
57 »Volgends die Vergleichung zu tun und zu publizieren.« Landtagsprotocol, Nr. 3, 1579—1583, list 276/v.
68 Prav tam, list 277.
Zapisnik nato beleži, da je bil predlog sprejet po votumu barona Auersperga, ki da so ga navzoči še pobliže izvedli. Na koncu zapisnika je še opazka: »Ain Mark-Schiling ist 26 Pazen 2 Wellisch schilling«.
22.	Sedaj, ko poznamo pravkar navedeni predlog, ni kar nič več neverjetno, marveč skoraj gotovo, da mora biti med sklepom stanovskega odbora in Recljevim prav v istem letu 1582. izvršenim prevodom gorskih bukev neka zveza. Kakšna pa je ta, seveda danes ne moremo več z vso jasnostjo vedeti. Moremo si misliti, da je Recelj sam že pred razpravo v stanovskem odboru preskrbel prevod in opozoril na to deželane. Zato bi govorilo, da je Recelj prevedel štajerske gorske bukve in ne kranjske preosnove v obliki obravnanih gorskih bukev. Zoper pa govori besedilo gori navedenega stavka, da bo treba šele nekaj ukreniti. Zato je bolj verjetno, da so stanovi sami ali posamezni stanovski člani povzročili prevod pri Reclju. Opozoriti je mogel nanj stiski opat, ki je sodeloval pri razpravah o gorskih bukvah. Njemu je moralo biti znano, da je Recelj, ki je upravljal vprav stiškemu samostanu inkorporirano župnijo na Raki in bil najbrž celo stiški redovnik,59 za tako delo sposoben ali da se s takimi stvarmi ukvarja.
Ker pa o Reclju in njegovem prevodu v stanovskem arhivu doslej ne najdemo nobenega sledu — kar govori vsekakor za zasebno pobudo59a — bo možno v tem po gledu kaj gotovega šele ugotoviti, če to kdaj omogoči kakšna srečna arhivalna najdba. Prav tako ne moremo ničesar reči, v kakšnem razmerju je Recljev prevod k onemu, ki je bil najbrž napravljen še pred njim.00
Samo dejstvo pa, da so se stanovi sami prizadevali za slovensko preuredbo gorskih bukev, nas ne more kar nič iznenaditi, če prelistavamo isti zvezek zapisnikov dež. zbora, v katerem je zapisan predmetni zapisnik, in pa sledeči zvezek. V teh se pred našimi strmečimi očmi razgrinjajo prav podrobna pogajanja in priprave za izdajo slovenskega prevoda sv. pisma po Juriju Dalmatinu in vidimo iz teh, kako skrbijo za to izdajo isti kranjski deželni stanovi, od katerih je izšla tudi pobuda za slovensko priredbo gorskih bukev.61
To, kar vidimo tukaj v stanovskih razpravah teh let, niso bili zgolj verski oziri,62 ki bi bili izključno vodili stanove, bilo je več: vsaj neki večji obziri na slovensko podložno ljudstvo, med in s katerim so živeli stanovski člani, praktičen pogled za njegove potrebe, zavest skupnosti v tej dobi skupnih naporov zoper zunanje sovražnike, če že nočemo verjeti v neko ljubezen do ljudstva in njegovega jezika. Vsekakor smemo pa domnevati, da je vendar prav tudi iz te ljubezni zastopal v stanovskem odboru zamisel slovenske priredbe gorskih bukev Krištof Turjaški. Zakaj? Krištof, sin Herberta Turjaškega, je študiral v Tiibingenu. Njemu in njegovemu bratrancu Andreju, poznejšemu zmagovalcu Turkov pri Sisku 1593,63 je posvetil Primož Trubar »Noviga Testamenta pusledni dejl« (1577). V tem posvetilu pripoveduje Trubar, da so poslali Turjačana njuni starši v Tiibingen, da bi se učila svobodnih umetnosti in jezikov, zlasti pa pravega razumevanja svetega pisma. Tu so ga — pripoveduje dalje — Turjačana in njuni kranjski tovariši često obiskovali na njegovem domu v Deredingenu in ga izpraševali »o starih zgodbah, ki so se dogodile v domovini«. »Drug drugemu so izkazovali,« pravi Trubar, »vse spoštovanje, ljubezen, zvestobo, prijateljstvo in po-
59	M. Dolenc, PZ, 249.
59a Uvaževati moramo tudi, da se je našel Recljev prevod le v dolskem arhivu, kamor je prišel z Breckerfeldovimi arhivalijami s Starega gradu pri Novem mestu.
60	Naslov Recljevega prevoda pravi, da je »is nou uslauenski jesigk istulmazhan«. LMS, 1889, 180. — M. Dolenc, PZ, 245.
61	Te zapisnike dež. zbora je nekoliko porabil Walter Šmid: Uber Entstehung u. Heraus-gabe der Bibel Dalmatins, MHK, 1904, 71 sl. Popolna znanstvena izdaja teh zapisnikov, kakršno pripravlja dež. zgodovinska komisija tudi za Štajersko, bi bila lepa in nujna naloga slov. akademije znanosti, čim jo dobimo.
62	L. Zupanc, Proščenje pri sv. Ahacu nad Turjakom, »Jutro«, 26. jun. 1937, št. 146, str. 3.
—	Glede veljave slovenskega jezika v 16. stoletju prim. tudi: Ante Gaber, Skozi stoletja za našim novinarstvom, Razstava slov. novinarstva v Ljubljani 1937, 191, 192 in pos. odtis.
63	Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, 289.
šteno združnost, kakor se pač spodobi rojakom v tujih deželah.«64 Ali bi bilo preveč drzno misliti, da si je mladi Turjačan v teh pogovorih o domovini navzel od početnika našega pisemstva, ki je bil tedaj ves zavzet s svojimi slovenskimi knjižnimi načrti, več kot zanimanje za naš jezik? V tem času pa, ko se je Krištof Turjaški zavzemal za slovensko priredbo gorskih bukev, je bil že prvi kavalir v deželi. Prav to leto (1582) so ga poslali kranjski stanovi skupno z Volkom grofom Turnom kot kranjskega poslanca na državni zbor v Augsburg; deset let nato pa je poveljeval na Hrvaškem vojski zoper Turke.65
23. V izvršitev zgoraj navedenega sklepa stanovskega odbora z dne 15. marca 1582 se je dež. glavar (26. marca) obrnil za vipavske gorske gospode na Lovrenca barona Lanthierija, Hansa Edlinga in Gašperja Mavriča, za devinske na Matijo Hoferja, glavarja devinskega v Renčah, in Volka pl. Neuhausa v Naskoljah ter za pazinsko grofijo na Žigo in Andreja Hodiškega (von Keutschach), imetnika pazinske gosposke, in na Franca grofa Barba, graščaka kozljaškega (Waxenstein pri Pazinu). Uvodoma se glasi v dopisu, da je prav preteklo leto sklenil stanovski odbor, stremeč uvesti povsod dobro upravo in red ter preprečiti vsakovrstne škodljive zmešnjave66, ustanoviti mesto kletarskega mojstra, kakor ga ima Štajerska ter druge dežele, in urediti zanj (!) gorske bukve, o katerih se je posvetoval od člena do člena. Ker so pa stanovi pri novem posvetovanju opazili, da so gorski običaji v deželi po razliki goric in iz drugih razlogov različni, so sklenili, da se gorske bukve uravnajo po teh razlikah. Zato jim pošljejo zasnovane gorske bukve, da povedo o njih svoje mnenje. Zaprošeni gospodje in deželani naj se v pospeševanje naznačenega namena v lastno in splošno korist sestanejo priličnega jim dne z bližnjimi gospodi in deželani, oni iz Vipavskega tudi z vipavskimi tržani, prerešetajo osnutek gorskih bukev po posameznih členih, zapišejo zaželene premembe in jih pošljejo dež. glavarstvu.67
24. Na te izjave pa je bilo treba dolgo čakati; dež. glavarstvo jih je moralo ponovno zahtevati, slednjič pa še mnenje po večini sploh odklanjajo. Volk pl. Neuhaus pravi (8. maja), da ima s svojimi stvarmi dovolj posla in se sploh na take reči ne razume; slednje je izjavil tudi Matija Hofer, ki je poslal svojo izjavo šele novembra hkrati z Neuhausovo. Lanthieri sporoča, da se Mavrič in brata Edlinga njegovemu pozivu sploh nočeta odzvati. Imetnik državne pazinske gosposke Žiga Hodiški pa je odgovoril v daljši izjavi, ki jo je sopodpisal pazinski prošt Andrej Gintillinus. Po njihovem mnenju so gorske bukve potrebne tam, kjer vina ni odveč in se more prodati. V pazinski grofiji so pa razmere take, da tukaj ni gorske pravde, marveč plačajo po starem in po novem urbarju podložniki deželnoknežji komori v Gradcu desetino od žita in vina. Vse zemljišče, tudi vinogradi so last komore, brez njenega dovoljenja ne more nihče nič prodati ali odsvojiti. Če se tudi to dovoli, dobi podložnik plačane le izboljšave. Zemljišče in njivo, ki jo podložnik ne obdela od enega sv. Petra do drugega, more obdelati kdor pride, ne da bi ga smel ovirati dosedanji obdelovalec. Vinograd pa, ki ga podložnik ne okoplje dve leti, sme obdelati drugi. V grofiji je nekaj sto vinogradov pustih; teh ne manjka, pač pa obdelovalcev, ker raste vino povsod in obdela podložnik to leto na tem, drugo pa na drugem kraju. Ker se v teh kamenitih krajih brez potov in cest vino ne more spraviti v denar, ga vsako leto mnogo ostane in se skisa. To leto je dobiti en tovor vina za 4 laške funte. Bilo bi veliko bolje, ko bi kmetje opustili vinograde in se lotili poljedelstva, da bi ne bilo več vina nego kruha, ki ga vsako leto manjka.68 Ker ima torej v grofiji urbar zadostna določila o zemljiščih in vinogradih, bi bilo odveč, kaj novega ukreniti, zlasti ko ima vsaka občina (komuna) svoje običaje.
64	Mirko Rupel, o., c. 137. — Opozoril bi na podobnost tega posvetila z onimi v delih drugega našega znamenitega sodobnega rojaka Martina Pegija, zlasti v delu: »Tyrocinia Con-siliorum« (1564). (J. Polec, SBL, II., 285.) — O vplivanju Truberja v Derendingenu na Dalmatina gl.: W. Šmid, MHK, 1904, o. c., 76.
65	Valvasor, IX, 70, 76.
66	Stanovski spisi. -—• »Allenthalben guethe Polizey und Ordnung anzurichten und dagegen allerhand schedliche Zerrittungen und Weitlaufikheiten zu verhiitten.«
67	Prav tam. — Prim. tudi J. Vrhovec, IMK, (1897), o. c., 39.
68	Do tu nenatančno tudi J. Vrhovec, IMK, (1897), o. c., 39, 40.
Zaradi tega bi tudi kletarski mojster v grofiji ne imel kaj opravka. Kjer pa urbar nima določil o vinogradih, naj se reformira. Sicer bi poslovanje kletarskega mojstra posegalo tudi v jurisdikcijske pravice imetnika gosposke, ki se raztezajo sedaj tudi na vinograde. Tudi bi bilo za podložnike težavno, da bi jih sodili izven grofije. Zato bi oba z bratom ne mogla pritrditi osnutku brez dovoljenja dež. kneza in bi mu to tudi odsvetovala. Končno pravi izjava, da tudi Franc grof Barbo nima kaj drugega omeniti.69
25.	Že od 1. 1581, ko se je v stanovskem odboru pojavila misel, da se kletarski mojster porabi za pobiranje novega vinskega davka, se opaža, da so začeli stanovi ločeno zahtevati kletarskega mojstra in pa potrditev gorskih bukev, na katerih sodni, takrat še edini preostali delokrog kletarskega mojstra temelji. Zelo jasno se vidi to pri zgoraj navedenih zaporednih razpravah dne 14. in 15. marca 1582, ko se je prvi dan obravnavala zahteva po postavitvi kletarskega mojstra, drugi dan pa po potrditvi gorskih bukev. Isto vidimo tudi sedaj ob koncu leta 1582, potem ko so končno prispele izjave vipavske in pazinske gospode.
Dne 17. decembra 1582 so namreč kranjski stanovi v posebni prošnji spomnili nadvojvodo, da je že pristal na to, da se postavi kletarski mojster za Kranjsko in dovolil tudi prispevek za njegovo vzdrževanje, da ga pa še vedno ni izbral, čeprav so mu že označili sposobna moža, Pelzhoferja in Pleškoviča. Prosijo ga, da to zadevo, na kateri je stanovom in prebivalstvu mnogo ležeče, čimprej reši in izbere kletarskega mojstra iz teh dveh ali pa tudi kakšnega drugega za to sposobnega moža.70 V prošnji pa ni nobene besede o potrditvi gorskih bukev.
Toda gotovo je, da so predložili stanovi po prejemu zahtevanih izjav vipavskih in pazinskih gospodov, ne da bi se bili prej — kakor se je sklenilo na seji 15. marca 1582 — še enkrat posvetovati, znova pregledane obravnane gorske bukve. Kakor kaže Laybasserjev prepis teh, so stanovi najbrž že takrat ustavili kot člen 50 določilo o premembi mark in šilingov, in sicer ne, kakor je bilo sklenjeno na zborovanju dne 15. marca 1582, v goldinarje in krajcarje, marveč v zlatnike (dukate). Predložitveno poročilo nam sicer v stanovskih spisih ni ohranjeno. Pač pa dokazuje tako zvani prvi odgovor deželnih stanov z dne 25. jan. 1583 na nadvojvodove propozicije deželnemu zboru za leto 1583 popolnoma, da so bile gorske bukve res zopet predložene. V tem odgovoru prosijo namreč stanovi, naj se nadvojvoda odloči glede imenovanja Pelzhoferja in Pleškoviča za kletarskega mojstra, pa tudi, »da potrdi nedavno poslane gorske bukve,« nakar bo mogoče tudi stanovom primerno ukreniti.71
Ohranjena nam je tudi replika dež. stanov z dne 29. jan. 1583 na sporočilo deželnoknežjih komisarjev, ki so bili za to leto: novi ljubljanski škof Janez Tavčar, deželni oskrbnik Krištof baron Auersperg ter vicedom Nikolaj Bonomo. Stanovi se jim zahvaljujejo, da se komisarji izrekajo pripravljene, da se hočejo pri nadvojvodi zavzeti za postavitev kletarskega mojstra, za potrditev gorskih bukev in glede prevažanja vina iz Trsta.72
26.	To pot prizadevanja deželnih stanov niso ostala brez uspeha. Ohranjen je namreč v stanovskih spisih generale nadvojvode Karla z dne 9. marca 1583, naslovljen na kranjske stanove: Ker velja pri graškem kletarskem sodišču, ki ima štiri prisednike in je osnovano na gorskih bukvah, tak postopek, da se obravnavajo kletarske pravde pred kletarskim sodiščem ter se proti njegovim odločbam priziva na deželnega glavarja
69 Stanovski spisi.
70 Stanovski spisi.
71 Fasc. 1/153 stanovskih spisov v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani, Landtagsakten v. J. 1581 bis incl. 1587; 1583, št. 3 ». . . dann die vorlengst vberschickte Bergrechtsordnung gene-degist zu confirmieren und herein zuzuerordnen auf daB auch dits Orts die Notturfft ainisten wiirkhlich miige fiirkehrt werden.« — Po beležki v Perizhofferjevera »repertoriju« (gl. op. 18, značka »Perkrechtsordnung«) bi se bilo to zgodilo z datumom 15. marca 1582.
72 Prav tam: ».. , dass nun die Herren lf. Commissarien wegen des Khellermeisters Bestellung, der Bergkhrechtsordnung Confirmierung und deren von Triest Weinherfuhrung halben die Notturfft bei S[einer] f[iirstlichen] D[urchlaucht] gehorsamist anzubringen sich will-fahrig erbieten«.
in vicedoma, daje to stanovom na znanje, da se tudi pri kranjskem uradu kletarskega mojstra tako uredi in vrši. Stanovi bodo torej vedeli to na ta način urediti in pripraviti.73
27.	Že iz te odredbe moremo zanesljivo sklepati, da je bil kranjski kletarski urad medtem že ustanovljen in to najbrž kar z imenovanjem Erharda Pelzhoferja za kletarskega mojstra. Kakor bomo kasneje videli, zgoditi se je moralo to precej neoblično z objavo deželnim stanovom ali celo le komisarjem. Toda imenovanje Pelzhoferja se ni izvršilo že 25. jan. 1583, kakor to Vrhovec tako mimogrede (v oklepaju) sporoča brez označbe vira.74 Kajti, prav ta dan se šele kranjski stanovi — kakor smo pravkar gori navedli — prosili nadvojovodo za njegovo imenovanje. Pač pa povzemamo iz poznejše prošnje Pelzhoferjeve za nakazilo dovoljene plače po 200 gld. letno, da se je to zgodilo prav marca 1583.74a
Gotovo se je že ob tem imenovanju odločilo, opustiti namero, da se izdado za Kranjsko gorske bukve. Kajti sicer bi se oslanjala postavitev kletarskega sodišča na nove gorske bukve (čl. 5, 6, 26), ki so jih predlagali stanovi v potrditev, in bi ne bilo treba, da se sklicuje odredba z dne 9. marca 1583 na štajerske gorske bukve in na njej slonečo uredbo in pristojnost kletarskega sodišča. Zgodilo se je to nedvomno, kakor potrjujejo to domnevo poznejši dogodki, ker bi se gorske bukve z ozirom na različne istrske in morda tudi vipavske razmere ne mogle uporabljati v vsej deželi. Pozabiti ne smemo namreč, da je bil na čelu kranjskih deželnoknežjih komisarjev, ki so posredovali 1. 1583 med nadvojvodo oz. njegovo vlado in kranjskimi stanovi, Krištof Turjaški, ki je 15. marca 1582 opozarjal, da se je treba ozirati tudi na vipavske in istrske razmere. Končno moramo uvaževati, da je ugovarjal zoper uvedbo gorskih bukev prav posestnik pazinske gosposke, ki je bila deželnoknežja last in v finančnem oziru podrejena upravi komore v Gradcu.
28. Šele dne 17. jan. 1584, torej po preteku skoraj leta dni, pošilja deželni upravitelj Volk grof Thurn nadvojvodi poročilo, ki naj bi pospešilo končno ureditev kletarskega sodišča. Poroča mu, da sili Pelzhofer močno na to, naj se razglasi v deželi z javno naredbo (»offenes Generale«), da je prevzel mesto kletarskega mojstra. Dalje nočejo oni, s katerimi se stanovi pogajajo za posel prisednikov, prevzeti tega drugače, nego da se jim dovoli plača, ki jo imajo prisedniki kletarskega sodišča na Štajerskem. Ker se pa razglasi, kakršnega zahteva Pelzhofer, prej niso izdajali z generalnim mandatom, dež. upravitelju tudi ni jasno, kdaj naj se začne izplačevati plača kletarskemu mojstru, kakšna naj bo plača prisednikov in kje naj jo vzame, mora prositi nadvojvodo za odločbo; kar bo ta odločil in odredil, po tem se bo točno ravnal.75
29. Preden je še prispel na ta dopis odgovor iz Gradca, je poročal Erhard Pelzhofer 17. febr. 1584 nadvojvodi, da so bili na njegovo povelje — misli najbrž na zgoraj navedeno odredbo z dne 9. marca 1583 — da se postavijo kakor na Štajerskem štiri prisedniki, izbrani po prejšnjem dogovoru z njimi, z letno plačo 25 gld. za te: višji pre-
73 Stanovski spisi: »Carl von Gottes Gnaden Erzherzog zu Oesterreich« itd. ... »Edlen und lieben getrewen, —• nachdem bey dem alhirigen Khellergericht so mit vier Beysizern versehen vnd auf das Perkhrecht Puechl gegriindet ist, ain solcher modus procedendi gehalten, dass namblich, die Kheller-Rechten vnder des Khellermaisters Gerichtsstab gesessen vnd von den erkhandtnussen daselbs fiir vnnsern Landtshaubtman vnd Vizdomb alhie appeliert wirdet, So haben wir auch solches hiemit zum Wissen gnedigist anfuegen wollen, damit dise Ordnung bey dem dinigen crainerischen KhellermaisterAmbt, auch miige angericht vnd fiirgenumen: wie Ir es dann also anzuordnen vnd zu bestellen wissen werdet, an dem beschicht vnser gnediger willen vnd maynung. Geben in vnnser Stat Graz den Neundten Marty Ao. drey vnd achtzig. Carolus m. p.«
74 I. Vrhovec, o. c., IMK VII, (1897), 41: «Od predlaganih dveh kandidatov za kletarsko mesto je nadvojvoda Karol imenoval sicer (25. jan. 1583) Erharta Pelzhofera ...«
74a Arhiv dež. vlade v Gradcu, spisi notr.-avstr. komore, 11. nov. 1583—XII—11.: »...auf daB E. Erz. Dhlt mich im vorhinigen Martio iiber einer ehr. Landschaft in Crain vorgethanes gehorsambstes andeutten zu derselben Kellermeister dasselbs dergestalt bestellen lieBen...« (V tej prošnji pravi Pelzhofer, da si je že ne brez težav uredil stanovanje v Ljubljani, pa ne more 100 gld, ki mu jih je zagotovil dež. knez, dobiti ne pri vicedomu, ne pri nakladnem uradu [Aufschlagamt]).
76	Stanovski spisi.
jemnik deželnoknežje naklade v Ljubljani Jožef Stokzand, Hans Warl, vicedomski uradnik (Gegenschreiber) Krištof Seyerl in upravnik (Burggraf) na ljubljanskem gradu Gregor Zurle. Ker pa, pravi Pelzhofer, reveži, ki so bili že od davnih časov sem zelo pritiskani, komaj čakajo poslovanja kletarskega mojstra76 in je bilo zato vloženih že veliko tožba ter že tudi odrejenih nekaj narokov, prosi nadvojvodo, naj navedene štiri može potrdi za prisednike in ukrene potrebno glede njihove plače.77
30. Dne 2. marca 1584 odgovarja nadvojvodova pisarna deželnemu upravitelju Volku grofu Thurnu in vicedomu Bonomu na upraviteljevo vlogo z dne 17. jan. 1584. Najprvo naznanja, da pošilja zaprošeni generalni mandat z datumom 2. marca 1584 za Erharda Pelzhoferja v šestih izvodih, da jih deželni upravitelj razglasi. V tem razglaša nadvojvoda, da postavlja enako kakor na Štajerskem tudi za Kranjsko kletarsko sodišče in Erharda Pelzhoferja za kletarskega mojstra.78 Hkrati se sporoča v istem odgovoru vicedomu, da ostane pri naredbi, ki mu je bila svojčas sporočena glede plače kletarskega mojstra.783-
Kar se pa tiče plače prisednikov, pravi odgovor, očitno preden je še prispelo Pelzhoferjevo poročilo z dne 17. febr. 1584 nadvojvodovi pisarni, da upravitelj ne naznanja, kdo so oni in koliko jih je, s katerimi so se stanovi pogajali. Zato zapoveduje deželnemu upravitelju, naj sporoče stanovi imena predlaganih prisednikov, da jih more nadvojvoda imenovati. Da bi pa prevzemal še plačo za te, bi mu bilo že zato težavno, ker kletarskega mojstra ni dovolil zaradi sebe, marveč na pobudo in zahtevo stanov. Zategadelj je primerno, da prispevajo za plačo stanovi; to jim ne bo težko, ker ne nastanejo s tem veliki stroški; na Štajerskem plača zanje ne znaša več nego 25 gld. letno vsakemu. O tem pričakuje nadvojvoda pismenega odgovora. Temu dopisu je pridejan še pripis z dne 21. marca 1584: »S tem se pošilja dež. upravitelju in vicedomu še Pelzhoferjeva vloga z dne 17. februarja z nalogom, da pošljeta v roke vlade in komore svoje mnenje.«79
31. Ko Vrhovec prav na kratko in malo točno sporoča vsebino poročil deželnega upravitelja z dne 17, jan., Pelzhoferjevega z dne 17. febr. in odgovora nadvojvodove pisarne z dne 2. marca 1584, pravi brez nadaljnjega kar določno: »Seveda so se morali plemiči vdati tudi sedaj in tako je — post tot discrimina rerum — stopil vinogradski zakon v veljavo šele spomladi 1. 1584.«80
Vendar je bil potek dogodkov popolnoma drugačen in Vrhovčevi trditvi prav nasproten. Nekoliko stanovskih članov (dež. oskrbnik, dež. komtur, Martin Gali, vice-
76 Stanovski spisi: ».. . weil aber die armen leute so von lanngst hero hochlich bedrangt worden, dieser Anordnung des Khellermaister Ambt mit Verlanngen Khaumb erwarth«.
77 Stanovski spisi.
78 Stanovski spisi: »Ich Carl von Gottes genaden itd. . . . Entbietten allen vnnsern Landt-leuthen, Vnnderthonen vnd getrewen sunderlich aber denen, So in Vnnserm Fiirstenthumb Crain gesessen seyn Vnnser genad vnd alles guetts vnd geben Euch beynebens genedigelichen zuuernemben, daC Wir Vnns auf ainer Ersamen Vnnserer Landtschafft jeztberierten Fursten-thumbs Crain, vor diesem Beschehens bittliches ersuechen, dahin genedigist entschlossen, aldort sowoll, alB in diesen Vnnserm Fiirstenthumb Steyr ain Khellergericht nider zusezen, wie Wir dann darauf Vnnsern getrewen Lieben Erharden Pelzhofer zu vnnsern Khellermaister mit genaden an vnd aufgenomben, dessen wir Euch alle obgemelt zu ainen gehorsamben Wissen vnd khunfftiger Nachrichtung mit diesen genedigen Beuelch hiemit erinndern wollen, damit Ir ine fiir Vnnsern Khellermaister erkhennet vnd haltet. An den volbringt Ir Vnnsern genedigen Willen vnd gefallige mainung. Geben in Vnnser Stadt Graz den andern Tag Martiy Anno in viervndachzigisten.« — »Dem Edlen vnd vnnsern lieben getrevven N., dem Verwalter der Landtshaubtmanschaft vnsers Fiirstenthumbs Crain vnnd dem Vitzedomb dasselbs vnnsern Rathen.«
78a Spis dvorne komore v graškem vladnem arhivu 13. jan. 1584—I—43. — Nadvojvoda je odredil 15. dec. 1583. vicedomu Bonomu, da plača Pelzhoferju polovico na 200 gld. določene plače, čim bo odvezan od svoje dolžnosti deželnega svetnika in bo res nastopil mesto kletarskega mojstra. Ko so stanovi odklonili plačilo druge polovice plače, ker še ni nastopil službe in se vrše šele pogajanja zaradi postavitve prisednikov, prosi vicedom za navodila. To se glasi (22. jan. 1584), da se naj izplača Pelzhoferju njegova plača, čim bo odvezan uradne dolžnosti dež. svetnika.
70	Stanovski spisi.
80	I. Vrhovec, IMK, (1897), o. c., 69.
dom, Jošt Mordax, Erazem Barsch, D. Križan (Crischann), se je sestalo v vicedomski hiši 26. aprila 1584 in razpravljalo po zgoraj navedenem povelju nadvojvode z dne 2. marca o tem, ali naj prevzamejo stanovi plačilo prisednikov kletarskega mojstra. V zapisniku je zabeležen le obširno predmet razprave in sklep.81 Ta se glasi v prevodu: Zaradi raznih pomislekov, posebno pa zato, ker se sedaj zahteva, na kar se prej ni mislilo, da naj nosijo stroške za prisednike le deželni stanovi, česar stanovski odborniki sami ne morejo dovoliti, se naj zadeva odloži, dokler se ne sestane in ne sklepa odbor več gospodov in deželanov. Če se smatra tukaj, da je postavitev kletarskega mojstra sedaj nepotrebna, ker so se spremenile razmere, zlasti ker se gospodje na Vipavskem, v Istri in na Krasu, kjer se pridela največ vina, s tem ne skladajo, da bi se postavil kletarski mojster in vinogradski red (»Kellermeister-Ersetzung und Ordnung«) ter se tak red ne splača samo za Dolenjsko, naj se to, prejšnjemu nasprotujoče mnenje deželnemu knezu primerno obrazloži. Za sedaj pa naj se pošlje le primerna, po deželnem upravitelju in vicedomu podpisana izjava; tudi naj se poslane naredbe zaenkrat ne razglase.
Natančno v smislu tega sklepa sta poslala deželni upravitelj Volk grof Turn, gospod na Križu pri Kamniku in vicedom Nikolaj Bonomo, graščak na bližnjem Volčjem potoku, še z istim dnem (26. aprila) datirano poročilo notranje-avstrijski vladi, Razen tega, kar vemo že iz sklepa, izvemo iz poročila le še, da so bili zgoraj navedeni stanovski člani, ki so razpravljali o predmetu, stanovski odborniki in nekaj slučajno navzočih deželanov.82 Vrhovcu je bilo to poročilo, nahajajoče se pri drugih stanovskih spisih o tej zadevi, na razpolago. Zato je tembolj čudno, da je mogel kar tako brez prave podlage trditi prav nasprotno.
O posvetovanju velikega odbora z večjim številom deželanov, ki ga predvideva sklep z dne 26. aprila 1584, v zapisnikih deželnega zbora in stanovskega odbora, ni nobenega sledu, niti v tem letu 1584, niti v kasnejših, zlasti pa tudi ne 1. 1595, čeprav nosi to letnico Laybasserjev prepis. Pri arhivalijah se še danes nahaja pet za razglasitev določenih izvodov Pelzhoferjevega dekreta.
Arhivalno gradivo izpreminja torej v zgodovinsko resnico domnevo, ki jo je, kakor je že v začetku razprave navedeno, izrekel M. Dolenc na podlagi posrednih virov, da obravnane gorske bukve niso nikdar postale zakon. Pojasnjuje pa tudi, zakaj se to ni zgodilo.
32.	Na Kranjskem pa niso gorske bukve tudi sicer bile nikdar uzakonjene. To izhaja že iz Dolenčevih razprav. Navedem naj pa za to še dva druga zanimiva dokaza:
V	Raigersfeldovi zbirki v Narodnem muzeju v Ljubljani se nahaja nedovršena, nepodpisana in nedatirana spomenica: »Von der Landtshandvest in Krain«,83 najbrž iz konca 17. ali zač. 18. stoletja, katera določila bi bila sprejeti v prihodnji deželni ročin. Sestavljavec navaja uvodoma določilo kranjskega ročina, po katerem se imajo gospodje, ministeriali in plemiči na Kranjskem ravnati v vsem, kar ni v ročinu predpisano, po pravu, ki ga imajo deželani na Štajerskem. Toda, pravi, v kranjskem ročinu je le kaj malo določil. Zato bi bilo treba kranjsko zakonodajo izpopolniti. Našteva potem nekaj zakonov, ki bi jih bilo sprejeti. V tej zvezi zahteva tudi (list 3., odst. 3.): »Das in Unterkrain obseruirende Pergrecht Puichel oder Ordnung wahre in die teitsche Sprach zubringen und in Druckh aussgehen zu lassen.«
Dvoje je v tej zahtevi zanimivo. Iz nje sledi prvič, da je veljala slovenska priredba gorskih bukev kot avtentično besedilo.84 Zato se mi zdi, da bi bilo pravilneje govoriti
81 Landtagsprotocol, št. 3, list 101 in 101/v.
82 Stanovski spisi.
83 Fasc. XVII Raigersfeldovih spisov Dolskega arhiva v Nar. muzeju v Ljubljani, ovoj »Krainerische Rechtspflege, Schrannengericht etc.« (Spis je zvezčič velike 8"; 3 listi so popisani, na 4. listu le 3 vrste, ostala dva lista sta prazna.)
84 Prim. tudi M. Dolenc: Ali se je slovensko ljudstvo zavedalo, kaj je bila pravna podlaga za njegovo avtonomno sodstvo? CZN, XXXI., 1936, 85, kjer poroča, da je razpustitveni komisar za stiski samostan naročil Blažu Kumerdeju, da prevede v stiškem okolišu veljavno slovensko priredbo štajerskih gorskih bukev v nemščino, in istega, Praznični dnevi slov. ljudskega sodstva,
o slovenskih priredbah, kakor pa vedno o slovenskih prevodih gorskih bukev, zlasti ker so ti tudi nekaj določil spustili in po svoje prikrojili. Drugič pa ta stavek dokazuje, da se je smatral kot pravni razlog za veljavo gorskih bukev običaj, observanca, in ne določilo kranjskega ročina, ki je bilo gori omenjeno. Na to določilo se tudi v vseh razpravah deželnih stanov niso nikjer sklicevali. Ko bi se veljavnost gorskih bukev izvajala iz tega določila, bi tudi ne bilo treba prizadevanj, da se uzakonijo, in bi morale veljati ne le za Dolenjsko, marveč tudi za vipavsko in istrsko vinogradništvo.
Daljnji dokaz je tudi uvod Franca Antona Breckerfelda k načrtu gorskih bukev za Kranjsko z dne 3. maja 1781, ki ga je naročila Kmetijska družba za Kranjsko. Tukaj pravi Breckerfeld, da so veljali doslej na Dolenjskem v vinogorskih zadevah za vodilo in pravilo gorski členi, četudi ne enakoobrazni, pa vendar večjidel povzeti po vsebini slovenskega prevoda nemškega izvirnika za Štajersko po cesarju Ferdinandu 1. 1543 izdanih gorskih bukev.85
33.	Po neuspehu, ki ga je 1. 1584 doživela tudi uvedba kletarskega mojstra, moramo na tem mestu razčistiti še vprašanje, je-li na Kranjskem kletarski mojster sploh kdaj posloval in s tem v zvezi vprašanje, kam so šle tukaj pritožbe proti odločbam vinogorskih sodišč.
M. Dolencu dela prizivna instanca proti sodbam vinogorskih sodišč v vseh njegovih razpravah očitno težave. Skoro v vseh razlikuje pot apelacije 1. po gorskih bukvah in 2. v praksi. V razpravi »Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v 1. 1721—1772« (ZZR I., 94), pravi, da so pritožbe zoper razsodbe vinogorskih zborov šle po gorskih členih na deželni kletarski urad v Ljubljani. Pripominja pa, da je dobil ta od novomeških sodnikov le malo posla. Za dobo 50 let je našel v zapisnikih komaj 10 primerov pritožb, toda ne izrečno na kletarskega mojstra. Za prakso navaja le primer, da se je spremenila v gorskem zboru izrečena sodba po pritožbi na prihodnjem vinogorskem zboru. Podobno se v razpravi: »Pravosodstvo cistercijenške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju« (ZZR, III., 113) sklicuje glede pritožbene instance na čl. 5 in 6 gorskih bukev; za prakso pa navaja le primere, v katerih je bila pritožbena instanca zemljiški gospod, kvaterna pravda in nepristransko sodišče. Prav malo sporoča o pritožbenih primerih v razpravi: »Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine« (ZZR, V., 243). Ugotavljajoč, da je opaziti v splošnem v klevevških zapisnikih veliko manj pritožb nego v drugih in jih v boštanjski sploh ni več, pravi pisatelj, »da se zdi, da je avtonomni značaj ljudskega sodišča tem bolj prevladoval, čim bolj je ginevala moč deželnih stanov, iz katerih je izhajal kletarski urad« Iz prakse pa navaja le en primer priziva na nepristransko sodišče. V razpravi »Ljudsko pravo pod žužemperško in soteško gorsko gosposko« (ČZN, XV., 1930, 86) ugotavlja, da v zapisnikih teh gosposk o kletarskem mojstru ni govora; v maloštevilnih primerih pritožb njihova pot in uspeh nista razvidna. Pač pa Dolenc tukaj pripominja, da bi iz neke instrukcije graščinskemu upravitelju iz 1. 1785 sledilo, da v tem času ni bilo več kletarskega mojstra, ampak da je njegove funkcije izvrševal deželni glavar. V razpravah: »Die niedere Volksgerichtbarkeit unter den Slovenen von Ende des 16. bis Anfang des 19. Jhdts« (Jahrb. f. Kultur und Gesch. der Slaven, N F. Bd. V, Heft III, 1929, 353 in 356) ter »Slovenska ljudska sodišča«, (Rad Jugoslav. Akad., knjiga 239 [1930], 51, 52), loči M, Dolenc zopet, celo v posebnih poglavjih, določila gorskih bukev o višjih instancah in pa praktično izvedbo teh predpisov. V zadnjem pogledu pravi, da je postopanje v drugi instanci hodilo »čudna pota, daleč preko predpisov gorskih bukev. Pritožba je šla nele na kletarskega mojstra, ampak pogosto na nepristransko sodišče,
Vodnikova pratika 1937, 36, 37. — Gl. tudi H. G. Hoff, Gemalde vom Herzogthume Krain (1808), II, 16—31, kjer priobčuje Hoff nemško besedilo gorskih bukev, ki ga je prevedel iz slovenske priredbe (M. Dolenc, CZN, XXXI., 1936, 85 sl.).
85	Stanovski spisi (fasc. Landwirtschaft, stari fasc. 9 c); An den Bergartikeln, die bis jetzt in Niederkrain, wo nicht uberall einformig, doch groCtentheils nach dem Inhalt der hier anschliiBigen Abschrift einer krainerischen Ubersetzung aus dem deutschen Original des unter Kaiser Ferdinand 1543 fiirs Herzogthum Steyer erlaBenen Bergbiichels zur Richtschnur und Regel gedient haben. . . .«
Glasnik
da celo od vinogorskega zbora na kvaterni sod.« V prvoimenovani nemški razpravi še pristavlja, da so v 18. stol. šle pritožbe le na deželnega glavarja, ker je bil kletarski mojster takrat najbrž odpravljen. To se je zgodilo, ker menda kletarski mojster ni bil dovolj zaposlen ali pa je bilo njegovo sodišče predrago; zato so njegovo oblast kar prenesli na deželnega glavarja, ki je bil določen kot tretja stopnja.
V vseh razpravah navaja Dolenc samo edini praktični in še ta posredni primer pritožbe na kletarskega mojstra; na tega se kasneje v drugi razpravi v dokaz, da je kletarski mojster vsaj 1. 1606 še posloval, izrečno sklicuje.80 Po tej Dolenčevi navedbi je na gorskem zboru dne 30. marca 1606 na Jablanicah tožil kostanjeviški opat vse prisednike in sogornike zaradi stroškov, ki so mu nastali zato, ker se je Matija Popovič pritožil zoper rešitev nekega spora na kletarskega mojstra v Ljubljani, kjer je tudi zmagal.87 Toda še v tem primeru se je pripetila M. Dolencu, kakor kaže vpogled v izvirni zapisnik, očitna pomota. Kajti na citiranem mestu, ki se glede datuma, imen strank in predmeta ujema z gornjimi navedbami, ni niti z najmanjšo besedo govora o kletarskem mojstru; glasi se marveč tukaj izrečno, da je opat pravdo, zaradi katere išče odškodnine pri prisednikih in sogornikih, zgubil pri deželnem oblastvu (»bei der Landsobrigkhei t«)88, to je pri deželnem glavarstvu.
V »Pravni zgodovini« trdi Dolenc le na podlagi določil gorskih bukev brez omejitve, da je posloval na Kranjskem in Štajerskem kot druga instanca kletarski mojster deželnega vladarja.89 Na drugem mestu PZ°° še navaja, da so pritožbe zoper sodbe nepristranskega sodišča šle včasih na kletarskega mojstra, včasih pa na vinogorski zbor.
Dolenc tudi ugotavlja,91 da imajo le Recljev, Laybasserjev, soteški in prevod Študijske knjižnice določbe o drugi in tretji instanci izvirnika g. b. Drugi prevodi se o pritožbenem potu na deželnega kletarja sploh ne izražajo. I v muzejskem prevodu je izpuščen kletarski mojster kot druga instanca in gre pritožba takoj na deželnega glavarja.
Že iz teh Dolenčevih navedb, ki se vse bistveno skladajo, smemo dvomiti, da bi bila v slovenskih priredbah gorskih bukev iz štajerskega izvirnika prevzeta ustanova kletarskega mojstra in njegova instanca na Kranjskem v praksi sploh kdaj uvedena. Sedaj pa moramo na podlagi ostalega arhivalnega gradiva zanesljivo ugotoviti, da kletarski mojster na Kranjskem ni nikdar posloval; druga instanca zoper sodbe vinogorskih sodišč je bila tukaj od pamtiveka deželni glavar in pa one ustanove, ki so običajnim potom po dogovoru strank kot take poslovale.
Iz zgoraj razgrnjenega poteka razprav o napravi gorskih bukev za Kranjsko in o uvedbi kletarskega mojstra sledi namreč jasno, da ves čas pred letom 1584 na Kranjskem ni bilo še kletarskega mojstra. Tik, preden naj bi bil začel, že dovoljen in imenovan, poslovati, se je razglasitev njegovega imenovanja na nedoločen čas ustavila. Pozneje pa ne najdemo nikjer, ne v pisanih, ne v tiskanih virih prav nobenih podatkov, ki bi kakorkoli kazali na to, da bi se bilo vprašanje postavitve kletarskega mojstra obnovilo, kaj šele uredilo. Za 17. stoletje imamo zopet listinski dokaz, da kletarskega
8« M. Dolenc, CZN, XXV., (1930), 86, op. 99.
87 M. Dolenc, ZZR, III, 28.
88 Celo navedeno mesto se glasi dobesedno: »Herr Abbte Clager. — Khomen wider alle Peysizer und Pergkholden fiir wie ihr Gn. wegen des Mathia Popouitsch wider ihr falsch gescheptes recht anstatt ihrer bei der Landtsobrigkeit verlustigt worden. Begern ihr Gn. fiir alle ihnen aufgeloffen vnncosten von ihnen bezalt zu werden. — Vrti. — Hierauf erkhendt worden, daB weder die beisizer noch Pergholden mit den wenigisten in ihr Gn. auf gelofen vncosten, somit dem Popouitsch das recht verloren, sich vili oder wenig einlassen wollen, noch denselben vncosten abzulegen gesinet sein«. (Sodni zapisniki kostanjeviške gosposke, zv. 1., v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. [Pisava je zelo jasna in nedvoumna.]) — Tudi v zapisniku z dne 10. sept. 1606 (gl. M. Dolenc, 1. c.) ni govora o dež. kletarskem mojstru, marveč le o »Landtsobrigkheit«.
89 M. Dolenc, PZ, 272, 280 (tukaj pomotoma: »kletarski mojster dež. glavarja«, mesto »vladarja«).
00 Prav tam, 296.
91	M. Dolenc, Slov. ljudska sodišča, o. c., 52.
mojstra ni bilo. L. 1670 se je namreč pritožil kranjski vicedom Leopold grof Ursini-Blagay na notranjeavstrijsko vlado, češ, da je poseglo deželno glavarstvo v njegovo (prizivno) sodno oblast, ki jo ima v mestih, s tem, da je uvedlo izvršbo na vinograd, gozd in gorsko pravico, nahajajočo se v območju novomeškega mestnega sodišča. Cesar Leopold je 19. aprila 1670 odločil, da se vicedomova pritožba zavrne; v vino-gradskih zadevah ostani še nadalje po starem običaju pristojno deželno glavarstvo.92
Dalje sem opozoril že na drugem mestu,03 da Danijel Erberg, eden najboljših poznavalcev sodnega ustroja in postopka na Kranjskem na prelomu 17. in 18. stol. v svojih »Observationes practicae« okoli 1700 navaja, da so vlagali sogorniki pritožbe na deželno glavarstvo, ker na Kranjskem ni bilo kletarskega sodišča.
Tako imamo za dejstvo, da kletarski mojster na Kranjskem ni nikoli posloval, sklenjen dokaz za ves čas pred koncem 16., pa preko 17. do 18. stoletja. Za to stoletje pa Dolenc sam domneva, da je bil najbrž odpravljen, torej priznava, da ga takrat ni bilo. Jasno je sedaj tudi, zakaj nekateri prevodi gorskih bukev prizivne instance kletarskega mojstra ne omenjajo, zakaj imamo zabeleženih v zapisnikih vinogorskih zborov sploh razmeroma tako malo pritožb in zakaj o kletarskem mojstru na Kranjskem tako spisi kakor starejša literatura popolnoma molče. Šele Vrhovec je zapeljal naše zgodovinarje s svojimi netočnimi navedbami.
V	pogledu kletarskega mojstra na Kranjskem in glede prizivne instance zoper sodbe vinogorskih sodišč bo treba po teh ugotovitvah dosedanji zmotni nauk popraviti.
Zusammenfassung
Die Geschichte der »Beratschlagten Bergrechtsordnung« und der Aufstellung des K e 11 e r m e i s t e r a m t e s in Krain
Die Frage, ob fiir Krain eine besondere Bergrechtsordnung (BO) erlassen wurde, wird bereits seit 40 Jahren in der slovenischen rechtsgeschichtlichen Literatur be-handelt. I. Vrhovec (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, VIL, 1897) hat diese bejaht und behauptet, die der steirischen BO vom J. 1543 konforme BO fiir Krain sei im J. 1584 von Erzherzog Karl II. bestatigt worden. Josef Gruden (»Zgodovina slovenskega naroda« u. »Slovenski župani v preteklosti«) glaubte im AnschluB an Vrhovec sogar deren Text in der Abschrift der sg. »Beratschlagten Bergrechtsordnung« (BerBO) im Kapitelarchive in Ljubljana gefunden zu haben. Method Dolenc bestreitet in seinen zahlreichen grundlegenden Abhandlungen iiber das Weinbergrecht in Unterkrain, ge-stiitzt auf die aus den Gerichtsprotokollen gewonnene Erkenntnis der der Weinberg-gerichtspraxis zugrunde gelegenen Rechtsquellen, dafi die BerBO je vom Landes-fiirsten konfirmiert worden ware; er gibt zwar die Moglichkeit der Beratung des Ent-wurfes einer BO fiir Krain durch die Stande zu, bezweifelt aber angesichts der Ergebnislosigkeit seiner archivalischen Forschungen, daB der ev. Entwurf iiberhaupt je zur Bestatigung vorgelegt worden ware.
Vorliegende Abhandlung soli die Frage einer endlichen Losung zufiihren; sie stellt auf Grund eines ziemlich reichen archivalischen Materials: der bereits vom Historiker Vrhovec beniitzten, seither aber in VerstoB geratenen und nun wieder aufgefundenen standischen Akten, der Landtagsprotokolle und der Landtagsakten fest:
Der Entwurf einer eigenen BO fiir Krain wurde zuerst im standischen AusschuB am 5. April 1568 beraten. Der unmmittelbare AnlaB hiezu ist aus den Akten nicht ersichtlich. Dem Entwurfe der krainischen BO wurde grundsatzlich die steierische
92 Vicedomski spisi v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani, fasc. 1/101, Nr. V., Iurisdictiona-lien des Vicedomsamtes: »... in Weingarten und Pergrechtssachen kraft der alten Observanz die Iurisdiktion unserer Landthauptmannschaftlichen Stoli daselbst zustandig sein soli.«
93 J. Polec, Razpored sodnih instanc, ZZR, VI (1927—1928), op. 45.
vom J. 1543 zugrunde gelegt. Geandert wurde der Art. 1 der steierischen BO be-ziiglich des Zeitpunktes des Zusammentrittes des Bergtaidings; die Art, 16 und 18 wurden weggelassen und zum Art. 15 der Beisatz beschlossen >■>... vnd weill in disem landt an etlichen orthen gebreuchig, das der Perkholdt seinem Perkhherrn des Perkhrechts anhaimbs, so weit er in einen Tag bey Sonnenschein fahren mag zu fiihren schuldig ist an den mehreren orthen aber ist es nicht gebreuchig, demnach werde es nochmallen also, wie es von alter herkhomen vnd an iedem orth gebreuchig gewest, gelassen, vnd soli dariiber niemand gedrungen, oder beschwort zu werden.«
Vom Landesliirsten wurde (1569) die Bestatigung des Entwurfes in Aussicht gestellt, falls iiber den Unterhalt des im Entwurfe der BO vorgesehenen, in Krain bisher nicht bestellten Kellermeisters mit den Standen eine Einigung erzielt werde. Na h ergebnislosen Betreibungen im krainischen Landtage im J. 1570 und im Brucker Aus-schuBlandtage wurde die Frage der Bestatigung des Entwurfes erst im J. 1577 wieder aufgeworfen. Auf Drangen der krainischen Kommissarien bewilligte der Erzherzog zum Unterhalt des Kellermeisters 50 Gulden, wahrend einen gleichen jahrlichen Betrag die Stande beisteuern sollten. Da sich diese daran stieBen, lebte die Frage erst 1581 wieder auf, als die Stande die Bestellung eines Kellermeisters und dessen Besoldung durch den Landesfiirsten nicht in Verbindung mit der BO, sondern zur Eintreibung der proponierten Weinsteuer verlangten, Dieses Ansinnen wiederholten die Stande im Jahre 1582. In der gleichen Tagung, nur tagsdarauf, wurde auch die Forderung nach Bestatigung des Entwurfes der BO wieder aufgenommen. Aus der Mitte der Stande selbst, von Christoph Freiherrn von Auersperg, erfolgte die Anregung, mehr auf die Verhaltnisse der Weingartenbesitzer im Wippacher Boden und im krainerischen Istrien Bedacht zu nehmen und den Entwurf erst nach Einver-nahme der dortigen Landleute dem Landesfiirsten neuerlich vorzulegen. Dem gleich-zeitig gestellten Antrage desselben Freiherrn von Auersperg »daB die Fiirhaltung der BO den Unterthanen in windischer Sprach beschehe und deswegen auch etwas in specie angeregt werde«, verdanken wir wahrscheinlich die erste auf uns iiber-kommene Obersetzung der steierischen BO durch Pfarrer A. Rezel in die slovenische Sprache (1582).
Wahrend sich die Wippacher und iiberhaupt die innerkrainischen Herren und Landleute an der Frage desinteressiert erklarten, sprachen sich die istrianischen Herren, namentlich die Inhaber der Staatsherrschaft Pisino unter Hinweis auf die Verschiedenheit der istrianischen und unterkrainischen wirtschaftlichen und recht-lichen Verhaltnisse gegen die Einfuhrung einer fiir das ganze Land giiltigen BO aus. Trotzdem legten die Stande Ende 1582 die BO zur landesfiirstlichen Bestatigung vor. Bei der mit den krainischen Kommissarien, unter welchen sich auch Christoph Freiherr von Auersperg befand, gepflogenen Verhandlungen wurde offenbar mit Riicksicht auf den Widerstand der istrianischen Kreise die BO fiir Krain fallen gelassen. Wohl aber wurde im J. 1583 vom Erzherzog die Errichtung eines Keller-gerichtes nach dem Muster der steierischen BO vom Landesfiirsten bewilligt und die Ernennung des von den Standen vorgeschlagenen Landmannes Erhard Pelzhofer zum Kellermeister vollzogen. Als jedoch im J.^ 1584 Erzherzog Karl die Besoldung der von den Standen namhaft gemachten Beisitzer des Kellergerichtes ablehnte, erklarte ein engerer standischer AusschuB im Hinblick auf die geanderten Verhaltnisse, d. i. wegen der friiher nicht vorgesehenen, aus der Besoldung der Beisitzer (25 Gulden jahrlich fiir jeden!) entstehenden Auslagen und des Widerstandes der istrianischen Landleute vorlaufig bis zur Beratung in einer groBeren Versammlung der Stande von der Kundmachung der Ernennung des Kellermeisters abzusehen. Zu einer solchen Beratung kam es jedoch nicht mehr.
Auch spater wurde fiir Krain nie eine besondere BO erlassen. Vielmehr dienten in Unterkrain in Bergrechtssachen nach wie vor, bis zum Beginn des 19. Jhdts, ge-wohnheitssechtlich, wenn auch nicht iiberall einformig, doch in der Hauptsache slovenische Bearbeitungen der steierischen BO vom J. 1543 zur Richtschnur und
Regel. Ebenso ergibt sich aus den archivalischen Quellen, im Gegensatz zu der bisher herrschenden Meinung, daB in Krain niemals ein Kellermeisteramt in Wirksamkeit trat; die Beschwerden gingen hier kraft »alter Observanz« von den Weinberggerichten an die landeshauptmannschaftliche Stelle.
Bemerkt sei noch, daB sich bei den standischen Akten im Narodni muzej in Ljubljana (Fasc. alt 9 c, neu Fasc. »Landwirtschaft«) eine wahrscheinlich aus dem 4. Jahrzehnt des 16. Jhdts stammende Abschrift einer Variante der in Steiermark vor dem J. 1543 geltenden Bergrechtartikel befindet. Am Eingang des Art. 1 steht der interessante Satz: »Das Weingartrecht das man gewondlich das perkhrecht nennt zu besitzen von Hertzogen Ottogkher vnnd Hertzogen Leupolden des Land Steyer auch der Pergkholden Beschlus vnnd im [15]29 Jar verneut.« — Gemeint diirften sein der letzte Traungauer, Herzog Ottokar und der Babenberger Herzog Leopold V. oder Leopold VI. Solite sich in der Folge diese Angabe als richtig erweisen, so ginge die Entstehung des steierischen Weinbergrechtes bereits auf das 12. Jahrhundert zuriick. (Vergl. hingegen A. Mell, Das Steirische Weinbergrecht, S. 24 ff.) Beachtlich ist auch der Hinweis auf die gesetzgeberische Mitwirkung der Bergholden. Das als Zeitpunkt der Erneuerung des Bergrechts angegebene Jahr [15]29 scheint auf den mit subsi-diarischer Geltung ausgestatteten Entwurf vom 28. Februar 1529 (A. Mell, o. c., 73) hinzuweisen.
, AXIU IRUCJlHfc iT.fc.vu
Skupina knjig iz stiske knjižnice, s tipičnimi vezavami in signaturami. Od leve proti desni stojijo številke sledečega seznama: 145, 42, 53, 61, 288, 128, 126, 76, stari stiski katalog, 227,
113, 25, 32, 81.
IZ STARE STISKE KNJIŽNICE
J. Glonar
llabent sua fata libelli.
Terentianus M a ur u s.
Stara knjižnica Stične je bila v njej tako pomembna sestavina, da mimo nje ni mogel nihče, ki se je na ta ali oni način pečal s stisko zgodovino. Po večini pa imamo v takih primerih samo slučajne notice, ki omenjajo knjižnico bolj mimogrede, ne da bi jo skušale bliže označiti ali oceniti. Res je, da je taka ocena nemogoča kar na oko, ampak, da zahteva podrobnega in intenzivnega študija ob materialu samem. A tudi oni, ki so imeli priliko, da si gradivo ogledajo, se vanj niso poglobili, kakor n. pr. ne Radics. Višek netočnosti in prave zmede pa je v najnovejšem času dosegel A. Turkovič v raznih svojih spisih, posvečenih jubileju stiške cisterce.
Prvi, ki se je res znanstveno poglobil v študij stare stiške knjižnice, je bil M. K o s,”) ki je kot takratni praktikant Državne biblioteke v Ljubljani strokovno opisal njene rokopise. Ta opis je ostal med uradnimi akti; v omenjeni knjigi so publicirani samo opisi srednjeveških rokopisov imenovane biblioteke, med njimi tudi oni
*) Kratice. — BMC: Catalogue of books printed in the XV. century, now in the British Museum. London, 1908—; — G K: Gesamtkatalog der preuBischen Bibliotheken. Berlin, 1931—; — G W: Gesamtkatalog der Wiegendrucke. Leipzig, 1925—; — Hain: Re-pertorium bibliographicum, in quo libri omnes ab arte typographica inventa usque ad annum MD typis expressi ordine alphabetico vel simpliciter enumerantur vel adcuratius recensentur. Stuttgartiae, 1826—38; — Kos: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. S sodelovanjem Fr. Steleta opisal Milko Kos. V Ljubljani. Umetnostno-zgodovinsko društvo. 1931. 248 str. (Po-natisk iz »Zbornika za umetnostno zgodovino«, 1924—1929); — Zaulianus: označba za one knjige, ki jih je stiska knjižnica 1642 dobila iz zapuščine Jurija Z a u 1 e od njegove vnučke Suzane. (Prim.: Kos, str. 36—37). — Kakor že večkrat v takih primerih, mi je tudi pri sestavi tega kataloga ljubeznivo pomagala »P r e u 0 i s c h e Staatsbibliothek« v Berlinu, ki se je na ta način pridružila stiškim gratulantom. — Članek je prvotno bil namenjen za proslavo osemstoletnice ustanovitve stiške cisterce (avgusta 1936), a takrat ni mogel iziti.
iz Stične, Ti so opisani na prvem mestu, ki ga tako po svojem številu kakor po svoji pomembnosti tudi v resnici zaslužijo. Saj so »najstarejši spomenik svojevrstne srednjeveške umetniške stroke na danes še sklenjenem slovenskem ozemlju (Kos, str. 10)«.
V	sledeči študiji se zato lahko omejimo na knjige, ki so organsko nadaljevanje srednjeveških rokopisov; marsikatera med njimi je celo natisnjena že v dobi, ko so v Stični in drugod še nadaljevali tradicije srednjeveških samostanskih rokopisnih šol. Taka študija je mogoča samo v Državni biblioteki v Ljubljani, ki hrani ne samo ostanke nekdanje stiške knjižnice, ampak tudi njen originalni katalog.
Ko je bila Stična razpuščena z ukazom cesarja Jožefa II., datiranim 6. okt. 1784, je v smislu navodil začela poslovati posebna cesarska komisija, ki je inventarizirala stiško premoženje. Pri svojem delu je v stiški knjižnici dobila tudi nje originalni katalog, pisan na posamezne pole. Te pole je dala zvezati in jih je opremila z naslovom: »Alphabetisches VerzeichniB der Kays. : Konigl. : Bibliothek zu Sittich.« Ta katalog obsega dva dela. Prvi prinaša alfabetični — ne v današnjem strogem pomenu besede
— pregled vseh avtorjev, opremljenih z navedbo sistematičnih signatur, po katerih je bila biblioteka postavljena. (Za črko »A« je uvezan na dveh listih še poseben »Ver-zeichnifi der in dem Biicher Saale zu Sittich befindlichen Hand-Schriften« z njihovimi signaturami; ti rokopisi pa so tudi sicer našteti v skupnem alfabetu.) V celoti izkazuje ta inventar 1784 del v 2663 zvezkih. — Njemu je privezan sistematični katalog, ki kaže, katera dela je knjižnica imela, in kako je bila postavljena. Imela je sledeče skupine: Biblia eiusque interpretes (sign. A I 1 — C VII 172); Sancti patres et praecipui scriptores ecclesiastici (D I 1 — F VII 162); Canonistae et concilia (FF II — H VII 290); Juristae (J I 1 — L VII 295); C.oncionatores (LL I 1 —N VII 290); Ascetae et historici (O I 1 — S VII 353); Philosophi, medici et classioi (SS II — T VI 308); Theologi (XII — VII 71; W I 1 —VI 150; V I 151 — VII 242); Miscellanei (Zli — Y VII 143). Vrstni red kataloga je bil pri vezavi zmešan, kar dokazuje, da človek, ki je pole pripravil za knjigoveza, ni vedel, kaj ima v rokah! Ker je alfabetični katalog samo mehanični ekscerpt sistematičnega, torej njegova kopija, bi moral biti uvezan za njim, ne pa pred njim!
Ta stiški inventar so v Ljubljani kopirali, ker so ga v smislu cesarskega reskripta z dne 23. sept. 1782 morali poslati na Dunaj, da si je dvorna knjižnica lahko izbrala po svoji volji poljubne knjige in rokopise, torej — rozine! Res je nekdo v prepisu podčrtaval naslove inkunabul in drugih dragocenosti, ki jih danes v Ljubljani ni. Kopist sam je svoje delo opravil precej nesmiselno: tako je n. pr. kopiral oba kataloga, alfa-betičnega in sistematičnega, čeprav bi za namene Dunaja bil že sam alfabetični popolnoma dovolj. Njegovemu delu se pozna, da ni poznal latinščine, ali vsaj ne v dovoljni meri; mogoče se je celo čudil, da je v Stični bilo toliko del pisatelja, ki se piše »Ejusdem«.
Ta stiški inventar je dobrodošel pomoček onemu, ki skuša dognati, koliko nekdanjih stiskih knjig se še danes nahaja v Ljubljani. V ta namen treba samo z njim v rokah kontrolirati, koliko stiskih knjig in katere so inventarizirane v katalogu Državne biblioteke v Ljubljani. Toda že tukaj naletimo na prvo težkočo, ki izvira iz pomanjkljivosti stiškega inventarja, ki v mnogih primerih onemogoča že samo identifikacijo naslova. Kaj naj n. pr. opravimo s stiškim naslovom »Commentarius anonimus et mancus in Epistolas divi Pauli in Fol. < in mnogimi enakimi, ob katerih niti ne izvemo, ali gre za rokopis ali za knjigo! Nam pa ne gre samo za identifikacijo naslova
— koliko knjig z enakimi naslovi je bilo v onih šestih samostanih, katerih biblioteke so prišle v licejsko pred stiško! — nam gre za identifikacijo eksemplarja! Mi hočemo reči: »Prav ta eksemplar, ki ga vidiš tukaj pred seboj, je stal nekdaj na polici stare stiške knjižnice.« Zakaj in čemu hočemo to, lahko razume samo oni, ki mu knjiga ni samo makuliran papir, ampak živ plod živega duha, ki je svoje dni oživljal pisca, tiskarja, knjigoveza in nekdanjega lastnika, ki je vse te ljudi preživel, in ki še danes — večkrat po mnogih stoletjih! — oživi sprejemljivega človeka, kakor hitro mu pride v roke in pred oči.
Sistematičen poskus, opravljen v tej smeri ob prvih dveh črkah alfabeta, je pokazal najprej sledeče: izmed 97 del, ki jih navaja stiški inventar pod črko A, jih v Ljubljani danes manjka 35, izmed 198 od črke B pa 86. Če je v ostalih črkah razmerje
enako, moramo reči, da hrani Ljubljana danes samo približno dve tretjini nekdanje stiske knjižnice. S sklepanjem iz tega dejstva pa moramo biti previdni. Pred vsem je treba pomisliti, ida je stiska knjižnica prišla v Ljubljano šele 22. januarja 1790, da je torej celih šest let bila brez pravega lastnika in gospodarja. V tej dobi je tudi Dunaj uveljavil svoje želje. In ko je prišla v Ljubljano, se je, kakor vedno ob enakih prilikah, pokazalo, da je v njej mnogo tako razbitih knjig, da jih ni vredno postavljati na police, poleg tega pa tudi mnogo takih, ki jih je knjižnica dobila že pred stiško iz drugih samostanov. In ravno v vprašanju takih »dublet« so bili knjižničarji one dobe drugačnih misli: v prvi vrsti jim je šlo za teikst, manj so se ozirali na edicijo, še manj pa na individualne znake eksemplarja samega.
Nadaljnji študij je pokazal, da so v teh dveh prvih črkah alfabeta nedvomno stiški izvodi le oni, ki so priobčeni v sledečem seznamu; A jih ima 43, B pa 73. Pomanjkanje časa in razpoložljivega prostora pa je vso raziskavo porinilo na drugo pot. Treba je bilo zapustiti inventar in stopiti naravnost v ljubljansko skladišče pred knjige, ki že s svojo znano zunanjostjo kažejo, da so iz Stične. To je značilna stiška vezava v belo usnje (včasih je prvotni, rjavi hrbet zaradi uniforme prebarvan z belo ali sivkasto oljno barvo), z zlatim naslovom na črni etiketi in s pogosto ohranjeno staro stiško signaturo, ki se lahko z ohranjenim stiškim inventarjem kontrolira. Tako tipično stiško, domačo, samostansko vez si lahko ogledamo tudi v današnji stiški knjižnici na enem onih redkih del, ki so se iz stare stiške knjižnice vrnila v novo. To je »Augustinus: Opera, Basel, Frobenius, 1556«, šest foliantov, ki jih je neki Matej Brenk dobil kot dediščino po Matiji Kunstlu, prvem župniku v Bohinjski Bistrici, ki je umrl 1. aprila 1798. Večkrat so take knjige, posebno starejše, tudi znotraj, na naslovu, na 15. listu, in pri kolofonu še posebej označene kot stiška last.
Tako smo dobili sledeči katalog nedvomno	stiških	knjig,	ki	se	danes	nahajajo	v
Ljubljani. Od črke C naprej res da ni več sistematično izdelan na podlagi starega siti-škega inventarja, vendar pa je dovolj obsežen, da kaže zanimivo sliko nekdanje stiške knjižnice. Naj nikogar ne moti, če v njem tega ali onega imena ni. »Acta sanctorum« so bila kajpada tudi v Stični (prvih 10 zv., od 1. jan. do 21. apr.), ta del ljubljanske serije pa ni iz Stične. (Gl. n. pr. tudi naši štev. 16 in 174.) Poleg tega pa ima Ljubljana danes knjige, ki so brez dvoma iz Stične, v njenem inventarju pa niso vpisane. Da niso vpisani razni prepovedani in sumljivi avtorji, n. pr. protestantski, ki jih je tudi Stična imela, kakor takrat vsaka večja knjižnica na Kranjskem (prim. št. 135, 167), je umljivo. Manj umljivo pa je, da je izmed treh del St. H o s i u s a , ki so brez dvoma iz Stične, vpisano v stiškem inventarju samo eno (naša št. 176). Toda, če si ogledamo n. pr. vpise v naši št. 176, bomo lahko sklepali, da gre v takih primerih za knjige, ki so jih dotični »beli menihi« smatrali za svojo osebno, ne pa	za	samostansko last.	Podobnih	primerov
je tudi v drugih »stiških« izvodih dovolj (gl. n.	pr.	št. 95).
1) Abbaffy, Alexander Emericus: Sanctus Ladislaus, bello magnus, pace major, religione maximus. Viennae, 1722.	(14.346)
2) Advena Petrus: Utriusque iuris regularum liber I. Venetiis, 1666.	(17.645) Vez v cel pergament; na naslovnem listu: Ex libris Simonis Kimouiz V. J. D. in še eden
nečitljiv, na drugi strani veliki tiskani ex libris Fr. C. Schwiz, J. U. D.
3) Aesopi et aliorum fabulae. Noribergae, V. Neubergae, 1583.	(658—60) Zbornik,, v Stični vezan v celo, marmorirano usnje; na naslovu: Joch. Hendel Vitenffis
(Št. Vid pri Stični?) Charinthius 1597; tiskan ex libris J. St. Floriantschitsch de Grien-feldt J. U. D.; na drugi strani naslovnega lista nečitljivo ime; na koncu knjige: Joachim Henndl. . . in verzi, nato Joachimus Hendelius est verus possessor huius libelli,
4) Alagona, Petrus: Totius iuris canonici compendium. Lugduni, 1623.	(16.124) Sledovi stiške signature.
5) Albericus de Rosate: Dictionarium, cum additionibus Henrici Ferrandat. Lugduni, de Villiers, 1521.	(17.557) GK 2. 8553; Zaulianus; pod običajno formulo še: Reverendissimus et amplicissimus Praesul
Rupertus Abbas Sitthicensis Rcnovavit anno quo supra. Na naslovni strani: Cathalogo Sitthicensi inscriptus; stiška reparatura: bel hrbet, črn naslov; stiška signatura 190.
'	c■' r	oi>-Umuj	'V&i	S1'
s-j.V-S- -r^ui sui.
nIc&f- eA (jd~kfi*>n+- '0*4* ■ Stu^rmA.
£■ *‘m fig#
~h$u —j■ \’.'-0
CnMf £4 ~7t	'J~ l&Juf- ^<0ex4llS	3/	i/SicCr./J
^	ZUjlClO&KlJ- -~7§? ■ <jz& J Ufi* .
Sl. 2. Tipičen »Zaulianus« (št. 5).
6) Albertus Magnus: Postilla super Evangeliare Matthei. Hagenaw, H. Gran, 1505.
(15.495)
Stiska vez v celo rjavo usnje, sledovi signature. Na naslovnem listu: Ad usum FF Sitti-censium Ord. Cisterciensis procuratus est liber iste a Fratre Maximiliano eiusdem Coenobii Professo Anno Domini 1645.
7) Alciatus, Andreas: De verborum significatione. Lugduni Batavorum, 1530. (I^pi5) Zaulianus; fol. 15: Cathalogo Sitticensi inscriptus; stiska signatura 86.
8) Alderisius A.: De symbolicis contractibus. Genevae, 1678.	(17,996) Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeldt; stiska sign. 109.
9) Alexander ab Alexandro: Genialium dierum libri sex. Coloniae, 1539.	(1530) Na naslovu in na fol 15: Cathalogo Sitticensi inscriptus; sledovi signature.
10) [Alexander Carpentarius]: Summa quae destructorium vitiorum appellatur. Nurembergae, 1496.	(14.325) Ham 652; GW 867; Cathalogo Sitticensi inscriptus.
11) Alexander Gallus: Doctrinale. Mediolani, 1478.	(Adlig.	ad	6214)
GW 951: pozna samo en ohranjen izvod, v Milanu (Biblioteca Nazionale Braidense). —
Prim.: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, 425 (faksimile kolofona); Glonar: Zeitschrift fiir Bucherfreunde 1931, 100. — Gl. sl. 3.
12) Alloza, Joannes de: Flores summarum sive alphabetum morale omnium fere casuum conscientiae. Coloniae Agrippinae, 1669.	(21.679) Vez v cel pergament, sledovi značilne signature, nečitljiv ex libris Joannes Cyricus (?).
13) Altenstaig, Joannes: Vocabularius theologiae. Hagenau, 1517.	(10.852) Zaulianus.
14)	Alteserra, J. D.: De fictionibus iuris.	Parisiis, 1659.	(17.050)
Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeldt J. V. D.
15)	Ambrosius: Opera, pars III. Basileae,	1492.	(10.827)
Hain 896; GW 1599; I in II manjkata.
16)	Amicus Franciscus: Cursus theologici	tomus	septimus.	Duaci,	1640.	(14.267)
Stiska reparatura: bel usnjen hrbet, črn	naslov,	sledovi	signature;	Cathalogo Sitticensi
adscripsit F. Joannes Gottscheer, ibidem professus ut supra (nad tem stoji nalimana letnica 16—45); samo 7. zvezek je iz stiske knjižnice.
d	O&rinale dfei uirtute juuante percgi
Grates redo cibigenitor dcusfičdeus chrifte . Nace deideusatcp ribi deushalicus alme Quas tres perfonas in idem crcdo deitatiss
11 m i s . *
Gramrmacus H uisfieri bonus ČC cito.totuna |fLečturn pečtore condecuo,
HIoc opus ImprefTum eft per magifbru lacobum. n>e Marliano. Anno.Mcccclxxviii diedcdmo. fecundo kalendas J^ebruarias .
.Mri:
Sl. 3. Tipičen kolofon (št. 11).
17) Amort, Eusebius: Controversia de revelationibus Agredanis. Augustae Vinde-licorum, 1749.	(12.894) Celo rjavo usnje; sledovi signature.
18) Amort, Eusebius: Elementa iuris canonici. Augustae Vindelicorum, 1757. (16.567) ^kStiška signatura 57—59.
l^^Andler, Fr. Fr.: Jurisprudentia qua publica, qua privata. Solisbaci, 1672	(17.039)
Sledovi stiske signature; ex libris s hrbtne strani naslova odstranjen.
20) Andreae Antonius: Quaestiones super libros metaphysicae Aristotelis. [Lipsiae, 1495/96].	(5110) Hain 974; GW 1663.
21) Andreae, Johannes: Quaestiones mercuriales super regulis iuris. Pavia, Franciscus Girardengus & Johannes Antonius Birreta, 1491.	(Adlig.	ad	16.006)
Hain 1061; GW 1740.
22) Angelus de Aretio: In IV Institutionuip Justiniani libros commentaria. Venetiis,
1574.	’	(17.330)
Stiska signatura 85.
23) Angelus de Clavasio: Summa angelica. Argentinae, 1513.	(14.652) Stiška signatura 128; Cathalogo Sitticensi inscriptus.
24) Anima iidelis: Sermones supra omnes epistolas quadragesimae. In Parrhisiorum Lutetia, 1519.	(15.423) Stiška vez v belo usnje, črn naslov; signatura 219; pred kolofonom: Sittich.
25) Antoninus Florentinus: Sermones quadragesimales et de sanctis .,. flos florum ...
[Mediolani, cca 1500].	(15.431)
Stiška vez v belo usnje s črnim naslovom, signatura 11; Hain 1241; GW 2182 (pozna samo 14 ohranjenih izvodov),
26) Antoninus Florentinus: Summa theologica; pars I. (-f- Repertorium), Strassburg, 1496.	(12.707) Hain 1249; GW 2192; II—IV manjkajo; tipična stiška vez v rjavo usnje, s črnim naslovom.
27) Antonius de Padua: Sermones super evangelia totius quadragesimae. Venetiis,
1575.	•	(15.404)
Francisci Braghini; sledovi signature.
Apianus Petrus: La cosmographie. A Pariš, par Vivant Gaultherot, 1551. (2445) Stiska reparatura.
Aquila, Alexander de: Artis notariae speculum. Venetiis, 1574.	(17.352)
Sum Ca. Sitnik; Ex libris Mich. Dienstmann, J. U. D. 1652; rokopisni znak (v običajni podobi križa) in tiskani ex libris Fr. C, de Schwizen J. V. D.; stiska signatura 214.
Argeius de Paltronibus: De acquirenda possesione. Coloniae Agrippinae, 1690.
(17.429)
Tiskan ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeldt; stiska signatura 26.
Aristoteles: De natura animalium. Venetiis, Aldus, 1513.	(14.000)
Bel usnjen hrbet, črn naslov; Cathalogo Sitticensi inscriptus.
Aristoteles: De republica libri VIII, a Joachimo Perionio latinitate donati. Basi-leae, J. Oporinus, 1549.	(588)
GK 6. 7140; vez v cel pergament; predlist; Sitticensi Bibliothecae inscriptus. Inventum centum boum mactatione dignum; na naslovni strani: Bibliothecae Sitticensi inscriptus; pozneje, s svinčnikom, pod datumom: nequissimum; na notranji strani zadnjih platnic računi, pisani s Floriantschitschevo roko.
Aristoteles: Libri octo physicorum per J, Argyropylum in latinum traducti. Viennae, J. Winterburger, cca 1510.	(16.575)
GK 6. 7027; na naslovu: Cathalogo Sitticensi inscriptus; stiska	reparatura,	hrbet belo
usnje, sledovi signature.
Aristoteles: Opera. Tomus III. Basileae, 1542.	(446)
Vez renesančna v celo usnje; v večjem valjcu preroki	v arhitekturi,	ob	Danijelovi glavi
signatura V F (P?), v manjšem valjcu ženska glava in leteč pes; 1548 Sum Joannis Loeffelholz; a Joanne Loeffelholz redijt ad M. Laurentium Zadesium permutatione
gladii magni militaris quem nostri vocant ein schlacht schwerdt quem pro..................
operibus accepit a Zadesio . .. opera Virgilij cum commentariis variorum.................;
Cathalogo Sitticensi inscriptus; pred kolofonom: Sittich.
Aristoteles: Quaestiones perutiles librorum de anima cum adiectione textus novae translationis Joannis Argyropoli Bisantii circa quaestiones. Venetiis, 1508. (18.123) Privezan k 16.575.
Aristoteles: Tres de anima libri per Joannem Argyropylum e graeco in latinum traducti. Venetiis, per Jacobum de Pentio de Leuco, X. Kal. Novembris (1500?). Privezan k 16.575; Hain 1708; GW 2346.
Arnaldus de Villa nova: Opera. Venetiis, 1505.	(11.286)
Stiska reparatura: bel hrbet, črn naslov, sledovi signature; Magistri Gregorii Farenijch; privezan zadnji list inkunabule Hain 14145!
Ars. Artis notariatus, hoc est, de officio exercitioque tabelionum torni duo. Fran-cofurti, 1539.	(17.110)
Sum monasterij Sitticensis 1683; rjav hrbet, črn naslov, sledovi signature.
Privezani razni rokopisi na papirju, XV. stol.: 1) 10 listov o tehniki volitve papeža, pravicah in dolžnostih kardinalov, kopije pisem z bazelskega koncila; na zadnji strani rokopisne beležke o kmečkem puntu na Slovenskem 1515; — 2) Articuli de modo procedendi in hoc sacro Concilio; zapisniki, dekreti z raznih sej, kopije bul; 47 listov; oba rokopisa je pisal neki Italijan; — 3) Tractatus super missam, quem vocant speculum ecclesiae, quem frater Hugo edidit; »Casus reservati«, sicut constituit dominus Phylippus legatus; Casus canonici; . . . per manus Martini Mercatoris de Monaco Anno (14) XXX0; 45 listov; — 4) Excommunicatio, Suspensio, Interdictum . . . per manus martini chaiiffel. Aliqua puncta ex tractatu Johannis Caldrini de ecclesiastico interdicto (fol 18); Speculum mortis sive peccatoris S. Augustini; — 5) Processus Ca-nonicus; —- 6) Forma creandi Palatinos (vpisana, ko je bil zbornik že na novo vezan). Arsdekin R.: Theologia tripartita universa. Coloniae Agrippinae, 1688.	(14.594)
Vez v cel pergament, sledovi signature; Cathalogo Sitticensi inscriptus per P. Franci-scum 1699.
Athanasius: Opera. Argentinae, 1522.	(10.510)
Bel hrbet s črnim naslovom; sledovi signature.
Augustinus: Enarrationes, sive commentarii in psalmos mysticos. Parisiis, 1542.
(10.730)
Na naslovu natisnjeno: Sum ex libris Lucae a Sittich, Canonici Labacensis; vez v belo usnje, tipično stiska; pred registrom po pomoti privezan osebni in strokovni register
za neko izdajo biblije (2 kol. 85 vrst) in mamotrectus, ki ga je sestavil Petrus Ubbelius Uormarius. — Gl. sl, 4.
42)	Augustinus: Explanatio psalmorum. Basileae, J. Amerbach, 1489.	(10.770)
Stiska reparatura hrbta v belem usnju; Hain 1971; GW 2909.
. i ■	:	•
D I V I AVREL1I
Auguitini hipponefis Epi-
SCOFi ENARR A TI ON ES, Sl VE COM-MBNTAKII I N P S A L M O S
myftiC0J» Longi tjuain aiitcbac tartigatiorc«.
ACCESS IT TAM lt“l VSTR1VM SEKTE VTtA-KVM OJ AM VEKBifRVM NoTATV DIGN1S-Sl.MoRVM IS O E X LOC-VPLETISSIMVS.
Sum Hbm Lik* i S«kh CanecKi Labjctn;
Sum liivi' Lin" * i Si?t'f h	,
CMMuoLabaccn; /
PARI SHS. !jl
ApuJOud;aum pctit,fubfigno Lil aurcijinvu Iacobfa.
Sl. 4. Exlibris ljubljanskega kanonika Luke	iz Stične (št. 41).
43)	Ayrer Jakob: Historischer Prozessus Juriš iiber	Jesum. Frankfurt	a.	M.,	1617.
(18.003)
Inservio Carolo Fr. Schwizen; na drugi strani tiska njegov ex libris, toda različen od onega v signaturi 17.352.
44) Baeza Didacus de: Commentarii morales in evangelicam historiam. Venetiis, 1632. 4 torni.	(14.712) Beneška vezava, v Stični reparirana z rjavim usnjem; črn naslov, signatura 25—28; Ex
libris Patris Edmundi, Professi Sitticensis; za njim je podpisan P. Bernardus; na vezavi spredaj IH S s križem, vzadi Marija (samo t. IV, sicer običajni orijentalski ščit); t. III (1630) Cath. Sitt. inscr. 1651, 4. Sept.
45)	Baldus de Perusio: Commentaria (in I. et II. Digesti, I.—XI. Codicis,	I. et II.	In-
fortiati). Venetiis 1515—16.	(16.689—91)
Originalna vez z valjci (saksonski grb in meči); Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grien-
feld, J. U. D.; ostanki stiških signatur.
46) Baldus de Perusio: Consiliorum sive responsorum volumina V. Venetiis 1608—9.
(18.010)
Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld; stiska reparatura: hrbet v belem usnju, črn naslov; stiska signatura 61.
47) Barbosa August: Collectanea doctorum (in Concilium Tridentinum). Lugduni, 1672.
(21.991)
Sočasna vez z značilnim »saksonskim* valjcem; na naslovu: Ex lib. Simonis Kimoviz V. J. D.; verso: tiskani ex libris Fr. C. de Schwizen.
48) Barbugli Demetrio: Lezioni spirituali ad uso delle monache. Venezia, 1727. (14.992) Vez v papir; stiska signatura 75; Ex libris Joannis Vincentii Radii (Redii?) de Radiis
(Rediis?) S. S. Theologiae Doctoris.
49) Barclaius Joannes: Argenis. Lugduni Batavorum, 1630.	(1746) Vez v pergament; tiskan ex libris J. St. Floriantschitsch J. U. D.; pred njim lastnik
H.	Roussillon, Can. Nicolsp. (?)
50) Barradas, Sebastian: Commentarii in concordiam et historiam IV evangeliorum. Augustae Vindelicorum, 1742,	(13.897)
Crn stiski naslov na rjavem usnju.
51) Bartolus de Saxoierrato: Super I. et II. Digesti novi. Venetiis, 1510—11. (16.803) Zaulianus; stiska reparatura; stiska signatura 197, 201.
52)	Bartolus de Saxoierrato: In I. et II.	Digesti. Venetiis 1575—80.	(16.801)
Valjec s humanisti in cesarji; stiske signature 198, 199, 202; tiskani	ex	libris	J.	St. Flo-
riantschitsch de Grienfeld, J. U. D.
53) Bartolus de Saxoierrato: Consilia. Quaestiones. Tractatus. Mediolani, 1479. (16.804)
Hain 2635/37/51; GW 3538 (pozna samo pet ohranjenih izvodov te izdaje »Traktatov«); pri tem izvodu manjka od Consilia začetek a8—cc8; Zaulianus; stiska reparatura; stiska signatura 200.
54)	Baselli Fr.: Psalterium Davidicum	concordatum. Utini 1662.	(10.498)
Tipična stiska vez, celo rjavo usnje,	črn naslov; poleg tega še dva	izvoda:	10.523 (iz
Gornjega grada), in 10.524 (školcijatski).
55) Becanus Martin; Manuale controversiarum. Petavii 1733.	(14.733) Stiska signatura, nečitljiva.
56) Beghardi Philippus: Index sanitatis . . . Zeyger der gesundtheyt... Wormbs (1539)
(11.852)
Privezan k 11.850; Konec (od fol XXVI naprej) manjka.
57) Behamb, J. Ferd.: RoB-Tauscher-Recht. Francofurti ad M. 1692.	(17.909) Tiskan ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld, J. U. D.
58) Beier Adrian: De collegiis opificum. Jenae, 1688.	(16.924) Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld, J. U. D.; stiska signatura 53.
59) Benzi Bernardino: Discorsi morali per la Quaresima. Venezia, 1664.	(15.278) Stiška signatura 233.
60) Bercorius Petrus: Dictionarium morale. Venetiis 1574—75.	(13.621)
Tipična stiška vez v rjavo usnje, črn naslov; signatura 32 (nečitljiva), 33; Cathalogo Sitti-censi insertus per P. Maximilianum, p. t. Priorem (na t. II., na t. I. Professum); podpis prvotnega lastnika premazan.
61) Bernardinus de Sienna: Quadragesimale. [Basileae, J. Auerbach, ante 1490]. (15.202) Hain 2834; GW 3882; Adami Boslaij Lud. magistri ad S. Vitum Anno Salutis 1612; stiška
notica »Pro interim«; na zadnji strani rokopis v nemških verzih, hvala zakonskega stanu; ljubljanska vez okr. 1800; drugi izvod pod sign. 15.496.
62) Bernardinus Senensis. Opera omnia. Venetiis, 1745.	(15.442) Stiška vezava v celo usnje, črn naslov, ostanki signature.
63) Bernardus Claraevallensis: Opuscula. Venetiis, 1495.	(10.912) Bel hrbet, črn naslov; Cathalogo Sitticensi inscriptus; Hain 2922; GW 3908.
64) Bernardus Claraevallensis: De consideratione ad Eugenium Papam libri V. Co-loniae, 1605.	'	(10.913)
Cel pergament, sledovi stiske signature.
65) Beroius A.: Consiliorum volumen tertium. Augustae Vind. 1601	(36,505) Ex libris Joannis Antonii Kunsti, Emptus 20. Martij 1670; ex libris J. St. Floriantschitsch
de Grienfeld J. U. D.; bel hrbet, črn naslov, stiška signatura 173.
66) Bertachinus Joannes: Repertorium utriusque iuris. Niiremberg, 1483.	(16.802)
Zaulianus; Hain 2982; GW 4153.
67) Besold Christophorus: Delibata iuris. Tubingae, 1660.	(17.038)
Stiska signatura 263.
68) Besold Christophorus: Thesaurus practicus. Norimbergae, 1697.	(17.333) Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld, J. U. D.; stiska signatura 95; imeli so dva
izvoda; drugi, s signaturo 94, ni v Ljubljani ohranjen.
69) Besseus Petrus: Conciones sive conceptus theologici in dominicas. Venetiis 1615.
(15.419)
Kakor signatura 12.372. (Gl. štev. 72!)
70) Besseus, Petrus: Conciones super quatuor hominis novissima. Venetiis, 1614.
(15.420)
Kakor signatura 12.372. (Gl. štev. 72!)
71) Besseus Petrus: Conciones in omnes quadragesimae et paschatis dominicas et ferias. Venetiis, 1614.	(15.421) Kakor signatura 12.372. (Gl. sledečo štev.!)
72) Besseus Petrus: Regale sacerdotium. Venetiis 1615; — Eiusdem: Conceptus theologici, hoc est Heraclitus Christianus. Venetiis, 1619.	(12.372—3) Domača vez v belo usnje, s črnim naslovom in sledovi signature; Per F. Fridericum
Cathalogo Sitticensi inscriptus; Ex lib. M. Francisci Primi Koshar, Parochi ad S. Martinum.
73) Betsius Nicolaus: De statutis, pactis et consuetudinibus familiarum illustrium. Francofurti, 1611.	(16.733) Tipičen stiški hrbet s signaturo 1; tiskan ex libris Fr. C. de Schwizen, J. U. D.
74) Biblia germanica. Augsburg, A. Sorg, 3. Jan. 1480.	(10.301) Hain 3136; GW 4302; stiška signatura 115; II. del manjka (I. se konča s psalmi).
75) Biblia graeca. Venetiis, Aldus, 1518.	(9672) Vez v celo, belo usnje; črn naslov; Josef Zavles; Post obitum. . . Joannes Zaulus; na
naslovni strani H (?) 62 —• stiška signatura; fol 15a: Cathalogo Sitticensi inscriptus; ob spodnjem robu latinska rokopisna argumenta, ob robovih pentatevha mnogo ilustracij, vse z roko XVI. stoletja.
76) Biblia latina, cum expositione Nicolai de Lyra. Venetiis. Paganinus de Paganinis.
* 1495- ... . (10/731). Samo VT; Hain 3174; GW 4283; stiška vez v 4 folijante, z ohranjenimi signaturami
106—109; na naslovu in fol 15a: Cathalogo Sitticensi inscriptus.
77) Biblia latina. Venetiis, L, A. Junta, 1511.	(10.332) Originalna renesančna vez; tipična stiška reparatura s črnim naslovom; stiška signatura
147; superexlibris MK 1588; Sum Michalis Khlapshe Vicarij ad S. Vittum; Cathalogo Sitticensi insertus.
78) Biblia latina. Lugduni, Gilbert de Villiers, 1524.	(10.347)
Vez v celo črno usnje z gumbi, sprednje platnice zgubljene; stiška signatura 153; znotraj: Recompacta Biblia 1682 ad usum Fratris Danielis Prof. Sitticensis; Sum Sitticensis.
79) Biblia latina. Lugduni. J. Marechal. 1526.	(10.312) Renesančna vez, okovi z gumbi; znotraj: in usum Fratrum Monasterii Sitticensis; stiška signatura 155.
80) Biblia latina; breves in eadem annotationes ex doctissimis interpretationibus et Hebraeorum commentariis. Lugduni, 1536.	(5521) Bel hrbet, črn naslov, stiška signatura 52; Sum ex libris M. Dienstmann, parochi in
Treffen; Fratris Engelberti.
81) Bibliotheca Maxima veterum patrum et antiquorum scriptorum ecclesiasticorum. Lugduni, 1677. 27 folijantov.	(10.816) Originalna vez, ki je v Stični dobila značilno etiketo na hrbtu, z zlatim tiskom na črni
podlagi; poleg tega se je v Stični na hrbtu vsakega folijanta v zgornjem polju pod označbo zvezka, na pr. TOM XXVII, še natisnilo A(nton Gallenfels). A(bt). Z(u) S(ittich).
82) Bichius Coelius: Decisiones rotae romanae. Genevae, 1673.	(16.609) Stiška vez, črn naslov, stiška signatura 140.
83) Bion Nicolaus: Mathematische Werkschule. Niirnberg, 1717—21.	(7950)
Ex libris Maximiliani Leopoldi Rasp, Pbri 1722.
84) Birgitta, S.: Revelationes (-(-Tabula). Niirnberg, 1517.	(14.663) Cathalogo Sitticensi inscriptus; stiska reparatura v celo rjavo usnje, črn naslov, stiska
signatura 101.
85) Bissel Joannes: Ad Medullae historicae septennium II appendix anni 1614. Am-bergae 1675.	(3729) Sledovi stiske signature.
86) Bissel Joannes: Rei publicae Romanae veteris ortus et interitus. Dilingae, 1664.
(3906)
Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeldt, J. U. D.
87) Blaev, Guilielmus: Institutio astronomica de usu globorum. Amsterodami, 1634.
(4352)
Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld, J. U. D.
88) Boccalini, Traiano: Raggvagli di Parnasso, Venetia, 1680.	(3043)
M'ha comprato Abondo Hallerstein dal suo maestro il signor Manigucci a Graz 1741.
89) Bockh Placidus: Commentarius in ius canonicum universum. Salisburgi, 1735.
(16.281)
Originalna vez v celo usnje; ostanki stiske signature.
90) Bohme Jakob: Hohe und tieffe Griinde von dem Dreyfachen Leben des Men-schen. Amsterdam, 1682. — Beschreibung der drey Principien Gottliches Wesens. Amsterdam, 1682.	(4590—1)
Vez v pergamet, sledovi stiške signature.
91) Boerius Nicolaus: Decisiones aureae. Venetiis, 1585.	(16.923)
Ex libris Joa. Antonii Kunsti I. V. D., Venetiis comparatus 4. Aug. 16...; Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld J. U. D.
92) Boethius: De consolatione philosophiae, cum commento beati Thomae [Waleys, ne Akvinca, kakor se sicer pravi]. Argentinae, [pred 6. marcem 1491].	(4567)
Hain 3367; GW 4550; stara (stiska?) vez v črno usnje; 2 zlati liliji, valjec s pari; fol 2a:
Sitticensi Cathalogo inscriptus; 190b podpisan Thomas Reinprecht; na prvem listu:
Anni dum decies octo numerantur et octo lustraque ter centum septimus imber agit. . .
93) Bolognetus Ioannes: In I. (II.) Digesti veteris (novi) Commentarii. Venetiis 1572.
(16.431)
Stiska reparatura v rjavo usnje, stiska signatura 88; M. Wolfgangi Marckowitsch 1633.
94) Bona Joannes: Opera omnia. Antverpiae, 1723.	(12.101)
P. Maximiliani, Professi Sitticensis.
95) Bonacina Martin: Opera omnia. Mediolani, 1628—35.	(21.508) Stiska reparatura: bel hrbet s črnim napisom, tom II. R. P. Wolfgangi Prekerfeld: to je
nekdo prečrtal, napisal zraven »mentiris«, nad vsem pa Ex Cathalogo Sitticensi; tom III. ima stisko signaturo 77.
96) Bonacina Martin: Opera omnia. Venetiis, 1635.	(13.383) Inscriptus Cathalogo Sitticensi 1646.
97) Bonaventura: Opera. Venetiis 1751—3.	(10.926)
Stiska vez v celo rjavo usnje, črn naslov, signatura 36.
98) Bonaventura: Sermones de tempore et de sanctis. Hagenau 1496.	(10.937)	X'
Hain 3520; GW 4815; stiska reparatura; rjavo usnje, črn naslov; sledovi signature;
Cathalogo Sitticensi inscriptus (tudi na fol 15), pred kolofonom pa »Sittich«.
99) Boniinius Ant.: Rerum ungaricarum decades tres. Basileae, 1543.	(3411) Cath. Sitticensi inscriptus; stiska signatura 169.
100) Boniiatius VIII. Liber sextus decretalium. Venetiis. Andreas Torresanus & Bar-tholomaeus de Blavis. 1482.	(16.236)
Hain 3604; GW 4871; sodobna vezava; stiška signatura 288.
101) Boniiatius VIII. Liber sextus decretalium. Venetiis, 1489.	(16.226)	'
Hain 3615; GW 4883; stiška signatura 287.
104
105
106
107
108
109
110
111
112
113
114
115
116
117
118
119
120
121
Boranga A, M.: Institutiones theologico-dogmatico-canonico-morales. Venetiis 1766.	(14.881)
Stiska signatura 43.
Bordoni Franciscus: De professione regulari. Venetiis 1660.	(16.184)
Stiska signatura 143.
Borelli Camillo: Tractatus de compromissis. Francofurti 1600.	(16.742)
Vez v cel pergament; stiska signatura 212; nalepljen exlibris Fr. C. de Schwizen. Bossuet J. B.i Offenbarung des hi. Johannes. Augsburg, 1718.	(10,782)
Stiski naslov na rjavem usnju; stiska signatura 21.
Boterio Giovanni: Le relationi universali (I.—IV.) Venetia, 1605.	(2387)
Hieronymi Agnellatij 1617.
Bozius Th. E.: De signis ecclesiae Dei. Romae, 1591.	(21.211)
Cathalogo Sitticensi inscriptus; Post obitum suum Bibliothecae Abbatiali in Sittich dono dedit Vilhelmus Khoberger.
Braun Philipp: Principia iuris canonici. Norimbergae, 1698.	(16.121)
Ex libris Maximiliani L. B. de Taufer; črno prebarvan hrbet.
Brean Fr. X.: Leich- und Lobrede Josephs I. Wienn, 1711.	(14.333)
Briger Candidus: Tractatus de Deo uno et trino. Viennae, 1723.	(14.911)
Sledovi stiske signature.
Brigitta, S,: Revelationes (-|-Tabula). Norimbergae, 1521.	(14.664)
Stiski naslov na rjavem usnju, sledovi običajne signature; Cathalogo Sitticensi inscriptus; nad kolofonom: »Sittich«; drugi izvod (s sign. 21.565) je iz Bistre, kar dokazuje njena znana štampiljka in vpis: Vallis iocosae.
Brisonius Barnabas: De formulis et solemnibus populi Romani verbis. Moguntiae, 1649.	(12.595)
Tiskani exlibris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld, J. U. D.; vez v rjavo usnje; stiska signatura 49.
Brugler von Herculesberg, J. R.: Trotz Todt und Himmelflammende Liebe, Augsburg, 1695.	(12.173)
Knjiga (tisk) posvečena stiškemu opatu A. Gallenfelsu (1688—1716).
Brunfels Otto: Herbarum vivae icones. Argentorati, 1530.	(20.413)
Cathalogo Sitticensi inscriptus; sledovi stiske signature.
Buhualiha Bengesla: Schachtafeln der Gesundheit. Strafiburg, 1533.	(11.850)
Rjav hrbet, črn naslov; Cathalogo Sitticensi inscriptus; stiska signatura 143 Bullarium Romanum novissimum. Romae, 1638.	(15.998)
Stiska reparatura: črn naslov, sledovi signatur.
Busaeus Joannes: Panarion, hoc est arca medica adversus animi morbos. Moguntiae, 1608.	(15.615)
Vez v pergament; supralibros MKAC 1658.
Bussieres, Joannes de: Flosculi historiarum in areolas suas distributi. Coloniae Agrippinae, 1680.	(3820)
Ex libris Laurentij Rechbock Phliae et Med. Doct. postea ab haeredibus emptus Sitticensi Cathalogo insertus per Fr. Franciscum 1694.
Calinus Caesar: Biblische Kirchengeschicht, Augsburg, 1748.	(14.893)
Rokopisni ex libris J. D. Floriantschitsch de Grienfeld 1752; stiska signatura 160.
Calmet Aug.: Commentarius in regulam S, Benedicti. Lincii 1750.	(15.849)
Stiska signatura 146.
Cato: Praecepta moralia; Mimi Publiani; Septem sapientum sententiae; Erasmus Roterodamus: Institutio hominis Christiani; Isocratis Paraenesis; Epicteti Enchi-ridion. Argentorati, 1517.	(6919)
Privezan k 1208, (Gl. št. 232.)
Chrisogonus Laur.: Mundus Marianus I., II. (III. manjka), Viennae (Patavii) 1646—51.	(13.571)
Belo usnje, stiški naslov; Sum ex libris Fratris Jacobi Khern, Professi Sitticensis 1668; Ad usum fratrum monasterii Sitticensis.
123) Cicero: Rhetorica ad Herennium. Venetiis 1550.	(821) Bel hrbet, črn naslov; Ex libris Sebastiani Pogazhar.
124) Cicero; Opera omnia. Basileae, 1534.	(814) Stiska reparatura: hrbet rjavo usnje, marmoriran papir; IOANNES ZAVLVS; Zaulianus.
125) Cicero: Opera. (De legibus, de divinatione, de natura deorum, Academica, de fini-bus, de petitione consulatus, de fato, de universitate, de somnio Scipionis.) Venetiis, 1496.	(1566) Hain 5232; GW 6905 III.; na naslovni strani je vrstni red drugačen; Academica in de
finibus v našem izvodu manjkata; v posameznostih je ta izvod različen od onega, ki ga opisujeta Hain in GW.
126) Clag, antvuort vnd ufigesprochne vrteyl. [StraBburg, cca 1493].	(17.777) Hain 3726; BMC II, 360; rjav hrbet, črn naslov; stiska sign. 277; — Sum Philippi Lustaller
Laybacensis a patre suo Pangratio Lustaller sibi datus cum Georgius Zaulus . . . Lubianam ex Italia redierat.
127) Clemens V,: Constitutiones. Venetiis. Andreas Torresanus & Bartholomaeus de Blavis. 1485.	(16.388) Sodobna vezava; stiska sign. 288; na platnicah rokopisna notica o Juriju Sladkonji iz
1. 1498; Hain 5435; GW 7103; adligat k sign. 16.236.
128) Clemens V.: Constitutiones. Venetiis 1489.	(adlig.	ad	16.226)
Hain 5441; GW 7106 (pozna samo 18 popolnih izvodov, med njimi 3 pri nas; vse tri pri
frančiškanih; na Košljunu, Hvaru, v Kotoru). Stiska sign. 287.
129) Clemens: Recognitionum libri X. Basileae, 1526.	(10.481) Stiška reparatura; sledovi signature.
130) Clichtovaeus Iodocus: Elucidatorium ecclesiasticum. Basileae, 1517.	(10.853) Zaulianus.
131) Comestor, Petrus: Scholastica historia. Argentinae, J54-5T'' 'K*-;-. >.	(10.423) Cathalogo Sitthicensi inscriptus; stiška reparatura: rjav hrbet s črnim napisom, sign. 36;
enak je izvod s signaturo 10.499.
132) Constitutiones et decreta concinnata atque in provinciali synodo Salisburgensi edita anno 1569. Dilingae, 1574.	(16.218) Stiška signatura 47; na naslovnem listu (verso) natisnjeno: Sum ex libris Reve-
rendiss. in Christo patris ac Domini, Domini Laurentij Abbatis Sitthiccensis, Anno 1581.
133) Cuiacius Jacobus: Commentarii. Lugduni, 1559.	(17.418) Belo usnje, črn naslov, sign. 107. .
134) Cumiranus Seraphinus: Conciliatio locorum communium totius scripturae sacrae, qui inter se pugnare videntur. Viennae Austriae 1665.	(12.223) Stiška vez v rjavo usnje; stiška sign. (na II. zv.) 4.
135) Cuspinianus, Joannes: Ein aufierordentliche Chronika von C. Julius Caesar I. bis auf Carolum V. StraBburg, 1591.	(3612) Crn naslov, stiška signatura 133; Catalogo Sitticensi inscriptus; 2dae classis. Hoc opus
prohibetur, doneč emendetur; praefatio vero Phillippi Melanchthonis omnino prohi-betur; knjiga v stiškem katalogu ni vpisana.
136) Cyprianus; Opera. Basileae, Froben 1530.	(10.876)' Hrbet stiška reparatura: belo usnje, črn naslov; stiška signatura 48; Cathalogo Sitticensi
inscriptus.
137) Cyrillus: Catecheses. Coloniae, 1564.	(10.902) Cathalogo Sitticensi inscriptus; stiška signatura 66.
138) Cyrillus Alexandrinus: Commentarii in Iesaiam prophetam. Basileae, 1563.
(10564)
Hrbet v Stični repariran; stiška signatura 120.
139) Dante Alighieri: Opere. In Venetia, 1520.	(2047) Belo usnje, črn naslov; Cathalogo Sittich inscriptus.
140) Decembrius, Angelus: De politia literaria. Augustae Vindelicorum, 1540.
(1557—60)
141) Delrio Martinus: Disquisitionum magicarum libri sex. Moguntiae 1603.	(4798) Na platnicah: Martini Adami Khunstll (1646?) Drugi dokaz provenijence (nad uvodom)
je nekdo izrezal, prezrl pa je odtisk na nasprotni strani, ki se da v ogledalu pre-
Glasnik	9
brati: Ex Bibliotheca Oberburgensi Domini Principis Labacensis. Belo prebarvan hrbet, črn naslov.
142) Dionysius ab Immaculata Conceptione: Bonus politicus iuxta rubricas Albertinas. Augustae Vindelicorum, 1714.	(15.125)
Cathalogo Sitticensi insertus	per P. Maximilanum p. t. Priorem, 1737;	stiska	sign. 127.
143)	Dionysius Areopagita: De	mystica theologia. Aug. Vindelicorum,	1519.	(10.851)
Zaulianus.
144) Dioscorides: De medicinah materia. Hermolai Barbari Corollarium. Venetiis, 1516.
(11.289)
Bel hrbet, črn naslov, stiska signatura 141.
145) Dominicus de S. Geminiano: Lectura super sexto libro decretalium. [Pavia. Fran-ciscus Girardengus & Joannes Antonius Biretta, cca 1490].	(16.395) Zaulianus; rjav hrbet, črn naslov, stiška signatura 189; Hain 7528.
146) Ebrardus Bituriensis: Graecismus. [Argentinae, Johannes PriiB, ante 1490]. (6088) Hain 6526; BMC I, 121; bel	usnjen hrbet, črn naslov, stiška sign. 256;	list A	1	manjka.
147)	Eck Joannes: Homiliarius	contra sectas. Ingolstadt, 1536.	(12.705)
Stiski naslov; sledovi stiske signature (169).
148) Eisengrein, Martin: Postili. Maynz, 1596,	(15.011) Bel hrbet, stiski naslov, sledovi signature (118); 1597 Ex libris Georgij Waldneri.
149) Eisengrein, Martin: Postilla catholica. Ingolstadii 1576.	(13.569) Stiski naslov na belem hrbtu; stiška signatura 188; Sum emptus per fratrem Laurentium,
Abbatem Sitticensem, tertia die Iulij Ao. MDLXXXI.
150) Emotte Petrus: Catholica fidei professio. Parisiis 1578.	(15.093) Hrbet v Stični repariran; stiška signatura 169.
151) Erasmus Roterodamus: Familiaria colloquia. [S. 1. t.; 1525]	(659) Joannes Baichardus Strasperger donauit; NB. Erasmus Roterodamus est inter prohibitos.
152) Erasmus Roterodamus: Apophthegmata. Basileae, 1532.	(1383) Bel hrbet, črn naslov; Simon Logerus. Anno 1555.
153) Eusebius: Ecclesiastica historia et ecclesiastica historia gentis Angliae venerabi-lis Bedae. Argentinae, 1514.	(14.270) Stiski hrbet.
154) Eusebius: De evangelica praeparatione a Georgio Trapezuntio e graeco in lati-num traductus. Venetiis 1497.	(1565) Hain 6706; privezan k 1563.
155) Faber Joannes: In IV Institutionum libros commentaria. Venetiis 1582.	(17.115) Ex empto inservio Carolo Francisco a Schwiz J. V. D. — Stiška sign. 283.
156) Felicianus, episcopus Scalensis; Enchiridion de censuris, irregularitate, et privi-legiatis. Ingolstadii, 1583.	(16.216) Stiška signatura; na hrbtu naslovnega lista natisnjeno: Sum emptus per Reverendissi-
mum in Christo patrem ac Dominum Laurentium Abbatem Sithicensem Anno 1581. — Ker je ta tekst precej nejasno odtisnjen, stoji ob njem še rokopisno: Laurentium Lan-gobardum Abbatem Sittic.: Anno 1581. — Letnica 1581 na knjigi, ki je sama natisnjena 1. 1583, pomeni leto, ko je Lovrenc, ki se sicer imenuje »Lombardo«, postal stiški opat; — enak ex libris se nahaja tudi v rokopisu št. 32 (gl. Kos, str. 35). Gl. tudi tukaj št. 41, 132 in 213!
157) Ferner de Ferenau. Fr. Chr. Ad.: Divus Ivo, a defensis inopum causis illustris. Viennae 1722.	(14.343)
158) Feucht Jakob: Postilla catholica Evangeliorum de Sanctis totius anni. Koln, 1580.
(14.585)
Marcus Latomus; Ad usum Conventus Sitticensis procuravit F. Maximilianus eiusdem Coenobij Professus et Administrator Parochiae Samariensis Anno 1645; bel hrbet, črn naslov.
159) Ficinus Marsilius: Epistolae. Florentiae, 1495.	(1563) Hain 7059; hrbet belo usnje; črn naslov.
160) Fizing Raymund: Justus dolor et justa querella. Wien, 1705.	(14.331)
161) Focky, Jak. Ign.: Divi Leopoldi virtus austriaca. Viennae, 1721.	(14.342)
162) Focky, Fr. J. C.: Leopoldus fortunatus Austriae marchio quia pius. Viennae Austriae, 1710.	(14.338)
163) Franchetta Girolamo: II seminario de Governi di Stato e di Guerra. In Venezia, 1624.	(5226) Stiski naslov; Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeld. J. V. D.
164) Franciscus, abbas Augiensis: Scholasticum personae ecclesiasticae pro foro poli et soli breviarium. Augustae Vindelicorum, 1733.	(13.412)
Vez v celo rjavo usnje, stiska signatura 207.
165) Frcundt, J. Jakob: Novum orbis miraculum. Viennae, 1710.	(14.337)
166) Gaill Andreas: Camerae imperialis observationes; De pace publica; De pignora-tionibus; De manuum iniectionibus. Hamburg, 1601.	(21.933)
167) Gottiried J. L.: Archontologia cosmica. Francofurti a. M., 1649.	(2500) Hrbet prevlečen z belo barvo; črn naslov; 2dae classis; Prohibetur doneč corrigatur.
168) Gregorius Magnus: Opera. Basileae, 1564.	(10.864) Cathalogo Sitticensi inscriptus.
169) Guilhermus Parisiensis: Tractatus, cur deus homo et de poenitentia. Norimbergae, 1496. — De universo. Norimbergae, 1496.	(14.657) Hain 8316, 8319; bel hrbet s stiškim naslovom.
170) Hansiz Paul: Panegyricus ad solennes exequias Leopoldi I. Viennae, 1705. (14.332)
171) Helding, Michael: Predigten. Augsburg, 1548.	(7156) Stiski naslov, sledovi signature; natisnjeno: Ex libris Josephi Putz, sacerdotis.
172) Hermann Amandus: Desertum Pharan mystice explicatum. Calisii 1685. (12.512) Rjav hrbet, črn naslov, signatura 281.
173) Herold Johannes: Quadragesimale discipuli. Reutlingae, 1489.	(15.184) Stiski naslov na rjavem usnju, signatura 63; Hain ‘8515.
174) Hieronymus: Lucubrationes una cum pseudepigraphis. Basileae, 1536/7.	(10.745) Hrbet v Stični repariran; Cathalogo Sitticensi inscriptus; stiski so samo tomi VI.—IX.
175) Hoilkot, Robertus: Super libros sapientiae. Hagenoae, 1494.	(10.508) Rjav hrbet; črn naslov; Hain '8761.
176) Hosius Stanislaus: Confession, das ist: Ein Christliche BekantnuB des Catholi-schen Glaubens. Ingolstadt, 1560.	12.692) Stiska reparatura z značilnim naslovom na rjavem usnju; Anno MDLXXXIX schenkt mir
der . . . Ehrenvest Johan Tautscher difles buch zu einer Ewigen gedechtnus. F. Jacobus Vineator, temporis subprior; Anno 1595 den 1. Feber ist mir difl Puch durch ermelten Herrn scandente officio prioris angehendigt worden, zum Gedachtnus unausleschlicher Fraternitet.
177) Hosius St.: Confessio catholicae fidei christianae. Viennae, 1560.	(14.662) Stiski naslov na rjavem usnju; Cathalogo Sitticensi inscriptus.
178) Hosius Stanislaus: Verae christianae catholicaeque doctrinae solida propugnatio una cum illustri propugnatione prolegomenorum, quae .. Petrus Paulus Verge-rius apud Polonos temere defendenda suscepit. Coloniae, 1558.	(12.710) Stiski naslov na rjavem hrbtu.
179) Hylaretus Mauricius: In totius anni evangelia homiliae. Parisiis, 1604.	(15.413)
Sum fratris Caroli, professi Sitticensis; stiski hrbet, repariran.
180) Jacobus Philippus Bergomensis: Opus chronicorum. Venetiis, 1490.	(29921	X
Rjav hrbet, črn naslov; stiska signatura 146; Hain 2808.
181) Jacobus Philippus Bergomensis: Supplemento de le Croniche. In Venetia, 1520.
(2821)
Cathalogo Sitticensi inscriptus.
182) Ioannes Chrysostomus: Opera, Basileae, 1525.	(21.511)
Tom. I. Catalogo Sitticensi inscriptus; originalna renesančna vez; hrbet z značilnim naslovom v Stični repariran; tom. II. Ad usum F. F. Sitticensium Ord. Cisterciensis procuratus est liber iste a Fratre Maximiliano eiusdem Coenobii professo. Anno Domini 1645; stiska značilna vez z domačimi valjci.
183
184
185
186
187
188
189
190
191
192
193
194
195
196
197
198
199
200 201 202
203
204
Joannes de Janua: Sirnima quae vocatur Catholicon. Venetiis, 1490.	(12.457)
Ham 2261; GW 3195; hrbet belo usnje; črn naslov; Cathalogo Sitticensi inscriptus; nad kolofonom: Sittich.
Johannes de Monte Regio: Almanach ad annos XVIII. Augustae Vindelicorum, 1488.	(4299)
Tipična stiska vez: rjav usnjen hrbet s črnim naslovom, marmoriran papir; Hain 13.795. Justinianus: Digestum vetus glossarum. Norimbergae, 1482.	(17.424)
Hain * 9550; belo usnje, črn naslov, inicijalke obložene z zlatom.
Karchne Simon: Dissertationes de actibus humanis. Augustae Vindelicorum, 1716.
(15.106)
Rokopisno: Ex libris Joannis Dismae Floriantschitsch de Grienfeld 1722, in tudi tiskani exlibris Joannis Dismae Fl. de Gr. Presbyteri; stiska signatura 213.
Katzi von Ludwigstorif, Aemilian: Das erfreuliche Requiem oder die frohliche Kuhe in dem gottlichen Frieden ... Wien, 1709.	(14.336)
Keller Jakob: Catholisch Pabstumb. Miinchen, 1614.	(12.684)
Stiski naslov na hrbtu.
Koch, David H. J,: Panegyricus in solennitate D. Partheno-Martyris Catharinae. Viennae, 1707.	(14.334)
Labia Carlo: Simboli predicabili. Ferrara (Venezia) 1692—96.	(13.747)
Stiski naslov na rjavem usnju.
Lancellot, J. P.: Institutiones iuris canonici. Venetiis, 1702.	(16.254)
Comparatus per A. R. P. Balthasarem Silly (?), Ordinis Paulinorum Croatiae Provincialem Anno 1720; Cathalogo Sitticensi inscriptus 1728; — stiska signatura 217.
Leonardus de Utino: Sermones quadragesimales. Vincentiae, Stephan Koblinger de Vienna, 1479.	(13,753)
Hain 16.121; Rjav hrbet; stiski naslov; sledovi signature.
Liebl, J. L. Ph.: Laudatio in divum Joannem Apostolum et Evangelistam. Viennae, 1722.	(14.345)
Lippert, Jos.: Laureata in caede victoria ex virgineo ad Rheni flumen praelio. Viennae, 1710.	(14.341)
Loigk Anton: Divus Leopoldus, Augustus pater patriae, eucharistica dictione celebratus. Viennae, 1717.	(14.339)
Londanus Nicolaus: De reversione animi in coelum. Venetiis, 1619.	(14.699)
Wilhelmus Khoberger post obitum suum Bibliothecae abbatiali in Sitticho dono dedit;
originalna vez, supralibros WK 1693; stiska signatura 131.
Ludolphus Carthusianus: Vita Christi. Norimbergae, 1483.	(14.667)
Hain 10.294; stiski naslov na rjavem usnju.
Ludovicus Granatensis: Sylva locorum communium. Antverpiae, 1596.	(11.508)
Ex bibliotheca M. Jan Friderici Clementis Parochi Crainburgensis, Episcopatus Laba-censis Archidiaconi et Secretarii, anno 1604 (z grško devizo); Nune Gabrielis Agnelli Presbyteri et parochi; bel hrbet, črn naslov, stiska sign. 9.
Maldonatus Ioannes: Commentarii in IV. Evangelistas. Moguntiae, 1602.	(10.729)
Stiska vez v belo usnje s črnim naslovom.
Mammotrectus. Argentinae, 1494.	(10.781)
Hain 10.573; stiski naslov na rjavem usnju.
Mancinus Leopoldus: Passio Jesu Christi. Monachii 1663.	(14.926)
Stiški naslov na belem hrbtu; Cathalogo Sitticensi inscriptus 1673.
Manlius de Bosco, Joannes Jacobus: Luminare majus; — Quiricus de Augustis: Lumen apothecariorum. — Suardi, Paulus: Thesaurus aromatariorum. Lugduni, 1525.	(11.887)
Rjav hrbet, črn naslov, stiska signatura 147.
Manni, G, B,: Quadragesimale. Venezia, 1681.	(13.574)
Meilret: Sermones (Hortulus reginae). [Niirnberg, A. Koberger, 1487.]	(14.922)
Hain 11.004; BMC II, 431; cf. Glonar, Zeitschrift f. Biicherfreunde 1917, 232; belo pobarvan hrbet, črn naslov; Catalogo Sitticensi inscriptus; z zlatom obložene inicijalke.
205) Megiser Hieronymus: Ein Tractat von dem dreyfachen Ritterstand. Frankfurt a. M., 1593.	(3682) Cm hrbet; tiskana exlibrisa obeh Floriantschitschev; stiska signatura 120.
206) Melonius Joannes: Thesaurus iuris feudalis. Niirnberg, 1652.	(21.949) Rokopisni in tiskani exlibris Francisci Caroli de Schwizen J. V. D.; bel hrbet, črn naslov,
stiska signatura 111.
207) Mesue, Joannes: Cum expositione Mondini super canones universales. Venetiis,
1508.	(11.288)
D. Michaelis Hessii Medicinae Doctoris. Ex Dono Domini Mathiae Puechfink, Canonici in Rudolfsbert; bel hrbet, črn naslov.
208) Metzger Paul: Theologia scholastica, Augustae Vindelicorum, 1695.	(13.736) Stiski naslov na rjavem usnju; na platnicah velik exlibris šentpavelskega opata Alberta;
na naslovni strani; in usum Monasterii S. Pauli Ord. S. B. 1707.
209) MIKPOllPEi:BYTIKON. Basileae, 1550.	(10.843) Hrbet v Stični repariran; 1580 Bartholomaeus Montanus mihi dominat. Sed iam Laurentij
Abbatis Sitticensis [ostalo nečitljivo); Cathalogo Sitticensi inscriptus; [s svinčnikom) Condemnatus tractatus de corpore et sanguine Christi Domini authore Bertramo.
210) Modus legendi abbreviaturas. Argentinae, 1499.	(17.776) Hain 11.488; rjav hrbet, črn naslov; stiska signatura 65.
211) Modus legendi abbreviaturas in utroque iure, sive Processus iuris. Hagenoae, 1508.
(17.111)
Stiska signatura 280.
212) Murmellius Joannes: Loci communes sententiosorum versuum, ex elegiis Tibulli, Propertii, et Ovidii collecti. Noribergae, C. Gerlach, 1586.	(660)
213) Nanni Dominicus: Polyanthea. Coloniae, 1552.	(6604) Na naslovni strani natisnjeno (!) Ex Bibliotheca R. D. Thomae Reyttlingani praepositi
Labacensis. — Ad usum Coenobij Sitticensis procuravit hunc librum Fr. Maximilianus eiusdem Coenobij Professus et Administrator Parochiae Samariensis Anno 1645. — Vpisa dveh drugih lastnikov premazana; brati se da samo še; Ex libris Bartholo-maei . . . parochi ad divam virginem .. . 1634; na usnjenem ovitku vrezano; MFDL.
214) Nausea, Fridericus: Homiliarum centuriae tres. Coloniae, 1532.	(12.782) Hrbet belo usnje s črnim naslovom, sicer vez v pergament.
215) Nestor Novariensis: Vocabula suis locis et secundum alphabeti ordinem collocata. Venetiis, 1506.	(5894) Hrbet belo usnje, črn naslov.
216) Neumayr Fr.: Mundus in maligno positus. Augustae Vind. 1761.	(15.127)
217) Neumayr Franciscus: Theatrum asceticum. Ingolstadii, 1758.	(15.126) Na predlistu B (ibliothecae) Sit (ticensis); stiska signatura 176.
218) Nicolaus de Lira: Libri Bibliae cum postillis. Niirnberg, 1497.	(10.728) Hain 3171; GW 4294; v Stični na novo vezan v belo usnje z značilnim hrbtom in
okraski; na koncu 2. dela; Gehorrig gehn Sittich, einem ersamen Convent.
219) Nicolaus de Lira: Super psalterium. [Mantua. Paulus de Butzbach. cca 1477.)
(10.841)
Na prvi strani: Cathalogo Monrij Sitticensis inscriptus Ao. 1531; na fo 15: Cathalogo Sitticensi inscriptus; v Stični na novo vezan v belo usnje s črnim naslovom; Hain 10.376.
220) Oceanus iuris. Lugduni 1535.	(17.417) Belo usnje, črn naslov, stiska signatura 178—182; Zaulianus.
221) Očkam, Guilielmus de: Quaestiones et decisiones in IV libros sententiarum cum centilogio theologico. Lugduni, J. Trechsel, 1495.	(12.158) Hain * 11.942; rjavo usnje, stiski naslov.
222) Ovidius: De Ponto, Argentorati, 1545.	(6918) Privezan k 1208. Gl. št. 232.
223) Ovidius: Metamorphoses. Venetiis, 1521.	(1244) Hrbet belo usnje, črn naslov; stiška signatura 237.
224)
225)
226)
227)
228)
Mff/fJ
229
230
231
232
233
234
235
236
237
238
239
240
241
/l/ ,<	242
243
244
Pejachevich, Fr. X.: Theologicorum dogmatum de fontibus theologicis et deo uno ac trino libri septem, Graecii 1756.	(14.781)
Stiska signatura 53.
Pelbartus de Themesvar: Pomerium sermonum. (Hagenoae) 1509.	(14.272)
Stiski hrbet, signatura 270.
Pelbartus de Themesvar: Sermones pomerii de sanctis. Hagenaw, 1511.	(14.349)
Stiski bel hrbet s črnim naslovom, stiska signatura 271.
Perottus Nicolaus: Rudimenta grammatices. Mediolani, 1478.	(6214)
Hain 12.658; bel hrbet, črn naslov.
Petrus Lombardus: Perlustratio Bonaventurae in IV 1. Sententiarum. Friburgi, 1493.	(15.488)
Hain 3541; prvotna, originalna vez v 4 zvezke, z ostanki stiške signature 74—76; —
I.	Pred njim uvezana Tabula super libros Sententiarum cum Bonaventura. (S. 1. t. a., Hain 3540, tom V.); Cathalogo Sitthicensi inscriptus; — II. Balthasar Bolff tune tem-poris novicius Sitticensis ultima die Decembris anno Domini 1617 hora secunda post meridiem die Dominica in cella sua Ubicumque eris memento mori. Natus disce mori. Quid quid agis prudenter agas et respice finem; (Hain 3540); -— III. — IV. Cathalogo Sitticensi inscriptus; na koncu teksta: Ad usum Monasterii Sitticensis; v vseh zvezkih začetne inicijalke obložene z zlatom.
Petrus Lombardus: Textus sententiarum cum commentario S. Thomae Aquinatis. Venetiis, 1489.	(4436)
Hain 10.200; stiski črn naslov na rjavem usnju.
Piann, Fr. Adam: Compendium iuris in Divi Ivcmis iustitia adumbrata. Viennae, 1710.	(14.344)
Plato: Opera. Marsilio Ficino interprete. Venetiis, 1517.	(682)
Zaulianus; bel hrbet, črn naslov, sledovi signature.
Plautus: Comoediae quinque. Argentorati, 1514.	(1208)
Stiska reparatura; bel hrbet, črn naslov.
Plinius: Epistolae. Panegyricus. Parisiis 1533.	(1242)
Hrbet belo usnje; črn naslov.
Plutarchus: Vitae. Basileae, 1531.	(676)
Belo prebarvan hrbet; črn naslov; Zaulianus.
Plutarchus: Opuscula. Parisiis, 1521.	(Adlig.	ad	676)
Plutarchus: Vitae. Basileae, 1564.	(690)
Belo prebarvan hrbet, črn naslov, stiska signatura 126; Catalogo Sitticensi inscriptus. Pock Joh. Jos.: Nucleus iuris publici romani. Miinchen, 1727.	(17.464)
Stiska signatura 37; P. Maximilianus Sitticensis 1730.
Porphyrius: Textus veteris artis seu Isagogarum. Nurembergae, 1502.	(4828)
Bel hrbet, črn naslov, signatura 95; Cathalogo Sitticensi inscriptus; pod kolofonom »Sittich«.
Psalterium. Hagenoae, 1522.	(10.373)
Stiska signatura 163.
Quiricus de Augustis, gl. štev. 202.
Rackenfels, Leopold Christophor: Invicta philosophia in diva Partheno-Martyre Catharina celebrata. Viennae, 1710.	(14.340)
Rance, Armandus Joannes de: Auslegung der Regul des H. Benedicti. Augsburg, 1753.	(15.759)
Celo rjavo usnje, črn naslov, sledovi značilne signature.
Raynerius de Pisis: Pantheologia. Augustae Vindelicorum, 1474.	(14.584)
Bel hrbet; črn naslov; Cathalogo Sitticensi inscriptus; Hain * 13XU9.
Reginald, Valerius: Praxis fori poenitentialis. Venetiis, 1619,	(14.391)
Stiski naslov na rjavem usnju; Cathalogo Sitticensi inscriptus.
Reiffenstuell, Ignaz: Wundervoller Adlers-Flug zur gottlichen Sonne in Himmel. Wienn, 1705.	(14.329)
245) Reisch Gregorius: Aepitoma omnis Philosophiae alias Margarita Philosophica. Argentinae, 1504.	(1827)
Bel hrbet, črn naslov.
246) Reissner Adam: Jerusalem, die alte Haubtstat der Juden. Frankfurt a. M., 1565.
(3595)
Belo prebarvan hrbet; črn naslov; stiska signatura 135; Difi Buech gehort mier Phillipus von SigerBtorff zue, 1589. — Maxenzia von Sigersdorff. — Andre Gali. — Max Gali.
—	Aniezo mir Mateum von Raumbschiessel. . . Inn 30. November A. 1672 hat Herr HannB Riedlegger mich Undterschriebnen an meinem Geburtstag gepundten. Andreas Khouatschitsch; tiskan exlibris J. St. Floriantschitsch de Grienfeldt, J. U. D.
247) Remigius Antissidorensis: Enarrationes in psalmos. Coloniae 1536.	(12.711)
Rjavo usnje, stiski naslov, sledovi signature.
248) Reuchlin Joannes: De verbo mirifico. (Basileae) 1494.	(1564)
Hain 13.880.
249) Rosenthal, Henricus a: Tractatus et synopsis totius iuris feudalis. Coloniae, 1610.
(17.426)
Bel hrbet, črn naslov, stiska signatura 162; Ex libris Michaelis Dienstmann, J. V. D. 1653;
Joannes... Zweigelius (?) . . . 1635; tiskan ex libris Franciscus Carolus de Schwizen J. V. D., na njem podpisan F. A. C (omes) ab Auersperg.
250) Rossi Pio; Convito morale per gli Etici, Economici, Politici. Venezia, 1657. (13.737)
Crno prebarvan hrbet; Ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeldt, J. U. D.
251) Royardus Joannes: Homiliae in Evangelia Feriarum Quadragesimae. Parisiis 1554.
(15.416)
252) Royardus Joannes: Enarratio passionis D. N. Jesu Christi. Parisiis 1554.	(15.415)
253) Royardus Joannes: Homiliae in omnes epistolas feriales quadragesimae. Parisiis,
1554.	(15.414—6)
Sum Gabrielis Agnelli, Parochi Obergurgkj; bel hrbet, črn naslov. Inscriptus Catalogo Sitticensi.
254) Royardus Joannes: Homiliae per festivitates Sanctorum. Parisiis 1553.	(15.417)
Oprema kakor pri št. 251—3.
255) Rupertus Tuitiensis: De victoria verbi Dei. Norembergae 1524.	(15.077)
Hrbet v Stični repariran; stiska signatura 34; Sum ex libris Fratris Edmundi Scherbod (?).
256) Saliceto Guilielmus Placentinus de: Summa conservationis et curationis. Vene-
tiis, L496.	<ra,vl4;.;	(11.285)	£
Hain * 14.145 (»Madijf«); bel hrbet, črn naslov.
257) Salon, Michael: Commentariorum in disputationem de Iustitia, quam habet D. Thomas tomus I. Venetiis, 1592.	(15.471)
W. Khoberger . . , post obitum suum Bibliothecae Abbatiali in Sittich dono dedit.
258) Sanches Thomas: Consilia seu opuscula moralia. Lugduni 1643.	(12.574)
Rjavo usnje, stiški naslov; Ad Usum V. Monasterii Sitticensis procuravit F. P. Joannes
Gottscheer ibidem Professus Anno 1648.
259) Sbogar, Joannes Maria, Salcanensis: Theologia radicalis. Neo-Pragae, 1698.
(12.124)
Tipičen stiški hrbet.
260) Scaramelli, Giov. Batt.: II direttorio mistico a direttori di anime. Venezia, 1760.
(14.559)
Stiška signatura 149.
261) Scheifler J, Eb.: Vita Christi concionnatoria. Augustae Vindelicorum, 1697.
(13.388)
Stiški naslov na belem usnju.
262)	Scherer Georg: Postili. Miinchen, 1607.	(12.712)
Sitticensi inscriptus catalogo. Famulatur Gab. Agnello Presbytero, nune vero monasterio
Sitticensi; celo rjavo usnje, stiški naslov in signatura.
263)	Schonauer Daniel: Leich-Seeliges Te	deum	laudamus... Romischen Kaisers
Leopoldi I. Wien, 1705.	(14.330)
Schwabenspiegel. [Augsburg. Ambrosius Keller,	cca	1480.]	(17.778)^	v'
Zaulianus; Hain 9869; rjav hrbet, črn naslov; BMC II, 324.
265)	Seeloss Konrad: Postilla de sanctis. Freiburg i. Br. 1619.	(13.573)
Stiski naslov, belo usnje; [Sitti]censis sum a P. Francisco ab anno 16 ... [ostalo odrezano); avtorjevo ime »Konrad« izrezano, drugod zamazano.
266) Sellenitsch, Jos.: Oratio funeralis ad	sepulchralem	urnam	Leopoldi	Cardinalis	de
Kolonitsch. Viennae, 1707.	(14.335)
267)	Seneca: De quattuor virtutibus cardinalibus. Nuremberge, 1513.	(6920)
268)	Seyfrid, Joannes Baptista: Honores posthumi divae virgini	et martyri Catharinae.
Viennae Austriae, 1703.	(14.326)
Prvi spis v zborniku pridig (sign. 14.326—46), vezanem v Stični; stiski naslov na
belem hrbtu.
269) Spiegel Jacobus: Lexicon iuris civilis, Basileae, 1549.	(17.427)
Bel hrbet, črn naslov, sign. 168; dva ex	librisa;	Joannes	Casparus	a	Dornsperg,	in J.	St.
Floriantschitsch de Grienfeldt, J. U.	D.
270) Stapleton Thomas: Promptuarium morale. Ingolstadt, 1597.	(15.009) Cathalogo Sitticensi inscriptus 1601; bel hrbet, stiski naslov.
Suardi, Paulus, gl. štev. 202.
271) Sunczel Fr.: Collecta et exercitata in octo libros Phisicorum Aristotelis. Ve-netiis, 1508.	(18.123) Z mnogimi rokopisnimi opazkami.
272) Surius, Laur: Homiliae. Coloniae Agrippinae, 1576.	(15.010) Bel hrbet, črn naslov; Sum ex libris Antonii Parenteri (?1 Čarni Labacensis, Serenissimi
Principis Alumni, pastoris Seissenburgensis, inscriptus Catalogo Dominica Sanctae Tri-nitatis Anno 1589; Ex libris Matthiae Thomasowitsch pastoris Seysenbergensis 1613; Cathalogo Sitticensi inscriptus 1673.
273) Tartagnus, Alexander: Aureum opus. Lugduni, 1520.	(16.805) Zaulianus; stiska reparatura; stiski signaturi 205, 206.
274) Tataretus Petrus: Expositio in summulas Petri Hispani, una cum passibus Scoti. — Commentarii in libros philosopbiae naturalis et metaphysicae Aristotelis. — In sex libros Ethicorum quaestiones adiecto textu Aristotelis. Basileae, 1514. Tractatus indissolubilium et obligatoriorum M. Martini Molenfeldt de Livonia. Basileae, 1514.	(5070—71) Stiski naslov na belem hrbtu, stiska sign. 120.
275) Theophylactus: In Pauli epistolas enarrationes. Coloniae, 1528.	(15.409) Rjavo usnje, stiski naslov in signatura 11.
276) Thomas Aquinas: In IV libros sententiarum M. Petri Lombardi. Romae, 1570.
(10.880)
Anno 1642 Abbatiali Bibliothecae D. V. in Sittich dono dedit et inscripsit R. F. Georgins Mandeli ibidem professus. Po tem letu repariran hrbet z belim usnjem in črnim naslovom.
277) Toletus, Fr.: Commentaria in VIII libros Aristotelis de physica auscultatione Coloniae Agrippinae, 1579.	(4826) Cathalogo Sitticensi inscriptus.
278) Toletus Fr.: Commentaria una cum quaestionibus in universam Aristotelis Logicam. Coloniae Agrippinae, 1573.	(4825)
279) Tortelius Joannes: Commentarii grammatici de orthographia. Venetiis, 1484.
(5897)
Hain 15.569; W. Khoberger; bel hrbet, črn naslov, sledovi signature.
280) Trano, Ganffredus de: Summa super titt. Decretalium. Venetiis, Bernardinus de Tridino, 1491.	(16.006) Hain 15 601; Zaulianus; stiska vez z rjavim hrbtom in stisko signaturo 186.
281) Tympius Matthaeus: Aureum speculum principum, consiliariorum.. . Coloniae Agrippinae 1629.	(4581) Bel hrbet, črn naslov, stiska signatura 94; tiskani ex libris J. St. Floriantschitsch de
Grienfeld J. U. D.
4
282) Valcrius Maximus novitcr recognitus cum commentario historico videlicet ac litterato Oliverij Arzignanensis. Venetiis, 1518.	(1382) Hrbet rjavo usnje, črn naslov, stiska signatura 150; Anno Chri. 1566. Bartholomeus Mon-
tanus cooperator Laakhzensis (Lagkhzensis?) me sibi suo aere comparavit. — Georgius Ashbe poseflor huius libelli suo consanguineo Christiano (?) salutem exoptat.
283) Valerius Maximus: Factorum dictorumque memorabilium exempla. — Argenti-nae, 1521.	(935) Stiška sign. 207; Andreas Matinus meus legitimus possessor 1570; 1571 Johannes Schwarz;
Sum Philippi Lustaller a Michaele Schwarz habens in vigilia divi Matthei Anno 1574; Cathalogo Sitticensi inscriptus; nad kolofonom: Sittich; na koncu sta še podpisana Peter Wentschitsch in Georgius Morak (Marak?)
284) Valerius Venetianus: Prato fiorito di varii essempi. In Venetia 1663.	(15.022) Catalogo Sitticensi inscriptus 1742; stiška signatura 175.
285) Van Axel de Seny, J. H.: Compendium iuris canonici. Coloniae Agrippinae, 1630.
(16.620)
Henrici Roussillonaei S. C. Secretarij latini; stiška signatura 79.
286) Velleius Paterculus: Historia romana. — Joannes Alb. Burerius: Historiarum amatoribus. Basileae, 1520.	(1393)
287) Vergilius: Opera. Venetiis, 1522.	(1228) Bel hrbet, črn naslov.
288) Vergilius M. P,: Buccolica cum commento. [Lyon, Nicolaus Wolf, circa 1498].
(7196)
Znan samo še en izvod, v Fuldi (Landesbibliothek).
289) Vergilius Maro Publius: Aeneidos libri duodecim. (Leipzig, Jacobus Abiegnus, cca 1508).	(1212) Stiška reparatura; hrbet črn, belo usnje.
290) Vergilius Polydorus: Anglicae historiae libri XXVI. Basileae, 1546.	(2993)
Rjav hrbet, črn naslov, ex libris J. St. Floriantschitsch de Grienfeldt; J. U. D.
291) Versor Joannes:	Quaestiones super physicam Aristotelis. [Koln. H. Quentell.
cca 1493].	(5069)
Hain * 16.051; stiski hrbet, stiška signatura 291; Cathalogo Sitticensi inscriptus; tudi sicer
v knjigi večkrat »SITICH«.
292) Viva Dom.: Damnatae theses. Patavii, 1727.	(14,561) Stiška signatura 47.
293) Von den thieren ... (StraBburg, B. Beck, 1529),	(11.851) Naslovni list manjka. Panzer te izdaje ne pozna. Privezan k 11.850.
294) Wagner Barth.: Homiliarum centuria de tempore et sanctis. Freiburg i. Br., 1607,
(14321)
Catalogo Sitticensi inscriptus; stiski hrbet.
295) Werklein Joannes: Compendium super universam Phvsicam ad mentem Aristotelis. Salisburgi, 1696.	(4823) Privezan k sign. 4822.
296) Wicelius, Georg: Postilla. Mavnz, 1571.	(13.570) Hrbet z belo oljnato barvo prevlečen, na njem stiski naslov; Laurentius Abbas Sitti-
censis 1598.
297) Winckler de Streitiorth, Fr. A.: Aurei saeculi instaurator Divus Leopoldus. Viennae, 1704.	(14.328)
298) Winckler de Streitiorth, Fr. A.: Ad serenissimum ... Carolum III... acclamatio ab universitate viennensi. Viennae, 1703.	(14.327)
299) Wirsung, Christoph: Ein new Artzney-Buch. (1572).	(11.287) Christophorus Verbez 1597; Friderici Zwingman; bel hrbet, črn naslov.
300) Worel Eugen, O. C.: Contractus ratus ... de magno sacramento matrimonii. Pragae, 1724.	(14.642) Vez v celo rjavo usnje; stiška signatura 136.
2e površen pogled na te tri stotine knjig iz nekdanje stiske knjižnice pove pozornemu očesu marsikaj. Pred vsem pač jasno dejstvo, da se je tudi Stična verno držala stare devize samostanov, ki jo je tako lepo formuliral Gaufredus de S. Barbara (gl. Migne, PL, CCV, 843): »claustrum sine armario quasi castrum sine armamentario«. Da je bila glavna sestavina te »orožarnice« bogoslovna knjiga, je umljivo samo po sebi. Njej ob stran pa stopi bogata in raznovrstna literatura iz vseh mogočih področij človeškega duha, ki zgovorno priča, da se tudi »cultus humanus« v nekdanji Stični ni zanemarjal.
Že v tem kratkem seznamu nas preseneti obilica starih knjig, ki segajo deloma še v prva desetletja, ko se je tisk sploh začel, kar je jasen dokaz, da se je Stična že takoj tudi te pridobitve človeškega duha oklenila. Toda pomemben ni samo pogled na letnico izida kakšne knjige, ampak tudi na kraj tiska. Kako daleč so segali interesi Stične v oni dobi,- nam pričajo ti tiski, posebno oni, o katerih se da dokazati ali vsaj z veliko verjetnostjo domnevati, da so že od nekdaj bili naročeni za Stično, ne pa prišli v njo s kako knjižno zbirko.
Posebno pozornost zaslužijo one knjige, ki so v Stično prišle kot deli celotnih zbirk (na pr. Floriantschitscheve, Schwitzove in Zaulejeve). Te zbirke so dragoceni zgodovinski dokumenti, ker so žive priče duševnega življenja naše domovine v oni dobi, onega duševnega življenja, ki posredno, po svoji tradiciji in njenih sadovih, živi in snuje tudi v nas samih. Za Stično samo pa so sijajen dokaz ugleda, ki ga je v takratni dobi uživala kot kulturno središče, ki mu takrat na slovenskem ozemlju ni bilo para. Tako se nam bodo ob študiju stiške knjižnice v jasni podobi pokazali doslej še neznani duševni delavci, ki so oblikovali duševni obraz našega ozemlja in tako ustvarjali dediščino, od katere so živeli njihovi potomci. Kažejo se nam ne samo kot ljudje z izrazitimi znanstvenimi interesi, ampak tudi kot izraziti knjigoljubci. Tako sta se tukaj pokazala dva nova, doslej neznana knjigoljubca: Luka iz Stične, ljubljanski kanonik, in stiški opat Laurentius Langobardus, ki sta ustvarila svojevrsten, ne samo za naše kraje popolnoma nov tip exlibrisa (gl. sl. št. 4), natisnjen menda s črkami Janža Mandelca!
Študij provenience starih stiskih knjig nam bo za našo lokalno zgodovino prinesel množico novih imen (župnikov, posvetnih veljakov, učiteljev), ki jih doslej ali sploh nismo poznali, ali pa so nam njihova imena bila samo prazen zvok. Že te tri stotine knjig so nam v tem pogledu prinesle toliko zanimivega in novega, da bo čim prej treba poiskati in preštudirati še vse one druge zaklade, ki so pred sto in petdesetimi leti prišli v Ljubljano iz Stične in drugih enakih zbirk. Saj je knjiga dokument duha, knjižnica pa njegov arhiv, njegova zakladnica, ki bi nikoli ne smela ostati neizrabljena.
Konkordanca	s Hainom:	10573 :200	13880 : 248
		11004 :204	14145 : 37, 256
0 : 11, 288	3520 : 98	11488 :210	15569 :279
652 : 10	3540 :228	11942 : 221	15601 : 280
896 : 15	3541 : 228	12658 : 227	16051 : 291
974 : 20	3604 :100	13019 :242	16121 :192
1061 :21	3615 : 101	13795 : 184	
1241 : 25	3726 : 126		
1249 : 26	5232 : 125		
1708 :36	5434 : 127	Konkordanca	N O
1971 : 42	5441 : 128		
2261 : 183	6526 :146	867 : 10	3908 : 63
2635 :53	6706 : 154	951 : 11	4153 :66
2637 : 53	7528 :145	1599 : 15	4283 : 76
2651 : 53	8316 : 169	1663 : 20	4294 :218
2808 : 180	8319 : 169	1740 : 21	4302 :74
2834 :61	8515 : 173	2182 : 25	4550 : 92
2922 :63	8761 : 175	2192 :26	4815 :98
2982 : 66	9550 :185	2346 :36	4871 :100
3136:74	9869 : 264	2909 :42	4883 : 101
3171 :218	10200 : 229	3195 : 183	6905 : 125
3174 : 76	10294 : 197	3538 : 53	7103 : 127
3367 :92	10376 : 219	3882 : 41	7106 : 128
Index nominum:
Agnellati Hieronymus 106 Agnelli Gabriel 198, 253, 262 Albertus, O. S. B., Abbas Monasterii S. Pauli 208 Ashbe Christianus 282 Ashbe Georgius 282 Auersperg F. A. 249
Bartholomaeus . . parochus ad D. Virgi-nem 213 Bernardus, P. Sitticensis 44 Bolff Balthasar 228 Boslaius Adam 61 Braghinus Franciscus 26 Calderinus Joannes 38 Carolus, Prof. Sitticensis 179 Chaiiffel Martinus 38 Clemens, Joannes Fridericus 198 Cyricus Joannes 12 Daniel, Prof. Sitticensis 78 Dienstmann, Michael 29, 80, 249 Dornsperg, Joannes Casp. 269 Edmundus, Prof. Sitticensis 44 Engelbertus, Fr. Sitticensis 80, 172 Farenijch Gregorius 37
Floriantschitsch de Grienfeld, J. D. 32, 119, 186, 205
Floriantschitsch de Grienfeld, J. St. 3, 8, 14, 30, 45, 46, 49, 52, 57, 58, 65, 68, 86, 87, 91, 112, 163, 205, 246, 250, 269, 281, 290 Franciscus P. Sitticensis 39, 118, 265 Fridericus, Fr. Sitticensis 72 Gali Andre 246 Gali Max 246
Gallenfels Anton, Abbas Siticensis 81, 113 Gallus, gl. Hendel
Gottscheer Joannes, Prof. Sitticensis 16, 258
Hallerstein Abondo 88
Hendel Joachim 3
Hendel Joch. 3
Hessius Michael 207
Hugo, Frater ... 38
Khern Jacobus 122
Khlapshe Michael 77
Khoberger Wilhelm 107, 196, 257, 279
Khouatschitsch Andreas 246
Khunstl M. Adam 141
Kimouiz Simon 2, 47
Koshar Franciscus Primus 72
Kunsti J. Antonius 65, 91
Latomus Marcus 158
Laurentius (Langobardus), Abbas Sitticensis 132, 149, 156, 209, 296 Loeffelholz Joannes 34 Logerus Simon 152
Lombardo, v. Laurentius (Langobardus) Lucas a Siittich 41
Lustaller Pangratius 126 Lustaller Philipp 126, 283 Mandeli Georgius 276 Manigucci 88
Marckowitsch Wolfgang 93 Matinus Andreas 283
Maximilianus, Prof. Sitticensis 6, 60, 94, 142, 158, 182, 213, 237 Mercator Martinus de Monaco 38 MFDL 213 MKAC 117
Montanus Barth. 209, 282 Morak Georgius 283 Parenter Antonius 272 Philippus, legatus 38 Pogazhar Sebastian 123 Preckerfeld Wolfgang, P. 95 Puechfink Matthias 207 Putz Josephus 171 Radius de Radiis, Joa. Vinc. 48 Rasp, Max. Leop. 83 Raumbschissel, Matth. von 246 Rechbock Laur. 118 Redius, gl. Radius Reinprecht Thomas 92 Reyttlinganus Thomas 213 Riedlegger Hanns 246 Roussillon Henr. 49, 285 Rupertus Abbas Sitticensis 5 Sherbod, Fr. Edmundus 255 Schwarz, Joannes 283 Schwarz, Michael 283
Schwizen Fr. C. 2, 29, 43, 47, 73, 104, 155, 206, 249 Sigersdorff, Maxentia von 246 Sigerstorff, Phil. von 246 Silly Balthasar 191 Sittnik Caspar 29 ^Sladkonja Jurij 127
Strasperger, Joa. Baichardus 151 Taufer Max. de 108 Tautscher Joh. 176 Thomasowitsch Matthias 272 Verbez Christophorus 299 VF (P?) 34 Vineator Jacobus 176 Waldner Georg 148 Wentschitsch Peter 283 WK, v. Khoberger Zadesius Laur. 34 ~~Zaule Georgius 126 Zaule Josephus 75
—	Zaulianus: 5, 7, 13, 51, 53, 66, 75, 124, 130, 143, 145, 220, 231, 234, 264, 273, 280 Zweigelius Joannes 249 Zvvingmann Fridericus 299.
Zusammenfassung; AnlaBlich der Achthundertjahrfeier der Griindung der slo-venischen Zisterze Stična (Sittich, Sitticium) werden 300 Werke aus ihrer einstigen Bibliothek naher bestimmt und beschrieben, und es wird auf die Bedeutung dieser Buchersammlung — und ahnlicher — fiir die lokale Geistesgeschichte hingevviesen.
Zapiski
NOVI NAPISI
1.	Rimski napis iz okolice Hrastnika.
Ob priliki iskanja materiala za popravo občinske ceste iz Hrastnika v Krnice so delavci sredi maja t. 1. zadeli na štirioglast kamen, ki je pokazal na eni strani ostanke črk. 0 najdbi so poročali ljubljanski dnevniki, tako da se je mogel kamen rešiti za
Narodni muzej v Ljubljani. Najdišče leži
nekaj iznad omenjene občinske ceste, par sto metrov pred vasjo Krnice, obč. Dol pri Hrastniku, izpod ledine »pod kočo« (lastnik Miha Kreže, Krnice, št. 39) Kamen, navadni apnenec, je bil za porabo le na prednji strani nekaj obdelan, drugače je ostal neobklesan. Štirioglasto napisno polje ima preprost okvir, pisava sama je isto tako zelo preprosta. Dimenzije so te-le: višina 0.47, širina 0.44, debelina 0.17, napisno polje samo meri 0.32X0.31, višina črk 0.06—0.04 m.
Napis, ki je že precej pokvarjen in je tudi zaradi preproste kmečke pisave zelo težko čitljiv, se glasi:
Atecurus Docanim— ari EVI Sextiana 11 5 Tonice
Vrsta 3: EVI treba morda čitati f(ilius) vifvus), vrsta 4 (na koncu): II mogoče e/.
Gre torej za navaden nagrobni napis, tkzv. titulus, kakor je označil A. Schober, Die rom. Grabsteine von Noricum und Pannonien, 4 in 16, preprosto nagrobno tablo. Takšne table so bile vzidane v ograji odnosno obzidju nagrobne gomile. Vsebina našega napisa nam ne nudi kaj posebnega. Zaradi nejasnosti črk na koncu 3. in 4. vrste sicer ni popolnoma sigurna, vendar se ne bomo motili, če ga tako tolmačimo, da si je Atecurus, sin Docanimara, postavil kamen za časa življenja. Sextiana in Tonice, katerih imena so morda šele naknadno vklesana, pa so gotovo v nekem sorodstvu z Atecurom. Napis je zelo interesanten zaradi keltskih imen. Ime Atecurus do sedaj sploh ni znano, vendar sta oba debla, iz katerih je sestavljeno, po drugih imenih dokazana. Ate- nam je znano n. pr. iz imen Ate-gnatus (CIL III 4764), Ate-gnata (CIL III 4732. 5698), Ate-duna (CIL III 4906), Ate-vortus (5272) itd Drugo deblo -curus poznamo do sedaj edinole po imenu Soli-curus na nekem nagrobnem napisu, ki so ga našli na severni periferiji v Teurniji na Koroškem1.
1	R. Egger, Teurnia, Die romischen u. fruhchristl. Altertiimer Oberkarntens, 2. izd., str. 39, št. 11: Upia Solicuri f(ilia).
Docanimarus: ime nam je do sedaj znano edinole iz napisa CIL III 11733 (iz okolice Spilja), vendar so ga tam čitali Docnimarus. Na našem napisu pa se jasno vidi izpod N majhna črtica, kar kaže, da gre tu za ligaturo med A in N, torej Docanimarus. Najbrž bo tudi na napisu CIL III 11733 tako in ga je treba revidirati. Sextiana, ženska oblika imena Sextiarius. ki ga često srečamo, je edino latinsko ime na našem napisu. Jonice: do sedaj ni znano žensko ime, poznamo pa ime Tonicus (CIL III 5111, curante Tortico fratre).
Novi napis nam zopet kaže, da je bil ta del Savske doline v starem veku precej naseljen. Iz Hrastnika nam je znana cela vrsta napisov2. V Savi, nasproti Hrastniku, je stalo majhno svetišče rečnih božanstev-1. Ti napisi so pa v zvezi z brodarstvom na Savi. Brodarji seveda niso bili vedno domačini, kakor nam lepo kaže do sedaj v znanstveni literaturi neznan napis iz Sv. Jurija na Polju, župnija Loka pri Zidanem mostu (CIL III Suppl. Jugosl. 26)4: Adsallutae / sacr(um) / L(ucius) Seroilius / Eutyches cum suis /5 gubernatoribus / v. s. 1. m. Spomeniki domačega prebivalstva pa so napisi iz Šavne peči (CIL 111 15205)5, iz Retjega pri Trbovljah (CIL III 5144 a), iz samih Trbovelj (CIL III 5142—44 = Suppl. Jugosl. 21—23), iz Turij (CIL III 5150) itd. Domačemu ljudstvu0 pripadajo tudi gomile, ki se nahajajo nedaleč od najdišča našega napisa v gozdu posestnika Urbajsa Franca, p. d. Grčarja, Sv. Jurij 46. Ena od teh gomil je bila 1. 1913 razkopana. Najdbe so se zgubile, le majhen košček neke brončene zapestnice se je ohranil. Kolikor sem mogel izvedeti, sta se našli dve zapestnici, okrogla plošča iz brona z luknjami, sulice, 6 loncev, več tkzv. balzamarijev. Sodeč po teh najdbah bi bile gomile že z rimske dobe. Po poročilu gostilničarja Fr. Krežeta v Krnicah, ki je 1. 1913 prisostvoval izkopavanjem, je bilo v gomili v krog postavljeno kamenje, ki je obdajalo žare. Ljudsko izročilo pravi, da je stala tu nekdaj cerkev. Ker so gomile v gozdu nad najdiščem našega napisa, ni izključeno, da izvira ta prav odtod.
2.	Vojaški nagrobni napis iz Emone.
V	začetku septembra 1936 so v Ljubljani pred hišo v Groharjevi ul. 3 pri polaganju plinskih cevi naleteli na majhno poznoantično grobišče, katerega slike je objavila Kronika slovenskih mest, III, 195. V grobišču sta ležala dva sarkofaga. Kot material so porabili pri teh sarkofagih starejši material, tako pri enem za pokrov starejšo nagrobno ploščo z reliefom in napisom. Napis sam sem z obsežnim komentarjem objavil v Kroniki, IV, 46 sil. Zaradi evidence in ker gre tu za vsebinsko zelo važen spomenik, napis je razen v Glasniku, XVI, 1935, 124 sl. objavljenega napisa morda do sedaj najstarejši iz Emone znani, ga tu kratko ponavljamo.
Nagrobna stela je iz belega apnenca, spodnji del je odlomljen, isto tako je bil pri drugi porabi odklesan ves vzvišeni reliefni okras. Plošča se končuje zgoraj z zelo nizkim zatrepom, kar je značilno za zgodnjerimske nagrobne stele. Izpod zatrepa je gladko napisno polje brez okvira. Spodaj se nahaja med gladkimi pilastri z listnatimi kapiteli, ki posegajo tudi na ozke strani plošče, reliefni okras, ki je v vsebinski vezi s položajem umrlega: zgoraj hrastov venec z draguljem in trakom (corona gemmata), pod tem kopje in samo deloma ohranjeni ščit, torej njegova vojaška odlikovanja. Višina ohranjenega dela je 1.65, širina 0.76, debelina 0.22, višina črk 0.10—0.075 m. Napis je sedaj še v novem mestnem parku ob rimskem zidu, kjer ga nameravajo primerno postaviti.
2 CIL III 5121, 5137, 5140, 11685.
3 Mullner, Emona 307 sl., W. Schmid, XV. Ber. Rom. Germ. Komm. 183 sl. CIL III 5134 (= 11680), 5135 — 39 (= 11681), 11684.
1	Pri isti cerkvi je vzidan dosedaj neznan napis: S(avo) ei I Adsallut(ae) / C(aius) Mem-mius I v. s. I. I. m. (CIL III Suppl. Jugosl. 27).
° Iz istega mesta je tudi neznaten fragment napisa v laškem muzeju CIL III Suppl. Jugosl. 24.
6	?.™>»skih najdbah poroča še A. Mullner, Argo I 60. Ali so keltski in rimski novci, ki se omenjajo Mitth. hist. Ver. Steierm. XXV, 1878, XVII, iz samega Hrastnika odn. iz okolice, ni gotovo.
Besedilo napisa se glasi:	T(itus).	lunius.	D(ecimi).	f(ilius)
Ani(ensis). Montanus
tr(ibunus). mil(itum). I I. praef(ectus)
equit(um). VI. praef(ectus)
5 fabr(um). 11. pro. leg(ato). 11
Gre torej za nagrobni spomenik visokega oficirja viteškega stanu, ki je končno služil dvakrat kot vršilec dolžnosti legata, legijskega komandanta. Žal je vojaška kariera !e sumarično navedena brez izrečne navedbe posameznih vojaških enot, v katerih je T. Junius Montanus služil. Sodeč po obliki spomenika in obliki črk je nagrobna stela še iz zgodnjega cesarstva, iz časa Avgusta. Da je naš spomenik nov dokaz, da je v tem času v Emoni še stala vojaška posadka in sicer legio XV. Apolli-naris, sem obširno obrazložil v omenjenem članku v Kroniki, na katerega naj bo opozorjeno glede vseh podrobnosti. Ker sta pa legijski tabor in mesto s kolonialnim pravom do časa Hadriana nezdružljiva, sledi iz tega tudi, da Emona ni dobila kolonialnega prava že okoli leta 34 pr. Kr., kakor se to po navadi misli, nego šele po odhodu legijske posadke v prvem času cesarja Tiberija. Če je dopolnitev zadnje vrste na obeh fragmentih stavbnega napisa iz Emone (C1L III 10768 in Suppl. Jugosl. 170) točna, potem se sedaj dozida obzidje, ki je bilo prvotno še namenjeno vojaškemu taboru, sedaj pa služilo novo stvorjeni koloniji. Značilno je vsekakor, da se, sodeč po novcih in keramiki, šele sedaj razvija nekropola ob Tyrševi cesti.
Neuc Inschriiten
1. Neue Inschrift aus der Gegend von Hrastnik. Einfache Grabplatte mit interessanten, zum Teil bisher unbekannten keltischen Namen, wie Atecurus, Docanimarus und Tonice.
2. Ein Militargrabstein aus Emona. Die unten abgebrochene Platte wurde in zweiter Verwendung als Deckel eines spatantiken Sarkophages gefunden. Es handelt sich um einen hohen Offizier ritterlicher Karriere, der wahrscheinlich in Emona als Prolegat der leg. XV. Apoll. starb. Die Stele ist neuer Beweis dafiir, dass wir in Emona in augusteiischer Zeit noch eine militarische Besatzung haben, u. zw. die erwahnte leg. XV. Apoll., dass daher die Ko-lonialrechtverleihung nicht, wie bisher meist angenommen wird, schon	um	das	J. 34	v.	Chr.
erfolgt ist, sondern erst zu Beginn der Regierung des Tiberius.
Balduin Saria.
DVE NAJDBI IZ STAROSLOVENSKE DOBE
Najdbe starin iz dobe naselitve naših prednikov na slovenskem ozemlju so že dolgo med najredkejšimi pojavi naše arheologije. Z veseljem beležimo zato iz zadnjega časa dve. ki sta prišli na dan v zadnjih letih, prva na Bledu, druga v Ljubljani. Ko so pred kakimi 3—4 leti na blejski Pristavi kopali pesek, so takoj pod rušo naleteli na okostnjake, pri katerih so se nahajali ostanki loncev, obročki iz brona in podobno. Pet tu najdenih kosov je izročil po posredovanju g. Antona Vovka, predsednika Zdraviliške komisije na Bledu, Narodnemu muzeju Gašpar Poklukar iz Rečice, ki je tedaj kopal pesek na Pristavi. Kakor kaže podoba 1, gre za staroslovenski inventar. Bronasta igla, ki jo je našel Poklukar, je iz hallstatskega časa	in	jo	bomo omenili	ob
drugi priliki, Najdeni staroslovanski predmeti z Bleda so:
1. Uhan ovalne oblike. Spodaj polmesečno razširjen, iz brona, 4.5 cm dolg. Zanka uhana na enem koncu ni sklenjena. Na polmesečno razširjenem kraju so slabše vidne proge svetlomodrega, posebno dobro pa dve simetrični progi polnorjavega emajla. Emajlni vložki ne kažejo izrazitega ornamentalnega vzorca, temveč le bolj progasti simetrični ornament. (Pod. l/a.)
2. Večji obroček iz debelejše bronaste žice. Nesklenjen, 4 cm v premeru. (Pod. 1/b.)
3. Manjši obroček iz debelejše bronaste žice. Nesklenjen, preščipnjen na obeh koncih, 2.5—3 cm v premeru. (Pod. l/c.)
4. Večji obroček iz čisto tenke bronaste žice. (Pod. l/d.)
5. Polovica enakega obročka. Iz čisto tenke bronaste, na koncu zožene žice z glavičastim zaključkom, 4.5 cm v premeru. (Pod. l/e.)
Druga najdba izvira iz Ljubljane. Pri prezidavi fasade cerkve sv. Petra so se nanovo polagali električni kabli in je bilo treba v ta namen izkopati nekaj jarkov. Pri kopanju takega jarka na Ljubljanični strani cerkvene zakristije so delavci našli celo vrsto okostnjakov, žalibog pa muzej o tem ni bil obveščen. Pri okostnjakih so se nahajali tudi bronasti in lončeni predmeti. Dočim o poslednjih nimamo nikakega sledu, je bronaste prejel Narodni muzej verjetno polnoštevilno v svoje roke. To so naslednji predmeti:
l.Obsenčnik iz bronaste žice z obeskom na spodnjem delu. Obesek ima podobo nekakega dvoramnega nosilca z po dvema glavičastima debelinama na vsaki rami (pod. 1/f.) in je mehanično nataknjen na žico.
2. Uhan iz bronaste žice in pločevine s polmesečno razširjenim spodnjim delom ter z nesklenjeno zanko. Dolg 3.5 cm, na polmesečno razširjenem delu je vgravirana cik-cak črta in obdana zgoraj in spodaj od polkrožne vgravirane črte. (Pod. l/g.)
3. Odlomek podobnega uhana iz brona. Dolg ca 3.3 cm. (Pod. l/h.)
4. Obroček iz bronaste žice s preščipnjenima in nato glavičasto nabreklima koncema; obroček ni sklenjen. Premer: 4 cm. (Pod. l/e.)
5. Dva fragmenta najbrž dveh obročkov iz bronaste žice. (Pod. l/j.)
r-\
Uhan pod. l/g je visel na obročku pod. 1/i; verjetno je, da tudi uhan pod. l/h prvotno ni bil samostojen.
Tip uhana, najdenega na Bledu, je doslej pri nas zastopan v Mengšu, v Bohinjski Srednji vasi in v Komendi pri Kamniku.1 Vendar pa nimamo nobene natančne du-blete, čeprav se okras na novonajdenem kosu zaradi krhke in patinirane mase ne vidi več dobro. Po velikosti nadkriljuje blejski uhan oba v Ljubljani najdena in če
je pravilno Schranilovo opazovanje na češkem materialu, da velikost uhanov in obsenčnikov pojema, čim globlje gremo v davnino nazaj, potem bi bil blejski kos nekoliko mlaiši od obeh šentpeter-skih iz Ljubljane.
Izmed teh dveh nosi eden (pod. 1 /g) vgraviran cik-cak ornament, ki je dokaj čist. Med doslej znanimi staroslovenskimi uhani iz Narodnega muzeja nosi pseudo-cikcak ornament samo en uhan iz Mengša;3 uhan sam je za dober centimeter večji od šentpeterskega. Drugi uhan iz Ljubljane je poškodovan. Zelo dobro pa je ohranjen uhan z dvo-ramnim obeskom, ki je mehanično nataknjen na žico uhana. Ta tip v našem dosedanjem praslo-venskem inventarju ni zastopan. V dokaj podobnem eksemplarju ga imajo na Hrvatskem (Kloštar)4, zlasti pa je pogost v staro-hrvatskih grobovih Dalmacije5, kjer nastopa v veliki množici variant in prvenstveno tudi v srebru, okrašen navadno s filigranom ali srebrnopločevinastimi motivi v predrtem delu in podobno.
Raziskovalci so mnenja, da je ta uhanski tip
O
Pod. 1. Staroslovenski bronasti uhani in obročki z Bleda (a—e) in Ljubljane (f—j).
1 W. Schmid, Altslovenische Graber Krains, Carniola, I,	1908,	17 sl. Taf. II.
2 J. Schranil, Vorgeschichte Bohmens und Mahrens. Berlin und Leipzig, 1928, 297.
3 Pri W. Schmidu nereproduciran; inv. št. 3431.
4 Lubor Niederle Život starych Slovanu. I, 2. V Praze	1913,	Tab. XXXII,	8. Isti	kos je
najbrž upodobljen v delu E. H. Zimmermann, Das Kunstgewerbe des fruhen Mittelalters. Wien, 1923, 77. Fig. 64.
5 Starohrvatska prosvjeta. Knin, VI, 1901, sl. 6.
nastal v našem Primorju, to je ob obalah Jadrana'1, in da je od tod šel s selečimi se Slovani na Češko. Na Češkem in Moravskem se pojavi namreč šele v grobovih iz 2. polovice 10. stol. po Kr., dočim je na Hrvatskem pogost že v 8. in 9. stol. in često v spremstvu bizantinskih novcev, s katerimi ga je mogoče datirati7. Šentpe-terski uhan iz Ljubljane moramo zato časovno skoro gotovo orientirati po primerih iz dalmatinskega Primorja in Hrvatske, ne pa po čeških. Da gre pri tej najdbi za neko zgodnjejšo periodo, sledi nemara tudi iz velikosti posameznih kosov, o čemer glej naša izvajanja zgoraj. Blejski kos je za dober poldrug centimeter večji od šent-peterskih iz Ljubljane.
Kar se provenience tiče, nam dopušča blejski uhan s svojim emajlno vloženim ornamentom, ki ga veže s tipom uhana iz Kettlacha (najdišče pod Semmeringom)8, govoriti ne le o nekakšni časovni skupnosti (vsa ta skupina se prisoja karolinški dobi), temveč tudi o teritorialni skupnosti, ki jo W. Schmid smatra za v glavnih linijah istovetno s slovenskim ozemljem karolinške dobe0. Držalo bo tudi Schmidovo naziranje, da ni nujno, da bi bili vsi zastopniki tipa nastali na enem in istem kraju, temveč da je možen nastanek v kraju, kjer se je predmet našel, ali pa vsaj v njegovi bližini.
Poleg tega, da imamo v opisanih najdbah kar dvoje novih tipov, ki izpopolnjujeta inventar naših zbirk, je posebno važna šentpeterska najdba. Ta je prvi arheološki dokaz iz dobe staroslovenske naselitve ozemlja današnje Ljubljane.
R. Ložar.
VUIZILINESTETI
Ob tem krajevnem imenu in drugih, ki jih najdemo v daritvenih listinah za fri-zinško škofijo (Fr. Kos, Gradivo, II, 444—5, 490) so nanizali naši zgodovinarji lepo število domnevanj. Fr. Kos smatra n. pr. (o. c. str. 340, op. 2.), da tiči v prvem delu besede starovisokonem. wiselin, neutrum, travniček; v drugem delu pa štete, kraj, prostor pa tudi breg (nabrežje). Vse skupaj torej »travniški breg«; in tako istoveti Vuizilinesteti s krajem Breg pod Kranjem, Obe razlagi sta zgrešeni. Prvi zlog imena slove wiz - ne pa wis-; v drugem delu besede ne tiči stvn. maskulin ali neutrum stat, stades, Gestade, Landeplatz, temveč femin. stat, gen, šteti, plur. šteti, dat. pl. ste-tin, kraj, mesto, selo. Slednjo napako je opazil že Luka Pintar, ki je posvetil našemu imenu članek (ČZN, 9, 116 s.). Glede šteti spominja docela pravilno na Michelstetten: Velesalo (Levstikova razlaga); Kleinstetten: Mavhinje, v virih Malchina sella (na Goriškem). Prim. še različna »sela« pri Sv. Ilešiču, Kmečka naselja na vzhodnem Gorenjskem, 85. Pri razlagi prvega dela besede pa tudi Pintar ni imel sreče. Brez sence kake filološke opravičenosti pretvori Vuiziline v Luiziline, kar naj bi bil deminutiv pridevnika liitzel, pisano luizil, majhen. Po tej poti mu »uspe«, da odkrije naš kraj v Mavčičah na Sorškem polju; ta vas je pripadala, mislim, Goričanam.
Davno pred Fr. Kosom in L, Pintarjem je pa že našel za naše krajevno ime pravilno razlago Forstemann v svojem imenoslovnem slovarju. V Ortsnamen (II, 852) našteva Vuizilinesteti v neskončni vrsti krajevnih imen, tvorjenih v drugem delu z besedo stat, štete, etc. V tretjem zvezku (Personennamen, 1627) pripomni, da je W i z i 1 i , genitiv. Wizilines deminutivna tvorba k osebnemu imenu Wizo. Brez pomena ni tudi pripomba (1545, 1550, 1628), da je Wizelin miljenka imena Werinher (in drugih imen tega tipa); v listini 1. 989 (Grad., II, 490) se namreč imenuje grof Wern-hard, ki je imel posestva na Sorškem polju, Ali predstavlja naš krajevni naziv genitiv-no tvorbo (torej ’Wizilines šteti) ni docela jasno, ker imamo v obeh zapisih samo en —s— Prim. Raffelstatten, Gor. Avstrijsko: 1. 906 Raffoltestetun, 1. 1111 pa Raffol-disstetten. Slovenci so imenovali kraj, če niso morda imeli svojega imena, pač ‘Viclje
8 Schranil, 296, in Niederle.
7 P, Reinecke: Verhandlungen der Berliner Ges. fiir Antrop., Ethnologie und Urgesch. Berlin, 1896, (469).
8 Zimmermann, 68 sl.
0 Carniola, 43.
selo; kakor Gunclje pri Šentvida, n. Gunzle; iz imena Gunzilo, —li, *Giinzel, Stein-hauser, Gen. Ortsnamen, str. 149. Pravi nemški naziv tega kraja je mogoče bil *Gun-zilinesdorf, kar je pa izumrlo. Slično pozna za Rafolče iz nem. osebnega imena Raffolt že urbar smleške graščine 1. 1558—9 (Muz. arh. Zoisov fasc.) samo še slovensko obliko Rafaltschach. — Sicer bi pa bila poleg »Viclje« možna tudi kaka druga oblika. Po Gorenjskem in Primorskem so poznane tudi izvedenke iz osebnega imena in sufiksa — ov-išče; prim. Kmetušče, Štiverjan. Na loških tleh imamo nem. Ermern: slov. Virmaše. Prvo je pisano v »Saalbuechu« tega gospodstva (1. 1501, muz. arh.): Ermer-hern, Ermerhernn, Zu Errmherrn. V podstavi je pač osebno ime Ermhari, Ermheri, Ermer, Irmhar etc. Nemška oblika se je prvotno pač glasila: ze den Ermherarun, »pri Ermerjevih ljudeh«. Prim. slične tvorbe v okolici Dorfarji, Vinharji in druge. Specialno iz slov. osebnega imena je izvedeno Loising pri Scheibbsu, 1. 1410 Leubsarn, starovis. nem. 'Luibisarun, pri ljudeh Ljubiše. Steinhauser, Jahrb. f. Landeskunde von N. Oe,, XXV, 22. Pisava Ermerher(e)n se je razvila iz krive razlage tega imena, kot da je govora o herren, gospodje. Slovenski naziv Virmaše je, kazno, tvorjen s sufik-som -išče k podstavi Ermar.
Končno še nekaj pripomb o legi v navedenih listinah omenjenih krajev. Najprvo se mi zdi potrebno, da priobčim po Saalbuechu mejo med loško in goričansko graščino, kakor je potekala v 1. 1450. Prvi oskrbnik izpove, da je meja potekala: od Goričan do Stanežič (Stenesitz), od tam v hribe do polhograjskega sodišča, naprej do Oselnika, potem navzdol v ravnino k neki cerkvi imenovani Sv. Andraž, tamkaj loči neki potok (Gosteški), ki teče mimo tiste cerkve navzdol, loško in goričansko sodišče do Sore; in tamkaj čez Soro — ribarske pravice navzdol do Goričan pripadajo goričanskemu gospodstvu — meja sodišču pa se nadaljuje »nach den forstn auff fiir Oberdorff (Gorenja vas) vnd Aber (!) Schweinitz (Gor. Sinica), biB auff den creiizweg, so von der Saw, gen Lagkhwertz get, biB auff die recht landtstras (Chreinariorum via!), vnd nach der landtstras auff bifl zu dem creiitz bei Crainburg am Gachstaig (Gaštaj). Was vber die strassen, gegen der Saw, ist das landtgericht gehalten, aubgenommen, was der von Freysing vnd Flednigkher (Podreča) grtindt sind, haben sy selbst auff zu richten.« — Odstavek, ki se tiče ribiških pravic na Sori, je nekoliko jasneje stiliziran v soglasni izjavi drugega oskrbnika Lasserja: ». . . vnd daselbst vber die Zaier, gegen Gortschach herabwertz, ist die vischwaid gen Gortschach gehalten, vnd aber nach den forsten hinauff .. .« — Zatem je še ta del meja opisan od neke poznejše roke spet v »Saalbuechu«: »das confin zwischen der herrschaft Lagkh vnd Gortschach das schaidt der pach, so von s. Andre ab, in das wasser di Zeyr genant [rinnt?], derselb pach gegen Rottendorf vber, wo die prunne herausfliben, der andern seyten vber, taillen das fisch-wasser daselbst.« Nadaljna notica nam pove, da je ta razmejitev, ki je pa zadevala gotovo le manjše stvari, rezultat pogodbe med obema graščinama.
V	»Saalbuechu« naznačene meje se dajo v glavnih obrisih spoznati v daritveni listini z dne 23. novembra 973; v listini 1. okt. 989, ki obnavlja prejšnjo daritev, najdemo nekoliko več krajevnih imen, n. pr. Gosteški potok; vrh tega se pa nahaja v tej listini, ki nam je znana samo v prepisu 12. stoletja, nov odstavek (ac sic tractim . . . donare curavimus), iz katerega bi naj sledilo, da je kralj Oton prejšnjo daritev nekoliko razširil, da se je darovana zemlja raztezala tja do Save; tukaj se tudi imenuje sicer nepoznani grof Wernhard in plemenitaš Pribislav. A poznejši viri ne vedo ničesar o kaki frizinški posesti v kotu med Soro in Savo. Odstavek naredi vtis poznejše interpolacije.
Mejo moremo torej določiti takole: Gosteški potok, ki se izliva severno Gosteč v Soro; zatem ob južnem bregu Sore, tako da je vmes prostor za oral zemlje, do neke plitvine v tej vodi »Stresou brod«; listina govori jasno o plitvini, vadum; ta brod torej ni bil nikakšen trajekt za prevažanje, in zato ne kraj Ladja [Kos, 445, op. 7), temveč mesto, kjer so ljudje in živina prebredli Soro; iz zapiskov v »Saalbuechu« zvemo povrh, da je meja med obema gospodstvoma prekoračila vodo pod Retečami (ki so od nekdaj loška posest). Nadaljni potez se da kaj jasno zasledovati po zemljevidu.
V	oddelku med državno cesto (Chreinariorum via) in Savo poseduje loško go-spodstvo glasom »Saalbuecha« dve vasi: Praše in Jamo (Lueg), ki sta priključeni tedaj župi v Godeščah (NeusaB). »Territorium Primet« se je torej pač kril z zemljiščem občine Jama, Tudi besedi Primet je posvetil Pintar članek (CZN, 9, 123 s.). Po pravici zavrne Fr. Kosovo mišljenje, da je Primet pomotoma pisano za Praschach; a tudi on krene na krivo pot s tem, da samovoljno preinači Primet v Premet; maloruski peremit, drugič preorana zemlja, prelog. Beseda bi torej pomenila to, kar izposojenka praha, Brache, iz tega izvaja Pintar naziv Praše. Toda Akad. Rječnik pozna Primet, Primetna gomila kot krajevna naziva in primet še kot apelativ; pomen besede mu ni znan. V kajkavščini imamo met, fem. mask. »odio u lugu, dubravi, gaju, Revier, Trieb«; beseda se krije po pomenu s čakavskim žrib, bav. Luss; durch Los zugeteilte Erde; o slov. ometati, vb. »den Turnus der Arbeit durch Los bestimmen« je bilo govora v GMDS, XIV, 73; v sestavljenkah ima »pri« deminut. pomen torej podložniški delci. Mogoče je to »Fraj del«, ki ga najdemo na specialki. Wizilinesteti je moralo biti nekoliko višje ob cesti, že izven frizinške oblasti toda na goričanskih tleh.
J. Kelemina.
TRG KRONOVO
Na Dolenjskem imamo dva kraja tega imena: Gorenje, ki spada pod občino Sv. Peter pri Novem mestu, in Dolenje, del občine Bela Cerkev. Ime je nemškega izvora; najbrže ga moramo tolmačiti kot chran-ouwe ; stvn. substantiv chrana-witu, borovica se v sestavljenkah skrajša v chran, kran; chranpoum, borovica; Kron-vogel, osebno ime. Semkaj spada tudi gorenjski kraj Kronau, Kranjska gora; prebivalcem pravijo Borovci, okolišu Borovski kot. Iz starejših oblik Chraynaw, Chrainau posnamemo, da se je naziv pomešal z imeni Chreine mons, Krainberg; prim. M. Kos, Creine mons, Geogr. Vestn., 1928. — Dolenjsko Kronovo nastopa izza 1. 1211 v listinah (Kronowe, Chronowe); imenujeta se dva brata, ministeriala istrskega mejnega grofa Henrika, Kos, Grad., V, str. XLI1I.
O trgu Kronovo pa imamo naslednje vesti: 1. L. 1308, 15. marca, Maribor, March-purg. Zakupni reverz bratov Štefana, Anža in Radislava, grofov Baboničev za vojvodo Friderika, ki jim zastavi »turrim in Gertzschin (Gračinje), mediam urboram in Lancz-trost, urboram integram in Sicherperg, villam in Oberlentenberg, forum in Chro-m a u et nobiles et clientes in Orchwitz« za 300 mark dunajskega kova, Lichnowski, Regesten, II. str, CCLIX, št. 594. V ponatisu te listine v Mitt. des hist. Ver. f. Steierm., V, str. 223, št. 24 najdemo oblike: Oberlentenberg, Orchiniz; zatem ponatis pri Thal-loczy-Barabas, Cod. dipl. com. de Blagay (== Mon. hung. hist. Dipl., 28), št. III: Gretz-schin, Oberleutenberg, et nobiles seu clientes in Orechwicz. Prim. M. Kos, Odnošaji medu goričkim grofovima i hrv. plemstvom (str. 5). — 2. L. 1352, 9. marca, Ribnica. Grof Dyanis von der Crupp izstavi v soglasju s svojim bratom Pavlom von der Crupp za svojo ženo Ano, sestro grofov Otona in Friderika Ortenburškega, zaženilno pismo na njeno doto v znesku 1000 mark oglejskih penezev, Zaženilo obsega — med drugim: »den sacz, den wir von dem edlen fiirsten herczog Albrecht von Osterreich und von seinn erben haben und von seim selign bruoder chuonich Fridrich gehobt haben, des wir jezuo in nuz und gewer sitzen, das ist auf ein zehent, der hebt sich an pey dem wazzer haizzt Raedel und wert uncz gegen der Weizzen chirchen, dar nah hebt er sich an von der Topplitz und wert fiir Altenburch und fiir den Muenichhof uncz gen Hophenbach nah dem pirg ueberal; und auf das dorff Oberlauterberg und auf das dorf Orchawicz und auf das maerchtel C h r o n a w.« — Cod, dipl. Blag. št. V. Listina, ki je važna za zgodovino in topografijo Dolenjske, zasluži, da jo kedo ponatisne v celoti. — O posestvih grofov Blagayev (Steničnjakov) na Kranjskem glej Thalloczy, Gesch. der Grafen von Blagay, str. 86. Oberlauterberg je Gorenji Cisti breg; nemško ime se nahaja tudi v štatenberških urbarjih; Orehovica — s podložniki in kosezi — je vas šentjernejske fare; trg Chr. je pa verjetno Dolenje Kronovo.
Naj omenim še,	da se imenuje	Raka 1.	1682	soseska,	Nachbarschaft
(Kostanjevica, Razni spori in procesi	XIII, Muz.	arhiv	v Ljubljani),	toda trg	v
1.	1703, 1773 (Styfftregister der herrsch. Landstrali, Muz. arh. v Lj.). Prebivalci so oštetarji, toda Dolga Raka je pa bila vselej vas.	J.	Kelemina.
DR. IVAN PRIJATELJ
Ko smo pred dvema letoma ob šestdesetletnici univerzitetnega profesorja dr. Ivana Prijatelja ugotovili, da njegovo delo še ni zaključeno, in mu želeli, da bi v miru mogel dovršiti svojo življenjsko zgradbo (Glasnik XVI, 136), ni mogel nihče slutiti, da mu bo usoda tako kmalu vzela pero iz rok. Nenadoma, po kratki bolezni, je izdihnil 23. maja 1937.
Ivan Prijatelj se je rodil 23. decembra 1875 na Vinicah pri Sodražici kot sin skromnega posestnika in krošnjarja. Razmeroma pozno ga je slučaj privedel v ljubljansko gimnazijo, ki jo je	obiskoval od 1890—1898. V	Alojzijevišču se je	začel baviti	z
ruskim slovstvom in s	pisateljevanjem.	Po maturi	se je	hotel posvetiti medicini,	a
kmalu ga je zaneslo v slavistiko, kjer se je poglobil v študij slovanskih literatur. Po doktoratu se je na Jagičevo pobudo začel pripravljavljati za docenta slovanskega slovstva. Študije je izpopolnjeval na Ruskem, Poljskem, Nemškem in Francoskem in postal nato uradnik dunajske dvorne knjižnice. Odslej se je najbolj posvetil raziskovanju slovenske kulturne in literarne zgodovine in se tako pripravil za profesorja slovenske univerze, kjer je začel predavati leta 1919.
Ivan Prijatelj je opravil veliko delo z neutrudnim iskanjem in objavo gradiva za našo literarno in kulturno preteklost, s tehtnimi razpravami, ki so nekakšna priprava za celotno podobo novejše slovstvene zgodovine, in urejevanjem naših klasikov, da ne omenimo celo vrsto študij iz slovanskega, zlasti ruskega in poljskega slovstva.
Poglavitna dela so omenjena v zgornjem Glasniku, a izčrpna bibliografija je priključena njegovim Duševnim profilom slovenskih preporoditeljev, ki so izšli ob šestdesetletnici; dodati je treba še dela po letu 1935., a to so: Dostojevski in Tolstoj. Dva literarnozgodovinska eseja. Ljubljana, 1936. — N. V. Gogolj, Revizor (Prevod). Celje, 1937. — Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848 do 1857. Ljubljana, 1937. — Pisma Ivana Prijatelja s študijskega potovanja 1903—1904. (Objavlja R. Nahtigal.) Ljubljanski Zvon, 1937.
V	rokopisu pa je dr. Ivan Prijatelj zapustil dve deli: prevod obširnega in pomembnega Gončarovljevega romana Globel (Obryv) in Kulturno in politično zgodovino Slovencev od 1848—1895. Obe deli bosta v doglednem času izšli in ju že težko pričakujemo, zlasti obsežno Kulturno in politično zgodovino, saj bo pokazala vso stavbo, ki je pokojnik na njej dolga leta gradil in klesal, a mu ni bilo sojeno, da bi jo dokončal. Tvorila pa bo z drugimi deli trajen spomenik, ki bo slovenskemu narodu vselej kazal pokojnikovo veličino.	Mirko Rupel.
STANOJE STANOJEVIČ
Na Dunaju je 29. julija 1937 umrl (1. 1920 izvoljeni) akademik in profesor beograjske univerze dr. Stanoje Stanojevič; njegove zemske ostanke so prepeljali v Beograd, kjer se je izvršil pokop dne 5. avgusta 1937. Rojen je bil v Novem Sadu dne 12. avgusta 1874. Še doma v hiši očeta-zdravnika se je kot gimnazijec seznanil s častitljivim Jovanom Ilarionom Ruvarcem (1832—1905). Pod vplivom tega vestnega in bistroumnega raziskovalca srbske zgodovine in njenih virov, ki se je demonstrativno imenoval rušilca neosnovanih, pa čeprav v plašč patriotizma zavitih tradicij, se je Stanojevič še kot srednješolec začel seznanjati z viri srbske prošlosti. Treba je občudovati veliki pogum zgodovinarskega samouka Ruvarca, ki je šel v težek javen boj zoper ukoreninjeno naziranje, da so narodne tradicije in pesmi zgodovinski vir, dober in zanesljiv v taki meri, da je vsako kritično preiskavanje in vsak dvom popolnoma odveč. Tradicije o narodovi preteklosti in slavi so se na ta način v dobi političnega in lite-
rarnega prebujenja pretvorile naravnost v nekake narodne svetinje, ob katere se ni smel noben pravi patriot zadevati. Delovne metode človeka, ki je kazal na prvotne, sodobne in nepotvorjene vire, se je torej Stanojevič oprijel že v najzgodnjejših letih. Razen tega pa je z vnemo mladega človeka prebiral tudi tiskana dela, zlasti študije Konstantina Jirečka, ki je že koj s svojimi prvimi deli o bolgarskih in srbskih političnih, trgovskih in gospodarskih razmerah zaslovel po celi Evropi.
Stanojevič je maturiral 1. 1892 ter se je odločil, da nadaljuje svoje študije na dunajskem vseučilišču, kamor je baš takrat prišel iz Prage za profesorja tudi Jireček. Njegova predavanja iz jugoslovanske zgodovine, zlasti razpravljanja o Dušanovem zakoniku ter o virih s kritičnimi pripombami in navedbo strokovne literature, so Stanojeviča silno privlačila. Saj pa je bil Jireček pravi živi kompendij znanosti; poleg slovanskih starožitnosti je poznal dodobra tudi celotno zgodovino slovanskih narodov, pa tudi filologijo, etnografijo in historično geografijo. Bavil se je tudi z zgodovinskimi pomožnimi vedami, zlasti s paleografijo. Svoje učence je vedno opozarjal, da jim morajo biti za osnovo vsega zgodovinskega raziskovanja v prvi vrsti viri, ki jih je treba enako vestno zbirati kakor tudi njihovo vrednost in zanesljivost vsestransko presojati in nikoli v njih iskati več, kakor morejo nuditi. Jireček je bil zato neizprosen nasprotnik vsakih cenenih kombinacij in posploševanj dognanj, ki so zaradi posebnih razmer in okoliščin mogla biti veljavna le za časovno in teritorialno omejeno območje. Ruvar-čeva in Jirečkova šola je vplivala na znanstveno trezno presojajočega Stanojeviča, da je vse svoje življenje računal le z dejstvi, utemeljenimi v virih, odklanjajoč vse hipoteze, ki nimajo prave ali sploh nobene podlage v zgodovinskem izročilu in so bile postavljene bolj iz lokalnopatriotičnih teženj in subjektivnih nagnjenj (prim. n. pr. še iz najzadnjega časa njegov skeptični odnos do Hauptmannove hrvatske in gotske teorije ter do Baradovega naziranja o selitvi Hrvatov in Srbov v Jugosl. istor. časopisu, I, str. 543 sl., 547—550).
Razen pri Jirečku je bil Stanojevič za časa svojih dunajskih študij vpisan tudi pri Jagiču ter postal poleg Slovenca Vatroslava Oblaka njegov najljubši in najboljši učenec. Od nemških zgodovinarjev so se mu priljubila predavanja mladega docenta L. M. Hartmanna, ki je pod Lamprechtovim vplivom opozarjal zlasti tudi na gospodarski moment v zgodovinskem razvoju. V tej smeri se je Stanojevičevo zanimanje za ekonomska in socialna vprašanja še poglobilo za njegovega bivanja v Carigradu, kjer se je seznanil z Rusom Miljukovim. L. 1896 je promoviral na Dunaju na osnovi (v Jagičevem Archiv fiir slaw. Phil., XVIII, 1896 objavljene) disertacije »Die Biographie Stefan Lazarevič s von Konstantin dem Philosophen als Geschichtsquelle«.
Ko je zadostil obvezni prostovoljski vojaški službi, je leto 1897/98 preživel v Petrogradu in Moskvi, kjer je takoj našel zveze z vodilnimi učenjaki ter se spoznal z najvažnejšimi deli iz bizantologije in stare ruske zgodovine. V šol. letu 1898/99 je bil nameščen na srbski gimnaziji v Carigradu. Tu je svoj prosti čas uporabil za delo v ruskem arheološkem institutu, kjer se je učil grške paleografije ter proučeval bizantinske pisce in kroniste. Da bi se v bizantologiji še izpopolnil, se je naslednjega leta (1900) podal v Monakovo k slovitemu Karlu Krumbacherju. Istega leta je bil izbran za docenta srbske zgodovine na Veliki školi v Beogradu.
V	Carigradu in pri Krumbacherju je prišel Stanojevič do spoznanja, da tvorijo za najstarejšo dobo in do vdora Turkov na Balkan politični in kulturni odnosi do Bizanca jedro zgodovine srbskega naroda. Ze tedaj si je zamislil široko zasnovano delo »Vizan-tija i Srbi«. V celoti naj bi obsegalo 10 knjig, od katerih naj bi bila poslednja posvečena orisu kulturnega vplivanja Bizanca na Srbe. Žal, da je moralo ostati delo nedovršeno: v založbi novosadske Matice srbske sta izšli (1903, 1906) le prvi dve knjigi, ki sta dospeli z opisom do naselitve južnih Slovanov in do razložitve predpogojev ustanovitve samostojnih državnih tvorb. V Glasu Srp. kr. akad., 80, je 1. 1909 ta del zgodovine še izpopolnil z razpravo o južnih Slovanih v 6., 7. in 8. stoletju ter njihovem razmerju do Obrov, Grkov in Gotov.
Za to zgodnjo dobo naše zgodovine je v zvezi z V. čorovičem izdal 1. 1921 »Odabrane izvore za srpsku istoriju«. Izšel je le en snopič (72 strani), pa more ta tudi
nam Slovencem služiti kot dobrodošlo izpopolnilo h Kosovemu gradivu za dobo od
6.	do 10. stoletja.
Se več nego z »Vizantijo i Srbi« je želel Stanojevič podati zgodovinski vedi s svojo veliko »Istorijo srpskog naroda«, ki se je nanjo zadnji čas z vso vnemo in resnostjo pripravljal. Tudi to delo je proračunal na 10 obsežnih knjig in je hotel posebno upoštevati poleg politične tudi kulturno stran dogodkov in razvoja. Dokončati mu je bilo usojeno samo le prvo knjigo z navedbo nahajališč virov za srbsko zgodovino. To poslednje izpričuje vestnost njegovega dela, ki ga je vedno oslanjal na listinsko, aktno in drugo izvirno in zanesljivo gradivo. Iz Stanojevičeve izvedenosti v zgodovinskih pomožnih vedah, porojene iz proučavanja zlasti srednjeveških listin, so nastale njegove »Študije o Srpskoj diplomatici« (Glas akad., 1912) kot prva in temeljna razprava iz tega področja v srbski historiografiji. Istega leta je izšla tudi »Borba za samostalnost katoličke cerkve u Nemanjičskoj državi«, ki spada med najboljša Stanojevičeva dela.
Ako mu ni bilo dano, da bi izšla velika zgodovina, pa je doživela njegova »Isto-rija srpskog naroda« več izdaj (prva 1. 1908; druga, češka 1. 1910; 1920 tretja izdaja z ilustracijami, toda brez bibliografije in registra). Izšla je v času napetih zunanjepolitičnih dogodkov in se ji pozna, da so mnogi dogodki preteklosti prikazani in ocenjeni s stališča tedanjih potreb, pa je knjiga vprav zaradi tega močno vplivala na omladinsko gibanje v Bosni in Hercegovini, čije kratko zgodovino je tudi napisal ob priliki anek-sijske krize (1909). Poleg šolskih knjig (narodna zgodovina 1908 sl., hist. atlant, 1925) je potem med vojno in za časa mirovne konference v Parizu, kjer je deloval kot član historično-etnografske sekcije srbske delegacije, napisal celo vrsto propagandnih spisov in žurnalističnih člankov. Na pobudo znanega H. Wendla je 1. 1923 objavil knjigo o sarajevskem umoru (Ubistvo austrijskog prijestolonasljednika Ferdinanda), ki je izšla še istega leta v nemškem in češkem prevodu, v 1. 1929 izišlem delu »Srpsko-turski rat 1912« pa je dobro opisal tedanji vojni in politični položaj.
Stanojevič je bil prav tako velik tudi kot organizator znanstvenega dela, kar izpričuje njegova velika »Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka« (zadnja, IV. knjiga izšla 1. 1929), ki bo kljub temu, da je to šele prvi poskus te vrste med nami, ostala kot stalna trdna osnova vsem podobnim podjetjem v bodočnosti. Na njegovo pobudo in iz ljubezni do vojvodinske ožje domovine je zaživelo Istorisko društvo v Novem Sadu, ki je baš v tem letu nameravalo proslaviti desetletnico svojega Glasnika, ki mu je bil pokojnik tudi direktor in sourednik, društvu pa predsednik.
Po neumornem Stanojevičevem prizadevanju je bilo jeseni 1927 osnovano Jugoslovansko historično društvo, ki naj bi doma in v tujini predstavljalo našo zgodovinsko vedo in naše zgodovinarje ter vzdrževalo tudi potrebne znanstvene vezi med njimi. Še so prešla leta, preden je moglo društvo stopiti v javnost s svojim časopisom. Tudi tu gre zasluga rajniku, da je znal kljub težki gospodarski krizi najti in poiskati gmotnih sredstev: tako je moglo društvo prvo številko svojega Jugoslov. istor. časopisa (z letnico 1935) posvetiti St. Stanojeviču ob njegovi šestdesetletnici.
Oba letnika Časopisa, ki sta doslej (eden na 800, drugi na skoro 500 straneh) izšla, sta dovolj zgovoren dokaz, da se je Stanojeviču v polni meri posrečila njegova zamisel, da zbere v tej reviji vse znanstvene moči, ki se bavijo z našo narodno preteklostjo. Po člankih, kritikah in referatih naj bi bili na rezultate raziskavanj opozorjeni tudi v tujini, istemu namenu služijo poročila o stanju in delu naših znanstvenih ustanov in organizacij (muzejev, arhivov, galerij, zgodovinskih in muzejskih društev itd.). Časopis naj bi dalje prinašal biografije vseh vidnejših predstavnikov naše zgodovinske vede, predvsem pa tudi bibliografijo vseh razprav in spisov, ki se kakorkoli bavijo z našo preteklostjo in ki izhajajo raztreseni v raznih revijah in dnevnih listih; zaradi prevelikega obsega pa naj bi izšla bibliografija kot publikacija zase. O pomenu in razpravah Jugosl. istor. časopisa specialno za naše slovenske zadeve je poročal zadnji snopič našega Glasnika (XVIII, str. 71 sl.).
S svojim znanstvenim in organizatoričnim delom si je St. Stanojevič zaslužil hvaležnost tudi Slovencev, ki mu bodo ohranili vsekdar trajen in časten spomin.
Jos. Mal.
LOUIS EISENMANN
Profesor za slovansko zgodovino in kulturo na Sorboni (1869—1937)
Louis Eisenmann je bil iz Alzacije, rojen 31. julija 1869 v Haguenauu, odkoder se je 1871, po vojni, njegova rodbina zaradi svojega nacionalnega prepričanja izselila v Pariz. Po absolvirani Ecole normale superieure je študiral na Sorboni zgodovino, posebno pod vodstvom Gabriela Monoda, in pravo. Od svojega učitelja si je prisvojil strogo znanstvene metode, in je postal zastopnik novega tipa francoske zgodovinske vede, v nasprotstvu s starim bleščečim pa tudi površnim tipom 19. stoletja. Po končanih univerzitetnih študijah je šel najprej v Berlin, kjer se je zbudilo njegovo zanimanje za Srednjo Evropo, v prvi vrsti za Avstro-Ogrsko, Čital je Palackega, učil se je češčine in madžarščine, in obiskal večkrat Dunaj, Prago in Budimpešto, kjer je povsod stopil v stike z znanstveniki in politiki.
Njegovo prvo večje delo o tem predmetu je izšlo v Lavisse-Rambaudovi Histoire generale: Revolution et Reaction en Autriche (1848—1859), t. XI (1899) 109—143, in LAutriche-Hongrie depuis 1871, t. XII (1901) 165—203. Svoj študij prava pa je končal s tezo: Le compromis austro-hongrois de 1867 (p. 695, 1904), najboljše delo o tem predmetu, ki je ustalilo njegov znanstveni sloves. Pri študiju problemov avstro-ogrske monarhije se je pobliže seznanil z boji narodnosti, posebno Čehov, Slovakov in Hrvatov, in razvoj njegovega zanimanja je šel isto pot kakor pri R. W. Seton-Watsonu.
L. 1905 je postal profesor zgodovine na univerzi v Dijonu, kjer se je učil ruščine (in bil tudi 1908—1912 član občinskega sveta), 1913 je bil poklican kot eden redkih poznavalcev tega predmeta na novo ustanovljeno stolico za madžarski jezik, slovstvo in kulturo na Sorboni. Pa že 1914 je svetovna vojna to stolico ukinila in L. Eisenmann je bil vpoklican v vojaško službo.
Kot izreden poznavalec problemov Srednje Evrope je bil v februarju 1915 dodeljen francoskemu generalnemu štabu kot referent za gospodarski položaj avstro-ogrske monarhije. V tem svojstvu je postal sodelavec in prijatelj Ernesta Denisa, znanega borca za češkoslovaške težnje, in po njem je prišel v stik z delavci za samostojnost Češkoslovaške, posebno s T. G. Masarykom in E. Benešem, pa tudi z Jugoslovani. Sodeloval je pri revijah La Nation Tcheque in Le Monde Slave, ki jo je E. Denis 1917 pokrenil; v prvi je izšlo 1916 njegovo predavanje La solidarite slave, kjer je, kakor tudi drugod, francosko javnost seznanil z dotlej ji precej neznanimi zahtevami slovanskih narodov.
Po končani vojni je bil na pobudo Ernesta Denisa dodeljen kot politični svetovalec generalu Pelleu, voditelju francoske vojaške misije, ki je v Pragi pomagala pri organizaciji češkoslovaškega generalnega štaba. L. 1920 se je vrnil v Pariz, po smrti prijatelja Denisa je postal 1. 1922 njegov naslednik na stolici Ernest Denis za slovansko zgodovino in kulturo, ki jo je 1920 ustanovila češkoslovaška vlada, in tu je ostal do svoje smrti.
Kot profesor je znal zbuditi zanimanje mlade dijaške generacije za slovanske dežele, do vojne v Franciji prav malo znane. Čeprav je bil sijajen govornik, je polagal glavno pažnjo na to, da dijaki razumejo in premišljujejo zgodovinska dejstva, in iz bolj nadarjenih je pripravil znanstveno falango. Ne da bi se posebno bavil s pedagogiko, je bil tudi izvrsten vzgojitelj; marsikateri njegovih učencev se že zdaj udejstvujejo kot znanstveniki, politiki in žurnalisti.
Redna profesura na Sorboni ni izčrpala Eisenmannove delavnosti. Bil je od začetka glavni tajnik Instituta dEtudes Slav e-s v Parizu, ki ga je 1919 ustanovil E. Denis, in ki je od 1922 del pariške univerze. Cilj instituta je sodelovanje med Francijo in slovanskimi narodi na čisto znanstvenem polju: težka zadeva, ki zahteva mnogo energije in potrpežljivosti, ker slovanski narodi niso vedno med seboj edini, in nekateri niso bogati. Bil je ravno tako ravnatelj Instituta
Ernest Denis v Pragi, ustanovljenega 1920, od 1923 isto tako del pariške univerze. Izbiranje francoskega učnega osebja, vzdrževanje zveze s češkoslovaško upravo, je zahtevalo mnogo takta in vztrajnosti. Eisenmannovo delo je tudi francoski licej v Pragi. L. 1922 je postal L. Eisenmann redni član Kral. češke společnosti nauk, 1930 zunanji član I. razreda Češke akademie nauk, 2. februarja 1937 pa je bil proglašen z izredno slovesnostjo za doktorja honoris causa filozofske fakultete Karlove univerze zaradi zaslug za zgodovinsko vedo, za znanstvene in kulturne zveze med Češkoslovaško in Francijo in za dragoceno pomoč pri osvobodilnem boju v inozemstvu.*
Institut d'Etudes Slaves izdaja od 1921 znanstveno revijo Revue des Etu-des Slaves za filologične in lingvistične študije pod uredništvom pred kratkim preminulega Antoinea Meilleta in Andrea Mazona. 1924 pa je L. Eisenmann s souredniki (Etienne Fournol, tudi že pokojni Auguste Gauvain, Jules Legras in Henri Moysset) zopet izdal Le Monde Slave. To revijo je L. Eisenmann postavil načeloma v službo razširjenja idej: posvečena je ne samo preteklosti, temveč tudi sedanjosti slovanskih narodov; hoče, da postanejo znanstveni izsledki dostopni ne le slavistom, specialistom, temveč širšemu krogu občinstva; hoče, da se francoska in slovanska javnost bolje poznata in zato bolje razumeta. Tej liniji je ostala revija zvesta in nudi že danes ogromno gradivo. Odlikuje jo tudi dosledna nepristranost, ker Eisenmannovo načelo je bilo, da je treba resnico, čeprav je neprijetna, tudi prijateljem v nijh lastnem interesu povedati.
Vendar je Eisenmannovo delo daleč prekoračilo delokrog slavista in obsegalo tudi neslovansko inozemstvo. Bil je namestnik ravnatelja pri Office National des Universites et Ecoles franijaises, ustanovljenem 1911 za pospešitev zveze med francoskimi in inozemskimi univerzami, in podpredsednik komisije za podeljevanje štipendij v zunanjem ministrstvu. 1926 je postal kot naslednik Christiana Pfisterja, Alzačana kakor on, sourednik Charlesa Bemonta pri Revue Histori-q u e , kot najboljši poznavalec zgodovine Srednje Evrope. Bil je podpredsednik Študijskega komiteja za Srednjo Evropo, član Študijskega komiteja za zunanjo politiko, in dopisni član londonske School of Slavonic Studies, kamor je zahajal od 1926 dalje večkrat. Posebno v zadnjih letih je posvetil mnogo misli mednarodnim zvezam in delal na ustanovitvi tozadevne organizacije. 1927 je bila ustanovljena Commission des Hautes Etudes Internationales de France, čigar predsednik je bil rektor pariške univerze, glavni tajnik pa od začetka L. Eisenmann. Podobne komisije so ustanovili v Angliji, Ameriki itd., tako da se je že 1928 mogla prvič vršiti Mednarodna študijska konferenca, ki je imela letos svoje 10. zborovanje. Značilno je, da je L. Eisenmann v svojem predavanju pri imenovanju za častnega doktorja v Pragi obravnaval vprašanje, ali kaže študijsko panogo mednarodne politike ločiti od univerze in poveriti posebnemu institutu; izrazil se je proti posebnemu institutu, kjer je nevarnost enostranosti, univerza pa ima dolžnost poudariti pomembnost splošne izobrazbe.
V	povojnih letih je izdal L. Eisenmann nekaj manjših monografij: La Tchecoslo-vaquie (1912, p. 126). La Hongrie contemporaine (1928), Un grand Europeen, Edouard Beneš (1934, p. 152), in skupaj s P. Miljukovom Histoire de la Russie (3 vol., 1932—1933). Njegove številne kritične razprave bi dale obširen zbornik, vendar je obžalovati, da mu ogromno delo ni pustilo časa za večje publikacije. V zbirki Peuples et Civilisations je prevzel veliko delo o zgodovini evropskih držav v 19. stoletju, pa njegova smrt 14. maja, ki je prišla hitro in nepričakovano, ko se je tri tedne prej komaj vrnil z zadnjega potovanja v Prago, je preprečila dovršitev.
Delo L. Eisenmanna za Češkoslovaško je obče znano (pisali so o njem vsi nekrologi, ki so dozdaj izšli), manj znano je njegovo delo za nas, za Jugoslavijo. Omenili smo že njegov začetek med vojno, hočemo ga zasledovati v povojnih letih. Tu moramo najprej podčrtati njegovo pomoč, katere so bili deleženi naši dijaki, ki so študirali v Franciji, in posebno, da je dosegel po svojem močnem vplivu pravično razdelitev šti-
V	kratkem razdobju nekaj mesecev je Institut d’Etudes Slaves izgubil svojega predsednika Antoinea Meilleta, in svojega tajnika Louisa Eisenmanna; pred nekaj dnevi sta bila imenovana Andre Mazon za predsednika in Rooul Labry za tajnika.
pendij, V juniju 1929 je bil kratko v Beogradu, razvil v izjavi svoje ideje o intelektualnem sodelovanju med Francijo in Jugoslavijo, in prav letos je hotel izvršiti dolgoletni načrt daljšega obiska pri nas. Njegovo zanimanje za Jugoslovane, tako za Srbe kakor za Hrvate in Slovence, pa je razvidno predvsem iz člankov, tičočih se naše preteklosti in sedanjosti, ki so izšli v njegovem Monde Slave, ali na njegovo izrečno pobudo ali z njegovim odločujočim odobravanjem.
Med avtorji, ki pišejo o Jugoslaviji, srečamo najbolj pogosto imena Charles Loiseau, Auguste Gauvain, Albert Mousset in Yves Chatigneau, tudi razprave R. W. Seton-Watsona o Avstro-Ogrski tangirajo nas. Raymond Warnier, bivši dolgoletni lektor v Zagrebu, oskrbuje stalno rubriko Publications yougoslaves. L, Eisenmann sam je napisal v zadnjih letih dve zanimivi oceni: Deux livres sur la Yougoslavie (1934, III, 146—152) in Trois plaidoyers fran<;ais pour le revisionnisme (1936, IV, 67—95). Posebno je treba omenjati: La crise de 1'Etat serbo-croato-slovene (1929, I, 1—19); La dictature yougoslave (1931, II, 321—343); R. Warnier, Napoleon et les Yougoslaves (1930, I, 337—370); Fr. Zwitter, Illyrisme et sentiment yougoslave (1933, I, 306—312,
II,	29—71, 161—185, III, 358—375); Le centenaire de l’illyrisme (1935, II/3, cela številka in III/l, deloma).
Slovenske razmere posebej pa obravnavajo članki: Rene Martel (bivši lektor v Ljubljani), La Slovenie et les problemes contemporains (1926, II, 266—278); isti, Leducation artistique populaire en Slovenie (1928, II, 135—140); isti, Les Slovenes et la Yougoslavie (1934, IV, 3—19); in oceni Silva Kranjca (M. Haumant, historien de 1'unite yougoslave, 1931, III, 345—358) ter Blaža Svetelja (M. Pivec-Stele, La vie eco-nomique des Provinces Illyriennes 1931, IV, 306—312).
Med publikacijami Instituta dEtudes Slaves ima Collection historique 4 knjige, ki se tičejo nas: 1. C. Jireček, La civilisation serbe au Moyen-Age (1920).
2.	Ernest Denis, Du Vardar a la Sotcha (1923). 3. Emile Haumant, La formation histo-rique de la Yougoslavie (1930). 6. Melitta Pivec-Stele, La vie economique des Provinces Illyriennes (1930). Filologične publikacije, ki so še bolj številne, ne spadajo v okvir tega pregleda, vendar moramo omeniti imena avtorjev, ki so se bavili z nami: Andre Mazon, Lucien Tesniere (ki oskrbuje tudi slovensko kroniko v Revue des Etu-des Slaves), Andre Vaillant (ki tam oskrbuje srbohrvatsko kroniko), Matija Murko, Milisav Lutovac, Boris Unbegaun.
2e iz našega sicer zelo kratkega pregleda delovanja L. Eisenmanna je razvidno, da je značaj njegovega dela prav edinstven.
Bil je v prvi vrsti znanstvenik in zgodovinar, toda znanstvenik, ki se ni zaprl v svojo sobo, in zgodovinar, obrnjen proti bodočnosti; sedanjost mu je razsvetlila preteklost in dala spoznati verjetne posledice v bodočnosti (odtod je izviralo njegovo zanimanje za biografske in psihološke poteze važnih osebnosti), in ta vidik ga je potisnil v politično delo. Tako je kot znanstvenik in človek dejanja stal na meji dveh svetov, ki sta bila v njem združena v harmonični celoti. Nikoli ni škodovala politika njegovi znanstveni poštenosti, nasprotno, dvignil je politično delo na višino akademskega študija.
Bil je pa tudi političen duh v klasičnem pomenu besede. Na Češkoslovaškem je spoznal najbolj občutljivo točko povojne Evrope in tam zastavil svoje delo. Smatral je za glavno delo po vojni poučevanje Zapada o Srednji Evropi in poučevanje Srednje Evrope o Zapadu. Spoznal je, da zahteva čas delo ne z debelimi knjigami, temveč s poukom in z osebnimi stiki; zato je tiskano delo njegove zrele dobe ostalo v fragmentih. Imel je to zadoščenje, da je zapustil mnogo cvetočih ustanov tam, kjer je prej zijala vrzel.
Odmev, ki ga je povzročila smrt L. Eisenmanna, je tem bolj močan, ker se je pomembnosti njegovega dela še pridružila pomembnost njegove osebnosti. Bil je tako rekoč poosebljena inteligenca; njegovemu duhu, ki je bil vedno koncentriran in skoro ni poznal oddiha, sta služila neizprosna logika in sijajna dialektika. Sintetičen duh, ki je objel podrobnosti in celoto. Ni imel strahu pred novimi idejami in vsako misel je poskušal uresničiti, navadno s prav lepim uspehom. Duševno izredno bogat, je
bil idejni voditelj v najlepšem smislu te besede, obenem pa sijajen upravitelj in finančnik. Sam nacionalist v najboljšem pomenu, je razumel nacionalne težnje drugih narodov. Vendar ni bil suh intelektualist. Bil je človek velike srčne dobrote, ki pa je ostala skrbno skrita. Simpatijo je pokazal ne z besedami, temveč z dejanji. Ce je po zrelem preudarku zavzel stališče, so mu njegovi prijatelji lahko zaupali, ker je sovražil spremenljivost in nelojalnost. Skromen in nesebičen ni iskal časti, njegove zasluge so bile edina stvar, ki o njej nisi smel govoriti z njim; v svoji sožalni brzojavki vdovi jih je naštel E. Beneš.
Z vsemi temi lastnostmi duha in srca izrazit Francoz, istočasno s široko izobrazbo, katere važnost poleg potrebne specializacije je vedno poudarjal, in s tako redkim darom razumevanja miselnosti drugih izrazit Evropejec, kakor jih je malo v povojni duševno obubožani Evropi, je bil izreden zastopnik francoske kulture v inozemstvu, pa tudi človek, ki je zbudil iskreno ljubezen svojih prijateljev. Zato je razumljivo, da njegovi prijatelji v inozemstvu tožijo, da za njegovo mesto ni naslednika, njegovi prijatelji doma v Franciji pa zopet pravijo, da ne morejo več v zapletenih primerih iskati rešitve z magično formulo: II faut demander a Eisenmann. Za tiste pa, ki smo imeli srečo, da smo delali pod njegovim vodstvom, ostane kot najmočnejši vtis njegove osebnosti pojem: očetovski prijatelj.
Dr. Melitta Pivec-Stele.
Slovstvo
Archaeologische Karte von Jugoslavien: Blatt Ptuj. Bearbeitet von J. Klemenc und
B. Saria. (Mit vier Abbildungen und einem Detailplan von Poetovio als Beilage.)
Im Selbstverlage der Akademien der Wissenschaften Beograd—Zagreb 1936.
Profesor za arheologijo na univerzi v Ljubljani B. Saria in kustos arheološkega muzeja v Zagrebu J. Klemenc sta priredila arheološko karto v obsegu topografskega zemljevida jugoslovanskega vojnogeografskega instituta list Ptuj ter jo opremila s komentarjem tako, da predstavlja celota izčrpno in kritično topografijo ter bibliografijo predzgodovinske, rimske :n zgodnjesrednjeveške arheologije v ozemljih Ptuja, Varaždina in Krapine.
0 Klemenčevem in Sarijevem delu arheološke karte Ptuj so izpregovorili doma in v inozemstvu za to najbolj poklicani strokovnjaki (prim. obširno M. Abramičevo poročilo v CZN 1936) ter ga s strokovnega arheološkega vidika odlično ocenili. Zato bi pomenilo voditi sove v Atene, ako bi ponavljali že podane strokovne ugotovitve. Pač pa želimo baš v GMDS opozoriti na nekatere znanstvene arheološke probleme, ki izhajajo iz arheološke karte Ptuj ter topografijo za slovensko ozemlje izpopolniti z izvenptujskimi najdbami, ki jih je pridobil muzej v Mariboru po izidu dela.
Pomen arheološke karte za arheologijo in predzgodovino moramo primerjati s pomenom, kakor ga imajo za zgodovino historični topografski repertoriji, kakor ga je n. pr. za Štajersko priredil J. Zahn, Med obema pa zija časovno široka vrzel, ki ne dovoljuje historične kontinuitete in ki povzroča obenem z geografsko tako močno prepletenimi vplivi soseščine na naše zemlje nujnost dolge vrste hipotetičnih stališč zlasti v historični topografiji in kulturni zgodovini zgodnjega srednjega veka. V časovni vrzeli, ki zija med klasično arheologijo in pojavljajočimi se srednjeveškimi viri, nastopa še prav posebno važnost arheologije v tem, da razširi z vsem poudarkom svoje delo od predzgodovinske in rimske dobe na zgodnji srednji vek s konkretnim znanstvenim ciljem, da ga kronološko doseže v dobi, ko se naši kraji in ljudje začno pojavljati z zgodovinskimi pisanimi viri. Arheološka karta Ptuj izkazuje tako na slovenski kakor na hrvatski strani relativno slabo zastopana zgodnjesrednjeveška najdišča in prav tako za obseg teritorija relativno malo arheološkega inventarja. Iz tega sledi baš iz arheološke karte Ptuj nova naloga naši arheologiji, da smotreno poseže v zgodnji srednji vek in poizkuša nadomestiti pomanjkanje virov z novimi izsledki lopate, ki bi nam podali nekaj podobnega, kar pozna nemška »Fruhgeschichte« v saškem, frankovskem, slovanskem in vikinškem arheološkem inventarju, ki zlasti glede materialne kulture bogato dppolnjuje pisane vire. Ta misel sledi evidentno iz študija arheološke karte Ptuj, ki ugotavlja tudi znanstveno arheološko stanje, s katerim smo vstopili v lastno državo, in pri tem dejansko stagnacijo, ki je nastopila po veliki vojni pri nas v izvrševanju arheoloških del in kjer je z arheološko metodo pokazala uspešno pot za proučavanje srednjega veka zlasti naša zgodovina umetnosti. Stagnacija arheoloških del po svetovni vojni pri nas je dejstvo, ki zanj ni potrebno navajati vzrokov, pač pa poudariti nove zgodnjesrednjeveške naloge, ki čakajo našo arheologijo poleg nadaljevanja del in reševanja še odprtih predzgodovinskih in rimskih vprašanj iz predvojne dobe. Eventualni ugovor, da naša glinasta in gozdna zemlja ne krije zgodnjesrednjeveškega arheološkega inventarja, ni na mestu, ker je znano dejstvo, da se posamezne kulturne dobe pojavijo v takem ozemlju s smotreno organizacijo dela, s kontrolo ter varstvom arheoloških spomenikov. Poleg znanstvene potrebe po organizaciji dela na naši srednjeveški arheologiji pa postavi arheološka karta Ptuj v ospredje tudi vprašanje izoblike naše keramike v pomožno zgodovinsko vedo. Ako ne upoštevamo kamene sredozemske kulture, ki iz državnopolitičnih razlogov ne spada v naš delokrog, ležijo naši kraji v območju lesene in glinaste kulture. Naša keramika, ki je v svojem bistvu avtohtona kulturna tvorba zemlje, nam je znana iz predzgodovinske, klasične in pa polpretekle dobe; v kronološki zaporednosti preko srednjeveške arheologije pa bo zamogla podati strnjeno kronološko lestvico, ki bi bila izhodišče in podlaga za študij ostale materialne in duševne kulture naših krajev, ki bi jo zlasti v novem veku dopolnila obenem z uvoženimi predmeti naša kultura lesa. Z organizacijo zgodnjesrednjeveške arheologije nas čaka tako kot iz arheološke karte nujno sledeča naloga Corpus vasorum Sloveniae, za katerega bodo ostanki selišč nudili v srednjem veku gradivo, kakor ga nudi pred tem časom inventar iz grobov.
Vsa ta razmišljanja vodijo k zgradbi sistematike zgodovine slovenskega ozemlja in izhajajo iz ekskurzij v arheološko karto Ptuj. Vse to so aktualna razmišljanja o organizaciji
sistematskega pridobivanja virov za našo zgodovino ter razmišljanja o problemih, ki bi podali v svoji konstruktivni izvedbi paralele k izdajam zgodovinskih virov in zgodovinskega gradiva sploh. Vprašanje izvedbe ostane za danes še odprto. Arheološko karto Ptuj sta izdali v okviru mednarodne zveze znanstvenih akademij Srpska kr. akademija nauka in Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, ki jima moramo biti in smo jima za to iskreno hvaležni. Ko izražamo željo, da bi obe naši znanstveni akademiji v bodoče čim aktivneje sodelovali pri znanstvenem proučavanju slovenskih zemelj, ki je danes v svojevrstnem prehodnem stadiju, pa smataramo za potrebno poudariti, da bi bilo najbolj prirodno, ko bi čimprej stopila na čelo organizacije znanstvenega dela na Slovenskem nameravana akademija znanosti v Ljubljani, ki bi tudi tehnično zamogla najprej likvidirati današnje naše prehodno stanje v znanstvenem proučavanju Slovenije.
Po izidu arheološke karte Ptuj je mariborski muzej pridobil naslednje predmete, ki jo izpopolnjujejo.
1. Manjšo hallstattsko žaro iz temno žgane gline, z ročajem, izkopano »pred 42 leti« na stavbišču ljudske šole pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah.
2. Neolitsko sekiro iz serpentina brez ušesa, najdeno v Mihevcih pri Vel. Nedelji. Cas in najdišče ni pobliže ugotovljeno.
3. Neolitsko sekiro iz serpentina, z ušesom za toporišče in z izdelanimi robovi na stika-lišču obeh lic sekire. Najdena v Brumnovem vinogradu v Paradižu pred časom, ki ga ni bilo več mogoče točno ugotoviti.
4. Neolitsko dleto iz serpentina, najdeno pred nedoločenim časom v Leskoschekovem vinogradu pri Sv. Mohorju v Halozah.
Danes, ko je v polnem cvetju revijalno in publicistično obravnavanje posameznih časovnih in zgodovinskih problemov, je znanstveno v prvi vrsti aktualno in potrebno izdajanje gradiva. V arheološki literaturi naše ožje domovine pomeni arheološka karta Ptuj v tem pogledu začetek, vzor in arheološki vodnik znanstvenega dela o naših krajih, obenem pa tudi vzgled, ki ga bodo morali upoštevati naši muzeji pri inventariziranju arheoloških oddelkov.
Franjo Baš.
Ivan Grafenauer, Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in Čina nadi
ispovedaj^štiimi s^. (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 13., Filološko-lingvistični odsek, 2). V Ljubljani, 1936, str. 165 -(- III.
Pisatelj je v tej knjigi zbral svoje dosedanje raziskave o najstarejših slovenskih spovednih in molitvenih obrazcih ter jih bistveno dopolnil. Prav tako je bistveno dopolnil Von-drakove dokaze za odvisnost brižinskih spomenikov od nemških in latinskih predlog kakor tudi njegove dokaze za odvisnost dveh starih cerkvenoslovanskih spisov Klementa Bolgarskega (Metodovega učenca) od brižinskih spomenikov.
Liturgično zgodovinsko vprašanje o različnih spovednih obrazcih in navodilih je tako zapleteno, da je že terminologija povzročala nesporazumljenje med znanstveniki. Pisatelj je to težko vprašanje z veliko natančnostjo opredelil; predložil je določnejšo terminologijo, ki ne bo več dajala povoda za nesporazumljenje. Tudi s tem zvezana jezikoslovna in sorodna vprašanja so zelo težka in terjajo veliko pazljivosti in natančnosti. Le s tako strogo metodičnostjo, kakor postopa g. Grafenauer, je mogoče priti do trdnih izsledkov.
Trdno je dokazano, da je govor Klementa Bolgarskega »Poučenje v spomin apostola ali mučenca« odvisen od drugega brižinskega spomenika. Škoda, da je pisatelj tukaj izpustil jezikoslovne dokaze, ki jih je omenil v «Domu in svetu«, 1934, str. 494—495. Navaja v glavnem le idejne vsebinske dokaze (str. 38—45). A zdi se mi, da gre vsaj v enem primeru nekoliko predaleč, ko trdi, da je Klement misli drugega brižinskega spomenika neskladno uporabil in povzročil »značilne nepravilnosti«. Z Vondrakom trdi, da je misel o Adamovem grehu Klement spravil v napačno vsebinsko zvezo. Res piše Klement, da smo Adamu dano zapoved prestopili mi, takoj za tem pa, da Adam ni spolnil zapovedi. Toda to je večkrat ponavljana krščanska misel, da smo v Adamu vsi grešili; kakor uči apostol Pavel, Rim 5, 12. Ce v naslednjem stavku misel zopet drugače obrne, s tem povišuje govorniško živahnost. Naslednja misel o svetnikih, ki so v boju proti zapeljivostim tega sveta dosegli milost in kraljestvo prvih staršev pred izvirnim grehom, je ena izmed osnovnih misli askeze svetega Cirila, Klementovega učitelja. To so one pradedske časti, ki so bile Cirilu ljubše kakor častna služba in bogata lepa nevesta, ki mu jo je ponujal njegov pokrovitelj Teoktist. Pisatelj pravilno poudarja, da bo treba besedilo in vsebino brižinskih spomenikov še natančneje preiskati; prav tako pa tudi besedilo in vsebino od njih odvisnih cerkvenoslovanskih odlomkov. Nič se ne čudim, da je Klement iz drugega spomenika povzel ravno stavke: »Če bi naš ded ne grešil, bi mu bilo v veke živeti, starost se ga ne bi prijela, nikoli bi žalosti ne imel, niti solznega telesa . ..« To so res izredno lepo oblikovane misli. Zlasti lepo je izraženo »solzno telo«. Naj bi naši jezikoslovci to brižinsko in Klementovo besedilo poskusili točno prevesti na latinski in morebiti tudi grški jezik, potem pa naj bi iskali vire teh krasno oblikovanih misli, Podobne misli se v podobni obliki nahajajo pri zahodnih pisateljih, kakor je z veliko skrbnostjo dokazal g. Grafenauer; vendar oblika še ni dovolj pojasnjena.
V	drugem delu razprave raziskuje spovedne obrazce brižinskih spomenikov. V tretjem delu je dokončno dokazal, da je spovedni red Sinajskega evhologija (ki ga je sestavil isti
Klement Bolgarski) odvisen od zahodnih predlog na podlagi karantansko (panonsko) slovenskega prevoda. Bistveno je dopolnil Vondrakove dokaze. Zlasti važno je, da je našel nov vir, namreč veroizpoved, ukazano v oglejskem patriarhatu in prevedeno na slovenski jezik za vernike, oglejskega patriarhata. To je zanimiv dokaz jezikovne skupnosti panonskih in karantanskih Slovencev s Slovenci oglejskega patriarhata, kakor sem v »Glasniku« (1937, str. 36) že omenil.
Natančnejšo oceno dragocenih izsledkov prof. Grafenauerja prepuščam poklicnim jezikoslovcem. Odkritosrčno moram priznati, da je knjiga za me skoraj pretežka. Staronemški teksti, ki jih pisatelj navaja brez prevoda, zelo obtežujejo gradivo. Pa tudi sicer je vprašanje jako zapleteno in gradivo jako težko.
Naj dodenem še dve manj važni opomnji. Pisatelj piše o brižinskih spomenikih; pri drugih pisateljih beremo včasih o brizinških škofih. Vidi se, da Gr. rabi to poslovenjeno ime samo iz spoštovanja do naše znanstvene tradicije, a sicer se je po zgledu naših novejših zgodovinarjev (Fr. Kos, M. Kos, Kidrič) odločil za Freising, freisinški. Nerazumljivo pa je, zakaj novi »Slovenski pravopis« (1935) predlaga obliko frajzinski. Morda bi bila primerna srednja pot, namreč staronemško in latinsko ime Frising (frisinški), kakor se je mesto res imenovalo v dobi, ko so bili naši frisinški spomeniki zapisani. Nikakor ni odločilno, da tako pišejo češki zgodovinarji in jezikoslovci. Važno je, da je to resnično zgodovinsko ime, ki ga moremo rabiti tudi pred inozemskimi znanstveniki. Če pa se odločimo za Freising, bo treba poslovenjeno brižinsko ime pač popolnoma opustiti, potem pa doseči soglasje med službenim »Slovenskim pravopisom« in zgodovinarji (in jezikoslovci).
Kakor je vse gradivo skrbno zbrano in obdelano, tako je tudi korektura zelo skrbna. Ostalo je le malo pomot. Str. 55, v. 4 mora stati pl (namesto ugl), str. 38, v. 24, bistvenem (namesto bistvenim). Citate naj bi tiskarna uvrstila na strani, kamor spadajo. Citati na koncu knjige so danes običajni v bolj poljudnih spisih, a niso v nobenem primeru praktični in prav nič ne pospešujejo poljudnosti. V strogo znanstvenih spisih pa je ta način sploh neprimeren, ker zelo obtežuje porabnost in povzroča nepotrebno zamudno iskanje.
Fr. Grivec.
M. Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum. — Pojasnilo.
V	»Glasniku* str. 66 sem trdil, da so v seznamu imen latinskega besedila vrste skoraj povsod napačno navedene. G. pisatelj me je opozoril, da številke pomenijo petorice vrst, kakor je to običajno v zbirki Monumenta Germaniae historica. Škoda, da to ni v knjigi omenjeno.	Fr. Grivec.
R. Nahtigal, Starocerkvenoslovanske študije. (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 15., Filološko-lingvistični odsek, 3). Ljubljana, 1936. Str. 77.
Pod tem naslovom podaja g. pisatelj razlage štirih stcsl. besed; pri prvih treh zavrže prejšnje etimologije, pri četrti — dzelllto — se loti kot prvi problema. Posamezne razlage so obdelane monografski, g. pisatelj nad vse vešče vodi čitatelja skoz zamotana vprašanja, ki zadevajo literarno tradicijo teh besed.
1. Za Vbsodh, communio odkrije g. pisatelj vir v starovisokonemški besedi wizzod, sb.; g. witoth, sts. witod, lex; v cerkvenem slovstvu eucharistia. Težkoča, da najdemo v slovanski besedi nazalni vokal (<?), je pojašnjena s tem, da se je sposojenka zbližala domačim besedam na gd (str. 12—3). Glede d v nemški besedi moram opozoriti, da se pozneje ni zdiftongiziral v l/o, ker zlog ni imel glavnega naglasa, temveč oslabšal (Braune, Ahd. Gr. § 38, op. 2); zato najdemo že v stvn. dobi oblike wizzud, wizzit, wizzut (Braune, Lesebuch). Beseda je bila sprejeta prej, nego je odglasni — d — prešel v bavarskem narečju v — i —, Schatz, Altb. Gramm. § 65, a, c; 67. V celoti pa je treba priznati, da se je g. pisatelju posrečilo pomnožiti repertoar besed, ki jih dolguje slovanščina nemškemu misionarstvu, za zelo značilen orimer.
2.	Za rovanije, munera, je nastavljena kot matica stvn. *arawani, sb. f., ki bi pomenila muneratio, darovanje ne munus. Participialne izvedenke na -i imajo pomen substantiviranih infinitivov, pomenijo »das Werden, nicht das Gewordensein: verlazani, relictio, offani, reve-latio; scorani, tonsura, striženje (Willmanns, II, § 200, 2). So to zvečine umetelne tvorbe stvn. nabožnih pisateljev. G. pisatelj se pri svoji razlagi more sklicevati na pomene neke slabo preiskane germanske besede; v Wulfilovi bibliji najdemo arwjo, adv. za grški 8o>psav zastonj; staroangl. earwunga, stvn. ar(a)wun, frustra, ar(o)wingun, ano Ion, gratis. To so ad-verbi iz adjektivov g. arwja-, zap. germ. arwa-; manjka pa oblika *ar(a)wan, ki bi bila par-ticip krepkega glagola. Težkočo tudi dela nestalna narava vokala med r—w, ki se ravna bodisi po debelskem bodisi končnem vokalu; prim. nemške oblike arawun, arowingun, ari-vvingun, Braune, Ahd. Gram. § 69. Poleg *arowani, *arawani bi mogli pričakovati tudi *ariwani. Novo izdanje Feistovega gotskega slovarja (Leiden, 1936) našega znanja o tej besedi ni razširilo.
3.	Razlaga besed pot-hpega i. sl. nadalje 4. dzeluto zadeva izključno slovansko filologijo. Posebno poučna je razprava o znameniti besedi pottpega, uxor dimissa; v slovenščini je ohranilo nanjo spomin osebno ime Potpežnik, Trubarjevi tepigovi možje, Manner aus dem Pobel i. dr. — Razpravi je dodan nemški rezume.	J. Kelemina.
Elemer Moor, Westungarn im Mittelalter im Spiegel der Ortsnamen. Mit einer Grund-karte und einem Deckblatt. (= Acta litterarum ac scientiarum Regiae Univer-sitatis Hung. Francisco Josephinae. Sectio phil. Tomus X). Szeged, 1936. VII -f- 336 str. Pengo 30.
V silni povodnji imenoslovne literature, ki jo stalno prinašajo težko dosegljiva strokovna glasila, je takšen kompendiozen prikaz, ki zajame neko celotno področje, blagodejen pojav.
V	predgovoru nas opozori avtor, da je posvetil zapadni Ogrski, svoji ožji domovini, že večjo študijo (Ungarische Jahrbticher, IX, 41—67, 230—255). Medtem ko je tukaj dejansko stanje le pri-prosto opisal, so v novem zajetnem delu lingvistični argumenti v široki meri pritegnjeni v razlago in določevanje zgodovine priseljevanja. Ne zadostuje samo navedba, da je to in to ime slovansko, nemško ali madžarsko, po jezikovnih kriterijih se določi tudi približni čas, kedaj je bilo kako ime prevzeto od nove narodnosti. V deželah, ki so po sklepu miru menjale gospodarje, opažamo povsod živahen in vztrajen boj med zastopniki toponomastike, ki pripadajo enemu in drugemu taboru. G. avtor, ki mu sicer moramo priznati objektivnost in znanstveno veščino, mora zavračati tako preseganje madžarskih znanstvenikov (El. Schwartz), kakor tudi trditve agilne dunajske šole (W. Steinhauser, Klebel); jabolko spora je tukaj, kakor znano, Gradiščansko-Burgenland; pr. članke v Handworterb. des Grenz- und Auslands-aeutschtums L Na vprašanjih smo pnzaaeti Slovenci, ki jim pa doslej nismo posvečali nikake posebne pozornosti, in Slovaki, ki imajo pokazati delo Šmilauerjevo, Vodopis stareho Slovenska, 1932. Naša knjiga slovanskega deleža pri tvorbi imen nikakor ne zmanjšuje. Marsikatera lepa podstava — osebno ime ali apelativ -— se pojavi na teh straneh; nekatere bodo še morale prestati kritično preizkušnjo. Ker pogosto tvorijo slovanski nazivi izhodišče za nemške in madžarske — to je predmet prvega dela naše knjige — bi bilo umestno, da je g. avtor navedel slovanska debla v alfabetskem redu vsaj v kazalu. Del drugi je posvečen zamotanim jezikovnim vprašanjem. Tretji, zaključni del, uporablja pridobljene rezultate pri proučevanju zgodovine selništva. Jezikovni kriteriji dobe svojo polno veljavnost šele ob zadostnem številu sorodnih pojavov; na drugi strani je treba tudi, kakor to dela g. avtor, pojasniti zgodovinsko ozadje iz daritvenih listin in sličnih virov. Ustavimo se na kratko pri zaključnem poglavju (5. Slawen, Deutsche und Ungarn in Westungarn), kjer so posneti izsledki celotne knjige.
Od ilirskega prebivalstva so preostala imena voda: Lafnitz, Zobernbach; pri obeh besedah moramo pa nastaviti za razlago modernih oblik slovenski medstopnji ('Sabarias: *So-berja, 'Albantia: "Labpča). Ime Rabe, Rabnice razlaga g. avtor v nasprotju z nemškimi pisatelji,. ki ga nadovezujejo na krajevni naziv Ar(r)abo(n) etc. s slovanske, — problematične podstave ‘Chraba. Glede Pinkave sprejme g. avtor mišljenje Kammelovo (Die Anfange des deutschen Lebens in Osterreich), da je v osnovi slovansko deblo pena, peninika, die iichaumige, v gorenji sorbščini imamo Pjenkavo, na Poljskem Pinkavo. V nemški grafiji 860. Peinihha moramo torej smatrati •—	ei — kot pisavo	za	slov. e,	prim. Steina villa (stena),
Ortsnamen aus Appell. 619. Mogoče	pa vendar ni nepotrebno, če	opozorim na traško rečno
ime Pincus: srbsko Pek! Glej še: E. Schwarz, Germanoslavica II, 597.
Razna germanska plemena, ki so v teh krajih domovala, so pustila za seboj le neznatne sledove. Potok Ikva, nem. Eike v šopronjski stolici, ima izvor v slovenskem *Ikava, a to spet v germanskem 'Aikahva,	Eichwasser. Tako	je	razložil	Vasmer neko rusko vodo
Ikvo; citat, ki ga navaja g. avtor (Archiv f. sl. Phil.,	32,	310) je	pa netočen. — Ime vode
Pulka (pritok Nežiderskega jezera) izhaja po mišljenju W. Steinhauserja (Jahrb. fiir Landes-kunde von Nieder. 0., XXV, 29) iz kvadskega Fulkahva »Volkach«; no g. Moor se zadovolji s slovansko podstavo ‘Vikava, Wolfbach.
Zatem se pojavijo v teh krajih Slovani. G. Moor zavrača Kleblovo mišljenje (v že navedenem Handworterbuch, I, 674), da so šele zmage Karla Velikega nad Obri odprle Slovanom pot v obe Panoniji. In tudi Obri niso zginili čez noč, temveč so bili slavizirani; obrskih krajevnih imen doslej še ne poznamo. Važna za slovenske razmere je ugotovitev (312), da so bivali nekako do črte Šopronj-Forchtenstein Slovaki, južno naprej pa Slovenci. Oboji se kličejo nemški Winden, madžarski pa Tot. Pisatelju uspe, da pokaže na nekaierih primerih razliko med slovaškimi in slovenskimi jezikovnimi refleksi (174, 177 s); to tem lažje, ker ti Slovani niso izumrli takorekoč v cvetju svoje mladosti, recimo v staro-slovanski, dialektično nediferencirani dobi, temveč mnogo pozneje; Slovaki ob Wulki, Pulki so se držali še do srede 13. stoletja (263). — Seveda ni naloga naše knjige, da bi zasledovala jezikovno mejo med Slovenci in Slovaki še preko naznačene črte. Vsekakor se je nadaljevala v smeri proti Wiener Neustadtu, ki tvori skrajno točko nekdanje Karantanske marke. Pokrajina severno Semmeringa—Cemernika obiluje imen odločno slovenskega kova. Pri tej priliki naj omenim, da osnova čemerika ne pomeni v navedenem imenu to kar »Nie8wurz«, temveč v soglasju s čakavskim narečjem neke vrste hrast, menda cer; navedeno v Slov. Glasn. VI (1860), 8, Košljun; pristno nemško ime za to gorovje je bilo nekoč Cerwalt; kar je pač v zvezi z Zereiche, quercus cerris.
Prve nemške naselbine je dobila zapadna Ogrska po zmagi Karla Velikega nad Obri; ali je to nemštvo po madžarski invaziji vztrajalo na svoji zemlji, je veliko vprašanje. Od nekdaj so že te nemške postojanke predmet najpazljivejšega študija nemških znanstvenikov.
J. Kelemina.
Theodor Mayer, Die Entstehung des »modernen« Staates im Mittelalter und die ireien
Bauern. Zeitschr. der Savigny-Stiftung fiir Rechtsgesch., Germ. Abt., 57. Bd. (1937), str. 210—288.
Študija, razširjeno predavanje v Berlinu iz 1. 1936, se peča skoro izključno (izvzemši le prve 7 str.) s postankom in položajem svobodnega kmeta, ki ga najdemo od konca srednjega veka pa prav do ukinitve kmečkega podloiništva, večinoma sporadično zlasti v južno-nemškem ozemlju, pa tudi pri nas. Po pravici se zdi piscu, profesorju zgodovine na univ. v Freiburgu i. Br., to vprašanje važno; kajti od odgovora zavisi podoba, ki si jo moremo ustvariti o sestavi družbe in njenih stanov v starejši dobi. Izsledki, ki jih pridobimo za poznejšo dobo tudi za prejšnjo niso brez pomena. Ce se more namreč dognati, da so ti svobodni kmetje ostanki iz pradavnine, to za spoznavo stare dobe ni brez važnosti (str. 217, 218). — V vsem II. poglavju pisec kritično označuje vse mnogoštevilne študije o tem problemu izza konca prejšnjega stoletja. Mnenja G. L. Maurerja, Fr. pl. WyBa, P. Schweitzerja, G. Carota, H. Glitscha, (str, 218 do 223) da so namreč v poznem srednjem veku v raznih delih Švice v večji meri nego drugod naseljeni svobodni kmetje ostanki prvotnih svobodnikov, v podrobnejši kritiki njihovih spisov prav tako zavrača, kakor enaka mnenja F. L. Baumanna za Švabsko ter J. Strnadta (str. 221) in O. Stovvasserja (str. 222) za obe Avstriji. Za svoje trditve niso nudili dovolj ali sploh nobenih dokazov. Nasproti Glitschu opozarja pravilno na Dopschovo opazko (str. 224), da niso le prosti padali v podložništvo, marveč so se tudi podložniki dvigali v višje stanove. Posebno se ustavlja pri nazorih E. Meistra (str. 225) v njegovi »Ostfalische Gerichtsverfassung im Mittelalter«. Meister ugotavlja na Ostfalskem svobodna zemljišča posebnih prednosti, ki so bila podsodna posebnim sodiščem in so jih mogli pridobiti tudi podložniki. Za posebni pravni položaj njihovih lastnikov je bilo odločilno zemljišče. Prav isto izvaja M. (str. 271) tudi iz Strnadtovih ugotovitev za Gornjo Avstrijo. (To se povsem sklada tudi z mojimi izvajanji v »Svobodnikih na Kranjskem«, GMDS, XVII, 1936, str. 47). Popolnoma pravilno sklepa pisec iz te ugotovitve, da se vprašanja svobodnikov ne more obravnavati le s stališča stanovske pripadnosti in prostega rojstva, marveč tudi iz drugih vidikov, zlasti lastnosti zemljišča (str. 234). Teorijo Fr. Phillippija in F. Schneiderja (str. 226, 229), prvega za saksonsko, drugega za langobardsko ozemlje (arimani!), da so svobodniki izhajali iz vrst vojaških kolonistov (kasezov,?) pisec odklanja. Pač pa pritrjuje K. Wellerju (str. 231), ki išče njihov izvor v naseljevanju na krčevinah, zlasti na kraljevem svetu. (»Ausbauland« o nasprotju z »Altsiedelland«, »Rodungs-siedler«.) Čeprav avtor ugotavlja, da živijo v največ iz krčevin nastalih krajih, kjer naletimo na svobodnike, ti le posamezno med podložniki, ki so naseljeni prav tako na krčevinah, prevzema v poglavjih IV. — VIII., kjer raziskuje položaj svobodnikov v nekaterih švicarskih predelih, vendarle Wellerjevo teorijo. Le iz navedka str. 263, op. 2, bi se moglo sklepati, da vsaj ne zametava tudi postanka, ki je za naše svobodnike značilen, namreč z odkupom od gosposk.
Zanimiva so izvajanja o različnem pomenu pojma »frei« glede na kmete v različnih predelih južne Nemčije (str. 237 sl.).
Pisec v končnem pregledu zaključuje, (str. 279), »da v Južni Nemčiji ni najti nikjer večjega števila prvotno svobodnega prebivalstva. Da so bili še kje naseljeni že prvotno svobodni kmetje, noče zanikati, toda resničnega dokaza za to ni mogel nikjer najti. Vsekakor niso nikjer politično nastopili kot poseben stan. Dasi se je pod besedo »svoboden« mnogo razumelo, je vendar večkrat učinkovala čarovniško; iz nje so se izvajale velike zahteve.«
To stališče se popolnoma ujema s tem, ki sem ga označil glede naših svobodnikov (GMDS, XVII, 93). Zato bo bolj težko zoper moje naziranje uporabiti Mayerja, kakor je napovedal referat v »Slov. Pravniku« (1937, str. 91), očitno le na podlagi izvlečkov iz Mayerjevega predavanja.	Dr	Janko	Po,ec
Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega. Izbral in uredil dr. Mirko Rupel. Na
svetlo dala Akademska založba v Ljubljani, 1937. 8°, 224 str.
Namen te nove izdaje Janeza Svetokriškega je zgodovinsko čim bolje približati današnjemu bralcu najzanimivejšega slovenskega pisca iz katoliške dobe.
Delo Svetokriškega so slovenske pridige, ki jih je sam izdal v 5 knjigah 1. 1691—1707. Od teh je urednik in izdajatelj dr. Rupel kolikor toliko v celoti objavil le nekaj pridig — zakaj ravno te, ne pove — sicer pa le odlomke, ki so važni za poznanje pisca in njegove dobe. Tak izbor tekstov za označeni namen popolnoma zadostuje. Potem je urednik storil tudi vse ostalo, kar se zahteva za lažje branje in boljše umevanje Janeza Svetokriškega.
Najprej nam v uvodu pregledno označi avktorjevo osebo in delo predvsem z literarnozgodovinskega vidika; tisk pridig, čas in kraj njih postanka, njih vsebino, jezik in slog. Iz prvega zvezka ponatisne v slovenskem prevodu piščevo posvetilo in predgovor ter predgovor iz drugega zvezka. Slede teksti pridig, ki jih je izdajatelj transkribiral v današnji črkopis, ne da bi s tem hotel posegati v jezik in pravopis, ponatis naslovne strani petega zvezka in ena stran iz prvega zvezka. Izdajo zaključujejo opombe, v katerih izdajatelj posloveni latinske citate, pojasnjuje zgodovinske navedke, imena krajev in oseb. Citate iz sv. pisma in starih
klasikov je kontroliral in popravil napake. Vseh citatov, ki se nanašajo na cerkveno literaturo, pa ni mogel razrešiti. Ob robu tekstov je pustil le biblične navedke, dočim je druge navedke virov iz tehničnih razlogov prenesel v opombe. Iz opomb je razvidno, da je R. primerjal Sveto-kriškega zlasti s pridigarjem Segneri-jem in Lohnerjevo zbirko pridigarskega gradiva in našel nekatere odvisnosti, oziroma vzporednice. Slede seznam slovstva, urednikovo poročilo, popravki in kazalo. Oprema knjige je umetniška. Svoj namen je izdajatelj dosegel v polni meri.
Po vsej pravici trdi izdajatelj na str. XXVII, da se je Svetokriški »kot pridigar oddolžil splošni homiletični struji 17. stoletja«. Njegov »Sveti priročnik je hkrati prva slovenska knjiga, ki se v njej oglaša barok« (pravtam). A točne in nedvomne oznake splošne homiletične struje
17,	stoletja ter baročnih pridig Janeza Svetokriškega in drugih žal iz uvoda ne moremo razbrati, dasi je skoraj vse resnično, kar nam R. pove. Besedi »barok« ali »baročen« srečamo v uvodu trikrat; poleg zgoraj navedenega mesta še na str. XVIII, kjer pravi: »Baročno bogata je primera Greh«, ter na str. XXX, kjer pravi: »Slog je retoričen in baročen, je torej okrašen in preobložen«. Pri splošni oznaki pridige 16. in 17. stol. besede barok ali baročen nikjer ne rabi, pač pa poudarja, da so bili tedanji govori prenatrpani s posvetnim znanjem, s filozofskimi citati, bili so doktrinarni, ljubili so subtilnosti, alegorično igračkanje in se posluževali najrazličnejših legend, anekdot, zgledov in celo smešnic; da se je javljala emblematična pridiga, ki je bila »prikladna, da bi bila podrla panlogizem sholastične metode, zašla pa je sama na stranpota« (XV). O zunanji obliki pridig Svetokriškega in njegovih sodobnikov pravi, da je bila stara, sholastična. Oziraje se na zgodovinski razvoj pridige, pravi, da pomenita 15. in 16. stol. v razvoju katoliške pridige znaten vrhunec, dočim je pridiga 17. stoletja spričo označenih zarodkov slabosti tako zašla, da govori zgodovina o njeni popolni propasti.
K temu je treba pripomniti naslednje: 1. »Zgodovina«, na katero se izdajatelj sklicuje, je danes načelno že premagana. Kar se je do nedavnega pisalo o baročni pridigi, je v marsičem pogrešeno, ker se baročna pridiga ni presojala iz duha baročne dobe, temveč z nezgodovinskih vidikov prosvetljenstva, ki baroku ni bilo prijazno, ter z današnjih pastoralno-praktičnih vidikov. A danes je že ustvarjena podlaga za pravilno umevanje tako baročne likovne umetnosti, literature in kulture sploh kakor tudi baročne pridige. Kaj se je pri raziskavanju baročne pridige že doseglo in katere naloge je še treba rešiti, sem v zadnjem času dognal pri proučevanju pridig Tomaža Hrena, ki jih nameravam prikazati v posebni študiji. — 2. Res je končno tudi baročna pridiga propadla. A od njenega propada je treba dobro razlikovati njen razcvet in njeno nepokvarjeno bistvo, ki je ustrezalo duhu časa in je zato važen kulturnozgodovinski vir. — 3. Zunanja oblika baročne pridige, ki jo ima pisatelj v mislih na str. XV, ni sholastična, temveč je pod vplivom humanizma povzeta iz antične retorike. — 4. Glede nasprotja, ki si ga izdajatelj predstavlja med baročno pridigo in »panlogizmom sholastične metode«, je treba reči, da baročna pridiga res ni gojila srednjeveške logike, ki se nanaša na divisio in subdivisio, pač pa jo je nadomestila z neko novo, čisto svojevrstno, baročno spekulacijo. O vsem tem več v napovedani študiji.
Trditev na str. XII, da predstavlja najstarejši datum Janezovih pridig 1. 1669 v V. zvezku na str. 216, kjer je omenjeno sv. Rešnje Telo, »iz katerim špiža G. Bug svoje izvolene kršenike uže 1669 lejt«, je zmotna, ker je Kristus postavil zakrament sv. R. T. po vulgarnem in gotovo tudi po Janezovem štetju v svojem 33. letu, zato mora biti datum tiste pridige letnica 1702 ali 1703. — Joahim Florinec (str. 206) ni bil benediktinski, temveč cistercijanski opat. — Na-varinus (str. 197) je pač Alojzij Novarinus, pisatelj moralnih razlag sv. pisma, ki se hranijo v semeniški knjižnici v Ljubljani. — Če Svetokriški pri govoru o naših predstavah o angelu, hudiču in Bogu omenja Aristotela (str, 130, 209), misli na Aristotelov spoznavno-teoretični, oz. spoznavno-psihološki nauk; oudšiioTS vost aveu cpavxaa[iaTog ■»] (de an. III, 7. 431 a, 16).
—	Med slovstvom bi bilo bolje namesto sedaj zastarelega Buchbergerjevega Kirchliches Hand-lexikona imenovati novo predelano izdajo istega pod naslovom Lexikon fiir Theologie und Kirche, o katerem poročam sproti v Bogoslovnem Vestniku.	J. Turk.
Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 14., Historični odsek, 5.) Ljubljana, 1936. 8° Str. 112.
Pisatelj si je stavil nalogo, da dožene razvoj števila prebivalstva in njegovih komponent v vseh slovenskih pokrajinah v teku zadnjih dveh stoletij. Razen tega je hotel »spraviti razvoj prebivalstva v vzročno zvezo s socialno-gospodarskim razvojem in ga s tem včleniti v celotno razvojno linijo slovenske zgodovine«. Obdelovanje demografskih dejstev v zgodovinskem okviru opravičuje pravilno s tem, da morejo ta pri proučevanju temeljnih sprememb vsega socialnega in gospodarskega sestava v slovenskih deželah izza 18. stol. služiti kot zanesljiv barometer. Razprava se deli v dva glavna, po obsegu zelo neenaka dela. V prvem (str. 7—71) razpravlja o »zgodovinskem razvoju populacije« v petih razdelkih. Glede prve, »Predterezijan-ske dobe« pove v uvodu kratko, kako se je izza 18. stol. spremenil pojem in naloga statistike. Potem razpravlja, prvi za naše dežele, o virih za oceno populacije pred uvedbo ljudskih štetij.
O	porabnosti urbarjev za zanesljivo ugotovitev števila prebivalstva bi ob našem sistemu raztresenega podložništva in ustroja naših urbarjev še bolj dvomil nego pisatelj. Niti števila hiš
in zemljišč ni mogoče na podlagi urbarjev z le približno gotovostjo ugotoviti. Pritrjujem pa važnosti davčnih seznamov, ki jih je v stanovskem arhivu tudi na Kranjskem za čas pred 18. stol. dosti najti. Opozoril bi tudi na spise za pripravo terezijanskega katastra, ki jih imamo za naše dežele (zlasti Štajersko in Kranjsko) popolnoma ohranjene. Dobro je, da kaže pisatelj enkrat na važnost matrik in statusov duš. Za njihovo uporabnost in vrednotenje bi bilo zelo koristno zbrati vse predpise, ki so pri nas veljali za njihovo vodstvo. Vsak, kdor jih je kdaj uporabljal, je moral opaziti, kako so se morali počasi izpopolnjevati do prvih desetletij 19. stol
—	Zgodovino prvega štetja prebivalstva v naših deželah razpravlja v 2. razdelku »Prva štetja prebivalstva«. Na nujnost tega štetja v okviru velikih Haugwitzovih upravnih preosnov in na važnost njegove ureditve za oblikovanje upravnih edinic: popisnih — davčnih, političnih občin, sem, kolikor je bilo to za moje namene potrebno, svoj čas že jaz pokazal v »Kraljestvu Ilirija« (str. 131, 132). Pisatelj pa je postanek in razvoj tega in poznejših vojaških štetij (v razdelku »3. Doba vojaških konskripcij«), sledeč razpravam, ki so nastale ob pripravah za historični atlant avstr, alpskih dežel, seveda še obširneje prikazal za naše pokrajine. S tem je orisal tudi kos naše upravne zgodovine. Ozko odmerjen prostor je pisatelja očitno prisilil k metodi, ki jo uspešno uporablja pri svojem delu. Prikazujoč razvoj in način štetja, podaja in razčlenja hkrati njegove posledke za posamezne slovenske dežele in jih primerja. To ni bilo vedno lahko. Prvič zato ne, ker so pisateljeva iskanja v arhivih ostala večinoma brez uspeha in je moral podatke, zlasti za starejšo dobo, zbirati iz najrazličnejših, večinoma tiskanih virov. Njihova uporaba pa tudi zato ni bila brez težav, ker so se obseg naših pokrajin in upravne edinice v
18.	in 19. stol. zelo menjavale. Vendar pa se je posrečila avtorju jasna in, kolikor moremo pri današnjem stanju virov soditi, tudi zanesljiva slika. — Kaj zanimiva so pisateljeva razmo-trivanja ob koncu 3. razdelka (str. 38—54), primere razvoja prebivalstva v posameznih deželah, ugotovitev stalnosti ali celo padanja števila prebivalstva od jožefinske dobe do konca francoskih vojska, nagel porast v predmarčni dobi. Izvajanja se odlikujejo po zdravi, trezni sodbi in kažejo danes, žal, redko, zato dobrodejno razgledanost v našem novejšem gospodarskem in zgodovinskem razvoju. Iste odlike nam kaže tudi 4. razdelek: »Od 1848 do 1918.« Za način ljudskega štetja važne in zapletene upravne preosnove so označene kratko in umljivo, prav tako razvoj zakonodavstva o ljudskem štetju; gradivo in književnost, ki je v tem času hitro narasla, je znal pisatelj dobro porabiti. Zanimivo primerja razvoj v posameznih deželah; ugotavlja velike razlike naravnega in dejanskega prirastka v tej dobi, zlasti na Kranjskem. Pravilno vidi vzrok tega v ogromnem izseljevanju, posebno v nekaterih delih dežele. Pogrešam pa, da pisatelj ni poudaril, da je to omogočilo osvoboditev kmeta od podložništva, povzročile pa gospodarske razmere posebno v nekaterih predelih. — Razdelek »5. Po svetovni vojni« je razmeroma zelo kratek (str. 68—71). Dobro označuje pisatelj razvoj v tej dobi: Izrazit prelom v razmerju prebivalstva, ki se kaže v racionalizaciji rojstev, v padanju odstotka smrti zaradi napredka medicinske vede in v ukinjenju svobode preseljevanja. Za Primorsko poudarja padec prirodnega prirastka in izseljevanje. Ne poudari pa kot vzrok tega, prevrat v političnih razmerah dežele. — Vsebino III. dela študije pove že jasno naslov: »Glavne smernice prebivalstva«.
V	krepkih potezah oriše tukaj, naslanjaje se na splošni evropski razvoj, še enkrat za dve stoletji skupaj številčni razvoj prebivalstva v naših deželah in ga skuša pojasniti ob velikih gospodarskih in socialnih spremembah v Srednji Evropi, oziraje se vedno na razvitek sosednjega drugorodnega, pod enakimi političnimi in gospodarskimi pogoji živečega življa. — V dodatku priobčuje pisatelj po obdobjih, v katere je razdeljena njegova študija, iz raznih pretežno tiskanih virov sestavljene tabele (str. 89—97) o prebivalstvu slovenskih in sosednjih pokrajin, počenši z 1. 1786, večinoma 'po deželah, le redko tudi za posamezna deželna okrožja. —• V opombah, ki so sestavljene na koncu spisa (str. 98—108), je pisatelj po poglavjih skrbno zbral uporabljene vire in literaturo. — Slednjič je v nemškem resumeju (str. 109—112) kratko povzel za tuji svet glavne izsledke svojega odličnega dela.
Kakor že navedeno, sloni to kar največ na tiskanih virih. Morda bi bilo v centralnih dunajskih arhivih, tako v onem notr. ministrstva, kakor zlasti v vojnem arhivu najti še marsikatere za naše dežele važne podatke. Pa tudi pokrajinski arhivi niso izčrpani. Pisatelj trdi n. pr. (str. 24, 25): »V arhivu kranjske dež. vlade izvemo sicer iz repertorijev, da so se štetja 1754 in 1761 vršila, akti sami so bili pa vsi, brez izjeme, uničeni.« Toda glede naših kranjskih, še kaj pomanjkljivo inventariziranih arhivov, zlasti še glede popolnoma neurejenih spisov terezijanske dobe, je treba zelo velike previdnosti v takih trditvah. Tudi prav navedena trditev je, na srečo, prenagljena. V najstarejšem delu arhiva nekdanje dež. vlade v Ljubljani, ki vsebuje spise terezijanske dobe, se nahaja namreč zavoj spisov s starim napisom »XXI. Hauser- und Seelenbeschreibung im Lande Krain im J. 1754.«' V tem zavoju se nahaja zvezan spis štev. 34 (99 listov), ki se izključno bavi s štetjem prebivalcev 1. 1754.2
1 V zavoju samem se nahaja še drug naslovni list z nekoliko' drugačnim naslovom: »Hauser- und Seelenbeschreibung, und auch Numerierung der Hauser. XXI.«
2 V spisu je še tudi seznam spisov o štetju hiš, duš in živine na Kranjskem, ki obsega poleg spisa 34 še tele spise: št. 67 od jan. 1755 o istem predmetu; št. 516 od maja 1757, pritožba stanov o popisu hiš; št. 522 istega datuma, pritožba blejskega upravnika; št. 32 od novembra 1758, o zahtevi, da sestavijo stanovi nov popis hiš; št. 25 od jul. 1759 isto; št. 111 od avg. 1760, pritožba radovljiške gosposke; št. 43 od nov. 1760, grof Perlas zahteva nov popis prebivalcev;
Glasnik	H
Ohranjeni so v tem spisu izvirni, od cesarice Marije Terezije lastnoročno podpisani reskripti z dne 13. okt. 1753, 19. jan. in 16. febr. 1754, s katerimi je bilo uvedeno, enako kakor v drugih deželah, štetje na Kranjskem, s prvim po župnikih, z drugim po dominijih na deželi in po magistratih po mestih in trgih; s tretjim pa se je uredilo zaradi večje zanesljivosti po enih in drugih oblastvih. Vsebino teh reskriptov navaja že Zwitter (str. 19). Te navedbe bi bilo treba na podlagi teh reskriptov popolniti le v toliko, da so morali šteti dominiji prebivalstvo po krajih, okrožni uradi sestaviti iz podatkov dominijev razpredelnico za okrožje, reprezentanca pa iz teh za vso deželo. — Prav tako je ohranjen tukaj tudi izviren reskript za Kranjsko z dne 2. marca 1754, ki odreja v vseh dednih deželah štetje vseh krajev in v teh nahajajočih se hiš, razen gradov, graščinskih poslopij, šol in židovskih hiš.
O izvedbi in izsledkih štetja prebivalstva na Kranjskem in Goriškem moremo povzeti te-le, doslej neznane podatke: Jeseni 1754 je centralna vlada že zaukazala, naj se izvršitev naloga pospeši z grožnjo vojaške izvršbe; 18. okt. 1754 je že žugala vsem trem okrožnim glavarjem kranjskim s kaznimi. Ljubljanski okrož. glavar Anton baron Tauffrer se opravičuje (4. nov.), da bi bil z delom že gotov, ko bi nekateri župni uradi ne vložili le kolektivne napovedi in ne zmešali svojih podložnikov in faranov. Koj nato je predložil svoj izdelek. Reprezentanca ga stavi (13. nov.) obema ostalima okrožnima glavarjema za zgled, energično zahtevajoča, da storita ta svojo dolžnost. Zanimivo je poročilo Janeza Zige pl. Breckerfelda, graščaka na Starem gradu, ki je po smrti Volka bar. Erberga substituiral novomeškega okrož. glavarja. Poroča, da iz mnogih napovedi dominijev ni bilo jasno povzeti števila oženjenih in samskih, zlasti v rubriki za prebivalce nad 50 let. Samo nekateri posestniki dominijev so prišteli tudi sebe in svoje rodbinske člane; drugi so smatrali to za nepotrebno, ker so bili šteti že po cerkvenem štetju. Tudi se niso prišteli skoro nobeni svobodniki, ker je bilo njihovo bivališče okrož. uradu neznano, da bi jih mogel poklicati; sami pa obrazcev niso mogli spolniti, ker so nepismeni. 30. nov. je predložil Breckerfeld štetje hiš. — Postojnski okrož. glavar Sigfried bar. Gušič v svojem poročilu dvomi, da bi izvršeno štetje zadovoljilo vlado. Polovica čosposk v postojnskem okrožju ne zna nemščine; zato jim je bilo treba naredbo vedno znovs pojasnjevati. Župni uradi, ki so dominiji, niso popisali svojih podložnikov, marveč vfarane svetne posestnike dominijev, kar bo povzročilo napačne številke; poprava bi zahtevala precej časa. V razposlanih obrazcih so izpuščene samske ženske osebe in oženjeni moški preko 50 let. -— Ze iz teh dveh poročil je razvidno, kako opravičena je Zwitterjeva opazka (str. 22, 23) o nezanesljivosti prvega štetja.
Reprezentanca je sestavila na podlagi vposlanih podatkov okrož. uradov troje razpredelnic. Prva, najbolj splošna, vsebuje le skupno število prebivalcev v vseh treh kranjskih okrožjih ter v Goriški in Gradiščanski in skupno za vso deželo številke po spolu in stanu za vseh pet starostnih skupin. Druga je v toliko detajlirana, da ima pravkar navedene podatke za vsako okrožje, in sicer ločeno sumarično za deželno-knežja mesta, municipalna mesta in trge in pa za deželo. Tretja razpredelnica pa ima navedene številke za vsako okrožje posebej brez ločitve mest in dežele, skupno število a) moških in b) ženskih za vsako okrožje, skupno število prebivalcev za vso deželo, število hiš po okrožjih in skupno za vso deželo. To razpredelnico priobčujemo na koncu referata.
Razpredelnice sta napravila po navodilu svetovalca dež. reprezentance Henrika grofa Auersperga njegov hišni tajnik Smole in akcesist Lenz. Poslala jih je reprezentanca, da se stvar še bolj ne zavleče, ne da bi čakala zakasnelih podatkov goriške škofije dne 3. dec. 1754 cesarici, češ da razlike štetij itak ne morejo biti tako velike. Pridržala pa je vse števno gradivo, da se pošta z velikim zavojem preveč ne obremeni. Tega doslej v arhivu ni bilo mogoče najti, ni pa izključeno, da pride pri ureditvi arhiva še na dan. — Reprezentanca pa se je v svojem pričakovanju zmotila. Kakor pripoveduje v svojem poročilu z dne 27. dec., s katerim pošilja razpredelnice na podlagi cerkvenega štetja, ki jih pa v navedenem ljubljanskem spisu ni, je znašala razlika obeh štetij za Kranjsko, Goriško ter Gradiščansko skupaj celih 24.524 duš, in sicer za takratno Kranjsko samo 7344, za Goriško in Gradiščansko 17.180, ki so jih dominiji več našteli. Glede Kranjske si razlaga reprezentanca razliko iz sistema raztreseno naseljenih podložnikov. Števni sistem je bil pač prikrojen za češke dežele s strnjenimi ali sklenjenimi gospostvi. Zelo mali dominiji imajo, pravi reprezentanca, svoje podložnike v 5 do 6, večji pa
št. 24 od nov. 1761, glede kazni Weittenhillerju, ker ni izvršil popisa; št. 10 od maja 1762, nov popis hiš, prebivalcev in živine, obrazci od vseh dež. sodišč, cerkvenih in svetnih gosposk; št. 16 od jan. 1763, kazen 54 fl. graščinskemu oskrbniku Kostrevcu v Podbrežju, ker ni vložil pravočasno napovedi dež. sodišča; št. 114 od jan. 1763, popis prebivalcev Zoisovi graščini na Brdu podložnih, na Jezerskem stanujočih podložnikov; št. 62 od febr. 1763, pogon popisnih razpredelnic in pošiljatev na dvor o popisu za 1. 1762; št. 77 od febr. 1763, o popisu prebivalcev na Reki. — Končno je še opomba, da se spisi za 1. 1764 in sledeča leta najdejo v registraturi pod rubriko »Publ. Politicum«. -— Navedenih spisov v arhivu zaenkrat še ni mogoče najti. — Pač pa se nahajajo za poznejšo, francosko dobo v arhivu Nar. muzeja, kamor so prišle z guber-nijalnimi spisi, tri vezane knjige s popisom vojaških letnikov 1810 in 1811 (z napisom: Con-scription de terre, classes de 1810 et 1811 reunies. — Liste de tirage portant le grand signa-lement de chaque conscrit.), sestavljene po štirih francoskih distriktih: Postojna, Ljubljana, Kranj, Novo mesto.
v 12, 15 in več župnijah; niti ena vas ni podložna samo enemu gospostvu, marveč ima po 10 ali 12 dominijev v vasi svoje podložnike. Glavno pa je, da imajo mnogi kmetje svojo zemljo ali zemljiške dele pod dvema, tremi in več gospostvi, Vsaka teh gosposk je štela te kmete; zato je umljivo, da so našteli dominiji več prebivalcev nego župni uradi. Sicer, pravi reprezentanca, ne bo nikdar mogoče doseči popolnega soglasja med enim in drugim štetjem. Kajti ni ga mogoče opraviti v enem tednu in tudi ne v enem mesecu. Med tem časom pa prehajajo prebivalci iz enega gospostva v drugo, se rode in umirajo. Pri štetju, ki se ozira le na starost štetih, tudi z reskriptom z dne 16. febr. 1754 odrejena primerjava obeh štetij ne more razkriti pravega razloga razlike. Ne more se tudi dognati, če so se popisali duhovniki in je-li so plemiči všteti ali ne.
Razlika na Goriškem je pa vendarle prevelika, najbrž je štetje nekaterih župnij izostalo. Zato je vlada zahtevala od nadškofa pojasnila. Če in kako pa se je to izvršilo, iz spisa ni več povzeti.
Kakor je gori omenjeno, priobčujem slednjič iz spisa 34 razpredelnico, ki se mi zdi najbolj pregledna, in sicer, kakor je že GroBmann (Zwitter št. 20) pravilno navedel, kot izsledek posvetnega štetja. Razpredelnica ima napis: »Conscriptions-Tabelle deren in dem Herzogthum Crain und denen geeinigten Grafschaften Gortz und Gradišča wohnenden unterthanigen und anderen Seelen.« Izvirno razpredelnico sem v toliko spremenil, da sem jo iz tiskarskih razlogov obrnil in starostne skupine razvrstil, počenši z najnižjo starostjo:
Podložno in drugo prebivalstvo na Kranjskem in na Goriškem ter Gradiščanskem po posvetnem štetju 1. 1754.								
V okrožjih			go- renjskem	do- lenjskem	notranj- skem	v grofiji goriški	gradiš- čanski	v vseh okrožjih skupno
od 1—15 let	samskih	moških ženskih	23375 24059	27392 25997	15776 15168	14295 13696	4020 3689	84858 82609
	poročenih	moških ženskih	3 19	63 128	15 34	—			81 181
od 15—20 let	samskih	moških ženskih	5757 6383	5246 4737	4204 3699	3307 3164	1115 1040	19629 19023
	poročenih	moških ženskih	271 786	1228 2238	304 586	276 601	19 43	2098 4254
od 20—40 let	samskih	moških ženskih	6226 6485	3863 3637	4548 3387	4958 3349	1515 984	21110 17842
	poročenih	moških ženskih	13743 15495	17135 18235	9612 10289	7520 8386	2161 2513	50176 54918
od 40-50 let	samskih	moških ženskih	848 2063	633 1676	567 1095	825 937	239 328	3112 6099
	poročenih	moških ženskih	5774 4848	5228 4199	3738 3244	3398 3014	985 871	19123 16176
nad 50 let	samskih	moških ženskih	2095 2384	1555 1866	2131 2877	1821 3004	414 800	8016 10931
	poročenih	moških ženskih	3112 2797	3160 2534	3232 2770	4057 3411	876 706	14437 12218
| skupno število prebivalcev		moških ženskih	61209 65319	65503 65247	44127 43149	40457 39562	11344 10974	222640 224251
število vseh prebivalcev			126528	130750	87276	80019	22318	446891
j število hiš			19049	22770	15968	14238	3059	75084
Dr. Janko Polec.
Walter Fraenkel, Eine Wiener Kiinstlerfamilie durch 200 Jahre (Mitteilungen des Ve-reines fiir Geschichte der Stadt Wien, XV, 1935. Str. 63—70).
Znano je, da se gotova nagnjenja in talenti v nekaterih družinah v rodu ponavljajo, tako rekoč podedujejo. Zlasti se more to često ugotoviti pri stanu umetnikov, kar je popolnoma naravno, ko že vse okolje vpliva na doraščajoči rod in usmerja njegove duševne poskuse in mlade zmožnosti; naj opozorim le na družino Šubicev, Layerjev, Goetzlov in Janšev. Toda redko je mogoče zasledovati umetniška stremljenja v kaki družini kar za dve stoletji nazaj. W. Fraenkel je mogel to storiti glede umetniške družine Dorfmeistrov, katere en član je deloval v prvi polovici 19. stoletja tudi v Ljubljani. Na Dunaj se je priselila rodbina z Bavarskega najbrž proti koncu 17. stoletja, po odbitem turškem navalu. Tu so se bavili z veziljsko obrtjo, za katero je bila potrebna ne le ročna spretnost, marveč tudi neka umetniška nadarjenost. Tudi pozneje ženski člani družine niso opustili te v tistih časih prav donosne obrti, moški pa so se pogosto ženili z veziljami. Saj je bilo to tudi iz gospodarsko-pridobitnih razlogov priporočljivo, ker je mogel mož-umetnik izvršiti načrte ne le za vezenine pri oblekah in za hišno opremo, marveč tudi za razna cerkvena naročila.
Najpomembnejši svojega rodu je 1. 1736 rojeni Janez Jurij Dorfmeister, akademski kipar, ki je za dunajske stavbe in cerkve in po naročilu zasebnikov ustvaril vrsto del v kamnu, lesu, slonovi kosti, alabastru, mavcu in kovinah. Po njegovi nenadni smrti 1. 1786 je najstarejšega, 1. 1774 rojenega sina Vincenca vzel k sebi ujec, slikar Bachmayer. Ta je nudil svojemu nečaku prvi pouk v slikarstvu; dovolil mu je tudi, da je smel v prostem času zahajati v umetniško akademijo. L. 1792 je Vincencu umrl za kapjo njegov ujec, nakar je 18-letni deček prišel k varuhu Dallingerju, ki je bil nadzornik galerije slik kneza Liechtensteina. Vincencu je bilo tu in v Belvederu omogočeno, da se je mogel ob delih najslovitejših moistrov v umetnosti še bolj izpopolniti. Poseben talent je kazal za krajinarstvo. Ker ni imel denarnih sredstev, je bil prisiljen, da je prevzemal naročila za slikanje sob ter je n. pr. razen Laxenburga izvršil slikarska dela tudi še v nekaterih drugih cesarskih poletnih gradovih. Zato je z veseljem sprejel službo za (arhitekturnega) risarskega učitelja na ljubljanski normalki. Sem je prišel kot naslednik Herrleina 1. 1804 s svojo novoporočeno ženo-veziljo. Razen v šoli je v Ljubljani poučeval tudi privatno v pokrajinskem slikarstvu. Vincenc Dorfmeister je umrl v Ljubljani 1. 1839, zapustivši 3 hčere in enega sina-zlatarja (2 sina sta umrla že pred njim).
Njegov oče Janez Jurij je zapustil vestno pisano avtobiografijo, ki jo je 1. 1910 izdala Erika Tietze-Conrat (Kunstgeschichtliches Jahrbuch der k. k. Zentralkommission, Bd. IV.; str. 237 sl.), nadaljeval pa jo je do 1. 1851 kot družinsko kroniko z zanimivimi podatki iz življenja in naziranja bidermajerskega meščanstva Franc Dorfmeister, brat ljubljanskega Vincenca.
Fraenkel je svojemu spisu pridal tudi pregleden in izčrpen družinski rodovnik ter sploh obogatil naše znanje o Vincencu D., ki je kot učitelj risanja na normalki v Ljubljani in pozneje tudi na gimnaziji, liceju in na tečajih za umetnike in obrtnike podajal prve osnove in pobude našemu obrtno-strokovnemu in umetniškemu naraščaju.	r	M	.
Corrigendum. Na sir. 1? se 5. vrsta od zgoraj glasi pravilno:
Ulaka s prostranim uleknjenim hrbtom (sl. 1), ki jo na severu veže ozek greben
Prejeli smo v oceno:
France Stele, Monumenta artis slovenicae. Del I., snopič 1—13. Ljubljana, 1935 4°. 60 str. teksta ter 173 slik na prilogah.
Silvo Kranjec, Med Napoleonom in Leninom. Zbirka Kosmos. Ljubljana, 1937. 8°. Str. 390.
Ivan Gralenauer, Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 13. Filološko-lingvistični odsek, 2. Ljubljana, 1936. 8». Str. 165-f I-III.
R. Nahtigal, Starocerkvenoslovanske študije. Razprave Znanstvenega- društva v Ljubljani, 15. Filološko-lingvistični odsek, 3. Ljubljana, 1936, 8°. Str. 79.
Lavo	Čermelj,	Life-and-death struggle of	a national minority. Jugoslav Union of
league	of nations societies — L. N.	S., Ljubljana,	1936. 8°. Str. 260 —J— 1 zem-
ljevid
Anton Ocvirk, Teorija primerjalne literarne zgodovine. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 12. Historični odsek, 4. Ljubljana, 1936. 8°. Str. 203.
Giinther Glauert, Zur Besiedlung der Steiner Alpen und Ostkarawanken. Sonder-abdruck aus »Deutsches Archiv fiir Landes- und Volksforschung«, I. Jhg., Heft 2. Leipzig, 1937. 8°. Str. 457 — 486.
Ivan	Prijatelj,	Borba za individualnost	slovenskega	književnega jezika v letih
1848—1857. V spomin vnovič izdali njegovi	učenci. Ljubljana, 1937. 8°.
Str. 134.
P. Strmšek, Lemberg in Sladka gora. Celje, 1937. 16°. Str. 31. Izdalo in založilo Muzejsko društvo v Celju.
Andrej Šuster Drabosnjak, Igra o Kristusovem trpljenju (iz leta 1818). Ljudske igre, 17. zv. Ljubljana, 1937. 8°. Str. 116.
Vuk Vrhovac, Voče i vočne dijete u zdravlju i bolesti. Zagreb, 1937. 8°. Str. 16.
Izdanja Goriške Matice (Unione editoriale goriziana) — Gorizia. Gorica, 1937 :
France Bevk, Ubogi zlodej. 8°. Str. 170.
Jakob Trnovec, Dobro, bolje najbolje. 8°. Str, 94.
Grazia-Deledda-Ivo Dren, Sardinske novele. 8°. Str. 95.
Nande Vrbanjakov, Lažnivi baron Miinchhausen. 8°. Str. 79.
Koledar za leto 1938. Vel. 8°. Str. 88.
Poljudno znanstveni zbornik, X. Knjižna zbirka »Luč«. 8°. Str. 107.
Ivan Lesjak, Poljski pripovedniki. Novele. 8°. Str. 103.
Bogo Vremec, Le hrepenenja. 8°. Str. 83.
Acta VIL conventus velehradensis anno MCMXXXVI. Olomucii, 1937. Str. 379.