Cesar Jožef in uradniki 
Cesar Jožef zve enkrat, kako uradniki grdo ravnajo z ubogim kmetom. 
Da bi se prepričal, je li resnica to ali ne, preobleče se nekoč v kmeta in pride 
v neko davkarijo davke plačat. 
On priropota prav po gorjansko v davkarijo, pa ne, da bi kaj potrkal. 
Davkar ga prav grdo pogleda, da bi ga bil skoro z očmi prebodel, ter se zadere 
nad njim rekoč: »No, kje ste se pa vi olike učili? Gotovo doma v hlevu pri kravah. 
Ali ne veste, kako se ima v uradnijo priti?« 
Cesar se pa ne zmeni za davkarjevo regljanje, temveč se tebi nič, meni nič na 
klop usede in se oddahne. 
Čez nekaj časa se zadere davkar zopet nad njim: »No, tepec zarobljen, koliko 
bodete plačali davkov? Gotovo le kakih osem grošev zopet, kajne?« 
Cesar pa reče: »Kaj jaz vem, koliko bom moral plačati, ker ste pri vas 
spremenljivi, kakor vreme.« 
Davkar zaupije na to: »Ali se tako meni odgovarja? Čakajte, bomo že vam 
posvetili. Sluga, pojdite po policaja, bomo tega gumpca malo v luknjo vtaknili in 
izpokorili.« Potem pa začno obirati cesarja vsi, kolikor jih je bilo v pisarni. 
Cesar pa na to odgrne svojo vrhno obleko in se jim pokaže v lastni ter reče: 
»Čakajte, bom pa jaz vas malo prekorobačil, ko ne veste, da je kmet tudi človek in 
da, ako bi kmeta ne bilo, tudi vi nič jesti ne bi imeli.« 
Uradniki se tako prestrašijo, ko zagledajo cesarja, da se jim kar lasje ježe. 
Cesar pa spodi brez usmiljenja vse uradnike iz davkarije in postavi druge. To novico 
zvedo tudi drugje in se silno boje, da bi se tudi njim kaj takega ne pripetilo. 
Odslej pa niso več kmeta tako psovali, kadar je davke plačeval, dokler je cesar 
Jožef vladal. 
191