Dušan Ludvik | Večerna samota
\ okolje prosojno,
čez polje pokojno
se lije zvon avemarije.
Jekleno nihalo
je leno obstalo.
Iz mraka se tožnost pretaka.
Poljubi, sinoči
v obljubi še vroči,
iz žali obroč so skovali,
ki veže vse sanje in reže se vanje ostreje kot veter med veje.
Stopinja zavzdiha.
Utrinja se tiha
rosica in zdrkne čez lica.
Kot soji so bledi vsi moji pogledi. Tihotni, nocoj so samotni
kot zali galebi obstali pri tebi v tišini — boleči spomini.
In nisem ti venčal
več pisem. Zasenčal
sem rane — zaman darovane...
Otožna vijola (Haj-kaji*)
Cveti rožmarin. Ob tožnem vonju bridko se zgošča spomin.
Rosa je pala. Zaman koprne boš na vrtu čakala.
* V načinu japonskih narodnih trivrstičnic.