Poštnina plačana v gotovini. Ljubljana, dne 15. januarja 1938. Posamezna številka din I'- Da naša vas in naša mesta bila bi vseh krivic oteta, naj sloga trdna, sloga zvesta poveže delavca in kmeta! SLOVENSKA VAS Kmet bodi svoj: Na svoji zemlji, v svojem domu, v svoji vasi, koderkoli slišijo se tvoji qlasi. odločaj sam: takrat nastanejo ti boljši časi.1 GLASILO SLOVENSKE KMEČKE IN DELAVSKE POLITIKE. LETO II. izhaja dvakrat na mesec. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Trnovski pristan 14/1. Rokopkov ne vračamo. Naročnina za en mesec din 2’—, za četrt leta din 5'—, za pol leta din 10-- . za vse leto din 20 —, za zamejstvo letno 1‘— dolar. Oglasi se sprejemajo. Čekovni račun št. 17.493. ŠTEV. 2. Dr. Dragotin Lončar: Vec načelnosti! ... izprijenost miselnosti je kuga, hujša ko prememba in pokvarjenost ozračja, ki nas obdaja. Dnevnik cesarja Marka Aurelija, IX., 2. Odkar smo začeli Slovenci politično živeti, smo obračali svoj pogled vedno v prvi vrsti na to, kaj je z drugimi in ne, kaj moramo delati sami, ako se hočemo ohraniti. Ko je bil 1848. leta obstanek Avstrije na kocki: Kdo je bil večji bojevnik zanj od nas, ne da bi bili najprej in dovolj mislili na svojo okrepitev? Svojo usodo smo nerazdružno vezali z avstrijsko, a Palacky je takrat dejal pravilno o Čehih, da jim ni nič do Avstrije, ako jim ne more ali neče privoščiti in zagotoviti narodne enakopravnosti, ker krivic dobe dosti zastonj izven nje. Ko je potem 1867. leta pripravljala Avstrija izpremembo dotedanjega državnega ustrojstva, da zoipet s krivico poplača usluge Slovanov in s priznanjem nagradi uporne Madja-re: Kdo je bil tisti, ki je vnovič nastavil lice za zaušnico? Kdo drugi kakor Slovenec! Za okupacijo Bosne in Hercegovine leta 1878. in za njuno aneksijo leta 1908. šmo se navduševali v ne-osnovanem pričakovanju ali v domoljubni omamljenosti, da morebiti vendarle združi Avstro-Ogrska južne Slovane v državnopravno celoto. In ob svetovni vojni: Kdo bi ponavljal .golide gnojnice in kadilnice čaščenja, s čimer smo zlasti v začetku spremljali bojujoči se stranki? Dostikrat je imel preprost slovenski človek več naravnega nagona, da je videl globlje in dalje, kakor ti ?,vodniki naroda", ki so tako domoljubno živeli iz dneva v dan, daleč od resničnih koristi ljudstva in njegove prave veličine. Krivda ob preobratu je izmed najtežjih. Kjer ni bilo setve, ni moglo biti žetve. Malokdo je odšel iz svetovne vojne tako slabo kakor mi, ker smo se zanašali na druge in ni bilo jasnosti med nami. In ko bi bili pravočasno vsaj nekoliko poznali zgodovino svojega naroda, n. pr. o razmerju do južnoslovanskih narodov, kakor je bilo mišljeno 1848. in 1870. leta, ne bi bili morebiti ravnali tako lahkoverno in površno! Politika je bila pri nas po večini ali predmet špekulacije (zlasti po vojni je narastlo število teh političnih špekulantov) ali športa, malo pa je bilo načelnosti, špekulanti so ljudstvo zavajali v vsakokratni položaj, •d katerega so imeli dobiček sami, a športnikom je bila politika kakor druga zabava, ki jim je donašala čast in ugled, ko jim je stališče v družbi na-klanjalo to opravilo kot nekaj samo po sebi umevnega. Za kakšno resno vzgojo, ki bi bila slonela dosledno na narodnem izročilu, njegovi zgodovini in iz nje izvirajočih brezpogojnih življenskih potrebah, ni bilo dosti prostora ob takšnem pojmovanju in ravnanju. Zato je bilo pri nas tudi mogoče, da so ostajali dalje na krmilu ljudje, ki so bili zagrešili usodne napake in škodovali narodni skupnosti bodisi iz nepreudarnosti, bodisi po osebnem izrabljanju trenutnega položaja. Prvo je bil umski, drugo nravni nedostatek: oboje pa je ostalo nekaznovano, čeprav je bilo škodljivo za narodno celoto. V tem vidim osnovno napako slovenske politike, da ne presoja posameznih dogodkov ali dejanj načelno, ampak glavno taktično, ker nimamo kot narod določne smernice, ki bi je ne smel posameznik samovoljno zapustiti ali izpremeniti, najsi je z vlado ali v opoziciji. Drugače se uveljavlja napačna politična gibčnost, ki je podobna glumaštvu, ter se izgublja merilo za koristnost občestva in čut za odgovornost. Narodi branijo svojo ogroženo svobodo ali s silo ali s pomočjo vzbujene vesti sveta. Sila je dvorezen nož, ki se ne izkaže vedno, ne glede na velikanske denarne, krvne in gospodarske žrtve. Pri tako majhnem narodu, kakršen je slovenski, bi bil danes oborožen odpor, ako bi bil sploh mogoč, naravnost samomor. Po svoji legi ima naše ozemlje mednaroden pomen. Na mejniku germanskega, romanskega in slovanskega sveta smo v napotje razteznosti sosedov. Čeprav se ne smemo odreči vsaki udarnosti ob brambi svoje bitnosti, nam vendar nalaga položaj malega in razbitega naroda določeno stališče: gojitev in krepitev misli o svobodni skupnosti slovenskega ljudstva ob odkrivanju prizadetih krivic. Prvo je zavest samega sebe, drugo je klic po človečnosti. V možnosti lastnega odločanja in neoviranega umskega, gospodarskega in socialnega dela je pogoj naše ohranitve. Z vzgojo za svobodno življenje je dana podlaga za njegovo uresničenje. Ne 'moremo v svetu uspešna pobijati nedopustnega ravnanja s slovenskim prebivalstvom, ako sami ne delamo tako, da gojimo in čuvamo demokratično misel in čut za svobodo; zakaj le svobodoljubno vzgojen narod si pribori izgubljeno svobodo, ker se zaveda njene potrebe in veljave. S tega stališča odklanjam vsako ljubimkanje bodisi z narodnostno, bodisi z versko ali socialno pobarvanim samovladjem. Rešitev Slovencev more biti edino v zmagi polne in resnične demokracije, ki uveljavi ljudsko oblast nasproti absolutističnim prizadevanjem posameznih oseb, njih gospodarskih in političnih skupin. Načelnost terja doslednost. Kdor se bojuje za demokracijo doma, ako se mu prikTajšuje svoboda, ta se ne sme navduševati za samovladje svo- jega političnega somišljenika zunaj državnih mej, ker postaja s tem neresen, ali pa narobe: samovladje v drugih državah ne more biti slabo edino zato, ker ga izvaja nad slovenskim ljudstvom njegov narodni nasprotnik, a doma naj bi bilo dobro, ako ga vršimo sami. Potrebujemo več načelnosti in manj mešetar-stva na levi in desni. Narodna, verska in socialna misel ne sme biti krinka, ki zakriva umsko, gospodarsko im politično varuštvo delovnega ljudstva. Kreutzer Pavel: Razstava bratov Šubicev In naSe fzobraženstvo V Ljubljani so bile od 7. nov. 1937 do 10. jan. 1938 razstavljene slike bratov Janeza in Jurja Šubica. Živela sta Janez od 1850—1889 in Jurij od 1855—1890. Oba sta bila velika slikarja, ki sta v kratkem življenju dosti ustvarila. Bila sta tudi med redkimi umetniki, ki se zavedajo, da morajo dati lastnemu narodu tisto umetnost, katere potrebuje in zahteva. Čast jima! Žalostno pa je, kar je moral v sramoto ljubljanskega izobraženstva zaradi te razstave dne 4. jan. 1938 zapisati celo najbolj meščanski dnevnik ..Slovenski narod1'. Takole je napisal: — Nekaterikrat se je že izkazalo, da je naša omika zelo dvomljiva in posebno jasno se je to pokazalo ob razstavi obeh Šubicev. Resnično omikana mesta ne puste na cedilu ljudi, ki se hudo trudijo, da bi ohranili narodne kulturne vrednote. Kulturen človek je zvezan s kulturno preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Številke o dosedanjem obisku razstave bratov Šubicev kažejo, da Ljubljana te zveze nima toliko kolikor bi je morala imeti po številu prebivalstva, zaradi prestolniške lege in zaradi omikanih in izobraženih slojev. Od 7. nov. lani do včeraj je obiskalo razstavo Šubicev reci in piši 1357 Ljubljancev in Ljubljank. Ljubljana je mesto izobraženstva, mesto višjega uradništva, mesto z najvišjimi prosvetnimi zavodi in najvišjimi kulturnimi ustanovami. V Ljubljani je zbran cvet slovenskega izobraženstva: profesorji, inženjirji, odvetniki, zdravniki, višja duhovščina, višje javno in državno uradništvo itd. Z mirno vestjo lahko računamo, da je v Ljubljani najmanj 4000 ljudi, ki bi jim morala biti pri srcu sleherna slovenska kulturna prireditev. Razstavo Šubicev bi moralo po tem računu obiskati najmanj 4000 Ljubljancev, obiskalo jih jo je pa samo — 1357. To razmerje pove vse; to razmerje govori o dvomljivi kulturnosti izobraženstva slovenske prestolnice. Ljubljansko vseučilišče ima okrog 1700 slušateljev in velik zbor profesorjev. Številke obiska iz teh vrst kažejo pogubno sliko. Slovensko vseučilišče se je to pot odrezalo, da se slabše skoraj ne bi moglo. Toliko obiskovalcev, kolikor ijh je razstava Šubicev v dveh mesecih imela, ima ljubljanski kino*v enem samem dnevu, če ima štiri predstave na dan. To je resnica, ki se moramo zaradi nje zamisliti. Resnica, ki je ubožno spričevalo kulturne Ljubljane, katera naj bi bila predstavnica neke slovenske kulturne samobitnosti. — Natanko tako — slovnične in jezikovne napake sem nekoliko popravil ter tujo navlako in ..jugoslo-venščino" malo iztrebil — je zapi, saj ljubljanski meščanski dnevnik ..Slovenski narod‘‘. Naj si njegove besede dobro zapomnijo vsi tisti slovenski meščanski listi, ki se ne glede na svoj ..svetovni nazor1' norčujejo iz nas, ki pravimo, da morata slovenski kmet in delavec na zunaj in na znotraj oblikovati slovensko družbo in ki nam zamerijo, da spregovorimo včasih besedo o pokvarjeni gospodi. Razstava bratov Šubicev nam je dala prav. Kdor jo je videl, se je lahko prepričal, da je naš kmet pri njiju naročal umetnine, ki jih ima sam v veliki časti, ki jih pa današnje slovensko „izobraženstvo“ niti gledat ni prišlo, ker hodi raje v kino. OGLASI v našem listu imajo velik uspeh vedno in povsod. Josip Sikošek — kmet in obrtnik v Bučah: Kakor v starem veku Lansko poletje 26. julija je toča, debela kakor orehi, uničila naše kraje, najbolj pa občine Sedlarjevo, kamor spadajo tudi Buče, del občine Pilštanj, del Kozja in Podčetrtka. Toča je oklestila prej bogato obloženo sadje, vinograde, gozdove do golega, ne samo listje, tudi mladje. Mnogo drevja je izrulo. Na njivah je vse do tal stolklo, neurje je razrilo rodovitno zemljo, na travnikih ni ©stalo trave, da bi živino napasli, vihar in toča sta uničila strehe hiš in razbila na stotine šip. Ceste je razrilo in nastlalo z vejami, po poljih in gozdih je ležalo mnogo ubitih ptic, tudi zajcev, ob potokih razmesarjenih rib. še štirinajst dni po katastrofi bi ob mejah in plotovih lahko nalo-ižli vozove toče. Že prej je vladalo v naših krajih pomanjkanje. Prejšnje leto je bila slaba letina in vsak je takoj segel po novem pridelku. Po toči nam je ostal edino krompir v zemlji, vse drugo je bilo uničeno. Ljudje iz sosednjih občin so nam takoj priskočili na pomoč. V Sv. Petru pod Svetimi gorami, v Šmarjah pri Jelšah in na Bizeljskem so nabrali stročjega fižola in kumar. Ko so delili te darove, so mnogim storili krivico. Nekateri so dobili polne jerbase, našim somišljenikom pa je podpora bila zelo skopo odmerjena. Tako je odločala politika že pri tej prvi pomoči. Na našo odločno zahtevo sta prišla takoj po katastrofi okrajni glavar in okrajni kmetijski referent iz Šmarja pri Jelšah, naglo sta pregledala najbližjo okolico Buč, osupla izrekla sožalje in napovedala komisijo za cenitev škode. Komisija je res prišla, precenila je 100% škode. Tega pa ni hotela pripoznati, da je škoda v resnici mnogo večja, ker so sadovnjaki in vinogradi, naš edini vir dohodkov, uničeni za več let. Ko so precenili škodo, smo ustanovili nabiralni in razdelilni odbor s sedežem na Bučah kot središču katastrofe. Banska uprava je nakazala podporo okrog 94.000 din. Na občino Sedlarjevo je odpadlo 40.000 din od celotne vsote. Občinski odbor je za ta denar nakupil tri vagone koruze, pri razdelitvi je pripadlo vsaki osebli 27 kg. Po za- Ljubljana, dne 7. januarja 1938. Kastilci in Katalonci. Ko smo pričeli govoriti o Španiji, smo imenovali Katalonce narodno manjšino. S tem smo predvsem označili politični položaj, v katerem so bili Katalonci do zadnjega časa. Katalonski jezik je kastilskemu, ki je v Španiji državni jezik, zelo soroden. Do srede 19. stoletja so se vsi Španci šteli za enotne in svoje zgodovine niso med seboj razčlenjevali. Katta-lonci pa so pričeli takrat odkrivati tisti del španske zgodovine, iz katere izhaja njihova narodna samobitnost. Prepad med obema narodoma je danes zelo velik. Kastilci so vladajoči del. Vsa oblast je v njihovih rokah. Vsi politični in gospodarski boji med obema narodoma se odigravajo bistveno v tem, da so |Kastilci neizprosni centralisti, Katalonci pa htevi banske uprave je dobil vsak polovico zastonj, polovico pa naj bi odslužil na javnih delih, Naš občinski odbor je bil proti takemu načinu pomoči dn smo sklenili, da občani dobe koruzo brezplačno. V občini so desetčlanske družine, mnogi očetje so nesposobni za delo, matere so zavoljo obilice otrok, napornega dela in stradanja izčrpane. Kdo naj odsluži prehrano na javnih delih? In ali naj od gladu poginejo? Nadalje je občinski odbor ugotovil, da so občani stalno plačevali pretirano visoke davke in to ne le za uradništvo, šole, ceste itd., ampak tudi za primere vremenskih nesreč. Zato naj se zdaj v malem vrača tisto, kar smo mnoga leta plačevali. Kdor je proti demokraciji, ta je proti ljudstvu in njegovim človeškim pravicam! Dopisujte v list o političnih, gospodarskih in kulturnih razmerah svojega kraja! Sklenili smo in občinska uprava je zaprosila vse kraje in urade za podporo in brezplačno semensko žito; finančno ministrstvo za ustavitev davkov, anuitet prvega in drugega obroka kmečkih dolgov; prometno ministrstvo za brezplačen prevoz živeža. Ob skromnih podporah životarimo že šest mesecev. Sami nismo pridelali niti 'Zrna koruze, skratka nič. Kako obupno in žalostno je bilo jeseni sejati. Večina ima prazne hleve. Drug od drugega smo si sposojevalci krave za oranje in za vožnjo. To je prekletstvo, ko si morata dva kmeta med seboj posojati edino kravo. — Kolikor nam je znano, je bilo po cerkvah v naši škofiji nabranih 55 tisoč din milodarov za naše po toči uničene kraje. Ta denar so naložili v banovinski hranilnici. Namenjen je bil nam, a ga ne dobimo. Zato pa je naš Božič bil žalosten. zahtevajo avtonomijo. To nasprotje je dovedlo tudi do dejstva, da so Katalonci v sedanji vojni ostali vladi zvesti. Medtem ko je general Franco nastopil za močno centralistično Španijo, so Katalonci podprli republikansko vlado, ki je njihove avtonomistične želje priznala za upravičene. Kljub temu, da so se Katalonci večkrat borili s Kastilci, jih je proti Francu združila skupna korist. Zanimive so okolnosti, ki jih Katalonci uveljavljajo, da podpro svoje zahteve po avtonomiji nasproti Ka-stilcem. Katalonci trde: Mi hočemo sadove svojega truda sami uživati, da nam jih ne bodo več jemali Kastilci. Barcelona je žrtev davčnega izrabljanja. Katalonci moramo delati, da živi desettisoč nedelovnih Kastilcev. To so desettisoči uradnikov, po večini Kastilcev, katerih delo ni v nobenem razmerju s tem, kar stanejo davkoplačevalce. četrtino davčnih dohodkov Španije plačajo Katalonci, kar še od daleč ne ustreza sorazmerju po številu prebivalstva. Nasprotno, pri državnih izdatkih smo Katalonci zopet zadnji in dobimo mnogo manj kot desetino skupnega preračuna. Katalonci delamo zato^ da žive ostale pokrajine. Šole v Madridu plača država, šole v Barceloni (Katalonija) mi sami bodisi z denarjem dobrodelnih ustanov ali iz občinskega preračuna. Madrid je dobil nov vodovod, nove asfaltirane ceste, novo železniško postajo i. t. d. V vsem tem sta Barcelona in Katalonska povečini zapostavljeni. Nasprotno pa je zasebna delavnost v Kataloniji močno razvita. Čeprav ima Katalonija samo 8% vseh državnih cest, vozi v Kataloniji 22% vseh avtomobilov v Španiji, 31 % vse Popravek in pojasnilo. V prvi številki sta se vrinili dve tiskovni napaki, ki ju popravljamo: v uvodniku mora biti v predzadnjem odstavku 1. stolpca ,.zasidrana v naravnem pravu“, ne »narodnem"; v sestavku „Slabo gospodarstvo14 mora biti v 1. odstavku 2. stolpca »sladkega ssna“, ne „semena‘‘. Obenem pojasnjujemo, da smo morali, kakor smo že povedali, opustiti konec sestavka o .bistvu hrvat-skega vprašanja in Slovencih. Enako se nam je zgodilo z zapiskom: „Sa-mouprava'1 o nas. Upamo, da takšne stvari razumejo bralci brez razlaganja. Pravilnost našega stališča. Nekateri ne morejo razumeti, da smo izbirčni pri svojih sodelavcih in zaveznikih. Ne potrebujemo koristolovcev, ki so čez noč lahko vse, kar kdo hoče, ako jim tako kaže. Ali nam je kaj pomagano z njimi? Pri prvi priložnosti nas zopet zapuste. Pravilnost našega stališča nam tudi dokazuje naziranje „srbske poljedelske (zemljoradničke) levice*1, po katerem „bi bilo nevarno, ako bi izročili ostvarjanje nove misli o sporazumu ljudem, ki so se do včeraj bojevali proti tej misli, ko so služili diktaturi." Vsi vemo, kdo so v Sloveniji ti ljudje. In sedaj bi jih imeli za svoje zaveznike, ker so obrnili plašč po vetru? Tako otročji ali nespametni ne smemo biti. Preračun notranjega ministrstva. V demokratičnih državah se ljudstvo zelo zanima za delo svojih izvoljenih zastopnikov. Nadzoruje jih, da pravilno zastopajo v državni zbornici ljudske koristi in posega tudi neposredno v delo narodnega zastopstva, kadar občuti to potrebo, n. pr. v Švici, s posebnimi ljudskimi glasovanji. Zlasti velja to za čas, ko sprejemajo ljudski zastopniki državni preračun, ko se torej določajo za prihodnje leto državni izdatki, dohodki, višina davščin, šolske razmere itd. Pri nas je zaradi posebnih razmer to zanimanje ljudstva zelo oslabelo in državni preračun sprejemajo v belgrajski narodni skupščini hitro ter ob malenkostnem zanimanju ljudstva. Tako je siprejel finančni odbor preračun notranjega in vojnega ministrstva. Notranje ministrstvo nadzoruje kot vrhovija in osrednja oblast vse električne energije odpade na Katalonijo, njen delež na španskih železnicah pa znaša samo 9%. V Kataloniji je razvita industrija in trgovina. Centralizem v Španiji, čigar nosilci so Kastilci, je Katalonce, ki jih moramo označevati kot industrijsko najbolj razvit in najbolj delaven del Španije, gospodarsko in politično deloma že zasužnjil, deloma pa še po-' skuša. Vse to vodi Katalonce do neizprosnega boja za avtonomijo. Franco se je po vzoru ostalih fašističnih diktatorjev naravno z vso silo postavil za centralizem. Povzel je po Kastilcih njihov stari zagovor centralizma, češ da bi se z avtonomijo razbila trdna enotnost Španije. Zato se mora tudi ta boj med obema španskima narodoma, ki je prav za prav boj za in proti centralizmu, izvojevati v sedanji državljanski vojni. v-č. delo splošnih upravnih in samoupravnih oblasti. V njegovo področje spada devet banovinskih uprav, 345 okrajnih glavarstev, 25 okrajnih ekspozitur, uprava mesta Belgrada, 9 policijskih uprav, 32 mestnih policij, 25 policijskih komisariatov in vse orož-ništvo. Novi preračun določa za poslovanje vseh naštetih oblasti in uradov 601,157.169.— dinarjev izdatkov, kar je za okroglo 63 milijonov dinarjev več kot lansko leto. Od tega poviška odpade na materiailne izdatke 14,687.238.— dinarjev, a na osebne izdatke 48,192.328.— dinarjev. V novem preračunu notranjega ministrstva opazimo znatno povišanje števila uslužbencev. Notranji minister dr. Korošec organizira s posebno vnemo jugoslovansko policijo in orožništvo. Na njegov predlog bodo sprejeli na novo 231 policijskih stražnikov in število orožništva se bo zvišalo za en tisoč mož, tako da bomo imeli vsega skupaj 18.500 orožnikov. Tudi opremljena bo policija še boljše in dobi n. pr. belgrajska policija e« milijon dinarjev za nova motorna vozila, policijske uprave v Splitu, Sarajevu in Cetinju pa tudi en milijon dinarjev v ta namen. Kmetje in delavci, podprite naša prizadevanja z rednim^ plačevanjem naročnine in zbirajte ob vsaki priložnosti za tiskovni sklad »Slovenske vasi“! Senatorske volitve so razpisali ca 6. februar t. 1. Župani, narodni poslanci in banski svetniki bodo na ta dan volili nove senatorje namesto tistih, ki jim letos poteče njihova senatorska doiba. Pri nas (v dravski banovini) bodo izvolili le enega senatorja, ki bo seveda član vladne stranke J. R. Z. Kakor poroča „Jutro", je že nastalo tekmovanje med somišljeniki vladne stranke, kdo bo deležen te časti. Razumemo tako tekmovanje, saj ne gre samo za čast. Razpust »Narodne odbrane“. Banska uprava dravske banovine je razpustila ljubljanski oblastni odbor in vse krajevne organizacije ..Narodne odbrane". Kot razlog za razpust navajajo, da je organizacija prekoračila svoje področje. Zunanjepolitični pregled Iz domače politilce F Prepoved listov. V zadnjem času j sta bila prepovedana tudi dva lista, | ki sta izhajala v Ljubljani in sicer I tednik ,,Pohod“. ki so ga izdajali „jugoslovenski“ nacionalisti in ki je bil obenem tudi glasilo ..Narodne od-brane“, ter levičarski delavski štirinajstdnevnik ..Delavski list". Prosvetni minister Magaraševič je izjavil nedavno, da „država ne more in ne želi ovirati naravnega razvoja prosvete tistih krajev, ki so v preteklosti živeli v ugodnejših razmerah, da pa mora vendar skrbeti, da čimprej dvigne stopnjo prosvete tudi v tistih delih države, ki so bili Prej zanemarjeni'1. Nadalje pravi, da nima namena uničevati tistih lastnosti „raznih delov našega naroda1', ki dajejo skupaj „čist in jasen jugoslo-venski ton, da pa mora paziti tudi na to, da ne bi te posebnosti postale temelj drobnega separatizma". Slovenci ne smemo nikoli pozabiti, da smo si zgradili svojo prosveto v boju in tekmi z nevarnimi sosedi; visoka kulturna stopnja slovenskega naroda je bilo njegovo edino orožje v tem boju. Zato pomeni vsak naš zastoj — pri tako mogočnih sosedih — nevarnost za naš obstoj. Posebno v zadnjem času je čutiti naraščajoči nemški pritisk in nas pri tem ne tolaži niti pisanje same ..Samouprave", vladnega glasila, ki pravi, da „so Nemci najboljši državljani^ ker so najbolj zvesti somišljeniki J. R. Z.“ Naši pogledi v bodočnost ne morejo biti ob takih izjavah posebno rožnati, če vemo; da imamo danes 260 nepopolnjenih učiteljskih služb. — Zanimivo je tudi, da bodo po izjavi prosvetnega ministra zavarovane le tiste naše kulturne vrednote, ki dajejo „čist in jasen ju-goslovenski