Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 41, 1990, str. 439-454 HORIZONTALNA STRATIGRAFIJA POZNOANTIČNEGA GROBIŠČA NA RIFNIKU BORIS VIČIČ Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Tržaška 4, YU-61000 Ljubljana Rifnik nad Šentjurjem pri Celju sodi med najpomembnejša kompleksno raziskana in ustrezno objavljena najdišča iz obdobja pozne antike na ozemlju današnje Slovenije.1 Predvsem v celoti raziskano grobišče je eden od temeljev za razumevanje in študij materialne kulture iz zatona antičnega obdobja na prostoru jugovzhodnih Alp. Edina večja pomanjkljivost raziskav in objave te nekropole je, da niso bile narejene antropološke analize.2 Najpomembnejša metoda za ugotavljanje in razumevanje razvoja in širjenja kateregakoli grobišča je gotovo metoda horizontalne stratigrafije. Doslej uporaba tega postopka za rifniško grobišče ni prinesla želenega rezultata.3 Menimo, da je vzrok za to predvsem uporaba vzorcev, ki smo jih pridobili pri analizi nekaterih naših zgodnjesrednjeveških nekropol (npr. Bled-Pristava, Blejski grad).4 Ob kartiranju posameznih predmetov na rifniškem grobišču se je pokazalo nekaj zanimivih situacij oziroma stratigrafsko grupiranje posameznih predmetov. To je ugotovil in na to tudi opozoril že V. Bierbrauer.5 Tako ustvarjajo večje, med seboj ločene koncentracije - in grobišče delijo na dva dela - pašne spone in zapestnice (si. 1), glavniki in uhani (si. 2) ter noži in fibule (si. 3). Severni del rifniškega grobišča tako opredeljujejo pašne spone, glavniki in noži (na tem delu ležita tudi obe kresili), južnega pa zapestnice, uhani in deloma tudi fibule. Severni del grobišča Grobovi v severnem delu nekropole vsebujejo predmete, ki so značilni za čas celotnega 6. st. (si. 4).6 Najstarejši so grob št. 21 s spono s steklenim vložkom v četverokotnem oboju vzhodnogotskega oziroma mediteranskega izvora7 in grobova št. 18 in št. 64 z uhani s poliedrom.8 Mlajšo časovno fazo označujejo grobovi, datirani s pašno spono s ščitastim trnom (št. 16, 39, 49, 102, 24 in morda 52)9 ali uhanom s košarico (grobova št. 79 in 36).10 Najmlajše grobove severnega dela nekropole (št. 83, 42 in 57)n datirajo pašni garnituri in S-fibuli. Kartiranje posameznih predmetov je izluščilo na severovzhodnem delu grobišča večjo skupino grobov, v kateri so glavniki in noži pogostejši pridatki kot drugod. Omenjeno skupino časovno in prostorsko določajo kot najstarejši grob z uhanom s poliedrom (št. 64) in kot najmlajša grobova s pašno garnituro (št. 83 in 42). Tudi med preostalimi grobovi severnega dela nekropole, in sicer na njenem severozahodnem delu, so zastopani tako grobovi s starejšim gradivom (grobova št. 18 in 21 z uhanoma s poliedrom oziroma s spono s steklenim vložkom v četverokotnem oboju), ^ o- nT- ne ^^ v- ^ ^^ ^ o+ v ^ ^ V- ^ V- r^o"? 4. """"" ^ ■ o^r l5 ........ 63~ O 33 V- 8'■ ^ V- Og^ V- ^ - v- 9? o— grob s pridatki Grab mit Beigaben •— grob brez pridatkov Grab ohne Beigaben + pašne spone Giirtelschnallen ■ zapestnice Armringe 66- ^j . SI. 1: Rifnik, poznoantično grobišče. Razprostranjenost pašnih spon in zapestnic. Abb. 1: Rifnik, spatantike Nekropole. Verbreitung der Giirtelschnallen und Armringe. kot grobovi z mlajšim (grobova št. 16 in 24 s pašnima sponama s ščitastim trnom). Tako nam posamezni predmeti in grobne celote kažejo na razdelitev severnega dela grobišča na dve skupini, ki smo ju označili kot I. skupino na severozahodnem delu in II. skupino na severovzhodnem delu nekropole ter ju v nadaljevanju obravnavamo vsako posebej. I. Skupina Sestavlja jo skupno petnajst grobov, od tega samo šest s pridatki. Gradivo je relativno skromno, vendar dokaj dobro pokriva čas 6. st. (si. 5 in 6). Najstarejši grob obravnavane skupine je grob št. 21. V zgodnje 6. st. ga datira spona s steklenim vložkom v četverokotnem oboju, ki jo poznamo tudi iz Kranja -grobišče na Lajhu (grob št. 238), kjer je označena kot vzhodnogotski oziroma mediteranski izdelek.12 Sorodnost s kranjskim grobom poudarjajo tudi glavnik, ovalna pašna spona in pravokotni pašni okov. Med starejše grobove obravnavane skupine sodi tudi grob št. 18 s parom uhanov s poliedrom in ogrlico. S tako kombinacijo sodi sicer v južni del grobišča, vendar smo ga zaradi njegove lege le uvrstili v obravnavano skupino. V- Sfer- 108 o+ 87..............oZZ_ *9C....... V- . 73 V. V- Oj^ Ol......°8S+ v^ V- v- <£ o V^ rji " •_______ * V V ^ ^ c^ •r- cr-oSL ^ ^ osz® V^ ^ 33 ^ 12— ^ 53 V ^ v. "V- 63 > JV V- 98 grob s pridatki grob brez pridatkov dvovrstni glavnik enovrstni glavnik uhani Grab mit Beigaben Grab ohne Beigaben zweireihiger Kamm einreihiger Kamm Ohrringe SI. 2: Rifnik, poznoantično grobišče. Razprostranjenost enovrstnih in dvovrstnih glavnikov ter uhanov. Abb. 2: Rifnik, spatantike Nekropole. Verbreitung der einreihigen und der zweireihigen Kamme und der Ohrringe. Mlajša sta grobova št. 16 in 20.13 Prvi je s pašno spono s ščitastim trnom zanesljivo datiran v drugo polovico 6. st. Drugega datiramo tudi nekako v ta čas, čeprav je zapestnica edini pridatek v grobu. Na južnem delu grobišča, kjer se zapestnice pojavljajo v večjem številu, jih namreč pogosteje srečamo v kombinaciji z uhani s košarico. Po gradivu sodeč in tudi zaradi svoje stratigrafske lege sta najmlajša grobova grobova št. 24 in 22. Datacijo prvega nakazuje ščitast pašni spenjač oziroma okov14 z najbližjimi paralelami v Kranju - na Lajhu. Tu ga poznamo v kombinaciji s pašno spono s ščitastim trnom (Kranj - Lajh, grob št. 130), stilno mlajšim parom S-fibul,15 jagodami millefiori16 (Kranj - Lajh, grob št. 243) in pincetama (Kranj - Lajh, grob št. 330). V- V- XX »8 107 + v— cC+ ^ V - *8?...... JV- 73 V- ^ ^ ^ o^^ C>%+ v- »8r o^ar- 072- <5^ ce| 63 si 0=r—. "bT- M V- 84 ,B6. V- grob s pridatki Grab mit Beigaben grob brez pridatkov Grab ohne Beigaben nož Messer fibula Fibel SI. 3: Rifnik, poznoantično grobišče. Razprostranjenost nožev in fibul. Abb. 3: Rifnik, spatantike Nekropole. Verbreitung der Messer und Fibeln. V načinu širjenja I. skupine opažamo tendenco krožne širitve pokopov. Tako domnevamo širjenje pokopavanja od groba št. 21 proti grobovom št. 20, 16 in 24. Najmlajši naj bi tako bili grobovi brez pridatkov na robovih skupine (št. 17, 19, 31, 27 in 29). Izjema je grob št. 18, ki prostorsko in časovno ne sodi v. nakazani koncept, tako da ostajata njegova lega in pomen nepojasnjena. II. Skupina Po celotnem številu grobov je najštevilnejša; od skupno 43 jih ima 26 pridatke (si. 7 in 8). Najstarejši med grobovi te skupine je grob št. 64 s pozlačenim uhanom s poliedrom, ki zaseda osrednje mesto tega pokopališkega prostora. Uhani so sicer tipičen pridatek grobov južnega dela grobišča, vendar je bil v obravnavanem grobu najden samo en primerek te vrste nakita. Po celotnem inventarju (predvsem s pašno GROB GRAB A' A B C Č D E F G H I J K L M N 0 P R S Š T 21 + + + + + + + 18 + + 64 + + + + + + 20 + 37 + + ? + + 16 + + 39 + + + + + 49 + + + + 102 + 24 + + 79 + + + 36 + 83 + + + + + + 42 + + + 57 + + + + + SI. 4: Rifnik, poznoantično grobišče. Kombinacijska statistika predmetov severnega dela nekropole. A': pašna spona s steklenim vložkom v četverokotnem oboju; A: uhan s poliedrom; B: ogrlica; C: igla; Č: pašna spona; D: nož; E: novec; F: zapestnica; G: pašna spona s ščitastim trnom; H: ščitast spenjač; I: prstan; J: dvovrstni glavnik; K: enovrstni glavnik; L: uhan s košarico; M: obroček; N: pravokoten okov; O: jagoda; P: pašna garnitura; R: S-fibula; S: utež; Š: kresilo; T: lonček Abb. 4: Rifnik, spatantike Nekropole. Kombinationsstatistik der Gegenstande aus dem Nekro-polennordteil. A': Giirtelschnalle mit Glaseinlage in viereckigem Beschlag; A: Polyederohrring; B: Halskette; C: Nadel; Č: Giirtelschnalle; D: Messer; E: Miinze; F: Armring; G: Giirtelschnalle mit Schilddorn; H: Schildspange; I: Fingerring; J: zweireihiger Kamm; K: einreihiger Kamm; L: Korbchenohrring; M: Ring; N: rechteckiger Beschlag; O: Perle; P: Gurtelgarnitur; R: S-Fibel; S: Gewicht; Š: Feuerstahl; T: Topfchen spono in glavnikom) se povsem vklaplja med grobove II. skupine. Menimo, da lahko v ta čas, in sicer zaradi njegove lege ob grobu št. 64, datiramo tudi otroški grob št. 72. Mlajšo stopnjo v razvoju II. skupine grobišča tvorita grobova, datirana z uhani s košarico (št. 36 in 79} in grobovi s pašnimi sponami s ščitastim trnom (št. 39, 49, 102 in morda 52). Oba grobova z uhani s košarico sta edina tovrstna na severnem delu nekropole. V to stopnjo razvoja II. skupine sodi na podlagi naše analize tudi grob št. 39 s t. im. Klefovim novcem oziroma langobardsko četrtsilikvo, ki ga P. Kos datira v drugo polovico 7. st.17 Glede na stratigrafijo II. skupine, ki jo skušamo prikazati, in glede na datacijo tako starejših kot mlajših grobnih celot tega dela grobišča tako pozne datacije omenjenega groba ne moremo potrditi. V najmlajši časovni horizont sodita grobova s pašnima garniturama (št. 42 in 83) in grob z S-fibulama (št. 57). Pašni sponi mediteranske oblike iz groba št. 42 najdemo lepo primerjavo na Lajhu (grob št. 331), kjer je datirana v čas okrog leta 600.18 Tako datacijo predlagamo glede na stratigrafsko lego tudi za druge grobove te stopnje širitve grobišča. Med njimi (št. 90, 82, 32, 30, 48, 44, 45, 59, 63, 66 in 67) jih je večina brez pridatkov ali pa so ti zelo skromni. Med predmeti, ki določajo II. skupino, so tudi glavniki. Tipološko jih lahko razvrstimo na glavnike z dvema in glavnike z eno vrsto zobcev. V literaturi so bili deležni že precejšnje pozornosti.19 Glede na spol naj bi bili pridatek pretežno ženskih grobov,2 po etnični pripadnosti pa svojina tako staroselskega življa kot germanskih priseljencev. Na rifniškem grobišču najdemo dvovrstne glavnike izven obravnavane skupine še v I. skupini v enem grobu (št. 21) in v dveh grobovih (št. 86 in 106) na južnem delu nekropole. Enovrstni glavniki so bili najdeni samo štirje (grobovi št. 69, 42, 41 in 57) in vsi leže v grobovih II. skupine nekropole. Glede na grobni celoti (v grobu št. 42 s pašno spono mediteranske oblike in v grobu št: 57 skupaj z S-fibulama) in stratigrafsko lego menimo, da enovrstne glavnike lahko datiramo v srednjo in končno stopnjo razvoja rifniške nekropole, to je v čas poznega in iztekajočega se 6. st. Po spremnem gradivu sodeč kažeta oba grobova poteze nestaroselskega-langobardskega oziroma mediteranskega značaja, čeprav ju kot taka še zdaleč ne moremo z gotovostjo opredeliti. Tako pozno datacijo in še posebej etnično opredelitev grobov z enovrstnimi glavniki nakazujejo tudi primeri iz Kranja - na Lajhu.21 V II. skupini rifniškega grobišča se izraziteje kaže še ena značilnost notranje zgradbe oziroma način širjenja pokopov v okviru posameznih skupin. To je krožno širjenje pokopov in smo ga nakazali že ob analizi I. skupine. Tako jedro obravnavane skupine sta grobova št. 64 in 72, ki naj bi tako bila najstarejša pokopa te skupine. Mlajšo stopnjo opredeljujejo grobovi št. 102, 79, 36, 39, 49 in verjetno 52, njen razvoj pa zaključuje vrsta grobov (št. 90, 83, 82, 32, 30, 42 in 48) datiranih s pašnima garniturama, z nadaljevanjem proti grobu št. 57 z S-fibulama. Južni del grobišča Južni del rifniškega grobišča označujejo, kot smo navedli že zgoraj, uhani, zapestnice in deloma tudi fibule. Enako kot na severnem delu tudi tu grobove lahko datiramo v celotno 6. st. (si. 9); od najstarejših z vzhodnogotsko fibulo (grob št. 9) in grobov z uhani s poliedrom prek jasno označenega horizonta grobov z uhani s košarico do najmlajšega (grob št. 8) z mediteransko pašno spono. Podobno kot na severnem delu nekropole je tudi tu pri proučevanju širjenja nekropole največji problem pojavljanje enako starih grobov na različnih mestih. Žal na južnem delu grobišča ne moremo tako jasno izločiti take skupine, kot je na severnem delu skupina z glavniki in noži. Izstopa pa relativno veliko število grobov z uhani na jugozahodnem delu grobišča. Zaradi tega, in na podlagi analize, ki jo podajamo v nadaljevanju, menimo, da je razdelitev južnega dela nekropole, enako kot severnega, na dve skupini upravičena. Skupino na jugozahodnem delu smo označili s številko III., skupino na jugovzhodnem delu pa s število IV. (si. 10). GROB GRAB A B C Č D E F G H I J K L M 21 + + + + + + + 18 + + 20 + 16 + + 24 + + 22 + SI. 5: Rifnik, poznoantično grobišče. Kombinacijska statistika predmetov I. skupine. A: pašna spona s steklenim vložkom v četverokotnem oboju; B: igla; C: pašna spona; Č: nož; D: dvovrstni glavnik; E: pravokoten okov; F: kresilo; G: uhan s poliedrom; H: ogrlica; I: zapestnica; J: pašna spona s ščitastim trnom; K: prstan; L: ščitast spenjač; M: lonček Abb. 5: Rifnik, spatantike Nekropole. Kombinationsstatistik der Gegenstande der I. Gruppe. A: Giirtelschnalle mit Glaseinlage in viereckigem Beschlag; B: Nadel; C: Giirtelschnalle; Č: Messer; D; zweireihiger Kamm; E: rechteckiger Beschlag; F: Feuerstahl; G: Polyederohrring; H: Halskette; I: Armring; J: Giirtelschnalle mit Schilddorn; K: Fingerring; L: Schildspange; M: Topfchen 0- grob s pridatki Grab mit Beigaben •— grob brez pridatkov Grab ohne Beigaben ■ pašna spona s steklenim vložkom Giirtelschnalle mit Glaseinlage v četverokotnem oboju in viereckiger Beschlag H uhani s poliedrom Polyederohrringe i. pašne spone s ščitastim trnom Giirtelschnallen mit Schilddorn E zapestnice Armringe SI. 6: Rifnik, poznoantično grobišče. Razprostranjenost predmetov I. skupine. Abb. 6: Rifnik, spatantike Nekropole. Verbreitung der Gegenstande der I. Gruppe. III. Skupina Po skupnem številu grobov sicer skromna (skupaj šteje 16 grobov, 9 izmed njih ima pridatke), po načinu širjenja pokopov pa povsem jasna skupina (si. 11 in 12). Najstarejši grob (št. 9) leži v središču skupine. Grobna celota (z vzhodnogotsko ločno fibulo, parom uhanov s poliedrom in ogrlico) skupaj z grobom št. 12 (s parom uhanov s poliedrom) jasno določa najstarejši pokopališki prostor te skupine. V. Bierbrauer upravičeno ugotavlja, da fibula sama etnične pripadnosti pokojnice nedvomno ne opredeljuje,22 nakazuje pa, skupaj z luksuznim parom uhanov s poliedrom2'5 in lego v okviru te skupine, njen poseben položaj. Mlajšo fazo širitve III. skupine predstavljata grobova, datirana z uhani s košarico (št. 7 in 10). Ležita vzhodno in zahodno od najstarejših pokopov. Zaradi stratigrafske lege na robu skupine smo v mlajši čas uvrstili še grob št. 14. Menimo, da je uhan s kocko iz tega groba24 le posnetek kakovostno izdelanih uhanov s poliedrom, kar tako datacijo tudi potrjuje. Najmlajšo stopnjo v razvoju te skupine označuje skrajna zahodna vrsta grobov (št. 3, 8, 2 in 1). Mediteranska pašna spona iz groba št. 8 jo umešča v čas okrog leta 600.20 Ker leži grob št. 2 (s parom uhanov s košarico in ogrlico) tik zraven njega, menimo, da med njima ni večje časovne razlike. Druga dva grobova nimata pridatkov. Prav tako brez pridatkov so grobovi na skrajnem vzhodnem robu III. skupine (št. 5, 15 in 33). Zanje prav tako menimo, da so iz najmlajše faze razvoja te skupine. GROB GRAB A B C Č D E F G H I J K L M N 0 P 64 + + + + + + 37 + + + 39 + + + + + 49 + + + + 52 + ? + 102 + 79 + + + 36 + 69 + 83 + + + + + + 42 + + + 57 + + + + + SI. 7: Rifnik, poznoantično grobišče. Kombinacijska statistika predmetov II. skupine. A: uhan s poliedrom; B: ogrlica; C: igla; Č: pašna spona; D: nož; E: novec; F: zapestnica; G: pašna spona s ščitastim trnom; H: dvovrstni glavnik; I: uhani s košarico; J: obroček; K: enovrstni glavnik; L: pašna garnitura; M: S-fibula; N: prstan; O: utež; P: lonček Abb. 7: Rifnik, spatantike Nekropole. Kombinationsstatistik der Gegenstande der II. Gruppe. A: Polyederohrring; B: Halskette; C: Nadel; Č: Giirtelschnalle; D: Messer; E: Miinze; F: Armring; G: Giirtelschnalle mit Schilddorn; H: zweireihiger Kamm; I: Korbchenohrringe; J: Ring; K: einreihiger Kamm; L: Giirtelgarnitur; M: S-Fibel; N: Fingerring; O: Gewicht; P: Topfchen fti d. i08 siOS'S! T 66 "65 0— grob s pridatki Grab mit Beigaben •— grob brez pridatkov Grab ohne Beigaben B uhani s poliedrom Polyederohrringe B uhani s košarico Korbchenohrringe / pašne spone s ščitastim trnom Giirtelschnallen mit Schilddorn T S-fibule S-Fibeln ♦ pašne garniture Giirtelgarnituren SI. 8: Rifnik, poznoantično grobišče. Razprostranjenost predmetov II. skupine. Abb. 8: Rifnik, spatantike Nekropole. Verbreitung der Gegenstande der II. Gruppe. Grob št. 8 je tako morda več kot sto let mlajši od najstarejšega pokopa v tej skupini. Kljub dokaj dolgemu časovnemu presledku med obema pokopoma pa noben izmed grobov - in to velja z eno samo izjemo za celotno grobišče - ni bil poškodovan z mlajšim pokopom. To pa ne govori le za zunanje označevanje grobov, pač pa tudi za močno in dolgotrajno tradicijo. IV. Skupina Sestavlja jo skupno 34 grobov, 11 jih je brez pridatkov (si. 13 in 14). Glavna značilnost te skupine so zapestnice, saj so bile izven tega dela grobišča najdene le še v treh oziroma štirih grobovih (zaradi slabe ohranjenosti ne moremo z gotovostjo trditi, da je bila v grobu št. 37 tudi zapestnica). Enako kot za II. skupino lahko tudi tu ugotovimo, da v grobovih ni bilo predmetov izrazito vzhodnogotskega značaja. Najstarejšo fazo v razvoju predstavljajo grobovi s parom uhanov s poliedrom (št. 35, 76 in 88). Grob št. 88 (še z ogrlico in zapestnico) je glede na siceršnji pojav zapestnic morda nekaj mlajši. GROB GRAB A' A B C Č D E F G H I J K L M N O P R S Š T U V 9 + + + 35 + + 76 + + + + 88 + + + 12 + + + 38 + + + + 54 + + + + 75 + + 14 + + + 50 + + + + + + 92 + + + ? + 47 + + + 80 + 81 + + + 2 + + 7 + + + + + 10 + + + 86 + + + + + + + + 100 + + + + 8 + SI. 9: Rifnik, poznoantično grobišče. Kombinacijska statistika predmetov južnega dela nekropole. A': ločna fibula; A: uhani s poliedrom; B: ogrlica; C: igla; Č: pašna spona; D: nož; E: novec; F: zapestnica; G: pašna spona s ščitastim trnom; H: ščitast spenjač; I: prstan; J: dvovrstni glavnik; K: enovrstni glavnik; L: uhani s košarico; M: obroček; N: pravokoten okov; O: jagoda; P: pašna garnitura; R: S-fibula; S: utež; Š: kresilo; T: lonček; U: okrogla fibula; V: mediteranska pašna spona Abb. 9: Rifnik, spatantike Nekropole. Kombinationsstatistik der Gegenstande des Nekropolen-siidteils. A': Bogenfibel; A: Polyederohrringe; B: Halskette; C: Nadel; Č: Giirtelschnalle; D: Messer; E: Miinze; F: Armring; G: Giirtelschnalle mit Schilddorn; H: Schildspange; I: Fingerring; J: zweireihiger Kamm; K: einreihiger Kamm; L: Korbchenohrringe; M: Ring; N: rechteckiger Beschlag; O: Perle; P: Giirtelgarnitur; R: S-Fibel; S: Gewicht; S: Feuerstahl; T: Topfchen; U: Rundfibel; V: mediterrane Giirtelschnalle Naslednjo stopnjo označujejo grobovi z uhani s košarico. V dveh primerih so bili najdeni skupaj z uhani s poliedrom (grobova št. 50 in 92), sicer pa nastopajo v paru, običajno v kombinaciji z zapestnico. Uhana s poliedrom iz groba št. 10026 sta gotovo retardacija, saj sta bila v grobu skupaj z jagodo millefiori in novcem, datiranim v zadnjo četrtino šestega stoletja."' Grob nam tako časovno opredeli manjšo skupino pokopov na najjužnejšem delu grobišča. Posebnost skupine sta grobova št. 106 in 86. Prvi je po grobni sestavi (glavnik in nož) tipičen za severni del grobišča, oziroma za celo njegovo II. skupino. Drugi, ki je prvega uničil, je z uhani s košarico jasno datiran v drugo polovico 6. st.. Langobardski lonček s pečatnimi odtisi28 iz tega groba je edini »nestaroselski« pridatek v tej skupini. To pa ga povezuje z najdbami langobardskega značaja v II. skupini grobišča. Prostorski razvoj IV. skupine rifniške nekropole ni tako jasen kot drugod. Časovno in prostorsko lahko izločimo dva mlajša dela pokopališkega prostora, uporabljana v poznem 6. st.: na južnem delu grobove, datirane z grobom št. 100 (109, 98, 95, 94, 96, 97 in 99), in na jugovzhodnem delu grobove, datirane z grobom št. 86 (103, 105, 84, verjetno tudi 58 in 60). Ostane nam tako predel s stratigrafsko dokaj premešanim gradivom: starejši in mlajši grobovi leže drug zraven drugega, v dveh primerih pa so bili uhani s poliedrom in košarico tudi v istem grobu (št. 92 in 50). Morda je do tega prišlo zaradi poznejšega pričetka pokopavanja na tem delu grobišča in njegove slabše organiziranosti. Sicer pa lahko ugotovimo, da se je pokopavanje širilo od zahoda proti vzhodu in jugu. Ste- - 106 /V-/ ^ 1 ^ v:^ ^ ^ II ^ V- ^ ® * \ \ ------- • V- v. _ 111 ^ V v- 'V V- 96 SI. 10: Rifnik, poznoantično grobišče. Razdelitev nekropole na skupine. Abb. 10: Rifnik, spatantike Nekropole. Gruppenaufteilung der Nekropole. Sklepne ugotovitve Ob razmišljanju o načinu širjenja poznoantične nekropole na Rifniku je potrebno opozoriti na nekaj dejstev, ki jih izpričuje zgornja analiza. Temeljna je gotovo razdelitev grobišča na dva dela. Delitev je jasna, njen vzrok pa po našem mnenju lahko iščemo v etnični pripadnosti pokojnikov oziroma vsaj močnejšemu vplivu neke etnične skupine na staroselsko populacijo. Žal antropoloških analiz ne moremo vzporejati z grobnimi celotami in tako vsaj do neke mere ugotoviti povezave spola pokojnika z njegovo etnično pripadnostjo. o— grob s pridatki •— grob brez pridatkov H uhani s poliedrom y uhani s košarico ♦ mediteranska pašna spona Grab mit Beigaben Grab ohne Beigaben Polyederohrringe Korbchenohrringe mediterrane Giirtelschnalle SI. 11: Rifnik, poznoantično grobišče. Razprostranjenost predmetov III. skupine. Abb. 11: Rifnik, spatantike Nekropole. Verbreitung der Gegenstande der III. Gruppe. GROB GRAB A B C Č D E F G H I J K 9 + + + 12 + + + 6 + + + 10 + + 2 + + + + 7 + + + 14 + + + 8 + SI. 12: Rifnik, poznoantično grobišče. Kombinacijska statistika predmetov III. skupine. A: ločna fibula; B: uhani s poliedrom; C: ogrlica; Č: zapestnica; D: uhan s presegajočimi konci; E: lonček; F: jagoda; G: uhani s košarico; H: igla; I: prstan; J: okrogla fibula; K: mediteranska pašna spona Abb. 12: Rifnik, spatantike Nekropole. Kombinationsstatistik der Gegenstande der III. Gruppe. A: Bogenfibel; B: Polyederohrringe; C: Halskette; Č: Armring; D: Ohrring mit ubereinander greifenden Enden; E: Topfchen; F: Perle; G: Korbchenohrringe; H: Nadel; I: Fingerring; J: Rundfibel; K: mediterrane Giirtelschnalle 35 C54S ^T 84 V- 58 ,»6 V- 867 oŠ""— 9/" V- o— grob s pridatki Grab mit Beigaben grob brez pridatkov Grab ohne Beigaben H uhani s poliedrom Polyederohrringe B uhani s košarico Korbchenohrringe SI. 13: Rifnik, poznoantično grobišče. Razprostranjenost predmetov IV. skupine. Abb. 13: Rifnik, spatantike Nekropole. Verbreitung der Gegenstande der IV. Gruppe. GROB GRAB A B C Č D E F G H I J 35 + + 76 + + + + 88 + + + 38 + + + 54 + + + + 75 + + 50 + + + + + + 92 + + + ? + 47 + + + 80 + 81 + + + 86 + + + + + + + + 100 + + + + SI. 14: Rifnik, poznoantično grobišče. Kombinacijska statistika predmetov IV. skupine. A: uhani s poliedrom; B: ogrlica; C: igla; Č: utež; D: zapestnica; E: uhani s košarico; F: okrogla fibula; G: prstan; H: lonček; I: jagoda; J: novec Abb. 14: Rifnik, spatantike Nekropole. Kombinationsstatistik der Gegenstande der IV. Gruppe. A: Polyederohrringe; B: Halskette; C: Nadel; Č: Gewicht; D: Armring; E: Korbchenohrringe; F: Ruridfibel; G: Fingerring; H: Topfchen; I: Perle; J: Miinze Tako se moramo zateči k splošno veljavnemu mnenju iz literature in opredeliti spol pokojnikov zgolj po grobnih pridatkih. Ženske grobove severnega dela nekropole naj bi tako opredeljevali predvsem glavniki,29 moške pa pašne spone različnih oblik. Tako glavniki kot pašne spone so bile priljubljen element staroselske, še bolj pa germanske noše.30 To bi kazalo na germanski značaj oziroma vsaj močnejšo germansko obarvanost tega dela grobišča in še posebej njegove II. skupine. Tipičen pridatek ženskih grobov južnega dela nekropole so predvsem različni uhani in zapestnice. Moških grobov na tem delu grobišča ne moremo jasno opredeliti. Nedvomno so »skriti« in bi jih odkrila le antropološka analiza, ob tem pa ne smemo zanemariti tudi možnosti različne populacijske sestave prebivalstva, ki se je vezalo na pokope na enem ali drugem delu nekropole. Menimo, da je na podlagi analize grobnih celot upravičena tudi razdelitev grobišča na štiri skupine. Ker ima vsaka od opisanih skupin (poleg značilnosti, ki vsako posebej vežejo na celoto) tudi dovolj posebnosti, sodimo, da ta razdelitev ni naključna, ampak rezultat organiziranega - družinskega - načina pokopavanja. Vsaka družina naj bi pokopavala na svojem predelu nekropole, število ugotovljenih skupin pa naj bi se po našem mnenju pokrivalo tudi s številom družin, ki so tu živele. Na grobišču so nedvomno obstajale poti in pristopi do posameznih grobov. Verjetno so glavni prehodi razmejevali tudi pokopališke prostore posameznih skupin - družin. Kot glavna komunikacija naj bi služila vrzel med I. in III. ter II. in IV. skupino, ki naj bi obenem tudi povezovala naselbino z dolino. Tako bi rifniško grobišče lahko opredelili tudi kot grobišče ob poti. Vrzel v smeri vzhod-zahod (med I. in II. ter III. in IV. skupino) pa naj bi služila kot dostop do posameznih grobov oziroma delov grobišča. 1 L. Bolta, Rifnik pri Šentjurju. Poznoantično naselbina in grobišče. Kat. in monogr. 19 (1981). Avtorju se najlepše zahvaljujem za nekatere dodatne podatke. Enaka zahvala velja tudi T. Knificu za pomoč pri nastajanju tega članka. 2 L. Bolta v pismu z dne 4. 12. 1984. 3 V. Bierbrauer, v: Jugoslawien. Intergra-tionsprobleme in Geschichte und Gegenwart, (1984) 54 ss. 4 T. Knific, Situla 14/15, 1974, 316 ss; isti, Bled v zgodnjem srednjem veku, tipkopisna disertacija (1983) 26 ss; A. Pleterski, Arh. vest. 33, 1982, 134 ss. 5 V. Bierbrauer (op. 3) predvsem op. 25. 6 Glede različnih interpretacij datacije grobišča cfr. V. Bierbrauer (op. 3). 7 L. Bolta (op. 1) t. 4: 11. 8 Ib., t. 3: 12. 13; 11: 2. 9 Ib., t. 3:10; 6: 2; 8: 10; 17: 20; 4: 3; 9: 9. 10 Ib., t. 13: 8, 9; 5: 3, 4. 11 Ib., t. 14: 3, 4; 7: 1, 5; 10: 7, 8. 12 Z. Vinski, v: V. Stare, Kranj - nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. Kat. in monogr. 18 (1980) 20 s. 13 L. Bolta (op. 1) t. 3: 10, 11; 4: 1. 14 Ib., t. 4: 4, 5. 15 Z. Vinski (op. 12) 21 s. 16 R. Andrae, Acta Praehist. et Arch. 4, 1973, 101 ss. 17 P. Kos, v L. Bolta (op. 1) 40 s. Isti, Germania 59, 1981, 97 ss. 18 Z. Vinski (op. 12) 20 s. 19 Ib., in tam navedena literatura. M. Sagadin, Kranj - Križišče Iskra. Kat. in monogr. 24 (1988) 60 ss. 21 V Kranju - na Lajhu prim, predvsem grobove 6, 11/3, 198, 320. " V. Bierbrauer (op. 3). Isti, Bayer. Vor-geschbl. 36, 1971, 131 ss. - 23 M. Slabe, Situla 16, 1975. 24 L. Bolta (op. 1) t. 3: 6. 25 Z. Vinski (op. 12) 21 s. 26 L. Bolta (op. 1) t. 17: 6, 8. 27 P. Kos, v L. Bolta (op. 1) 40 s. 28 L. Bolta (op. 1) t. 15: 12. ' 29 Z. Vinski (op. 12) 20 s. 30 M. Sagadin (op. 20) 60 s. DIE HORIZONTALE STRATIGRAPHIE DER SPATANTIKEN NEKROPOLE AUF RIFNIK Zusammenfassung Rifnik ist einer der bedeutendsten erforschten und veroffentlichten spatantiken Fundorte des heutigen Slowenien. Vor allem das Fundmaterial aus der Nekropole - leider sind anthropologische Analysen nicht durchgefiihrt worden - ist eine der Grundlagen fiir das Studium der materiellen Kultur des Untergangs der antiken Periode.1, 2 AnlaBlich der Kartierung der einzelnen Gegenstande erwies sich die stratigraphische Gruppierung der Einzelgegenstande.3 So schaffen groBere Konzentrationen und teilen die Nekropole in zwei Teile Giirtelschnallen und Armreifen, Kamme und Ohrringe sowie Messer und Fibeln (Abb. 1 bis 3). Fiir den Nordteil der Nekropole sind solchermaBen charakteristisch Giirtelschnallen, Kamme und Messer, fiir den Siidteil hingegen Ohrringe, Armreifen und zum Teil Fibeln. Die Graber des Nekropolennordteils enthalten fiir die Zeit des gesamten 6. Jahrhunderts (Abb. 4) charakteristische Gegenstande, von den altesten mit Schnalle mit Glaseinlage im viereckigen Beschlag (Grab 21)7, und Polyederohrringen (Graber Nr. 18 und 64)8 bis zu den jiingeren mit Giirtelschnalle mit Schilddorn (Nr. 16, 39, 49, 102, 24 und vielleicht 52)9 oder einem Korbchenohrring (Nr. 79 und 36).10 Die jtingsten Graber werden durch die zwei Giirtelgarnituren und die zwei S-Fibeln datiert (Nr. 83, 42 und 57).11 Im Nordostteil der Nekropole befindet sich eine groBere Grabergruppe mit Messern und Kammen. Die erwahnte Gruppe wird zeitlich und raumlich durch das alteste Grab mit Polyederohrring (Nr. 64) und durch die zwei jungsten Graber mit Giirtelgarnitur (Nr. 83 und 42) definiert. Auch unter den ubrigen Grabern des Nekropolennordteils gibt es Graber mit alterem Fundmaterial (Nr. 18 und 21) und Graber mit jiingerem (Nr. 16 und 24). So weisen die Einzelgegenstande und die einzelnen Grabverbande auf die Aufteilung des Nordteils der Nekropole in zwei Gruppen hin: I. im Nordwestteil und II. im Nordostteil der Nekropole. Das Inventar der I. Gruppe ist relativ bescheiden, dennoch belegt es verhaltnismaBig gut die Zeitspanne des 6. Jahrhunderts (Abb. 5 und 6). Am altesten sind die Graber Nr. 2112und Nr. 18. mit enem Paar von Polyederohrringen und einer Halskette. Mit dieser Kombination gehort es in den Siidteil der Nekropole, infolge seiner Lage haben wie es jedoch dennoch in die oben erorterte Gruppe eingereiht. Jiinger sind die Graber Nr. 16, 2013 (Grab Nr. 20 datieren wir auch in die zweite Halfte des 6. Jahrhunderts, denn im Nekropolensiidteil ist der Armreif ofters mit Korbchenohrringen vergesellschaftet), 22 und 24.14-16 In der Ausbreitungsweise der I. Gruppe laBt sich die Tendenz zur kreisformigen Bestat-tungsanordnung wahrnehmen. So vermuten wir die Ausbreitung vom Grab Nr. 21 zu den Grabern Nr. 20, 16 und 24 hin. Am jungsten diirften so die Graber ohne Beigaben an den Riindern der Gruppe sein (Nr. 17, 19, 31, 27 und 29). Eine Ausnahme bildet Grab Nr. 18, das raumlich und zeitlich nicht ins angedeutete Konzept paBt, so daB seine Lage und Bedeutung ungeklart bleiben. Auch das Material der II. Gruppe (Abb. 7 und 8) gehort in die Zeit des gesamten 6. Jahrhunderts. Am altesten ist Grab Nr. 64 mit Polyederohrring, jiinger sind die Graber mit Korbchenohrringen (Nr. 36 und 79) sowie die Graber mit Giirtelschnallen mit Schilddorn (Nr. 39, 49, 102 und vielleicht 52). In diese Entwicklungsstufe ist auch Grab Nr. 39 mit der sog. Klefmiinze zu setzen, die P. Kos in die zweite Halfte des 7. Jahrhunderts datiert.17 In Hinsicht auf die Stratigraphie dieser Gruppe konnen wir eine so spate Datierung nicht bestatigen. In den jungsten Zeithorizont sind die zwei Graber mit den zwei Giirtelgarnituren111 (Nr. 42 und 83) und das Grab mit den zwei S-Fibeln (Nr. 57) einzustufen. Die Datierung ans Ende des 6. Jahrhunderts (sogar um das Jahr 600) schlagen wir ebenso fiir die ubrigen Graber dieser Stufe (Nr. 90, 82, 32, 30, 48, 44, 45, 59, 63, 66-67) vor, mit sehr bescheidenen Beigaben oder sogar ohne. Die II. Gruppe wird desgleichen durch die Kamme, die sich typologisch in ein- und in zweireihige aufteilen lassen,19' - definiert. In Hinsicht auf die Grabverbande und die stratigraphische Lage konnen wir die einreihigen Kamme in die Mittel- und Endstufe der Nekropolenent-wicklung datieren, d.h. in die Zeit des spaten und ausgehenden 6. Jahrhunderts. Dem Inventar nach weisen beide Graber (Nr. 42 und 57) Ziige nicht alteingesessenen Charakters auf." Auch in dieser Gruppe zeichnet sich eine kreismaBige Ausbreitung der Bestattungen ab. So bilden den Kern die Graber Nr. 64 und 72, jiinger sind die Graber Nr. 102, 79, 36, 39, 42 und vermutlich 52, am jungsten aber die Graber Nr. 90, 83, 82, 32, 30, 42, 48 und 57. Ebenso konnen die Graber des Nekropolensiidteils ins gesamte 6. Jahrhundert datiert werden (Abb. 9); von den altesten mit der ostgotischen Fibel (Grab Nr. 9) oder Polyederohrrin- gen, iiber die Graber mit Korbchenohrringen, bis zum jiingsten (Nr. 8) mit der mediterranen Giiirtelspange. In diesem Nekropolenteil fallt die relativ groBe Graberzahl mit Ohrringen im Siidwestteil der Nekropole auf. Demzufolge haben wir diese Gruppe mit der Nr. Ill, die Gruppe im Siidostteil aber mit der Nr. IV bezeichnet (Abb. 10). Das alteste Grab der III. Gruppe (Abb. 11 und 12) liegt in deren Mittelpunkt. Der Grabverband zusammen mit Grab Nr. 12 bestimmt deutlich den altesten Friedhofsraum dieser Gruppe."2, J,i Die jiingere Ausdehnungsphase vertreten die Graber mit Korbchenohrringen (Nr. 7 und 10), die jiingere hingegen die westliche Graberreihe (Nr. 3, 8, 2 und 1) - das Grab Nr. 8 datiert sie in die Zeit um das Jahr 60 0.25 Ohne Beigaben sind die Graber am Ostrand der III. Gruppe (Nr. 5, 15 und 33), fiir die wir gleichfalls annehmen, daB sie der jiingsten Entwicklungsphase dieser Gruppe entstammen. Das Haupt-merkmal der Graber der IV. Gruppe (Abb. 13 und 14) sind die Armringe. Die alteste Phase stellen die Graber mit Polyederohrringen (Nr. 35, 76 und 88) dar, die folgende dagegen die Graber mit Korbchenohrringen. Die Raumentwicklung der IV. Gruppe zeichnet sich nicht so deutlich ab wie anderswo. Zeitlich und raumlich lassen sich zwei, im spaten 6. Jahrhundert belegte jiingere Teile ausscheiden: im Siidteil die durch Grab Nr. 100 datierten Graber26,27 (weiters die Graber Nr. 109, 98, 95, 94, 96, 97 und 99) und im Siidostteil die durch Grab Nr. 86 datierten Graber28 (weiters die Graber Nr. 103, 105, 84, vielleicht auch 58 und 60). So bleibt ein Bereich mit stratigraphisch recht durcheinander gemischtem Material: Altere und jiingere Graber liegen beieinander, in zwei Fallen waren indessen Polyeder- und Korbchenohrringe im selben Grab (Nr. 92 und 50). Vielleicht kam es dazu wegen des spateren Bestattungsbeginns in diesem Nekropolenteil und seiner schlechteren Organisiertheit. Beim Erwagen der Ausbreitungsweise der spatantiken Nekropole auf Rifnik ist auf einige Tatsachen hinzuweisen, die durch die obige Analyse bezeugt werden. Grundlegend ist gewiB die Aufgliederung der Nekropole in zwei Teile. Die Aufteilung ist klar ersichtlich, der Grund dafiir laflt sich aber nach unserer Ansicht in der ethnischen Zugehorigkeit der Verstorbenen bzw. zumindest im starkeren Einflufi irgendeiner ethnischen Gruppe auf die altansassige Bevolkerung suchen. Leider konnen wir die anthropologischen Analysen nicht mit den Grabverbanden vergleichen und solchermafien wenigstens bis zu einem gewissen AusmaB die Verkniipfungen des Geschlechts des Verstorbenen mit seiner ethnischen Zugehorigkeit feststel-len. Folglich miissen wir zur allgemein giiltigen Ansicht aus der Literatur Zuflucht nehmen und das Geschlecht der Verstorbenen lediglich anhand der Grabbeigaben einordnen. Die Frauengra-ber des Nekropolennordteils diiften solchermafien vor allem die Kamme bestimmen,29 die Mannergraber hingegen die verschieden gestalteten Giirtelschnallen. Sowohl die Kamme als auch die Giirtelschnallen waren beliebte Elemente der Tracht der Altsassen und noch mehr der Germanen.30 Dies wiirde auf den germanischen Charakter bzw. auf den zumindest starkeren germanischen Einschlag dieses Nekropolenteils und noch insbesondere seiner II. Gruppe hindeuten. Eine typische Beigabe der Frauengraber des Nekropolensiidteils sind namentlich unter-schiedliche Ohrringe und Armringe. Die Mannergraber dieses Nekropolenteils lassen sich nicht klar einordnen. Zweifellos sind sie »verborgen« und wiirden nur durch die anthropologische Analyse entdeckt werden, dabei ist jedoch auch die Moglichkeit einer unterschiedlichen Populationszušammensetzung der Bevolkerung nicht aufier Acht zu lassen, die sich an die Bestattungen in einem oder dem anderen Nekropolenteil band. Wir vertreten die Ansicht, daB aufgrund der Analyse der Grabverbande auch die Aufteilung der Nekropole in vier Gruppen berechtigt ist. Da jede der oben beschriebenen Gruppen (aufier den Merkmalen, die jede fiir sich ans Ganze binden) auch iiber hinreichende Sonderheiten verfiigt, urteilen wir, daB diese Aufteilung nicht zufallig, sondern das Resultat der organisierten Familien-Bestattungsweise ist. Jede Familie diirfte in ihrem Nekropolenbereich bestattet haben, und die Zahl der festgestellten Gruppen diirfte unserer Meinung nach auch die Zahl der hier lebenden Familien darstellen. In der Nekropole gab es zweifellos Wege und Zugange zu den einzelnen Grabern. Vermutlich grenzten die grundlegenden Durchgange auch die Bestattungsareale der einzelnen Gruppen-Fa-milien voneinander ab. Als Hauptkommunikation diirfte die Liicke zwischen der I. und III. sowie der II. und IV. Gruppe gedient haben, die zugleich wohl auch die Verbindung der Siedlung mit dem Tal darstellte. So konnte man die Nekropole auf Rifnik auch als eine am Wege liegende Nekropole einordnen. Die Liicke in Richtung Ost-West (zwischen der I. und II. sowie der III. und IV. Gruppe) solite aber als Zugang zu den einzelnen Grabern bzw. Nekropolenteilen dienen.