BORBA ZA SENTILJSKO TRDNJAVO JAN ŠEDIVY Avtorju članka je na pragu njegove sedem- desetletnice smrt 12. maja nepričakovano iz- trgala pero iz rok. Pokojnik se je rodil v hinzu 11. septembra 1899 materi Slovenki in očetu Cehu. Po zgodnji očetovi smrti je živel v Sloveniji, obiskoval gimnazijo v Mariboru, nato pa študiral zgodovino in zemljepis na univerzah v Ljubljani, Beogradu in Pragi. Kot srednješolski profesor je služboval v Ma- riboru in Celju, med vojno pa v Zrenjaninu. Med dijaštvom in kolegi je užival sloves od- ličnega strokovnjaka in vzornega metodika. Izčrpaval se pa ni samo v šoli, pač pa je bil neumoren tudi kot strokovni pisatelj, ki je sodeloval pri najrazličnejših revijah pred vojno in po njej. Med drugim ga je kot šol- nika močno zanimala zgodovina klasične gim- nazije v Mariboru, ki jo je temeljito obdelal, kot kaže objava v obnovljenem CZN. Bil je odličen sodelavec Krajevnega leksikona, za katerega je zbiral gradivo po Slovenskih go- ricah. Z njegovo smrtjo pa je hudo prizadeta tudi Kronika, ki ji je bil posebno v zadnjih letih v trdno oporo s članki, nanašajočimi se na ozemlje severovzhodne Slovenije. V to vrsto spada tudi pričujoče razpravljanje o političnih bojih za našo severno mejo. Uredništvo Šentilj z okolico je zaradi svojih izvrstnih vin že od nekdaj privabljal nemške sosede severno od Mure, vendar v kraju samem ni bilo mnogo Nemcev. Le-ti so živeli v dobrih odnosih s slovenskimi sosedi. Večina je na- vadno ob volitvah celo glasovala s Slovenci. Priseljevanje se je začelo šele proti koncu 19. stoletja,* ko je trtna uš uničila vinograde. Obnova vinogradov je stala visoke vsote, ki jih mnogo kmetov ni zmogkn, niso pa bili redki, ki so zaradi novega trsnega nasada zabredli v dolgove. Štajerski deželni odbor je sicer dajal podpore in brezobrestna posojila za obnovo vinogradov tudi slovenskim vino- gradnikom, toda zelo nerad v severno sloven- sko obmejno ozemlje. Zato so- nekateri kmetje prodali vinograde ali cela posestva, ki so jih najbolje plačali Nemci. Ostra borba za občino in župnijo Šentilj, imenovani slovenske Termopile, se je začela leta 1886, ko se je tu naselil nestrpen nemški nacionalist in organizator Egon pl. Pistor. Zaradi izdajstva dveh Slovencev so propadli Slovenci leta 1888 pri šentiljskih občinskih volitvah za en glas in župan je postal Pistor.^ Po njegovi zaslugi je kmalu nato Schulverein obrnil svoj pogled na Šentilj, da bi s pomočjo nemške šole potuj čeval slovenske otroke. Pi- stor je kupil za Schulverein nad železniškim predorom nekdanjo Fluherjevo gostilno in jo preuredil v šolsko poslopje z učiteljevim sta- novanjem in vrtom. Tako je začela zasebna schulvereinska šola s poukom kot enorazred- nica 18. novembra 1889. Nemških otrok je bilo malo, zato pa so morali slovenski vini- čarji nemških gospodarjev pošiljati svoje otro- ke v to šolo. Prvo šolsko leto se je vpisalo 42 učencev in učenk, naslednje šolsko leto pa se je število dvignilo že na 64.^ Pistorja in njegove prijatelje je zelo motilo, da je učil verouk slovenski katehet in da so hodili otro- ci nemške šole ob nedeljah k maši v Šentilj, kjer je bila slovenska pridiga slovenskih du- hovnikov. Zato je nekaj šentiljskih Nemcev in nemškutarjev prosilo za nemške pridige škofa dr. Stepischnegga, ki se je imel za Nemca. Skof pa je prošnjo' odbil zaradi majh- nega števila Nemcev in je izjavil, da bi se mogle nemške pridige uvesti pri naslednji spremembi župnika."* Nemci so upali, da bodo imeli več sreče pri novem škofu dr. Mihaelu Napotniku, o katerem so mislili, da je nemškutar, saj je opravljal službe, do katerih se je Slovenec le težko povzpel. Bil je namreč cesarjev dvomi kaplan in ravnatelj dunajskega Avguštineja, zavoda za vzgojo avstrijskih doktorandov bo- goslovja. Razen tega ga ni imenoval papež, marveč salzburški nadškof dr. Albert Eder, ki je bil znan kot liberalec in nemški nacio- nalist.^ Edino salzburški nadškof je imel v katoliški cerkvi pravico imenovati tri škofe, namreč celovškega, graškega in mariborskega in so ga zato imenovali malega papeža. Med prvimi birmami novega škofa je bila birma v Šentilju 27. maja 1890. Tik pred njegovim prihodom je poslala Šentiljska občina škofu obširno nemško spomenico z mnogoštevilnimi pravopisnimi napakami, Podpisali so jo nem- ški župan Egon Pistor ter občinski svetniki Nemca Florian Meier in Franz Fischereder ter nemškutar Lorenc Lipič. Istočasno so ob- javili spomenico v zelo razširjenem dnevniku Grazer Tagespost. V njej prosijo za nemško pridigo v Šentilju enkrat mesečno*. Prošnjo utemeljujejo s statistiko nemških župljanov in s trditvijo, da je v sosednjih župnijah graške škofije bolje poskrbljeno za slovensko manj- šino kot v šentiljski župniji za nemško.' Pre- den je dal škof spomenico* na pretres ordi- nariatu, jo je poslal v izjavo šentiljskemu župniku Matiji Keleminu z naročilom, naj ugotovi, koliko župljanov ne razume sloven- sko in naj po možnosti opiše resnične narod- nostne razmere v sosednih župnijah graške škofije, ki jih omenja spomenica.' 92 Po izjavi štirih slovenskih odbornikov Šen- tilj ske občine je bila spomenica sprejeta na ■občinski seji 13. aprila 1890 s 7 glasovi nem- ških liberalnih odbornikov proti 4 slovenskim glasovom. Toda trije nemški odborniki so ži- veli stalno v bližnjem trgu Straß v sedanji Avstriji in so imeli v šentiljski župniji le posestva in se torej njih ta vprašanja niso tikala. Dva izmed njih sta utemeljevala na občinski seji potrebo nemških pridig z nacio- nalističnimi razlogi. Adolf vitez Jungfeld in Schweigier sta zahtevala nemške pridige, da bi se njuni slovenski viničarji naučili nem- ščine. Spomenica je zahtevala nemške pridi- ge za vso župnijo, torej tudi za občine Cer- šak, Cirknico, Dobrenje in Selnico ob Muri, ki tega niso želele in niso nikogar pooblasti- le, da bi to storil.8 Statistični podatki spomenice ne drže in tudi narodnostne razmere v sosednih župni- jah graške škofije je prikazala spomenica neresnično. Podpisniki so trdili v spomenici, da je bilo po zadnjem ljudskem štetju leta 1880 v šen- tiljski župniji med 3393 župljani 517 ali 17,6 "/o Nemcev.« Toda štetje je opravil Slo- vencem zelo krivični c. kr. stavbni svetnik Avgust Krumholz, ki je imel v župniji po- sestvo.'Narodnost se je določala tedaj po ob- čevalnem jeziku. V Šentilju je mnogo Slo- vencev znalo nemško. Krumholz je vpraševal Slovence v nemščini: »Ali govorite nemško?« V navadni govorici to pomeni: »Ali znate nemško?« ne pa: »Ali vedno govorite nem- ško, ali ste Nemec?« Ce so pritrdili, jih je vpisal za Nemce, če niso izrecno zahtevali, da jih vpiše za Slovence." Razen tega šteje spo- menica vse prebivalce zgoraj omenjenih ob- čin za Šentilj ske župljane, četudi nekateri za- selki teh občin pripadajo sosednim župnijam, pri seštevanju občanov pa je v spomenici še napaka za 20. Ce bi vsi prebivalci naštetih občin spadali v šentiljsko župnijo, bi bilo po podatkih ljudskega štetja ne 3393, ampak 3373 župljanov, toda v resnici jih je bilo le 3062, torej jih je naštela za 311 preveč." Število Nemcev je v spomenici zelo preti- rano. Občinski odbori v Ceršaku, Cirknici, Dobrenju in Selnici ob Muri so ugotovili v Ceršaku 25 Nemcev.^^ v Cirknici IS,'^ v Do- brenju nobenega," v Selnici pa 26.Pri pra- vilnem in resničnem štetju slovenski odbor- niki občine Šentilj niso našteli v njej 337 Nemcev, marveč le 103;'* skupno število Nemcev v župniji Šentilj ni torej znašalo' 517 ali 17,6 «/9 ,ampak le 169 aU 5,5 «/0. Na prošnjo Šentiljskega župnika Matije Ke- lemine, strica pokojnega ljubljanskega univ. proifesorja dr. Jakoba Kelemine, so duhovniki sosednih župnij graške škofije natančno ugo- tovili narodnostne razmere in mu poslali uradna poročila. Za nas so tem bolj zanimiva, ; ker so vse te župnije, razen apaške, po prvi; svetovni vojni pripadle republiki Avstriji. ' Župnik Martin Tomažič proglaša podatke spomenice o Gomilici za popolnoma napačne. Njegova župnija Gomilica ni štela 3232 oseb,' marveč 4533, med njimi ni bilo 53 Vendov, ; kakor spomenica stalno zaničljivo imenuje ^ Slovence, ampak dobra četrtina, torej vsaj 1200, ki so deloma posestniki deloma viničar- ji, kar ne znaša 2'"/o, marveč vsaj 25 "/o žup- ljanov. Zaradi pravičnosti je zanje slovenska I pridiga vsako prvo nedeljo v mesecu in na ; velike praznike." Janez Lopič, provizor v Cmureku, je imel med 7600 župljani najmanj 600 ali 7,9'»/» Slovencev in ne nič, kot trdi spomenica. Zanje so bile že 50 let slovenske pridige v postu, ki so bile vedno zelo dobro obiskane.'* Jakob Hanžič, župnik v Apačah, je ugotovil v svoji župniji 1100 ali 26,3 "/o Slovencev med 4178 župljani in ne le 600 ali 14,3 */c, kot jih navaja spomenica. Se pred 40 leti se je slovensko pridigovalo vsako dru- go nedeljo, leta 1890 pa enkrat mesečno in i vsako nedeljo v postu." Franc Pinterič, mest- ■ ni župnik v Radgoni, je imel 4893 župljanov. V petih slovenskih vaseh je živelo tedaj 1073 1 Slovencev; v mestu Radgoni in v drugih petih Franjo Thaler 93 nemških vaseh so biU pomešani med Nemce tudi Slovenci in tako slovenski župljani daleč presegajo število 1073. Zanje je bila leta 1890 slovenska pridiga vsako nedeljo in praznik v mestni podružnični cerkvi.2* Nemški nacio- nalist Lorenc Vollmeier, doma v nekdanji gostilni pri Kapli v sedanji Jugoslaviji, žup- nik in dekan v Lučanah (Leutschach), ki ni hotel slovensko govoriti, se je izognil vpra- šanju o številu Slovencev in Nemcev. Sporo- čil je le, da je med njegovimi 4935 župljani v 1133 hišah le 400 do 500 takih, ki ne rarj- mejo nemško, ker sploh niso obiskovali šole ali pa zelo slabo. Šolski pouk in verouk sta bila tam samo nemška. Rana služba božja je ob nedeljah in praznikih le nemška, pozna pa izmenoma slovenska in nemška.^' Odgovor župnika Kelemine na spomenico pa pripomi- nja, da so kaplani v Lučanah delili župljane v tri četrtine Slovencev in eno četrtino Nem- cev. Resničnost te trditve potrjujejo tudi slo- venske pridige vsako drugo nedeljo kljub nemškonacionalnemu župniku.Se 20 let pozneje se je sekovskemu škofu dr. Leopoldu Schustru zdelo potrebno, ko je posvetil novo cerkev v Lučanah 1911, da se naprosi za slovensko slavnostno pridigo Matija Žemljic, župnik sosedne župnije Sv. Jurija ob Pesnici v mariborski škofiji.^s bi bilo v tako ob- sežni in mnogoštevilni župniji Lučane leta 1890 res samo 400 do 500 Slovencev in to večinoma nepismenih ljudi, pač ne bi bil dal povabiti priznanega govornika Žemljica škof dr. Schu- ster, ki mu nihče ne more očitati naklonje- nosti Slovencem. V spomenici se ne omenja najbližja obmej- na župnija Spilje, ki pripada graški škofiji. Po navedbi tamkajšnjega župnika Antona Muršca je bilo v njej leta 1890 med 1184 župljani najmanj 300 ali 23,7'/o Slovencev. Slovensko se je tedaj pridigovalo v Spilju samo ob patrociniju in na velikonočni pone- deljek; Slovenci šo se morali zadovoljiti le z branjem slovenskega evangelija in zato je prihajalo tedaj mnogo Slovencev te župnije k službi božji v Šentilj.^'' Ce bi bilo šentiljskim nemškim vernikom toliko za nemške pridige kot Slovencem župnije Spilje za slovenske, bi ob nedeljah obiskovali cerkev v Spilju. Zahteva po nemških pridigah v Šentilju je bila samo sredstvo za germanizacijo, kar do- kazuje, da je bil glavni podpisnik spomenice župan Egon Pistor, predsednik tamkajšnje podružnice Schulvereina in odbornik Süd- marke, vsi drugi podpisniki razen Lopiča pa so bili odborniki šentiljskega Schulvereina.^^ Na osnovi teh dokazov je Kelemina zavr- nil spomenico in predlagal škofijskemu ordi- nariatu, naj bodo v Šentilju nemške pridige po štirikrat na leto po slovesni pozni maši, pri kateri bo slovenska v začetku, vendar le za poskušnjo, če bo pri njej dovolj udeležbe. Župnik Franc Osojnik jih je namreč že imel od leta 1852, a jih je moral leta 1868 opustiti zaradi pomanjkanja poslušalcev.^' Škofijski Ordinariat v Mariboru je sprejel Keleminov predlog in obvestil o tem tudi šen- tiljski občinski urad ter istočasno ovrgel nje- gove neresnične trditve na osnovi Kelemino- vih izvajanj.^'^ Večini Slovencev in celo nekaterim pošte- nim Nemcem je bila nemška šola trn v peti, saj ji ni šlo za to, da bi deco res kaj naučila, marveč ji je bil glavni namen potujčevanje slovenskih otrok. Prvi nemški učitelj je bil med ljudstvom zelo nepriljubljen. Za spod- budo k vztrajnosti mu je kupil Schulverein nad pet oralov veliko posestvo. Kljub temu pa je po treh letih poučevanja v Šentilju prestopil v drugo službo in rajši izgubil po tedanjih zakonitih določilih za pokojnino osem let službe kot schulvereinski učitelj. Zoper nemško šolo v Šentilju, ki je ponem- čevala zlasti viničarsko deco, so se borili Slo- venci brezuspešno, saj je imel krajevni šolski svet dvetretjinsko nemško večino. Predsedo- val mu je strupen sovražnik Slovencev Franc Fischereder. Vneto sta ga podpirala Egon Pistor in nadučitelj nemške šole Viktor Hötschl.^» Enako krivično je bil sestavljen okrajni šolski svet v Mariboru.'« Tudi deželni šolski svet v Gradcu je bil pod vplivom nem- ških nacionalistov. Schul verein je izvabljal slovensko deco v nemške šole z darovi. Ze pred koncem preteklega stoletja, ko še dru- god ni bilo te navade, je prirejal božičnice. Imamo podatke za leto 1898, ko je na božič- nici obdaroval vseh 91 šolarjev, tudi deco premožnih staršev, saj so darovi prihajali iz vseh nemških dežel Avstrije, pa tudi iz Nem- čije. Tedaj so razdelui razen šolskih potreb- ščin in slaščic še 22 pairov čevljev, 13 hlač, 13 suknjičev, 18 kosov sukna za dekliške obleke in 36 ženskih ruf Nemška šola kot enorazrednica ni uživala dovolj ugleda in celo nekateri Nemci so po- šiljali svoje otroke v slovensko šolo, ki se je leta 1881 spremenila v trirazredno, leta 1884 pa v štirirazredno. Zato je Schulverein pri- zidal nemški šoli še eno učilnico in 25. janu- arja 1893 je postala dvorazrednica. Deželni šolski svet v Gradcu jo je spremenil 1. okto- bra 1901 v javno osnovno šolo in odslej je moral šentiljski šolski okoliš skrbeti za čišče- nje, kurjavo in vzdrževanje šolskega poslop- ja.'- Jeseni leta 1912 je postala trirazrednica in taka je ostala do svojega konca.'' Schulverein pa se pri svojem delu ni za- dovoljil samo z nemškimi šolami. Za ponem- čevanje si je pridobival sodelavce tudi z iz- dajalci na slovenskih šolah. Z nagradami je podkupoval neznačajne slovenske učitelje, da 94 so na slovenskih šolah učili čim več nemščine in obenem širili zaničevanje slovenskega je- zika ter pretirano poveličavali vse, kar je bilo nemškega. Judeževi groši so premamili tudi Fortunata Saduja, sina slovenskih staršev iz slovenske vasi Sčavnice. Kot učitelj pri Sv. Trojici (zdaj Gradišče) v Slov. goricah se je poročil in dal svojemu prvorojencu ime Ciril. Toda v narodnostnem oziru je nanj vedno bolj vplivala njegova nemško misleča žena. Kmalu so ga Judeževi groši spremenili v nemškutarja in kot tak je postal nadučitelj slovenske osnovne šole v Šentilju 1900. Nje- gov sin Emil je postal zagrizen nemški pro- fesor na mariborski realki, njegova hči An- gela pa učiteljica na schulvereinski šoli v Šentilju. Südmark je podarila Fortunatu Sa- duju še posestvo v Šentilju.^'' Šentiljski Slovenci niso mimo gledali po- nemčevanja. Župnik Matija Kelemina in kap- lan Matej Strakl sta ustanovila leta 1892 Kmetijsko bralno društvo in sta zbrala v njem majhno, a požrtvovalno četo narodnih delavcev. Ti so dvigali ljudsko prosveto s šir- jenjem slovenskih knjig in z gledališkimi predstavami, narodno zavest pa so utrjevali s slovenskimi časniki, s predavanji in s sho- di. Toda to še ni bilo dovolj. Ljudstvo je bilo treba iztrgati iz odvisnosti od nemškega ka- pitala. Zato sta še isto leto osnovala hranil- nico in posojilnico. Z njeno pomočjo so rešili Slovenci v šentiljski župniji precejšen del slovenske zemlje. V letih 1895 do 1914 je pre- šlo v Ceršaku in v Selnici ob Muri nad 40 viničarij in nekaj manjših nemških posestev v slovenske roke.'* Ne samo v Šentilju, tudi v vsej severo- vzhodni Sloveniji se je v začetku 20. stoletja nemški pritisk zelo okrepil. V Ptuju je od leta 1900 izhajal tednik Stajerc, namenjen slovenskemu kmetskemu ljudstvu. V slabi slovenščini je zasmehoval vse, kar je sloven- sko. Posrečilo se mu je najti precej naročni- kov. Zato je bik) nujno storiti nekaj za obrambo severovzhodnega slovenskega ozem- lja. Slovenci so začeli pri podeželskih bral- nih društvih, zlasti v mariborskem okrožju, ustanavljati odseke Mladeniške oziroma De- kliške zveze in so v okviru teh dvigali slo- vensko narodno zavest, ki so jo manifestirali zlasti na shodih. Prvi tak shod je bil 21. ju- nija 1903 na Ptujski gori, torej blizu Ptuja, kjer je izhajal Stajerc; na njem se je zbralo kakih 800 fantov iz najrazličnejših okolišev.'* Teden dni pozneje je bil shod v SentUju." Za 12. julij 1903 je bil sklican shod k ro- marski cerkvi pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Trojiški nemškutar j i so preprečili na sam dan shoda, da bi dobili fantje v trgu prostor za zborovanje. Mladina je odgovorila s tem, da se je vseh 1500 fantov uvrstilo v , Evald VraSko četveTOstope in s slovensko zastavo na čelu odkorakalo med prepevanjem slovenskih pes- mi v eno uro oddaljeni trg St. Lenart v Slo- venskih goricah. Pri vstopu v trg jim je prišla nasproti nemška in nemškutarska gospoda s policaji, ki so zahtevali, da fantje snamejo slovensko zastavo. Ko tega niso hoteli storiti, so jim jo policaji strgali z droga. Tedaj pa je zavrela mlada kri. Policaji so morali vrniti zastavo. Fantje so jo obkolili in peli borbene slovenske pesmi. Med prepevanjem himne Naprej zastava Slave so odkorakali po trgu na veliki vrt F. Poliča. Z balkona njegove hiše je zavihrala slovenska zastava in oglasili so se benediški tamburaši. Z zborovanja so se udeleženci vračali domov navdušeni in oju- načeni. Več dni se je govorilo samo o tem zborovanju po vseh Slovenskih goricah od narodnostne meje in Maribora pa vse do Lju- tomera. Mnogo prej mlačne mladine je vsto- pilo v Mladeniške zveze in je bilo pripravlje- no tudi na žrtve za svoj narod.'* Uspeh teh zborovanj in dela navdušene mladine Mladeniških in Dekliških zvez se je kmalu pokazal v Šentilju, kjer so bile 27. avgusta 1903 občinske volitve. 2e od 1888. leta je bila Šentilj ska občina stalno v nem- ških rokah. Pretila je nevarnost, da bi se tudi slovensko-nemška osnovna šola spreme- nila v popolnoma nemško. Mladeniška in De- 95 kliška zveza pa sta sklenili, da bosta vrnili šentiljsko občino Slovencem- Volilni boj je bil zelo oster. Člani Mladeniške in Dekliške zveze so obiskali vsako slovensko* hišo in pri- pravili volivce na volitve od moža do moža. Napori mladine niso bili zaman. V prvem, veleposestniškem razredu, so dobili Slovenci 5 glasov, Nemci 3, v drugem so zbrali Slo- venci 11 glasov, Nemci pa 18. V tretjem raz- redu je bila zmaga Slovencev zelo velika, saj so se mogli ponašati z 68 glasovi proti le 31 nemškim. Tako je prišla šentiljska občina zopet v slovenske roke in župan je postal narodni borec Franjo Thaler." Ta slovenska zmaga je pomenila začetek še hujših bojev za Šentilj. Kmalu nato so se namreč spremenile razmere v Mariboru, ki so odločilno vplivale tudi na Šentilj. Namesto poštenega nemškega protestantskega pastorja Heinricha Goschenhoferja, ki je živel s Slo- venci in katoličani v slogi, je prišel iz Nem- čije nestrpni dr. Ludvik Mahnert, dober go- vornik in nemški pisatelj- Gradnja nemškega mostu do Jadranskega morja se mu je zdela prepočasna, a mariborski Nemci preveč mlač- ni. S prestopi v Lutrovo vero je hotel dobiti nanje večji vpliv. Zato je začel energično gibanje za prestop v protestantizem. Razme- roma velik uspeh je imel med nemškim di- jaštvom na realki. To tako imenovano giba- nje Proč od Rima (Los von Rom Bewegung) je osredotočil na mariborsko delavstvo. Z brezplačno pijačo v gostilnah, z vrečo pše- nične moke ali z 20 srebrnimi kronami so kupovali njegovi agenti slovenske delavce za nemško vero in narodnost. Ni ga motilo, da ti versko mlačni ljudje tudi po prestopu v njegovo vero niso hodili v cerkev, ker mu je bil glaven namen, da jih ponemči. Njegova delavnost je segala iz Maribora tudi daleč v Dravsko dolino do trga Radlje (prej Maren- berg) in do Šentilja. Pravilno je ocenil v Šentilju delovanje župnika Kelemine in ka- plana Evalda Vračka ter pomen Mladeniške in Dekliške zveze. Spoznal je, da samo s Schulvereinom ne bo mogoče zlomiti te slo- venske trdnjave, ki drži ključ mosta do Ja- drana. Menu je, da je mogoče zavzeti Šentilj samo z naseljevanjem Nemcev. To nalogo bi naj prevzela Südmark.^" 2e od svoje ustanovitve leta 1889 si je štela Südmark za svoj dolžnost, da zagotovi nem- škemu narodu pot do Jadrana z gospodarski- mi sredstvi. Zato je skušala najprej okrepiti nemštvo v posameznih jezikovnih nemških otokih po mestih in trgih. Leta 1906 pa se je lotila po šentiljskem načrtu temeljitega na- seljevanja Nemcev. Omejila se je predvsem na šentiljsko župnijo in okoUco, da ne bi cepila svojih sil in da bi čimprej zlomila slovensko fronto tu kot na najvažnejši točki. Zato je posvetila glavno skrb tedanjim ob- činam Šentilj, Kresnica, Cirknica, Dohren je. Ranča, Zg. Kungota, Plač, Svečina, Slatinski dol. Pesnica in Sv. Jurij ob Pesnici, v nepo- sredni mariborski okolici pa Kamnica in Pes- niški dvor. Za naseljevanje je izbrala pod vplivom dr. Mahnerta marljive kmetske dru- žine z večjim številom otrok iz vinorodnega in sadjarskega ozemlja ob reki Neckar na Würtemberskem v Nemčiji-** Protestantska vera naj bi jih čimbolj ločila od slovenskih sosedov. V Šentilju so* prestopili v to vero nadučitelj nemške šole Viktor Hötschl, Süd- markin ravnatelj naseljevanja Kari Fraiss in nemškutarski zdravnik dr. Kari Wenigerholz, doma iz slovenske vasi Središča ob Dravi, da bi potegnili za seboj tudi druge šentiljske Nemce.*^ Ko bi padla šentiljska trdnjava, bi se skle- nilo nemško ozemlje do Maribora, obenem pa bi se nemštvo razširilo ob tem mostišču tudi na vzhod in zahod od Šentilja. Na vzhodnem krilu je imelo namreč ponemčevanje dobro oporo v sladkogorski tovarni papirja in le- penke, kjer je že od leta 1888 delovala schul- vereinska šola.*' Se bolj je napredovalo po- nemčevanje na zahodnem krilu ob narod- nostni meji v svečinski in šentjurski župniji. Svečina je bila nevarna točka v slovenski obrambi. Mnogo svečinskih vinogradov je bi- lo v lasti nemških gospodarjev, ki so ponem- čevali svoje slovenske viničarje. Mariborski nemški liberalci so zmedli Svečinčane, da so pri volitvah v deželni in državni zbor 1870 glasovali za nemška kandidata Konrada Seid- la in Friedricha Brandstätter j a, bivša av- strijska oficirja. Najbolj se je zanje potegoval nemški ravnatelj mariborskega učiteljišča Elschnig, ki je našel v svečinski župniji dobra agitatorja v svojem sorodniku Juriju Ceme- tu, kmetu na Slatini, in Juriju Dobaju, kme- tu na Plavču. Nekako zadoščenje so prinesle deželnozborske vohtve leta 1879 župniku Francu Srolu, ki se je to'liko trudil za sloven- sko stranko, ko je propadel Konrad Seidl in sta zmagala Slovenca dr. Franc Radej in J. Fluher. Nemška kandidata sta prišla tedaj ob dober glas zaradi prejšnjega poslanca Brand- stätterja. Celjsko okrožno sodišče ga je nam- reč obsodilo leta 1875 na pet let zapora, ker so mu dokazali, da je ponaredil za 135.000 gld menic, v resnici pa za mnogo več, ker iz strankarskih ozirov Seidl ni hotel izdati, ko- liko menic je ponaredil na njegovo ime. Brandstätter je pozneje napravil samomor. Nemški vpliv pa s tem ni prenehal. Ko so se lotili Svečinčani leta 1886 zidanja nove šole, ki bi stala po proračunu 8000 gld, jim je Schulverein ponudil 3000 gld, če bi bil pouk od tretjega šolskega leta samo v nemščini. Svečinčani so denar sprejeli. Župnik Anton 96 Fišer in njegov naslednik Jožef Sinko sta si dala mnogo opraviti, preden sta prepričala župljane o pravem namenu Schulvereina. Sele po dolgem času so obljubili, da bodo izplačali denar, pretrgali zveze s Schulverei- nom in rešili čast župnije.'*'' Nemška propaganda v Svečini se je zelo razmahnila, ko je prišel tja leta 1886 za uči- telja nemško misleči Simon Kellensberger, poznejši nadučitelj, ki si je znal pridobiti velik vpliv med ljudstvom in sta ga občini Svečina in Slatinski dol izvolüi za častnega občana. Prav tedaj pa na slovenski strani ni bilo vodilne osebe. Leta 1887 je bil namreč imenovan za župnijskega upravitelja p. Ru- dolf Vagaja, benediktinec admontskega samo- stana. Srednje in bogoslovne študije je kon- čal v samostanu in tako kot Slovenec ni imel narodne vzgoje. Le nerad je zapustil prejšnjo župnijo Gams na Zg. Štajerskem in se ni mogel vživeti v svečinske in slovenske raz- mere. Tako so leta 1897 pri državnozborskih volitvah razen Vrtiča v vsej svečinski župniji dobili večino nemški liberalci.*^ V začetku 20. stoletja je bil v Svečini za župnika zavedni Vid Janžekovič, toda na šoli je vladal še vedno Kellensberger, v vsej žup- niji pa dva nemškutarska mogotca. Ponem- čeni Italijan Jos. Pasoolo se je priženil na veliko kmetijo v Slatinskem dolu. Kmalu se je vrinil v občinski odbor, postal župan in zavzemal odborniška mesta v raznih organi- zacijah. Bil je tudi cerkveni ključar. Alojz Anton Haue Menhart, kmet, trgovec in gostilničar poleg svečinske cerkve, je bil obenem tudi župan občine Plavč. Kako strastno je stremel po ponemčevanju, dokazuje njegova oporoka. Po njegovi smrti 20. aprila 1918 so morali izpla- čati njegovi dediči Schulvereinu 300 tisoč kron.** Ko sta svečinski župnik Vid Janžekovič in šentjurski župnik Matija Žemljic sklicala 16 zaupnih mož, ki so ustanovili 27. septembra 1908 hranilnico in posojilnico za obe župniji, so sklenili, da ima uradne prostore v svečin- skem župnišču. Takoj so se pritožili nemšku- tarji pod vodstvom Pascola in Menharta na mariborsko okrajno glavarstvo. Trdui so, da je župnišče uradno poslopje za vse in da tja ne sodi slovenski napis posojilnice. Pascolo je kot cerkveni ključar vzel v zaščito župnišče, češ da se zaradi vselitve mažejo tla in se ob- rabljajo stopnice. Župnik Janžekovič se je moral zagovarjati pri okrajnem glavarju. Na- to je vzel posojilnicx> pod streho njen načel- nik Jože Šerbinek. Že v začetku leta 1909 so si ustanovili svojo posojilnico v Svečini tudi nemškutarji; načeloval ji je Menhart.""^ S po- močjo svečinske posojilnice je Janžekovič pre- cej zaustavu naval germanizacije. Do konca 19. stoletja je pripadala namreč večina obde- lovalne zemlje v Ciringi v svečinski župniji Nemcu Theodoru Eggerju, lastniku gradu Emovž (Ehrenhausen) v sedanji Avstriji. Med leti 1900 in 1910 je Egger razprodajal velik del veleposestva. Župnik Janžekovič je orga- niziral in gospodarsko podprl ondotne Slo- vence, da so pokupili večino teh parcel; le tri so prišle v nemške roke. Jedro veleposestva je podedoval Franc Richter, Eggerjev sorod- nik, ki mu je pripadla tudi emovška grašči- na. Imel je vzorno urejeno posestvo in svoje slovenske delavce in viničarje je bolje plače- val kot vsi drugi. S tem je delal reklamo za Nemce, dasi tega ni nameraval.''^ Ponemčevanje sosedne slovenske župnije Sv. Jurija ob Pesnici se je začelo tudi proti koncu 19. stoletja. Pospeševal ga je zlasti Johann Kammerer (t 1908), župan občine Sv. Jurij ob Pesnici. Izvoljen je bil v razne od- bore. Vse se ga je balo. Kot odločen sovražnik Slovencev je škodoval slovenski stvari, kjer je le mogel.*^ Nekaj maloštevilnih Nemcev si je znalo pridobiti zaupanje med ljudstvom in so se vrnili v krajevni šolski svet. Le-ta je sklenil 14. maja 1893, da bo pouk v novo ustanovljenem tretjem razredu osnovne šole pri Sv. Juriju ob Pesnici samo v nemškem jeziku razen verouka, prirodopisa in zgodovi- ne. Sola je postala dvojezična.^" Slovenski šolski upravitelj Simon Vedenik in njegov naslednik Ivan Robnik ter župnik Matija Žemljic so se sicer vneto borili za slovenske 97 pravice, toda njihovi medsebojni spori so ško- diU njihovemu delu.'' Pri Zgornji Sv. Kungoti sta se v boju proti Slovencem odlikovala zlasti nadučitelj Jaunig in gostilničar Maier,'^ pri Spodnji Sv. Kun- goti pa je pobijal slovensko narodno zavest učitelj Achitsch (prej Ašič), ki je vneto' širil Štajerca.^' Südmark je pomagala z denarjem občinam, ki so imele nemške župane. Ko je leta 1898 po smrti odločnega slovenskega župana Ivana Sparla (1. 1897) prišla občina Cirknica v nemške roke, ji je Südmark naklonila znatnO' podporo za ceste. V nemških gostilnah je bi- la na račun Südmarke vini čar jem in drugim manj premožnim ljudem večkrat na voljo pi- jača, a na nemških prireditvah in plesih so imeli vse brezplačno. Varčni nemški nase- ljenci z vzorno obdelano zemljo so radi dajali slovenskim kmetom gospodarske nasvete, ob- enem pa so jih prepričevali o slovenski za- ■ostalosti in visoki nemški kulturi. Slabše stoječe kmete so domači Nemci načrtno zava- jali k pijančevanju in kartanju, da bi se za- dolžili in bi natoi prodali posestva Nemcem. V Šentilju je Südmark zgradila veliko stavbo Südmarkhof kot glavno oporišče naseljeva- nja. V njej je bila gostilna z dvorano za pri- reditve, pisarna ravnatelja za naseljevanje pa tudi prostori nemških društev kakor podruž- nice Südmarke, posojunice, kletarskega dru- štva, kmetijskega in telovadnega društva. Po- leg glavne zgradbe je stala posebna telovad- nica, kjer se je opravljalo v začetku naselje- vanja včasih protestantsko bogoslužje.'* V obupni borbi za ohranitev slovenske zem- lje so sicer zavedni Slovenci iz vseh krajev sočustvovali s šentiljskimi Slovenci, a dejan- sko jim niso pomagali. Tik ob meji šentiljske občine na Zmrzleku v Polički vesi je bilo na prodaj veleposestvo po zelo ugodni ceni. Šen- tiljski Slovenci niso zmogli te vsote. Prosili so slovenske veljake in denarne zavode, naj ga odkupijo, a zaman. Tako ga je kupil s po- sredovanjem Südmarke protestantski Wür- temberžan Friedrich Scholl. Podobno se je do- gajalo z drugimi posestvi.'' Cim bolj je napredovalo nemško naselje- vanje, tem bolj je skušal izpodkopati ugled slovenske šentiljske šole njen upravnik For- tunat Sadu, ki je namenoma zanemarjal šol- sko delo. Starše in šolarje je večkrat narav- nost silil k prestopu v nemško šolo, češ da je tam več prostora." Čeprav se Sadu zadnja leta pred prvo svetovno vojno sploh ni več mnogo zmenil za šolo, je šolski nadzornik našel vednoi vse v redu; staršem ni preostajalo nič drugega kot godrnjanje, nekateri pa so rajši vpisali otroke v nemško šolo, kar je bil Sadujev namen." , Uspeh podrobnega dela župnika Kelemine, njegovih kaplanov, Mladeniške in Dekliške zveze ter nekaterih slovenskih stebrov kot Antona Hauca v Ceršaku, Ivana Baumana v Strihovcu in Franja Thalerja v Šentilju se je pokazal pri volitvah v državni zbor 14. maja 1907. Kandidat Kmečke zveze Ivan Roškar je dobil v šentiljski župniji razen Selnice ob Muri, za katero nimamo podatkov, 341 gla- sov, nemški kandidat Senekovič pa le 46. Delo je izčrpalo Kelemina in ga je zadela kap po volitvah. Po dveh letih je stopil v po- koj. Šentiljsko župnijo je prevzel 1909 še spo- sobnejši Evald Vračko- Kot sin nadučitelja je bil v mladosti nemškutar. Pod vplivom slo- venskih tovarišev v mariborski gimnaziji se je vrnil svojemu narodu, v mariborskem bo- goslovju pa je postal narodni borec.'^ Kot kaplan v Jarenini je z župnikom Jože- fom Flekom dobro utrdil šentujski slovenski narodni trdnjavi hrbet z jugovzhodne stra- ni. Jareninska župnija ni imela naseljenih Nemcev in narodno zavest ji je uspešno pre- bujal že dekan Jurij Matjašič (1861—1866), prej profesor verouka in prvi učitelj sloven- ščine na mariborski gimnaziji. Njegovo delo so nadaljevali dekani Matija Modrinjak (1866 —1868), Jožef Cucek (1868—1886) in zlasti Jožef Flek (1886—1893). Flek je skušal predvsem dvigniti ljudsko prosveto in je ustanovil 1890 Kmetsko bral- no društvo, ki je prirejalo tudi gledališke predstave in dvigalo narodno zavest s prosla- vami slovanskih prosvetiteljev sv. Cirila in Metoda. Desna roka mu je bil sposobni orga- nizator kaplan Franc Gomilšak. Flekov na- slednik Jožef Cižek (1898—1947) je osvobodil svojo župnijo tudi pritiska nemškega kapitala s tem, da je osnoval hranilnico in posojilnico, politično zavest pa je dvigal od 1. 1899 s Slo- venskim političnim in gospodarskim dru- štvom. Ko je prišel v juniju 1903 za kaplana v Jarenino Evald Vračko, je zajel mladino." Dekan Cižek se je posvetil predvsem starej- šim ljudem in je stalno obiskoval družine. Tako je bil vedno obveščen o vsem, kar se je dogajalo v njegovi župniji. Nemškutarski list »Staj er C« ga je zato smešil s psovko dekan južin (Jausendechant), ker so mu ponekod postregli.'" Ko je nekaj posestev zaradi sla- bega gospodarstva prišlo na boben, sta Cižek in Vračko poskrbela, da niso prišla v nemške roke. S pomočjo jareninske posojunice sta jim nudila cenen kredit, v zadregi pa sta se vča- sih obrnila tudi v Maribor na Spodnještajer- sko posojilnico in PosojUnico v Narodnem domu. Tako so se naseljevali v jareninski župniji Slovenci s Ptujskega polja, zlasti iz Dornave in Stojncev, sami Slovenci."' Po državnozborskih volitvah leta 1907 so Nemci še podvojili svoje napore v Šentilju. , 98 Naseljevanje se je vršilo še hitreje. V Sveči- ni so ustanovili 1910 podružnico Südmarke za to in sosedne župnije zahodno* od Šentilja za naseljevanje Nemcev.'^ V tem letu sta se obe strani vneto pripravljali na ljudsko štetje. V Šentilju ga je vodil Pistor mlajši in naštel le 530 Slovencev in 480 Nemcev, v resnici pa je bilo 898 Slovencev in le 202 Nemca. Enako* krivično sta naštela v Cirknici Vikto'r Hötschl in slovenski odpadnik župan Kari Fluher 325 Slovencev in 190 Nemcev, dasi je bilo le 40 pravih Nemcev. Po uradnem ljudskem štetju je bilo v Ceršaku ob Muri 895 Slovencev in 129 Nemcev, v Dobrenju 468 Stovencev in 12 Nemcev. Tudi v drugih obmejnih župnijah je bilo ljudsko štetje za Slovence ugodno, tako v Jarenini, pri St. Jakobu, Mariji Snežni, v Svečini, Zgornji in Spodnji Sv. Kungoti. Na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni so naši zastopniki z dr. Francem Ko^ vačičem na čelu uspešno obranili našo sloven- sko mejo vsaj v sedanjem oibsegu predvsem z barvnim zemljevidom obmejnih občin s slo- vensko večino. Ko ne bi imeli severno od Ma- ribora tako dobre narodne obrambe, bi pri- padlo Avstriji gotovo še več slovenskega ozemlja.'' Veliko nevarnost za Slovence so pomenile šentiljske občinske volitve 27. januarja 1910, saj se je v zadnjem času naselilo mnogo Nem- cev. Südmark je navidezno razkosala še neko veleposestvo na 10 delov, da je tako pridobila deset nemških glasov. Obe strani sta napeli vse sile. Slovenci so prinesli na volišče celo na smrt bolnega župnika Kelemino. Volitve SO' se končale z enakim številom glasov za obe strani in žreb je določil za župana Slo- venca Franja Thalerja.'* V jeseni 1. 191Ö se je šentiljskim Sloven- cem uresničila želja, da so odprli Slovenski dom s pomočjo Slovenske straže in zbirk v »Slovencu« in >>Straži«. Odslej so imeli dvo- rano za prireditve in prostore za narodna društva. Slovesnosti se je udeležilo tudi mno- go gostov iz Kranjske. Dr. Mahnert je poslal iz Maribora celo* tolpo razgrajačev, ki so iz- zivali Slovence. Ko se je pripeljal s konji v Šentilj ceršaški župan Anton Haue, določen za govornika, s sinom, sedanjim pravnikom dr. Fran jem Haucem, iso izziva či sprožili na nje na drevesu obešeno vedro gnojnice. Sin se je šel umit in preobleč, oče pa je takoj stopil na oder in vzkliknil: >>Na meni poglejte nem- ško kulturo!«'' Nekaj dni pozneje je Schulverein odprl nemško šolo tudi v Ceršaku. Župnik Evald Vračko in župan Anton Haue sta pregovorila slovenske in še maloštevilne nemške starše, da razen ene družine ni poslal nihče otrok v to šolo. Deca je hodila raje uro daleč v slovensko šolo v Šentilj. Nemško šolo v Cer- šaku bi morali zapreti, če ne bi privedel Schul verein iz dunajske siroitišnice več kot 30 šoloobveznih nemških o*trok. Za drag de- nar jih je dal v oskrbo siromašnim viničar- jem nemških gospo*darjev in nekaterim nem- škutarjem v Selnici ob Muri." Enako je prišlo s pomočjo Schulvereina 1911 z Dunaja v St. Lenart v Slov. goricah 16 nemških sirot. Marburger Zeitung je pisala 27. maja 1911: >>Nemška šola dobi z njimi močan poudarek. Naučili bomo šolske otroke pravilne nemšči- ne, ki so v svojem nemškem jeziku precej slavizirani.« Neum*orni Evald Vračko je hotel zajeziti nemško naseljevanje z družinami s Ptujske- ga podja. Toda v šentiljski župniji so bila na prodaj predvsem draga velika posestva in posojila za njih niso zmogle kmetske hranil- nice in tudi ne obe mariborski slovenski po- sojilnici.'' Toda kljub temu je Vračko kmalu zadal ponemčevanju hud udarec. S članki v avstrijskih katoliških nemških listih je pre- pričal zavedne nemške katoličane, da Süd- mark ne širi med Slovenci samo nemštva, ampak še bolj protestantizem.'* V Südmarki je nato prišlo do razdora. Centralni odbor Südmarke je tožil list »Linzer Volksblatt«. Ko je njegov urednik na osnovi Vračkovih podatko*v predložil sodišču dokaz resnice, je Südmark umaknila tožbo. Vodja Šentilj skega, Ivan Bauman 99 naseljevanja protestantov Karl Fraiss ni bil več izvoljen v centralni odbor Südmarke in naseljevanje se je začasno ustavilo, le Fraiss je ustanovil svojo banko za naseljevanje pro- testantskih Nemcev v Šentilju." Dunajski kardinal dr. Nagi in salzburški kardinal dr. Katschtaler sta se namreč pod vplivom Vrač- kovih člankov v začetku leta 1913 obrnila na avstrijsko nemško duhovščino z zaupno okrož- nico, v kateri jih svarita, naj ne vstopajo in ne sodelujejo s ponemčevalnimi društvi. Od- svetovala sta jim celo društvo Ostmark, ki so ga ustanovili nekateri nemški katoliški krogi namesto Südmarke.'» Do začetka prve svetovne vojne je naselila Südmark v šen- tiljski župniji 64 nemških protestantskih dru- žin s 368 osebami, ki so posedovale 1527 ora- lov rodovitne zemlje, v rezervi pa je še držala pet posestev s 164 orali. Brez Vračka bi bili uspehi naselitve Nemcev seveda mnogo večji.'* Kmalu po izbruhu prve svetovne vojne so v Svečini ponemčili osnovno šolo, obenem pa se je začela na vsem obmejnem ozemlju go- nja proti slovenski duhovščini, ki so jo dol- žili zvez s Srbi, zastrupitve vodnjakov in drugih nesmislov. Razen Evalda Vračka in Vida Janžekoviča so držali več mesecev v zaporu še 16 duhovnikov mariborske škofije, ki so tedaj ali pa prej službovali ob narodni meji.'^ Po ustanovitvi Jugoslavije so bili Nemci v Jugoslaviji v začetku pohlevni, polagoma pa so se ojunačili in se kulturno in tudi politič- no organizirali. Šentiljski Nemci so dosegli svojo manjšinsko šolo in si uredili prote- stantsko cerkveno občino. Protestantsko bo^ goslužje so imeli v začetku v telovadnici šen- tiljske nemške šole, pozneje pa v podstrešni dvorani nove lesene hiše v Zg. Dobrenju, toda leta 1929 so si zgradili cerkev, župnišče in pokopališče v Strihovcu. Proti koncu kraljev- ske Jugoslavije je bil tu sedež hitlerjanske propagande.'' Kako objestni so postali nekateri hitlerjanci ob severni slovenski meji, naziorno kaže do- godek pri Sv. Juriju ob Pesnici. V Jugoslavijo sta pobegnila pred Hitler- jem dva nemška državljana. Prof. dr. Rieger je bil duhovnik in je v šoli obsojal hitlerjan- stvo. Pri zaslišanju mu je namignil policijski ravnatelj v Münchnu, naj se čimprej izseli. Zavetje je našel v kapucinskem samostanu v Studencih v Mariboru. Jurist dr. Mayer se je zatekel najprej v Zagreb, nato pa je živel v Ptuju. Hitlerjanci so ju sklenili umoriti, ker sta kvarila propagando pete kolone proti Ju- goslaviji. Mladi Helmut Hutter, sin lastnika žganjarne v Ptuju Simona Hutterja, velepo- sestnik na Plavču v svečinski župniji, je na- vezal stike z obema beguncema in se izdajal za velikega nasprotnika Hitlerja. Izvabil ju je 13. marca 1940 na mejo tedanje Nemčije. Dr. Mayerja se mu je posrečilo prepričati, da ga bo na nemški strani pri Sv. Juriju ob Pesnici čakala njegova žena. Oba begunca sta se pripeljala tega dne z avtobusom iz Mari- bora, Hutter pa se je pripeljal z motornim kolesom s Plavča. Vsi trije so se nato oglasili pri šentjurskem župniku Antonu Zupaniču, ki je večkrat opozarjal pred hitlerjanstvom. Na Hutter j evo prigovarjanje so se odpravili vsi prek meje, ki je bila tam slabo zastražena na obeh straneh. Komaj so prestopifi državno mejo, jim je prišla nasproti neka gospa, ki je rekla Hutterju v nemškem jeziku, da je že vse pripravljeno. Hutter je stopil na stran, iz viničarij e graške hranilnice so planili gesta- povci, ki so že tri dni čakali v zasedi. Padlo je okrog 20 strelov in Anton Zupanič, dr. Rieger in dr. Mayer so se zgrudili mrtvi na tla. Na že pripravljen kmetski voz z volovsko vprego so zmetali mrliče in jih odpeljali v Lučane v Avstriji, kjer so jih ponoči tajno pokopali.'* Vprašanje okupacije bi zahtevalo posebno razpravo. Z izselitvijo šentujskih Nemcev po drugi svetovni vojni pa se začne novo po- glavje zgodovine obmejnih Slovencev. OPOMBE 1. Škofijski arhiv v Mariboru (dalje SAM) št. D18 f5 — 1899 — 1184. — 2. Straža 18. 2. 1920. — 3. Šentiljska šolska kronika (dalje SkS); v za- četku nima označenih strani. — 4. Šentiljska župnijska kronika (dalje 2kS). — 5. Prav tam. — 6. Sam d 18 f5 — 1164. — 7. Prav tam, škofov lastnoročni predlog. — 8. SAM D18 f5 — 201, 1— 3. — 9. Kakor pod 1. — 10. Kakor pod) 8. 6. — 11. SAM D18 f5 — 2076. — 12. SAM D18 f5, služ- bena izjava občine Ceršak z dne 8. 6. 1890. — 13. Prav tam, službena izjava občine Cirknica z dne 12. 6. 1890. — 14. Prav tam, službena izjava občine Dobrenje z dne 8. 6. 1890. — 15. Prav tam, službena izjava občine Selnica ob Muri z dne 15. 6. 1890. — 16. Prav tam, službena izjava slovenskih občinskih odbornikov šentiljske ob- čine z dne 29. 6. 1890. — 17. Prav tam, službena izjava župnijskega urada Gomllica (Gamlitz) z dne 12. 6. 1890. — 18. Prav tam, službena izjava župnijskega urada Cmurek z dne 18. 6. 1890. — 19. Prav tam, službena izjava župnijskega urada v Apačah z dne 19. 6. 1890. — 20. Prav tam, službena izjava župnijskega urada v mestu Rad- goni z dne 7. 7. 1890. — 21. Prav tai-n„ službena izjava dekanijskega in župnijskega urada v Lu- čanah (Leutschach) z dne 18. 6. 1890. — 22. SAM D18 f5 — 2076, 7. — 23. Kronika župnije Sv. Ju- rij ob Pesnici (dalje K2 Sv. Jurij), 208. — 24. Kakor 1. — 25. ŽKS 53—55. — SAM D18 f5 — 201, 9—10. — 26. Sam D18 f5 — 201, fl. — 27. Sam D18 f5, dopis škofijskega ordinariata z dne 12. 11. 1890 občini Šentilj. — 28. SkS II, 5. — 29. SKS 28. — 30:. Prav tam 27, 36, 48. — 31. SkS II, 2. — 32. SkS II, 5—6. — 33. SkS II, 3. — Izjava 100 upokojenega učitelja Antona Seska, Sadujevega učenca in poznejšega stanovskega tovariša v Šen- tilju dne 16. 3. 1968. — 35. Straža 23. 2. 1920. — 36. Slovenski gospodar (dalje SG) 25. 6. 1903. — 37. SG 2. 7. 1903. — 38. SG 16. 7. 1903. — 39. ZkS str. 55—56. — 40. Več o tem gl. Kronika 1967, 188—189. — 41. W. Heinz, Siedlungsland in Süd- mark. — Südmark-Kalender 1915, 110—113. — 42. ZkS, 56, 59. — 43. Žetev svobode v Sladkem vrhu. Sladki vrh 1956, 34.-35. — 44. Župnijska kronika Svečina (dalje ŽKS), strani niso označe- ne. — 45. Prav tam. — 46. Prav tam. — 47. Prav tam. — 48. Ivan Brus, posestnik v Ciringi, izjava 19. 6. 1968. — 49. KZ Sv. Jurij str. 181. — 50. Kronika osnovne šole Sv. Jurij ob Pesnici, 31. — 51. Prav tam, 184—185, 200. — 52. Straža 4. 3. 1910. — 53, SG 3. 9. 1903. — 54. Izjava Antona Seska v Šentilju 16. 3. 1963. — 55. Straža 18. 2. 1920. — 56. Kakor pod 54. — 57. SKS II, 2—3. — 58. ZkS 55—56. — Izjava časnikarja Januša Gol- ca v Mariboru 13. 5. 1963. — 59. Kronika jarenin- ske župnije. — 60. Izjava jareninskega dekana Franca Babšeka 17. septembra 1968. — 61. Izjava Venčeslava Mermolje v Gačniku h. št. 46 dne 10. 9. 1968. — 62: ZkS. — 63. Straža 25. 2. 1920. — 64. ZkS 56—57. — 65. Dr. Franjo Haue, pravnik, Maribor, izjava 18. 3. 1968. — 66. Anton Hercog, bufet, Ceršak, izjava 21. 3. 1968 kakor pod 65. — 67.. Kakor pod 61. — 68. ZkS 56. — Anton Ravšl, župnik, Šentilj, bivši Vračkov kaplan, iz- java 18. 3. 1968: »Vračko je hranil izrezke vsega, kar je pisal v nemške časnike proti Südmarki. Sam sem jih večkrat videl, a za časa okupacije je vse propadlo.« — 69. ŽKS 58. — 70. Marburger Zeitung 4. 2. 1913. — 71. Kakor pod 41. — 72. ŽKS 58—59. — 73. Anton Seško, Šentilj, izjava 27. 3. 1968. — Arhivalije šentiljske protestantske cerkvene občine so Nemci odnesli leta 1945 in jih doslej ni bilo mogoče najti. — 74. KZ Sv. Jurij 372, 373 in 376 ter izjava dekana Fr. Bab- šeka 22. 5. 1968. i 101