32
PRIJATELJ Michael   G u 11 e n b r u n n e r
Sled njegova drži skoizi sneg
v trstje in navzdol v vodo.
Temno razcveteni goizd
ozarja mu blagi obraz.
Pozna ga uiliče; z vetrom njegovo
ime priišušti, odšušii;
k luči ne zvabi ga klic noben,
ko pa znoči se, je blizu nam.
Roke so mu rdeče ko mak
in nohte ima veveričje.
Orehe, ki bog mu jih daje,
stare, a jedrca drugim razda.
Živi od krvi, ki jo vidi,
ko šibki moigočnikov bič
kot žezlo nebeško poljulblja;
pred lovci ga nič ni strah.
Nihče ,ue ve, ne kakšne besede
prebira v mežikanju listja
in rož z begotndm pogledom,
ne kakšni mu psalmi zvenijo iz skal.