Jan Zoreč
Ljubezen in denar
»Work for money Spend money Spend for love love for money Exploit for money Kill for love Love for money Exploited love« (Bronski Beat)
V Jugoslaviji je homoseksualnost legalizirana od osemnajstega leta dalje. Prostitucija ostaja ilegalna in donosna; vrhunske prostitutke si v petih letih naberejo dovolj denarja in ljubezni. Ce jih vprašaš, zakaj to počnejo, ponavadi preživljajo bolno in staro mamo. O tem obstajajo sociološke študije in raziskave, ki analizirajo problem na osnovi poprečnih ocen. Na tem mestu nas to sploh ne zanima.
Življenje enega človeka je včasih več vredno od tisočerih življenj tistih, ki jih nikdar nismo poznali!
Ko ne moremo več misliti z lastnimi možgani, uporabljamo možgane drugih. Povedo nam lahko natančno to, kar vemo že od začetka: ZGUBILI SMO KONTROLO NAD ORGANIZMOM! Lahko le plešemo za inspiracijo. Indijanski bojni ples, iz daljne Argentine nam mahajo sorodniki, obuti v vojaške škornje. Stopajo po krvi, pod sabo teptajo človeške oči in ude malih otrok! Živeti v Argentini — love and money! Živeti v YU — love and money! Ni razlike, dolgovi se nekako prekrivajo! Čakaš, da ti umrejo starši, da te pošljejo na študij v pradomovino očeta. Zapili so se in se iz zdomcev sprevrgli v kronične alkoholike! Tekila za moč, za upanje, za hrepenenje po rodni grudi; zgarani so in pripravljeni vložiti v svojo zemljo silno bogastvo, ki ga Država
vztrajno in uspešno krade! Love and money.
*
Angela je imela pravzaprav srečo, ko je dvajset let stara pripotovala v deželo svojih prednikov. Tu je imela sorodnike in brezmadežno preteklost. Oče je zeleno celino vzel preveč zares in kmalu je začel
umirati zaradi ciroze jeter in raka na želodcu. Tiste čase je bila beseda DEMOKRACIJA v Argentini strašilo za odrasle in otroke. Odredi smrti so vestno opravljali svoje delo, komunalci so v glavnem rano ob zori čistili kri s pločnikov. Vojaške hunte so zamenjevale ena drugo, vse je bilo programirano.
Angela je dobila prvo menstruacijo, ko ji je bilo petnajst let. Naslednje leto je izgubila nedolžnost, ki se nikdar več ne povrne. Pri osemnajstih so ji AAA zaklale edinega brata, ker je preveč gobcal. Istega leta se je omožila z bogatim preprodajalcem heroina. Živela je v izobilju in destrukciji, love and money! Bila je v sedmem mesecu nosečnosti, ko je mož junaško padel v streljanju s policijo ob prevzemu večje pošiljke belega prahu. Ta je padel v roke pravične države, ki ga je prodala na črni borzi za svoj račun. Načelnik policije je moral preživljati številno družino. Moža so pokopali z vsemi častmi, bil je ugleden in bogat človek. Dan po pogrebu je izmed nog spustila prezgodnjega dojenčka. Rodil se je mrtev! Mesec dni kasneje je pobralo še očeta, z materjo sta ostali sami. Buenos Aires je postajal njena
grobnica. Sklenila je, da bo odpotovala daleč od storjenih ji krivic!
*
Spoznal sem jo pravzaprav po naključju! A kaj je naključje drugega kot zvita igra usode. Neki človek te zasleduje mesece in ko se ti končno postavi pod nos, ti ravno v kinu kupuješ karto; reče, kakšno naključje, da greva gledat isti film, nato te povabi na pijačo, ti začne postavljati čudna vprašanja, da pomisliš, da je peder, vrta vate, o vsem želi biti prepričan in končno, ko ne želiš več odgovarjati, izvleče policijsko legitimacijo in te povabi na zaslišanje. Cisto naključje, jebenti! In še film gre mimo tebe.
Vojna za Malvinsko otočje je bila na višku, ko sem zbiral gradivo za doktorsko disertacijo z naslovom: »Demokracija: med puško in koruzo!«
V Argentini so malo pred tem obesili, ustrelili in zažgali naprednega duhovnika, idola množic tako rekoč, da se je njegov pogreb sprevrgel v dobro načrtovano spontano demonstracijo naroda. Časopisi so na prvih straneh objavili fotografijo njegovega iznakaženega trupla, krasno za pogledat! Spomnim se, da so ob tej priliki postrelili kakih dvesto užaloščenih demonstrantov.
Ti boga! Jaz pa lepo v miru zbiram članke po revijah, hodim v knjižnice in kulturne centre v našem mestu in nič. Nihče mi ni zarinil bajoneta v čreva ali mi postavil pištole na sence. Nihče mi ni grozil, da mi bo razbil gobec in mi odrezal genitalije. Ja, kar lepo se mi je godilo. Globoko sem vdihnil svobodo in demokracijo, le da mi ni bilo treba v Argentino. Mislim fizično, z dušo pa sem sodeloval pri vseh gnusobah in krvavih umorih, ki so jih nudili časopisi, v očeh sem imel ogenj in v ustih okus po krvi pravkar zaklanega dojenca!
PROZA
*
Ko ne moremo več razmišljati z lastnim telesom, začnemo uporabljati telesa drugih! A to nam samo potrdi grozljivo slutnjo, ki jo poznamo že od nekdaj: ZGUBILI SMO KONTROLO NAD ORGAZMOM.
Lahko le globoko dihamo — za inspiracijo!
Divjaški in mrtvaški ples voodoo vračev, iz črnih kelihov pijejo kri, prakticirajo primitivne rituale krutosti.
Angela pa gleda v peneče valove, vse pušča za sabo, ladja se ji zdi kot dobra in hvaležna mati, ki jo je sprejela v varen objem. A nikdar
ne bo pozabila svoje mladosti, ki se je kot kača splazila iz življenja.
*
Ce želimo spoznati Andrea Maria Vargo, sicer enega izmed junakov te zgodbe, se moramo vrniti dve leti v preteklost. Nahajal se je na periferiji Buenos Airesa, v nič kaj zavidljivem položaju. Desničarsko divjanje je bilo sredi razmaha, še levičarji so se mukoma učili jesti s pravo roko, če so sploh kaj imeli.
Izčrpan in krvav je ležal v neki kleti v buenosaireškem predmestju Lomas de Zamora, betonski celici, ki jo je režim uporabljal za mučilnico. Z usnjenimi jermeni je bil privezan na ostro desko, nad njim so se sklanjali rablji z masko na obrazih. Mesece nazaj se je seznanil z revolucionarno skupino, poznal določene ljudi, nevarne za režim. Ob neki čistki so ga aretirali in peljali na zasliševanja. Tedne je že bil na robu življenja in zavesti, niso ga pustili umreti. Povedal je Vse, kar je vedel, še več, začel si je izmišljati imena ljudi in sabotaže, samo da bi zadovoljil krvnike. Preverjali so njegove informacije in mu za vsako laž zlomili kost, na roki ali nogi, ni pomembna razlika.
V lastni krvi, slani in smrdeči, je gol ležal pred svojimi mučitelji in si želel hitre smrti. A smrt nas včasih silno zajebava, ne pride, če Jo še tako kličeš.
Vsakič, ko se ne pustiš streti, si močnejši! A so mu jeklene palice razbile to prepričanje. V razbolele ustnice so mu vsipali soli, da je 'zgubil zavest, in ko se je prebudil, je začutil na svojih genitalijah pri-Pete elektrode. Sok kakih 100 voltov napetosti ga je stresel. Ni imel več solz, da bi jih razkazoval. Ko je bil še podoben človeku, ga je polovica zasliševalcev posilila, skoraj so mu raztrgali črevo. Kljub temu, da je že prej bil biseksualec, je sklenil, da jih pobije, če pride kdaj ž'v od tam!
Naključje je hotelo, da je bila tisto zimo huda suša in so morali striktno omejiti porabo elektrike. Redukcije so trajale po pet ur. Konec decembra so že prečrtali njegovo ime, nastavili so mu elektrode in načrtovali smrtni šus v jajca. Niso ga več potrebovali. Naenkrat je celica utonila v temo, a ne v pozabo. Redukcija. Rablji so preklinjali in
hitro odšli na zrak, kjer ni bilo zatohlosti po krvi in človeških truplih. Z zadnjimi močmi si je pregrizel jermene in se osvobodil, bil je že skoraj svoboden, tipal je po zidu in iskal izhod, nato pa se izčrpan sesedel in izgubil zavest. Zbudil se je tri dni kasneje, v bolnici v centru mesta, panično si je potegnil odejo prek glave, pričakoval je udarec v ledvica. Sele čez nekaj minut je opazil, da sploh ni privezan z jermeni! Za novo leto je vojaški poveljnik izdal ukaz o pomilostitvi nekaterih političnih zapornikov. Le toliko, da pokaže svetu, kaka humana država je to. Mario Varga je bil med njimi.
Bil je svoboden, le na dokumentih je potreboval novo sliko.
Istega dne je začelo strašno deževati, kmalu so imeli dovolj elektrike; njegovo življenje je bilo odvisno od prekletega vremena. Ce bi padel teden dni prej, bi bil Mario zdaj lepo zapečena hrana za črve. Krasno truplo s črnimi nohti.
Nekaj mesecev so mu celili kosti in iz njega naredili nekaj človeku podobnega. V novo življenje je zakoračil siromašen, zjeban, moralno na nuli, preklinjajoč vse revolucije in kontrarevolucije. Njegov prijatelj je imel novega partnerja, mati ga je že odpisala. Nekega groznega jutra se je sam in obupan znašel na ulici Buenos Airesa, zaudarjal je po plesni, neobrit in zanemarjen je odšel k jutranji maši. Notranjost cerkve ga je pomirjala, molil je, da bi preživel, molil, da bi odpustil svojim krvnikom, prosil je boga, naj mu da moč, da bo lahko pozabil, dolgo pozabljal, česar nima smisla spreminjati, in pogum, da se bo sprijaznil z resnico!
•
A vrnimo se v prihodnost. Pisanje disertacije se mi je malce zaustavilo, potreboval sem nove količine energije. In kjer zataji človek, tam pomaga kemija. Od Kolumbijca Joseja sem kupil kristalčke za moč, kokain. Tčma, ki sem jo pisal, je zahtevala celega človeka. Za nekaj gramov sem odštel kar lep denar. Demokracija — zajebano se je ukvarjati s tem! Jose mi je konspirativno prinesel drogo, z njim je bil še neki človek, za katerega se je izkazalo, da se piše Mario Varga. Takrat sem ga prvič videl. Pošmrkal sem malo in glava se mi je prečistila. Človek, ki je preživel svinjski državni teror. Da, prvovrstna roba je bila! Mario je bil shiran in upadlih lic, potreboval je denar, potreboval je ljubezen in prijatelje, da začuti varnost; kot svobodni priseljenec je dobro začutil vse svetle strani socializma. Moram poudariti, da jih ni malo. Se redukcije ga niso vznemirjale. Lahko je našel dovolj moških, mister Mario Varga, prišel si v obljubljeno deželo, sem menil.
Jaz sem ga, kot ljudomrznež, gledal zelo postrani, pa še sumljive temne odtenke je imel na koži, baje je bil potomec Inkov. Vrgel sem ju skozi vrata, imam slabe izkušnje.
*
Ko ne moreš več mislili s svojim želodcem, začneš teptati dostojanstvo! Uporabljamo želodce drugih, da nasitimo svojega. Jasno je že od vsega začetka: ZGUBILI SMO KONTROLO NAD ŽIVLJENJEM! Lahko se samo pobijamo za inspiracijo.
Ja, Angelo sem spoznal po naključju. V avli hotela je bila z Mariom, prišla je do mene, rekla: »Angela, pozdravljen, kaj piješ!« Mario je rekel: »Hej prijatelj, a te še drži?« Mislil je na bele kri-stalčke. »Ja, Jack, pijem vse!« sem ji odgovoril, takrat sem uporabljal to ime. Potem sta nekaj govorila z receptorjem. Sel sem po čike Marlboro, se vrnil do bara. Krasna češplja, sem pomislil. Pogledal sem ji v oči. Ne vem, zakaj me na ženski najbolj fascinirajo oči in šele nato rit. Ze takrat sem bil pokvarjen. Imela je globoke in temne oči, karibska eksotika je vela iz nje. Gledal sem jo in ona je gledala mene. Zadnji čik mi je dogoreval v ustih, niti pepela nisem otresel, pustil sem lepo, da je padel na kičast in drag tepih. Nemški turist mi je privoščil gnusen pogled s tistim svojim ogabnim trebuhom, skoraj bi mu pokazal jezik.
Vedno sem se kulturno obnašal, a če bi imel revolver, bi mu takoj vrnil za vsa posilstva naših nedolžnih kmetic. In za vse vrbe, ki so se šibile pod težo obešencev.
Kaj sem sploh počel v prvovrstnem hotelu v Lj.? Kolega je slavil magisterij, mi pa njegovo krasno neumnost. Bil je vztrajen, dostikrat se je nesel na ogled avtoritetam, zelo malo je mislil z lastno glavo, kariera mu torej ni mogla uiti. Slavili smo njegov družbeni uspeh in osebno evolucijo. Najeli smo posebno sobo, denarja smo imeli dovolj in tudi ljubezni ni primanjkovalo, vsaj tiste za prodajo ne. Imeli smo gala pijančevanje ali obred kuščarjev.
»Moram menjati denar,« je rekel Mario, Angeli so se oči zasvetile, ko je videla tiste tisoče mark. Preprodajalec zajeban, sem pomislil in ^e mu nasmehnil. Rekel sem, naj se pridružita. Z Angelo sva spila žganje, Mario pa je kmalu zginil z nekim starejšim gospodom, gledal sem za njima, nekaj sta barantala.
»Kaj počne Mario?« sem jo vprašal. »Posli, ne vem natančno!«
Opazil sem, da laže, ni bila ena tistih žensk, ki briljantno lažejo. Pustil sem jo sedeti tam, sam pa odšel nazaj za mizo. Na vsaki strani sem imel po eno sodelavko, nisem se mogel odločiti, katera ima daljše noge. Bili sta zelo naličeni in oblečeni prav za javno hišo, kar ta svet Pravzaprav je. Z izjemo policajev. Zvečer sem želel imeti eno v postelji, a so bile vse štiri noge lepe, da se nisem mogel odločili, ^osti sem popil, pomislil sem: štiri noge, ena usta, en vrat in potem c've pički, nekako ni šlo skupaj. Predal sem se. Pomislil sem na Angelo
in oči. Skušal sem si jo zamisliti v postelji, a nisem dobil celote, vedno ji je manjkal en organ. Ljubimo se z možgani, na žalost. Pogovor večine je z jezikom alkohola govoril o kurbariji. Noge ob meni so veselo čebljale in pile Martini dry, z ledom, prosim, rdeča jezička pa sta radostno lizala steklo na robu kozarcev.
2e sem pomislil, da mi bo vse steklo po vodi, ker, če se ne moreš hitro odločiti, je najbolje, da misel opustiš. A je usoda delala za moj račun, kot sem spoznal kasneje.
Pomislil sem na suhega in izjedenega Maria in tistega gospoda, denar šiba, sem pomislil. Vstal sem, rekel adijo, jaz pa že nisem takšen. V avli sem naletel na Angelo, oblečeno v krvavordeč kostim s strašnim
izrezom do zadnjice. Takoj sem se streznil!
•
Zdajle moram povedati dogodek, ki datira nekaj let nazaj, v obdobje, ko so Mariu lomili kosti na tisti deski. Bilo je na železniški postaji Ljubljana. Strašno sem bil zaljubljen v žensko po imenu Suza. In ta Suza je na vsak način hotela odpotovati v London. Meni se je vse znotraj paralo, mislil sem, da bom crknil, ko bo odšla. O tem ni bilo dvoma.
»Saj se vrnem!« je dahnila. Komaj sem zadrževal solze. Pomislil sem, kaj vse ji grozi v širnem svetu, celo sreča morda. Dal sem ji vse svoje prihranke, nekaj sto DM, tako nisem imel kaj početi s tem denarjem. Objela me je, rekla, da me vseeno ljubi, da se bo vrnila in naj nikar ne obupam. Dolgo sem jo stiskal v objemu, še celo sanjal sem kasneje o tem. Skratka — slovo za kako dobro melodramo. »Pazi, da ne padeš skozi okno!« sem izdavil, nato je vlak odpeljal. Upal sem, da v vlaku ni bombe, da ne bo padla pod rafali teroristov na nekem letališču, da je umazani črnci ne bodo zvlekli v samotno ulico in je posiljevali do petih zjutraj. Želel sem, da bi preživela, želel sem, da bi me ljubila. Kako noro! Kakšen norec sem bil!
Takrat sem dolgo razmišljal o tem, kaj je sploh ljubezen in zaključil, da je ljubezen ENA ZAJEBANA METAFORA! Sovražil sem metafore že od nekdaj, sovražil sem leporečje, sovražil sem lepo, pridno in dobro literaturo, zato ker laže. Laže in smrdi že na daleč. Vedno sem imel apriorne sodbe in bil sem prekleto ponosen na to! Suza pa je odšla, se dostojanstveno odpeljala in čisto nič nisem mogel storiti.
PREKLETA PRAZNINA me je posrkala kot peno. Dnevi so se spreminjali v goreče šibice za trideset sekund. Nato praznina in sranje!
Odtaval sem s tirov, kar me je ustavil neki klošar, ki je filozofiral o svobodi in bratstvu, kaj vem kaj. Rekel mi je za čik, dal sem mu, nato me je prosil za denar. Toliko gnusa in besa je bilo v meni, da bi lahko zmlatil pol armade. Usekal sem ga po zobeh, da je padel, krva-
vega sem spet pobral in mu nabil roko do želodca, potem še enkrat po umazanem gobcu, da sta mu dva zoba odletela. Se eden mu je ostal v ustih. Hitro sta me dva prijela od zadaj in tudi policaj je že bil zraven. Kako laže mi je bilo pri duši. Suza pa se je vozila v udobnem prvem razredu in brala damsko revijo, odšla verjetno v WC in si zamenjala vložek, nato prižgala cigaret. London, počakaj me, si je mislila!
Prespal sem v zaporu, na hladnem! Menstruacija je imela veliko opraviti s tem, da sva se razšla. Umazana kri, zajebana kri! Upam, da je jasno, zakaj sem to povedal!
*
Vsakič, ko se ne pustiš streti, si močnejši! Samo, kako dolgo traja! Naletel sem torej na Angelo v dražestni obleki z razporki. Bil sem ravno prav razrajcan še od onih dveh. Zagledala me je in se nasmehnila, kot bi ji angelčki sfrčali iz ustec. Mater je lepa, sem pomislil. A sem takoj tudi pomislil, da je ogromno takih lepotic na prvi pogled. Vedel pa sem, da lepe ženske odpuščajo barabam njihove svinjarije, nikoli pa človeku, ki ne izrabi priložnosti. Povabil sem jo na pijačo in ker je v tem krasnem socializmu vse že ob enajstih zaprto, sva odšla v diskoteko. Naju vsaj ne bodo metali ven, sem sklepal.
Diskoteke, grobnice dandanašnje mladeži, krasne pisane lučke se ti vrtijo po možganih. Ce gledaš v tla in si pijan, lahko samo kozlaš, nič drugega. Ze to je nekaj! Ne vem, zakaj sem začel Angelo takoj občudovati, zakaj sem jo vtisnil v organizem, kot bi jo poznal leta. Vselej je zadaj sebična splošna želja, želja raztrgati to mlado meso, ji brizgniti spermo do želodca in se potem počasi pomiriti z dihanjem ljubezni. Obvezno ga imeti noter še pet minut!
Da čuti, kako je vse skupaj ena sama ljubezen.
Ce se za nekega človeka res odločiš, se to zgodi takoj, prva noč jo najvažnejša, takoj ti je jasno, da se meša usoda!
Ugodno sva se usedla v separe, pred nama na mizi je ponosno štrlela buteljka belega, kot penis se je vzdigovala proti lučkam in metala senco na njeno levo koleno, ki je bilo prekrito s črno svilo.
Spodbudno poživilo za začetek nekega življenja!
*
A če se neko življenje začne, hkrati že veš, da se bo lepega dne tudi končalo in te prepustilo v krut objem pračloveka v tebi. Vselej je prisotna vednost o neizogibnem koncu!
Tisto noč sva spala skupaj, globoko sem ji gledal v utripajoče oči, bile so prekrasne, v tišini socialistične izbe sva si vsaj eno noč govorila, da se imava rada, za trenutek sva pozabila na vse svinjarije, ki so se dogajale okoli naju. Največja nesreča najinih duš je bilo to, da nisva imela kaj zgubiti, oba sva se zavedala tega grozljivega dejstva.
'Takrat sem čutil, da bi lahko gore premikal, če bi z njo živel na morju. Upam, da bo kdo prestregel moje sporočilo iz steklenice!
Tisto noč sem začutil, kako enostavno je simulirati življenje. Čutil sem, da se v meni prebuja MONSTRUM, začutil sem, kako se mi po žilah pretaka tista umazana kri, negativna energija me je vsega preplavila. Vse se mi je zazdelo absolutno nesmiselno, absurdno, in pojma nisem imel, kam me bo to pripeljalo. A važno je, da gre zame. Močan estetski učinek, ki mi ga je pričarala Angela, se je sprevračal v gnus, slabost dovršitve, začel sem si piti kri, pustil sem monstrumu v organizmu, da je stegnil svoje kremplje! Slišali boste, kako je to, še prej pa moramo obračunati z mladim Argentincem, Mariom Vargo! Ravno je zaprl vrata hotelske sobe, starejši gospod se je začel znojiti,
debeli trebuh je pospešil dihanje. Začela mu je delovati KEMIJA!
•
Mario Varga je obstal nad njim, nekaj trenutkov gledal kri, ki je odtekala skozi vratno žilo. Od strahu se je tresel. Gnusni debeluh je še trzal, z roko je grabil prazen zrak. Se enkrat je Mario pljunil nanj. Nato ga je z nogo brcnil v ledvica. »Crkni, prasec!« je zasikal. Hlače je še vedno imel spuščene do tal. Pogledal je svoj penis, upadel mu je.
Leva noga mu je vidno trzala in le s težavo jo je spravil v hlačnico, se oblekel, nato odvrgel okrvavljen kozarec, venozna kri na steklu je v kristalih poškropila hotelski tepih.
Kot v transu je staremu prebrskal žepe, takrat pa so se debele roke umirajočega sklenile okrog njegovega vratu. Oblil ga je znoj.
Mario mu je glavo zbil na tla, se osvobodil objema.
Prazno denarnico je odvrgel.
O bog, kaj sem storil, ga je prešinilo. Dogajanje v njegovi glavi se je upočasnilo, doživljati je začel flashback, vse se mu je odvrtelo nazaj. Tu imaš mojo ljubezen, prasec, si je mislil. Bilo ga je groza, ko je gledal vso tisto razmetano kri. »Saj ti nimaš prihodnosti, mali umazani pederček!« Crkni, crkni, je govorila glava! »Nisi vreden denarja, s katerim te plačujem!«
Rana na vratu je presahnila kot prazen studenec po letih suše.
Za trenutek je pogledal razbito steklo, nato panično zbežal, bežal kot ranjen pes, bežal zadnji strani naproti!
Nikakršnega vpliva nisem imel na take besede, bruhale so iz sebe, vrele iz globin gnile resničnosti!
V istem trenutku sem se izvlekel iz Angele, odvzel sem ji svoje telo, ona se je obrnila na bok in prižgala cigareto. Zazrl sem se v daljavo, skozi zaprto okno je v sobo prihajala megla, in z njo vred mali možički ostrih nohtov in z dolgimi noži v rokah. Vse, kar sem takrat doživljal, je bila MINLJIVOST, v resnici sploh nisva bila prisotna, ne jaz ne Angela. Ljubila sva se s praznimi dušami, praznimi
srci in praznimi možgani. Samo prestavila sva košček svojega bivanja! Zadnji strani naproti.
*
Menim, da v življenju vsakega človeka včasih nastopi trenutek, ki bi ga lahko poimenoval »možgansko praznjenje«. V življenju pisatelja pa je teh trenutkov mnogo, da začno tvoriti že kar sistem, absurdi dobijo smisel. Zgubili smo že kontrolo nad organizmom, orgazmom in tudi življenjem. Kaj še preostane?
»Ne maram biti žalostna!« mi je večkrat rekla Angela. Bila je suženj svojega časa, bil sem suženj strasti. Oba sva bila zaklenjena v svojo peklensko svobodo, v sebičnost čutenja.
Tudi sam ne maram žalosti, jo pa sprejmem, ko pride, je enakovreden del bivanja.
Ti trenutki so močno povezani z dvomom, s skepso. Sili te, da bi bruhal na prazen želodec, v treznem stanju, sredi noči se poten prebudiš in v glavi čutiš atomsko bombo, briljantno lahko prenašaš leta in mesece, a obstajajo preklete minute in sekunde, ki se zabodejo kot večnost vate. Organizem se ti spremeni v razstrelivo, detonator imaš v glavi. Možgansko praznjenje povzroči, da človek izgubi tako drag smisel za humor, ki se prelije v samo golo življenje, svojo resničnost vidiš v prvem planu, sediš v dvorani in vidiš, da se na platnu dogajaš ti. Vsi te gledajo, a te nihče ne vidi, povlečeš se v svoj mikrokozmos, v svoje gene, sprostiš okončine in počasi ležeš vase, nemo kričiš, luči ti utripajo do nezavesti. In takrat prepustiš zlim duhovom nadaljnjo igro, sploh ne gre več zate, delaš nasprotno od tega, kar res želiš, ljubljeno osebo močno zasovražiš. Celotno življenje zleze na papir, črno na belem, odpoveduješ se lastnim željam, suženj svojih celic postajaš, ne poznaš besede, ki bi te spravila z vrtiljaka, norost je blizu, monstrum je blizu, smrt je blizu.
Ne moreš več živeti svojega življenja, zgubiš kontrolo nad VEČNOSTJO! Angela pa se samo preobrne na bok in prižge cigareto.
*
Ko je bilo vsega konec, ko sem se prikopal do konca, sem nesel knjigo svojemu založniku.
»Ne maram takih besed, Jack! Naredijo me žalostnega!«
»Nimam kontrole nad besedami!« sem mu povedal. Čudno me je pogledal.
»Saj je resničnost lahko tudi lepa, napišite zame lepo zgodbo, tako s srečnim koncem!« mi je predlagal. »To ljudje radi berejo!«
»Potrudil se bom, gospod urednik, po najboljših močeh!« Zamajala so se mi tla pod nogami.
»In metafore, malo več lepih prispodob mora biti v zgodbi, bralci so lačni lepote. Predelajte zadnje poglavje. Mario, umazani morilec,
si zasluži zapor in nato izgnanstvo, Angela, nič kriva ženska, ja, prikažite jo v lepi luči, se končno zaljubi v vas in se poročita v zadnjem odstavku. Potem še epilog: življenje je včasih res zahrbtno, a se moramo iz oči v oči spopasti z njim, dobro vendar vselej zmaguje!«
»Pa saj v resnici ni bilo tako!« sem protestiral.
»Koga sploh zanima resnica, do grla že imajo resnice. Literatura je ravno zato literatura, ker ni resnica. Ljudje ne marajo resnice!«
Rekel sem mu, da bo zadovoljen. Spravil sem se na delo.
•
Mislil sem mu že ugoditi, pisanje disertacije se mi je ustavilo in pojma nisem imel, kako naprej, pa še kokaina mi je zmanjkalo. Včasih sem se začel znojiti, kot bi preživljal krizo abstinence. Pa še: med tem časom se je Demokracija pri nas tako razbohotila, da sem podvomil, če ima sploh smisel pisati o tem. Saj so že vsi vladali, vsem je bilo vse jasno, kdo je potreboval nekakšne študije. Verjetno le jaz sam. Torej se mi je načrt lepo zmuznil skozi prste. A imel sem vendar svoje resnično življenje in — žalost!
Situacija je bila skrajno zapletena, po tem, ko je Mario zaklal tistega debelega pedra. Angela ni bila nič manj komplicirana. Napisal sem že, kako sem ponoči začutil, da monstrum leze iz mene, negativna energija me je pahnila v depresijo, umazana kri mi je gledala iz oči. Simuliral sem življenje in sprejemal žalost kot nekaj lepega, vrednega in sijočega. Preživljal sem možgansko praznjenje. Angeli je uspelo, da je za hip odtalila moj cinizem, malce sem se začel topiti, začutil sem spet, da imam čustva, ki sem se jih bal. Demokracija pa je norela okrog mene, da sem si zaželel eno dobro VOJNO, da me prečisti. Vojno v moji duši, da se razumemo! Deklarirani humanisti so postali pravi tirani in mentalni ubijalci, na dan je privrela njihova prava narava. Slo pa je samo za evolucijo genov, pustiti času čas, najbolj enostavna stvar na svetu. Vsi so hoteli spreminjati družbo, družbene odnose, hoteli so oblast, hoteli so vladati za vsako ceno in pri tem pozabili nase. Ostajali so isti individuumi, z istimi napakami, istim značajem; nihče ni pomislil, da mora spremeniti sebe, to bi bilo največ, kar bi lahko storili. Ostajali so na površini, dnevna politika jim je zabadala neumnosti v možgane. Se naprej so odhajali na smučarske izlete, igrali so tenis in biljard, pustili so življenju, da jih je mislilo in prenašalo. A ko so zaprli vrata svojega doma, so se zgrozili nad sabo: še vedno
so bili isti, popolnoma identični kriplji!
•
Naša zgodba se seveda nadaljuje, vsaka zgodba se nekje nadaljuje. Povsem neodvisno od nas samih. Najraje bi se vrnil na začetek, še vedno imam najraje začetke, zbrisal bi mesece dvoma in zlih duhov,
demonov, ki so se polastili duše, bila bi samo midva z Angelo, lepa kot v pravljici!
Položaj je bil zapleten, kot sem rekel! Maria niso nikdar dobili, takoj je vse povedal Angeli, ki ga je ljubila na čuden način. Ona je zgodbo zaupala meni, neumnica je menila, da mi kot visoko izobraženemu človeku lahko zaupa. Priznala mi je tudi, da v resnici ljubi njega, plašnega priseljenca Maria Vargo. Ogromno časa je prebila z njim. K meni je prihajala bolj poredkoma, spala z mano, se obrnila na bok in prižgala cigaret, in nato odšla, še prej pa si našminkala ustnice in popravila make up. Mislil sem. da bom znorel. Nisem vedel, kaj počne, kadar ni pri meni, in to je bilo večino časa. Ko je odšla, sem vedno vzel metlo in ometel pajčevino na stropu, vselej se je je veliko nabralo.
Angela je imela med nogami take volančke iz dlak, tik nad spolovilom je bila gosto in črno poraščena, spomnim se, kako sem ji včasih mršil to vegetacijo. Navdajalo me je z lepim občutkom. Lokni so hitro spet zavzeli prvotni položaj.
Ko sem gornje stavke prebral svojemu uredniku, se je zamislil in končno rekel: »Ja. ni slabo, Jack, ni slabo, kar tako naprej, to ljudi zanima!« Mater, kaj jih ima to za zanimat, sem zaklel. Nekaj časa sem še prenašal to predrznost in napetost, nato pa sem sklenil, da jo izsilim. Enostavno sem ji rekel, da bom izdal Maria policiji, ki je kot slepa kura tipala za morilcem v hotelu. Ce ga takoj ne zapusti. Vedela je, da je imel Mario čisto dovolj terorja za sabo. da se živ ne bi predal v roke socialističnega pravosodja. Verjetno bi prej zbežal v Pakistan. Once upon a time in Argentina, dobro se je še spominjal. Sprva ni mogla verjeti, da sem tako brezobziren in taka svinja, tega ni pričakovala od mene. Želel sem njo, izolirano in sterilno, magari s sovraštvom v duši, hotel sem njeno telo, njene lokne in oči! Drugo me ni zanimalo. Mario mi je moral tudi nositi denar, sto dolarjev na mesec. Se naprej se je prodajal gospodom z zalisci, bog, kako me je moral zasovražiti, ko sem ga prisilil, da se je odpovedal Angeli.
Izogibal sem se neposrednemu stiku z njim, posrednik je bila ona. Ona mi je dajala denar, mi dajala svoje telo, bil sem njen rabelj in ona moja žrtev.
Sčasoma se je zelo navezala name, čeprav sem čutil prikrito sovraštvo, v njeni duši sta kraljevala Mario in rodna gruda!
Ljubila me je skozi sovraštvo, mučil sem jo s svojimi izpadi, ki jih je pohlevno prenašala, kmalu me je potrebovala kot jaz njo!
Držal sem ju v matu.
Ne vem, če je bilo to zaradi droge, zaradi moje disertacije ali zgolj zaradi same praznine, vendar sploh nisem občutil slabe vesti ali gnusa nad sabo. Stvar me je zabavala dolgo časa. Končno sem pral le svoje umazano perilo in so mi drugi bili za detergent! Med Angelo in Mariom seveda sploh ni bila tista mesena, telesna ljubezen in strast,
tako značilna za ljubimce. Nosila ga je v duši, od nekdaj je bilo to močno prijateljstvo, ure in ure druženja, govorjenja in zaupanja, poljub na lice in ustnici. Vendar sem jaz čutil, prekleto sem občutil, da je z njim, kadar je z mano.
Hotel sem se polastiti njene duše, pa čeprav sovraštva v njej. Od tu do ljubezni ni daleč, sem sklepal.
Psihopatologija je zelo nepredvidljiva veda. Zaobjame najskriv-nejše registre nas samih. Nihče in nič te tolikokrat ne izda kot podzavest!
»Ne maram biti želodec, ne maram biti noga!« sem ji poudarjal.
•
Razplet je prišel nepričakovano! Vedel sem, da mojemu uredniku ne bo všeč resničnost, kot je, ne bo mu všeč moje razmišljanje, v trebuhu ga bo zvilo, ko bo bral tako življenje. Verjetno bo postal žalosten, ampak ljudje to radi berejo, bo rekel.
Vlekli so se meseci, kar enostavno jih je bilo prenašati, demokracija me je dušila že na vsakem koraiku, ampak, jebi ga, šlo je za to in nič drugega. Lahko sem vesel, da živim, kjer živim!
Agresija izvira vedno iz mene samega, moja pijančevanja ravno tako in moje strasti tudi. Res, da človek takrat išče vzroke drugje, pri ženskah najpogosteje, ampak delaš vse iz lastnih nagibov.
In če izgubiš nekega človeka, vselej najdeš drugega, vsi smo nadomestljivi.
Razplet se je pripeljal v vlaku prvega razreda, iz daljnega sveta, gnilega Zahoda! Kar nekaj let je bilo potrebno, da ta vlak pripelje. Moram povedat, da sem žensko, imenovano Suza, zapustil na deveti strani. Nato jo je radostno posrkal London. Bila je izpostavljena kvarnim vplivom zahodne civilizacije. Meni pa je na ves glas igrala glasba: BOYS AND GIRLS!
Z Angelo sva bila na višku izkoriščevalskih odnosov, vključno spolnih!
Premišljal sem že, da bi prekinil s celo zadevo. Ni me več zabavalo, začel sem se dolgočasiti, njeno sovraštvo se je spreminjalo v ljubezen, najin sado-mazo odnos je pokazal pravi obraz. Sicer je pomilovala Maria, še vedno ga je nosila v duši, a vedno bolj je bila na moji strani, na strani mračnih sil!
Jaz pa sem ji govoril, da je nikdar nočem izgubiti, tako poceni sem si prilaščal neko večnost, in ko sem to izgovoril, sem vedel, da lažem, da si prekleto lažem. Nisem ustvarjen iz takega testa!
»Nočem te izgubiti, nikdar te nočem izgubiti!«
Nato sem jo grobo prijel za lokne med nogami, jo poljubil na usta, začel sem rasti, čutil sem vso umazano energijo, ki me je napolnila. Ne vem, čemu služijo taki občutki. So pa neverjetno pristni in globoki, ostanejo ti leta in leta v možganih, do naslednjega praznjenja!
Tistega večera, megla je prekrivala zunanjost, pa je prišla Suza. Prišla je na obisk, prinesla mi je sveženj toplih jagod. Z Angelo sva bila ravno sredi prepira. Nekaj časa smo se nemo gledali, nato smo se spravili nad jagode in jih pojedli do zadnje. Mlaskali smo z jeziki in cmokali z ustnicami.
Nekaj časa nisem verjel očem, gledal sem jo, ona je gledala Angeloi. Potem je pripovedovala dogodivščine iz sveta, kjer človeka izkoriščajo po človeku. Vsak izkorišča vsakega in vsi vse! Tukaj bi moralo biti drugače, sem si oddahnil. Ni mi bilo jasno, kdo koga izkorišča in žre, zakaj se ljubimo in zakaj sovražimo.
Začutil sem, da bo te igre konec, naglo se je približeval, proti večeru se je spustila postopno tema in megla z njo, fantje in dekleta so se izpeli in ob sobotah zvečer sem ostajal sam pred televizorjem. Z eno grozno praznino v srcu.
Ko vas ubija čas, prižgite TV! Kadar ni več ljubezni, je bomba tisto, kar naju združuje.
Rekel sem Angeli, da me Mario in ona sploh ne obsedata več, naj ima svoj krvavo prigarani denar in svojo priučeno ljubezen, sam nisem več potreboval ljubezni in denarja, rekel sem Suzi, naj si svoj čudoviti zahod stlači v maternico, da bo potem morda le zanosila. Želel sem biti sam, počutil sem se očiščen in ogromen v svoji samoti. Potreboval sem le svoje duhove! Ubijati za ljubezen; misel se je zdela absurdna.
Obe sta po prstih tiho odšli v megleno noč, vse manjši sta postajali, dokler ni nič več ostalo od njiju. Gledal sem. dokler sem ju lahko
še videl. Pazimo, da bomo dostojno preživeli življenje!
*
Kako sem bil srečen, ko sem na zadnji strani opazil, da sem končal to knjigo. Bilo je močnejše od mene, z literaturo nisem želel imeti nič skupnega. Živim, prekleto, živim!
Zgodba je izpuhtela iz mene kot nočna mora. Meseci znoja in krvi in mesa in živcev in tipk so se sprevrgli v en sam trenutek, ko sem bil zmožen stvar prignati do konca. DOVOLJ IMAM, sem kričal, izginite od mene, ne dotikajte se me, prepovedano prižigati meso, n? potrebujem vas več, jebite se, besede, zapustite moje življenje. Spoznal sem, da ne pomaga, vse skupaj je bila obsedenost.
Biti pomeni biti sam! Nisem potreboval nikogar, Angela je postala megla in Suza je postala megla, z nemimi očmi sta strmeli vame in bodala v rokah so ohlapnila.
Zapustil sem zadnjo stran, lahko bom postal drug človek, se spremenil v nekaj ljubečega, nežnega, v nekaj resničnega, v malo belo rožo.
Meseci hrepenenja, izgubljene sreče in iluzij, zapravljenega denarja in ubijanja za ljubezen — so zbledeli. Novo jutro me je dočakalo pripravljenega. S čistimi možgani sem vstopil v nov dan.
Odprl sem steklenico penečega vina, ga sam popil. Vedel sem, da tega, kar sem storil, ne morem izbrisati. Ne more ga niti mala bela roža!
Ves bleščeč sem stopil pred urednika!
»Gospod, tukaj imate zgodbo o Angeli in Mariu Vargi, prepuščam jo vam na milost ali nemilost! Z njo storite, kar želite.«
»Norec, to je zgodba o tebi, vsaka prekleta črka govori o tebi!«
»To je literatura za prihodnje generacije!«