Fran Erjavec, Izbrano delo; za elektronsk objavo uredila Helena Grandovec, računalniško obdelal Peter Jerenko, izdala Večerova založba Ruslica, 2007.



ISBN 978-961-6559-73-7



Vsebina: Črtice in povesti, Potopisi, Literarne in stvarne podobe živali





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Univerzitetna knjižnica Maribor



821.163.6-821





ERJAVEC, Fran, 1834-1887



Izbrano delo [Elektronski vir] / Fran Erjavec; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec ; računalniško obdelal Peter Jerenko. - Maribor: Ruslica, 2007



Način dostopa (URL): http://www.vecer.com/ruslica/





Vsebuje:

Črtice in povesti

Potopisi

Literarne in stvarne podobe živali





ISBN 978-961-6559-73-7

COBISS.SI-ID 58416129





Fran Erjavec



Izbrano delo





Črtice, povesti, potopisi, literarne in stvarne podobe živali





KAZALO



ČRTICE IN POVESTI

Črtice iz življenja Šnakšnepskovskega

Hudo brezno

Avguštin Ocepek

Huzarji na polici

Ni vse zlato, kar se sveti

POTOPISI

Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo

Pot iz Ljubljane v Šiško

Eno noč na Kumu

Na kraški zemlji

Božični večer na Kranjskem

LITERARNE IN STVARNE PODOBE ŽIVALI

Žaba

Mravlja

Rak

Domače in tuje živali v podobah (uvod)

Pes

Maček

Miš

Jež

Krt

Jazbec

Ptice, človeške prijateljice

Kura

Taščica

Vrabec

Kos

Štrk ali štorklja

Medved

Volk

Ris

Bolha

Ščipavec ali škorpijon

Klop ali klešč





ČRTICE IZ ŽIVLJENJA ŠNAKŠNEPSKOVSKEGA





I.



Večkrat sem se že jezil, da na zadnjem koncu mesta v tako pustem kraju stanujem, da je moja okolica puščobna in da sem moral včasih pozimi v južnem vremenu blato do kolena bresti. Zdaj me je pa vsa nevolja minila, rad brodim blato, ker sem se v svoji soseski s slavnoznano osebo, z gospodom Šnakšnepskovskim seznanil. To je mož, ki mu ga ni para, domovina in stoletje sta lahko ponosna na tega velikana učenosti. On je mož, ki tolikanj za človeški blagor gori, da vse svoje življenje drugega ni tuhtal kot to, kako bi človeštvo osrečil. Noč in dan si ni dal pokoja, vedno si je glavo belil, je pazil in risal, filozofiral in eksperimentiral in si prizadeval, priti na sled važnim prikaznim in resnicam v naravi, ki bi bile potem živi viri za osrečenje človeštva.

Po dve ali tri ure je včasih sedel pred mikroskopom kot muha v medu, ni se ganil, še sopsti si ni upal, le včasih je ves zamišljen glavo podprl in nerazumljivo v brado mrmral, pa zopet pogleda po ozki cevi, zmaje z glavo, zopet pogleda in po pol ure mu včasih strmi oko v predmet. Ko bi kdo njegovega občnokoristnega prizadevanja ne poznal in ga tako sedeti videl, bi morebiti mislil, da dobri možic "quadraturam circuli" ali pa gotovega, nespotakljivega pomočka zoper pasjo steklino išče.

Pa kaj je neki učenega Šnakšnepskovskega v tak nemir pripravilo? Morebiti po prezgodaj umrlih dragih prijateljih žaluje? - O, ne! Ga je znabiti zlobna usoda ob vse premoženje pripravila? - Tudi ne! Ali mu je toča up bogate žetve uničila? - Tudi to ne!

Učeni možje še zdaj ne vedó, kakšen je zadnji člen tipalnic majhnega bolhi podobnega kebrčka. Pri pretresovanju tega važnega vprašanja sta se med učenimi dve stranki osnovali.

Ena trdi, da je pri tej živalci, takoj ko se izleže, zadnji člen tipalnic rjav in da šele sčasoma črn postane. Druga pa ji vkljub trdi, da je omenjeni člen zmeraj črn. Ker pa nobena stranka odjenjati ni hotela, ampak trdovratno svojo trdila, se je vnel hud peresni boj in popisali so cele skladovnice papirja, da je moja kuma branjevka dve leti sol in moko vanj zavijala.

V srce je ta zdraha "sacerdotum naturae" složnega in miroljubnega Šnakšnepskovskega bolela. Da bi te znanstvene pravde enkrat konec bilo in se zopet ljubi mir vrnil med srdite naravoslovce, je Snakšnepskovski nalovil cele rodovine teh kebrčkov, majhnih in velikih, starih in mladih, rejenih in mršavih, moških in ženskih; lovil jih je po zelenih travnikih in po pisanih gozdih. - In zdaj jih pregleduje



"od prihoda zlate zore,

dokler sonca luč ne vgasne."



Ali vendar pravega spoznati ne more, ker pri enih so členi rumeni, pri enih rjavi in zopet pri enih črni. - Torej mu oko strmi in mre in srce ga boli, ko pomisli, da pravde in anarhije še konec ne bo.

Njegov hlapec Boštjan, ki je bil vedno na lovu in je cele menažerije teh zveri za Šnakšnepskovskov kabinet oskrboval, je skušal svojega gospoda potolažiti in mu reče:

"Ljubi moj gospod, nikar toliko zavoljo tega ne žalujte! Jaz bi mislil, pustimo živalicam njih tipalnice, kakor jim jih je Bog ustvaril. Čemu tedaj toliko živalic neusmiljeno moriti, saj menda ni na tej reči toliko ležeče?"

"Kaj! - da na tem ni nič ležeče??!" zavpije gospod in jeza mu napne žilo na čelu. - "Pa kaj! tvoj megleni pogled ne seže tako daleč," pristavi bolj počasi in zasmehljivo Šnakšnepskovski, "ti ne sprevidiš, koliko škode skoz to učenost in po tej blagor vsega človeštva trpi; se ve, tvoj bistroum ne seže tako daleč. Saj ti tudi ne zamerim, ti me ne razumeš, ti ne vidiš čistega plamena, ki v meni za človeški blagor gori."

Hlapec gospoda milovaje pogleda in se iz sobe zmuzne.





II.



Ker me je Šnakšnepskovski vedno vabil, da bi ga enkrat obiskal, sem se namenil, ker je vreme deževno bilo, ga obiskati. Pridem v hišo, potrkam na vrata, pa nihče se mi ne oglasi, spet potrkam, dvakrat, trikrat, pa ker le ni glasu, primem za kljuko in stopim v sobo, bila je prazna, torej grem naravnost proti Snakšnepskovskemu kabinetu.

Že sem za vrati stal, pa Šnakšnepskovski je bil tako zamišljen, da me ni zapazil, ko sem v kabinet stopil. Na mizi je imel mikroskop nastavljen, on pa kot zamaknjen gor in dol koraka, si včasih od veselja roke pomane in zopet gor in dol hoditi jame. Jaz za vrati pokašljujem, pa me ne zapazi, nazadnje ga nagovorim: "Dobro jutro, gospod Šnakšnepskovski!" "O, dobro jutro! ste vi tukaj? Ravno prav, glejte tukaj, bonus quoque interdum dormitat Linneus; le poglejte tega drekobrbčka, Linné ga ni ločil od tegale, ki ga tu vidite, ampak ima oba pod imenom "Aphodius fimetarius" in tudi moj prijatelj na Nemškem gospod Berghaaggenbuttenreuther ga v svojem imenitnem in obširnem delu "o drekobrbcih", katero tukaj v treh krasno vezanih zvezkih vidite, ne loči. O triumf, triumf, v kratkem bom svetu naznanil, da en drekobrbec več na svetu živi. O sreča, moje ime bo zdaj neumrjoče vedno med naravoslovci slovelo."

"Pa kaj je razloček med njima?" - Gospod Šnakšnepskovski naenkrat veseli glas v resnega spremeni, me prime za roko, me pelje k mikroskopu in z veselja žarečim obrazom mi reče:

"Odvzdignite temu kebrčku zadnjo nožico in povejte mi, kaj vidite?" Jaz storim, kakor mi veli, gledam in gledam, pa ne vidim ničesar posebnega.

"Jaz ne vidim ničesar."

"Ni - i - č?! Kaj, da bi ničesar ne videli, o to ni mogoče, le dobro poglejte in morate kaj videti; le prav dobro v kotiček poglejte, prav natanko - ali ne vidite - dve majhni kocinci?"

Ko sem videl, da ni drugače, da moram po vsej sili videti, sem nazadnje rekel, da vidim.

"Zdaj je pa še treba novincu ime dati. Pa kakšno? Se ve, da tako, da bojo ob kratkem njegove lastnosti, po katerih se od svojih sorodnikov loči, zapopadene. Pa v katerem jeziku bi ga krstil? V latinskem? Bom poskusil. (Prinese latinski slovar.) Pod zadnjo nogo kosmat, "sub pede barbatus", pa kaj se pravi zadnji?

- Mi morete pomagati?" me naprosi.

Jaz hitro vso svojo latinščino skupaj spravim - mislim, mislim, kar se spomnim, da sem v Cezarju "agmen novissimum" vedno kot "zadnji oddelek" prestavljal.

Šnakšnepskovski je imel tako zaupanje vame, da brez vsega premisleka ime "subpedenovissimobarbatas" skuje. - "Aphodius subpedenovissimobarbatus", dobro, bo že!"

Pa kar naenkrat jame Šnakšnepskovski čelo grbančiti; videlo se mu je, da mu nekaj ni všeč. -

"Ime je tu, pa je le latinsko! Latinsko je presplošno, saj ima že vsaka živalca dve latinski imeni; o, grško - grško, to je vse drugače, to vse drugače po ušesih šumi, in ko bi mogel dobro grško ime sestaviti, bi mi to veliko

več slave prineslo, - pa - - -"

Čez nekoliko časa se proti meni obrne in mi s slovesnim obrazom pravi:

"Pripustim vam to čast, dajte mu vi grško ime, ki bi v kratkem povedalo, da je kebrček pod zadnjo nogo nekoliko kosmat."

Se ve, da je tudi mene s tem počastenjem v veliko zadrego pripravil. Iščem po slovarju potrebnih besedi in z velikim trudom spravim besedo: "hypeshatopodoligokometes" skupaj. Pokažem jo Šnakšnepskovskemu in ta od veselja poskakuje in mi zagotavlja, da je ime izvrstno, da tako po ušesih šumi, da mora vsak akoravno grškega ne ume, prec uganiti, kaj da pomeni.

"Ta kebrček je tedaj vaš krščenec in vem, da tega dneva nikdar ne boste pozabili."

"O, gotovo ne!"

"Če vam ni odročno, obiščite me še popoldne, vam imam še marsikaj važnega pokazati."

"Če vam le nadležen nisem, bom rad prišel."

"Mi bo veselje."

"Zbogom!"





III.



Ura je komaj dve odbila, že sem bil pri Šnakšnepskovskem. Ko stopim v kabinet, mi pride gospod z veselim obrazom nasproti in mi reče: "Ker ste mi pri krstu drekobrbčka pomagali, vam bom v zahvalo enega njegovih bratcev podaril. Sicer jih nimam več kot pet, pa saj pojdem jutri spet na lov. Pa vam menda še nisem povedal, kje da ta živalica živi. Akoravno sem se že dve leti trudil in jo zalezoval, je nisem še nikjer drugod našel, kot le v kozlovih bobkih; ker pa tukaj blizu kozlov ni, moram dan hoda daleč hoditi. Pa se tudi v vsakem bobku ne najde, ampak le v taistih, katere okoli dve leti stari kozliči popuščajo. Čudno je, da v bobkih starih kozlov in koz in tudi v bobkih od mladih kozic kebrčka najti ni. Dolgo, dolgo nisem mogel tega izpaziti, akoravno sem si veliko truda prizadeval. Šele pred enim tednom sem resnici na sled prišel.

Zdaj sem pa že spisal životopis kebrčka, ga tudi štiriindvajsetkrat večjega narisal in vse to bom z natančnim popisom razločnosti akademiji na Dunaj poslal, da bo brž ko bo moč natisnjeno in da pojde po širokem svetu oznanovat mojo slavo. O veselje, kakršnega si bogatinec s kupi denarja kupiti ne more!

Pa nate! tu imate kebrčka, katerega sem vam obljubil." S temi besedami stopi k mizi, vzame majhno steklenico v roke, oslini majhen čopič in izvleče enega kebrčka.

"O, zaprite, zaprite naglo okno! Če ne, ga bo sapa vzela, in če bi ga potem ne najdel - o strašna misel!"

Ko okno zaprem, vzame buciko, prehode z njo majhen trioglat listek papirja, ga namaže na enem voglu z gumijem, prime kebrčka in počasi in varno ga nese na papir, ga poravna, mu brke zaviše in noge skrči.

"Tako! zdaj je shranjen, zdaj je pa na vas, da boste pazili, da ga ne zgubite, ali mu kake nožice ne odlomite, ker škoda bi bila - -"

"O, ne skrbite, gotovo bom nanj pazil, kot na svoj največji zaklad."

"No, zdaj bi bilo to pri kraju, imam vam pa še marsikaj pokazati. - Vidite! ravno tu imam pred sabo mušico, ki sem jo lansko spomlad iz gnojnice potegnil. Prec ko sem jo pogledal, sem videl, da je nekaj posebnega, nekaj novega.

Pa pri mušici si nisem upal sam nove species narediti, torej sem jo poslal prijatelju Körösnemetfögötu na Ogrsko. Ker so mušice njegove ljubljenke, je pri prvem pogledu videl, da se živalca po barvi od navadne mušice loči; navadna mušica namreč je črna, ta je bila pa rjava. Meni v čast jo je potem Ceratopogon Šnakšnepskovskii imenoval.

Pa kakor vsak človek, imam tudi jaz nekaj sovražnikov. In eden teh je Štrucelius. Že od nekaj sem mu trn v peti, pa sam ne vem zakaj. Saj nobenemu človeku nič žalega ne storim; moja vedna skrb je sreča človeštva, in vendar mi imenovani Štrucelius vedno kljubuje in si prizadeva, mojo čast in moje zasluge kratiti, kjerkoli more. In zdaj ga tudi ta Ceratopogon Šnakšnepskovskii v oči bode, torej je raztrosil, da po meni imenovana mušica je navadna, rjava je le zato, ker je v gnojnici ležala in za dokaz navaja, da se nobena več ne najde in nazadnje tudi pristavlja, da se ne spodobi, živalim imena mož dajati.

Mislim, da sami sprevidite, da je vse njegovo govorjenje puhlo. Kaj hočemo, če je živalica tako redka, in če dozdaj še nihče ni bil tako srečen, kakor sem jaz. Kar pa od imen mož pravi, to sama nevoščljivost iz njega govori. Menda se mu pod nos kadi, da ni bil še tako srečen, kaj novega najti, in da v celem katalogu ni nobenega ... Štrucelii.

Pa mu bom že povrnil, saj ravno zdaj - - o, za božjo voljo! gotovo ste kebrčka, katerega sem vam ravno podaril, na tla zbili!"

"Da! gospod, uganili ste jo, vaš kebrček je šel rakom žvižgat, z ruto sem ga na tla zbil."

"O! ne govorite tako lahkomiselno, zdaj vem, da ne poznate prave cene te živalice. O miserere - -"

Videl sem, da sem se gospodu nekoliko zameril; da bi bil tedaj to popravil, sem se z njim vred kot očitni grešnik na tla vrgel in stavim, da sva dalj kot eno uro med vednimi izdihljaji iskala, pa od kebrčka ni bilo sluha ne duha.

Ker so me kolena že bolela, sem se skušal z zvijačo gospodu spet prikupiti. Na mizi je ležalo več onih splošnih drekobrbčkov. Ker sem vedel, da ga Šnakšnepskovski ne bo poznal, sem zmuzal enega skrivaj z mize in naenkrat zaženem vesel glas: "Ga že imam, ga že imam!"

Urno skoči Šnakšnepskovski na noge in pogleda kebrčka, ki sem ga v roki držal.

"Je že! je že! Zdaj ga pa bolje shranite, tu vam dam škatlico."

Spravim kebrčka, in ker se je že mračilo, se poslovim in grem smehljaje po stopnicah.





IV.



Dva meseca sta že pretekla, kar nisem vrlega gospoda Šnakšnepskovskega videl; namenil sem se tedaj, ga spet enkrat obiskat. Grem naravnost v njegov kabinet. Ravno sem hotel na vrata potrkati - kar ostrmim in roka mi zastane.

Pri na pol oddrgnjenih durih vidim Šnakšnepskovskega na stolu sedeti; pa to ni več Šnakšnepskovski, komaj le senca nekdanjega Šnakšnepskovskega. Obraz je upaden; udrto, na pol zaprto in strmeče oko zré na tla vedno le na eno mesto. Sicer rjavi lasje so zelo pobeljeni in zmršeni na zgrbančeno čelo visé. Njegova brada, popred zmerom gladka kot lice novorojenega deteta, zdaj gotovo že štirinajst dni britve videla ni. V levi roki drži majhno tablico, desna pa mu kot mrtva visi na tla. Tu sedi kot kip, izsekan iz mrtvega marmorja.

O, Šnakšnepskovski! kakšna nesreča te je zadela? - Ko bi bil Šnakšnepskovski jarem zakona nosil, bi dejal, da je šla gospa Šnakšnepskovska "ad matres" počivat; pa saj dobro vem, da je še vedno deviški samec. -

Zdaj se je nekoliko premaknil, pogleda tablico v levi roki in izdihne globoko, da stene votlo odmevajo, zraven pa nekaj nerazumljivega mrmra, iz katerega le besede: Adelops - Judendorf - razumem. Te besede so mojo radovednost le še bolj zbudile, torej stopim v kabinet, se mu počasi približam in mu položim roko na ramo.

Zdaj odpre oči, kot bi se zdramil iz dolgega spanja, vzdigne glavo in me milo pogleda.

"Dragi gospod!" ga nagovorim, "kaj ste tako žalostni, kaj se vam je zgodilo, kaj vas je tako spremenilo, da vas skoraj spoznati ni?"

Mož raztegne široka usta, se ironično nasmehlja in pravi: "O, verjamem, da sem se spremenil. Povedal bi vam vso nesrečo, ki me je zadela kot strela z jasnega neba; pa čemu bi si s povestjo ponavljal vse trpljenju in vse muke, katere je duša prestala. - Čemu bi si še enkrat odpiral vse krvave rane, ki mi jih je vsekala ta zguba. O, Adelops! o, Judendorf! o, Judendorf!!"

"Prosim vas, gospod, povejte mi vse, gotovo se vam bo srce zlajšalo, kot svojemu prijatelju mi odložite pol bremena."

Nekoliko časa me pogleduje, potem me prime za roko, me posadi na zofo, nekoliko pomisli in nazadnje začne:

"Znano vam je, da naša deželica slovi po vsem svetu zavoljo znamenitih živalic, ki pri nas v podzemeljskih jamah prebivajo, s katerimi se ne more nobena druga dežela ponašati. Ravno jutri bo tri tedne, kar sem v kraški jami najdel novega kebrčka, Adelopsa po imenu, ki se od drugih svojih sorodnikov prav dobro loči. Mislite si moje veselje. Ko pridem domov, ga hitro kontroliram, popišem in prijatelju Gimpelspatzu na Dunaj pošljem. Na tega kebrčka sem si zidal zlate gradove. Akoravno mi ni toliko za posvetno čast kot za učenost in za blagor človeštva, vendar ne morem z mirnim očesom gledati, kako moji nasprotniki za vsako majhno stvarco svetinje, križce in diplome dobivajo, mene pa nevoščljivi samopridneži vedno odrivajo. Ta kebrček bi mi mogel vsaj vrata v cesarsko akademijo odpreti. Moj prijatelj Gimpelspatz bi bil lepega novinca v velikem zboru "in persona" pokazal in če bi bil ravno spet nevoščljivi Štrucelius vse žile napenjal, mi vsaj diploma akademiškega uda ne odide. - Pa človek obrača, Bog pa obrne.

Drugi dan po kosilu prebiram časnike in naletim tudi na novico, da sta sinoči ljubljanski in dunajski vlak pri postaji Judendorf skupaj zadela, da so se vozovi podrobili in se je tudi veliko blaga poškodovalo. Ko to preberem, mi začne strašna misel vstajati. Kaj ko bi bil tudi moj edini Adelops, punčica mojega očesa, na nesrečnem vlaku. Še enkrat preberem prigodo, primerjam dan in bolj in bolj se mi dozdeva, daje moj ljubljenček med nesrečneži. Oh, ko bi bilo to res, kaj bi jaz revež počel? Začne se mi po glavi bloditi, vržem časnik iz rok in derem na pošto. Spehan pritečem tja. "Kdaj ste oddali škatlico z mojim kebrčkom?" "Včeraj", mi odgovori neusmiljeni uradnik, ne misleč, da mi z eno samo besedo utopi vse moje upanje.

"Oh, včeraj! zakaj pa ravno včeraj!" tožim uradniku.

"Kdo, zlodja! bo vedel, kaj se lahko vse zgodi, pa en keber manj ali več, koliko ljudi je zraven konec vzelo! Vaš keber, to je najmanjša stvarca."

Meni se pred očmi kar črno stori, nič mu nisem odgovoril, temu zarobljencu, hitim v telegrafijo in telegrafiram v Gradec vodju železnice, svojemu nekdanjemu sošolcu, da naj pošlje naglo na mesto nesreče komisijo, ki bi natanko preiskala, kaj se je z Adelopsom zgodilo. Se ve, da najraji bi bil sam zdrčal po telegrafu na mesto, ko bi le mogoče bilo.

Čakam odgovora, čakam in čakam, odgovora ni! V strahu in trepetu preživim štiriindvajset ur, bile so mi pol večnosti. Drugega si nisem mogel misliti, da prijatelj ni sporočila prejel. Kaj mi je početi?

Napravim se in tavam proti kolodvoru. Šele ko drdram po železnici, se popolnoma zavém, in vsa moja nesreča mi spet živo stoji pred očmi. O, Adelops! ali si še cel, ali zdrobljen ležiš v judendorfskem prahu. Bolje bi bilo zame, da bi te nikoli videl ne bil!

Tako se peljem naprej; ničesar nisem slišal, kaj se okoli mene godi, le na eno besedo sem vedno pazil in ko vendar enkrat konduktér zavpije: "Judendorf, eine Minute Aufenthalt!" planem iz voza in najdem kmalu nesrečno mesto. O, Judendorf! kraj nesrečnega imena, ti si mi vzel biser mojega življenja, ti si mi pokopal vse misli visokoleteče!

Zdaj sem na koncu svoje povesti, ne bom vam na dolgo in široko iskanja popisoval. Iskal sem cel dopoldan in od mojega bisera ni duha ne sluha. Poldne odzvoni - Adelopsa le še ni! Mrak že nastaja in že sem obupal nad svojim iskanjem. Prevzdignem še eno desko - in tu je zdrobljena moja škatlica, v njej pa Adelops, ves potolčen, ves zdrobljen, le ena zadnjih nog je še cela; vzamem jo - tú jo vidite v tej tablici shranjeno in zdaj se k njej vsedam in jo gledam, da enkrat ugasne tudi moja že slabo brleča luč življenja."

"Gospod, nikar preveč ne žalujte," ga tolažim, "saj lahko še enega ujamete."

"O nikoli več, nikoli več nobenega. Sem že potem iskal in tudi hlapec Boštjan je iskal tri dni; pa ni nobenega več, on je bil edini svojega rodil, jaz ga nisem bil vreden, torej je zginil - in z njim moja diploma."

"Nikar še ne obupajte, gotovo se še kakšen najde, napravimo se jutri, tudi jaz vas bom spremil in vam pomagal iskati."

"Kaj, vi greste tudi? Res! vi ste srečen človek, drekobrbčka, ki sva ga oba že zgubljenega mislila, ste našli, znabiti da kakšnega zasledite. Jutri ob sedmih odrinemo. Prosim, ne pridite prepozno."

"Se bom pospešil, zdaj pa zdravi!"

Šnakšnepskovski me spremi do vrat in ko me še enkrat poprosi, naj gotovo pridem, gre nekaj bolj vesel v svoj kabinet.





V.



Drugo jutro vstanem na vse zgodaj in o pol sedmih sem že pri Šnakšnepskovskem. On je ravno pregledoval kebrolovsko pripravo, ki je na dolgi mizi razpostavljena bila, Boštjan se je pa pri frakeljnu za dolgo pot pokrepčaval. Na mizi zraven Boštjana je pa ležala mastna krača, nekaj klobas in kup dobro zapečenih regelj.

Ko me Šnakšnepskovski zagleda, mi poda roko in me od nog do glave pregleduje. "Kaj, v tej suknji mislite iti v jamo? - Se vam precej vidi, da še niste veliko po jamah hodili. V tej suknji ne smete iti in da bi se domov preoblačit hodili, ni več časa. - Boštjan! stopi naglo pod streho in prinesi mojo staro suknjo."

Ko to slišim, me kurja polt spreleti, branim se kar je moč. Nič ne pomaga. Boštjan nejevoljen, da ga pri jedi motimo, gre pod streho in kmalu pricefra staro suknjo. Šnakšnepskovski mi hitro potegne mojo suknjo s pleč in mi svojo obleče.

Pri tej suknji je bilo težko uganjevati, kakšne barve je bila; skrbi in leta so ji bile že dlako obelile. Šnakšnepskovskov stari oče jo je po svojem stricu podedoval in sam Metuzalem je menda že sukno za njo tkal.

Šnakšnepskovski z rokami ploska in me malo od spred, malo od zad pogleduje, Boštjan pa, ki je ravno kos klobase v ustih imel, bi se bil kmalu od smeha zadavil.

"Tristo zelenih rogačev! kot nalašč, malo predolga, pa to nič ne de, rokave tudi lahko zavihate, bo že!"

"Gospod! jaz se ne morem ganiti, pustite mi mojo suknjo," prosim Šnakšnepskovskega.

"Pa bi je bilo vendar škoda!"

"Gotovo ne bolj kot vaše, in saj jo v jami lahko narobe oblečem."

"Verjemite mi, da se vam moja suknja prav dobro podaja, pa če le nočete, siliti vas ne morem. Zdaj je pa čas, da odrinemo."

Boštjan, ki je med tem kračo, klobase in reglje v veliko torbo pobasal in čutarico žganjča v malho vtaknil, stopi zdaj pred Šnakšnepskovskega in ta mu, kot tovornemu živinčetu začne nakladati torbe, vrečice, škatle, lesene in kositrne, steklenice, mreže in še veliko drugega orodja, ki ga še zdaj imenovati ne vem. Ubogi Boštjan je že komaj dihal.

Šnakšnepskovski gre zdaj še v svoj kabinet, pa kmalu spet pride z dolgo firnažasto marelo pod pazduho.

S Šnakšnepskovskim greva naprej, za nama pa Boštjan pod težo svojega bremena krevsa, in gotovo bi bil na poti obležal, ko bi se ne bil včasih s kako klobaso ali regljo pokrepčaval in s požirkom žganjča medlih moči življenja oživljal.

Vrabci so že na streljaj daleč bežali pred nami na bližnja drevesa in nas unisono pozdravljali z glasnim živživživ. Pa kdo bi strahopezdljivim vrabičem ta strah pred Šnakšnepskovskovo podobo za zlo vzel, saj je skoraj mene groza bilo zraven njega iti. Ko bi ne vedel, da so strašila za vrabce na polju toliko stara kot poljedelstvo, bi lahko mislil, da je bil Šnaksnepskovski zgled za vsa strašila. Le mislite si dolgega in tenkega moža v ozkih petelinčkovih hlačicah, ki so sicer le do kolen segale, pa do petá dolga siva suknja je to ozko napako ljubeznivo skrivala. Na glavi ima bel slamnik s širokimi krajniki, na nosu zelena očala in pod pazduho dolgo firnažasto marelo. Mislite si vse to in Šnakšnepskovski z dušo in telesom, s krvjo in z mesom stoji pred vami.

Brez ovir pridemo iz mesta, le včasih bi se bil kak pes rad trdnote Šnakšnepskovskove suknje prepričal, katerega je pa Snakšnepskovski, takih napadov že navajen, vselej s koščkom kruha, katerega je v ta namen vedno pri sebi nosil, potolažiti vedel.

Ko pridemo do kasarne, reče Snakšnepskovski: "Počakajta tukaj malo, imam nekaj opraviti." S temi besedami gre proti gnojišču, ki se za kasarno razprostira; ga z rokami prebrskuje, pobira stare cunje in škrpele in jih zvesto v škatlo spravlja. Boštjan je pa med tem svoj deficit na regljah poravnal pri šepasti Lizi, ki svojemu staremu znancu požirek "grenkega" še povrh da. Boštjan je bil vojak pri domačem regimentu, štirinajst let in osem tednov je služil zvesto cesarja. Časti ni bil lakomen, že dvakrat so ga hoteli za "frajtarja" postaviti, pa Boštjan se je branil z vsemi štirimi. "Gospod stotnik," je vselej odgovoril, "pustite me prostaka, saj komaj sam sebe opravljam, kako bom še na druge pazil." In stotnik ga je uslišal dvakrat, ali tretjikrat so ga po vsej sili hoteli za frajtarja imeti, zdaj ni pomagala nobena prošnja. To je bilo Boštjanu preveč, odpovedal se je soldaškemu stanu in vzel od njega slovo. Sicer je bil pa vojak od nog do glave in ko so njegovi tovariši veseli "Soldaško" prepevali, je on tudi vselej s svojim zamolklim glasom bolj potihem z njimi renčal; le pri vrsticah:



Soldat živi vesel v en dan,

saj cesar da pol hleba in kar je treba,



je z glavo zmajeval, ker Boštjan ni mogel nikoli zapopasti, kako more odraščen možak s pol hlebom zadovoljen biti. Torej se je tudi Boštjan že drugi teden, ko je v ta stan stopil, pri stotniku zoper pol hleba pritožil - in pritožba je pomagala. Boštjan je odslej dobival cel hleb na dan, in nikoli se mu ni staral. Njegovi tovariši so ga imeli celó na sumu, da je on z njih hlebi v bližnji in ljubeznivi zavezi, kar pa jaz o poštenem Boštjanu verjeti ne morem.

Zdaj pride Šnakšnepskovski z gnojišča in jaz ga poprašam, kaj je imel ondi opraviti. Šnakšnepskovski odpre škatlo, katera je bila polna smrdljivih cunj in druge gnusobe in mi reče: "Že več kot dvajset let nabiram gradivo za veliko delo, katero mislim izdati pod naslovom: Obširen popis živalic, ki se v umazanih cunjah, smrdljivih škrpelih in starih kožuhih zarejajo, njih šege in navade.

Takega dela še nima noben narod in s tem delom si mislim največje zasluge za človeštvo pridobiti, se ve, da jih bo menda šele poznejši rod prav spoznal. Nabral sem teh živalic celo armado in to kasarniško gnojišče je dalo največji kontingent. Torej hočem v svojem delu raztrositi njegovo slavo po vsem svetu in v duhu že vidim naravoslovce vseh narodov, kako romajo od vseh vetrov k temu gnojišču. O kasarniško gnojišče! jaz ti bom zakrožil visoko pesem, jaz hočem biti tvoj Homer, zraven mojega imena bo slovelo tudi tvoje ime na veke."

Razni zanimivi pogovori so nam krajšali dolgo pot. Šnakšnepskovski je vedno o Adelopsu in o svoji slavi fantaziral, le včasih, ko je kako mušico po zraku trkati videl, je obmolčal, je vzel Boštjanu mrežo in kot blisk jo udere za njo. Ker je bil dolgih nog, sta bila z mušico kmalu skupaj, le malokatera mu je ušla. Po kebrih danes ni veliko gledal, ker mu je bil vedno le ljubljenček Adelops pred očmi; tudi bi nas bilo iskanje preveč mudilo, torej smo šli hitro naprej, le ko smo do kakega frišnega kravjeka prišli, ni mogel Šnakšnepskovski skušnjave premagati, da bi ga ne bil vselej hitro in bolj povrh prebrskal. Da bi bil tebi nič meni nič mimo njega šel, tega mu njegova rahla vest ni pripustila. Boštjan je pa vedno k regljam v vas hodil in večkrat jih je prešteval svoje ljube.

Marsikatere je že zmanjkalo!

Zdaj pridemo do vasi, blizu katere je jama. "Počakajte nekoliko tukaj," reče Šnakšnepskovski, "da stopim do Češnovarja, da bo vedel, da smo tukaj in da nam bo kaj jedila pripravil, ko bomo iz jame prišli."

Boštjan se pri teh besedah ironično nasmehlja in še enkrat prešteje svoje reglje in klobase. Moj želodec se je tudi že oglašal in jaz bi mu bil najraje precej postregel, pa sem si mislil, da v jami ne ostanemo dolgo in Šnakšnepskovski, ki tudi brez vse jedi strpi, te ne sme osramotiti; ti bo pa pozneje bolj dišalo.

Ravno sem hotel Boštjana vprašati, zakaj se je pri Šnakšnepskovskih besedah smehljal, pa ni bilo več časa, ker je gospod prišel že nazaj, in urno se podamo k jami, ki je bila le streljaj od vasi.

"No! hvala bodi bogu, zdaj smo tu!" izdihne Šnakšnepskovski, "bog nam daj srečo!"

Jaz gledam in se oziram po pečevju, kje je vhod v jamo, pa ga le ne zapazim. Ko Šnakšnepskovski vidi, česa iščem, se mi nasmeje in mi reče: "Vi iščete vhoda, ali ste mar slepi? ali ne vidite te luknje tukaj?" in mi pokaže pred nami ozko luknjo, skoz katero bi se komaj lisica splaziti mogla.

"Kaj! to je vhod? To ni mogoče. Človek tú ne more noter."

"Da je mogoče," me zavrne Šnakšnepskovski, "vam bom kmalu pokazal. Le storite, kar bom jaz storil. Vi greste za mano, in za vami gre Boštjan."

Boštjan je zdaj svoj tovor odložil in se je držal, kot bi mu črvi iz nosa lezli, in malo ozko luknjo, malo svoj trebušček pogleduje.

Šnakšnepskovski se pa vrže na tla in po vseh štirih se plazi po luknji z nogami naprej, za njim grem jaz, in oba sva, akoravno težavno, srečno prišla v jamo, ki je bila precej skonca toliko visoka, da sva lahko pokonci stala. Ali ubogemu Boštjanu se je huda godila. Revež je bil precej životen in zdaj v ozki cevi stoka in zdihuje, kot bi ga bil na raženj nataknil.

"No, Boštjan! le korajžno, le še malo se pomakni naprej, bo kmalu bolje."

"Gospod! jaz ne morem ne naprej ne nazaj," zdihuje Boštjan tako milo, da sem mislil, da se mora trda skala omečiti.

"Kaj da bi ravno danes ne mogel; saj si že bil enkrat tukaj, korajža velja!"

"Sveta Uršula in enajst tavžent devic, pomagajte!" zdihne Boštjan, z vso močjo se še enkrat upré in glej! šlo je. Boštjan je živ, le nekoliko zmršen in opraskan prilezel iz luknje in v roki za sabo potegne malho z regljami.

"Hvala bogu! zdaj sem menda to hudo prestal, ali kako bo šlo nazaj?"

"Se ve, da ne moreš noter," se krega Šnakšnepskovski, "ker imaš toliko nepotrebnih reči s seboj, čemu ti je ta malha?"

"O, gospod! to je najpotrebnejše med vsemi rečmi, če bi te malhe ne bilo, bi jaz ne bil mogel tako daleč priti, že na pol pota bi bil obležal."

"Boštjan! ti se menda nikoli ne boš poboljšal. Pa zdaj smo v jami in z marnjami ne bomo časa tratili, čas je drag."





VI.



Šnakšnepskovski prižge zdaj tri sveče; da nama z Boštjanom vsakemu eno, eno si pa sam obdrži. "Zdaj pa le tiho za mano, sicer bi nenavadni šum živalico prestrašil." Vsi vlečemo sapo nase in po prstih tavava z Boštjanom za Šnakšnepskovskim. Ko gremo nekaj časa naprej tiho kot duhovi, nama dá Šnakšnepskovski z roko znamenje, da smo na mestu: in res se ustavimo pri veliki črni kopici. Ko jo bliže pogledam, vidim, da je kup netopirjevega gnoja; bilo je namreč teh živali po stropu vse črno.

"Tu ali pa nikjer!" zašepeta Šnakšnepskovski.

Reče in pade pred kupcem na tla in z Boštjanom slediva njegovemu zgledu; vsi trije pokleknemo v blato in brskamo kake pol ure; nobeden besedice ne črhne. Pa akoravno smo že na pol kupca prebrbali, kebrčka vendar le ni; le hudi duh nam udarja v nosove in okužuje Boštjanu sleherni grižljaj.

"O ti prekleti Adelops!" zarentači Boštjan bolj potihem.

"O Boštjan, Boštjan! ne imenuj po nemarnem tega lepega in sladkega imena!" ga resno zavrne Šnakšnepskovski. "Zdaj ga pa gotovo ne bo. Če se ti ne ljubi, če si prelen, pa pojdi proč!"

Boštjan si ni dal tega dvakrat reči, mrmraje vstane in se usede na bližnjo skalo, zasadi luč v blato in svojo jezo znosi nad regljami in klobasami. Kot krvoločen tiger ovco raztrga, tako je zdaj Boštjan trgal reglje in kmalu se je njegovo cmakanje po vsej jami razlegalo, da so celo natopirji nemirni postali in semtertja frkati jeli.

Mene so tudi že jela kolena boleti in želodec mi je vedno pravil, da je poldne že davno odzvonilo. Pa malo bi bil znabiti še potrpel, ali Boštjanovo cmakanje ga je bilo zdaj popolnoma zdražilo, spuntal se mi je in terjal svoje pravice, katerih mu pred Bogom in pred ljudmi nobeden kratiti ne sme. Ali s čim ga hočem potolažiti? Le sam Boštjan bi znal pomagati.

Vzdignem se iz blata in sline se mi cedé, ko grem mimo Boštjana. Boštjan je menda moje želje uganil; z besedami: "Tu imate nekoliko, vem, da ste že potrebni," mi pomoli eno klobaso in eno regljo.

Šnakšnepskovski se pa ne gane, zmeraj naprej rije po gnoju, ne vidi nič, ne sliši nič, kot bi bil v tretja nebesa zamaknjen. Le včasih globoko izdihne - Adelops in diploma mu rojita po glavi.

S klobaso in regljo si grem mirnega kraja iskat, kjer bi me nihče motiti ne mogel. Grem proti drugemu koncu jame in vidim pred seboj globoko vodo, onkraj vode pa se je razprostiral drugi del jame. Le po ozkem skalnatem grebenu, ki je kakor brv čez vodo peljal, se je moglo v ta oddelek priti. Spravim se čez greben in kmalu najdem primeren suh kotiček, se usedem na kamen in s hvaležnim srcem uživam Boštjanov dar.

Ko mirno jem, mi prileze po nogi majhen kebrček. Kaj zlodja! ko bi bil to Adelops! Bolj natanko ga pogledam in primaruha! po Šnakšnepskovskem popisu je mogel ta kebrček Adelops biti. Primem ga rahlo in ga denem v steklenico, katero mi je Šnakšnepskovski v ta namen izročil. Ko ga imam notri, ga še enkrat pogledam in se popolnoma prepričam, da je to živalica, katero Šnakšnepskovski s tolikim trudom išče.

"Ga že imam! ga že imam!" vpijem na vse grlo.

Te besede prebude Šnakšnepskovskega iz njegovih sanj. Kot bi ga bila božja strela zadela, plane kvišku, sveča mu pade iz rok, ves se od veselja trese in z besedami: "Kje je, kje ga imate?" jo udere po ozkem grebenu proti meni, ali ojoj! stopinje mu zmanjka, in štrbonk! se zvrne v vodo.

"Gospod! kaj delate? ne hodite k vodi, boste mokri," ga svari skrbni Boštjan.

"Pomagajte! pomagajte!" se dere Šnakšnepskovski na vse grlo in voda mu sapo zapira.

"Kaj vam pa je, da vpijete, kot bi vas na meh drl? Ali vam nisem pravil, da ne hodite k vodi, zdaj pa imate, čemu je tega treba?" se krega Boštjan, spravi reglje v malho in se počasi vzdigne.

Jaz sem pa hitro priskočil in Šnakšnepskovskega, ki je kot ranjen som vodo pretepal in že pojemati začel, srečno zgrabim za škric in vlečem na vso moč. Medtem je pa tudi Boštjan prišel, zgrabi po sreči gospoda za bedro in z združeno močjo potegneva gospoda na suho. Šnakšnepskovski je bil moker kot miš, nič se ni zavedel; kot črviv gaber, ki ga je zimski vihar podrl, je ležal na tleh. Z Boštjanom ga začneva drgati in najin trud ni bil zastonj, počasi se zavé, pogleda in s tihim glasom pravi: "Kje ga imate? pokažite mi ga!" Podam mu steklenico.Šnakšnepskovski pogleda živalico, mrtvo oko se mu zasveti in s povzdignjenim glasom zažene: "Gloria, gloria! je že, je že, pravi je!" Ta pogled ga je bil spet zbrihtal, ker le strah ga je bil tako omamil, da je kot na pol mrtev na tleh ležal. Počasi se skloni in name se opiraje stopi na noge.

"Kje ste ga dobili, kje? Hitro mi povejte, o vi, srečni človek!"

Povem, kje in kako sem kebrčka naletel in Šnakšnepskovski je bil prec pripravljen ga iti iskat. Jaz ga pa primem za roko in mu rečem:

"Gospod! ubogajte me in ne hodite, mokri ste, kako lahko bi se v mrzli jami prehladih; le pomislite na svoje zdravje. Saj je dosti, da imamo enega, z veseljem vam ga izročim; le hitimo, da pridemo do Češnovarja, da se boste preoblekli, ali vsaj posušili."

"Prav imate, zdravje je treba varovati in saj zdaj ga imam, ljubčka srca, po katerem je moja duša tako željno hrepenela. Pa kaj vam naj dam v dar za ta biser? Vsa moja zbirka vam je na ponudbo, izberite si iz nje, kar vam je ljubo in če si tudi eno tistih dveh stenic izberete, kateri mi je nedavno Raggedfellow iz Filadelfije poslal, ki jih je tam v neki podrti indijanski bajti nabral, - vam jih ne morem odreči. Tudi mi morate dovoliti, da prvi novi živalici, katero najdem, dam vaše ime: vredno je, da se ohrani v naši vednosti."

"Gospod! to je preveč!" mu odgovorim, "meni je dosti, da vém, da sem vam veselje napravil, drugega plačila ne terjam. Zdaj pa skusiva, da prideva iz jame."

Jaz svetim naprej in Šnakšnepskovski gre za menoj. Boštjana pa ni bilo nikjer videti, šele ko k izhodu prideva, slišiva reveža, kako v ozki špranji stoka in zdihuje. Ko je videl, da se odpravljamo, se je hitro zgubil in hitel proti luknji, ker zadnji ni hotel biti.

"Kaj pa počneš, Boštjan?" ga nagovori Šnakšnepskovski.

"Ven bi rad prišel, pa ne gre po nobeni viži. Bal sem se, da bi mi vidva ne ušla in bi jaz v tej luknji obtičal, kar se bo menda tudi zgodilo, vsaj zdravih udov ne bom ven prinesel. Dolgo se že upiram, vse litanije sem že zmolil, vse svetnike in svetnice sem na pomoč poklical, pa niti enega ni, da bi mi pomagal, celó moj patron me je vnemar pustil. Oh! kaj bo, kaj bo!"

Ker Boštjanu dobri duhovi niso hoteli pomagati, je jel rentačiti in kleti, da me je groza obhajala. In glej, čudo se godi! hudi duhovi so pomagali: kar naenkrat se zasveti beli dan po spoklini. Boštjan je bil zunaj in počasi mu slediva s Šnakšnepskovskim.

Boštjan se je zunaj precej zvrnil na travo, kot bi bil od mrtvouda zadet, in res je sam mislil, da je že na pol mrtev. Čez nekoliko časa vzdigne počasi roko za roko, nogo za nogo in ko začuden vidi, da so še zdrave, se skloni in z obema rokama svoja rebra prešteva, ker je mislil, da si jih je vsaj polovico polomil. Ko se v svoje veselje prepriča, da so še vse celé, se stegne po svoji malhi, katere ni nikoli zgrešil in v nji si poišče novih moči.

Šnakšnepskovski se je pa usedel na sonce, vzame steklenico z Adelopsom v eno roko, v drugo pa prime lupo in živalico od vseh strani pregleduje, včasih z glavo pokima in se sladko nasmeje. Vse, kar je danes prestal, je pozabljeno, zdaj se ne zmeni za nobeno drugo stvar, še celó Boštjana ni menda videl in slišal, ki se je predenj ustopil in ga z resnim glasom nagovoril: "Gospod! obljubite mi, da me ne boste nikdar več silili, vas v to grdo luknjo spremiti, nočem več prevzetno na božjo milost grešiti, meni je vaša služba ljuba, ali moji zdravi udje in moje življenje mi je vendar ljubše," je rekel in se moško obrnil in jo naravnost proti vasi zavil.

Zdaj se tudi Snakšnepskovski zbrihta, mi poda roko, me milo pogleda in zašepeta: "Vi ste moj angelček!" Potem greva za Boštjanom proti Češnovarju. Sonce je kaj hudo pripekalo in iz mokrega so se vzdigovale megle vodenih sopar, kot iz gnoja, katerega je ravno Češnovar iz hleva kidal.





VII.



Češnovar nam gre naproti in nas pelje v hišo. Ko gremo skoz vežo, me neka čudna prazna misel obhaja, ker na ognjišču ognja ni bilo videti. Kaj bo z našo južino, sem sam pri sebi mislil. Ali prva skrb je bila zdaj, mokrega gospoda preobleči. Pa kako? Češnovar ni nosil gosposke suknje in Šnakšnepskovski v hladnem večernem mraku tudi ni mogel moker domov iti. Dolgo smo uganjevali, kaj bi bilo početi, nazadnje je bilo sklenjeno, da bo dal Češnovar nekaj perila in svoj stari kožuh. Skonca to Snakšnepskovskemu ni bilo nič kaj po volji, pa ker smo mu vsi prigovarjali in ker je tudi sam sprevidel, da si ne more pomagati, se je vdal. Češnovar ga pelje v hram in čez nekaj časa prideta nazaj. Češnovarica in Boštjan bi bila kmalu smehu počila in tudi jaz si nisem mogel kaj, da bi se ne bil smejal.

Češnovar je bil namreč bolj majhne in čokaste postave in kožuh je Šnakšnepskovskemu pičlo do kolčn segal. Ker so se njegove hlače zunaj sušile, so se videle njegove suhe koščene nožice. Na glavi je obdržal svoj slamnik in na nosu zelena očala.

"No! mati, zdaj pa z južino na mizo!" veli Šnakšnepskovski Češnovarici.

Mati prinesejo latvico sladkega mleka in kos domačega kruha. Šnakšnepskovski drobi kruh v mleko in vabi Boštjana k južini. Boštjan je že iz malhe zvlekel mastno kračo in zdaj je ravno nož ob peč brusil.

"Boštjan! prisedi k nama in zajemi žlico mleka!"

"Saj veste, da jaz ne jem mleka. Mleko je le za otroke!" Boštjan modro odgovori.

"Velikokrat sem ti že rekel, da ti mleko vse premalo obrajtaš; mleko je ena najredilnejših jedi, ker ima vse v sebi, česar telo potrebuje. Le poglej majhno dete, ki se živi zgolj od mleka in se prav dobro počuti."

"Zato ravno pravim, da je mleko le za otroke, za odraščenega možaka pa take prazne pomije niso, moje telo poželi kaj bolj tečnega, da želodcu kaj zaleže. Hvala bodi bogu, da mi ni treba z mlekom želodca spirati."

Šnakšnepskovski je na to obmolčal, menda ker je sprevidel, da Boštjana prepričevati bi se dejalo bob v steno metati. Kar se mene tiče, bi bil raje Boštjanu prav dal, ali ker boljšega ni bilo, je móglo to dobro biti.

Šnakšnepskovski veli prinesti še latvico kislega mleka. Tudi tega se lotiva, ali kar naenkrat Šnakšnepskovski obstane, položi počasi žlico na mizo in gleda strmo za duri pod klop. Jaz gledam, kaj ga je tako zmotilo, in vidim, da je pod klopjo na umazanih cunjah ležala psica s tremi mladimi.

"Gospod! kaj ste položili žlico? le še zajemite!"

"Hvala! ne morem več. Oh, ko bi mogel te cunje dobiti, gotovo lazi in skače po njih še veliko nepoznanega blaga za moje obširno delo."

Vstane in se bliža psici s koščkom kruha in z dobrimi besedami. Psica je vzela kruh, ali za dobre besede se ni zmenila. Jela je renčati in zobé kazati, da se je moral Šnakšnepskovski počasi nazaj pomikati. Sedel je spet za mizo in vzel žlico v roke, ali ni mu več tako dišalo kot poprej, cunje mu niso šle iz glave, vedno je postrani pogledaval pod klop.

Češnovar pride zdaj spet v hišo in prinese Šnakšnepskovskove hlače, ki so bile že dobro presušene. Gospod začne Češnovarja nagovarjati, da bi mu za dober denar prepustil tiste stare cunje, na katerih psički ležé. Češnovar je poznal gospoda in je delal, kot bi ne hotel ničesar vzeti. Pobere cunje in jih da gospodu. Šnakšnepskovski mu potisne skrivaj nekaj v roko in spravi cunje v posebno škatlo.

Boštjan je bil s kračo tudi že pri koncu, psici je bil dal kost, za kar se mu je Šnakšnepskovski z očmi zahvalil. Mastne roke in nož je obrisal v čevlje in potem se je spet obložil s svojim tovorom.

Kratko se poslovimo pri Češnovarju in odrinemo.

Boštjan je šel naprej, mislim zato, ker je vedel, da se ne bo mogel smehu zdržati, ko bi gospoda tako našemarjenega pred seboj videl. Tiho in hitro korakamo naprej, nihče ni žugnil besedice, le stari kožuh je opletal okoli Šnakšnepskovskih kolen. Ko pridemo v bližnjo vas, se začne mlado ščene nad nami togotiti, pa tega smo bili že navajeni in še zmenili bi se ne bili za to. Ali v kratkem nas obsuje vsaj deset psov, katere je posebno Šnakšnepskovskov kožuh mikal, vsaj vsi so se le vanj zaganjali.

Gospod ni vedel, kako bi se vsem ubranil in začne vpiti. Boštjan je pa kot star vojak kmalu sprevidel, pri čem da smo; skoči do gospoda, mu iztrga marelo izpod pazduhe in plane nad pse. Zdaj mahne na levo, zdaj na desno, zdaj od spred, zdaj od zad; enega udre po glavi, enemu pomeri rebra in tretjemu spodbije noge. Tako srčno je mlatil, da so kmalu vsi pete brusili; Boštjan je pa še vedno stal na cesti s povzdignjeno marelo in gledal moško okoli sebe, kot bi hotel reči: No! kje vas je pa še kaj? Ko vidi, da se nobeden več ne prikaže, da gospodu marelo nazaj z besedami: "Saj sem vam pravil, da ne hodite k vodi."

Gremo spet naprej. Šnakšnepskovski je vedno molčal, ali vesel je pa bil, ker se je vedno muzal, in tudi na obrazu se mu je bralo tiho veselje. Rad bi bil vedel, zakaj. Zdaj vidim, da mož zdaj desno, zdaj levo ramo prizdiguje in da se malo pod eno, malo pod drugo pazduho popraskuje. Rečem mu tedaj: "Gospod! mislim, da ste v Češnovarjevem kožuhu dobili neprijetne goste, ki bi radi do vaše krvi prišli."

"Res je taka," mi odgovori, "ali ti gosti mi niso neprijetni, marveč so mi prav ljubi. Saj človek ne vé, kje ga nova species čaka. Ta kožuh je star in Bog vé, kje se je že valjal, tudi je pri Češnovarju ves drug zrak, kot pri nas v mestu. Češnovar bi mi ne bil mogel bolj ustreči kot s tem kožuhom, saj pravim, da ni nesreče brez sreče. Tem sitnim gostém pa tudi privoščim to kratko veselje, jim bom že jutri doma pokazal, po čem je moja kri."

"Ravno tako po sreči," nadaljuje gospod, "sem naletel pred tremi leti na novo uš. Prenočil sem namreč v neki krčmi na Dolenjskem. Ker sem bil truden, sem se usedel po večerji nekoliko k peči na klop. Ko nekoliko zadremljem, me nekaj hudo v roko ujeé. Pogledam in vidim, da je lepa velika uš, ali po naše pediculus. Brž jo denem pod mikroskop in vidim, da je od vseh svojih sestrá razločna.

Vprašam gospodinjo, kdo je tukaj sedel. Pove mi, da so bili svinjarji sinoči tukaj, ki so prašiče s Hrvaškega gnali. To mi je bilo zadosti. Pozvem tudi, kje so ležali in akoravno sem bil truden, sem šel vendar v slamo na hlev. In res, hvala bodi Bogu, prida sem se jih bil nalezel. Drugi dan pa brž domov, presneto so me zdelavale, pa sem si mislil, le dajte me, jutri bom pa jaz vas. In še dandanes se ne kesam, ker v novem katalogu že stoji: Pediculus Šnakšnepskovskii."

Med temi in drugimi pogovori pridemo do mesta. Ker sta se tukaj najini poti ločili, sem se od njega poslovil. Bila je že trda noč, ko pridem v zaspano mesto.





HUDO BREZNO

ali

Gozdnarjev rejenec





I

V gozdu



"Mati, ali imate kaj kruha, lačen sem!" prosi mali Tonček, kakih sedem let star deček, svojo bolno mater, ki že deset tednov ne more iz postelje. V srce jo speče sinova prošnja, ker nima je drobtinice kruha, da bi mu ga dala.

"Za pečjo mora biti v loncu še nekaj kuhanih krhljev, le vzemi jih," odgovori mati s slabim glasom in potem še pristavi: "Ko bodo zvečer Logarjevi domov prišli, ti bodo že oni kaj skuhali."

Tonček hitro šine za peč in, kakor bi trenil, polovi zadnje pare hruševih krhljev iz vode.

"Mati, ali ste žejni? Ali nočete hruševke?" ponuja materi sladko vodo in, ko ona z glavo odkima, jo posrka sam in potem gre, četudi ne popolnoma sit, vsaj za nekaj časa potolažen, spet iz hiše.

Ko je Tonček zaprl vrata, sklene mati roke in goreče moli in prosi Boga, da bi ji spet dal ljubo zdravje, ako je njegova sveta volja. Ko je bila še zdrava, nista s sinom nikdar trpela pomanjkanja, ker je od jutra do večera pridno delala, poleti na polju in pozimi so jo radi jemali za šiviljo, ker je znala za vsako delo prijeti. Logarjevi, pri katerih je gostovala, so sicer dobri ljudje, ali vendarle uborni kajžarji, ki so šli od jutra do večera za delom. Po ves dan včasih ni bilo nikogar domov, le na večer so prišli ter so postregli po svoji moči ubogi vdovi. Groši, ki si jih je s krvavimi žulji zaslužila in varčno prihranila, so pošli v tej dolgi bolezni, drugih ljudi prositi ji je bilo pa neznano težko, njeno edino upanje je bil dobri Oče v nebesih. Ali ona sama bi bila že tako ali tako prebila, ko bi sina ne imela; on jo je skrbel bolj ko njena bolezen.

Tonček še ni vedel, kaj se pravi dobro živeti; da je bil le sit, je bil zadovoljen; tudi še ni bil pri tej pameti, da bi bil mogel presoditi materino bolezen in bridko siromaštvo, ki jo je trlo. Ves božji dan je hodil okoli po polju in po gozdu, nabiral je jagode, iskal ptičjih gnezd in le lakota ali pa noč ga je prignala k hiši. Večidel je bil sam, bajta je stala prav na samem kraj gozda. Včasih, ko so šli mati in Logarjevi na delo v vas, po ves dan ni videl žive krščene duše. Mati so mu na peči pustili lonec češpljeve kaše in, kadar ga je želodec opominjal, je šel domov. Večidel je hodil gologlav, od sonca so mu ogorela lica, roke in meča. Na sebi ni imel drugega ko srajco iz domačega platna in črne platnene hlače, ki so segale le do kolen. Ena sama preramnica jih je nosila in še tej se je odtrgal zadnji gumb in zdaj je drenov klin moral opravljati njegovo službo. Na desni strani so imele hlače žep, kamor je spravljal pipec, katerega je vsako jutro ob peči nabrusil. Za materjo mu je bil pipec najlepša stvar na svetu, rajši bi ne bil ves dan ničesar jedel, ko da bi se ločil od pipca, torej ga je pa tudi na materin nasvet z močno vrvico privezal za hlačni rob.

Ko je za seboj zaprl bajtina vrata in počasi stopal po stezi mimo Logarjevega zelnika, je prosil Boga, da bi ozdraveli mati, ki so se mu v srce smilili in ker je mislil, da bo potem spet bolje jedel. Ali te misli ga kmalu zapuste in začne veselo žvižgati, toda kmalu spet preneha. Rdeč kebrček s črnimi pikicami mu je sedel na rokav; hitro ga ujame, položi ga na dlan ter ga prosi in nagovarja: "Polonica, polonica, zlêti na Šmarno goro, prinesi mi polno mošnjo denarjev!" Te besede ponavlja tako dolgo, da polonica res zleti z dlani, ali ne na Šmarno goro, ampak v bližnjo pšenico. Tonček tudi ni čakal nanjo, da bi mu s Šmarne gore prinesla zlata; Bog ve koliko sto polonic je že poslal na Šmarno goro, ali še nobena se ni vrnila, vsaj ne z mošnjo. Torej si kmalu polonico in denarje izbije iz glave in spet žvižga in žvižga, da so ga že usta bolela in ustnice niso dajale več pravega glasu. Torej utihne, si odreže leskovo šibo, maha z njo in poje na ves glas:



Kaj maramo mi,

ki smo fantje mladi;

soldatov primanjka,

pa pojdemo mi.



Ali kakor bi trenil, odreže petje in gleda na srmo grivo pod pšenico, vleče na uho in gre po prstih bliže. Zdaj udari z nogo ob tla in nekoliko čmrljev zleti iz grive v njegovo nepopisno veselje. Še nekajkrat pocepeta, napravi si hitro cev iz pšenične bilke, razbrska travo in mah in najde čmrljevo satje. Hitro posrka med iz njega in, dasitudi ga je dobil le nekoliko kapljic, vendar se mu je zdelo bolje kakor ne vem kaj. Satje spet varno zakrije z mahom ter si napravi skrivno znamenje, da bi jih drugikrat ne zgrešil.

Prišed do gozda, malo postoji in premišlja, bi li šel na Preseko gledat male srakoperje ali pa v smrečje mlade veverice, katerih že več kot osem dni ni videl, ker so bile tako daleč. Sklenil je, da obišče danes veverice, torej zavije po znani stezi v jarek in gre zdaj gor, zdaj dol daleč v gozd. Ali ko pride do gnezda, je bilo prazno, prišel je prepozno. Nejevoljno spleza s smreke in že se hoče spet obrniti proti domu, kar zagleda na leski kraj steze mlado veverico. Ta je gotovo iz mojega gnezda, si misli in jo hoče prijeti, ali smuk, pa je bila na bližnji smreki. Gre za njo in trese na vso moč mlado smreko, da bi jo stresel, in res pade dol, ali preden je bil pri njej, je že bila Bog ve kje. Tonček hiti za njo in jo ne glede na stezo podi po mladem smrečju iz doline v hrib, s hriba v dolino; večkrat je že mislil, da jo ima, ali vselej se mu je izmuznila. Zdaj prideta v star smrekov gozd in tu se mu je izgubila v visokih vrhih. Nekaj časa je še gledal za njo, ali ker je videl, da je ne dobi, je zadrevil še kamen za njo in si mislil sam pri sebi: Pojdi, kamor hočeš, saj tako nisi lepa.

Ali kod bo šel zdaj domov? Ozira se okoli, kraj mu je popolnoma neznan, tako daleč še ni prišel nikoli. Gre proti strani, kjer se je najbolj svetilo skozi temno smrečje, in res pride kmalu na velik rovt. Daleč okoli je bilo vse posekano in hosta je še ležala okrog. Okoli štorov in hoste pa je bilo vse polno rdečih jagod, tako sočnih in debelih, da takih še ni kmalu videl. Zoblje jih tako dolgo, da se naveliča. Zdaj se spomni bolne matere, iz visoke trave izpukne tri dolge bilke, nabira spet jagode ter jih niza na bilke, da so bile vse tri polne. Nato ga prevzame trudnost, uleže se pod leskov grm, jagode položi poleg sebe in skozi rdečkaste prste gleda v svetlo sonce. Ko se obrne, začuti pod seboj nekaj trdega, bil je velik polž s hišo; hitro ga vzame v roko in ga začne nagovarjati in mu žugati: "Polž, polž, pokaži roge, če ne - pa tebi in tvoji materi hišo ubijem."

To je ponavljal Bog ve kolikokrat, ali polž je le jezno sline cedil, rogov pa ni hotel pokazati. Tonček mu pa tudi ni hiše ubil, ker je vtem zaspal, in polž mu je padel iz rok ter odnesel pete in celo hišo.

Ko se prebudi, skoči pokonci. Bil je še dan, ali sonce se je že skrilo za grajski gozd. Jelo ga je skrbeti, vse mu je bilo neznano, na vse grlo je jel vpiti, ali nihče se ne oglasi, okoli njega je vse tiho, le še detel teše in kljuje po drevesu, da se sliši daleč naokrog. Groza ga spreleti, ko pomisli, da bo moral morebiti prenočiti v gozdu. Vse, kar je kdaj slišal o strupenih gadih, o veliki beli kači, ki v demantni jami liže kamen, vse to mu je prišlo zdaj na misel. Gozd si je mislil poln medvedov, risov in volkov, ki pridejo z nočjo in ga s pipcem vred pojedó. In kaj porekó mati? Bridko začne jokati in teka po rovtu sem ter rja, da bi našel kako stezo. Najde jo in jokaje teče po stezi dalje, vedno se oziraje, ali mu je volk že za petami. Volka se je bal bolj kakor medveda, ker je rekla stara Logarica, da medved človeku nič ne stori, če se potuhne in dela, kakor da bi bil mrtev. Ali kaj mu pomaga ta vednost, ker ne pozna ne volka ne medveda, le slišal je o njih, videl pa ni nobenega. V smrečju se je jelo že mračiti, kar zasliši lajati psa. Sicer bi se bil morebiti ustrašil, ko bi bil slišal v gozdu lajati psa, danes pa mu je srce od veselja utripalo. Na njegovo vpitje kmalu priskače velik pes in za njim se prikaže ženska z mehom moke na glavi.

"Kam pa greš?" ga vpraša žena.

"Domov," odgovori Tonček in si z rokama briše solze.

"Kam domov?" povpraša žena dalje.

"Domov, k materi."

"Kje pa so tvoja mati?"

"Pri Logarjevih v bajti."

"Si mar Marjetin?"

"Da, moji materi je ime Marjeta."

"Ali kako si pa prišel le-sem? Ti ne greš proti domu, ampak naravnost od doma proč."

"Zgubil sem se," odgovori deček in spet začne ihteti.

"Nikar se ne jokaj, pa z menoj pojdeš. Domov pred nočjo tako ne moreš priti, ko bi tudi znal pot. Nič se ne boj pa pojdi z menoj!"

"Kje pa ste vi?"

"Ni več daleč do nas, pravi se pa pri Gozdarju."

"Kajne, jutri pa pojdem domov?"

"Kadar boš hotel. Saj poznam tvojo mater."

Tonček je bil s tem zadovoljen in je šel za ženo, v eni roki je nesel jagode, namenjene materi, z drugo je pa odganjal psa, ki je skakal okoli njega in po vsej sili hotel duhati jagode. Zdaj prideta iz gozda, gresta čez veliko senožet in, ko zavijeta na desno pod breg, je Tonček zapazil gozdarjevo hišo, ki je stala prav na samem. Ko sta bila že prav blizu, priteče majhna, kaka štiri leta stara deklica njima naproti.

"Teta, strašno dolgo vas ni bilo!"

S temi besedami se oklene deklica tete; ko pa zagleda tujega gologlavega fanta, stopi malo nazaj in z začudenjem pogleduje zdaj njega, zdaj teto. Tonček ji poda bilko jagod in kmalu se je sprijaznila z njim.





II



Gozdarjeva družina



Jurij Kočmur, navadno le kratko Štempihar imenovan, ker je bil, dasitudi ne velik, vendar močan kakor medved in trden kakor gabrova grča, je bil gozdar mihovljanske graščine, kakor je bil poprej njegov oče in pred očetom njegov ded. Gozdarjeva hiša je stala v gozdu, daleč od drugih ljudi; do bližnjega soseda je bilo dobre pol ure hodá, torej so gozdarjevi le malokdaj prišli med ljudi, posebno Juriju je bilo videti, da se rad ogiblje svojih sosedov. Če bi bil moral koga srečati v gozdu, se je najrajši umaknil v šumo in je šel po svoji poti. V gozdu je bil rojen, v gozdu zrejen, iz gozda ni prišel dalje ko do farne cerkve in to samo o največjih praznikih, in pa v mihovljanski grad, kamor je šel včasih po opravkih. Ker je živel vedno le v gozdu med borovci in med skalami, je postal sčasoma surov kakor bor in tih kakor skala. In da po pravici povemo, nobeden tudi ni iskal njegove druščine; ljudje so se ga skoraj bali in dasitudi mu razen osornosti nihče ni vedel kaj očitati, je bil vendar vsak vesel, da ni imel z njim nobenega opravka. Sploh je šla govorica, da je Jurij bogat, da mu je stari zapustil polne lonce belih petic in trdih tolarjev; ali možje so le zmajevati z glavami, češ če res kaj ima, ni prišel do imetja po pošteni poti. O njegovem očetu je bilo sploh znano, da je bil v zvezi s tihotapci, ki nosijo tobak s Hrvaškega, da jih je vodil on, ki so mu znane vse poti in vse steze noter do hrvaške meje; in ljudje so vedeli pripovedovati, kako je znal on voditi za nos kuščarje, tako so imenovali mejne stražnike, ker so imeli zeleno obleko, in od tod je vse njegovo premoženje. Tudi na Jurija je letel sum, da podpira tihotapce, v mraku in ponoči so videli ljudje večkrat, da so se okoli gozdarjeve hiše klatile sumljive prikazni, ali ljudje so morebiti več ugibali, kakor je bilo res; pravega ni vedel nihče in Jurij je bil zvit in prekanjen lisjak.

Njegova edina sestra Mina, ki je našla in vzela s seboj izgubljenega Tončka, je bila bratu v vsem nasprotna, nihče bi ne bil rekel, da ju je povila ista mati. Kakor je bil on osoren in trd, toliko prijazna in dobra je bila ona. Berač, ki je sicer le redko zašel v to samoto, si je bil svest, da ne bo šel prazen od hiše, ona ga je obdarila kljub bratu, rajši bi si bila sama kaj odrekla, kakor da bi morala gledati, kako drug trpi pomanjkanje.

Ko jima je umrl oče, se je jel Jurij, akoravno že precej v letih, šele ozirati, da bi dobil gospodinjo; ali povsod mu je izpodletelo, vsaka mu je odrekla. Nazadnje je snubil sicer siromašno, ali lepo in dobro Ančko, hčer pijanega kajžarja. Ančki se je krčilo srce, če si je le mislila, da bo žena starega gozdarja; ali Ančke niso mnogo vprašali. Pri poliču vina sta naredila z očetom in sivi jastreb je peljal plaho golobico v svoje gnezdo in se ni dosti menil za to, če so tudi ljudje govorili, da je oče prodal svojo hčer. Ančka, dasitudi se ji pri gozdarju ni godilo ravno slabo, vendar ni imela nikoli prav vesele ure v gozdni samoti; tolažilo jo je le to, da ji je bila Mina dobra prijateljica, ki ji je skušala po svoji moči lajšati težki stan. Ali vendar se je videlo mladi ženi, kako vene in hira.

Čez dve leti je Juriju povila hčerko, katero so krstili po materi: Ančica. Mina jo nese bratu, ki je tisti dan popoldne prišel iz gozda, naproti pod cvetočo češnjo, ki je stala pred hišo. Tisti trenutek, ko mu jo je Mina položila v naročje, se je Juriju srce nekako ogrelo in takrat je videla Mina prvikrat, da mu je solza oživila oko, ki je bilo sicer mrtvo in suho. Toda Ančka je vedno bolj pešala in čutila je v svojem srcu, da ne bo zredila svoje hčerke. Večkrat, ko je z malo Ančico v naročju sedela z Mino pred hišo v češnjevi senci, je priporočala s srčnimi besedami Mini, naj bo ona mati zapuščeni siroti, in zraven so ji vroče solze kapale na cvetoča lica smehljajočega se deteta. Mina jo je tolažila, kolikor je vedela in znala, ali na licu mlade matere je vendar brala, da zanjo res ni mnogo upanja. Čez zimo je vedno bolj slabela in ko se je nove pomladi spet usipalo belo cvetje raz češnjo, je Anka, Jurijeva žena, ugasnila.

Njena smrt je potrla gozdarja bolj, kakor bi bil kdo mislil. Sicer ni nikomur tožil svoje bridkosti, ali od tistega časa je postal še bolj tih in osoren; le hčerke se je oklenilo njegovo srce, zanjo je delal in se trudil noč in dan. Kakor še nikdar prej je zdaj hlepelo njegovo srce po denarju, navdajala ga je edina misel, da si bo njegova hči nekoč med najbogatejšimi snubači mogla izbirati moža, dasitudi je hči surovega gozdarja, katerega se vse ogiblje. Zdaj je Mina tudi zapazila, da ponoči večkrat izostaja, in jeli so tudi dohajati ponočni gostje, katerim je gozdar sam stregel z vinom, kruhom in suhim mesom. Mini se je dozdevalo, kaj delajo ti možje, ali ni si upala nič reči, tudi ni nobenega videla, ker so bili v veliki izbi, ona z malo Ančico pa na drugem koncu.

Ko je tisti večer Mina pripeljala Tončka s seboj, Jurija še ni bilo doma. Mina je skuhala večerjo, ki je posebno Tončku dobro dišala, in potem spravila otroka spat, sama pa je čakala brata.

Prišel je pozno in kakor po navadi slabe volje.

"Zakaj ne greš spat? Kolikokrat sem ti že rekel, da me ni treba čakati; večerjo si že sam najdem, če mi jo je treba."

"Saj še ni dolgo, kar sem spravila otroke v kraj."

"Kakšne otroke? Le enega imam."

"Nocoj sta dva."

"Pa ne, da bi bila vzela spet kakega pritepenca? Veš, da tega ne trpim."

"Ne bodi tako neusmiljenega srca! Bog ve, kako se bo še tvojemu godilo."

"Okoli ljudi mu ne bo treba hoditi in prositi."

"Tega ne moreš govoriti; ali ne veš, da je vse v božjih rokah?"

"Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal."

"Jurij, Jurij! Ne govori tako!"

"No, povej, kdo je pod mojo streho?"

"Tonček, uboge Marjete sin."

"Marjete? - Vdove?" hitro povpraša gozdar in povzdigne glavo. "Kaj ga je prineslo le-sem? Je pa že prišel beračit."

"Ni prišel beračit, ne. Ko sem šla iz mlina, sem ga našla v gozdu pod novim rovtom; revež se je bil zgubil in, ker je bila že skoraj noč, sem ga vzela s seboj. Nikar se ne boj, ne bo ti delal škode. Saj smeš enkrat tudi kaj dobrega storiti."

"Saj nobenemu nič žalega ne storim."

Gozdar si podpre glavo z obema rokama in nekaj premišljuje.

"Ali je Marjeta še bolna?" povpraša spet čez nekoliko časa.

"Seveda je in menda tudi nikoli več zdrava ne bo. Že deseti teden teče, kar ne more iz postelje."

"Njej se zdaj tudi utepa. Zakaj ni bila pametna, ko jo je iskala sreča."

"Misliš, ko si jo ti snubil? - Bog ve!" pristavi Mina bolj sama zase.

"Koliko je fant star?"

"Blizu sedem let."

Gozdar se spet zamisli, porine od sebe večerjo, ki jo je Mina postavila predenj, in dolgo sedi molčé. Naposled vstane in reče sestri: "Dokler Marjeta ne ozdravi, fant lahko ostane tu."

"Sam Bog ti je dal to dobro misel."

Mina je šla v kamrico, kjer sta mirno spala otroka: vsakega je še enkrat prekrižala in se potem tudi sama ulegla k pokoju. Srce ji je navdajalo veselje, ko je videla, da je storila dobro delo, in hvalila je Boga, ki je tudi bratu omečil trdo srce.

Drugo jutro sta otroka zgodaj vstala in Mina ju je peljala k studencu, ki je nedaleč od hiše curljal v veliko korito. Tu so se vsi umili in zunaj pod milim Bogom odmolili jutranjo molitev. Potem so šli v hišo, kjer je gozdar že sedel za mizo in pregledoval svoje lovske priprave. Tonček je boječ ostal blizu vrat, grizel nohte in ogledoval gozdarja, ki mu ni prav nič ugajal. Zdel se mu je strašen, posebno zato, ker je imel velike obrve, ki so mu kakor metle sršele iznad majhnih sivih oči.

"Kako ti je ime?" ga povpraša gozdar.

Tonček se je prestrašil gozdarjevega glasu, ker se mu je zdelo, kakor bi iz soda govoril.

"Tonček mu je ime," odgovori namesto njega mala Ančka in vleče fanta za rokav od vrat naprej.

"Tvoja mati je bolna, kajne?" vpraša nadalje gozdar.

Te besede so Tončka neznano zbodle. Tako razžaljivo še nihče ni govoril o njegovi materi, vsakdo je rekel: Mati so bili, so rekli, pojdejo itd.

"Jaz grem domov k materi," se obrne s solznimi očmi proti Mini, ki je zdaj stopila v hišo, in vzame s kljuke dve bilki jagod, ki so bile namenjene materi.

"Če boš priden, pa ostani pri nas, da mati ozdravi," pristavi gozdar z bolj mehkim glasom.

"Zakaj pa vi pravite moji materi 'ti'?" se Tonček jezno obrne proti gozdarju.

"No, no, saj to ni taka pregreha! Včasih sva bila znana."

Mina prime fanta za roko, ga pelje ven in mu da jesti, kar ga je z gozdarjevo hišo spet sprijaznilo, in kmalu, ko je gospodar odšel od doma, je bil Tonček spet vesel in ni več mislil na dom, kjer niso znali tako dobro kuhati in niso imeli takega kruha kakor pri gozdarjevih. Opoldne po obedu se Mina napravi, naloži malo košarico z živežem, preskrbi otroka s kruhom in češnjami in gre obiskat bolno Marjeto.

Bolna vdova in tudi Logarjevi so bili v strahu, ko zvečer Tončka ni bilo domov. Pa so si mislili: morebiti je dobil koga iz vasi, bo že jutri prišel - ali Tončka le ni bilo in senca pred bajto je kazala, da je poldan že davno proč. Vdovo je jelo skrbeti, kaj je s fantom. Šele Mina jo je potolažila, ko ji je povedala, kako in kaj.

"Pusti fanta pri nas," jo nagovarja Mina, "dokler ne ozdraviš; saj je preskrbljen in verjemi mi, da bom pazila nanj, kakor bi bil moj."

"A Jurij?" vpraša vdova s takim glasom, da se je videlo, da vanj nima mnogo zaupanja.

"Jurij je sam rekel, da naj ostane. Ni več tak, kakršen je bil."

Vdova je poznala Mino, da je poštena in pobožna žena; torej ji je lahko z mirnim srcem zaupala sina, ki ji je v vsej bolezni delal velike skrbi.

Tonček je tedaj ostal pri gozdarjevih in se je kmalu privadil. Z Ančko sta se igrala na vrtu in na koritu; pasla sta kravo rdečko in petero ovac, zvečer jima je pa Mina pravila prelepe povesti in zgodbe iz svetega pisma. Le z gozdarjem se ni mogel prav sprijazniti, vedno ga je obhajala neka groza, kadar ga je Jurij od strani pogledal izpod košatih obrvi. Med vsemi rečmi mu je pa pri gozdarjevih najbolj ugajalo to, da so imeli dosti jesti. Poleti, ko so bili daljši dnevi in lepa pot, je hodila Mina z otrokoma vsako nedeljo v cerkev, kamor je bilo zanje, ki niso hitro hodili, več kakor uro hodá vedno po gozdu. Jesti so si nesli s seboj in so ostali do popoldne, da je vse minilo. Vsak teden enkrat so tudi šli obiskat Tončkovo mater, ki pa je postajala vedno slabša. Mina in Logarjevi so uvideli, da ne bo več dolgo, le ona je imela vedno upanje. Mini se ni prav nič čudno zdelo, ko je jeseni prišla Logarjeva hči ponjo in po Tončka, da naj le hitro gresta, če hočeta videti mater še živo. Na poti so jih srečali gospod, ki so šli ravno od svetega obhajila nazaj.

Vdova je bila že prav slaba, ko je prišla Mina s Tončkom. Podala ji je roko in govorila s slabim, tresočim se glasom: "Mina, z menoj gre h koncu, ali zgodi naj se sveta volja božja! Priporočam ti svojega sina; zdaj razen tebe nima človeka na tem svetu, ti mu bodi mati - glej, da bo nekoč pošten človek. Kar si mu že zdaj storila dobrega in kar mu še boš, ti bo poplačal Bog, pri njem v svetih nebesih bom prosila zate."

Ko je Tonček slišal mater tako govoriti, je padel k peči na klop in jokal tako bridke in grenke solze, kakor še nikoli poprej. Nikoli mu še ni bilo tako hudo pri srcu, hotelo mu je počiti od neizrekljive bridkosti.

"Oh, mati, mati, nikar še ne umrite! Saj bom priden, saj vas bom ubogal," prosi Tonček ihté hiti od klopi k postelji ter se oklene matere, ki se je z Minino pomočjo nekoliko sklonila na postelji. Sinove besede so ji trgale srce. Vsi, ki so stali okoli, vsi so tiho jokali.

"Tonček, moj ljubi sin!" spregovori spet mati, "bodi priden - ubogaj Mino - kakor bi ona - bila tvoja mati. Rad delaj - rad moli - Boga ne pozabi - môli zame -Tonček - -!"

Mati je trudna omahnila, sklenila roke, zatisnila oči - in zaspala za vselej.

Tonček je bil sirota brez očeta, brez matere.





III



Sirota



V gozdarjevi hiši so Tončku hitro tekli dnevi. Pozimi, ko je zapadel sneg, niso mogli skoraj nikamor iz hiše in Mina je tačas ustanovila malo šolo, Tonček in Ančka sta se učila od nje brati in Tončku je šlo učenje dobro od rok, da je o veliki noči za pirhe dobil od Mine molitvene bukvice, iz katerih je bral, kadar so šli v cerkev.

Prišla je spet spomlad, sneg je skopnel po dolinah in jarkih in Mina je z otrokoma spet vsako nedeljo hodila k službi božji. Neko nedeljo popoldne so gospod s prižnice razlagali četrto božjo zapoved, posebno so poudarjali dolžnosti, ki jih ima dober otrok do svojih staršev: rekli so, da otrok nikdar ne more povrniti očetu in materi, kar so storili zanj, ko se še zavedel ni. Tončku je segel nauk v srce, ni še kmalu tako zvesto poslušal božje besede kakor danes. Živo se je spominjal svoje dobre matere, ali v pridigi je bil govor tudi o očetu. Ali on ne vé za svojega očeta, ker ga nikoli ni videl. Mati niso skoraj nikoli govorili o očetu, le toliko se je spomnil, da so ga učili moliti tudi za rajnkega očeta, drugega ni vedel nič o njem. Ko je božja služba minila, je ostal Tonček še v cerkvi in je molil za ljubo mater in za očeta, katerega še poznal ni. Ljudje so se že skoraj vsi razšli, le nekatere ženice so sem ter tja še čepele po klopeh, med njimi tudi Mina, ki ni hotela Tončka opominjati, da bo treba iti domov, ker je videla, kako pobožno moli. Ko stopi iz cerkve, ne gre še domov, kako bi tudi mogel iti mimo materinega groba, posebno danes, ko je slišal, kaj so storili zanj mati, česar prej še vedel ni. Poklekne na grob, vroče moli in s solzami moči zeleno travo, ki pokriva njegovo predrago mater. O kako rad bi jim še enkrat pogledal v blago lice, kako rad bi jih prijel za njih dobre roke! Vse misli so bile le pri materi, na dom ni mislil in še bi bil klečal tu na grobu, ko bi ne bila prišla Mina in ga prijela za roko, rekoč: "Tonček, pojdi, noč bo, moramo iti domov."

Molče je vstal in šel z Mino. Navadno so se vso pot razgovarjali o pridigi, o tej ali oni stvari, danes pa je molčé stopal za Mino, ki je vedela, kaj mu polje v mladem srcu. Tiho so prišli do doma in, ko so po večerji sedeli okoli peči, se pomakne Tonček k Mini, jo prime za roko in jo vpraša: "Teta, kje so pa moj oče?"

"Tvoj oče? Kaj da so ti danes prišli na misel?"

"Bila je pridiga o očetu in materi, ali jaz se ne spominjam svojega očeta, nikdar jih nisem videl, nikdar o njih nič slišal."

"Tudi jaz ne vem, kje so, to vé le Bog sam; nič, nemara sta oba, on in mati, gori pri Bogu. Ker nič ne veš, ti bom povedala o njih toliko, kar vem. Ni sicer mnogo, ali ne mislim, da bi ti kdo znal kaj več povedati.

Tvoj oče so bili od nekod iz Tolmina, bilo jim je ime Tone, ravno tako kakor tebi, in še mlad fantin je prišel sem s svojim stricem, ki je hodil le-tod po naših krajih z majhno kramo od hiše do hiše. Prodajal je trakove in šivanke, žveplenke in kresilne kamne in kar je še te male robe, ki se potrebuje pri vsaki hiši. Kupčija ni bila ravno veliko prida; ali toliko sta vendar skupila, da sta se preživila. Prišla je potem slaba letina, pozimi je bila velika lakota, da človek tudi za denar ni vselej dobil, kar bi bil hotel. Stričeva kramarija je prišla zdaj prav na nič, vsakdo je le gledal, kje bo dobil kos kruha, da bi se preživil. Spomladi je zbolel kramar in bolezen ga je tudi pokopala. Tvoj oče je tedaj ostal sam, bil je kakih dvanajst let star; razen malo krame v košu, ki mu jo je zapustil stric, ni imel ničesar. Domov ni znal in, četudi bi bil znal, kam bi bil pa šel, ko ni imel nikogar na svetu, ne očeta ne matere, ne brata ne sestre, le edinega strica in ta mu je zdaj umrl. Gospod župnik so ga prvi čas vzeli k sebi in potem so ga priporočili mihovljanskemu gospodu graščaku, ki ga je vzel v službo ter ga poslal k svojemu gozdarju Hojniku v Preseko, da bi se pri njem izučil za gozdarja in lovca. Bil je priden in ubogljiv, Hojnik mu je kmalu vse zaupal in, ko se je izučil, ga je vzel za svojega pomagalca in graščak mu je obljubil, da pride na Hojnikovo mesto, kadar ta umrje, kar se je kmalu potem zgodilo. Tvoj oče je postal gozdar v Preseki in tačas se je seznanil s tvojo materjo, ki je služila v gradu, ter jo je vzel za ženo. Kaki dve leti sta srečno živela na Preseki.

Nekega dne - ti si bil morebiti leto star - je šel tvoj oče zgodaj od doma in ga ves dan ni bilo domov. To sicer ni bilo nič nenavadnega pri njem, ki je zvesto opravljal svojo službo; ali ko ga zvečer ni bilo, je mater vendarle jelo skrbeti. Vso noč ga je pričakovala, ali ni ga bilo. Zjutraj je vstala ter šla v grad; mislila si je: morebiti so ga ondi zadržali ali pa ga je gospod kam poslal. Ali v gradu živa duša ni vedela zanj, nihče ga ni videl. Mati je tarnala in prosila ljudi, da so ga šli iskat, morda se mu je zgodila kaka nesreča. Ljudje so prehodili in prevpili ves gozd od kraja do kraja, preiskali so vse jarke in kotle, ali o njem ni bilo nikjer sledu. Mati je v velikem strahu in v bridki žalosti čakala dan za dnevom, da bo morebiti prišel od kakega kraja. Ko je prešlo pol leta in le ni bilo glasu o njem, je dobil drug njegovo službo in tvoja mati je šla s Preseke s teboj v naročju. V gradu bi bila dobila spet službo, ali bilo ji je težko služiti zavoljo tebe. Rajši je šla dol v vas in tam je delala pri ljudeh, kolikor je mogla, da se je pošteno preživila. Pozneje se je preselila v Logarjevo bajto in, ko si ti malo odrasel, je hodila laže za delom, dokler je ni potlačila bolezen. O tvojem očetu se tudi pozneje ni nič zvedelo, kam je zginil. Nazadnje so mislili, da se mu je zgodila kakšna posebna nesreča, da ga je morda raztrgala kaka zver. Ti bi pa najbolje storil, če boš večkrat zanj molil."

Toliko je vedela Mina Tončku povedati o njegovem očetu. Ves čas, ko mu je Mina pripovedovala, ji je gledal verno v obraz in solza za solzo mu je kapala na lica.

Gozdar je slišal zadnji del Minine pripovesti in, ko sta šla otroka spat, ji je očital, zakaj pripoveduje to fantu, ker ga pozna, kako je mehkega srca.

"Prosil me je, da mu povem kaj o njegovem očetu, ki je bil gotovo pošten človek, in napačnega nisem nič povedala."

"Vé ženske nimate miru, če se vam vedno ne giblje jezik."





IV



Gozdarski učenec



Brez posebnih prigodb je minilo leto za letom. Sedemkrat je že cvetela češnja pred gozdarjevo hišo, kar je bil Tonček zgubil svojo mater. Fant je rastel tako veselo, da je celo gozdar Kočmur imel veselje nad njim. Bil je visok in tanek kakor jelka in uren in gibčen kakor jelen. Po imenu je že poznal vse živali in vse ptice v gozdu, vedel je za njih gnezda, vedel je za njih navade in lastnosti. Poznal je tudi vsako drevo, vsak grm in ne le samo, dokler je bil še zelen na deblu, ampak tudi vsak posekan in obdelan les.

Ko je bil Tonček štirinajst let star, ravno na njegovega godu dan, ko je Mina po obedu pospravila z mize, ga gozdar nagovori:

"Tonček, ti si danes spolnil štirinajsto leto; velik si že in dosti močan, zmerom menda ne boš delal mlinov pri studencih, vedno ne boš iskal ptičjih gnezd, enkrat se boš moral vendarle lotiti kakega dela. Povej mi, kaj te najbolj veseli?"

Tonček do zdaj še nikoli ni resnično mislil, da bo tudi on moral kdaj kaj postati. Življenje v gozdu, kjer je tako rekoč živel vse svoje žive dni, to se mu je tolikanj priljubilo, da za poljsko delo ni imel nikakršnega veselja. Rajši bi streljal zajce in jerebice ali pa bi zasajal drevesa, kakor da bi ledino kopal ali praho oral. Najmanj pa ga je veselilo rokodelstvo, za šilo ali za šivanko bi ne bil prijel po nobeni ceni, rajši bi bil pobegnil, kam, seve, tega še sam ni vedel. Ko ga je tedaj danes vprašal gozdar, kaj ga veseli, mu je odgovoril: "To bi bil rad, kar ste vi."

"To so tudi moje misli; za to boš dober, ker si trden in že vajen takega življenja. Z gospodom graščakom sem že govoril; dovolil je, da se učiš za gozdarskega hlapca, in sicer pri meni. Pozneje utegneš iti tudi še drugam, da boš videl, kaj drugje znajo."

Nato gozdar vstane, sname s kljuke majhno puško in vso drugo lovsko pripravo in mu vse da v roke: "Na, tu imaš puško in kar je še treba zraven, od danes je puška tvoja. Kako se z njo ravna, to že veš in lahko vidiš pri meni."

Tončku so se od veselja svetile oči in ves obraz se mu je smejal, ko je puško prijel v roke.

"Ali preden te spustim v gozd," povzame spet gozdar besedo, "ti moram še nekaj povedati in to si dobro zapiši v glavo. Kar tebi ni mar, za to bodi slep in gluh in molči kakor skala. Le jaz sem tvoj gospodar, nihče drug ne v tej hiši ne zunaj. Le meni poveš, kar boš videl in slišal, - Če te bom vprašal. Kar se zgodi v gozdu, naj ostane v gozdu! Tako! Si me razumel? Zdaj mi daj roko! Bog te sprimi!"

Oh, kako veselje je občutil Tonček, ko je prvikrat s puško na rami stopil čez prag! Mina in Ančka, ki je tudi že bila v dvanajstem letu in je zdaj Mini pomagala pri domačih opravilih, sta z dopadenjem gledali za zalim mladim gozdarjem. Učil se je vsega, kar je treba vedeti gozdarju in lovcu, postavim, kdaj se pobira seme, kdaj se seje, kako se trebi mladi gozd, katero drevo se sme sekati in kdaj, kako se kuha oglje, kako se dela kopa in še več drugih reči. V svojem okraju je tako rekoč poznal vsako drevo. Vse, kar mu je rekel gozdar, vse si je dobro zapomnil in graščak sam je imel veselje s fantom, če je prinesel v grad kako divjačino ali kako redko ptico. Ančki je vsak čas kaj prinesel, zdaj lepih dišečih rož, ki se dobé le daleč v gozdu, zdaj šopek prvih jagod, kako lepo pero ali kako drugo malenkost.

Daleč v gozdu v najbolj divjem kraju, kjer so rasle najdebelejše bukve in najstarejše smreke, je bil okrogel kotel in sredi njega globok prepad, Hudo brezno imenovan. Tega kotla se je stari gozdar vedno ogibal, povsod je vodil Tončka, le v ta kraj ga ni peljal, a Tonček bi bil posebno rad videl ta kraj, ker so ljudje veliko govorili o njem. Pravili so, da je strašno brezno, kamor se more iti le po dolgi vrvi. Neki reven oglar, ki je pod krivo tiso kuhal oglje, je neki večkrat ponoči slišal iz Hudega brezna prijetno ptičje petje, mnogo lepše ko vsaka muzika. Ker je bil pogumen mož, ki ni poznal strahu, je vzel dolgo vrv, jo privezal za staro smreko in se po nji spustil v brezno. Prišel je v ozko temno luknjo, po njej se je plazil dalje in je prišel na drugi svet, kjer so gore iz samega čistega zlata in dragih kamnov, po rekah in potokih se pretaka najslajše vino in po polju raste tako sadje, da pri nas še imena nimamo zanj. Tu stanujejo neizrekljivo majhni ljudje, največji so samo dve pedi visoki, govoriti ne znajo, ampak neznano prijetno pojó, da ne zna pri nas nobena ptica tako. Oglar je hodil tu okoli in je užival rajsko veselje, ali to ni trpelo dolgo. Izpod neba prileti velikanska črna ptica z jeklenim kljunom in železnimi kremplji, oči so se ji pa svetile kakor živi ogenj. Ko je letela, je delala takšen šum, kakor bi se bližal velik vihar. Oglar jo zagleda in se prestraši, ptica leti naravnost proti njemu, hoče ga kavsniti z jeklenim kljunom in zgrabiti z železnimi kremplji, ali on beži pred njo in ona za njim. Na srečo najde luknjo, po kateri je prišel na ta svet. Hitro pobere kos zlata in pleza spet po luknji nazaj. Vrv je še visela tu, ali ko prime zanjo, se raztrga kakor pajčevina, vsa je bila strohnela. Kaj bo revež zdaj počel? Po strmih pečinah je nemogoče splezati na vrh. Kar privihra za njim tista črna ptica, ga dvigne na svojih perutih, nese iz brezna in postavi k smreki, kamor je bil privezal vrv. Potem se spet zapraši nazaj v brezno, v tem trenutku se je zemlja stresla, stare smreke je vil veter kakor travne bilke, skalovje se je podiralo za ptico, smreke so pokale in letele za njo v brezno. Oglar se je prekrižal in pri tej priči je vse nehalo. Šel je iskat svoje kopišče, ali ni ga našel, vse je bilo z grmovjem zaraščeno in vse okoli se je spremenilo, le stara tisa je še stala tu kakor prej. Pod njo zakoplje kos zlata, ki ga je prinesel iz spodnjega sveta, in potem gre domov. Ali tu ni nobenega poznal in ljudje niso njega. Njegova žena je bila že umrla; sin, ki je takrat, ko je šel pogledat v Hudo brezno, ležal v zibelki, je bil zdaj osemdesetleten starček in je kašljal za pečjo. Medtem ko je on trenutek preživel na onem svetu, se je tu gori toliko spremenilo, preteklo toliko let. Oglar je živel še toliko časa, da je povedal, kje je bil in kaj je videl, potem je umrl. - To so pravili ljudje o Hudem breznu.

Tonček bi bil rad videl to brezno; večkrat je že gozdarja povpraševal zánj in ga nagovarjal, da bi ga peljal tja; ali gozdar se je vedno ogibal tega mesta in tudi Tončku je rekel, da je nevaren kraj. Tončkova radovednost je bila toliko večja in nekega dne se napravi sam na pot proti Hudemu breznu. Bal se ni nič, ker je imel nedolžno čisto srce in je vedel, da je v božjih rokah. Kmalu najde krivo tiso, ki je bila, kakor so ljudje sploh govorili, blizu tri tisoč let stara. Visoka ni bila, ampak toliko bolj debela in neznano čudno zraščena. Tonček gre mimo častitljivega drevesa proti kotlu, ki se je nedaleč od tise začel zniževati. Kraj je bil vedno bolj divji, tu ni bilo nikakršnega pota, nobene steze, skala je ležala na skali in Tonček je po vseh štirih lezel čez skalovje. Stare smreke, ki sta jih podrla starost in vihar, so ležale vse križem po tleh.

Zdaj pride do brezna, ki je pred njim režalo kakor peklensko žrelo. Kraj je bil res strašen, obkrožalo ga je skalovje, med katerim so rastle visoke temne smreke. Nekatere je veter omajal, z nekoliko koreninami so se še držale plitke prsti, vrhovi so pa nad breznom visé še vedno zeleneli, mnogo jih je pa vihar prekucnil z roba in te so gnile v prepadu.

Tonček bi bil rad bolj pogledal v prepad, kamor se je spustil pogumni oglar, v torbi si nabere kamenja in jezdi po smreki, ki je molela daleč nad breznom. Od tod gleda dol v globočino, ali ne vidi drugega, ko samo temno žrelo. Kamenje, ki ga je metal v prepad, je dolgo bobnelo v žrelu in slišalo se je, kako je odletavalo od stene do stene. Ko je pometal vse kamenje, je gledal še nekaj časa v črno globočino, potem plezal spet po smreki nazaj. Kar zagleda pod seboj na skalici, ki je ko čevelj široka polica visela nad prepadom, med suhim listjem lep nož. Ali kako bi prišel do njega? Dol ne more; ko bi se mu zmaknila noga ali ko bi se mu sprožil kamenček pod nogo, je za večno pokopan v strašnem prepadu. Nož pa bi bil vendar rad imel; misli in preudarja sem ter tja, nazadnje se zmisli na precep. Odreže si ravno leskovko, jo razcepi, zleze spet na smreko, se je oklene z eno roko in z nogama, v drugi drži precep in tako nad breznom viseč skuša ujeti nož v precep. Dolgo se je trudil, naposled precep vendarle zine in zgrabi nož čez sredo držala. Tonček pritisne precep, da se je nož dobro zasadil, in ga vleče počasi k sebi in, ko ga je privlekel dosti blizu, prime zanj in spusti precep. Nož je bil lep, imel je črne platnice, v njih so bile vložene bele koščene zvezdice in na eni strani tudi črki J. K. iz bele kosti. Sicer se ga je bila rja hudo prijela, ali on ga bo že izbrusil. Njegovo prvo delo, ko je prišel domov, je bilo to, da je v brus vlil vode, Ančko je pa naprosil, da mu je vrtela, in nož se je kmalu začel svetiti izpod rje. Ravno tedaj je prišel Kočmur po trati proti hiši. "Kak lep nož sem našel danes!" mu vpije Tonček naproti in vrti nož v roki, da se je svetil v soncu.

"Kje si ga našel?" ga povpraša gozdar.

"Bil sem v Hudem breznu pa sem ga našel na skalici nad prepadom. Ima pa črki J. K., kakor da bi bil vaš."

Ko je gozdar čul besede Hudo brezno in je videl nož blesketati se v fantovi roki, se je prijel za prsi, zdelo se mu je, kakor bi mu bil kdo porinil nož v srce. Obrvi so se mu naježile in oči pod njimi so se čudno zasvetile. Ta nož mu ni bil neznan. Na Tončkove besede ni nič odgovoril, obrnil se je proč, da bi otroka ne videla, kako ga je to vznemirilo.

"Alo, pojdite jest!" se oglasi Mina, ki je ravno postavila skledo na mizo pod češnjo. Otroka prideta precej in Tonček pokaže Mini lepi nož in potem ga položi na mizo zraven sebe. Jurij je pa od njih obrnjen slonel ob češnji.

"No, Jurij, pojdi jest," ga spet opominja Mina.

"Le jejte!"

"Oh, kako so spet sitne muhe," toži Mina. "Gotovo bo kmalu dež."

"Čakajte, grem pa po vejo, da jih bom odganjala," reče na to Ančka, zgrabi novi Tončkov nož in kakor srna skoči od mize po bregu na studenec, ureže vejico z grma in hoče nazaj. Naenkrat se ji izmakne noga, pade in tako neizrekljivo zavpije, da je vse zabolelo srce. Vsi planejo od mize proti nji, ona vstane in stopi nekoliko korakov proti njim, v prsih ji je pa tičal nož in rdeča kri je curljala iz rane. Gozdar je bil prvi pri nji, ujel jo je v roke, ko pa je zagledal nož v njenih prsih, se mu je stemnilo pred očmi, noge so se mu šibile in glava se mu je pobesila. Mina je prestregla deklico v svoje roke, ji potegnila nož iz prsi, jo položila na trato, glavo ji pa naslonila v svoje naročje. Ančka je postajala vedno bolj bleda, pri vsakem zdihljaju je kri curkoma bruhnila iz rane, zdihnila je še nekoliko kratov in ni je bilo več. Njena čista, nedolžna duša se je preselila v nebesa. Gozdar je odrevenel, strmo je gledal na svojo edino umirajočo hčerko, ki je trenutek poprej še cvetela v najlepšem cvetu. Ko je videl, da ji zmanjkuje sape, ga je neizrekljiva bridkost vrgla na zemljo, rjul je ko divja zver, ki so ji vzeli mlade, ter se valjal po trati.

Kdo bi popisal Minino in Tončkovo žalost? Zdelo se jima je, ko da bi vse to bile le sanje in šele, ko so jo zagrebli v črno zemljo in so se sami vrnili domov, šele tedaj so čutili, da je bridka resnica.

Gozdar je tiho nosil neizrekljive bolečine, ki so mu trgale srce, ali ni zmogel solze; šele ko je prišel od pogreba spet pod češnjo na nesrečno mesto, se je popolnoma zavedel svoje zgube, solze so mu zalile oči in te solze so dobro dele njegovemu otrplemu srcu. Na trati je pokleknil in zdihnil: "Bog, Ti si pravičen! Na otrocih kaznuješ, kar so pregrešili starši!"





V



Tihotapci



Po Ančkini smrti je bilo v gozdarjevi hiši kaj prazno in žalostno. Mina je še dolgo po tej nesreči na tihem jokala, stari Jurij je klavrn in potrt hodil okoli in Tončka je bolelo srce, ker si je vedno očital, da je on, četudi nevedoma, kriv smrti ljubeznive deklice, s katero sta preživela najlepše nedolžne dneve. Nesrečni nož je drugi dan nesel spet nazaj v gozd ter ga je treščil nazaj v Hudo brezno, da se je razletel ob skalovju. Iz gozdarjeve hiše si je želel proč, govoril je s starim, ki je privolil, in graščak ga je vzel v grad za lovca. Tonček se je vendar le težko ločil od gozdarjevih, posebno od Mine, ki je vedno skrbela zanj kakor najboljša mati, in tudi gozdarju je bil hvaležen, posebno ker mu nikdar ni rekel žal besede zavoljo nesrečnega dogodka.

Pred odhodom ga gozdar še pokliče k sebi in mu reče: "Pojdi v grad! Da se boš dobro vedel, o tem sem prepričan in upam, da boš kmalu prišel spet nazaj na moje mesto. Mislim, da me boš trpel pri sebi; ne bi šel rad izpod strehe, pod katero sem preživel vse svoje žive dni, saj tako ne bo več dolgo trpelo. Želel sem si, da bi stopila še v ožjo zvezo, ali Bog je v svoji modrosti odločil drugače. Naj bo!"

Tonček mu obljubi vse in se ravna proč, zunaj na vratih ga gozdar še prime za roko.

"Tonček, kje je tisti nesrečni nož?"

"V Hudem breznu, zdrobljen na kosce."

"Dobro!"

Tonček je šel v grad in tu se je vedel tako dobro, da so ga imeli radi ne le graščak, ampak tudi vsi drugi.

Tonček je že prej, ko je bil še pri Juriju, videl večkrat v gozdu sumljive ljudi in to vedno iste; enkrat jih je v mraku srečal pet in vsi so težko nosili. Ponoči so tudi včasih prišli h gozdarju in enega, Jernača po imenu, je Tone poznal, ker je vedel, kak opravek imajo ti ljudje in da je Kočmur v zvezi z njimi; ali Tone je bil, kakor ga je gozdar prvi dan poučil, za to gluh in slep.

Neki dan gre Tone zgodaj iz grada, ko se je komaj začel dan delati; bilo mu je naročeno, da ustreli srno. Vedel je, kam se hodijo ponoči past in kod se vračajo v gozd, ko napoči dan. Sédel je v grm za skalo in gledal v jarek, iz katerega bi morale priti srne. Ali ni jih bilo. Morebiti jih je kdo prepodil; že je mislil vstati s svojega skrivališea, kar zašumi listje, zaslišijo se moški koraki in iz jarka prisopiha po bregu Jernač s težkim bremenom na hrbtu. Že večkrat ga je videl tako nositi, ali danes se mu je čudno zdelo, da ni šel po stezi, ampak sredi hoste in sicer naravnost proti njemu. Ko je bil kakih dvajset korakov od Toneta, se ustavi, skrbno ogleda na vse strani, potem zavije na desno v majhen kotel, ki je bil zaraščen z gostim grmovjem in prepleten s kopinami. Jernač se je splazil skozi grmovje, ali ni trpelo dolgo, ko je prišel prazen nazaj in hitro odšel spet v jarek, iz katerega je prišel.

Tone bi bil rad videl, kje je odložil Jernač veliko culo, vstane izza grma in gre v kotel. Steze ni bilo nikjer videti, plaziti se je moral skozi gosto grmovje, gledal je na vse strani, pa ni mogel ničesar zagledali. Že je mislil iti nazaj, ko zagleda pred seboj precej visoko, ostro odsekano skalo, ki pa je bila na sprednji strani popolnoma zaraščena, da je človek na prvi pogled še zapazil ni. Tone jo je ogledoval od vseh strani in zapazil pri zemlji precej široko luknjo, ki jo je pa bršlin popolnoma zakrival. Odgrne bršlin in vidi, da se luknja notri precej širi in da je kmalu toliko visoka, da človek lahko v njej stoji pokonci. Ko stopi vanjo, vidi, da je prècej prostorna, nekaj svetlobe je prihajalo od zgoraj skozi ped široko špranjo. Bila je to jama, kakor jih je dosti povsod po kraškem svetu. Nos je Tonetu precej, ko je stopil v jamo, povedal, in pozneje, ko so se oči malo navadile na mrak, je tudi videl, kako zelišče je tu spravljeno. Bilo je deset večjih in manjših cul, polnih hrvaškega tobaka.

Dobro so se preskrbeli, si misli sam pri sebi in hoče iti spet nazaj. Že se je pripognil in ravno je hotel odgrniti bršlinovo zagrinjalo, kar se zunaj po grmovju zasliši praskanje. Ali so morebiti tihotapci? Bal se jih ravno ni, tudi puško je imel pri sebi, ali vendar bi mu ne bilo pogodu, ko bi ga dobili v svojem brlogu. Hitro se umakne nazaj, tava ob steni in se stisne v najzadnji kotič, kjer je bilo popolnoma temno. Pod seboj čuti kamen, usede se nanj, puško pa položi na koleno.

Kmalu se prikaže skozi luknjo Jernač in potegne culo tobaka za seboj, potem pride še en človek, katerega pa Tone ni poznal. On ju je dobro videl, ker je ravno svetloba iz špranje sijala na oba, onadva pa njega nista mogla videti, ker je sedel v črni temi.

"Hvala Bogu, zdaj smo menda brez skrbi," pravi drugi, ki se mu je videlo, kakor bi bil gospodar, Jernač pa le njegov nosač.

"Sem nas vendar ne bodo sledili kuščarji, tukaj smo bolj brez skrbi kakor doma," reče nato Jernač.

"Jaz tudi mislim, da smo jim zmešali sled."

"Stari Kočmur je vendar prekanjen lisjak; ko bi njega ne bilo, bi vaše lepo blago zdajle peljali kuščarji proti Novemu mestu."

"Ali ne vem, stari dela zdaj sitnosti, pravi, da bo popustil vse."

"Pokažite mu le nekaj rumenjakov, pa bo spet vaš."

"Vse nič ne pomaga, obljubil sem mu jih pet, če mi tole robo spravil dol."

"Kar je zgubil hčer, ni za nobeno rabo več. In star je že tudi."

"Ali vendar se ne boji dveh Jernačev, če si tudi za dve glavi višji od njega."

"Močan je pa res. - Pet cekinov, pravite? To je lep denar! Ko bi jaz le na pol toliko poznal pota od tod naprej, ko jih poznam od tod nazaj do Hrvaškega, bi nobeden drug teh cekinov ne služil - ali tako, če bi se le pokazal iz gozda, vem, da me imajo kuščarji v pesteh."

"A Ocvirek?"

"On pozna še manj ko jaz. Kar je takraj Gorjancev, mu je vse neznano. Bog ve, kako se mu zdaj godi?"

"Kje si ga pustil?"

"Včeraj sva spala pri Petriču pod Raztrganim brdom. Presneto mi je že predla! Zavohali so naju bili na Petričevih svislih. Jaz sem predrl streho na gornji strani in sem jo srečno upihal. Kako se je pa Ocvirku godilo, tega ne vem."

"Če ga nimajo v kleščah, mora priti vsak čas. Tudi stari Kočmur bi moral priti. Ima še nekaj denarjev pri meni."

"Po denar bo pa že prišel, saj vé, da ste tukaj."

"Ali si ti že gotov?"

"Sem že, vidite, tehle šest cul je mojih, pet pa Ocvirkovih."

Gospodar plača Jernača, potem vzame iz torbe klobas in steklenico, v kateri je bilo žganje.

"Ravno prav," reče Jernač. "Saj sem že zelo potreben, tretjo culo sem že prinesel od sinoči, pa se danes še nisem odteščal."

Zdaj pride Kočmur in kmalu za njim Ocvirek s culo tobaka in ga vrže k onim petim.

"Nak, tega pota pa ne bom tako hitro pozabil!" spregovori Ocvirek in se usede na culo. "Presneto so me imeli v škripcu; že sem mislil, da bo to moja zadnja."

"Povej no, kako je bilo!" ga sili Jernač.

"Dajte mi poprej piti, saj se mi že grlo suši. Kako bom govoril!"

Gospodar mu da piti in jesti.

"Kočmur, ali vi pa zmerom cesarskega puhate?" se obrne tihotapski gospodar proti gozdarju, ki si ga je natlačil pipico.

"Zmerom."

"Vi bi si vsaj mogli privoščiti boljšega. Ali imate mar tako tanko vest? Jaz pa le to mislim, zakaj bi mi kadili za drag denar smrdljivca, naši sosedje Hrvatje pa žlahtno zelišče malone zastonj."

"Hrvatje imajo svoje pravice, mi pa ne," odgovori na to Kočmur.

"Kaj pravice? Saj smo vendarle vsi pod enim cesarjem."

"Kar Kočmur stori, to je vse prav," reče nato Jernač. "Že sam sem videl, ko ga je kuščar nagovoril za pipico tobaka. - Seveda ga je le skušal."

"V tem ima pa spet prav," pritrdi gospodar.

"Naj imam prav ali ne, nikoli ga še nisem pokusil."

"E, prinesel si ga pa že veliko. Le tako nedolžnega se ne delaj," ga zavrne tihotapski gospodar.

"Saj ne tajim. Res sem ga, pa tudi rečem, da ga ne bom več."

"Bomo videli."

Ocvirek se je najedel in napil in Jernač je že komaj pričakoval, da bi zvedel, kako jo je zvil njegov pajdaš.

"No, Ocvirek, zdaj pa govori! Kako si kuščarje speljal na led?" ga povpraša gospodar.

"Z Jernačem sva spala na Petričevih svislih; zjutraj me nekaj zbudi. Ko sem spregledal, je skočil Jernač kvišku in je zginil pred menoj. V strahu sem tudi jaz skočil na noge, ali nisem videl, kaj je in kam bi se obrnil. Kar zaslišim, da nekdo stopa po lojtrah in kmalu se pokaže kuščarjeva glava na lojtri."

"Alo, alo, ga že imamo!" zavpije z lojtre svojim pajdašem.

"Jaz skočim po svislih naprej, on pa za menoj. Bila je tema, ali ker sem vedel, da je zraven svisli pod, sem stopal prav varno in, ko pridem na kraj svisli, se primem za tram in skočim na pod. Kuščar kobaca hitro po slami za menoj - toda zmanjka mu stopnje in se, kolikor je dolg in širok, štrbunk! prekucne na trdi pod. Če si ni razbil glave, si je pa gotovo potlačil nos in ne bo tako hitro pozabil, kdaj je lovil Ocvirka. Jaz hitim k vratom, ali zunaj, čuvši ropot na podu, so hitro priskočili, a ne da bi bili odprli vrata in me prijeli, tiščali so jih norci, tiščali, kolikor so mogli. Naslonim se na vrata, uprem se na vso moč, odrinem jih, poderem vse tri kuščarje in smuknem mimo njih. Še preden so se dobro zavedeli, sem bil že pod smrekami; eden je še sprožil svoj pihalnik za menoj, pa je menda mislil, da sem vrabec, ker me je s prosom posul. Na, tukajle potipajte!"

Ocvirek pripogne glavo, vrat je bil krvav in na glavi so se čutila zrna pod kožo.

"To je dobro, da imaš tako trdo bučo," se šali Jernač.

"E, kopriva ne pozebe! Tako hitro me še ne bo konec."

"Na, tu imaš za svoj strah," pravi gospodar in mu stisne nekaj v roke.

"Jaz imam tudi še nekaj dobiti," se oglasi gozdar Kočmur.

"Res je, tu imaš svoj zaslužek," odgovori gospodar in mu odšteje nekaj tolarjev.

"Ali bi ne hotel še kaj zaslužiti? Vidiš, tu je še dvanajst cul, spravi mi jih dol, kakor veš in znaš, tvoj trud ne bo zastonj."

"Zastonj ali ne zastonj; rekel sem že, da se ne pritaknem več."

"Je tedaj to tvoja zadnja beseda?"

"Zadnja moja. Delajte, kar hočete, jaz se ne pečam za nič več."

"Nekoliko rumenjakov bi pa morebiti vendar še imelo prostor v tvojem loncu?"

"Četudi. Komu jih bom pa hranil? Saj nimam nikogar, da bi mu jih zapustil."

"Za poboljšek v starih dneh."

"Zame je dober sok in krompir in tega mi ne bo manjkalo."

"Svojeglaven si bil zmerom. Ali kdo mi bo to blago spravil dol? Ko bi vedel, da je upati Martinčku?"

"Zakaj pa ne?" reče nato Jernač. "Saj ti je že nosil in zaslužil bo tudi rad, saj je na denar, kakor mačka na salo."

"Ali on ima krčmo, ljudje vedno hodijo noter in ven."

"Toliko bolj varen je kuščarjev, nihče ga ne bo imel na sumu. Previhan je pa tudi toliko, da jim ne bo šel hitro na limanice."

"Na vrtu ima pa tudi tako pripravno repno jamo," pristavi Ocvirek, "da ni treba iskati boljšega skrivališča."

"Kaj pa ti misliš, Jurij?"

"Meni je vseeno! Storite, kar hočete, saj sem vam že rekel, da se ne pečam več. Če me hočete ubogati, pustite vsi skupaj ta nevarni posel pa se lotite česa boljšega."

"Kje se pa denar tako hitro zasluži ko tukaj?"

"Pa si nisi nikoli življenja svest."

"Kdor ne vaga, je brez blaga. Ti zdaj lahko govoriš, ko imaš polnega mačka."

"Morebiti bi bilo bolje, da se nismo nikoli videli," zdihne gozdar, vstane in gre iz jame.

"Vidiš ga, starega lisjaka, kako zdaj govori," pravi Ocvirek, ko je Jurij odšel. "Nazadnje nas bo še izdal."

"Tega se nam ni bati," ga zavrne Jernač, "predobro ga poznam. Kar je po nesreči zgubil hčer, se je ves spremenil, ni ga več spoznati."

"Naj bo, poskusil bom z Martinčkom, pojdimo dol k njemu. Ocvirek, saj ti si tako žejen, to vem."

"In še kako!"

Vsi trije vstanejo in se splazijo skoz luknjo.

"Hvala Bogu, da so šli," vzdihne Tonček. Ves čas je čepel na kamnu v kotu, da ga je že vse bolelo, in vendar mu ni bilo žal, da je prišel v ta brlog; mnogo novega je zvedel in to, kar si je prej le mislil, to je vedel zdaj za gotovo. Najbolje se mu je zdelo to, da se jim je Kočmur odpovedal popolnoma. Z druge strani mu je bilo pa spet žal, da bodo Martinčka dobili v svoje društvo. Ni mu bilo toliko zanj kot za njegovo hčer Jerico, ki je bila sramežljiva in delavna deklica Tonetove starosti. Ko bi si kdaj iskal žene, tedaj bi njo prvo povprašal, če ga hoče za moža.

Tone je počakal v jami še toliko, da so tihotapci malo odšli, in potem je šel tudi on za njimi. Prav dobro mu je delo, ko ga je spet obsijalo svetlo sonce in je spet dihal v čistem zraku.





VI



Preseški gozdar



Spet je preteklo nekoliko let. Tone je ostal v gradu, večkrat je šel h gozdarju, ki se je pa vidno staral. V nedeljah, ko je šel iz cerkve, je tudi rad ostal pri Martinčku, da je govoril s krčmarico in z Jerico, kar pa Martinčku, kakor je bilo videti, ni bilo nič prav všeč.

Neke nedelje jutro ga pokliče k sebi graščak in mu reče: "Dolgo mi že služiš in, ker sem bil vedno s teboj zadovoljen, zato sem dalje skrbel zate. Veš, da je umrl gozdar na Preseki in Jurij Kočmur v gozdu je tudi že tako slab, da bo treba zanj kmalu namestnika. Izberi si eno teh dveh služb, na izbero sta ti."

Tone misli nekaj časa. Volitev je bila težka. V gozdu je preživel svoja mlada leta, tudi mu je bila dolžnost, skrbeti za Mino na stare dni, in gozdarju je tako rekoč obljubil, da bo prišel na njegovo mesto. Ali Preseka je bila bolj prijazna, bliže ljudi. Gozdar dolgo tako ne bo živel in Mina se potem lahko preseli na Preseko. Ko vse premisli, reče gospodu: "Za Preseko bi prosil, če je vaša volja, dati mi jo."

"Saj sem ti rekel, da si izberi!"

"In potem bi vas tudi prosil, da bi mi dovolili ženiti se."

"To se že tako vé, da moraš imeti gospodinjo. Od današnjega dne si prost sedanje službe: kadar hočeš, se lahko preseliš na Preseko."

Tone se je prisrčno zahvalil dobremu gospodu in še tisti dan govoril z gospodom župnikom ter jim povedal, da ima službo in da misli snubiti Martinčkovo Jerico, kar je bilo duhovnemu gospodu prav. Ta dan ni šel opoldan domov, ostal je pri Martinčku. Jerici je pa že pri cerkvi vse povedal in ji je tudi rekel, da jo bo pri očetu prosil v zakon.

Po obedu pokliče Tone Martinčka v drugo izbo in mu pove, kaj bi rad. Martinček ga je nejevoljno poslušal in zmajeval z glavo.

"Dragi moj, iz tega ne bo nič! Res je, da imaš zdaj neko službo, ali ta služba trpi le tako dolgo, dokler je gospodova volja, taka velika gospoda pa vemo, da je muhasta. Danes ali jutri ti lahko reče: pojdi, od koder si prišel, ne potrebujem te več. Kaj boš pa počel z ženo? Ti si mar misliš, pojdem pa k Martinčku. Naravnost ti povem, to si le iz glave izbij. Saj še komaj vem, kdo si in od kod si. Tvoj oče je od nekod prišel, pa je spet nekam šel; kam, to sam Bog vé."

"Kar se tiče mojega očeta, prosim, da o njem spodobno govorite, bil je pošten človek."

"No, no, je že prav, mi pa tudi nismo za plotom rojeni in, kdor bo dobil mojo hčer, bo dobil tudi nekaj cvenka z njo. Zato si bom pa tudi poprej pomislil, komu jo bom dal."

"Jaz ne terjam nič od vas. Le njo mi dajte in vem, da bo šla rada z menoj, moja služba je že taka, da bom ženico lahko pošteno redil."

"Tudi berač pošteno živi, ali vendar berači."

"Tega meni in moji ženi ne bo treba, ako mi Bog dá zdravje. Res nisem bogat, ali, kar imam, to sem si zaslužil sam in pošteno!"

"Ali misliš, da jaz nisem pošteno pridobil, kar imam? Kaj misliš, da sem kradel ali ka-li?"

Tone migne z ramami.

"Kaj, ti boš z ramami zmigoval, če se o moji poštenosti govori, ti pritepenec!"

Zdaj so prišli neki ljudje v prvo izbo.

Tone vzame klobuk, stopi h krčmarju in ga prime za ramo.

"Počasi, prijatelj, počasi! Nikar se ne jezite! Kako pa, ali imate kaj veliko repe v repni jami?"

Krčmar ostrmi in gleda mladega gozdarja, kakor bi ga hotel prebosti z očmi in mu pogledati v srce. Tone ga mirno gleda. Martinček povesi oči.

"Z Bogom, oče, zdravi ostanite!" se poslovi Tone in gre skozi vrata.

Krčmar stopi za njim: "Mladi prijatelj, imejte pamet! Prosim vas, molčite! Zavoljo vaše reči bova že še govorila."

Drugo nedeljo proti večeru je Tone spet prišel k Martinčku, ali njega ni bilo doma, bila je sama Jerica z materjo, on je šel nekam po opravku; kam, sami nista vedeli. Bilo je že precej pozno, ko se je gozdar napravil domov. Ker je bila lepa mesečina, je šel po krajšem potu čez gozd mimo krive tise. Ko pride vrh klanca, zasliši dalje v gozdu pokati puške. Gozdar obstane in posluša. Kaj pomeni to? Ponoči nihče ne gre na lov. Kaj, ko bi bili tihotapci? Stopi malo hitreje in ravno, ko pride do tise, zasliši po potu hitre moške korake. Umakne se v senco in gleda na pot. Zasopel priteče Martinček s culo na hrbtu in hiti dalje. Ko ga Tone spozna, stopi iz sence prédenj in ga nagovori: "Oče Martinček, kam pa se vam tako zelo mudi?"

"O prijatelj dragi, za božjo voljo te prosim, skrij me, reši me, sicer sem zgubljen, že so mi za petami."

Tone je previdel, da tu ni časa dolgo premišljevati, zgrabi z eno roko culo, z drugo pa Martinčka, ki se je tresel ko šiba na vodi, in ga hitro potegne v mlado smrečje. Potem hiti čez skalovje, Martinček pa za njim in šele pri Hudem breznu se ustavita.

"Zdaj mora pa najprej tole proč," spregovori Tone in vrže culo v brezno, potem se skrijeta v senco pod visoko skalo, kjer ju nihče ni mogel ugledati, onadva sta pa na razsvetljeni poti videla vse.

Martinček je komaj spet dobil malo sape, že priteče stražnik in za njim kmalu drugi.

"Tu sta zdaj dve poti," pravi prvi. "Po kateri je šel?"

"Vseeno, tod ali tam," odgovori drugi, "ti pojdi na desno, jaz grem na levo, v dolini se snideva pod gabrom. Morava ga dobiti."

"Če se je pa tu kam skril?"

"Mislim, da ne, in četudi se je, kje ga češ iskati ponoči - le naprej!"

Martinčku so se ježili lasje, komaj si je upal dihati, šele ko se je v daljini zgubil glas stražarjevih korakov, si je upal spregovoriti.

"Dobri prijatelj! Ti si me rešil iz največje zadrege, zdaj pa moraš biti moj zet - hočeš ali nočeš! Prosim te, odpusti mi, če sem te zadnjič razžalil."

"Že dobro - vse je pozabljeno! Zdaj pa še nekaj!"

"Že vem, kaj misliš. Obljubim ti, da je bila ta cula, ki si jo zagnal tu dol, zadnja na mojih plečih."

Po velikih ovinkih je gozdar izpeljal Martinčka iz gozda in ga spremil noter do hiše.

V štirinajstih dneh je gozdar zopet snubil Jerico in jo tudi dobil. Dote ni hotel nič več kot samo to, kar je imela po materi. Martinčku, ki je pri vsej bahavosti bil vendar strašno lakomen na denar, je bilo to prav všeč. V treh tednih je Jerico ko svojo ženo peljal na Preseko.



***



Eno leto je živel Tone srečno in mirno na Preseki, ko je prišel neki dan glas, naj gre hitro v gozd, da bo stari gozdar umrl in da bi še rad z njim govoril. Tone se je prècej napravil in šel. Gozdar ga je že težko pričakoval in lice se mu je razjasnilo, ko je Tone stopil prédenj.

"Mina, pusti naju malo na samem!" prosi Mino, ki je sedela zraven njega. Ko je odšla, se gozdar usede na postelji.

"Tonček, usedi se sem k meni in poslušaj me! Moje ure so seštete; čutim, kako me zapuščajo moči, in vendar ne morem iti s sveta, preden ne govorim s teboj. Imam ti veliko povedati in moram poseči daleč nazaj. - Ko so mi umrli moj oče, sem dobil njih službo in iskal sem si neveste. Med vsemi dekleti mi je bila tvoja mati najbolj všeč, ker je bila pridna in pohlevna, z njo sem mislil, da bi srečno živel. Ali ni mi bila namenjena, vzela je tvojega očeta, gozdarja v Preseki, ki je bil mnogo mlajši od mene. S tvojim očetom nisva bila nikoli prijatelja; še pred se nisva mogla, posebno pa, ko je vzel Marjeto, se nisva pogledala. V tistem času sem se seznanil s tihotapci, ki so nosili tobak s Hrvaškega skoz naš gozd. Mene so nagovarjali, da bi jim šel na róko, da bi jim skrival blago in jim ga pomagal odnašati, obetali so mi velik dobiček - in pregovorili so me. - Nekoč - bilo je poletni dan zgodaj - sem nesel mimo Hudega brezna culo tobaka in, ko sem zavil okoli skale, je stal tvoj oče pred menoj. Sramota, da me je dobil pri tem pôslu, in staro sovraštvo mi je zavrelo srce. Beseda dá besedo, naposled se sprimeva kraj brezna in se dolgo rujeva. Nazadnje me tvoj oče dobi podse in od zdaj naprej nisem več vedel in še danes ne vem, kaj sem storil. Le to vem, da je tvoj oče skočil kvišku in strašno zavpil: 'Ti si me zaklal!'"

"In res sem videl svoj nož v njegovih prsih. Kako je prišel nož v njegove prsi, ali sem mu ga jaz zabodel, tega nisem vedel in še danes ne vem. Le toliko rečem zdaj na smrtni postelji, da nisem nikdar imel te misli. Ko sem to videl, oh, kako sem se prestrašil! Skočil sem kvišku, on si je potegnil nož iz rane, ali, preden sem ga mogel prijeti, je omahnil in padel čez rob v strašni prepad. Tone, jaz sem morilec tvojega očeta in to hudodelstvo sem nosil na svoji duši do današnjega dné! Bog me je pa tudi kaznoval, kakor sem zaslužil. Ti, sin umorjenega, si našel isti nesrečni nož in z istim nožem se je zabodlo moje edino dete. Oh, koliko je trpela moja duša, nisem ga imel mirnega trenutka! Spustil sem se v prepad, našel sem kosti, jih pobral in zakopal v blagoslovljeno zemljo. Ali to mi ni dalo miru in ne bom ga imel poprej, dokler ne slišim iz tvojih ust, da mi odpustiš, in dokler mi v znamenje sprave ne podaš roke. Tonček, ali je mogoče?"

Mladi gozdar si je podprl glavo in je strmel prédse.

"Tonček, ali mi odpustiš?"

"Odpustim! Prosite Boga, da vam On tako odpusti kakor jaz."

"Podaj mi roko!"

Tone mu jo podá.

"Zdaj pa lahko umrjem. Pošljite mi po gospoda!"

Gospod so že čakali zunaj, Mina je poslala ponje. Tonček jih je pustil samega z gozdarjem, ki se je spravil z Bogom in potem kmalu v Tončkovih in Mininih rokah večno zaspal.

Pred smrtjo je hotel Tonetu izročiti še svoje denarje, ker jih pa on ni hotel vzeti, jih je izročil duhovnemu gospodu, da jih obrnejo v dobre namene.

Nekoliko let pozneje je pod krivo tiso stalo zidano znamenje. Naslikano je bilo Hudo brezno in človek, ki pada vanj. Spodaj je bil napis:



Blizu tega mesta v Hudem

breznu je storil nesrečno smrt

ANTON ROBIDA,

preseški gozdar.

Bog se usmili njegove duše!





AVGUŠTIN OCEPEK



Prvo poglavje



Previdnost božja in volja mojih roditeljev me je obsodila na več let v mestne šole. Ker so stara mati moja imeli v mestu svojo hišo, stanoval sem pri njih. Hiša stare matere je stala na zadnjem koncu mesta, kjer se ob deževnem vremenu gnojnica prav po domače cedi po ulicah. Tukaj jenja tudi robati mestni tlak. Previdna mestna gosposka, kateri je mar za mir in pokoj meščanov, noče, da bi ropotanje in drdranje voz budilo prebivalce tega tihega kraja iz sladkega jutranjega spanja. Stara mati so bili v tej hiši porojeni in ne bom se zlagal, če rečem, da svoje žive dni niso niti enkrat spali pod tujo streho. Ta hišica se jim je tedaj tolikanj priljubila, da so večkrat rekali, da bi ne hoteli menjati za marsikatero, ki je morebiti večja in ki stoji sredi mesta na najlepšem kraju. "Posebno zato sem tako rada tukaj," dejali so večkrat, "ker imamo na vrtu tako dobro vodo, kakor je ni kmalu v naši soseski. Ono leto, ko je bila tista velika suša, nobeden vodnjak okoli nas ni imel vode, celo mestni vodnjak se je posušil, ali naš je imel zmeraj dovolj moče. V cerkev tudi nimamo daleč, branjevca imamo pa v hiši."

Ti materini dokazi imajo res nekaj v sebi, človek jim ne more kaj. Tudi sem imel jaz svojo staro mater preveč v čisli, da bi se bil ustavljal njihovim mislim, tega me bog varuj, ali včasih se mi je vendar zazdevalo, da morebiti ne bi bilo napačno, ko bi naša hiša stala sredi mesta zraven šole. Toliko je vsaj gotovo, da bi bila midva z gospodom učenikom večja prijatelja, nego sva bila tako. Pozimi sem prihajal večkrat prepozno nego prezgodaj in potem so trpeli ušesa ali lasje ali pa kakšen drug ud telesa mojega za to, kar so noge zadolžile.

Temu pa ni bila vselej kriva dolga pot; ko bi bilo prišlo na to, morala bi bila največ naša stara ura odgovarjati. To ti je bila in morebiti je še zdaj prava podoba babje nestanovitosti in svojeglavosti; to, kar je danes zaostala, in še več in preveč, prehitela je drugi dan, in nikoli nismo vedeli, pri čem smo. Da je bila babje vrste, pokazala je tudi s tem, da je včasih, ko se ji je ravno zljubilo, tolkla in bila ure brez konca in kraja. Kadar jo je prijela ta togota, ni molčala, ko bi ji bil tri vozle na jezik naredil. Včasih je pa kljubovala in šobo napela; takrat ni dala glasu od sebe, če si jo še tako drezal in vlekel. Stara mati so imeli neizrečeno potrpežljivost z njo; jaz sem jih le občudoval, da se včasih ves popoldan niso naveličali stati pri njej in jo navijati in drezati. Če je potem en dan prav šla, niso je mogli prehvaliti, in bog obvaruj, da bi bil kdo domačih kaj zoper njo rekel, hudo bi se jim bil zameril. Kadar ji je kak tuj človek kaj očital, vselej so se zanjo potegnili. "Sama ne vem, kaj ji je spet, saj je šla zmeraj prav, samo danes se nekaj obotavlja, je bil pa že spet kdo pri njej." Pri zadnjih besedah so vselej pomembno mene gledali, dasiravno sem se je ogibal kakor naglavnega greha.

Stara mati so pač imeli še eno prav lepo uro, ki je stala v spalnici na predalniku pod steklenim zvoncem in vrhu tega zvonca je bila še z belim prtom zagrnena, kakor podoba Izidina v Saisu. To uro jim je pred več leti njih sin in moj ujec Peter prinesel iz Trsta; takrat je bila prvikrat in zadnjikrat navita. Dasi tudi jih je Peter poučeval, kako se navija, vendar si mati niso upali, še manj pa, da bi jo bili komu zaupali. Zmeraj so rekali: "Saj ne ve nihče svojstva, kot sam Peter." Ker pa Petra ni bilo, da bi jo bil navijal, stala je, odkar se je bila prvikrat iztekla. Še pokazali je niso radi vsakemu: le redek je bil človek, katerega bi bili vrednega spoznali, gledati jo iz obličja v obličje. Dobro vem, kako sem jih nadlegoval in prosil prve dni, ko sem prišel k njim, da bi mi jo pokazali. Kaj dolgo so se branili in ustavljali, predno so se vdali. S slovesnim obrazom so me peljali pred kamrico, kjer sem mogel čevlje dobro odrgniti. Ko sva stopila v svetišče, zapahnili so najprej duri, potem so obrisali prah s predalnika, na katerem je stala ura, in ko je bilo to storjeno, odgrnili so z veliko prazničnostjo beli prtič in so me smehljaje pogledovali. Gotovo so imeli veliko veselja ob mojem čudenju. Ura je bila pa res lepa. Od svetlega črnega stojala so rasli štirje beli stebri, med temi je visela ura in nad njo je razprostiral zlat ptič svoje peruti. Najbolj mi je pa ugajal angel, ki je s kladivom v roki namerjal mahniti po dveh srcih, kateri je z drugo roko držal v kleščah. Stara mati so rekli, da ta angel ure bije, kar je neki prav lepo videti. Zelena svilnata vrvica je visela iz ure, kadarkoli bi kdo potegnil za to vrvico, oglasi se in pove celo na četrtinke, koliko je ura. Tako so mi vsaj prav za gotovo povedali stara mati in ker vem, da se nikoli niso zlagali, mora tudi to res biti; seveda bi se bil jaz najrajši sam o tem prepričal, ali kaj, ker tega stara mati niso nikakor pripustili. Potem so mi pravili še več o tej uri in o sinu Petru, kako je prišel v Trst, kako dobro službo ima in še več drugega, kar sem davno že vse vedel, torej jih nisem nič prav zvesto poslušal. Angel mi ni šel iz glave, ne vem, kaj bi bil dal, da bi ga bil videl, kako tolče s kladivom. Rad bi bil pustil obed opoldne, da bi bil smel le enkrat potegniti za vrvico, ali mati so se preveč bali, da bi se s tem ura ne pokazila, in da bi ne imel več izkušnjav, pokrili so jo spet z belim zagrinjalom.

Blagovoljni bralec, vem, da se bo tebi zdelo neumno, kaj toliko pripovedujem o teh dveh urah, ali ker sem te že peljal v stare matere hišo, treba je vendar, da ti izkažem njene posebnosti in znamenitosti. Gotovo mi tega ne boš zameril, posebno če ti še povem, da polovica vsega govorjenja v hiši stare matere se je pletla okoli teh dveh ur in okoli pridnega sina Petra. Če je prišel kak človek v hišo, so znali stara mati besedo obrniti tako, da so jeli govoriti o Petru, potem pa o novi uri, katero je on prinesel, od te pa so poskočili na staro; če smo bili pa sami domači, so dobili že kako priliko, da so o stari uri kaj povedali; od te so napeljali govorico na novo in od tod do Petra pa spet ni bilo daleč.

Pri vsem tem, da smo imeli v hiši dve uri, vendar nikoli nismo vedeli, pri čem smo. V šoli sem imel jaz zavoljo tega velike sitnosti, posebno pozimi. Ne vem, kaj bi bil počel, ko bi ne bili imeli stara mati nekaj v hiši, kar naj je vsaj zjutraj uro prav dobro nadomestovalo. Ta nekaj je bil visok črn klobuk, ki je vsako jutro razen nedelje in zapovedanih praznikov kimal mimo našega okna. Naša okna so bila tako visoka, da se iz hiše drugega ni videlo, nego samo klobuk, ali jaz sem vendar dobro vedel, kdo korači pod tem klobukom in o tem možu sem se namenil vam povedati, kar sem zvedel o njem.



Drugo poglavje



Avguštin Ocepek, ker tako je bilo možu ime, je stanoval že dvaintrideset let v hiši stare matere. Koliko let je imel, tega ni nihče natanko vedel, toliko je bilo gotovo, da se ta leta, kar je pri nas stanoval, ni prav nič izpremenil. Ljudje so sicer govorili, da mu jih ne manjka veliko do šestdesetih, dasi tudi bi mu jih človek ne prisodil več nego trideset. Ocepek je bil pisar pri davkarstvu, vsak dan je služil po dve srebrni dvajsetici. S tema dvema dvajseticama je živel prav zadovoljno; časti ni bil nikoli lakomen, torej se tudi ni poganjal za višjo službo, ker si je mislil, čim večja je služba, tem večja je odgovornost, tem večje so skrbi.

Avguštin Ocepek je bil zakonski sin Jurija Ocepka, poštnega kajžarja s Kozjega vrha. Ime Avguštin sicer ni navadno v naših krajih, v kozjevrških krstnih bukvah ga ne najdeš v drugo in tudi naš junak bi ga ne bil dobil, ko bi si bili dali mati kaj dopovedati. Ali kaj? Vsi ugovori očetovi so bili bob ob steno. Dasitudi očetu ta materina trma ni bila po volji, vendar so se ji naposled vdali. Pa kdo bi mogel tudi svoji ženi v takih okoliščinah kaj odreči! Krstili so ga tedaj za Avguština in to ime bo nosil vse svoje žive dni.

Ko je nekoliko odrasel, pasel je drobnico svojega očeta, to je: pet koz in dve ovci. Ko je nekoč na paši sedel na plotu in zvonil z razpraskanima nogama, misli, da bi bilo bolje gospod biti, nego se v Kozjem vrhu za kozami po grmovju plaziti. Takoj je sklical svojo čredo in, dasitudi je sonce stalo še visoko na nebu, gnal jo vendar že domov in še nikoli ni svojih koz tako drvil, kakor tisti popoldan.

Materi je bila jako po godu ukaželjnost njih sina; od samega veselja so se jokali. Oče so ravno pod veliko hruško obrezovali toporišče za novo sekiro, ko pridejo mati k njim, da bi jim oznanili Avguštinovo željo. Seveda so mati veliko še sami pristavili, posebno fantove bistroumnosti niso mogli prehvaliti. Svoj govor so sklenili z besedami: "Saj sem vedela, da je ta fant za kaj boljšega namenjen nego za ubogega kmeta."

Oče pa niso dejali ne črne ne bele; meni nič, tebi nič so naprej gladili toporišče. Šele ko so mati prenehali, denejo rezilnik na stran, potegnejo še nekolikokrat toporišče skozi roke, da bi se prepričali, je li že dosti gladko ali ne. Kakor je bilo videti, so bili s svojim delom zadovoljni, torej ga prislonijo k hruški in se obrnejo na pol proti materi:

"Ljuba moja, ne vem, ali bi ti kaj odgovoril na tvoje čenčanje, ali ne; morda si izgubila vso pamet, ker govoriš brez vsega premisleka. Fantu bi že ne zameril, če mu pride kaj takega na misel, saj vemo: mladost je norost; ali da si še ti v svojih letih tako neumna, da fanta podpiraš v tej misli, to mi ne gre v glavo. Ljuba moja, šola je draga. Kdo bi pa plačeval zanj, saj veš, kako nama vselej prede za davke, zdaj bi si pa še novih skrbi na glavo vlekel! Stara, to ti rečem, ne izpridi mi fanta, pa na miru mi ga pusti; ravno zdaj, ko mi vsaj za pastirja zalega, spravila bi mi ga rada od hiše. Le nekoliko pomisli."

"To sama vem, da je šola draga, ali bomo že izkusili na kak način; le poglej Pavlačevega Matevža! Pavlačevi nič bolje ne morejo, nego mi; pa bo vendar sin k letu novo mašo pel. Saj gospodje tudi sami pomagajo takim, ki vidijo, da so prebrisane glave in da se dobro uče, to sem že večkrat slišala. Ti pa nečeš dobro svojemu sinu, ali hočeš po vsej sili, da bo fant trpel, kakor ti trpiš? Delaš kot črna živina, pa kaj ti pomaga, revež boš vse svoje žive dni! Da le moreš tak biti, da še svojemu sinu ne privoščiš boljšega in obilnejšega kruha. Ti si oče, da se bogu smili!"

"Baba, zdaj pa tiho, imam že dosti. Če je črni kruh zame dober, zakaj bi pa za mojega sina ne bil? Po tvojih mislih je fant, če ne za več, vsaj za škofa namenjen. Pojdi se solit! Boš le videla, tvoja prevzetnost se ti bo otepala. To ti rečem, ne jemlji mi tega več v misel, fant ostane doma, pa je mir besed!"

Kakor bi se bali, da pri vsem tem še ne bo konca besed, vstanejo in godrnjaje jo pobrišejo po stezi med njivami, napravijo si ga eno pipico in še nikoli ga niso tako srdito pokali, kakor danes, tako jih je žena ujezila.

Mati pa sedejo na klop pred hišo in jokajo. Avguštin je ves pogovor slišal, stal je namreč za hlevom in je nohte grizel; zdaj se pa pridruži materi in ker vidi, da se jokajo, pomaga jim še on.





Ko so oče prišli k večerji domov, tedaj so mati še šobo napeli in so se držali kakor hudo vreme; dva dni niso besedice spregovorili z očetom, akoravno se jim je videlo, da jih to strašno teži. Toliko bolj so pa vzdihovali in svojega Avguština milovali, ker so mislili, da bodo tako najlaže omečili in obrnili očeta na svoj kolovoz. Oče so bih pa tako poredni, da so se delali, kakor bi ne zapazili hudega obraza in ne slišali globokih vzdihljajev in so bili veseli, ker so mislili, da bo zdaj za vselej konec tega prepira. Ali v tem so se motili; mati so bili le na videz premagani; na tihem so napravljali na novo vojsko, nenadoma so mislili očeta spet napasti, in da bi bila zmaga toliko gotovejša, iskali so si zaveznikov in so jih tudi našli. Ko bi bili oče vedeli, kakšna nevihta se zbira nad njih glavo, gotovo bi tudi ne bili rok križem držali. Zdaj pa, ker so bili že svoje zmage veseli in niso bili pripravljeni na novi in veliko hujši napad, bojimo se skoraj za stanovitnost ubogega očeta.

Prvi, katerega so mati dobili na svojo stran, je bil Krivček, mož po vsej fari in še daleč naokrog dobro znan. Bil je izučen čevljar, ali kar je cesarja odslužil, ni prijel več za kopito; sicer je bil pa pri vsaki reči, posebno, kjer se je kak požirek vina zastonj dobil. Mešetaril je najrajši, nobeno pismo ni bilo storjeno in nobena krava ni bila prodana, da bi Krivčka ne bilo zraven. V vasi so ga imeli tudi za vedeža, in kdor je iskal dobrega sveta, obrnil se je na Krivčka; le to napako je imel mož, da ga je duh modrosti vselej šele takrat obsenčil, ko se ga je nekoliko nalezel pri Županovih. Za silo je znal tudi na klarinet - ali po njegovem na klenet - piskati in pred pustom je šel vselej med godce. Ker je bil šaljivega, pa časih tudi presneto kosmatega govorjenja, zato so ga povsod radi imeli in kjerkoli je bil kak direndaj, povprašal je vsakdo, je li bil Krivček zraven, ali ne?

Krivčka so tedaj tudi Ocepkova mati naprosili, da bi jim pomagal moža na kako vižo pregovoriti. Krivček jim je to prav rad obljubil, dasitudi je materi odkritosrčno povedal, da pri Juriju se ne upa veliko opraviti, ker je svojeglav in trmast kot gabrova grča. "Pa bomo že videli, kako in kaj," je dejal, "saj je še sv. Peter Jezusa zatajil, pa da bi se Jurij ne dal pregovoriti, to bi bilo vendar od sile."

Drugi materini zavezniki so bih Pavlačev gospod, ki bodo ob letu novo mašo peli. Tudi ta je dal besedo, da bo prišel skrbni materi na pomoč, obljubil je tudi fanta priporočiti dvema prijateljema v lemenatu, da jima bo čevlje snažil in za to bo dobival kruha, da ga še snesti ne bo mogel. Gospodje mu bodo šli tudi sicer na roko in mu bodo pokazali, če bi mu v šoli ne šlo kaj gladko.

Tretji v zavezi je bila slepa Polona, ki je z malo kramo po hribih hodila od hiše do hiše in zraven nabirala tudi cunje. Z materjo sta bih že od nekdaj veliki prijateljici. Pri Ocepkovih je imela Polona tudi spravljeno kramo, kar je ni s seboj nosila, in tukaj je nočevala, kadarkoli jo je kupčija privedla v ta kraj. Slepa Polona - bila je slepa na enem očesu - pečala se je za Avguština že od nekdaj veliko. Kadarkoli je prišla iz mesta, prinesla je fantu vselej trente ali potvice, torej jo je Avguštin tudi teto imenoval. Ona je obljubila, da bo dobila v mestu za fanta stanovanje prav poceni in kar bo treba za papir in peresa, bo pa že ona iz svojega dala, saj tako pride skoro vsak teden v mesto.

To so bili trije poglavitni stebri, na katere so zidali mati svoje upanje, in to upanje jih ni prevarilo. Neko nedeljo popoldne, ko so šli oče h krščanskemu nauku, jih doide Krivček, pridruži se jim in prav prijazno se pogovarjata do cerkve. Krivček je znal besede tako sukati, da sta govorila o gosposkem in kmetskem stanu, o njiju neprijetnostih in težavah in še več drugega. Krivček je hotel s tem le Juriju na žilo potipati, Jurij pa, ki ni vedel, kam pes taco moli, pritrjeval je vsemu. Po končani službi božji je bil Krivček že spet očetu za petami in tudi Pavlačev gospod se jima pridružijo, bili so danes posebno zgovorni in Jurij se ni mogel načuditi gospodovi modrosti. V živem pogovoru pridejo do Ocepkove hiše. Gospod so se ravnali naprej, kar pridejo na prag slepa Polona in mati z Avguštinom, ki je naglo tekel gospodu roko poljubovat.

"No, Avguštin, ali že znaš brati?" vprašajo ga prijazno Pavlačev gospod.

To je bila voda na materin mlin, ki jim je razvezala vozel na jeziku. Jeli so razlagati očetu, kako bi ta gospod Matevž fantu pomagali in kako bi ga Polona s papirjem in s peresi zakladala. Oče so se pa le izgovarjali, ali naposled so se vendarle udali; kdo bi se pa tudi štirim ubranil? Skoraj do mraka so se pod hruško pogovarjali, kako bi se obrnil vsak krajcar, da bi bilo manj troškov.

Ko so se bližali vsi svetniki, naložili so mati v oprtni koš nekaj masla, moke, kaše in druge ropotije, oče so zadeli koš na pleča in so jo mahnili proti veliki cesti, za njimi je capljal Avguštin, ki je imel od nog do glave vso novo obleko. Krivčev, ki že več let ni prijel za šilo, naredil je fantu čevlje zastonj; razen jedi mu niso dali drugega, nego maslec žganja na dan.

Mati so po poti marsikak lep nauk dali svojemu sinu, tudi eno srebrno dvojačo so mu stisnili v roke za posebne potrebe. Ko so prišli do velike ceste, ločili so se mati in so šli žalostno-veseli nazaj proti domu, oče s sinom pa dalje v šolo.

Pri tej priči mi prihaja na misel pesem, ki se poje v nekaterih krajih po Dolenjskem:



"Tam notri v španski deželi

je en sin svojih staršev bil;

pa enega samega so imeli,

pa še tist' je v šolo šel bil."



Ker morebiti ta pesem ni še vsem mojim potrpežljivim bralcem znana, zatorej naj se mi ne zameri, da nekoliko več o njej povem. - Komur je pa že znana, naj preskoči naslednje vrstice. Prav veselilo bi me, če bi jaz nekoliko pripomogel, da bi se ta pesem, kateri ni kmalu vrstnice, bolj in bolj razširila po slovenski zemlji, da bi se priljubila bralcem, da bi jo prepevali v veselih družbah. Poje pa se tako-le. Eden izmed družbe bolj govori, nego poje:



"Tam notri v španski deželi

je en sin svojih staršev bil."



Nato zapoje kor:



"Pa enega samega so imeli,

pa še tist' je v šolo šel bil."



To je vsa pesem. Ko se to izpoje, začne se zopet od kraja in tako dalje, dokler se komu poljubi. Ko bi znal kaj muzike, tukaj bi v sekiricah zapisal napev; ker mi pa to ni dano, moram pa le z besedo nekoliko povedati, kako naj se poje. Iz začetka pojo vsi le bolj tjavendan, ker to ravno ni nič posebnega, da eden sin svojih roditeljev gre v šolo. Vendar se kmalu pokaže iz napeva, da je roditeljem hudo pri srcu, ker so imeli enega samega. Ko se je pesem prepela nekajkrat, tedaj je napev že milejši in bolj zategnen, boje se, da bi se sinu na poti ali kje drugje ne pripetilo kaj hudega, kar je lahko mogoče. Čim večkrat se poje, tem žalostnejša je; zdaj se vidi, da ne bi bilo nemogoče, da bi roditelji tega edinega sina ne videli več. Ta žalostna misel prevladuje dalje bolj in bolj in napev gre zdaj že skoro na jok in naposled izgine popolnoma vse upanje, da bi se še videli na tem svetu. - Res, prav žalostno!

(Tisti bralci, ki so preskočili prednje vrstice, naj od tu dalje berejo.)



Tretje poglavje



Avguštin je šel tedaj v šolo. Slepa Polona, materina prijateljica, dobila mu je v Kurji vasi stanovanje, za katerega so oče plačevali šest goldinarjev na vse leto, kar se je cunjarici prav malo, očetu pa neizrečeno veliko zdelo. Avguštinu se je prav dobro godilo. Njegovo največje veselje je bilo v lemenatu čevlje snažiti. Z neizrečeno jezo jih je drgal in likal, revežu je od vseh las kapalo; ali vendar ni prej miroval, da so se svetili, da se je vanje videl. Gospodje lemenatarji so ga prav radi imeli, kruha je dobival, da ni vedel kam z njim, vsa gospodinjina družina ga je imela dosti. Včasih ga je tudi kaj boljšega doletelo, namreč lepi kosi telečje pečenke, katerih pa ni nikdar domov nesel, menda se je bal, da bi svojih ljudi ne razvadil. Vse je sam pojedel, če je bilo še toliko, in reveža so potem večkrat obhajale take slabosti, da je mislil, da bo umrl. Za gradom in ob Cesarskem grabnu bi marsikak grm vedel povedati, kako si je pomagal Avguštinov želodec v takih težavah. Tudi marsikak lep krajcar je dobil od gospodov, katerega pa ni - v čast mu bodi rečeno - zajedel ob medenih štrukljih in rožičih, kakor bi morebiti kdo sodil po tem, kar je bilo rečenega o pečenki.

Šole ni nikdar zamudil. Ko se je dan storil - pozimi pa je bilo največ še temno - vzdignil se je Avguštin iz Kurje vasi in je romal v mesto. Res, da je bil tudi v Kozjem vrhu navajen zgodaj vstajati, ali kaj ga tukaj v mestu, kjer mu ni treba koz pasti, na vse zgodaj vleče iz gorke postelje? Če kdo misli, da ga uka želja budi iz jutranjega spanja, moti se kaj hudo. Moč, ki ga z neznano silo vleče vsako jutro na brod Ljubljanice, je - kava.

Slepa Polona, ki je fantu pri vseh rečeh šla na roke, mislila je, da mu ne more večje dobrote izkazati, nego če mu preskrbi vsako jutro skledico kave, katero je bolj čislala, nego vse druge še tako drage pijače in jedila. Ona je skoraj ob sami kavi živela in po svojih izkušnjah jo je tudi vsakemu priporočala v notranjih boleznih. Kakor se je večkrat bahala, pomagala je ona že marsikateremu in marsikateri bi bili brez nje že davno v krtovi deželi. Ona je imela za vse bolezni le dve zdravili, namreč: gadjo mast za rane in zunanje bolečine in kavo za vse notranje bolezni. Komur ti dve reči ne pomagata, temu svetuje Polona poslati po gospoda. Da bi tudi Avguštin spoznal čudodelno moč kave, priporočila ga je stari svoji prijateljici, ki pred mostom kuha neko osladno sivorjavkasto juho, katero - sam bog ve po kateri pravici - imenuje kofe. Za en krajcar se dobi skledica te moče. Če greš zjutraj zgodaj mimo, boš videl, kaj ima gostov, ki se tukaj - poleti in pozimi pod milim nebom - krepčajo za delo in trud, ki jih čaka. Tej kofetarici je Avguštin zjutraj, predno je šel v šolo, donašal potrebnih reči: tobaka za nos, drv, vode itd., in zato je dobil vselej skledico sive čorbice, ki se mu je bolj prilegla, kakor ne vem kaj.

V šoli je sprva nekam čudno gledal; gosposki otroci so ga dražili zavoljo hribovske obleke. Nekaj časa jih je mirno poslušal, ali ko mu je bilo preveč, pokazal jim je svoje hribovske pesti. Te pesti so mu v šoli kmalu pridobile toliko veljavnosti, da so si součenci njegovo prijateljstvo v čast šteli in si izkušali ohraniti njegovo dobrovoljnost na vsak način; oddajali so mu namreč prostovoljno desetino od kruha, sadja in sladkarij. Vse je bilo dobro, Avguštin bi bil prav brezskrbno živel, ko ko bi le ABC ne bilo - ta nesrečni ABC mu je belil glavo. Njemu se je kar nemogoče zdelo v glavi obdržati toliko črk, ki so si še vrhu tega tako zelo podobne; to ga je še nekoliko potolažilo, kar je modri Krivček časih rekel: "Nihče učen iz nebes ne pade." Z božjo pomočjo je konec prvega pol leta že prav dobro ločil b od d in ko so minila tri leta, prišel je vsem skrivnostim, ki tiče v ABC, do korena in učenik ga je vrednega spoznal, da stopi v višji red. Avguštinu se je skoraj inako storilo, ko je zvedel, da bo moral zapustiti učenika, ki ga je tri leta vodil po strugah in krnicah zvitega ABC. Zadnje leto so ga učenik posebno počastili, izvolili so ga namreč, da jim je hodil po tobak. To opravilo mu je dajalo neko posebno imenitnost v šoli in, kadar so učenik segli po groš in so mignili Avguštinu, zavidalo mu je osemdeset mladih šolskih src to posebno čast.

Avguštin je imel zlato vodilo, katerega se je vedno držal, namreč: naglica nikjer ni dobra, tedaj tudi pri učenju ne. Ker bi bil visoki učenosti rad prišel do zadnje korenine, studilo se mu je vse hitro in površno učenje; torej se ni nikoli prehitel in kar so se drugi v enem letu naučili - seveda vse le bolj po vrhu - za to se je on odločil po dve, časih pa tudi po tri leta, kakor je videl, da bo izhajal.

Te Avguštinove misli morebiti niso napačne; ali njegova nesreča je bila, da je imel ravno take učenike, ki v tej reči niso bili njegovih misli. Kaj je mogel Avguštin za to, da so njegovi učeniki mislili, da je le njegova lenoba in budalost kriva, da tako zaostaja! To je Avguština peklo globoko v srce; tudi pravega veselja ni imel zdaj več, ker je videl, da se v najpoglavitnejših rečeh s svojimi učeniki ne ujema. Vendar jo je z neizrečeno potrpežljivostjo privozil do tretje latinske šole. Ta se mu je pa tako imenitna zdela, da je takoj uvidel, da bo zanjo treba najmanj tri leta; posebno grški jezik mu je bila zastavica, da je celo obupal, bo li moči jo kdaj rešiti.



Četrto poglavje



Avguštin je tedaj izgubil malone veselje do šole in do bukev; nič ne mara, da bi bil obesil uk na kljuko in bi jo bil popihal spet na Kozji vrh, ko bi ga ne bilo nekaj zadrževalo. Avguštin je namreč rasel vsaj v starosti, četudi ne v modrosti, in je prišel v tista leta, ko se začne višja gosposka bolj za človeka pečati in ga celo povabi, da bi prišel pokazat, je li vreden bele suknje, ali ne. Avguštin je imel res velik strah pred grškim jezikom, ali kadar je mislil na belo suknjo, ali bolje rečeno na beli frak, obhajale so ga kar slabosti. To je pač uvidel, da ga malo očetovo posestvo ne reši vojaščine, posebno ker so oče trdni in dobro pri moči. Torej je potrpel z grščino, dasitudi bi mu bila kmalu želodec obrnila in zmešala možgane, ko bi jih bil kaj prida imel. Iz te prevelike stiske ga reši učitelj krščanskega nauka. Dobri mož je že davno uvidel, da je Ocepek toliko za šolo, kolikor zajec za bobenj. Neki dan po šoli pokliče Avguština na stran in mu naznani, da je pri davčnem uradu izpraznjeno mesto pisarjevo, da je on z višjim davkarjem, z gospodom Srakarjem, dobro znan in da je pri njem že za Avguština govoril. Revni pastirci na betlehemski paši se gotovo niso tako razveselili, ko jim je angel oznanil rojstvo Gospodovo, kakor je Avguština razveselila ta novica. Solze so mu zalile oči, besede ni mogel govoriti v zahvalo, le roko je poljubil dobremu gospodu. Sam sebi ni mogel verjeti, da bi bilo to mogoče, in šele tretji dan, ko je že v davčni pisarni blizu vrat sedel pri svoji mizi in je prepisaval mnogovrstne reči, se je bil prepričal, da je resnica. Ko je tri dni pisal, pokliče ga višji davkar v svojo pisarno, ki je bila od obče velike sobane le z remeljni pregrajena. Kadar Avguštin zasliši Srakarjev glas, se prestraši, da mu pade pero iz roke, ves bled stopi pred gospoda, ker je mislil, bogve, kaj je zagrešil.

Srakar mu pove, da je z njegovim pisanjem zadovoljen, da bo dobival po 35 kron srebra na dan in da naj pridno opravlja svojo službo, potem more sčasoma dobiti tudi več. Avguštin se mu prikloni do tal in gre k svoji mizi ter piše, da mu je pot od las kapal. On je bil vsak dan prvi v pisarni in jo je zadnji zapustil. Ura še ni bila osem, Avguštin je že sedel za mizo; drugi uradniki in pisarji so šele proti deveti uri dohajali in Srakar navadno ob desetih, a predpoldne je zopet zapustil kancelijo. Avguštin je vselej skočil izza mize, da mu je pri odhodu vrata na iztezaj odprl in se mu ponižno poklonil. Tudi Srakarjevega psa je vselej prijazno pozdravil, in ko je videl, da to gospodu prija, znal se je psu še bolj prikupiti. Pri obedu si je najboljše košče pritrgaval od ust, da je z njimi pital gospodovega šekelja; tudi mu je vsak dan dal v skledico mrzle vode.

Iz začetka, ko je Avguštin šele prišel v pisarno, je pisal z jeklenimi peresi, ki so ravno takrat jela izpodrivati gosja; ali ko je videl, da Srakar piše le z gosjimi peresi in da on vsako novo iznajdbo, tedaj tudi jeklena peresa, neizrečeno sovraži, hitro je pometal svoja skozi okno in od tistega dne tudi doma ni prijel za drugo pero, nego za gosje.

Če je Srakar videl, da kdo piše z jeklenim peresom, je postajal nemiren, glava ga je jela boleti in tisti dan se mu ni ljubilo ni jesti ni piti; celo Kotzebue, katerega je sicer v pisarni bral za kratek čas, ni ga mogel tisti dan pripraviti v dobro voljo. Avguštin je bil tako srečen, da je sčasoma izpazil, kako mora biti pero vrezano, da Srakarju najbolje služi. Torej ga je Srakar izvolil za svojega perorezca in davkar je s tem dobil poldrugo uro, ker je sicer od desetih do poldvanajstih rezal peresa. Zdaj mu tega ni bilo več treba, ker mu je znal Avguštin bolje pogoditi; da bi pa imel to poldrugo uro vendar kaj opraviti, prinesel je vsak dan s seboj deščico in od nje rezal zobotrebnike.

Tako bo šlo dan za dnevom, leto za letom. Ko mine deset let, bilo je konec desetletne poskušnje in od zdaj se je plača Avguštinu povišala na dve dvajsetici na dan. Zdaj je že malo bolj moško stopal po ulicah in še tisti dan je odpovedal dosedanje stanovanje. Za gradom, kjer je stanoval ves čas, ter si je dobil stan v hiši moje stare mater, in odtod jaz moža poznam. Tisti dan, ko mu je bila povišana vsakdanja plača - je bila ravno sobota - stori si srce in gre na večer v krčmo, kamor so ponavadi zahajali njegovi tovariši. To je bilo prvikrat, torej ga je družba z začudenjem gledala; Avguštin je bil, dasitudi iz začetka tih in plašen, vendar kmalu dobre volje, in ko je imel drugo merico pred seboj, je bil on že najglasnejši med vsemi. Tudi njegovi tovariši, akoravno so sicer pusti in osorni, navzeli so se nekaj Avguštinove dobre volje, posebno ko je Avguštin dal za dva bokala vina. Ali zdaj, ko so se drugi malo oživili, umolknil je Avguštin, jezik mu ni več služil, le nerazumne besede je blebetal in naposled ga je vino omamilo tako, da je za mizo zaspal in da so ga morali tovariši spremiti domov.

Ko se drugo jutro prebudi, ga je bolela strašno glava in dasitudi je dlje spal, nego po navadi, bil je vendar že zelo truden. Počasi se mu je jelo v glavi vedriti in jasniti, toliko da se je spomnil, da je bil v krčmi in da je nekoliko preveč pil, kako je pa domov prišel, tega se ni mogel spomniti. Dasitudi mu v nedeljo ni bilo prav nič dobro, vendar je sklenil na večer zopet iti v druščino, da bi tovarišem pokazal, da je mož - da je svoj gospod.

Ko pride v krčmo, bilo ni razen enega tovariša nikogar od sinočne druščine. Avguštin sede poleg njega in mu toži, kako ga je ves ljubi dan glava bolela in da prav nič ne ve, kako in kdaj so se sinoči ločili. Pezdir - tako se je pisal Avguštinov tovariš - uganjal je rad burke in največje njegovo veselje je bilo, koga za norca imeti. Ko mu Avguštin tako toži svojo nadlogo, šine mu misel v glavo, ubogega Ocepka danes za kratek čas malo mučiti. Pezdir verno posluša Avguština in ves čas zamišljeno gleda predse, potem se pomakne bliže njega, ozira se skrbno okoli, kakor bi se bal, da bi kdo drugi ne slišal njiju pogovora, in mu šepetne na uho: "Kako si pa prišel sinoči domov?"

"Sam ne vem, kako; toliko vem, da sem zjutraj v postelji ležal."

"Ti presneti Ocepek, ti! Jaz bi nikoli ne bil verjel, da si tako močan, ko bi ne bil sam videl. Prvega si kar tako treščil ob zid, da je na mestu obležal."

"Koga sem vrgel ob zid?"

"No, nikar se ne delaj, kakor bi ničesar o tem ne vedel. Meni ne moreš tajiti, ko sem vse sam videl."

"Kaj si videl? Ti me plašiš; za božjo voljo te prosim, govori!"

"To boš vsaj vedel, kako si se tepel z dvema policajema, saj tako pijan menda vendar nisi bil, da bi..."

"Kaj? Da bi se tepel - jaz tepel! - In s policajema? Pa zakaj?"

"Zapreti sta te hotela, pa se jima nisi dal."

Avguštin je pri teh besedah obledel kakor stena in mrzel pot mu je stopil na čelo.

"Zapreti! - Mene zapreti?! Lepo te prosim, kaj sem pa pregrešil?"

"Zdaj pa že vidim, da si bil pijan kakor kanon. Tedaj res prav nič ne pomniš, kako si razsajal? Saj nisi bil človek, bil si hujši, kakor živina. Precej ko smo stopili iz krčme, jel si vpiti na vse grlo, da so ljudje okna odpirali in gledali, kaj je. Mi smo te mirili in pogovarjali, pa vse zastonj. Kar prideta dva policaja in te opominjata, da molči ali da pojdi mirno domov. Ti si jima jel pa zabavljati, in pa kako! Take priimke si jima dajal, da je bilo drugih nas kar groza, in ko sta te hotela zgrabiti, mahnil si z rokama in si podrl oba. Eden je odletel v zid in je kar obležal, drugi se je pač zopet pobral, pa si ga kmalu znova pobil na tla. Mi smo ga hoteli braniti, pa je bilo prepozno. Ko sta oba ležala na tleh, stekel si po ulici proti domu."

Avguštin si je podprl glavo in je tiho poslušal Pezdirja. Strašno mu je vrelo po glavi, zdelo se mu je, kakor bi sanjal, ker besedice ni mogel izpregovoriti, le globoko je vzdihoval.

V tem ko je Pezdir to pravil Avguštinu, prišel je drug njegov tovariš, Slivar po imenu, in prisede k njima. Pezdir mu je mignil z očmi pa sta se sporazumela.

Nekoliko časa so tiho sedeli, potem pa povzame Slivar besedo: "Kakor se mi zdi, pogovarjata se o sinočnem boju. Ravno pred eno uro sem slišal, da so prevideli enega teh policajev in kakor pravijo, ne bo več trave tlačil. Policija išče hudodelnika, pa, kakor se mi zdi, niso še na pravem sledu."

Te Slivarjeve besede so popolnoma potlačile Avguština; z obema rokama si pokrije obraz in stoče: "Moj bog, moj bog, kaj bo z menoj? Prijatelja, lepo vaju prosim, molčita! O nesrečno vino!"

"Ne bodi neumen, to veš, od naju te ne bo nihče izdal, le sam se pametno vedi in morebit se še vse po sreči izide."

Ocepek plača vino, katero je komaj poskusil, in gre ven, ker v krčmi mu je bil zrak pretežak; mislil je, da se mora zadušiti. Ko pride ven, udere jo naravnost proti domu, skrbno se je ognil vsakega človeka, menil je, da so to sami rablji, ki njega iščejo.

Ko prisope domov, zapre se v svojo sobico in premišljuje svojo hudobijo. Avguštin ni pomnil, da bi bil kdaj kakega človeka s hudo besedo razžalil, on, ki je bil vedno ponižen in pohleven kakor ovca, zdajci obdivja kakor divja zver in pobija ljudi kakor vrabce! Ko bi imel več srčnosti, bil bi si vzel življenje, katero je po njegovi misli že tako zapadlo rablju. Take strašne noči še ni imel vse svoje življenje. Revež ni mogel zaspati in če je tudi zadremal za kak trenutek, prebudile so ga strašne sanje.

V krčmi pa smeha ni bilo ni konca ni kraja, ko je Avguštin odšel. Pezdir je bil kmalu počil od smeha in Slivar je rekel, da je to več vredno, kakor deset iger v gledališču; in vsi so se veselili na jutrišnji dan, ker se bo ta igra vršila nadalje.

Skesan in poparjen pride drug dan Ocepek v pisarno še prej, kakor po navadi, in sede za mizo, ali danes mu pisanje ni šlo od rok; kar je pisal, bilo je napačno in ves čas, kar je opravljal to službo, ni pokvaril toliko papirja, kakor danes. Počasi so jeli dohajati tovariši. Kadar so se odprla vrata, zganil se je Avguštin po vsem životu, ker je mislil, da biriči gredo ponj. Vse je bilo tiho, nihče ni izpregovoril z Avguštinom in uradniki so le šepetali med seboj. To šepetanje je Ocepka še bolj vznemirjalo, ker je bil prepričan, da se o njem pogovarjajo; povprašati pa nikogar ni hotel, ker se je bal, da bi ne zvedel spet kake še strašnejše novice. Pezdir pa je ves čas pazil pri oknu, kdaj pride Srakar, in ko ga vidi po ulici iti, gre ven in mu vse razloži. Srakar, ki je med vsemi nemškimi klasiki najbolj čislal Kotzebueja, je bil veliki prijatelj šal in burk. Ko tedaj od Pezdirja vse natanko zve, kako in kaj, nabere si obraz v gube, kakor je imel navado, če ga je obšla kaka nejevolja, in stopi v pisarno. Avguštin ga je izpod čela plašno pogledaval in izkušal brati na njegovem obrazu, ali že kaj ve o njegovem poboju, ali ne. Srakar postavi palico v kot, obesi klobuk na Min, potem gre nekajkrat po sobi gor in dol in se ustavi pred Pezdirjem.

"Gospod Pezdir, ali ste vi kaj slišali o predsinočnem poboju?"

Še predno je Pezdir mogel kaj odgovoriti na to vprašanje, skoči Ocepek izza mize, pade pred Srakarja na kolena in joka kakor malo dete, tako da se je Srakarju in celo Pezdirju smilil.

"Ocepek," nadaljuje Srakar, "kaj to pomeni, menda vsaj vi niste tisti hudodelnik?"

"Oh, jaz, jaz! To se pravi, ne vem, ali sem, ali nisem; verujete mi, jaz ne vem; ali ker vsi pravijo, da sem jaz in tudi vi že veste o tem, mora pa vendar biti res."

"Tedaj vi ste tisti pijanec! Ocepek, reči vam moram, da sem se zelo zmotil o vas. Jaz sem vedno mislil, da ste miren in trezen človek, ali kaj moram slišati o vas? In to ravno zdaj, ko sem vam plačo povišal, menda v zahvalo? Pomislite, to ni samo za vas, ampak tudi za nas vse velika sramota, in če gosposka to zve, kaj bo z vami?"

"Gospod, prisežem vam," stoka Ocepek, "da nisem nikdar bil pijan in da živi duši nisem ničesar žalega storil, kakor samo ta nesrčeni dan. O samo enkrat mi odpustite."

Srakarju in vsem drugim se je že smilil, torej ga niso dalje mučili. "Vstanite," veli mu Srakar, "vstanite, kaj bi rekel tuj človek, ko bi zdaj notri prišel. Kar je res, je res; jaz sem bil dozdaj vedno zadovoljen z vami in mislim, da je bilo to prvikrat in zadnjikrat, torej jaz ne bom tega dalje razglašal in tudi druge gospode prosim, da bi to ostalo med nami."

Vsi so obljubili in Slivar je tudi danes zvedel, da je eden policaj že popolnoma zdrav, drugemu se je pa takisto že obrnilo na bolje.

To vse je Ocepka nekoliko potolažilo, ali vendar je vselej še plaho pogledal, kadar so se vrata odprla in šele dva ali tri tedne pozneje je laže dihal, ko je Slivar prinesel novico, da je tudi drugi policaj že okreval. Ni nam treba zagotavljati, da odslej ni bilo Avguština v nobeni krčmi videti, tudi vsakega policaja se je že od daleč izognil, ker se je bal, da bi ne bil morebiti eden tistih dveh in da bi ga ne spoznal.

Kako pa se je Ocepku nadalje godilo, zvedeli bomo ob novem letu.





HUZARJI NA POLICI



Prvo poglavje



Zaradi poslednjih vojska je bilo tudi v naši domačiji živahnejše vojaško gibanje. S tem pa še ni rečeno, da bi bil naše mirne ljudi navdihnil vojaški duh, marveč hočem le reči, da so skozi naše dežele pogosto prehajale soldaške tolpe. Torej so tudi naše vasi, posebno kar jih je blizu velikih cest ali blizu železnice, mnogo trpele z nastanjevanjem vojakov. Marsikaka vas, ki morebiti od francoskih vojska ni videla vojaka, dobila je zdaj te goste, katerih ravno nikjer niso veseli. Ali na Polici pa jih ni bilo najbrž kar vas stoji; izvzemši, če se je kakšen pešec na eksekucijonu včasih izgubil v te kraje in še to le redkokdaj, ker so Poličani, dobri kristjanje in zvesti podložniki, radi dajali bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega. Lahko si tedaj mislimo, kako so se prestrašili Poličanje, ko se zažene glas po deželi, da pridejo na Polico vojaki in še celo -huzarji. Lahko bi na prste ene same roke seštel vse Poličane, ki so videli kdaj drugega konjika, nego svetega Martina v farni cerkvi na stranskem oltarju.

Polica je precej velika vas, ima blizu šestdeset hiš in prijazna, četudi majhna graščina stoji komaj dober streljaj daleč zunaj vasi na nizkem holmcu, odkoder se prav lepo vidi po vsej dolini. Na Polici stanuje župan z vso sosesko. Poličanje so miren in blag narod, pridno obdelujejo svojo zemljo, kakor so se naučili od svojih dedov in pradedov; poleg so pa tudi veseli in vsako nedeljo so vse tri krčme v vasi polne dobrovoljnih gostov. Iz tega idiličnega miru vzdrami Poličane glas, da pridejo huzarji. Sprva ni tega nihče verjel, ali kakor bi jih bil s kropom poparil, vsi so povesili glave, ko pridejo neki dan oče župan klavrni iz komisije in z žalostnim obrazom pritrdijo, da je res, kar je raznesla govorica po deželi. Huzarji bodo res prišli, skoro cel eskadron, le to se še prav ne ve, kdaj. Da, kakor po pravici povemo, tega naznanila nobeden Poličan ni bil vesel, ali so se tudi vse Poličanke v resnici prestrašile te novice, tega zdaj še ne smemo razodeti, to so ženske skrivnosti in lahko bi rekle, da smo preveč indiskretni. Vsak si lahko misli, kar hoče.

Ali bolj kakor vsem drugim je šlo to po glavi gospe v gradu in pa očetu županu. Ko bi župan že ne bil imel sivih las, gotovo bi mu bili osiveli v teh dneh. Bolj kakor kdaj se je kesal zdaj, da se pri zadnji volitvi ni odpovedal tej časti. Ni se ravno bal mnogih sitnosti in opravil, najbolj ga je morilo, da ne zna nemški govoriti, še manj pa brati. Sosed ga je sicer tolažil s tem, da, kakor je on slišal, huzarji govore samo madžarski - ali tudi to ga ni moglo s pridom utešiti.

Najbrž ne manj kakor župan, se je prestrašila novih gostov gospa graščakinja. Ona si je mislila, da so vse človeške slabosti združene v vojaku in nihče bi je ne mogel preveriti, da to ni tako. Tudi je večkrat slišala, da so vojaki, posebno pa kavaleristi, ženskim srcem najnevarnejši. Bog obvaruj, ona se ni bala zase (vsa čast in vse poštenje njeni zakonski zvestobi), njeno srce je bilo z deveterimi zidovi zavarovano proti vsakemu napadu. Pri tej trdnjavi vsa kavalerija z artilenjo vred ničesar ne opravi, infanterije še omeniti nočem, in naposled gospa tudi že ni bila več v tisti dobi svojega življenja, da bi se bilo treba bati treskov in neviht. Ali spoštovani gospe je hodilo nekaj drugega po glavi; imela je dve odrasli hčeri, ki se nikakor nista mogli ujemati z materinimi mislimi o vojakih, katere so bile po njiju razsodbi preosorne in nepravične. Oni kratko in malo nista mogli razumeti, kako bi mogel lep lajtnant ali postaven ritmajster biti nevaren mlademu lepemu dekletu. Koliko lepih novel in romanov sta že prebrali, ki so se vsi začeli z nastanjevanjem in končali z ženitvijo.

Mlajša, bolj poetična Berta si je že naprej izbrala najmlajšega lajtnanta, ki je tenek kakor jelka in ljubezniv kakor lepo pomladansko jutro. Po žlahtnem diplomu ne bo vprašala, njej je dosti, da si zna lepe črne brkice predrzno zafrkati in da umeje pisati take sladke billetsdoux, kakršne je brala v zadnjem romanu. Praktičnejša Julija je pa izvolila bolj postarnega, četudi malo štorkljastega ritmajstra, ki je pa, čeravno ne knez, vendarle grof ali vsaj baron. Imela bi ga neizrečeno rada, če bi ponoči še tako smrčal, da bi imel le lepo akvipažo, v kateri bi se ona vozila.

Župana je pa v tem kaj hudo imelo, glavo si je podprl z obema rokama in je mislil na vse strani, kako bi si pomagal v tej zadregi. Ali naj premišljava, kakor hoče, naposled se le vedno zmisli na - Matizelja. Matizelj je bil edini človek v vasi, ki je znal za silo nemški brati in govoriti, seveda razen grajskih, s katerimi pa župan ni imel rad opraviti, ker je imela soseska z graščakom veliko in staro pravdo zaradi nekega gozda. Ali z Matizljem je bila spet grozna sitnost. Prvič je bil redkokdaj doma in če se je tudi držal doma, bil je malokdaj trezen in poleg je imel še to napako, da je bil zelo raztresen in v tej raztresenosti si je marsikaj prisvojil, kar ni bilo njegovo, zato je prihajal pogostoma z gosposko navzkriž, ljudje so pa popolnoma govorili, da ima predolge prste. Bil je domač sin, hodil je nekoliko let v šolo in marsikatera stara ženica se je veselila, da bodo imeli na Polici kdaj novo mašo. Ali Matizelj Poličanom ni privoščil tega veselja, obesil je uk na kljuko ter se poprijel šivanke, in kaj se ve, morebiti bi bil prav dober krojač, ko bi ga ne bili v belo suknjo vtaknili. Kar je pa prišel od vojakov, ni bil za nobeno rabo več, pri hiši ni prijel za nobeno delo, ker ni hotel biti kmet; pa se tudi šivanke ni več lotil. Najrajši se je držal mesarjev, pomagal jim kupovati in piti in sploh se je vdal v voljo nebeškega očeta, ki redi ptice pod nebom, ki tudi nikoli ne sejejo in ne žanjejo.

Tisto popoldne, ko so župan prinesli žalostno novico iz mesta, prebudil se je Matizelj ravnokar v svislih in, premišljuje nečimernost tega sveta, je stopal počasno po vasi. Kar zasliši županov glas: "Matizelj, pojdi no malo k nam, da nam kaj poveš!"

"Kaj vam hočem jaz povedati, ker sami več veste, kakor jaz," odreže se Matizelj, pa ves začuden, odkod danes tolika prijaznost županova, vendar stopi v hišo. Tu ne ve, bi li verjel svojim očem ali ne, župan je postavil predenj polič vina in hleb kruha.

"Na, jej in pij, če si potreben, pa povedi mi, kaki ljudje so ti huzarji, ker se jih vse boji. Ti si bil sam vojak, pa boš najbolje vedel povedati, ali so res taki hrustje, kakor se pripoveduje."

"No! In pa kakšni! To vam rečem, vso vas vam bodo obrnili!" - in že je imel polno bisago laži pripravljenih, pa hitro mu šine misel skozi glavo, da se tu ni varno lagati, ker se bodo ljudje kmalu sami prepričali, torej hitro popravi: "Vsaj slišal sem tako, ker sam jih nisem videl."

"Kaj? Huzarjev nisi videl pa si štirinajst let komis jedel; kaj si pa vendar delal?"

"Kaj sem delal? Na to je težko odgovoriti: veliko in pa ničesar. V tistem času, ko sem jaz nosil belo suknjo, je bil mir in vseh štirinajst let nisem prišel iz Ljubljane, le enkrat smo šli pomagat begune lovit po Kamniških planinah. Takrat je bilo žalostno za vojaka, zdaj vsaj kaj vidi po svetu."

"Ali huzarji pa vendar tudi našega cesarja služijo in če bi bili še taki poredneži, saj je vendar še pravica na svetu."

"Je, je pravica, toda je visoko položena."

"Naj že bodo, kakršni hočejo, bomo že kako shajali, saj so ljudje vendar."

"To vam rečem, vsak vojak je revež, da vam ni treba večjega iskati. Če je še tako velik gospod, najsi tudi rdeče hlače nosi, vendar nima svoje glave, kakor je nima prostak, ki mora frajtarja poslušati."

"Res je, res, prav praviš."

Potem je Matizelj županu še veliko pripovedoval o težavah in sitnostih vojaškega stanu. Ko je bil pa z vinom že pri kraju, reče mu župan:

"Matizelj, vidiš, jaz sem tako-le mislil: ti znaš nemški govoriti in brati, ti bi mi najbolj mogel pomagati huzarje nastaniti, ker nemški bodo eni gotovo znali ali vsaj nemško pisanje bodo s seboj prinesli. Torej mislim, da bi dobro bilo, ko bi se doma držal, da mi boš pri rokah. Pričakujem jih pa vsak dan."

"Že prav, oče, že prav, bomo že naredili, kakor mora biti. To bo naša skrb. Prosim vas, ker ste mi že z vinom postregli, posodite mi še pipo tobaka."

Župan mu ga da z veseljem. Matizelj ga zasmodi in gre počasi iz hiše. Še nikoli ni tako počasno in mogočno stopal po vasi, kakor danes, pa kaj bi tudi ne, saj je najimenitnejša oseba v vsej vasi.



Drugo poglavje



Isti popoldan sta sedeli graščinski gospodični Julija in Berta v lopi na graščinskem vrtu.

"Oh, kako sem vesela," vzklikne živa Berta, vrže delo, ki ga je imela v rokah, na mizo in pleše po lopi. "Ko bi bili mama tu, objela bi jih od veselja, da naju niso pustili v ta pusti Jesenovec, akoravno sem se zadnjič jokala. Od žalosti bi umrla, ko bi morala zdaj pri stari teti v Jesenovcu sedeti in prejo navijati...

"Ne nori kakor neumno dete," svari jo mirno Julija, "saj še ne vemo, kakšni ljudje bodo prišli."

"Kdor bo najmlajši in najlepši in kogar se bo suknja najtesneje oprijemala, ta bo moj, in nihče drugi, ko bi se tudi s šestimi konji pripeljal!"

"Kako si vendar preprosta! Ti bi se prvemu vetrnjaku obesila na vrat. Najprej moramo vendar videti, kdo je in kaj je; lepo te prosim, vedi se dostojno!"

"Kaj ti pomaga dostojnost, ko se vedno dolgočasimo tu v gradu, zmerom smo sami, ne pridemo v nobeno družbo, zdaj je pa lepa prilika in bog ve, kdaj spet pride."

"Ti bi vedno rada norela, samo da bi bil kdo pripravljen. Moram ti reči, da meni ta tvoja preprostost prav nič ne ugaja."

Berta zdaj spet sede in vzame pletenje v roke in nekoliko časa sta obe sedeli in pohajali za svojimi fantazijami, Berta je koketirala z lepim lajtnantom, Juliji so bili pa le v mislih ogrski grofje in baroni. Pa kmalu vrže Berta delo spet iz rok in ploskne z rokama:

"To je dobro, da ravno zdaj ni očeta doma, da bi jih le še tako hitro ne bilo!"

"Jaz se očeta manj bojim kakor mame, saj jih poznaš, kakšni so," odgovori ji bolj izkušena Julija.

"Jaz se ne bojim ne mame, ne očeta. V graščini morajo vendarle stanovati oficirji in listek se lahko stisne v roko mimogrede, ali pa ponevedoma pade v travo kraj pota, ko se bomo sprehajali po vrtu."

"Tebi je vse v mislih, samo to ne, kar bi bilo treba. Na to ne misliš, kako bomo sprejeli goste. To si moraš misliti, da jih s svojimi starimi polkami in valcerji ne moremo dolgočasiti in res je sramota, da nimamo nobene novejše stvari za klavir. Danes še moraš pisati v mesto Milici, da nama pošlje kar najhitreje vse svoje čardaše in kore. Da bi jih mama kupili, tega še misliti ne smeva."

Berta je obljubila, da bo pisala, dasitudi ni mogla razumeti, čemu bi bilo treba čardašev in korov.

Ubogi gospodični si pač nista mogli misliti, kakšna nevihta se zbira nad njiju glavama. V tem ko sta se Berta in Julija razgovarjali v vrtni lopi in sanjah o prihodnji sreči, razmišljevali so mati, kaj bi jim bilo početi. Da hčeri doma ne moreta in ne smeta ostati, to je bilo gotovo. Ali kam z njima? V Jesenovec? Gospa sicer ni nikoli rada privolila, da sta šli hčeri k teti v Jesenovec, ker je mislila, da sta tam preveč prosti in predaleč od matere. Ali ker se je stvar tako obrnila, vendar je manjša nevarnost pri stari teti v Jesenovcu kot doma. Sklenili so tedaj poslati obe tja in to že drugo jutro.

Gospa najde svoji hčeri v lopi na vrtu.

"Ker sta me zadnjič tako nadlegovali in prosili, da bi šli radi k teti, dopuščam vama, ker sem reč dobro premislila!"

Ko bi jima bila mati povedala, da je jesenovška teta umrla, gospodični bi se ne bili tako prestrašili, kakor sta se zaradi te novice. Julija je obledela in se od jeze ugriznila v ustnico, Berti je pa od strahu padlo pletenje iz rok in solze so ji zaigrale v očeh.

Julija se prva zave ter na videz s prav mirnim glasom reče: "Res sva vas spomladi prosili, da naju pustite, ali zdaj bi nama bilo ljubše, da ostaneva doma. V tej veliki vročini se ni posebno prijetno tako daleč voziti."

"Ako se odpeljeta zjutraj ob petih, sta že pred veliko vročino v Jesenovcu."

"Ako ravno zdaj je doma toliko dela, da ne vem, kaj bi prej v roke vzela, saj še očetovo perilo ni zgotovljeno."

"To je najmanjša stvarca, platno lahko s seboj vzameta."

"Ali pomislite ..."

"Dosti je besedovanja! Jaz vama imam le to povedati, da bo jutri ob sedmih kočija naprežena, tedaj pospravita še danes, kar mislita vzeti s seboj."

Zdaj se Berta ni mogla več vzdržati, od jeze zacepeta in reče nejevoljno: "Zakaj pa ravno zdaj? Ravno zdaj, ko pridejo huzarji?"

Julija jo srdito pogleda, ona še ni obupala mater pregovoriti, ali zdaj je vse izgubljeno.

"Aha, zdaj vaju imam, ptičici! Kajne, huzarji vaju drže tu? Mislila sem si, da bo kaj takega. Lepi hčeri imam, lepo veselje mi delata zdaj na stare dni! To je vajina hvaležnost, to je sad moje skrbne vzgoje!"

"Vi bi menda radi, da bi bili tercijalki," togoti se Berta, "in da ostaneva stari devici. Rajši grem še jutri v klošter pa se ponunim. Najbolje bi pa bilo, da bi umrla!"

Pri teh besedah se tako bridko zajoka, da se sama sebi smili.

"Kakor sem rekla, jutri ob sedmih da sta pripravljeni!"

Na te besede gredo gospa iz lope, Julija pa bleda od jeze gre za njimi. Berta ostane sama in ihti, še huje. Ko je bil ves predprt premočen, ustavijo se ji šele solze, obriše si objokane oči in miluje samo sebe. To, kar je nazadnje rekla, ni bilo ravno resnica, zdaj si je že spet premislila, umreti še noče, tudi v klošter še ne gre, ali to je pa sklenila, ko bi zdajle prišel lajtnant s črnimi brkicami pod vrtni zid, takoj bi se mu dala odpeljati! - materi vkjub. Ker pa lajtnanta le predolgo ni, gre počasi za sestro in srdito meče svoje stvari v kovček. Ali toliko si je pa obljubila, da se nalašč zaljubi v prvega, ki pride, seveda s tem pridržkom, ako ji bo pogodu.

V tem se je glas, da pridejo mizarji, raznesel že po vsej vasi. Možje so proti večeru po dva po trije skupaj stali in se pomenkovali o rdečehlačarjih, ker toliko so že zvedeli, da imajo vsi rdeče hlače. Tudi krčme so se ta večer bolj napolnile, nego je bilo sicer navada ob delavnikih; posebno pri Nepotrebniku so bile vse mize zasedene. Nepotrebnik je šele pred enim letom začel krčmariti in ker so vsi vaščanje mislili, da sta na Polici dosti dve krčmi, prijelo se je novega krčmarja ime Nepotrebnik. In od početka je bilo res videti, kakor bi bil nepotreben in morebiti še ni kmalu imel toliko gostov kakor nocoj. Tega pa ni bilo krivo njegovo vino, marveč vse kaj drugega. Nepotrebnikov sin, ki v mestu hodi v šolo, prinesel je lani, ko je prišel na počitnice, s seboj podobo, katero je nabil na hlevna vrata. Na podobi je bilo naslikanih šest huzarjev, vsi od glave do peta rdeči kakor makov cvet, vsi so imeli neznano hude obraze, brke navihane kakor špilje in sablje zamahnjene. Do danes se nihče ni zmenil za to podobo, le Nepotrebnikov hlapec, ki bi k letu moral dobiti list za vojake, ogledoval jih je včasih s plahim srcem. Danes proti večeru je pa vsa vas romala do Nepotrebnikovega hleva, in može, ki so prišli že do hleva, te je Nepotrebnik lahko pregovoril, da so stopili še čez dvorišče v hišo in dali za polič vina. Tu je imel danes posebno Matizelj vesel dan, od vseh strani so mu napivali ter ga izpraševali. Matizelj, ki je bil pri županu še celo pohleven, navzel se je tu vinskega duha in je vse drugače govoril; posebno ker je tudi on videl podobo na hlevnih vratih, bil je naglo cel vedež. Zdaj jih je znal tako opisovati, kakor bi bil najmanj deset let služil z njimi. Seveda jih je opisal, da se bogu smili. Govore tako, da jih živa duša ne razume, vedno se bijo s Turkom in so na pol divjaki, toliko da otrok ne žro.

Precej pozno so se možje razšli pobiti in zamišljeni. Na poti dregne Matizlja Piškur, ki je imel malo kramo v vasi, ter ga povpraša, kaj huzarji najrajši jedo.

"Samo suho slanino!" odgovori mu Matizelj, bržkone zato, ker jo je on neizrečeno rad jedel. Piškur si je precej drugo jutro naročil cel boh.

Fantje to noč niso ukali, na vasi so bili pa vsi, vsak je šel svoja pota in dekleta so si drugi dan pravila na potoku, da še niso bili kmalu tako ljubeznivi kakor sinoči.



Tretje poglavje



Drugi dan popoldne kar nanagloma vstane velik hrup po vasi. Otroci, ki so se igrali pri mlaki zunaj vasi, so prihrumeli z neznanim vpitjem v vas.

"So že tukaj, so že tukaj!" kriče vsi na vse grlo in kmalu za njimi pripodi Močnikov Anžek v največjem kolopu svojo mavro, ki se je mirno pasla ob cesti. Otročja drhal vedno bolj narašča in vsi teko kriče v dolenji konec. Na ta krik privro ljudje iz vseh hiš na ulice ter gledajo proti kapelici, kjer se prevali cesta čez mali klanec. Nobeden ni povprašal, kdo prihaja, vsi so razumeli otročji vrišč.

Zdaj se prikažeta izza znamenja dva huzarja, ki se pa nista tako drvila, kakor onih šest na Nepotrebnikovem hlevu, marveč prav zložno sta jahala proti vasi; tudi nista imela golih sabelj, kar je ljudi precej potolažilo. Pod lipo, ki stoji pred cerkvijo v gorenjem koncu, ustavita se in poskačeta s konj; župan pa, ki je tudi slišal otroški krik, hiti v eni sapi k njima. Eden od huzarjev odpre svojo veliko rdečo listnico, vzame iz nje pismo z velikim pečatom ter ga poda županu. V tem so pa pristopili tudi drugi možje in so čez županove rame ogledovali pismo, katero je župan preobračal na vse strani in obenem z rokami pripovedoval huzarjema, da ne zna brati, a tudi ta dva sta migala z ramami.

"Kje je Matizelj? Zlodej vedi, kje ga pes drži! Pojdite ga iskat!" reče župan fantalinom, ki so prišli počasi bliže. Kakor blisk jo udero fantje po vasi in Matizelj! Matizelj! se je razlegalo na vse kraje. Matizelj je bil ta trenutek najimenitnejša oseba v vsej vasi. V tem ko so otroci iskali Matizlja, ogledovali so ljudje, katerih se je čedalje več zbiralo, natanko huzarja. Najčudneje se je zdelo vsem, da ta dva nimata rdečih hlač, marveč da sta vsa modra kakor plavica v pšenici; tudi se je ljudem dobro zdelo, da nista imela tako hudih brk, in Nepotrebnikova Polonica, ki je gledala izza vrtnega plota, je rekla, da ta dva nista na pol tako huda videti, kakor so oni na vratih. Da bi pa huzarja predolgo zunaj ne čakala in da bi morebiti ne bila nejevoljna, jima namigne župan z očmi in z rokama, naj gresta z njim. Huzarja primeta vsak svojega konja za uzdo in gresta peš za županom, ki zamišljeno ogleduje veliki pečat na pismu.

Otroci so prevpili vso vas, pogledali v vse krčme, povpraševali po vseh hišah, v katerih se je navadno oglašal Matizelj. Ali vse zaman! Matizlja ni bilo nikjer, ravno danes, ko ga je bilo najbolj treba, je izginil. Pri zadnji hiši so šele zvedeli, da je šel z mesarjem na Kozje brdo koštrunov nakupovat. Župan je bil v veliki stiski, kaj hoče početi; pismo se vendarle mora prebrati. Napravi se, vzame pismo in gre z njim v grad, četudi nerad.

Gospa mu rada prebere pismo, iz katerega se je zvedelo, da pride jutri stoindvajset konjikov, za katere mora vas pripraviti stanovanje in živež. Za ritmajstra in lajtnanta z dvema služabnikoma vred je bilo pripravljeno v gradu, druge je pa župan še tisto popoldne s prisežnimi možmi razdelil med vaščane, navadno v vsako hišo po dva, le kočarji so bili prosti, zato so pa župan in še nekateri drugi trdnejši kmetje vzeli po tri. Ta dva, ki sta prinesla pismo, ostala sta takoj pri županu.

Drugo jutro okoli enajstih so se zaslišale trobente in od znamenja se je valil prah kakor siv oblak proti vasi; niti konjikov niti konj ni bilo videti iz prahu, čule so se le trobente in peketanje konjskih kopit. Župan s svojima huzarjema jim hiti naproti. Po dva in dva so jezdili v vas in se postavili v red pred cerkvijo. Župan hitro pristopi z zeleno kapico v roki k ritmajstru in lajtnantu, ki sta poskakala s konj, in ju ponižno pozdravlja. Nista ga sicer razumela, ali toliko sta videla, da jima veli, naj gresta z njim. Župan ju pelje naravnost proti graščini in ko so zavili za cerkev, poskakali so tudi huzarji raz konje in prisežni možje so jih jeli deliti po hišah. Skoro vsak gospodar je prišel sam ter je vzel dva ali tri može, kolikor mu jih je bilo namenjenih, in kmalu se je spraznil prostor pred cerkvijo. Ko je poldne zazvonilo, sedeli so že vsi pri polnih skledah.

Med potom si je župan od strani ogledoval oficirja. Oba sta bila mlada, ali vendar je bil med njima velik razloček. Ritmajster, ki je bil nekaj let starejši od lajtnanta, je bil lep mož; njegov sicer resni obraz je pokazoval neko dobrotljivost in na prvi pogled se je ta mož prikupil županu; tudi njegov govor, dasi ga ni razumel, zdel se mu je prijeten in ljubezniv. Lajtnant je bil nekoliko večji od ritmajstra, ali njegov podolgasti, mozoljasti obraz je bil nekako prazen in v vsem se je zdel županu podobnejši velikemu fantalinu kot jedrnemu možu. Na grajskih vratih je župan izročil gospoda hišni, ki ju je že pričakovala in ju precej odvedla v pripravljene sobe. V gradu ni bilo videti razen hišne žive duše, to se jima je zdelo čudno.

"Ali so gospoda doma?" vpraša ritmajster hišno.

"Sama gospa so doma."

"Prosim, naznanite jim, da sva prišla in da bi jih rada pozdravila, brž ko se preoblečeva."

"Precej jim povem," veli hišna, odpre gostoma vrata in odide.

"Gospod lajtnant, ako se prej preoblečete, pridite v mojo sobo; ako se pa jaz prej, pridem k vam."

"Dobro, gospod ritmajster!"

Vsak je imel dve sobi. Sobe so bile prav prijazne, pohištvo je bilo sicer precej starinsko, ali vendar čedno in v najlepšem redu. Ritmajster je bil prej gotov in stopi v lajtnantovo sobo.

"Dragi gospod ritmajster, meni se vse tako dozdeva, da smo prišli v pravo puščavo."

"Kolikor sem mogel s pota videti, okolica je prav prijazna."

"Jaz nisem bil nikoli in nikoli ne bom prijatelj idiličnega življenja. Ako nimam druščine, umrl bi rajši od dolgega časa."

"Nikar se ne prenaglite, saj razen hiše še nikogar ne poznate. Bog ve, kako veselje vas čaka."

"Mogoče, ali meni nekaj pravi, da se bomo dolgočasili, kakor ponavadi na deželi."

"Kar se mene tiče, reči moram, da sem doslej užil še malo dolgega časa. Jaz mislim, daje človek sam kriv, ako se dolgočasi."

"A da! Ne zamerite!" namuza se nekako zaničljivo lajtnant. "Skoro bi bil pozabil, da ste filozof."

"Ako se pravi to filozof biti: ne ravno v sebi iskati središča, okoli katerega bi se moral vrteti ves svet, marveč le kakor človek živeti med ljudmi, potem sem filozof."

Lajtnantovo dolgo lice se je pri teh besedah še bolj podaljšalo, rekel pa ni ničesar.

"Gospod ritmajster, jaz sem pripravljen! Ako hočete, greva se poklonit gospej."

Ko sta stopila na mostovž, stala je tu že hišna in jima je pokazala velika vrata. V veliki sobi je sedela pri gorenjem oknu gospa v prosti domači obleki s pletenjem v rokah. Ko se odpro vrata, položi delo iz rok, vstane in jima gre nekoliko korakov naproti.

"Milostljiva gospa!" spregovori ritmajster. "Usoda naju je privedla pod vašo streho in prisiljena sva nekoliko časa uživati vašo gostoljubnost. Veva, da vam bo to naklonilo marsikako sitnost, ali jaz in tudi moj prijatelj iskreno želiva, da bi vas kar najmanj nadlegovala, in prosila bi vas, da bi zaradi naju ne spremenili najmanjše stvarce v svojem navadnem življenju. Jaz sem ritmajster Mokošinyi in tu vam predstavljam barona Banfyja, lajtnanta v mojem eskadronu."

Gospej je ugajala vsa ritmajstrova podoba, posebno ji je prijal njegov krepki, ali vendar mili glas in še bolj njegova neprisiljena vljudnost.

Gospa jima ponudi sedež, rekoč: "Da sta mi srčno pozdravljena v moji hiši, ali precej zdaj moram prositi gospoda, da bosta imela z nami potrpljenje in mnogo potrpljenja, ako ne bo vse tako, kakor bi moralo biti. Mi živimo tu tako rekoč ločeni od izobraženega sveta, posebno tako odlični gostje ne zahajajo pogosto k nam. Zlasti se bojim že vnaprej, da se bosta gospoda pri nas dolgočasila, ker sta bolj vajena hrupnega življenja v mestih."

Lajtnantu se je zmračilo lice in kakor blisk je neka nejevolja prešinila njegov prazni obraz, kakor bi hotel reči: "To sem si mislil!" in pri tem se je zaničljivo ozrl po starinskem pohištvu. Gospej ta pogled ni ušel, ali kakor bi ne bila ničesar opazila, nadaljuje: "Če bi gospoda v svojih sobah morebiti pogrešala kake stvari, prosim vaju, da bi mi naravnost povedala."

"Milostljiva gospa!" veli na to lajtnant. "Ne pozabite, da smo vojaki in vojak mora vse poskusiti."

Pri teh besedah je gospo oblila lahka rdečica; ritmajster je zapazil, da so jo zbodle lajtnantove nepremišljene besede, torej hitro pristavi:

"Res, vojaki smo, in ravno vojak, ki je izkusil težave in nadloge svojega stanu v sovražnikovi deželi, pravim, ravno vojak toliko bolj spozna in ve ceniti prijazno gostoljubnost."

Hišna napove zdaj kosilo in vsi trije stopijo zraven v veliko prostorno sobano. Dolga miza sredi izbe je bila pa le za tri ljudi pogrnjena, kar je oba osupnilo.

"Gotovo že dolgo niste imeli vojakov v vasi in v gradu?" povpraša lajtnant.

"Res, dolgo ne, jaz sem v tej hiši rojena, pa jih ne pomnim."

"Torej smo mi prvi?"

"Prvi, odkar jaz gospodinjim, prvi!"

"Tedaj toliko nadležnejši!" pristavi ritmajster.

"Ne govorite tu o nadležnosti, prosim vas le, da našo slabo postrežbo vzamete za ljubo."

"Jaz sem z dušo in telesom vojak," nadaljuje ritmajster, "in če bi mi moglo kaj kaliti veselja do mojega stanu, kalila bi mi ga misel na našo nestalnost. Danes si tu, jutri tam. Ko so se v enem kraju ljudje človeka privadili, ko je človek priljubil ljudi - iti mora dalje in zapustiti najboljše prijatelje."

"Človek bi po tem sodil, da sta s težkim srcem zapustila svoje prejšnje mesto," reče gospa.

"Ne mogel bi reči, da me je kaj posebnega vezalo nanje, bili smo ondi le kratek čas in sploh nisem poseben prijatelj mestnega življenja."

"Mene pa ravno veseli vedna izprememba. Danes v mestu v družbi veselih prijateljev, jutri pa spet v pusti samoti, kakor usoda nanese," spregovori spet lajtnant.

"Samo mislim, da čimprej ste iz take samote, tem bolje se vam zdi," šali se gospa.

"Ne bom tajil, da je res. Od mladosti sem že vajen na večjo in veselo družbo. Ljudje si tudi v tem niso enaki; kolikor glav, toliko misli."

Ritmajster se je medtem zagledal v podobe, ki so visele na steni njemu nasproti. Precej je spoznal domačo gospo, akoravno je bila v podobi mnogo mlajša; gospod z dobrovoljnim obrazom na smeh, ki je visel poleg te gospe, to je moral biti nje mož. Najbolj sta ga pa mikali dve ženski doprsni podobi, posebno mu je prijala zala blondina z velikimi modrimi očmi. Kar očesa ni mogel odvrniti od nje, to je bila glava, kakor jih zna slikati Van Dyk.

"Če se ne motim, milostitjiva gospa, to je podoba vašega moža," povpraša čez nekoliko ritmajster ter pokaže na moško podobo.

"Da, moj mož! Vem, da se vam je čudno zdelo, kako da smo sami. Pred poldrugim mesecem je šel na Dunaj in važne stvari ga še zdaj ondi zadržujejo."

"Ali upamo vsaj, da se kmalu vidimo??'

"Pričakujem ga v kratkem. Vem, da bo vesel, ko najde tako ljubeznive goste."

"Ne zamerite, milostljiva gospa, sta li ti dve gospodični vaši hčeri?" vpraša lajtnant, ki se je na ritmajstrove besede ozrl na podobe.

"Da, moji hčeri!"

"Sta li morebiti šli z očetom na Dunaj?" pozveduje dalje lajtnant.

"O ne! Šli sta le k svoji teti v Jesenovec."

"Ali bomo kmalu tako srečni, da ju vidimo med nami?"

"Kdaj se vrneta, tega vam natanko ne vem povedati."

Videlo se je lajtnantu, da bi bil še kaj več rad zvedel o gospodičnah, tudi ritmajster je bil radoveden, ali čutil je, da bi bilo nespodobno takoj prvi trenutek dalje spraševati, posebno ker se mu je zdelo, da je gospa na zadnje lajtnantovo vprašanje nekako zatezala z odgovorom.

Ko so po obedu vstali izza mize, jima ponudi gospa knjižnico na rabo in, preden sta šla v svoje sobe, spomni ju še enkrat, da bi delala vse po svoji volji, kakor da sta doma.



Četrto poglavje



Poglejmo zdaj nekoliko v vas, ki še ni bila kmalu tako živa kakor danes. Huzarji so stali pred hišami, ali se po vasi sprehajali, kmetje so jih primerjali z Nepotrebnikovim, ali vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kakor so mislili in da ta in oni je vedel o svojih pripovedovati, kako so pohlevni in z vsem zadovoljni. Za otroke je bil pa Mohorjev trobentar najimenitnejša oseba. Pri Mohorju sta stanovala mizarja Miško, trobentar, in prostak Janoš. Pred Mohorjevo hišo se je zbrala cela tolpa otrok, samo da bi videli trobentarja; ali komaj se je pokazal na prag, razkadili so se otroci vriskaje na vse strani, ker Miško je bil črn, kakor bi se bil s sajami namazal; kadar se je pa zarežal, videli so se mu zobje beli kakor repa: videlo se mu je, da je ciganske krvi. Ko je prišla nedelja, šli so skoro vsi huzarji k deseti maši, tudi Miško, akoravno so njegovi tovariši trdili, da nima nobene vere. Janezek, šestletni Mohorjev sin, sprijaznil se je že toliko z Miškom, da ga je ta iz cerkve grede držal za roko, kar je celo staremu Mohorju, ki je šel z drugimi možmi nekoliko za njima, bilo jako pogodu. Vsi otroci so zavidali Janezku in on je to dobro vedel, zato je pa tudi kaj moško korakal in delal neznano široke stopinje.

Ko pridejo domov, odloži Miško čako in atila in stopi na dvorišče. Tu je videl triletnega Mihca, drugega Mohorjevega sina, ki je še v sami srajci hodil in vedno palec v ustih držal in sesal. Miško se mu je, kolikor mu je bilo mogoče, prijazno in zapeljivo smehljal, z rokami mu migal in ga vabil, da bi šel k njemu. Mihec se mu je sicer režal, ali vendar se je bolj in bolj umikal, kakor bi ne verjel prav Miškovemu prilizovanju. Zdajci skoči Miško za njim in ga ulovi za srajco. Mihec je hotel zavpiti, usta je imel že na stežaj odprta, ali revež se je tako prestrašil, da mu je sapa pošla, in ko je spet sapo dobil, sedel je Miško že na klopi pred hišo in Mihec jahal na njegovih kolenih, skonca bolj počasi, potem čimdalje hitreje. Mihec je v tem popolnoma pozabil na jok in se je tako zadovoljen režal, kakor bi bil v nebesih. Mati, ki so ravno južino napravljali, so vse videli in materi se je to še bolje zdelo kakor Mihcu. "Kakor je črn, vendarle je dober človek," dejali so proti dekli. Ravno zdaj je Janoš napojil konje in jih je peljal nazaj v hlev. Miško hitro vzame Mihca ter ga posadi na konja. Janoš je konja prepeljaval po dvorišču, Miško je pa tekal vštric njega in Mihca držal, z enim očesom je pa kukal v kuhinjo, ali ga mati vidijo, ali ne. In mati so ga videli, celo očeta so poklicali.

"Glej ga, kako ima otroke rad!" so rekli mati in, ko so takoj potem jedi devali v sklede, spominjali so se Miška. Razen mesa, ki jima gre, ležala je na zelju za vsakega lepa mesena klobasa in Miško se ji je že od daleč namuzal.

"Prijatelj," se obrne proti Janošu, "to je moja stara praksa, ki me še nikoli ni varala."

Tudi Janoš je gledal, da se je materi prikupil. Ko nekoč niso mogli hitro zakuriti, jezili so se na posle, kako nobenemu ne pride na misel, da bi trska nacepil, in Janoš jih je precej nacepil toliko, da so jih imeli vsaj za pol leta dovolj za podkurjavo.

Sploh so se kmetje kmalu prepričali, da ti gostje, katerih so se bali bolj nego hude letine, niso ravno taki malopridneži, kakor so si jih zamišljali. Res je sicer, da je včasih Mohorjevi materi izginila kaka klobasa iz omare, ali kdo bo precej zato koga dolžil? Saj je tudi prej včasih kake zmanjkalo, saj jo je kdo drug ravno tako lahko vzel kakor črni Miško. Ali če je kos slanine, ki je visel v kašči, tako hitro kopnel, kakor sneg na toplem soncu, kdo more za to? Miško res neizrečeno rad je suho slanino, kakor je prerokoval Matizelj, ali mati ga zato še niso mogli dolžiti; morebiti so se miši in podgane v kašči zaredile. Miško se je pa tudi tako nedolžno držal, da so bili mati prepričani, da ni on tatvine kriv, torej tudi mati o vsem tem niso očetu ničesar povedali, posebno ko so videli, kako rad ima Janezek Miška in kako veselo jaha Mihec na njegovih kolenih. In ko bi se bila tudi včasih vzbudila kakšna sumnja na Miška, spoznali so nekega dne, da je Miško popolnoma nedolžen in da še ne ve, kje imajo spravljene klobase in slanino. Ko so namreč nekega dne prišli mati s polja domov, našli so Miška, ki je zibal malo, pol leta staro Minico, ki se je bila zbudila, in poleg ji je tako ljubeznivo prepeval aja tutaja, da so mati od veselja obstali med durmi. Pri večerji so ga pred vsemi očitno pohvalili! "Kdo bi si mislil, da so to tako dobri ljudje, vas domačih moških nobeden ne bo zazibal otroka, ko bi si grlo razparal, še celo Janezek se zmuza skozi vrata, če le more."

Mohorica je bila pa Mišku tudi hvaležna za to privrženost in kadar je devala v skledo, mislila je nanj, in kosci, katere je Miško dobival, niso bili najslabši. Neki dan se je bil pa še očetu posebno prikupil. Imeli so ravno seno na travniku, bilo je že suho in zvečer so ga mislili spraviti domov; kar so se jeli popoldne preganjati hudourni oblaki in vedno huje so se kopičili. Ljudje so hiteli, kar so mogli. Mohor bi bil rad naprosil svoja huzarja, da bi šla pomagat, pa si ni prav upal. Ko je Miško videl, da so v zadregi, nagovori svojega tovariša Janoša in vsak vzame vile. Janoš je na travniku nakladal, Miško je pa doma zmetaval na svisli; oba sta delala, da jima je pot od čela kapal in predno se je vlila ploha, bilo je vse seno pod streho.

"Ne bi verjel, da znajo tako delati," čudi se Mohor.

Mohorica pa reče možu: "Danes jima moraš kaj boljšega privoščiti."

Proti večeru se Mohor napravi, zbere vso svojo nemščino, ker je mislil, da ga bosta huzarja nemški bolje razumela nego po domače in jima namigne: "Alo! Gemer bircaus!" (Pojdimo v gostilno!) In Mohor se ni zmotil. Miško ga je precej razumel, in ko je pokazal Mohor še z roko, kaj hoče povedati, skočila sta oba po svoje čepice in vsi trije, Mohor v sredi, zavili so jo proti Nepotrebniku. Tu moramo povedati, da je Nepotrebnik prvi uvedel v svoji krčmi to lepo navado, da je dajal vsakemu gostu svojo kupico; drugje dobivajo vsi le po eno samo, če jih je tudi polno omizje. Precej ko so sedli, je ponudil Miško vsem kmetom okoli mize svojega vojaškega tobaka in mehur je šel iz rok v roko. Skonca so tiho sedeli, pri četrtem poliču so bili že zgovorni in pri vsakem poliču bolj in bolj. Huzarja sta jo rezala po madžarski, Mohor pa pošteno po kranjski in poleg so si namežikovali in z rokami mahali; ali so se razumeli, ali ne, to je težko povedati, človek bi skoro mislil, da; vsaj smejali so se, da bi bili kmalu popokali. Naposled so se jeli objemati. Miško je učil Mohorja madžarski in kmalu so bili vsi trije baratom (prijatelji). Da bi Miško pokazal svoje posebno prijateljstvo, posadi Mohorju svojo vojaško čepico na glavo, on pa vzame očetov slamnik in ta prijaznost je Mohorja tako genila, da je brž poklical še en polič. Janošu je jezik že službo odpovedal, glava mu je bila težka, torej jo nasloni na mizo in zadremlje. Miško je pa jel učiti Mohorja po madžarski šteti in naučil ga je do pet in bogve, koliko bi se bil Mohor še naučil, ko ne bi bil Nepotrebnik ustavil nauka, kažoč na uro. Zmiketali so zaspanega Janoša, prijeli so se za podpazduhe in Nepotrebnik jima je pomagal, da so se srečno zmotali skozi hišne duri in čez vežni prag. Ali zunaj jima je bila nocoj cesta preozka, na kateri se zlahkoma zogneta dva velika senena voza. Plazili so se pri hišah zdaj na desni, zdaj na levi strani, a vendar so srečno brez vsake nezgode prijadrali do doma. Mohorica od skrbi ni mogla zaspati, čakala jih je s prižgano lučjo in ko je zaslišala ropot na dvoriščnih vratih, šla jim je odpirat. Žena se prestraši, ko ugleda svojega moža v vojaški čepici, misli si, da se je morebiti mož v pijanosti sam v vojake vpisal; ali ta strah jo jekmalu minil, ko Miško z očetovim slamnikom na glavi pomoli v vežo.

"Kaj ste vendar delali tako dolgo, saj bodo kmalu jeli petelini peti," godrnja mati, vrata zapahuje.

Ali kako se na novo zavzamejo, ker Mohor je samo madžarski govoril: "Eč - kete - harom - baratom! Eden-dva-trije-prijatelji!" pogovarja Mohor svojo ženo, opotekaje se po veži. Mati so mislili, da jim je črni Miško, kateremu so se nocoj oči svetile kakor ogenj, moža zacopral. Miško je jel spet očeta objemati, Janoš se ga je oklenil od druge strani in vsi trije so govorili madžarski. Mati so kar strmeli v njih in niso se mogli načuditi.

"Za božjo voljo! Zdaj sem pa med samimi Madžari"

Naposled sta se vendar huzarja skobacala v svojo izbico pod streho, mati so pa očeta spravili v posteljo. Že napol v spanju je še vedno mrmljal: "Baratom - eč - kete - harom - neč - et - hat - baratom (Prijatelji-eden-dva-tri-štiri-pet-šest-prijateljev!") in žena je bila res v skrbeh za moževo pamet. Potolažila se je šele zjutraj, ko se je Mohor prebudil kakor pošten Kranjec; madžarski šteti že ni več znal, le baratom mu je še zvenelo po ušesih. Čemur se je pa Mohor najbolj čudil, bilo je to, da mu ona ni ničesar očitala in da ni šobe napela po stari navadi. Le pri kosilu so rekli mati: "Če moški k vinu sedete, ni vas stran spraviti."

To je bilo vse in Mohor, ki je večje nevihte pričakoval, je bil prav vesel.



Peto poglavje



Kakor sta se Miško in Janoš že znala Mohorjevima prikupiti, sprijaznili so se bolj ali manj tudi drugi huzarji s svojimi gospodarji. Ali med vsemi je ljudem, posebno ženstvu, prijal vahtmajster, ki je pri županovih stanoval. Bil je še prav mlad, imel je morebiti komaj štiriindvajset let in ženske so takoj rekle, da je vsemi najzaljši. Nosil je lepšo obleko, nego drugi in mati županja je kmalu zapazila, da ima zlato uro. Tudi Matizelj, ki se je dva dni pozneje priplazil ves potuhnjen, rekel je precej, da mora biti iz dobre hiše in da ne živi samo ob cesarjevih krajcarjih. Županu posebno je bil mladi vahtmajster prav pogodu, ne le samo zaradi čedne postave in zaradi lepega vedenja, temveč posebno zato, ker je znal slovenski, dasitudi ne prav dobro, ali vsaj toliko, da so se razumeli. To je županu neznano ugajalo; če bi prišla kaka pritožba ali kaj drugega, imel je vsaj človeka pri rokah, kateremu je mogel bolj zaupati kakor Matizlju. Tudi sam Matizelj je kmalu uvidel, da ga je pri županu vahtmajster izpodrinil in potem ga res dolgo ni bilo na spregled. Najbolj se je vahtmajster priljubil ljudem zato, ker je bil tako prijazen. Ko se je na večer po navadi sprehajal po lepem potu proti farni cerkvi, pozdravljal je vsakega, ki ga je srečal, ali če je kdo delal na polju, postal je nekoliko pri njemu in ga povpraševal za to ali ono stvar.

Neki lep večer je prišel na svojem sprehodu že blizu cerkve in ravno se hoče obrniti proti domu, kar hipoma obstane. Blizu njega zapoje ženski glas tako ljubeznivo, da se mu je nehote ustavila noga. Glas mu je bil znan. To je glas, kateremu se je v nedeljo čudil v cerkvi. Petje se mu približuje, ali pevke ne more videti, ker visok, gost plot je rasel na eni in drugi strani ceste. Stori nekaj korakov dalje, na enem mestu je bila vrzel predrta skozi plot; tukaj obstane in se ozira po pevki. Vedno bliže in bliže se čuje glas - in zdaj ugleda visoko, lepo vzraslo mlado deklico. Tudi ona ugleda moški obraz med zelenimi vejami in kakor bi se bila ustrašila, zmanjka ji glasu, zardi v lice in za trenutek obstoji, potem pa hitro kakor srna izgine za plotom. Vahtmajster jo je spremljal z očmi in je videl, da je stopila v krčmo poleg cerkve.

Mrak je že legel na zemljo, ko je vahtmajster prišel domov. Nocoj je ostal doma in ni šel v krčmo, kakor je bila njegova navada. Zdelo se mu je, da bi se dolgočasil nocoj v druščini svojih tovarišev, torej je ni iskal. Naslonil se je na odprto okno in gledal živo gibanje na županovem vrtu. Vsa družina je večerjala pod staro hruško; župan je imel danes plevice; bilo jih je toliko, da so z domačimi vred komaj vse dobile prostora pri neznano veliki mizi, župan je pa gospodoval sredi njih. Ko so se pomenili o zjutrajšnjem delu, razšli so se kmalu moški; nekateri so šli še po svojih opravkih, drugi so se pa izgubili po vasi. Ženske z otroki so obsedele na vrtu in jele prepevati in petje se je v tihem večernem zraku razlegalo daleč v vas. Pele so največ cerkvene pesmi, zložene v slavo Matere božje, na koncu tudi nekoliko posvetnih, pa tudi te niso bile vesele. Narod naš poje rad ter ima mnogo svojih pesmi, ali prav veselih narodnih je najti malo. Vahtmajstra je petje na vrtu spominjalo njegovega doma; pesmi, ki se pojo na podnožju visoke Tatre, ob bregovih Vaga in Nitre, podobne so kaj zelo tem, ki se zdaj razlegajo pod njegovim oknom. Misli ga neso na breg šumečega Vaga, zmisli se stare priljubljene pesmi, katero je tako glasno prepeval nakdaj po domačih dobravah, in tiho šepetaje zapoje staro ljubeznivo pesem: "Hora, hora, biela hora!" Luna je že visoko priplavala, pevke na vrtu so že davno umolknile, ko leže k pokoju. Njegova zadnja misel je bila mlada neznana pevka in sklenil je, da jo jutri obišče.

Drugi popoldan je vahtmajster položil pero prej iz roke, nego navadno; tudi se je skrbneje napravljal in morebiti ni kmalu tako dolgo stal pred zrcalom kakor danes. Sicer je navadno čakal na ritmajstra, ki je največ proti večeru prihajal v vas, da sta šla potem skupaj na sprehod; ako pa ritmajstra ni bilo, poiskal je kakega drugega tovariša. Posebno rad je s seboj jemal Miška, ker je bil njegov najstarejši drug in prijatelj in zaradi dobrovoljnosti njegove ga je imel rajši od drugih. Miško je bil sicer poštena, ali nemirna duša; njemu ni dalo nikjer miru, vedno je imel kako burko v glavi in če je včasih zamišljen lazil okoli, tedaj je vahtmajster precej vedel, da Miško kuha in snuje nove naklepe. Miško ima eno edino željo, ki ga pa navdaje, odkar se je zavedel svoje pameti, in ko bi se mu ta želja izpolnila, rad bi dal nekoliko let, kar mu jih je še namenjenih za življenje. Vse Miškovo dejanje in nehanje je šlo le na to, kako bi se nevidnega storil. Samo za ta dar je prosil nebesa, za drugo, rekel je, bo skrbel že sam. Že doma na Ogrskem ga v njegovi okolici ni bilo razpotja, kjer ne bi bil on stal v risu. Na Laškem je bil Miško nej večji sovražnik črnih mačk, ker je v Benetkah zvedel od starega Juda, da ima črn maček v sebi svetlo kost, ki človeka stori nevidnega. Odslej Miško ni imel miru. Njega ni navduševalo jasno nebo italijansko, on ni poslušal krasnega petja; on ni občudoval krasne prirode, še zalih Lahinj mu ni bilo mari - črn maček, to je bila njegova parola. In če je kakega zasledil, zalezoval ga je noč in dan in ni miroval prej, da ga je imel v pesteh. Oh, kako je Mišku tolklo srce, ko je v samoti ob polnoči prvega kuhal, kako so mu šli lasje pokonci, ko je prebiral kosti, oblizoval jih in metal čez glavo, kakor ga je Jud naučil - ali ni je našel. Tudi drugi, tretji maček je ni imel. Miško je bil potrt in ne bi se bil obžaloval, ko bi ga bila pogodila sovražna krogla.

Šele drugo leto, ko je prišel na Kranjsko, posvetilo je spet upanje v njegovo obupano dušo. Star berač, ki je prehodil devet dežel, razodel je Mišku za srebrno dvajsetico skrivnost, po kateri je hlepelo njegovo cigansko srce. Če Miško med mašami, najbolje na svetega Ceferina dan, ujame modrasa, razpara ga, iztrga mu živo srce in še gorkega poje, na vidi ga nobeno posvetno oko, ako si le želi, tako poučuje berač strmečega Miška.

Ako je le mogel, ukradel se je Miško popoldne iz vasi, in ko je sonce pripekalo najhuje, lazil je po žarečem pečevju, kjer žvižgajo modrasi, kakor so pravili kmetje v vasi. Predno je prišel mali Šmarijin ali mala maša, nosil je Miško v sebi že pet modrasjih src in eno je pojedel celo na sv. Ceferina dan - ali berač je bil slepar, modrasja srca niso dala Mišku svojstva, ki si ga je tolikanj želel.

Te študije so pripravile Miška večkrat v velike zadrege in včasih bi se mu bila godila huda, ko ne bi bil vahtmajster prosil zanj. Miško bi bil pa tudi zanj šel v ogenj, da je bilo treba.

Tega Miška je tedaj vahtmajster rad jemal s seboj na sprehode in v krčme, ako ni bilo ritmajstra. Danes pa vahtmajster ni čakal ritmajstra, tudi ni iskal Miška, šel je sam in kakor bi se bil bal koga srečati, ni šel skozi vas, marveč zadaj za vrti, potem čez polje naravnost proti krčmi, kamor je sinoči videl, da je zginila ljubezniva pevka.

Krčma je bila prazna in šele čez nekoliko časa pride ženska, ki nekako z začudenjem ali vendar zadovoljno pogleduje novega gosta.

"Že spet ni nobenega tu, da bi postregel! Saj pravim, človek bi moral povsod sam biti, s posli je zmerom velik križ," izgovarja se krčmarica, ker ona je bila - in povabi gosta v drugo manjšo izbo, kjer je stala miza s prtom pogrnjena.

"Dajte mi merico vina!"

Krčmarico je beseda dajte neznano zbodla. Le proste kmetice se vikajo, ali ona je bila vendar bolj gosposki oblečena in mislila je, ako ona koga onika, spodobi se, da jo tudi on. Ko bi današnji gost ne bil lepi vahtmajster, gotovo bi ga bila vprašala, kje se je manire učil. Sploh se ji je zdelo, da mladi ljudje niso več tako vljudni, kakor so bili nekdaj. Tako npr. je mladi učitelj vsakega vikal, celo župnika, in tudi Pibrov dijak je imel to grdo navado. Mladega vahtmajstra pa bi krčmarica ne hotela nikakor razžaliti, torej se izneveri svoji stari ukoreninjeni navadi in tudi ona vika vahtmajstra, akoravno ji spočetka beseda skoro ni hotela iz ust.

Levka, tako se je reklo krčmarici, zasuče se kakor vrtavka, dasiravno je bila precej životna, in steče po vino.

Vahtmajster se je v tem oziral okrog sebe, gledal je pri vseh oknih na dvorišče in na vrt, ali ni ugledal, kar bi bil rad videl.

Levka prinese vino in sede gostu nasproti.

"Kaj lepo je od vas, gospod vahtmajster, da nas vendar enkrat obiščete. Ob nedeljah greste kaj moško mimo nas. Pa kaj, se ve, mladega in lepega človeka imajo povsod radi! Takega gospoda, kakor ste vi, veseli so povsod."

Vahtmajster se nekaj izgovarja, da ni gledal na znamenje in da ni videl, ali je tukaj krčma ali ne.

"Ali upam, da nas boste večkrat obiskali."

Vahtmajster obljubi.

Levka si je moža natančno ogledala, vse njegovo vedenje se ji je zdelo gosposko, obleka njegova je bila od tanjšega sukna, nego je pri navadnih vojakih, in posebno jo je zbadal v oči široki zlati prstan z bleščečim kamnom. Nič ne mara, da se ji je zdelo, da je temu gospodu nasproti preveč prosto oblečena, dasiravno je bila kakor iz škatlice vzeta.

"Oh, kako sem pa spet zamazana. Pa ni drugače, če je človek pri delu," s temi besedami hiti iz izbe.

Čez nekoliko časa se vrne praznično oblečena in spet sede k vahtmajstru.

"Če smem vprašati, od kod ste doma?"

"Iz Lipnice na Slovaškem."

"To mora pač daleč biti. Ali kako, da govorite tako dobro slovenski?"

"Naš slovaški govor se ne loči ravno veliko od vašega, tudi smo zdaj že drugo leto na Kranjskem in tako sem se naučil za silo."

"Ne samo za silo, reči moram, da prav dobro govorite. Nekateri ljudje imajo že takšen dar od boga, da se lahko nauče tujih jezikov."

Pri zadnjih besedah je Levka nehote vzdihnila. Mislila je nase. Zakaj ona nima tega daru?

Kako rada bi se bila v Trstu naučila laški - ali ni bilo mogoče. In pozneje nemški? Ranjki učitelj, bog mu daj dobro, koliko truda si je dal revež in koliko meric vina je zato popil!

Ali vsi njegovi nauki so bili bob ob steno, sveti duh ni hotel razveseliti krčmaričine glave, ona je za vselej izgubljena za nemško kulturo.

"Kako vam ugaja v naših krajih?" povprašuje Levka dalje.

"Prav dobro, spominjajo me moje domačije."

"Ah, pri vas mora biti gotovo lepše. - Tukaj pri nas je dolgočasno in vem, da že komaj čakate, da bi prišli spet domov."

"Ne porečem, da ne. Bodisi človek še pri tako dobrih ljudeh, doma je zmerom najbolje. Rajši bi danes nego jutri spet videl svojo mater."

"Ali očeta več nimate?"

"Umrli so, kar sem šel od doma."

"Sirota! Gotovo niste šli radi v vojake? Vidi se vam, da ste iz dobre hiše."

"Pustimo to, saj kmalu prebijem. Nekoliko mesecev še, pa sem spet sam svoj."

"Bogve, kje vzdihuje za vami lepa in bogata nevesta?" reče Levka bolj šaljivo in hkrati bistro pogleda vahtmajstra, kakor bi hotela videti v njegovo srce.

Vahtmajster migne z ramama in polahko odkima; hotel je nekaj reči, pa je zamolčal.

Dva nova gosta sta zdaj stopila v prvo izbo in poklicala vina. Krčmarica je morala tedaj vstati in jima postreči.

Ko se spet povrne k vahtmajstru, skuša on zasukati govor na druge stvari, ker Levkino spraševanje mu je bilo že presitno.

"Za žensko, kakor ste, je v krčmi preveč dela, ali nimate nikogar, da bi vam pomagal?" povpraša vahtmajster.

"To je res, da je preveč. Vse moram kar sama storiti; če mene ni, pa gre vse narobe. Saj ga človek ne dobi posla, ki bi bil za takšno krčmo, kakor je moja. Imam tu neko deklino pri hiši prav iz usmiljenja, ali kadar bi je bilo treba, je ni. Od zgodnjega jutra do poznega večera moram biti na nogah. Ko bi bila že sama krčma, naj bi bilo v božjem imenu, ali tu je še drugo gospodarstvo. Za samo žensko je res preveč!"

"Tedaj niste omoženi, ako smem vprašati?"

"Bila sem - ali le kratek čas."

"Ste torej vdova?"

Krčmarica sramežljivo povesi oči in polahko prikima z glavo.

Zdaj stopi v izbo mlada deklica. Njeno lepo belo lice je gorelo v lahki rdečici, videlo se ji je, da je hitro hodila. Komaj je krčmarica ugleda, že se zadere nanjo:

"No, kje si bila spet ves popoldan? Ti se vlačiš, bogve kje; doma je pa dela čez glavo. Kar greš tebi nič meni nič, jaz moram pa sama vse opravljati."

"Prosim, teta, nisem se nikjer vlačila, saj se spominjate, kam ste me poslali popoldne, in hitela sem, kar sem mogla ..."

Deklica je s temi besedami stopila pred svojo teto; ali ko ugleda vahtmajstra, šine ji kri v obraz, beseda ji zastane, hitro se obrne in stopi k omari, kjer so imeli kupice in sklednice, in dasiravno so bile v najlepšem redu, dela se, kakor bi jih postavljala v red. Tudi vahtmajstru je zaigralo srce, v deklici je spoznal pevko, ki jo je včeraj poslušal pri plotu.

Levka ni zapazila dekletove zmotenosti, imela je dosti opraviti s svojimi mislimi, a vendar ne toliko, da bi se po stari navadi ne kregala z dekletom.

"Le poglej, Anka, kakšen prt si pogrnila na mizo. Dobro veš, da v svoji hiši kaj takega ne trpim, pri meni mora biti zmeraj vse čedno in čisto."

"Saj sem hotela opoldne pregrniti drugega, pa mi niste pustili, češ da je še ta dober."

"Tako, zdaj mi boš pa še odgovarjala! To imam za hvalo, ker bi te rada čemu priučila. Vidim, da nisi za mojo hišo, dolgo sem imela potrpljenje s tvojo neokretnostjo, zdaj si pa le išči službe, kjerkoli hočeš."

Anka ni poslušala teh besed, bila jih je vajena. Njena teta je ves dan zvonila po hiši, zdaj se je jezila na tega, zdaj na onega posla. Desetkrat na dan je žugala Anki, da mora iti od hiše. In ko je nekoč res hotela iti, skoraj se je teta od jeze jokala. "Tako si tedaj hvaležna meni, ki bi rada, da bi se čemu priučila. Toda delo ti ne diši, torej bi šla rada od mene. Pa ravno ne bo po tvoji glavi, zdaj pa moraš ostati."

Levka bi bila rada dalje govorila z vahtmajstrom, ali on je bil zdaj posebno kratkih besed. Pogostoma je pogledoval k oknu, kjer je Anka sedela pri svojem delu in tudi ona si je včasih upala skrivaj pogledati na mladega vojaka.

Levka je morala govoriti in ker je videla, da je vahtmajster zamišljen in da ne pazi na njene besede, obrnila se je spet proti Anki.

"Ali ne vidiš, da se mrači? To ti ne pride na misel, da bi prinesla luč. Saj pravim, komaj bi bilo, da bi človek imel deset rok. Pa gotovo spet svečniki niso osnaženi."

Anka prinese svečnike, ki so se svetili kakor sonce.

"Teta, ali ne veste, da imate sveče zaprte v omari?"

"Pa bi me bila spomnila, to je tvoja dolžnost. Jaz moram tako na vse misliti."

Vahtmajster je videl, da se Levka ne gane z mesta in da ni mogoče niti besedice govoriti z Anko, zato je plačal in šel. Krčmarica ga je spremila do praga.

Krčmarica Levka je imela petintrideset let; ali vsakdo bi rekel, da jih ima komaj trideset; tako malo so jo potlačila leta in vendar je imela za seboj zelo nemirno in razburkano življenje. Bila je Štajerka in že mlada deklina je šla iz očine hiše in potem je služila po vseh večjih mestih na Štajerskem in Kranjskem, zdaj za pestunjo, zdaj za točajko in zdaj spet za hišno, kakor je naneslo. Ali njeno srce jo je gnalo še dalje, posebno jo je mikalo videti morje in bogato, veselo življenje v Trstu, o katerem je tolikrat čula pripovedovati. Naužila se je tega veselega življenja, poleg je pa tudi okusila mnogo težav in bridkosti, naposled jo je naključje po mnogih nezgodah pripeljalo v Levčevo hišo. Tu je služila za deklo in ko je bog Levcu vzel prvo ženo, takrat si mož, akoravno je nosil skoro šest križev na plečih, vendar ni mogel kaj, da se ne bi bil ženil v drugo. Vzel je premeteno deklo, toda ni dolgo užival veselja drugega zakona, kajti dve leti potem ga je pokopala. Levec ni imel otrok ni od prve ni od druge žene in Štajerki je zapisal dve tretjini imetja, ako se ne bo nanovo omožila, ako pa to stori, dobi le tretjino, drugo ostane Anki, bratovi hčeri. Vdova je dolgo žalovala po možu in vsakemu, kdor je hotel slišati, povedala je, da ji druga možitev ni v mislih. Ali pri vsem tem lahko zagotovim bralcu (samo prosim, da se ne razglasi dalje), da bi se Levka prav rada v drugo možila, ko bi prišel snubač njej po volji: vzela bi tretjino in šla za njim.

Ranjki Levec je bil Ankin stric, brat njegov, Ankin oče, je bil učitelj v Gorenjih Duplicah in po očetovi smrti jo je vzel Levec v svojo hišo. Dokler je bil on živ, se je imela prav dobro; pošiljal jo je v nunske šole v Ljubljano in potem je bila v njegovi hiši kakor domača hči. Ali po stričevi smrti se je za dekleta vse predrugačilo. Levka je bila po vsej fari znana kakor ošabna, svojeglava in prepirljiva žena; noben posel ni pol leta ostal v njeni službi in uboga Anka je pri njej veliko trpela. Že davno bi si bila našla druge službe, ko bi je neka hvaležnost in ljubezen do ranjkega strica ne bila zadrževala. Anka je bila zdaj v osemnajstem letu, bila je prva pevka na koru in po vsej fari je bil le en glas, da je Anka najlepša in najljubeznivejša deklica.



Šesto poglavje



V gradu so od dne do dne pričakovali graščaka, pa ga le ni bilo. Lajtnant je bil le malo doma, ker ni našel zabave po svoji volji. Zjutraj je hodeval na lov, popoldne je pa rad jahal poldrugo uro daleč do velike ceste, kjer so v veliki krčmi Pod gabrom stanovali drugi huzarski oficirji, njegovi prijatelji. Včasih je kar po dva dni ostajal pri njih. Če je bil doma, jezil se je na svojega služabnika, ali je pa pretepaval svoja dva psa. Ritmajster se je pa navadno držal doma. Po ves dopoldan je bil na vrtu in se ni bal, da bi bil izgubil kaj svoje časti, ako je včasih prijel za rezalnik, ali če je svojeroč presajal cvetlice. Gospo je to neznano veselilo, ker je bila sama velika prijateljica rožam in cvetju. Popoldne je hodil navadno doli v vas, povpraševal je svoje ljudi, kako so zadovoljni, in tudi kmete, kako shajajo s huzarji, in bil je prav zadovoljen, ker ni slišal od nobene strani pritožb; potem pa se je do večerje rad sprehajal z mladim vahtmajstrom. Po večerji je kaj bral ali pa je igral šah z gospo. Tako je mineval dan za dnevom.

Gospej se je Mokošinyi od dne do dne bolj priljubljal. Spoznala je, da ni tak, kakršne si je ona sploh zamišljala vojake. Večkrat ga je z veseljem gledala z okna, kako je hodil od gredice do gredice, od ene rože do druge; tu je odrezal nepotrebno mladiko, tu je skrbno privezal slabo stebelce h kolcu in če je še poleg pomislila na njegovo vljudno vedenje in na njegov prijazni govor, morala je priznati, da je ritmajster eden najljubeznivejših ljudi, kar jih je poznala. Večkrat je prosila v svojem srcu ritmajstra odpuščanja, da ga je tako nemilo obsodila. Zdaj ji je bilo skoraj žal, da je svoji hčeri poslala v Jesenovec; zdelo se ji je, da se ji ni treba zaradi teh dveh gostov bati za hčeri, ne eden ne drugi se ji ni zdel nevaren. Lajtnant ji je bil preneumen in prezarobljen, a ritmajster se ji je zdel premoder za kako mladeniško lahkoumnost. Brez premisleka bi bila poklicala hčeri domov, ali rada bi se bila posvetovala tudi z možem, katerega je vsak dan željno pričakovala.

Samo nekaj gospej ni hotelo v glavo, samo nekaj se ji je na ritmajstru zdelo čudno, česar si ni mogla razjasniti. Kar je bil v gradu, nikoli še ni šel v cerkev, in vendar je bil tako dober človek, kakor si ga je le misliti mogla. Prvo nedeljo, ko se je sama peljala v cerkev, ponudila mu je mesto v svoji kočiji, on se ji je sicer z lepimi besedami zahvalil, ali ponudbo je odločno odbil. To je gospo nekoliko vznemirjalo in jo tudi zadrževalo, da ni mogla z njim govoriti tako odkritosrčno, kakor bi bila morebiti sama želela. Večkrat je napeljala govor na verske reči, ali on se je vedno umikal in je kmalu govorico zasukal na druge stvari. Nekega večera je že precej pozno še sama sedela in pisala pismo hčerama v Jesenovec, kar priropoče voz na dvorišče, kmalu razloči možev glas in težek kamen se ji odvali od srca.

Možina - to je bilo ime graščakovo - imel je blizu petdeset let, ali bil je vendar, kakor se reče, še v najlepših letih. Sicer ni bil posebno izobražen, toda imel je mnogo zdravega razuma. Misli svojih ni ravno znal zavijati v lepe besede, ali kar je mislil, to je govoril. Poleg tega je bil blagega značaja, vesele narave, svoji ženi je bil dober in zvest mož, svojima hčerama dober oče in v vsej okolici eden najboljših gospodarjev. Svoji hčeri je presrčno ljubil, posebno pa mu je na srce prirasla mlajša Berta. Prijala mu je njena otroška odkritosrčnost in neprisiljena živahnost, ona je bila njegova ljubljenka.

Ni sicer mislil, da je dobro, ako se človek, posebno v mladosti, odteza društvu, ali vendar mu je bilo po volji, da je skrbna žena poslala hčeri v Jesenovec. Ko mu je pa žena opisala gosta in ko se je prvi dan sam spoznal z njima, brž je uvidel, da je bila mati preveč strašljiva in že drugi dan se je sam odpeljal v Jesenovec po hčeri. S kakim veseljem sta sprejeli hčeri rešitelja iz jesenovske ječe! Berta se kar ni mogla odtrgati od očetovega vratu in Možina je spet na novo oživel, ko je imel spet pri sebi Berto in ji spet gledal v njene lepe modre oči.

Kako veselo je tolklo gospodičnama srce, ko so se popoldne pripeljali na Polico! Berta se je ozirala na vse strani, kje se bo pokazala kaka uniforma, in Julija je pričakovala, da jo pozdravi kakšen ogrski grof in da ji pomaga iz kočije. Ali razen lajtnantovega služabnika, ki je na klopi pred pragom dremal in se zanje še zmenil ni, ni je bilo videti vojaške čepice. Ker ni bilo ne tenkega lajtnanta ne ogrskega magnata, bila je dobra kočijaževa roka, da jima je pomagala stopiti iz voza. In res oficirjev ni bilo doma, lajtnant je bil spet Pod gabrom v veseli družbi, ritmajster je pa bil v vasi. Obema gospodičnama je upadlo srce. Berta je zamerila lajtnantu, ki bi vendar lahko vedel, da oni danes prideta, da gre v krčmo med svoje tovariše, ki jih vidi vsak dan. A Julija ni mogla razumeti, kako more iti ritmajster v vas ravno zdaj, ko se je ona pripeljala. Obe sta na tihem napovedali oficirjema vojsko.

Po mali južini gredo vsi na vrt. Mati je z veliko pohvalo govorila o ritmajstru; z veseljem pripoveduje, kako veselje ima ritmajster do cvetlic in kako lepo je uredil vrt. Tudi Berti je vrt zdaj prijal veliko bolj, Juliji pa ni šlo v glavo, kako bi se ritmajster, plemenitega rodu, mogel pečati z vrtnarstvom in izneverilo se ji je zadnje upanje v ritmajstra.

"Ali kje je moje rožno drevesce? Kdo si ga je drznil izruvati?" vzklikne Berta nejevoljno in kaže na prazno mesto v gredici. To drevesce ji je bil namreč oče zasadil za njen rojstni dan.

"Ne zamerite, gospodična lepa, jaz sem se drznil presaditi ga," začuje se za njimi prijeten glas. "Drevesce je bilo žlahtnega plemena, pa je bolehalo, ker je imelo malo sonca. Torej sem se drznil presaditi ga na najlepše mesto v vrtu, kjer ga obseva sonce od jutra do večera, in prosim, gospodična, poglejte le, kako veselo rase; kako bohotno cvete, da ga je milina gledati."

Gospa predstavi hčeri ritmajstru Mokošinyiju. Berta je vsa zmotena in od sramote ne ve, kam bi pogledala. Ritmajster je slišal njene besede, ki jih je izgovorila v prvi nejevolji in zdaj jo je tako osramotil, ona sama bi ne bila tako skrbela za svoje drevesce.

"Odpustite mi, gospod ritmajster, moja naglost!" prosi Berta in povzdigne čarobno oko do ritmajstra, ki ves osupel gleda v živo podobo, katero je tolikokrat občudoval na sliki in ki se mu je tako globoko vtisnila v srce.

Zdaj prižvižga na vrt lajtnant s korobačem v roki in ko ugleda gospodični, predstavi se jima. Vsa družba se sprehaja po vrtu do mraka, potem gredo v salon. Julija sede h klavirju in igra odlomek iz Rigoletta in potem zapoje tudi Schubertovo pesem.

"Večkrat sem že slišal hvaliti vaše narodne pesmi," spregovori ritmajster, ko je nehala Julija peti, "a iz vaših ust bi še vse lepše zvenele, jaz sem poseben prijatelj narodnih pesmi."

Julija se lahno prikloni. "To vam bo morebiti mogla Berta bolje ustreči."

Berta je bila precej pripravljena in je zapela nekoliko naših pesmic, ki, četudi morebiti nimajo umetno izdelanih napevov, vendar človeku segajo v srce, ker so prišle iz srca. Berta je imela čist in mil glas in je pela s posebnim čutjem. Ritmajster je kar strmel v njo in tudi lajtnant je ni mogel prehvaliti.

Ko prideta po večerji sestri v svojo sobo, sedeli sta nekoliko časa molče in obžalovali, ker usoda ni bila prijazna njiju namenoma. Obe je prevarilo upanje. Juliji bi bil morebiti ritmajster po volji, ali njegovo vedenje se ji je zdelo premalo gosposko, premalo viteško. Njej ni bilo pogodi, da ogrski plemič presaja in cepi divje rože, četudi le za kratek čas. Ona si ga je v domišljiji vse drugače naslikala. V tem oziru bi ji bil lajtnant bolj povšeči, ko bi le ne imel tako mrzlega pogleda in ko bi ne bil tako razžaljivega ponašanja. Že to se ji je neprimerno zdelo, da je s korobačem in žvižgaje stopil pred njo in pozneje v salonu ni našel besedice, da bi bil pohvalil njeno igro ali njeno petje. Sploh premalo govori, ves čas je slonel pri oknu, držal roke v žepu in nekako zaničljivo je gledal predse.

Tudi Berti so se podirali gradovi, ki jih je zidala v oblake. Baron Banfy ni lajtnant po njenem okusu, njemu bi se ne dala odpeljati. V prvem trenutku, ko ga je ugledala, porodila se je antipatija v njenem srcu proti temu človeku. Ritmajster je bil res mnogo mlajši, nego si ga je ona zamislila, ali vendar ni bil takšen, kakor si ga je želela njena domišljija. Njegov glas ji je sicer segal v srce, njegovo vljudno vedenje ji je prijalo - ali bil ji je preresen. Zanjo bi moral biti bolj lahek, bolj živahen in vesel.

"Da sem vedela, kaki so naši gostje, rajši bi bila ostala pri teti v Jesenovcu," spregovori Julija po dolgem molčanju.

"Ti se le šališ! Stokrat rajši sem doma nego v jesenovškem kloštru. Da me kdo naslika, ne ostala bi ondi," zagotavlja Berta.

"Pa kaj si našla doma? Lajtnant mi je zoprn, da ti ne morem povedati, in ritmajster - je tudi prav navaden človek."

"Ali je vsaj prijeten in razgovoren ter ima nekaj blagega v sebi."

"Kako more takšen človek na vrtu delati kakor prost vrtnik, lepo te prosim!"

"Kdo mu bo to za zlo jemal, ako se v svojih prostih urah za kratek čas peča s cvetlicami? To je vedno znamenje dobrega srca."

"Ali dobro srce se lahko pokaže tudi drugače!"

"Morebiti bi ti bilo bolj povšeči, da pijančuje in kvarta Pod gabrom, kakor lajtnant?"

"O všečnosti tu ni govorjenja! In potem, kako narobe okus ima! Izobražen človek je, pa mu prijajo te preproste pastirske pesmi!"

Te besede so pičile čutno Berto.

"Kar se tiče pesmi, to govori srce in ti veš, da tudi meni ugajajo," odgovori ji nejevoljno Berta.

"Meni se zdi, da bo tebi kmalu vse ugajalo, kar vidiš na ritmajstru."

Pri teh besedah Julija pogleda sestro. Berta je umolknila, ni se hotela s sestro dalj prerekati, ker bi je ne žalila rada, ali ritmajstru je morala vendar pritrditi. Molče sta legli k pokoju.

Ritmajstra je Bertina podoba živo genila. Kakor svetli meteor je ta dekliška prikazen padla v njegovo dušo, ki je bila mirna kakor globoko gorsko jezero na soparen letni dan. En sam pogled iz krasnih Bertinih oči je vnel spet njegovo srce, v katerem je mislil, da je že davno ugasnil ogenj mladih let.



Sedmo poglavje



V gradu se navadno življenje z dohodom gospodičen ni nič izpremenilo. Lajtnant je menda čutil, da ni za to družbo in je še pogosteje nego prej obiskoval svoje prijatelje. Ritmajster se je pa še bolj držal doma, skoro po ves dan je bil v družbi gospe in gospodičen. Na vrtu so imeli vedno dosti opraviti. Zdaj je Berta imela kako dobro idejo, kaj bi se dalo še storiti, zdaj je kaj novega nasvetovala Julija, kateri se je ritmajster nehote od dne do dne bolj priljubljal. Ako niso bili na vrtu, sedeli so v salonu. Tu je zdaj eden, zdaj drugi kaj igral na klavir, ali je Berta kaj pela, ali je ritmajster kaj bral, zvečer so se pa vsi sprehajali po vasi. Ali povsod je bil ritmajster duša vsake zabave. Posebno lepo je znal pripovedovati, Berta bi ga bila ves dan poslušala. Njegov simpatični glas ji je stresal dušo. Ako je sedela poleg njega, navdajalo ji je neko sladko čutje in neka dozdaj neznana zadovoljnost mlado srce. Čutila je, kako moč ima ta mož do njenega srca; še predno se je sama zavedala, ljubila ga je že z vso strastjo prve ljubezni. Ali to čutje je pokopala v globočino svojega srca, nobenemu se ni upala razodeti. Ne oče ne mati nista ničesar posebnega opazila na svoji hčeri, da bi se bila kaj spremenila, le bistrovidna Julija je videla svoji sestri na dno srca, in še prej nego sama Berta je zapazila ona, kako nagnjenje kali v sestrinih prsih.

Nekega dne se odpelje Možina po opravkih v mesto, Julija ga je spremila, Berta je ostala pri materi. Bilo je deževno vreme, Berta je sedela pri svoji šivalni mizici, Mokošinyi njej nasproti, mati pa kakor ponavadi s pletenjem v rokah. Berta je prosila ritmajstra, da ji kaj pove o svoji domačiji. Z živimi besedami ji je začel slikati ljudi in zemljo, na kateri se je rodil. Njegovo posestvo leži ob koncu tatranskih gozdov, kjer se začno velike ogrske ravnine. Na eni strani se razprostira neizmerna pusta, kakor daleč nese človekov pogled, ne vidiš drugega nego nebo in rjavo ravan. Le redko so sejane tanje in po teh dobravah dirja čikoš na neosedlanem konju za svojo na pol zdivjano konjsko čredo. Pozimi pa tulijo lačni volkovi, da se človeku duša v prsih stresa. Kakor je na to stran pogled enoličen in tožen, tako prijazen je na drugo, kjer se dviguje hrib za hribom; zadaj stoje stari velikanski gozdovi, po katerih še nikdar ni pela sekira. Ali tudi pusta ima svoje lepote. Gorski sin ne vidi nikdar tako veličastnega sončnega zahoda, kakor ga vidi človek na pusti vsak dan. Kakor ognjena krogla se pogrezne sonce ob robu puste, vse se blešči v ognju in zlatu in nebo še dolgo gori v rdečem plamenu. Zdaj zapoje večerni zvon, mrak se spusti na zemljo, iz močvirja se oglašajo nočne ptice, a iz samotne tanje se razlegajo žalostno divji glasovi ciganskih gosli in vmes se čuje vriskanje plešočih čikošev.

Berta je dala delo na stran, položila je roke v naročje ter je z nepremaknjenim očesom strmela v pripovedovalca. Njegov glas ji je bil danes posebno mil, neki čaroben ogenj je gorel iz njegovih duhapolnih oči in njegovo sicer bledo lice je žarelo v lahki rdečici.

V tem je sonce že davno zašlo, dan se je nagnil in v veliko sobo je legel prijazen somrak, ki tolikanj dobro de ljubečim srcem. Mati je tudi položila delo v naročaj, sklenila je roke in gledala na cesto, da bi morebiti ugledala moževo kočijo. Na ritmajstrove besede ni pazila, imela je s svojimi mislimi opraviti, naposled so se ji nevedoma zaprle trudne oči v lahkem snu.

"Vidite, gospodična Berta, taka je moja domovina," je končal ritmajster svoj popis. "Lepa in veličastna je v svoji enoličnosti in jaz jo ljubim iz vsega srca. - Berta, ali bi je ne hoteli videti, jaz bi jo vam razkazoval?" vpraša s sladkim, na pol tihim glasom, ljubeznivo jo pogleda in ji neprevidoma poda roko.

"Oh, da!" vzklikne Berta radostno in stisne ritmajstrovo roko. Ali to je trajalo le en trenutek. Kakor blisk hitro umakne roko, vstane in gre iz sobe. Ko bi v sobi ne bilo že na pol temno, lahko bi bil ritmajster videl, kako je v lica zardela. Nekaj ji je reklo, da se je prenaglila, čutila je, da ni prav, ker se je dala omamiti prevročemu čutju. Ritmajster je bil pa v tem trenutku najsrečnejši človek na zemlji.

Kmalu potem se je pripeljal Možina z Julijo iz mesta. Berta je bila ves večer nenavadno mirna in tiha in se ni upala ritmajstru pogledati v lice.

Po večerji sta sedeli sestri spet v svoji sobi. Julija ji izroča pozdravljanja mestnih prijateljic, pripoveduje ji novice iz mesta, ali Berta je bila zmotena. Na videz jo je prav verno poslušala, toda v resnici ni slišala niti besedice. To je Julija kmalu zapazila in precej se ji je dozdevalo, kaj je spremenilo sicer tako živahno sestro.

"Kaj ti je, ljuba Berta?" povpraša jo s skrbnim in ljubeznivim glasom ter jo prime za roke.

Berta se ni mogla več vzdržati, mlado njeno hrepeneče srce je vzkipelo, nekomu se je morala razodeti. Z obema rokama se oklene sestre in ji poljubuje lice.

"Oh, Julija! Jaz ga ljubim, ljubim bolj nego svoje življenje," govori z zatopljenim glasom in položi glavo na sestrine prsi.

Julija je to že davno slutila, ali vendar ji je danes nenadoma prišlo to spoznanje sestre, ki je bila tako rekoč še na pol otrok. Vendar ji ni hotela, ji ni mogla ničesar očitati. Saj je sama dobro poznala te sladke bolečine.

"Umiri se, Berta! Ne bodi dete! Ako je on tako vreden tebe, kakor si ti vredna njega, potem boš srečna."

Tako jo tolaži Julija ter jo poljubi na čelo. Nato poklekneta obe pred razpelo k večerni molitvi in gresta k pokoju. Ali Berta ni mogla zaspati, tako tesno ji je bilo pri srcu, tiho je jokala še pozno v noč, sama ni vedela zakaj. To so bile solze veselja in bridkosti - bile so solze prve ljubezni.

Berta se je od tega dne zelo spremenila; ni bila več tako brezskrbna in vesela, zdaj je ni razveselila vsaka še tako majhna stvar kakor prej. Tiha in zamišljena je včasih po več ur sedevala pri svojem delu. Oče je imel zdaj v jesenskem času mnogo opraviti pri gospodarstvu in dasitudi je opazil neko spremembo na svoji hčeri, vendar se mu ni zdela posebne važnosti. Mati je imela bistrejše oči, njej se je jelo dozdevati, kaj je vzrok te spremembe, ali vendar še sama pri sebi ni verjela, tudi se ji ni varno zdelo Berto kaj dalje spraševati, posebno ko je prišel glas, da bodo šli huzarji kmalu odtod. Le toliko je skrbela, da hčeri nista bili sami v družbi z oficirji.



Osmo poglavje



Vahtmajster je v tem vedno zahajal k Levki; skoro vsak popoldan je bil ondi in pogostoma je tudi Miška jemal s seboj. Levka je bila prepričana, da hodi samo zaradi nje; le to se ji je zdelo čudno, zakaj noče z besedo na dan. Bil je sicer prijazen, ali Levki to ni bilo dosti, pričakovala je vsak dan, da bo zastavil pametno besedo - vendar v treh mesecih nista prišla dalje nego prvi dan. Vahtmajster je to dobro uvidel in je tudi vedel, ko bi Levka zvedela, da on ljubi Anico, da bi od tistega dne ne smel več čez prag. Le redkokdaj je imel priliko z Anico govoriti, le z očmi sta govorila, največ, kadar ji je včasih na skrivnem stisnil roko - in ona ga je razumela.

Neki večer - bilo je ravno vseh svetnikov dan - sedel je kakor ponavadi vahtmajster z Miškom pri Levki. Drugih gostov nocoj ni bilo, ker ta dan je poseben praznik, posvečen spominu na mrtve in vsakdo ostane rajši doma. Tudi v krčmi je bilo danes prav tiho; razen dveh vojakov so bili sami domači. Levka in Anica sta sedeli pri mizi, posli pa po klopeh okoli peči, akoravno še ni bilo mraza. Pogovarjali so se samo o resnih stvareh. Vahtmajster je pravil o nekem tovarišu in prijatelju, ki je padel na Laškem in je tri dni prej že slutil svojo smrt. "Svoji materi je pisal pismo, da ga čez tri dni zadane sovražnikova krogla. Pismo je izročil meni, rekoč, naj po njegovi smrti pristavim nekoliko vrstic in naj ga pošljem njegovi materi. Vsi smo ga pogovarjali, naj si to misel izbije iz glave, posebno ker zdaj ni tako hitro pričakovati kakega boja. Ali vse je bilo zaman. Tretji dan proti večeru se nenadoma zgrabijo naše in sovražnikove prednje straže - in mojega prijatelja svinčenka zadene v srce."

Ravno je vsa družba umolknila, kar se odpro vrata in v krčmo stopi stari Boltovec z glasnim: "Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

"Amen!" oglasi se kakor iz enih ust vsa družba.

Boltovec je bil cerkvenikov pomagač, imel je že blizu šestdeset let, pa je bil še trden kakor hrust in, akoravno ni bil nikoli oženjen in ni imel otrok, rekali so mu vender vsi Boltovčev oče.

Mož je imel neznano miren in častitljiv obraz, nikdar ga nihče ni videl, da bi se bil smejal. O njem se je sploh govorilo, da ne pozna strahu in da je ni ure, o kateri ne bi imel opraviti na pokopališču. Ali če so ga včasih hoteli kaj spraševati o strahovih, nikoli ni rad govoril, le zamižal je in nekako čudno kimal z glavo, kakor bi hotel reči: "Da bi vam hotel praviti, vstajali bi vam lasje pokonci!"

Ko je danes odprl vrata in počasi stopil v krčmo, spreletela je Levko in Anico kurja polt, ker navadno je zahajal v drugo krčmo na koncu vasi.

"Kam je to zapisati, Boltovčev oče, da ste vi danes prišli?" povpraša ga Levka.

"Truden sem, da me vse boli, včeraj in danes sem ves dan popravljal grobove in zdaj sem moral pa še za Dorico jamo kopati, ker nihče drug ni hotel."

"Kdaj jo boste pokopali, to siroto?" vpraša Anica.

"Jutri zjutraj."

"Ali za nocoj ste opravili?"

"Ne še, iti moram v mrtvašnico k Dorici, da napolnim svetilčico."

"Pa vas ni groza?"

Boltovec malo zamiži in se namuza, češ - mene strah.

"Pred kom bi ga bilo strah?" pristavi vahtmajster. "Dajmo mir pokojnim dušam! Pomagati jim moramo z molitvijo, ali posvetnih zvez nimamo z njimi."

"Ti govoriš, kakor veš in znaš," svari vahtmajstra Boltovec, ki je tikal vsakega človeka, kateri je bil mlajši od njega, ako ni bil posebno velik gospod. "Čudne so te zveze, le malokdo zanje ve, še za tistega, ki jih ve, bilo bi bolje, da bi jih ne vedel."

Vse pričujoče je stresla groza, celo Miško je vlekel sapo k sebi, le vahtmajster je nejeverno zmajeval.

"Le majaj z glavo! To je že star pregovor, da pri vojaku vere ne išči. Ali kar mi vemo, to vemo."

Vahtmajster se ni hotel delje o teh stvareh razgovarjati, ali vsi drugi, dasitudi v strahu, bili bi radi kaj več zvedeli, posebno Miško je bil neznano radoveden, le škoda, da ni znal z možem govoriti, akoravno je skoro vse razumel.

"Seveda nima vsaka noč enakih moči," pristavi čez nekoliko časa Boltovec.

"Današnja noč, to sem zmerom slišala, ima posebne moči," pravi na to Levka.

"Levka, ti pametno govoriš! Kdor pozna skrivne moči nocojšnje noči, lahko najde srečo."

"Zakaj vi ne poskusite svoje sreče?" veli vahtmajster.

"Kdo ti je rekel, da sem nesrečen?"

"Ali nevarno se je s takimi rečmi pečati!" vzdihne Levka.

"Kdor ima srce za to in boga pred očmi, kaj bi bilo nevarno?"

"Ta kaj mora človek storiti?" povpraša hlapec plašno.

"Ti, vem, da nimaš srca za to. - Ali če hočeš ravno vedeti," - pristavi čez nekoliko časa in hlapcu ostro pogleda v oči, "če hočeš ravno vedeti, pa poslušaj: Kdor gre nocoj ob polnoči na pokopališče in vzame prsti iz novega še praznega groba v tistem trenutku, ko ob dvanajstih kladivo zadnjikrat udari, in to prst potem nosi na srcu, temu se izpolni vsaka želja."

"Vsaka želja?" povpraša Miško, kateremu so se čudno svetile oči.

"Vsaka - ako ni proti sveti božji volji."

"Meni se vse zdi, Miško, da tudi ti veruješ v te marnje," smeje se vahtmajster.

Miško menda ni slišal teh besed; grobar mu je nocoj še tisti košček pameti, kar je je imel, popolnoma zmešal.

Boltovec je pri zadnjih besedah vahtmajstra srdito pogledal izpod čela, ali rekel ni ničesar.

"A kdo bo vse to verjel!" oglasi se spet hlapec, pa se kmalu popravi: "Morebiti je kaj resnega na tem, ali kdo bi hotel izkušati boga?"

"Veruj, ali ne veruj, meni je vseeno, ali kar vem, to vem."

Pri teh besedah vstane grobar, ogrne plašč in položi denar na mizo.

"Lahko noč, dobro spite!" poslovi se Boltovec in gre počasi iz sobe.

Vahtmajster je hotel ves ta pogovor na lahko stran obrniti, ali kar jih je bilo v sobi, vsi so molčali. Anica je šla precej z deklo spat. Levka je bila pa raztresena in Miško se je popolnoma zamislil.

Tudi vahtmajster plača in odide z Miškom.

Luna je lepo svetila, vojaka prideta tiho do vasi. Vahtmajster zavije proti županu, Miško gre nekaj časa dalje, ko pa pride do Mohorjevega skednja, stopi v senco in stoji mirno. Kadar je slišal, da so se županova vrata zaprla za vahtmajstrom, zavije s trepetajočim srcem nazaj proti cerkvi.



Deveto poglavje



V farnem zvoniku je ura odbila ravno enajst, ko je Miško spet prišel do cerkve. Sveta tihota je kraljevala po vsej vasi; jasna mesečina je sijala na zemljo. V tej svetlobi se je bela cerkev zdela mnogo večja, posebno zvonik je kaj veličastno strmel nad drugimi poslopji. Vrata od pokopališča so bila na pol odprta, križi so gledali izza nizkega zida in v mrtvašnici je migljal plamen v svetilčici kraj mrtve Dorice. Miško zasliši težke korake, ki so se bližali od cerkve, torej se hitro umakne za kozolec, ki stoji tik pota. Stari Boltovec je šel iz mrtvašnice, tu je Dorici zadnjikrat napolnil svetilčico, potem je še nekaj časa molil za pokoj nesrečne deklice, katero je poznal od mladih nog. Boltovčevi koraki so se počasi izgubili po vasi in spet je bilo vse tiho.

Miško sede na klado, ki je ležala pod kozolcem, in podpre z obema rokama vročo glavo, v kateri so kakor bliski švigale misli. Nocojšnja noč bo odločila, ali kdaj doseže tisto srečo, katero si želi njegovo srce. Boltovčeve besede so mu še vedno zvenele v ušesih. Kdor nocoj, kadar kladivo zadnjikrat udari ob polnoči, vzame prsti iz še novega praznega groba in to prst nosi na svojem srcu, temu se izpolni vsaka želja. Vsaka želja! Tedaj tudi Miškova, ki si ne želi drugega, kakor da bi bil neviden. Imel je sicer pred grobom neki svet strah, ali da se mu izpolni živa želja, tvegal bi življenje. Odkar so ga osleparili benečanski črni mački, posebno pa odkar so se mu izneverili kraški modrasi, izgubil je skoro popolnoma vse upanje. Ali pogovor, ki ga je nocoj slišal v krčmi, podpihal je spet na novo staro strast, ki je še vedno tlela v njegovem srcu. Boltovčeve praznične besede so spet vzbudile črva v njegovih prsih, ki je bil le omamljen nekoliko časa.

Ali! Ko bi ga še danes upanje prevarilo? Ko bi se bil Boltovec le šalil? Pa to ni mogoče! Boltovec ni mož za šalo, zato mu je porok njegov resni, častitljivi obraz. Tako govori le mož, ki je do trdnega prepričan, da je res, kar govori. In zakaj bi stari grobar ne vedel tega, kar ni vedel ne beneški Jud ne kranjski berač, dasitudi je prehodil devet dežela.

Ura udari zdaj pol dvanajstih. Mišku sapa prihaja čimdalje težja in vedno hitreje in močneje mu tolče srce. Ne čuti mrzlega vetra, ki mu brije v obraz, ker po žilah se mu pretaka nekaj kakor živi ogenj in v glavi mu vre in kipi. Izbuljene oči mu nepremično strme proti pokopališču in njegovo uho nocoj ne čuje drugega, nego udarce kladiva.

Zdaj udari kladivo trikrat pred polnočjo. Miško se vzdigne s klade in posluša s privzdignjeno glavo v nočni zrak. Vse je mirno in tiho. Obrne se proti cerkvi, na vse strani se plašno ozira, odpre tiho vrata in pride do mrtvašnice. Tu je ležala Dorica in pri njej je brlela svetilčica. Miška je spreletel mraz. Čez grobe dalje hiti proti gornjemu koncu mimo velikega križa, še nekoliko korakov - in pred njim zija nov grob.

Blizu groba počene na velik plošnat kamen in pričakuje trenutka, kdaj se vzdigne kladivo. Kraj groba je bila nametana prst in semtertja so iz nje gledale oprhle človeške kosti. Mišku je bilo tesno pri srcu, lobanja v prsti ga je tako čudno gledala iz votlih oči, a iz groba se mu zdi, da se čuje tiho ječanje. Ta četrt ure mu je bila vsa večnost. Zdajci zaškriplje nekaj blizu mrtvašnice, kakor bi se bila odprla vrata. Mišku se pri tem glasu skrči srce, z žarečimi očmi strmi tja, od koder je prišel glas. - Strah in groza! Kaj je to? Je li sleparija ali resnica? Od mrtvašnice semkaj se mu bliža bela podoba, naravnost proti njemu gre, zdaj je še kakih deset korakov od njega. Miško skoči pokonci in plane čez bližnje grobove proti zidu. Pri tej priči podoba zamolklo zastoče ter se zgrudi na zemljo. Kakor blisk šine Miško čez nizki zid in beži proti domu. Iz zvonika so se pa razlegali počasni udarci dvanajste ure.



Deseto poglavje



Na vseh svetnikov dan popoldne je sedela Možinova gospa s svojima hčerama v veliki grajski izbi in proti večeru se jim je pridružil tudi Mokošinyi. Ali razgovor je bil danes nekako mlačen in prisiljen; vrtel se je le o navadnih rečeh. Berta je bila nenavadno resna, sedela je pri klavirju in je gledala v note, katere so ležale pred njo, ali igrala ni, Julija je pa na videz prav pazno brala v neki knjigi. Pri fari je zvonilo Dorici in skozi na pol odprto okno je veter donašal v sobo žalostne glasove cerkvenih zvonov.

Ritmajster naprosi Berto, da bi kaj igrala. Res je začela nekaj igrati, ali kmalu se je izgubila v svoje fantazije; kakor v sanjah je vedno počasneje prebirala tipke in naposled so ji roke popolnoma zastale.

Zdaj stopi v izbo Možina z nekim časopisom v roki. "Ravnokar berem v časopisu neko žalostno dogodbo, ki se mi zdi, da je v zvezi z žalostno usodo rajnke Dorice."

Ženske planejo kvišku.

"Prosim kratkega potrpljenja!" seže ritmajster ženskam v besedo. "Gospod Možina! Včeraj že ste mi obljubili povest o ubogi Dorici; če vam ni nevšečno, prosil bi, da mi jo poveste zdajle, predno citate žalostno novico."

"Iz srca rad povem, kolikor mi je znano."

"Mi vsi dobro poznamo Dorico, ker rasla je tu med nami in do desetega leta je bila več pri nas, nego doma. Komaj uro od tod je grad, Bučnik imenovan. Ravno teče zdaj osemnajsto leto, kar je prišel ta grad po smrti prejšnjega posestnika v druge roke. Ko je bil potlačen laški upor, je prišel neki Talijan, Amadeo Bentivoglio po imenu, semkaj v naše kraje in si je kupil ta grad. Bentivoglio je bil že postaren, prišel je prav sam, le pol leta staro hčerko Dorico je pripeljal s seboj in star služabnik ga je spremljal. Bentivoglio je bil neznansko resen mož, govoril je kaj malo, le malokrat je bil pri nas, navadno se je držal svojega doma, sicer je bil pa prav ljubezniv sosed.

Kmalu zatem se je rodila naša Berta in ko je odrasla, tedaj so se naju otroci bolj sprijaznili. Ali je bila Berta v Bučniku, ali pa je prišla Dorica k nam na Polico in ostajala je včasih po ves mesec. Tudi Bentivoglio je zdaj bolj pogostoma zahajal k nam, ali deset let pozneje smo ravno toliko vedeli o njegovem prejšnjem življenju kakor prvi dan - to je: prav ničesar. Sploh je bil kratkih besedi, posebno o sebi ni govoril in za nas je bilo težko ga spraševati. Njegovo edino veselje na svetu je bila njegova hči Dorica; posebno ko je malo bolj odrasla, pustil je ni izpred oči. Zadnja leta nas je tudi ona raje obiskovala, prišla je le za kak dan, navadno je bila zadnji čas le naša Berta na Bučniku. Dorica je pa v tem razcvetela v najlepšo deklico.

Lansko pomlad pride nekega dne na Bučnik mlad, lep Talijan. Bil sem ravno tisti dan ondi in Bentivoglio mi ga predstavi kakor sina svojega prijatelja z imenom Cezare Angelini. K nam ga ni privedel nikdar, vedno sta bila doma. Nekega dne - tako so pozneje pravili posli - sta se živo prepirala; zakaj, tega nihče ni zvedel. Drugo jutro mladega Talijana ni bilo več - in v ravno tisti noči je tudi izginila Dorica z očetovega doma. Ves prepal pride drugo jutro Bentivoglio povpraševat po svoji hčerki, ali nas je nihče že davno videl ni. Vidim ga še zdaj pred seboj, kako se je tresel starec kakor šiba na vodi, zveni mi še zdaj v ušesih glas, kako je zaječal nesrečnik. Poskušali smo ga tolažiti - ali kako hočeš utolažiti očeta, kateri je izgubil edino ljubljeno svoje dete? Še isti dan se je odpeljal Bentivoglio in ne o njem ne o njegovi hčeri nismo več slišali.

Pol leta zatem dobim od Bentivoglia nenadoma naslednje pismo:

'Prijatelj! Posestvo svoje sem prodal trgovcu A. Nikoli več ne bom videl prijaznih vaših krajev, kateri so tolikanj dobro deli moji bolni duši. Moji dnevi gredo h koncu in kar mi je še namenjenih, posvečeni so maščevanju. Ako bi šel do konca sveta, moram ga najti, zapeljivca svoje Dorice. Bodite vsi pozdravljeni in spomnite se včasih nesrečnega Bentivoglia.'

Pozneje ni bilo glasu ne o Bentivogliu ne o Dorici. Posestvo je prevzel novi kupec in počasi bi bil pozabil čudnega Talijana. Kar se pred štirimi ali petimi dnevi Dorica spet prikaže v naše kraje. Ali to ni bila nekdanja cvetoča Dorica, temveč le njena senca. Polno rdeče lice ji je upadlo in pobledelo, v črnih očeh je ugasnil plamen njenega mamečega pogleda - Dorica je venela, v njej je umiralo življenje. In kar je bilo še najhuje - izgubila je pamet in um se ji je zmešal. O svojem očetu ni vedela ničesar, nikoli ga ni imela v mislih, vedno je le govorila o svojem Cezaru, da takoj pride in jo povede pred oltar. Stala je pred cerkvijo in vsakogar, ki je šel mimo, vabila je v svate, akoravno nikogar ni več spoznala. Prosila jih je, naj malo počakajo, da pride Cezar, ki ji prinese lepo dragoceno nevestino obleko, potem bo precej poroka! Sedanji posestnik bučniškega gradu jo je iz milosti vzel k sebi, ali že prvo noč je ušla in hitela spet pred cerkev, ker tukaj mora čakati svojega ženina. Užila ni skoro ničesar; kar so ji ljudje dajali, razdelila je spet med otroke, da bodo laže čakali na ženitno gostovanje. Drugo noč ji je gospod župnik dal nočišče, ali tudi od ondi je ušla - in drugo jutro je najde Boltovec mrtvo pred cerkvenimi vrati. Bog se je usmilil zapuščene sirote ter jo vzel k sebi. Jutri zjutraj jo pokopljejo."

Možina je končal, vsi so bih v živo ganjeni, nihče ni hotel motiti praznične tihote. Ritmajster se je globoko zamislil. Julija je z mokrim očesom strmela predse v tla, Berta je pa tiho jokala za svojo nekdanjo prijateljico.

"Ljubi mož," spregovori po dolgem molku prva gospa. "Prej si govoril o novicah, ki neki razjasnjujejo vsaj nekoliko to žalostno zgodbo."

"Res, da! Malo da nisem pozabil na to. V zadnjem listu berem iz Trsta o temle nesrečnem dogodku:

'Včeraj zjutraj so našli ribiči blizu Trsta ladjico, katera je brez veslarja plavala po morju. V ladjici je ležal mlad človek s prebodenimi prsmi, v desnici je še držal bodalo; v drugem koncu ladje je pa ležal klobuk in suknja in pod suknjo krvav meč. Vse okolnosti kažejo, da je bil na ladji dvoboj. V suknjah so tudi našli pisma, iz katerih so zvedeli imeni obeh nesrečnikov. Mrtev je Cezar Angelini in drugi, najbrž morilec njegov, Amadeo Bentivoglio, ki se je bržkone sam končal v morju.'

"Oh, ubogi Bentivoglio!" vzdihne gospa. "Zdaj stoje vsi trije pred sodbo. Bog bodi milostljiv njih dušam!"

Družba nocoj ni bila za drug razgovor, ritmajster je šel kmalu v svojo sobo in tudi domači ljudje so šli prej počivat kot navadno.

Na vseh vernih duš dan je bil Doričin pogreb, h kateremu se je zbralo sila veliko ljudi, tudi iz grada so bili razen lajtnanta vsi navzoči.



Enajsto poglavje



Tisto nesrečno noč je Miško ves spoten in spehan prihropel domov. Nocojšnja prikazen mu je vzela vse veselje še dalje poskušati svojo srečo. Vere v Boltovčeve besede sicer ni izgubil, temveč le še bolj utrjen je bil v njej - samo z duhovi bi ne imel rad opraviti. Ako ni moči po drugi poti priti do nevidnosti, užil ne bo Miško nikdar tega veselja, po katerem je njegova duša koprnela že od mladih let. Bil je v dnu srca prepričan, da prikazen ni bila nihče drugi nego mrtva Dorica, ki je prišla, da ubrani svojo lastnino. Belo je bila opravljena in prišla je naravnost iz mrtvašnice. Da je podoba zavpila in se zgrudila na zemljo, tega Miško v strahu ni slišal, še manj se je pa upal ozreti, ker je mislil, da mu je še vedno za petami.

Drugi dan je bil Miško ves pohabljen in bolan, niti jesti se mu ni ljubilo. Mohorici ni hotelo v glavo, kaj je Mišku, da mu celo klobasa in slanina ne dišita, še zmenil se ni ne za eno ne za drugo. Proti večeru je vstal in šel malo na vrt, ali je bil tako truden, da je moral leči pod veliko hruško. Miško je bil res bolan; lice njegovo sicer ni pobledelo, to je bilo prav nemogoče, ker je bilo črno kakor saje, ali svetilo se ni več tako kakor poprej in mišice njegove, sicer gibčne kakor struna in trdne kakor jeklo, bile so kar podrezane. Mohorjevi so se kar spogledovali in migali z ramami, nihče si ni mogel misliti, kaj je Miška tako na nič pripravilo in od njega tudi ni bilo mogoče zvedeti niti besedice. Janoš je sicer ugibal semtertja in je dražil Miška, da je najbrž ponoči kod lazil in da jo je skupil od fantov, ali Miško mu na to ni odgovoril ne črne ne bele, le neizrečno zaničljivo ga je postrani pogledal.

Vahtmajster je šel ravno zdaj mimo vrta, ustavi se pred Miškom ter ga nagovori: "No, Miško, kje tičiš danes ves dan, da te ni nič na spregled? Vstani, greva proti cerkvi. Ako si bolan, merica starega vina te ozdravi."

Ko vahtmajster spomni cerkev, se strese Miško po vsem životu in nejevoljno maha z roko v znamenje, da ne gre.

"Kaj pa ti je, Miško? Saj si ves spremenjen," govori dalje vahtmajster in stopi bliže.

Miško molče prikima.

"Prosim te, vsaj govori! Pa ne, ko bi bil spet naredil kako neumnost? Menda te vsaj ni premotil stari Boltovec?"

Miško pri teh besedah vzdigne glavo in pogleda vahtmajstra tako milo in proseče, da je precej vedel, pri čem je.

"Meni se je že sinoči dozdevalo, da veruješ staremu babjevercu."

"Babjeverec sem ali tja - resnico je vendarle govoril."

Vahtmajster sede na nizki stolček blizu Miška in ta mu na njegovo prošnjo pove vso sinočnjo dogodbo.

Vahtmajster zvesto posluša, ali ko pride Miško do čudne prikazni, smehlja se ter mu skuša dopovedati, da se je vse to njemu le dozdevalo.

"Tvoje zaslepele oči so videle ponoči, česar se je balo tvoje srce," dopoveduje mu vahtmajster.

"Mislite si vi, kar hočete; ali kar sem videl, to sem videl, in tega mi nihče ne izbije iz glave. Luna je jasno svetila, od mrtvašnice je šla proti meni, videl sem jo tako, kakor zdaj vas vidim pred seboj."

Vahtmajster zdaj ni skušal dalje spodbijati Miškovih misli, ker ga je predobro poznal ali zase je bil živo prepričan, da je to prikazen videla le Miškova razdražena živa domišljija.

Drugi dan je bil vahtmajster kakor ponavadi popoldne spet pri Levki, ali kako se začudi, ko v hišo stopivši zve, da je gospodinja bolna in še celo nevarno bolna. Danes ji je že nekoliko odleglo, ali včeraj so mislili, da bo umrla. Predvčerajšnjim zjutraj so jo našli slabo oblečeno zunaj blizu cerkve na pol mrtvo. Nič se ni zavedala, blodila je le nerazumne reči. Danes ji je bolje; ko se je zjutraj zavedala, bila je njena prva beseda: "Anica!" in zdaj mora ves čas pri njej sedeti; če le odmakne pete, kliče jo že in tudi sicer je vsa drugačna. "Mi mislimo," tako je končala dekla, ki je pripovedovala to novico vahtmajstru, "mi vsi mislimo, da jo je ponoči luna izpeljala in da se je zunaj prehladila."

Vahtmajstru se je ta bolezen zdela kaj čudna. To se je zgodilo predsinoči, ob desetih zvečer pa je bila Levka še zdrava in vesela in luna je gotovo pri tej stvari nedolžna. V tej noči, ko je imel Miško tisto čudno prikazen, našli so tudi Levko slabo oblečeno zunaj pri cerkvi v omedlevici. - Kaj, ko bi bil tudi njej Boltovec s svojimi besedami zmešal možgane? Pa kaj bi mogla ona zunaj iskati? Na to vprašanje si ni znal odgovoriti. Ali če je primerjal vse okornosti, zdaj je skoro pritrdil Mišku, da je res nekaj videl, samo da prikazen ni bila mrtva Dorica - ampak živa Levka.

Kar se je vahtmajstru le dozdevalo, bilo je tudi resnično.

Na vseh svetnikov večer Levka ni imela miru, odkar je Boltovec odšel; brez spanja se je premetavala po postelji. Boltovčeve besede si ni mogla izbiti iz glave. Ona ljubi vahtmajstra, mora ga imeti, brez njega ji ni živeti. Ali on noče videti zaljubljenih njenih pogledov, on noče razumeti njenih sladkih besedi - ali v hišo vendar dohaja. Komu neki drugemu za ljubo kakor njej? - Ali kaj, ko bi hodil morebiti zaradi Anice? Nocoj ji je prvikrat prišla ta misel in bila je zanjo grozna misel, katera jo je tlačila kakor mora. Pa saj to ni mogoče, saj nima nikoli prilike govoriti z Anico - ali ko bi vendarle dobil to priliko za njenim hrbtom, da ona ničesar ne ve? Pa zakaj se plaši? Ali nima zdaj zanesljivo pripomoček, pridobiti si za vselej njegovo ljubezen s čeznaravno močjo? Toda Boltovec je rekel, da se izpolni vsaka želja, samo ako ni proti sveti božji volji. Ubogi Levki se je jela pamet mešati, poskušala je moliti, ali zastonj, za molitev ni našla besed. O Boltovec, da nisi prišel nocoj v Levkino hišo, bila bi ona spala, če ne mirno, vsaj brez takih skušnjav. Bolj ko seje bližala dvanajsta ura, tem hujše misli soji rojile po glavi, tem huje se je oglašala skušnjava. Danes je prilika, nocoj in morebiti nikoli več. Zdaj si ga prikloni, dokler ne bo prepozno. Le nekoliko korakov in nekoliko minut - in vse bo dobljeno.

Zdaj bije ura tričetrt na dvanajst. Levki utriplje srce, vročina jo kuha, sama ne ve, kaj dela, vstane, vrže nekoliko obleke nase, na pol brez uma odpre vežne duri in gre proti cerkvi. Po vsem životu se trese in ko zaškripljejo mala vrata, ki poleg mrtvašnice drže na pokopališče, obstane ji noga. Že je hotela nazaj, vendar strast je bila večja nego strah; kakor v sanjah je tavala mimo mrtvašnice po grobih dalje. Že je blizu novega groba, kar se vzdigne iz njega črna podoba - Levka zastoče in brez zavesti se zgrudi na tla. Precej časa je ležala na grobih, mrzel veter jo spet vzdrami iz omedlevice, groza jo obide, ko se ozre okoli sebe. Kolikor more hitro beži s pokopališča, ali zunaj zida že blizu svoje hiše jo spet zapusti moč, da drugikrat kakor mrtva pade na tla in tu so jo zjutraj zgodaj našli ljudje.

Levka se je od tega dne spremenila, bolezen je imela zanjo dobre nasledke. Strast za vahtmajstra je popustila tisto noč na pokopališču. Podoba, ki se je dvignila iz groba, zdela se ji je, da je duh rajnkega moža, ki ji žuga, naj ne oskrunja svetega tihega mesta, naj nikar ne išče tu pomočkov za svoje posvetne strasti. Vahtmajstru se je zdaj odpovedala popolnoma in bolezen je sprejela kakor pravično božjo kazen. Zdaj je tudi uvidela, da ni prav ravnala z Anico in sklenila je po moči to popraviti, kar ji je do zdaj storila krivice. Nobene osorne ali žale besede ni Anica več slišala iz tetinih ust in dekle je kmalu pozabilo, kar je prejšnje dni prebilo pri njej. Levka ji je bila zdaj prava prijateljica in Anica jo je ljubila kakor svojo mater - sovražila je tako nikoli ni. Ko je Levka okrevala, navdajala jo je spet ista misel, katera jo je tisti usodni večer gnala na Doričin grob, namreč da vahtmajster ljubi Anico in kmalu se je prepričala. Na Levkino zaupno vprašanje je Anica jokaje priznala, da ljudi mladega Slovaka od tistega dne, ko ga je prvikrat videla.

Vahtmajster med Levkino boleznijo ni zahajal v to krčmo, le v mraku je večkrat zahajal do plota, kjer sta se prvikrat srečala, in tudi Anica se je vedela v takem času zmuzati iz hiše, in tu sta potem govorila mnogo o svoji srečni prihodnosti. Anica mu je povedala, da teta ve za njiju zvezo, a on jo je zagotavljal, da bo, ako se izide vse po sreči, v treh mesecih vojakov prost.

Levka je ozdravela popolnoma in neke nedelje - bil je lep, topel popoldan v pozni jeseni - sprehaja se z Anico po vrtu. Govorili sta o vahtmajstru; Anica ji pripoveduje, kje ga je videla prvikrat in hoče pokazati mesto. Kako veselo se je nasmihala Anica, ko prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj, tako tudi danes vahtmajstrov veseli obraz gledal izmed vej. V enem skoku je bil pri njima in pri tej priči snubi Anico od tete s kratkimi, pa lepimi besedami:

"Ne vem, kaj bo Anica k temu rekla; ako ona nima nič zoper to, tedaj je tudi meni povšeči," odgovori Levka in šaljivo pogleda Anico, ki je rdeča kakor roža povesila oči in zgibala beli predprt. Z veselim obrazom in s solznimi očmi poda vahtmajstru roko.

Levka je napravila malo večerjo, poslali so po župana, po Mohorja in na vahtmajstrovo željo tudi po Miška, katerega so pa le siloma spravili s seboj. Bili so dobre volje, le Mišku je bilo nekako tesno, ves večer je bil tih in pogostoma je plašno pogledoval skozi okno proti cerkvi.

Ko so odhajali, šepne Levka na vratih vahtmajstru: "Da ste govorili prej, ne bi bila prebila toliko težav in bridkosti."

Vahtmajster se je delal, kakor da ni slišal teh besed, ali on jih je slišal - in dobro razumel.



Dvanajsto poglavje



Neki popoldan - bilo je že proti koncu meseca listopada - sedi Mokošinyi sam v lopi grajskega vrta ter se pogostoma ozira po stezi, ki drži od lope do grada. Listje, katero je poleti tako gosto obraslo lopo in delalo prijetno senco, ležalo je zdaj na tleh, mrzloten veter je pihal in prve snežinke so jele padati izpod sivega neba.

Danes je prišlo ritmajstru povelje, da mora v treh dneh iti od tod v Ljubljano, ondi bo naposled zvedel, kam ga vede pot. Ritmajster je bil kakor vojak navajen takega nemirnega življenja in do zdaj ni mogel ravno reči, da bi bil kakšen kraj zapustil s težkim srcem - ali danes se mu je tresla roka, ko je odprl list in hitro prečkal suhoparne vrstice. Možini je bilo prav žal, ko je zvedel, da ga bodo zapustili gostje, in niso bile le prazne lepe besede, ko je zagotavljal ritmajstru, kako težko ga bo pogrešal. Tudi gospa je govorila tako, akoravno je njej v resnici bilo ljubo, da jih zapusti mož, ki je v Berti vzbudil strastno nagnjenje. Ko ga ne bo več videla in čula, tedaj ga spet pozabi, saj je še na pol dete - mislila si je mati. Ali Berta ni bila več dete. V teh kratkih tednih, kar je spoznala moža, za katerega je zdaj v prvi ljubezni tako strastno gorelo njeno srce, razvile so se bujno njene dušne moči. Značajno in moško vedenje Mokošinyijevo se je lesketalo v njeni mladi duši. Današnja novica o odhodu ritmajstrovem ji je trgala srce; zamišljena je stnnela skozi okno in ko so vsi drugi obžalovali ritmajstrov odhod, le ona ni našla besede za to.

Po obedu je dobil priliko Mokošinyi približati se Berti, ki je slonela ob oknu. "Gospodična Berta!" šepeta ji na uho. "V treh dneh moram iti od vas in vendar bi vam imel še toliko povedati. Ako morete, prosim vas, pridite popoldne v lopo na vrt, jaz vas bom ondi čakal."

Berta se je molče obrnila na stran, da bi skrila solze, katere so ji zalivale oči.

Dolgo je že ritmajster čakal v lopi, ali ni se prikazala deklica, po kateri se je tako željno oziralo njegovo oko. Razne misli so mu plale v nemirnem srcu. "Ali bo prišla, ali ne? Ali te ljubi, ali ne? Morebiti te je preslepilo le tvoje samoljubje, da si videl ondi ljubezen, kjer je bila le navadna prijaznost in vljudnost? - Ali ne! Njeno oko ne more lagati! - In vendar je bila danes nema, ko so vsi obžalovali tvoj odhod, samo ona ni imela prijazna besede zate. Pomeni to hladnost proti tebi, ali morebiti ne more govoriti vpričo drugih, ker se ji srce topi v bridkosti? Boš li kdaj dosegel to srečo, o kateri si tako lepo sanjal zadnje dni? Današnji dan nosi v svojem krilu zate srečo ali pa nesrečo. Kmalu bo določeno!"

Jelo se je mračiti, Mokošinyiju je vedno bolj padalo upanje - zdajci zašumi ženska obleka - in Berta stoji pred njim.

Mokošinyi plane kvišku ter ji strastno poljubi roko. "Hvala vam, gospodična! Srce moje me tedaj ni prevarilo, ko sem bral ljubezen v vaših očeh. O Berta! Jaz sem danes najsrečnejši človek!"

Mokošinyi jo prime za roko, ona upre v njega velike modre oči in tako sta kakor zamaknjena stala dolgo molče in v očeh sta se strinjali njiju lepi duši.

"Berta, ljubim te, ljubim te bolj nego življenje svoje in vsi moji živi dnevi so posvečeni tebi; ti si sonce moje, na katero se bom oziral, dokler ni oko ne otrpne," spregovori Mokošinyi ter nagne svojo glavo. Berta pogleda kvišku, njiju ustne so se srečale in prvi srečni poljub je utrdil zvezo dveh ljubečih src.

"Pa tako hitro se morava spet ločiti!" vzdihne čez nekoliko Berta.

"Ločiti se morava, ali le za kratek čas. Mir je storjen, odpovem se vojaškemu stanu in potem pridem spet, da te nevesto svojo povedem v svoje dvore. Ali pojdeš z menoj na Ogrsko?"

"S teboj do konca sveta, ako je treba!"

"Prosil te bom še jutri od tvojih roditeljev in ako žele srečo svoji hčeri, privolili bodo v najino zvezo, ki jo je sklenila ljubezen. In da se ljubimo, veli nam moja in tvoja, veli nam naša vera."

"Jaz te ljubim!" vzdihne Berta in se oklene okoli njegovega vratu.

Zunaj je že noč legla na zemljo in od cerkve se je zaslišal zvon. To je zdramilo Berto, hitro se izvije iz ritmajstrovih rok - enkrat si še stisneta roke, enkrat se še poljubita - in Berta kakor lahka srna zbeži po stezi proti gradu.

Drugi dan je bila nedelja. Možinovi so bili kakor po navadi pri deseti maši in so se pripeljali proti poldnevu domov. Mokošinyi jih je že težko pričakoval, ker danes je sklenil snubiti Berto. Oblekel se je prav praznično, krasna obleka je objemala gibčne, lepo zrasle ude, kakor bi bila nanje vlita; danes si je pripel tudi križec, katerega mu je cesar sam obesil na junaške prsi v znamenje posebne hrabrosti. Bogve, kolikokrat je že premeril v hitrih korakih svoji dve sobi, včasih je stopil k oknu in gledal na cesto, ki drži od cerkve; pri tej priči pa, ko zapazi kočijo, bilo mu je nekako tesno pri srcu, kakor še nikoli prej. V vojni, ko so žvižgale sovražne krogle okoli njegove glave, bil je mirnejši nego danes, ko si misli svojo ljubico snubiti. Ta ura bo odločila njegovo srečo ali nesrečo. Ko se kočija ustavi na dvorišču, pošlje svojega služabnika, da poprosi gospode v njegovem imenu za kratek razgovor.

Možina in tudi njegova gospa si nista mogla misliti, kaj je Mokošinyiju, da se danes po služabniku napoveduje, ker je sicer tako domač; danes se še vsaj ne bo poslovil, ker ostane še dva dni med njimi. Le sestri sta dobro vedeli, Berta je Juliji prejšnji večer vse povedala. Kakor so prišli iz cerkve, ostali so vsi v salonu, Berta pa ni vedela, ali bi ostala ali bi šla, da bi skrila nemir, ki jo je navdajal; stopila je k oknu in se igrala s svojim kanarčkom.

Mokošinyi stopi zdaj v sobo, vsi so se začudili, ker še nikoli ga niso videli tako prazničnega. Možina mu stopi naproti ter mu prijazno poda roko. Gospa mu ponudi stol. Vsi so čakali njegove besede, Berta se je tresla kakor šiba na vodi.

"Kakor veste," spregovori ritmajster, "kliče me dolžnost moja spet od tod, v dveh dneh bom moral spet zapustiti vašo hišo, v kateri sem užival najlepše dneve svojega življenja. Prisrčna hvala vam, premilostiva gospa, in vam, predragi gospod, za gostoljubnost vašo, s katero ste tako prijazno sprejeli vam nepoznanega tujca. Gotovo niso le navadne prazne besede, ako rečem, da se bom vedno z največjim veseljem spominjal srečnih časov, katere sem preživel med vami. In kako bi tudi mogel pozabiti kraj, v katerem mi je tako rekoč šele vzšla danica življenja mojega; kako bi mogel izbrisati iz spomina mesto, na katero me veže silna moč - moč ljubezni. Da, jaz ljubim, prisrčno ljubim vašo hčer gospodično Berto. In zato sem danes stopil tu pred vas, da jo slovesno zasnubim ter vas prosim, da mi jo daste v zakon, da bo moja mila žena."

Možina je ves osupel strmel v ritmajstra, ta snubitev mu je prišla tako iznenada, da svojim ušesom ni verjel. Čudno se mu je zdelo, kako se je v tem kratkem času brez vednosti njegove moglo splesti to znanje.

Berta se je boječ ozirala na mater in je skušala brati na licu, kaj se godi v njeni duši. Gospa je sedela zamišljena, človek bi rekel, na njenem obrazu se je bolj razodevala nejevolja nego privoljenje.

"A Berta?" jekne Možina.

"O njeni ljubezni sem si v svesti."

Pri teh besedah se ozre Mokošinyi na Berto in stopi bliže nje. Ona ga ljubeznivo pogleda in ta pogled je bolj govoril nego najzgovornejše besede.

"O prvi priliki," govori dalje Mokošinyi, "odpovem se svojemu sedanjemu stanu. Na Ogrskem imam graščino, ki, dasitudi ni ravno med največjimi, daje mi vendar take dohodke, da lahko vsako željo izpolnim svoji ženi. K svoji sreči ne pogrešavam ničesar, nego li vaše privolitve."

Možina pogleda svojo ženo in hoče spregovoriti, ali ritmajster mu seže v besedo.

"Prosim, nikar se ne prenaglite, ne recite ne da ne ne. To se tiče prihodnje sreče vaše hčere, stvar je vredna, da se premisli. Predno grem od vas, prosil bom za odgovor, ali zdaj še ne."

"Še nekaj!" dostavi počasi Mokošinyi s tresočim glasom - pri tem se mu čelo vgrbi in lice se mu zmrači, kakor potemni zemlja, kadar pri jasnem dnevu oblak zakrije sonce. "Še nekaj moram povedati. Mislim in upam, da to ne bo motilo ne tebe, ljuba Berta, ne vas, ki ste njeni roditelji - ali povedati vendarle moram. Vedite torej - jaz sem protestant!"

"Ah, to sem slutila!" zavpije gospa in hoče k svoji hčeri - ali kakor v nezavesti pade spet v naslanjač in Julija skoči k njej. Berta omahuje v Mokošinvijeyih rokah. Možina se približa ljubimcema ter prime Berto za roko.

"Pojdi k meni, ubogo dete moje!"

Berta izpusti ritmajstra in pade ihteča na očetove prsi.

Mokošinyi je stal kakor od strele zadet; zdelo se mu je, da je odzvonilo njegovi sreči, čutil je, da je odveč zdaj med temi ljudmi. Solza bridkosti se mu utrne in s pobitim srcem zapusti sobo. Zunaj ukaže služabniku osledlati konja, poroči hišni, naj ga izgovori pri gospodi in potem zdirja proti veliki cesti. Brez pravega smotra je jahal tja v en dan, zvečer pride Pod gaber in tu ostane do drugega večera. Ko pride drugo noč domov, poda mu služabnik pismo. Hitro ga odpečati in bere:



"Predragi gospod!

Ne morem si misliti resnično srečnega zakona, v katerem ne vlada edinost med možem in ženo tudi v malih stvareh. Najmanj si pa ne morem misliti srečen zakon, kjer vera enega ni sveta drugemu. Hčeri moji sta vzrejeni v sveti veri mojih dedov in pradedov in rad bi imel, da tudi moji vnuki, ako jih je namenil Bog, ne zapuste vere svojih dedov. Mi vsi spoštujemo vas in visoko cenimo prelepa svojstva Vašega srca in uma in tedaj tudi toliko bolj obžalujemo, da se ožji zvezi med nami protivi nepremagljiva zapreka.

S tem se vam vsi priporočamo ter vam od vsega srca želimo sreče v vsem in povsod. Vaš pošteni značaj mi je porok, da ne boste več iskali prilike, govoriti z mojo hčerjo. Vdani vam

Možina"



Drugo jutro so huzarji odjahali. Možina se je na vse zgodaj odpeljal od doma, ker ni bil prijatelj ženskega tarnanja in vzdihovanja in to je vedel, da brez tega ne bo.

Ritmajster res ni iskal prilike govoriti z Berto. Po služabniku je poslal gospe svojo karto za slovo in ko je na dvorišču sedel na konja, bile so vse tri ženske pri oknu - to si je bila Berta izprosila od matere. Še enkrat se ozre Mokošinyi na okno, migne z roko v zadnji pozdrav in kakor blisk ga odnese konj v vas.

Tu so stali pred cerkvijo huzarji vsi pripravljeni za odhod in skoro vsa vas, mladi in stari, okoli njih. Tudi Anica z Levko je prišla do župana, da se še enkrat poslovi od svojega ženina, akoravno je on včeraj skoro ves dan slovo jemal.

Ko pride ritmajster, poskačejo vsi na konje. Miško zatrobi k molitvi in potem odrinejo. Otroci so jih pa spremljali daleč iz vasi.



Trinajsto poglavje



Žalost in bridkost sta se po odhodu huzarjev udomačili na poliškem gradu; Berta ni mogla pozabiti Mokošinyija in čas ni mogel ozdraviti rane, kakor je mati prerokovala. Sčasoma se je sicer umirila na videz, ali na njenem licu se je videlo, da trpi njena duša. Pogoste solze so pogasile čudoviti plamen, kateri je prej gorel v njenih očeh, in rožice na njenih licih so pobledele zaradi mnogih prečutih noči.

Kmalu potem je druga nejevolja zadela hišo. Bližnji sosed, s katerim je imela Julija že dolgo znanje in katerega je res ljubila, zapustil je, vrnivši se z daljnega pota, Julijo in si našel drugo nevesto. In kakor bi še ne bilo dovolj žalosti v hiši, zboli mati prav nevarno. Hčeri sta se skušali, katera ji bo bolje stregla - ali ni ji bilo več pomagati, njeni dnevi so bili šteti; predno je še sneg skopnel po dolinah, položili so jo v hladno zemljo. Materina smrt je Julijo, ki je bila od zadnjega vsa spremenjena, tako pretresla, da je sklenila odpovedati se svetu in njegovemu sleparskemu upu ter iskati miru v samostanskih zidovih. Oče ji ni mogel braniti, ko je videl trdno njeno voljo. Mesec dni po materini smrti je bila sprejeta novica v ljubljanski samostan.

Spomladi je prišel vahtmajster po svojo Anico. Spremljal ga je njegov oče, ki je kar najhitreje želel videti svojo snaho, in še dva druga prijatelja. Berta sama je oblekla Anico na dan poroke in marsikatera solza je padla iz njenih lepih oči na Aničino glavo, ko ji je v lase zapletala nevestin venec. Levka je napravila gostovanje, katero je trajalo tri dni, in skoro vsa vas je bila povabljena - župan je bil starešina, Levka teta, Matizelj je pa mislil, da so se spet vrnili na svet zlati časi, ker tako dobro se mu ni še nikoli godilo.

Možini je ostala zdaj edina Berta, ali bolje rekoč, le njena senca. Srce se mu je trgalo, ko je videl, kako od dne do dne gine ljubljeno njegovo dete. Najrajši je posedala v lopi na vrtu, oče jo je tu navadno našel v solze zatopljeno. Možina je sicer kakor prej hodil okoli svojega gospodarstva, ali tudi to ga zdaj ni več veselilo. Drevje je sicer cvetelo, žito je raslo bujno in gora je zelenela, ali vse to ne more več razveseliti njegovega srca. Kaj mu pomaga vse, če mu doma vene njegova najljubša cvetlica!

Prišel je Možinov god. Tega dne se je vedno veselil, ali letošnji ga je le še bolj spominjal teh, katere je izgubil. Lani je bila še živa žena, imel je še obe hčeri, zdravi in veseli pri sebi. A danes? Bil je podoben drevesu, kateremu so podsekali najmočnejše korenine. Srce mu je pokalo od žalosti, ko stopi v jutro Berta oblečena s šopkom cvetlic sama pred njega.

"Ljubi oče!" spregovori Berta, ali dalj ne more govoriti, solze so ji zatopile besedo, tudi Možina ni mogel govoriti, strastno objame svojo hčer in jo pritisne na svoje prsi.

"Govori, edino dete moje, govori, kaj bi rada?" stoče stari.

"Oče, oče! Ne morem si pomagati. Jaz ga ne morem pozabiti!"

"Le srečno bi te rad videl. Ako misliš, da boš srečna z njim, vzemi si ga, jaz ti ne branim. Kar je bog zvezal, ne more biti slabo."

Drugi dan je pisala Berta v mesto svoji prijateljici. Mokošinyi je bil še v Ljubljani, od Bertine prijateljice je zvedel, da je oče spremenil svojo misel. Še tisti dan je hitel Mokošinyi na Polico. V štirih tednih je bila Berta Mokošinyijeva žena in precej po poroki sta odšla na Ogrsko.

Možina zdaj sam ni mogel strpeti na Polici, prodal je svoje posestvo ter se na prošnjo Mokošinyijevih preselil na Ogrsko, kjer je priča Bertine sreče in je sredi lepih vnukov še sam omladel. Vsako leto enkrat pride na grob svoje rajnke žene, obišče Julijo in stare svoje prijatelje in tem pripoveduje o sreči svoje ljube Berte.





NI VSE ZLATO, KAR SE SVETI



Prvo poglavje



"Kam si se spet napravil? - Pa čemu bi še vprašala, ker dobro vem, kam si se napotil. Ali ti res ni mogoče nobenega dne prebiti brez pijače?"

Tako je kmetica srednje dobe, sedeča pomladnega dne pred hišo in vijoča prejo, ogovorila moža stopivšega čez prag.

"Na Log grem pogledat. Pravijo, da mi je zadnja voda na senožet proda nasula. Nobenega silnega dela nimam."

"Vem, da greš na Log, ali ne toliko zaradi senožeti, kakor Dragarjevemu vinu na ljubo. In dela nimaš? O sveta pomagalka! Poglej okrog sebe, ali prav ne kriči vse po gospodarju? Poglej ga soseda, od ranega jutra ti že dela in bo delal še v mrak."

"Kaj meni mari drugi ljudje, najmanj pa ta sosed. Čemu li imam hlapca? In če pijem, pijem za svoje, živa duša se nima v to vtikati."

"Motiš se! Če nobeden drugi ne, imam to pravico jaz, žena tvoja. Zase mi ni, jaz z božjo pomočjo že kako prebijem in pretolčem še ta leta, ki mi jih je bog namenil, ali za otroka mi je, ta dva se mi smilita."

"Nič hudega jima ni. Lačna menda vendar nista?"

"Lačna do zdaj res še nista in upam, da tudi ne bosta, dokler mi ljubi bog ohrani zdravje. A poglej ju, kako sta oblečena! Tonček vso zimo ni mogel ne v šolo ne h krščanskemu nauku in ne k maši. Vsi njegovi vrstniki pojdejo zdaj k prvi spovedi, samo naš ne. In zakaj ne? Zato ne, ker ni imel in še nima čevljev. Prazniki so pred durmi, a Anica nima poštenega pražnjega krila. O sebi molčim. Tako nizko je padla Čerinova hiša. In poglej tudi sebe. Ali je kdaj kakšen Čerin ob nedeljah hodil v taki ogoljeni obleki in v takih zrabočenih čevljih? Sram te bodi!"

"Pridigati res znaš. Večna škoda, da ne smeš na prižnico. Za čevlje je pa že poskrbljeno. Valje drugi teden pride Strgulčev Ivanec v hišo in pošije vsem, kar bo treba. Anica dobi tudi krilo. Ne boj se, dokler sem jaz še tu, otroci moji ne bodo raztrgani hodili."

"Kaj ne hodijo že zdaj? In kam še pridemo, ako pojde tako dalje? Pomisli, kaj si imel pred petnajstimi leti in koliko tega je še danes tvojega. In kaj ostane po tebi sinu, ako boš delal, kakor si začel?"

"Molči! Tega ti ne umeješ. Oddal sem samo nekatere kose, ki so mi bili od rok. Ne skrbi ti zastran mojega gospodarstva, jaz že vem, kaj delam."

"Ne veš, ne! Tako hudoben vendar nisi, da bi z vedenjem in premislekom zapravljal. Srce ti je otrplo za nas, ti zdaj poslušaš le svoje vinske bratce. Mi doma se potimo in ubijamo, ti pa popivaš in ponoči in podnevi mešaš tiste peklenske podobice. Tvoja žena in tvoja otroka doma oskodevajo, ti pa druge z vinom zalivaš."

"Koga neki jaz zalivam?"

"Zalivaš, zalivaš! Jaz sicer ne hodim za teboj, tudi ne povprašujem, kaj počenjaš, a ljudje mi vse prinašajo v hišo, četudi jih odganjam."

"No, ali boš s svojimi litanijami skoro pri kraju? Le še povej, ako imaš kaj na srcu. Danes sem pri volji poslušati te, drugikrat ne vem, kako bi bilo."

"Kdo drugi ti bo, ako ne jaz? Moram ti povedati, četudi nič ne pomaga. Vsaj olajšam si srce. Tudi srama nimaš več, vse si utopil v vinu. V nedeljo ponoči so te pri Dragarju vinski bratje, ki si jim želodce do vrha nalil, naposled izpehali iz hiše in te pijanega vrgli pod kap. A včeraj si vendar spet lezel tja in tudi zdaj si se napravil doli. Res, sram te je prav toliko, kolikor volka strah."

Zdaj mu je bilo preveč. Ugovarjal sicer ni, bodisi ker je dobro vedel, da je vse res, kar mu žena očita, bodisi da ga ni bila volja prepirati se s suhim grlom. Samo nekaj je mrmljal o strupenih babjih jezikih, potem pa je ubral med njivami stezo nizdol proti Logu.

Ne govoril bi resnice, ako bi trdil, da ga ženine besede niso prav nič zbodle. Saj včasih, zlasti ponoči, kadar ni mogel spati, vzbujala se je tudi njemu vest in mu govorila skoro tako kakor žena. Prišli so mu včasih celo trenutki, ko je sam v sebi priznal, da ne dela prav in da bo treba kreniti na drugo pot. Volja, poštena volja, da se poboljša, bila je večkrat tu, ali meso je bilo slabo in nikoli ni moglo odbiti izkušnjave. A kadar je zopet sedel pri vinu, udušil je v njemu vse dobre nakane.

Blaž Čerin je bil pred leti najtrdnejši kmet pod visokim Kolkom in še tedaj, ko govori naša pripovest o njem, prištevali so ga, kar se tiče imetka, še vedno k boljšim. Po očetu je dobil čisto kmetijo z lepimi gozdi. Daleč naokrog nobeden ni imel takih senožeti, nobeden toliko lepe živine. Dokler je stari še živel, je bilo vsem prav, a po očetovi smrti se je vse predrugačilo. Pogostoma je zahajal v bližnji trg, sprva res po opravkih, ki jih je imel pri oblasteh, pozneje pa tudi večkrat brez potrebe. Tu se je okoli imovitega in radodarnega Čerina jela zbirati žejna in lačna gospoda najnižje vrste. Jedlo, pilo in igralo se je po cele noči, plačeval je navadno vse Čerin, ali baron Čerin, tako so namreč te pijavke imenovale kmeta, kateremu je res ugajalo, da se okoli njega suče toliko za čudo ponižne gospode. Čerin je imel toliko zemljišča, da je smel po svojem sam loviti, ali kakor njegov oče, tako tudi on nikoli ni mislil na lov, zdaj pa so ga ti gospodje pregovorili, da je še od svoje razhodne občine vzel lov v zakup. In zdaj se je pričelo tržanom pravo veselje. Ob nedeljah in praznikih je pokalo po dolini kakor v vojski. Ustrelili ti lovci res niso mnogo, toliko več so pojedli, največ pa popili. Plačnik za vse je bil baron Čerin. Njega in njegovo žejno lovsko družbo so poznale vse krčme po dolini. Resnica je, da se je baronu večkrat pripetilo, da ni imel cesarskega denarja pri sebi, a kaj zato? Saj krčmarji so znali pisati in so tudi radi pisali, zlasti ker jim baron ni na prste gledal, v glavi pa vsega tudi ni mogel držati, dasi je imel dosti dober spomin. Ti krčmarji so bili dobri ljudje in niso pritiskali Čerina zastran plačila. Čakali so, da se je več nabralo, in še tedaj dolžniku ni bilo treba gotovega denarja šteti. Ti dobrosrčni možje so jemali namesto denarja tudi les. To je bilo Čerinu prav po volji, ker pri tem ni imel nič dela, vse so sami posekali in iz gozda spravili. Pri posekavanju se je pa takšen poštenjak navadno uštel, ali nikoli ne sebi v škodo. In tako je prišel čas, ko so vse žage po dolini rezale Čerinove krlje.

Nekega dne pride po naključju v svoj gozd pod Slemenom, v katerem je dajal krčmarjem sekati. Ni ga več poznal, tako grozno so ti gozdni žužki gospodarili v njem. Mož je sedel na podrto hojo in se prijel za glavo. V srcu mu je vrelo, nobene prave misli ni mogel ubrati. Škodo, veliko škodo so mu napravili. Ali koliko kdo, tega ni vedel. In koga hoče tožiti, ker se pri nobenem ni spominjal, koliko hoj je smel posekati. Oglašala se mu je tudi vest in mu glasno očitala: sam si kriv, sam si kriv. Grozil in rotil se je sicer, da bo vse krčmarje tožil, ali ostalo je le pri grožnji. Nekaj dobrega je vendar Čerinu prinesel ta dan. Lovskemu razgrajanju je bilo konec. Ko se je za drugo nedeljo napovedala znana lovska družba, pričakoval jo je, kakor navadno, toda ne s puško ob rameni, temveč z gorjačo v roki ter je lačne gospodke razgnal z grdimi psovkami.

Tega nobeden ni bil bolj vesel nego Čerinova žena. Mislila si je, da to pomeni popoln preobrat v življenju njenega moža, in nekaj časa je bilo res videti, da bo tako. Ali prehitro je spoznala, da se je varala. Čerin brez vina in brez družbe ni mogel biti. Oboje je našel pri Dragarju na Logu, najprej vino, a družba je prišla sama od sebe. Dragar je bil edini krčmar v dolini, katerega se je Čerin prej nekako ogibal in zato se je Dragar pri njem najmanj okoristil. Tem tesneje se ga je oklenil zdaj. Za njim sta hitro prilezla dva kmeta, ki sta malone že odgospodarila, potem neki žagar, na katerega so orožniki posebno pazili, ker so ga imeli na sumu, da je v zvezi z laškimi ponarejalci našega denarja, in naposled neki bivši pisar, ki pa je izgubil službo in je zdaj ljudem proti plačilu in vinu delal vsakovrstna pisma. Klicali so ga dohtar.

To so bili Dragarjevi stanovitni gostje, pridružila se jim je včasih kaka druga vinska mušica, zlasti kadar je bil Čerin široke volje. Takrat je poleg njega lahko pil vsak, kdor mu je dal dobro besedo. Največ se je pa pri tem okoristil Dragar. Čerin denarja navadno ni imel, in če ga je tudi imel, za vino mu ni šlo od rok. Tudi hoj ni dajal več sekati, ali prav lahko sta ga pregovorila Dragar in dohtar, da ima preveč sveta, da bi mu bilo samo v prid, ako bi oddal nekoliko manjših kosov, ker bi potem ostalo lahko bolje obdelal. In tako je Dragar, ki si je pred nekaj leti kupil na Logu toliko sveta, da si je nanj postavil hišo, dobil od Čerina zdaj ogradico, zdaj njivico, k letu spet eno in tako dalje.

Ko je zdaj Čerin po senožetih stopal nizdol proti Logu, ni mu bila na misli s prodom zasuta senožet, temveč premišljal je, kje bi dobil nekaj denarja, da bi obul in oblekel sebe in družino. Tisto, kar je ženi govoril o Strgulčevem Ivancu, ni bilo nič res. Nič ni govoril in denarja ni imel, da bi kupil usnja. A kje ga dobiti? - Pri mesarju ali pri Dragarju? Mesar mu je lani in letos odvedel že toliko živine, da Čerinu samemu ni dalo srce, da bi spet tega moža klical. Torej ostane edini Dragar.

Zdajci ugleda pred seboj starega, sključenega moža, ki se je počasi ob palici pomikal v reber. To je bil sosed Volk, mož stare korenine in starega poštenja. Bil je pokojnemu očetu najboljši prijatelj in njega je držal pri krstu. Ta mož je bil Čerinu huda vest. Sicer ni mnogo govoril, vrgel mu je le kako besedo in ga z malimi, sivimi očmi nekam čudno pogledal. Čerinu se je pa zdelo, da mu starec vidi na dno duše in vsaka njegova beseda ga je zapekla kakor živ ogenj. Zatorej se ga je tudi na lepem potu ogibal. Ko je zdaj moža ugledal pred seboj, ni si nič pomišljal, temveč krenil je v stran in skočil v jarek, kjer je curela plitva vodica. Tu je čakal, da bi starec prešel. A živo, dasi staro oko ga je še ujelo, in ko je korakal mimo njega, kričal je glasno: "Hou, hou! Volk gre, zajci beže, volk gre, zajci beže!" Čerina je bilo malo sram, a vendar mu je bilo prav, da je stari šel po svoji poti in da se ni dalje vanj zadiral.

Pri Dragarju ni bilo še nobenega gosta, kar je bilo Čerinu po volji. Tem laže se bo dalo govoriti. Pa bahavemu Čerinu danes za čudo beseda ni hotela prav iz grla. Naposled vendar blekne za osemdeset goldinarjev. Ali Dragar danes na tisto uho ni hotel nič prav slišati, češ da vina mu že še da, gotovine mu pa ne more, ker mu je plačati vino. Čerin ni bil vajen od krčmarjev slišati takih besed, zatorej je Dragarja nekako neverno pogledoval in stresal z glavo, ali ta je bil danes tudi kratko nasajen in ni dal k sebi. Čerinu se je obesil nos, čemerno se je držal in nejevoljno presukaval izpraznjeni kozarec med rokama. Celo vino mu danes ni šlo v slast. V dober čas vstopi dohtar, pogleda Čerina, pogleda Dragarja in takoj je vedel, kaj je med njima. Hitro je posegel vmes in predno je minilo pol ure, omečil je Dragarja, da je obljubil najprej petdeset goldinarjev in jih potem dodal še deset. A dal jih je samo proti temu, da se zmesta naredi pismo, katero mu za ta dolg in za popito in neplačano vino daje v zalog Čerinovo senožet na Logu, katera pa zapade Dragarju v last, ako je v dveh letih ne reši. V tem pa bo Dragar za obresti senožet kosil.

Čerinu so se sprva pogoji zdeli silno trdi, a ko je Dragar predenj položil šest cesarskih podob, pobral jih je in spravil, ne da bi bil še kaj ugovarjal. Poslal je po Strgulčevega Ivanca, katerega v krčmo ni bilo treba dvakrat klicati. Prišel je, ali kakor bi se bilo danes vse urotilo proti Čerinu, stavil se je tudi šivar po robu, češ da zdaj tako hitro ne utegne, ker ima dela za štiri roke. A ko je Čerin pred žejnega smolarja dal postaviti polič rumenega vina, minila je moža vsa hudomušnost. Zadal je moško besedo, da bo do oljčne nedelje Čerin in njegova družina obuta.

Žagarja tisti večer ni bilo, zatorej tudi ni bilo nič igre. Ostala malopridna družba je bila tiha in poparjena, ker je videla, da Čerin ni pri volji. In res je vstal v mraku od Dragarjevega vina in se je napotil proti domu. Kaj takega se mu že zdavnaj ni pripetilo.

Temna noč je padla že na zemljo, ko je prišel Čerin domov. Hlapec in dekla sta bila pri živini v hlevu. V izbi je bila tema, toda v postranski izbici je gorela luč. Čerin vstopi. V izbici ga niso opazili, ker so bile duri priprte in ker je mati z obema otrokoma glasno molila. Čerin postoji za hip in posluša, že je mislil oditi, a prilete mu na uho ženine besede: "Molimo še očenaš za očeta, da bi mu bog dal ljubo zdravje in ga privedel na pravo pot." In otroka sta s tresočim glasom molila za svojega očeta. To je možu padlo na srce. Mehki glas nedolžnih otrok ga je pretresel bolj, nego bi ga bila mogla karajoča beseda grmečega govornika, segel mu je v dno duše. Že je hotel stopiti v izbico, prižeti ženo in otroke k srcu in jim naznaniti, daje bog uslišal njih molitev in da je že na pravem potu. Ali neka plahost in čut sramote sta mu ustavljala nogo, potiho gre iz izbe in poišče svoje ležišče. Ali zaspati ni mogel. Premišljal je svoje dosedanje življenje, tako neumno in prazno in tako pogubno dobrima otrokoma in zlata vredni ženi. In kesanje, pekoče kesanje mu je polnilo dušo. Ako mu to sedanje mišljenje zopet ne izhlapi kakor jutranja rosa na soncu, potem stoji Čerin na odločilnem razpotju.



Drugo poglavje



Ko je drugega dne napočila zora, bil je Čerin že iz postelje, poklical je hlapca in mu velel pripraviti orodje, da gresta kopat v ogrado. Hlapec si je mel oči in dolgo ni mogel prav verjeti, da stoji gospodar pred njim. Predno je še žena vstala, šla sta na delo. Dekli je naročil, naj jima Anica prinese kosilo v ogrado. Delala sta ves dan, da ju je pot oblival. Zlasti pri Čerinu, ki se je bil zadnji čas delu odvadil, imel je vsak lasec svoj kanec. Zato mu je pa tudi jed šla v slast, kakor že dolgo ne, in ko je zvečer prišel domov, je videl okoli sebe samo vesele in srečne obraze. Ta dan je bil zadovoljen sam s seboj.

Drugo jutro je bil Čerin spet pri delu. Opazil je, da ima pašnik, ki je na eni strani mejil na ogrado, prav dobro zemljo in da bi se na to stran dala ograda razširiti. Razdrl je torej tu ograjo in jel kopati ledino. Kopalo se je težko, ali čimdalje je kopal, tem večje veselje je imel z delom. Zdaj dokoplje do neke kamene žile, ali kamen je bil mehak in škrilav. Bila je opoka. Že je odvalil nekoliko škrilj, ko se mu pod kopačem nekaj zablišči. Čerin se pripogne, pobere škrilico in izlušči iz nje sijajno kocko. Čerina je pogrelo in neka neznanska strast ga preleti pri pogledu na te kocke. Moj bog, to je zlato, čisto, pravo zlato! Kako bi se drugače tako svetilo in rumeno je tudi. Tedaj so vendar resnico govorili stari ljudje, ki so pravili, da je v Bogatinu polno zlata in da ga Lahi odnašajo na tovore. In če ima zlato Bogatin, zakaj ga ne bi imel tudi Kolk, ki je Bogatinu bližnji sosed. Hvaležno pogleda proti nebu in vroča zahvalna molitev mu prikipi iz radostnega srca.

A hlapec je blizu. Ta ne sme o tem ničesar vedeti. Treba ga je odpraviti. Čerin malo pomisli, potem ga pošlje domov po sekiro in mu veli iti sekat leščevje, da se z njim zagradi novi kos ograde. Ko je hlapec odšel, spusti se Čerin na kolena in začne brskati po razdrobljeni opoki. Po dolgem iskanju najde še eno zrno, hitro potem spet eno, še večje. A ko je odvalil novo plast, pobiralo mu je kar oči, zrno se je lesketalo pri zrnu. Sname si klobuk in pohlepno vanj pobira dragoceno rudo. Ko je pobral, odkoplje si novo skrilj, za njo drugo. Vsaka je dala nekaj, ta več, ona manj. Tako je drobil opoko in pobiral do mraka ter je nabral do pol klobuka.

A kam pa zdaj z blagom? Domov ne! Živa duša o tem ne sme vedeti, tudi žena ne. Zaklad je treba skriti ali zakopati ga. A kam? Misli, misli. Naposled se domisli duple v stari lesniki, ki je stala v gošči, nedaleč od pota. Tja gre, razprostre svojo ruto po tleh, nanjo usuje zlato, zvije jo in zveze ter shrani v duplo.

Pri večerji je sedel zamišljen poleg žene. Malo je govoril, jedel pa še manj, dasi je delal ves dan. Poznalo se mu je, da ga nekaj vznemirja. Skoro vstane in gre spat. Spat je šel, a spal ni. Vso noč mu sen ni zatisnil oči. Vsakovrstne misli so mu rojile po glavi, a vse so se vrtele okoli njegovega zaklada. Bal se je, da bi mu ga ponoči kaka žival ne razbrskala in ne raznesla in da bi ga kdo pri delu ne bi opazoval in mu zaklada ne pobral. Največ pa ga je skrbelo, kje in kako bi ga spravil v denar. Strah ga je bilo, da bi kakemu sleparju ne prišel v roke, ali da bi kaka zvita buča ne izvlekla iz njega, kje se dobiva tako blago. Kam tedaj z zlatom? V Gorico? Ne, v Gorico nikakor! Tam ga koliko toliko poznajo in prehitro bi se razsulo njegovo bogastvo. V Ljubljano tudi ne. Predolga je pot in tudi prave vere nima do ljubljanskih zlatarjev. Na Laško pojde in nikamor drugam. V Staro mesto ali pa še celo v Videm. Starski in videmski zlatarji najbolje poznajo zlato, zlasti pa tisto, katero se dobiva po teh gorah. Kaj niso nekdaj hodili Lahi po zlato v naše kraje? In kdo ve, ali ne hodijo še zdaj! On sam je že večkrat videl kakega neznanega človeka pohajati po teh hribih. Česa bi ti ljudje iskali tukaj, če ne zlata?

Na Laško pojde tedaj. A kdaj? Čim prej, tem bolje, da bo vsaj vedel, na čem je. Precej jutri, ali pa kar zdaj, še pred zoro. Vsaj ga ljudje ne bodo srečevali in spraševali, kam in po kaj. Skoro po polnoči vstane, obleče se in prebudi ženo, ki preplašena dolgo ni mogla umeri moža. On jo pomiri, pove ji, da mora dva, tri dni zdoma, pa da naj je to ne skrbi, na dobrem potu je, ki mu prinese srečo in obilje, ako bog da. Vroči ji razen desetih goldinarjev tudi ves denar z naročilom, da sebi in otrokoma oskrbi potrebno obleko. Potem vzame iz skrinje staro usnjeno mošnjo, v kateri je pokojni oče hranil srebrni denar, prekriža otroka, seže ženi v roko in odide v gluho noč.

Zunaj je bilo precej tema, a njega to ni motilo, ker poznan mu je bil vsak grm, vsak kamen. Na mah je bil pri stari lesniki, izvlekel je dragoceni zaklad in se z njim napotil nizdol. Hitro je bil v dolini in potem je urno koračil po gladki cesti. Živ krst ga ni srečal. Ko je v Tolminu zvonilo sveto jutro, bil je že na Volčanskem polju. Tu je pretresel svoje zlato v mošnjo, jo dobro zadrgnil in zavezal ter zavil v ruto.

V Volčah je krenil na desno v dolino Kamenico in potem se obrnil v breg. Bil je že nekoliko truden, ali ni si dal miru, vedno više in više ga je gnal pohlep. Ko je posijalo sonce, stal je na Dreki in skoraj potem na Slemenu, prav na meji Goriške dežele in laškega kraljestva. Tu si je odpočil. Zleknil se je v zeleno travo, a svoj zaklad si potisnil za glavo. Tu je ležal na jutranjem soncu in delal načrte in naklepe. Kakih osemsto goldinarjev je za stalno vredno blago, katero nosi s seboj, tudi ko bi ga kupoval brat od brata. A koliko tega pa še leži zakrito v njegovi ogradi! Kadar pride z denarjem domov, bo prvo, da vrže Dragarju v zobe tista ušiva dva stotaka. Ne bo je Dragar kosil Čerinove senožeti, nikdar ne. Potem si bo natanko ogledal svet in kar je te zlate žile in še ni njegovo, pokupil bo od sosedov. Kaj bo potem, tega še sam prav ne ve, toliko vendar zna, da bo živel kakor mali cesar in še celo zlat denar bi koval, ako mu dovolijo.

Tako je sanjaril Čerin na Slemenu in v teh prijetnih sanjah sta mu hitro minili dve uri. Sonce je že visoko odskočilo od gora, ko se je naš zlatokop napotil proti Bregu, prvi vasi na beneški strani. Tu si je v krčmi dodobra okrepčal onemoglo telo in se potem razpoložil po klopi ob zidu ter nekoliko zadremal na zlatem, četudi trdem vzglavju. Na daljnem potu se je ustavil še v Sv. Petru, ker so mu rekli, da ondi bivajo zadnji Slovenci, s katerimi se lahko še po domače govori. A dolgo se tudi ni mudil, gnalo ga je dalje v Staro mesto, kateremu pravijo tudi Čedad. Prašen, truden, žejen in lačen je dospel do tja še pred sončnim zahodom.





Dolg pot ga je močno utrudil, a vendar je šel še po mestu. Hitro je prehodil vse velike ulice, a na tem sprehodu naš Čerin ni imel oči za drugega, nego za zlatarske prodajalnice. Našel je dve. Pred eno je obstal in si nekaj časa ogledoval v oknu nastavljene uhane, prstane in drugo zlato lepoto. V žepu je imel pet zrn svojega zlata, skrbno v papir zavitih, ker ni ga bilo volja kazati zlatarju ves zaklad, preden se nista pogodila za ceno. Eno teh zrn izlušči iz papirnega ovoja, drži ga k oknu in ga primerja zlatarjevemu zlatu. Ves zadovoljen stisne zrno v pest, ojunači se in pritisne kljuko na steklenih vratih. V prodajalnici je sedel majhen, suh možiček, ki ga ogovori laški. V odgovor mu Čerin pomoli zrno in ga vpraša, če kupi tako blago. Mož presuče zrno v roki, potem stopi k oknu in potegne z njim po nekem črnem kamnu. Čerin ni obrnil ves čas oči od njega. Zlatar mu vrne zrno in naredi z roko znamenje, da to ni za nič. Čerina je zazeblo pri srcu, vendar izmota iz papirja še drugo, prav na štiri ogle vrezano zrno, ki se je še posebno lesketalo, in je poda možičku. Ta je pogleda pa mu je hitro da nazaj, niti na kamnu ga ni poskusil, kar se je Čerinu prav brezvestno zdelo.

"Beži, beži!" misli Čerin sam v sebi. "Ti človeče niti ne veš, kako je pravemu zlatu ime, kaj boš sodilo ti, ki v vsej prodajalnici nimaš toliko zlata, kolikor ga je v moji mošnji."

Nejevoljen stopi iz prodajalnice in gre dalje iskat druge. Našel jo je, in sicer eno, v kateri je bilo nekaj več in lepšega blaga. V njej je stal mož, zajeten in trebušen, ali tudi tukaj se mu ni godilo nič drugače. Trebušnjak je sicer za silo še lomil neki jezik, kateri je imel v sebi kako slovensko besedo, ali tudi njega ni bila volja poslušati Čerina in pogajati se z njim. Ker se je že mračilo, je začel zapirati okna in Čerin, hočeš nočeš, moral je iz prodajalnice, ne da bi bil kaj opravil. Srdit in potrt je šel iskat nočišča v gostilno, o kateri je v Sv. Petru slišal, da je v njej gospodinja Slovenka iz Sedla doma. Ker si je bil njen priimek zapisal, našel jo je hitro. Pri Križu - tako se je imenovala gostilna - dobil je dobro jed in pijačo in pošteno domačo besedo, kar mu je posebno ugajalo. Prijazna gospodinja po ženski navadi sprašuje Čerina, kdo je in odkod in pozvedava, kaj ga je privedlo na Laško. Po nekih okoliših ji pove, da ima opraviti pri zlatarju.

"Ako kaj kupujete, svetovala bi vam, da greste v Videm. Ondi se bolje kupi."

"Ne kupujem, prodajam."

"No, tudi proda se v Vidmu bolje. Ondi je eden, ki premore pol milijona. Proti tistemu so tukajšnji pravi siromački."

Nobena beseda bi Čerinu ne bila bolj ustregla, govorjena mu je bila iz srca. Prav tako sodbo je že sam v sebi izrekel o čedadskih zlatarjih, pa naj si bodo suhi ali debeli.

Drugi dan je bila nedelja. Čerin je šel k prvi maši, potem pa je ubral pot proti Vidmu. Po poti se mu pridruži mož, ki je tudi slovenski govoril, kar je Čerina zelo oveselilo, ker ga je že skrbelo, kako se bo pogajal z videmskimi zlatarji, ki bržčas ne znajo slovenski. Pogodila sta se, da mu bo za tolmača, ako mu da dve laški liri, s čimer je bil Čerin zadovoljen.

Ko sta prišla v Videm, sta šla takoj na posel. Ne bomo natanko opisovali, kako se jima je godilo pri tem, kako pri onem zlatarju. Kakor bi se bili prej zmenili, vsi so se mu v zobe režali in bili so vsi ene misli in enega govorjenja, da to ni zlato, temveč ničvredna železna ruda. Čerinu je upadlo srce, ali iskrica upanja mu je vendar še ostala. In to mu je upihal veliki bogataš, o katerem je govorila krčmarica v Čedadu. Ta mu je za vse blago ponujal pet lir, a ne kakor bi bilo kaj zlata v njem, ampak samo zato, ker so lepi kristali. Ali naš Čerin si misli: "Rad bi me prevaril, pa me ne boš." Da bi to bilo železo, tega ni mogel verjeti. Četudi morebiti ni prav samo čisto zlato, nekaj ga je vendar. Kako bi mi drugače ponujal pet lir. Če on ponuja pet lir, vredno jih je morebiti sto.

Tako je modroval Čerin. V tem so zlatarji začeli zapirati prodajalnice in Čerina tudi ni bilo več volja hoditi okoli njih. Tolmač se je tudi poslovil od njega, ko mu je še prej zunaj mesta pokazal krčmo, katere gospodar je bil beneški Slovenec.

Čerin je bil od dolgega pota preveč utrujen, da bi bil mogel še tisto popoldne iti iz Vidma. Potreben je bil počitka. Pohajal in posedal je torej po mestnem vrtu. Žive duše ni poznal, a to mu je danes bilo prav, vsaj ga nikdo ni motil v razmišljevanju. Kako je prišlo vse drugače, nego je on mislil! Menil je, da se vrne z denarjem, a zdaj mora paziti na vsak sold, da ga ne izda čez največjo potrebo. Skoparil je zlasti pri pijači. Morebiti kdaj vse leto ni popil toliko vode kakor zadnje štiri dni. A pri vsem tem ga je začelo skrbeti, kako bo shajal s potnino. Ne misli namreč vrniti se po najbližjem potu domov. Trdna vera, katero je imel od laških zlatarjev, omajala se mu je po izkušnjah včerajšnjih v Starem mestu in po današnjih v Vidmu. Že mnogokrat je slišal, da je Lah samogolten in zvit. Vsi tudi niso enako govorili. Zvečine so res rekli, da je ruda brez vsakršne vrednosti. Ali to pa vendar ne more biti, ker mu je eden zanjo obljubil pet lir. Še v Gorico pojde. Kesal se je, kolikor se je mogel, da ni že sprva šel tja. Jutri bo vstal zarana in se napotil proti Gorici.

Drugega jutra je res koračil po dolgočasni ravani. Rad bi bil sedel na železnico, ali vožnja po njej se mu je zdela predraga. Koliko mu potem še ostane za potrošek v Gorici in za pot do doma? Zatorej je hodil peš. Nebo je bilo oblačno in vse je kazalo na dež, ki je v resnici začel padati, preden je še prekoračil avstrijsko mejo. V Bračanu je nekaj časa vedril, pa ker dež ni prenehal, šel je dalje in je ves moker prišel v Krmin. Tu se je okrepčal in dolgo čakal lepšega vremena, a dež je padal vsevdilj. Čerin je tedaj vzel spet pot pod noge in je o mraku ves iznemogel in do kože moker prišel v Gorico.



Tretje poglavje



Gorico je Čerin poznal. Ni mu bilo treba torej povpraševati po zlatarjih. Prvi na Travniku se mu je zdel prešibak, imel je namreč malo blaga razpoloženega v majhni omarici. Šel je naprej v bližnjo ulico Rastél. Tu je vedel za tri ali štiri. Do prvega je imel največ zaupanja, pri njem je tudi kupil poročne prstane, ko se je ženil. No, zlatar zdaj ni bil sam, imel je dva kupca, a Čerin bi se bil najrajši z zlatarjem pogajal brez prič.

V drugi prodajalnici je sedela gospa in pletla nogavico. Čerin se nejevoljno obrne in gre dalje. Tretja je bila zaprta, v četrti je videl spet gospo z nogavico v roki in poleg nje delavca. Za Čerina dvakrat nič. Vrne se spet k prvemu in pri vratih od strani pogleduje v prodajalnico.

Čerin ni opazil, da na drugi strani ulice neki človek kakor senca hodi za njim in ne obrne očesa od njega. Bil je preoblečen policaj. Že na Travniku je videl stati Čerina pred zlatarjevo prodajalnico, a hitro potem ga je opazil v bližnjih ulicah pred drugim zlatarjem in zdelo se mu je, da mož noče vstopiti, ker so bili ljudje v prodajalnici. To je bilo policaju sumljivo. Mož je bil slabo oblečen, moker in blaten in v roki je imel nekaj težkega, v ruti zavitega. Pogleduje za njim in kmalu ga spet vidi stati pred zlatarjem. Kmet sploh ni imel oči za drugo nego za zlatarske prodajalnice. Policaju je bil vedno bolj sumljiv. Kaj, ko bi mož nameraval kaj nepoštenega? Ničesar se ne ve. Zadnji čas se je večkrat čulo o takih drznih napadih celo ob belem dnevu. Policaj stopi čez ulico, položi roko na kmeta in pozveduje, kdo je, odkod je in česa išče tukaj. Čerin se prestraši in malo da mu ni strah zaprl besedo. To vedenje je policaja še bolj potrdilo v sumnji; skratka: veli mu, naj gre z njim. Čerin se ni prav nič ustavljal, šel je tem rajši, ker so se začeli okoli njiju zbirati radovedni ljudje in se je Čerin bal, da bi ga kdo ne spoznal.

Policaj ga privede na policijo. Tu ga začne neki gospod izpraševati. Čerin pove vso resnico in gospod hitro spozna, da je mož pošten, zatorej mu veli iti, kamor hoče. Glede rude je gospod sam mislil, da je morebiti vendar kaj vredna. Domisli se nekega znanca - profesorja. Temu napiše listek, da ga Čerinu in mu pove, da ga policaj odvede k nekemu gospodu, ki pozna take reči in mu zanesljivo pove, ali je to zlato ali ne. Z nobeno stvarjo bi ne bil mogel Čerinu bolje ustreči; zdaj vsaj zve, pri čem je. Zahvali se prijaznemu gospodu za pisemce in gre vesel za vodnikom.

V tem se je naredila noč in Čerina je malo skrbelo, kaj poreče gospod, da ga še ponoči nadleguje. Pa saj ima v rokah pisemce, katero ga opravičuje. Vodnik ga vodi iz ulic v ulice in naposled stopi v neko hišo. Tu vpraša deklo, ali je gospod doma, in ko ta pritrdi, pokaže mu neka vrata in odide. Čerin potrka in ko se nekdo oglasi, vstopi. Pri mizi je sedel bradat gospod in bral neke knjige. Čerin mu vroči listek in ko ga ta prebere, pogleda kmetu bolj v oči. Kakor bi ne verjel sam sebi, privzdigne svetilnico, ki je stala na mizi, in mu posveti v obraz.

"Blaž, ali si ti?"

"Blaž sem, Blaž Čerin izpod Kolka. Ali me poznate?" vpraša Čerin ves v čudu.

"Je li mogoče? Poznam te. A ti mene ne?"

"Ne da bi vedel."

"Vseeno. To se zmeniva pozneje. Zdaj pokaži svoje blago!"

Čerin poseže v žep in pomoli zrno gospodu. Ta ga ni še prav v roko prijel, ko se nasmehne rekoč: "Mislil sem si, da bo kaj takega. Tedaj tudi tebe je premotilo!"

Čerin prebledi.

"Torej ni pravo zlato?"

"Nikakršno zlato. To je železni kršec, železo in žveplo. Zlata ni v njem niti za lek."

Čerinu se pošibe noge.

Gospod mu pomoli stol.

"A vendar je lepo rumeno in tudi sveti se kakor pravo zlato."

"Resnica! Zato je pa tudi mnogega premotilo. Nisi ti prvi in tudi zadnji ne boš. Zapomni si dobro: Ni vse zlato, kar se sveti."

Zdaj vzame gospod iz miznice neko kresilo, stopi od luči obrnjen proti Čerinu in udari z jeklom ob rudo. Pod jeklom zažari iskrica, še ena, še več.

"Ali vidiš, da tvoja ruda daje iskre? Tako trda je. Zlato lahko režeš z nožem, poskusi pa rezati svoje zlato, škripalo ti bo, kakor bi hotel kremen rezati."

Potem gre v kuhinjo in namigne Čerinu, da naj gre za njim. Tu položi zrno na železno ploščico in udari s kladivom po njem. Razpršilo se je in razdrobilo v črn prah. In ko je ta prah posul po žarečem oglju, zakadilo se je in zasmrdelo po gorečem žveplu. Čerin je odskočil in si zatisnil nos. Zdaj je bil preverjen, da profesor govori resnico.

Čerin je zdaj mislil oditi in poiskati si gostilno, kjer je že včasih nočeval. A gospod ga ni pustil. Velel je prinesti vina in kruha in rekel kuharici, da podviza z večerjo.

"No, zdaj mi pa vendar povedite, kdo ste in odkod, ki tako lepo po naše govorite," prosi Čerin, ko sta sedela pri vinu.

"Tedaj me še nisi spoznal? Kaj pa, leta človeka spremene. A jaz sem se tebe vendar hitro polastil. Vidiš, pred petindvajsetimi leti sva na isti klopi hlače trgala."

"Kaj, midva da sva bila sošolca?"

"Kako pa! Ti si morebiti kako leto starejši od mene, a zato sva vendar prava sošolca. Nekdaj so še celo šteli, da smo si nekaj v rodu."

"Midva v rodu?! - - - A, zdaj sem se iz boba izdrl!" vikne Čerin in tlesne po čelu. "Pologarjev, kajne? Kdo bi vas spoznal s tako brado?"

"I, kako pa! Zato me pa tudi tikaj, kakor si me nekdaj in kakor jaz tebe še zdaj."

"O, da jaz nisem prej vedel, da si ti v Gorici! Govorili so zmerom, da si nekje daleč, sam bogvedi kje. In tudi domov te toliko let ni bilo."

"Resnica! Polnih štirinajst let sem bil med Nemci, v Gorici sem nekaj dni čez pol leta."

V tem je bila večerja gotova, dobra in obilna večerja, ki je šla Čerinu v posebno slast. Pozno v noč sta sedela in govorila o tej in oni stvari, največ o domačem kraju in vzbujala si spomine iz blažene mladosti. Pri teh pogovorih je Čerin opazil, da je profesor o vsem dobro poučen, dasi ga tako dolgo ni bilo doma, in vsak čas je pričakoval, da začne padati toča tudi nanj in na njegovo zanikrno gospodarstvo. Profesor je v resnici nekaj takega nameraval, ali prvi hip ni hotel razžaliti gosta. Saj bo jutri še dan. Čerin pa mu je moral povedati vse natanko, kje in kako je našel rudo in kod je hodil z njo.

Čerin je bil o jalovosti svojega zlatokopa do konca preverjen, ali neka misel mu vendar še ni dala miru. Ako ta smrdeča in ničvredna ruda, katera je menda samo zato na svetu, da poštene ljudi moti in bega, res nima nobene cene, zakaj mu je zlatar v Vidmu zanjo ponujal pet lir? Ta pomislek tudi obznani profesorju. Nato mu ta razlaga na dolgo in široko, da ruda ni brez vse vrednosti, ali v denar se mora spraviti le tedaj, ako se nahaja v močnih žilah. Iz nje se dobiva žveplo, dela se tudi hudičevo olje in železni vitrijol. Na daleč prevažati jo, ne vrže, ker bi vožnja požrla vso vrednost. Torej je treba zidati tovarno na mestu in ako mogoče blizu kake železnice ali večje reke, da se more dobljeno blago poceni odvažati na trg. Tovarne pa ne bo pameten človek zidal, preden se ni do dobra uveril, da bo imel dela leta in leta. A vsega tega tukaj ni. Ruda se nahaja v zrnih in nikjer pri nas ni misliti, da bi se kršec nahajal v debelih žilah.

"To je pa res," govori profesor dalje, "da je kršeč izpod Kolka v lepih kristalih, v pravilnih kockah, in taki imajo neko, četudi majhno vrednost za šole, kjer se mladina uči poznavati najnavadnejše rude in kamne. V ta namen je tvoja mošnja vredna dva goldinarja in ta ti dam tudi jaz."

"Kaj tudi ti to učiš?"

"Tudi jaz."

"Potem te prosim, vzemi vse za šolo! Nisi solda ne vzamem. A prosim te, nauči jih dobro te naše mladeniče, da bo vsak poznal to sleparsko rudo, da ji nikdo več ne pojde v past. Kar sem jaz te štiri dni pretrpel, tega ne priželim nikomur, tudi največjemu svojemu sovražniku ne."

"Prav! A za nocoj bodi dovolj! Jutri pa kaj drugega. Čas je, da greva počivat."

Profesor je odvedel Čerina v prijazno izbo, kjer je bila zanj pripravljena dobra in mehka postelja. Trudni Čerin je hitro zaspal, a v snu je vso noč oprezoval okoli zlatarjev in se prepiral s policaji.

Drugega dne po zajtrku se je mislil Čerin odpraviti iz Gorice in kreniti proti domu. Zahvalil se je torej profesorju za dobri nauk in za vso postrežbo ter se je hotel posloviti.

"Danes mi ne boš hodil. In pešpota imaš že dovolj. Danes še počivaj, pojdi sedet v mestni vrt in po mestu pogledi. Opoldne je kosilo. Jutri zjutraj ob štirih te pošljem s pošto do Tolmina in doma boš še pred kosilom."

In tako je bilo.

Pri kosilu je bil profesor nekam molčeč in Čerin je slutil, da se v tej tihoti zbira nevihta nad njegovo glavo. Zato mu tudi gosposko kosilo ni bilo nič prav v slast in lotila se ga je neka malodušnost. In takrat ga slutnja ni prevarila. Po kosilu je prišel v lug. Profesor je vse natanko vedel, kako je Blaž Čerin gospodaril zadnja leta, kakor je baronoval in hodil po lovih, kako je popival in igral, kako so drugi sekali po njegovih gozdih in si pridobivali njegova zemljišča, kako je zanemarjal družino in še več takega. Nemilo ga je lužil in zmikal ter mu brez usmiljenja našteval njegove grehe.

Čerin je povesil glavo in ves skrušen poslušal karajoče besede, ki so liki najdebelejše toče padale po njem.

Naposled se je vendar izpraznil hudourni oblak in je Čerin spet prišel do besede.

"Res je, vse je res, kar mi očitaš. Tako je bilo. Bilo je, pravim, ali, ako bog da, ne bo več. Nekdaj je veljala moja moška beseda. Kar je Čerin rekel, ni oporekel. Zadnji čas res ni bilo vedno tako, ali spet pride Čerinovo moštvo v čast, ako me bog ne udari. Zadajam ti danes pošteno besedo, da bom odslej drug človek. Tu, na mojo roko! In ker že vse poznaš moje nerodnosti, povem ti še zadnjo neumnost, katero sem naredil."

In zdaj mu pripoveduje, kako se je pri Dragarju zadolžil in mu zastavil senožet.

"To senožet moraš takoj rešiti. Ni enkrat je ne sme Dragar kositi. Denar ti posodim jaz. Zvečer dobiš tristo goldinarjev, dvesto odšteješ Dragarju, ostalih sto imej za silne potrebe, posebno za zanemarjeno orodje. Od tega dolga mi boš plačeval obresti, kolikor boš mogel, a povrneš mi ga, kadar boš hotel. Toda čimprej se znebiš dolga, tem bolje zate. O počitnicah pridem in pogledam tvoje gospodarstvo."

"Janez, veruj mi, danes si storil dvojno dobro delo! In ako bog da, ne boš se kesal."

S temi besedami stisne krčevito roko profesorju in solze mu zaigrajo v očeh. S tem je bila stvar uravnana.

Popoldne sta se sprehajala po goriškem polju. Pogovarjala sta se o gospodarstvenih rečeh. Ne bomo na široko razpravljali, kako je profesor učil Čerina umnega gospodarstva. Jedro njegovih naukov je bilo:

"Dandanes ne moreš več tako gospodariti, kakor je gospodaril tvoj ded in tudi še tvoj oče. Nastopili so drugi časi. Preje se je živelo laže, vse potrebe so bile manjše. Dandanes je treba trdo delati in tudi z glavo delati. Bedak je vsak, ki misli po drugi poti do česa, in slepar je, kdor te uči drugače. Ti seješ preveč žita. Vem, da na tvojem svetu dosti dobro obrodi, ali to vendar ne velja, ker zdaj nima nobene cene. Sej ga toliko, kolikor ti ga treba za dom, drugod sej deteljo. Imel boš več piče in boljše piče, zato boš laže redil po več živine. Imel boš več gnoja in boš lahko gnojil tudi senožeti. Najprej si moraš napraviti gnojišče, kakor te jaz naučim. Posebno pa si dobro zabij v glavo, kaj ti zdaj porečem: Redi toliko živine, kolikor si je upaš prerediti, sena nikoli ne prodajaj. Ne prodajaj pa tudi nobenega teleta iz hleva.

Redi jih in prodajaj vole in krave. To bodi tvoj gospodarski evangelij. Gozd čuvaj za slabe čase in za nenavadne potrebe. Tudi mlekarstvo si urediš drugače. Kakor sem ti že rekel, jeseni pridem pod Kolk in te naučim tudi maslo delati. To pojde prav lahko, ker imaš pred hišo živo vodo, katero navrnemo v mlečni hram. Pozneje ti preskrbim tudi kupca za vse maslo, kar ga boš imel za prodajo."

Tako je profesor učil Čerina, kateri ga je zvesto poslušal in v sebi občutil takšno veselje do gospodarstva, kakor še nikdar prej. Hudo ga je imelo, da bi spet bil pod Kolkom in da bi začel gospodariti po novem.

Drugega jutra je kakor prerojen stopal po dolini proti domu. V trgu, kamor je prišel s pošto, ni se prav nič mudil in tudi dalje se ni ustavil nikjer. Samo pri Dragarju se je oglasil. Ni še dobro sedel, že postavi krčmar predenj polič vina, a Čerin ga na lahno odrine.

"Pred južino ne pijem."

"Ti ne piješ pred južino?!" pravi krčmar porogljivo in se zakrohota... "Morebiti misliš danes še maševati?!"

"Maševati ne mislim ni danes ni jutri, ali izpovedal bi pa lahko koga, prav za potrebo."

Zadnjih besed Dragar ni umel. Neumno in prisiljeno se zasmeje, potem pa pravi: "Morebiti pa spet ni tistega, ki izpod palca uhaja? Čudno ne bi bilo, ti si bil nekje po svetu in pot žre. Pa kaj zato? Saj veš, kje se pravi pri Dragarju."

"O vem, vem! Pa nisem prišel pit. Pokaži mi pismo, katero je zadnjič dohtar spisal."

"Kaj, zastran senožeti na Logu?"

"Da, tisto."

Dragar zgane rameni in gre iskat zelenega pisma. Današnjega Čerinovega vedenja ne umeje. Gode se čuda in znamenja. Čerin se brani vina, skoro bo sveta konec.

Krčmar pride s pismom in ga nekako sumno pomoli Čerinu. Ta je pogleda in v istem hipu raztrže na kose, hkrati pa Dragarju poda dva stotaka.

"Tako! Zdaj sva bot in pa z bogom!"

Dragarju je zastala beseda v grlu. Zapanjen stoji in pogleduje zdaj na stotaka v roki, zdaj spet za odhajajočim Čerinom. Moža je obhajalo neko čustvo, katero bi se dalo izreči z besedami: "Tega ptiča menda ne boš več skubil."

Na domu so v tem bili v velikih skrbeh, zlasti gospodinja. Rekel je, da gre za dva ali tri dni zdoma, a danes teče že peti dan in še ga ni od nobene strani. Da bi se mu ne bila dogodila kaka nesreča. Žena je že pripravljala južino, ko Tonček v izbi zavrisne: "Oče, oče!" in steče iz hiše, Anica pa za njim očetu naproti. In kako dober in prijazen je danes oče, tak že dolgo ni bil. Zdaj stisne tega, zdaj onega k sebi in radovoljno odgovarja na mnoga vprašanja. Prisrčno pozdravi tudi ženo, katera je pustila južino in stopila za otrokoma.

"Kajne, dolgo me ni bilo? Zato bom pa odslej vedno doma, vedno pri vas, v petek kakor v svetek."

Čerinka je strmela v moža, ki se ji je zdel ves drug, in ni vedela, ali sme verjeti svojim očem.

Popoldne je Čerin pripovedoval svoji ženi, kod je hodil zadnje dni in kako se mu je godilo. Povedal je vse po resnici in pravici. Zamolčal ni tudi tistega, kako ga je Pologarjev profesor lužil in stružil. Svojo pripoved je končal z besedami: "Menil sem, da ti prinesem kovanega zlata in srebra z laških ravnin. Tega sicer ni, prevarilo me je. Ali prinesel sem ti nekaj drugega, kar je morebiti še več vredno. Starega Čerina, tistega lahkoumnega in malopridnega sem slekel in ga pustil pri Lahih, a domov ti prinesel novega, prestrojenega."

Čerinka je bila vsa blažena, srce se ji je tajalo pri teh besedah. Tako njen mož še nikoli ni govoril. O da bi ostal tak!

In ostal je. Sprva ga je včasih še napadla izkušnjava, a vselej se je še ob pravem času domislil moške besede, katero je dal profesorju. Vse se je čudilo temu preobratu, ker si ga ni vedelo raztolmačiti.

Poleti je Čerin dal pobeliti in počistiti zgornjo izbico, ako bi profesor prišel. In prišel je res in ostal pod Kolkom ves mesec in prihajal je potem vsako leto za nekaj tednov. Tega prihoda je vedno vsa družina bila vesela. Vsako leto se je potem pri gospodarstvu kaj delalo ali popravljalo, zdaj gnojišče, zdaj mlečni hram, potem hlev in prihodnje leto spet kaj drugega. In vse se je pozneje pokazalo kot potrebno in koristno. Stari Volk, katerega se Čerin zdaj ni več ogibal, pravil je vsakomu, kdor ga je hotel poslušati: "Ali ga vidiš, Čerina? Prej je razsipal z obema rokama, zdaj pa z vsemi štirimi spravlja podse. I, to ti bo res še mali baron."

No, to se sicer ni zgodilo. Ali resnica je, da je Čerinova kmetija pod Kolkom, ko je dorasli Tonček nastopil gospodarstvo po očetu, bila spet prva v dolini, kakor je bila nekdaj, morebiti pa tudi boljša.

Čerin je pa na stara leta svojim vnukom rad pravil, kako je našel zlato rudo v ogradi in kako jo je prodajal po svetu. Vendar ni bilo zlato, temveč neki ničvredni smrad, a vendar je po njem našel nekaj, kar je več vredno, nego zlato in srebro, namreč dobrega prijatelja. Rad bi tudi učil in svaril mladi svet, naj se ne da preslepiti, kajti ni vse zlato, kar se sveti.





POTOPISI



KAKO SE JE SLINARJU Z GOLOVCA PO SVETU GODILO



"Oh, kaj doživel sem na svetu!"

Narodna pesem



Na Golovcu je sploh malo grmičev, sicer bi se ne imenoval Golovec; ali nekaj jih je pa venderle.

In pod enim teh grmičev je bil neko jutro velik prepir. Tu je namreč stanovala Slinarjeva družina, rod stare korenine, ki šteje dede in pradede svoje celo do tistih časov, ko "Cesarski graben" še ni ločil Golovca in ljubljanskega gradu. Pod tem grmom je bil tedaj starodavni dom Slinarjev, odtod so lazili in plezali po Golovcu. Pravim, da so plezali, ker Slinarji so bili možje, katere v navadnem življenji p o l ž e imenujemo. Med vsemi Slinarji, kar jih je v tem času tovorilo po Golovcu, bil je eden poseben korenjak; nihče drug ni imel tako lepo pisane hiše kot on, nihče se ni mogel ponašati s tako lepo vzrastlimi rožički. Pa kakor živa duša ni brez vseh slabosti, imel je tudi on eno, ki je bila kriva, da je moral marsikako grenko požreti od svojih roditeljev in bratov: bil je namreč zelo len. Poleti je rad ležal v senci in gledal oblake, kako jih jug podi čez Krim, ali pa je ogledoval staro Ljubljano, kadar je ni zakrivala megla. To se mu je bolj prilegalo, kot da bi se bil trudil in si kruha služil v potu svojega obraza.

Med vsemi navadami, kar jih imajo Slinarji, mu je bila ta najbolj pogodu, da so dolgo zimo prespali v trdi, pa vendar gorki postelji. Spomladi, ko so drugi Slinarji že davno bili na nogah, je on še dremal v gorkem stanu in premišljeval ljubo previdnost v prirodi, katera je dala gobam, ki morajo v dežju rasti, dežnikovo podobo in je podelila Slinarjem dar zimskega spanja.

Ko se je poleti včasih oziral na lepo polje in na visoke snežnike, vzbudila se mu je vselej želja, da bi šel po svetu in pogledal, kaj in kako se drugod živi. Imel je tudi strica, ki mu je včasih pripovedoval, da je eden njegovih dedov šel na tuje, da je veliko obhodil in izkusil veliko sveta. Po čudnih naključjih je prišel notri do Kurje vasi, in sivi starec je vnukom svojim pozneje pravil, kako se mu je godilo. Njegova torbica in grčavka sta še zdaj viseli v hiši. Te povesti so vzbudile v našem Slinarji živo željo, da bi šel tudi na pot, in posebno, kar je v časopisih bral potopise, ne bi ga bil živ krst obdržal doma. Pa bi res mogel imeti ledeno srce, da bi ga ne pogreli potopisi, v katerih je tako "mično" popisano, kako se pota križajo, kdaj gre cesta po ravnem ali vkreber, koliko minut se potrebuje od te vasi do one in kje se loči ta ali ona cesta. Morebiti da je tudi to pripomoglo, ker je pred tremi dnevi izginila ljuba soseda, lepa Helika, h kateri je zahajal v vas; kar ni je bilo več in zastonj si je razbijal glavo, kam bi bila zašla. Imel je tedaj dosti nagibov, zapustiti svojo očetnjavo, ker zdaj ni imel drugega, kot žalost in prepir. Sname torej s kljuke svojega pradeda torbico in palico, se kratko poslovi in jo mahne od doma veselo prepevaje:



"Očetov dom! ti ná slovó!

Kdor ni za boljšo rábo,

Naj var'je dom in babo,

Al' v šolah béli si glavó!"



Pa ne vem, če je bilo to veselje pravo ali ne; skoraj bi mislil, da je s petjem sam sebi delal srce, ker kolikor bolj se je pomikal od doma, s toliko slabšim glasom je popeval in kmalu je utihnil popolnoma. Kadar je priplezal na kak griček ali na kako krtino, je počil in se ozrl na kraje, kjer je preživel svoje mladostne dni, kjer je nekdaj lepa Helika tovorila in kjer je zdaj zapustil vse, kar mu je bilo v rodu. Ne rečem ravno, da bi se bil kujal, ali nekako čudno tesno mu je bilo pri srcu, kakor še nikdar poprej. Prvikrat je zdaj spoznal, da stari pregovor: "Kri ni voda," venderle ni tako prazen, kakor si ga je mislil dozdaj. Ko bi ne bil tako "korajžen", bi bil morebiti v takih trenutkih preslepil samega sebe, da bi bil tovor obrnil proti domu. Ali že sama misel, da bi se mu doma smejali stari in mladi in da bi utegnila še pozna leta kaka stara Slinarica vnukom svojim pripovedovati o njem, kakor "o Jurčku, ki je šel na tuje", sama ta misel je bila za njegovo občutljivo srce preveč. Hitreje je zopet koračil in skušal popraviti to, kar je zamudil s takim premišljevanjem, ker misliti in hoditi obenem mu ni bilo mogoče.

Hodil je že veliko dni, in počasi pride na Golovec, ravno na vrt nekega lončarja, kjer so se sušile dolge vrste loncev in lončkov. Tu je našel Slinar kos sladke medene hruške, katere je bil posebno vesel njegov želodec, kateri še ni obedoval tako gosposko, kar ga je njegov gospodar odnesel z doma.

V tem pa prileti rumena osa, sede na lonček blizu Slinarja, nabrusi si jeziček in zabrenči: "Dober dan, prijatelj!"

"Bog daj dober dan; pa botra, ne zamerite, jaz vas ne poznam. Kdo ste?" - "Jaz sem svoje matere hči. Mati moja pa je bila osa. Kakor ona, tudi jaz letam okoli, delam malo, živim pa dobro. Znam tudi prerokovati in če mi prepustiš svojo hruško, razodenem ti prihodnost tvojih dni".

Slinar nekoliko pomisli, potem ji poda hruško in pričakuje prerokovanja. Osa obere hruško, potem si nabrusi želo in zabrenči:



"Predno preide tretji dan, Grozovita ta pošast

prišel bode velikan, bo dobila te v oblast,

velikosti tak' grozné, v katakombo boš zaprt

da bi meril ga hodé žrtve videl, ki jim smrt,

delj kot celo uro časa, ko dvanajsta ura bije,

da prišel bi mu do pasa. spet življenje v ude lije.



Kar še vid'lo ni oko

tebi gledat' dano bo.

In kar beli svet stoji,

prvi boš in zadnji ti,

ki boš živ ta kraj zapustil,

hiše svoje tam ne pustil".



Na polževo vprašanje, koliko časa bo še živel potem, zabrenči mu posebno navdušena:



"Kar je črepinja, ni lonec, kdor je mrtev, tega je konec. Ko bo moj sedež razdjan, ti boš pod njim pokopan".



Osa je bila že davno odletela, slinar pa še vedno zamaknjen stoji in zija na lonec, odkoder se je glasilo zanj tako imenitno prerokovanje. Glavo si podpre in premišljuje preroške besede, velikan - katakombe -žrtva smrti - dvanajsta ura - ubiti lonec, vse to mu roji po glavi. Na vse strani premišljuje, ali zastonj si beli glavo, njegov um ne more predreti megle, ki obkroža osin orakelj. Izbije si torej to misel iz glave, prime zopet palico in potuje dalje. Kakor pravi popotnik, tako si on tudi nikjer



"- - ne sezida koče,

postélje si ne póstelj'ce,

oblak nebeški ga odeva,

i posteljo mu zemlja dá,

ko obudi se zora dneva,

sonce ga dalje popeljá."



Tretji dan pride do "Cesarskega grabna", ki je bil po stari navadi suh, kar je bila za Slinarja velika sreča, ker ni znal plavati. Ko stoji na bregu in z očmi meri globoko brezno, prestraši se nekoliko; videl je namreč, da bo treba veliko dni, preden priroma do ónkrajnega brega in da Ljubljana ni tako blizu, kakor si je revež mislil. Marsikaka neumna misel mu je prišla o tem "grabnu", ali s tem, da je on modroval, ni se "graben" zasul, treba ga je prekoračiti. Spusti se nizdol. Sonce popoldne strašno pripeka in kamenje je tako razbeljeno, da mu ni mogoče iti dalje. Ustavi se v senci mlade jagnedi vsaj za toliko, da sonce izgubi nekoliko moči in da se ohladi. Dolga pot ga je utrudila in vročina ga je tako prevzela, da nehote zadremlje. Ali komaj zatisne oči, zasliši šum, in ko odpre oči, vidi pred seboj strašno podobo - ali utegnil ni, da bi jo bil ogledoval dalj časa. Velikan iztegne roko svojo in vrže Slinarja v strašno temnico. Slini se sicer, kar le more - toda vse mu nič ne pomaga. Ko ga mine prvi strah, pomoli varno rožičke iz hiše, da bi zvedel, kje je pravzaprav. Ležal je v mahu, tema je pa bila kakor v rogu. Nekaj časa tava po ječi, rad bi vedel, ali je sam ali ima kakega nesrečnega tovariša, toda ne najde žive duše; zatorej se potegne zopet v svojo kočo in v tihi jezi cedi sline in premišljuje žalostno svojo usodo. Spomni se ose in njenih besed - prvi del prerokovanja seje izpolnil. Velikan ga je ugrabil in zdaj je v katakombah zaprt.

Ko ugleda zopet beli dan, bil je v lepi sobi; velikan, ki ga je dobil v svoje pesti, strese ga z mahom vred na mizo. Slinar plaho pregleduje krog sebe in čaka, kaj se z njim zgodi. To je videl, da zdaj ni môči uiti rablju in udal se je v svojo usodo. Mož ga prime v roke in ga dene v stekleno posodo, v kateri je bilo mnogo okusnih zelišč, katerih bi bil Slinarjev želodec prav vesel, ali danes mu greni misel na izgubljeno prostost sleherni grižljaj. Mož zaveže Slinarjevo ječo na vrhu s papirjem in potem odide, nič ne mara, da gre iskat novih žrtev.

Sonce se je skrilo za gore in nebo se je zarilo od večerne zarje. Slinar je dozdaj mirno gledal na ulice, po katerih so ljudje švigali semtertja - ali nobeden se ne ozre nanj, nihče ne ve za njegovo žalost. Zdaj je jel laziti po svoji ječi; vse je ogledal, vse je otipal, ali stena se nikjer ne udá, povsod je enako gladka in trdna. Ko tako ogleduje in poskuša, pride do stropa svoje ječe; précej, ko stopi nanj, pove mu noga, da je strop od drugega blaga, kakor stene. Z veseljem je zapazil, da se na mestu, kjer se je mudil delj časa, strop mehča. Slinar napne zdaj vse svoje žile in moči, cedi sline in z vso svojo močjo se upira proti steni. O veselje, katero more čutiti le jetnik, stene se udajajo vedno bolj in bolj, upre se še enkrat - in strop je predrt. Nogo je imel kmalu zunaj, teže je bilo hišo za seboj potegniti, ali upanje na rešitev mu je dajalo moč, kot bi si je nikoli ne bil mislil.

Bil je prost! To se pravi, ušel je iz male ječe, ali vender je bil še v rabljevih rokah. Kam se hoče revež dati v neznanem kraju? In vrhu tega je nastopila tudi noč, ki je sicer prijateljica takim početjem, toda Slinar se upa komaj ganiti. Na ulicah je stala pred oknom svetilka, ki ima dolžnost, razsvetljevati temo, ali za danes je te dolžnosti odvezana, ker pratika pravi, da bo ta posel za nocoj prevzela luna; vender, kaj to pomaga Slinarju, ker gosti oblaki ne puste njenih milih žarkov na zemljo, da bi svetili jetniku na poti rešitve. Da bi se svojemu trinogu umaknil izpred oči, spleza na predalnik, ki je stal blizu okna, tu gôri je sklenil prenočiti nocoj. Akoravno se je bil po dnevi potil in trudil, vender ni mogel zaspati, mislil je na brezskrbno domače življenje, na osino prerokovanje, na težavno potovanje in na svojo ječo. Nevidna moč ga žene na rob predalnika, z nemirnim očesom gleda v globoko brezno, ki reži pred njim.



"Strašne mu misli rójijo po glavi,

življenje misli vzet' si v slepi veri,

al' nekaj mu predrzno nogo ustávi",



in to "n e k a j" je bila nekdanja prijateljica Helika, s katero je preživel mnogo veselih in žalostnih dni. Ta spomin ga prevzame tako, da stopi nekoliko od brezna, hudobno misel si zapodi iz glave in pusti v nemar vse daljno potovanje. Ako mu je dano, da ta kraj še živ zapusti, pojde zopet nazaj, od koder je prišel. Na Golovec sklene zopet iti in tam pojde od griča do griča, od grma do grma in povpraševal bo po svoji dragi, in prej si ne bo dal pokoja, da jo bo našel, ali pa da bo vsaj zvedel, kaj se je zgodilo z njo, ker še



"Enkràt videt' želi podobo milo,

pozdravit' prejšnjega veselja mesto:

al' srečno je prestala časov silo,

al' njeno mu srce še bije zvésto,

al' morebit' pod hladno spi gomilo,

al' premagalec mu je vzel nevesto,

al' živa, al' mrtva je, zvedet' more,

ločiti pred se iz sveta ne more".



V teh mislih ga sladki sen zaziblje nad breznom. Sladke sanje ga peljejo na Golovec v druščino svojih ljubih in užival je zlate ure; zdajci se mu zdi, kakor bi se z glasnim dleskom vrata predalnika odprla na stežaj in mračna luč je navdajala vso sobo. Potem zasliši v predalniku prijetno šumenje, napenja oči in zija po sobi, ali ničesar ne vidi - pač, tu se nekaj premika: res, ali ga le oko slepi? Groza mu strese vse ude. Iz predalnika gre prečudna procesija. Naprej koraka križasti pajek, za njim kobacata dva bramorja s širokimi lopatami. Za njima gredo štirje murni, ki škripljejo nekak žalosten napev. Za temi se giblje mogočen rogač, na vsaki strani pa ima po enega kačjega pastirja, za njimi prihaja šest parov metuljev belinov in précej za njimi osem parov navadnih rjavih kebrov. Za kebri se vrste v parih čebele, ose, čmrlji in sršeni, vsi skupaj brenčé mrtvaško pesem. Štiri zelene kobilice prinesejo zdaj na dveh slamicah polža, na strani jim pa sveti osem kresnic.

Slinar vleče sapo nase, mrzel pot mu stopa po čelu, z negibnim očesom gleda čudno procesijo, ko pa prinesejo mimo njega polža, Slinarja po vsem životu kurja polt spreleti - ta polž je bila Helika!



"V sanjah kvišku kakor jelen plane,

hoče k svoji - roke širi - pada,

mož z lupino v dno brezdnà brenkoče,

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

zabrenčijo muhe iz prepada".



Slinar je padel s predalnika na tla, njemu se ni ničesar hudega zgodilo, le hišo si je bil na enem kraju potrl. Prikazen je bila izginila, on se pa s svojo potrto hišo pomakne do zida in tu sklene do dné počakati. Slinarju še na misel ni prišlo, da bi to vse utegnile biti le žive sanje; bil je do trdnega prepričan, da je vse resnica, kar je videl. "Velikan, ki je mene ujel," misli si sam v sebi, "zasačil je tudi Heliko, tu v tem predalniku počiva zdaj njena hiša - morebiti ne bo dolgo, ko bo tudi moja zraven njene". V globoko žalost potopljen je čakal belega dné.

Kmalu, ko se je zdanilo, pride mož v sobo in odpre okno, toliko, da ni pohodil Slinarja. Njegova sreča je bila tudi, da se mož ni ozrl na njegovo nekdanjo ječo, sicer bi bil gotovo opazil, da je jetnik ušel.

Slinar se je stisnil v kotiček; ko pa je mož odnesel peté, spusti se urno po zidu, in kar najhitreje je mogel, je plezal proti odprtemu oknu, ki je gledalo na vrt. Srečno pride na okno in se hitro izgubi v trsno listje, ki je obraslo okno. Zdaj je bil zopet pod milim nebom, bil je prost.

Slinar je hodil zdaj po vrtih in travnikih; mudilo se mu ni nikamor, ker misel, vrniti se na Golovec, bila ga je po tisti ponočni prikazni minila. Sam ni vedel, zakaj se je spravil na voz, ki je stal na veliki cesti pred neko krčmo. Ko čez nekaj časa pride gospodar voza iz hiše, sede na voz in požene, odpelje tudi Slinarja po Dolenjski cesti. Na Žegnanem studencu se voz zopet ustavi in Slinar se skobaca naglo na tla; kraj se mu je zdel dosti prijeten, da se pomudi nekaj dni. Ker ni vedel ničesar boljšega opraviti, namenil se je pisariti. Posebno so ga mikali običaji in navade pri ženitvah in porokah. Ker so se v tej krčmi, pri kateri je Slinar stopil z voza, navadno mudili svatje, je imel veliko prilike, navade tega kraja opazovati. Nekoč se je pripeljala dolga vrsta svatovskih voz pred to krčmo. Slinarja je gnala njegova gorečnost skoraj do hišnega praga, da bi bolje videl svatovsko vedenje; vse, kar je videl, zapisoval je v majhne bukvice. Ravno je pridno pisal, kar prileti baba s počenim loncem v roki na vezni prag in ga trešči ob tla. Lonec se je razletel in pod grobljo čepinj je vzdihoval Slinar, na katerega je po nesreči baba lonec zalučila. Slinar je bil do smrti ranjen; zadnje besede, ki jih je vzdihnil, bile so: "Osa, ti rumena osa, ti si resnico govorila".

Po sreči sem dobil jaz Slinarjeve bukvice v roke. Veliko o narodnih običajih je v njih zaznamovanega, le škoda, da ni mogel končati, kar je s tolikim trudom začel. Prijateljem narodnih običajev podajem tukaj le nekatere črtice iz njegovih bukvic:

"Tudi na Žegnanem studencu se ljudje ženijo in može. Moža, kateri se ženi, imenujejo ženina; ženski pa, katera se moži, pravijo nevesta. Tudi tukaj si volijo starešino, druga in družico, pri vsaki priliki pijejo in jedo. Poroka je vselej v cerkvi. Nevesta se včasih joka."

Menda bo iz tega malega vsakdo sprevidel, kolikšno vrednost imajo te črtice, le škoda, da so le črtice in da niso dodelane. Kolikšna izguba je to za nas! Če bi imel kak rodoljub veselje te črtice dovršiti, prepustim mu iz srca rad Slinarjev dnevnik.





POT IZ LJUBLJANE V ŠIŠKO



Na peščenem polju naše literature se med vsemi cvetlicami najbolje obnaša potopis. Naši časniki so nam prinesli že veliko potopisov iz naše lepe domovine, in menda je ni več groblje po vsem Slovenskem, da bi ne bila že našla svojega Homerja; le poti od Ljubljane do Šiške ni še nihče popisal tako, kakor zasluži ta pot.

Ljubi bralec - zdaj bi se bil kmalu zmotil, že sem mislil pristaviti "in ljuba bralka", in prav iz srca rad bi bil pristavil ti dve besedi, ali kaj, ker vem, da "Glasnik" ni v milosti pri Slovenkah. Naj bo! - Ko bi me bile slišale, kako globoko sem jaz vzdihnil pri zadnjih besedah, vem, da bi se ena ali druga omehčala. - Tedaj: Ljubi bralec, ki me boš spremljal po tej poti, prosim te, ne zameri, da -



"Jaz tudi v tròp, ki se poti in trudi,

popisuje nam pota domačije,

se vriniti želim ..."



verjemi mi, da meni le nejevolja sili pero v roke, ker vidim, da je samo pot od Ljubljane do Šiške tako zanemarjena od naših potopiscev. Ljubi bralec! Ali si bil že kdaj pri Bitenci ali pri Žibertu v Šiški? Ako še nisi bil in te mika spremiti me, počakaj me ob pol štirih "Pred mostom"; če si pa enkrat le stopil čez prag ene teh dveh hiš, gotovo z menoj pritegneš, če pravim, da je ta pot vrednejša popisa, nego bodisi katera hoče po kamniti Čičariji. Ljubljančane vsaj, to vem, imam vse na svoji strani, in to je že nekaj, akoravno še ne vse.

Res je že marsikdo popisal pot iz Ljubljane na Gorenjsko, in ta pot gre tudi skozi Šiško. Pa le beri te popise, če jih še nisi, in videl boš, kako površni so vsi. Popotnik se komaj prestopi - pa je že v Št. Vidu in ogleduje tam lepo ubrane zvonove. In vender je Št. Vid uro hodá od Ljubljane! Človek bi mislil, da so šiškarski fantje temu popotniku podpisali potni list, ali pa da so mu pripregli par komárjev.* Zdaj bo kmalu pol štirih, treba bo iti "Pred most". Še nekaj, ljubi bralec, moram ti prej povedati. Drugi popotniki se največ vozijo, midva pojdeva pa peš, ker ... ker ... naj bo, tebi povem, ker se je nekdaj eden mojih ujcev hudo potolkel, ko se je vozil iz Šiške, in od tistih časov imam to neumno vražo, da se rad ogibljem vóz, zlasti če grem iz Šiške.



________________________________________________

* Komár je namreč v Šiški sloveča žival; "deró" ga vsako leto "na jernejevo nedeljo"; toda gorje tistemu, kdor bi Šišencem to omenil.

________________________________________________



"Vsaka cesta drži v Rim", pravi star pregovor, in kar stari pregovor pravi, to je gotovo res, in glej, ta pregovor velja tudi za Siško. Midva pojdeva od "Pred mosta" le zato, ker sem jaz te poti najbolj navajen, in to tudi veš, da "navada je železna srajca". Zdaj še manjka nekoliko minut do pol štirih, ozriva se ta čas malo naokrog, morebiti se nama pridruži še kdo. Glej, na južno-vzhodni strani se dviguje holmec in na holmcu čepi ljubljanski grad; kateri zidarje pri zidanju tega gradu malto napravljal in kdo je opeko žgal, tega ti ne vem povedati. Če bi rad zvedel, kaj se je godilo v tem zidovju, in kaj je vse grad doživel, beri "Illyrisches Blatt". Gradu nasproti stoji lepa frančiškanska cerkev, koliko je stara, tega ne vem; kdo jo je poslikal, tega ti pa ne povem. Ali če bi te ravno mikalo zvedeti starost te cerkve, poskrbel bi ti pa že potrebne letnice in tudi genealogijo vseh mežnarjev, kolikor jih je to cerkev zapiralo in odpiralo, ker poznam moža, ki ima vse to v glavi tako nabrano, kakor ti jagode na paternoštru. - Nama pred nosom je Špitalski most; če si radoveden, kdaj je bil zidan in če se spoznaš na rimske številke, poglej na letnice, ki jih ima na čelu. Kamen je apnenec, ograje so pa od železa vlite. - Ali zdaj je pa že čez pol štirih, menda ne bo nobenega več, odriniva tedaj!

Od "Pred mosta" se vleče pot navkreber proti severo-zahodu. Na levo sedé po klancu zaporedoma branjevke, ki ti ponujajo vipavsko in nevipavsko sadje. Tu moraš kaj kupiti, nič ti ne pomaga, čeravno eni uideš, prideš drugi v pest. Saj veš: "Incidit in Nežam, qui vult vitare Marjanam" so rekli naš šomašter. Le stopi tja, saj se ni treba sramovati, tudi za en krajcar boš kaj dobil. Kdaj je mestna gosposka privolila branjevkam "Pred mostom" prodajati, tega nisem mogel pozvedeti, celo Valvasor nič tega ne omenja in tudi v mestnem urbarju ni zapisano. Da so te pravice sila stare, to je gotovo, in bržkone so še iz tistih časov, ko ni znal pisati kateri koli si bodi, še vsak mestni gospod ne, ker sicer bi bili to gotovo zapisali na oslovsko kožo v prid mlajših svojih potomcev. Da bi takrat ne bili imeli oslovskih kož, tega ne morem verjeti, ker še dandanašnji jih imamo, hvala Bogu! za potrebo. Neki zgodovinar trdi celo, da so branjevke že v stari Emoni "Pred mostom" prodajale, da se je Jazon pred mostom ustavil in da so ga tam vse te ženice "in corpore" sprejele.

Kakor vsak pošten potopisec, mogel bi tudi jaz zdaj premišljevati čudno usodo, ki je Jazona pripeljala v te kraje, ali pa bi ga moral spremiti morebiti celo do Vrhnike. Ne zameri, ljubi bralec, da zapuščam Jazona, ker meni so zdravi moji udje ljubši kot taka premišljevanja. - Zdaj sva namreč že v Slonovih ulicah. Tlak po Slonovih ulicah ni veliko slabši kot po drugih ljubljanskih ulicah. Gotovo sta v teh ulicah zato tudi dva brivca in ranocelnika, da je pomoč précej pri rokah, ali pravzaprav pri nogah, če bi si utegnil kdo nogo izpahniti ali zlomiti. V teh ulicah na levo je loterija, tu moreš na Dunaj in na Trst poskusiti svojo srečo. Številke visijo zunaj v prav ličnih tablicah, posebno okvira sta prav izborno delo, le škoda, da ne vemo umetnika, ki ju je izdelal, da bi razglasili slavo njegovo po širokem svetu. Od "Pred mosta" do konca Slonovih ulic sva potrebovala 3 minute in 27 sekund, kdo drug bo morebiti potreboval več ali pa tudi manj; to je tako, kakor je mož in kakršni so koraki.

Zdaj stojiva tu, kakor dva Heroslava na razpotju. Od tod držijo štiri ceste proti vsem štirim stranem sveta. Midva imava dve na izbiro: ena drži proti zapadu, druga proti severu, po obeh prideš v Šiško. Meni sta znani obe prav dobro, jaz te peljem, po kateri je tebi ljubo. Samo to ti povem, da prva pot je bolj stranska, in že stari Komenij, ki je pisal "Svet v obrazih", svari popotnika, naj se varuje stranskih poti in bližnjic, ker one ga pripeljejo večkrat v prepade ali pa med razbojnike. Akoravno "Pod Turnom" ni prepadov in ni moških razbojnikov, vender ga ubogajva, on že ve, zakaj je to pisal; on je jako star, torej vsaj še enkrat tako moder, kakor midva oba. Pojdiva tedaj proti severu! Ta cesta, po kateri greva zdaj, imenuje se Dunajska cesta, to se pravi, če bi šel človek neprenehoma po tej cesti in bi ne krenil na nobeno stran, prišel bi na Dunaj; če bi šel pa potem z Dunaja po ravno tej cesti nazaj, reklo bi se ji: Tržaška cesta, ker po njej bi prišel v Trst. Iz tega se vidi, kakšen razloček je, če gre človek naprej, ali gre nazaj. To ti le po strani povem, da boš vedel, pri čem si, kadar bo o tem govora.

V kotu, kjer se ločita zapadna in severna cesta, stoji hiša, v kateri se peče vojakom vsakdanji kruh, katerega tukaj "komis" imenujejo. Tej hiši ravno nasproti je "Mokarjeva" gostilna, kjer radi postrežejo vsakemu popotniku, kakor se bere v tem in onem potopisu. Gotovo bi tudi naju gostoljubno sprejeli, le škoda, da se ne utegneva muditi, ker bi za dné rada prišla v Šiško. Na levo in na desno Dunajskih ulic stoje hiše lepe in nelepe, pa ne vem, čegave so. Toda kmalu morava spet to cesto zapustiti in se na levo zasukati. Od Slonovih ulic do semkaj sva potrebovala 3 minute in 9 sekund. Pri nizki hišici, v kateri je tudi gostilna, stopiva na Celovško cesto; v tej mali gostilni, če se ne motim, ostaja "pot" iz Železnikov. Glej, beseda "Železniki" bi mi dala zopet lepo priliko, da bi ti na dolgo razkladal, kako dolgo že stoje, kolikokrat so že pogorele in koliko cvekov v njih vsako leto ugleda beli dan, ali pravzaprav, temno noč, ker "cvekarji" delajo največ le ponoči. Pa vem, da ima vsak slovenski bralec to že zdavnaj v glavi, torej ne bom še jaz tega razkladal, posebno, ker sam dobro vem, da se pri "cvekih" malo spoznam. Jaz se s tem tolažim, da nihče vsega ne vé. Na Celovški cesti prideva do luteranskega templja in do kolizeja, obe hiši stojita na levo od ceste. Zdaj bi bila lepa prilika govoriti o luteranih in o drugih krivovercih, tu bi lahko popisal vse življenje Luthra Martina, tu bi lahko povedal, kako se je nova vera po Kranjskem zaplodila, kako so jo potem zatrli, i.t.d. i.t.d. Te zgodovinske zmesi bi bilo vsaj za eno "Glasnikovo" polo; že sem mislil iti iskat potrebno gradivo, pa sem se zbal, da bi mi ti, ljubi bralec, v tem ne zadremal. Torej prepuščam to drugemu izvedenejšemu peresu. - O kolizeju je prerokoval ranjki Prešeren, da se bo v njem "um s kolesom trl," in skoro bi dejal, da je trdil Prešeren pravo, ker če ogleduješ zdaj to obširno poslopje, ne najdeš veliko umnega ne v njem, ne okoli njega. Glej, glej, tam v kotu leži tudi staro polomljeno kolo, gotovo je to tisto, s katerim so trli um, in to kolo se je zdaj od gole jeze, ker nima ničesar več treti, samo strlo. Ti nesrečno kolo! Ko bi bil jaz pevec, zabrenkal bi o tebi tako strašno balado, da bi celo tebi samemu vstajali lasje pokonci. Hitiva naglo s tega nesrečnega mesta, če ne, oživi morebiti kolo znova in tudi nama potare to troho uma, kar ga še imava.

Vesêli se! Še nekaj korakov, pa sva v "prosti prirodi". Oh, v prosti prirodi! Kako se človeku olajšajo prsi, kako se čuti prerojenega, kako radostno plava lahka duša po čistem azuru, ko pride iz tesnega mestnega zidovja med zelene livade, bogata polja in cvetoče travnike - le škoda, da jih ravno zdaj pokriva debel, siv prah, katerega tudi nama sovražni veter nosi v oči. Poglej črnosive vrane, stare mamice, ki mirno hodijo po cesti, vtem ko se lahki vrabec čivkaje dviga proti oblakom. Ozri se na desno! Tu se razprostira peščeno polje do šumeče Save in še onikraj reke do gričev in hribov, ki so bili nekdaj s temnimi gozdovi obraščeni. Zdaj pa vzdigni oči in poglej orjaške planine, ki dvigajo svoja "z večnim snegom" pokrita temena do nebes, poglej jih - čeravno ti jih zakriva gost oblak. Ne! Toliko veselja je preveč za prekajeno srce meščanovo! Zjokal bi se res od veselja! Tudi ti si ginjen, bralec blagovoljni, toda to je znamenje dobrega nepopačenega srca. Nič se ne sramuj solz, ki bi ti kot bob debele lahko padale na brado, ko bi je kaj imel - le toliko pazi, da se mi od ginjenja ne zvrneš v cestni jarek.

Konec Latermanovega drevoreda morava iti čez cesto in potem naju pelje pot naravnost v Šiško. Še do cerkve greva skupaj, potem sem izpolnil svojo dolžnost. Jaz grem zdaj še dalje pod goro do Žiberta, ti pa pojdi nazaj ali pa še z menoj naprej, kakor ti je ljubo, jaz te k ničemur ne silim. Od začetka Celovške ceste do Šišenske cerkve sva potrebovala 14 minut in 53 sekund, tedaj vsega skupaj: 21 minut in 29 sekund. Če bi šel pa rad še dalje po svetu pogledat, gotovo se dobi kakšen rodoljub, da te bo spremljal radovoljno ter nam pozneje povedal, kako sta hodila. Z Bogom! Potopis "for ever!"





ENO NOČ NA KUMU



Pasji dnevi so jemali slovo. Da bi jim ostala njih stara slava in da bi jim znabiti kdo česa ne oporekal, so nam pripravili za odhod vročino, da bi bil človek lahko mislil, da je neučakalni Faeton spet prijel za sončne vajeti. Posebno v mestnem ozidju je bilo podnevi zgoreti: Ljubljanica se je jako skrčila, ribe so nekako omotne švigale sem ter tja in pogosto poskakovale iz vode. Pratika je tudi kazala dež in komarji so na večer pikali, da je bilo joj - ali dežja le vendar ni bilo. Bog ve, kolikokrat na dan sem pogledal na Krim, ali si je že nategnil sivo megleno kapo nad oči - pa vse zastonj, nobene meglice ni bilo videti; kot bi me hotel imeti za norca, se mi je dan za dnevom smejal v jasnem zraku. Pač prav je imel Prešeren, ko je pel:



"Lažnivi pratikarji,

lažnivi zvezdogledi,

vremena vi preroki,

vsi pojte rakom žvižgat!"



Okoli poldne sem sedel pod razpetim platnom Gnezdove kavarne na Velikem trgu ter prebiral našo ljubo "Presse", ki je v zadnjem listu posebno neusmiljeno pikala nas uboge Slovence, katerih največja pregreha na svetu je ta, da nas je Bog ustvaril za Slovence in ne ravno za Nemce. "Presse" ne pomisli, da smo mi pri tej reči ravno tako nedolžni kot ona, ko je napisala na svoje čelo grdo laž: "Gleiches Recht für Alle."

"Ali se ti ljubi brati pri taki soparici?" me nagovori nekdo, in ko pogledam kvišku, vidim pred sabo prijatelja z gorjačo v rokah in s torbico čez ramo.

"Kam si se namenil?"

"Še sam prav ne vem. Ali v mestu ne morem več strpeti. Jutri je shod na Kumu, še nikoli nisem bil na tej gori in prejkone jo popiham na dolenjsko stran. Se ve, da greš ti z menoj!"

Nisem se veliko premišljal, in ko je ob eni zažvižgal hlapon, sva sedela s prijateljem že v vozu in hitro smo drdrali po peščenem ljubljanskem polju proti Zalogu. Kmalu za Zalogom se začne dolina stiskati, posebno ozka je od Litije do Radeč. Le na nekaterih mestih se razširi toliko, da si je človek napravil kako njivico ali si zagradil majhno senožet; na vsake pol ure, ali pa še ne, vidiš nekoliko ubornih, raztresenih hiš. Na več mestih je dolina tako ozka, da so morali v živo skalo vsekati pot za živino, ki je prejšnja leta, ko še ni bilo železnice, vlačila ladje, polne žita in vina, po Savi do Zaloga, kjer je bilo pristanišče za ladje in skladišče za blago. Takrat je bilo pač v tej dolini bolj živo kot dandanes, ko se ne sliši drugega kakor drdranje železnih koles in sopihanje hlaponov. Prejšnja leta si je skoraj vsak človek kaj zaslužil; posebno živo je bilo v Zalogu, v Litiji in v Radečah. Tu so skladali in nakladali, tesali ladje, predli vrvi, nabijali sode in lajte ali vezali tovore. Kadar je bila voda pripravna, so privlekli ladjo za ladjo gor v Zalog. Že od daleč si čul vpitje brodnikov in volarjev, ko ladje še videti ni bilo. Volarji in brodniki so dobro živeli, ker so bili dobro plačani, in lepe krajcarje so pustili po zaloških krčmah. Tudi Založani so imeli lepe zaslužke pri nakladanju in razkladanju in kmetje iz vse okolice so vozili blago iz Zaloga v Ljubljano. Zdaj pa je to vse minilo; Zalog je tih in zapuščen. Tako imenovani kanal je voda zablatila in povodna zelišča ga preraščajo. Vlak, ki hrope in sopiha čez most, vleče zdaj žito in vino Založanom pred nosom v Ljubljano. Od konca seveda jih je to hudo zadelo, ker so bili navajeni dobrega življenja, ali zdaj so se že vdali v usodo, ker vidijo, da ne more biti drugače. Ali ni je nesreče brez sreče. Založani so se zdaj bolj poprijeli poljedelstva; tudi se ne sliši toliko o pretepih in pobojih kot poprej. Založanom sta zdaj dosti dve krčmi, ko so jih poprej imeli morda dvanajst. "Trbovlje!" zavpije kondukter in midva skočiva iz voza. Trbovlje so prva postaja južne železnice na štajerski zemlji, ako potuje človek iz Ljubljane proti Dunaju. Z železnice ne vidiš vasi, ker je skrita zadaj v kotu, ravno tako kot Zagorje, od katerega je dobila ime zadnja postaja na Kranjskem. Pri Trbovljah se prepeljeva v malem čolnu čez Savo in potem greva na desnem bregu dalje. Ko prideva do kraja, kjer Sava svoje korito, ki je tu posebno stisnjeno, malo razširi in teče mirneje, citira moj prijatelj Vodnikove besede:



"Glej! stvarnica vse ti ponudi,

le jemat' od nje ne zamudi,"



se začne slačiti, jaz pa ravno tako in za nekoliko trenutkov sva plavala po bistri Savi. Kopel se je sparjenemu telesu kaj dobro prilegla. Najrajši bi bila ostala ves popoldan v zelenih valovih, ko bi se nama ne bilo mudilo na goro. Torej se napraviva in greva dalje. Ko prideva vštric Hrastnika, je stal pri potu odprt vinski hram, pred hramom pa je sedelo nekoliko romarjev, ki so se krepčali za daljno pot. Tudi midva se usedeva k poličku. Kislo je bilo vino res, da je človeka bolelo za ušesi, ali za žejo je bilo vendar dobro, posebno z vodo.

Ko se malo oddahneva, vzameva spet palico v roke. Precej za hišo se začne svet vzdigovati in včasih je pot hudo napeta. Še nisva bila na pol pota, pa nama je že od vsakega lasu kapal pot. Na potu mi je pripovedoval prijatelj, v kakem čislu je Kum pri Kumljanih in sploh pri Dolenjcih. Pozneje sem se tudi sam prepričal, da je prijatelj govoril resnico. Skoro nobenega Dolenjca ne boš slišal, da bi ga imenoval drugače kot sveti Kum.

Sonce je že umiralo za gorami, ko sva s prijateljem spehana prisopihala do vrha. Zvonjenje sva čula že dolgo časa, ali cerkve pa le nisva ugledala. Naenkrat se gozd razsvetli in stala sva sredi romarjev. Ravnokar je minila pridiga in vse je drlo v malo cerkvico k litanijam. Tudi midva sva zavila proti cerkvici, ali bila je natlačena, da ni bilo moč predreti; torej sva se ozrla malo okrog.

Prostor na gori ni velik, ravnice ni celo nič. Na vzhodni strani se gora precej strmo spušča v dolino, na robu pa stojita dve cerkvici, dolnja sv. Neže, gornja pa sv. Miklavža, če se ne motim. Pod cerkvijo stoji cerkovnikova hiša in majhno poslopje za duhovne gospode, ki o shodih opravljajo službo božjo. Med letom na Kumu ni nobenega duhovnega, fara je pa na Dobóvcu. Na zapadni strani je precej prostoren kotel. Tu je ne ravno prostorna hiša za romarje, potem oltar in zidana prižnica; o shodih namreč se opravlja tu pod milim nebom služba božja.

Med cerkvama sv. Neže in sv. Miklavža so se utaborili ljudje, ki so skrbeli za telesne potrebe romarjev. Ognjišče je stalo pri ognjišču, v velikih loncih so kuhali juho in kavo. V nekem kotu je pobijal mesar mlado junico in njegov hlapec je deval ovco iz kože. Mesar je bil tudi krčmar; na štiri kole je postavil streho in steno je napravil iz zelenih vej: to je bil veliki "hotel". Zraven hotela si je prileten mož za silo napravil mizo, na njo postavil sodček z žganjem, drugi, menda prazni sodec je pa opravljal začasno stolovo službo. Imel je nekoliko gostov. Vsi so stali okoli mize, on sam je sedel na sodcu. Jako je bil razgovoren, in kakor se mi je videlo, je bil on svoj najboljši gost, pa menda le zato, da bi drugim delal srce.

Po vsem taboru je bil strašen šum. Posebno babe, ki so prodajale kavo - bilo jih je najmanj kakih petnajst - so neprenehoma regljale in ponujale in hvalile svojo čorbico. Pijača res ni bila draga, za dva ali tri krajcarje je človek dobil polno skledico. Za bolj gosposke goste so imele nekatere pripravljene tudi kupice. Človek bi moral biti res trdega srca, da bi se ne dal omečiti s takimi besedami, ki so bile gotovo slajše kot blago, katero so do nebes povzdigovale. Ker zdaj še nisva imela posebnega poželenja do te sladčice in ker so naju že bolela ušesa, sva odšla proti cerkvi nazaj.

Tu so ravno minile litanije in ljudje so se usipali iz cerkve kakor čebele, kadar rojijo. Midva začudena obstojiva, ali ne zavoljo ljudi, ampak zavoljo muzike, ki se je razlegala iz cerkve. Tako okroglo so "zaribali", da bi človek mislil, da so svatje na podu, in nehote so se mi jele vzdigovati pete.

Pozneje mi je pravil mož, da cerkev nima orgel in da prihajajo na shod kumljanski godci, ki so neki povsod znani in zelo čislani. Mož mi je tudi pravil, da je že od nekdaj navada, da si godci godejo malo bolj na poskok in da imajo zato stare pravice; če so pisane ali ne, tega mi mož ni vedel povedati.

Medtem se je storila noč. Tema se je ulegla po dolinah in ljudje so si jeli iskati mesta za prenočišče. Tudi midva sva jela misliti, kam se bova ulegla. Da v takem kraju človek ne more imeti vsega, kar bi mu poželela razvajena duša, to sva dobro vedela, še preden sva šla na pot; ali toliko sva vendar upala, da bova vsaj pod streho, četudi na senu, in to temveč, ker so nama pravili znanci, da se celo postelja dobi pri duhovnih gospodih. Kakor sva drugi dan zvedela, sva imela med gospodi še celo prijatelje. Obrneva se do cerkovnika. Ali on ta dan menda ni bil dobre volje, ker je nekako srdito gledal in le mrmral nerazumljive besede. Iz zgolj čemernosti je pogledal menda tudi malo pregloboko v kozarec, kajti vino mu je gorelo z lica. Ker sva videla, da po tej poti ne opraviva ničesar, sva hotela naravnost z gospodi govoriti; ali ta cerberus se je široko ustopil pred vrata, mahal z rokama in venomer ponavljal težko razumljive besede: "Tu not pa ne, tu je samo za gospode". Videla sva, da z lepo ne gre, z grdo pa nisva hotela poskušati in nama pravzaprav tudi veliko ni bilo za posteljo. "Pustiva ga," reče prijatelj, "saj to ni prva noč, ki jo prebijeva pod milim nebom, in če Bog da, tudi zadnja ne."

Zasukneva se okoli cerkve in - osupla obstaneva. V kotlu se je začelo novo življenje. Na robu kotla, kraj gozda, je gorelo najmanj petnajst ognjev in kakih ognjev! Visoko je švigal prasketajoči plamen in z rdečo lučjo je razsvetljeval ves kotel. Okoli vsakega ognja je sedelo dvajset do trideset romarjev, moških in ženskih; skoro od vsakega ognja se je razlegalo lepo ubrano petje. Kot bi trenil, nama je prešla vsa želja po postelji. Ne maral bi zanjo, da bi bila tudi najmehkejša pernica.

Pridruživa se prvemu ognju; okoli njega so bili skoro sami moški in prav radi so se razmaknili toliko, da sva dobila dovolj prostora. Star berač, ki je imel eno samo roko, je nakladal na ogenj. Le čudil sem se mu, kako je s samo desnico vlačil cela drevesa na kup; za njegov trud smo, kar nas je bilo pri ognju, zvrgli nekoliko krajcarjev, da si je z žganjem okrepčeval onemogle moči. Možje v naši druščini - bili so sami Dolenjci - so ga poznali in nagovarjali, da bi povedal, kje in kako je ob roko prišel. Ali vse prigovarjanje je bilo zastonj. Molče je režal v švigajoči plamen in z dolgo gorjačo je porival ogorke v ogenj. Govorica, ki se je poprej pletla okoli slabih pridelkov in velikih davkov, je zdaj zaostala; vsi smo molče strmeli v žareči ogenj, meni so pa prišle na misel vrstice iz prelepe narodne pesmi:



"U toj crnoj gori

žarki ogenj gori.

Okol njega jaše

trideset junakov,

zdravih i veselih;

samo jedan ranjen."



Nebo je bilo jasno, zrak miren in topel, le v košatih, visokih bukvah je včasih zašumelo listje. Pesmi, ki so se razlegale od sosednjih ognjev, so bile večidel pobožne; romarji, moški in ženske, vsi v praznični obleki, so stali ali sedeli okoli ognja, vse je pa rdečil nemirni plamen. Zakaj ne znam slikati, sem mislil sam pri sebi! Predmet je gotovo vreden mojstrske roke.

Prijatelj je ostal pri ognju, jaz sem se pa sprehajal po kotlu od ognja do ognja. Na tem potu pridem spet v kuhinjski tabor; vse "kavarne" - sit venia verbo - so bile napolnjene in mnogo gostov je čakalo in prežalo na vsako izpraznjeno mestece. Okoli žganjarja se je pa zbral kolobar bolj postarnih mož, vsi so ga pokali iz kratkih pipic in se razgovarjali o nekdanjih dobrih časih, ko je bil funt mesa po grošu, vino pa toliko da ne zastonj.

"Ko bi žganjča ne bilo, ne vem, kako bi prebil," povzame star mož, ki se je držal v dve gubi. "To vem, da bi že zdavnaj rasla trava po meni. Ta kapljica še nekako veže dušo in telo, saj drugo je vse vkup, da se bogu smili."

"Ali to je pa tudi roba, da ji ni kmalu para. Not iz Gorice sem ga sam prinesel. Ves kumski svet ga ne premore takega. Jurček iz Radeč naj se le skrije s svojim smrdljivcem."

Natoči si ga malo kupico in ga srkne.

"No, kaj pa ti praviš, Tine?"

"Jaz pa pravim, vino je le vino. Včasih ne rečem, da bi ga na tešče ne izpil en požirek, ali več pa tudi ne. Ljudje, ki tudi niso na glavo padli, pa pravijo, da je strup, ki poprej ali pozneje konča človeka."

"To je gola resnica, da ga nihče od nas ne bo pil do sodnega dneva. Če bi bil to strup, kdaj bi me bili že črvi snedli! To si gotovo slišal od gospoda kaplana. Kaj misliš, saj mi tudi nismo, kar si bodi! Mešiček, kaj pa ti praviš na to?"

"Kaj bom rekel? Petdeset let ga že srkam od svojega dvajsetega leta, pa sem prišel danes na sveti Kum, in če je božja volja, nisem zadnjikrat. Le ne vem, kaj imajo gospodje toliko proti žganju. Rajnki svibenški gospod, Bog jim daj dobro, so pa govorili vse drugače. Šli smo na zajce. Tri ure sva stala na preži, ali hlapca s torbo ni bilo od nobene strani. Gospod so jeli že pešati. Ponudim jim svojo čutarico, od konca so se branili, ali ko sva prišla okoli poldne k druščini, je bila čutarica prazna, in ne bom lagal, ako rečem, da sem je sam izpil vkomaj polovico. Od tistega dne gospod niso mogli prehvaliti žgane kapljice, posebno za v gore. Seveda preveč ni nobene reči dobro."

Žganjar natoči Mešičku in mu migne, češ le pij! Ta je zastonj, ker si me tako lepo zagovarjal. Tudi drugi možje so potrdili Mešičkove besede in večina parlamenta je bila na žganjarjevi strani.

Kavarne so se bile nekoliko izpraznile. Pri eni mizi dobim dva znanca, ki sta čakala na kavo. Žena je bila kaj postrežljiva; tudi mene je vabila toliko časa, da sem se vdal, posebno ker je obljubila, da jo skuha posebej in da bo kupico poprej oprala. Iz tega bi človek lahko sodil, da so ljudje nesnažni, ali to ni tako. Treba je vedeti, da ni vode na Kumu, in uro daleč, kakor so mi pripovedovali, jo morajo nositi vkreber. Ko izpijem, plačam ter se vrnem k prijatelju. Ko grem mimo sosednjega ognja, pride od druge strani majhen, lepo rejen mož srednje starosti, za njim hiti drug z obvezano glavo.

"Dober večer, ali bolje, dobro jutro," nagovori prvi mož druščino.

"Bog ga daj!" mu odgovore.

"Hudo je, če nima človek kaj jesti, še huje pa je, če ima, pa ne more; to ve vsak in vsaka, ki so ga ali so jo kdaj boleli zobje. Torej iz čeljusti vse škrbine in votline, zdajle imate zlato priliko, da znabiti ne bo kmalu take! Kot bi mignil, ga vržem iz čeljusti, in prav nič ne bo bolelo. Petindvajset sem jih že pometal nocoj, pa ne eden še ni skremžil lica, ali res, da ne bom lagal, neko dekelce je malo zacvililo, pa je bilo koj dobro. Če meni ne verjamete, pa vprašajte tegale; ravnokar sem mu potrebil tri zastarane kočnike."

Mož z obvezano glavo vse potrdi in vedno prikimuje z glavo.

"Še povedati mi ni treba, kateri da je, jaz ga bom sam našel. To rečem, vsak se bo kesal, kdor bo šel jutri z bolnim zobom domov, da mu bo znabiti nagajal vse leto. Zdaj je pa taka priložnost, da nikoli take, in samo en groš velja."

Od konca ni nihče imel bolnega zoba, ali ker je znal tako sladko govoriti, so jele babe stikati glave med seboj in šepetati.

Zdaj si vzame neka ženska korajžo in reče: "Jaz imam enega gnilega, pa zdaj me že dolgo ne boli."

Ženska to komaj izgovori, že je on s kleščami pri rokah, in res, kot bi trenil, ga potegne iz čeljusti. Žena se je malo nakremžila, pa se je kmalu spet nasmejala.

"Šmentaj, ta je bil pa hud!" reče kleščman in ogleduje zob pri ognju. "Tri korenine ima in kako so zakrivljene!"

Vsi so ogledovali in občudovali zob, in ker so videli, da je mož res pripraven, so dobili korajžo. Drug za drugim so mu molili čeljusti, in kakor bi hrustal orehe, so leteli zobje iz ust. Nekemu možu je izruval dva, neki ženski celo tri. Ko je vse opravil, je spravil zaslužene groše in se poslovil, rekoč: "Srečno! Če bomo živi in zdravi, se ob letu spet vidimo."

Tako je šel od ognja do ognja. Mož si je zaslužil lepe krajcarje.

Ko pridemo k našemu ognju nazaj, so se možje živo razgovarjali o novem vinskem davku, ki je bil ravno pred nekoliko tedni oglašen. Nisem sicer razumel vsega, kar so možje govorih o vinstvu, ali to vem, da je marsikatera ostra beseda letela na gospode, ki so si izmislili ta davek. Ko bi se bili gopodje poprej posvetovali z izvedenimi možmi, bi znabiti ne bili brali po časopisih, kako so se ljudje, posebno na Štajerskem, ustavljali temu davku, da so morali vojaki krotiti razdražene gornike. Pri nas bi bila menda ravno taka, ko bi vlada sama ne bila po nekaterih krajih odložila tega davka.

Možje so bili ravno v najboljšem pogovoru, kar stojita dva žandarja in en birič, ki je imel pa gosposko suknjo, med nami.

"Kdo vam je dal pravico tu kuriti?" zareži prvi žandar v spačeni slovenščini na mladega kmeta, ki je ravno svojo pipico pri ognju prižigal. Mladi mož se je tako prestrašil, da mu je padla pipica iz rok v ogenj in ni vedel ne besede odgovoriti. Cela druščina je umolknila in nihče si ni upal črhniti. Žandar še enkrat zagrmi na prestrašenega kmeta in udari s puško ob bukovo korenino, da je po celi bukvi votlo zadonelo. Zdaj se vendar predrzne spregovoriti star mož: "Ne zamerite, gospodje! Dovoljenja za ogenj res nimamo, ali odkar je božja pot na sveti Kum, je tudi navada, da se romarji, ki nimajo kam pod streho, grejejo ponoči pri ognjih. Škoda se tudi ne godi. Starega lesa, ki bi sicer segnil, leži povsod dosti in ognji so vsi na kraju gozda, tako da za les ni nobene nevarnosti. Jaz sicer nisem zakuril, ali če je prepovedano, naj bi gospodje na prižnici oznanili in ljudje bi se vedeli ravnati."

"Kako se pišeš?" se zadere žandar nad našim zagovornikom, "in odkod si?" Mož se malo obotavlja, ali žandar še ostreje zarohni; mož mu pove in žandar vse zapiše v svojo listnico. "Ti si mi porok, da bo ogenj zjutraj pogašen in da ne bo več žive iskre v pepelu."

Moj prijatelj se je hotel nekaj zagovarjati, a žandar ga povpraša za legitimacijo; k sreči jo je imel pri sebi in je molčal. - Ko so žandarji odšli, je vstalo mnogo kmetov in šlo od ognja; kar jih je ostalo, so bili tiho.

Medtem se je približevalo jutro, v zvoniku so neprenehoma zvonili, skoro vsakih pet minut je udaril zvon desetkrat in prav neredno; ne vem, kaj je pomenilo to bingljanje. Zdaj sva se tudi midva poslovila od male druščine, ki je še ostala pri ognju, in sva šla na vrh k cerkvi, da bi videla sončni vzhod. Dolgo sva čakala, da se je jelo obzorje rumeniti in rdečiti, in nazadnje je izplavalo sonce za polovico večje, kakor se nam vidi podnevi. Nizko po dolinah je ležala gosta siva megla, da bi človek lahko mislil, da je jezero. Skoro dve uri sva sedela na ploščati skali in gledala po dolenjskih in po štajerskih gorah in po savski dolini. Čedalje živeje je postajalo v kotlu, kavarne so bile spet prenapolnjene, vse je mrgolelo kakor v mravljišču in po stezah so od vseh strani še prihajali novi romarji k prvi službi božji.

Tudi naju so gnale želodčeve sile v kuhinjski tabor in to naravnost v veliki "hotel". Ali tu sva morala dolgo čakati, da je prišla vrsta na naju. "Hotel" je bil v sredi po dolgem pregrajen. Onkraj pregraje je bilo ognjišče in vinski sod, tokraj je bila pa dolga, ozka klop, na kateri so morali čakati gostje. Na gornji strani se je rezalo in delilo kuhano meso, in ko so najbližnji dobili, kar so plačali, morali so se precej umakniti onim, ki so sedeli za njimi. Tudi midva se vsedeva na to dolgo klop nasproti egiptovskim loncem. Kakor so sprednji gostje odhajali s kosom mesa v roki, sva se midva pomikovala naprej, in drugi so spet zasedli najini mesti. Tako je šlo vse v najlepšem redu.

Meso, ki sva ga midva dobila, je bilo trdo in žilavo, da ga skoro ni bilo moči jesti, ali kaj češ, pomagaj si, če si moreš! Midva sva se tolažila z narodno pesmico:



"Lisica, lisjak

sta pila tobak;

tobaka ni b'lo,

sta pila vodó."



Ali še bolj kakor ta pesmica naju je tolažila misel, da naju opoldne v šentjurskem župnišču čaka dobro kosilo.

Medtem je prišel čas službe božje, ki se, kakor sem povedal kmalu od konca, opravljajo pod milim nebom. Po prvem delu maše je bila prav lepa pridiga o svetih gorah.

O kumska vila! daj mojemu slabemu peresu moč, da spodobno predstavim bralcem svojim dva junaka, ki vem, da sta se oba rodila na podnožju tvojih gora!

Komaj je gospod pridigar stopil s prižnice, spravi se nanjo šest oseb - lahko si misliš, da ni majhna - ena ženska in pet moških. Štirje so imeli muzikalno orodje, na tem sem spoznal, da so godci; peti brez orodja je bil velikan in še zelo debel. On se je postavil spredaj, kakor bi hotel pridigovati, toda je molčal, da je prišla njegova ura. Zdaj mašnik spet pristopi in godci eno urežejo. Ko so prenehali, se potrese ves kotel, velikan je začel peti in prav sam o sveti Neži. Midva sva stala vsaj dvesto korakov od prižnice, pa sva vsako besedo razumela, glas je bil pa tak, da se je zemlja tresla, seveda je možu pot curkoma s čela tekel.

Ko je en stavek izpel, si je obrisal potno lice in godci so jeli gosti. Zdaj sem imel priliko spoznati drugega junaka. Kapelmajster so bili oče z basom, ali bas jim ni dal toliko truda kakor godec s frulo. Frular ni bil več mlad, ali imel je veliko preveč umetniškega ognja in fantazije, torej ga je moral oče bas vedno z očmi krotiti. Ko so oni trije že odrezali akord, je imel on še polno frulo in polna usta najlepših figur, in ko bi ne bilo očeta basa, igral bi bil sam znabiti pozno do večera. Ko pa ugleda očeta, ki mu z obrvmi miga in žuga, se preplaši in spusti vse glasove v tako čudnih kadencah, da človek ne ve, ali je to vrisk navdušene in prevzetne umetniške duše ali je vzdihljaj zamorjenega genija. Včasih se sredi igre spozabi, pa zarezgeta in poskoči kot mlad konj, ki še ne pozna ojnic. "Extremm auftollen und jucheen", te besede nekega pesnika se našemu frularju podajejo, kot bi bile njemu pomerjene.

Kumski pevec, posebno pa ti, frular! vaju ne pozabim, dokler mi bo živ spomin!

Po končani službi božji se spustiva v dol. Romarji, ki grejo s sv. Kuma, imajo navado petdeset korakov ali koj pod cerkvijo poklekniti, se obrniti proti cerkvi in moliti. Novinci, ki gredo prvikrat na Kum, pa zasajajo blizu vrha mala drevesa ali veje, katere so si odrezali v dolini. Daravno smo šli vedno z brega navzdol, nam je bilo vendar strašno vroče, ker je bila velika soparica. Kmalu so se jeli tudi zbirati sivi oblaki in ravno so jele padati prve debele kaplje, ko sva stopila opoldne pod streho gostoljubnega šentjurskega župnika.





NA KRAŠKI ZEMLJI



I.



Nobene stvari človek ne primérja tako rad drugim rečem, nego samega sebe. Narodnemu pregovoru je človek: kakor kaplja na veji, kakor dim nad streho. Ta ga stavi vzpored z neumno živino, oni ga prispodablja vinski trti, tretji nam zagotavlja, da je podoben vodi, ki se ubija od brega do brega, a drugi zopet zdi se sam sebi zapuščen, kakor kamen na cesti. Jaz pa bi o sebi rekel, da sem podoben onim tičem, katere ob svojem času neka neizprosna sila žene iz priljubljene domačije v dalnje kraje onstran morja. Kakor teh tičev, polasti se zdaj in zdaj tudi mene čuden nemir, neko hrepenenje v daljavo, živa želja za čas ubežati moreči vsakdanjosti. Takrat mi ni pomagati, ne odleže mi, preden nimam v roki "popotnega lesu", za seboj mestnega ozidja. Na takih potih ne vozim se rad na kolih, še manj po železnici, ogibljem se celo velikih cest. Rajši hodim po slabih kolovozih, držečih od vasi do vasi, po mehkih stezah ob šumečem, z grmovjem obrastenem potoku, ali skozi hosto od hribovskega selišča do samotnega lazarja. Takó hodečemu ne mudi se mi nikoli nikamor. Dokler pridem in kamor pridem, prav pridem. Tudi ne poznam tiste more, "dolg čas" imenovane, ki neki mnogim dela silno preglavico. V hosti penica poje, na senožeti muren cvrči, v jarku potoček vrvra, iz grmovja taščica zvedavo za menoj pogleduje, polž preko steze na hrbtu nese hišo svojo in v meji cvetica za cvetico glavo vzdiguje. In človeku bi bilo dolg čas?

Na potu se rad ustavim pri razcapanem pastirju, v gozdu posedim pri umazanem oglarju, na polju ogovarjam sključene plevice in če me na potu doide kmečki očanec, ne greva narazen, preden se nisva do dobrega zmenila o sedanjih malopridnih časih.

Tako se pomikam dalje po svetu. Časih se pa tudi zleknem po mehki travi in vznak ležé zrem v oblake in gledam, kako se zdaj trgajo, zdaj zopet gromadé v čudovite podobe. Na takem potu mi ni mnogo niti za vreme niti za kraje, po katerih hodim. Gorenjski snežniki so mi takisto ljubi, kakor dolenjski holmci, puste pleše po Krasu nič manj, nego prijazne štajerske gorice.

Tudi letošnje pomladi polastila se me je želja za potovanje. Mlado leto se je res še borilo z zimo, ali to me ni moglo zadrževati. Šel sem, kakor se poje v narodni pesmi, šel sem



čez tri gore zelene,

čez tri vode studene,



ter sem prišel na trda kraška tla. Nekega dne sem že več ur v težkih škornjih tolkel po skalnatih tleh. Kraj je bil nekam pust, rekel bi prazen, dan čemeren in dremoten. Megla je bila pala na morje, nebo je bilo pa prek in prek zastrto kot s sivo plahto, in jelo se je mračiti, dasi je ura kazala šele štiri čez poldne. Nehote sem jel hitreje stopati med neskončnimi, iz sivega apnenca zloženimi ogradami. Pred meno se je vzdigoval širok vrh golih reber, pod njim je po pohojenem kamenju bilo poznati slabo stezo, ko pa se po njej povzpnem na breg, ugledam pod sebo prijetno dolino, premreženo z vinskimi trtami, a oka v tej mreži so bila zadelana z brstno, kakor smaragd zeleno ozimino, konec polja pa je stala velika, skoro trgu podobna vas. Radostno je plavalo oko po krasnem zelenilu, ki je ugajalo tem več, ker je bilo oko utrujeno sive enoličnosti.

Mrak se je že lovil okoli ostrešij, ko sem dospel v vas. Lovorov venec, viseč ob zidu najlepše hiše, mi je bil kažipot, kajti medli želodec je prihajal čemeren kakor vreme in treba ga je bilo zopet nekoliko udobrovoljiti. Kmalu sem sedel na klopici pri dobrodejnem ognju. Možje, ki so imeli najlepše prostore zasedene, zmaknili so se radovoljno in gospodinja je hotela ugajati mojim potrebam.

Primorci stavijo svoja prebivališča drugače, nego mi, dalje za njimi v deželi stanujoči. Kar je pri nas "izba" s častitljivo velikansko pečjo, to je njim "hiša" z velikim, kake tri pedi od tale vzdignjenim ognjiščem, na katerem gori ogenj skoro ven in ven. Na samem ognjišču stoje nizke klopi ob treh obzidanih straneh, samo prednja stran je prosta, ondi se suče gospodinja, in da more laže do kozic in loncev in do kotla nad ognjem, izrezano je ognjišče spredaj v pol kolobarja, kar posebno ustreza trebušnim gospodinjam. Na ognjišču stoji še železno zglavje, kamor se polena naslanjajo, da lepše goré, in velikanske ročice na zglavju so zgoraj takó izdelane, da vanje lehko postaviš bučo vina. To ognjišče je središče, okoli katerega se vse zbira, okoli njega se vrti Primorcu velik kos življenja. Tu se najraje gnete mladina, pa tudi živali, psi in mačke, zlasti pozimi, ko nikoder drugod ni blagodejne topline. Zato bode tudi vsakemu doumno, zakaj po teh krajih toliko otrok po ognju pride v nesrečo. Tu si gospodar počije po trudapolnem delu, tu nekoliko popestuje najmlajšega, tu se pripoveduje novice in pravljice v dolgih zimskih večerih, skratka: Primorcu je domače ognjišče v resnici to, kar je nam drugim samo v prenesenem smislu, v podobi. V "hiši" ni druge oprave, nego mize, stoli in kaka omara, po stenah pa je razobešeno vse polno medenega in kositrnega posodja, ki se mora vedno svetiti kakor sonce. S to posodo ponaša se pridna gospodinja. Po drugi strani so pa dolge police, po njih je razstavljena vsakovstna porcelanasta posoda, sklede in skledice, pladnji in še drugo, kateremu še imena ne vem, vse lepo po velikosti in obliki razvrščeno. Vse skupaj pa stori, da se ta primorska "hiša" človeku hitro priljubi in čuti se v njej domačega.

Tudi jaz sem se hitro sprijaznil z njo. K temu je gotovo tudi mnogo pripomoglo čuda dobro kraško vino, črno, mastno vino, ljubko v ustih, zdravo v želodcu. Pravi terán! Prav čutil sem, kako mi gre v žile in kako ugodno se razlezava po životu. Možem, sedečim kraj mene, se je kaj dobro zdelo, ko sem po pravici pohvalil to njih božjo kapljo. "Vince, kakor mleko," oglasi se eden, "Bog mi tega ne štej v greh, ali še na smrtni postelji bi ga pil". Možje so bili zadovoljni, da sem se podal v govor, kajti hudo jih je že imelo zvedeti, kdo sem, kaj sem in od kod. Niso mogli umeti, čemu hodim po teh krajih, ako ničesa ne skupljujem, niti zemlje ne merim, niti orgelj ne popravljam, ker sem rekel, da jih ne.

Že sprva, ko sem vstopil, opazil sem po hiši neko nenavadno živahnost, ki je z nočjo postajala tem večja. Tudi priprave na ognjišču in okolo ognjišča zdele so se mi za navaden večer prevelike. Ravno sem hotel povprašati, čemu vse to, kar se začuje od nekod lepo ubrano petje. Na moje vprašanje, kaj je s tem petjem, doznam, da imajo domači pevci poskušnjo za nocojšnjo "besedo". Ne vem, s kako novico bi me bil mogel tisti večer kdo bolj razveseliti, kakor me je oveselila vest o "besedi" na kraških tleh. Že zdavno sem si bil želel prisostvovati besedi, ki ni osnovana po splošnem kopitu takih veselic v naših mestih in trgih, ki so si vse podobne, kakor jajce jajcu.

Vretje v hiši bilo je vse večje in večje. Prišel je tudi gospod župnik, sivolas, suhoten mož, črnikastega obraza, živih oči in šegave govorice, ki je za vsakega imel prijazno ali šaljivo besedo. Na moj poziv posede se k meni in začne se pogovor, kakor je navaden pri neznanih ljudeh, ki se prvikrat vidijo. Govorica pa kmalu oživi, ko zasukneva na narodno polje, na njihovo čitalnico in nocojšnjo besedo. Iz njegovih besedi sem povzel, da je on čitalnici dušni oče in umni voditelj. Zvedel sem tudi, da je današnje besede dohodek namenjen v korist dvema sirotama, katerima je očeta v 'Velikem lomu" pri morju kamenje posulo. Omne tulit ponctum... bil mi je prav na jeziku, ko pride mlad mož - bil je učitelj, kakor sem pozneje videl - in naznani župniku, da je vse v redu. Na to vstane župnik in na njegov poziv vsi drugi - samo gospodinja z deklo je ostala pri ognjišču.





II.



Po nekih vegastih stopnicah pridemo do vrat, pred katerimi je pri majhni mizici sedel star častitljiv mož. Položivši predenj svoj óbol vstopimo v velik, za silo razsvetljen prostor, katerega je bilo pa občinstvo do malega že napolnilo, stari in mladi, moški in ženske vse vprek. "Dvorani" se je pač videlo, da je stavbenik ni namenil za hram modricam, toda vse, kar bi bilo moglo koga motiti, bilo je umetno prikrito z raznimi preprogami in grbi, zastavami in napisi: a vse to, kakor tudi pročelje gledališkega odra je bleščalo - da ne rečem kričalo - v belo-modro-rdečih barvali. Vse narodno! Po sredi so bile postavljene dolge klopi, spredaj pa tudi stoli raznih barv in raznega dela. Klopi so bile vse zasedene, nekaj stolov spredaj pa je bilo prihranjenih za župnika in za nas, ki smo prišli v njegovi družbi. Jaz sem se usedel nekoliko v stran, tako da sem lahko videl na oder, obenem pa tudi imel prost pogled po občinstvu. Kmalu potem ko posedemo, začne se zagrinjalo na odru, sicer malo nerodno in počasno, motati navzgor. Pred nami stoji kakih dvanajst pevcev, večinoma kmečki mladeniči in mladi možje, pa tudi gospod kaplan je bil med njimi in še dva ali trije drugi v gosposkih suknjah. V občinstvu, ki pa tudi že preje ni bilo preglasno, nastala je zdaj tišina, kakor v cerkvi pred pridigo. Izmed pevcev stopi eden - bil je učitelj - za korak naprej, pogleda po pevcih, zamahne z roko in iz krepkih grl zagrmi naš "Naprej", katerega, dasi ni več nov, človek še zmerom rad sliši, ako se poje tako čuteno in navdušeno, kakor so ga ta večer peli Kraševci. Pevci izpojó. Ploskanja in klicanja ni konca ne kraja. Morali so ga ponoviti, a zdaj niso peli sami pevci, pelo je tudi občinstvo po dvorani. V tem pa ni bilo nič narejenega, prišlo je kar samo po sebi. Nekdo izmed poslušalcev je začel bolj potihoma, drugi za njim in tako naprej, kmalu je vršelo in donelo po vsej dvorani.

Meni je to bilo kaj novega, a ne mogel bi reči, da mi to na tem mestu in od teh ljudi ni bilo po volji.

Ko se je občinstvo, ki je iz poslušalcev tako nepričakovano hitro prestopilo med izvrševalce, nekoliko pomirilo, začne se zastor zopet hrupno vzdigati. Na odru je stal učitelj z goslimi v roki in trije pevci. Peli so narodno pesem, ki je znana pod imenom "Zagorska", a učitelj jih je spremljal na gosli. Moški glasovi in gosli so se čuda lepo ujemali. Pevci sicer niso bili Bog ve kakó izšolani, ali peli so dobro in kar je bilo največ vredno s pravim notranjim čutom; videti je bilo, da so dobro umeli, kaj je hotel neznani pesnik in skladatelj v besede in napev vložiti, ter so to znali tudi primerno izraziti. Ljudstvo je poslušalo v vidnem ganotju, tako da je na koncu celó pozabilo pohvaliti pevce. Šele ko so ti odstopili in je zagrinjalo zaropotalo v svoj navadni položaj, zdramilo se je, rekel bi, ter prejšnjo zamudo obilno popravilo.

Nastal je daljši presledek, kajti sedaj je bila na vrsti igra, za katero je bilo na odru treba večjih priprav. Igrali so burko "dva prijatelja", katero je gospod kaplan prav srečno iz nemščine na domača tla presadil. Igralke in igralci so storili pošteno svojo dolžnost, nekateri celó nepričakovano dobro. Toda bolj nego igra in predstavljalci zanimalo me je občinstvo. Tako hvaležnih poslušalcev bi želel vsem glumcem. Ne samo vsak dovtip, vsak smešen položaj, temveč vsaka beseda, ki je le količkaj na šaljivo cikala, sprejeta je bila s trzajočim veseljem. Nedaleč od mene je sedel majhen, dobro rejen mož drobnih oči in na kratko ostriženih las. Ta mož se je neprenehoma takó glasno in od srca smejal, da sem mu v resnici zavidal. V roki je držal velik rdeč robec, ki je bil nazadnje že ves premočen, ker z njim si je brisal skrite oči, ki so bile ven in ven s solzami zalite.

Po igri smo čuli zopet nekaj petja, namreč Ipavčevo "Domovino", ki je posebno dopadala in potem še po vrhu Nedvedov "Mili kraj". Ena in druga teh pesmi je polna melodij; vsak slovenski poslušalec, če tudi ni strokovnjak v glasbi, jo lahko razume, vsak hitro čuti, da je to cvet iz domačega vrta, da je nekaj njegovega: to mu govori k srcu, to ga boža in ob enem povzdiguje. In ravno s tem se mi je "beseda" na Krasu prikupila, ker je vse, kar se je predstavljalo, govorilo in pelo, bilo primerno poslušajočemu občinstvu. Naši pevovodje - po deželi še bolj kakor po mestih - zagrizejo se najrajši v težke, malo ali nič melodiozne skladbe, ki imajo svojo moč in vrednost v "akordih". Kaj takega zanima samo poslušalca, izobraženega v glasbi, mi drugi neveščaki ostajamo popolnoma hladni; pogostoma sem celo opazil, da samih pevcev taka pesem ni ogrela. Dostikrat bi človek sodil, da oni sami niso razumeli ne pesnika, ne skladatelja. Kaj pa šele kmečko občinstvo? Tak človek posluša in posluša, zmerom se nadeja, da pride kaj zanj umljivega, časi se napev tudi zaleti na kako melodijo, človek pazno vleče na uho, toda v tem hipu se zopet vse razleti in razbije. In ravno pri veselicah, namenjenih preprostemu ljudstvu, morali bi se bolj ozirati na melodiozne skladbe, nego doslej. Naše občinstvo po kmečkih čitalnicah, ko bi imelo za to kaj sprejemnosti, moralo bi že skoro bolje poznati Jelena in Vašaka, Križovskega in Tovačovskega, nego svoje lastne skladatelja: Ipavca, Vilharja, Maška in druge. Daleč doli na Hrvaškem sem čul prepevati Vilharjeve skladbe, katerih nikdar nisem čul v Ljubljani, ne nikjer drugod doma.

Pa vrnimo se zopet k besedi.

Zadnji glasovi poslednje pesmi so nam še zveneli po duši, ko stopi pred nas ljubezniva prikazen, ki si je prvi mah, še preden je odprla usta, osvojila vsa srca. Bila je vitka deklica cvetočega obraza, z globelicama na licih. Dve težki kiti kostanjevih las je imela kot krono oviti okrog glave, a iz lepih, mirno gledajočih oči ji je sijala nedolžnost. Deklamovala je času primerno Boris Miranovo "Turki na Slévici". Sprva se ji je glas malo tresel, stavke je izgovarjala nekoliko preveč presekano, ali že pri drugi kitici se je ojunačila, jasno in čisto so ji vrele dobro naglašene vrstice iz zgovornih ust, in besede pesnikove prihajajoče iz občutnega srca zadele so tudi prave strune v srcih poslušalcev. Od kitice do kitice je raslo zanimanje v občinstvu, in ko je deklamovalka končala, strmelo je še nekaj časa in čakalo, kaj takega bi bilo menda poslušalo ves večer. Ko pa deklica, lahko priklonivši se, odstopi, zagrmi dvorana od glušečega ploskanja, ki ni hotelo prenehati, preden se ni deklica zopet pokazala. "Še enkrat, še enkrat", klicalo se je od vseh strani in res ni bilo poprej miru, preden ni ponovila deklamacije. Marsikdo se bode morda spotikal na tem, rekši: deklamacija se ne ponavlja. Res je, tudi jaz nisem še kaj takega videl, ali tukaj je to bilo drugače. Pesem je vsem dopadla, vse jo je želelo čuti v drugo in deklamovalka je bila tudi pripravljena ustreči obči želji. Bili smo že taki skupaj, in kdo nam more kaj?

Kar sem prej omenil, gledé na izbor pesem, velja večidel tudi za deklamacije. Bil sem navzočen, ko se je po čitalnicah pred zgolj kmečkim občinstvom deklamoval Orest, Medea, Pevčeva kletev, prizori iz Marije Stuart, iz Viljema Tella i.t.d., deklamovalo se je pravim - ali ne vprašajte me kakó. Ne samo da deklamovalec sam dostikrat ni razumel pesnika, kar mu človek naposled tudi ne more vselej zameriti, pa denimo, da bi ga tudi bil razumel, in ko bi bil deklamovalec prvi umetnik iz dvornega gledališča - ne more ga umeti to občinstvo. Ni vse za vse!

Končno še enkrat nastopijo pevci in zapojó "venec narodnih pesmi", ubran in povit po gospodu Kocijančiču, če se ne motim. Tudi to točko so izvršili na splošno zadovoljnost. Beseda je bila končana.





III.



V dvorani je zdajci nastalo vretje, kakor v panju, ki se pripravlja na roj. Občinstvo namreč se po končani predstavi ni razhajalo, temveč ostalo je pri skupni večerji. Nekateri so razmikali klopi, drugi so iz nekega stranskega hrama prinašali velikanske mize in še preden si se prav zavedel, kaj se tu pripravlja, spremenila se je gledališčna dvorana v gostilno. Razvrščeni ob dolgih mizah smo zdaj sedeli in na opomin gospoda župnika, da nismo tiči, ki živé od petja, segali smo po pečeni letéčini in telečjih stegnih, po prašičjih kračah in plečih, in po drugih dobrotah, ki nam jih je pošiljala gospodinja, mati županja. In zopet se oglasi gospod župnik, meneč, da na Krasu je vse dobro, razen - vode, da torej moramo zalivati s črno božjo kapljo, kar smo tudi vestno izvrševali.

Ko smo tako popolnoma zadovoljili slabši, pa ravno zato menda sitnejši in brezobzirnejši polovici svojega bitja, nadaljevala se je zabava, ki je, ako mogoče, bila še živahnejša in zanimivejša kot ona pred večerjo. Pesem se je vrstila za pesmijo: "Po jezeru", "Luna sije", "Pridi Goren'c", "Otok bleški" in tako dalje brez konca in kraja. Zdaj je pelo vse, moški in ženske, kar je le znalo usta odpirati. Petje - nekaj pa tudi vino - nas je vse čudno ogrelo, zdelo se mi je, da se je vsaka pesem pela bolje od prejšnje. Vse je bilo zadovoljno, vse veselo.

Variatio delectat. Na občo prošnjo je deklamovalka zopet stopila na oder. Deklamovala je Jenkov "Zadnji večer". Malo čudno! Kaj ne? To bi bila pesem za petje, pa ne za deklamacijo: kratka je in tako preprosta, bode morebiti rekel ta ali oni. Tudi jaz sem tako nekako mislil, ali morem vam zagotoviti, da je ta preprosta pesem na to občinstvo naredila globok vtis. Uspeh je bil popoln. Pri isti mizi, skoro nasproti meni, je sedela deklica čudnega obličja. Njo je morala deklamacija posebno zanimati. Vsa v čudu strmela je nepomično v deklamovalko.



Ta listek takó prav',

Da cesar ga bo vzel.



Zdajci ji čelo potemni, glavo pobesi, težek vzdih se ji ukrade iz prsi, okolo ust ji nekaj zaigrá in roka kradoma otre težko solzo.



Sam Bog nebeški vé

Kdaj osem let bo preč.



Kaj jo je moglo tako užalostiti? Morebiti je vse to, kar se tu v pesmi pripoveduje, že izkusilo njeno srce. Ganilo jo je morda videti samo sebe v pesmi opisano, in vsemu svetuje zdaj znano to, česar ona ni nikomur razodela, zaklenivši vso to težko bridkost v svoje srce.

Neverjetno hitro je bežal čas, kládivo je že bilo "trudne pozne ure". Tedaj se oglasi zopet župnik: "Zdaj pa še zapojmo našo staro pesem". Radovedno sem pričakoval, kaj bo neki. Župnik poprime svojo palico, ki je do zdaj mirno slonela ob stolu. Vse utihne, moški se odkrijejo. Župnik potrka ob mizo, povzdigne palico, pogleda po omizjih, zamahne - in kakor iz enega grla zagrmi: "Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije". - Zastonj bi iskal besed popisati občutke, ki so mi ta trenutek polnili dušo. Redkokdaj se je ta pesem pela bolj ognjeno, bolj navdušeno, kot tisti večer na Krasu.

Tako po priliki je nekdaj znalo biti, ko smo se pred mnogimi leti prijatelji, ki so nas enako domoljubje in enaka leta vezala, daleč od doma v tujem svetu zbirali v veselo družbo. Ali kje je zdaj tisti mladeniški ogenj, kje je tista svet podpirajoča sila, kje so prijatelji? Najboljši med njimi, ki so sami sebi in sveti stvari ostali zvesti, odhajajo drug za drugim v deželo, od koder ni izhoda. - Človek je res kaplja na veji, dim nad streho. - A drugi? Srce me boli videti jih. Nezvesti vzorom svoje mladosti, zadušivši v sebi vse blage čuti, ki človeka vežejo na dom in rod, služijo samo svojemu trebuhu, uklanjajo se surovemu uspehu in poljubljajo šibo, ki jih tepe. Še več! Tujcu se prodadó za biriča. Sin tepe svojo mater. O kako to boli, kako to skelí!

S to pesmijo je veselica prikipela do vrhunca. Priletnejši gostje, med njimi je bil tudi gospod župnik, jeli so se razhajati, in tudi jaz, ki sem bil nekoliko truden od dolgega pota, moral sem misliti na počitek. Spalnica mi je bila že pripravljena in sicer prav blizu dvorane, od koder se je še dolgo razlegala glasna huka in buka. Na pol že v spanju sem čul škripajočo godbo in zraven neko čudno drsanje. Mladi svet se je spustil v plesove. Kar je meni znano, ne pleše se nikjer po Slovenskem toliko, kakor na Primorskem. Veselica brez plesa je menda v teh krajih nemogoča. Pleše se pa s tako vztrajnostjo in požrtvovalnostjo, ki bi jo jaz raje kje drugje videl. Človek bi jim sicer tega veselja ne zameril, ko bi le ples pri njih ne bila tako draga zabava. Pregovor: "Dobre volje, mošnje kolje" velja sicer po vsem svetu, ali menda nikjer tako, kakor tukaj. Tudi kranjski mladenič se včasih rad zasukne in takrat ne gleda ravno na par šestič, ali vsaj dvakrat, če ne večkrat, bode se premislil, predno bo za ples izdal kak večji denar. Mlademu Kraševcu ali Vipavcu pa ni nič nenavadnega, ako na plesišču pusti zaslužek celega tedna ali celó dveh.

Dalo bi se o tem še mnogokaj pisati, kar pa opuščam in sicer iz dveh tehtnih razlogov. Prvič znam, da bi bile moje besede bob v steno, drugič spominjam se ravno pri tej priliki zlatega uka svojega nekdanjega učitelja: "Ni je lajše stvari na svetu, nego moralizovati". - Torej molčimo!

Drugo jutro sem pa zopet vzel palico v roko in pot pod noge, ter sem se obrnil v stran, od koder burja prihaja.





BOŽIČNI VEČER NA KRANJSKEM



Pratika, zvesta družica vsaki slovenski hiši, naznanja najkrajše dneve. Medlo sonce obseva pusto zemljo in snežna odeja krije polje in travnike. Ob cesti oprezvajo sestradane vrane ter se leno preletavajo z drevesa do drevesa, v tem ko vrabci in strnadi, ščinkovci in škrlice prezebajo okoli pohištev in brskajo pri zidéh, ne bi se li tu morebiti našla še kaka mrvica hrane. Poti in ceste so prazne, niti beračev ni videti. Božični prazniki so pred durmi, vsak je najrajši doma v svojem kotu, na te svete dni noče nadlegovati, dobro vedoč, da bodo zato gospodinje po praznikih tem radodarnejše.

Toliko živahneje pa je po hišah. Od gospodarja do zadnjega pastirja je vse pri domu in četudi mora kdo po kakem majhnem opravku z doma, podviza se in hiti pod domačo streho, kajti nocoj je sveti večer ali bádnjak, kakor govore po nekaterih krajih. Pravega dela nobenemu ni mar, zlasti moškim ne. Vsi se potikajo okoli peči, ki danes puhti nekam posebno dobrodejno toploto od sebe. Mati imajo véliko péko in po vsej hiši se širijo tisti dobri duhovi po poticah in gubánicah. Kraj mnogega peciva se odlikuje po velikosti posebno poprtnják, ki bode na velike praznike ves čas ležal na mizi, in šele na svetih Treh kraljev dan ga načne gospodar odrezavši vsakemu v družini svoj kos, ne pozabivši niti živine v hlevu niti kuretine pred pragom, da bi bila zdrava ter se dobro redila.

Kar je bilo maloprej rečeno o nedelavnosti moških, ne velja pa ženskam. One imajo z umivanjem in čiščenjem izbe, kuhinjskega in hišnega orodja toliko opraviti, da bi jim - ako se jim sme verjeti - ne zadoščale štiri roke. Za čudo pridni pa so danes otroci, nič jim ni treba prepovedovati kepanja in drsanja in, kar je še posebno čudno, materi pred pečjo ne delajo napote. Vsi so v hiši, vsi se gnetejo za mizo. In tihi so, da je kar neverjetno. Vsi drugačni kot sicer. Tu je namreč njihov starejši brat, ki se šola v mestnih šolah. Sinoči že pozno ga je hlapec pripeljal iz mesta. S seboj je prinesel vse, ko je potrebno za "jaslice". Zgodaj zjutraj, kar se še ni prav zdanilo, ne čakaje zajtrka, napotila se je hrabra četa pod vodstvom mestnega učenjaka s košem oprtnikom v log, nabirat mah za jaslice. Vsi so šli, nobeden ni hotel doma ostati, celo najmlajši, ki še platno prodaja, menil je, da brez njega ne bi opravili. Res ga je zeblo, ko so izpod snega kopali mah in ga trgali s skal in z drevja. Otrpli so mu prsti in malo, da mu nista zmrznili svečici pod nosom. Ali vender je bil vesel, neizrečno vesel, da je tudi on nekaj pomogel k jaslicam. Prinesli so mahu poln koš. Za pet takih jaslic bi ga zadoščalo.

Hlapec je v tem, ko so otroci bili v logu, utrdil v kotu veliko desko in na to desko postavlja zdaj starejši deček jaslice. Iz maha napravi goro, po gori se vije semtertja cesta, posuta z najdrobnejšim peskom. Cesta vodi v Betlehem, ki rumen, zelen in rdeč žari v kotu vrhu gore. Pod goro od ceste nekoliko v stran postavi "štalico", iz smrekovega lubja lepo izrezano. Vanjo položi na slamico božje dete, ob straneh mu stojita osliček in volek in poleg božja Porodnica s svetim Jožefom. Potem razpostavlja po gori drevesa, ovce, krave, volke in pastirce, vse iz lesa rezane in živo pobarvane. Spredaj utrdi vrsto drobnih voščenih svečic, tu in tam nastavi katero tudi po gori. Naposled obesi na dolgo konjsko žimo od stropa doli božjega angela, ki v rokah nosi: "Slava Bogu v višavah in mir ljudem na zemlji!" ki oznanjuje preradostno vest, da se je rodil kralj nebeški, grešnemu rodu odrešenik. Tudi svete Tri kralje je prinesel s seboj, toda ti se sedaj še ne smejo pokazati, šele zvečer pred njih praznikom jim bode dovoljeno stopiti v borno štalico. Pač se pa že sveti nad streho zlata zvezda, ki jim je pot kazala. Ko starejši sin vse to ureja in nastavlja, sedé mlajši bratje in sestrice okoli njega mirno, kakor bi bih pribiti, in ne premaknejo oči od jaslic. Nebeška radost jim sije z zadovoljnih obrazov, danes so pozabljene vse igre in - kar je največje čudo - celo jesti jim ni mar. Zadovoljujejo se s hlebčki, katere je mati nalašč zanje spekla. Domačemu psu Belinu pa ne gre v glavo, da se danes nihče izmed otrok ne zmeni zanj, gleda jih in gleda, naposled skoči na klop in se nerodno rine med nje. Ko pa vidi, da ga popolnoma prezirajo, in ga nekdo celo krcne po gobci, zavleče se nejevoljen zopet pod klop pri peči, zvije se in dremlje dalje. Najstarejša hči v tem umiva in čisti dolgo vrsto svetniških podob, sveto razpelo v kotu in briše prah s svetega duha, ki v steklu vdelan visi nad veliko javorjevo mizo. Po končanem delu tudi ona prisede k družbi, njej je celo dovoljeno, da sme tu in tam svetovati kako spremembo, in ima tudi to zadovoljstvo, da mali mojster včasih posluša nje svèt.

V tem je sonce zašlo, dan se je stisnil in mrak je počasi legel v izbo. Ravno prav, ker jaslice so dodelane in graditelj, zadovoljen s svojim delom, pospravlja še ostrižke, izrezke in odpadke, katere mu hvaležni gledalci ustrežljivo odnašajo na ogenj.

Zdajci prinese gospodinja v hišo posodo z žarjavico in kadilo ter oboje poda očetu gospodarju. Ta se odkrije, za njim vsi moški in takoj se uredi sprevod. Naprej stopa pastir s svetilko v roki, za njim gre gospodar, meče kadilo na žerjavico in glasno moli, za njim nosi sin posvečeno vodo in oljčno vejico in potem se vrste drugi otroci in posli. Tako hodijo od hrama do hrama, od sohote do sohote, povsod kadèč, kropèč in molèč. Oče se ta večer otrokom zdijo oblastnejši nego navadno, skoro pol duhovnika in celo njihov glas zveni bolj praznično.

Ko se sprevod zopet vrne v izbo, prižgane so pri jaslicah vse svečice in zdaj vse hiti gledat jih in hvalit mojstra. Mati pokleknejo, okoli njih otroci, za njimi dékle in celo moški, četudi neradi, vsaj na eno koleno, kar pa materi ni prav; češ: kakor bi zajce streljali, in iz pobožnih src se utrga stara božična pesem:



"Pastirci, vstanite,

pogledat hitite!"



Po končani domači službi božji pride na mizo mrzla večerja, za njo pehar suhega sadja, orehov in lešnikov. Po večerji hodijo tudi sosedje gledat jaslice, soba se zmerom bolj polni, mnogi so že oblečeni za polnočno mašo. Pripovedujejo si pravljice, svete pesmi si pojó in tako mine čas, da sami ne vedo kako. Zdajci se oglasi veliki zvon, mogočno in veličastno, kakor nikoli podnevi, zveni nocoj njegov glas, po vasi se čuje strel, ulice ožive in ljudje nekako veselo hite v božji hram ob tej nenavadni uri. Nocoj je vse bolj praznično, orgle se krepkeje glasé, pevci in pevke lepše pojó in vsem nepričakovano naglo mine služba božja. Ko pa pridejo polnočkarji domov, čakajo jih že pečene klobase, krvavice in jetrnice, ki jih je v medtem gospodinja zanje pripravila.





LITERARNE IN STVARNE PODOBE ŽIVALI



ŽABA



Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rasle jabolka, hruške, češplje in tudi ena češnja. V gorenjem koncu so bile pa gredice, na katerih so vse poletje do pozne jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rumene in pisane. Moj oče so imeli z njimi posebno veselje in če le niso imeli boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa praktičnejši; postrani so gledali lepe rože in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, češ, bogve, zakaj ta lepi prostor brez vsakega dobička stoji na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, vdali so se naposled materinim željam in neke pomladi, jaz sem se jel ravno abc učiti, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva in namesto tulipanov in narcis, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče; krompir. Le pri plankah so pustih očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu prirasle, ker materi bi se bih oče na tihem vendar smilili, ko bi jim bili uničili vse veselje. Ali ljubša, nego cvetice in krompir, ljubše, nego jabolka in češnje, dasiravno sem jih nerad pozabil, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje ladje v daljna mesta, na niti sem jih peljal celo v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem naložil češnjevih peška. In če se mi je po nesreči ladja potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo - s papirja.

Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem, vodni močeradi so kakor somi plavali semtertja, široki vodni hrošči v črnih frakih so se potapljali, vodni ščipalec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodo. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še ponoči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem vse poznal od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rumene proge. Najprej je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal pa mu je tenek glas - zdelo se mi je, da ga poznam. - Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne, ali v tem hipu zagrmi ves kor in regljanje se je razlegalo daleč okoli v neizrečno moje veselje in v veliko nejevoljo moje matere. In tudi pozimi, ko je regljajoča moja banda spala pod ledeno skorjo, sem imel na morju nepopisno veselje. Bil je mraz, da je vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih peta - kadar ni bilo matere doma. - Nikoli te ne bom pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, so bili najsrečnejši.

V tisti hiši je stanoval mož samec, ki so mu ljudje sploh rekali: gospod profesor; učil je otroke v velikih mestnih šolah. Moja mati so se mu smejali, ker je lovil hrošče in gosenice in drug mrčes. Midva sva bila pa velika prijatelja in če sem le mogel, zmuzal sem se v njegovo stanovanje. V velikih štirioglatih škatlah je imel vse te živali nabodene na iglah. Kakor soldatje so stali v vrstah, da jih je bilo lepo gledati. Tu sem videl velikega kleščmana rogača, zlato minico, malo pikasto polonico, zeleno kobilico s sabljo, kratko rečeno, vse živalice, kar sem jih kdaj videl na našem vrtu ali pa zunaj na izprehodih. Tudi z očetom sta si bila prijatelja in večkrat sta sedevala na vrtu v prijaznem razgovoru.

Nekega dne, bilo je poleti, sedim na vrtu kraj morja in gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Spominjam se, da sem jih videl tudi lani ob tem času, ali kaj to pomeni, nisem vedel. Ker je prišel ravno profesor po vrtu, povprašam ga, kaj je to.

"Pojdi k materi, naj ti dado skledico."

"Bojim se, da je ne bodo hoteli dati."

"Čakaj, prinesem jo pa jaz."

In res pride kmalu s skledico in zajame eno tako kepo z vodo vred. Zdaj sem videl, da so v kepi rumenkaste krogljice grahove velikosti s črnikastim zrnom v sredi.

"To postavi na kakšno okno in vsak dan poglej, če se bo kaj izpremenilo ali ne. Če boš videl kakšno izpremembo, pa mi povej."

Že drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena in profesor mi je dal okroglo steklo, skozi katero se je vse mnogo večje videlo, nego je res. Kocinice na moji roki so se videle kakor prašičeve ščetine, da sem se moral smejati, ko sem skozi to steklo pogledal eno kroglico; zdelo se mi je, kakor bi notri ležala zvita živalica, ali nisem mogel prav razločiti. Ne enkrat, bogve kolikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne krogljice v skledi. Šesti dan sem že komaj pričakoval, da je profesor prišel domov, ker nekoliko krogljic se je odprlo in to, kar je poprej kot črnkasta pika ležalo v njej, plavalo je zdaj okoli po vodi kakor nežna ribica. Imela je rep, glavo in na vratu z vsake strani drobno resico. Na pragu sem pričakoval profesorja, in ko pride, povem mu, kaj sem videl.

"Vidiš," poučuje me, "to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to je bila kepa žabjih jajc ali žabji krak. Vsaka krogljica je eno jajce in iz vsake bo nastala žaba. To, kar si danes videl okoli plavati, to so mlade žabice!"

"Ali to so ribice, ne žabice!"

"Le počakaj še malo in gledaj jih vsak dan. Vidiš to-le jajčece? Ravno zdaj bo živalca pregrizla sluznato lupino. Z glavo je že zunaj, zdaj se bo vsa izmotala - no, zdaj pa že plaval okoli. To, kar ima na vratu, to so njene dihalke ali škrge, z njimi živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti, kakor tudi ti ne; samo da imaš ti pljuča, mlada žabica ima pa škrge ali dihalke."

"Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?"

"To boš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidiš to-le tukaj? Ta je šla spet nazaj v svojo lupino in jo jé. Dokler so žabice mlade, jedo le sluznato svojo lupino, pozneje jim boš pa dajal krušnih drobtinic."

Živalice so bile vse iz jajc, rasle so in ko so vso sluz pojedle, dajal sem jih kruha. Zdaj sem se spomnil, da sem lani tudi v mlaki videl ravno take živalce, ki sem mislil, da so ribice, rekli smo jim pupki. Imele so ravno tako debelo glavo, tak repek in škrge na strani. Pozneje so pa izginile iz mlake.

Čez dvajset dni sem zapazil, da so dihalke vedno manjše in da se počasi izgubljajo, in zdaj so se na zadnjem koncu glave blizu repa pokazali majhni izrastki. Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi, ker žabe dobe zadnji nogi poprej nego prednji, in res sem drugi dan videl, da sta bili popolni žabji nožici. S steklom sem videl tudi prednji, pa sta bili še pod kožo skriti. Tako sta ostali prav dolgo. Ko je šel drugi mesec h koncu, jela jim je na glavi koža pokati in popolne žabice so se jele iz kože motati. Ozka usta z roženim klunčkom na koncu so padla, usta so se zdaj široko odprla, zdaj ima tudi štiri noge, škrge so se skrčile in pozna se le še poklina, ki se pa tudi sčasoma zarase in repek se takisto izgublja. Zdaj so žabice splavale na vrh ter so molele glave iz vode. Mehovi, v katerih so poprej tičale, plavali so zdaj kakor žabje srajce po vodi.

"Vidiš," rekel mi je profesor, "zdaj je žabica popolna, zdaj ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila je škrge, zdaj diha s pljuči, torej je prišla vrh vode; prej pa, dokler je imela škrge, bila je vedno pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami. Žabica zdaj ne bo več jela kruha, ampak druge drobne živalice, npr. muhe, črve, polže itd.; tedaj je najbolje, da jih neseš spet v mlako nazaj, kjer se bodo redile same."

Gospod profesor mi je še veliko pravil o žabah. Rekel je, da se mlade žabice še vsakih osem dni leve, da šele v štirih ali petih letih popolnoma dorastejo, in pravijo, da učakajo do šestnajst let. Žabje oči so zlato obrobljene, imajo trepalnici in pod njima še eno kožico, ki jo lahko čez oko potegnejo. Na tistem kraju, kjer je bil dihalni poč, ostane tenka kožica, ki se pri regljanju napne kakor mehur, ki glasu daje posebno moč, toda regljajo pa sami moški, samice ne. Jezik žabji ni od zadaj prirasen, kakor navadno pri drugih živalih, ampak spredaj, in če hoče z lepkim jezikom loviti kako muho, zavihati ga mora ven. Žaba ima prav trdno življenje. Če ji tudi glavo odrežeš in ji iztrebiš drob, vendar se še čez več ur premika.

Pozimi se žabe zarijejo v grez in blato in prespe vso zimo, šele konec aprila se navadno prebude, mladiči pa malo poprej. Žaba se greje rada na soncu, sedi kakor pes na zadnjih nogah in gleda z neko neumno ošabnostjo okoli sebe; srce ji pa precej v hlače pade; če le kak suh list zašumi, puhne v vodo. Žaba je človeku v postavi podobna in vem, da je že vsak videl človeka širokoustnega, izbuljenih oči in zabuhlega lica, ki nas spominja žabe. V zemlji so tudi našli okamenine velikanskega žabjaka in učenjaki so nekaj časa mislili, da je okamenel človek. Največ žab je menda na bregovih reke Volge; spomladi se sliši njih regljanje v tihih nočeh po več ur daleč. V Lujizijani živi pa žaba po en čevelj dolga, ki rjove kakor vol. Turkom je žaba sveta žival, ker poje slavo Alli.

Zeleno vodno žabo pri nas jedo, severnim Nemcem je pa gnus. Love se z rokami (po noči pa z bakljami) in tudi s trnki, na katerih so napičeni črvi ali kos škrlata. Ocvrte in kuhane žabe so prav dobra in lahka jed, posebno za bolnike. Žabe jedo črve, hrošče, polže, muhe in drug mrčes, tedaj so koristne. Njih največji sovražniki so ščuke, štorklje in nekatere druge vodne ptice.





MRAVLJA



Pomladansko sonce pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega gozda, iz katerega je sneg zvečine že zbežal pred sončnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvo, kot da bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Le ene mravlje ni videti, vse še spe v gorkem stanu, kjer se skrčene tišče druga druge. Kakor silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu čakajo tudi one povelja od zgoraj.

Pa sonce pripeka bolj in bolj in eden zaspancev se prebudi. Vzdigne glavo iz črne trume in z zaspanim očesom pogleduje okrog sebe - vse še spi. Ali se je zmotil? Ali še ni čas, vzdigniti se z ležišča? Pa saj vendar čuti, kako puhti gorkota od zgoraj. Iztegne torej nožice, pomane si oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko posteljo, v kateri je že štiri mesece tičal. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; trdne barikade ali zapahe, katere je jeseni sam pomagal napravljati, jezijo mu zdaj pot. Nekaj časa hodi okoli male trdnjave in išče kako majhno špranjo, da bi se skozi njo splazil, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi brunce in si prizadeva ga izdreti, vleče in vleče - pa ničesar ne opravi; popade drugo, tretje, pa vse njegovo upiranje je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano, kakor bi moralo trpeti do sodnega dneva.

Nejevoljen gre tedaj nazaj in grabi s čeljustmi prvega zaspanca, na katerega po sreči naleti, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudi in debelo gleda, kakor bi hotel reči: "Da bi te zlodej! Kaj mi hočeš?"

Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati - in zaspane je predramljen in v trenutku ve, kaj mu je početi. Oba gresta druge budit. Kmalu jih je deset na nogah in vsi gredo na barikade, katere se združeni moči desetih korenjakov več ne morejo ustavljati. Pridejo ven, sonce jih skonca blešči, pa se ga kmalu privadijo in želodec, kateri je čez in čez z debelimi pajčevinami preprežen, se tudi močno oglaša. Utolažiti ga, poiščejo si kake sladkarije in zraven se od veselja na glavo postavljajo, trgajo in druge burke uganjajo. Potem gredo domov in tu je kmalu vse na nogah: kot hudournik vro ven pri vseh vratih in na mravljišču se vse giblje in mrgoli, kakor voda, ki v kotlu vre in kipi.

Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vrnila, in ko so se na soncu popolnoma ogreli, jih gre nekoliko na dno stanišča. Tu leži v dobro zavarovanem kraju kupček drobnih belih zrnc, drobnejših od prosa. To so jajčeca, katera so babice preteklo jesen izlegle. Matere so kmalu pomrle, delavci so pa jajčeca spravili na varen kraj in zdaj o gorkem vremenu hite z njimi na mravljišče, da jih toplo sonce ogreva in jih obudi k življenju.

Ker smo zgoraj nekaj omenili o delavcih, moramo natančneje pregledati prebivalce mravljišča.

Poleti najdemo v vsakem mravljišču troje živalc. Prve so moške mravlje, ki se od navadnih mravelj ločijo le po perutnicah, potem najdemo babice, ki so večje kakor moški in tudi krilate. Zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli nimajo perutnic. Teh je največ, te tudi navadno le mravlje imenujemo, ker moški in babice sploh ne hodijo iz mravljišča, ampak so le doma in navadne mravlje jim strežejo, donašajo jim jed, zidajo tudi pohištva itd., z eno besedo, one skrbe za vso naselbino. To so delavci, kateri nimajo nobenega spola.

Navadno meseca velikega srpana vzletijo moški in babice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se semtertja švigaje ženijo. Ko so nekoliko časa od veselja pijani okoli frkali, popadejo na tla. Moški, ki niso zdaj za nobeno drugo rabo, kmalu poginejo; babice pa že delavci čakajo. Brž ko katero zagledajo, jo zgrabijo, ji polomijo perutnice in jo tirajo slovesno v stan. Nekaj delavcev ostane za stražo vedno pri babicah, jih pridno pita in jim streže na vso moč, ker one so zdaj upanje vse naselbine, brez njih bi rod pomrl.

Ko začno babice jajčeca leči, so že pripravljeni delavci, ki nosijo jajčeca v nalašč za to odmenjen kraj in jih lepo uredijo. Babica potem tudi kmalu umrje, le malokatera zime ali celo pomladi učaka.

Po ženitvi delavci vse babice, kolikor jih morejo uloviti, tirajo domov. Seveda se tudi marsikatera izgubi; ta si potem sama perutnice iztrga, zleze pod kak kamen ali v kako luknjo in napravi ondi novo samostojno naselbino.

Pomladi je prva skrb delavcev jajčeca na sonce nositi; če je sonce prevroče, hite z njimi v mravljišče v prvo nadstropje, potem v drugo itd.; proti večeru pa, ko sonce že medli, jih nosijo zopet k višku in naposled, ko se je sonce že skrilo, neso jih zopet v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo zopet vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna družina gre k pokoju.

Noč je minila, zlato sonce je že izšlo. Tudi v mravljišču se je jelo gibati, straža odpahne duri in pokuka ven, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalu začne deževati. Straža zapahne zopet duri, zadela vse špranje in gre v stran. S tipalnicami ošvrka vsakega, katerega sreča, ta se precej obrne in oba gresta naznanjat vreme. Tipalnice švigajo od kraja do kraja in kmalu ve vsa družina, da dežuje in da bo treba danes ostati doma.

Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne drži. Čeravno dež zunanja dela ovira, vendar je doma eno ali drugo reč treba popraviti.

Tu se je steber, ki je dozdaj podpiral strop, podrl, treba ga je nanovo postaviti. Pot, ki pelje v drugem nadstropju do malih vrat, se je pozimi tu in tam zasula, treba bi jo bilo odtrebiti in v gornjem nadstropju bi bilo tudi potreba še ene nove. Vse to mora biti storjeno še danes.

Pridno se lotijo dela, postopača med njimi ni videti; v tem kotu eden s čeljustnicami koplje in rahlja zemljo, drugi jo odnaša, tam zopet tretji postavlja trden zid in včasih pride tudi polir pogledat, kako gre delo od rok. Če kaj ni dosti trdno, morajo podreti in iznovega začeti.

Pa po trdem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro ve in nobeden mravlji ne bo zameril, če si od dela malo oddahne in svojemu želodcu kaj boljšega privošči.

Vsako mravljišče ima nekaj tujih drobnih živalic v svojem stanu. Imenujemo jih zeliščne uši, ker so res ušem podobne, in vsakdo jih je že po bezgu ali po kaki vrbi laziti videl. Tem živalcam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na sonce, gleštajo jih in jim strežejo, kakor le morejo, tudi hrane jim donašajo in rajši same stradajo, da le njih živinica pomanjkanja ne trpi. Te uši so res domača živina vsega mravljišča, od katere dobiva sladek užitek. Te živalce imajo namreč na hrbtu dvoje cevi, v katerih se nabira neka sladčica, po kateri mravlje posebno hrepene. Ko pride mravlja do uši, ji se začne prilizovati, božajo in gladi s tipalnicami toliko časa, da izpusti uš po vsaki cevi kapljico one sladčice, katero mravlja željno posrka. Tako gre mravlja od ene uši do druge, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodi, mravlje lepo zanje skrbe, kakor kmet za svojo molzno živino; in res, kar je kmetu krava ali ovca, to so mravlji te uši.

Naše mravljišče je imelo svoje dni na dveh lepih pristavah veliko te molzne živinice. Na dveh hrasteh namreč, ki sta stala blizu mravljišča, je prebivalo veliko teh uši in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve trdo uglajeni stezi sta peljali do hrastov in poleti ob lepem vremenu je romala nepretrgana vrsta mravelj k hrastoma - ali zdaj je to vse minilo.

Lansko pomlad, bil je prvi lep pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na sonce in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela - ali kdo popiše njih osuplost in njih strah, ker jojmine prejoj - hrastov ni bilo več. Posestnik gozda ju je pozimi posekal in z njima so šli najboljši in najslajši dohodki mravljišča rakom žvižgat.

Zdaj imajo pa le malo živinice več, kar je je doma v hlevu, in še en češminjev grm jim je ostal - vse to le senca proti prejšnjemu posestvu.

Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrste, so vzbudili življenje v jajčecih, ki so do zdaj pri miru ležala na mestu, na katerega so jih delavci spravili. Začnejo se gibati in iz vsakega jajčeca zleze črvič ali gosenica. Pridnim in skrbnim mravljam da to posebno veliko opraviti, ker družina se je hudo pomnožila in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gledajo, kje bo kaj ugrizniti. Ker si sami še ne morejo poiskati potrebnega vsakdanjega kruha, jim ga donašajo mravlje pridno od jutra do hladnega večera. Doma je vedno sto in sto ust odprtih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese hrano v čeljustih in črvič odpre svoja usta na široko in zija kakor žejni srakoper v gnezdu. Mravlja ga pita pomalem s prinesenim jedilom, katero kakor blisk izgine v požrešnjem žrelu. Ko bi to dolgo trpelo, moralo bi biti vseh mravelj konec. To je še njih sreča, da trpi to pitanje le nekoliko dni, ker potem se leni trebušniki zapredejo s tanko kožico in iz gosenic postanejo bube ravno tako, kot se zapredejo svilodi v kokone.

Te bube ljudje navadno imenujejo mravljina jajčeca in jih nabirajo za ptiče, katerim ta hrana posebno tekne. Bube se morajo pa poprej v soparu zadušiti, sicer bi nabiralcu čez nekoliko dni kašo upihale.

Mravljam je kaj zelo všeč, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se morejo oddehniti in tudi zase bolj poskrbeti, posebno pogosto hodijo zdaj k ušem v vas, vse je zopet veselo in zadovoljno.

Pa to prijetno življenje trpi le nekoliko dni, ker potem se začnejo bube zopet premikati in iz tenke kožice prikobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje zopet bolj doma drže in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretrgajo s čeljustmi lahno tanko kožico na onem koncu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje iz tesnih celic, pa so še slabe in neokretne. Po vsem životu se jih drži ozka srajčica iz tanke bele mrenice in starejše mravlje jim slačijo to srajčko počasi in skrbno, da bi mehkih udkov ne ranile. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dajo precej kaj dobrega jesti in potem, ko so se pokrepčale, jih vodijo po mravljišču in jim razkazujejo vsa kota in poti, ker zdaj bodo morale same zase in tudi za druge skrbeti. Iz jajčec so se izvalile razen navadnih mravelj tudi moške mravlje in babice, katere nikoli iz mravljišča ne gredo, torej jim morajo delavci donašati potrebnega jedila.

Novinci so kmalu spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe in vsa družina živi veselo in srečno iz dneva v dan.

Ali komu se sreča vedno smehlja? Velikokrat pride nesreča, ko se je nobeden nadejal ni. Neko jutro, ko so mravlje komaj vstale in so še na pol zaspane lazile po mravljišču, prilomasti ena, ki je že zgodaj vstala in že na ogledu bila, na mravljišče, veselje se ji bere na obrazu, hitro ošvrka nekoliko sester in kmalu je vse na nogah. Več kakor tretjina družine odide urno proti kolovozu, ki je peljal skozi gozdič.

Mravlja, kije prinesla prijetno novico, jim kaže pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko miš, katera je ležala mrtva na sredi pota. To je bil obed, kakršnega še ne, kar so slekle bele srajčice nedolžnosti!

Ali kjer je sreča, tam je tudi nesreča, in nesreča je prišla za mravlje zdaj v podobi kolesa na samotežnem vozičku, katerega je star mož s plevelom naloženega pred sabo peljal. Levo kolo gre ravno čez miš - in kjer je pred enim trenutkom bilo še vse živo, je zdaj ostudno mrtvišče. Skoro vse mravlje so potrte od kolesa, katerega je nemila usoda ravno zdaj pripeljala mimo. Le malo jih je odneslo pete in te zdaj beže od nesrečnega kraja, v sredi peljejo tudi kakega ranjenca, katerega je kolo po sreči zgrabilo le za kako bedro in mu pustilo vsaj še celo glavo.

To je bila velika izuba za našo družino. Kdo bo zdaj babicam stregel in moške redil, ker peščica srečnih, kateri so splošni ujmi ušli, je premajhna, da bi mogla opravljati vsa dela? Del in opravil je na kupe, delavcev pa malo.

Preplašeni pribeže v eni sapi ostali domov in naznanijo sestram strašno prigodbo. Velika žalost obide družice, s pobitim srcem obžalujejo svoje sestrice, katere jim je nemila usoda vzela tako zgodaj. Pa mravlja tudi v žalosti ne izgubi poguma in si ve iz vsake stiske pomagati.

Ko drugo jutro zarja prepne nebo, so naše mravlje že vse na nogah, nekaj posebnega danes tuhtajo, ker tako nemirno semtertja tekajo in se pogostoma s tipalnicami ližejo. Ena, ki je tudi nekoliko večja mimo drugih, ima posebno veliko opraviti, vedno šviga od enega do drugega in jih pregleduje, kot general svoje vojake, predno jih pelje v ogenj.

Zdaj se vzdigne črna truma, straže odpro vrata na široko in kot hudournik se vsuje četa po mravljišču. Le malo, kar jih je pri babicah za postrežbo in pri vratih za stražo neobhodno potrebno, je doma ostalo, druge so se vse vzdignile. Zunaj zleze ona velika mravlja na bilko in od ondod pregleda še enkrat svojo armado, potem jo povede nizdol v gozdič.

V tem gozdiču, nedaleč od našega mravljišča, je stanovala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših črnih ločile le po barvi, bile so namreč rjave. Mirno je živel rod za rodom že mnoga leta, bile so ravno tako pridne in delavne kakor črne, ravno tako so skrbele za svoje potomstvo. Ker so se pa naselile v bolj senčnem kraju gozda pod košato jelko, jih je ogrevalo sonce manj; torej so se njih mladiči tudi navadno nekaj dni pozneje izlegli, kakor pri naših črnih mravljah.

Sonce je stalo že precej visoko in pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skrbno nosijo rjave mravlje svoje bube iz dna proti vrhu in se že naprej vesele časa, kadar se bo mladina izlegla. Ali - kdo ve, kaj pride jutri?

Črne mravlje, ki so zjutraj hitro šle od doma, prišle so zdaj blizu omenjenega mravljišča. Ene gredo bliže in bliže, pridejo na mravljišče, ogledajo vse in potem se hitro vrnejo k svoji armadi. Precej potem se zakadi vsa armada na mravljišče, obležejo vsa vrata, pokoljejo vratarje in z združeno močjo planejo v stan. Rjave mravlje se precej ne zavedo in ne razumejo, kaj to pomeni; osuple gledajo, kaj se bo z njimi zgodilo. Roparji pa, ker tako smemo imenovati črne mravlje, padejo na bube, vsak zgrabi eno in z njo pobegne. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godi, da jim roparji hočejo vzeti njih mladino, se vržejo srdito na sovražnike, ali - sili se ustavljati ne morejo. Medtem ko se rujejo z enimi, so že odnesli drugi bube, in akoravno je skoro več črnih kakor rjavih trupel pokrivalo podzemeljsko bojišče - kaj pomaga to maščevanje oropancem, mladičev svojih vendarle nimajo.

Črni roparji pa hite s svojim plenom domov, kjer jih tovariši že željno pričakujejo. Ko pridejo zmagovalci, jih obsujejo straže in doma ostali delavci, jim vzamejo bube in jih spravijo v varen kraj. Kot da bi bila to domača zalega, jo gleštajo črne mravlje, in ko drugi dan začnejo lesti iz bub, jim pomagajo tudi belo srajčico sleči ravno tako, kakor bi bile njih rodu. Rjave mravlje dobijo precej jesti in se kmalu s črnimi sprijaznijo. Reve ne vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reči, da s svojimi sužnjami usmiljeno ravnajo in da si prizadevajo, jim olajšati njih usodo kolikor moči. Delati morajo kakor druge, pa tudi pri jedi niso ločene, le ko gredo ven, kako delo opravljat, gre ena črnih kot birič z njimi in, če se obotavljajo, priganja jih k delu, česar pa največ ni treba.

Dan za dnevom preide, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo, in pridno opravljajo dela svoji gospodi.

Nekoč prinese črna mravlja novico, da v gozdu ne daleč od hiše pojema rejen keber. En oddelek rjavih mravelj pod vodstvom treh črnih biričev se napravi mastnega kebra v hišo pritirat. Ko pridejo na mesto, se biriči prestrašijo, ker krdelo rjavih mravelj je že kebra obleglo, hitro se mislijo umakniti - pa je že prepozno, že so jih rjave obsule, strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, ko še luči belega dneva niso zagledali. Sužnji tudi kmalu spoznajo svoje rojake in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge; eden jim komaj uide, ostala dva pa na drobne kosce raztrgajo, ker tudi mirna mravlja divja, kadar brani svoj rod tujih napadov.

V stanišču rjavih mravelj je vse židane volje. Naglo napravijo veliko gostovanje, pri mastnih kebrovih kračah obhajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se bere na vsakem obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne sestrice, ki še stočejo pod tujim jarmom, jim teži srce in jim greni sleherni grižljaj. Enoglasno sklenejo drugi dan še druge sužnje rešiti, naj velja, kar hoče.

Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in klavrnost se je vseh polastila, na sužnje še bolj pazijo in jih ne puste iz mravljišča. Med sabo se vedno posvetujejo, kaj bi bilo početi.

To je gotovo, da oba roda zdaj ne moreta več sosedno skupaj živeti, preveč sta se že spoznala; eden je drugemu napoti, sovraštva in bojev bi ne bilo nikoli konca. Jutrišnji dan bo razsodil, kateri rod bo obveljal. V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črni so tirali svoje rjave sužnje v najgloblji stan in postavili straže, da jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse, kar se le gibati more, gre v vojsko, strahopetca ni med njimi.

Na majhni trati v gozdu se srečata krdeli. Kakor bi trenil, zakadita se eno proti drugemu in boj se prične. Navadno se jih sprime po več od obeh strank; grizejo in koljejo se nekoliko časa in ko se potem klobčič zmota, leži jih nekoliko od obeh strank mrtvih na tleh. Tudi po dve se sprijemata in se izkušata, katera bo zmagala. S čeljustnicami izkuša vsaka svojega sovražnika raniti in potem, ko mu je vsekala rano, izpusti vanjo kapljico neke skeleče kisline, katera ranjenega sovražnika umori. Ono kislino si napravlja mravlja v posebni žlezi, imenujemo jo mravljinjo kislino. Ko je zmagala enega sovražnika, vrže se na drugega in tako dalje toliko časa, da je ona zmagana, ali pa da je sovražnik popolnoma uničen.

Čeravno je že sama ranjena, vendar ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predrtih prsi na tleh leži in se že ne more več gibati, zgrabi še sovražnika, katerega more doseči; celo, ko je že mrtva, se ne odpro čeljustnice, katere je v smrtnem borenji zasadila v sovražnika. V svoji gorečnosti napade celo kakega prijatelja, pa kmalu spozna svojo zmoto, poboža ga s tipalnicami, kakor bi ga hotela odpuščanja prositi, in potem se toliko srditeje vrže na svoje dušmane.

Tako so se borile naše mravlje. Kolikor bojevalcev, toliko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu neseta dva vojaka ranjenega tovariša v varen kraj, da si odpočije; tu hitijo drugi še neutrujeni na bojišče - novi boj, nova junaštva, pa zmaga se ni še na nobeno stran nagnila, akoravno je bojišče že pokrito s padlimi junaki. Le majhna tropa se še bori, pa utrujena po dolgem boju omaguje - kar privrši iz zatišja četa čvrstih spočitih rjavih vojakov in zopet se vname "strašni boj, ne boj, mesarsko klanje".

Kar jih je bilo črnega rodu, vsi so padli pod čeljustmi neusmiljenih zmagovalcev. Ves junaški rod je poginil, ko se je boril za svoje domovje.

Ošabni in veselja pijani zmagovalci dero zdaj na dom zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaprti rjavi sužnji. Kakor bi trenil, leže črne straže na tleh, oproščeni sužnji se zedinijo s svojim oprostiteljem, razdero poslopje in potem se vrnejo v prosti dom.

Večerna zarja rumeni gozdna drevesa in obseva razvaline mravljišča, v katerem je prebival hrabri rod v sreči in blagostanju. Pa kdo se bliža mravljišču? Črna mravlja, s krvavimi ranami pokrita, se plazi po štirih nogah do razdejanega doma. Rjavi razuzdani sovražniki so jo zgrešili in, akoravno že na pol mrtva, se vendar še plazi do kraja, kjer je gospodoval nje rod. Zadnja svojega rodu premišlja o preteklih časih, solza se ji utrne in moči domača tla, katera so oskrunili tujci. Ko bi znala peti, zakrožila bi glasno jeremiado, tako si pa le misli: "Sic transit gloria mundi," ali po domače: "Tudi mi smo minili!"





RAK



Vsi pojte rakom žvižgat,

lažnjivi pratikarji,

lažnjivi zvezdogledi,

vremena vi preroki!

Prešeren



Vse nižje živalstvo, ki v brezmejnem številu in v neizčrpni raznolikosti životari po suhem in po mokrem, menda nima živalce, ki bi bila popularnejša od raka. Pri nas vsaj ga pozna vsak samosrajčnik, izvzemši morebiti kakega bosopetega Kraševčka, ki še ni videl druge vode, nego domače vasi umazani kal. Temu bi mogel kdo ugovarjati, da brezsrajčniki in bosopetci nikoli in nikjer nimajo besede, vsaj veljavne besede ne. To je živa resnica, katere nobeden pameten človek ne bo pobijal, toda raku so do imenitnosti pomogli možje, učeni in modri možje. Kdo bi hotel tajiti, da pokojni profesor Metelko ni bil učen in moder mož? In ta učenjak, ki je Slovencem v nemškem jeziku spisal slovnico slovenskega jezika, ta učenjak je postavil za vzor raka, da bi pokazal, kako gre sklanjati moška imena. Kaj menite, to ni kar si bodi! Toliko in toliko imen je bilo možu na izbor, a nobeno mu ni bilo po volji. Raka si je izbral, gotovo ne brez dobrega premisleka.

Sicer nimamo vse gotovosti, da li je bil rak Metelkova izvirna misel. Vsakemu naobraženemu Slovencu je znano, da so se že pred Metelkom slovenski slovničarji ukvarjali z delom, o katerem je težko reči, ali je manj koristno ali bolj nehvaležno. A kraj vse nehvaležnosti število teh mož vendar ni tako neznatno, kakor bi se morebiti komu zdelo. Prav zato je tudi mogoče, da je že kdo drug pred Metelkom imel srečno misel, posaditi raka na to častno mesto. Pravimo: mogoče je, a poroštva za to nikakor dati ne moremo, ker odkrito izpovemo, da so nam vse te slovnice, najsi jih je rodil Bohorič, oče Marko ali Kopitar, znane zgolj po pisateljevem imenu. Pa če bi se tudi dalo prerekati Metelkovi izvirnosti glede raka, to vendar njemu samemu - raku namreč - slave zmanjšati ne more, da, moglo bi mu jo samo povečati.

Mnogim bi vsled takega počaščenja vzrasel greben, ta in oni bi se ponašal s tako slavo. Rak pa nič. Niti vredno se mu ne zdi, da bi se o tem govorilo. Pozna se mu, da je razvajen, kar se tiče slave. Kaj hoče tudi slava maloštevilnega slovenskega naroda njemu, katerega je že stari svet v zvezde koval! Pa kaj govorimo: stari svet! Kaj ga ne slavi še dandanes ves svet, stari in novi, kolikor je dolg in širok, svet namreč? Saj vemo vsi, da se rak sveti med zvezdami. In ne samo takisto med zvezdami, med tistimi malimi, katerih razven kakega zagrizenega strokovnjaka zvezdogleda morebiti nobeden po imenu ne pozna. Nikakor ne! Rak je vzet med nebeška znamenja. Pomisli, med znamenja nebeška! Ali veš, koliko jih šteje učeni svet? Tega vprašanja skoro ni bilo treba staviti, ker vsak pošten Slovenec, četudi brati ne zna, ima pratiko v malem prstu in ta ga uči, da je teh znamenj dvanajst. Nič več in nič manj. In rak je med njimi. Zraven nam je pa še pomisliti, da nima vseh dvanajst znamenj živalskih imen. Samo sedem je takih, na vsem nebu. In poleg leva, ovna in bika je tudi rak v tem številu. In vsaka pratika, bodisi velika ali mala, prava Blaznikova ali ponarejena Kleinmayerjeva, vsaka naznanja leto za letom natanko, katerega meseca in katerega dne stopi sonce v rakovo znamenje.

Ali vsa ta slovečina raka ni pokvarila, kar se drugim tako rado primerja. Napuha in ošabnosti temu poštenjakoviču ne smemo očitati. Pristojno in moško se pač vede ter se rad daje prav na široko. Pozna se mu, da čuti svojo vrednost in, dasi ni pregostobeseden, luči svoje modrosti vendar ne stavlja pod polovnik, temveč ji da svetiti, kadar se mu ponudi ugodna prilika. Prijatelj moj dragi, če si kdaj bral Ježo na Parnas, uverjem sem, da rad prikimaš tej sodbi. Človek se čudi in strmi, ko posluša modrost njegovih ust. Takoj o prvem nastopu preloputne s svojo modrostjo vse k ježi zbrane tekmece. Kako že pravi? A da!



"Tovariši moji, kdor kaj velja,

brez uma besede iz ust ne da,

zatorej se mislim mirno v kraj

brez besedovanja umakniti zdaj."



Potem pa še oblastno in zadovoljno pristavlja:



"Pri nas je sicer vse drugači,

pri nas pod vodo le rak junači."



In dalje, kakor samosvestno in odločno - dasi vljudno - odklanja komarjevo grajo:



"Ne uči ti mene, ljubi moj brat!

Kdor ima razum, sam zna se vesti,

kdor ima izvirnost, vprašal ne bo,

kaj vaša vodila mu zapovedo."



To je korenika! To je mož, kolikor ga je pod košem. Tako se govori! Kaj takega človek rad sliši. Komar umolkne. Kaj bi se tudi dalo na to odgovarjati? Ti pa, o človek, pojdi in se uči od raka, kako velja zoperniku sapo zapreti.

S tem smo - tako vsaj menimo - rakovo imenitnost dovoljno osvetlili in skrajni čas je že, da se resno lotimo posla. Nakanili smo namreč opisati raka in njegovo dejanje in nedejanje pod vodo, njega vesele in žalostne ure. Sicer nam ta ali oni morebiti poreče: "Tega ni prav nič treba; rak bodi velik in poln, tolst in ukusen, za vse drugo nas ni nič briga. In pa, ali niste zgoraj sami rekli, da pri nas vsako dete pozna raka? Pustite nas torej na miru z njim! Ali mu morebiti hočete pretipati srce in obisti?"

Za sedaj dajmo mir srcu in obistim. - Prijatelj ljubi moj, gotovo bi se tebi hudo zamerili, ako bi samo posumnjali, da li raka poznaš ali ne. Zamerili bi se ti že zaradi tega, ker si v svoji družbi znan, da ga najhitreje in najčisteje umeješ izluščiti, in sicer ne brez neke posebne spretnosti. No, pri vsem tem ne vemo, ali ne bi prišel v majhno zadrego, ko bi te kdo kar iznenada in ostro povprašal, koliko nog ima rak. Nam se močno dozdeva, da bi med desetimi tako vprašanimi njih pet bilo v škripcih zaradi odgovora, a od ostalih petih ne znamo, če bi dva isto odgovorila. In to pri vsem tem, da raka pri nas pozna vsako dete.

Koliko nog ima rak?

Poslušaj mo!

V srbski narodni pripovedki se psujeta rak in žaba. Po Martin Krpanovem, ali prav za prav po vodilu ranjkega Jernejka na Golem, nista se tudi ta dva prepirača pitala s pogačo, temveč sta se ometala z najgršimi psovkami, kar si jih je mogel kdo izmisliti. Med ostalim reče žaba raku: rače sedmokrače! Po tem bi rak imel sedem nog. Sedem! To bi bilo vendar čudno! Liho število nog! Kolikorkoli živali poznamo, vsaka ima noge lepo na pare. Samo rak da bi jih imel sedem? Ne, to se nam ne zdi verjetno. Najbrž psujoča žaba v hipcu največje razdraženosti ni prav pomislila. Mogoče pa tudi, da je hotela na sploh reči, da ima polno nog. - Tako tedaj srbska žaba.

Preglejmo sedaj kaj drugega.

Vrtčev neimenovan pesnik Otročjih iger v pesmicah poje:



"Blato gaziš, kakor rak,

kadar leze osmokrak,

nese lačen v žabji grad

spredaj klešče, zadaj vrat."



To se nam zdi resnici bolj podobno. In vrhu tega se te vrstice bero nekam lehko in ušesu prijetno zvene. Rak bi tedaj imel osem nog, eno več nego v srbski pripovedki. Vse bi bilo prav, ko bi le pesnikom mogli v takih prozaičnih rečeh dati popolno vero. Nam navadnim pozemljakom, ki pot življenja svojega peš krevsamo, se zde ti ljudje večkrat nekako vihravasti, ki več letajo po zraku, nego hodijo po trdi zemlji. Zato jih svet v takih suhoparnih rečeh ne pozivlje rad za pričo, ker jih ima na sumnji, da vidijo včasih več, včasih manj, nego drugi vsakdanji ljudje.

Tedaj zopet ne vemo, na čem smo. Vsekako ne bi bilo napačno, ko bi si poiskali še kakega treznejšega poroka.

V notranjem Kranjskem je majhen trg. Do imena nam ni. V tem trgu je pred leti živel gospodar, ki je s krčmo in majhno kupčijo pošteno redil sebe in svojce. Nekega poletnega dne se nameri, da mu pride v hišo tujec Nemec v gosposki suknji ter si ukaže prinesti jela in pila. Priljudni krčmar nosi na mizo, kar zmore klet in kuhinja, in streže gospodu, kakor je sploh imel navado, bodisi gost tak ali tak.

Ko si je potni gospod dušo že dobršno privezal, se spomni krčmarica, da ima v kleti še nekaj lepih rakov.

"Vidiš, kako sem pozabljiva!" obrne se gospodinja k možu. "V kleti je še nekaj rakov v koprivah, pa ne, da bi se bila prej zmislila nanje. Ponudi jih gospodu!"

"Rak! Rak!" ponavlja gospodar počasi in si tere razorano čelo. "Kako neki se ta žival imenuje po nemški?" govori mož bolj sam vase, nego svoji zakonski družici, o kateri je vedel, da mu v tej stvari ne more pomoči.

"Ti vsaj moraš to vedeti, saj si malo manj nego pol večnosti v cesarski službi nosil suknjo belo in sem tako dolgo morala čakati nate, da sem malone ostarela. Toliko si se menda v dolgih letih naučil nemščine, da boš znal gostu raka ponuditi."

Mož ni dalje poslušal, šel je iz kuhinje in je razmišljal svoje misli. Pri vojakih se je pač nemškovalo na vse pretege in ujela se je raznokaka beseda, ki je potem pri tej ali oni priliki dobro služila, četudi ne češče, pa vsaj vsako sedmo leto. Ali sedaj se je že mnogo tega izkadilo iz sive glave in kdaj je živ krst pri vojakih slišal kaj o rakih? Nikdar ničesar!

Mož stopi za hišo, pomakne si klobuk na čelo, položi roke na hrbet in koraka zamišljen gori in doli, kakor je imel navado vselej, kadar je premišljeval kaj posebnega.

Za nekaj časa si popravi klobuk in nekako zadovoljneje gre zopet v hišo k tujcu, upre se z obema rokama ob mizo ter vrže gostu v obraz besede: "Noh bos binčens?" (Ali še česa želite?)

Tujec ga na to povpraša, kaj bi mu mogel še dati.

"Pefelens zer šene rake?" (Želite zelo lepe rake?)

"Was ist denn das?" (Kaj je to?)

"Rake zajn klajne fiher, hat file, file fusen, rote mondur, šnajdermajster, carukmarširt." (Rak je majhna živalica, ima zelo, zelo veliko nog, rdečo uniformo, krojač, hodi ritenski.)

Ne ve se prav, ali je Nemec razumel, kaka zverina je to, ali resnica je, da ga je popadel silen smeh. Mož se je smejal in smejal drže se z obema rokama za trebuh in da so mu solze oči zalivale. Našemu krčmarju sprva ta objestni smeh ni bil nič pogodu. Malo je manjkalo, da ni bradača, ki se mu je tako nespodobno v zobe režal, zgrabil za vrat ter ga vrgel pod hišni kap. Toda o pravem času se je še opomnil svojega stanu in neplačanega računa. Zdajci se začne tudi on smejati, ne ve se, ali sebi in svoji nemščini, ali smejavemu gostu, ali slanemu računu, ki mu ga bo naredil. In smejala sta se oba tako od srca, da je prišla gospodinja iz kuhinje na prag gledat, kaj imata.

Hipoma pa zablisne nekaj na krčmarjevem obrazu in mož si z kazalcem desne roke potrka na čelo v znamenje, da se mu je v glavi zasvetila dobra misel. Hitro se obrne, skoči v klet in prinese v vsaki roki lepega raka. Na to znova smeh, kateremu se je sedaj še žena pridružila.

Kaj se je godilo dalje, nas ne zanima, in to tem manj, ker nas je tudi ta porok pustil na cedilu. Trezen mislec je res in tudi pameten bi bil za silo, ali kaj, ker raku nikoli ni nog preštel. To sicer ve, da jih ima mnogo, vsaj mnogo več, nego kakršnakoli druga žival, ki se deva v lonec. Ali s tem nam ni ustreženo.

Koliko nog ima rak?

Na to vprašanje imamo sicer že nekaj odgovorov, toda če hočemo biti zdušni, reči moramo, da nas od vseh teh odgovorov nobeden ne more zadovoljiti. Radi ali neradi, priznati moramo, da vemo toliko kakor poprej, dasi tudi smo se pošteno trudili resnici priti na sled.

Ali pa nismo tega slabega uspeha nekoliko tudi sami krivi?

Ako stvar trezno prav do konca premislimo, priznati nam je, da pada krivde večja polovica na nas. Prav se nam godi! In pa še malo sram bi nas moralo biti, ko bi se dalje razvedelo, da v taki stvari iščemo sveta pri žabah regetaljkah in pri notranjekranjskih vinotokih. To je še sreča, da vse to ostane lepo med nami.

Srbska žaba, le pojdi rakom žvižgat, in ti kranjski tržan, pojdi se solit! V taki stvari se mi obračamo do drugih veljakov, do pristnih učenjakov. Saj, hvala bogu, taki siromaki pa zopet nismo, da bi rekli: v tem, kar se imenuje prirodopis, nimamo ničesar tiskanega. O, imamo, imamo! To in ono imamo. Celo Knjigo prirode nam je med ostalim preskrbela naša Slovenska matica. In uverjeni smo, da je v tej knjigi tudi raku mesto odločeno. Zato le urno po njo!

Kaj nismo rekli, da nas ta knjiga ne pusti na cedilu? V drugem delu na strani 369. se bere v 212. odstavku razločno in jasno: "Semkaj spadajo pravi raki, ki niso samo največji, temveč tudi najkoristnejši košarji. Nog imajo pet parov, zatorej jim tudi desetonožci pravimo. Nekateri imajo dolg obročkast rep, drugi so brezrepi. Izmed prvih omenjam navadnega potočnega raka (astacus fluviatilis), ki časi sleče lupino in dobi novo."

Da, da! To je naša žival, to je naš junak! Saj smo vedeli, da nas Knjiga prirode ne prevari. Sedaj je konec vsake zmote, vsake sumnne. No, saj je pa tudi že zadnji čas.

Tedaj rak ima deset nog, desetonožec je. Torej niti sedem niti osem niti mnogo, ampak deset. Tako govori Knjiga prirode.

Deset! Ni napačno število, prav lahko in spretno število, okroglo število. No, to je gotovo lepo od raka, da si je svoje najpotrebnejše ude, svoja gibala, uredil po desetinskem sistemu, in - kar je še posebno treba poudarjati - uredil že v tistih časih, ko ni bilo niti učenjakov niti nikakršnih sistemov. Dandanes je to seveda vse drugače, saj štejemo, merimo in tehtamo vse po desetinskem sistemu. In sedaj pa še hočejo mnogi, da je ta rak nekov starokopitnež, nazadnjak in reakcionar. O svet, kako si hudoben!

O tristo najkosmatejših medvedov! Kaj pa je zopet to?

Dve, tri vrstice niže se bere v isti knjigi: "Okoli ust je nameščenih šest parov žvekalnih priprav, zadnji trije pari so nožicam podobni ter se zategadelj ustne nožice imenujejo."

Nožice! Nožice! Kaj je nožica? Nožica je po vseh pravilih jezika majhna noga. Ali noga je vendar, četudi majhna. A nam je do števila, ne do velikosti. O krčmar, notranjski krčmar, saj naposled vendar nisi tako neumen, kakor bi človek sodil po tvojem obrazu in po tvoji nemščini. Končno ima rak vendarle več nego deset nog, kajti tri pare je gotovo šest, deset in šest je pa tudi po Močniku zmerom šestnajst. O da bi ga potipal Poberin! Raka namreč, ki nam s svojimi nogami dela toliko preglavico, in po strani nekoliko tudi tistega Schödlerja z njegovo Knjigo prirode vred. S kakim bahatim in širokoustim naslovom pošilja to svojo knjigo v svet, a naposled človek v njej ne najde, česar išče, vsaj jasno in razločno ni povedano.

Kaj nam je sedaj početi? Najbolje bi še bilo, ko bi šli in si ujeli raka ter mu lepo počasi in vestno prešteli noge. In, ko bi bilo ob kresu. Ali, prosim vas, kdo bo sedaj ob svetih treh kraljih hodil raka lovit? In pa v tako mrzlo vodo, ali pa še celo pod led. Mogli bi si ga sicer tudi naročiti od koderkoli, pa bodisi tam doli od dolenjske Krke. Ali bati se je, da, predno pride rak, mine nas potrpež. In pa, kdo ve, če bi znali prav šteti sedaj, ko smo po tolikem neuspehu razdraženi in ozlovoljeni. Kaj nam je tega treba bilo? O prijatelj, ki si modro besedo izustil, da rak naj bo velik in tolst, za vse drugo te ni briga, o prijatelj, zakaj nismo poslušali tebe! Sedaj si maščevan, dobrodejna zadovoljščina ti lahko leže okoli srca in v želodec.

Nam pa je že dogorelo do prstov, ali stvari vendar ne pustimo iz rok, že zaradi sramote ne. Resnica, čista in živa resnica mora na videz, ako bi tudi suknjo morali dati s sebe. Ali to pa vemo gotovo, da odslej ne bomo iskali nauka niti v tej niti v oni knjigi, še manj pa kje drugje. Napotimo se naravnost do učenjaka prirodopisca ter ga naprosimo, naj nam razloži, kako je ta stvar. Zakaj nam ta pametna misel ni prišla poprej.

Prirodopisec nas pozdravi prijazno, a mi mu povemo, kaj nas je dovelo k njemu.

Koliko nog ima rak?

Na to vprašanje mož nekoliko pomisli, potem nas omeri od nog do glave, kakor bi premišljal, kako naj bi prikrojil svoj odgovor, da bi nam bil kolikor mogoče jasen in razumen. Mož ne ve, da ima pred seboj ljudi, ki so o tem že razmišljali.

Mi, razumevši ta pogled in boječi se, da bi nas ne odpravil s kakim površnim in ničastim odgovorom, drznemo se opaziti, da pričakujemo korenitega odgovora, ker le s takšnim bi se mogli zadovoljiti.

Mož se na to opomnjo malo nasmehne in začne razlagati:

"Rak ima šestnajst parov nog, in ..."

"Kaj ste rekli? Šestnajst parov! Menda se vam je zareklo, bržčas ste hoteli reči: šestnajst nog."

"Kakor sem rekel, rak ima dvaintrideset nog, in sicer ..."

"Je li mogoče? Dvaintrideset! No, to je v resnici mnogo."

"Oprosti, notranjski vinotok, nehote smo ti delali veliko krivico. V svoji preprostosti in idilični nevednosti si resnici vendar prišel mnogo bliže nego slavna Knjiga prirode. Kdo bi bil mogel kaj takega samo pomisliti."

"Torej šestnajst parov nog. Te noge so pa precej raznolike, kar se tiče njih velikosti in njih zunanje podobe. Služijo namreč raznim namenom, a vsaka je priličena svojemu namenu in ustreza popolnoma."

Da bo to popolnoma jasno, treba je malo delj poseči ter si ustroj rakovega telesa nekoliko natančneje ogledati.

V nepreglednih vrstah nižjega živalstva vzbujajo našo pozornost posebno one živalice, katere imenujemo členarje. To ime smo jim nadeli zaradi tega, ker je na njih vse členkovito. Telo jim je namreč zloženo od več ali manj členov, ki so kakor kolca ali obročki drug do drugega nanizani. Ti obročki so med sabo stakneni in sklenjeni ter so bolj ali manj trdi in skorjasti, a vsi mečji in nežnejši organi so zaprti v notranjo telesno duplino. Oblika teh obročkov daje vsej živali neko gotovo in stalno podobo. Zatorej se tudi pri teh živalih govori o neki zunanji okostnici ali o zunanjih ogrodih, in sicer s pogledom na njih trdo in skorjasto kožo. Ime členarji jim gre tudi zato, ker so njih gibala členasta. Pomislite na rogača ali kleščarja, na ščipalca, na stonogo.

Pri stonogi so si vsi členi jako podobni. Prvi je glava, vsi ostali sestavljajo truplo, na katerem pa ni moči nič dalje razločati. Ne more se reči: tukaj konča oprsje in tukaj pričenja trebuh. Razen zadnjega so si vsi obročki tako podobni, da bi lahko enega skril in drugega pokazal in vrhu tega nosi vsak na sebi en par ali celo dva para nožic, ki so tudi členkovite in vse enake. Enakost ali enoličnost pa zmerom pomeni nepopolnost ali nedovršenost, kakor je z druge strani raznoličnost znak večje dovršenosti in večje zmožnosti. Človek ima na roki pet prstov, a niti dva si nista povsem enaka, zato je pa roka najspretnejši in najsposobnejši ud, ki si ga moremo pomisliti.

Ščipalec - tudi škorpijon mu pravimo - je glede telesnega razvitka nekoliko više od stonoge. Že ob prvem pogledu opažamo v členih neko razliko. Glava sicer ni prosta, temveč se je zrasla z oprsjem, na katerem gibljejo štirje pari enakih nog. Oprsja se drži še precej dolg zadek, ki je tudi prav razločno členkovit, samo da si ti zadkovi členi niso podobni. Prva polovica je namreč široka, kakor oprsje, druga pa je mnogo ožja in nosi na zadnjem členu znano strupeno želo. Ta druga ožja polovica je v očeh neukega sveta ščipalčev rep, toda to ime ni opravičeno, ker se ščipalčev zadek ni kratko ni malo ne sme primerjati repu višjih živali.

Poglejmo še hitro rogača. Glava mu je prosta in gibka, takisto tudi oprsja prvi člen, ki nosi zgoraj širok in trd ovratnik. Drugi in tretji oprsni člen sta zrasla, na zadku pa lahko štejemo devet obročkov. Oprsnih členov nosi vsak na spodnji strani en par nog, torej ima rogač šest nog in vrhu tega na zgornji plati tudi krila, s katerimi se dviga v zrak. Ta krila stavijo rogača in vse žuželke visoko nad vse ostale členarje, katerim je sojeno laziti in kobacati po zemeljskem prahu in blatu.

Pa vrnimo se zopet k svojemu junaku. Tudi rak spada v členarsko krdelo. Da je pravi členar, videti mu je jasno na zadku, ki je očividno zložen od sedem obročkov. Na oprsju to res ni tako očitno, kajti ne samo da glava ni prosta, temveč se je docela zrasla z oprsjem, nego so tudi oprsni členi med seboj tako stakneni, rekel bi zliti, da ni moči ničesar razločiti. Ves ta prednji del rakovega telesa, recimo mu glavoprsje, pokriva trda lupina, ki sega kakor nekov oklop ob straneh do nog ter je navspred zašiljen v oster trn. Temu oklopu pravimo navadno koš in zategadelj rake in vse njih sorodnike imenujemo košarje (crustacea). Kakor ščipalčev velja tudi rakov zadek navadno za rep, kar je pa prav tako napačno in neosnovano, kakor pri zgoraj imenovani živali. Še nerazumnejša in brez vsega razloga je pa za ta del izmišljena beseda vrat, dasi tudi se pogostoma čuje ...

"O čuje, čuje! Saj še pesnik poje o raku, da nese lačen v žabji grad spredaj klešče, zadaj vrat!" vtaknemo se mi v moževo že nekoliko dolgočasno razlaganje.

"Dajte mir pesniku, od njega se prirodopisa ne bomo učili. Torej, kakor sem rekel, glava in prsni obročki so na raku zliti v enolično celoto. Ali menda vendar nismo daleč od resnice, ako trdimo, da je rakovo glavoprsje, ta dozdevna celota, zložena od štirinajstih obročkov. To sklepamo iz tega, ker na njem štejemo štirinajst parov udov. V tej misli nas potrjuje tudi prispodabljanje drugih sorodnikov, kajti ako kje, velja pri nas primerjajoče raziskovanje. Vsako žival spoznaš do konca šele tedaj, ako se oziraš na vse njene bližnje in daljne sorodne vrste. Celota se naj vselej na tehtnico postavi..."

"Da, da, tako veli pesnik."

"Ne vem, dali so te besede res pesnikove, ali resnične so gotovo. Rak ima tedaj na glavoprsju štirinajst parov udov. Ti udje so si prav malo podobni. Po pregovoru kakšna služba, takšna suknja ustrojeni so proti svojemu opravilu. Prvi in drugi par sta prestvarjena v tipalnice, tretji par je prestrojen v oči."

"Oči! Tedaj pri vas mečete oči in noge vse v en koš?"

"Temu se ne boste toliko čudili, ako si to oko malo bliže ogledate. Da je zloženo od velike množine predrobnih očesc, to ni sicer nič posebnega, tudi žuželke imajo take oči. Ali nenavadno je to, da je rakovo oko nasajeno na gibkem držalu, ki se lahko obrača sedaj sem, sedaj tja, kadar pa miruje, stisne se v žlebičasto jamico. To držalo je ud, kateri je namenjen posebnemu službovanju in je proti temu izpremenjen."

"Zato raku strče oči tako čudno iz glave, da bi mu jih, kako pravimo, lahko s palico odbil."

"Četrti par je preobražen v čeljusti. Te so krepka in nazobčana grizala ter so s strani oborožena s tročlenastim pipalom. Ostalih deset parov moramo uvrstiti med noge, četudi v hojo in sploh gibanju služi samo zadnjih pet. Prvih pet parov je namreč primaknjenih k ustom, njih opravilo je vse drugo in proti temu tudi njih vnanja oblika. Te noge imajo nalogo posezati po hrani, podržavati jo, prevračati in pretipavati ter jo podajati čeljustim. V ta namen je tudi vsaki pridano neko pipalo. Prva dva para tik ust sta čeljustim še močno podobna in v premnogih knjigah ju najdete označena kot prve in druge spodnje čeljusti, a to so le besede brez pravega pomena. Da sta ta dva para v resnici noge, pokazalo se bo še očitneje pozneje, ko se še enkrat povrnemo k ustom ..."

"Kaj, še enkrat se povrnemo na to suhoparno razpravo? Nam že sedaj preseda. O, prijatelj rakoljub, ti si imel prav, dvakrat prav. Kaj nam je bilo vsega tega treba? In pa, da smo se namerili na takega cepidlako, kakor je ta nas prirodopisec."

"Tretji in četrti par stoji glede zunanje postave nekako v sredi med čeljustmi in nogami, peti par je pa že ves nogi podoben. Vsi ti udje, katerih smo našteli pet parov, strežejo ustom in so bolj ali manj preobražene nožice, zato jim po vsej pravici pravimo ustne ali čeljustne nožice."

"No, sedaj nam je jasen tudi Schödler, samo da smo mi našteli pet parov, kjer je on videl samo tri."

"Sedaj so na vrsti prave pravcate noge. Te so tako velike in očitne, da nam vsak otrok, četudi še do deset šteti ne zna, hitro pove, da jih je toliko, kolikor ima on prstov na obeh rokah. Vsaka je sestavljena od osem členov, jako različnih po obliki in po velikosti, peti je najdaljši. Prvi par je jako velik in širok ter je preobražen v krepke klešče. Vsak, kdor je kdaj s svojo roko rake lovil, izkusil je gotovo moč račjih klešč, katere tudi škarje in ščipalke imenujemo. Tudi rakoljubom so dobro znane zaradi lepega kosa mesa, ki ga izluščijo iz njih. Klešče nastanejo od navadne noge tako, da se predzadnji, jako udebeljeni člen podaljša poleg zadnjega gibkega, ki se z onim podaljškom sklepa v ščipalko. Ostale noge so drobne in precej enake. Drugi in tretji par se skončuje tudi v drobne kleščece, četrti in peti par sta pa brez njih."

"No, smo vendar že pri kraju z nogami! Ali ne zamerite, teh je tudi po vašem samo deset parov, a ne šestnajst, kakor ste sami sprva rekli, da jih ima."

"Počasi po kamenju, veli pregovor. Kdo pravi, da smo pri kraju? Kaj pa zadek? Rekli smo, da je v njem nanizanih sedem razločnih obročkov in razen zadnjega ima vsak svoj par udov, torej je prejšnjemu številu treba pridati še šest parov. Ti udje so tudi nožice, upodobljene nekako po istem črtežu kakor čeljustne nožice. Na skupni podstavi stojita dve vrsti ozkih členov ter so te noge nitkaste in viličaste. Raku so v pomoč pri plavanju, zlasti velja to za zadnji par, ki ni ozek in nitkast, temveč širok in ploščat, ker je vsaka nitka izpremenjena v široko krpo. V sredo med te štiri krpe sodi še zadkov zadnji člen, ki je tudi ploščat in krpast ter se tedaj raku okončuje telo v peto krpo pahalasto plavuto. Po službi, ki jo zadkove nožice navadno opravljajo, nadeli smo jim ime plavutaste nožice. Pri samici imajo vsako toliko časa še drugo opravilo, med njimi namreč nosi tako dolgo jajca okoli, da se iz njih izležejo mladiči. - No, ali sedaj veste, koliko nog ima rak?"

"Vemo, vemo. Dvaintrideset jih je, resničnih in pravičnih, in sicer deset čeljustnih, deset pravih hodilk in dvanajst plavutnih. In s tem bi bila, hvala bogu, pravda o rakovih nogah končana."

"Členarji - in kakor vemo, spada med nje tudi rak - imajo to skupno in posebno svojstvo, da jim je bolj ali manj trda in skorjasta koža od neke posebne snovi, ki je najpodobnejša rogovini. Imenujemo jo kitin. Ta telesna skorja je zložena od mnogih pretenkih skladov in nasadov, ki so se redoma izločali iz tenke nežne kožice, s katero je vse telo zaodeto. Ko se je kitinov oklop utrdil, uklenjena je živalica vanj in vsa daljna rast je odslej nemogoča. Rjavi hrošč, znani kvarljivec, ki na pomlad pririje iz tale zemlje, stopi na cvetoči svet gotov in dorasel. Med njimi ni takih, ki bi jih mogli otrokom ali mladeničem primerjati. Razen neznatne spolne razlike so si vsi enaki in taki ostanejo do konca svojega - sicer dosti kratkega - veka. Tako je tudi pri metulju, pri bučeli, pri muhi, skratka pri vseh žuželkah. Kolikor je vsaka mislila rasti, storila je to v prvi mladosti, na prvi stopnji svojega razvitka, kot zaplivek ali kot gosenica ali kot podjed v zemlji."

"Prav!" se oglasi nekdo. "Ne zamerite, meni to razlaganje ni popolnoma jasno. Nočem vam sicer prerekati, ali povedati vendar moram, da se mi to ne zdi, kakor bi bilo pribito. Kot deček sem imel veliko veselje z rogači, imel sem jih včasih vse polno v zaporu. Tu je bilo vsakovrstnih, velikih in malih. Poleg korenjaka, katerega bi se bil skoraj zbal, ko je moško korakal proti meni, bili so pa tudi taki pritlikavci, da bi bil človek lahko pomislil, da so sinovi onega velikana. In jaz sem takrat v resnici mislil, da je tako. Ali je to morebiti samo izjemoma pri rogačih?"

"Vzemi dva mladička iz istega legla, recimo dva prašička, loči ju ter enega hrani z uborno in malovredno krmo, drugega pa namesti poleg korita, vedno polnega slastne in tečne hrane. Drži ga tako leto in dan, potem svoja gojenca oglej, premeri in pretehtaj. Uveril se boš, da je med njima velikanska razlika. Takista je ta stvar pri rogačih. Niso se vsi gojili pri istem koritu. V tem ko je eden imel najboljše hrane na izber, otepal se je drugi z revščino in prestradal je morebiti vso svojo mladost. Tisti drobni rogački niso mladiči, temveč samo v rasti zaostali stradalci, krnjavi lačenbergarji. A kar so zamudili v mladosti, tega nikdar več ne pridobe.

Pa vrnimo se zopet k našemu raku!

Vsakdo ve, da pri rakih ni tako, da je namreč med njimi, kar se tiče velikosti, isto razmerje, kakor npr. pri ljudeh. Tudi med raki so poleg možakarjev in starcev tenki, nadepolni mladeniči in drobni otročiči. Njemu torej ne velja pravilo, ki smo ga malo prej ugotovili za žuželke, kajti on rase vse svoje žive dni venomer."

"Tedaj njega ne stišče tista tesna in toga kitinova srajca, o kateri je bilo rečeno, da je vsem členarjem skupno svojstvo?"

"Stišče ga, stišče, in še kako! Ta srajca je pri njem še trša, ker ni od samega roženega kitina, nego se je vanjo seselo še polno ogljenčevokislega in fosforovokislega apna, ki dela račjo kožo trdo in skorjasto. Prav tako se tudi človeku in drugim živalim trdijo kosti, ki so sprva tudi mehke in hrustančaste."

"A kako je vendar mogoče, da se širi rakovo telo, dasi je speto v tako tesan in ni malo gibek oklop? Morebiti vendar le z rakom rase tudi suknja?"

"Ne! Rak si pomaga s tem, da sleče staro srajco, kadar mu postaja pretesna, ter si napravi novo. Lahko in hitro rečeno, ali težko in mučno storjeno. Ta mena dela raku preglavice dovolj; dnevi, v katerih se vrši, so raku gorjupi dnevi, pravi pasji dnevi. Kajti ne samo, da mu je treba sleči oklop, sezuti noge iz mnogih tenkih golenic, izvleči mesnate roke iz tesnih škarij in naposled potegniti rep iz obročkastega tulca, vrhu vsega tega morajo se oleviti tudi oči in oboje tipalnice in nekoliko celo - želodec. Kaj menite, to ni šala! Zato tudi ni čuda, da mu že nekaj dni poprej odpove želodec in da izgubi vso slast do jedi. Prevrat začenja z velikim postom."

Kadar rak čuti, da se bo treba premladiti, umakne se v kako mirno zavetje, kjer se mu zdi, da bo prost vseh nepotrebnih zijal in sitnih dražilcev, mogel mirno opraviti imenitno delo. V tem mu je gorenja trda suknja začela odstopati od spodnje nežne kožice, ki je vsa z rdečimi žilicami premrežena in s črnimi pikicami posuta. Ako takega raka vzamemo v roko in rahlo nanj pritiskamo, lahko čutimo, kako se odstopivša skorja pod prstom udaje. Rak se vznemirja bolj in bolj, menca semtertja in tere nogo ob nogo. Zdajci se prevali in vznak ležeč se previja in prevrača, kolikor mu dopušča trda obleka, dela z životom in z repom, giblje z vsemi nogami in oteplje s tipalnicami. Tako udelava in se napenja toliko časa, da mu poči vez, ki veže hrbtni koš z repovim oklopom. Ko že regne ta vez, postavi se rak zopet na noge ter si po tem napotnem delu nekoliko oddahne in počije in si zbira novih moči za nove muke, ki ga še čakajo.

Rak začne znova delati in gibati z vsemi udi in vidno je, kako se hrbtni koš odmika od trupla in se zmerom više vzdiguje. S košem se potem upre v kako stvar in se s prednjim životom trže nazaj, tako si malo po malo izvleče oči in tipalnice iz tesnih tokov. Sedaj velja še noge dobiti iz obuvala. To je najtežavnejše in najbolj boleče delo. Tu se celo rado dogaja, da se mu ta ali ona noga utrga. Golenice sicer razpokajo po dolgem in tudi škarje regnejo na dnu, ali pri vsem tem ima polno trdega dela, predno vse srečno izdere. Ko so noge že sezute, izlušči še rep hitro iz svoje stare lupine. Vsa lev se vrši dosti naglo, ko je regnila hrbtna vez, ne mine pol ure in rak bi se lahko pokazal v novi obliki.

Da, lahko bi se pokazal, ali se neče pokazati, ker dobro ve, da takšen, kakršen je zdaj, se ne sme pokazati. Vsaka žaba bi se ga lotila. In s čim bi se branil, ko je ves mehak kakor maslo? Pa kaj žabe! Zaradi njih bi še ne bil v takem strahu. Ali ščuka, ščuka! Joj, kako bi hlastnila po njem! Pa tudi raki, bratje njegovi, ščipali bi od tolikega trpljenja onemoglega siromaka od spredaj in od zadaj in bi kose živega mesa trgali z njega. Zato, moj rak mekuž, po svoji stari navadi ostani lepo v zavetju in zavleci se v najmirnejši kotiček ter počakaj štiri ali pet dni, da ti kitin in apno utrdita novo kožo, da boš mogel pogumnega srca zopet zabroditi v motne valove in prerojen junak čilih moči stopiti na staro poprišče, kjer





" ... somov vojska pod vodo ne mine

in drugih roparjev v dnu globočine."



Rak se menda preoblači navadno samo enkrat na leto, a če donese potreba, tudi dvakrat ali celo trikrat, in sicer o poletnem času, ko ne primanjkuje živeža in je voda prijetno topla, tedaj največ meseca julija in avgusta. No, vendar sem že o kresu v Podnanosici našel prelevljenega mekuža.

Z novo kožo se mu povrača spet stara slast do jedi v podvojeni meri in kmalu je nadomeščeno in poravnano, kar se je za velikega posta zamudilo.

Že iz raznokake malenkosti se je pokazalo, da je rak posebne korenine možak. Posebno pa še se nam odkrije resnica tega izreka, ako preiščemo in razgledamo rakov želodec. To je res želodec svoje vrste! Robat in zobat želodec. Njega notranja koža ima namreč tri podolgovate trde ploščice od kitina - nam že znanega - in na teh ploščicah so nastavljeni trdi zobki. S temi ploščicami in s temi zobki gibljejo posebno mišice, ki takoj začno delati, kakor hitro po goltancu pridrsi kak zalogaj v želodčevo vrečico. V tem hipu se strne vsa ta naprava kakor mlinski tečaj in ne neha mleti, dokler ni vse pretrto, zdrobljeno in prežmikano. Kar čeljusti niso mogle ali utegnile zgrizti in zgleviti, to vse opravi želodec s pomočjo omenjenega strugala.

O mati priroda, zakaj nisi tudi človeku dala takega želodca?

Blagovoljni bralec, menim, da boš sedaj še bolje razumel in znal oceniti težke vzdihe, ki jih v Ježi na Parnas rad izdihuje. Videč, kako je keber pevca Keberskega namesto v zračne višave proti Parnasu zanesel v bližnje blato ter ga ondi odložil, zaplače milo iz žaljenega želodca:



"Ti bodeš črvem v želodci segnil,

ti rakov z mesom ne bodeš redil,

oh, ne bodeš redil"

Ko v vodo bi keber zanesel te bil,

tud' jaz bi se tvoje kože lotil,

oh, kože lotil!"



O človeče, ali čutiš globočino in tehtnost rakovega občutka? Ali se moreš zamisliti v to neizmerno bolečino? Kako pomemben je ta oh! Kako težko se mu je utrgal iz dna praznega želodca, v katerem je sama misel na mastni zalogaj že zavrtila strugalo. - "Tudi jaz bi se tvoje kože lotil." Pa bodisi ta Keberski še tako medel in mršav, bodisi njega koža še tako trsna in žilava, on bi se je vendar lotil, ker ima vso pripravo za to. Saj nesreče, smrti temu Keberskemu ne želi, zastran njega naj bi živel, dokler bi se mu pohtelo, da, še privoščil bi mu, da je prišel na Parnas in da si je zaslužil prvo darilo. A ker se je že nesreča zgodila, zakaj ga ni keber rajši v vodo zanesel, kjer bi bil z mesom redil rake, a ne prostih črvov. Ne da se tajiti, da iz raka govori nekoliko tudi zavist in samopašnost, ali ta čut je splošen živalski in ne moremo mu ga vpisavati v greh, zlasti pri praznem želodcu ne. Kdor ni v sebi počutil nikdar ničesar enakega, poberi kamen in vrzi ga v raka. - "Oh, kože lotil!"

Že zgoraj smo nekje rekli, da se mora raku obleviti tudi želodec. In to je živa resnica. Vse, kar je v želodcu trdega, tedaj vse kitinove ploščice in vsi zobki, skratka: vse strugalo se mora ob tej zgodi obnoviti. Sedaj je tudi gotovo vsakemu razumno, zakaj drugače tako ješč rak za levitve izgubi vso slast do jedi. Kdo bi mislil na jed, ko se mu lupi želodec?

Sami sebi bi morali očitati površnost, ko ne bi ob tej ugodni priliki omenili neke stvari, ki je v živi zvezi z rakovim presvlakom. To so namreč rakove oči, kakor jih navadno zovejo. Pred levitvijo z desna in z leva sta v želodčevem kotu dva bela kamenca lečaste podobe. Nekdaj so bili ti kamenci zelo imenitni, rabili so kot posebno zdravilo v mnogih, zlasti v želodčnih boleznih, mogoče da nekje praznovernim ljudem rabijo še sedaj kot domače zdravilo. Učeno zdravilstvo jih je že davno opustilo in pozabilo, in sicer po vsej pravici. Razkrojitev je namreč pokazala, da te rakove oči niso drugega nego ogljenčevokislo apno, da torej v človeškem želodcu ne morejo nič drugače delovati nego npr. košček krede.

A čemu so te oči raku? Tudi temu se ni težko domisliti, ako držimo na umu, da kamenca po levitvi izgineta in da se zato rakova mlada koža hitro utrdi, rekel bi okameni. Te rakove oči so tedaj apnena zaloga, katero si je rak napravil, da mu potem, ko se je preoblekel, ni stoprav treba gradiva za novo suknjo znašati in prirejati, temveč ga ima pri roki, kakršnega in kolikor mu ga je treba, da more čim prej iz radovoljnega zapora v svet.

Ko drugi bi morebiti rekel: Ta kamenca sta namenjena, da raku prikrajšata veliki post. Tudi dobro.

Poglavja o rakovi koži ne moremo okončati, da ne bi katere rekli o rakovi barvi. Živ rak nima, kakor je znano, nobene prav določene. Nekam zamazano rjavo zelenkast je; iz te vode morebiti nekoliko bledejši, iz one zopet temnejši. Toliko krasnejši je pa, kadar je voda nad njim prevrela. Tedaj zažari v čuda lepem rdečilu, da ga je milina gledati. To rdečilo se da samo še s seboj primerjati. Rdeč kakor kuhan rak, veli pregovor.

Odkod ta izprememba?

Živ rak ima v sebi dve barvili - nekateri trdijo, da še več - namreč neko rjavkasto in neko rdeče. V živi živali se ti dve barvili mešata in pokrivata bolj ali manj, zato tudi nobeno ni čisto izraženo. V vreli vodi se pa rjavo barvilo razprosti, ostane torej samo rdeče, katerega vrela voda ne more izpremeniti. To bi utegnilo še celo tebe zanimati, račji prijatelj, ki si rekel: "Rak naj bo tolst in velik, za vse drugo te ni briga."

Neuki svet ima pojma kri in rdeče tako tesno zvezana, da si ne more misliti krvi, ki ne bi bila rdeča. Taki ljudje so uverjeni, da polž ali rak nimata nič krvi. Zato preprosti šaljivci pošiljajo nevedno deco kupovat polževo ali rakovo kri in potem se ne morejo dosti načuditi otroški lahkovernosti, zraven pa tudi svoji dozdevni bistroumnosti in dovtipnosti. Ali kraj vsega tega je ta vera povsem kriva. Kakor sploh nobena žival ni mogoča brez krvi, to je brez hranečega soka, tako tudi raku brez nje ni obstanka. Tudi njemu pripravlja želodec v zvezi z drugimi prebavili neko mezgo, katera se, iz črevesa vsrkana, potem v telesu izpreminja v kri. Samo da je račja kri bela, rekši, brez barve. Kri je tisti vrelec, iz katerega žival zajema vse, česar potrebuje v vzdržavanje in službovanje vsakega posamičnega uda in po njih vse celote. Da pa more kri ustrezati toli različnim zahtevam, ne zadoščuje samo, da se vedno obnavlja po novi mezgi, prihajajoči iz prebavil, nego mora biti v neprestani dotiki z zrakom. Iz njega vzprijema kislec in v zameno oddaje ogljenčevo kislino. Ta presnova se vrši vsevdilj, dokler je žival živa, in sicer z dihanjem.

Pri najnižjih, večinoma v vodi živečih živalih opravlja ta posel telesna koža, vse popolneje ustrojene živali imajo pa za to opravilo posebna dihala. Suhozemske živali - in tudi človek - dihajo s pljuči ali pa z dušnicami, povodne pa - tudi naš rak je med njimi - večinoma s škrgami.

Ako hočeš razgledati rakova dihala, vzemi škarjice in odstriži od oklopa (koša) ob straneh spodnje krilo, ki sega malone do nog. Odstranivši odstrižene okrajke, ugledaš dosti prostorno duplino, v katero pa voda spredaj, zadaj in zdolaj lahko prihaja. V tej duplini je vse polno belih niti, ki so v kosmiče zbrane in ob koncu rakovih nog prirasle. Vseh pet parov pravih nog in tudi zadnja dva para čeljustnih nožic nosita take kosmiče. To so škrge, rakova dihala. Tudi tebi, račji prijatelj, znani so ti kosmiči. Kadar razdevaš raka, potegneš jih z nogami vred izpod koša in vedoč, da na njih ni kaj ugrizniti, posesaš samo sok iz njih ter jih odložiš na stran z nožnim spletom vred. Kaj je to in čemu je to, zaradi tega te ni nikdar glava zabolela; zvest svojim načelom ne brigaš se za kaj takega. In vendar so ti pusti kosmiči jako umetna, predvsem pa raku preimenitna naprava. Vanje pritaka rakova onemogla in iztrošena, za daljno hranitev nesposobna kri ter se tu sestaja in spaja s kislecem iz zraka, katerega ima vsaka voda kolikor toliko v sebi. Predvsem je tukaj potrebno, da voda obliva škrge in da se ta voda kar najhitreje obnavlja.

V ta namen ima rak blizu ust neko posebno pripravo, ki skrbi, da redno pritaka nova voda k škrgam. Drugi par čeljustnih nožic ima namreč neko lopatičasto krpo, ki neprenehoma giblje semtertam ter polje proti škrgam vodo, ki potem nizdol in navzad zopet odteka. Tako nastane v škržni duplini vodni tok, ki je v tesni zvezi z dihanjem.

Ker imaš škarjice pri rokah, izkušaj z njimi polagoma odločiti še hrbtni kos prsnega oklopa. Ako si pri tem delu nekoliko oprezen, odlušči se tudi ta lupina, in hipoma se ti odkrije rakovo drobovje, kolikor ga ima, in po volji pregleduješ vse njega podrobnosti in tajnosti.

Vrečica spredaj v sredi tikoma nad usti je želodec, o katerem smo že prej dovolj govorili. Vsebina te vrečice ni po tem, da bi nas mogla posebno zanimati, najbolje storimo, ako ne drezamo dlje vanjo, spominjajoč se pesnikovih besed:



"Človek naj gledati nikdar ne sili,

kar so s temo mu bogovi pokrili!"



Zlasti onemu, ki je nakanil privoščiti si kuhanega raka, svetujemo, da želodec pusti lepo na miru in ga odloži, kakor je, ker drugače bi mu podrobno raziskovanje utegnilo za zmerom pokvariti slast do rakov. V tem moramo pohvaliti našega račjega prijatelja, ki iz odprtega koša izvleče malopridno vrečico ter jo hladnokrvno odvrže, ne da bi dalje pregledaval ali tudi pozvedoval, kaj je v njej, ostalo vsebino pa slastno posreblje in do zadnje mrve z nožem postrže. S tem svojim umenjem se tudi ponaša in sicer ne malo, tako da človek ne ve, ali gleda z večjim pomilovanjem ali z večjim preziranjem na soseda, ki se poleg njega sedeč muči z rakom in ne ve, kaj se more in sme jesti in kaj ne, a naposled pusti morebiti najslastnejše kosce.

Pa da vidimo, kaj ima rak poleg želodca še v svojem drobovju. Najprej opazimo neko zelenkasto rjavo žlezasto tvarino, ki navadno velja za jetra. Ta žleza zaslanja želodec od obeh stran in izpolnjuje večji del te dupline, prostirajoč se daleč nazad pod druge organe. Kakor pri višjih živalih jetra, pripravlja tudi ta žleza neki sok, ki se odceja v črevo, kjer pospešuje prebavo. Da so račja jetra užitna, razumno je samo ob sebi.

Od želodca preko jeter nazad gredoč ustavi se nam pogled malone v sredi telesne dupline pri treh belih krpicah. To so rakova plodila, ki pa niso pri vseh rakih enaka, kakor nam je kot žrtev našega raziskovanja prišel v roke rak ali račica; kajti tudi te živali so po spolu ločene in treba je njega in nje, sanica in samice, da ne izmrje rod in koleno. Pri samcu se iz treh belih zrnastih ploščic izmatata dve dolgi beli cevčici, ki sta izpreviti kakor nit v klopki ter se končata in na ven odpirata na prvem členu petega nožnega para. Po teh belih nitkah valje lahko ločiš samca od samice, ki ima na tem mestu trokrp jajčnjak brez onih belih koncev. Jajca iz jajčnjaka prihajajo na dan po kratkem odvodniku, ki se okončuje ondi, kjer je vraščen tretji nožni par. Sicer ti pa tudi sam pogled na rakov zadek pove, ali imaš samca ali samico pred seboj. Pri samici so namreč vse noge na zadku plavutaste, pri samcu sta pa prvi dve preobraženi v dva trda, proti koncu žlebasta cveka.

Precej za plodili, že ob koncu telesne dupline leži neka belkasta, malone šesterokotna vrečica - rakovo srce. Krvnih žil, po katerih se steka kri iz škrg v srce in se iz tega zopet razvaja po telesu k posamičnim udom, tukaj ne bomo dalje zasledovali, ker se tako bojimo, da se je bralec pri zadnjih odstavkih dolgočasil. Z istega razloga nočemo govoriti o rakovih živcih in živčnih pletežih, zlasti ker jih ni tako lahko odkriti in ločiti, kakor zgoraj omenjene ustroje. Da mora pa tudi ta del razmerno dobršno biti razvit, sodimo lahko že po tem, ker so čutila njegova za čudo dovršena. O njih porečemo še pozneje katero.

Izpod srca se vleče od želodca sem črevo ter gre posred mesnatega zadka tja do zadnjega člena, rekše, do srednje repne plavute, kjer izpada blato. O tebi, račji prijatelj, vem, da vselej razkolješ zadek, ali kakor ti praviš: vrat, ter mu izvlečeš tisto temno nit, predno ga zložiš v usta. Pa ker poznam načelo tvoje, mislim, da ti ustrežem, ako ti odkrijem neko tajnost. Rak bo mnogo ukusnejši - in tebi je največ do tega, - ako mu z osrednjo repno plavutjo vred iztržeš črevo, predno ga vržeš v lonec. Menil bi, da sem s tem zopet poravnal, ako ti prej semtertja morebiti ni bilo vse povšeči.

Vsemu svetu je znano, da je rak povodna žival. Po volji so mu posebno polagoma tekoče vode strmih in mehkih bregov, ob katerih rasto na široko razkoreninjena drevesa. Pod takimi koreninami biva najrajši, a kjer teh ni, išče zavetja pod panji in v gostem vodnem homotu, ali pa si v mehkem bregu izdolbe rov, v katerem ždi ob dnevu in čaka prijaznejše noči. Mehke vode mu prijajo vse drugače nego trde, po zadnjih bivajo navadno samo malovredni koščaki. Deroče vode s kamenito strugo mu niso ljube, dasitudi v njih ni brez njega. Večji kamni in skale so mu ondi v skrivališča. Takisto mu ne ugajajo povsem stoječe vode, zlasti ne, ako so premajhne. V keblih in drugih vodnih posodah kmalu pogine, v vlažnih kleteh in v podzemeljskih hramih pa živi po več tednov, če ima primerne hrane. Radovoljen ne gre iz vode, samo ponoči ga svetloba izvabi na suho, posebno v zatohlici pred nevihtami. Zato tudi zažigajo ribiči ognje na prikladnih krajih v toplih nočeh ter potem iz vode prilezle rake brez velikega truda pobirajo. Gotovo najlagodnejši lov.

Podnevi tedaj čemi v svojem ždišču, držeč pred seboj klešče, ki so zmerom pripravljene pograbiti vse, kar bi užitnega prišlo v njih področje. Ako ga kaj vznemirja, povleče se kolikor mogoče nazaj ter se z nogami in ostjo na čelu upre tako čvrsto, da ga je težko izvleči celega. Navadno pušča ene ali pa tudi oboje klešče napastniku v rokah, sam pa ostane v rovu. Do klešč mu ni toliko, saj mu namesto izgubljenih v kratkem narasto druge. Res je sicer, da bodo nove nekoliko manjše in slabše, ali živelo se bo tudi z njimi. Bolje tako, nego nikakor. - Stoprav pod večer se napoti po svojih opravilih. Na svojem potu lazi z nogami po tleh, in sicer lahko naprej in nazaj, kakor se mu zdi, ali pa plava, veslajoč s krepkim repom, a nikoli naprej, zmerom nazaj ritensko. Za to ima tudi tehtne razloge. Uzmikajoč rak ima svojega sovražnika zmerom lahko na očeh in je vedno pripravljen na obrambo, ali pa tudi na napad. In ta hoja se mu vedno oponaša, zaradi nje je prišel v zamero pri vseh prijateljih napredka, ona ga dela, da velja povsod za nazadnjaka in da je že od nekdaj znak reakcije. No, on se za vse te obreke ne zmeni ni kratko ni malo, temveč hodi, kakor so hodili vsi raki od prvega svojega očaka počenši. In vendar so zmerom dobro izhajali. Pa kdo bi grajal raka zaradi tega, ali ne videvamo tudi med nami tega ali onega, ki hodi kakor rak, a vendar pride daleč, morebiti delj nego drug, ki ga vodi napredek!

V hrani ni nič izbirčen, držeč se pregovora: "Bodi slama al' seno, da je le polno črevo." Dobro je vse, na kar se nameri, bodisi rastlina ali žival, vendar mu gre zadnja bolj v slast od prve. Črvi, polži, školjke in majhne ribe so mu poglavitna jedača. Mrtvečina pa mu je dražja od presnega mesa in kjer leži v vodi kaka večja mrhovina, zbirajo se na njej raki zbliza in zdaleka. Zato tudi ribiči nastavljajo rakom v vrše za vabo kosce kake stare ribe ali sploh smradne mesnine. Ujetim rakom pa dajejo kopriv, korenja, otrobij, mleka in drugih vsakovrstnih odpadkov.

Pri vsem dejanju in nedejanju, na vseh potih in podjetjih vodijo raka štiri sluge, ki mu hipoma poročajo o vsem, kar se dogaja okoli njega. Štiri sluge so štirje čuti, namreč vid, sluh, vonj in tip.

O očesu smo že povedali, da je zloženo od velike množine predrobnih očesc in da je nasajeno na gibkem držalu. Tik očes kraj čelne osti so vrasle tipalnice, in sicer dvojne daljše zunanje in krajše notranje. Zunanje so dolge malone kakor rak in so nasajene na tročlenem držalu, ki je spodaj podprto ali zakrito z neko lusko. V znožju je videti še neka kopičasta grbica in v njej je neka zelenkasta žleza, o kateri se pa ne ve, čemu je. Med velikima dvema tipalnicama stoje notranje mnogo krajše, katerih je pa vsaka na dve nitki razcepljena. Tudi te so postavljene na tročleno stojalo.

Na dnu notranjih tipalnic leži v neki globelici majhen odprt mehurec, napolnjen z vodo. Znotraj je obrasel z dlačicami, ki plavajo v vodi. Čim se zaziblje voda v mehurci, zatrepečejo tudi dlačice in ti potresi se prenašajo na neki živec, ki je v zvezi s tem mehurcem. Ta naprava je rakovo uho.

Da rak tudi vonja, je do konca dokazano. Kje pa ima to čutilo, ne moremo nič gotovega reči. Največ se misli, da vonj posredujejo niti notranjih tipalnic, ki so s pretenkimi dlačicami porasle in prav te dlačice veljajo navadno kot čutilo vonja.

Slovenski kmet in tudi drugi pametni svet se ženi pozimi, ko nima boljšega dela. In tudi rak je tega mišljenja, da je za ta posel zimski čas najprkladnejši. Kako se pa vede snubač, o tem nimamo nič gotovega poročila. Ali kakor ga poznamo, rekli bi, da se tudi pri tem imenitnem koraku ne prenagli, temveč da se nosi trezno in premišljeno in da opravlja vse s potrebno dostojnostjo. Na pomlad začne mati račica jajca leči, vsega skupaj okoli dvesto. Mati jih nosi pod repom, vsako jajce namreč ima kratek repek, s katerim se obesi na to ali ono plavutno nožico, na vsaki jih visi po dvajset do trideset. Tako jih nosi tja do konca meseca junija. Takrat so zametki zreli, predro kožico in mladi rački prilezejo na dan. Majhni so in skoro prozorni ter počasi lazijo okoli matere, ki mirno ždi sredi njih. Kakor jih pa kaj prestraši, zbeže hitro pod rep, v svoje leglo, poprimejo se plavutnih nožic materinih in ta jih urno unese vsaki nevarnosti. Toda materina ljubezen kmalu ohladne in nekega dne pusti sirote, da ne vedo, kako in kdaj so izgubili mater, očine skrbi pa tako nikdar čutili niso. Prepuščeni sami sebi se razidejo na vse strani s trebuhom za kruhom. Odtod tudi pregovor: "Razšli smo se kakor rakova deca."

Rak učaka lepo starost, živi namreč do blizu dvajset let. Ali dandanes so taki račji Metuzalemi redki, vsaj pri nas. Saj nima miru. Tudi on čuti, kako težek je boj za obstanek; kamor krene, povsod pasti in nastave, vse polno sovražnikov in napastnikov. Potlej pa rasti in se veseli življenja, kdor more! Vsak paglavec, vsako pastirče iztikuje za njim in ga cmari pri ognju. Potem so še pravi rakarji, katerim je račji lov ali zabava ali obrt. Love ga z rokami ali s precepi, ali mu nastavljajo vrše, sake in mreže, kamor ga vabijo z mrtvimi ribami, z jetri in drugo mesnino. Drugod ga izmamijo z ognji ponoči iz vode, da neumnega brkača toliko laže in brez truda pobirajo.

V vodah, kjer imajo mir in jih redkokdaj kdo lovi, so tako brezskrbni, da ob belem dnevu grabijo po polžih, glistah ali kar se jim mesenega ponuja na palici privezanega. Na Plitvicah sem v jezeru Kozjaku to sam poskusil. Na močan prot sem privezal nekoliko kurjih črev in sem jih poteknil v vodo. Čreva še niso bila dobro v vodi, že so od vseh strani planili raki nanja. Ko sem počasi vzdignil prot, vrgel sem tri rake na suho. Tako sem jih nekaj časa metal iz vode, četudi ne po tri, pa vendar po dva ali vsaj po enega. Sprva so kakor slepi hlastali po črevah. Ko so pa sčasoma videli, da je tovariša za tovarišem čudotvorni prot vzdigal iz njih srede, ne da bi se bil kdo povrnil in jim povedal, kako se jim godi na drugem svetu, polotila se jih je malo po malo neka treznost in neka resnobnost. Bolj in bolj nezaupno so si ogledavali mameča čreva in dolgo jih je bilo treba premikati semtertja, predno se je kdo odločil pograbiti zanja. In še ta je bil navadno kakov malovreden mladec, s starcem se je vsa stvar naposled zdela velesumna. Dolgo ni bilo nobenega na videz in tudi mene je minil potrpež, niti mi ni več bilo do njih, ker naši mali družbi jih je bilo dovolj za posladek.

Poleg človeka ima rak med samimi povodnimi živalmi mnogo sovražnikov. Mnoge pohrustajo grabežljive ribe, zlasti dokler so še majhni in mehki, in koliko jih pohrusta vidra, celo lisica preži za njimi.

Svoje vrste - in še prav posebne - so raki v reki Kolpi ob hrvaški meji. Ne da bi bili morebiti telesno drugače ustvarjeni; taki so kakor vsi drugi. Ali glede umstvenih zmožnosti so daleč pred vsemi drugimi. Posebno veliki prijatelji so godbi, pravzaprav žvižganju. Lepemu žvižgu na ljubav ostavljajo najmastnejše zalogaje in prihajajo iz svojih skrivališč poslušat. In tedaj ima žvižgalec najlepšo priliko raka za rakom vlačiti na suho. Toda zgolj z duševno hrano se to vendar ne opravi, tudi želodcu je treba nekaj ponuditi. Ako torej hočeš v Kolpi z uspehom rake loviti, vzemi v eno roko prot, kateremu si na konec črva privezal, v drugo pa stisni precep in potem žvižgaj tisto imenitno račjo pesem. Kajti ne gre, da bi žvižgal kar si bodi, kolpski raki so neznansko svojeglavi. Ali njih pesem, ali pa nič!

Temu in onemu se bo to zdelo smešno. Tudi Valvasorju se je sprva stvar smešna zdela, a naposled je mož vendar verjel. Pišoč Slavo kranjske vojvodine je pobral slavni učenjak vse, kar se mu je zdelo, da bi ljubljeni deželi utegnilo služiti v čast. V tej stvari se je sam pošteno trudil, da bi zvedel resnico, ali okolnosti mu niso bile ugodne. Dasi tedaj na svoje oči ni videl loviti rakov na žvižg, vendar nas zagotavlja, da še okoli Vinice in Podbrežja tako love. Pravi, da žvižgalci med seboj tekmujejo; kdor zna bolje, nalovi več rakov. On sam je vprašal nekega Hrvata, Polakoviča po imenu, ki je služil Frankopana in je bil na glasu, da zna rakom posebno dobro žvižgati. Vprašal ga je, če raki ne bi prišli, ako jim ne bi žvižgal. Hrvat je odgovoril, da ne pridejo, čuda redko pride kakšen. V tem ko jih žvižgalec nalovi sto, dobi jih drug, ki ne žvižga, jedva šest. Vprašan nadaljuje, ali imajo tudi drugi raki to svojstvo, pravi, da ne ve, ker on je lovil samo med Poljanami in Metliko.

Tudi druge osebe od stanu so temu pritrdile. Valvasor bi se bil o tem tudi sam rad uveril, ali voda je bila motna in velika. Zato se opira na svedočanstvo vere dostojnih mož "sowohl von hochfürnehmer als gemeiner Condition", ki so mu vse to potrdili iz svoje izkušnje. Na koncu še pristavlja, da rek šel je rakom žvižgat povsod drugod pomenja umrl je.

Dandanes o tem žvižganju vse molči. Gotovo je mlajši svet pozabil pravo račjo pesem. Kaj pa! Zapisana ni bila nikdar, hranila se je samo po ustnem izročilu v pravem pomenu te besede. In nekega dne je zatisnil oči star očanec in ž njim je šla pod zemljo tudi pesem, bodisi da je pozabil naučiti je sina, bodisi da je topi glavi ni mogel vcepiti. Tako se izgublja in opušča star običaj in malo po malo gre v pozabo vse, kar je bilo od starine dobrega in hasnovitega. Kajne, ti račji prijatelj?

Rakova domovina je jako prostrana, razširja se namreč malone po vsej Evropi in po velikem delu Azije. Pri nas se nahaja po vseh vodah, posebno še mu prijajo kranjske in štajerske. Manj mu ugajajo vode po našem Primorju. Najlepše rake na Goriškem sem videl v kobariškem blatu, pa menda niso posebno ukusni. V Gorici vsaj imajo po gostilnicah samo kranjski veljavo. Nemo propheta in patria sua. Da v Soči ni in ne more biti lepih rakov, umeti je lahko; a popolnoma nerazumno mi je, zakaj jih Vipava nima, o kateri bi človek sodil, da je kakor nalašč ustvarjena za to žival. Na Koroškem ne manjka rakov nikjer, ali posebno hvaliti jih nisem čul. Na slovenskem Štajerju bivajo lepi in dobri raki v Sotli in v Pesnici in gotovo še drugod, kar pa meni ni znano. Toda Kranjska vendar prvakuje glede raštva; posebno s svojimi krškimi raki se je proslavila daleč preko ozkih svojih mej. Pa tudi ljubljanski raki, ki se love v Ljubljanici, Gradaščici, Ižici in v drugih po ljubljanskem barju tekočih potokih so na dobrem glasu pri vseh poznavateljih. Vse hvale vredni so dalje raki iz Pivke, Planinščice in iz drugih potokov okoli Planine, Cerknice in Loža. Iz vseh teh krajev izvaža se mnogo tega blaga v Trst. Na Dolenjskem se ponašajo razen Krke z lepimi raki tudi Kolpa, Temenica, Mirna in še druge manjše vode, katerih tukaj ne bom našteval. Pa tudi gorenjska stran redi po potokih semtertja prav lepo žival. Tako npr. vem iz svoje izkušnje, da imajo Poljane nad Škofjo Loko jako velike in ukusne rake.

Kar se tiče velikosti, bo zadoščevalo, ako povem, da so nekoč enega ulovili, ki je na tehtnici potegnil tri rezi, rekše: tri četrti libre. Sam ga sicer nisem videl, pravil mi je pa o njem vse časti in vere dostojen mož, ki je stal poleg tehtnice; bržčas ga je tudi ukusil.

Taki velikani so vendar redki. V Dolskem gradu pod Ljubljano so kazali nekdaj - da li še zdaj, ni mi znano - lupino ogromnega raka, če se ne motim, rekli so, da se je porodil v Krki. Tisti bi utegnil biti dostojen drug onemu poljanskemu, dokler je namreč še junakoval pod vodo.

Cerkniško jezero je polno rakov. Kadar voda upade, jih je po jamah brez števila. Pobirajo jih kakor hruške in spravljajo v vreče in košare. Ali ti jezerski raki glede dobrote ne morejo tekmovati s potočnimi, zato tudi nimajo prave cene.

Kupčija z raki je na Kranjskem znamenita in prinaša v deželo vsako leto najmanj kakih dvajset tisoč goldinarjev. In prinašala bi tudi več, ko bi se raštvo umno uravnalo. Iz same Krke se jih izvozi na leto najmanj sto tisoč repov, iz drugih voda pa tudi vsaj toliko, če ne več. Prvi trgovec s krškimi raki je krški poštar gospod A.; on sam jih razpošlje na leto blizu šestdeset tisoč repov. Največ jih gre na Dunaj, v Prago, v Pešto, potem v Pariz, London, Milano itd. Pol libre težki so precej redki, semtertja vendar je še kak težji, do dvajset lotov stare dunajske teže.

Staro pravilo že uči, da raka jej v mesecih, katerih imena nimajo v sebi nobenega r, in ti meseci so: majnik, junij, julij in avgust. V teh mesecih je tudi trgovina z raki najživahnejša. Razpošiljajo jih v košarah, vložene med mah, ob večji vročini pa v slamo. Kadar gredo prav daleč, namažejo jih z vinom ali z vinskim kisom. Ujete rake spravljajo v posebne skrinje, plavajoče v vodi, ter jih pitajo s krvjo, z mesnimi odpadki in s slabimi ribami.

Predno končam, še nekaj šaljivega. Srbska smešnica pripoveduje, da je Turek, nepoznavši dotle raka, prišel k Srbu in, videvši to neznano žival pri njem, vprašal ga je, kaj je to. Srb mu odgovori, da je to bolhober, da lovi bolhe po hiši in ponoči v postelji. Turku je bil po tem pojasnilu bolhober močno všeč, zato si ga izprosi od Srba in ga odnese domov. Kako sta se Turek in bolhober pogajala ponoči v postelji, o tem smešnica molči. Da ni bolh lovil, lahko si mislimo. Prej bi rekli, da se jim je pridružil, spomnivši se stare svoje pesmi:



"Tud' jaz bi se tvoje kože lotil,

oh, kože lotil!"





DOMAČE IN TUJE ŽIVALI V PODOBAH



Uvod



I.

Pomladanski dan



Lep božji dan je danes! Sončna gorkota je razkadila mokrotne megle, ki so se vlačile dolgočasno po dolinah in od gozda do gozda. Umirili so se tudi mrzlotni vetrovi, tihi mir kraljuje v zraku. Komaj je čutiti toplo sapo, ki se igra z mladim cvetjem stare jablane pred našo hišo. Davno že ni sijalo sonce tako prijazno na zemljo in topli žarki povsod zbujajo novo življenje. Nešteta množica bilk in trav, brstov in cvetov rije zdaj iz nje. Novo živo zelenje odeva spet gozd in loko, ki jo je bila poprej posušila in obrila mrzla burja.

Na kraju gozda se spet pase živina. Pastir piska na piščalko, ki si jo je izvil iz vrbove šibe. Po njivah je vse živo. Kar koli more gibati, vse orje, seje, koplje, sadi, kakor veleva v zraku škrjanček: "Delaj, delaj, delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vrzi, vrzi!" Le stara bolehna ženica je ostala doma. Vso zimo si je želela, da bi ji Bog dal učakati pomladi. In učakala jo je. Danes je prvikrat sedla na klopco pred hišo, mlado zelenje dobro de njenim očem in sonce ji pregreva premrle ude. Ženica je vesela lepega dne in hvali Boga in njegovo dobroto.

Nedaleč od tod pod lipo sredi vasi se je zbrala mladina, brezskrbna skače po mehki travi ter se igra, kakor se je igrala lani in predlani in kakor se je igrala mladina pred sto in sto leti. Tako se je tudi igrala nekdaj siva žena na klopci v onih letih, ki ji zdaj že uhajajo iz spomina.

Kar koli živi, vse je veselo življenja; kakor prerojena je vsa narava. Veselimo se tudi mi! Odložimo za čas vsakdanje skrbi in težave, naužijmo se lepega časa!



Podaj mi, bratec moj, roko,

pod milo pojdeva nebo,

kjer njiva zopet zeleni,

nad njo škrjanček žvrgoli.



Iz vasi gremo čez loko proti gozdu. Domači pes nas je ugledal in je pritekel za nami. Ker tako veselo skače okoli nas in se nam tolikanj dobrika, ga pustimo, da gre z nami. Lepo uglajena steza nas pelje ob potoku.

Voda v njegovi strugi hitro skaklja od kamna do kamna, od grma do grma, kakor bi se ji bogve kako mudilo v vas. Ko pa bo prišla tja, vendar ne bo ostala tam, ampak bo hitela še dalje do velike reke.

Domače goske se perejo na potoku, race pa vtikajo glavo v vodo, ker iščejo v blatu črvov, polžev in druge sodrge. Ona nemirna ptica s privihanim repkom in z belim predpasnikom, ki je ravnokar sedla na kamen sredi potoka, to je povodni kos. Iz gore je prišel iskat vodnih žuželk.

Ob potoku se sončijo žabe; ko pa začutijo naše stopinje, hitro poskačejo na glavo v vodo, da male ribice preplašeno begajo sem ter tja. Izpod grma je naš pes spodil dolgokljuno ptico, ki ima prelepo zeleno in modro perje. To je vodomec. Pod grmom je prežal na ribice, mi smo ga zmotili pri opravilu in tako morebiti rešili življenje mladi ribici, če je ne ujame požrešna ščuka, ki je ravno zdaj priplavala izpod gostega šaša.

Naša steza zapusti potok in nas vodi čez loko v gozd. Po cvetoči loki se pode razno pisani metulji, po zraku se sučejo mušice in druge krilate žuželke, po zemlji lazijo črni žužki in skačejo lahkonoge kobilice. Okoli živine na paši posedajo pastirice in tresljajo z dolgimi repi, na hrastu sredi loke sede sive vrane in visoko nad nami spazimo orla, ki v velikih krogih mirno plava po zraku.

Zdaj se bližamo gozdu. Že od daleč slišimo glasno trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. To je detel. V lepi pisani suknji pleza po deblu zdaj gor, zdaj dol in tolče s krepkim kljunom po skorji, da bi prepodil in potem pozobal v njej skrite žužke, ki izjedajo drevo. Ko se čudimo lepemu plezavcu, nam nekaj zašumi pod nogami. Sivomodra belouška je, nje se ne bojimo, ker vemo, da ni strupena. Tudi ubiti je nočemo, ker nam je znano, da požre mnogo žab in drugega mrčesa.

No, zdaj smo v gozdu. Suho listje pod našimi nogami dela velik šum in po drevju umolknejo preplašene ptice. Sedimo na ono posekano deblo! Kako tiho je vse okoli nas, le visoko v vrheh šepeta in šumlja listje, kakor da bi se drevo pogovarjalo z drevesom. Nenadoma se blizu nas oglasi kukavica; njen glas slišimo, ptice pa ne vidimo. Za njo se prva oglasi šoja z neprijetnim glasom in kmalu je spet vse živo okoli nas. Iz grmov in izpod vej drobe in gostole male pevke svoje pesmice, nekatere bolj tiho, nekatere bolj glasno, kakor je kateri dano. Iz dna gozda se včasih razlegajo zamolkli glasovi. To so glasovi vodnih in močvirnih ptic, ki gnezdijo v močvirju onstran gozda.

Vse živi, vse se giblje, vse se veseli in tako slavi, če tudi nevede, svojega stvarnika, slavi Njega, ki ume jezik svoje živali, komur je svetla kronica vsake bilke, ki ve pota vsakega žužka. Kamor On veli, rja buče vetrovi, Njegov prst kaže pota deročim rekam.





II.

Mnogovrstnost živali



Na našem kratkem sprehodu smo videli in slišali mnogo živali. Vsak med nami ve tudi po svojih lastnih izkušnjah, da žive na kopnem, v zraku in v vodah mnogovrstne živali. Posebno na kopnem zbujajo mnoge živali našo pozornost s svojo velikostjo in postavo; te živali tudi najbolje poznamo, ker jih vidimo pogosto. Še dosti večje pa je število malih živalic, ki pa jih zato ne poznamo toliko, ker so nekatere tako majhne, da jih naše oči komaj vidijo. Te male živalice se nam navadno tudi skrivajo, zato jih le redkokdaj vidimo.

Po zraku letajo velike in majhne ptice in poleg teh nešteti roji hroščev, metuljev, komarjev, muh in drugih žuželk. Največ živali pa stanuje v vodi, posebno pa v morju. Morje skriva v sebi največje in najmanjše živali, včasih v kaj čudnih podobah, da bi človek lahko pomislil, da ima pred seboj kak cvet, ne pa žival.

Vsakomur je znano, da pri nas ne živi vsaka žival na vsakem kraju. Medved, lisica, jelen, veverica žive le v gozdu; zajec, poljska miš, prepelica, škrjanec na polju; jelen, divja koza, orel, divji petelin na visokih gorah; vidra pri vodi; raca, gos, labod na vodi. Postrv živi le v mrzlih bistrih potokih in gorskih jezerih, krap pa najraje v blatnih krnicah in počasi tekočih vodah.

Kolikor dlje gremo iz svojega kraja, toliko bolj se menjajo živali. Če gremo proti severu, najdemo sobolja, hermelina, bele lisice in druge živali, ki nam dajejo najlepšo kožuhovino; tam vidimo severnega jelena, belega medveda, tjulnje ali morske pse, kite in še veliko drugih živali, ki jih pri nas ni najti.

Še bolj se spremeni živalstvo, če se spustimo proti jugu v toplejše dežele. Tam žive krvoločne zveri, na primer levi, tigri, hijene; tam se pasejo velikanski sloni, nosorogi, žirafe in kamele.

Tam so gozdovi polni gibčnih in smešnih opic, jezičnih papig in drugih prečudovitih ptic, ki se jim perje sveti kakor zlato in drago kamenje. Po zraku se poganjajo najlepši in največji metulji, čudoviti hrošči in druge žuželke v najnenavadnejših podobah. Toda tam stanujejo tudi požrešni krokodili, velikanske kače, dosti strupenih živali, posebno pisanih kač in ščipavcev, gosti roji pikajočih mušic in silna množica vsakovrstnega gnusnega mrčesa. Vsak kraj, vsaka dežela ima kaj posebnega.





III.

Človek



Po svojem telesu je človek podoben živalim; v kaki posebnosti pa nekatere živali človeka celo prekose. Tako so na primer mnoge živali večje in močnejše od človeka, nekatere bistreje vidijo, nekatere tanjše slišijo, nekatere pa spet bolje vohajo. Tudi večjo starost učakajo neke živali kakor človek.

Vendar ima človek nekaj, kar ga visoko povzdiguje nad vse živali ter ga posaja na prvo mesto med vsemi stvarmi, kar koli jih je ustvarila vsemogočna božja roka. To nekaj je njegova neumrljiva duša in njene prečudne zmožnosti. Samo človek lahko misli, le on si lahko zida zlate gradove v oblake in si v mislih snuje nov svet okoli sebe. Le človek se zaveda samega sebe in lahko premišlja o sebi in o svetu. Samo človek je lahko pobožen, ker samo on spoznava svojega stvarnika.

In če tudi ne gledamo na človekovo dušo, ga že vnanja podoba loči od živali. Človekovo telo že samo oznanja, da stanuje v njem božji duh. Čeprav je človekovo telo iz prsti, ga zemlja vendar ne vleče toliko k sebi kakor druge živali, ki hodijo po vseh štirih s pripognjeno glavo in srepo gledajo v zemljo. Človek hodi samo po dveh nogah, in vendar je njegova hoja lahka in varna. Na njem je vse v pravi meri, nič ni preveliko, nič premajhno, krona vsemu telesu pa je glava. Le človek nosi glavo pokonci in gleda proti nebu z lepim jasnim obrazom.

Izpod las se sveti široko čisto čelo, kakršnega ne najdemo pri nobeni živali. Lepo rezan nos stoji sam zase, ker se ni zrastel z gornjo ustnico kakor pri živalskem gobcu. Usta zapirata rdeči mehki ustnici, ki se odpirata za prijazen nasmeh ali za razumno govorico. V ustih stoji zob pri zobu, nobeden krajši, nobeden daljši. Lice pa pokriva mehka čutljiva koža, ki pri nas ni niti rdeča niti bela, vendar včasih zardi kakor kri, včasih pobledi kakor zid. Nobeni živali ni mogoče na licu tako dobro videti žalosti in veselja, upa in strahu, blagosti in osornosti, zdravja in bolezni; skratka: vsaka čut, vsaka strast, ki nam polje v srcu, v duši, vsaka se nam razodeva tudi v licu.

Pa kaj bi bilo lice brez očesa! Iz oči govori duša. Ta govorica se ne da povedati s pustimi besedami, tudi se ne da opisati s slabim peresom, človek jo mora videti. Kdo bi znal opisati milino materinega očesa, ko se ozira na svoje ljubljeno dete. Kak razloček med njenim pogledom in pogledom pogumnega možaka, ki se mu je oko v jezi napelo in uprlo v sovražnika! In če zamiglja solza v očesu, kako razumljivo nam govori solzno oko! Drugače se sveti solza bridke žalosti, drugače solza srčne radosti. To so skrivnosti človeške duše. Tega nima nobena žival.

Ali kakor je oko lep in neprecenljiv božji dar, vendar še ni največji. Še nekaj je, kar človeka še bolj povzdiguje. To je jezik, to je govor. Brez govora bi bil človek le na pol človek in v nekaterih zadevah na slabšem od živali. V tem je naša največja prednost, da si lahko drug drugemu razodevamo svoje misli, svoje izkušnje, da lahko vse to obdržimo v spominu ter da se v priložnosti po tem ravnamo. Drug se uči od drugega. Kar se je eden naučil ali kar je izkusil, to pove drugim in ti to vedo in znajo, kakor da bi bili to vse sami izkusili. In zato je človek bolj premeten od lisice, hitrejši od konja in močnejši od slona.

Res je, da imajo tudi živali med seboj neke glasove, s katerimi se vabijo in kličejo ali pa svare pred nevarnostjo; toda ti glasovi se ne morejo primerjati človeški govorici. Samo človek zna govoriti, ker samo on lahko misli. In kakšno moč ima ta govorica ne samo nad živalmi, temveč tudi nad nami! Kakšne čute budi v nas blebetanje nedolžnega deteta, kako nas pretresa gromovita beseda navdušenega govornika in kako nam sega v dušo ono tiho šepetanje, ko se duša z dušo pogovarja. Pod dihom rahle besede se taja led okoli srca, zapah odleti za zapahom in v blaženem pogovoru se odpro srcu skrivna vrata, da mu vidiš do dna. O, beseda je neznana moč, katere človek nikdar ne bo doumel!

Človek je podoba in prilika božja.





IV.

Človek je gospodar na zemlji



Bog sam je izročil gospostvo na zemlji človeku, ko ga je ustvaril. In človek tudi uživa to gospostvo, kar se jasno vidi iz njegovih del. Le človek lahko spremeni zemlji obraz, le on zapoveduje drugim živalim in rastlinam, ki jih rabi v svojo korist, jih sili, da so mu podložne in jih tako spreminja, kakor misli, da bo imel več dobička od njih.

Dokler je bil človek samo lovec in ribič, se njegovo gospostvo ni kazalo tako očitno. To je bilo spočetka pri vseh narodih in je pri divjakih še zdaj. Lovec ni nikjer stalen. Potika se po gozdovih, kjer je kaj vode in zveri. Za streho mu ni, najde si jo kjer koli: danes pod pečino, jutri pod vejami starega drevesa. Potreb nima dosti. Živi se z mesom, oblači se s kožami in vode najde povsod.

Tudi pastir nima stalnega stanovanja, ker gre s svojo čredo na pašo. Vendar je skušal nekatere živali udomačiti in privaditi k sebi. Za te živali je moral skrbeti ter jih varovati krvoločnih zveri. Toda pravo človeško gospostvo se je začelo s poljedelstvom. Poljedelec mora ostati na zemlji, katero si je izbral, ki jo je v potu svojega obraza obdelal in posejal. Kamor koli bi šel naprej, povsod ga čaka znova težko delo. Torej se naseli na izbrani zemlji in si postavi stalno stanovanje. Obdeluje zemljo; prisili divjo lesniko, da rodi sočno sadje; v njegovem vrtu se pod njegovo roko divja roža in drugo cvetje veliko lepše razvija. Zlepa ali zgrda je ukrotil govedo, ovco, kozo, svinjo, osla, konja, kamelo, psa, mačko in druge živali. Iznašel je ogenj, ki mu iz mesa divjih in domačih živali in iz raznih vrtnih in poljskih pridelkov pripravlja okusne in zdrave jedi. V ognju tali tudi razne kovine in rude, iz njih izdeluje orodja za hišo in polje, kuje orožje, novce in druge umetnije in lepotije.

Iz lanu, konoplje, volne, svile in bombaža prede in tke sto in sto različnih tkanin. Iz lesa si izdeluje pohištvo in drugo potrebno orodje. Iz nekaterih kamnov in prsti topi steklo in žge vsakovrstno posodo. Iz kamenja in lesa si postavlja stanovanja, iz kamna izkleše umetnik lep kip, iz barv napravi lepo podobo.

Človek zida velika mesta, cerkve, trdnjave, vasi in trge. Seka in krči gozdove, izsušuje nezdrava močvirja in jih spreminja v zdrava polje. Velikim rekam postavlja jezove, da se ne razlijejo po njegovih poljih. Čez visoke gore dela ceste, rekam spreminja struge; dve reki, dve daljni morji povezuje s prekopi. Po širokem morju, po jezerih in rekah plovejo ladje vsake vrste in vežejo zemlje in narode, ki so bili stoletja in stoletja razdruženi. Zahodne dežele trgujejo z vzhodnimi, stari svet menjava z novim svetom svoje pridelke in izdelke.

Poljedelstvo je začetek človeške omike.





V.

Ne muči živali!



Človek je gospodar na zemlji. Bog sam mu je dal v last vse živali, da gospoduje nad njimi. Toda on jim mora biti milostljiv in pravičen gospodar, če hoče, da bo všeč Bogu, ki je sam največja ljubezen in dobrota. Človek sme žival priganjati k delu, za katero ima dosti moči, ne sme pa je preoblagati s pretežkim delom, ne sme je neusmiljeno nabijati in pretepati. Bog dopušča človeku ubiti ali zaklati živino, ki mu je potrebna za živež, za obleko in druge stvari. Dopuščeno mu je tudi ubijati in preganjati živali, ki so ali nevarne njemu in njegovim domačim živalim ali mu sicer škodo delajo. Vse take sme ubijati - toda mučiti ne sme nobene.

Ljudje se radi izgovarjajo: "Kaj za to? Saj je le neumna žival." No, dostikrat je žival pametnejša od takega suroveža. In če bi tudi bila neumna, kdo ti je dal pravico, da jo smeš mučiti? Ali ni tudi nje ustvaril Bog, ali ni tudi njej dal celih in zdravih udov, dal dosti živeža, da se veseli življenja? Tudi žival čuti bolečine, ki jih zadaja tak človek brez srca in brez usmiljenja.

Drugi se izgovarja, da muči le škodljive živali. Tudi tak greši proti božji volji. Glede škodljivosti pa moram naravnost povedati, da taki ljudje večidel še svojih dobrotnikov ne poznajo, ker ne vedo ločiti koristne živali od škodljive. In tako iz nevednosti preganjajo živali, ki bi jim morali biti še hvaležni. Kolikrat sem že videl pastirje ali otroke, ki so trpinčili in kamenjali ubogega ježa ali pa krta, ki sta kmetu najboljša prijatelja.

Pa tudi odrasli večidel niso dosti boljši od otrok. Vselej me zgrabi nevolja, kadar vidim na kakih vratih pribito sovo, postovko ali kanjo. In kaj takega se ne vidi samo pri kmetu, dostikrat tudi gospod ni boljši od kmeta. Nevednež ne ve, da so te ptice njegove največje prijateljice, ki bi jim moral ustrezati, kjer koli bi mogel. Sove požro največ miši na polju in okoli skednjev, kanje ravno tako, in zraven pokončajo veliko kač in druge golazni.

Kdor tedaj strelja in pribija te ptice v strah drugim, sam sebi največjo škodo, mišim pa veselje dela. Kadar koli pribija tako ptico na svoja vrata, pribija tudi sam sebi žalostno spričevalo. Pameten človek, ki gre mimo, bo bral iz tega spričevala tole: Tukaj notri stanuje neveden in nehvaležen gospodar.

Zdaj pa še nekaj! Gotova je resnica: Kdor ima živali rad, komur se smili uboga živina, temu se bo smilil tudi človek, ta ne bo zaničeval in preganjal svojega bližnjega. Kdor pa z živino grdo ravna, temu otrpne srce tudi proti ljudem. Da je to res tako, nam potrjuje tudi zgodovina. Rimski cesar, grozoviti Domicijan, ki je preganjal kristjane, je že v mladosti pokazal svoje hudobno srce s tem, da je mučil živali. Španskemu kraljeviču Karlu, ki je svojemu očetu stregel po življenju, je bilo v mladosti najljubše veselje, trgati na dvoje žive mlade zajčke in gledati, kako se nedolžne živalce zvijajo in trepečejo.

Prav so imeli sodniki v starih Atenah, ko so obsodili dečka, ki je iz objestnosti izbil oko neki živali. Sodniki so se bali, da ne bi iz tega dečka zrastel hudoben in ljudem nevaren človek. Žalostna je resnica, da so morilci in tolovaji, ki počenjajo grozovitosti na ljudeh, svoje nesrečno delovanje navadno začeli že v mladosti pri živalih.





VI.

Ljubi bralec!



Knjiga, ki si jo vzel v roke, te želi seznaniti z živalmi, z njihovimi lastnostmi, dobrimi in slabimi, z njihovimi šegami in navadami. Poiskali jih bomo po gorah in planinah, po dobravah in poljanah. Obiskali bomo severne kraje, kjer kraljuje zima in mraz; čez gore, čez vode pojdemo v južne dežele, kjer je večna pomlad. Pogreznili se bomo v globočine morja, kjer gospodujejo vodni velikani; lahke peruti nas poneso v zračne višave, kjer se sučejo orli. Ne bodo nas zadržali niti razbeljeni pesek afriških puščav niti globoka močvirja ameriških gozdov.

Tukaj bomo poslušali veselo pesem drobne ptice; tamkaj bomo slišali rjuti mogočnega leva, krvoločnega tigra. Obstali bomo zdaj pred lepo izdelanim ptičjim gnezdom, zdaj pred umetno spleteno pajkovo mrežo. Seznanili se bomo z našimi prijatelji, učili se bomo pa tudi spoznavati naše sovražnike, naj že bodo očitni ali skriti, veliki ali majhni. Videli bomo njihove vesele in žalostne dni, njihove težave in stiske, strasti in slasti, prepire in poboje.

To se ve, da nam zaradi neštevilne množice živali ne bo mogoče opisati vsake vrste, temveč le tiste, ki po tej ali oni lastnosti posebno pritegujejo našo pozornost, ki so nam koristne ali pa škodljive, in naposled one, ki so sploh vredne, da se z njimi seznanimo.

Začeli bomo z našimi domačimi, ki so zmerom okoli nas, ki nam dajejo živež in obleko, opravljajo za nas težka dela, ki varujejo in branijo nas in naše premoženje. Šele potem se bomo ozrli po drugih.

Začnimo tedaj!



PES



Med vsemi živalmi je pes človekov najzvestejši prijatelj, svojemu gospodarju popolnoma vdan do smrti. Pes je edina žival, ki je šla za človekom v najmrzlejše in v najgorkejše kraje, skratka po vsej zemlji. Psi se povsod drže človeka, torej tudi nikjer ni divjih psov; le sem ter tja se najdejo podivjani psi, ki nimajo gospodarjev. Posebno v vzhodnih deželah, npr. na Turškem, v Mali Aziji, v Egiptu itd., so vsi psi brez gospodarja, ker jih Turki ne trpe po hišah. To jim brani njihova vera, po kateri je pes nečista žival. Popotnik, ki je dalj časa živel v Carigradu, piše o teh psih takole: Človek si ne more misliti carigrajskih ulic brez psov, ki se v neštetih množicah klatijo od hiše do hiše. Ti psi so posebnega plemena. Še najbolj so podobni našemu ovčarskemu psu, samo da so kratke, rumenkaste dlake in da jim rep zmerom visi. Tiho se plazijo ti lenuhi okoli ali pa leže na soncu. Vse ulice, vsi trgi so jih polni. Navadno sede v vrstah pred hišami in čakajo, kdaj jim bo kdo kaj vrgel, ali pa leže sredi ceste. Turek se ogne vsakemu psu in sploh nobenemu nič žalega ne stori. Nikoli nisem videl, da bi Turek psu stopil na noge, še manj pa, da bi ga udaril.

Kakor imajo po večjih mestih berači svoje sedeže in svoje hiše, kjer beračijo, tako imajo tudi psi tu svoje ulice in gorje onemu, ki bi se izgubil v drugo. Vsi padejo nanj in, če se nesnaga hitro ne odnese, ga kar na kosce raztrgajo. Tujega človeka, ki ni Turek, dobro ločijo od Turka. Če tujec kaj za jesti kupi, preže vsi vanj in ga spremljajo do ogla, dalje pa ne, ker ondi že čakajo drugi iz bližnje ulice. Ponoči so pa ti psi tujcu tudi nevarni, posebno če gre sam in če nima svetilke v eni, dolge palice pa v drugi roki. Večkrat se primeri, da psi napadejo kakega tujca in če ne bi prišli Turki na pomoč, bi ga celo raztrgali.

Sultan Mahmud je dal pred več leti poloviti nekaj tisoč teh psov in prepeljali so jih na neko pusto skalo v morju, kjer so se med seboj poklali in požrli. Ali Carigradu s tem ni bilo prav nič pomagano, kmalu so se zaplodili drugi. V Carigradu skoraj na vsako stopinjo vidiš v blatu jamo z mladimi psi, ki komaj čakajo, da bi se s starimi potepali po ulicah.

Bolj divji kakor carigrajski so egiptovski psi. Okoli vsakega egiptovskega mesta, sem ter tja tudi po mestu, je polno razvalin in podrtin nekdanjega mesta. V teh grobljah, večkrat daleč zunaj mesta, stanujejo psi. Vsak ima svojo luknjo, kjer ves dan prespi in šele o mraku groblje ožive. Vso noč tulijo in lajajo, iščoč mrhovine okoli mesta in vsakovrstne nesnage po mestu. Velika sreča je, da se med temi psi ne pokaže steklina; le redko redkokdaj se ondi sliši o steklem psu.

Psa sploh je težko opisati po njegovi postavi, ker se zelo spreminja v velikosti, barvi, dlaki, ušesih in glavi. Najmanjši psiček še ni tolik, kolikršna je glava največjega psa, in tako je tudi pri drugih telesnih lastnostih velik razloček. To pa se vendar lahko reče, da imajo vsi psi ostre zobe, na vsaki strani zgoraj 6, zdolaj 7 rogljatih kočnikov, potem dolg in gladek jezik, v očesu okroglo punčico in na prednjih nogah pet, na zadnjih pa samo štiri prste s topimi kremplji. Od volka, s katerim sta si v rodu, se loči po repu - ta je pri psu zmerom na levo zasukan.

V jedi pes ni izbirčen. Kar jé človek, to jé tudi pes, najrajši pa vendar meso, posebno če malo smrdi. Tudi na sadje, posebno na sladko, se lahko privadi. Na južnem Francoskem pes brez nagobčnika ne sme v vinograd, kadar je grozdje zrelo, in čuvaj ga ima pravico ustreliti. Naši psi ne jedo rib (vsaj navadno ne); na Kamčatki in sploh na severu pa leto in dan ne dobe druge jedi kakor suhe ribe. Jed se mora psu dajati iz čiste posode, ne sme pa biti vroča niti preslana. Če je sit, rad zakoplje, kar mu je ostalo, in pride pozneje jest, včasih pa tudi pozabi. Da si izčisti želodec, poišče trave, najrajši piriko. Pije mnogo, loptaje z jezikom. Kadar hodi ali teče, zanaša zadnji del malo v stran. Na suhem je zelo hiter in tudi plava dobro. Kadar miruje, sedi na zadnjih nogah ali pa se uleže, in sicer ali na stran ah pa na trebuh tako, da obrne zadnji nogi ven, na prednji dve pa položi glavo. Če mu je mraz, se zvije in stisne gobec k zadnjima nogama. Mesto, kamor se misli uleči, nekajkrat obide, tudi z nogo rad pogrebe, kakor bi si hotel postlati. Sploh pa rad grebe in brska po zemlji, zdaj s prednjima, zdaj z zadnjima nogama.

Pes je bolj podnevna kakor ponočna žival, dasi je tudi ponoči živ in buden, če je treba. Spi ponoči in podnevi, toda nikdar dolgo. Spanje je rahlo, pri najmanjšem šumu se prebudi, tudi sanja se mu rado. Čist je, blato odloži rad na kamen in pogosto moči; posebno če je v družbi drugih psov, bo šel težko mimo kakega ogla, kupa, grma ali kola, ne da bi vzdignil nogo. Poti se malo; če mu je vroče, pomoli jezik iz gobca in sope. Med pasjimi čuti je najboljši voh, da se moramo včasih prav čuditi, npr, pri lovskih psih. Vendar ga močno dišeče stvari razdražijo, če mu jih damo pod nos. Ima tudi tenak sluh (muzike in zvonjenja pa ne sliši rad), dober vid in tudi okus se mu ne more odreči.

Še bolj kakor v telesnih se psi razločujejo v umskih lastnostih. Nekateri se lahko uči, nekateri težko; ta je vsakemu človeku prijatelj, oni se ne zmeni za nobenega razen gospodarja. Kar je temu prijetno, je onemu zoprno. Skoraj ni mogoče dobiti dveh psov, ki bi si bila v vsem podobna, vsak ima svoje navade in razvade, poleg hvale vrednih lastnosti tudi grde napake.

Ena pa je vendar glavna lastnost vsakega psa, to je zvestoba. On je gospodarjev do konca, in to ne samo od strahu ali od potrebe, ampak iz same privrženosti in hvaležnosti. Zato pa je tudi človeku med vsemi živalmi najljubši tovariš. Pes le gleda, da bi se prikupil gospodarju, da bi pri njem prišel v milost. Čuva mu hišo in čredo, premoženje in življenje, pomaga mu loviti divjačino, kaže pot, nosi pisma, vozi kolca in vrti raženj v kuhinji. V nevarnosti brani gospodarja, ne boji se ran, zanj se bojuje do zadnjega diha, zanj tudi pogine. Po mrtvem gospodarju pa toži in žaluje.

Človeku na ljubo se nauči to in ono. Da bi gospodarju prav storil, se nauči plesati, bobnati, hoditi po vrvi, stražiti in iz pištole streljati, nauči se spoznavati karte, črke in številke; človeku na ljubo opravlja dela usmiljenega Samarijana na gori sv. Bernarda. Kaj hočemo več!

Gospodarja pozna po glasu, po hoji, in razume njegovo besedo. Na njegovo zapoved gre vrata zapirat in odpirat, vzame mu klobuk z glave, poišče skrito ruto, gre po meso v mesnico, po kruh k peku. Prijetno je gledati pametnega psa, kako nastavlja ušesa, kako obrača oči, kako miga z repom, če pričakuje kako zapoved. Kako je vesel, če sme iti z gospodarjem, in kako klavrn, če mora ostati doma. Če je na potu pritekel do kakega razpotja, kako se ozira in ugiblje, kam bo zavil gospodar. Kako je srečen, če pravo zadene, in kako ga je sram, če je kako neumno naredil!

Pes zna biti tudi hinavec. Če je kaj zagrešil, se vede, kakor ne bi bilo nič; uleže se, zeha in se dela, kakor da bi spal; včasih pa vendar skrivaj pogleda gospodarja postrani, ali že ve za hudodelstvo ali ne. Z domačimi otroki ima veliko potrpljenja, posebno dobrovoljen se kaže dečkom, znabiti zato, ker se več z njim ukvarjajo. Človeka, ki je hiši prijatelj, hitro spozna ter ga pozdravlja kakor domačega. Na prvi pogled tudi razloči dobro oblečenega tujca od raztrganega berača.

Pes se v vsem ravna po svojem gospodarju. Dober človek ima tudi dobrega psa, ker iz njega naredi, kar hoče. Ženske psa ne znajo vzgajati, ker ga ne vedo v pravem času v strah prijeti; zato so pa ženski naročni psički radi izbirčni, mehkužni, trmasti in dostikrat tudi potuhnjeni. Razumnega gospodarja pes je tudi razumen, pastirjev pes je dober pastir, lovčev pes je dober lovec, mesarski pes je neusmiljen; prav nič se mu ne smilijo krvaveča teleta, ki v velikem strahu pred njim trepetajo. Kmetov pes je včasih malo neotesan, sicer pa pošten; pes bogatega postopača pa je rad len, samopašen in ošaben kakor njegov gospodar. Pri prijaznih in priljudnih hišah imajo tudi prijaznega psa; pri čmerikovem in odljudnem samcu pa je pes navadno tudi pust in čemeren godrnjač.

Omeniti moramo še neke pasje lastnosti. Na mesec lajajo in tulijo, ne ve se zakaj. Za vsako stvarjo, ki teče hitro mimo njih, bodisi človek, voz, kamen ali kar koli, radi teko ter jo hočejo ustaviti. Nekaterim živalim je pes posebno sovražen, zlasti mački in ježu. Pred dežjem psi smrde in sploh čutijo vremenske spremembe. V Ameriki so tudi opazili, da psi slutijo potres. Že večkrat se je dogodilo, da so pred potresom psi pobegnili iz mesta. Znano je tudi, da pes med drugimi ljudmi ovoha konjederca in laja nanj, čeprav ga ni še nikoli videl.

Pasji glas je znan vsakemu; znano je pa tudi, kako ga zna spreminjati. Kako žalostno ječi in cvili, če smo ga zaprli, da ne more za nami, in kako veselo vriska, ko nas čez dalj časa spet ugleda! Kako zamolklo renči nad beračem, ki se je prikazal na hišem pragu, in kako strašno tuli, žalovaje za gospodarjem, da nam v srce sega!

Psi so med seboj radi v družbi, če tudi si niso posebno prijazni in se radi skoljejo. Če se srečata dva psa, ki se še ne poznata, se najpoprej povohata po stari navadi, potem si začneta kazati zobe in se hitro zgrizeta, najraje za ušesa in za vrat. Z druge strani pa se mora spet potrditi, da so psi med seboj večkrat veliki prijatelji. Taka dva prijatelja sta rada skup, iščeta drug drugega ter si pomagata v potrebi. Tudi s kako drugo domačo živaljo se pes sprijazni, celo z mačkom, s katerim sta si sicer v velikem sovraštvu.

Psica ima navadno dvakrat na leto mlade, po štiri, pet ali šest, včasih pa tudi do dvanajst, redkokdaj še več. Mladiči so prvih 10 do 12 dni slepi. Lepo je videti psico, kako ljubeznivo ravna s svojimi mladimi. Kako jih greje in liže, kako se zanje boji in kako jih brani nevarnosti! Če misli, da niso varni, jih prenese drugega za drugim v varnejši kraj, primši ga z zobmi rahlo za ohlapno kožo na vratu. Neki ovčar na Nemškem je hodil s svojo psico vsako pomlad na ovčji sejem 18 milj daleč. Dogodilo se je, da je na sejmu imela sedem mladih, in ovčar je moral iti sam s sejma. Čez poldrugi dan pride domov in kako se začudi, ko najde pred svojimi vrati psico z vsemi mladiči! Drugega za drugim je prenesla 18 milj daleč, in kakor je bila šibka in trudna, je štirinajstkrat pretekla dolgo pot.

Pravijo, da ima psica med mladimi zmerom enega najraje in da je ta pozneje najboljši pes. Če hočeš zvedeti, kateri je ta ljubljenec, ji vzemi vse mlade in potem glej, katerega bo najprej pograbila in zanesla nazaj v gnezdo.

V tretjem ali četrtem mesecu izpadejo mladičem mlečni zobje, v petem ali šestem mesecu pa se za staro nič več ne zmenijo. Pred letom mladičev ni učiti, ker jim ne gre v glavo. V 12. letu je pes že starec. Po gobcu in po glavi mu dlaka osivi in tudi po životu ni več tako gladka in svetla. Zobje so izglodani ali pa celo izpadejo. Len je in otožen, nič ga več ne veseli, izubi glas in oslepi. Vendar so znani psi, ki so učakali 20 in celo 30 let. Največ psov pogine v mnogih boleznih, katerim so podvrženi. Skoraj polovica naših psov pogine med 4. in 9. mesecem za "pasjo boleznijo". Tudi garje se ga rade primerjo, posebno če dobiva preslano jed ali grdo vodo in če se ne čisti.

Najstrašnejša med vsemi pasjimi boleznimi pa je steklina, ker stekel pes ne okuži samo drugih psov in drugih živali, ampak je nevaren tudi človeku. Od steklega psa oklan človek prej ali pozneje tudi steče.

Steklina se prikaže navadno pri starih psih, najrajši v veliki vročini ali pa v velikem mrazu. Kako se izcimi ta strašna bolezen, to se še zdaj prav ne ve. Bržkone je kriv slab živež in pomanjkanje čiste pitne vode. Največ steče privezanih psov, ki ne dobe čiste vode in zdrave jedi in ki ne morejo iti po plemenu.

Bolezen se začne s tem, da se pes potuhne in da celo na gospodarja reži; zaspan je in žalosten,, rad je na gorkem, pogosto lazi okoli jedi ali ne je, pije pa večkrat po malo. Hripavo laja, težko požira, cedi se mu iz gobca, oči so kalne, mrzle stvari rad liže in hlasta okoli sebe. Pozneje pobesi rep in oči mu zardijo. Gospodarja več ne uboga, bolj in bolj je plašen, pobesi tudi glavo in jezik mu visi iz gobca. Zdaj več ne laja, le renči; gospodarja več ne pozna. Močno ga žeja, vendar piti ne more, ko bi mu tudi s silo vlivali, ker ga davi v vratu, zato se tudi boji vode. Ne polega več, žalostno lazi okoli.

Zdaj se šele razvija prava steklina. Oko mu obstekli, jezik je višnjev, visi iz gobca, na katerem se prikaže bela pena. S pobešenim repom in pobešeno glavo teče venomer opotekaje se in grize vse, kar mu pride pod gobec, posebno pse. Če ga v teku kaj zavira, se opoteka, pada in hlasta po zraku, dokler ne pogine. To imenujemo tiho steklino.

Včasih se pa izcimi tudi besna steklina. Takemu psu se svetijo oči, višnjev jezik mu visi iz gobca, ali pene skoraj ni videti. Okoli sebe lovi muhe in perutnino ter jo raztrga, napada druge pse in škriplje z zobmi. Naposled tudi steče, toda z zavihanim repom. Grize vse, na kar naleti, tudi mrtve stvari. Strahovito se zvijaje pogine šesti ali osmi dan.

V mrzlih krajih na severu in tudi v vročih na jugu te bolezni skoraj ne poznajo, morebiti zato, ker so psi ondi bolj svobodni in sami sebi prepuščeni. Najbolj žalostno pa je to, da še zdaj ne vemo zdravila tej strašni bolezni in da še zmerom mnogo ljudi umre za steklino. Če je steklina prišla v kri, ni več pomagati. Še najbolje je rano precej po ugrizu žgati z razbeljenim železom in puščati kri iz ogrizenega uda. Pri tej bolezni je treba hitre pomoči, in to ne od katerega si bodi mazača, ampak od veščega zdravnika.

Najboljše znamenje, da je pes zdrav, je mrzel in moker nos. Pes s suhim in vročim nosom, ki noče jesti, je gotovo bolan, in če je le kako mogoče, ga pelji k živinskemu zdravniku. Če ti pa to nikakor ni mogoče, psa zapri in mu ne daj jesti. Drugi ali tretji dan mu med jed vlij in zamešaj žlico (malemu psu bo dosti pol žlice) lanenega olja in to ponavljaj nekajkrat. Pozneje mu lahko daš tudi stolčenega žvepla na kruhu.

Psa zdelavajo bolhe, uši, klopi in gliste. Da se odpravijo bolhe, je dobro pod pasjo postelj nasuti pepela. Klopa boš najlaže umoril, če kaneš nanj kapljico tobakovega soka iz pipe. Gliste se odpravijo, če se psu med jed pomeša zdrobljeni šipek (to je lepo rdeč plod divje ali pasje rože) s kosmatim semenom vred.

Pes je za človeka neizrekljivo imenitna in koristna žival. Kaj je vreden pes pri nas, to ve vsak. Še dosti večjo ceno pa ima pes pri divjih narodih in nekateri brez psa ne bi mogli živeti. Avstralci, Kitajci, Eskimi in Indijanci v Severni Ameriki ga jedo. V Afriki ga pitajo kakor pri nas svinje in rajši ga jedo kakor vsako drugo meso. V Angoli so za dobrega psa dajali po več sužnjev. Pasja koža se stroji in je zelo trdna. Pasjo mast so včasih priporočali proti sušici in sploh je ni stvarce na psu, katere ne bi bili priporočali za zdravilo v raznih boleznih.

Od nobene domače živali ne poznamo toliko različnih pasem kakor od psa.



MAČEK



Kakor je pes že, od nekdaj povsod domača žival, tako je šel tudi maček - toda šele v poznejših časih - za človekom po vsej zemlji; samo v mrzlih severnih krajih in v deželah srednje Afrike se še ni udomačil. Domači maček najbrž izvira od nekega divjega mačka, ki še zdaj živi v Nubiji. Najprej so ga ukrotili stari Egipčani; imeli so ga v velikih časteh, kakor nam še zdaj spričujejo mnoge podobe in napisi po starih spomenikih. Pisec, ki je živel nekaj let pred Kristusovim rojstvom, piše, da so Egipčani ubili vsakogar, ki je bodisi nalašč bodisi po naključju ubil kakega mačka, in tudi pripoveduje o nekem Rimljanu, ki ga je zaradi ubite mačke ubilo razkačeno ljudstvo, čeprav je sam kralj prosil zanj. Iz Egipta so mačka dobili Arabci in pozneje se je razširil tudi po Evropi. Toda še pred 800 leti je bil maček v srednji in severni Evropi redka žival. Na Angleškem je bila mačkom po zakonih določena cena in tudi kazen, ki je zadela vsakogar, komur se je dalo dokazati, da je mačka trpinčil ali ga celo ubil. Kdor je iz gosposke žitnice ukradel ali ubil mačka, je moral zanj dati ovco z jagnjetom ali pa toliko pšenice, da je pokrila vsega mačka, obešenega za rep tako, da se je z gobcem dotikal tal. Ko so Španci odkrili Ameriko, tam še ni bilo mačke, šele pozneje se je tudi tam zaplodila.

Mačka je lepa žival. Na njej je vse lepo gladko, vse okroglo. Noben ud ni prevelik, noben premajhen, na njej je vse v najlepšem razmerju. Nobena žival nima tako lepe okrogle glave kakor mačka. In kako je gibka in okretna, ročna in skočna! Človek bi skoraj mislil, da v njenem trupu ni kosti, tako je voljna in mehka, tako se zna zvijati in stegovati. Tudi šapice ali tačice so mehke, zato tudi tako tiho hodi, da je človek v sobi ne sliši. Ostri in močni kremplji so skrčeni in v koži skriti; pokaže jih le tedaj, kadar kaj lovi ali če se brani. S kremplji se tudi vzpenja in tudi pleza po drevju, po raskavem zidu ali sploh po stvareh, ki niso preveč gladke in trde, da lahko kremplje zasadi vanje. Dolgi, proti koncu tanjši rep je zelo gibčen in malokdaj je miren. Kakor vsaka žival, ki lovi in jé druge, ima tudi mačka ostre zobe, posebno dolgi in koničasti so štirje očnjaki. Jezik ni gladek kakor pasji, temveč oster.

Mačkova posebna gibčnost in urnost se vidi, kadar pada. Maček zmerom pade na noge. Če ga človek prime za noge ter ga spusti na zemljo, nikoli ne bo padel na hrbet, zmerom se bo ujel na noge. Maček sam ne gre rad v vodo. Če pa po naključju pade v vodo ali če ga kdo vrže vanjo, izvrstno plava. Sploh se ne zmoči rad, tudi na dežju ne, in bolje mu de toplota kakor mraz. Zato ni dobro ponoči puščati mačka v sobo, kjer spe otroci. Maček gre za toplo sapo in se uleže otroku na vrat in dogodilo se je že, da je mačka tako zadušila otroka v zibeli. Mačka sedi na zadnjih nogah kakor pes ali pa se uleže postrani; kadar pa spi, se zvije, in če le more, si poišče toplo in mehko posteljo. Kadar ji je prijetno, prede in gode, posebno kadar jo človek gladi. Nad vse druge domače živali pa mačko povzdiguje njena čistost in snažnost. Neprenehoma se liže in snaži. Vsaka dlaka od nosa do konca repa mora biti lepo gladka in čista. Ker se po glavi ne more z jezikom gladiti in česati, si liže šapice in se z njimi umiva in gladi po glavi. Blato zagrebe in pokrije s prstjo. Voha slabo in ne more kakor pes slediti človeka ali kako drugo žival. Izvrstno pa vidi in še bolje sliši. V očesu nima okrogle, temveč podolgasto punčico, ki se v temi lahko zelo raztegne, na svetlobi pa stisne. Zato maček ponoči tako dobro vidi kakor podnevi. Še boljši kakor vid je mačkov sluh. Ni je morebiti živali, ki bi tako dobro slišala. Na več korakov daleč sliši hoditi miš, še preden jo vidi. Človeka bolje pozna po glasu in po obleki kakor po vohu, nasprotno kakor pes. Posebno čutljivi so brki na gobcu; če se le ene dlake dotakneš, takoj strese z glavo.

Mačka ne mara za družbo. Najraje sama stika po hlevih in po kleteh, po žitnicah in drvarnicah. Rada zahaja tudi pod streho in najrajši se sprehaja po strehah. Po mestih, kjer se hiša drži hiše, maček pozna vse hiše, ki stoje v eni vrsti. Na strehah imajo pri mesečini tudi svoje zbore, pri katerih se večkrat hudo lasajo in pretepajo. Maček se včasih tako zagrize v mačka, da se oba skotalita po strehi in padeta na zemljo. Kadar imajo med seboj te poboje, pride maček večkrat zjutraj s krvavo glavo in skuštranim kožuhom domov, kakor poje pesem:



Prišel je domu ves zaspan,

ko mežnar odzvonil je dan.



Drugi dan ves skesan leži na soncu ali klavrno lazi okoli oglov, in človek si misli: No, dosti si dobil po plečih. To te bo vsaj spametovalo. - Ampak komaj se stori mrak, že so pozabljene rane in bolečine in stari grešnik je spet na strehah. Ko vse okoli potihne, se začne strašna muzika. Maček gode bas, mačke pa se dero, da človeka ušesa bole. Ob tem času se maček rad klati okoli, da ga včasih po več tednov ni domov in človek večkrat že misli, da je izginil, kar se spet prikaže.

Pregovor pravi: Kar mačka rodi, rado miši lovi. In res so miši mačku najljubša jed in zato ga je tudi človek udomačil, da mu preganja te male in sitne požeruhe. Poleg miši rad lovi tudi majhne ptice, na primer piščeta, na polju se loti tudi stare jerebice in mladih zajcev. Pri človeku se je priučil tudi na kuhane jedi; najljubše mu je vendarle meso, pa tudi mleko rad pije.

Lepo je mačko gledati, kadar miši lovi. Usede se za mišjo luknjo tako, da je miš ne ugleda precej, ko pride iz luknje. Mačka ne gane z nobeno dlako, celo rep je tedaj miren. Če se miška le gane v svoji luknji, jo že sliši in čuti. Počasi se prikaže mišja glava iz luknje, že se svetijo njena črna očesca - ampak mačka še ne skoči, zna krotiti prirojeno strast; prezgodaj je še, miš bi utegnila pobegniti. Miška ne čuti nevarnega sovražnika in se brez skrbi pokaže iz luknje. Mačka tedaj skoči kakor blisk - in uboga miška se zvija in cvili v njenih krempljih. Če mačka ni lačna, se včasih še dolgo igra z zbegano mišjo, preden jo zadavi; če ima mlade, jo nese njim, da se z njo igrajo. Številne mačke prineso pokazat človeku ujeto miš, posebno če si pohvalil mlado mačko, ko je ujela prvo miš.

S psom živi v sovraštvu. Mačka je zelo srčna žival in se ne boji vsakega psa, čeprav je večji in močnejši od nje. Kakor vidi psa, se zgrbi, oči se ji svetijo in že od daleč puha in prha nanj. Če ima mačka mlade, se zakadi v vsakega psa, ki pride blizu gnezda. Hipoma mu je na glavi ter ga strašno obdelava s kremplji in najbolj meri na nos in na oči. Tudi več psov se ne ustraši, dokler ima hrbet varen. Naj se psi še tako zaganjajo vanjo, vsakega ošine s kremplji po nosu in mirno čaka, da se naveličajo in odidejo s krvavimi nosovi. Mačka bi sicer lahko skočila čez pse, vendar tega ne stori, ker ve, da so psi hitrejši in da bi jo ujeli.

Kadar nima mladih, ni tako huda, in če more, rada skoči na kako višavo, kamor ve, da pes ne more za njo. Tamkaj počene in mirno gleda doli na svoje sovražnike, kakor bi si mislila: Tulite, lajajte - mene z mojega mesta na premaknete.

Mačka pri ljudeh ni na najboljšem glasu. Očitajo ji, da je hinavka, da spredaj liže, zadaj praska, da je bolj privržena hiši kakor človeku, da je zvita in prekanjena tatica ter da ji nikdar ni prav verjeti. Nekateri ljudje mačke res ne morejo videti in zgodovina nam celo pripoveduje o imenitnih in slavnih možeh, ki niso mogli slišati mačjih glasov. Tukaj ne bomo zagovarjali vsakega mačkona, ker vemo, da se ne vedejo vsi pošteno. Tudi med njimi so potuhnjenci, ki radi grizejo in praskajo, ki po kuhinjah razbijajo lonce in drugo posodo, ki kradejo, kjer le morejo, ki namesto miši in podgan raje koljejo piščeta in račke. Takega potepuha in hudodelca nobeden ne bo zagovarjal; prej ko ga spraviš s pota, bolje je.

Resnica je, da se mačka drži bolj hiše kakor gospodarja; resnica pa je tudi, da si je tega navadno človek sam kriv. Če se z mačko ukvarjaš, te bo rada imela; Če pa je nikdar ne pogledaš in jo mogoče celo s kamni podiš od sebe, potem se ne smeš čuditi, če ti ni zvesta. Taka mačka se raje sonči na strehi, kakor da bi hodila okoli tebe. Taki ni zameriti, da ji je ljubša hiša kakor ljudje v hiši, da se ne zmeni zanje in da ostane v hiši, čeprav se ljudje selijo iz nje. Poleti se taka zaničevana mačka tudi rada izgubi od hiše, se potepa po polju in po gozdu in skoraj na pol podivja. Na zimo pa se vendar spet vrne v hišo.

Temu nasproti moramo priznati, da je mačka pri dobrih ljudeh tudi dobra žival. Gospodarju gre naproti, kakor ga od daleč ugleda; domače ljudi dobro pozna in pusti otrokom, da jo vlačijo in prenašajo. Gospodarju se zna tudi dobrikati, pritiska se k njemu, se smuka in drgne okoli njega ter mu na vse mogoče načine kaže, da ga ima rada.

Dobra mačka se včasih tudi sprijazni s psom, pusti se mu nositi v gobcu in jé z njim iz iste sklede. Gospodarju na ljubo zataji svojo prirojeno strast do malih ptic. Giebel pripoveduje, da je imel v sobi mačko in pastiričico, ki sta se prav dobro razumeli. Pastiričica je večkrat ušla na dvorišče ali na vrt, mačka pa jo je vselej ujela, jo rahlo prijela z gobcem in jo spet prinesla svojemu gospodarju.

Mačka ima mlade dvakrat na leto, prvikrat spomladi, drugikrat sredi leta ali pa v prvi jeseni. Navadni skoti štiri, pet ali šest slepih mladih, ki spregledajo šele deveti dan. Prvi čas jih rada skriva, posebno pred mačkom, ki bi jih požrl, če bi prišel do njih. Kadar so v nevarnosti, prenese drugega za drugim v varnejši kraj.

Skoraj je ni lepše in prijetnejše živalce od mlade mucke. Neznansko je živahna, večkrat še slepa kobaca iz gnezda; ko pa spregleda, se že začne igrati. Vse, kar lazi ali se giblje, kar trepeče ali šumi, vse zanima mlade mucke. Nikdar niso brez igre, človek lahko ure in ure gleda njihovo šegavo vedenje. Če nimajo druge igrače, se igrajo z materinim repom, ki neprenehoma miga sem ter tja; pozneje jim delajo veliko zabavo njihovi lastni repki. Kaj kratkočasno je gledati mlade mucke, kako se valjajo in love za repke. Kakor pa se od daleč prikaže kak pes, je igra takoj pri kraju in pokaže se njihova prava nrav. Mlade muce se zgrbijo, pihajo in prhajo v psa kakor stara.

Mačka ima svoje mlade neizmerno rada, vedno jih liže in čisti. Dokler mladi še sesajo, jih zapusti le tedaj, kadar gre jest. Vsako žival, naj bo tudi mačka, odpodi od svojega gnezda, celo človeku ne pusti rada mladih jemati v roke. Čudno pa je pri mački to, da je ta čas posebno mehkega srca, da vzame k sebi v gnezdo tudi drugo mlado žival in da jo ravno tako ljubi in zanjo skrbi kakor za svoje otroke. Mačka doji tudi mlade pse, zajčke, veverice, celo podgane in miši. Brehm pripoveduje o svoji mački, ki ji je dal mlado, še slepo veverico, da jo je radovoljno sprejela med svojo rodovino in da ni delala razločka med svojimi in rejenko. Pozneje, ko so mucki toliko odrasli, da so jih oddali, je ostala veverica sama pri mački in ta se je tedaj, ko je izgubila svoje otroke, s posebno ljubeznivostjo oklenila svoje rejenke. Igrala se je z njo, jo vodila po dvorišču in po vrtu, jo klicala po mačje, veverica pa ji je odgovarjala po svoje. Veverica je na vrtu rada plezala po drevju, kakor je že njena navada, in mačka jo je osuplo gledala in se čudila, da mali spaček to tako dobro zna, in včasih je tudi sama za njo praskala. Ves čas sta si ostali dobri prijateljici. Ista mačka je pozneje zredila tudi psičke, zajčke in podgane.

Brehm piše tudi o drugi mački, ki je bila po naključju ločena od svojih mladih, da ni mogla do njih. Gospodarju pride na misel, da je ob istem času imela mlade sosedova mačka, vendar ji jih je požrla neka žival. Tej mački so ponudili zapuščene sirote, in res jih je vzela za svoje. Lepo jih je redila in gojila, kar pride prava mati spet nazaj v velikih skrbeh in strahu. Ko pa vidi, da so otroci v dobrih rokah, se razveseli in pozneje obe skrbita za dobro odrejo.

Iz tega se vidi, da mačka ni tako malopridna, kakor se sploh misli o njej. Če pa še premislimo njeno koristnost, se človek lahko popolnoma sprijazni z njo. Kdor še ni nikdar stanoval ali vsaj spal v kaki stari hiši, kjer gospodarijo podgane in miši, ta ne ve, kaj je maček vreden. Kdor pa je sam skusil, kaj počno podgane in miši ponoči, da človek od nemira in strahu ne more zaspati in si vendar ne ve pomagati, ta bo mačka bolj cenil. En sam maček strahuje te nočne rogovileže.

Možje, ki so skušali in zapisovali, koliko miši ugonobi maček, so ugotovili, da na leto ujame 3650 miši, kadar pa je posebno rodovitno mišje leto, tudi 7000.

Poleg miši in podgan žre mačka tudi hrošče in umori celo strupenega gada, vendar ga ne poje. V Južni Ameriki mačka napada celo veliko in strupeno kačo klopotačo in jo navadno obvlada.

Navadna bolezen pri mačkah so kužne garje ali grinte, te pokončajo veliko mačk. Garje se odpravijo, če daš bolni mački z maslom namazanega in z žveplom potresenega kruha.

Pri nas so mačke navadno bele, črne z belo liso na prsih in sive s črnimi progami ali pa so črno in belo lisaste. Manj navadne so rumenkaste, rjave in modrosive mačke. Redkokdaj ima mačka tri barve, maček pa nikoli.

Mačka na otoku Man je brez repa, kitajska mačka pa ima dolgo mehko dlako in dolga viseča ušesa. Številni narodi mačka pitajo in jedo, npr. Kitajci, in tudi pri nas se posameznim ljudem mačja pečenka ne gnusi.

Preden se ločimo od mačke, poslušajmo še nekaj zgodb, ki nam kažejo mačka od dobre in od slabe strani.

Na Angleškem je živel mož, ki je bil velik prijatelj mačkov, posebno rad je imel velikega lepega mačka, ki je pri obedu zmerom sedel kraj njega in iz gospodarjeve roke dobival najlepše kosce mesa. Nekega dne pa je gospod imel pri sebi tuje goste in ta dan maček ni smel k mizi. To se je razvajenemu mačku za malo zdelo. Ko je po obedu gospod kot navadno zadremal, mu je razkačeni maček skočil za vrat in ga zadavil.

Učeni doktor Hladni je imel zelo pametnega mačka, naučil ga je to in ono, med drugim tudi, da je skakal čez palico, vendar mu je moral potem dati mleka. Mleko je stalo v lončku na peči, in ko je gospod pisal pri mizi, je maček skočil na visoko omaro, s katere se je videlo na peč. Če je maček videl, da je lonček poln mleka, je šel h gospodu ter je tako dolgo godel in se sukal okoli nog, da je gospod pogledal nanj. Tedaj je šel maček k peči, se oziral zdaj na gospoda, zdaj na lonček, potem pa šel v kot, kjer je stala palica, ter se začel drgniti obnjo, pri tem pa ves čas gledal na gospoda. Tako je hodil od peči do palice in spet nazaj tako dolgo, da je gospod vzel palico v roke in mu velel skočiti čez. Skočil je dvakrat, trikrat čez palico, potem mu je gospod moral dati mleka, ki si ga je s svojo spretnostjo zaslužil.

V Torunu je imel učitelj mačka, ki je bil velik prijatelj z njegovim mladim sinčkom. Kamor koli je šel deček, povsod ga je spremljeval maček. Deček zboli in maček se ne gane od postelje; deček umrje in maček ne gre od mrtveca, dokler ga niso pokopali. Potem je žalosten hodil po hiši in ves čas iskal svojega prijatelja; nazadnje se je ulegel v kot, nič ni jedel in je tako poginil.

Na Angleškem je živel ubog, vendar pameten deček, ki je sklenil iti na ladjo ter se peljati po morju v Indijo, da bi tam poskusil svojo srečo. S seboj ni vzel ničesar, ker ni ničesar imel; samo mačka, ki ga je imel prav rad, ni hotel pustiti drugim ljudem, vzel ga je s seboj na ladjo. Ko pridejo do Indije, se vzdigne velik vihar in vrže razbito ladjo in vse ljudi na suho. Prebivalci one dežele so polovili vse Evropejce, jih zvezali in gnali pred svojega kralja; tudi naš deček z mačko je bil med ujetimi. Ko pridejo pred kralja, jih začne izpraševati. Med izpraševanjem pa je iz sto in sto lukenj prišlo vse polno miši in podgan, ki se niso prav nič bale; bile so tako predrzne, da so celo kralja nadlegovale, in nalašč za to postavljeni služabniki so jih morali poditi in pobijati. Deček je to videl in je spustil izpod pazduhe mačka, ki ga je že komaj krotil. Maček skoči mednje, grize in davi, da je groza, miši in podgane cvilijo in iščejo svoje luknje. V nekaj trenutkih je bilo vse mirno.

Kralj je začuden gledal to malo žival, ki je tako hitro strahovala njegove nadležne sovražnike, katerih vsi njegovi služabniki niso mogli krotiti. Gladil in objemal je zdaj mačka, zdaj dečka in oba sta morala ostati pri njem. Deček je bil njegov ljubljenec, pozneje je prišel do velike časti in do neizmernega bogastva, ker je bil prvi kraljevi svetovalec. Pa tudi mačku se je dobro godilo, bil je pri vseh v velikih časteh in kralj ga je povzdignil v častno službo prvega generala.

Ko je preteklo več let, se je mladi mož vrnil v svojo domovino z vsem bogastvom, ki mu ga je pridobila mačka. Začel je veliko kupčijo in njegovo ime je kmalu slovelo med vsem kupčijskim svetom. Njemu in tudi njegovim otrokom in vnukom je ostal pridevek Maček.



MIŠ



Kdo ne pozna te sladkosnede, razposajene in zvite tatice? Povsod je dosti mrčesa - in še preveč. Človek se ne more odkrižati tega nadležnega gosta, ki hoče jesti tudi tam, kjer ga niso vabili in klicali. Kjer koli si človek postavi hišo, bodisi v mestu bodisi v samoti, v gori ali na polju, takoj se pod njegovo streho naseli miška in brezskrbno živi od tega, kar si je človek pridobil v potu svojega obraza. Pred njenimi ostrimi dletastimi zobci ni nič varno.

Po kleteh in hramih gloda kruh in žito, slanino in maslo, svečo in sir, liže smetano, pije mleko in posreblje olje iz svetilke. Če ima priložnost, se naloka tudi sladkega žganja, da se potem valja pijana in uganja vsakršne burke. Številne stvari, katerih ne jé zgrize in ogloda samo iz objesti. Tako na primer spridi po skrinjah in omarah perje, papir, bukve, usnje in sploh vse, kar ni iz kamna ali železa. Gotovo dosti več škode stori s tem, kar pokvari, kakor s tistim, kar poje.

Dasi je miš budna tudi podnevi, se pravo življenje začne z nočjo, ko gredo ljudje k počitku. V hiši, kjer ni mačka, vso noč ni miru, tekajo in preganjajo se po izbah, škrabljajo in cvilijo za stenami, da človek ne more spati. Kakor so sicer plašne in boječe, postanejo vendar predrzne in nesramne, če vedo, da se jim ni bati - kadar namreč ni pri hiši mačjega strahu. Podnevi očitno tekajo pred človekom sem ter tja, ponoči splezajo tudi k njemu na posteljo in prešerno skačejo po spečem, češ kaj nam pa moreš, čeprav si velik, me pa smo majhne.

Poglejmo pa zdaj miš tudi od druge strani in pozabimo za hip na škodo, ki nam jo dela. Če jo pregledamo od vseh strani, moramo reči, da je miška lepa, živahna in gibčna živalca, čeprav nam ženske skoraj gotovo ne bodo pritrdile, ker je znano, da se je hudo boje. Četudi ta strah ni upravičen, jim vendar v tolažbo povemo, da niso samo one v strahu pred mišjo, kajti tudi velikanski slon trepeče pred njo.

Lepo zalit, zadaj debelejši, vendar vitek trup, šilast gobček, zale nožice, velike črne in svetle oči so gotovo lepe telesne lastnosti, in tudi sivi svilnati kožušček ji kaj lepo pristaja. Samo precej dolgi repek jo malo kazi, ker je skoraj popolnoma gol, toda za živalco je imeniten, ker se z njim oprijemlje, kadar pleza na kako šibko stvar. Tudi njeno vedenje je prav šegavo in kratkočasno. Zelo urna je in skočna, nemirna in zvedava, srborito teka in skače, če pa kje kaj zaškrtne, se hitro zmuzne v luknjico, vendar se kmalu spet zasvetijo črna očesca, če čuti, da ni nevarnosti. Rada se useda tudi na zadnje noge in posebno prijetno jo je gledati, ko se sedeč liže in umiva s prednjima nožicama. V vodo ne gre rada, če pa pade vanjo, prav dobro plava.

Miška vedno krči in viha mali gobček, kar je znamenje, da dobro voha, zraven pa ima tudi dober vid in zlasti tenek sluh. Nekaj posebnega ima v tem, da neznansko rada posluša muziko, kakršno koli. Ta jo izvabi iz luknje, po belem dnevu pride v izbo in je tako zamaknjena, da pozabi na svojo varnost. Človeku se hitro privadi, zlasti mlada. Jé mu iz roke, pride k njemu, če jo pokliče, in se sploh vede prav vljudno. Zato imajo nekateri ljudje radi miši - posebno bele - zaprte v pričjih kletkah ali gajbicah, da jim delajo veselje. Toda gajbico jim je treba pogosto čistiti, sicer kmalu zasmradijo vso izbo.

Baron Trenk si je v ječi privadil prijazno miško, da je na njegov klic prišla iz luknjice ter mu splezala na ramo. Ječar mu jo je vzel, zvesta miška pa je novemu gospodarju ušla, se stisnila v kotiček pred vrata Trenkove ječe, in ko so se vrata odprla, smuknila spet k svojemu prijatelju. Ječar jo je pozneje še enkrat odnesel ter jo je zaprl v lepo gajbico, toda miška ni hotela nič jesti in je tretji dan poginila.

Vredno je, da tukaj omenimo neko stvar, o kateri se je že dosti govorilo in pisalo, namreč o pojočih miših, ki neki znajo tako ugodno prepevati kakor kanarček. Najsi za zdaj ta stvar še ni popolnoma potrjena, se po novejših izkušnjah kaže, da bo resnica. Anglež Bampfield piše, da je bilo v njegovi kuhinji za neko leseno steno gnezdo z mladimi mišmi. V kuhinji je imel kanarčka, ki je prav lepo pel. Kako se mož začudi, ko sliši, da so mlade miši začele posnemati kanarčkovo petje, spočetka slabo, pozneje čedalje lepše in popolnejše, če tudi glas ni bil tako močan kakor ptičev. Posebno rade so pele zvečer in ponoči, ko je kanarček spal, in ljudje, ki so ne vedoč za te pevce prišli v kuhinjo, so mislili, da poje kanarček. Tudi doktor Eichlberg pripoveduje, da je imel v svoji hiši pojočo miš. Pri Kitajcih pa je menda prav navadno, da imajo po hišah namesto ptičev pojoče miši.

Miši se kakor sploh vsi glodavci neznansko hitro plode. Miš skoti mlade po petkrat ali šestkrat na leto, vsakikrat po 4-6, tudi po osem in še več. Torej ni čudno, da se v kakem kraju včasih tako hitro razmnože. Mlade miši so gole in slepe ter prav hitro rasto. Stara jih ima zelo rada in jih v nevarnosti nikoli ne zapusti. Rajši z njimi vred pogine.

Največji sovražnik jim je maček, pa tudi sova, jež, dihur in podlasica ugonobe dosti miši.

Poleg hišne miši stanuje pri nas po vrtovih in gozdovih gozdna miš, ki je sivorjavkaste dlake, in je tudi sicer v vsem podobna hišni, samo da je nekoliko večja. Pozimi, ko pritisne mraz, se rada priklati v hiše in najraje prebiva po skednjih in pod strehami. Za zimo se preskrbi z vsakršnim živežem.

Najškodljivejša in najpožrešnejša naša miš, ki prerije zemljo na vse strani ter zgloda in požre vse, kar raste na njej, pa je poljska miš s kratkim gobčkom, kratkim repom in debelejšo glavo. Neizrekljivo hitro se množi, posebno v toplih letih, in potem pokonča vse poljske pridelke. Zato so jo ljudje že v starih časih imeli za šibo božjo. Če v enem kraju vse požro, gredo v velikih krdelih naprej od kraja do kraja. Teh miši ne zadrže niti visoke gore niti globoke vode. Če nimajo več živeža na polju, planejo v gozdove in pokončajo dosti mladja, oglodavši mu mlado skorjo. Pa ne samo, da dosti požro poleti, temveč delajo škodo tudi s tem, da si za zimo znašajo v svoje luknje vsakovrstnega žita in drugega živeža. Leta 1854 so poljske miši na Hrvaškem delale veliko škodo. To je še sreča, da se tudi pri tej nadlogi večkrat prikažejo kužne bolezni; tudi mokre pomladi in zgodnji jesenski mrazi jih veliko pokončajo.

Največ poljskih miši vendarle požro nekatere ptice, na primer sove, kanje, zlasti pa postovke. Tudi dihurji, podlasice, kune in domače mačke jim v tem opravilu prav pridno pomagajo. Torej vsem kmetom in gospodarjem zaradi njihove lastne koristi živo priporočamo, naj nikar ne streljajo svojih najboljših prijateljev. Še celo gledati bi morali, kako bi na svoja polja privabili več kanj in postovk. Tem koristnim ptičem boš posebno ustregel, če jim na njivo zasadiš visok drog, na katerem je zgoraj povprek pribita deščica. Kanje rade sedajo nanj in od tam preže na miši. Drog se ti bo gotovo izplačal.

H koncu se ozrimo še na dve miši, ki se po severnih pokrajinah pokažeta v tako silni množini, da ljudje tam mislijo, da živali padajo izpod neba.

Prva je norveška miš ali leming; je precej večja od naše miši in ima prav kratek rep. V nekaterih letih se vzdignejo z nerodovitnih bregov Ledenega morja in planejo v laponske doline kakor živa reka in gredo včasih po šestdeset milj daleč. Na potu jih nič ne udrži. Široke reke in jezera preplavajo, strmo skalovje preplezajo in tako drve kar naravnost naprej. Če pridejo do kopice sena, nikoli ne gredo okoli nje, temveč jo prerijejo; če jih na vodi sreča ladja, se ji ne ognejo, rajši splezajo nanjo in na drugi strani spet poskačejo v vodo. Za tiste kraje, po katerih potujejo, so te miši velika nesreča. Kadar pridejo, nič ne pomaga zoper nje. Vse, kar je podobno rastlini, pokončajo, in ne samo, da bi travo do korenin postrigle, temveč tudi zemljo prerijejo in pobero vsako semensko zrno. Vendar čim dlje pride ta živa reka, tem manjša je. Zveri in ujede jih davijo in koljejo, lačni Laponci jih love in jedo, tisoč in tisoč pa jih potone ali pocepa na potu, druge se pogube, pa se ne vrne nobena. Na veliko srečo pridejo te miši največ enkrat v desetih letih.

Druga popotnica je kamčatska miš. V brezštevilnih trumah - en sam vlak je včasih dolg po dve uri - zapuste spomladi Kamčatko in gredo po več sto milj daleč proti zahodu. Meseca kozoprska pa se spet vrnejo, kar jih namreč ni na poti poginilo. Za prebivalce Kamčatke so to veseli dnevi, ker za mišmi hodijo vsakršne zveri v dragocenih kožuhih, zaradi katerih jih pobijajo. Imenitna pa je ta miš za te ljudi tudi v drugem oziru. Za zimo si namreč spravlja vsakršne koreninice z velikim trudom, potem pa pride lačen človek ter ji pobere zalogo. Pridna miš pa strada in cedi sline.



JEŽ



Prijatelj, če hočeš videti čudnega ponočnjaka, pojdi z menoj. Sonce je zatonilo za gorami, v gozdu so za čas umolknili razni glasovi, rosa je začela padati. Ustavimo se na obrobju in stopimo za gosti grm. Zdaj je v gošči nekaj zašumelo med suhim listjem, zdaj spet, čedalje bliže nas, no! zdajci se je zganilo dračje, iz grmičja se prikaže koničast rilček in precej za njim čudna žival starikavega nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupa v bodeči sivi suknji. Čeprav je videti okoren, vendar hlasta sem ter tja, stika po luknjah, prevrača listje in rije z rilcem kakor svinja.

Izpod kamna je prepodil martinčka, hitro plane za njim; živalca bi se zvijala in branila, vendar ni časa, jež jo je že pohrustal in zdaj spet nemudoma išče živeža. Zdajci poči suha vejica pod našimi nogami, jež se zdrzne, malo posluša in hipoma skrči glavo in noge ter se zvije v klopčič. Čeprav je našopiril bodice, ga vendar rahlo vzamemo v roke ter ga nesemo domov na vrt.

Jež je čuden svat. V svojem vedenju je res malo neroden in telebast, vendar pošten skozi in skozi, celo šegav in šaljiv, vsaj hudobe ni v njem nobene, in prav po nedolžnem trpi, če ga surovi nevedneži preganjajo. Godi se mu kakor sploh poštenjakom, hudobni svet mu je natvezel pregrehe, za katere obrekovani siromak ne ve. Govori se o njem, da na skrivnem piščeta kolje, krave sesa in Bog si ga vedi kaj še, kar pa je vse izmišljeno. Plašni samotar ždi ves dan v kakem grmu ali v luknji pod kako korenino ali pod kupom suhljadi in šele zvečer si upa zapustiti skrivališče. Boječe caplja okoli z mokrim rilcem, vedno sledi miši, žabe, kuščarje, kače, črve, ogrce, polže in drug mrčes. Najraje žre miši, zato ga ljudje tudi jemljejo v hiše, kjer poleg miši lovi še neko drugo nesnago, za katero nimamo strahu pri hiši, to so namreč ščurki; tem je zaklet sovražnik. Če ne dobi dosti mesne jedi, se loti tudi sadja. Znamenito je pri njem posebno to, da tudi najstrupenejšega gada požre brez vsake škode; naj ga gad še tako seka in pika v gobec ali kamor hoče, jež se ne zmeni za to, le malo se oblizne, potem strupeni kači lepo stare glavo ter jo požre vso do repa. Tudi drug strup, ki bi usmrtil dosti večjo žival, mu ne pokvari niti zdravja niti volje do jedi. Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje padati z drevja, tudi on skrbi za zimo; izkoplje si globoko jamo ter nanosi vanjo listja, mahu in trave, da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si posteljo znaša; povalja se namreč po listju in mahovju, kar se je nabodlo na bodice, to nese domov, in če se zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, mu je tudi prav. Zima nastane, jež se zarije v steljo, se zvije in zaspi tako trdno kakor morda nobena druga žival. Človek bi rekel, da je mrtev, če mu ne bi utripalo srce.

Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Ljudje navadno mislijo, da sta pri nas dva ježa, pasji in svinjski; pravijo, da je svinjski dober za jed, pasji pa ne. Ampak to so prazne bajke; pri nas je samo ena vrsta, le toliko je res, da ima samica navadno daljši rilec, in bržkone je to svinjski jež. Cigani ježa radi jedo. Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bi bili človeku všeč, ko ponoči ne bi bili tako nemirni in ko ne bi smrdeli. Na vrtovih pa so neizrečeno dobri in pameten gospodar bi jih moral vabiti, ne pa odganjati in ubijati, ker škode ne delajo nikakršne, drugega požrešnega in sitnega mrčesa pa dosti pokončajo.

Ježevi najhujši sovražniki so psi; kjer ga ovohajo, mu ne dajo miru. Siromak si ne ve drugače pomagati, da se zvije in tako preganjalcem da priložnost, da si na bodicah okrvave nosove. Bolj zoprna je premetena lisica; bodeči klopčič s prednjima nogama beza in vali do bližnje vode, tam pa se klopčič hitro razvije. Še huje pa lisica podkuri prestrašenemu ježu, če ga porosi s svojo smradno vodo; tedaj hitro pokaže glavo izmed bodic, lisica hlastne po njej - in ježa ni več.



KRT



Doslej smo opisovali in opazovali samo živali po zemlji in nad zemljo, poglejmo enkrat malo pod zemljo. Tam doli kraljuje krt, zato jo tudi imenujemo "krtova dežela". Poglejmo danes v temno kraljestvo, kako po njem gospodari dosti ozmerjani in hudo zatirani krt. Dolžili so ga, in dolže ga še dandanes, da je zanikrn tihotapec, da grize korenine sadežem, ki morajo potem usahniti. Če bi bilo to resnično, bi gotovo zaslužil hudodelec, da ga obsodimo na smrt. Vendar smo se že pri številnih živalih prepričali, da jih svet krivično sodi, zato tudi krta nočemo soditi prenaglo, preden se ne prepričamo na lastne oči, kaj je na stvari.

Najprej si obtoženca poglejmo. Kakih 5 palcev dolg trup je podoben valjarju, skoraj bi dejal, da je v plečih močnejši kakor zadaj, vratu ni videti, od krepkega tilnika se glava oži v precej dolg rilček. Uhljev nima, tudi očes ni videti, ima ju pa vendar, le majhni sta in skriti v dlaki. Noge so kratke in šibke, da se nanje ne more dosti opirati, zlasti to velja za zadnje, in krt res ne hodi toliko po nogah, kolikor se pravzaprav plazi po izritih ceveh in hodnikih. Prednji nogi, čeprav kratki, sta vendarle močni, široki, lopatasti in na stran obnjeni. Rep je kratek in tenek. Črna dlaka ni dolga, je pa gosta, bleščeča in se malo spreminja na modro.

Odprimo mu še gobček. Oho, kaj pa je to? Vsi zobje so ostri in koničasti kakor igle. Hm, hm, to bi bilo čudno, ko bi ta žival žrla korenine, kajti vse ostrozobe živali se preživljajo z mesom ali pa z drugimi malimi žuželkami in črvi. Da bi bil prav krt v tem drugačen - ni verjetno. Ampak človek je že tak, da včasih raje verjame praznovernim in nevednim ljudem kakor lastnim očem. Torej ženimo stvar do kraja. Razparajmo ga ter mu poglejmo v želodec! Kar je pojedel, to se bo našlo v njem. Pa kaj najdemo? Nekaj mišje dlake, nekaj na pol prebavljenih črvov in hroščjih oklepov. Nedolžen je! Njegovi neumni obrekovalci so modrovali tako: "Tukaj je več objedenih usahlil sadik, zasačili pa smo krta, tedaj tega ni kriv nihče drug kakor krt. Križajmo ga!" Taki ljudje so tako kratke pameti, da ne premislijo, da so krta samo zato ujeli pri usahlih rastlinah, ker je tam hrustal bramorje in ogrce, ki so korenine izpodjedali. V praznem kozolcu ni vrabcev, temveč v polnem.

Če bi morda še kdo stresal z glavo, mu naredimo še en poskus. Denimo nekaj živih krtov v skrinjo, napolnjeno z zemljo, med zemljo jim zmešajmo sladkih sočnih korenin, bramorjev, žab, črvov, ogrcev in zrezanega mesa. Krti kmalu začno riti, za črvi, ogrci, žabami in mesom v kratkem ni sledu ne tiru, vse so požrli, korenja pa se nobeden ni dotaknil. Če jim hitro ne damo spet jesti, se bodo začeli klati in žreti med seboj in zadnji bo tudi hitro od lakote poginil. Ni je skoraj tako požrešne živali, krt namreč vsak dan poje toliko, kolikor sam tehta, vendar rastline ne povoha.

Mislim, da bo zdaj vsak prepričan, da krt ni naš sovražnik, ampak prijatelj. Ni torej pametno krta na vse kriplje preganjati. Res je, da rije po zemlji in da po travnikih dela nevšečne krtine. Ampak treba je pomisliti, da tako rahljanje zemlji na škoduje, krtine pa z grabljami poravnaj in bo vse prav. Toliko se sme reči, da se škoda ne da primerjati s koristjo, ki jo imamo od krta. Le po vrtovih je zaradi nenehnega ritja siten.

Krt ima neizrečeno dober nos in tenek sluh, je tudi nenavadno uren, posebno pod zemljo, pa celo na zemlji ga človek težko dohaja; če je treba, tudi plava čez široko reko. Največji mojster pa je v vrtanju in kopanju. Z rilcem rahlja zemljo, z lopatastima prednjima nogama koplje, z glavo in tilnikom pa peha prst pred seboj, dokler je ne izmeče kvišku v podobi krtine. Pod zemljo ima prav umetno izdelano hišo, namreč mehko nastlan kotliček, okoli katerega gresta dva rova ali dve poti druga nad drugo; iz gornjega rova se gre v hišo, iz te pa drži še ena pot navzdol na veliko cesto. Prva dva okrogla rova sta med seboj v zvezi z več potmi in od velike ceste so razpeljane manjše na vse strani, po njih hodi krt na lov in se po lovu spet vrača domov. V hišo hodi skozi zgornja vrata, iz hiše pa skozi spodnja. Blizu hiše ima nekje tudi vodo, kamor hodi pit; če ni v sosedstvu kake mlake, si sam naredi kapnico, kamor se voda zbira.

Krtica ima posebno hišo, kjer na mehki postelji skoti 3-5 mladih krtičkov, ki niso večji od boba; oba, samec in samica, skrbita zanje ter jim prinašata hrano. V nevarnosti jih krtica skriva in prenaša v gobcu.

Krt je ponoči bolj delaven kakor podnevi, pozimi ravno tako kakor poleti. Sovražnikov ima dosti med pticami in med četveronogimi živalmi.

V južni Afriki živi krt, ki ima posebno lepo bleščečo dlako, ki se iz zelene barve preliva v zlato, zato mu tudi pravijo zlati krt.



JAZBEC



Ker smo že v gozdu, obiščimo pri tej priložnosti čmerikavega puščavca, jazbeca imenovanega. Res da nas pustež ne bo vesel, kajti prav nič mu ni všeč, če ga kdo moti v premišljevanju; samotar na mara za družbo, najrajši je sam svoj, celo za svoje rojake se ne zmeni. Ker je zraven še posebno plah in nezaupen, ga bomo težko zalotili tako, da bi ga lahko opazovali, toliko bolj pa nas mika seznaniti se s tem čudnim svatom. Pojdimo ga iskat! V hosti med obraslim skalovjem ima globoko pod zemljo stanovanje, kjer večji del svojega dolgočasnega življenja prespi. Le redkokdaj si upa podnevi iz luknje, čeravno mu neizrečeno godi, če se lahko pogreje na toplem soncu. Poiščimo si skrivno mesto, tam se usedimo in mirno sedimo, da nas njegovo tenko uho ne zasliši. Da bi nas videl, se nam ni bati, ker je slabega vida, toliko bolje pa voha, zato smo šli na to stran, da pihlja od njega k nam, sicer bi nas veter izdal.

Sonce prijazno in toplo sije ravno pred njegovo hišo, vse okoli je mirno in tiho, in vendar si previdni in boječi teleban ne upa na sonce. - Aha, zdaj se je v luknji prikazala šilasta bela glava s črnima progama prek majhnih očes, skrbno se ozira okoli, vohlja in krči rilčkasti gobček, pa se mu menda ne zdi prav varno, ker spet izgine od vrat. Čez nekaj časa se spet pokaže, oziranje in vohanje se prične znova, sonce ga tako ljubeznivo vabi, niti nos niti uho ne sluti nikakršne nevarnosti, zdaj se ves pomoli iz hiše. Strese si prah iz grobega sivega kožuha, se še enkrat prepriča, da ni nevarnosti zanj, se usede in sanjavo gleda predse, počasi se zvrne po tleh, se zadovoljno zlekne ter obrne široki hrbet proti soncu. Oh, kako prijetno življenje je to! Vse bi bilo prav, ko bi le krvoločni gostje v kožuhu mirovali, koljejo ga in ščipljejo na vse strani. Nevoljen se usede, podrgne sem ter tja po kožuhu z ostrimi kremplji, nekajkrat tudi šavsne z gobcem po sebi in malo pogrize in pocmoka. Videti je, da je upokojil in ukrotil nadležno živad, kajti svoje zmage vesel se zadovoljno ziblje na prednjih nogah, se spet uleže, obrnivši zdaj soncu črnikasti, dobro rejeni trebušček. Iz te všečne lenobe ga hipoma nekaj zdrami, skoči kvišku, povoha sem ter tja, malo pogodrnja in odhlača spet v svoje dvore, kjer je vendar najvarnejši.

Njegovo stanovanje res ni kar si bodi. Precej prostorna spalnica je seženj, včasih tudi dva sežnja globoko pod zemljo, do nje vodi od raznih strani več po 5-6 sežnjev dolgih in lepo uglajenih poti. Dolgo se je trudil, dosti zemlje je preril in premetal, preden si je napravil tako poslopje. Prednje noge kopljejo in rahljajo zemljo, zadnje jo degajo in porivajo nazaj, nazadnje jo ritensko grede z zadnjico izpeha iz rova. Ko je stanovanje gotovo, nabere zunaj listja, mahu in trave za mehko in toplo posteljo. Jazbec jo neznansko čist, zoprna mu je vsaka nesnaga, vsak smrad. Pravijo, da prekanjena lisica, ki si je lena kopati luknjo, čistemu čmerikavcu nalašč zasmradi dvore, kar ga tako razžali, da se godrnjaje in brundaje umakne iz svojega posestva in si gre delat novega. On sam se očisti zmerom daleč zunaj hiše, blato pa skrbno pokrije s prstjo, da ga ne bi izdalo. Blizu njega kje ima samica svojo posebno jazbino.

Jazbec v svojem gradu čaka temne noči, potem si gre iskat živeža. Ker je top in neumen, zraven tudi precej počasen in okoren, se mu redko posreči, da bi si ujel kako boljšo pečenko, zato se, čeprav je grabežljiva in mesojedna zver, vendar največ preživi s sadjem in korenstvom. Po gozdu pobira gobe, lesnike, želod, žir in gabrico, koplje vsakršno korenje, pozoblje pa tudi črve, ogrce, polže, mlade ptice in jajca iz pritalnih gnezd. Lovi si miši, slepce, kače in tudi strupene gade, ne boječ se njihovega strupa. Rad zahaja na obdelana polja, posebno v koruzo, dokler je še mehka in mlečna; če ni koruze, je dober tudi krompir, repa in korenje. Največjo škodo pa dela po vinogradih; ker je zaljubljen v sladko grozdje, s taco pripogiblje trte in klesti z njih sladki sad. Jazbec pije tudi dosti vode, lovci celo pripovedujejo, da se žejen jazbec, če pride do vode, tako naloka, da poči. Pije pa cmokaje kakor svinja.

Jeseni se jazbec pri obilni hrani zelo zredi, takrat tehta tudi 30 in še več funtov in ima po 5-10 funtov čiste masti. Tedaj misli na zimo, v jamo si nanese nekaj živeža, si nastelje novo posteljo, se uleže na tolsti trebuh, skrije glavo med prednje noge in tako zadovoljen sam s seboj zaspi. Toda njegovo zimsko spanje ni tako trdno kakor pri nekaterih drugih živalih, kajti večkrat se prebudi in pride celo iz jame gledat na svet, največ menda zato, da se napije vode. Spomladi pride na dan suh, dolgo spanje in post sta mu pobrala do tri prste debelo salo in včasih ga ni drugega kakor kost in koža.

V svoji posebni jazbini jazbica skoti 3-5 slepih mladih navadno meseca svečana. Jazbica je mladičem skrbna in dobra mati, on pa se ne zmeni zanje. Ko malo odrastejo, jih mati rada izpelje pred hišo, da se malo poigrajo na toplem soncu. Do jeseni ostanejo skupaj, takrat pa se razkrope in odslej se živi in dolgočasi vsak na svojo roko. Z ujetim mladim jazbecem človek ne more imeti veselja, ker je preneumen in prelen, da bi se kaj naučil. Ves dan bi spal, ponoči pa je buden. Če ga človek vznemirja, renči in piha skozi nos in kruli v trebuhu. Bati se je njegovih zob, potuhnjenec rad grize in zlepa ne spusti.

Lov na jazbece je precej težaven, vendar se dobro izplača. Love ga v razne zanke, tudi v nastavljeno vrečo, ali pa ga izkopljejo iz jame, v katero so ga zapodili jazbečarji. S temi psi hodijo tudi ponoči na lov; psi zaslede jazbeca, ga pograbijo in drže, da pride lovec. Jazbec se ob taki priložnosti vrže na hrbet, braneč se s kremplji in zobmi. Nekateri tudi hodijo čakat jazbeca pred jazbino in ga ustrele, ko pride zjutraj domov. Če pa jazbec čuti, da so okoli njegove hiše hodili psi ali lovci, ne gre včasih po tri dni od doma.

Jazbečevo meso ima neki zoprn duh po zemlji, vendar ga izgubi, če se meso za 24 ur zakoplje v zemljo in se potem še položi v tekočo vodo. Tako meso je menda prav okusno, po nekaterih krajih ga radi jedo. Iz jazbečeve trdne in nepremočljive kože delajo lovske torbe, z njimi obijajo skrinje, naši vozniki pa jih radi obešajo konjem na komate. Iz dlake se delajo krtače, omela in slikarski čopiči. Največ pa je vredna mast, ki se dobro plačuje po lekarnah; lovci z njo tudi radi mažejo čevlje, usnje in jermenje; pozimi z njo svetijo, ker lepo in čisto gori. Pravijo, da lase pobelijo, ako se namažejo z jazbečevo mastjo.



***



V Ameriki živi neka žival, ki je nekoliko podobna našemu jazbecu, vendar ni tako plaha in boječa kakor naš sivec, temveč prav predrzna in nagajiva. Tej živali je dano strahotno orožje, katerega se ustraši vsak junak. To orožje niso ostri kremplji niti zobje, ampak neizrečeno hud smrad, smrad vseh smradov, s katerim žival na tri sežnje daleč poškropi svojega sovražnika, zato se po vsej pravici imenuje smrdljivec. Sok, ki ga spušča iz posebne žleze, smrdi tako, da človeku sapo jemlje; nekateri omedlijo, drugi zbolijo, vsak pa mora iti iz človeške družbe, ker zaradi strahotnega smradu vse beži od njega, kakor bi bil kužen. Tu ne pomaga nobeno pranje, nobeno čiščenje, človek se tega smradu ne iznebi mesece in mesece. Indijanci smrdljivca jedo, poprej pa izrežejo smradno žlezo.



PTICE, ČLOVEŠKE PRIJATELJICE



Med vsemi živalmi, kolikor jih je ustvarila božja roka ter jih podvrgla človeškemu gospostvu, so človeku najljubše ptice. Dobro vemo, da so nam številne druge živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebnejše; vemo, da bi nam bilo brez njih težko, skoraj nemogoče živeti, vendar so nam ptice najbolj prirasle k srcu. Človek je že od nekdaj rad gledal in opazoval njihovo vedenje in poslušal njihovo petje. Vsakogar, komur srce ni popolnoma popačeno, mora razveseliti, če gleda ptico, kako vesela skaklja po vejah in izliva svoje čute v glasno pesem. Kako žalosten bi bil svet, kako dolgočasen, kako mrtev bi bil najlepši kraj, ko bi ga ne oživljale ptice s svojim perjem. Saj vemo, da lepo je le tam,



kjer ptičice pojo

in rožice cveto.



Slovenski narod se je po svoji rahli in blagi naravi zmerom nagibal k mirnemu poljedelstvu in pastirstvu, rad je opazoval naravo, zato pa se je tudi z njo sprijaznil in ostal naraven. V posebni časti je imel ptice, te so bile že od nekdaj njegove ljubljenke. Prepričal se je, da ptice marsikaj poprej spoznajo in čutijo kakor on sam; oznanjale so mu zlasti premembe vremena in ni se mu čuditi, da je v starih časih skušal po njih izvedeti svojo prihodnost. Še zdaj - čeprav vraže pojemajo - deklica pozorno šteje, ko na pomlad prvikrat zasliši kukavico v zelenem bukovju. Nikar ji ne zamerimo tega nedolžnega veselja, saj pravi, da ptici ne verjame. Vraže naj se zatro, ljubezen do ptic pa naj ostane na veke.

Ker se je slovenski narod rad ukvarjal s pticami, je tudi v njegovih pesmih tako živo kakor v zelenem logu. Ptice se z njim vesele in z njim žalujejo. Zdi se mu, da ga ptica razume, in on si spet prizadeva, da bi razumel njeno petje. Zdi se mu, da ga zdaj tolaži v žalosti, zdaj spodbuja k delu, zdaj se spet šegavo posmehuje njegovemu trudu. Marsikatero ptičje petje si je človek tudi prestavil v svoj govor. Kadar na primer spomladi sliši visoko nad seboj peti škrjanca, se mu dozdeva, da ga kliče k delu, govoreč: "Delaj, delaj, delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vrzi, vrzi!"

Slovenski narod ima sto in sto svojih pesmi, v katerih nagovarja ptico, ona pa mu odgovarja. Tako na primer v ljubeznivi pesmici:



"Poj mi, tiček, poj,

ljubi tiček moj!"

"Kak bom revček pel,

skobec mi je ljubo vzel."



"Poj mi, tiček, poj,

ljubi tiček moj!

Če boš pel vesel,

skobca ti bom jaz ujel."



Deklica ptici odkriva svoje skrivne misli, ki so se ji rodile v mladem srcu; mladenič ptici izroča srčni pozdrav, naj ga nosi v daljni kraj. Nasproti pa drobna ptica tudi svari in uči neizkušeno deklico, in deklica ji verjame, misleč:



I kaj, ko vse res bi bilo!

Tič leta nad nami, on vidi ljudi,

ve dobro, kako se po svetu godi.



Ubogega jetnika, ki za trdnim zidovjem zdihuje v železju, pride ptica na okence tolažit in kratkočasit. V neki narodni pesmi pride klicat slavnega kralja Matjaža, naj se pripravlja na vojsko, in pozneje mu prileti na bojišče oznanjat, da naj hiti domov, ker so mu Turki uplenili kraljico Alenčico.

V vseh pesmih so ptice človeške prijateljice, ki človeku zmerom samo dobro žele. Neka narodna pesem pravi: Tri ptice so goro preletele, vsaka nosi neko znamenje, prva pšenični klas, druga vinsko trtico, tretja pa zdravje in veselje. Prva je sedla v banatsko polje, druga na Fruško goro, tretja se spušča med nas, da bomo zdravi in veseli.

Največ so se ptice prikupile s petjem. Ptica izliva v sladko pesem vse svoje čute, kakor jih čuti njeno drobno srce; veselje in žalost, ljubezen in hrepenenje. Kakršen je čut, taka je tudi pesem. Sedeč blizu gnezda, kjer mu zvesta družica vali, zdaj z donečim glasom oznanja svojo radost, zdaj spet v strahu tiho cvrči in toži za tovarišico, ki mu jo je odnesel skobec. Ptičje petje tudi v človeku budi take čute in ptičje hrepenenje se izliva v človeško srce. In ko so človeka objele skrbi in reve, toži ptici svoje bolečine in jo proseč nagovarja:



Zapoj mi, ptičica, glasno,

zapoj mi pesem žalostno,

ki bo mi v srce segala,

občutkom se prilegala.



Ptice so tedaj v resnici človeške prijateljice.



Ptičje življenje



Ptica živi veselo tja v dan in ne vpraša, kaj bo jutri. Zato je ptica podoba dobrovoljnega in brezskrbnega življenja. "Živi kakor ptica pod nebom," govorimo o človeku, ki ga ne tare nadloga, ki mu dan za dnevom uhaja brez skrbi. Tudi sveto pismo, ko nam priporoča, naj se nikar preveč ne pehamo za posvetno blago, nam daje ptice za zgled, govoreč: "Poglejte ptice pod nebom, ne sejejo in ne žanjejo, in nebeški oče jih živi."

Ptica pa zna tudi užiti življenje, kakor nobena druga žival. Najdaljši dan ji ni predolg, vedno si najde opravek, nikoli ne miruje. Zjutraj navsezgodaj, ko se komaj začne jasniti na vzhodu, se že prebudi iz kratkega spanja in z drobno pesmico pozdravlja novi dan. Večji del dneva stika za hrano, eden jo išče v polju, drugi v gozdu, nekateri ob vodi, nekateri v vodi, po zemlji, v grmovju, na drevju, pod mahom in listjem, med kamenjem in po zidovju. Letanja in skakljanja ni ne konca ne kraja. In če si tudi na poln želodec privošči malo počitka, ne traja dolgo. Začne si urejati in čistiti perje, potem gre spet na lov. Proti večeru se navadno zbirajo v družbo, iskaje si ustreznega prenočišča, zaspe pa šele po dolgem cvrčanju in šepetanju. Tako jim hitro mine dan za dnevom.

Ptica je zračna žival, ustvarjena, da na lahkih perutih plava po neizmernem prostoru. Medtem ko so kosti sesalcev debele in polne mozga, so ptičje kosti tanke in prazne. So tudi v zvezi s pljuči in ptica jih lahko po všečnosti napolni z zrakom in ravno tako tudi vse druge votline v svojem telesu. Torej se lahko naredi lažja ali težja, kakor se ji zdi. - Res je, da se v zrak lahko vzdignejo tudi nekatere druge živali, na primer netopirji in žuželke, ampak kako nerodno, kako omahljivo, rekel bi izgubljeno je to njihovo letanje. Niti netopir niti metulj se ne moreta sukati, ne moreta viseti v zraku. Samo ptica leti, netopir pa prhuta.

Kdo še ni občudoval malega škrjančka, kako se v nenehnem žvrgolenju vije pod oblake? Kako lepo je gledati mogočnega orla, kadar se mirno plavajoč suče v velikih krogih ali pa kakor črna pika visi v sinji višavi. - Ali pa naša ljubezniva lastovka! Kakor strela hitro šviga okoli oglov, zdaj ob tleh, zdaj spet visoko okoli cerkvenega zvonika, požene se desno, se poigrava na levo, kakor lahka misel. Lastovka s prirezanimi peresi, z okrnjenimi krili ni več prava lastovka, ampak je usmiljenja vredna pokveka.

Zaradi letanja človek pticam zavida. Kdo izmed nas si ni že želel ptičjih perutnic? Koliko jih je že vzdihnilo: "Oh, da bi imel krila! Letel bi sem, letel bi tja po željah svojega srca." Zato si je človek že od nekdaj ubijal in belil glavo, kako bi se s pticami vred povzdignil nad črno zemljo ter se spustil v čisto ozračje. Ampak doslej se mu ni posrečilo in se mu menda tudi nikdar ne bo.

Če hočeš poznati ptico, jo moraš opazovati zunaj. Le tam jo lahko vidiš, kako veselo in brezskrbno skaklja, kako je urna, kako je živa. Z veje zleti na vejo, z drevesa na drevo, na zemljo, k potoku, v grmovje, pod nebo, pod nebom naprej, in to vse tako hitro, daje ne moreš imeti dolgo na očeh. Ptica pa je vesela samo v prostosti. Takoj ko ji vzameš svobodo, ko jo zapreš v kletko - naj bo še tako velika - si ji vzel pol življenja. Zato v slovenski narodni pesmi ptica odgovarja gospe, ki jo vabi k sebi v grad in ji obljublja vsakršnih slaščic:



Nečem, nečem, mlada gospa, k tebi,

ti bi mene v beli grad zaprla.

Raj odletim si jaz v log zeleni,

se nazobljem rumene pšeničke,

se napijem lepe frišne vode,

no zapojem z moje drage volje.



Gnezditev in valitev



Ko na pomlad oživi vsa narava, se tudi v ptičjem srcu zbudi novo življenje in ptiči, ki bodo zdaj kmalu stari leto, si izbirajo svoje družice. Pri tem vsak gleda, kako bi razveselil in kratkočasil izbrano tovarišico, kako bi si pridobil njeno srce. Nekatere je prav lepo gledati, kako snubijo svoje neveste. Pred izvoljeno ptico pleše in se vrti kakor vrtavka; drugi se ji hoče prikupiti z drznim letanjem in umetnimi igrami po zraku; tretji pa skuša omečiti njeno srce s sladkim petjem. Ako ima samica več snubcev, se ti skušajo med sabo in se večkrat tudi hudo stepo, da perje leti okoli in dostikrat tudi kri teče. Boj je končan šele, ko se zmagovalcu pridruži samica. Ta par potem živi do smrti skupaj v zvestobi.

Zdaj si iščeta pripravno mesto, kjer si bosta delala gnezdo. Ko mesto najdeta in ga spoznata za dobro in varno, znaša navadno samec za gnezdo potrebne stvari in zraven s petjem kratkočasi ali z letanjem in skakanjem razveseljuje samico, ki iz prinesene šare dela gnezdo. Pri nekaterih pticah pa je tudi narobe, da namreč gnezdo plete samec, samica pa mu streže.

Vsaka ptica si dela gnezdo po svoje, bolj ali manj umetno. Gnezditev je ptici prirojena. Nagon, ki si ga ne znamo pojasniti, jo žene, da si dela gnezdo, kakor ga je delala njena mati in vse prednice njenega rodu. Ne smemo misliti, da bi jih stari pri tem delu poučevali, kajti tedaj, ko mladi gnezdijo, stari že zdavnaj več ne skrbijo zanje. Pri tistih pticah, ki gnezdijo samo enkrat na leto, tudi ni mogoče, da bi mladi gledali, kako stari znašajo gnezdo. Takrat pa, ko so bili še sami v gnezdu, jim je bila v mislih samo jed, ne pa gnezdo.

Nekatere ptice - posebno na mrzlem severu - ne delajo gnezda ter svoja jajca zneso na zemljo ali pa celo na goli kamen. Druge si že izkopljejo majhno jamico v zemlji, npr. prepelica, škrjanec, jerebica; nekatere pa si kopljejo dolge luknje pod zemljo, npr. podgrivka, vodomec, legat. Navadno pa vendar stavijo gnezda v višave, nekatere na strme, nepristopne pečine, druge na visoka drevesa, spet druge v dupla, v gosto grmovje, v trstje, pod mlinski jez, sredi močvirja ali pa tudi na vodo.

Ravno tako tudi stvari, iz katerih ptice delajo gnezda, niso pri vseh enake. Nekatere naneso samo malo suhljadi ali dračja, druge vzemo nekaj vejic za podlago ter jih pokrijejo in nasteljejo z mehko travo, mahom in ličjem ali s koreninicami. Ptica se potem usede sredi nanesene šare in vrteč se naokoli naredi kotanjo, s kljunom, in če je treba, tudi z nogama in s kriloma pa popravlja, gladi in spleta. Narejeno kotanjo potem nastelje z najmehkejšimi in najtoplejšimi stvarmi, kar jih more dobiti, namreč z dlako, volno, perjem. Da se vse te stvari dobro sprimejo, nekatere ptice pomešajo malo blata ali gnoja med snov ali pa vsako stvarco poprej oslinijo, da se bolj prileže k drugim.

Tako je navadno ptičje gnezdo. Nekateri ptiči pa so v tem še posebni umetniki. Med našimi je znana lastovka, ki si gnezdo zida iz blata, katero je zmehčala s slino in ga utrdila z vpletenimi dlakami in slamicami. Neka druga, naši lastovki sorodna ptica - imenuje se salangana - pa dela gnezdo iz same sline, ki se ji obilno cedi izpod jezika in se potem strdi v belkasto skorjo. Med evropskimi pticami dela najumetnejše gnezdo neka majhna sinica, imenovana plašica. Ta namreč svoje gnezdo, ki je podobno velikanski hruški, obeša na konec šibke vrbove vejice ali pa tudi na trst. Spleteno je iz tenke belkaste volne, ki jo ptica nabira po semenskih vrbah in topolih. To volno oslini ter jo potem tako splete in spolsti, da je skoraj podobna klobučevini. Vhod v gnezdo je zmerom na strani.

Še lepše so stkana gnezda mnogih afriških ptičev, ki so jim zato tudi dali ime tkalci. Njihovo gnezdo zmerom visi na dolgi vrvci, da kače in opice ne morejo tako lahko do mladih. To gnezdo delajo samci sami. Neki tkalci pa delajo tudi velika skupna gnezda. Okoli drevesnega debla namreč narede široko strmo streho in si potem pod njo izdelajo gnezdo ob gnezdu. Pod tako skupno streho včasih gnezdi po sto ptičjih parov.

Vse te umetnike pa še prekosi šivec iz vzhodne Indije. Poišče si namreč pripraven list na koncu veje, ga s kljunom prehode ob robovih, potem poišče kako vlakno ali trak ličja, ali pa si iz bombaža sprede nit in z njo sešije listna robova. Nit namreč pretika skozi narejene luknje, zvleče robova skupaj in si tako napravi tulec za gnezdo. Če bi bil en sam list preozek, sešije dva lista skupaj.

Redke so ptice, ki si ne delajo nikakršnega gnezda, ki torej tudi ne vale, temveč svoje jajca podtikajo drugim pticam, ki morajo potem tudi skrbeti za mlade. Med našimi pticami to počenja dobro znana kukavica.

Ko je gnezdo gotovo, začne samica vanj nesti jajca, navadno znese vsak dan po eno. Nekatera precej obsedi na gnezdu, nekatera pa hodi sest le ponoči in popolnoma obsedi šele takrat, ko je polno število. Tudi v številu je velika razlika, vendar se lahko reče, da največje ptice zneso najmanj, male in srednje pa največ jajc. Tako npr. ima orel samo dve, sinica in mali palček pa 10-14 jajc. Toda tudi tukaj ni pravega vodila, najmanjša ptičica, kolibri, znese tudi samo dva jajčka grahove velikosti, velikanski noj pa navadno po 10-12 jajc. Najrodovitnejše so kure, race in gosi, posebno če jim človek znesena jajca sproti pobira.

Jajca so ali bela ali prstena ali pa zelenkasta, navadno tudi pikčasta ali pegasta, tedaj največ taka, da jih ni lahko opaziti. Navadno vali samica, le za tisti čas, kar potrebuje, da se očisti in naje, jo nadomešča samec; pri nekaterih pa se tudi redno vrstita, le noj vali sam. Samec valeči samici tudi prinaša hrane in ji za kratek čas prepeva svoje najlepše pesmice. Čudno navado ima kljunorožec. Valečo samico namreč zazida v duplo, pusti ji samo majhno luknjo, skozi katero ji podaja potrebno hrano in vodo.

V jajcu se med valitvijo gode znamenite in čudovite spremembe. V ravnokar znesenem jajcu ni videti drugega kakor beljak in rumenjak. Človeku se zdi, da je mrtvo, vendar je živo. Treba mu je samo prave toplote in pa zraka; če ima to oboje, se bo v zaprtem prostoru razvila živalca - mlada ptica. Potrebno toploto dobiva od valeče matere; tej se tedaj kri nekako vname, da je dosti toplejša kakor navadno. Nekatere ptice si tudi po trebuhu oskubejo perje, da z vročim trupom jajca bolj grejejo. Vsak dan jih tudi preobrača, da pride do njih zrak.



Mladiči



Takoj ko ptica obsedi na jajcih, se začne v njih snovati novo življenje, in jajce je vsak dan nekoliko lažje. V kurjem jajcu je mogoče že drugi dan opaziti kapljice krvi, tretji dan se po njem razprezajo tanke žilice in utripati začne majhno srce. Peti dan lahko razločiš drob in debelo glavo, sedmi dan pa tudi že tanke koščice. Trinajsti dan se od trupa odločijo noge in peruti, petnajstega začne po trupu poganjati puh, živalca se začne gibati in odpirati kljunček, devetnajstega se že glasi, enaindvajseti dan pa se z nožicama upira v lupino in jo kljuje s kljunčkom; hišica se zdrobi in pišče se izvali v veliko veselje materi koklji.

Valitev ne traja pri vseh pticah enako dolgo; čim manjše je jajce, tem prej se mladič izvali. Naše male ptice pevke vale dva tedna, večje pa potrebujejo po tri tedne in tudi več. Kokoš npr. vali 21, raca 25, gos 28, labod 42, noj pa blizu 50 dni.

Ptica je zgled dobre in skrbne matere. Zdaj ji ni v mislih nič drugega kakor drobni otročiči. Njena prva skrb je spraviti iz gnezda jajčne lupine, vendar pa jih ne pomeče naravnost iz gnezda, temveč jih v kljunu nosi daleč proč, ker se boji, da ji zaroda ne bi izdale kaki požrešni zveri. Ponoči in ob grdem vremenu mladiče greje s svojim telesom, podnevi pa od prvega svita do poznega mraka oba iščeta in prinašata potrebno hrano; rada sebi utrgata in voljno stradata, da se le malim ne godi krivica. Ptica v nevarnosti pogumno brani svoj zatod, neustrašno se zakadi v sovražnika, najsi bo tudi večji in močnejši od nje. Če pa vidi, da je prešibka, skuša sovražnika odpraviti od gnezda z zvijačo. Valitev in odgojitev staro zelo zdela, včasih je ni nič razen kost in koža.

Mladički v svoji prvi mladosti nimajo pri vseh pticah enakih lastnosti. Nekateri so prav grdi, iz jajca se namreč prekljujejo goli in slepi; so tudi tako slabotni, da ne morejo niti stati na nogah niti sami jesti. Drugega ne znajo kakor čivkati in odpirati nenasitni kljun. Pri takih kilavih otrocih imata stara dva hude čase, po ves dan nimata miru, zmerom morata biti na lovu, da nasitita male, vedno zevajoče požeruhe. Pri manjših pticah traja tri tedne, dokler se mladiči ne zgode; to je, da jim zraste perje. Pri večjih, npr. pri orlu, pa traja po več mesecev, preden mladiči lahko letijo. No, stara dva morata tudi potem, ko sta mladino že izpeljala iz gnezda, še tako dolgo skrbeti zanje, dokler se ne nauče sami iskati hrane. Take ptice so vrabec, lastovka, orel, jastreb, sova, golob itd. Imenujemo jih goliči ali kilavci.

Nekatere druge ptice prežive svoje dneve vse drugače. Te so že prinesle s seboj na svet prav čedno in toplo puhasto suknjico, in komaj se izkobacajo iz jajca, že lahko hodijo, tekajo ali pa tudi plavajo in same jedo. Toda tudi tem je stara neizrečeno dobra mati, vodi jih okoli, kliče k sebi, jim išče hrano, jih greje pod svojimi perutmi, svari pred nevarnostjo in brani pred sovražniki. Takim pticam pravimo mahovci ali kebčki. Za primer nam je kokoš, raca, gos, prepelica idr.

Številne ptice, posebno pa tiste, katerih valjenje in vzgoja dolgo trajata in zadajata dosti truda, vale samo enkrat na leto. Druge pa vale po dvakrat ali pa še po večkrat, npr. kos, vrabec, zlasti pa golob.



Selitev



Mrzel veter tebe žene,

drobna ptičica, od nas.

V. Orožen



Ko v krajših jesenskih dneh na pokošenih travnikih poganja podlesek, ko po dolini piha mrzlejša jutranja sapa, ko list za listom pada z orumenelega drevja, se začno ptice zbirati v večje jate ter se pripravljati za odhod na dolgo pot. Takrat zvečer in ponoči večkrat slišimo v zraku čudno vršanje in šumenje, slišimo izpod neba zategnjene brlizgajoče in pivkajoče glasove. To so čaplje, divje race, gosi in druge močvirnice, ki pred zimo hite z mrzlega severa proti toplemu jugu. Glasno cvrčaje se tedaj zbirajo lastovke po strehah, kakor za slovo še enkrat obletujejo vse znane kraje; dolgopete štorklje (štrki) se dan za dnevom posvetujejo na močvirni senožeti; črne vrane in kavke imajo svoje kričeče zbore na visokem hrastu; jata divjih golobov pa nemirno leta iz gozda na polje, iz polja v gozd. Nekega dne pa zmanjka vse jate, čez gore in čez vode leti v dežele, kjer sneg ne pokriva polja in gozda; v kraje, kjer vode na zamrznejo.

Kaj žene te ptice od nas že ob takem času, ko jim hrane še ne primanjkuje, ko se jim še ni bati zime? Kakor pri gnezditvi, tako tudi glede selitve ne moremo dati boljšega odgovora, kakor da jim je prirojen neki nagon za preseljevanje, da jih iz njihovih rojstnih krajev žene neka slutnja, da bo tu gospodovala zima in da jim bo pomanjkovalo hrane. Ta nagon se oznanja tudi pri zaprtih pticah, celo pri takih, ki so bile mlade vzete iz gnezda in so dorasle v kletki. Ob selitvi tudi one postajajo nemirne, nekako zbegane so in tudi ponoči skačejo in frfotajo.

Ne da se ugotoviti dan, kdaj se bo odpravila ta ali ona ptica. Eno leto nas zapuste nekaj dni popreje, drugo leto spet malo pozneje, kakor slutijo vreme. Zato tudi ljudje prerokujejo vreme po odhodu ptic. Če odrinejo zgodaj v velikih jatah in če se na poti ne mude veliko, pomeni hudo in zgodnjo zimo. Kadar pa se odpravljajo pozno ter se na potu obotavljajo, naj bi to pomenilo lepo jesen in ugodno zimo. Med našimi selivkami nas navadno že pred velikim šmarnom prva zapusti hudournica, kmalu za njo gredo kukavica, kobilar, zelena vrana in srakoper. Okoli malega šmarna se odpravljajo slavec, prepelica, penica, muhovček, šmarnica, grlica, čigra in galebi. Proti sv. Mihaelu se poslove škorci, lastovke, tresorepke ali pastiričice, cipe, škrjanci, drozgi in bobnarice, kmalu za njimi odrinejo taščice, pivke, samice od ščinkovca - samci gredo pozneje ali pa celo ostanejo - divji golobi (grivarji in duplarji), pribe, kljunači, liske, divje race, gosi in tudi



Hripavi

žerjavi

visoko kriče,

na južno hite.



Po vseh svetih še zmerom lete skozi naše kraje severne ptice, npr.: njivske gosi, race, sloke, črne vrane in kavke. Ves mesec listopad, včasih še tja do božiča so naše nezamrznjene vode vse polne severnih gostov.

Nekatere ptice lete podnevi, druge ponoči; prve navadno visoko, druge pa nizko. Nekatere potujejo posamezno, druge v parih, spet druge pa v večjih ali manjših družbah, ki spotoma vedno naraščajo. Nekaterim uidejo samice v posebni jati, samci pa gredo nekaj dni pozneje za njimi. Manjše ptice lete raztresene brez reda, večje pa, npr.: žerjavi, gosi, race itd., se rade postavijo v vrsto, največ v podobi klina ali črke V. Tako laže režejo zrak in hitreje lete. Prvi v klinu najbolj trpi, zato se tudi menjavajo. Kadar se eden utrudi, zaostane in na njegovo mesto se pomakne drugi, utrujeni prvec pa se zadnji postavi v vrsto. Na poti tudi počivajo in si iščejo hrano, slabi letalci za spremembo tudi tekajo naprej ali pa plavajo. Vse take ptice, ki vsako leto ob svojem času zapuste rojstni kraj ter potujejo vedno v isto smer v toplejše kraje, od koder se ob določenem času spet vrnejo, vse take ptice imenujemo selivke ali potnice.

Vsak otrok ve, da se vse naše ptice ne selijo, ampak da mnoge ostanejo pri nas tudi pozimi. Ostanejo pa vse tiste, ki se ne boje niti mraza niti snega, ki si tudi v najhujši zimi znajo najti če že ne zadostne, pa vsaj najpotrebnejšo hrano. Take stalne ptice so pri nas vrabec, strnad, ščinkovec, povodni kos, stržek, šoja, siva vrana, ruševec, divji petelin in tudi nekateri ponirki in potapljavci.

So pa še nekatere ptice, ki jih ne moremo prištevati niti k selivkam niti k stalnim. Te ptice se namreč samo umikajo prehudi zimi. Huje ko zima pritiska, dlje gredo; če pa je zima ugodna, ostanejo v svojem kraju. Tak potepuh je npr. kos. Pozimi se s hribov pomakne v doline, v hudi zimi gre čedalje dlje, ko pa zima malo popušča, je že spet v domačiji. Taki klateži so tudi liščki, popkarji, čopasti škrjanci, brglezi, detli, krokarji in orli.

Cilji ptičjega potovanja so različni. Številni ostanejo že v južni Evropi, namreč po Laškem, Španskem, Grškem, v Mali Aziji in po otokih; drugi pa prelete Sredozemsko morje in prezimujejo v deželah severne Afrike, zlasti v Egiptu; nekateri, na primer lastovka, pastiričica, kobilar, kukavica in še druge, gredo tja v srednjo Afriko. Dosti malih potnikov spotoma pogine. Veliko jih požro z njimi vred potujoče ujede, še več jih opeša in popada v morje, najgroznejši sovražnik pa jim je človek. Na milijone potujočih drobnih ptičkov polovi v nastavljene mreže in zanke in na limanice. Najhuje se jim godi na Laškem, kjer izza vsakega grma preži nanje lakomen Lah, ki podavi vse, kar nosi perje, naj ima še tako malo mesa. Prav na Laškem polovijo na koše naših najmilejših pevcev: penic, taščic, slavcev, kovačkov in drugih. Samo ob "velikem jezeru" (Lago maggiore) v gornji Italiji jih na leto polove okoli 60.000, v Neapeljski dragi pa so v enem dnevu ujeli 100.000 prepelic. Za vse potujoče ptice je velika sreča, da jih afriški narodi prijazno sprejmejo v goste; če bi tudi oni posnemali izobražene Evropejce, bi bilo že vseh davno konec. V tem bi se za petje in muziko vneti Lahi in tudi mi Slovenci lahko kaj naučili od črnih divjakov.

Čeprav ima toplo afriško podnebje za naše selivke obilno hrane, vendar nobena ne ostane tam. Za nje so tiste dežele vendarle tujina, zato tam tudi nobena ne poje niti ne gnezdi. Ko se spomladi po naših holmih začne tajati sneg, jim neki notranji glas govori, da v njihovi domačiji spet sije toplejše sonce, in s čudnim nagonom se vračajo v svoj rojstni kraj. Vračajo pa se v obrnjenem redu. Katere so odhajale zadnje, se vrnejo prve, katere pa so se najzgodneje odselile, prihajajo zadnje. Kakor na jesen pri odhodu tako ljudje tudi spomladi po prihodu ugibajo vreme. Če se namreč vračajo pozno in posamič in če ne začno takoj znašati gnezda, prerokujejo vremenski vedeži hladno pomlad. Včasih pa se tudi ptice zmotijo in pridejo prezgodaj. Tako jih je na primer leta 1865 izredno dosti poginilo v poznem snegu in mrazu.

Vračajoča se ptica poišče svoj rojstni kraj in z veselim petjem pozdravlja svoje gnezdo, v katerem se spet prične novo življenje, novo trpljenje.



Ptice, naše dobrotnice



Ptice pa niso samo naše ljubeznive prijateljice, ampak so tudi naše največje dobrotnice. Če bi iz naših krajev hipoma izginile vse ptice, bi bilo drevje po gozdih in vrtovih kmalu okleščeno in golo; senožeti in polja bi bila postrižena in opustošena do zadnje bilke, in to vse brez kose in brez srpa. Temni roji vsakršnega škodljivega mrčesa, kakor so na primer črvi, žužki, hrošči, gosenice, metulji, molji, muhe, komarji, mravlje, ušice, kobilice, cvrčki in še druga taka drobna golazen, bi v kratkem spravili vse rastje v nič. Človeška moč omaga pred takim, čeravno majhnim, vendar strašnim sovražnikom, ki se mu mora nazadnje umakniti tudi človek, kar se je tu in tam že tudi v resnici zgodilo.

Ptiči neutrudno preganjajo vso to nadležno golazen, ptiči skrbe, da se nikjer preveč ne zaredi, vedno so jim za petami, znajo jih poiskati v njihovih najvarnejših kotih in skrivališčih. Bistro ptičje oko ne zgreši niti najmanjšega črvička, ravno tako lahko opazi zeleno gosenico na zelenem listu kakor drobna sivkasta jajca pod razpokano skorjo.

Kjer človek pusti ptice v miru, tam se rade ustalijo, tam rade gnezdijo in taki kraji ne trpe toliko od požrešne golazni. Le poglejmo vrt in polje samotnega hribovca, ki je svojim otrokom prepovedal loviti ptice in razdirati gnezda. Njegovo zelje, repa in drugi poljski sadeži so zdravi in neobjedeni, sadno drevje pa se jeseni šibi pod težo obilnega sadja. Kako pusti in žalostni pa so pogosto vrtovi in zelniki na ravnem polju, kjer je po iztrebljenih preredkih gozdičih le malo ptičev, in še tam jim zanikrna in malopridna mladina ne da v miru gnezditi. Po golih obgrizenih vejah lazijo grde, požrešne gosenice, na zelniku pa stoje zeljni koceni in kažejo namesto zeljnate glave samo gola rebra. Žalosten je navadno pogled v vrtove večjih vasi, trgov, mest, kjer leni postopači in sprijeni paglavci prežijo na vsako ptico, ki se oglasi v soseščini.

Da bi se prav natanko prepričali o koristnosti ptičev in da bi potem lahko tudi druge ljudi prepričali o tem, so številni ptičji prijatelji opazovali tako drobne ptice v njihovem dejanju in vedenju, zlasti takrat, ko so imele v gnezdu mladiče.

Bradley je opazoval vrabca, ki je pital mlade v gnezdu. Vsako uro je prinesel do 40 vsakršnih gosenic, torej v dvanajstih urah 480, v enem tednu pa 3360. Ni mu torej zameriti, če se jeseni včasih nazoblje prosa, saj si ga je pošteno zaslužil. - Mogočnemu pruskemu kralju Frideriku Velikemu so se vrabci hudo zamerili, zato jim je zagrozil, da bo dal vse pokončati. Zapovedal jih je loviti in streljati in za vsako vrabčjo glavo je plačal 6 vinarjev. Res so povsod planili na vrabce, jih davili, da je bilo groza, in država je v nekaj letih za ujete vrabce izplačala tisoče in tisoče goldinarjev. Kmalu pa so se pokazali škodljivi nasledki tega neupravičenega divjanja. Gosenice in drugi požrešni žužki so se tako razmnožili, da so požri vse sadje in tudi listje. Kaj je bilo storiti? Kralj je spoznal, da ni pametno ravnal, ter je preklical svojo zapoved. Pa kaj še! Drugod so morali za drag denar kupovati vrabce, da so jih potem spustili po opustošenih vrtovih. In tako je zaničevani in preganjani vrabec spet prišel do prave veljave.

Ravno tako koristne so sinice, ker posebno rade stikajo za metuljimi jajci. Grof Kazimir Vodicki piše: Leta 1848 so gosenice snedle listje na mojem drevju do dobrega, tako da je bilo popolnoma golo. Jeseni sem videl viseti po vejah in deblih milijone s kosmato odejo pokritih jajčkov. Najel sem dosti delavcev, da bi jih obirali, pa sem kmalu previdel, da človeške roke ne morejo odpraviti te nadloge, in že sem mislil, da se mi bodo najlepša drevesa posušila. Ko je nastopila zima, so vsak dan priletele cele jate sinic in šmarnic. Spomladi je deset parov delalo gnezda na vrtu; prihodnje leto je bilo gosenic že malo in leta 1850 so ti mali pernati vrtnarji drevje že tako očistili, da je vse poletje ostalo lepo zeleno.

Neverjetno dosti mrčesa pokončajo tudi škorci. Škorec pozoblje vsako uro 10 slinastih polžkov brez hiše, samica ravno toliko, mladiči pa še več. Recimo, da škorec poletnega dne po 14 ur lovi hrano zase in za svojo družino; tedaj ne bo preveč, če na vsak želodec štejemo 150 slinarjev na dan.

Pri Grunheimu na Saškem je neki žužek delal na drevju strašno škodo. Lastnik je delavcem plačal čez 1000 goldinarjev, da bi škodljivca zatrli - pa ni vse nič pomagalo. Potem mu je nekdo svetoval, da naj napravi hišice za škorce, in gospodar ga je poslušal. In glej - škorci so prišli, se nastanili v lesenih hišicah, pregnali in ugonobili žužka in drevje si je spet opomoglo.

Ta ali oni bo morda zmajal z glavo, rekoč: Bog vedi, ali je pa to tudi vse res, kar se tukaj piše o pticah. - Če nočeš biti samo neverni Tomaž, temveč ti je do resnice, se sam prav lahko prepričaš o veliki koristi, ki jo imamo od ptičev. Eno uro ali kaj pazi na lastovke, ki gnezdijo pod tvojim napuščem. Videl boš, da se od 4. ure zjutraj do 8. ure zvečer oba trudita nasititi požrešne širokoustne paglavce, vsako uro je vsak vsaj 20-krat pri gnezdu in vsakikrat prinese po 10-20 mušic in druge take drobnjave. Recimo, da jih prinese samo 10, to je na dan že 6400 mrčesjih glav. Sama zase pa gotovo potrebujeta kakih 600, torej pokonča ena rodovina v enem dnevu 7000, v enem mesecu 210.000, celo poletje vsaj 500.000 vsakršnega mrčesa. Če v eni vasi gnezdi 100 parov lastovic, pokončajo v enem letu čez 50 milijonov sitnega in škodljivega drobiža.

Veliko in izdatno korist ima človek tudi od nekaterih večjih ptic, npr. od sove, kanje, postovke in drugih manjših ujed, ki so poleg druge škodljive golazni napovedale hudo vojsko posebno poljskim mišim. Anglež White je opazoval navadno sovo in je videl, da je skoraj vsako uro prinesla miš v gnezdo. Celo mali skovir je poletnega večera svojim mladim nalovil 11 miši. Poleg miši zoblje tudi gosenice in dr. Martin je v sovjem želodcu našel poleg nekaj miši tudi 75 gosenic.

In kako budalast človek vrača svojim dobrotnicam? Strelja jih ali iz neumne vraže ali pa iz prešerne objestnosti ter jih mrtve - sebi v največjo sramoto - še celo pribija na opaž ali na hlevska vrata.

Ali si je mogoče misliti večjo nehvaležnost, večjo neumnost in večjo surovost?



Ne preganjajte ptičev!



Po vsem, kar smo doslej že slišali o koristnosti ptičev, jih pametnemu človeku ni treba še posebej priporočati in na srce polagati. Torej naj tukaj le na kratko omenim, kako si boš te male delavce najhitreje privabil v svoje vrtove in gozdove. Tvoje zemljišče naj bo pticam gostoljubno zavetje, kjer jih ne sme nihče vznemirjati in preganjati. Otrokom, zlasti pastirjem, ostro prepovedaj stikati za gnezdi, jih razdirati ali jemati iz njih jajca in mladiče. Tudi jeseni ne pusti loviti malih ptičkov in nikoli ne daj streljati sov in kanj. Če bodo tako delali tudi tvoji sosedje, se bodo kmalu pokazali dobri nasledki takega ravnanja.

Ako hočeš, da se ti ptiči popolnoma udomačijo, stori tudi ti njim včasih kaj dobrega. Onim pticam, ki tudi pozimi ostanejo pri nas in dostikrat hudo stradajo, vrzi včasih pest slabšega zmesnega žita, krušnih drobtinic ali kaj takega. Videl boš, da se ti bo ta malenkost dobro izplačala, ptice ti bodo to prijaznost gotovo povrnile.

Pa še tudi drugače jih lahko privabiš v svoj vrt. Skrbi jim za pripravna mesta, kjer lahko gnezdijo, naredi jim hišice iz votlih vej ali pa iz deščic in jih pribij ali obesi v košate vrhove. Videl boš, kako vesele jih bodo ptice in kako hitro se bodo v njih nastanile. Malim ptičkom, kakor je npr. sinica, so najbolj všeč kakih 7 palcev dolge in 3 palce široke hišice; okrogla luknja, skozi katero ptice hodijo ven in noter, naj bo palec široka in pred njo napravi palico, da bodo na njej lahko sedele. Dobro je tudi hišico oviti z mahom. Škorci imajo radi večje, poldrugi do dva čevlja visoke hiše in luknja mora biti dva palca široka. Na Nemškem boš v vsakem vrtu našel po nekaj večjih in manjših takih hišic, zato pa je drevje tam tudi čisto in zdravo in vrt gospodarju prinaša velik dobiček.

Znano je, da so zamorci, ki jih radi pitamo z divjaki, posebni prijatelji ptic, da bi bili lahko zgled tudi številnim tako imenovanim omikanim narodom. Baron Decken, ki je popotoval in živel med zamorci, piše o plemenu Džaga v vzhodni Afriki: Pri teh ljudeh je treba posebnega dovoljenja za ptičji lov, jastrebov pa ne sme nihče streljati, ker čistijo zemljo smrdljive mrhovine. Vse ptice varuje posebna postava, ptice se tukaj spoštujejo kakor kmetovi najboljši zavezniki in pomočniki.

Bržčas bomo tudi mi to skoraj dobili, kar zamorci že davno imajo, namreč zakon, ki določa, katere ptice se smejo loviti in kdaj in katere se ne smejo nikdar. Potem bo pa vaša skrb, očetje, župani in srenjski odborniki, da ta postava ne bo samo na papirju.

Največ pa boste opravili vi, iskreni prijatelji mladine, vi duhovni in svetni učitelji, vi boste mladini najlaže dopovedali, kako potrebne so nam ptice, vi boste znali v mehkih mladih srcih zbuditi ljubezen in milosrčnost do živali sploh, do ptičev pa še posebno. Vem, da za to od mene ne potrebujete nauka, saj vam vaše srce samo pravi, kako morate govoriti, da v srcih vdane mladine zanetite usmiljenje.

Nočem torej nikogar poučevati, vendar naj se mi ne zameri, če bom tu povedal, kako je mene moja babica učila in v meni budila rahločutnost do ptičev.

Bil sem velik prijatelj ptičev in rad sem stikal za gnezdi. Neko pomlad najdem na vrtu med rogovilami stare jablane ščinkovčevo gnezdo in v njem pet že skoraj godnih mladičev; bil sem jih strašno vesel. Stara dva sta me plaho obletavala in prav žalostno čivkala, jaz pa jih nisem utegnil poslušati. Vzel sem gnezdo z mladiči in jih v eni sapi hitel pokazat babici v hiši. Tu pa sem se opekel. Takoj sem jih moral nesti nazaj, zvečer pa, preden sem šel spat, mi je babica pravila to povest:

V starodavnosti, ki se je nihče več ne spomni, je neverni Turek zbral silno vojsko v deželah, kjer sonce vzhaja, in je zagrozil, da bo spravil podse vse krščanske dežele. Turška vojska je premagala vse cesarske in še druge armade, valila se je naravnost naprej proti sončnemu zahodu. Bila je strah in trepet vsem kristjanom; kamor koli je prihrumela, je skrunila cerkve, požigala vasi in mesta in morila ljudi vse vprek. Pridrveli so tudi v naše kraje in našo cerkev sv. Petra so oropali in zažgali. Jok in stok je šel pred njimi, jok in stok je sledil za njimi. Turek ni imel usmiljenja, z eno roko je prijel kristjana za lase, govoreč mu: Brate, ne boj se! - z drugo pa mu je vrgel glavo proč. Česar ni poklal - zlasti dečke in deklice - je povezal in odpeljal s seboj v daljno Turčijo. Koliko solz se je prelilo, koliko ubogih staršev je ostalo brez otrok in koliko sužnjih otročičev je zaman zdihovalo po svojih starših. Le misli si, ko bi spet hudi Turek prirohnel k nam in bi tebe vzel očetu, materi in meni, te z drugimi otroki pobral in peljal v deveto deželo, kjer žive duše ne poznaš. Kako hudo bi bilo tvojemu očetu in pa tvoji materi, kako hudo bi bilo tebi! - In vidiš, ti si ravno tako neusmiljen kako neverni Turek. Ti si uboge mladiče vzel njihovim skrbnim staršem, ki imajo z njimi največje veselje. Te nedolžne živalce, ki jih je tudi ustvaril dobrotni nebeški oče in jim priskrbel živež, da se vesele svojega življenja in Njemu hvalo pojo, te živalce si hotel vzeti njihovemu očetu in njihovi materi, da bi bili v tvojih rokah storili žalostno smrt. Ali misliš, da bi bilo to všeč Bogu, ki ti je dal dobre starše in mene, ki te učim, kaj je prav, kaj ni prav?

Tako mi je govorila babica in meni so šle njene besede do srca. Neznansko me je veselilo, ko sem čez nekaj dni videl mladiče, ki so jih stari izpeljevali iz gnezda in glasno oznanjali svoje veliko veselje nad njimi.



***



Na zemlji ga ni kraja, kjer ne bi prebivale ptice. Nahajajo se povsod, na snežnih planjavah ob Ledenem morju ravno tako kakor v najbolj vročih pokrajinah. Najvišje gore, gole puščave, polje in gozd, reko in morje oživljajo ptice, vsak kraj, vsako podnebje ima svoje goste.

Doslej je znanih okoli 8000 ptičjih vrst in od teh jih živi v Evropi samo kakih 600, tako da je v tem najrevnejša. Najbogatejša je Amerika, potem Azija, Afrika in nazadnje Avstralija.

O pticah je mogoče na splošno reči, da žive dolgo. Naši mali ptički žive zaprti v kletki po 12 let, če jim dobro strežemo. Zunaj pa učakajo tudi 15 do 20 let. Posebno dolgo živijo papiga, labod, krokar (vran) in orel. Na Dunaju so imeli nekega orla zaprtega 104 leta in ravno tam je leta 1809 poginil orel, ki je bil jetnik 80 let.



KURA



Na vzhodu se še ni začelo jasniti in že se z gredi ali drevesa na dvorišču razlega glasen kikiriki mladega petelina; in takoj mu z grčavim kukuriku odgovarja sosedov stari peteh, temu se spet oglasi tretji in tako gre naprej po vsej vasi. Petelinov glas je prav preprost in nima v sebi nič posebnega, vendar mora biti ljudem všeč, ker petelinu v nekaterih krajih pravijo pevec.

Petelinov jutranji glas z veseljem posluša zgodnji voznik in popotnik na cesti, ker jima naznanja zaželeni dan; neugodno pa doni na ušesa zaspanemu hlapcu, ki je pozno v noč kolovratil po vasi; nevoljen se obrne v senu in mrmra nekaj nerazumnih besed. Petelinovo petje dobro de bolniku, ki vso noč ni mogel zatisniti očesa ter je že težko pričakoval belega dne, tolažeč se, da mu bo potem odleglo; pobožna ženica pa, ki ji starost ne da spati, potiplje ob petelinovem klicu na steno, vzemši molek v roke in začne prebirati jagode na njem.

Ko napoči dan, zleti petelin z gredi na dvorišče, poravna zmršeno perje po sebi, se ozre z bistrim očesom okoli sebe, stopi z eno nogo malo naprej, stepa s perutnicami, stegne vrat in krepko zakikirika iz zvenečega grla. - Petelin je res lep ptič, mogočen in ošaben gospod. Le poglej ga, kako nečimrno se vede, kako moško prestavlja nogo, kakor bi bilo vse njegovo. Pa ima tudi res prav lepo in gosposko obleko. Rdeči, lepo nazobčani greben mu krasi glavo kakor plameneča krona in tudi rdeči viseči podbradek ni karsibodi. Živo oko se sveti, kakor bi se v nejm iskre utrinjale. Svetlo perje, zlasti tisto na vratu in v zavihanem repu, se mu kaj lepo spreminja na soncu, posebno pa se mu elegantno vihata dve sabljasto zakrivljeni repni peresi; in da je vitez ves gotov, ima na piščali šilasto ostrogo.

Zdaj tudi kokoši zapuste svoja prenočišča; petelin jim gre naproti, jih spodobno pozdravlja in jih začne takoj voditi po dvorišču. Petelin ima vse svoje kokoši rad, ne bom rekel, da ne bi imel te ali one rajši od druge, vendar nobene ne zanemarja, vsem bi rad prav storil. Če najde kako zobanje, hitro skliče vse svoje pute, vsaka mora dobiti nekaj, kajti požrešnost in samogoltnost nista njegovi napaki, čeprav tudi on ni brez njih.

Še preden se odpro vežna vrata, je petelin s svojo družbo že devetkrat obšel dvorišče. Ko zaškripljejo vrata in se na pragu prikaže gospodinja, se vsa kokošja srenja zgrne pred vežo in zvesto spremlja gospodinjo pri vsaki stopinji, ker dobro vedo, da bo kmalu stopila prednje z žitnim peharjem v roki. Kako hite pobirati zrnje, le petelinu se ne mudi tako zelo; vendar jezno kavsne po vrabcu, ki je iz podstrešja prifrčal mednje.

Ko je žito pozobano, gredo pit. Pijoča kura vzdigne glavo in pogleduje na nebo. - Pod petelinovim vodstvom se potem sprehajajo po dvorišču in po vrtu, gredo tudi na cesto in k potoku, na travnik in na polje, vedno brskaje z nogami in pridno pobiraje semenska zrna, črve, žužke, majhne polžke in drugo golazen. Da jim želodec hrano rajši prekuha, zobljejo tudi pesek, kokoši pa tudi jajčne lupine in apno, vmes smukajo tudi travo in druga zelišča. Zdaj ta, zdaj spet ona kokoš se loči od družbe in poišče svoje gnezdo na svislih, v hlevu ali na podstrešju in znese jajce. Ta srečni dogodek oznani z glasnim kokodakanjem. Ob lepem vremenu se rade ''kopajo" v suhi prhki zemlji, kar jim posebno dobro de ter jim menda tudi koristi za zdravje, zlasti si s tem preganjajo sitne tekute (perojede).

Ravno so vse zamaknjene v "kopanje", konec hiše na zelniku sedi vsaka v svoji kotanji, otepa s krili in meče prst nase. Kar se za podom oglasi sosedov mladi petelin, ki se klati okoli, ker ga stari domači petelin odganja ter mu ne da živeti v družbi. Naš petelin, ki se ravno "koplje" sredi svojih kokoši, je pritepenca že nekajkrat pognal, danes ga torej zgrabi huda jeza, ko ga spet zasliši v svoji oblastniji. Hitro stepe prah iz perja in razkačen hiti proti sovražniku, ki se - kakor je videti - danes ne bo dal odpraviti tako zlahka. S stegnjenim vratom in na pol razprtimi perutmi pričakuje domačina, na katerem se je vzdignilo sleherno peresce. Jezen pridrvi, se z vso močjo zažene v klateža in ga vrže nazaj. Že misli, da je sovražnik premagan, vendar si ta hitro opomore, in še preden se drugi prav zave, ga pahne nazaj. Vname se hud boj, drug drugega hoče izriniti, bijeta se s perutmi, se teptata in sujeta z ostrogami. Včasih zasopljena in utrujena prenehata, človek bi mislil, da je boja konec, pa se toliko huje spet spopadeta. Naposled se začneta obdelovati s kljuni, krona in obradek krvavita in tudi iz vratu se cedi rdeča kri. Oba omahujeta, vendar nobeden noče odnehati. Tedaj domačin ujame pravi trenutek in na vso moč useka s kljunom tekmeca po glavi. Omamljen od strašnega udarca klecne v stran, stori dva tri korake nazaj, pobesi rep in glavo in beži domov, kar ga noge neso. Bitka je odločena in končana. Zmagalec hiti za njim, mu spotoma še naloži nekaj krepkih kavsov in ne odneha, doker se premagani in upehani sovražnik ne zavleče pod pod. Z žarečimi očmi se ponosno vrne domov med svoje pute, zleti na voz in od ondod z glasnim kikiriki oznanja svojo zmago. Nekateri narodi v Indiji in na Kitajskem so zaljubljeni v take petelinje boje, in tudi omikani Angleži jih v tem posnemajo. Peteline za take boje skrbno vzgajajo in vadijo, pred bojem jima privežejo na ostroge železne konice, da se toliko bolj razmesarita. Take zabave pa Angležem gotovo niso v čast.

Petelin ima v živalskih basnih dosti opraviti, zmerom se vede gosposko in si veliko domišlja zaradi svoje modrosti in previdnosti, vendar ga prevejani lisjak navadno spelje na led. Povsod ga čislajo za dobrega čuvaja, zato so ga vojaki nekdaj jemali s seboj na vojsko in na vojne ladje za stražo. Njegovo petje je sv. Petra presunilo tisti večer na dvoru velikega duhovnika, spomnil se je svojega greha ter se bridko zjokal. Zato pobožnega še danes opominja k pokori, zategadelj ga tudi radi postavljajo na cerkve vrh zvonika. Po petelinjem petju in po njegovem vedenju tudi prerokujejo vreme; neka narodna pesem pravi: "Petelinček belček, skoči na hlevček, jarica na gredi, da se lepo zvedri." Praznoverni in vražasti ljudje pa staremu petelinu - zlasti črnemu - pripisujejo še posebno čudne moči. V sedmem letu, ali kali, znese jajce, ki takoj zleze v zemljo, kjer zori toliko časa, da se iz njega izvali strašen zmaj ali pozoj. Ta pošast prileze na zemljo in potem zleti po zraku, za letečim pa se podirajo hiše in drevje, skale in celo gore tako dolgo, da ga nazadnje zasujejo. - Ni mi treba dostavljati, da so to prazne čenče.

Kokoš je manjša od petelina in nima tako velikega grebena in obradka niti tako lepega perja. Tudi njene druge zmožnosti so majhne. Je pohlevna in tiha, mirna in krotka, z vsem zadovoljna, prav kakor se ženski spodobi. Pametna ni ravno, da bi dejal, je pa neizrečeno dobra mati; rekel bi, da so vse njene zmožnosti zajete v materini ljubezni, in celo Kristus je sebe in svojo neizmerno ljubezen do svojega naroda primerjal s kokljo, rekoč: "Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki se pošiljajo k tebi; kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor kokoš zbira svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli."

In res je skoraj ni tako ljubeznive in dobrodejne podobe, kakor je koklja s piščeti. Že vsako jajce, ki ga znese, jo navdaja z neizmernim veseljem. Ona, ki je sicer tiha in pohlevna, takrat ne more molčati, z veselim kokodajskom bi rada vsemu svetu naznanila svojo radost. In če ji človek pusti jajca v gnezdu, da sme valiti, sedi na njih noč in dan, zapusti jih le toliko, da se naje in napije. Kaj pa šele potem, ko se 21. dan začno valiti iz jajc mali kebčki. Kokljo s piščeti Človek lahko zmerom gleda z veseljem. Kokoši tedaj skoraj ni več poznati, čisto je spremenjena. Zdaj nima časa držati perje v redu, vsa zmršena hodi okoli svoje drobne, čivkajoče družine in se dela kolikor mogoče široko. Ves dan koka in vabi kebčke k sebi, hodi skrbno okoli njih, jih uči zobati, jim izlušči vsako zrno, jim izbrska vsako drobtinico pred kljunček. Našopiri se kolikor mogoče, jih kliče podse, vse pokrije s svojim telesom, vse odene s svojim perjem. Otročiči so včasih malo razposajeni, nagajivo se zaganjajo vanjo in ji kljujejo kožnati podbradek, drugi, še predrznejši ji celo objestno skačejo na hrbet - ampak ona vse to mirno trpi, saj je mati, in to so njeni otročički.

Sicer plaha in boječa kokoš je sedaj junaška in drzna, zažene se v vsakogar, ki bi ji hotel vzeti kakega otroka. Ne boji se niti velikega psa, togotna se mu zaganja v glavo ter mu kljuje oči in nos. Če zagleda nad seboj v zraku skobca, to razglaša s posebnim skrbečim glasom in poplašeni kebčki zlete podnjo.

Milo in zraven tudi smešno je gledati kokljo, ki so ji podtaknili račja jajca. Svojim pastorčicam je ravno tako previdna in skrbna mati, ampak ko prvikrat pridejo do vode in male račke veselo capljaje poskačejo vanjo, jo obhaja strah in groza. Zbegano skače ob vodi sem ter rja, koka in kliče, svari in vabi k sebi - zaman, kajti račkam ploskanje in brodenje po vodi neizrečeno dobro de. Koklja se sčasoma umiri, dozdeva se ji, da njeni otroci nekaj znajo, česar ona v svoji mladosti ni znala niti se tega ni priučila pozneje.



TAŠČICA



Med vsemi pticami, ki nam s svojimi pesmimi oživljajo les in log, si ti, ljuba taščica, meni najmilejša, med vsemi si mi najbolj k srcu prirasla. Ne bom tajil, da je slavec in še marsikateri drugi ptiček večji umetnik, ali kraj vsega vendar ostaneš moja ljubljenka. Prikupila si se mi menda posebno zato, ker si bila moja prva ptička, ker sem eno celo zimo opazoval tvoje živahno vedenje in ti dan za dnevom potresal krušne in mesne drobtinice. Tudi pozneje se z nobeno ptico nisva tako dobro sporazumela kakor s teboj in okoli tebe se mi vrti dokaj mladostnih spominov. Okoli Vseh svetih, ko je prvikrat mrzel jesenski veter popihaval, sem te našel nekega jutra v veži. Ko si me opazila, si smuknila pod staro omaro, jaz sem pa hitro vežna vrata zaprl, izbine duri pa na stežaj odprl. Kmalu si prhnila izpod omare, cincala si v hišo ter si z veselim glasom pozdravila mojo babico (staro mater), ki je pri peči za kolovratom sedela. Od tega dne se je med nama snovalo prijateljstvo. Verno sem te povsod spremljal z očmi, ko si po kotih polovila zadnje osamele muhe; vsak dan sem ti vodo premenil in ti stregel, karkoli sem mogel. Še sedaj te vidim živo pred seboj, kako si na uri čepeč drobila tiho pesem; zdi se mi, kakor bi se vse to bilo godilo lani, dasiravno so od tistega časa pretekla leta in leta in se je ljuba babica že zdavnaj preselila v večnost. - Zunaj je melo s snegom, mi trije smo pa v tihi izbi sedeli pri topli peči. Babica je odmaknila kolovrat od sebe, jaz sem na nizkem stolčku sedel in zvesto poslušal vesele in žalostne povesti iz babičinih ust. Ako mi je kaka beseda ušla, tega si ti kriva, ljuba taščica, ki si zraven naju na kolovratu sedeč z rjavim očescem malo babico malo mene po strani zvedavo pogledovala. Zjutraj si me pa na mojem vzglavju žvrgoleč iz spanja budila. - Tako smo preživeli dolgo zimo. In ko je prišla vigred (pomlad), sem ti odprl okno s težkim srcem, ti pa si izletela v vrt na bezgov grm. Še sedaj te vidim, kako je takrat radost, in morebiti tudi hvaležnost, vzkipela v tebi, kako je zažvrgolelo iz drobnih rdečih prsec.

Taščica je pa tudi res brhka in živa ptica. Zgoraj je sivkastozelena, spodaj belkasta, na čelu, na grlu in na prsih pa rumenordečkasta. Njeni tenki in ravni, samo na koncu malo prikrivljeni kljun nam spričuje, da se taščica živi s črvički, pajki in vsakovrstnimi mehkimi žužki, jeseni pa tudi rada kavsne v kako sočno jagodo po grmovju.

Taščica je ljubezniva, vesela in zgovorna ptičica, milo cvrčaje hitro smuče od grma do grma. Človeka se ne boji, še prav prijazno se ozira nanj, kakor bi vedela, da se nima ničesar bati. Med seboj se rade dražijo in kavsajo, toda so na drugo plat spet prav usmiljene in dobrosrčne. Brehm pripoveduje o dveh zaprtih samcih, da sta se zmerom pulila za hrano; videti je bilo, da drug drugemu ne privošči grižljaja. Zgodi se pa, da si eden ulomi nogo in, kakor bi odrezal, neha vsako sovraštvo med njima. Zdrava taščica je skrbela za bolnico, prinašala ji je hrano in jo devala pred njo. Ko je noga ozdravela, sta tudi dalje živeli v najlepšem miru. - Drugi spet so opazovali, da je mehkosrčna taščica vzela v skrb zapuščene ptičke, pitala jih je in stregla sirotam kakor svojim lastnim otrokom.

Taščica prebiva po vsej Evropi, povsod v grmovju in v goščavi, zlasti blizu virov in potokov. Gnezda ne dela nikoli visoko od tal, najrajši na tleh med razkrečenimi koreninami ali pa v votlini kakega gnilega parobka. Spleteno je iz mehkih travnatih bilk in tenkih koreninic, zunaj je pokrito z listjem in mahovjem, znotraj je pa pretkano s perjem in z dlakami. Konec malega travna že znese samica 5-7 tenkolupinastih rjavo pikčastih jajčec. V valjenju izmenjava samec samico in v 14 dneh se mladiči izvalé. Mladina raste hitro in kmalu potem, ko more sama zase skrbeti, delajo stari priprave za drugo zalego. Pod jesen mladiči slečejo obleko in dobodo pisano suknjico, kakršno imajo stari.

Že meseca vélikega srpana se v mladičih zbudi nagon za potovanje, iz lesov se pripodé v vrte in na polje, skrivaje se po mejah in sečih; pozneje se jim pridružijo še stari z drugimi mladiči. Ko pa nastopa zima, se izgubljajo počasi proti Laškemu, kjer že preži nanje laskrni Lah. Pomladi se taščice med prvimi pticami spet vračajo in pozdravljajo z veselim petjem stara gnezdišča. Pozni mrazovi in snegovi jih včasih hudo stiskajo; takrat rade pricincajo do pohištev, kjer se laže stakne kaj za lačni kljunček.



Povsod po naših vrtih, zlasti po hribih, stanuje še neka druga dobro poznana gostolevka, to je šmarnica, tudi ilovščica in lipek imenovana. Od taščice je tanjša in daljša ter ima črno glavo, sivkast hrbet in prsi, belkast trebuh in rjavordečkast rep.

Šmarnica ni tako priljudna kakor taščica, ali vendar se rada drži hiš, bodisi v mestu, v vasi ali pri samotnem selišču; najrajši pa poseda po strehah in od ondod se zgodaj zjutraj in pozno na večer razlega njena miloglasna pesmica. Gnezdi kje na hiši, po hribih pa tudi v skalovju. V družbi s taščicami prezimi v Južni Evropi, od koder se k nam povrne kmalu za taščico.



Ravno tako pogosto se po naših krajih nahaja šmarnici podobni in njej sorodni pogorelček, drugače tudi črnelka in rdečerepka zvan. Na čelu in po grlu je črn, na temenu in sred trebuha bel, rep, prsi in boki so rdečkasti, hrbet pa sivkast.

Tudi pogorelček prebiva rad blizu hiš, toda se drži drevja po vrtu in po gozdu. Gnezdo ima večidel v duplu, včasih tudi po skalnih razpokah. Zaradi prijetnega petja ga drže tudi po hišah.



Manj znana je pri nas lepa modra taščica z modrimi, spodaj črno zarobljenimi prsmi, sred katerih se sveti rdeča lisa.

Ta zala ptica pri nas menda nikjer ne gnezdi, vidimo jo le jeseni ali pomladi, kadar potuje. V svojem gibanju in vedenju je podobna taščici, samo da se še bolj drži tal. V gajbici zaprta se kmalu sprijazni s človekom kakor naša taščica.

Iz taščičinega ceha prebivajo pri nas po gorskih senožetih in po pašnikih še tri ptice, namreč: nemirna rjava repalščica, ki hitro skaklja po tleh in potresa z repom; zatem črnoglavi prusnik, ki je najmanjši med njimi in prebiva med razsedenim skalovjem in po grobljah. Naposled je beloritka ali belorepka belega čela, trebuha, repa in bele trtice, prek oči ji drži črna lisa in tudi perutnice in gornji dve repni peresi sta črni, prsi so pa rumenkaste. Rada seda na kak kamen ali na kol in preži na žužke, ki lazijo pod njo. - Vsi trije pojo cmakaje in potresajo z glasom. Na zimo se selijo od nas.



VRABEC



"Povsod me poznajo, da ptiček sem zvit," bi vrabec lahko z "godcem" pel, ko bi le revše znalo kaj prida peti. Znan je res povsod in povsod živi le blizu človeškega domovanja, četudi človek ravno ne mara zanj. V tem je siromak podoben nadležni miši, ki tudi spremlja človeka po vsem svetu; kakor miš tako tudi vrabca človek na vso moč odganja kakor škodljivega tatu. Pozneje se bo že pokazalo, če ga človek sodi po pravici ali ne, če morda ne dela krivice zaničevanemu "lačenbergerju". Vrabec je lahkoživec. Danes z betom, jutri s psom. Najbolj mu godijo kraji, kjer na dobrem obdelanem polju strn obilno rodi. Za temne gozde in za visoke hribe ne mara, tam se je treba preveč truditi za vsakdanji kruhek.

Akoravno je vrabec že stoletja ven in ven v človekovi družbi, akoravno je, rekel bi, navezan na človeka, vendar se ni mogel z njim popolnoma sprijazniti, vrabec ni izgubil svoje prostosti (svobode), kakor so jo izgubile mnoge druge ptice. Vrabec je zmerom plah in obziren, človeku nikdar prav ne upa, zmerom ga ima v očéh. Ako se le pripogneš, da bi pobral kamen ali če s palico nameriš nanj, hitro se bo pobral in odnesel. Tudi tam, kjer ve" in čuti, da se mu ni bati človeka, mu zato ni nič bolj privržen, le bolj nesramen in drzovit je; ali tako daleč se nikdar ne spozabi, da bi svojo varnost vnemar pustil. - Vrabec ni nikjer krotek in domač.

Vrabec je tako dobro znan, da ga ne bi bilo treba opisovati. Ali da prekanjeni zmikavt ne bo rekel, da mu krivico delamo ali da ga morebiti zaničujemo zaradi preproste ponošene obleke, naj se zgodi na kratko.

Sivomodrikasto teme je ob straneh kostanjevo, oplečje rjavo s črnimi progami, prek kratkih perutnic ima bel pas, po trebuhu je sivkast, na grlu pa črn. Poleti črn, pozimi rožen kljun je kratek in čvrst, na nizkih nogah ima kratke prste s kratkimi zakrivljenimi krempeljci.

Ona je po glavi sivorjavkasta, na grlu bela, po hrbtu in trebuhu jasnejša od njega. Tudi mladiči so njej podobni.

Vrabec tedaj ni, da bi dejal, lepa ptica, tudi v svojem vedenju je precej okoren. Po zemlji drobno skaklja in je še dosti uren, ne leti pa posebno dobro. Rad se koplje v vodi, tudi se valja po prahu, po prsti in po snegu. Glasu nima ugodnega, ali vendar redkokdaj molči. Živ, živ, živ; ček, ček, ček so njegovi navadni glasovi; kadar ga pa kaj prestraši, zleti z glasnim: trrrr. Najbolj zgovorni so poleti in jeseni, ko je povsod dosti zobanja, takrat se neki bahajo: "Žito imam, pa žaklja nimam, žito imam, pa žaklja nimam." Pozimi pa, ko na hudem mrazu medli in zanohtane krempeljce pod zmršeni kožušček privzdiguje, žalostno čivka in baje takole toži: "Žakelj imam, žita nimam, siten, siten, šlek, šlek, črn, črn.?'

Vrabec je jako previden in pameten. Pred človekom mora vedno biti na oprezi in tudi sicer ima dosti sovražnikov. In ravno to mu je vse zmožnosti izbistrilo, da je pretkan in prežgan kakor malokatera druga ptica. Starši ko je, bolj je zvit, ker ga skušnje izučé. Zato je tako težko ujeti starega vrabca. Vsako neznano mu stvar sumnjivo ogleduje od strani, povsod sluti človeško zvijačo in lokavost. Toda kmalu razloči pravo nevarnost od namišljene; nekoliko dni se bo morda ogibal s slamo natlačenega moža, ki mu ga je človek za strah postavil sredi prosa. Ali kmalu spozna, na čem je, predrzno seda na razcapani strah, objestno skače po njem in puli slamo z njega, kakor bi hotel zasmehovati človeka in njegova strašila.

Vrabci se radi družijo med seboj in tudi z drugimi pticami, celo takrat, ko so sparjeni in ko samice valé, se samci zbirajo v krdela. Kraj vse te lepe lastnosti so pa vendar neizrečeno zabavljivi in ošabni; druge manjše ptice, zlasti lastovice vznemirjajo, stikujejo po njihovih gnezdih in jim včasih iz njih pomečejo jajca ali celo mladiče. Tudi med seboj se hudo prepirajo, zlasti pomladi, ko se parijo, se samci lasajo, kavsajo in mikastijo, da perje od njih leti.

Vrabci gnezdijo jako zgodaj na pomad. Ljudje pravijo, da imajo vrabci na Balantovo zaroko, na Vincencijevo pa poroko. Ko so se po hudem boju sparili, začnó znašati slamo, seno, dlako, perje in druge take stvari za gnezdo, ki pa ni prav nič umetno. Najrajši gnezdijo pod streho, bodisi v kaki luknji, pod nadstrešjem, v linah, v zidu, med veternicami, časih pa tudi v gostem drevju in grmovju. Radi se tudi polasté kakega gotovega gnezda, posebno radi preženó lastovice in jim celo pomoré mladiče in jih pomečejo na zemljo. Ni pa res, da bi se potem lastovice maščevale nad vrabcem ter ga živega v gnezdu zazidale.

Samica znese 5-8 bledozelenkastih, rjavo pikčastih jajc; valita pa oba, drug za drugim in v 14 dneh pričivkajo mladički iz jajc. Spočetka jih pitata s samim mrčesom, največ z gosenicami, katerih jim vsak dan prineseta do 500. Ako pomislimo, da vrabci na leto po trikrat valé, lahko si izračunamo, koliko škodljive golazni nam pokončajo po vrtéh in po polju. Zato jim pa jeseni tudi ne smemo preskopo gledati na kljun in jim očitati in naštevati vsako zrno, ki ga pozobljejo. Gotovo škoda ni večja od koristi. Največ pa za korist vrabcev govori to, da so jih preselili v Ameriko in v najnovejšem času tudi v Avstralijo nalašč zato, da bi ondi ljudem trebili sadno drevje od požrešnih gosenic. Ko sta stara dva srečno odgojila drugi in tretji zarod, potem se mlado in staro združi v velika krdela; veselo letajo po polju, pri nas posebno po prosu, sprevajajo se po grmovju in po sečih, zvečer se pa glasno žlobudraje in čeketaje zbirajo na visokih drevesih ali pa, zlasti po mestih, na cerkvah in visokih poslopjih, kjer prenočujejo. Nikjer pa še nisem videl toliko vrabcev skupaj kakor na Dunaju, ko se zvečer zbirajo na vseučilišču (univerzi).

Ali za tolsto jesenjo pride mršava zima. Velika krdela se razkropé in se spet približajo ljudskim stanovanjem, ker tu se še najprej kaj dobi za lačen kljun. Včasih je res hudo; sneg je na debelo pokril vso zemljo, vode so zamrznjene, ostra burja jim više perje in nožice jim drvené. Ali tudi v tem hudem času si vé drzni vrabec bolje pomagati nego mnoge druge ptice. Pod kozolcem in pred podom prebrba prah in pleve in najde še kakšno zrnce, okoli skednja in svisli se tudi utegne dobiti kaka drobnjav, tudi kuretini se da izmakniti marsikako zrno in tudi na hlapca je treba paziti, ko pred hlevom konjem zobanja nareja. In če vsi obroči popokajo, na veliki cesti se v konjskih odpadkih najde hrane za največjo silo. Toliko da se le preživi. Zvečer se je pa treba zariti v slamo ali seno, ali pa se pod streho in celo v dimniku najde varen in gorek kotiček.

Tako se prebije tudi najhujša zima - in potem pa vendar spet pride pomlad in z njo novo življenje.

Vrabec je jeseni prav dober in okusen. V gajbici ujet človeku ne dela nobenega veselja, vedno je plah in divji; z drugimi z njim zaprtimi pticami grdo ravná!

Vrabec je razprostranjen daleč po svetu, Severna in Srednja Evropa, Azija in tudi Severna Amerika je njegova domovina, in sedaj je tudi že v Ameriki in Avstraliji naseljen. Po Južni Evropi in po drugih vročih deželah ga zamenjujejo drugi, našemu jako podobni sorodniki.

Poljski vrabec je za spoznanje manjši od domačega, kateremu je tudi sicer podoben, akoravno ga ni težko razločiti od onega. Po glavi je rdečerjavkast, na grlu črn, po belih licih črno lisast in čez perutnice ima dva bela pasca. Nje po perju ni moči razločiti od njega.

Najrajši se drži po polju, po mejah in po grmovju, samo pozimi pride bliže k hišam, kjer laže najde potrebno hrano. Gnezdi najrajši v duplu starih dreves.

V svojih lastnostih in oponašanju je podoben domačemu, samo da je urnejši in spretnejši, in da ni tako bistroumen in zvit. Ni ga težko ujeti na limanice, največ se jih pa jeseni z drugimi ptiči vred polovi na gumnih.



KOS



Slovenec ima kosa rad, v njegovih očéh ima veljavo pred mnogo drugo ptico; še o človeku pravi: to ti je kos! če hoče zaznamovati pretkanega in zvitega človeka. Tudi narodna pesem se rada ukvarja s kosom, zlasti ga nagovarja, naj bi plesal. Bog si ga vedi zakaj se baš od njega kaj takega pričakuje, saj ni, da bi dejal, da je za ples kaj bolj pripraven kakor kaka druga ptica. Sicer je resnica, da se med petjem zadovoljno ziblje in k pesmi poudarja z repom, kakor bi si takt dajal - ali to še ni ples. Imenitno je pa tudi to, da on nikdar ne pravi, da ne zna; brani se le, češ da je bos. Na Štajerskem otroci pojó o njem:



Pleši, pleši črni kos!

Kak bom plesal, ker sem bos.

Kam pa si čevlje dejal?

Stari babi sem jih dal.

Kaj-ti ti je zanje dala?

Debelomastnega prašička.



Kos je do 10 palcev dolga ptica, rep sam je 4 palce dolg. Ves je črn, samo kljun in kolobarček okoli očes je rumen; ona je temnorjava, na prsih pegasta. Valjasti in na koncu malo ukrivljeni kljun je krajši od glave.

Kos skozi vse leto ostane pri nas; prebiva povsod po hostah in gajih, posebno tam, kjer so blizu vinogradi, kjer se jeseni rad sladka. Uren je in okreten, hitro skače po tleh in smuče skozi goščavo. Radoveden je, ako pa ugleda kaj nenavadnega, se prestraši, spusti perutnice, rep pa gori zavihne. Letalec je slab, ker ima kratke perutnice; zleti le, ako ga kdo spodi, in to nizko ob tleh do bližnje hoste. Med seboj se vabijo z glasom; dak-dak, kadar ga pa kaj splaši, zakriči: bik-bik in zleti.

Kos jé vse, kar sploh gre v slast pticam. Poleti pobira črve in mrgolince pod listjem in mahom; jeseni se hrani s sladkim in sočnim sadjem, najrajši zoblje grozdje po vinogradih; pozimi je pa vsaka jagoda dobra.

Zgodaj na pomlad že začne kos misliti na valitev. Večkrat se že meseca svečana, ko sneg še pokriva gozd in polje, razlega iz hoste njegova snubaška pesem. Njegov glas je poln, jasen in krepak, melodija pa se bolj nagiblje na otožno. Gnezda ne dela nikdar visoko od tal, dostikrat pa tudi na sama tla, v kakem jarku pod grivo, pod kako korenino ali pa na parobek. Gnezdo je stkano iz suhe trave, listja, koreninic in mahu; da se pa ta šara bolje sprime, primeša vmes tudi ilovnate zemlje, včasih je pa ilovice več nego druge snovi. On ji le pomaga pri donašanju, gnezdo pa dela ona sama.

O lepem vremenu najdemo že sredi sušca v gnezdu pet modrikastozelenih in sivo pegastih jajc. V tem ko ona vali, ji on prepeva, kakor najbolje vé in zna, samo okoli poldneva jo on zamenja za nekoliko časa. Ako se kaka lakomna zverka pritihotapi do gnezda, se stara dela, kakor bi bila hroma; težavno krivenca iz gnezda in šepa dalje ter tako zvabi zver za seboj in jo premoti, da potem zgreši gnezdo. Kosovka vali 16 dni; na leto ima dva zaroda.

Kos je čislan pevec, nauči se tudi druge pesmi. Ako ga hočeš izuriti, moraš še mladega vzeti iz gnezda in ga takoj vzeti v šolo, ko začne sam jesti. Obesiti ga moraš v tiho, mračno izbo ter mu spočetka samo pod večer, pozneje tudi v jutro in opoldne enkrat žvižgati pesem, katere ga hočeš naučiti. Kos te bo pazljivo poslušal in bo kmalu poskušal peti, sprva boječe in tiho, potem pa čedalje pogumneje in popolneje. Nauk pa traja, dokler cele pesmi ne ponovi brez napake. Dobrega pevca si boš tudi odgojil, ako ga obesiš k dobremu slavčku. V gajbi živi kos po 10 in še več let.

Kosovo meso je okusno in slastno, zlasti onega, ki je bil jeseni v vinogradu. Ptičarji jih na tisoče polové v locnje in na gumnih.



ŠTRK ALI ŠTORKLJA



Kakor lastovka se je ljudem priljubila tudi štorklja. Človeku je všeč njeno pametno vedenje, njena čistost, izredna skrb za mlade in neprelomna zvestoba, ki za vse življenje veže samca na samico. Povsod so jih veseli, če se hočejo naseliti na strešnem slemenu, jim dajo še kako staro potrto kolo za podlago, da s tem laže nanašajo gnezdo. Staro in mlado se razveseli, ko prva topla sapa na pomlad pripelje stare prijatelje nazaj iz vroče Afrike; jeseni pa se jim stoži, ko vidijo ljube znance zbirati se in se odpravljati na pot. Na Nemškem in tudi na Štajerskem, kjer ima tudi ime bogdal, pripovedujejo, da štorklja prinaša otroke iz vode, da jih varuje kač, kadar v gozdu zaspe, in da se jeseni na Vzhodu spremeni v človeka. O njej se govori, da svoje mlade nosi na hrbtu, da jih uči letati in da jih rešuje nevarnosti, če poslopju, na katerem stanuje, grozi nesreča. Zato imajo štorkljo za srečenosno ptico; kjer gnezdi, tjakaj strela ne udari, tam sta sreča in zadovoljnost doma. Pravijo, da obogati, kdor prvega štrka na pomlad vidi, zato otroci na Štajerskem, ko ugledajo leteče štrke, pojo:



Roda, roda, roda!

Štrk, štrk, štrk!

Zlati stric brez brk,

daj nam zlata, zlata!



Štorkljo po raznih krajih imenujejo tudi štrk, štrok in žabogolt. Spada med večje močvirske ptice, visoka je namreč čez tri čevlje, razkriljena pa meri do sedem čevljev. Je vsa belega perja razen črnih peruti in golega črnega kolobarja okoli očes. Visoke noge so rdeče, ravno tako tudi nespodobno dolgi, koničasti kljun.

Štrk živi povsod po Evropi (razen mrzlih severnih krajev), če tudi samo na poti. Gnezdi pa le po nekaterih pokrajinah, kjer so velika močvirja ali pa mokre loke in travniki, po katerih lovi živež sebi in svojim otrokom. Po goratih krajih se seveda nikjer ne naseli, pa tudi sicer ne mara za številne kraje, kjer bi človek mislil, da mu mora vse ugajati. Naši slovenski kraji mu niso po volji, na Hrvaškem ga okoli Zagreba tudi ne vidiš, že malo niže, okoli Siska in naprej v Posavini, pa je po vaseh navaden gost.

Zgodaj spomladi, na Hrvaškem že prve dneve meseca sušca, se štrk pokaže v zračnih višavah ter se v lepih krogih počasi spušča na streho, kamor ga vabi zapuščeno gnezdo. Nekaj dni za njim pride tudi ona in takoj se začne pomenljivo klepetanje. Prva skrb vrnivšega se para je namenjena popravi starega gnezda. Štrkovo gnezdo je nanošeno iz vej in suhe brsti, kotanja pa je obložena z bičjem, šašem, travo, cunjami, papirji in podobno mehko šaro. Delo je končano v osmih dneh. Mladi se radi skušajo siloma polastiti starega gnezda svojih staršev; ti se branijo na vse kriplje in tako nastane dostikrat hud boj. Navadno pa morajo mladi odnehati. Toda tudi še potem gnezdo starih ni varno pred mladimi, ker vedno skušajo ukrasti z njega, kar se da, in porabiti za svoje novo gnezdo. Zato mora eden od starih zmeraj stati pri gnezdu na straži tako dolgo, da mladi dokončajo svojega. Stari na svojem samo popravijo tisto, kar sta poškodovala sneg in vihar, vendar s temi popravami gnezdo sčasoma naraste več čevljev visoko, tako da v njem stanujejo in gnezdijo vrabci. Če štrku ni mogoče delati gnezda na kaki strehi, ga postavi tudi na vrh kakega visokega drevesa.

Štorklja znese navadno po štiri velika belkasta jajca in vali sama, on pa jo hrani in skrbi za njeno varnost. Konec četrtega tedna se mladiči izvale in tedaj se za starše prično utrudljivi dnevi. Treba jim je donašati obilne hrane, sprva mehkejše in drobnejše, pozneje pa vse vprek, kar je po travnikih in močvirjih dobiti - miši, žabe, ribe, slepce in kače. Prve dni jih morata pitati, pozneje jim pokladata raztrgano hrano; tudi potrebno vodo jim prinašata v kljunu. Toda nikdar ne gresta oba od gnezda, eden zmeraj ostane pri otrocih za čuvaja. Ko malo odrastejo, začno tudi oni klepetati, konec drugega meseca gredo iz gnezda in skušajo po malem leteti, starši pa jih z lepim zgledom spodbujajo.

Štrk je izredno pameten ptič. Kaj dobro pozna človeka in presodi njegovo dejanje. Kjer ve, da so mu ljudje prijazni, je popolnoma domač, brez skrbi se naseli na takih hišah in je hvaležen, če mu gre človek pri gnezditvi na roko. Kjer pa vidi, da ga zalezujejo ali da kaj snujejo proti njemu, tam je neznansko nezaupen in previden, ni mu mogoče priti blizu. - Zjutraj zleti na senožeti ali na močvirja iskat živeža. Požrešnežu je všeč vsaka žival, ki jo lahko obvlada - gliste, hrošči, kobilice, žabe, ribe, kače, miši, krti, mlade ptice v gnezdu, celo mladi zajci niso varni pred njim in tudi strupene gade ustrahuje njegov močni kljun, samo krastač ne mara; ubije sicer jih, poje pa ne. Ko je želodec poln, se vrne h gnezdu in prebavlja s sključenim vratom, stoječ na eni nogi. Popoldne spet zleti in se vrne proti večeru ter se močno klepetaje spravlja k počitku.

Kmalu po svetem Jakobu se začno štrki enega območja zbirati na določenem kraju in se pripravljati na odhod. Ti zbori postajajo od dne do dne večji in nekega dne se glasno klepetaje vzdignejo in odlete proti jugu. Pravijo, da v teh zborih pred odhodom ubijejo vse slabiče, ki niso zmožni za dolgo pot, in da se ravno tako godi tistim, ki bi zatajili svoj rod in radi čez zimo ostali v varstvu prijaznega jim človeka.

Na vse to mi ni treba še posebej omenjati, da se štrk lahko in hitro sprijazni s človekom in privadi hiše.



Na poti leti skozi naše kraje tudi črna štorklja. Ta je nekoliko manjša od navadne in je po glavi, vratu in perutnicah črna, na zeleno se spreminjajoča, spodaj pa bela.

Ta plaha ptica stanuje samo po samotnih gozdovih blizu večjih močvirij in gnezdi po drevju. Človeka se povsod skrbno ogiblje.



MEDVED



Na slovenski zemlji, kar je je od sinjega morja do hladne Drave, ni takih zveri, ki bi človeka zalezovale in ga iz zasede napadale in raztrgale. Pač pa jih imamo nekaj, ki so tako močne in divje, da utegnejo časi ljudem biti v resnici opasne (nevarne). Ne bode se pa lahko zgodilo, da bi kaka naša gozdna zver iz lepega mira skočila na človeka, ali ga gonila in preganjala. Vesele so, ako jih ta pušča na miru, in če bi se imele z njim v gozdu srečati, ognejo se ga radovoljno. Že na daljavo se mu umaknejo v goščo, kakor hitro ga opazijo ali ovohajo. Ko bi nič drugega ne bilo, bil bi človek lahko zadovoljen, šel bi mimo zveri: meni nič, tebi nič, in obema bi bilo prav.

Toda človek ima drugo za bregom. Te zverine mu delajo škodo, časi prav veliko škodo, ker mu davijo in trgajo na paši živino, v gozdu srne, zajce in drugo divjačino, s katero bi se rad sam okoristil. Zato jih preganja na vse kriplje, strelja jih in ubija, stavlja jim pasti in progle, poklada jim na pota otrovano (ostrupljeno) vabo, zasleduje njih brloge ter jim jemlje mladiče. To gre zverini do živega. Ako je lovčeva krogla ni zadela do smrti, vrže se kakor besna na svojega neprijatelja. Začne se boj, iz katerega človek večkrat odnese težke rane, katerih časi celo preboleti ne more.

Najopasnejša naša zverina je gotovo medved, ki se še zmerom nahaja po naših pokrajinah, dasi ga človek od nekdaj zatira na vso moč. Biva povsod po velikih goratih gozdih, kjer v pečinah in med razsedenimi skalami nahaja obilo zavetja. Največ jih je na Kranjskem po prostranih gozdih, ki pokrivajo svet okoli Snežnika ob hrvaški meji, odkoder zahajajo v bližnje kočevske in ribniške gozde, z druge strani pa jim je pot odprt na Hrvaško in v gornjo Vojno Krajino. V Hrušici in takisto tudi v sosednih trnovskih in idrijskih gozdih je že nekaj časa zatrt. Še zdaj pa gospodari po Kamniških planinah, četudi je ondi že precej redek. Leta 1854. sem videl tri cente težkega, ki je bil na spomlad ustreljen v Bistriški dolini nad Kamnikom. Mnogo večjih stanuje po gorenjskih, zlasti po Bohinjskih planinah. Na Štajerskem so ga skoro popolnoma iztrebili, Pohorje ga nima več, samo v Savinjskih (solčavskih) planinah ga še časi slede, kamor pa lahko prehaja iz Kamniških hribov. Sploh se ta zver potepa rada daleč naokrog. Na Koroškem na primer medveda že mnogo let ni več med stalno zverino, ali malokatero leto mine, da ne bi sledili katerega, ki se je z Gorenjskega tja priklatil. Na potu se posebno rad oglaša pri uljnjakih, kamor iz doline prinašajo čebele na planinsko pašo, ter si tu in tam privošči kakov panj, kajti znano je, da so mu med in čebele v največjo slast. Pred nekaj leti je tak kranjski uhajač raztrgal čez 100 panjev.

Da medved na Kranjskem še dandanes ni tako redka zver, kakor bi morebiti kdo mislil, je razvidno že iz tega, da so letošnje zime obenem tri pritirali okrajnemu glavarstvu v Logatec na ogled. Znano je nemreč vsakemu, da dežela lovcem v izpodbudo daje na vsako medvedovo glavo nekoliko plačila. Po uradnih poročilih so ubili na Kranjskem od 1870. do 1879. leta 45 medvedov, od teh jih je 1879. leta padlo 15.

Na Primorskem se o medvedih že dalj časa nič ne čuje. V Istri je bržčas zatrt. V Čičih se stari možje pač še spominjajo medvedov in boja z njimi. Zadnjega pa so tam okoli 1860. leta gonili v Šiji nad Laniščem. Tudi po Goriškem so jih potrebili, edino na Bovškem svetu, v Koritnici in na izviru Soče, v tako imenovani Trenti, se je pokazal sem ter tja še kakov kosmatin, toda tudi po teh divjih in težko pristopnih gorskih samotah gine od leta do leta. In prav verjetno je, da so vsi, ki so jih zadnjih let sledili tod, prihajali iz bližnjih Bohinjskih planin. Star lovec, z imenom Tbmaž Štrukelj iz Loga pod Predelom, je ustrelil njega dni v Koritnici dva medveda, in sicer enega meseca novembra 1835., drugega konec novembra 1848. leta. Vodeč me na Mangart, mi je tudi kazal mesti, kjer se je to zgodilo. V Trenti so zadnjega ubili 1871. leta na sv. Marka dan, a ta bode vsem Trentarjem ostal v spominu in še pozni rodovi bodo o njem govorili. Zasledili so namreč v Zadnjici medveda in kmalu mu je bilo nekoliko mož za petami, med njimi je bil tudi cerkvenec Anton Tožbar. Niso hodili dolgo, ko najdejo medveda v neki strmini. Tožbar streli in zadene medveda, toda ne do smrti. Ranjeni medved zarjove, da se je razlegalo po vsej Zadnjici. Tožbar, misleč, da je zver dobro zadeta, gre bliže ter ji zapodi še drugo kroglo med rebra. A medved zbere svoje zadnje moči in se razkačen vrže proti lovcu. Ta se mu hoče umakniti, v tem se mu spesne v snegu, mož pade in medved ga pograbi za spodnjo čeljust ter mu jo z jezikom vred odtrga. Bog ve, kako bi se bilo Tožbarju dalje godilo, ko ne bi bili priskočili tovariši, ubili medveda in tako rešili moža razdražene zverine. Rana je bila strahovita, a Tožbar jo je vendar prebolel in živi čvrst in zdrav še dandanes. Videl sem ga poldrugo leto potem, ko se mu je nesreča pripetila. Strašno ga je bilo gledati, ko je odvezal ruto, katero je navadno nosil obvezano okoli glave. Govoriti seveda se ni dalo z njim, edina žena je umela njegove hohnjave glasove. Jesti seveda ne more ničesar, po liju (trahtarju) vliva tekočo hrano z drobno razsekanim mesom vase. Kadar hoče jesti, vleže se na tla, v eno roko prime ogledalo, v drugo pa lijec.

Medved je naša največja in najtežja zver. Kadar je dorasel, meri v dolgost malone seženj in tehta 150 do 200 kil. Kakor je videti težak in neokreten, je vendar hitrejši od vsakega moža, bodisi po ravnem ali v hrib. Znan je tudi kot dober plezalec, in v vodo gre ne samo v sili, temveč tudi za svoje veselje. V hrani ni izbirljiv, v tem je nekako podoben svinji. V mladosti se hrani največ z žitom, po katerem dostikrat naredi veliko škodo, ker vse povalja in pohodi, nadalje z raznim gozdnim sadjem, z bukvico in gabrico, z jagodami in gobami, za prigrizek pa je dobra vsaka, še tako drobna živalica, ki mu pride v kremplje. Ako ne najde boljšega, razkopava mravljišča in jé mravlje. Ko je pa okusil slast mesa, ne gredo mu lesnike in gobe več v tek, ampak zasleduje večje živali in dela pri živini, pasoči se po planinah, človeku veliko škodo. Kravo pograbi od zadaj, skočivši ji na hrbet, pregrizne ji vrat ter jo odvleče v goščo. Na lovu ga vodi največ dober nos; pravijo, da človeka ovoha že na 200-300 korakov daljave. Pozimi spi v brlogu, kjer tudi medvedka skoti navadno po dva jako majhna in okorna, slepa mladiča, od katerih se po več tednov niti za korak ne premakne. Še jedi in pijače prvi čas nima v mislih.

Od ubitega medveda ima človek dobršno korist. Koža jesenskega ali zimskega medveda je zmerom vredna okoli 20 goldinarjev, meso je užitno, zlasti tace so neki slaščica prve vrste.



VOLK



Druga zgrabljiva zverina, ki utegne časi človeku biti opasna, je požeruh volk. Grdoglednik je sicer boječ in strahopeten, človeka se ogiblje na daljavo. Toda kadar pritisne glad, takrat se ojunači in pograbi tudi otroka ali celo ženo. Moža pa, četudi praznih rok, ga je vendar strah, s čistega mira ga ne zgrabi lahko. Drugačen pa je, seveda, ako se mu je braniti proti človeku, bodisi da ga ta moti pri krvavem delu, ali ga obstreli na lovu. Takisto srčno se tudi samica zažene na človeka, ki se dotakne njenih mladičev. Pred nekaj leti se je bralo po časopisih, da je volk ob belem dnevu na Notranjskem napadel ženo, ki je prav sama delala na polju. Žena pa, zagledavši režečo zver pred seboj, ne bodi lena, zavzdigne motiko in oplazi volka tako močno po glavi, da se omamljen zvrne po tleh, kjer ga pogumna kmetica dotolče do dobrega.

Volk je po velikosti in rasti podoben velikemu ovčarskemu psu. Medel je in koščen, čez trebuh preščipnjen. Na prvi pogled se mu pozna, da ga trapi vekovečen glad. Pri vsem tem je močan in žilav kakor jeklo. Od psa se razlikuje po širokih, zastavnih prsih, po debelem, zatepenem vratu in po visečem repu, največ ga pa izdaja hudi in srepi pogled.

Volkov je po slovenskih deželah še zmerom več kot preveč, dasi ga od nekdaj na vse kriplje preganjajo in pobijajo. In vse naše pobijanje in zatiranje še dolgo ne bo izdatno pomagalo, in sicer tako dolgo ne, dokler se ta zver po Hrvaškem ne bode krepkeje zatirala. Odondod namreč prihajajo volkovi čez Kolpo v Kočevske in Snežniške gozde, od koder časi zahajajo daleč v notranjo deželo, klatijo se po vsem Dolenjskem in Notranjskem, po Istri in vsako leto zaide kateri čez Nanos na Goriško, čez Hrušico pa na Gorenjsko. Na Kranjskem so počenši od 1870. leta pobili 146 volkov in sicer največ 1878. leta, ko jih je padlo 26. Na Goriškem je zadnjih dvajset let poraženih 14 volkov, za katere se je plačalo 215 goldinarjev. Na Koroško se prav poredkoma zateče kak volk, leta in leta minejo, ne da bi se čulo o kaki taki zveri. Zadnji je padel 18. sušca 1874. leta v Ziljski dolini. Mnogo več imajo na Štajerskem opraviti z volkovi, zlasti ob hrvaški meji dobivajo te nevšečne in nepozvane goste iz sosedne dežele. Posebno pozimi se pogostoma kateri pritepe v brežiški, kozjanski ali rogaški okraj, kjer ga pa navadno kmalu zapode nazaj, od koder je prišel.

Iz vsega, kar je bilo dozdaj povedano, je torej razvidno, da so naši volkovi večinoma hrvaški uskoki ali uhajači. Zato se največ posamični klatijo okoli, kvečjemu se pozimi po dva ali trije združijo na skupni lov. Vendar so jih 1867. leta videli na Vrmščici šest skupaj. Na Hrvaškem pa v hudih zimah večkrat videvajo po šest do osem glav in še več v enem krdelu. Vendar se mi po vsem, kar sem o tem na Hrvaškem sam videl in slišal, nikakor ne zdi verjetno, kar Nemec Brehm poroča o hrvaških volkovih. Piše namreč, da je 8. grudna 1871 v Suhaji gnal pastir čredo ovac na pašo, a ko je prišel s svojo živinico na jasno, zakadi se 60, beri šestdeset volkov v ovce, raztrga mu jih 24, ostalo pa mu razpodi na vse vetrove in od vseh teh se je povrnilo samo eno jagnje. To je očitna pomota, bodisi da se mu je napačno poročalo, bodisi da se je učenjak zapisal. Šestdeset volkov v enem krdelu, to je vendar preveč, tudi za Hrvaško preveč. Šest bi utegnilo tu biti pravo število. Dobro mi je namreč znano, da se je ondi na velikih lovih ali hajkah, katere so razpisale politične oblasti na vedne pritožbe stanovnikov, in katerih se je udeleževalo na stotine lovcev in pogonjičev, vzdignilo navadno kakih pet ali šest volkov in še od teh je večina navadno odnesla zdrave pete, časi pa tudi vsi. Spominjam se, da lovci iz velikega lova na volkove niso prinesli drugega plena, nego dolgouhega zajca. Taki lovi koristijo edino s tem, da prestrašena zver pobegne čez mejo na Štajersko, Kranjsko in v Istro.

Volk je ponočna zver. Podnevi se skriva po gozdih, kjer navadno v najgostejšem mladovju preleži in predremlje ves dan do večernega mraka; samo v tihi samoti, kjer se mu ni bati človeka, vzdigne se že popoldne in gre na prežo. Na ravnem se podnevi potika tudi po žitu, zlasti po koruzi, in časi je celo prav blizu ljudskih stanovišč. Ponoči pa dirja okrog in prehodi hribe in doline, da si napolni vedno prazni in kruleči želodec. Takrat ga glad prižene tudi v vas, kjer izpred hiš pobira domače pse ali pa poskuša splaziti se v kakov slabo zaprt ovčjak. Žre pa vse, kar mu pride pod zobe, bodisi miš, jež ali lisica, kuščar, kača ali žaba. Ako najde mrhovino, nažre se je do sitega, in če ni niti tega niti onega, okrene v polje ter si glad potolaži z bučami, s koruzo ali celo s krompirjem. No to škodo bi mu človek še rad pregledal, ko bi mrhar ostal pri tem. Ali bolj od krompirja in ježa mika ga srna in zajec, ovca in svinja. In ako zaide med nje, ne zadovoljuje se z eno živaljo, temveč kolje in davi in mesari, dokler čuti kaj živega okoli sebe. In ravno zato mu je človek tako neusmiljen sovražnik. Leta 1879. je zaklal volk v Trnovskem gozdu v Krniškem lovišču v dveh ali treh dnevih 23 srn in srnjakov.



RIS



Tretja divja zver, katere človek - zlasti ako je praznih rok - ne bi rad srečal sredi gozda, je ris. Kaj takega se sicer ne more lahko dogoditi, ker te zveri po naših gozdovih ni skoro nikjer več, in tudi ondi, kjer še biva, je jako redka. Nekdanji velikanski gozdi, v katerih je poleg medveda gospodaril ris, so poraženi. Človeški rod se je množil od leta do leta ter je zato gozde preobrazil v črte in laze, v njive in senokoše, ali pa v kraške kamenite puščave. Z gozdovi je šla tudi divjačina zmerom na manj; kjer pa ni gozdov in ni divjačine, ondi tudi risu ni obstanka. In ko bi človek tudi zašel v goščave, kjer še risi prebivajo, težko da bi katerega dobil na oči, ker tudi ta zver se človeku že od daleč umika. Strah pred risom je zatorej, ako ne popolnoma prazen, vsaj pretiran. Groznejšega, nego je v resnici, ga delajo razne pravljice o njegovi nezasitni krvoločnosti in neverjetni bistrovidnosti. Ako bi bilo pravljici verjeti, vidi ris celo skozi steno. No tudi to je mogoče, toda gotovo samo ondi, kjer je luknja v steni. Kdo bi se potem ne bal strahovite zveri?

Toda govorimo brez šale. Iz lepega mira ris človeka ne napade, obstreljen ali drugače razkačen mu je pa lahko prav tako opasen, kakor volk ali medved. Noben lovec, ako je sam, se ne spusti z njim rad v boj.

Na slovenski zemlji je ris dandanes malone zatrt. Samo v velikih, že omenjenih Snežniških gozdovih se še nahaja, dasi je tudi ondi že na majhnem številu. Odondod pohaja, zlasti pozimi, po Javorniku, zaide tudi v Borovniške gozde in tja v Hrušico. No, kakor sem že rekel, od leta do leta se čuje manj in manj o tej zverini. Pozimi na leto 1855. je bilo v Ljubljani hkrati videti tri rise, ubite v lovišču gospoščine Bistranske. Zadnjega so ubili 1870. leta. Na Goriškem je bil zadnji ustreljen v Tolminskih hribih okoli 1850. leta. Na Koroškem so ob kranjski meji rise sledili še pred kakimi dvajsetimi leti, zadnjega so menda ulovili leta 1858. Pozneje se ni nobeden več pokazal in lahko se reče, da so v Korotanu iztrebljeni, takisto tudi na Štajerskem.

Star ris tehta do 30 kil in je velik kakor srednji mesarski pes, samo da ni tako zalit in ne tako okoren. Na psa spominja tudi po visokih nogah, glava pa ga izdaja za zver mačjega plemena. Najlaže pa ga je poznati po črnih strčečih čopkih na ostro prirezanih ušesih in po kratkem, na koncu zmerom črnem repu. Dlake je sivkastordeče, po trebuhu umazano belkaste, po životu in po nogah je rjavkasto pikast in lisast.

Ris ves dan presanjari v svojem brlogu, bodisi v kakem duplu, pod kako pečino ali pa v mladem smrečju, kjer je najgostejše. Kakor vse mačke, se tudi on rad sonči raztegnjen ali na hrbtu ležeč. O mraku oživi in gre na lov, po katerem ga vodi največ čuda tenak sluh in tudi bister vid, nos mu pa pri tem ni v korist, ker tako slabo voha, da nobene divjačine ne more slediti. Ako je ugledal kako žival, katero si upa obvladati, plazi se po mačje do nje in potem se v drznem, do pet metrov dolgem skoku vrže na plen, zadere mu ostre kremplje globoko v meso ter mu pretrga vratne žile. Ako se mu prvi skok ni posrečil, ne skače rad v drugo. Največ škode dela ris med divjačino, posebno med srnami. Samo ob sebi se razume, da bi mu tudi bravina (ovčje meso) in prčevina (kozje meso) šla v slast, ali te pri nas ne dobode tako lahko, ker je ta žival samo podnevi zunaj, ponoči se pa zapre v kolikor toliko trdno stajo in tudi drugače je pod pazko. Ako se mu pa vendar posreči pritihotapiti se med drobnico brez varuha, potem se pa naloče krvi do sitega. Kakor volk, ali pa še bolj pohlepno, trga in kolje tudi ris brez usmiljenja, dokler čuti še kako živo glavo. Ris, katerega so na Koroškem ujeli, je nekoč v eni noči raztrgal sedem ovac, drugikrat pa osem, ne da bi bil kaj žrl od njih. Od drugod se poroča, da je ris v eni noči zaklal trideset ovac.



BOLHA



Majhno živinče, velika moč! Skoro ne vidiš je, ali tem bolje jo čutiš. Dasi je mičkena, vendar gane najtežjega možaka, kako ne bi ženske, ki je mehkejše kože in torej bolj čutljiva za vbodce predrzne skokice. Da pa včasih ta nemirna drobozen tudi omikanega moža lahko razdraži, pritrdil mi bode vsak, kdor je na potu kdaj zašel v kak bolšjak. Truden se vržeš na ležišče, že te je prevzel sen, kar te nekaj zaskeli. Nevoljen posegneš tja in prepodiš sitnega dražilca. A kaj ti to pomaga? Enega si odgnal, a hkrati te napadeta dva druga, zdaj že trije, sam ne veš, kje bi se prej podrgnil; vse ležišče je oživelo. Tu ne bo miru vso noč. Odrečeš se torej mehki posterji ter počitka potrebne ude razpoložiš po kaki klopi ali mizi. Tudi tukaj te še nekaj časa vznemirjajo rjavi krvopivci, katere si s postelje s seboj prinesel, a ko se ti nasitijo, imaš mir.

Tega mrčesa je največ v poletni vročini mesca julija in avgusta. Takrat so tudi najhujše. A kakor je bolha neprilična, je vendar nedolžnejša nego komar, ker vsaj ne pušča za seboj nikakršnega bolečega sledu. Takrat pač zbode, kadar človeku zapiči svoje bodalce v kožo. To je pa tudi vsa bolečina, kvečjemu zardi koža okoli pika, pa tudi to kmalu izgine. Mnogi celo trdijo, da prava človeška bolha niti takega nedolžnega sledu ne pušča za seboj, temveč da pičeno mesto samo takrat zardi, kadar človeka okolje bolha, ki je od psa ali mačka uskočila. Pes in maček imata svojo posebno bolho, ki sicer sama ne gre rada od njiju, ali ako si jo prepodita in otreseta, prehaja na človeka ter se lačna poloti tudi njegove kože. Pasja in mačja bolha pa mnogo huje kolje nego človeška. Razen psa in mačke imajo še mnoge druge živali svoje posebne bolhe, npr.: netopir, jež, krt, jazbec, kuna, veverica, podgana in miš.

Samec bolhač je manjši od bolhe samice. Bolha nima kril, zato ne more leteti, a tem bolje zna skakati. To zmožnost naznanjajo že dolge in močne noge. Posebno samec je znan kot drzen skakač. Če je treba, preskoči svojo dolgost 200 kratov. Kdo bi mogel z njim tekmovati?

Marsikdo verjame še dandanes, da se bolhe lahko zarede same ob sebi, zlasti v poscanem žaganju. Toda ta je bosa. Kakor vsaka druga žival, izleže se tudi bolha samo iz jajca, katero je druga bolha zalegla. Samica znese kakih dvanajst jajc, toda ne na človeka, temveč na tla med poke in raze izbinega poda, v pljuvalnik in v smeti, sploh koderkoli je kaj nesnage. Zato je tega mrčesa največ po hišah, kjer so podovi umazani, kjer je več majhnih otrok in kjer se ne gleda mnogo na snago in čejo. Pri nas je po mnogih hišah navada, da potresajo mokro žaganje po izbi, preden jo izmetejo. V tako, s smetmi pomešano žaganje bolhe posebno rade zalegajo jajca, zato ga moraš takoj odstraniti iz stanovanja.

Poleti se v šestih dneh izvali iz jajca majhen bel črviček, ki sicer nima nog, ali vendar se dosti hitro pomika po tleh, zvijaje se kakor kačica. Hrani se z razno nesnago, s posušenimi pljunki in drugimi odpadki. V enajstih dneh doraste in potem se zabubi v tenkem zapredku, iz katerega za enajst dni smukne drzen skakalec. Poleti je vsa preobrazba dovršena v štirih tednih. Nekateri mislijo, da le samice koljejo in kri pijejo, samci pa ne. Mogoče, ali poroštva za to trditev ne dajemo.

Najlaže se rešiš bolh s prahom, ki se napravlja iz cvetja nekaterih rastlin, rastočih v Kavkazu. Dobiva se po prodajalnicah pod imenom: perzijski prah proti mrčesom. Popotnik naj bi zmerom nosil s seboj nekoliko tega praha.



ŠČIPAVEC ALI ŠKORPIJON



Ščipavca ali škorpijona pozna pri nas vsak človek, ako ne drugače, že iz svetega pisma, ali še bolj gotovo iz pratike ali koledarja, ter tudi vé, da je vzet med nebeška znamenja. Ti si pa gotovo videl že živega, ako si privzdignil kak kamen ali trhlevino. Zanimala te je morebiti čudna živalca z rakovimi škarjami, ki je pregnana iz temnega skrivališča s povzdignjenim repom nemirno tekala sem ter tja, iskaje si novega zavetja, katerega je tudi kmalu našla, ako je nisi prej pobil, spomnivši se nje strupenosti. Škorpijon je namreč še zmerom razkričan kot velik strupenjak. Strah pred njim bi bil še večji, ko bi sosed ne imel škorpijonovega olja, to je namreč navadno olje, v katerem je nekoliko škorpijonov namočenih. Res je, da v vasi nobeden ne pamti, da bi bilo komu treba tega olja, ali tako imenitno zdravilo je vendar dobro imeti pri hiši. Kaj se ve? Nesreča nikdar ne spi. In kaj pa tisto, kar se bere v starih bukvah o njem? Ako ga zajame kolobar žarečega oglja ter vidi, da mu je umreti v ognju, zabode se sam s strupenim želom. Ali to ni junaštvo?

To bi bila res junaška smrt, ko bi ta pripovedka ne bila od kraja do konca izmišljena. Pa tudi kar se hudine njegovega strupa tiče, se mu dela prevelika čast. Škorpijonov pik ni nič opasnejši (nevarnejši) od sršenovega. Vbodeno mesto zateče in zardi, rana te peče in ščepi, a hujših nasledkov nima. Vsako hladilo ti tolaži in manjša bolečino. Najbolje pa tudi proti škorpijonovemu piku deluje amonijak (salmijakovec) in, če tega ni pri roki, dobra je tudi pepelika (potašelj), ali pa nekoliko zmočen tobakov pepel. Olje nikakor ne more škoditi, celo dobro je, ker hladi. Ali so se pa škorpijoni v njem močili ali ne, je pač vseeno.

To vse velja pa samo o našem škorpijonu. Drugod, sosebno v vročih krajih, se nahajajo mnogo večji in strupenejši ščipavci. Njihov pik deluje kakor kačji strup. Pičenega človeka vije krč, napadajo ga slabosti in omotice in goni ga na bljuvanje. To traja več dni in, dasi mu pozneje odleže, vendar časi še dolgo boleha. V Afriki in Vzhodni Indiji so pa tudi taki, ki človeka umore v nekoliko urah.

Po slovenskih deželah živi ena sama vrsta škorpijona, namreč navadni evropski, samo v Primorju se nahaja poleg njega še drugi večji in temnejši laški. Do dveh palcev dolga žival ima precej širok, v obrisu jajčast život in tenak členast rep ter je oblečena v roženo, rjavo kožo. Na životu opazimo razen velikih ščipalnic ali škarij še štiri pare nog. Repov zadnji člen je nekoliko nepihnjen ter se konča v votlo želo, po katerem se iz mehurca izcedi kapljica strupa v ranico. Razen dveh večjih očes ima na vsaki strani še 2-5 manjših.

Ščipavec se podnevi skriva pod kamenje, za lub, v star les, v zidne razpoke in druga enaka skrivališča. Zahaja pa tudi v hiše ter se potika po temnih kotih, in zablodi tudi v postelje. Ponoči teka okoli in si lovi razne žuželke in pajke (palke) v hrano. Hiter je in teče tudi navstran ali po rakovo navzad, rep zmerom kvišku držeč. Plen pograbi s ščipalnicami, ga nekoliko privzdigne in zabode z želom. Živalca se malo strese in že je mrtva. Ščipavec jo potem izsesa in pusti prazen meh, če je bila pa mehka, jo raztrga in požre kos za kosom.

Samica rodi 20-50 živih mladih, ki takoj zlezejo na svojo mater in ne gredo od nje, dokler živi. Ta hira in se po malem suši ter naposled pogine, a mladiči se razkrope na vse vetrove.



KLOP ALI KLEŠČ



Tega nevšečnega gosta pozna vsak, ki je večkrat, bodisi na lovu, bodisi v drugem delu, hodil po hosti, ali je posedal kraj grmovja. Stiha se ti priplazi suha in tenka živalca, pa ako se te je le dotaknila z eno nožico, poprime se te tako čvrsto, da je ne otreseš zlepa. Poleg ostrih kvačic (krempeljev) ima namreč na nogi še ploskvico, s katero se prilepi nate. Zato tudi slovenski pregovor pozna klopa zaradi tega svojstva. "Drži se me kakor klop", pravimo o človeku, katerega se ne moremo otresti, o vsiljivcu, ki nas spremlja kakor naša senca.

Ako se je klop prijel človeka, zaide mu na kožo ter se mu kolikor mogoče globoko vanjo zarije. Potem zabode močnemu rilcu podobno sesalce v meso in začne vleči kri vase. Sesalce je obrastlo z majhnimi zobci, katerim so ostre konice (špice) nazaj obrnjene. Zato se rilček tudi ne da tako lahko izdreti, ker se konice temu upirajo. Ako ga hočeš siloma izdreti, pretrga se ti navadno in rilec ostane v koži. A to je slabše, nego da si pustil klopa piti, kajti sedaj se ti bodeno mesto vname in naredi se ti boleče ulje (tvor). Zato najbolje storiš, ako na klopa, ki se ti je zaril v kožo, kaneš kapljico tobakovega soka ali žganja. Kmalu bodeš čutil, da klop popušča in izdira rilec. Takisto dobro je tudi klopa in kožo okoli njega polagoma mazati z oljem. Najhitreje ga pa umori kaplja bencina.

Na tešče je klop majhna, ploska, jako tenka osmonožna živalca. Samec je zmerom suh in majhen, ker ne pije krvi. To delajo zgolj samice, ki so na tešče tudi tako suhe, a ko so se napile krvi, raztegne se jim čudovito usnjata koža, da so debele kakor grah ali celo kakor droban lešnjak.

Mnogo bolj pa nego človek trpe od klopov nekatere živali, bodisi domače ali divje, ki bivajo ali zahajajo v hosto. Tako npr. ovce, govedo in predvsem lovski psi, zato se navadni klop tudi imenuje pasji; od divjih pa lisice in veverice.

Samica znese na stotine jajec in pogine. Mladi prvi čas jedo svojo mater in se skrivajo pod njo, potem se razidejo in po daljšem preobrazovanju dorastejo.

Tu in tam se nahaja po golobnjakih še neki drugi klop, ki po svojih navadah spominja na stenico. To je golobji ali obrobljeni klop. Podnevi se skriva kakor stenica, ponoči pa hodi golobom kri pit, zlasti mladičem, ki časi zaradi tega tudi poginejo. Kjer so golobnjaki obešeni na hišah, zahaja tudi klop tudi v ljudska stanovališča in pušča kri spečim ljudem, a napivši se, hitro odnese pete. Pri luči se ne gane, temveč se pritaji, kakor bi bil mrtev. Pik golobjega klopa je jako boleč, po več dni človeka neizrečeno srbi, koža se vname in pri tenkopoltnih ljudeh, npr. pri otrocih, se izpahnejo mehurji, kakor bi se bili opekli, in bolečina se širi daleč naprej po žilah.

Ta klop je velik kakor srednja stenica, toda na jajčastem telesu nima nobene zareze. Rjasti hrbet mu je nekoliko vdrt in krog in krog belkasto obrobljen, zato ga tako imenujemo. Tudi noge (8) in trebušna stran so mu rumenobelkaste, kadar je na tešče.