4 Narodne stvari* Slovenci. Spisal dr. Vinko Fereri K lun. Posvečeno velikim posestnikom kranjskim, (Nadaljevanje iz 50. lista lanskega leta) Uskokov se šteje okoli 500 duš. Njihova deželica je na 4 milje po dolgosti in na 2 v širino prerezana po Gorjancih, in sicer od novomeške velike ceste do Metlike, na stran od sv. Jurija in Budinaka do Bre-gane in potem od Kostanjevice do reke Kolpe. V sredini grebena, na precej velikej višavi stoji stari grad Sumberg (po nemški Sichelburg, prej nazivavši se „Ziherberg" od nemškega Sicherberg). Poldrugo sto let nazaj je nadvojvoda avstrijski Karol, obrativši Karlovec v mejno trdnjavo proti Turkom, naselil v tukajšnjem kraji turških begunov iz Bosnije. Naznanek tega zgodovinskega dejanja vidi se v samej besedi: „uskok", kajti skočiti, us koči t i znači (pomeni) tudi bežati, ubežati; dosledno tedaj uskok znači begun ali „de ser ter. Za upravo tega kraja bilo je ustanovljeno v Sumbergu posebno „nad-glavarstvo", po nemški se je zvalo „Oberhauptmann-schaft". Tu sem so spadali obširni oddelki eistercijan-skega samostana v Kostanjevici, od kartezijanskega samostana v Pleterjah in od grajščine Preisek(?), in uskoki so imeli dolžnost, da jih ohranijo. Ne bodem na drobno opisaval zgoaovine vseh borb tega vojniškega plemena s Turki; le v obče hočem o tem toliko povedati, da čitatelj vidi podobo vnanjega življenja uskokov. Začetek jih razpre s Turki, in glavni vzrok preseljevanja bila je vera. Uskoki od davnih časov sem spoznavajo grško-iztočno vero in jo dosl6 sveto hranijo; oni niso zedinjeni Grki, ampak pravoslavni. Turki pa so pravoslavno vero jako črtili in sicer zavoljo njenih demokratičnih načel in pa zarad tega, ker je bila narodna, in se tedaj ni mogla rabiti za sredstvo i v potuj če vanje naroda. ' Zato so pa Turki tudi na vsaki način skušali za- 1 tirati jo, in so njene privržence strašno preganjali. To P versko preganjanje je pa v Uskokih smrtno sovraštvo izbudilo do Turkov, ktero se je v vsej sili do seda- njega časa ohranilo. Po plemenu in po veri, po sovraštvu do Turkov, po vojnoljubnem duhu in po maščevalnosti so Uskoki čisto podobni Črnogorcem. Ko so oni prvikrat zapustili Turčijo, to je bilo v začetku 16. veka, so se najprvo naselili v Klis-u in v njegovi okolici. Nerodovitnost zemlje ni jim dovolila pečati se s poljedelstvom, še manj pa jim je navada vojniškega življenja dajala pokoja. Vojno bojevanje bilo jim je priljubljeno opravilo in živa potreba. Ta čas je znamenit po krvavih bojih in viteških dejanjih, a tudi po strašnih silovitostih. Oni pa niso napadali samo Turkov, nego so bili tudi predrzni razbojniki na jadranskem morji, kjer so ostrove zgrabili in jih plenili. Jaz samo spominjam na njihove predrzne in silovite napade in razboje na ostrovih Pago in Krka; a ti primeri niso edini v njihovej zgodovini. Na svojih majhinih ladijah (čajkah) poznaje vse pribrežne pritone {skrivne kote) in zakoulke (krive in tesne ceste), so se le norčevali s teškim benečanskim brodovjem. Vsemogočna oni čas vladarica lagun Venecija je imela zavoljo teh predrznih piratov s Turčijo skoro vojno. Turki, kteri so največ od njih trpeli, so namreč poslanca odpravili v ta namen, da benečanskej ljudovladi objavi, da, ako ona teh razbojnikov ne pomiri, pošljejo oni bro-dovje v jadransko morje. Venecija se je na to obrnila do bečkega (dunajskega) dvora in je prosila, naj bi Uskoke od brega morskega oddalila. Avstrijski car pa je odgovoril, da ne more izpolniti njene želje, ker bi se lahko zgodilo, da se Uskoki razsrdijo in se odiek6 kristijanskej veri, to pa bi bilo tem bolj obžalovati, ker oni stavijo najbolji plot proti prirodnim vragom kristi-janstva in jimpregradijo potk daljemu zavojevanju. To 1"e bil vzrok, da ta mali narod je postal v tako kratkem času silen in strašen. Predrznost Uskokov je čedalje bolj rastla. Glavna borba se je začela za K lis. Uskoki se nikakor niso mogli pomiriti, ko je poprejšnje njihovo prebivališče zopet padlo pod turško gospodstvo. Leta 1596. se je Janezu Albertu posrečilo, da je s pogumnim nepričakovanim napadom zopet osvojil mesto in trdnjavo. On je prišel na 16 ladijah s 500 ljudmi s tako silo, da se je v kratkem času udala posadka, in lbrahim-Aga a svojimi Turki bil je primoran mesto zapustiti. Razumeva se lahko, da je ta predrznost izbudila v Carigradu strašno jezo, in bosniški paša je dobil povelje, da mora na vsaki način Klis nazaj dobiti. On pride z nešte-vilnimi silami, in res, po hudem uporu je bilo mesto vzeto. Al Uskoki se niso nikako pomirili in so razgrabili mesto Skradin (Scardona) ter vsaki hip so napadali Turke in na Venecijane, kteri so takrat bili zavezniki Turkov. Blizo otoka Paga so v boji vzeli be-nečansko galero, in umorili vso njeno posadko, pa neprenehoma napadali zdaj benečanska posestva, zdaj Turčijo. Vsled tega se je Venecija z resnobno ugrozo do avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda obrnila, tako da je bil primoran preseliti to neukrotljivo pleme z morskega brega v notranje kraje, namreč v Kraj no (1615. leta). (Dal. prih.) 5 10 Narodne stvari. Slovenci. Spisal dr. Vinko Fereri K lun. Posvečeno velikim posestnikom kranjskim. (Dalje.) V arhivnih spisih deželnih stanov kranjskih sem naj del, da se je prvo naseljenje Uskokov na Kranjskem vže med 1530. in 1537. letom vršilo. To naseljevanje, o kterem smo ravnokar govorili, je bilo vže drugo. Iz teh arhivnih spisov sem povzel še sledeče. V začetku so Uskoki sami sebi izbirali kapetana. Potem je pa car avstrijski iz njih srede nadkapetana imenoval. Po ukazu, danem v Beču 15. novembra 1570. leta je bil 11 Jernej pl. Raunach prvi kapetan Uskokov imenovan. Osnova je bila vojniška. Pri kapetanu so bili: 1 častnik, 12 vojvodov in 12 zastavnikov, kterim je morala kranjska dežela letno plačo dajati. Ostali vojaki plače niso dobivali, zato so pa bili Uskoki svobodni od vseb davkov. Njihova dolžnost bila je straže oskrbovati v mejnem mestu Sluinu, vrstili so se pomesečno. Pod oblast kapetanstva so spadali vsi kraji, kteri so bili po Uskokih naseljeni. Imeli so nektere posebne pravice, največ glede* sodništva. Uskoki so se namreč sodili in upravljali po svojih starih narodnih običajih. Posle tega kratkega zgodovinskega obzora poglejmo sedaj v domače življenje Uskokov. Značaj Uskokov je v mnogem podoben vsem južnim Slovanom, njihovimu dostojanstvu in njihovim hibam, ktere sicer malo po malo izginujejo. Znaki, kteri posebno odlikujejo Uskoke, so: brezumna predrznost in goreča ljubezen pravoslavne, to je, narodo-siavjanske vere in nepremagljivo sovraštvo do Turkov, nezaupanje vsem ptuj-cem (kar bolj ali manj zapazimo tudi pri Slovencih), nasproti tega pa tako gorečo in iskreno ljubav do vseh Slavjanov, kakoršna je redko kje drugod najti, privezanost svojemu plemenu in svoji porodici, ponosno čutje svoje slavne preteklosti in pravične nade na slavno bodočnost, V društvu so veseli, prijatelji so muzike in radi prepevajo pesmi o viteških podvizah (dejanjih) prednikov. Sploh so oni v glavnih črtah jako podobni Črnogorcem in Srbom. Ko smo govorili o Slovencih, smo videli, kako ona dozdevna kultura začenja v poslednjem času uničevati vse narodno in skuša vsem plemenom bledni pečat kosmo-politizma vtisniti. To se mora, akoravno v manjši razmeri, tudi o Uskokih reči. Ta kuga sicer še ni na toliko prešinila tega čvrstega plemena, da bi mu popolnoma izbrisala njegov pravi značaj, a vendar so vže marsiktere karakteristične črte po občevanji s sosedi, a še bolje po premembi državnih odnošajev sčasoma izginule in ostale so le še v zgodovini običajev. Domače življenje Uskokov je iz davna bilo patrijar-halno. V enej hiši je živelo 3, 4 in tudi več porodic enega in istega roda. Oblast je imel najstarši moških in najmlajša izmed žen. Ta dva sta v porazumljenji vse vredovala, in vsi drugi morali so tema dvema pokorni biti. Uskoki se niso toliko s poljedelstvom kakor z živinorejo, posebno z ovcjorejo pečali, ktera jim je veliko dobička dajala. Varčnost in umerenost (zmernost) niste ravno njihova krepost bili. Stara navada razbojev in ropanja se je pri njih v vsem, še cel6 v samej že-nitvi, videla. Vendar tu je bila poetična stran, ktero tolikrat v nazorih in v odnošajih Uskokov nahajamo. Dobivši pri svatovstvu odkaz, je fant 5, 6, nekterikrat 10 in še več prijateljev zbral in je pridrl ž njimi v hišo, kjer je živela devojka, ter jo je zgrabil in se ž njo na konja vsedel ter knajbližnjemu duhovniku dirjal, kjer sta se poročila. Navadno se je za to čas izbral, kedar moški niso bili na straži. Nekterekrat se je pa tudi pripetilo, da so rodstveniki (žlahtniki) za to že pred vedeli, ter so napada pričakovali; takrat, razume se, so se vneli hudi boji. Vže prvi zihelberški kapitan je prepovedal ta običaj ropanj a ne vest in ga je kaznoval z veliko globo. V slučaji srečnega svatovstva pa se je sledeči obred vršil. Drug ali dever je prijezdil na dom neveste, posadil jo je k sebi vzadi na sedlo, ter jej je glavo z ruto pokril, da ne bi mogla najti poti nazaj k roditeljskemu domu, in je ž njo dirjal proti cerkvi. Ondi so ž nje sneli povezko, in duhovnik je položil na zaročenca vence iz rož. Krst se ni prej vršil, kakor takrat, ko so otroci vže nekoliko odrastli. V obredih in običajih vsacega naroda, dokler on še ni zgubil svoje prvobitne prirodne narave, zmirom vidimo črte, ktere so polne globokega smisla in poezije, vštric ž njimi pokaže se pa večkrat najbolj divjo in surovo nasilje. Na videz čudno nasprotstvo, — a ono se popolnoma razjasnuje po tadašnjim načinu življenja. Od ene strani je življenje v prirodi budilo v prsih človeka najnežneja čuvstva, od druge strani pa so materijalne potrebnosti in potrebščine sebičnost za seboj vlekle borbo, ktera je bila tem bolje divja in surova, čem manj se je ublažila po narodu še neznanih človekoljubnih načelih izobraženja. (Dalje prihodnjič.) 69 Narodne stvari. Slovenci. Spisal dr. Vinko Fereri Klun. (Nadaljevanje iz 50. lista „Novicu.) Po popisu Uskokov začne se popis Belih Kranjcev. Opustivši kar pisatelj govori o pokrajini, kjer žive, in njihovi noši, povemo, kar pisatelj o jeziku Belokranjcev piše: „Jezik Belih Kranjcev je bliže srbskemu^ nego slovenskemu narečju, on je čist vsake tuje primesi, odlikuje se s bogastvom izraženja, in zavoljo tega so začeli Slovenci v poslednjem času si mnogo iz njega izposojevati. Najčistejše govore prebivalci gora, v njihovem govoru je mnogo metkih oborotov (markirende Eedewendungen), izvrstnih nra-voučnih prislovic in posebnih besedi. Tako, na primer, naziva se tašča pri njih pu-nica; svak — šurjak; svakinja — si vas t; očeta moža imenuje žena svekar, mater moža pa sve-korva; brata moža imenuje žena dever, sestro moža pa za v a. Moža, ktera imata dve sestri za žene, se zoveta drug druzega pašanac ali pašno g; žene dveh bratov pa se imenujete jedna drugo jeterva. Sin brata zove se sin ovac ali bratič; hči brata — sili o vi ca ali bratana; sin sestre— sestric; hči sestre sestrična. Iz teh primerov je razvidno bogastvo m točnost tega jezika, kteri za vsacega odtenka (Abstu-fung) enega in istega pojma ima posebno slov6 (besedo)* ^ O pesniškem darovanji Belokranjcev in posebno o Poljancih piše pisatelj sledeče: Iz vseh Belokranjcev je najveselejši Poljanec. Njega nikdar ne srečaš, da bi ne pel; on zmirom poje vesele pesme, najbolj srbske. Mož je večkrat raznošček (kramar), takrat mora žena vsa dela na polji in po domu opravljati, bilo naj bi delo še tako težko, ona vendar zmirom poje. Ona ne premišljuje tega, kar jej je peti, a vendar na vsaki slučaj precej pesmico složi, ktera je čisto narodna, prosta, naravnost se jej od srca izliva. V teh pesmih ni nič umetnega, s potom izdelanega in računajočega na vtisek, kar žalibog, mi ne redko vidimo v tako na-zvanih predstaviteljih umetne poezije. Tukaj je poezija istina, naivno dete, ktero svoje misli in čuvstva prosto in plameno izrazuje, kakor se one same rode* v duši* Eazun te čisto lirične poezije, ktera vsak dan tako rekoč novo cvetje poganja, je pa tudi epična poezija jako zamečatalna, ktera izrazuje globoko srd zoper Turka in versko oduševlenje. Te dve ideji se najdete v vseh epičnih proizvedenjih (Produkt) južnih Slovanov; one sestavljajo materijal za te pesme. Svatbeni obredi Belokranjcev so deloma podobni staro-rimskim. Ko se še dani, se vže ženin in gosti k domu neveste javljajo in začno streljati iz pušek in samokresov. K njim se poda balagur (Possenreisser) in jim daje uganjke, in stavi smešna vprašanja ter jih se svojimi šalami toliko časa zabava, dokler se v hiši ne ganejo. Na zadnje se duri odpr6 in gostje stopijo noter, pa se ne vsedejo okoli mize, ampak se razmestd okoli stene na klopeh. Na mizi stoji skleda z orehi. Bojazljiva nevesta se potem skrije v kakem voglu; po« tem jo odtod spravijo in peljejo v sobo ter jo izročž ženinu, kteri je moral ves čas sredi izbe stati in slušati šale gostov. Na to se namestnik nevestinega očeta, kteri se imenuje starešina, k ženinu obrne ter mu reče, da je čas za-nj, da opusti vse fantovske norčije in da stopi v vrsto resnobnih ljudi. Ženin na to poprime skledo in izsiplje orehe za duri, kjer jih cela tropa otrok pobira in se za-nj e trga. Ko ženin tako da slovo veseli mladosti, podd nevesti pravo roko, starešina jima pa roke navskriž z vinom obliva ter govori: „Vo ime Otca, i Sina, i sv. Duha", a vsi pričujoči slovesno odgovore: „Amen". To je obred domačega blagoslovljenja. Za tem se vsedejo za mizo, in sicer vsikdar v strogem redu veče in manjše veljavnosti. Prvo mesto na vrhnem koncu obsedeta zaročenca, na pravo od neveste se vsedejo ženske, na levo od ženina pa moški, in sicer na prvem mestu starešina, potem znamenšček ali zastavnik, kteri pri hodu v cerkev pred vsemi nosi znamenje ali zastavo itd. — Ko se pa popolnoma obodani (dan stori), vstane nevesta s svojega mesta, podari vsacemu gostu eno ruto^in gre potem iz izbe, da se za v cerkev napravi. Cez nekoliko časa se vrača nališpana in nakin-čana s svilnatimi trakovi, kteri od temena padajo po plečih; na glavi ima bleščeč venec in na čelu devičjo povezko, ktera se imenuje p ar t. Na to vsi vstanejo, razlega se palba (kanonada) in začn6 se vesele pesmi, pa brez godbe. V cerkev gred6 sparoma; prvi gr6 zastavnik se zastavo. Prvi par zapeva, in kedar on konča štrofo, začenja drugi, za tem tretji in tako dalje do poslednjega para. Cem več je takih parov, tem več se ceni svatba ; pri bogatih ljudeh se jih nabere do petdeset. Nevesta vsakemu spremljevalcu daje košček belega kruha, ki jo pozdravljajo z glasnimi zdravo-klici. Po končanem cerkvenem obredu gred6 vsi v istem redu v hišo mlade žene in sedaj se začenja svatbeni pir, pri kterem se poje, pleše in igni. (Dalje prihodnjič.) 70 76 Narodne stvari. Slovenci. Spisal dr. Vinko Fereri K lun. (Dalje.) ¦v Pogreb pri Belokranjcih je tudi jako slovesen. Ce je bil pokojnik človek znamenit in ljubljen, spremljuje ga vsa vas in ženske plakajo mu pesme, v kterih hvalijo zasluge in kreposti njegove. Plakalščic se ne najemlje in se tudi ne vabijo, a one same se javljajo, da oddajo ta poslednji dolg, in sicer iz ljubavi in udanosti do ostale rodovine. Gotovih pesem nimajo; vsaka poje, kar in kakor se jej zdi. Za pogrebom sleduje pogrebni obed, kterega se vdeležijo vsi sorodniki in prijatelji doma. Bogatinci dado se drug obed, po navadi v prihodnji jeseni. Na takem obedu mora biti devet jedil in za vsako tretjo jedj6 se moli za ranjcega. Tem obedom pravijo „korminau. Svetle (dobre) strani v značaji Belokranjcev so: gostoljubnost, prijaznost, dovoljstvo z osodo in pokorščina duhovniškim in svetskim oblastim; temne (hude) strani pa: strašno preklinjanje, psovanje in zaaramo-vanje, nevzdržnost in zavist (nevošljivost). V obče se je to slovensko pleme ohranilo dosle v vsej svoji prvobitnosti, je polno samosoznanja in narodnega ponosa, in še ni prešinjeno po pogubnem up-livu našega iznježenega časa. Res je, da praktično napravljanje našega veka in hitro razprostirajoča se omika so vže skoro povsod ali spremenili ali tudi čisto uničili prvotni „tipus" samostojnega narodnega življenja Slovencev, pa vse eno izpod razvalin „zlate starine" sem ter tje gledajo kakor rožice, ki ne izvenejo, kakor ostanki viših posebnosti, in govorč nam: „Colligite, quae superaverunt fragmenta, ne pereantj," (zbirajte ostale odlomke, da nam ne propadejo!) Cem daljše se dviga duh časa, tem bolj se brišejo sledi poprejšnjega narodnega življenja; al oni so dragi našemu srcu in sicer, kakor osnova in mate-rijal prejšnjega nam razvitja, in kakor starinski, mili prijatelji. Ne romantična domišljija nas vleče k oblikam preteklega, ampak častenje samih sebe. Te oblike so 77 trda podlaga, na kteri se cel6 zgodovinsko razvitje sozidava, tedaj jih moramo priznavati in ceniti, ako hočemo imeti zgodovinsko podlago za naše državno in narodno življenje. Zavoljo tega moj duh tako rad poleti nazaj v preteklost, da bi se iz nje nasrkal bogate hrane za sedanjost in bodočnost! Na koncu oddelka o ženitbah dostavlja pisatelj dr. Klun sledeče opazke, ki kažejo druzega Kluna kakor je danes: Evo, glavne in bistvene črte slovenske ženitbe. V mnogem tu nahajamo poslednje sledi poganskih starih Slovanov. Koliko se od njih ohrani našim vnukom, to se ne more odločiti, ker utančena civilizacija povsod zatira stare običaje in jih zamenuje z brezcvet-nim kosmopolitizmom. Med drugim dalje pravi: Kar smo, to moramo popolnoma biti! Vse polovično in nejasno je pogubljivo, tako za posamno osobo kakor za ves narod. In toraj, ako hočemo biti samostojen narod, moramo se vsigdar in povsod opirati na „na-r o dno s t"; iz n j e moramo črpati duševno hrano življenja in na n j e j moramo sezidati sebi hram slave v bodočnosti. Kje živejše in samostojneje živi narod, kakor v svojih starih podedovanih običajih , v svojih pripovedkah in pesmih? — Pokažimo narodu njegova lastna bogastva, in mi mu bodemo večo uslugo skazali, kakor da na naša tla prenašamo tako nazvano „staro-klasično" obrazovanje, kajti vse to vendar za nas le eksotična rast ostane. Slovanom, hvala Bogu, ni treba gnati se za ptujim, kajti naši lastni zakladi še niso izcrpljeni, in so preobilni, oni so žalibog! le premalo še obdelani. (Dal. prih.) 94 Narodne stvari. Slovenci. Spisal dr. Vinko Fereri Klun. (Dalje in konec.) Popis obredov in praznikov pri Slovencih začenja t a d a nji dr. Klun s sledečimi besedami: Nadejam se, da ta predmet sočutje najde pri vseh slovanskih naših bratih, in da trud moj bode kolikor toliko pripomogel k zbujenji in vkrepljenji občeslovan-skega soznanja in edinstva. Popis svečanosti novega leta in potem pred-pust sklepa s sledečo opazko: V obče so Slovenci, kar se tiče pripravnosti in umenja radovati se in na-pravljati vesele praznike, jako podobni ostalim južnim Slovanom in Rusom. Potem popisuje „kolednike" ter na zadnje do sledečega zaključka pride: Brez dvombe je, da slovenski in občeslovanski obredi in pripovedke imajo v sebi čudo veliko mnoštvo indiških basen (mit), in zatoraj jaz temeljito izučenje indiške mitologije in sanskrit-skega jezika za jako važno cenim zarad starodavne zgodovine Slovanov. Tesna zveza slovanske mitologije z indiško se vleče kakor rdeča nit po vseh obredih Slovanov. To odreči morajo samo tisti, kteri ne poznajo niti unega niti tega. O staroslovanskem božanstvu Kurentu piše to-le: Slovenci tudi še sedaj verujejo v Kurenta, in ga še šaljivo imenujejo „sveti Kurent" ; on se predstavlja kakor zvit in vesel škratelj, zmirom z gosli ali pišča-lami v roci, s kterimi vsacega lahko na ples spravi. On ozdravlja bolne z igro na goslih; daje revežem oblačilo in hrano, ki jo bogatinom krade; z eno besedo, to je božanstvo veselja, ktero povsod zadovoljstvo in srečo razširja. Razume se, da je to božanstvo na svetu mnogo neumnosti napravilo, zatoraj je bil satan poslan, da bi ga bil vjel. Al Kurent je samega satana ogoljufal. On je namreč tako sladostno na svojih goslih zaigral, da se je hudič, akoravno nevoljno, ustavil ter ga poslušal, potem je pa začel malo po malem mencati z nogami, in nazadnje se je spustil v tak bešeni ples, da si je vse nohte odkrhnil. Potem ga je Kurent še v tak gost grm spravil, da si je satan vso dlako in kožo odri; na to pa je satan Kurenta prav ponižno prosil, naj neha, ter mu je obljubil, da ga pusti v pokoji. O začetku novega leta in o dotični svečanosti pri starih Slovanih beremo v tem članku to-le: Stari Slovani so novo leto začeli meseca marca (sušca), in stari običaj „bojevati se s smrtjo ali se zimo" se tudi pri nas Slovencih nahaja, čeravno malo drugače nego pri starih Germancih in severnih Slovanih. Grimm (slavni nemški učenjak) jako malo pozna obrede in običaje južnih Slovanov, kajti on trdi, da tega običaja pri njih ni bilo. Zatoraj, ker je Grimm avtoriteta, kar se tiče mitologije indoevropske, in tudi neizmerno bolje Slovane pozna kakor vsi ostali Nemci, bilo bi jako koristno, da bi se Grimmova mitologija, kolikor se južnih Slovanov tiče, malo pregledala in popravila. To malo odstopljenje se mi je tem bolje nužno zdelo, ker so Nemci vsikdar precej gotovi, vse Slovanom odreči, ne dava je sebi truda, da bi se malo po bliže soznanili z „divjaki — Slovani". Pri nas sredi posta pravijo, da se „baba žaga", in to je ravno isto, kar se je imenovalo in se še imenuje pri severnih Slovanih „boriti se se zimo" ali „iz-gnati smrt". Potem popisuje pisatelj praznik na čast spomladi, kteri se tudi praznik „zelenega Jurija" zove. Zanimiva je pesem na „zelenega Jurija", ktera se pri tej priliki v nekterih krajih poje. Zelenega Jurija vodimo, Zelenega Jurija spremamo, Da naše cede pasel bo, Ce ne, ga v vodo sunemo. O kresu pravi pisatelj sledeče: Eden iz najvažnejših dni v letu je pri Slovencih praznik sv. Janeza Krstnika; glavno ulogo igrajo trikrat kresi. Kamorkoli takrat pogledaš od Urala do atlantičnega oceana, od Grške, Italije in Ispanije do Angleške in severnih držav, povsod po Evropi se Čas najviše visote solnca za najslavnejši praznik čisla; povsod imajo ti svečanosti enake črte in eno in tisto osnovno misel. Akoravno so se nekteri potrudili dokazati, da „Iva-novski ognji" nimajo nič občnega s poganstvom, in da so iztekli iz duha kristijanskega bogosluženja, je vendar sedanje stoletje to misel popolnoma opovrglo. Kristijanstvo je iztrebilo malike, al izkoreniniti v narodu ljubav k ustanovljenim v čast njih praznikom ono ni moglo. Ker pa je sv. Janez Krstnik predteča svet& kristijanske vere, tedaj je bilo zedinjenje praznika sveta ali solnca s kristijanskim praznikom jako lahka stvar. Nazadnje popisuje pisatelj božič ter tudi o božiču starih Slovanov sledeče pravi: Pri Slovanih-poganih je bil ,,božič" božanstvo go-stoprimstva in domačega mini. On se je predstavljal v podobi nazega mladenča, belo povezko okoli ledja, stoječ na kupu trstja, zraven njega je ležal pes pa mačka — znamenje miroljubja, v pravi roki je imel vrček z vinom, v levi mošnjo z denarji, lasje so bili spleteni v krogle kite in z rožami okinčane. Praznik v čast tega božanstva, to je, v čast domačega mini, se je obhajal v čas zimskega solnčnega povrata in je trajal celi teden. V vsaki hiši je stalo miza, pokrita s plat- 95 nenim prtnikom in obložena z raznimi jedili in pijačami. Pri dalmatinskih Slovanih sta se za čas tega praznika dva fanta izbrala; eden je dobil ime „gost" in se je s strežbo gostov pečal; drugi se je nazival r,badnjak" in je moral neprenehoma ogenj varovati; to je bil simbol neizmenljivega prijateljstva. Vse te dni bila je sveta dolžnost, vsakemu prijateljstvo in ljubav skazovati. Ves ta popis končuje dr. Klun s temi-le besedami: Jaz sem se trudil jasno dokazati, da so Slovenci da-rovito in energično slovansko pleme, ktero stopi na po-prišče vsesvetske zgodovine z vso silo mladosti, z živim soznanjem svoje narodnosti in z gorečo ljubeznijo do prave vere. V tem prepričanji pogumno in častno pražijo Slovenci bratovako roko svojim soplemennim bratom, da bi edinstvo duha in eneržije vseh k eni občni celoti priveli, in da bi vsi mi zlili sevjedno narodno porodicoj — Tako je dr. Klun pisal v Lichten-steig-u v Svajci 1856—1857. leta — lanskega leta pa se je isti dr. Klun predrznil dr. Bleiweiau v deželnem zboru odgovoriti, da imajo naši narodnjaki „drug program" kakor takrat, ko je on ž njimi bil. Pogledite — možd!