mC  i'

4T

ff

H

S

1
i

i
i

I
i

H

L

Kratka katehetika

s praktičnimi pojasnili.

000

ANTON KRŽIC

c. kr. profesor verouka v Ljubljani.

000

Druga izdaja.

000

Kot pomožna knjiga za učiteljišča pripuščena po odloku c. kr. deželnega
šolskega sveta za Kranjsko z dne 13. septembra 1912, št. 6709.

Knezoškofijski ordinariat ljubljanski je knjigo odobril 30. avg. 1912, št. 3757.

OOO

Cena broš.: 60 vinarjev.

V Ljubljani, 1912.

Založilo društvo „Pripravniški dom“.
Natisnila Katoliška tiskarna.

1
H
H

!
I
1
I

i

I

j

Kratka katehetika

s praktičnimi pojasnili.

©o©

HNTON KRŽIČ

c. kr. profesor verouka v Ljubljani.

©©©

Druga izdaja.

©©©

Kot pomožna knjiga za učiteljišča pripuščena po odloku c. kr. deželnega
šolskega sveta za Kranjsko z dne 13. septembra 1912, št. 6709.

Knezoškofijski ordinariat ljubljanski je knjigo odobril 30. avg. 1912, št. 3757.

©OO

Cena broš.: 60 vinarjev.

V Ljubljani, 1912.

Založilo društvo »Pripravniški dom“.

Natisnila Katoliška tiskarna.




KAZALO

Stran

Uvod:  Kaj je katehetika? Na katere reči se zlasti ozira? ... 1

I. O katehetu.

§ 1. Katehetova naloga:  1. v čem obstoji? 2. je zelo imenitna;

3. je težavna. 1

§2. Katehetova usposobljenost:  1. preizkušnja usposobljenosti

in škofijsko pooblaščenje; 2. potrebno znanje in vzorno življenje 3

II. O katekizmu.

§ 3. Katekizem — dragocena knjižica:  1. zakaj je koristen in

potreben? 2. kako naj se rabi v šoli?.5

§4. Katekizem in biblične zgodbe:  1. sličnost in razlika med

obema; 2. zakaj naj se uče v ljudski šoli tudi zgodbe sv. pisma? 7
§ 5. Katekizem in cerkvena zgodovina:  1. zakaj naj se v ljud¬
skih šolah uči tudi cerkvena zgodovina? 2. kako v raznih raz¬
redih? 3. po katerih načelih?.8

§ 6. Katekizem pa liturgika in evangelij:  1. zakaj naj se v verouk
privzema tudi liturgika? 2. kako naj se strinja s katekizmovimi
oddelki? 3. kako naj se v ljudski šoli uporablja tudi evangelij . 10

§ 7. Katekizem pa molitvenik in cerkvena pesmarica:

1. zakaj in kako naj uči katehet uporabo molitvenika; 2. tudi

cerkvene pesmarice naj ne prezira.11

§8. Koncentracija:  z ozirom na katekizem, pouk in vzgojo ... 12

III. O katehumenih.

§ 9. Razumevanje verskih resnic: I. Pojasnjevanje  a)  kon¬
kretnih pojmov, a)  neposrednje, posrednje: 1. z obrazci in
podobami, 2. s primerjanjem in 3. z nasprotjem; b)  abstraktnih
pojmov, a)  neposrednje, /3 )  posrednje: 1. na zgledih še živih
oseb, 2. s podobami, 3. s primerjanjem, 4. z nasprotjem ... 13

II. Dokazovanje:  1. iz sv. pisma; 2. verski dokaz; 3. izkušenjski
dokaz; 4. avktoritetni dokaz. — Verski dvomi, zmote in ugovori 17

Stran

§ 10. Spomin: Kaj se zahteva 1. za katekizem in 2. biblične zgodbe ?

— Kako se spomin podpira 3. z jasno razlago in d. mikavnim
poučevanjem. — 5. Navodila za učenje na pamet. 6. Učenci naj

se uče v šoli in doma. 7. Ponavljanje.21

§ 11. Domišljija:  ima velik vpliv 1. v didaktiki in 2. vzgoji ... 23

§ 12. Čuvstva:  1. katehet naj goji dobra čuvstva in zatira slaba; 2. kako

to najlaže doseže ?.25

§ 13. Volja:  Vse učenje naj dobrodejno vpliva na voljo; posebno pa
so vplivni: 1. nagibi, 2. zatajevanje, 3. navada, 4. trdni sklepi,

5. načela, 6. nadnaravni pomočki.27

IV. O katehezi.

§14. Določitev učne snovi.30

§ 15. Učna pot:  1. rečna in 2. logična analiza in sinteza.31

§ 16. Učna oblika:  Označenje akroamatične in erotematične oblike;

1. kdaj se posebno priporoča akroamatična, 2. kdaj in kako se
uporablja erotematična oblika? — Spretno izpraševanje ... 37
§ 17. Ob-ravnava učne enote:  A.  Biblična kateheza za nižjo stop¬
njo ; B.  Biblična kateheza za višjo stopnjo; C. Katekizmova ka¬
teheza .42

§ 18. Slog kateheze in katehetsko predavanje.54

§ 19. Učna sredstva  (Kako naj se rabijo slike).56

Dodatek.

§ 20. Kratka zgodovina kateheze.58

''•TN

Uvod.

Katehetika v ožjem smislu, ali specielna metodika za verouk, je
teoretično navodilo, kako naj veroučitelj občna didaktična in vzgojstvena
pravila uporablja pri verouku. Navadno se pa še privzema zgodovina verouka
in nekatere druge reči, ki se ne ozirajo naravnost na način verskega pouče¬
vanja in vzgojevanja.

Rko  je katehetika namenjena veroučiteljem, ki še niso natančneje pro¬
učili občne pedagogike in metodike, obravnava tudi obširneje občna pravila
iz didaktike in vzgojeslovja. Komur pa so ta pravila dovolj znana, zadostuje,
da mu pokaže način, kako jih naj obrača na verouk. Tudi se ozira tukaj le
na potrebe ljudske šole.

Beseda „katehetika“ se izvaja iz grške besede tjzrj  = glas, glasiti

se; odtod sestavljenka r.avrj/r/slv =  z vzvišenega prostora se glasiti, učiti. V
starodavnih časih je bil to izraz za vsako ustno učenje; v krščanski dobi pa
se je ohranil le še za poučevanje v verskih resnicah, zlasti pri otrocih ali
izpreobrnjencih.

Iz te grške besede se še izvaja:

1. Katehet  = učitelj verouka v šoli.

2. Katekizem  = knjiga, v kateri je ob kratkem nauk o katoliški veri,
ki nas uči, kaj moramo storiti, da Bogu služimo in se zveličamo. 1

3. K a te humen  = učenec, ki se uči krščanskega nauka. To častitljivo
ime pa se je opustilo med ljudstvom.

4. Kateheza=vse  katehetovo delovanje v šoli; v ožjem pomenu
== način katehetovega učenja in vzgojevanja (katehizovanje); in v najožjem
pomenu ==' obravnava ene učne enote v verouku. V tej knjižici bomo rabili
to besedo v ožjem in najožjem pomenu.

Ker se mora katehetika ozirati na vse te štiri točke, bomo delili
vso tvarino v štiri dele: I. o katehetu, II. o katekizmu,  III. o kate-
humenih, IV. o katehezi.  Pridejali bomo pa še kratko zgodovino vero¬
uka in potrebnih zgledov. "

I. O katehetu.

§ 1. Katehetova naloga.

1. Katehetu je naloga učiti verouk in versko vzgajati  dec  o.
V ljudski šoli mora otroke naučiti toliko, da bodo pozneje mogli prav ume¬
vati v cerkvi pridigo in krščanski nauk, razumevati versko-poučne knjige

1  Dosledno bi morali pisati katekizem; ali pri tej besedi se udarno starodavni na¬
vadi in izjemoma pišemo kate/dzem.

1

2

ter dati odgovor o svoji veri, ako pa pridejo v višje šole, na tej podlagi
uspešno nadaljevati tam zaukazani verouk. Vzgojevati pa jih mora v toliko,
da bodo že kot otroci lepo živeli in tudi pozneje ne odstopili od rednega
krščanskega življenja ter se pridno posluževali v to svrho potrebnih pomočkov.

Ljudska šola ne more v nobeni stroki doseči popolnega in dovršenega znanja,
marveč podaje le podlago za nadaljno izobraženje. Trgovec, n. pr., je dobil v računstvu
toliko znanja, da si lahko na tej podlagi še sam izpopolni, kar potrebuje za svojo na¬
vadno trgovino; poljedelec se je v ljudski šoli toliko izobrazil, da razumeva knjige in
spise, ki natančneje poučujejo o umnem gospodarstvu, poljedelstvu itd. Posebno pa je
izobrazba ljudske šole neizogibno potrebna podlaga za višje šole.

Enako tudi v verouku ne more še ljudska šola posredovati popolnega znanja.
Vendar se verouk v mnogih ozirih loči od drugih ljudskošolskih predmetov. Verskih
resnic se otrok ne uči le za poznejše življenje, marveč mora nauk tudi takoj dejanski
izvrševati: že zdaj kot učenec lepo in krepostno živeti ter si nabirati zaslug za nebesa.
Škoda bi bilo zlatih otroških let, ko bi minila brez zaslug za večnost; a pripravljen
mora biti otrok tudi za smrt, ker ga utegne Sodnik pozvati na odgovor že v šolskih
letih. — Ko učenec izvrši ljudsko šolo, zanj nikakor še ne preneha učenje iz tega pred¬
meta, marveč se nadaljuje še v cerkvi; cerkev je namreč ona občna ljudska učilnica,
kjer se nadaljuje za vsakega vernika do smrti verouk in verska vzgoja. Tu ima svojo
pravo veljavo pregovor: „Človek se nikdar ne izuči".

Torej mora katehet, da tem gotoveje doseže namen ljudskošolskega
katehizovanja, pred vsem pri otrocih vzbujati spoštovanje in lju¬
bezen do sv. Cerkve.  Posebno naj jih uči in vadi, da se bodo redno
in s pridom udeleževali službe božje, z umom in srcem spremljali cerkvene
praznike in svete čase ter se polagoma privadili živeti v cerkvenem duhu in
si pridobivali potrebne pomoči za lepo krščansko življenje. Tukaj je navada
še prav posebno potrebna in merodajna.

Kakor bi bile ljudske šole brez koristi v svetnem oziru za one zanikarne ljudi, ki
bi potlej ne pogledali nobene knjige več, ne zapisali nobene črke ter se sploh ne brigali
več za to, kar so se učili v otroških letih iz svetnih predmetov; enako bi jim malo ko¬
ristil verouk, ako bi ne nadaljevali učenja in vzgoje po navodilu najboljše učiteljice
svete Cerkve. V tem smislu se še posebej uresničujejo besede Jezusove: „Kdor ne posluša
Cerkve, naj ti bo kot pogan in očitni grešnik To pravilo potrjuje tudi izkušnja.

2. Katehetova naloga je zelo imenitna.  Njegov predmet je med
vsemi najbolj vzvišen, ker uči o Bogu in nadnaravnih rečeh ter najimenit¬
nejših zadevah človeškega življenja. Drugi predmeti imajo namen pospeševati
le zemeljski blagor ljudi, verouk pa jim mora poleg tega tudi posredovati
večno srečo. Ako pa kateheza v prvi vrsti poudarja posmrtno srečo, s tem
nič ne škoduje časnemu blagru; obratno izpričuje izkušnja, da versko vzgojeni,
istinito bogoljubni ljudje so tudi v svetnem oziru najboljši in najzanesljivejši
ljudje: v blagor in srečo so domači družini, občini in državi ter človeštvu
.sploh. Pravi značaj se more vzgojiti le na podlagi vestnosti in strahu božjega,
le na podlagi katoliške vernosti.

Prednost' verouku pripisuje tudi naš šolski zakon, ker ob naštevanju posameznih
predmetov imenuje verouk vedno na prvem mestu in priznava odločilni vpliv verstva
pri vzgoji zahtevajoč „nravno-versko“ vzgojo kot glavni namen ljudskošolskega delovanja.

Tudi v formalnem  oziru je verouk v šoli najvplivnejši predmet, ker
blagodejno in izobraževalno deluje na vse duševne zmožnosti: bistri um in
posreduje najvišje spoznanje,  utrjuje spomin,  ki si tu prisvoji reči, ki

3

so res vredne, da si jih (čestokrat: dobesedno) zapomni za vse življenje,
skrbi za čistost domišljije,  blaži čustva  in posvečuje voljo  mladega
srca. — Pa tudi vsemu šolskemu delovanju je kateheza najboljša opora, ker
bogoljubni otroci so tudi najmirnejši, najposlušnejši in najpridnejši učenci.
Kateheza daje šoli nekak svečanosten značaj, da bi se res smela imenovati
nekakšno svetišče. Po pravici je trdil že pedagog Trotzendorf: ,,Solnce
strga z neba, spomlad vzame letu, kdor odpravi katehezo
iz šole.“

Ugovarja se sicer tupatam, da je verouk preveč suhoparen, dolgočasen predmet,
da preobklada spomin, da torej ni priljubljen otrokom. Taki ugovori gotovo niso opra¬
vičeni, ako so obrnjeni proti predmetu samemu; kvečjemu utegnejo zadeti učitelja, ako
ni dovolj spreten ter kos svoji nalogi. Tega se lahko prepriča vsakdo, ako pride v Solo
izvrstnega kateheta in opazuje vesele obraze pazljivih in z zanimanjem sodelujočih učencev.

Poudarjati nam je še okoliščino, da kateheza podaje nauke in vzgojo
prvencem.  Prvi verski vtiski sežejo globočje in so vplivnejši nego oni,
ki jih vzprejema človek v poznejših letih; napake še niso tako ukoreninjene
in se lažje odpravljajo; tu se stavi podlaga verskega življenja za vsa po¬
znejša leta itd. Torej je v tem oziru kateheza imenitnejša nego dušno pa¬
stirstvo pri odraslih.

3. Toda težavna  je katehetova naloga. Težavna je že radi predmeta
samega, ker se peča verouk z nevidnimi, nadnaravnimi rečmi. Pri otrocih
pa je razum malo razvit, duševno obzorje ozko in izkušnja še zelo omejena.
Torej ni lahko tako poučevati, da bi umevali in si stalno zapomnili. Učenci
so utrujeni po množici drugih predmetov in verouku je le malo časa odmer¬
jenega itd.

Še težja je vzgojilna  stran kateheze. Otrok je lahkomišljen in ne¬
stalen; ovira ga v dobrem in vleče v zlobnost hudo nagnjenje, ki mu je od
leta do leta nevarnejše. Poleg tega pa še čestokrat uničujejo vzgojilne uspehe
druge neugodnosti: slabi zgledi domačega in javnega življenja, kvarno berilo,
vnemarnost odgovornih oseb itd. Ali ravno ta težavnost bodi katehetu novo
bodrilo, da z vso vnemo in vztrajnostjo izvršuj svojo preimenitno nalogo.

Trditev nekaterih pedagogov, da je otrok po naravi popolnoma dober, je krivo¬
verska; misel, da je „čistemu vse čisto 1 ', neopravičena ali vsaj napak tolmačena; izgovor,
da zlobne in pohujšljive reči otrokom niso nevarne, ker jih še ne razumejo, je prazen
in večkrat jako poguben.

§ 2. Katehetova usposobljenost.

1. Da sme kdo izvrševati katehetsko službo, mora imeti pooblastilo
od svojega škofa (missio canonica). Za svetne učitelje velja ta-le naredba.
Državni šolski zakon veleva za subsidiarno poučevanje v verouku posebno
preizkušnjo usposobljenosti.  Pri tem izpitu morajo ob navzočnosti
posebne po škofu določene izpraševalne komisije dokazati, da znajo kate¬
kizem,  najimenitnejše reči iz cerkvene zgodovine in liturgike
ter znajo tudi občna didaktiška in metodiška pravila posebej obračati na
verouk, zlasti biblične zgodbe  uporabljati v pojasnilo katekizmovih

1 *

4

vprašanj. Za subsidiarni pouk mesto kateheta-duhovnika morajo imeti še
posebej dovoljenje višje cerkvene oblasti. (Šolski zakon z dne 14. maja
1869, § 5.)

Ob posebni, bližnji pripravi otrok za prvo sv. izpoved in sv. obhajilo se
mora seveda tudi ondotni duhovnik pridružiti svetnemu učitelju, zlasti sodelovati radi
notranje, srčne priprave.

2. Da pa more  katehet spretno in uspešno poučevati in vzgajati, mora
poleg zakonitega pooblaščenja izpolnjevati še nekatere zahteve v znan¬
stvenem in nravnem oziru.

Glede na versko znanje se mora pridno in vestno pripravljati.
Katehetska priprava je dvojna: daljna  ali splošna in bližnja  ali posebna.

Daljna priprava je, kakor pri drugih predmetih, takozvana nadalje¬
valna izobrazba,  ki je katehetu radi imenitnosti predmeta še bolj po¬
trebna. Ne zadostuje še, da bi znal le to, kar je v učnih knjigah, marveč
mora proučiti tudi večja strokovna dela, dogmatična, moralna in posebej
katehetska, da bode mogel natanko razumevati verske resnice same in njih
pomen za življenje. Ako učitelju samemu niso nauki popolnoma jasni, jih
tudi drugim ne more zadostno pojasnjevati.

Bližnja priprava  pa se zove ona, ki je potrebna za vsako učno
uro, za posamezne lekcije posebej. Uspeh kateheze je najbolj odvisen od te
priprave, seveda ako je res temeljita. Temeljita priprava se rnora ozirati na
vse znamenitejše zahteve dobre katehetike, teorijo izpremeniti v praktiško vajo.

Katehet mera: 1. Odbrati si primerno število vprašanj, ki so med seboj
v tesni zvezi, ter jih ponoviti, da jih dobesedno zna na pamet. (Enako, če
se obravnava biblična zgodba.) 2. Premisliti, v kaki zvezi je ta učna celota
s poprejšnjo in nastopno tvarino, v kaki logiški zvezi so posamezni dogodki
in vprašanja. 3. Določiti pot, po kateri se da najkrajše obravnavati vsa tvarina.
4. Poiskati posebej one besede in reči, ki so potrebne pojasnila, in preudariti,
kako bi se dale najprimerneje pojasniti. 5. Izbrati si kak moment, ki bi se
dal posebno porabiti za vzbujenje blagih čustev. 6. Obračati nauk na živ¬
ljenje in v to svrho poiskati primernih nagibov za otrokovo voljo, zlasti
lepih zgledov.

Natančneje je to prepotrebno delo katehetu jasno še le potlej, ko je predelal vso
katehetiko, ker uprav na to pripravo merijo pravila v katehetiki.

Nikdo se ne zanašaj na to, da bo ob razlagi že samaobsebi prišla prava misel.
Res je, da včasih kar nenadoma zasvetijo jako primerne misli; a to se zgodi navadno
le takrat, ko je bil učitelj dobro pripravljen. Take dobre misli naj si po učni uri zabeleži
za drugokratno uporabo.

Ob tem pripravljanju naj se rabijo tudi izdelane kateheze in razlage, vendar ne
mehanično, marveč le kot dober pomoček, ki krepko podpiraj lastno delo.

Vsaj dispozicija (osnova) naj se napravi pismeno;  nekatere imenitnejše reči naj
se zapišejo v podrobnosti, n. pr. začetek, konec, ali če se obrača na čustva, posebno
če se to zgodi v podobi kratke molitvice itd.

Jako priporočljiva ie lepa navada onih, ki si zapisujejo v posebnih knjižicah lepe
zgodbe, primere in druga konkretna pojasnila ali sploh lepe misli, ki so jih kje slišali
ali čitali, da jih imajo takoj pri rokah, kadar jih potrebujejo. Polajša se to prekoristno
delo s tem, ako se kupi obširnejša zbirka zgledov in se potem le še izpopolnjuje po
slučajnih zabeležkih.

5

Še odločilnejše so nravne  zahteve. Veroučitelj mora biti sam navdu¬
šen za reč, katero uči in jo priporoča drugim. Sam mora živeti po sveti
veri in sam rabiti pomočke krščanskega življenja, molitev, sv. mašo, svete
zakramente itd., kakor daje navodila gojencem. Tako navdušenje za sveto
reč more imeti pa le oni, ki je veren po mišljenju in življenju, blag značaj,
plemenitega srca. Bodi prepričan, da katehetov zgled je najboljši nazorni nauk.

Ko bi bil n. pr. svetni učitelj, kateremu se poveri subsidiarno poučevanje v verouku,
omahljivec ali celo nasproten sveti veri, bi nikakor ne bil kos svoji nalogi, ker bi ne mogel
učiti s potrebno vnemo, pa bi tudi s svojim vedenjem sproti podiral, kar bi zidal z naukom.

II. O katekizmu.

§ 3. Katekizem — dragocena knjižica.

1. Nauki, ki jih je izročil Jezus svoji Cerkvi, so jako obširni. Že za
odrasle vernike morajo duhovniki odbirati in podajati le take resnice, ki so
jim primerne in potrebne za življenje. Tembolj se mora omejevati katehet
in iz obilnega zaklada odbirati to, kar je mladini umevno in potrebno. Taki
posebej mladini odmenjeni verski nauki so nakratko združeni v mali, škofijsko
potrjeni knjižici, ki se imenuje katekizem.

Poleg sv. pisma, mašne in obredne knjige je katekizem najdragocenejša
knjiga sv. Cerkve radi vsebine in starosti. Imenujejo ga „zlato posodo 11 ,
„biserno zakladnico 11 , ki hrani v sebi najpotrebnejše nauke sv. Cerkve na
kratko v določeni in jasni obliki. Zove se tudi čestokrat „zakonik“ božjega
kraljestva na zemlji, ker v kratkih stavkih določuje zahteve nebeškega
Kralja. Častitljiva je ta cerkvena knjižica, ker je sad skoro dvatisočletnega
katehetskega delovanja katoliške cerkve.

Ne le koristna, marveč potrebna  je ta šolska knjižica: a)  vero-
učitelju,  ki potrebuje zistematiškega vodila, da more v določenem redu
in v določenih mejah izvrševati svoje vzvišeno delo. Obenem mu je kate¬
kizem zanesljivo poroštvo, da uči pravi nauk sv. Cerkve in da ne opušča
nič bistveno potrebnega. — b)  Potreben je katekizem učencu,  ker mu v
kratkih stavkih podaje vse nauke, ki mu jih je katehet obširno razjasnjeval
v šolskem pouku, ter jih lahko čestokrat ponavlja in si jih za stalno vtisne
v spomin. — c)  Starši in domači  vzgojitelji lahko podpirajo katehetovo
delovanje. Hkrati je katekizem prekoristna družinska  knjiga tudi za od¬
rasle. — č)  Za cerkveno oblast  pa je katekizem poroštvo, da se verouk
povsod enotno poučuje, in'ji je s tem tudi olajšano potrebno nadzorstvo.

Glavna šolska knjiga za verouk je torej katekizem; vse druge, ki se
še rabijo v ljudskih šolah, n. pr. svetopisemske zgodbe, evangelij, cerkvena
zgodovina, liturgika, molitvenik in pesmarica, so le bolj pomožne knjige, ki
katekizmove nauke pojasnjujejo, dokazujejo, utrjujejo in izpopolnjujejo.

Katehetu bodi posebna skrb, da bodo učenci po vrednosti čislali to dragoceno
knjižico in imeli neko sveto spoštovanje do nje. Izmed vseh šolskih knjig naj jim bo
katekizem najljubša knjiga. To naj pokažejo že na zunanje s tem, da ga varujejo in
ohranijo vedno čednega. V to svrho naj večkrat opozarja učence na to, kako je katekizem
imenitna cerkvena knjiga. Sam naj rad ob raznih priložnostih kaj navaja iz njega z iz¬
rečnim pristavkom, da tako uči katekizem. Priporoča naj tudi, da naj bi vsak šolar

6  —

ohranil svoj katekizem kot najdražji spomin iz šolskih let ter ga lahko zopet in zopet
ponavljal še v poznejših letih. — Veroučitelj naj kakorkoli odlikuje one učence, ki znajo
izvrstno ves katekizem!

2. Katehet naj rabi katekizem tako-le: a)  Sam mora dobro znati
in razumeti  vsa vprašanja. Pri vsakem predmetu je namreč to prvi pogoj
uspešnega učenja; tudi z najboljšo metodo si ne more učitelj pomagati, ako
mu ni popolnoma jasno to, kar uči. — b)  Katekizmova vprašanja naj vselej
poprej natančno razloži in razjasni,  predno se jih morajo učenci
naučiti, ker takih reči, ki jih človek ne ume, se težko nauči, pa jih tudi
zopet hitro pozabi ter nima prave koristi od svojega truda. — c)  Ne bodi
pa še zadovoljen s tem, da učenci le razumejo in znajo katekizem; še z
večjo skrbjo delaj na to, da pridobi za svete resnice tudi srce,
tudi voljo učencev;  kateheza bodi praktična  ter se vedno oziraj
na življenje, na razmere, v katerih žive učenci. Otroku je treba vse razdrobiti
in natančno razkazati, kdaj, kje in kako naj se ravna po dotičnem nauku;
pa večkrat mu je treba ponavljati ista navodila. V obče nam podaje katekizem
dvojne nauke: verske in dejanske resnice. Pri verskih naj utrjuje in poživlja
vero v otroških srcih; pri dejanskih pa naj odpravlja napake in pregrehe
pa navdušuje za lepo in čednostno življenje. — £)  Vsako šolsko leto — vsaj
pri manjših učencih — naj pride na vrsto ves katekizem.  Obravnava
in dopolnjuje naj se v takozvanih koncentričnih krogih. Tudi katekizmov
sestav (zistem) naj se ne prezira.

Zgodbe sv. pisma so pri začetnikih podlaga, na kateri se snujejo in izvajajo
katekizmovi nauki, ki naj pa že tudi dobivajo, kolikor možno, obliko (besedilo) iz kate¬
kizma, ter naj se že tudi ozira na katekizmovo razporedbo. Saj mnogokrat se že itak
ujema vrsta zgodovinskih dogodkov z redom katekizmovih vprašanj, posebno o življenju
in trpljenju Jezusovem. Ko pa znajo učenci že brati, naj se jim takoj da tudi katekizem
v roke; čim preje se seznanijo ž njim, tem bolje.

Glede na katekizmovo celoto je v raznih škofijah različna navada. V tem je sicer
edinost, da naj se v nižjih razredih ali oddelkih uči katekizem vsako leto v celoti. Od
tretjega razreda dalje pa se v nekaterih škofijah deli katekizmova tvarina na dve šolski
leti. Delitev ima to prednost, da se lahko temeljiteje obravnavajo posamezni oddelki;
nasprotno prakso pa priporočajo ti-le pomisleki: otroškim potrebam je bolj ustreženo,
ako imajo pred očmi vsako leto vse resnice sv. vere; iz vsega katekizma je laže odbi¬
rati dušni zmožnosti primernih vprašanj; pouk v oddelkih je precej olajšan, ako ni treba
snovati pododdelkov radi delitve katekizma; preselitev učencev iz ene šole v drugo ima
manj nepriličnosti itd. Da pa se ne krati potrebna temeljitost, naj se težavnejša vprašanja
odkladajo za eno leto, manj važna obravnavajo le kurzorično, že poprej temeljito
obravnavana pa samo ponavljajo brez nove razlage.

Nekateri tudi nočejo upoštevati katekizmovega sestava ter jemljejo semterja zdaj
ta zdaj oni odstavek. Posebno se mnogi ravnajo po cerkvenem letu,  in že se je
javila želja, da naj bi se katekizem (in morda tudi zgodbe) razdelil po cerkvenem letu.
Temu pa nasprotuje šolska uravnava z različnimi počitnicami, pa tudi učna tvarina, ki
se z ozirom na obširnost ne bi dala dobro razvrstiti na posamezne dobe cerkvenega
leta. Torej ne priporočamo te prakse. Lokalni spomin je tudi velikega pomena, posebno
v mladosti; obratno pa zelo moti potrebno zvezo, ako imajo otroci polno „ušesec“ po
katekizmu ter se zaletavajo zdaj sem, zdaj tja. Imenitnejše reči v cerkvenem letu so že
otrokom toliko znane, da zadostuje, le opozarjati nanje, kadar pride dotična tvarina na
vrsto, ali kadar se bliža dotični praznik. Izjema je seveda ob času posebne priprave
za prvo sv. spoved ali prvo sv. obhajilo.

7

§ 4. Katekizem in biblične zgodbe.

1. Večinoma je vsebina ista v katekizmu in svetopisemskih zgodbah; a
nekaj razodetih resnic pa je nezmotljiva Cerkev določila ali vsaj natančneje
izpopolnila. Sv. pismo hrani božje razodetje v zgodovinski obliki, t. j. verske
in nravne resnice so navezane na osebe, kraj in čas. Rko  pa odstranimo,
kar je zgodovinskega, nam ostanejo le resnice v pojmovni obliki, kakor nam
jih podaje katekizem. Tem iz sv. pisma posnetim resnicam pridružuje katekizem
še one resnice božjega razodetja, ki nam jih hrani ustno izročilo sv. Cerkve.

Poleg različnosti v obliki je med katekizmom in zgodbami tudi še raz¬
ličnost v razvrstitvi.  Sv. pismo nam.podaje razodetje božje v kronološki
vrsti, katekizem pa zistematično, t. j. v posebnih skupinah takih naukov, ki
so med seboj sorodni ali v tesnejši zvezi.

Ta tesna zveza med katekizmom in bibličnimi zgodbami je dala v novejšem času
nekaterim pedagogom povod, da so jeli nasvetovati nasprotno pot, češ: katekizem ne
bodi več voditelj verouku, marveč zgodbe naj prevzamejo vodstvo, katekizem pa naj
se predela tako, kakor zahteva kronologija bibličnih zgodb. 1  Taka prememba bi ute¬
gnila biti le tedaj koristna in uspešna, ko bi bili vsi katekizmovi nauki  res posneti
iz sv. pisma in pa ko bi se mogli res po vrsti gladko izvajati iz posameznih
zgodb,  ter bi ne bilo mnogo takih, ki so posneti iz raznovrstnih  oddelkov svetega
pisma. Koncentracija bi torej tem potom le malo pridobila, neenakost zistema bi se le
menjala, ne pa odpravila.

2. V verouku se morajo katekizmu privzemati tudi
zgodbe sv. pisma:

a)  ker je bila od nekdaj tako navada v katoliški cerkvi.

Že v katehumenatu so učili verske resnice na podlagi svetopisemskega pripove¬
dovanja. Tudi v srednjem veku je ostalo oboje v tesni zvezi. Po reformaciji se je sicer
nekoliko zrahljala ta zveza in svetopisemske zgodbe so jeli opuščati v katehezi; a
kmalu so jih začeli še bolj čislati nego kdaj poprej, tako da so se poleg katekizma
uvedle v verouk kot samostojen predmet.

b)  Biblične zgodbe so najboljše sredstvo za razlago  kate-
kizmovih naukov:

a) Izpopolnjujejo nekatere resnice, ki so v katekizmu kar samo na kratko
omenjene.

N. pr. stvarjenje sveta; Jezusovo detinstvo, njegovi čudeži, trpljenje in poveličanje...

/?) Celo dostavljajo nekaj reči, katerih ni v katekizmu.

N. pr. nauk o prizanašljivosti božji (v raznih dogodkih), o štedljivosti
(v zgodbi o čudežnem nasičenju v puščavi), o hvaležnosti . . .

y)  Dokazujejo in utrjujejo verske resnice.

Katekizem n. pr.'Uči, da je Bog neskončno moder, pravičen, usmiljen itd.
Mnogoštevilni biblični dogodki dokazujejo in utrjujejo nauk o teh in drugih last¬
nostih božjih, zlasti o previdnosti božji. Nauk o božji naravi Jezusa Kristusa
še le popolnoma utrdijo biblične zgodbe nove, deloma pa tudi stare zaveze
itd. — Večkrat se svetopisemski dokaz omenja v katekizmu le s kratkim
stavkom. Dokazilna moč se izprevidi še le iz natančnejšega opisa v zgodbah,

<5) Dajo jasen pregled božjega razodetja.

Prelepo se nam zrcali iz dogodkov stare in nove zaveze neskončna
ljubezen in usmiljenost božja v odrešenju človeštva po Jezusu Kri-
_ s tušu.  Iz samega katekizma bi se to ne razvidelo tako žarno.

‘Cf. IvanValerian, NeueWege imReligonsunterricht.  Wiirzburg 1902.

8

e) Sploh krepko podpirajo in poživljajo katehezo in so najboljše sred¬
stvo za nazornost  verskega pouka.

Otroci jako radi poslušajo zgodbe. Svetopisemske zgodbe pa imajo zato
prednost pred vsemi drugimi, ker so kot božja beseda posebno vzvišene in
zanesljive, pa tudi same obsebi jako mikavne. Iz svetnih dogodkov se dajo sicer
tudi nazorno izvajati nauki, a ker nimajo božje veljave, se iz njih ne morejo
kar naravnost izvajati svete resnice, marveč le primerjaje, torej šele po analogiji.

c)  Biblične zgodbe pa so obenem (posebno kot samostojen predmet)
izvrstno vzgojilno sredstvo  ter zelo blagodejno vplivajo na srce in
voljo  učencev, ker jim kažejo krasne vzore čednosti, pa tudi strašne na¬
sledke greha in hudobije, ter dokazujejo po junaških delih, da se je mogoče
varovati greha tudi v največjih nevarnostih ter čednostno živeti v vseh
okoliščinah življenja.

Pred vsem nam v svetopisemskih zgodbah žarno odseva prekrasni vzor nebeškega
Učitelja samega, njegovo vsemogočno veličanstvo, njegova neskončna ljubezen in
požrtvovalnost, bremadežna svetost in popolnost njegovega božjega Srca ... Pa tudi
v premnogo drugih svetopisemskih osebah se nam vzorno kažejo raznovrstne vrline in
čednosti, ki močno vzbujajo naše srce k posnemanju. N. pr. stanovitni Noe, verni,
nesebični, miroljubni Abraham, ki je tako goreče ljubil Boga, da je bil pripravljen
darovati svojega preljubega sina, v voljo božjo vdani trpin Job, spravljivi Ezav, skesani
David, modrosti proseči Salomon, za Kristusa umirajoči Stefan, za svojo vero veselo
trpeči apostoli itd. itd. nas nujno vabijo in kličejo: „Pojdi in stori še ti tako!" 1

Daši smatramo svetopisemske zgodbe v ljudskih šolah kot katekizmu podrejen
predmet in pomožno sredstvo, vendar s tem nikakor nočemo kratiti njih izredne vred¬
nosti. Zato priporočamo zlasti za višje razrede, naj se večkrat obravnavajo popolnoma
„samostojno“, t. j., z nekim govorniškim navdušenjem naj se pripovedujejo, v nekaterih
oddelkih tudi živahno razširijo v „premišljevalnem“ pomenu, kakor se je po okoliščinah
res utegnilo vršiti dejanje, kot da bi se ponavljalo pred našimi očmi itd. Tako povedana
zgodba že sama dovolj deluje, da ji ni treba še običajnega komentarja. Zlasti nekateri
dogodki nove zaveze naj se izkoriščajo v tem smislu. Blagodejni sad ne more izostati.

§ 5. Katekizem in cerkvena zgodovina.

1. Cerkvena zgodovina je za verouk tako izvrstno metodiško sredstvo,
da se nikakor ne sme zanemarjati, in sicer prav iz tistih vzrokov kakor bi-
bliške zgodbe.

a)  Cerkvena zgodovina sicer ni v tem smislu cerkvena knjiga, kot je
katekizem ali kot so svetopisemske zgodbe, a po vsebini je nekako na¬
daljevanje sv. pisma nove zaveze.  Tam, kjer sv. pismo neha pri¬
povedovati o razvoju božjega kraljestva, tam zastavi cerkvena zgodovina.

Dejanje apostolov in sploh, kar je v sv. pismu zgodovinskega po Kristusovem
vnebohodu in poslanju sv. Duha, je pravzaprav že del cerkvene zgodovine. Tesna zveza
s svetim pismom pa je zlasti v tem, da opisuje in slika razvoj božjega kraljestva na
zemlji tako, kot se je vršilo po obljubah Jezusa Kristusa in deloma tudi po napovedbah
prerokov stare zaveze. Brez cerkvene zgodovine bi torej ne bile dovolj jasne zgodbe
sv. pisma, n.,pr. prelepe prilike o božjem kraljestvu i. dr. Sv. Avguštin  zahteva v
svojem katehetskem navodilu, da naj se dopoveduje vsa zgodovina sv. vere, od stvar¬
jenja sveta do najnovejših dni.  Kar je bilo potrebno za čas sv.Avguština, to je
tem potrebnejše za sedanjost.

1  Cfr. Dr. Knecht, Kommentar, str. 8.

9

b)  Cerkvena zgodovina je krepka opora pri katekizmovi raz¬
lagi. Skoro vse one koristi, ki jih podajejo svetopisemske zgodbe v verouku,
se dajo zajemati tudi iz cerkvene zgodovine. Enako služi v pojasnilo resnic,
blaženje srca, utrjevanje volje, ter enako poživlja učenje. Neprecenljive ko¬
risti je pa zlasti zato, da se otroci zgodaj navadijo čislati in ljubiti  svojo
mater, sv. Cerkev, in se jim vzbuja sočutje za njene vesele in žalostne do¬
godke, ko spoznavajo krasne zglede njenih vrlih otrok iz preteklih časov,
ko slišijo o njenih slavnih zmagah, ko se prepričujejo, kako Jezus po svoji
obljubi sam pomaga voditi Petrov čolnič, da ga ne morejo oškodovati ali
celo potopiti sovražni viharji.

Tudi v katehetski metodiki se čimdalje bolj prepričujejo merodajni možje, da v
vednostnem in vzgojilnem smislu je treba večkrat posegati v cerkveno zgodovino, ker
za mnoge resnice ni lahko dobiti v bibličnih zgodbah primernega zgleda in se po krajši
in lažji poti doseže namen s kakim svetniškim  zgledom.

2. Posebna učna knjiga  za cerkveno zgodovino je dovoljena samo
v meščanski šoli ali višjih razredih istovrstnih ljudskih šol. Toda odlomki
iz cerkvene zgodovine se lahko rabijo po vseh razredih, posebno kratko
in mikavno opisovanje svetniškega življenja.

Kako blagodejno bi vplivalo na mlada srca, ko bi n. pr. katehet že v prvem  raz¬
redu izkušal vzbujati stud nad grehom  tako-le: Živel je pred 350 leti ljubezniv deček,
sin imenitnih staršev, ki so ga zelo radi imeli. Pa je bil tudi vreden, da so ga. Le poslu¬
šajte, kako zelo se je bal ta dobri deček vsakega, tudi najmanjšega greha. Res ne vem,
ali bi mogel angel, ki bi prišel iz nebes, bolj studiti greh, kot ta blagi otrok. Se takrat, če
se je vpričo njega kdo drugi  kaj pregrešil, n. pr., izrekel kako pregrešno besedo, mu je
bilo tako hudo, da je preplašen prebledel in se v omedlevici zgrudil na tla. Oče je prosil
ljudi, ki so hodili obiskat to plemenito družino, naj vendar nikar nihče ne izpregovori
vpričo dečka nobene napačne besede, „saj se bojim", je pristavil, „da bi mi še ne umrlo to
dobro dete". Ta angelsko dobri otrok je bil —sv. Stanislav!  Hli ga boste posnemali? 1

3. Pomniti pa je pri tem predmetu zlasti to-le:

a)  Važni zgodovinski dogodki, ki zanimajo že mladino, naj se ome¬
njajo in opisujejo pred onim dnem, ko se obhaja njih letni spomin v cerkvi
ali vsaj v zasebnem življenju.

N. pr. pred praznikom Marijinega imena oproščen je Dunaja; pred najdenjem svetega
križa (3. maja) dotična dogodba sv.Helene; pred praznikom Kristusovega vnebohoda zgo¬
dovinski postanek prošnjih cerkvenih obhodov; pred praznikom brezmadežnega Spočetja
prikazovanje Matere božje in slavna Marijina božja pot v Lurdu itd. Jako koristno bi
bilo ob godu posameznega učenca opozarjati na življenje njegovega sv. patrona.

b)  S suhoparnim naštevanjem imen, letnic, vrste zgodovin¬
skih  dogodkov ali oseb n.gj se tu ne trati dragi čas, niti v najvišjih raz¬
redih, marveč podajejo naj se živo zarisane slike  posameznih zgo¬
dovinsko znamenitih oseb in dogodkov.

Čas naj se, če treba, naznanja le bolj splošno, recimo: v prvih časih krščanstva,
v srednjem veku, v novejšem času; v začetku, sredi ali ob koncu dotičnega stoletja. Za
najimenitnejše dogodke je pa vendarle koristno, ako se natančneje zahtevajo letnice;
saj več se jih že itak vzajemno zahteva v svetni zgodovini.

1  V slično porabo priporočamo: „Zgledi bogoljubnih otrok iz vseh
časov krščanstva."  Trije zvezki. „Kako ti je ime?"  Dozdaj enajst svetih vzor¬
nikov. V zalogi „Kat. društvo detoljubov". — Hattler: „Kath. Kindergarten" in
„Blumen  aus dem katliol. Kindergarten", pri Herderju. — Dr. Fr. Falk: „Kinder-
spiegel" i. dr.

10

Brez prave koristi bi bilo v ljudski šoli po vrsti naštevati  n. pr. vladarje, ki so
preganjali kristjane, posamezno  opisovati vse križarske vojske i. dr.

c)  V prvi vrsti naj se obravnavajo one zgodbe, ki navdušujejo
za vero in sv. Cerkev; krivoverci in sovražniki sv. Cerkve naj se bolj na
kratko odpravljajo, razen tam, kjer se je tudi ob nasprotstvu posebno žarno
kazala božja pravičnost in pomoč.

Kakor se v družini  raje pogovarjajo o onih dogodkih, ki so ji v čast in veselje,
nego o žalostnih udarcih, ki vzbujajo neprijetne spomine, enako naj se ravna, kadar se
otrokom sv. Cerkve pripoveduje zgodovina njihove matere. Večkrat in obširneje in z
navduševalnim poudarkom naj se pripoveduje in ponavlja, kar je veselega in slavnega
v cerkveni zgodovini. Na Juda izdajalca že itak radi kažejo nasprotniki, mi se veselimo
sv. Janeza, sv. Petra, sv. Pavla itd.

č)  Izmed znamenitih zgodovinskih dogodkov naj se posebej odbirajo
in poudarjajo oni, ki zadevajo našo širšo ali ožjo domovino.

V tem oziru je posebno hvale vredna in priporočljiva Strojeva „ Kratka
zgodovina katoliške cerkve za šole  Včasih šepa  po potrebi zajema
tudi še iz obširnejših virov domače zgodovine. 1

§ 6. Katekizem pa liturgika in evangelij.

1. Katehet mora s katekizmom združevati tudi liturgiko, ker je velike
koristi za katehezo.

a)  Podaje mnogo snovi za nazorno  obravnavanje katekizmovih
naukov.

N. pr. nauk o sv. zakramentih. Katehet utegne sostaviti s sodelovanjem učencev
splošni pojem o zakramentu tako, da za nekatere zakramente, ki so jim bolj znani, n. pr.
sv. krst, sv. birmo... našteje bistvene obrede (kaj mašnik dela? kaj govori ? = zunanje
znamenje) in milosti, ki jih deli (zakramenti jih dele,  t. j. s tem, ko mašnik opravi
bistvene reči, prejme duša milost božjo, zato = podelilno znamenje). Ker se lahko vidi
in sliši, kar mašnik dela in govori ob deljenju sv. krsta, sv. birme ..., imenujemo vidno
znamenje; ker pa milosti, ki jo prejme duša, ne vidimo, pristavimo še: nevidna  milost.
Torej porečemo: Sv. krst, sv. birma... je vidno in podelilno znamenje nevidne milosti
božje. Zdaj se pa še pristavi, da na tak način je Kristus sam zapovedal deliti njegove
milosti, ki jih je zaslužil za naše zveličanje, pa ne le pri sv. krstu, sv. birmi..., marveč
pri vseh zakramentih; pravimo tudi, da je Jezus Kristus postavil  ono vidno in podelilno
znamenje. Torej bomo rekli: Zakrament je vidno in podelilno znamenje  itd.
(Kakor v katekizmu.)

b)  Nauk o liturgiji je bistveno potreben za versko vzgojo, da se otroci
zgodaj privadijo cerkvenega življenja,  t. j. da se spridom udeležu¬
jejo službe božje, praznovanja svetih časov, cerkvenih šeg itd.

Sv. Cerkev vzgaja narode z učenjem in službo božjo. Torej tudi pri mladini ne za¬
dostuje le učenje, marveč se mora tudi dejanjsko privaditi  krščanskege življenja v duhu
sv. Cerkve, da ji bo ljubo in drago tudi v poznejših letih, — neka »življenjska potreba".

c)  Šele tedaj, če otroci prav spoznajo in čislajo lepoto službe božje
ter se je redno in dostojno udeležujejo, bodo tudi prav spoznali sv. Cerkev
kot svojo ljubečo mater  in se bo tudi njim vnemala detinska ljubezen
do nje, tako da ne bo moglo lahko kdaj kaj ločiti otrok od matere.

1  Cf. Fr. S p i r a g o. Lehrbuch d. spec. Methodik. Str. 85.

11

To misel, da je sv. Cerkev naša dobra mati, naj katehet večkrat razvija in po¬
jasnjuje. Saj se da skrb in ljubezen navadne matere tako lepo primerjati s skrbjo in
ljubeznijo, ki jo ima sv. Cerkev do nas, svojih otrok.

č)  Za krščansko vzgojo je bistveno potrebna nadnaravna, božja
pomoč.  Liturgika pa nam kaže studence in zaklade milosti božjih ter pot
do njih.

V tem ravno se kaže razloček med krščansko in samo svetno vzgojo, da ona
vzgaja tudi za srečno večnost in rabi v dosego vzgojilnih namenov poleg naravnih tudi
nadnaravne pomočke. A ti nadnaravni pomočki za pošteno življenje niso potrebni le za
dobo mladinske vzgoje, marveč za vse življenje. In ravno liturgika naj posreduje ono
trdno voljo pri gojencih, da jih bodo pridno rabili tudi v poznejših letih. (Prim. § 1.)

Sicer se za liturgiko ne rabi posebna šolska knjiga  v ljudski
šoli razun v meščanskih in istovrstnih šolah, pa še tu ne povsod. Vendar
mora liturgika ves čas spremljati verouk. Že v prvem razredu se lahko
vpletajo liturgični nauki, ko se v zgodbah govori o skrivnostih največjih
praznikov, ali ko se pričetniki vadijo pravilno delati križ i. d.

To zahteva tudi sedanji avstrijski katekizem, ki na mnogih krajih opo¬
zarja na liturgiko.

Pouk o liturgiji pa bodi praktičen in zanimiv  brez suhopar¬
nega naštevanja. Privzemajo naj se le potrebne reči, opušča pa naj se vse,
kar le redkokrat pride na vrsto ali kar morajo natančneje vedeti le duhov¬
niki, ne pa navadni ljudje.

3. Evangeliji (in listi)  so s cerkvenim letom v tesni zvezi in se
mora torej liturgika tudi ozirati nanje. Pa kakor je želeti, da bi se meto¬
dično obravnavali in strinjali s katekizmom, je vendar to v sedanjih raz¬
merah skoro nemogoče. Vendar naj katehet po zmožnosti opozarja učence
na evangelij nastopne nedelje ali praznika, potlej pa povprašuje, o čem je
bil evangelij, da se privadijo pazljivo poslušati berila in govore v cerkvi.

Po nekaterih škofijah je še zapovedan evangelij  kot poseben predmet v ljudskih
šolah. V novejši učni črtež na Dunaju ga niso vzprejeli. Slavni katehet škof dr. Knecht je
svoj čas temu tudi odločno oporekal ter rekel med drugim: „Na katoliški strani že zopet
silijo v napako, da vse zahtevajo od šole, kot da bi bila izpustnica iz šole obenem
tudi izpustnica iz Cerkve. Cerkev pa je kraj, kjer se ob nedeljah in praznikih razlaga
evangelij.

§ 7. Katekizem pa molitvenik in cerkvena pesmarica.

1. Eden najboljših dokazov dobre kateheze je: Ako otroci radi in po¬
božno molijo ter se z veseljem in vzpodbudno dostojnostjo udeležujejo
službe božje, ker vsakdanja izkušnja potrjuje izrek sv. Avguština: „Kdor zna
prav moliti, zna tudi prav živeti."

K takemu uspehu pa veliko pripomore dober molitvenik  v rokah
šolske mladine. V dopolnitev liturgiškega poučevanja je torej potrebno, da
katehet:

a)  Strogo zahteva, da otroci, ki znajo že brati, morajo imeti vsak svoj
molitvenik.

1  Prim. Pichler, Lehrplan fiir den kath. Unterricht etc. Wien 190T Str. 52 in 53.

12

Lahka sicer ni izpolnitev te zahteve, a s krepko voljo in modrimi sredstvi se da
že doseči. Nekaj se da dognati z dobrohotnim opominjevanjem pri starših, nekaj more¬
biti po dobrotnih prispevkih v ta prepotrebni namen, nekaj pa seveda tudi po lastni
požrtvovalnosti. Enoten  molitvenik za šolsko mladino ima tudi to korist, da ga more
založništvo ceneje prodajati. Posebej se priporoča: Dr. G. Pečjak,  „Šolski molitvenik 11
in „Večno življenje 1 ', ter Čede, „Sveto opravilo".

b)  Poučuje otroke, kako naj rabijo  molitvenik.

Pokaže jim, kaj naj molijo pri raznih delih sv. maše, kaj takrat, ko opravijo sveto
izpoved in obhajilo, kaj pri popoldanski službi božji; opozori jih tudi na to, kaj naj bi
molili doma,  zjutraj in zvečer, in kadar gredo v cerkev izven službe božje, kaj o
posebnih praznikih, cerkvenih pobožnostih, v raznih potrebah. Ako je bil sicer jasen
liturgiški pouk, bo tudi ta naloga olajšana, tembolj, če imajo učenci vsi isti molitvenik.

Poglavitna reč pa bodi jasna razlaga, da bodo otroci tudi umeli in
čutili, kar molijo.

2. Sveto petje  — ako se poje res z razumom in čustvom — je
enako koristno in zaslužno kot molitev. Torej naj katehet po svoji moči
pri mladini pospešuje umevanje in zanimanje za cerkveno petje. Razlaga
naj učencem najnavadnejše cerkvene pesmi in vzbuja naj jim veselje do
svetega petja.

Dober pomoček v to svrho je „Ljudska pesmarica", „Cecilija", publikacije
p. Angelika i. dr.

§ 8. Koncentracija.

Trojna koncentracija je potrebna v verouku. Z ozirom na zmožnost
učencev imenujemo katehetski pouk cikličen ali v končen tr iških
krogih,  ako se vsako leto uči ves katekizem in kar je ž njim v zvezi, a
se polagoma od leta do leta razširja v vsem obsegu od lažjih do težjih
vprašanj. Z ozirom na pouk sam se učenje takrat zove koncentriško
ali koncentrirano,  ako se s katekizmom istodobno uči tudi vzporedni
oddelek iz bibličnih zgodb in cerkvene zgodovine, iz liturgike in drugih
pomožnih predmetov (evangelija, molitvenika, pesmarice). Z ozirom na
vzgojo  pa zahteva koncentracija, da se kar vse katehetovo delovanje
strinja v tem, da se bolj in bolj izboljšujejo in blažijo nežna srca šolske
mladine.

Koncentracija v prvem smislu je že itak dana po trojni izdaji katekizma avstrij¬
skih škofov. O tem smo že povedali svojo misel. (Prim. § 3, 2.)

V drugem smislu pa je koncentracija jako težka reč in še ni dospela do enotnega
postopanja. V obče se ravna tako-le: vodilna knjiga je katekizem, privzema se, kjer
treba, biblijska zgodba ali kaj iz cerkvene zgodovine, liturgike in molitvenika ali pesma¬
rice. Zlasti v višjih razredih pa se mnogokje kaže razlika. Nekateri se nič ne menijo
za katekizem, kadar uče svetopisemske zgodbe, liturgiko, cerkveno zgodovino, ter ob¬
ravnavajo te predmete popolnoma samostojno. Drugi pa še pretiravajo in tenkovestno
vežejo vsako stvarco s katekizmom. — Najlažje bi se utegnila doseči koncentracija po
tej-le poti. V nižjih razredih: glavni predmet zgodbe sv. pisma  (dasi vodilni namen
katekizem). V sredini: poglavitni predmet katekizem  (kot sredstvo že znane  sveto¬
pisemske zgodbe; nove  le v najpotrebnejših slučajih,  zlasti če se dajo porabljati
brez večje težkoče). V višjih razredih: glavni predmet zgodbe  biblijske ali cerkvene
ali tudi liturgika (a z vednim ozirom na že znana  katekizmova vprašanja). Na ta
način ostane katekizem povsod sredotočje, okrog katerega naj se suče vse drugo.

13

V tretjem oziru pa mnoge katehetike ločijo vzgojo in jo obravnavajo v posebnem
delu. R  ta ločitev je le t e o r e t i š k a, da se je možno natančneje in temeljiteje poučiti
o tej zahtevi. Praktiško pa zahteva koncentracija, da naj se vzgojilni moment jemlje v
poštev kar vsako učno uro; vsaki posamični katehezi bodi namen, izboljševati mladino
in jo utrjevati v dobrem. S to koncentracijo je v zvezi tudi zahteva, da se katehet
enakomerno oziraj na vse duševne zmožnosti:  vzporedno dobivaj
potrebne hrane um in srce pri vsaki katehezi. Tudi naj se verskim  resnicam vselej
privzemajo dotične nravne zahteve; dejanske  resnice pa naj se naslanjajo na vzpo¬
redne dogme. N. pr. pri nauku o božji svetosti  opominjaj otroke, da naj se varu¬
jejo tudi malih grehov; ko pa razlaga nauk o malih grehih,  naj pripomni, da se
jih moramo zato tako skrbno varovati, ker žalijo neskončno svetega Boga.

Praktiški pregled koncentracije za verouk v posameznih razredih ljudske
šole podaje učni črtež, splošni in podrobni. 1

III. O katehumenih.

Katehetovo delovanje upoštevaj vse dušne moči  učenčeve; razum,
spomin, domišljijo, čuvstva in voljo.

§ 9. Razumevanje verskih resnic.

Z ozirom na razum ima katehet dvojno nalogo; 1. pojasnjevati
ali razlagati resnice, 2. dokazovati  jih.

I. Pojasnjevanje mora privesti učence do tega, da razumevajo po¬
samezne pojme in njih zvezo. Dobiti morajo jasne pojme o rečeh, s katerimi
se peča verouk. Pojmi so pa lahko dvojni: a)  konkretni in b)  abstraktni.
Konkretnih je pri verouku le malo.

a)  Konkretne pojme razjasnjujemo neposrednje in posrednje.

a)  Neposrednje  pojasnujemo, ako otroku pokažemo dotično reč.
R  vsako reč si morajo otroci dobro in natanko ogledati. Sami naj naštevajo
bistvene znake; kar izpustijo, naj učitelj izpraševaje izpopolni. Končno se
vse ponovi in s tem že opiše dotični predmet.

Na ta način se morejo pojasnjevati mnogi liturgični predmeti, n. pr. svete posode,
cerkvena oblačila itd.

Izvrševanje zunanjih  reči pri službi božji najlaže nauči katehet tako, da sam
pokaže, kako se dela pravilno in dostojno, n. pr. kako se moramo pokrižati, kako po¬
klekniti in klečati, kako se vesti pri spovedi in svetem obhajilu, kako roke sklepati
in držati itd.

Tudi to smemo prištevati neposrednjemu pojasnilu, ako opozarjamo
otroke na take reči, ki jih že morajo sami poznati iz mnogokratnega opazo¬
vanja. Tu ima pojasnilo le ta namen, da so učenci opozorjeni na znake in
lastnije, ki bi jih sicer prezrli, da torej poznajo reč jasneje in natančneje.

Kolikortoliko so jim znani prostori in razne reči v cerkvi. Šotor  so bržkone
tudi že videli ob času vojaških vaj, ali pri ciganih in nekaj sličnega pri navadnih sej¬
marjih. Sploh naj katehet ne zahteva temeljite jasnosti takih
pojmov, ki ne naznanjajo verskih reči,  ker ima to nalogo že itak
nazorni pouk. Zadovolji naj se, če otroci sploh poznajo ono reč. Jasnost verskih
p oj  m o v mu bodi glavna reč, vse drugo le sredstvo v dosego glavnega namena.

1  Za ljubljansko škofijo je izdalo „Društvo slovenskih katehetov" podrobni načrt
za razne kategorije ljudskih šol, ki ga je uredil kateh. R.  Čadež  1. 1910.

14

/9)  Posrednje  pojasnjujemo: 1. Z obrazci in podobami. Tudi
tukaj poiščejo najprej učenci bistvenih znakov, ki so razvidni na sliki (ali
modelu); učitelj pristavi še drugih, ki niso vidni, n.pr. barvo, velikost, tvarino...;
učenci združijo oboje ter tako opišejo s pomočjo slike dotični predmet.

N. pr. vihar na morju, obleka velikega duhovnika, levitov, skrinja zaveze itd.

2. S primerjanjem  pojasnjujemo neznan predmet, ako ga primer¬
jamo sličnemu predmetu, ki ga otroci že dobro poznajo. Pri tej operaciji
naj učenci po učiteljevem navodilu naštejejo pri znani reči one dele in znake,
v katerih je slična neznanemu predmetu; potlej naj učitelj še našteje bistvene
znake, v katerih si nista enaki obe reči, otroci pa naj ponovijo dostavek
in oboje združijo ter tako opišejo novi predmet.

Da si učenci morejo predstavljati n. pr. J e r u z a 1 e m s k i tempelj,  naj jim ga
primerja s cerkvijo, ki je zidana na holmcu, opozarja jih, kako se pride do cerkve (po
stopnicah), koliko delov ima cerkev, kaj je v cerkvi, kaj okoli cerkve . . . Potlej pa
našteje reči, ki jih pri cerkvi ni, pa so bile v templju. Katehet si lahko delo še olajša,
ako hkrati rabi dobro sliko, torej dvojno sredstvo obenem.

3. Z nasprotjem  se morejo le redkokrat pojasnjevati konkretni pojmi.
Ako se pokaže, kaj je napačno, otroci še bolje razvidijo, kaj je prav.

Z uspehom utegne katehet porabiti to sredstvo, ako pri bogoslužnih vajah kaže
napake,  katerih se morajo varovati učenci; n. pr. pri klečanju je nespodobno, če kdo
kleči le na enem kolenu, če se zadaj naslanja na pete ali če se spredaj vnemamo zvira
po stolu ali klopi . . .; roke niso lepo sklenjene, če prstje narazen štrle; neredno je, če
je obhajanec z glavo preveč priklonjen ali pa jo drži preveč nazaj, če ne odpre ust...;
napačno je, če se spovedanec predaleč nazaj drži z glavo, da ne more slišati spoved¬
nika, ne spovednik njega, če govori pretiho ali preglasno . . .

4. Z opisovanjem.  Pa to ni kaj primerno sredstvo za tvorbo pojmov,
marveč le za večjo jasnost že vsaj po nekoliko znanih pojmov.

Lepota raja n. pr. se ne pojasnjuje s primerjanjem, marveč z opisovanjem, ker
raj ni bil le podoben vrtu, marveč res vrt. Opisovanje morja itd.

b)  Abstraktne pojme tudi pojasnujemo neposrednje in po¬
srednje.  Neposrednje le redkokrat.

a) Neposrednje  bi bilo pojasnilo, ako katehet opozori učence na
čustvo ali dušno stanje, ki se jim je slučajno samo vzbudilo ali pa ga je
katehet nalašč vzbudil v njih. Da bode otrokom jasen dotičen pojem, mora
izpraševaje določiti in našteti bistvene znake.

Morda je bil sošolec zelo nesrečen (vsled očetove ali materine smrti . . .) Katehet
vidi, kako so součenci tudi žalostni, mnogi se celo jokajo ž njim. Tu jih lahko pohvali
in pove, da kaže plemenito srce, kdor žaluje, ko vidi v nesreči in žalosti bližnjika, ter
mu je enako hudo, kakor bi se bila njemu pripetila nesreča. To plemenito čustvo se
imenuje sočutje.  (Sv. apostol Pavel ga nam priporoča s prekrasnimi besedami: »Ve¬
selite se z veselimi in žalujte z žalujočimi!" — O drugi priliki pa bo morda katehet
opazil ravno nasprotno. Učencu, ki je manj priljubljen, se pripeti kaj nevšečnega (zna-
biti se je kaj pobil, ni znal in je bil kaznovan .. .) Nekateri učenci so veseli, se smejejo
in mu privoščijo. Tu naj jih katehet ostro zavrne in posvari, rekoč, da je grdo in grešno,
če se kdo veseli tuje nesreče in če privošči bližnjiku kaj hudega. Ta grda lastnost se
imenuje škodoželjnost  in prihaja iz nevoščljivosti.

Katehet je vzbudil z živim opisovanjem nadnaravnih nagibov, zlasti božje dobrot¬
ljivosti, popolni  kes  v srcih svojih učencev, da se jim kar vidi na obrazu in v očeh,
kako jim je hudo, kako žal, da so žalili ljubega Jezusa. Lahko jim reče: Glejte, tako
žalost izkušajte sami večkrat vzbujati v srcu, zlasti takrat, ko greste k spovedi, le pre-

15

mišljujete sami take reCi, kakor sem vam jaz zdaj povedal. Taka žalost radi razžaljenja
božjega se imenuje popolni  kes.

Neposrednje se tudi še sme imenovati pojasnilo, ako ob razlagi opo¬
zorimo otroke na čustva, ki so jih kdaj že sami imeli.

Tako bi utegnili pojasniti težko vprašanje: Kaj je kes (sploh)? (Otroci, vem,
da ste že večkrat storili kaj nespametnega, za kar vam je bilo potlej močno žal, n. pr.,
novo obleko neprevidno umazali ali raztrgali; izgubili dragoceno darilo itd. I. povej,
ali se je že tebi pripetilo kaj takega? [Boter so mi bili podarili cekin, pa sem ga izgubil,
ker nisem pazil nanj.] No, kako ti je bilo pri srcu? Kaj ne, zelo hudo; še solze so se
ti jele utrinjati, jeli? Sam nase si bil nevoljen; ne vem, kaj bi bil raje storil, kot da se
je to zgodilo! . . . Rekel si: „Kako se kesam! Prihodnjič bom pa pazil, nikoli več ne
bom tako lahkomišljen.“ Vidiš: .Kesam  se", praviš, in takoj pristaviš: »nikoli
več!" Torej že veš, kaj je tisto grenko čustvo, ki se imenuje kes. Toda katekizem se
ne zmeni za posvetne reči, govori le o božjih. Glej, še stokrat bolj si bil nespameten,
ker nisi pazil na svojo dušo, da si se zameril Bogu . . .)

/9) P osrednje  pa se pojasnjujejo abstraktni pojmi mnogovrstno:

1. Na zgledih še živih oseb.  Iz njihovega konkretnega vedenja
se dajo lahko izvajati njim lastne značilne abstraktne lastnosti.

N. pr. otroci poznajo izredno delavnega, varčnega, dobrodelnega človeka; ali pa
obratno lenuha, zapravljica, lakomnika, skopuha itd. Katehet bi jim lahko pojasnil take
lastnosti, ako opozarja na bistvene znake, ki jih opazujejo na označenih osebah.

Saj je Zveličar sam tako pojasnjeval. Da bi apostolom razjasnil, kaj je poniž¬
nost, nesebičnost in preprostost,  je poklical otroka in postavil v sredo
med nje in je rekel: »Resnično vam povem, ako se ne izpreobrnete in niste kakor otroci,
ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdorkoli se torej poniža  kakor ta otrok, ta je večji
v nebeškem kraljestvu." Ko je učil o dobrem namenu,  ki je potreben za zasluž-
nost dobrih del, je opozarjal na vedenje farizejcev.

Vendar mora biti učitelj tu jako oprezen, da ne žali nežnega čuta
svojih učencev, da jim ne kaže v slabi luči onih oseb, do katerih morajo
imeti spoštovanje.

2. S podobami,  na katerih je včasih razvidno tudi notranje (dušno)
stanje naslikanih oseb.

N. pr. pobožnost  na sliki Jezusa v molitvi na Oljski gori, ali svetega Alojzija
i. dr.; za vi st pri Jožefovih bratih ali pri Kajnu. Vendar se more to sredstvo le redko-
krat rabiti samostojno, ker ni lahko dobiti tako dobrih slik, da bi se na njih izražali
tudi znotranji dušni pojavi.

3. S primerjanjem.  To je mogoče na dvojen način: neznana ab¬
straktna reč se primerja znanemu konkretnemu predmetu ali pa neznana
abstraktna že znani abstraktni.

N. pr. milost božja  je v srcu pravičnega človeka, kar solnce  v naravi. (Pri¬
merjaj izrek sv. Roze Limanske.) — Ako otroci že dobro poznajo lastnosti, ki jih mora
imeti kes, se opozorijo pri nauku o trdnem sklepu,  da mora imeti slične lastnosti:
mora biti notranj, splošen itd. — Zakaj je duša podoba božja?  (kdaj naravna? kdaj
nadnaravna?) — Zakramenti in zakramentali.

To sredstvo se da čestokrat porabiti, da se po analogiji  iz kon¬
kretnih pojavov v naravi in človeškem življenju izvajajo abstraktni pojmi v
verouku. Zlasti naj se izkorišča v tem smislu liturgija sv. Cerkve.

4. Z nasprotjem.  To sredstvo se da še uspešneje rabiti pri ab¬
straktnih nego pri konkretnih pojmih.

16

Večkrat se krepkeje razjasni pojem čednosti, ako se razkažejo znaki nasprotne
pregrehe, n. pr. resnicoljubnost in laž, hvaležnost in nehvaležnost, mo¬
drost in nespamet  itd. Včasih pa se bolj priporoča, da se čednost prav živo opisuje
in s tem vzbuja stud do nasprotne pregrehe; n. pr. pri šesti zapovedi je bolj umestno,
da katehet opisuje lepoto čistosti  nego grdobijo nečistosti,  dasi tudi tega ne
sme popolnoma opustiti. Jezus je tudi tako učil: dobri namen  je priporočal s tem,
da je opozarjal na napačni namen, ki so ga imeli farizeji pri svojih dobrih delih. 1

5.  Z zgodbami in povestmi. Brez dvoma je to najboljše poja-
snilno sredstvo. Tem potom se lahko pojasnjuje večja skupina pojmov ob¬
enem. Tudi lahko doseže katehet več namenov hkrati. Rko  je namreč zgled
spretno odbran, pojasnjuje ž njim dotični pojem, a obenem tudi vzbuja blaga
čustva in deluje na voljo otrokovo.

Najprimernejše so zgodbe sv. pisma  stare, še bolj pa nove zaveze. Po tej
poti nam je v največji meri došlo razodetje božje, naj ga tudi po isti poti spoznavamo.
Pa svetopisemske zgodbe nikakor ne zadostujejo za pojasnitev vseh katekizmovih na¬
ukov, ali pa so pretežavno sredstvo, ter se večkrat ne morejo naravnost in jasno iz¬
vajati iz njih dotične resnice. Zato naj se odbirajo zgledi tudi iz cerkvene zgodo¬
vine  (življenja svetnikov), ki so še bolj primerni za pojasnitev, ker nam kažejo krščanske
odnošaje kar naravnost, dočim je treba pri svetopisemskih zgledih večkrat še posebej
opozarjati na judovske šege. — Semtertja se sme porabiti tudi povest,  ki nima zgo¬
dovinske podlage, saj je Zveličar tudi rabil prilike. Kako lepo se n. pr. po Šmidovi povestici
o modrujočem kmetu, ki je zaspal pod hrastom, pojasni božja modrost v stvarjenju,
dasi nam ni vselej razvidna na prvi pogled.

Metodično se povest tako-le obravnava; 1. Najprej se zgodba pove
živo, deklamatorično in mikavno s posebnim poudarkom onih momentov,
ki jih bo katehet porabil pri izvajanju. 2. Otroci naj ponove zgodbo vsaj
po glavni vsebini, tehtne izreke naj si zapomnijo dobesedno. 3. Potem naj
katehet izpraševaje izvaja dotične nauke katekizmove. 4. Končno ponovi.
Včasih utegne biti razprava v drugačnem redu, a ob ponovitvi naj se vrste
rezultati v istem redu, kakor stoje v katekizmu.

Za razlago zakramenta sv. pokore, n. pr. je pač najprimernejše sredstvo prilika o
izgubljenem sinu.  Prav naravno se dajo iz nje izvajati vsa splošna vprašanja o sveti
pokori. Katekizem ima v sintetični  sestavi ta-le vprašanja, ki naj bi se združila po
vsebini v eno katehezo: 634—639.

Katehet naj pove in ponovi z otroki vso zgodbo; potlej naj izvaja po znanih pra¬
vilih najprej vprašanje 639: Izgubljenemu sinu je podoben grešnik... flko se hoče zopet
spraviti z Bogom, mora storiti isto, kar je storil izgubljeni sin ob povrnitvi (pet reči!):
1. „V se je šel“, premišljeval svoje zlobno vedenje (izpraševanje vesti): 2. hudo mu je
bilo . . . Kaj je rekel? (kes); 3. kaj je še rekel? „Vstal bom . . (trdni sklep); 4. Nič
ni skrival očetu, naravnost se obtožil: „Oče, grešil sem.  . .“ (izpoved); 5. pripravljen
je vse storiti, karkoli bo zahteval oče (zadostovanje). — Vpr. 638. 1. Kako je sprejel
oče izgubljenega sina? („odpuščenjfe grehov"); 2. ali ga je kaj kaznoval? ali je privolil
v to, kar je sam hotel, da bi bil pri njem le najemnik? („odpuščenje večnih in tudi vsaj
nekaterih časnih kazni"); 3. kaj je ukazal oče prinesti? (novo obleko  — ..posvečujočo
milost ali nje pomnožitev"); 4. Kaj še? (prstan na roko,  [na prstanu je bil nekdaj
znak imena, da se' je rabil kot pečatnik; imeti so ga smeli samo prosti, sužniki ne, —
sinovske pravice] — ..povrnitev zaslug za nebesa" itd.); 5. ali še kaj? (čevlje na
noge,  [bos človek ne more lahko hoditi po ostri poti, izpokorni grešnik tudi ne po
poti pravice] — „posebne milosti za bogoljubno življenje"); 6. s čim je še oče razve-

1  Prim. pojem ..modrosti" v ,,Vrtcu" 1904., str. 160, kjer se obenem uporablja tudi
pojasnilo s konkretnim  slučajem (zgodbico).

17

selil poboljšanega sina ? (gostija,  - „mir vesti"). Vpr. 635.—637. Koga pomeni izgubljeni
sin? (grešnika); koga pa njegov oče, ki mu je tako ganljivo usmiljeno odpustil? (ne¬
beškega Očeta). Kdor je bil razžaljen, lahko odpusti na dvojen način: ali sam ali po
kom drugem, flko je bil n. pr. razžaljen imeniten gospod, lahko pošlje hlapca k raz-
žalniku, da naj mu sporoči v njegovem imenu: „gospod ti je odpustil' 1 . Z grehom je
vselej Bog razžaljen; pa je tako hotel, da redoma ne odpušča kar naravnost, marveč
po svojih služabnikih. Dokler je bil Jezus še na zemlji, je sam odpuščal grehe; predno
pa je šel v nebesa, je pooblastil apostole in njih naslednike. Zdaj se takorekoč samo-
obsebi razvijejo vprašanja 635.-637. — Brez posebnega prehoda se zdaj lahko zastavi
še vprašanje 634.: „Kaj je (torej) zakrament sv. pokore?" Ponovi pa se lahko vse že
po katekizmovem redu.

Pa tudi potlej ob razlaganju posameznih zahtev katehet zopet in zopet lahko
nazaj poseže. N. pr. pri vprašanju, da mora biti kes nadnaraven,  utegne takole
Postopati: Zakaj je bil izgubljeni sin tako zelo žalosten? (Zato, ker je bil lačen, ker je
stradal.) Da, kakšen kes je bil to, naraven ali nadnaraven? (Naraven.) Zakaj? (Ker mu
je bilo žal le radi svetne nezgode.) Ali je pa ostal pri tem? (Ne; najprej je res mislil
le na kruh, ki preostaja v hiši očetovi, a pri tem mu oživi spomin na ljubega očeta, ki
ga je tako nehvaležno razžalil, in pa na to strašno reč, da je s tem žalil tudi nebeškega
Očeta, — „grešil zoper nebo"! Zato ne govori več: „Vstal bom in pojdem domov, pa
si bom kruha odrezal in privoščil", marveč: „Vstal bom in pojdem k očetu in porečem:
Oče, grešil sem . . .“

6. Semtertja se sme porabiti v pojasnilo verskega pouka kaka basen.

N. pr. pri pouku, kako naj krotimo svojo jezo,  se utegne omeniti Ezopova basen

o lisjaku, ki je znal tako zvijačno premagati jezo. Jezilo ga je namreč, da ni mogel
doseči sladkega grozdja; a takoj se je utolažil rekoč: „Saj je kislo to grozdje!" Koliko¬
krat bi bilo pametnejše tudi za nas, da bi se smejali, ne pa jezili.

7. Tudi kak pregovor  utegne včasih dobro služiti, in sicer še po¬
sebno zato, ker ž njim resnica ostane dlje v spominu. Seveda je treba tudi
pregovor razjasniti otrokom.

N. pr. dolžnost, lepo porabiti mlada leta, se pojasni s pregovorom: „Pomlad in
mladost imata enako lastnost."  — Kako mora ob smrti človek vse popustiti,
lepo označi pregovor: „Mrtvaška obleka nima žepov."  (Prim. razlago pregovorov
v „Vrtcu".)

Splošno pravilo pa bodi: Ne preveč in brez potrebe pojasnjevati!
Posebno ne kaže obširno obravnavati  vsake resnice, ker za to ni
potrebnega časa. Obširno in temeljito naj se razlagajo oni nauki, ki so za
življenje zelo imenitni. Obširna obravnava o isti resnici  naj bi se ne
ponavljala istim učencem. Kar se je v nižjih razredih že temeljito razlagalo,
naj se v višjih le ponavlja in izpopolnjuje; tu naj se obširno obravnavajo
le nove resnice, ki še poprej" niso bile na vrsti.

II. Dokazovanje. Prvenci v ljudskih šolah ne potrebujejo nikakoršnih
dokazov. Učencem višjih oddelkov pa je že treba tudi dokazovati verske
resnice, ker že zdaj semtertja slišijo ugovore, še več pa jih bodo slišali
kmalu, ko izstopijo iz šole. R  ker niso toliko umsko izobraženi, da bi ume¬
vali temeljite dokaze, se tudi pri teh omejujejo dokazi le na nekatere ime-
nitnejše resnice, ki so zelo vplivne na življenje in ki se jim večkrat ugovarja
v dotičnem kraju. Večinoma je že to označeno v katekizmu.

Dokazi se jemljo: 1. iz sv. pisma in ustnega izročila sv. Cerkve, 2. iz
razuma ali pameti, 3. iz izkušnje lastne ali tuje in 4. iz človeške veljave ali
avtoritete.

2

18

1. Najkrepkejši so dokazi iz sv. pisma.  Metodično naj se rabijo
tako-le: a)  Pove naj se večinoma le en izrek za isto resnico; b)  ta bodi
kratek, lahek in naravnost dokazljiv; c)  pove naj se doslovno; č)  poglavja
in vrstic sv. pisma ni treba navajati; pač pa je dobro, če se opisuje prilož¬
nost, ob kateri se je izrekel dotični tekst; d)  najprej se pojasni resnica, pa
tudi izrek sv. pisma se mora pojasniti, ako ni dovolj jasen; potlej se pokaže
zveza med resnico in odbranim tekstom, da bo otrokom jasna dokazna moč.

N. pr. pri dokazu, da je Jezus Petra postavil za vidnega poglavarja
sv. Cerkve, je otrokom že znan pomen primata, torej že jasna resnica, ki se ima do¬
kazati. Katehet pove, kako se je Jezus pogovarjal z apostoli na poti proti Cezareji Fi¬
lipovi ter jih vprašal, kaj pravijo ljudje o njem ... Ko je končno povedal Jezusove
besede: „Ti si Peter itd.“, jih mora pojasniti. Morda tako-le: Teh besedi še ne morete
prav umeti; Jezus je govoril v podobah. To pa že veste, kaj se pravi govoriti v podobah.
Prva podoba: Jezus primerja sv. Cerkev poslopju. Kaj je najimenitnejša reč pri vsakem
poslopju? (Temelj.) Da, ako ni trdne podlage, poslopje ne more stati, marveč se poruši,
ko bi ga tudi stokrat zopet na novo pozidali. Jezus torej hoče reči: Kar je pri hiši
temelj, to si ti v moji Cerkvi; kakor je temelj prva in najimenitnejša reč, ki vzdržuje
vse drugo, tako si tudi ti prva oseba, ki ima voditi vse druge. — Druga slika: „Pe-
klenska vrata je ne bodo premagala"  pa zatrjuje, da bo Peter res neomahljiv
in zanesljiv voditelj (poglavar) sv. Cerkve. V starih časih je mesto navadno obdajal velik
zid, v katerem so bila vzidana vrata, da so ljudje hodili iz mesta in v mesto. Da bi
pa ne prišel tudi sovražnik skozi vrata, jih je bilo treba močno zastražiti; v vratih se
takorekoč strinja vsa moč, torej: vrata peklenska = peklenska moč. Tretja podoba:
„Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva."  Kdor ima ključe hišnih ali mestnih
vrat, ima vso oblast dotičnega mesta ali hiše. flko je sovražnik premagal mesto, so mu
morali izročiti ključe mestnih vrat. Rko  oče odda gospodarstvo svojemu sinu, mu tudi
izroči ključe. (Ko je nevesta prišla k hiši, se ljudje pogovarjajo: Katera ima ključe, stara
mati ali nevesta? t. j. katera je gospodinja?) — Četrta podoba: Nebeško kraljestvo
imenuje Jezus svojo Cerkev, ker uči njegove nauke in deli njegove milosti, ki privedejo
kristjana v nebesa. — Peta podoba: „Karkoli  boš  zavezal..." Zavezati = zapovedati;
razvezati = dovoliti. 1  — Zdaj pa še enkrat ponovimo vse. Kaj je Jezus obljubil Petru
s temi besedami? (1. Peter bo prvak v sv. Cerkvi in sicer popolnoma zanesljiv, trden
kakor skala, ki je vsa peklenska moč ne more premakniti. 2. Izročena mu bo vsa oblast.
3. Karkoli bo v Jezusovi Cerkvi zapovedal ali prepovedal, ukrenil...  bo tako veljalo,
kakor če bi Jezus iz nebes zapovedal ali prepovedal. V kratkem povedano: Peter bo
Jezusov namestnik na zemlji!)

Drugi dokaz:  Pove se zgodba 80. „Jezus izroči Petru najvišjo oblast." Torej je
izrekel te besede po svojem vstajenju.  Pojasnilo: Kakor pastir varuje in vodi v
imenu gospodarja njegovo čredo, tako bo oskrboval Peter Jezusovo čredo v njegovem
imenu ali mesto njega in sicer vso čredo. (Na ovce mora pastir bolj paziti nego na
jagnjeta, ker jagnjeta rada skakljajo za ovcami, kamor gredo. Ovce = škofje in mašniki;
jagnjeta = verniki. Peter pa je obojim pastir, torej vrhovni pastir.)

2. Umski dokaz  je izvajanje neke resnice iz druge, obče priznane
ali že dokazane resnice po logičnih pravilih.

N.pr. Katekizmova resnica: Pod podobo kruha je živo telo Jezusa Kri¬
stusa, torej tudi njegova kri in njegova  duša", je le prikrajšan umski dokaz,
ki bi se moral pravzaprav glasiti po logičnem zaključku tako-le:

1  Schegg omeni v svoji razlagi, da so Judje tako-le zaklepali in odklepali: zapah
so privezali  zjermencem; koso  pa odpirali, so odvezali  jermen in odpahnili zapah.
Po tej razlagi bi bil pomen: zavezovati in odvezovati = zapirati in odpirati = vzprejeti
ali zavreči.

19

Živo telo mora imeti kri in dušo,
pod podobo kruha je Jezusovo živo telo.

Torej pod podobo kruha je tudi Jezusova kri in duša.

V ljudskih šolah si tako strogo logično sklepanje seveda le misli katehet, a prak¬
tično ga izvaja po potrebi tako živahno, da ga čuti tudi srce otrokovo in zadene tudi
njegovo voljo. Ko, n.pr., razlaga dolžnosti naše do vernih duš,  bi morda dokaz,
da smo jim dolžni pomagati, nekako tako-le izvajal: Verne duše so ločene od nas le
po kraju, sicer so pa še zmiraj naši bratje in sestre, kakor če kateri izmed naših gre
preko morja v Ameriko, ostane še zmiraj naš (oče, brat ali kar že). Torej nas krščanska
ljubezen še vedno veže tako kakor poprej, ko so bili še med nami na zemlji. Zdaj si
pa misli, dragi otrok, da bi kak neznan človek omagal ter ležd poleg ceste zdihoval in

te lepo prosil, da se ga usmili, prinesi požirek hladne vode ali pokliči ljudi ... Ti bi

pa kar hladnokrvno mimo šel, češ, kaj mi mar ta tujec; oj, kako bi se vsak čudil in
te obsodil, kdor bi to zvedel: kako grdo, neobčutno, kamenito srce imaš! Pa enako
ledeno in kamenito srce bi kazal, ako bi nič ne storil za verne duše v vicah, ker tudi
one so nam bližnje in so res uboge duše, ker si same ne morejo nič pomagati, marveč
prosijo nas pomoči: ..Usmilite se me, usmilite se me vsaj vi, prijatelji moji" ... Zdaj
si pa mislite, da tako omaga oče ali mati, brat ali sestra in milo pomoči prosi; pa
pride mimo sin .. . brat ... a se ne zmeni za omagujoče svojce in brezčutno, ledeno
mimo koraka. Ali ne bi ljudje, ko bi slišali kaj takega, rok sklepali nad glavo in ogorčeno
klicali: „Ima~li ta človek kamen v prsih mesto srca, saj je slabši nego zveri Glej, prav

tak bi bil ti, ako so ti umrli že oče, mati, brat, sestra, pa bi nič ne storil zanje 1

Suhoparno logično pa se glasi dokaz:

Bližnjiku smo dolžni pomagati v potrebi,

vsaka duša v vicah je naš bližnji in v skrajni potrebi.

Vsem. dušam v vicah smo dolžni pomagati.

Nadaljevanje dokaza:

Staršem, bratom etc. smo pa še posebno dolžni na zemlji pomagati,
tudi v vicah so še naši starši, bratje itd.

Torej smo posebno dolžni pomagati dušam naših staršev, bratov itd.

3.  Izkušenjski dokazi naj se jemljejo iz tega, kar je izkusil učenec
sam ali katehet, ali pa v pripovedni obliki iz tega, kar je izkusil kdo drugi.

N. pr. ko katehet priporoča večkratno izpoved,  utegne reči: Sklicujem se
tu lahko na vašo lastno izkušnjo, koliko koristi izpoved in sv. obhajilo. Kajne, če ste
se prav dobro pripravili za izpoved in pobožno prejeli sv. obhajilo, kako ste bili potlej
veseli in srečni, pa kako pridni ste bili tisti dan! Kako lahko ste molili, kako ročno
ste ubogali, pridno delali, skrbno se izogibali tudi malih grehov! Tako vam je šlo nekaj
dni, a pozneje ste bili zopet bolj in bolj mlačni in slabi. Oj, škoda I Kako bi se dalo
popraviti? 1, zopet pojdite k izpovedi in k mizi Gospodovi!

Ob razlagi, kako je častitljiv človek po sv. obhajilu,  sem o priliki
pridejal dokaz iz svoje izkušnje: Bil sem ubožen dijak, zajtrkoval le suh kruh — še dobro,
če sem ga imel. Ono jutro pa, ko smo bili dijaki pri sv. obhajilu, je naša dobra go¬
spodinja napravila kavo vsem iz blagočutne spoštljivosti do sv. obhajila. Kako nam je
bilo to vzpodbudno, je razvidno iz tega, da ne morem pozabiti.

Isto nam lepo dokazuje dogodek iz življenja sv. Filipa Nerija, ki je ukazal s pri¬
žganima svečama spremljati človeka, ki je šel po svetem obhajilu takoj — brez zahvale
— iz cerkve.

Prekrasno je izpričal iz lastne izkušnje in po analogiji  poganski stotnik svoje
neomajno zaupanje v vsemogočnost Jezusovo, ko je izvajal: „Gospodl... reci le z be¬
sedo, in moj hlapec bo ozdravljen. (Dokaz:) Zakaj tudi jaz sem človek, ki sem pod ob¬
lastjo in imam vojake pod seboj, in rečem temu: Idi, in gre; in onemu: Pridi, pa pride;

2 *


20

in svojemu služabniku: Stori to, in stori." (Izpuščeni zaključek:) Kakor moram jaz iz¬
polniti besedo svojih višjih, moji podložniki pa mojo z vojaško natančnostjo, enako mora
biti tebi, najvišjemu Gospodu, kar vse pokorno v vesoljstvu; torej le izreci besedico, pa
bo takoj bežala bolezen od mojega hlapca.

4. Avtoritetni dokaz se zajema iz tehtnih izrekov veljavnih mož,
zlasti svetnikov.

Da ne moremo biti Bogu všeč in se ne zveličati, ako ne poslušamo Cerkve, tako
kratko in krepko dokazuje lepi izrek sv. Ciprijana (f258); „Komur Cerkev ni mati, temu
tudi Bog ni oče."

V dokaz, kako nam je Jezus s trpljenjem in smrtjo pokazal svojo neskončno lju¬
bezen, navaja naš katekizem prelepe besede sv. Avguština: ,Vse kaže ljubezen: Glava
je nagnjena, da bi te poljubila; roke so razprostrte, da bite objele; srce je odprto, da
bi te sprejelo v se."

*

* *

Glede na verske dvome, zmote in ugovore  bodi katehet
v ljudskih šolah zelo previden. Izogniti se jim seveda popolnoma ne sme,
ker mora učencem podati orožje zoper krive nauke, ki jih bodo slišali in
brali; a vedno se spominjaj, kako malo so še razvite dušne moči njegovih
učencev, in kako lahko bi neprevidna beseda škodila njih detinski veri.
Opuščaj torej vse zastarele ugovore, ki zdaj niso več tako nevarni, vse
učenostno prerekanje, ki ne sega tolikanj v vsakdanje življenje; omejuj se
bolj na take ugovore, ki so zdaj v dotičnem kraju običajni in so zelo
vplivni na življenje. Sploh je apologetično učenje le za višje razrede, za
učence, ki v kratkem zapuste šolo in stopijo v življenje.

A  tudi takrat, ko mora katehet zavračati, naj nikdar otrokom v ljudski
šoli ne razvija dvomov, ugovorov in sovražnih napadov proti veri, marveč
naj kar temeljito pojasnjuje in dokazuje dotične resnice.

Ako n. pr. katehet uči o vicah, bi ne ravnal prav, ko bi rekel: „Nekateri ljudje ne
verujejo, da so vice; jaz pa vam hočem dokazati, da so..." Krivoverski nauk naj si
katehet le sam misli, otrokom naj pa razjasni, da neskončno pravični Bog ne more takih
dobrih ljudi, ki imajo le male madeže, tako kaznovati kot one hudobne grešnike, ki so
umrli v smrtnih grehih, a v nebesa jih pa tudi ne more vzprejeti, ker „nič nečistega ne
pojde v nebeško kraljestvo"; torej je ljubi Bog odločil še poseben kraj itd. Od nekdaj
je sv. Cerkev opravljala molitve za verne duše. (N. pr. v kanonu: „Pripelji jih v kraj
hladu, luči in miru.")

Ugovore in verske zmote naj otrokom bolj splošno  naznanja: Med svetom boste
našli nesrečne ljudi, ki ne znajo ceniti božjega daru sv. vere in bodo drugače govorili...
ne poslušajte jih ...

Kadar katehet privzema kaj apologetičnega v katehezo, naj se izogiblje polemike
in naj ne napada nasprotnikov. Naj jih rajši pomiluje pred učenci kot nesrečnike, za
katere je treba moliti, da bi spoznali luč resnice.

V obče naj pa deluje katehet indirektno-apologetično, t. j temeljito
in mikavno naj poučuje verske resnice, kjer treba, jih tudi utrjuje z lahkimi
dokazi, da se jih bodo otroci oprijeli z umom in srcem. Mnogokrat naj tudi
pri raznih resnicah živo opisuje srečo onega blagega človeka, ki se zvesto
ravna po naukih sv. vere; obratno pa tudi enako živo slika nesrečo onih
podlih ljudi, ki se ne menijo za sveto vero in ne izpolnjujejo njenih zahtev.
To velja že za časno življenje, kolikanj bolj za večnost.


21

§ 10. Spomin.

Nekdaj so po šolah preveč obkladali spomin; a tudi to bi ne bilo prav,
ko bi ga zanemarjali. Verske nauke si mora učenec tako prisvojiti, da ostanejo
njegova last vse življenje. Kdo drugi naj to posreduje, če ne spomin? Saj so
imeli že stari prepričanje: „Tantum scimus, quantum memoria tenemus. -
Toliko vemo, kolikor obdržimo v spominu". Tudi za vzgojo je spomin zelo
velikega pomena, ker podaje potrebne snovi za blaženje čustev,  krepkih
nagibov za odločitev volje  ter nas opozarja na storjene trdne sklepe.

Katehetika ima glede na spomin zlasti te-le zahteve:

1. Mnogo reči si mora otrok zapomniti dobesedno.

Znati mora dobesedno n. pr. najnavadnejše molitve, nekaj svetih pesmi in one reči,
ki jih katekizem že od nekdaj podaje v stalni obliki; tudi najvažnejše definicije in bist¬
vene izreke sv. pisma . 1  Katehet glej sicer na to, da učenci memorirajo sploh katekizmove
nauke, ker bi jih sami po svoje težko povedali tako kratko in točno; vendar se zado¬
voljuj z odgovorom, ki je točen in pravilen, dasi z izpremenjenim besedilom. To je tem¬
bolj opravičeno, ker je itak več katekizmov v rabi, ki uče iste resnice v jako različni
obliki.

Tako omejena zahteva naj se nikar ne imenuje pretirana. Saj metodika večkrat
zahteva memoriranje tndi pri svetnih predmetih, ker je spomin preimeniten in prepo¬
treben dar božji, da bi se smel zanemarjati. Kaj pa je bolj vredno tega truda, da se
vtisne spominu v določeni obliki, kot so nauki naše svete vere.

Ker je pa katehetu čas kratko odmerjen, naj jemlje v poštev navodilo škofov in
modrih metodikov, ki določajo, kaj naj bi se učilo dobesedno, kaj pa le po vsebini.

2. Pri bibličnih zgodbah  ne zahtevaj dobesednega memoriranja
razun imenitnejših izrekov ali zelo pomembnih dvogovorov. Ker je pa sveto¬
pisemski jezik tako preprost in primeren mladostni dobi, pospešuj po mož¬
nosti tudi tu dobesedno pripovedovanje, zlasti s tem, da se katehet sam
poslužuje svetopisemskega besedila. Toda vedno bodi tu prva zahteva reč,
druga šele oblika.

3. Učenje na pamet ne bodi mehanično,  ker bi bilo težavno in brez
stalne koristi. Učenci naj prej dobro razumejo to, kar si imajo vtisniti v spomin.

Vendar tudi tukaj se ne srne pretiravati. Včasih je namreč potrebno, da si otrok
zapomni tudi kaj takega, česar sedaj še ne razume in ne more razumeti, ker nima iz¬
kušnje. Sedaj marsikaj le sluti in umeva po svoje, pozneje se mu bo samo bolj izjasnilo
in izpopolnilo. Nekatere skrivnosti pa so itak nedosežne človeškemu razumu. Saj nam
Pač tudi v svetnem znanju ni vse jasno, pa si moramo vendar zapomniti.

4. Poučuj živo, mikavno in temeljito,  ker to si najstalneje za¬
pomnimo, kar smo se učili pazljivo in z velikim zanimanjem. Volja je tu
zelo odločilna. Zlasti je kvarno, ako se prvikrat  površno obravnava kak
predmet.

Da si res to najbolj zapomnimo, kar si hočemo  zapomniti, dokazuje dejstvo, da
si mnogi ne zapomnijo na pamet molitev, ki jih vsak dan molijo iz knjige leta in leta.
V kratkem času pa si jih zapomnijo, ako se jih nalašč uče, ker jih hočej  o znati na pamet.

5. Otrokom naj tudi pove katehet, kako se morajo učiti  doslovno.

1  Škofijsko navodilo zahteva le, da si učenci prisvoje one svetopisemske stavke,
ki so privzeti v katekizemski tekst; a želeti bi bilo, da naj se vendarle nekateri posebno
tehtni (in lahki) privzemajo tudi izpod črte-


22

Opozori naj jih, n. pr., na to, kako že sami radi večkrat dobesedno ponavljajo,
kar je kdo rekel, še oponašajo ga v glasu in ponaši, kar ni spodobno.

Pri bolj zamotanih vprašanjih naj jim pokaže logično zvezo. Ko je n. pr. natanko
pojasnil vprašanje 765: „Kakšna je hudobija smrtnega greha  ?“ še lahko končno pristavi
kratko navodilo, kako si bodo učenci vse lahko po vrsti zapomnili. Opozori naj jih na to,
da se tu najprej govori o Bogu sploh — njegovem veličanstvu (ubožec človek nasproti
tako velikemu Gospodu!), potlej pa še posebej o treh božjih osebah: Bogu Očetu, delilcu
vseh dobrot, nehvaležen;  Jezusu, čigar vojščak je postal pri sv. birmi (pri sv. krstu
pa se mu zavezal z obljubo) — nezvest;  sv. Duha, delilca božjih milosti, žali, ker
zametuje  njegove milosti. Zapomnijo naj si tudi izraze, ki posebej naznanjajo višek
zlobnosti: neizmerno velika, — silno, nesramno, strašno, drzno.

Pove naj jim tudi kake (manj zamotane)  prihitljeje. To je tudi zato koristno,
ker si znajo potem še sami poiskati sličnih pomočkov. Ko bi, n. pr., hotel katehet, da
naj si zapomnijo učenci devet korov angelov,  bi jim morda takole olajšal: Raz¬
delite si jih po tri in tri vrste. Najprej si zapomnite tri najnižje vrste; dve že poznate,
ker ste jih že mnogokrat slišali, — ,angeli" in „nadangeli“,  pristavite „prvaštva“,
pa imate tri prve kore. Nato si zapomnite tri zadnje, najvišje vrste. Tudi tukaj so vam
že znani „kerubini“ in „serafini“,  ker se večkrat imenujejo; postavite spredaj še
„prestole“,  pa dobite tri zadnje kore. Zdaj pa zapomnite še srednje tri, morda naj¬
prej v sredi „moči“,  potlej pa spredaj „oblasti“  in zadaj „ gospodstva  “ ter
skupno: oblasti, moči, gospodstva. Slednjič ponovite vse skupno. Še večji bo uspeh,
ako pokaže katehet to na šolski tabli.

6. Učenci se nauče deloma v šoli, deloma doma. Pri prvencih
se mora seveda vse delo izvršiti v šoli; po šolah na deželi tudi pri starejših
učencih navadno ni drugače, ker morajo otroci doma opravljati druga opra¬
vila, ali pa nimajo potrebnega miru za učenje.

Priporoča se, da zlasti začetniki odgovarjajo skupno v koru, kadar si morajo za¬
pomniti kako važno resnico, ker tako osrčijo tudi manj nadarjene, sploh pa se uče
glasno in pravilno odgovarjati. Katehet naj vselej izprašuje to, kar je učil poprejšnjo
uro, čimveč učencev pride na vrsto, tembolje; zlasti naj se ozira na slabo nadarjene.
— Kolikor možno, naj deluje na to, da bi se učenci tudi doma učili, ker to, kar so si
zapomnili v šoli, le prehitro izgine iz spomina, ako si niso sami še potlej utrdili s
pridnim učenjem.

7. Poglavitna reč je pa ponavljanje.  Kako imenitno je pri učenju
ponavljanje, so vedeli že stari pogani, ker so imeli pregovor; Repetitio est
mater studiorum — ponovitev je mati učenja.

Ako kdo izvrstno zna kako reč, pravimo, da jo zna tako kakor očenaš! Zakaj pa
znamo očenaš tako dobro? Radi tolikratnega ponavljanja. Dneve v tednu zna vsak otrok
hitro našteli brez izpodtike, naštevanje mesecev mu pa ne gre tako urno, ker se ne po¬
navljajo tako hitro in tolikrat.

Ponavljanje se lahko vrši med učenjem in se v tem slučaju imenuje
immanentno.  V uvodu k novemu predmetu se zato ponovi že znana
sorodna reč, da se nanjo naveže nova še neznana; med poukom se pa
pritegnejo' še druge že znane podobne reči zato, da se jim tesno in stalno
pridruži še nova; zlasti se privzemajo za razlago že znane zgodbe.

Ponavljanje je pa lahko tudi samostojno,  ako učitelj že med katehezo
ponavlja posamezne oddelke ali pa vsebino cele lekcije, ako vprašuje to,
kar so se učenci učili zadnjo uro, ali pa pritegne tudi to, kar je bilo na
vrsti v poslednji dobi, ali pa ponavlja večjo skupino hkrati.


23

§ 11. Domišljija.

Domišljija je zelo imenitna stran dušnega delovanja in vpliva na vse
druge dušne moči. Katehet jo mora upoštevati v didaktiškem in vzgojilnem
oziru.

1. V didaktiki  je fantazija jako koristna pomoč zlasti v tem, ker
za abstraktne nauke kar sproti snuje primerne konkretne slike, napravlja
med poučevanjem neke postojanke za spomin in posebno med zgodovinskim
pripovedovanjem živo pred oči stavi daljne kraje, tuje osebe itd., kakor da
bi se dogodki preteklih časov vršili zdaj pred nami.

Ako je bila, n. pr., dobro razložena definicija: Kaj je katoliška Cerkev?  sije fanta¬
zija skoro za vsako besedo napravila obširno in določno sliko. Pri besedi „vidna družba"
hitro obkroži vesoljni zemeljski krog ter izloči izmed vsega človeštva kristjane in izmed
kristjanov katolike, pa pritegne še njih ogromno število 270 milijonov. Ob besedah „iste
nauke... iste zakramente..." bliskoma pokaže po vsem svetu neštete katoliške učilnice
in cerkve, kjer se prav tako uči verouk, dele sv. zakramenti, obhaja služba božja in
bero nabožne knjige, kakor pri nas. Beseda *papež“ pa jo hitro odvede v središče
katoličanstva, v večno mesto, kamor so za občevanje s sv. očetom takorekoč napeljane
ceste in steze vesoljne zemlje. Na ta način postane nauk res dušna last ter ne izgine
tako lahko iz spomina.

Otroci imajo sicer živo domišljijo, vendar jim ne more tako ročno
napravljati potrebnih slik, ker nimajo še izkušnje. Ker si pa ni mogoče
zapomniti nobene abstraktne reči brez dušne slike — phantasma so jo
imenovali stari —, si nevedna deca prireja napačne in nedoločne slike, ako
se ji ni reč dovolj pojasnila. S konkretnim pojasnilom pa že katehet sam
poskrbi v otrokovi duši podlago za take slike.

O Adamu in Evi, n. pr., pravi katekizem: Jmela sta globoko spoznanje in voljo
nagnjeno k dobremu .“ S to golo abstraktnostjo si otroci ne morejo sami naslikati dovolj
krepke slike o vzvišenosti človeške narave pred grehom. Naj jim pomaga katehet, morda
takole: „Otroci, gotovo že poznate več dobrih, prav dobrih ljudi. Jaz jih poznam še
veliko več. Mnogo takih, katere sem zelo čislal, je že pomrlo. Bili so tako blagi, tako
dobri, da smo se milo jokali takrat, ko smo jih spremljali k zadnjemu počitku. Vendar
tako dobrega, tako blagega, tako izvrstnega človeka ni bilo na svetu in ga ne bo (razun
Marije, prečiste Device), kot sta bila Adam in Eva pred grehom. Kako popolna sta bila
že po telesu,  na katerem ni bilo znamenja nikakršne bolezni, nobene hibe ali napake!
Kako plemenit je bil njun obraz, na katerem se je razcvetevala vzorna nedolžnost...
Kako izvrstna sta bila pa šele na duši!  Dve vrlini sta, po katerih se nam takoj prikupi
izvrsten človek: bister um in blago srce.  Kako čislamo in slavimo bistroumne in
učene može! A tako bistre glavice pozneje ni bilo nikjer več...  In to lepo, plemenito,
zlato srce, ki sta ga imela Adam in Eva! Tako dobrega srca si niti ne moremo prav
domišljati, ker zdaj po grehu ga ni nikjer več enakega... O, zakaj je pač prišel greh,
ki je razdejal to vzvišeno blagodušnost!“ — Na enak način se primerjaje opiše vzviše¬
nost brezmadežne Device,  ki je bila že v svojem začetku takšna kot Adam in
Eva pred grehom, pa se je še izpopolnjevala, ker je vedno sodelovala z milostjo božjo.
(Cf. Voditelj L, str. 126.)

Fantazija tudi v tem mnogo koristi pri pouku, ker vzbuja in poživlja
pozornost in zanimanje, torej pazljivost,  ki je prvi pogoj uspešnega
učenja.

2. Na vzgojo  ima fantazija blagodejen vpliv, ako se prav rabi; jako
kvarna ji je pa zloraba fantazije.

24

a)  Domišljija najbolj deluje na čustva  in po njih tudi na voljo. Zato
katehet čestokrat vzbujaj blaga, plemenita čustva s takimi sredstvi, ki živo
delujejo na fantazijo; z enakimi sredstvi pa deluj tudi na to, da se deci
pristudijo slaba in nenravna čustva. Za to se mnogokrat nudi priložnost v
katekizmu in še bolj v zgodbah.

Ko n. pr. razlaga stvarstvo božje, naj vzbudi v detinskih srcih hvaležnost  do
neskončno dobrotljivega Boga — s pomočjo fantazije, tako da podrobno našteva božje
darove in opiše veliko bedo, ki bi nastala, ako bi jih ne imeli. S povestjo bo najlažje
dosegel svoj namen, morda po Krištof Šmidovi (prikrajšano): Bil je deček, ki so ga
roparji še majhnega uropali in odvedli v svoje podzemeljsko bivališče, kjer je prebil
več let in ni nikdar videl belega dneva ter nobene onih lepih reči, ki nam jih vsak dan
kaže v naravi. Nekega dne pa se mu posreči, da pride skoz podzemeljski rov na po¬
vršje zemlje. Oj, kako ze začudi, kako strmi, ko zagleda toliko poprej neznanih lepotij!
„Le kdo je prižgal tam gori ono krasno, zlato svetilko, ki tako močno razsvetljuje vse
naokrog!" povprašuje ves osupel. Ne gre mu v glavo, kako to, da se vedno više po¬
mika, „da bi je ne dosegel niti z najvišjega drevesa". — Kdo jo neki drži in dalje po¬
mika? — Kdo hodi tjagor olje nalivat? In ob solnčnem zatonu otožno vzdihne: „Oj,
oj, zdaj se bo svetilnica v jezero pogreznila; ugasnila bo in našega veselja je konec!"
— Enako je strmel, ko je opazoval cvetice, zelišča, drevesa, oblake, dež, vode ... K
sreči je naletel na pobožnega puščavnika, ki ga je lepo poučil o božjem stvarstvu ter
mu rekel med drugim to-le: „Glej ljubo dete, vse kar vidiš, je ustvaril Bog. On je po¬
stavil oni modri obok, ki ga imenujemo nebo. On je vžgal solnce in vodi njegov tek;
solnce pa nam da gledati božja dela in nam sveti pri naših opravilih; solnce ogreva
sad, da zori in se kuha kakor jedila pri ognju. Bog nam pošilja krepilnega dežja iz
oblakov; na njegovo povelje vrejo studenci iz zemlje, da si mi in živali gasimo žejo.
Bog je ustvaril travo in cvetlice in jim podelil krasno barvo in vonjavo ... Po nje¬
govi dobroti prinašajo drevesa sladkega sadja, nam dajejo v vročih dnevih hladne sence
in nas z lesom grejejo po zimi. Bog sam je naučil ptičice peti ... Kar potrebujemo za
stanovanje in počitek, vse prejmemo iz božje roke. Vse kar vidiš, je Bog ustvaril le
zavoljo nas ... in ako mu bomo zvesto služili, sprejel nas bo enkrat v sveta nebesa,
kjer je neizmerno več lepote in veselja kakor tu na zemlji ...“  Solze so oblile lica
dobremu dečku, ko je slišal toliko lepega o svojem ljubem Očetu nebeškem, ki ga
doslej še ni poznal. O, tudi vam, ljubi otroci, bi solzica hvaležnosti zaigrala v očeh,
ko bi hoteli natanko in podrobno šteti in tehtati neskončno dobrotljivost božjo, ki se kaže
v veličastnem stvarstvu božjem. Da smo tako hladni, pride odtod, ker smo že preveč
navajeni dobrot božjih in jih ne znamo ceniti, ker premalo mislimo.

b)  Domišljija posreduje med spoznanjem in voljo  in jo mnogovrstno
vodi do tega, da se ustavlja grehu in se odločuje za čednosti in dobra dela.

a) Fantazija šele prav pripravi naše spoznanje do tega, da izprevidimo
grozovito zlobnost greha in iz njega izvirajočo časno in večno nesrečo,
pa tudi lepoto čednosti in njenih zaslug. Fantazija nam podaje ključ do
pravega kesanja in stalnega poboljšanja.

Živa domišljija je pomagala izgubljenemu sinu, da je tako jasno izprevidel svoje
žalostno stanje na tujem in ono radostno srečo, ki bi jo lahko imel v očetovi hiši, ter ga
tako dovedla do bridkega kesanja in odločnega sklepa. Domišlija tudi nam pomaga tako
živo premišljevati nadnaravne nagibe h kesanju, da se nam res vzbudi v srcu „žalost
in stud  nad storjenimi grehi", nadnaravni (popolni) kes. Cf. Katekizem vpr. 658, in 663
ter dr. Pečjak  „Večno življenje" str. 172; „Dobra spoved" str. 17 itd,

P) Fantazija nas navdušuje za bogoljubno življenje  zlasti s
tem, ker nam predočuje vzorno  delovanje vrlih in svetih ljudi ter vzpod¬
buja k posnemanju; ker nam živo slika neprecenljivi venec zmage in

25

neskončno veliko plačilo  ter tako vzbuja pogum in vztrajnost v dušnem
boju; in ker podaje naši volji še drugih krepkov nagibov.

Zato je katehetova dolžnost, da živo opisuje vrline in dela odličnih zgodovinskih
oseb. Naj se ne zadovoljuje s tem, kar podaje šolska knjiga, marveč naj podrobno in
natančneje razpleta, da si more mlada domišljija naslikati res vzvišene ideale, ki so
vredni, da jih posnemamo, da bi se povzpeli do slične plemenitosti. Osobito naj živo
in navdušeno opisuje veličanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, za kar se mu pre-
mnogokrat nudi primerna priložnost. 1  — Tudi raznovrstne nagibe za bogoljubno živ¬
ljenje naj večkrat temeljito razkazuje, ker naravnost vzpodbujajo našo voljo. To se tudi
v navodilih za premišljevanje po metodi sv. Ignacija posebno poudarja: človek naj se
izogiblje hudega in naj dela dobro, ker je spodobno, koristno, prijetno,
lahko, potrebno  (dolžnost).

c)  Domišljija je pa večkrat zelo nevarna dušni lepoti.  Iz tega,
kar otrok opazuje novega in kar ima že od poprej v spominu, snuje fan¬
tazija predstave — dušne slike, ki so plemenite in krasne, ako je bila spre¬
jeta snov čista; grde in ostudne pa, ako je duh že vzprejemal nečedne in
podle snovi. Pač velika nesreča za vsakogar, ki ima okuženo, otrovano
fantazijo.

Sveto dolžnost ima torej vsak vzgojitelj, da odstranja vse, kar bi utegnilo one-
čistiti gojenčevo domišljijo. Občevanje, berilo, slike ... so čestokrat oni umazani dotoki,
po katerih se zastruplja ta prelepi dušni dar. Kolikrat se greh in zlobnost slika in
opisuje v lepem in vabljivem svitu, čednost in poštenost pa v mračni, tožni in nepri-
kupljivi luči. Vzgojitelj čuvaj sam in vedno priporočaj čuječnost tudi svojim gojencem!

Tudi naj katehet ne pozabi, da je fantazija le bolj pomožna  dušna
sila in da imata glavno nalogo um in volja.  Torej bi ne bilo prav, ko bi
pretiraval ter preobkladal katehezo z zgodbicami in zgledi. To bi kratilo
jasnost in temeljitost v pouku, v vzgoji bi pa pospeševalo ono neplodno
sentimentalnost, ki pogreša tako potrebne kremenite volje — značajnosti.

Da se gojenec ne zasanjari v ono megleno naziranje, ki si v zračnih
višavah ustvarja tak svet, kakoršnega nikjer ni, naj se vrši vsa operacija,
ki zadeva fantazijo, na reelni podlagi zgodovine in izkušnje. Kjer opazi
vzgojitelj preživo domišljijo, naj jo izkuša omejevati in brzdati v tem zmislu.

§ 12. Čustva.

Daši psihologija ne priznava čustev za posebno dušno moč, jih vendar
katehetika ne sme prezirati,- ker so pri vzgoji zelo vplivna zlasti na voljo.
Sicer hitro minejo, a če se večkrat ponavljajo, popuste v duši nekaj stal¬
nega, kar se navadno imenuje čut; n. pr. čut za resnico, dostojnost, usmi¬
ljenost, pobožnost...

Čustva so lahko prijetna ali neprijetna.  Prijetnim čustvom n. pr. prištevamo:
veselje, upanje, strmenje, spoštovanje, češčenje, hvaležnost, ljubezen itd. Neprijetna pa
so n. pr.: žalost, kes, stud, strah, skrb, obupnost, jeza, usmiljenje, sočutje (v žalostnih
dogodkih) itd. V nravnem oziru so lahko dobra in koristna ali pa slaba in škodljiva.

1  „Poleg bibličnih zgodb so posebne cene posamezne legende ali življenje
svetnikov,  junakov nravnega življenja. Pametno in spretno odbrane legende so po¬
polnoma primerne, da so ljudstvu v zgled, da fantaziji dajejo pravo smer in podpirajo
načela, ki so merodajna za vse življenje." (Keller, Volksschulkunde § 43 .)

26

Ljubezen do Boga, staršev, dobrotnikov itd. je dobra; ljubezen do prepovedanih reči,
nečimerne slave, nevarnih veselic itd. je slaba. Strah božji, strah pred grehom, pohuj¬
šanjem itd. je koristen strah; strah pred slabimi ljudmi, strah radi težav, ki jih priza¬
deva služba božja, pošteno in sveto življenje itd., je škodljivo čustvo . . .

O uporabi čustev pri verouku je zlasti pomniti:

1. Dobra čustva naj katehet vzbuja, kolikorkrat se mu nudi primerna
priložnost v katekizmu ali zgodbah; slaba  pa naj zatira s tem, da vzbuja
stud in odpor proti njim.

Največkrat vzbujaj v mladih srcih strah božji, občudovanje in češčenje
božjega veličanstva, stud nad grehom, ljubezen do Boga... V to svrho
posebno izdatno izkoriščaj temeljito in večkratno razlago lastnosti božjih. Pred vsem
pa naj čestokrat pride na vrsto hvaležnost. Živo opisuj otrokom, koliko dobrega so
že prejeli od Boga, sv. Cerkve, svojih dobrih staršev, duhovnikov, učiteljev itd. To bodi
takorekoč zlata nit, ki naj bi prepletala vse katehetsko poučevanje. Zakaj človek, ki je
resnično hvaležen Bogu in svojim zemeljskim dobrotnikom, ne more biti- zloben. Saj še
zveri in uporno živino krote s tem, da si jih izkušajo z dobroto pridobiti. (Cf. „Angel-
ček" 1. 1903.)

2. Metodično  naj se postopa tako-le: a)  Že ob pripravljanju naj si
katehet odbere tak moment,  ki je primeren za vzbujanje kakega čustva
(oziroma studa proti njemu), b)  Tak moment naj podrobno in živo
naslika  v kratkem akroamatičnem nagovoru, da se po vzplamteli otroški
fantaziji  vnemajo tudi otroška srca. c)  Sam naj obtem tudi sledi svoji
fantaziji in se ogreje in navduši  za dotični predmet; zakaj le to, kar
pride od srca, gre tudi do srca. č)  flko sam čuti, kar želi, da bi čutili
njegovi učenci, mu bo tudi lahko zadeti pravi glas in poudarek  pri
govorjenju.

N. pr. stud nad grehom bi katehet obudil v otroških srcih, ako prav živo opisuje
nesrečo prvih staršev. Morda nekako tako-le: Veliko žalostnih dni je že bilo, kar svet
stoji, a tako žalostnega pač ni bilo nobenega kot takrat, ko sta Adam in Eva morala
za vselej zapustiti prelepi raj! Marsikatero srce je že žalovalo na zemlji, a (razun Jezu¬
sovega in Marijinega srca) pač nobeno bolj nego Adamovo in Evino takrat, ko sta se
poslavljala od onega presrečnega vrta! Premnogo solz se je že prelilo, kar hodi člove-
veštvo po zemlji, a malo jih je bilo tako grenkih, tako gorkih, kakor one, ki so kapale
Adamu in Evi po užaljenem licu na tla izgubljenega raja, ko sta ga zapuščala! Otroci,
pohitimo v mislih nazaj, preskočimo tisočletja, ki so minula od takrat — vstopimo se k
vratom rajskega vrta in glejmo našega prvega očeta, našo prvo mater ob prežalostnem
odhodu: Kako jima solze kapljejo na tista tla, kjer doslej nista čutila nobene neprijetnosti,
marveč sta uživala le samo radost; — poglejte, kako se milo ozirata nazaj po onih
blaženih prostorih, kjer sta se tolikrat pogovarjala kot prisrčno ljubljena otroka z
nebeškim Očetom; — poglejte ju, kako kličeta prijazno k sebi živali, kot poprejšnje dni,
a živali so postale divje, rjovejo in bežijo od njiju ali pa se jima ustavljajo; poglejte ju,
kako se strahu treseta, kako proseč povzdigujeta roke, da bi smela še ostati, a prepozno
je, greh je storjen, kazen je izrečena: iz vrta morata — angel se vstopi z ognjenim
mečem. Presrečni vrt jima je odslej le v tožnem spominu, a lastnina jima je nerodovitna
puščava, kjer morata trdo delati. O kolik razloček med poprej in zdaj! O kolikrat se
pogovarjata o nekdanjih preradostnih dneh in primerjata sedanje trpljenje s poprejšnjim
rajskim srečnim življenjem, britko obžalovaje svoj greh. Glejte, kaj stori greh, en sam
greh! In vendar ste, otroci, tudi vi bili tako nespametni, da ste posnemali Evo in Adama
ter delali, kar je Bog prepovedal, in niste hoteli delati tega, kar je zapovedal on —
Najsvetejši! Z našim očetom Adamom in našo materjo Evo povzdignimo še mi roke in
obudimo srčno kesanje . . . (Cf. str. 19. o vernih dušah; str. 24. o hvaležnosti.)

27

Lepo sg doseže namen, ako se v podobi kratke molitvice  vzbudi
dotično čustvo.

O sv. Frančišku Ksav. je zapisano, da je tako-le učil divjake ter opominjal
misijonarje, naj tudi enako uče. Odkril se je, molil Očenaš in začel Apostolsko vero. Ob
koncu prvega člana je vprašal: Ali verujete ta članek, da .. . Ogovor: Verujemo z božjo
pomočjo. Potem je nadaljeval: O Gospod Jezus Kristus, daj nam milost, da bomo mogli
verovati ta član sv. vere! Da bi mogli, molimo Očenaš, vsak naj ga moli natihem! . ..
Recite z menoj: „0 sveta devica Marija, Mati božja, izprosi nam od Boga to milost, da
bi trdno verovali ta član sv.vere; in da res dosežemo to milost, molimo vsak zase
Ceščenomarijo“. In tako po vsakem članu.

Vzbujanje čustev pa naj ne traja predolgo; zlasti tukaj preveč naenkrat
ni dobro. Saj se že naša narava protivi predolgemu čustvovanju. Naj se ne
ponavlja prevečkrat, ker bi tako deloma izgubilo svojo moč, deloma pa tudi
gojilo brezpotrebno sentimentalnost. Tudi naj se ne pretirava; za oživljanje
fantazije naj se opisuje le tako, kakor je v zgodovini res bilo ali utegnilo
enako biti, in kakor je po izkušnji še zdaj mogoče. Vse bodi v mejah
dostojnosti.

Navadno se ta operacija vrši proti koncu kateheze; vendar se radi
izpremembe uvrsti lahko tudi drugod, v začetku, v sredi ali kjerkoli se med
poukom nudi ugodna priložnost.

§ 13. Volja.

Na voljo, ta plemeniti dar božje dobrotljivosti, obračaj katehet največjo
pozornost in skrbljivost. Vse drugo bi nič ne pomagalo, ako ni volja pri¬
dobljena za krščansko pravičnost. Zato naj veroučitelj skrbno uporablja vse
pomočke, s katerimi more gojencu voljo utrditi v dobrem in ga dovesti do
krščanske značajnosti.

V to svrho mu bo že veliko pripomoglo to, kar smo do zdaj pripo¬
ročali. Posreduje vpliva na učenčevo voljo, ako spretno izobraža dušne zmož¬
nosti: razum, spomin, fantazijo in čustva,  kakor je bilo po ne¬
koliko omenjeno že na dotičnih krajih, (§ 9—12). Med dušnimi silami je
namreč neka prečudna zveza, da se skupno podpirajo druga drugo.

Pri spoznanju,  n. pr., mora volja nagniti razum, da se začne zanimati za do-
tični predmet in ga proučevati. (Nauči se le, kdor se hoče  naučiti.) Ako je pa um
spoznal kako resnico in se je prepričal, nagiblje voljo, da naj jo prizna, veruje in se
ravna po njej. In čim bolj so nam jasne in z dokazi podprte verske resnice, tem raje
se jim vda tudi volja. Saj so žč" stari modrijani imeli prislovico: „Ignoti nulla cupido
— Cesar ne poznamo, tega ne poželimo." — Spomin  podpira našo voljo, ker nas o
pravem času opozarja na dolžnosti, na trdne sklepe, pa tudi na merodajne nagibe, kakor:
na pričujočnost božjo, plačilo, kazen ... Fantazija  priganja našo voljo k dobremu s
tem, da nam živo pred oči stavi posnemanja vredne vzornike ter še krepkeje kaže na
posledice našega vedenja in živahneje predstavlja nagibe. — Posebno pa po čustvih
deluje fantazija na voljo, ker pač človek radovoljneje in natančneje dela to, kar ga veseli,
opušča pa to, kar se mu studi in zdi zoprno.

Katehetu je pa na razpolago še več sredstev, s katerimi more vplivati
na voljo učenčevo, kakor:

1. Nagibi, ki imajo že neko podlago v človeški naravi. Že po naravi
namreč se razodeva v naši duši zlasti trojen nagon: a) versko moralni,

28

dovzetnost za verske in svete reči; b ) simpatični,  dobrohotnost do
bližnjika; c) nagon lastne koristi  in sreče. Dušni nagoni imajo pa še
močno oporo v milosti sv. krsta, zlasti v čednostih, ki so bile vlite otroški
duši v tem zakramentu.

Poglavitni nagibi se koncentrirajo v treh božjih čednostih,  zlasti
v ljubezni,  ker omenjenim nagonom odgovarja tudi trojna smer krščanske
ljubezni: do Boga in zavoljo Boga do bližnjika in samege sebe.

Vera nam kaže veličastvo božje, najvišjo avtoriteto, ter vzbuja v naših srcih strah
božji,  ki nagiblje našo voljo, da naj se vselej in povsod klanja in pokori volji božji.
Katehet naj torej posebno temeljito in opetovano razlaga lastnosti božje  ter naj
osobito v zgodbah nove zaveze živo opisuje veličastvo božjega Sina. — Krščansko
upanje nam daje tako potrebni pogum.  Malokaj namreč tako zelo zadržuje in slabi
našo voljo kot mehkužna bojazen pred težkočami ali celo obupna misel naše nezmož¬
nosti. Torej naj katehet v mladih srcih vžiga in neti junaški pogum s tem: da prepričuje
o božji dobrotljivosti, ki ne zahteva nič nemogočega od nas in vedno podpira našo
slabost s svojo mogočno pomočjo; da čestokrat opozarja na zmagovalno junaštvo svet¬
nikov (ako so mogli oni, zakaj bi mi ne!); da opisuje, kako si s kratko in nepretežko
borbo priborimo neskončno veliko večno plačilo itd. — Največjo moč pa zajema naša
volja v krščanski ljubezni. Cerkvena zgodovina nam je priča, koliko premore človek, ki
ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje
moči, ter zavoljo Boga svojega bližnjika kakor samega sebe. Torej ta sveta ljubezen do
Boga, do bližnjika in do samega sebe, ki ima v zgodovini tako slavne spomenike, naj
vodi tudi našo deco v dušnem boju od zmage do zmage.

Semtertja naj katehet uporablja tudi naravne,  svetne nagibe; vendar
naj jim vedno dostavlja tudi nadnaravnih nagibov.

Večkrat ima, n. pr., priliko govoriti o tem, kako si ljudje z grehom nakopavajo
časno nesrečo, s čednostjo pa utrjujejo blagostanje. Kar poroča sv. evangelij o Jezusovi
mladosti: da je bil v milosti pri Bogu in pri ljudeh,  to se vobče sme reči o vsakem
izvrstnem človeku, kako se priljubi vsem poštenim ljudem, kako lahko mu je dobiti
dobro službo itd.; a katehet naj ne pozabi povdarjati tudi prvega: da je bil Bogu ljub.
Le Bogu se ne smemo zameriti, pa se tudi pametnim ljudem ne bomo. Pot do Boga in
večne sreče je obenem tudi najboljša steza do časnih blagrov in svetne sreče.

Po pravici se torej priporoča katehetu, da naj zlasti v višjih razredih pove tudi
kaj iz državnega zakonika;  a nikar naj ne pozabi obtem opozarjati na božji
zakonik. Ker je treba vedno računati s človeško slabostjo, moramo tudi pri nagibih
postopati od nižjega do višjega: od naravnih nagibov do nadnaravnih in pri nadnaravnih
od nepopolnih do popolnih. Suženjski  strah božji naj se izpopolnjuje v sinovski
strah; istotako nepopolna  ljubezen božjav popolno in nepopolni kes v popolnega.

2. Zatajevanje. Pravemu spoznanju in dobri volji nasprotuje hudo
poželenje, slabo nagnjenje. Zato je neizogibno potrebno zatajevanje ali
premagovanje  samega sebe. Po večkratnem zatajevanju se volja krepi,
hudo poželenje pa pojenjuje in strasti odnehavajo. Katehetu bodi torej
posebna skrb, kako spretno urejati in voditi samozatajo pri otrocih.

Nauk o samozataji naj katehet mnogokrat ponavlja, n. pr., ko govori o nasledkih
izvirnega greha, o postu, o trdnem sklepu, o dobrih delih itd.; zlasti pa pri mnogih
svetopisemskih in svetniških zgledih. — Ta nauk pa ne bodi splošen, marveč otrokom
je treba natančneje določiti, kdaj, kje in kako  naj se zatajujejo. Katehet se izkušaj
tudi prepričati, so li učenci izvršili njegova navodila. (Cf. Angelček, 1.1905.)

Zatajevanje je tudi zato tako izvrstno sredstvo bogoljubnega življenja,
ker se ž njim otrok privadi prepotrebne samostojnosti,  da živi po božji

29

volji ne zato, ker je primoran, marveč zato, ker sam hoče  tako ter voljo
predstojnikov izpreminja v lastno voljo; zakaj le samostojnost volje, ne pa
prisiljenost, daje zagotovilo, da bode ostal pošten tudi potlej, ko pride izpred
oči svojim vzgojiteljem.

3. Navada. Posebno se utrjuje naša volja po lepih navadah.
Navada pa nastane po mnogokratnem ponavljanju istega dejanja. Kakor
velja v didaktiki: „Repetitio est mater studiorum", enako potrjuje vzgoja:
„Repetitio est mater virtutum  — Ponovitev je mati čednosti". Kakor
preide greh po večkratnem ponavljanju v grešno navado, enako privaja
vztrajno ponavljanje dobrih del do svetih navad — do čednosti. Pridobljena
navada je druga narava.

Korist navade lahko izprevidimo iz tega-le zgleda, flko ima kdo lepo navado, da
hodi tudi v delavnik vsako jutro k sv. maši, ne čuti za to bogoljubno delo nobene
težkoče. Veselo vstane, ko pride določena ura, zvonov glas mu je prijazno vabilo; vsa
druga opravila ima tako urejena, da ne čuti radi sv. maše nikakoršne stanovske zadrege;
neko posebno zadovoljstvo spremlja to sveto navado in čutil bi se nesrečnega, ko bi
jo kdaj opustil. Tako ojači navada našo voljo.

Nekaj lepih navad že itak zagotavlja šolski red, nekaj so si jih pri¬
dobili otroci že doma v družinskem življenju ; a katehetu ostane še obširno
in hvaležno polje, ki naj ga poizkuša obdelovati vsako učno uro, zlasti v
takozvani uporabi,  z raznimi verskimi vajami.  Nekaj naj jih opravlja
z otroci kar takoj v šoli, za druge pa naj jim daje navodila, kako naj jih
sami izvršujejo, kadar se jim nudi primerna priložnost. Take vaje naj se
ozirajo na notranjost in zunanjo pobožnost, na domače življenje in občevanje
z ljudmi.

4. Trdni sklepi. Rko  se je naša volja odločila za kako dejanje, ki
ga ne more takoj izvršiti, marveč še le v prihodnosti, imenujemo tako od¬
ločitev trden sklep.  Trdni sklepi so zelo vplivni na nravno življenje. Pri
zakramentu sv. pokore so bistven del kesanja, in izpoved bi bila neveljavna
brez trdnega sklepa; a tudi sicer so najkrepkejše sredstvo, s katerim človek
samostojno vlada svojo voljo, ako jih resno in pametno rabi. Zato mora
katehet nanje obračati posebno pozornost.

Otroke je treba čestokrat opozarjati na lastnosti  dobrega sklepa, n. pr.: a)
Sklep bodi določen  in se obračaj na posebna, že naprej odbrana dejanja. Splošni
sklepi, kakor: »Nikdar ne bom storil nobenega greha, vedno hočem biti priden, rad
moliti" itd. nimajo dejanske močbvsebi, dasi so sami obsebi dobri, ker ž njimi izražamo
ljubezen do Boga. Da sklep res pripravi voljo do dejanja, mora natanko določiti, kate¬
rega greha se bomo izogibali, kdaj in kje, katero dobro delo in katero molitev bomo
opravljali, kolikrat, itd. — b)  Sklepe moramo večkrat ponavljati,  ker bi jih sicer
pozabili, ali pa bi ne imeli prave moči, ko bi jih obračali na nedoločno prihodnost. To,
kar smo, n. pr., pri izpovedi sklenili za vso prihodnost, moramo vsako jutro ponavljati
in si podrobno določiti, kaj pride na vrsto še dopoldne, kaj popoldne, kaj doma, kaj
v družbi itd. — c)  Ne si kopičiti preveč sklepov  hkrati. Kdor ima preveč sklepov,
navadno nobenega ne izpolni. Imejmo splošni sklep, da ne bomo Boga žalili z nobenim
grehom več (vsaj ne s smrtnim grehom), sicer si pa delimo delo ter polagoma napredujmo
v krščanski popolnosti. (Cf. Dobra izpoved str. 70.)

Jako priporočljivo je, da si učenci zapisujejo vse trdne sklepe in večkrat prebero,
zakaj pozabljen  sklep je brez koristi.

30

5. Načela. Rko  si s trdnim sklepom ne določujemo le posameznih
opravil, le v nekaterih slučajih, marveč se zavežemo za vse slučaje ter
začrtamo svoji volji vodilo za vse življenje, imenujemo tako odločitev:
načelo.  Načela so zato tako krepka opora naši volji, ker ob času izkuš-
njave ni treba še le premišljevati, kaj je storiti, marveč se takoj odločno
odbije, kar je proti načelu. Načela so podlaga značajnosti.

Mladenič n. pr.sklene, da načeloma ne bo nikdar kadil; s tem hoče reči: moja
odločna volja je za vse slučaje, ko bi me še tako mikalo, ali naj bi me silil kdorkoli,
nikdar ne bom kadil. Kdo drugi se na enak način zaveže za abstinenco, da nikdar ne
bo pil nobene opojne pijače. Abstinenti se torej načeloma zdrže alkoholnih pijač.

6. Nadnaravni pomočki. Vkljub še tako pridnemu in vztrajnemu
naporu človek ne more iz lastne moči izpolniti svoje prevzvišene naloge.
Šesta temeljna resnica nas uči, da mu je k temu treba božje milosti.
Božja pomoč še le stori našo voljo — nepremagljivo. Torej bi slabo izvr¬
ševal svoje delo oni katehet, ki bi se zanašal le na svoj trud in svetna
sredstva; posebej za katehetovo delo je treba pomoči od zgoraj. Vso skrb
torej obračaj na to, da se bodo gojenci privadili, kako naj si ne le v šolski
dobi, marveč tudi v poznejšem življenju pridobivajo nebeško pomoč, božje
milosti: po sv. zakramentih, daritvi sv. maše, z molitvijo, po zakramentalih itd.

Težko, a hvaležno delo ima tukaj katehet; lepo moliti — pobožno na znotraj,
spodobno na zunaj; s pridom se udeleževati sv. maše in drugih cerkvenih pobožnosti,
vredno opravljati sv. izpoved in sv. obhajilo, ne le prvikrat, marveč vedno, vztrajno do
smrti itd. Srečen katehet, ki to doseže pri večini svojih učencev.

Katehetu bodi skrb, da se otroci dobro na pamet na uče navadnih molitev, da
jih izgovarjajo  razločno, pravilno ter primerno glasno in počasi. Tudi na zunanjo
dostojnost pri molitvi je treba paziti. Posebno pa vzbujaj notranjo pobožnost  s tem,
da večkrat v obče govori o lastnosti dobre molitve in da posebej temeljito pojasnjuje
pomen navadnih molitev. (Cf. § 7.) Vedenje v cerkvi naj jim podrobno določi, pa tudi
pazi, da se natanko izvršujejo njegova navodila. (Cf „Spodobno vedenje v cerkvi".) Dan
šolske izpovedi in sv. obhajila smatraj vselej res kot prazničen, ne le kot šole prost dan
in ukreni vse potrebno, da bodo otroci spoštljivo, vredno in s pridom opravili to preime-

nitno opravilo, ker človek navadno tudi pozneje tako nadaljuje, kakor se je privadil v mladosti.

*

* *

Dr. Weber razločuje pri dušnem delovanju štiri momente, ki se med soboj vežejo
in vzporedno delujejo: dva za spoznanje, dva za hotenje. Nižje spoznanje  je zlasti
delo fantazije, ki po čutnem naziranju tvori predstave; višje spoznanje  pa je delo
uma,  ki sodi, sklepa in tvori pojme. Nižje hotenje  se razodeva v čustvih, višje
pa v volji. In le, kadar vse skupno deluje, četudi ne hkrati, nastane popolno dejanje.
Kar je v spoznanju moč spomina, to ima biti v hotenju moč volje — značaj.

IV. O katehezi.

Pri katehezi pridejo v poštev zlasti te le reči: določitev učne
snovi, učna pot, učna oblika, obravnava učne enote, slog
in predavanje ter učna sredstva.

§ 14. Določitev učne snovi.

Za vsako učno uro je treba določiti neko število vprašanj. To je
odvisno od lastnije vprašanj in učne poti, od razvrstitve učne snovi pa od
zmožnosti učencev.

31

Vprašanja v katekizmu so jako različna: zgodovinska,  n. pr. ustvarjenje, rojstvo
Jezusovo; na učna,  n. pr. o lastnostih božjih, o grehu in čednosti; zistemska,  n. pr.
naštevanja sv. zakramentov, zapovedi, grehov pri posameznih zapovedih; tekstovna,
n. pr. molitve in izreki sv.pisma; prehodna vprašanja,  n. pr. kako se glasi prvi
član Apostolske vere, kako se glasi druga prošnja v Očenašu, tretja zapoved božja.
Poleg tega so vprašanja tudi še: daljša ali krajša, težja ali lažja,  bolj ali manj
tehtna in potrebna, nova  ali že vsaj deloma znana.

Samoobsebi je razvidno, da je po različnosti vprašanj tudi različna razlaga in
dolgost kateheze. Zgodovinska vprašanja se rešujejo s tem, da se dotično dejstvo obširno
in temeljito obravnava po bibličnih ali cerkvenih zgodbah. — Naučna vprašanja zahtevajo
vselej nazornih  pojasnil in so torej precej zamudna. — Zistemska vprašanja naj se
sploh samostojno ne obravnavajo, marveč se v začetku kar prebero ali ob koncu pre¬
gledno sestavljajo. Tekstovna vprašanja ne potrebujejo nazornih sredstev v pojasnilo,
marveč se le navadnim potom eksegezirajo. Prehodna vprašanja pa so že itak sama
del obravnave.

Iz tega pregleda je razvidno, kako nespametna je bila praksa onih katehetov, ki
so odbirali za vsako učno uro enoliko vprašanj. Bodi pa tudi nam kažipot, kako si
modro odbirajmo snov za posamezne učne (metodiške) enote.

Učna enota imej v sebi le toliko vprašanj, kolikor jih je po vsebini
med seboj v tesni zvezi. Torej je po različnosti vprašanj včasih dolga,
včasih krajša. In ne zdi se nam opravičena zahteva, da bi se morala za
vsako učno uro določiti ena sama učna enota; za tako delitev je preveč
enot pa premalo ur.

Starejša praksa ima tu dokaj lažjo nalogo, ker smatra vsako vprašanje za samo¬
stojno celoto, učno enoto, razun onih slučajev, ko se eno vprašanje razkraja na več
drugih, n. pr. Vpr. 70: .Kako skrbi Bog za ustvarjeni svet",  ker tvorijo
vprašanja 70—75 eno učno celoto; in sličnih je še več. Tudi koncentrično učenje je s
tem olajšano. (Katehet Anton Ender  je v svoji knjigi „Katechismus-Disposi~
ti  on  e n" ves katekizem razdelil v 117 učnih enot.)

Težavo pa ima že tu takozvana „monakovska" metoda, ker odločno zahteva za
vsako uro le eno samo enoto. Tu mora nastati nepriličnost: ali je kateheza predolga ali
prekratka, ali pa mora vezati v eno skupino manj sorodna vprašanja. Ker je pa nepeda¬
goško variti v eno celoto, kar ni sličnega in sorodnega, bo gotovo bolj ugajalo tudi tej
metodi, ako po razliki vprašanj obravnava isto uro po več učnih enot. Pri vseh opravilih
se ravna delo po času, ne pa čas po delu. Ako se sme dolga enota deliti na dve učni
uri, zakaj bi se jih ne smelo obravnavati po dve ali še več isto uro?

Sicer si pa stara in novejša praksa v določevanju učnih enot nista tako zelo
različni, kakor se zdi na prvi pogled. Novejša metoda smatra posamična vprašanja kot
dele (delne celote) iste metodiške enote; prejšnja pa tudi obravnava v nekakšni zvezi
sorodna vprašanja, in sicer ne vseh enako obširno in temeljito; tudi ne pristavlja pri
vsakem vprašanju posebne uporabe, nagibov itd., marveč se ob koncu obravnave skupnih
vprašanj obrača še posebej do srca in volje učencev v takozvani parenezi,  nekako
po katekizmovem navodilu »Pomni/«

§ 15. Učna pot.

Kakor za vsako pot, je tudi za učno pot glavno vprašanje: odkod?
in kam?  Odgovor je tu: ali od celote do delov ali pa od delov do
celote.  V prvem slučaju razkrojimo celoto v posamezne dele, ki si jih
natančneje ogledamo; v drugem pa najprej opazujemo dele in jih končno
združimo v celoto. Tako nastane analitična in sintetična  učna pot.

32

Ako se oziramo še na to, kako so posamični deli nastali in se razvijali,
zovemo tako učno pot tudi genetično.

Paziti je pa še na to, ali nam je deliti rečno  (fizično ali moralno)
celoto, ali pa logično  (pojmovno) celoto.

1. Rečna analiza  razdrobi celoto v bistvene dele, da jih otroci
nanovo spoznavajo, ali pa natančneje umevajo, ako so jim že odprej po-
nekoliko znani; konča se s sintezo, ki spoznane dele zopet združi v celoto.

— Realna sinteza  pa najprej obravnava dele in, ko so otrokom jasni,
jih združi v celoto; konča se tudi lahko z analizo, ako otroci ponavljaje
opišejo celoto po njenih delih. V katekizmu se more redkokrat rabiti realna
analiza in sinteza, in sicer analiza, ako je otrokom bolj znana celota, sinteza
pa takrat, če so jim deli bolj znani.

Zgledi: a)  Analiza  n. pr. vpraša: „Iz koliko delov sestoji človek?* (Iz duše in
telesa.) V duši delujejo razne moči: razum, volja itd. Telo pa ima glavo, roke, noge itd.

— Sinteza  pa nastopi obratno pot, n. pr.: Kako je Bog ustvaril človeka? Iz česa mu
je naredil telo? Kaj je imelo to telo? Ali je že živelo? Kaj mu je vdihnil Bog, da je
živelo? „Iz česa je (torej) človek?* (Vpr. 90.)

b)  Resnico: Jezus Kristus je Bog in človek skupaj  (Vpr. 115) bi anali¬
tično  obravnaval, n. pr., takole: Najprej se pove katekizmovo besedilo, potem pa raz¬
kroji: Kaj moramo torej verovati o Jezusu Kristusu? Verovati moramo, da je Jezus
Kristus 1. pravi Bog in 2. pravi človek. — Jezus Kristus je pravi Bog, ima
božjo naravo  v vsej popolnosti: Jezus je tako Bog, kakor je Oče Bog; on je tako
Bog, kakor je Sv. Duh Bog; iste božje lastnosti, ki jih ima Bog Oče in Sveti Duh, ima
vse tudi Jezus Kristus, je torej pravi Bog. To je Jezus Kristus mnogovrstno izkazal v
življenju: s čudeži, da je vsemogočen; s prerokovanjem, da je vseveden, itd. — Pa
Jezus Kristus je tudi človek,  ima tudi človeško naravo:  vzprejel je
telo, kakor imamo mi telo; vzprejel je dušo, kakor imamo mi dušo. To se je neprene¬
homa kazalo v njegovem življenju: človeško telo potrebuje jedi, pijače, počitka, spanja
itd.; Jezus je jedel,  n. pr. pri zadnji večerji; je bil žejen  na križu; je počival
pri Jakopovem vodnjaku, ker je bil truden  od dela in potovanja; je spal  v čolniču
itd. Človeška duša je žalostna in vesela, se boji, ima sočutje itd.: Jezus je pel pri
zadnji večerji zahvalnico; ob Lazarjevem grobu se je jokal;  na Oljski gori je bil
žalosten  do smrti; mati najmskega mladeniča se mu je smilila  itd. Jezus
Kristus je pravi  človek. — Jezus Kristus je Bog in človek skupaj:  preden
se je včlovečil, je bil samo Bog, in sicer od vekomaj kakor Bog Oče in Sveti Duh. Ko
se je pa včlovečil, je bil pa še tudi človek obenem, pa tako, da se nista nikdar več ločili
v njem božja in človeška narava, — ves čas je bil Bog in človek skupaj: kot malo
Detece v betlehemskih jaslicah — Bog in človek skupaj! ob ubegu v Egipt — Bog in
človek skupaj! v delavnici Nazaretski — Bog in človek skupaj! v javnem delovanju —
Bog in človek skupaj! v trpljenju in smrti — Bog in človek skupaj! še njegovo mrtvo
truplo je bilo — božje  telo, in njegov grob — božji grob! Bog in človek skupaj ob
vstajenju, vnebohodu, ob desnici Boga Očeta vekomaj! Bog in človek skupaj v pre¬
svetem Rešnjem Telesu! Zdaj se kaj lahko povzame še Vpr. 116. in 117., in primerna
uporaba  se zasnuje sama ob sebi. (Cf. L. Wiedemayr str. 114.) 1

Sintetično  pa bi se obravnavalo isto vprašanje na podlagi primernega dogodka
iz Kristusovega življenja. Katehet Stieglitz 2  si je v to svrho odbral čudež na morju,
ko je Jezus umiril vihar. Dr. M e u n i e r 3  pa si je odbral dogodbo: Jezus na Oljski
gori.  Najprej pove dogodbo, potlej pa izvaja nekako takole: »Mislite si, otroci, da bi

1  Glavna pot je tu realna analiza, v podrobnosti pa je logična sinteza.

2  Ausgefiihrte Katechesen iiber die kathol. Glaubenslehre. Str. 156.

3  Die Lehrmethode im Katechismus-Unterricht 15.

33

toili tudi vi takrat zraven na Oljski gori in bi bili natanko opazovali, kaj se godi z Je¬
zusom. Kaj vidite? Jezus gre na Oljsko goro, govori z apostoli, moli k svojemu nebe¬
škemu Očetu, poklekne, se skloni do tal, obledi, se trese in poti krvav pot. Je-li to
storil z dušo ali s telesom? S telesom; Jezus ima torej telo, kakor mi. Pa pri Gospodu
opazujemo še mnogo drugega: užalosti se in se začne bati in tresti ob misli na svoje
prebridko trpljenje, ki ga čaka. S čim je bil žalosten? Ali tudi s telesom? Žalost in
skrb in bojazen, če je velika, se sicer razodeva tudi na telesu, a svoj pravi sedež ima
pa v duši. Da je Jezus na duši to trpel, pove sam: „Moja duša je žalostna do smrti."
Kristus torej ni imel le človeškega telesa, marveč tudi človeško dušo, prav tako, kakor
mi. Imel je razum, s katerim je mogel misliti; spomin, s katerim se je mogel spominjati tega,
kar je doživel; imel je srce, s katerim je čutil žalost in veselje, s keterim je mogel ljubiti
in sovražiti, upati in se bati; imel je človeško voljo, s katero se je mogel prosto odločevati.
Saj je to sam priznal v molitvi: „Oče, ne kakor jaz hočem, marveč kakor ti hočeš!"
Jezus Kristus je torej imel kakor vsak človek dušo 'in telo, ki sta bila v njem združena
v eno človeško naravo.

Ako pa Jezusa na Oljski gori natančneje opazujemo in se spominjamo vsega, kar
je tu delal in govoril, boste pač opazili tudi še kaj takega, kar se ne more pripisovati
ne njegovemu telesu in ne njegovi duši. Pri zadnji večerji je bil v obednici napovedal:
„Eden izmed vas me bo izdal." In zdaj na Oljski gori reče učencem: ,Vstanite, izdajalec
se bliža." Odkod je vedel, da ga bo Juda izdal, saj nesrečni apostol ni nikomur razodel,
kaj misli storiti, razun sovražnikom — na skrivnem? In kako je mogel vedeti, da je
že blizu, dasi ga še ni mogel nihče opaziti? Jezus vidi vse, naj bo še tako skrito, vidi
tudi najskrivnejše misli in želje človekove; ne ve le tega, kar je že bilo in kar je, marveč
mu je odkrita tudi vsa prihodnost, ve za vsakega človeka, kdaj, kje in kaj namerava
storiti. Ali je mogel Jezus to vedeti le kot človek? To more vedeti edino le Bog, ker
je vseveden. Kaj je torej Jezus? Jezus Kristus je pravi Bog. (Tukaj bi se lahko opozorilo,
da je vsemogočen,  ker je Malhu zacelil uho in ker so sovražniki strahoma pred
njim na tla popadali.) A v Bogu so tri osebe: katera izmed teh treh je Kristus? To lahko
razvidimo iz njegove molitve: „Oče, ako je mogoče itd.“ Ako imenuje Jezus Boga svo¬
jega Očeta, kaj je torej on sam? Sin božji, t. j. druga božja oseba. Razvideli smo torej t
da sta v Kristusu dve naravi, božja narava, ker je Bog, in človeška, ker je človek. Raz¬
videli smo pa tudi, da sta v Kristusu obe naravi tesno združeni v eno osebo: nista bila
namreč dva Kristusa, kot človek posebej in kot Bog posebej, marveč bil je Bo g in
Človek skupaj,  isti Kristus je opravljal človeška dela, isti Kristus je izvrševal božja
dela. — Tako pa ni bilo od vekomaj; Bog je bil pač od vekomaj, a človek je še-le
postal pred 1900 leti, torej v času. Kaj pa se to pravi, človek je postal?  Ni nehal
biti Bog, marveč je ostal božji Sin in je bil poleg tega tudi človek. Tako je Jezus Kristus
„Bog in človek skupaj". Bog je bil od vekomaj in si je v času privzel tudi človeško
naravo, t. j. dušo in telo, ter se je tako včlovečil." 1

c)  Analiza:  V višjih razredih pokaže katehet ves zemljevid Svete dežele
ter našteva in kaže posamezne imenitnejše kraje. Sintetičnim  potom pa v nižjih
razredih polagoma gradi z otroci ta zemljevid. Najprej jim začrta Jeruzalem,  potlej
v primerni razdalji Betlehem, Nazaret, Kana, Kafarnavm, Genezareško
jezero, Jordan  itd.

£)  (Razdelitev društvene ali moralne celote, n. pr. vpr. 203—205.) Analiza:  Papež,
kardinali, nadškof je, škofje, dekani, župniki, kaplani, verniki. — Sinteza:  Otroci v šoli,
v sa župnija z domačo duhovščino, domači dekanat, vsi dekanati domače škofije, vse
Škofije (s korarji) iste nadškofije, vse nadškofije s papežem (in kardinali) na čelu.

2.  Logična sinteza in analiza se pa drugače uporablja. Tukaj
je namreč delitev in združitev pojmovna. Delijo se višji pojmi v nižje in
najnižji v zunanje posameznosti (konkretne pojave), rodovi se dele v vrste

1  Tukaj je le glavna pot realna sinteza, a podrobno izvajanje je logična analiza.

3

34

in posamezna bitja (individua), pravila se kažejo na zgledih, zakoni se iz¬
vajajo iz posameznih pojavov, na posledicah se spoznavajo vzroki . 1 * * * V

Logična analiza  je pot od zunanjosti do notranjega bistva, od
posameznosti do splošnosti, od zgledov do pravil, od pojavov do zakonov,
od posledic do vzroka; torej se vobče postopa od konkretnega do
abstraktnega.  Nasprotna pot pase  imenuje logična sinteza.  Analiza
se tudi imenuje indukcija,  sinteza pa dedukcija.

Do novejšega časa se katehetiške knjige v imenovanju niso ozirale na razloček realne
in logične analize in sinteze ter so vobče analizo imenovale razkrojitev in razlago teksta,
sintezo pa pojasnitev posameznih delov in njih združitev v katekizmov tekst. Nekateri
še zdaj nadaljujejo tako; vsled nasveta dvornega svetnika Wil lm a n na pa sc čimdalje
bolj poprijemljejo tu označenega imenovanja, ki ima že v Aristotelu svojega zastopnika.
Torej je treba paziti ob čitanju metodičnih knjig, da si ne mislimo ravno nasprotnega.

Zgledi. Definicija: Kaj je zakrament?  bi se a)  po analizi  pojasnila tako, da
katehet opozori najprej na nekatere konkretne reči pri deljenju sv. zakramentov, ki so
že otrokom znane, n. pr., kaj so že opazovali pri krščevanju, birmovanju itd. Pri svetem
krstu oblije mašnik otroku glavo z vodo in hkrati izreče besede. „Krstim te v imenu
Očeta itd.“ To oblivanje pomeni, da je otrok omit ali očiščen, ne na telesu, marveč na
duši. Zakaj pa ni duša pred krstom čista ? ... Oblivanje z vodo pomeni torej dušno
očiščenje ali milost sv. krsta, zato ga imenujemo znamenje.  Pa to znamenje ne po¬
meni le milosti božje, marveč jo tudi podeli, zato ga imenujemo tudi podelilno  zna¬
menje. Kaj se torej vidi pri sv. krstu? Kaj se sliši? Kaj se podeli duši? Zato pravimo:
vidno  in podelilno znamenje. Kakšen dar božji smo imenovali milost? (Notranji.) Ali
se more videti? Kako se torej imenuje? (Nevidna.) Kdo je ukazal deliti sv. krst? itd.
Enako se izvaja pri sv. birmi ter končno pristavi, da se slično opazuje tudi pri vseh
drugih zakramentih. Vsak zakrament je vidno in podelilno znamenje .. . Tako deliti
milost, je ukazal Kristus ... (Cf. str. 10.)

Po sintetični  poti pa bi se sestavila ta definicija nekako tako-le: Zakrament
je vidno in podelilno znamenje nevidne milosti, postavljeno od Jezusa Kristusa  v naše po¬
svečenje. ,,Zakrament"  je latinska beseda in pomeni nekaj skrivnostnega in svetega. In
res so zakramenti zelo skrivnostna in sveta opravila, ker nam sv. Cerkev po njih deli
na skrivnosten način milosti, ki jih je Jezus zaslužil na križu. (Večkrat se čita: sveto-
tajstva.) — Vidno znamenje nevidne milosti.  Pri vsakem zakramentu se godi nekaj zunaj,
kar je mogoče videti ali opaziti, in nekaj znotraj, v duši, česar ni mogoče videti. To,
kar se godi zunaj, imenujemo zunanje znamenje;  kar pa se zgodi na duši, imenu-

1  Milost božja

(božje dobrote)

naravna (1) nadnaravna (1)

(v časni blagor) (v naše zvelič.)

Stvarnikova (2) Odrešenikova (II)

(podelj. prvim staršem) (zaslužena na križu)

zunanja (3) notranja (III)
se dobiva:

po sv. maši, mo- po zunanjih zna-
litvi itd. (4) menjih (IV)

od cerkve dolo¬
čenih (5)
zakramental

po Kristusu uka¬
zanih (V)
zakrament

zarotovanja, posveče- sv. krst, sv. birma, pre-
vanja, blagoslovi (6) sveto R. T. itd. (VI).

N. pr. a)  vpr. 508: Milost  je notranji (III), nadnaraven (I) dar, ki ga nam Bog podel'
zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa (II), da se moremo zveličati (I). — Analiza  odstranja:
1, 2, 3. — Sinteza  prideva: I, II, III. — b)  Vpr. 523: Zakrament  je vidno in pode¬
lilno znamenje (IV), nevidne milosti (I—III kot že znano), postavljeno od Jezusa Kristusa
v naše posvečenje (V). — Analiza  odstranja: 4, 5 in 6. — Sinteza  privzema: IV#

V in posameznosti VI. c)  Slično: vpr. 745 o zakramentalih.

35

jemo notranjo milost. Pri sv. krstu, n. pr., kaj stori mašnik ... In kaj reče med
oblivanjem?... To je torej zunanje znamenje. Kaj se zgodi znotraj? Duša postane čista,
sveta. To je znotranja milost. Tako je pri vsakem zakramentu nekaj zunanjega (vidnega)
in nekaj notranjega (nevidnega). — Podelilno  znamenje. Znamenje je pa lahko dvojno:
tako, da le kaj pomeni, n. pr. dim, ki se vali iz dimnika, pomeni le, da v peči gori, pa
ne zažge ognja; ali pa tako, da tudi kaj naredi, n. pr. teman oblak je znamenje dežja,
in če res začne dežiti, ravno oblak stori ali da dež; ali ko solnce vzhaja, je to znamenje,
da se je zdanilo, a jutranje solnce ne pomeni le dneva, marveč ga tudi naredi. Zakra¬
menti so tudi taka znamenja, ki niso le zunanja podoba notranje milosti, marveč podele
milost, n. pr. pri sv. krstu ravno oblivanje z vodo in izgovarjanje besedi: „Krstim te...“
dodeli duši milost sv. krsta. In enako je tudi pri drugih zakramentih. Zato ne rečemo
samo: vidno  znamenje, marveč: vidno in podelilno  znamenje. — Postavljeno od Jezusa
Kristusa v naše posvečenje.  Jezus sam je ukazal tako deliti po sv. zakramentih milosti,
ki jih je zaslužil na križu. Ali ni tudi zunanje znamenje, ako mašnik po pridigi ljudi
prekriža in izreče blagoslov nad njimi? (Tudi). Pa zakaj ni zakrament? Jezus ni postavil
tega, ampak je uvedla sv. Cerkev. (Katehet utegne še razjasniti, zakaj si je Jezus odbral
ravno ta način za delitev svojih milosti. Dobrotnik lahko deli darove sam ali pa po
svojih služabnikih, in sicer na tak način, kakor sam hoče. Za nas je zelo koristno, da
jih hoče deliti po vidnih znamenjih . . .)

6) Po genetični  poti bi se n. pr. izvajala definicija: Kaj je katoliška Cerkev?
(Na podlagi vpr. 196.) Ko je bi! Jezus trideset let star, je začel učiti. Obhodil je vso
svojo domačo deželo... Povsod učil... Tri leta se trudil... Pri mnogih je bilo zastonj.
Veliko pa jih je verovalo v Jezusa in so zvesto hodili za njim. Bili so kakor poslušne
ovčice, on pa je bil njih dobri pastir. To je bil prvi začetek Cerkve; tako je bilo vsa¬
jeno ono drevesce, ki zdaj razteza svoje mogočne veje čez ves zemeljski krog: Zbiral
je vernike krog sebe.  — Jezus pa ni mogel vedno ostati pri svoji Cedi; hotel se je zopet
vrniti k svojemu Očetu v nebesa. In vendar je imela njegova Cerkev ostati do konca
sveta. Zato si je izmed svojih najzvestejših in najbolj gorečih učencev izbral 12 apostolov.
Ti so bili zmiraj pri njem, so videli vse, kar je delal, in slišali vse, kar je učil. Po njegovi
smrti naj bi bili oni pastirji njegovi čredi: v njegovem imenu naj bi učili, kar jih je bil
on naučil, v njegovem imenu naj bi delili njegove zakramente, v njegovem imenu opravljali
daritev nove zaveze — sveto mašo, v njegovem imenu vodili ali vladali njegove vernike;
ali da vam povem to z bolj učenimi besedami: Jezus jim je izročil svojo trojno
službo — učeniško, duhovniško in kraljevsko.  Pomnite torej: Izmed njih
(vernikov) si je izbral dvanajst apostolov in jim izročil trojno svojo
službo: učeniško, duhovniško in kraljevsko.  (Ponovi še prvo.)

Tako je bilo vse lepo pripravljeno. Pa Jezus je poznal slabost svojih apostolov
in vedel, da še niso sposobni za toliko nalogo. Zato jim je ukazal, da naj še le potlej
gredo po svetu oznanovat njegov nauk in delit njegove milosti, ko jim bo poslal svetega
Duha. Prišel je prvi binkoštni praznik po Jezusovem vnebohodu, in apostoli so prejeli
sv. Duha. 1  Takoj so začeli oznanovati Jezusov nauk in deliti sv. zakramente. Prvi je
nastopil sv. Peter v Jeruzalemu . .". Se tisti dan je prejelo 3000 vernikov sv. krst. Ti
so bili prvi kristjani — jako dobri ljudje. Sv. pismo jih hvali: „Vsi so bili enega duha
>n enega srca, in vse, kar so imeli, je bilo vseh“ itd. — Kakor sv. Peter, enako so delali
tudi drugi apostoli. Razšli so se na vse strani in po raznih krajih oznanovali sv. evan-

1  Stieglitz  uporablja ob tem prehodu lepo primero: „Cerkev pa zdaj še ni bila
gotova. Bila je še mrtva Cerkev; ni imela še pravega življenja. Ko je Bog stvaril prvega
človeka, je naredil telo iz prsti. Pa telo je bilo še brez življenja; oči niso gledale, ušesa
niso slišale, usta niso govorila, srce ni bilo. Zdaj mu je vdihnil življenje, dal mu ne¬
umrljivo dušo; tako je bil človek živo bitje. Enako se je godilo tudi s Cerkvijo. Bila je
s e brez življenja. Kar pride binkoštni praznik in sveti Duh zažari v ognjenih jezikih nad
apostoli in vdihne Cerkvi dih življenja. Zdaj se odpro usta apostolov ter začno ozna¬
novati Kristusa Križanega; odpro se srca Judov, in 3000 se jih da en dan krstiti. Zdaj
j? bilo izgotovljeno božje delo, sv. Cerkev. Binkoštni praznik je rojstveni dan Cerkve
Kristusove.

3 *

1

36

gelij ter krstili one, ki so verovali in obljubili, da hočejo tako živeti, kakor je učil Jezus.
Le-ti so se nekako ločili od drugih in se tesno družili med seboj, bili so družba zase.
In predno so šli apostoli dalje v druge kraje, so tem krščanskim družbam (s poklado
rok) posvetili škofov in mašnikov, da bi jih kot njih namestniki  učili in vodili
po pravi poti za Kristusom v večno življenje. Ti apostolski namestniki so pa pred
svojo smrtjo posvetili novih namestnikov, da bi nadaljevali njih božje delo.

Apostolsko delo je bilo pa zelo uspešno: v kratkem času je nastalo veliko krščan¬
skih družin ali občin. Da bi se pa povsod ohranila edinost med njimi (= da bi povsod
učili pravi Jezusov nauk in povsod prav delili Jezusove sv. zakramente), je bilo treba
skupnega voditelja ali načelnika, saj ne more obstati nobena družba brez načelnika,
nobena družina brez gospodarja, nobena čreda brez pastirja. Vsevedni Jezus je to pač
najbolje izprevidel; zato je postavil mesto sebe apostola Petra za vidnega
poglavarja svete Cerkve, sam pa je ostal njen nevidni poglavar.  (Ponovi
sedaj vse: „Kako je ustanovil Jezus Kristus sveto Cerkev?")

Se nekaj žalostnega vam moram pristaviti, ni je namreč sreče brez nesreče. Kakor
se je v častitem apostolskem zboru našel izdajalec Juda — enako so v poznejših časih
nadlegovali sv.Cerkev nezvesti sinovi — krivoverci,  ki niso verovali in učili istih
naukov, kot jih je učil Jezus, in niso delili in prejemali vseh sedem zakramentov, ki jih
je nam postavil Jezus Kristus. Kaj je hotela sv. Cerkev ž njimi? Izobčila je nje in njih
privržence. Torej jih moramo tudi mi izločiti in si zapomniti, da so v katoliški Cerkvi
le samo pravoverni kristjani, ki verujejo iste nauke, prejemajo iste
zakramente.

Zdaj boste pa že popolnoma razumeli vprašanje: Kaj je katoliška Cerkev?  in znali
za mano ponoviti: Katoliška Cerkev je vidna družba  itd. Istotako vprašanje: Kdo je
ustanovil sveto Cerkev?  in: Kako je ustanovil Jezus Kristus sveto Cerkev?

Tudi  pri  besedni razlagi se lahko postopa analitično ali pa sin¬
tetično.

N. pr. Trojni pomen, ki ga ima beseda „Cerkev“, bi katehet analitično  razložil
tako-le: Pazite, otroci; povem vam tri stavke: 1. V cerkvi se moramo spodobno vesti.
2. Mi smo otroci katoliške Cerkve. 3. Cerkev nam prepoveduje, v petek uživati mesne
jedi. — Ponovi mi te tri stavke. Katera beseda se ponavlja v vseh treh stavkih? (Beseda
„Cerkev“.). Kaj pomeni beseda cerkev v prvem stavku? (Hišo božjo.) Kaj v drugem stavku?
(Vidno družbo vseh pravovernih kristjanov na zemlji.) Kaj v tretjem stavku? (Papeža in
škofe, t. j. učečo Cerkev); Vidite torej, da beseda cerkev ne pomeni vselej iste reči,
marveč tri popolnoma različne reči; katere? povej mi še enkrat vse tri po vrsti. —
Sintetično  pa bi se najprej splošno pojasnil trojni pomen te besede, potlej nazorno
razkazal v treh stavkih. (Dr. Meunier.)

3. Obe učni poti imata vsaka svojo prednost; torej ne sme katehet
nobene zavreči, pa tudi nobene ne izključno rabiti. Prednost (log.) anali¬
tične  poti je zlasti vtem,  da v večji meri vzbuja in ohranja pazljivost
učencev in da pospešuje njih sodelovanje  ter tako temeljitejše ume¬
vanje.  — Prednost sintetične  učne poti se pa kaže vtem,  da je prvič
dokaj krajša in lažja,  da drugič lahko rabi razna konkretna pojasnila
za isti pojem, na analitični poti pa je že dovolj opravka z glavnim poja¬
snilom (povestjo), iz katerega izvaja pojme.

Glede na uporabo obojne poti imamo za verouk dvojno pravilo : 1. Sin¬
tetična učna pot je možna v vseh slučajih, o analitični se to do zdaj še m
izkazalo; 2. Obe mora katehet rabiti, zdaj to zdaj ono. Odloči naj se v
posameznih slučajih za ono učno pot, po kateri najprej in najgo-
toveje doseže svoj namen.  To pa je odvisno od treh momentov:

37

a)  Od lastnosti predmeta.

Pri resnicah n. pr., katerih posamezni deli se otrokom prav lahko pojasnijo z be¬
sedno razlago ali s kako primero, in bi bil obširen nazorni aparat popolnoma nepotreben,
je pač sintetična pot najkrajša pot. Ni torej modro, ako se n. pr. za vprašanje (456):
»Kdo laže?" uporablja dolga in zapletena zgodba o Namanu in lažnjivem hlapcu Gieziju
ter iz nje abstrahira otrokom že dovolj znana reč: laž.

Drugače pa je, kadar mora katehet razlagati nadčutne, otroškemu obzorju in ume¬
vanju zelo oddaljene pojme. Tedaj pa se ne more in ne sme izogibati analitične učne poti.

b ) Od zmožnosti in šolske izobraženosti učencev.

Čim manj so učenci vajeni misliti, tem težje umevajo abstraktne pojme in resnice.
Zato ima v prvih (3) šolskih letih prednost analitična pot, v višjih razredih pa je sintetična
obravnava tudi uspešna. Sploh veljaj pravilo: prva obravnava, posebno če je pojem po
večini znakov neznan, naj se vrši analitično; ob ponavljanju že v prejšnjem času obrav-
nanih resnic, ali pa tudi ob prvi obravnavi takih pojmov, katerih posamezni znaki (delni
pojmi) so večinoma iz otroške izkušnje že znani, zadostuje sintetični pouk, ker je tu
treba znanje le bolj razbistriti in utrditi.

c)  Od posebnega značaja katehetovega.

Učiteljem, ki so živahne fantazije, že po naravi bolj ugaja analitična pot, če bi se
je tudi ne bili učili; oni pa, ki so spretni misleci, si upajo sintetičnim potom doseči
boljših uspehov. V slučajih torej, ko je opravičena obojna pot, se bo katehet odločil za
ono, ki bolj ugaja njegovi naravi.

Pripomniti nam je še, da se takozvana »psihološka" metoda ne sme zamenjati z
analitično učno potjo, ter je krivično očitanje, da sinteza postopa nepsihološko. Nepsi-
hološko ali otroški naravi nasprotno bi bilo, ko bi hoteli abstraktne pojme pojasnovati
le z abstraktnimi sredstvi. (Verbalizem!) Kaj takega pa pač ne more priti na misel
resnemu katehetu. Dela najboljših katehetov pričajo, da so tudi postopali od konkretnega
do abstraktnega, od čutnega do nadčutnega, od posebnega do splošnega, posluževaje
se zgledov, primer, dogodkov v naravi itd. Glavni razloček je pač le v tem, da sintetik
začne z resnico in jo pojasnuje s povestmi in drugimi konkretnimi pojasnili, analitik pa
začne z zgledom ali konktretnim opisom in izvaja iz njega dotično resnico.

§ 16. Učna oblika.

Katehet se mora zavedati, kdaj njegovemu predmetu bolj ugaja akroa-
matična  oblika, kdaj je bolj potrebna erotematična,  ker ima vsaka
svojo prednost, pa tudi svojo nepriličnost. Akroamatična ima to prednost,
da je dokaj krajša in lažja ter ne zavaja učitelja na stranska pota in na
nepotrebno razsežnost; tudi more biti prisrčnejša. Njena hiba pa je, da se
učitelj ne more zanesti, so li učenci pazni in sodelujejo, mu li morejo slediti,
ali razumejo vse itd. — Erotematična se odlikuje v tem, da nekako sili
učenca k pazljivosti in sodelovanju, da se ob njej učitelj sproti prepričuje,
so ga li razumeli otroci; tudi se učenci bolj uglobijo v predmet in se učijo
samostojno misliti. Njena hiba pa je, da vodi (v heurističnem smislu) po
daljšem in težavnejšem potu do uspeha ter poudarja bolj umsko stran.

Katehet mora torej uporabljati obe ter ji po okoliščinah spretno strinjati.

Večkrat se erotematična oblika imenuje tudi katehetska.  Pa to ime ni opra¬
vičeno, ker izhaja iz dobe, ki je bila katehezi najbolj neugodna, in se izključno nikakor
ne more rabiti. Daši Cerkev nikdar ni rabila izključno le ene oblike, vendar bi se smela
akroamatična prej nego erotematična imenovati katehetska oblika; kajti Jezus je skoro
brez izjeme učil akroamatično in enako apostoli. V katehumenatu se je pričelo že nekoliko

38

več izpraševanja ter se je v poznejših dobah čimdalje bolj razvilo; vendar se kateheza
tudi še sedaj pretežno poslužuje akroamatične oblike. Prava katehetska oblika je torej
ona, ki zna spretno spajati pripovedovanje z izpraševanjem. 1

I. Akroamatično obliko rabi katehet:

a)  Kadar otrokom pove kaj novega, česar ni mogoče izpraševaje
izvajati z učenci, ali vsaj ne brez velike težkoče.

Sem spada pripovedovanje dogodkov iz biblijske in cerkvene zgodovine, razodetih
resnic, liturgičnih podatkov i. t. d. Tudi težavnejša izvajanja in pojasnila naj katehet sam
podaje ter se z izpraševanjem prepriča, so ga li učenci razumeli in si zapomnili razlago.

b)  Kadar hoče vzbujati blaga čustva in pridobivati voljo za izpolnje¬
vanje verskih resnic; zakaj izpraševanje bi se dalo težko tako uravnati, da
bi vplivalo tudi na srce.

Glej zglede v §§: 9, II. 2; 11, 2; 12, 2.

c)  Pri bolj odraslih učencih, ki znajo že bolj misliti ter spridoma slediti
tudi daljšemu govoru, se sme v večji meri uporabljati akroamatična oblika.

II. Erotematična oblika se rabi v katehezi v dvojnem pomenu:

a)  Izpraševaje se katehet prepriča,  ali so si otroci zapomnili
to, kar jim je povedal ali razložil, ali so se naučili zaukazano nalogo, ali
imajo še v spominu, kar so se učili že poprej. Torej izprašuje takoj ob
razpravi ali pa nastopno uro, oziroma pozneje ob ponovitvi.

Kadar se ponavlja povedana zgodba,  naj  veroučitelj najprej vpraša, kateri
izmed učencev si jo upa povedati. Spretnejši učenec naj sam pripoveduje, kolikor si je
zapomnil, Ako je izpustil kaj bistvenega ali tehtnega, naj vpraša, kdo je opazil, je li kaj
izpustil; ako se ne oglasi nihče, katehet pomaga pripovedovalcu s spretnim vprašanjem.
Napačno pa je izpraševati stavek za stavkom, ker se tako reč preveč razkosa in razdrobi,
da nimajo učenci nikakoršnega pregleda. (Pri slabših učencih seveda si ni mogoče drugače
pomagati.) Otroci radi pripovedujejo zgodbe in so ponosni, če se jim posreči.

Ob razlaganju,  besednem ali rečnem, bi katehet ne ravnal prav, če bi se
zanesel na učence, češ, da so si že zapomnili, če jim je enkrat povedal, ter bi kar
nadaljeval. Prepričati se mora vselej, so li prav razumeli in si zapomnili. Samo razlagati,
pa razlage ne izpraševati, bi bilo čestokrat prazno delo.

Vsako  uro  naj  katehet izprašuje in sicer tako spretno, da pride večina učencev
na vrsto, ali celo vsi. Dr. Weber priporoča za izpraševanje četrt  ure  in nasvetuje
tako-le: Učenci naj urno odgovarjajo; najprej pove odgovor prvi v določeni vrsti, nato
vstane takoj drugi v isti vrsti, za njim tretji itd. Enako nadaljuje druga vrsta; da bi se
pa kdo ne zanašal, češ, da ne bo tako hitro poklican, katehet hipoma premeni vrsto in
pokliče koga iz oddaljene vrste. Nič hudega, če je kdo tudi dvakrat vprašan. 2  Vsakega
učenca vprašaj le malo, da bo mogoče poklicati vse. Zelo je olajšano delo katehetu,
ako pozna vse svoje učence po imenu in po obrazu ter tudi po znanju. Ako učitelj
nima posebno dobrega spomina v tem oziru, naj se pa tembolj potrudi, da kmalu vse
spozna in zapomni. Ako rabi katalog, naj tako izpreminja — morda že doma določi —
vrsto, da učenci ne morejo naprej vedeti, kdaj bodo poklicani, ali kakšno vprašanje jih čaka.

b)  Katehet pa tudi lahko izpraševaje  uči  po takozvani heuri-
stični  metodi. To se zlasti godi: a) v uvodu,  ko opozarja otroke na
njih izkušnje, da zasnuje in naveže novi nauk; /9) v razlagi,  ko izvaja
pojme ali resnice iz povedane ali otroku že od poprej znane zgodbe; y) v
katehezi,  ki se polagoma snuje po analogiji,  primerih, zgledih; <5) ko
je treba učencu popravljati nepopolne ali napačne odgovore itd

1  Cf. Katschner,  Katechetik str. 67.

2  Die Miinchener katechetische Methode str. 175 itd.

39

Zgledi: a) Vihar na morju. (Uvod.) Ali ste že kdaj natančneje opazovali
vihar? Kaj ste videli? Kaj se godi s prahom na cesti? Kaj ste opazili na drevesih?
Kaj še? (Vihar celo podira, ruje drevesa.) Kakšna škoda se včasih zgodi na strehah?
Kaj se celo utegne zgoditi s hišo, ako je vihar silen? (Če ni trdna, jo celo podere.) Ali
je prijetno potovati ob času viharja? Kaj se lahko zgodi v hudem viharju? (Potnika
vrže na tla, prevrača vozove . . .)

Ako je že na suhem tako hudo, kaj šele na morju! Poglejte sliko: kaj se godi z
valovi? (Visoko se vzdigajo, pljuskajo ob čoln, že silijo vanj...) Kaj vidiš na jadrih?...
Da, grozovita mora biti vožnja po morju ob hudem viharju. Le poslušajte, danes vam
povem, v kako silnih skrbeh so bili nekoč apostoli ob taki vožnji na
Galilejskem morju . 1

P) Mana — predpodoba presv. Rešnjega Telesa.  Kako je Bog hranil
Izraelce v puščavi? (Dajal jim je mano.) 1. Zakaj so se tako začudili Izraelci, ko so
zagledali mano in strme popraševali: „Kaj je to?“ (Ker je bila čudežna  hrana.) In
kakšna hrana je v presv. Rešnjem Telesu? (Tudi čudežna.) V čem je torej najprej po¬
dobna mana presv. Rešnjemu Telesu ? (Oboje je božji čudež.) Zares presv. Rešnje Telo
je največji čudež božje ljubezni. Kako molimo v cerkvi po litanijah v prvi molitvi? („0
Bog, ki si v prečudnem  Zakramentu ...“)  Kaj  je čudežnega v presv. Rešnjem Telesu?
(Izpremenjenje, pričujočnost Sinu božjega v tako neznatni podobi .. .) — 2. Kdaj je
padala mana izpod neba? (Vsak dan zjutraj.) Kako je torej podobna presv. Rešnjemu
Telesu? (Jezus Kristus pride pri vsaki sv. maši —torej zjutraj —ob povzdigovanju na altar.)
— 3. Kakšne barve je bila mana? (Bila je bela kakor slana.) In kakšne barve je sveta
hostija? (Jezus je pričujoč v podobi belega kruha.) — 4. Kakšen okus je imela mana?
(»Slast tega zrnja se jim je zdela kakor medene potice.") Kako je v tem podobna
presv. Rešnjemu Telesu? (Jezus je v presv. Rešnjem Telesu sladka hrana vsem, ki ga
ljubijo.) Kako se odgovarja na cerkveni predpevek: »Kruh iz nebes si jim podelil?" (Ki
ima vso sladkost  v sebi.) — 5. Koliko časa je Bog živil Izraelce z mano? (»Bog
jih je živil štirideset let, dokler niso prišli do meje kanaanske dežele.' 1 ) Kako je zopet
vtem  mana predpodoba presv. Rešnjega Telesa? (Presv. Rešnje Telo krepča našo dušo
na potovanju skozi puščavo našega življenja do skrajne meje, ko nas bo okrepčala za
usodno stopinjo v večnost — v sveti Popotnici.) Zakaj se torej zove mana — predpo¬
doba presv. Rešnjega Telesa? Ponovi vse točke.

Kaj je smrt?  — Kako je Bog ustvaril prvega človeka? Kaj je naredil najprej?
(Telo.) Ali je bil človek takoj živ, ko je imel šele samo telo? — Je li imel oči? — Ali je pa
videl? — Je li imel ušesa? — Ali je pa tudi slišal? — Ali je torej bil živ, ko je imel

sarno telo? — Kaj mu je še Bog dal v telo, da je bil živ? (Dušo.) — Kako mu jo je

dal? (Vdihnil mu jo je.) — Kaj ima torej vsak človek? — Kako dolgo ostane človek

živ? (Dokler ima dušo.) — Kdaj se duša loči od telesa? (Ko človek umre.) — Kaj se

torej zgodi, ko človek umre ? (Ko človek umre, zapusti duša telo ali se loči od telesa.
Smrt je ločitev duše od telesa.  (Cf. Avg. Gruber.)

7 ) Trdni sklep.  Ako bi kdo izmed vas hudo razžalil svojega očeta, ker bi ne

hotel tako delati, kakor so ukazali; kaj bi pač moral storiti, da bi mu odpustili in ga

zopet radi imeli? Povej I.! (Prositi bi jih moral odpuščenja.) Prav. Ko bi te pa oče
vprašali: »Ali se boš poboljšal? Ali me misliš še kdaj razžaliti?" in bi jim odgovoril:
»Ne vem; tega vam ne morem obljubiti," — ali bi ti odpustili? (Ne; še bolj bi bili
užaljeni.) Ali bi bilo torej zadosti, ko bi očetu zagotavljal, da obžaluješ svojo napako?
(Ne.) Gotovo ne. Kaj moraš tudi obljubiti, ako hočeš, da ti odpuste? (Da jih ne bom več

žalil; da se bom poboljšal in se natanko ravnal po njih volji.) Da, tako bi jim moral

obljubiti, ali kakor pravimo: trdno skleniti,  da se boš res poboljšal. — Toda pazite!
Ljudje nimamo le vsak svojega očeta tu na zemlji, ampak imamo tudi vsi skupaj enega

1  Ako še ni katehet poprej nobenkrat govoril o morju sploh in posebej o Gali¬
lejskem, bi moral tudi to pojasniti v kratkih besedah. — Ako zna katehet dobro opisovati,
»slikati", bi morda opisovaje silovitost viharja brez vprašanj še bolje pripravil otroška
srca na veličastno zgodbo.

40

Očeta v nebesih. Kdo je to? (Bog.) Res, Bog je nas vseh oče, in tega dobrotljivega
Očeta mnogokrat razžalimo. Ali veš, I., kako? (Če grešimo.) Da; kdor n. pr. žali svoje
starše, kdor laže, krade, grdo govori, kolne . . ., tak razžali nebeškega Očeta, ki je
prepovedal vse take reči. Kaj meniš, da nam je storiti, če hočemo, da bi nam Bog
odpustil tako razžaljenje? (Obžalovati moramo.) Res je; kesati se moramo, da smo
ravnali zoper voljo svojega nebeškega Očeta. Ali je pa že to zadosti? Kaj sem poprej
rekel? Kaj ti je treba še poleg kesanja, da ti odpuste tvoj oče, ako si jih razžalil?
(Trdno moram skleniti, da se bom poboljšal.) Glej, prav tega ti je treba, ako hočeš, da.
ti bo nebeški Oče odpustil grehe. Trdno moraš skleniti, prav zaresno mu obljubiti:
»Nikdar več ne bom tako ravnal. Ne bom se več lagal, ne bom grdo govoril, klel .. .“
Tukaj nič ne velja tisto: »morebiti", „znabiti“, „bom izkušal", — tukaj mora biti trdna,
odločilna, resnična volja:  „Svoje življenje hočem poboljšati in nič več ne
grešiti". Pomnite torej: ,,Trdni sklep je resnična volja . . “ .1., povej kaj je trdni sklep?
(Cf. A. Zupančič.)

S) Kaj se pravi: izpovedati  se?  Ako otrok odgovori na to vprašanje: „Izpo-
vedati se, se pravi, povedati grehe", je sicer odgovor resničen, a pomanjkljiv. Zato je
treba še dalje vprašati: Ali bi bila to izpoved, ko bi povedal svoje grehe kakemu dečku?
Zakaj ne? — Komu se torej morajo povedati grehi? — Ali bi bila to izpoved, ko bi
grešnik pripovedoval mašniku svoje grehe kar za šalo, kot se pripoveduje kaka zgodbica?

— Marveč kako je treba povedati grehe? (Skesano.) — Ali bi bila to izpoved, ko bi
grešnik mašniku povedal grehe le zato, da bi ga kaj potolažil ali mu dal dobre svete?

— Marveč zakaj povemo mašniku grehe? (Da bi nas odvezal od njih.) Torej: Izpoved
je . . . (J. Kundi.)

Ko bi otrok na vprašanje: »Ali se sme kdaj žival umoriti?"  napačno
odgovoril, da nikoli ne, bi ga katehet privedel do pravega odgovora, n. pr., s takim-le
vprašanjem: Ali imajo oče greh, če ubijejo gada? ali mati greše, če pokončavajo gose¬
nice v zelniku? (A.Zupančič.)

Spretno izpraševanje. Ker je v katehezi pač najtežja reč pametno
in spretno izpraševanje, navedemo še nekaj lastnosti dobrega izpraševanja,
in sicer z ozirom a)  na posamezna vprašanja in b)  na izpra¬
ševanje sploh.

a)  Vprašanje mora biti:

1. Primerno  zmožnosti učenčevi; ne sme biti ne pretežko, ne prelahko.

Pretežko bi bilo vprašanje, ako bi katehet že v prvem ali drugem razredu zahteval

definicije,  n. pr.: ,,Kaj je sv. katoliška Cerkev?" ali sploh vprašal kaj takega, o čemer
je prepričan, da njegov učenec še ne more vedeti.

Prelahko  bi bilo vprašanje, ako bi učenec lahko kar mehanično (brez razmišlje-
vanja) odgovoril, n. pr.: »Kaj sklepamo takrat, kadar molimo?" Zlasti so prelahka vpra¬
šanja, na katera se lahko odgovarja le z da  ali ne.  Le izjemoma bi smel katehet tako
vpraševati slaboumne otroke, da bi dobili več poguma.

2. Jasno,  t. j. povedati se mora s pravilnim in popolnim vpraševalnim
stavkom, v katerem ni tujih, abstraktnih ali sploh še otrokom neznanih besed,
n. pr. bitje, povod, svrha, posledica, učinek, uteha itd.

Slabo bi bilo torej vprašanje: Jezusa je krstil kdo?  Jezusa je obsodil v smrt — ?
Neprimerno je vprašati: »Pod katerim pogojem  je Bog obetal nesmrtnost  našima
praroditeljema?

Jasnost vprašanja tudi zahteva, da se poudari  oni del stavka, ki je
merodajen za odgovor.

41

Kako različen bi bil, n. pr., odgovor, ako se v tem-le stavku poudarjajo razne
besede: 1. Ali je Juda s poljubom izdal Jezusa? (To je zgodovinsko.) — 2. Ali je Juda
s poljubom izdal Jezusa? (Juda — apostol se je tako daleč spozabil.) — 3. Ali je Juda s
poljubom  izdal Jezusa? (Zlorabil je celo to znamenje srčnega prijateljstva.) — 4. Ali
je Juda s poljubom izdal  Jezusa? (Šel je skrivaj povedat sovražnikom, kje ga lahko
najdejo.) — 5. Ali je Juda s poljubom izdal Jezusa?  (Da, to grozovitost je storil svojemu
najboljšemu Gospodu.)

3.  Določno,  da dopušča le en odgovor.

Slabo: „Kaj se zgodi, ko človek umrje?" Utegnil bi kdo odgovoriti: Sorodniki in
prijatelji se jokajo, dediči se smejejo, Cerkvenik gre zvonit itd. — Tudi še slabo: „Kaj se
zgodi s človekom, ko umrje? 11  — Dobro: „Kaj se zgodi z dušo, ko človek umrje? Kaj
se zgodi z njegovim telesom?"

4. Kratko;  ima naj le toliko besedi, kolikor jih je neizogibno potrebno
za odgovor, brez nepotrebnih govorniških okraskov in drugih pritikljajev.

Napačno: Zakaj smo dolžni spoštovati, ljubiti in slušati svoje mile, predrage,
preljube in predobrotljive  starše? Ali pa: Povej mi ti, ki se danes
nekako pridno držiš..., ali bi mi morda ti znal povedati,  zakaj smo
dolžni itd.

5. Enostavno,  ki ne zahteva več odgovorov obenem.

Napačno: Kako je Jezus trpel, kdaj, kje in kako je umrl? Ali: Koliko je sv. zakra¬
mentov in kateri se smejo samo enkrat sprejeti?

b)  Z ozirom na izpraševanje sploh naj katehet zlasti pomni:

1. Pred vsem se izogiblji nepotrebnega  izpraševanja.

Opuščaj pretežka in prelahka  vprašanja. Radi pičlo odmerjenega časa
vprašuj le po rečeh, ki so v zvezi z veroukom,  iz drugih predmetov pa le toliko,
kolikor je potrebno v pojasnilo verskih reči. Izogiblji se nepotrebnega ponavljanja.
Ako je n. pr. učenec že sam dobro povedal zgodbo, bi bilo potrata časa, ko bi ga še
enkrat izpraševal stavek za stavkom. In ko pojasnjuje zgodbo, naj vprašuje samo po
onih rečeh, ki jih je treba še natančneje razložiti.

2. Kadar uporablja heuristično obliko, naj nikar vedno in nepre¬
trgoma  ne izprašuje.

Ko bi katehet kar neprestano izpraševal, utegne priti v zadrego, in pouk bi bil
tudi dolgočasen. Mesto vednega izpraševanja naj pove vmes kako primero, ali kar je
težjega, naj kar sam pove in nadaljuje izpraševanje. Oblika verskega poučevanja ne bodi
torej zgolj suhoparno erotematična,  marveč prisrčno dialogična.

3. Pazi naj katehet, da ga odgovori učencev ne zavedejo na stranska
pota. Imej torej vedno pred očmi svoj cilj, kakor brodnik, ki vedno tako
krmi svoj čolnič, da pripelje na določeni kraj, dasi mu voda nagaja in ga
izkuša kreniti v drugo smer. .

Da to doseže, si mora sam jasno določiti pot, spretno uporabljati odgovore, zavra¬
čati napačne, popravljati slabe, izpopolnjevati nepopolne itd., kakor uči občna metodika.

4. Vprašanja naj katehet vobče stavi na ves razred  ter šele potem
Pokliče posameznega učenca, ki naj odgovori; in sicer naj jih vpraša več.
Vendar bi ne bilo prav, ko bi takrat, ko uporablja heuristično obliko, preveč
drobil, marveč naj en sam učenec pove to, kar je skupnega, zlasti pri zgodbah
celoten odstavek.

Drugače je ob ponavljalnem  izpraševanju, ko morajo biti odgovori že vsem
znani. Tu lahko nadaljuje isti odgovor več učencev. Zlasti pri daljših odgovorih je to
Priporočati, da so učenci bolj pazljivi in da jih pride več na vrsto vsako uro.

▲

42

5. Katehet naj učencu preveč ne pomaga  pri odgovorih. Kadar
„katehizira“, izpraševaje uči, ga mora seveda s spretnim izpraševanjem pri¬
vesti do pravega odgovora; ob eksaminatoričnem izpraševanju pa naj sa¬
mostojno  odgovarja.

Posebno bi bilo napačno, ko bi katehet odgovor »pokladal na jezik", napol na¬
rekoval, začenjal s prvo besedo, ali celo le s prvim zlogom itd.

6. Katehet naj tudi pazi, da učenci odgovarjajo  tako, kakor zahte¬
vajo pravila občne metodike.

§ 17. Obravnava učne enote.

(Kateheza v najožjem pomenu.)

Z ozirom na šolsko dobo lahko katehet deli svoje učence v tri vrste:
učence nižje, srednje in višje stopnje.  Na nižji in višji stopnji pre¬
vladuje biblična kateheza, na srednji pa katekizmova. Katekizmu torej za¬
dostuje kateheza ene vrste, le da je pri manjših učencih preprostejša in lažja.
Biblična kateheza pa je dvojna: nekoliko drugačna pri začetnikih in sploh
takrat, ko se pove zgodba le v razširjatev ali razlago katekizmovega vpra¬
šanja; drugačna pri učencih na višji stopnji, ko se zgodba samostojno
obravnava v potrdilo že znanih katekizmovih resnic in v blaženje srca. Torej
ločimo: biblično katehezo za nižjo in višjo stopnjo.

A Biblična kateheza za nižjo stopnjo. Biblična kateheza za
prvence (oziroma kot pojasnilno sredstvo) imej te-le dele:

I. Uvod, ki naj: a) napove smoter  ali cilj, bodisi ob začetku ali ob
koncu ali obakrat; b)  naveže novo zgodbo na poprejšnjo že znano, ali pa
na izkušnjo iz otroškega življenja, ki je v tesni zvezi s podatki napovedane
zgodbe; c) že naprej razloži otrokom neznane reči, v kolikor je neizogibno
potrebno za umevanje nove zgodbe.

II.  Podavanje (novega.) Pove se zgodba, in sicer najprej vsa, da
imajo učenci nekak pregled, dasi še nejasen. Potlej se pove prvi odstavek
(1. del učne celote) še enkrat. Boljši učenec naj ga ponovi; česar si ni za¬
pomnil, to naj katehet izpraševaje izpopolni (Cfr. § 16. II. a.) Seveda mora
več učencev ponoviti. Katehet se zadovoljuj, če tudi odgovarjajo s svojimi
besedami; sam pa se ravnaj po besedilu šolske knjige. Tu se tudi vpleta
besedna in rečna razlaga. Na isti način se obravnava drugi, tretji... od¬
stavek in polagoma združuje v skupino, ki se končno vsa ponovi.

III. Zveza s katekizmom: a)  zgodovinski dogodek naj se zapomni
kot razširjatev katekizmovega vprašanja; otroci naj bi znali: zgodbo samo
ali vsaj okrajšano vsebino v katekizmu; b ) ako se je rabila zgodba kot po¬
jasnilno sredstvo, naj se izvajajo ali posnamejo dotične verske resnice; v
tem slučaju si zgodbe ni treba natančneje zapomniti.

IV. Uporaba podaje navodila in pravila za življenje: kako dobri ljudje
izpolnjujejo, slabi zanemarjajo, kaj bodo torej učenci storili.. .

Uvod  ima zlasti namen učencem vzbujati zanimanje in pazljivost. Ako upošteva
otroške izkušnje, naj se ozira kolikormožno na verske cerkvene  okoliščine. — P rl
podavanju  naj se vrši tudi takoj vzprejemanje, t. j. učenci naj se nauče  zgodbo,
oziroma zapomnijo po vsebini, ako je bila le pojasnilno sredstvo. — Zvezo s kate-

43

k izmo  m imenujemo III. del kateheze zato, ker je zgodba le sredstvo, katekizmovi nauki
so pa glavna reč. Mnogo katekizmovih vprašanj je že itak zgodovinskih, ki jih biblična
kateheza le razširi in izpopolni, pri drugih pa je posnetek  zgodbe ravno — katekizmov
odgovor. Da bi bila le reč jasna, ime je postranska reč. — Uporaba  mora priti vselej
na vrsto ter se ozira deloma na zgodbo, deloma na katekizem; po okoliščinah naj se
privzema tudi liturgika i. dr.

Zgled. Sveti trije Kralji.

I. Uvod.  Kaj  smo se že učili o Jezusu, božjem Detetu? Kje je bil rojen? Kdo je
prvi izvedel, da je že prišel na svet?... O kako je bilo lepo takrat! Kako je bila vesela
tista sveta noč! Pa čudno, da ni prišlo več ljudi k Jezusu. Saj ni prišel nepričako¬
vano  na svet. Lahko bi bili še drugi vedeli, da je rojen Zveličar. Saj je ljubi Bog Ju¬
dom že davno naprej povedal po prerokih,  da jim bo poslal Odrešenika. (Preroki so
bili sveti možje, ki so veliko vedeli o prihodnjem Zveličarju in so ga po božjem povelju
tudi že naprej napovedovali ali prerokovali  o njem). Eden izmed njih je prerokoval:
Kadar se bo na nebu prikazala velika svetla zvezda, takrat bo rojen Zveličar. Drugi
je napovedal: V Betlehemu bode rojen. — Kar so preroki napovedali o Jezusu, je zapi¬
sano v velikih bukvah. Te bukve imenujemo sv. pismo. V teh svetih bukvah so mnogo¬
krat brali in po njih učili učeni judovski možje. Ti možje so se imenovali pismarji.
— Pa od Judov so izvedeli, da bo prišel Odrešenik na svet, tudi taki ljudje, ki niso
živeli v Sveti deželi (pagani). Danes vam bom povedal, kako so iz takih daljnih krajev
prišli sveti trije Kralji  molit Jezusa. Prišli so od one strani, kjer solnce izhaja,
pravimo tudi: iz Jutrovega ali iz jutrove dežele.  Poprej bi se pa rad prepričal,
ali ste si že dobro zapomnili to, kar sem vam zdaj povedal, ker bi sicer ne mogli prav
umeti zgodbe same. Kaj so bili preroki ? Kaj je eden izmed njih posebno lepega povedal
o Jezusu? in kaj drugi? Kaj so pismarji? Kateri kraji se imenujejo Jutrova dežela
ali J utrovo?

II. Podavanje.  Pove se v s a zgodba iz šolske knjižice, potem pa nauči v
oddelkih.

1. Povem vam še enkrat prvi del: Ko je bil Jezus v Betlehemu rojen, so prišli
Modri iz jutrove dežele  v Jeruzalem. Rekli so: Kje je novorojeni kralj Judov? Videli smo
njegovo zvezdo na Jutrovem in smo ga prišli molit. Ko je kralj Herod to slišal, se je pre¬
strašil in ves Jeruzalem ž njim. Sklical je vse pismarje ter jih izpraševal, kje bi bil Kristus
rojen. Pismarji mu odgovore': V Betlehemu na Judejskem.

Kdo mi ve zdaj povedati, kako je bilo, koso prišli trije Modri v Jeruzalem?

Pojasnilo: Kdo je prišel razun pastircev še molit Jezusa? (Modri). Kaj so bili
Modri? (Modri so bili razumni, pametni možje. Bili so tudi bogati in imenitni; zato se
imenujejo tudi kralji. Njih imena so po ustnem izročilu: Gašpar, Melhijor, Baltazar.) —
Iz katere dežele so prišli? (Iz jutrove dežele). Kje je to? Že prej sem vam povedal, da
je „jutrova dežela" še daleč od Svete dežele tja proti solnčnemu vzhodu, t. j., ko bi se
kdo v Betlehemu ali Jeruzalemu zjutraj obrnil proti onemu kraju, kjer solnce vzhaja, bi
gledal proti deželi, iz katere so prišli trije Modri, — proti jutrovi deželi. — Od kod pa so
izvedeli trije Modri, da je že rojen-Zveličar? (Po zvezdi.) Tako lepe zvezde še niso videli
nikoli poprej; svetila je žarneje in svetleje nego druge. To je bila ona zvezda, ki je bil
Prerok o njej napovedal, da se bo prikazala takrat, ko bo rojen Zveličar. Zato jo kralji
imenujejo ,,njegovo" zvezdo. — Zakaj so Modri najprej v Jeruzalemu iskali Jezusa? (Ker
je bil Jeruzalem glavno mesto in je tam živel kralj Herod, češ, pri starem kralju bodo
najlažje izvedeli, kje je novorojeni kralj.) — flli je bil Herod vesel, ko je izvedel, da so
Prišli Modri? Zakaj se je prestrašil! (Zato, ker so vprašali, kje je novorojeni kralj Judov.)
Mislil si je: „Kralj sem jaz; ali naj mar zdaj izgubim kraljevsko čast? Ne, kralj moram
ostati; novorojenega kralja pa hočem umoriti? Tako je mislil v svojem zlobnem srcu;
Povedal pa tega ni nikomur. — Zakaj so se ustrašili drugi ljudje v Jeruzalemu (ves
Jeruzalem)? Bali] so se, da ne bi nastala vojska, posebno ker so vedeli, da je Herod
tako zelo hud.

44

Ponavljanje prvega oddelka.

2. Zdaj vam povem, kako je Herod poslal Modre v Betlehem: Tedaj je Herod
poslal Modre v v Betlehem in jim je rekel: Pojdite in skrbno poprašujte po Detetu: kadar
ga najdete, mi pridite povedat. Tudi jaz pojdem molit Dete.

Kam je Herod poslal tri Modre? Kaj jim je rekel?

Pojasnilo:  Kli je Herod res mislil iti molit božje Dete? Hudobnež je le z ustmi
tako govoril, v srcu pa je nameraval vse kaj drugega;, mislil je: da le izvem zanj, pa
ga dam takoj umoriti.

Ponovi še enkrat ta oddelek in potlej oba skupno.

3. Povem vam še, kako so trije Modri našli Jezusa: Modri se precej odpravijo
proti Betlehemu. In glej, zvezda, ki so jo videli na Jutrovem, je šla pred njimi. Ko so Modri
zagledali zvezdo, so se silno obveselili. Nad krajem, kjer je bilo Dete, je obstala. Šli so
noter in našli Dete in Marijo, njegovo Mater. Pokleknili so predenj in ga molili ter mu
darovali zlata, kadila in mire.

Kako so Modri našli Jezusa?

Pojasnilo.  Zakaj so bili Modri tako zeio veseli zvezde? Mislili so si: Zdaj
vemo, da smo na pravem potu; Bog sam, ki nam je kazal pot do sem, nas bode pripeljal
do božjega Deteta, da ga nam ne bo treba še-le iskati od hiše do hiše. — Kako so
Modri imenovali Jezusa že takrat, ko so v Jeruzalemu vpraševali po njem? — Da, Jezus
je kralj, pa ne zemeljski kralj, kakor Herod — Jezus je nebeški kralj, njegov prestol je
v nebesih, Jezus je Sin nebeškega Očeta, pravi Bog. Kaj se je torej spodobilo, da so
storili Modri, ko so ga zagledali? — Kaj so mu darovali? To so bile lepe reči. Vsak
je prinesel, kar je bilo najboljšega v njegovi deželi. Zlato  že dobro poznate; kadilo
ste tudi že videli v cerkvi, duhovnik ga dene na žrjavico v kadilnici, in prijetno dišeč
dim se začne vzdigovati kvišku. — Mire  pa še ne poznate, ker je ni pri nas; to pa
je lepa smola, ki se v onih krajih cedi iz nekega drevesa, kakor pri nas iz smreke.
Take smole denejo v mrtvo človeško truplo, da ne strohni. Sveti trije Kralji so bili res
modri, zato so vzeli s seboj jako primernih darov, ko so šli obiskat nebeškega Kralja.
Mislili so si: v kraljevih palačah se leskeče mnogo zlata; Jezus je tudi kralj, zato so
mu prinesli bliščečega zlata; kadilo  se zažiga Bogu; Jezus je tudi pravi Bog, torej
so mu darovali dišečega kadila. Pa Jezus ni le Bog, marveč tudi človek, ki bode umrl
za ljudi; mira se rabi pri mrličih, torej so mu prinesli tudi mire.

Ta odstavek se pove še enkrat in potem se ponovijo vsi trije skupno.

4. Povem vam še kratki konec, kako so se Modri vrnili domov: Ponoči pa je Bog
zapovedal Modrim, naj  se ne vračajo k Herodu. Vrnili so se po drugem potu v svojo
domovino.

Kako so se vrnili Modri v svojo domovino?

Pojasnilo:  Sv. trije Kralji so bili trudni od dolgega potovanja. Kje so prenočili'?
Hitro so zaspali. Imeli so nenavadne sanje. Bog sam jih je opomnil v spanju, naj nikar
ne gredo pravit Herodu, da so našli Jezusa. Zakaj ne?

Še enkrat zadnji odstavek in potlej skupno vso zgodbo!

III. Zveza s katekizmom.  Danes ste se torej naučili prelepo zgodbo o
sv. treh Kraljih.  Posebej pa si zapomnite iz nje dve reči: Zvezda je rojstvo
Jezusa Kristusa oznanila Modrim v Jutrovi deželi, Modri pa kralju
Herodu in pismarjem  (Vpr. 132. se ponovi do 3. točke incl.) Drugič pa še pomnite:
Modri iz Jutrove dežele so prišli Jezusa molit in so mu darovali zlata,
kadila in mire.  (Vpr.133.se nauči do 3. točke incl.) — Spoznali smo tudi, da Jezus
ni le Odrešenik judovskega ljudstva, marveč tudi paganov, torej vseh ljudi.

IV. Uporaba.  Sv. trije Kralji so morali prehoditi dolgo, dolgo pot, da so prišli
do Jezusa; mi pa imamo vse drugače. Le nekaj stopinj je treba storiti, pa smo v cerkvi
pri svojem Zveličarju. V tabernaklju je Jezus vedno pričujoč. Ko stopiš v cerkev, i e
pri vratih zagledaš lučco, ki noč in dan gori pred velikim altarjem in se zato imenuj®
večna  luč. Ta večna luč nam izpred tabernaklja oznanja isto, kar je svetla zvezda
oznanjala trem Modrim: Tukaj je Jezus Kristus!  Oj, prosim vas, dragi otroci, posn«'

45

majte tudi vi svete tri Kralje. Nič niso gledali ti blagi možje, so li tla lepa ali umazana;
nič se niso bali, da bi si ne umazali kraljevske obleke, marveč ko so zagledali premilo
božje Dete, so spoštljivo pokleknili in pobožno molili.

Tudi darovati  mora sleherni izmed vas kaj Jezusu. No, kaj pa? Nimate zlata,
ne kadila, ne mire; a povem vam, da lahko darujete še kaj boljšega, kar ima Jezus še
veliko rajši. Gotovo ste že slišali, da se prav dobro srce imenuje tudi „zlato“ srce: če
je kdo prav zelo priden in dober ter se trudi storiti vse, kar je po božji volji, pravimo:
»Ta človek ima zlato srce!“ Glejte, tako bodi vaše srce, in Jezus bo vesel vašega daru. —
Kaj pa bo s kadilom?  Kadar denejo v cerkvi mašnik kadilnih zrnic na žrjavico, se
tako lepo vzdiguje dim kvišku in puhti prav prijeten vonj. Glej, enako se godi,
kadar prav pobožno moliš: tvoje misli in želje se vzdigujejo proti nebesom in so, kakor
prijetna dišava, Bogu močno všeč. — Mira  pa je grenka reč in pomeni trpljenje, težave.
Če torej prav krotko in mirno trpiš, kadar te zadene kaj hudega (če si lačen ali hudo
žejen, če te zebe, glava boli, če si se naveličal težjega dela...) tedaj daruješ Jezusu mire.
Sveti ljudje iz ljubezni do Juzusa še celo iščejo trpljenja, sami si nalože kaj težkega ali
pa si odreko kaj prijetnega. To imenujejo prostovoljno zatajevanje ali premago¬
vanje samega sebe.  (Praznik sv. treh Kraljev.)

B.  Biblična kateheza za višjo stopnjo. Biblična kateheza, kot
samostojen predmet, obsega teh-le pet delov : 1

I. Uvod, ki sme biti prav kratek ter obsega le napoved smotra. Le
semtertja je treba že tu razjasniti, ako je v zgodbi otrokom kaj popolnoma
nerazumljivega. Dobro je, ako se že v uvodu učenci uvedejo v pravo dušno
razpoloženje ter se jim vzbudi ono čustvo, ki je v tesni zvezi z zgodbo.

II.  Pripovedovanje se oklepaj karmoč učne knjige, ki jo morajo imeti
učenci še zaprto.

III. Pojasnjevanje. Učenci odpro knjige in ob čitanju se vrši besedno
in rečno pojasnilo. Ob koncu vsakega odstavka naj se prav ob kratkem
določi njega vsebina.

IV.  Razlaga. Katehet opozori na ona vprašanja v katekizmu, ki jih
zgodba pojasnjuje ali potrjuje. Učenci naj jih sami poiščejo; veroučitelj naj
še izpopolni. Največkrat pride na vrsto nauk o Bogu in božjih lastnostih ter
nravni nauki o grehih in čednostih, kakor se javijo na zgodovinskih osebah.
Seveda se ne smejo prezirati druge resnice, zlasti ne predpodobe in pre¬
rokbe o Zveličarju ter liturgična opravila.

V.  Uporaba podaje navod, kako naj učenci nase obračajo nauke, česa
naj se izogibljejo, kaj naj posnemajo ...

Navadno se morajo učenci doma naučiti zgodbe, v šoli se jim poda (v točki III.)
le kratek pregled. V neugodnih okoliščinah bi se moralo tudi to delo v šoli izvršiti.

Ker naj bi zgodbe posebno blagodejno vplivale na srce, je svetovati, da katehet
pridno zasleduje take momente in spretno uporablja.

Nekateri odstavki v šolski knjigi nimajo zgodovinskega značaja in podajejo le
svetopisemskih naukov in dr. Pri takih je obravnava krajša: zlasti odpade II. točka, in
se takoj po kratkem uvodu začne čitanje itd.

Zgled. Jobova potrpežljivost.

I. Uvod.  Več izvrstnih mož smo si že ogledali iz najstarejšezgodovine. Imenujemo
jih očake. (Kateri so? Navadno prištevamo očakom tudi Jožefa in njegove brate). Predno
pa se poslovimo od te častne prve dobe človeške povestnice, vam moram še opisati
izredno bogoljubnega moža, ki ni sicer po rodu in domovini z očaki v tesni zvezi, a je

1  Po teoretičnem in praktičnem navodilu dr. Knechta.

46

živel v isti dobi in jim je v marsičem podoben ter se je zlasti odlikoval po veliki po¬
trpežljivosti, — namreč Joba.

II. Pripovedovanje  (točno po knjigi): a)  Jobovo bogastvo in srečno življenje;
b)  prve nesreče; c)  gobava bolezen, v kateri ga žali celo njegova žena; i)  trije Jobovi
prijatelji; d)  Job poplačan.

III. Pojasnjevanje: a)  „Ob času očakov",  ko je bil že Jakob umrl. Tudi
Joba smemo v nekem smislu prištevati očakom: bil je zvest služabnik edinega Boga;
mogočen in bogat mož; v svoji veliki družini je imel vso oblast in opravljal duhovniško
službo, pa učakal je visoko starost. — V „A ra bi ji", pravzaprav v deželi Huz,  ki je
na južnovzhodni strani Mrtvega morja, med deželo Edomljanov in arabsko puščavo. —
„V obličje",  naravnost, predrzno. — „Le njega se ne dotikaj"  = le njegovemu
zdravlju ne smeš škodovati.

b)  „Sabejci“,  divji arabski rod. — „Kaldejci“,  menda potomci Nahorja —
»Pretrga svoja oblačila",  zakaj? — „Pade  na  tla", s tem pokaže, da se poniža
pred Bogom in popolnoma vda božji volji. V sv. pismu je še rečeno: „obrije svojo
glavo",  kar pri jutrovcih, ki so posebno ponosni na lase in brado, pomeni skrajno
žalost. — „Gospod je dal",  iz gole ljubezni, brez mojega zasluženja. — „Gospod
je vzel“, pravzaprav so Jobu vzeli vse sovražni sosedje in vihar po satanovem pri-
zadetju; a Job je prav govoril tako, ker človeku ne more satan in nihče drugi nič žalega
storiti, ako Bog ne dovoli ali pripusti. — „Ime Gospodovo"  = Gospod, Bog.

c)  „Vse, kar ima človek, da za svoje življenje"  = zdravje in življenje
se zdi človeku največja časna dobrota. — „Satan obda"  itd., Job je dobil gobavo
bolezen. Ta bolezen, ki se nahaja na jutrovem, posebno v Egiptu, je kaj strašnega. Vse
telo hudo oteče, posebno pa noge; oteklina se razgnoji in napravlja pekoče rane;
nohtovi odpadejo in tudi udje polagoma odgnijejo; glas je hripav ali se celo popolnoma
izgubi; strašnim telesnim bolečinam se pridružijo tudi dušne bolečine: otožnost, žalost
in obupnost; ker je bolezen nalezljiva, ni postrežbe itd. — „Job sedi na gnojišču.
bolečine".  Gobava bolezen napravlja tudi hudo srbečico; ker pa nohtov ni imel več,
da bi se praskal, si je s črepinjo strgal gnoj. — „Le hvali Boga, pa umri!"  S teffl
mu je hotela očitaje in nagajivo reči: „Vidiš, kako ti Bog povračuje tvojo pobožnost!
Le še nadalje tako moli, si utegneš še primoliti — smrt!" (Drugi pa razlagajo to oči¬
tanje: „Pusti Boga in molitev, saj vidiš, da ti nič ne pomaga; kaj pa more hujšega
priti, — k večjemu smrt". Oboje je enako žaljivo.) — »Nespametna ženska"  =
brezbožna ženska. Po sv. pismu je greh in brezbožnost prava nespamet, ker grešnik v
svoji strasti ne ve, kaj dela, in ker z grehom sam sebi škoduje; kdor pa sam sebi škodo
dela, je nespameten.

c)  Prijatelji so prišli iz dobrega namena, pa so slabo opravili svojo nalogo. —
„V svojem mesu"  = v svojem telesu.

IV. Razlaga. 1. Trpljenje in junaška potrpežljivost. (Za srce)  Kaj
ne, kako častitljiv mož je bil Job! Kakor veličasten spomenik se mi zdi na meji med
dobo očakov in Mojzesovo dobo. Velik trpin je bil, da se nam mora smiliti v srce; a
bil je tudi velik svetnik, da se mu moramo kar čuditi. Zadele so ga britkosti, katere
moramo prištevati največjim in najhujšim na zemlji. 1. Bil je v začetku jako srečen:
bogat, zdrav, vesel svojih dobrih otrok — torej vajen le dobrega; če tak človek pride
v nesrečo, jo čuti vse hujše, kakor če je kdo hudega takorekoč vajen že iz mladega.
2. Nesreče so ga zadele na g lom a, kar druga za drugo; ni se še utegnil utolažiti zaradi
prve, že se mu je naznanila druga, za njo takoj tretja itd. 3. Šibe, s katerimi ga je
obiskal Bog, so bile silno hude: tako bogat mož — mahoma uboža! R  izgubo premo¬
ženja bi še kako prestal; toda Bog mu vzame tudi ljubljene otroke — kar vse hkrati!
(Koliko žalovanje je v hiši, če le eden umrje!) 4. R  da bi bil le še sam zdrav! Tudi
njega zadene bolezen tako huda in strašna, da si pač ne moremo misliti hujše in na-
dležnejše. 5. Pa naj je žalost še tako velika, navadno ima človek še koga poleg sebe,
kateremu more zaupno potožiti svoje gorje, kateri ga zna sočutno potolažiti; a ubog'
Job niti tega ni imel! Žena, ki je bila prva poklicana, da bi ga bila tolažila ali vsaj ž

47

njim vred vdano potrpela, ga bogokletno zaničuje; iz ust, iz katerih je pričakoval milo¬
srčnega tolažila, mora slišati tako pikro, tako zasmehljivo očitanje! Prišli so sicer trije
izmed njegovih prijateljev; a ga niso tolažili, marveč mu še vekšali žalost. Poprijemljejo
ga od one strani, od katere je človek najbolj občutljiv — dotaknejo se njegovega do¬
brega imena, njegovega poštenja!

Kaj ne, velike, strašne bridkosti! Da, a tudi velika junaška potrpežljivost! Job se
ob zgubi svojega premoženja tolaži: „J3og je dal, Bog...“ V svojih hudih bolečinah pa
išče tolažbe, kjer bi jo bilo po človeški sodbi najtežje najti: v svojih oteklih, ranjenih,
razbolenih udih, ker pomisli na čas, ko bo minulo vse trpljenje, ko bode njegovo sedaj
tako ostudno telo vstalo izpremenjeno — krasno, ko se bode njegovo telo, ki sedaj
trpi neznosne bolečine — radovalo v neizmernem veselju! Kakor ga je v zdravih dneh
ljubezen  božja vodila, da je tako lepo živel in zvesto izpolnjeval voljo božjo, tako
mu daje sedaj v prestrašnem trpljenju njegova vera in upanje  junaško moč in tolažbo!

2. Tudi bogoljubnim osebam pošilja Bog trpljenje,  zato a)  da bi jih
še bolj očistil, zakaj ni ga človeka pod solncem, da bi ne imel kar nobene napake;

b)  da bi jih še bolj utrdil v čednostih (bogaboječnosti, ponižnosti, potrpežljivosti, zaupanju
itd.); c)  da bi jim povečal zasluženje in jih mogel kdaj obilnejše poplačati v nebesih;

c)  da bi bili bližnjiku v zgled. (Vpr. 73.)

3. Vstajenje  mesa. Job daje prelepo pojasnilo o našem vstajenju: a)  upa, da
bo vstal od mrtvih zato, ker Zveličar živi. Zveličar bo sicer umrl, toda le za malo časa;
zopet bo živel, ker bo vstal od mrtvih. Kristusovo vstajenje je zastava našega vstajenja.
(Vpr. 164, 3.) b)  Job veruje, da bo vstal v istem telesu,  katero ima sedaj. Naše telo
bo po vstajenju bistveno isto, le da bo pri pravičnih poveličano. (Vpr. 246.) c)  Job pravi,
da bo vstal zato, da bo gledal svojega Boga  (Vpr. 244.)

4. Kako se je vedla Jobova žena?  Ravno nasprotno od Joba; trpljenja si
ni obračala v prid, marveč v prokletstvo; sama je bila nepotrpežljiva in še Joba je
hotela odvrniti od Boga. (Vpr. 429.)

5. Kako so se pregrešili prijatelji zoper Joba?  To je bilo sicer hvalno,
da so ga prišli obiskat v nesreči; a to je bilo sramotno, da so brez vzroka hudo su¬
mničili o Jobu in brez vzroka (torej predrzno) sodili, da je sam zakrivil tolike nadloge
s svojimi grehi. Brez vzroka so tako ukrepali in sodili, ker je bila Jobova pobožnost
in poštenost znana na daleč okrog. (Vpr. 459 in 460.)

6. Iz Jobove zgodbe tudi razvidimo, da je moč hudobnega duha omejena
in da more le toliko škodovati, kolikor mu Bog pripusti. O njem velja, kar pravi sveti
Avguštin: ..Priklenjen pes more le lajati na onega, ki se mu ne bliža, popasti pa ga
ne more."

7. Job je predpodoba Jezusa Kristusa.  Kaj  bereš ob koncu v drobnem
tisku? Katere predpodobe našega Gospoda že poznaš?

8. V svetem pismu se tudi še bere, da je Job zdihoval v svojih hudih bolečinah:
»Usmilite se me vsaj vi, prijatelji moji!" Te besede obrača sv. Cerkev na verne duše v
vicah.

V. Uporaba.  1. Sedaj lahko izprevidiš, za koliko si slabši mimo potrpežljivega
Joba? kolikrat si se že nevoljno ali celo jezno pritoževal zarad svojih malih križev in
težav! (Kesanje — sklep!) Privadi se, da porečeš z Jobom, kadarkoli te zadene bridka
izguba: „Bog je dal, Bog je vzel, počeščeno bodi njegovo ime!“ Kadar ti pride kaj
hudega, reci: „flko imamo dobro iz roke božje, zakaj bi ne vzprejeli tudi hudega?“ R
povzpni se še višje in oziraj se v vsakem trpljenju na svojega božjega vzornika —
Jezusa Kristusa, ki ga Job še ni tako poznal, kakor ga ti poznaš, ter govori za njim
pobožno besede: „Oče, ne moja, marveč zgodi se tvoja volja!"

2. Onih pustih Jobovih prijateljev pa nikar ne posnemaj, ter ne natolcuj in ne sodi
lahkomišljeno! Imej pa do trpečih usmiljeno srce; tolaži žalostne, in če moreš, jim tudi
kaj pomagaj. Zlasti ne pozabi ubogih duš v vicah! („Voditelj".)

*

48

Za najvišje razrede bi nasvetoval biblično katehezo še v drugačni
obliki, posebno za take zgodbe, ki so že od poprej znane: Katehet naj
že v pripovedovanje povzame vse, kar bi imel pozneje
razlagati ali dostavljati za besedilo šolske knjige,  tako daje
to besedilo rezultat njegovega predavanja, slično kot so katekizmovi obrav¬
navi rezultat — katekizmovi odgovori.

Zgled: Mladenič v Najmu.

I. Uvod. Danes vas povabim na pogreb. Pa me morate prav razumeti. Povabim
vas le, da prav pazno poslušate, ko vam bom opisaval, kako se je vršil neki pogreb za
časa Jezusovega javnega delovanja na zemlji, namreč pogreb mladeniča v Najmu,
ki je pač radi čudeža, ki se je takrat zgodil, najimenitnejši v zgodovini.

II. Pripovedovanje.  Ako se gre iz mesta Kafarnavma, ki se v evangeliju ime¬
nuje Jezusovo mesto, proti jugu, se pride nekako v 10 minutah do mesta Najma,  ki
leži ob znožju malega Hermona in gore Tabor. Ta kraj je tudi zgodovinsko znamenit;
tam blizu je gora Gilboe, znana iz nesrečne vojske kralja Savla; tam blizu je tudi
Sunam, kjer je prerok Elizej čudežno deloval. Po tej cesti je prišel nekega dne Jezus
s svojimi učenci in z veliko množico ljudi pred mestna vrata mesteca Najm, ki je bilo
precej veliko mesto takrat, kakor sodijo po podrtijah, ki se še nahajajo tam. Ta množica
je prišla od severne strani: nje središče je bil Jezus Kristus, ki so ga vsi željno poslušali
in veselo spremljali. Iz mesta pa je šla druga, tudi mnogoštevilna družba, katere središče
pa je bil — mlad mrlič, prezgodaj umrli sin neke, kakor je videti, imenitne vdove. Pri
mrliškem sprevodu gredo najprej jokajoče žene in žalujoči godci; za njimi gre judovska
gospa, tiho in milo jokaje, užaljena mati pokojnikova, zapuščena in potrta vdova; potlej
je na vrsti mrlič, ki ni v zaprti krsti, kakor se pri nas nosijo mrliči na pokopališče,
marveč na deski brez pokrova, kakor spečega na postelji, ga neso štirje možje; sprevod
konča množica prijateljev, sosedov in drugega ljudstva. Pogreb je bil zvečer, ker so se
pri Judih navadno vršili pogrebi še na dan smrti po solnčnem zahodu. Prizor je bil že
samobsebi veličasten: dvojna obilna množica, tihi večerni čas, mila žalost pogrebcev;
a nad vse veličastno je, kar se je zgodilo med potjo!

Ker je bila pri Judih navada, da so se pogreb srečujoči ljudje tudi pridružili po¬
grebcem, so bržkone pričakovali, da bo Jezus s svojim spremstvom tudi tako storil.
Torej v začetku niso bili tako pozorni. Zdaj pa stopi Zveličar k jokajoči materi in jo
tolaži z miločutno besedo: „Žena, nikar ne jokaj!' Res čudna tolažba: Kako, si je
utegnila misliti jokajoča vdova, kako da bi se jaz, mati, ne jokala, ko mi neso edinega
otroka v hladni grob? O da, kot neusmiljeno zasmehovanje bi se glasilo, ko bi kdo
hotel v takih okoliščinah prepovedovati solze jokajoči materi. Toda to tolažilo se tako
prilega užaljenemu srcu — in tolažnik prihaja iz Kafarnavma, kjer se je že zgodilo
toliko čudežev, — kaj pa, če je res ta premili tolažnik — vsemogočni čudežnik, obljub¬
ljeni Mesija!? Ni se varalo rahločutno materino srce! Jezus se dotakne nosil v znamenje,
da naj nosilci postoje, kar so tudi takoj razumeli in storili. Zdaj si pa mislite, kakšen
prizor je moral to biti, ko se je ves dolgi sprevod hipoma ustavil in se mu je približala
še vsa množica Jezusovih spremljevalcev! Vseh oči so obrnjene proti mlademu mrliču,
ki odkrit počiva na nosilih, in proti mrličevi materi, a še posebej proti Jezusu, božjemu
tolažniku. Kar zadoni miloglasna beseda: ..Mladenič, rečem ti, vstani!"  Kakor
električni tok prešine množico nebeška nada, ki se takoj  tudi izpolni. Že vidijo mla¬
deniča, kako se mu vrača življenje: otemnele oči se odpro, v bledo lice se povrne
mladeniška rdečica, glavo povzdigne, — v rokah in nogah, po vseh udih začuti poprejšnjo
moč, — opre se, sede, začne govoriti,  vstane in zopet hodi! O, kdo bi mogel popisati
čuvstvo, ki je zdaj prevevalo mlado srce srečnega obujenca! Takoj izprevidi pomen
vsega prizora: množico strmečih pogrebcev, njemu namenjenih, ki so pa že sredi pota
dovršili svoj žalostni posel in se zopet lahko veseli vrnili v mesto. Pred njim stoji
vsemogočni Gospod življenja in smrti, o katerem je gotovo že poprej marsikaj slišal,
gotovo bil že prej kdaj med navdušeno množico, ki je poslušala njegove nebeške nauke

- 49

in zrla njegove božje čudeže. Zastonj išče besedi, da bi se mu zahvalil; — kleče v tihih
solzah, tako si smemo misliti, se zahvaljuje poljubovaje Jezusovo dobrotno roko. In kdo
bi popisal iznenadenje osrečene matere! Saj se niti ne da ugibati, je li sin bolj vesel,
ko zopet vidi svojo ljubo mater, ali je mati bolj srečna, ko zopet zre svojega preljub-
ljenega sina, živega in zdravega! — Kakšen vtis pa je imela veličastna dogodba do
ljudi, nam sveti evangelij še posebej naznani: Vse je osupnilo, — velik strah je prevzel
vse, ker so tako blizu čutili vsemogočnost božjol Le mislite si, kaj bi storilo naše
ljudstvo, ko bi n. pr. zdaj ob mnogoštevilnem pogrebu v sredi pota na božji klic oživel
mrlič in se zopet vrnil na svoj dom! V prvem trenotju bi se prestrašili, potem bi pa,
pač še bolj kot nekdaj Izraelci, glasno začeli hvaliti in poveličevati Boga! — Pa ne le
navzoče je to tako zelo pretreslo, marveč strmeli so tudi drugi ljudje po deželi, kjerkoli
se jim je pripovedovalo o tem veličastnem čudežu. Upam, da tudi vam nisem zastonj
pripovedoval.

III. Pojasnjevanje  odpade, k večjemu se posname v glavnih potezah. Raz¬
laga  je tudi lahko kratka; opozoriti je le treba v kratkem na Jezusovo vsemogoč¬
nost,  na neskončno dobrotljivost  njegovega presv. Srca, na materino lju¬
bezen  do otrok. Cerkveni očetje tudi primerjajo v tem dogodku telesno obujenje greš¬
nikov v sv. pokori: „Ko je bil mladenič od mrtvih obujen, se je veselila mati vdova ;
ljudi pa, ki se vsak dan po duhovno obujajo, se veseli duhovna mati, sveta Cerkev"
(Sv. Avguštin). V uporabi  naj se obudi misel na smrt, veliko dobroto zdravja, morda
kaj o pogrebih i. dr. (Cf. „Duh. Pastir" 1899).

Nekateri rabijo slično obliko tudi pri manjših učencih. Saj so pač slavne Megeve
kateheze za nižje razrede nastale tudi na enak način.

C. Katekizmova kateheza.

Zgodovina kateheze in novejše katehetsko slovstvo nam kaže precej razlike pri
katehizovanju, tudi pri najboljših, „klasičnih“ katehetih.

Prva razlika:  Učenci takoj odpro katekizem, bero posamezna vprašanja, ka¬
tehet jih razlaga po metodičnih pravilih. To postopanje ima sicer nekaj koristnega, n.
pr., da ima vsak učenec pred očmi to, o čemer se uči, da ni v dvomu o tem, kaj se
mu bo učiti doma itd. Vendar sedanja metodika priporoča: Otroci naj imajo katekizme
zaprte, katehet obravnavaj z njimi učno enoto in, kadar jo znajo vsaj po vsebini,
odpro knjige, ob čitanju se izpraševaje ponavljajo poglavitna razjasnila in, če treba, se
še kaj doda zlasti v pojasnilo manj jasnih besedi ali stavkovih zvez.

Druga razlika:  Nekaterim je vsako imenitnejše vprašanje učna enota in na-
daljevaje od vprašanja do vprašanja opravijo pri vsakem posebej vse, kar zahteva
celotna kateheza; drugi pa obravnavajo skupno več sorodnih vprašanj in podavajo le
enkrat, kar je skupnega, n. pr. praktično uporabo. S tem je kateheza enotno zaokro¬
žena, bolj pregledna in zahteva manj časa.

Tretja razlika:  Nekateri rabijo razna nazorna pojasnila, za vsako vprašanje
posebej ali celo za isto vprašanje po več; novejši pa — po „monakovski metodi" —
zahtevajo eno pojasnilo (navadno: zgodbo) za vso skupino vprašanj; seveda jim nagaja
ta neprilika, da ne morejo biti vedno dosledni in jih rabijo po več, semtertja celo preveč.

Četrta razlika:  V obče dele katehezo poleg uvoda  v tri dele: podavanje,
razlago  z dokazi (kjer so potrebni), parenezo  (uporabo); novejši pa si veliko obe¬
tajo od formalnih stopinj,  nekoliko prikrajšanih.

Kaj pa mi? Posnemajmo, kar je dobrega, opuščajmo, kar je manj ugodnega ali
pretežkega.

Katekizmova kateheza imej te-le dele:

I. Uvod, ki bodi sličen onemu pri biblični katehezi.

Smoter  napovedujejo nekateri samo za katekizmovo vsebino, drugi pa samo za
Pomožno zgodbo. Morda ne bo napačno, ako se napove obojni smoter, vsak na svojem
mestu.

4

50

II. Podavanje, ki obsega pripovedovanje skupnega nazorila (zgodbe)
in izvajanje vseh vprašanj iste učne enote; ali pa navadno pojasnjevanje
po zgledih, primerih itd. — takozvano „katehizovanje“.

III. Ponovitev vseh vprašanj (zistem).

Ta ponovitev je dvojna: najprej ustna kot rezultat obravnave, potlej pa še či-
tanje  iz katekizma, kjer se primerno izpraševaje obnove poglavitne reči iz obravnave
ter pridenejo še potrebna pojasnila teksta.

IV. Uporaba (pareneza), slična kot pri biblični katehezi.

Zgled: A Kakšna mora biti naša vera?  (Vpr. 23.—27.) (Po „monakovski
metodi.‘)

I. Uvod. a)  Smoter:  Danes vam hočem pojasniti, kako moramo vero¬
vati ali kakšna mora biti naša vera. b)  Priprava:  Kaj  smo se že učili o veri?
Kaj nazadnje? (Zakaj je vera k zveličanju neizogibno potrebna?) Torej je sv. vera za
nas najimenitnejša reč na svetu, ker se brez nje ne moremo zveličati. Pač nam je nad
vse potrebno vedeti, kako moramo verovati ali kakšna mora biti naša vera. Kje se
bomo pa tega najlažje naučili? Glejmo na svetnike in svetnice božje. Za zgled sem
vam posebej odbral prvaka apostolov — svetega Petra.

II. Podavanje.  Jezus se je nekoč mudil v mestu Kafarnavmu, saj to mu je bil
posebno priljubljen kraj. Veliko ljudstva se je zbralo, in tudi apostoli in učenci so bili
pri njem. Takrat je izpregovoril one veličastne besede o presv. Rešnjem Telesu: „Jaz
sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj. In
kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta". Judje kar niso mogli umeti
teh Gospodovih besed; nevoljni so bili in so govorili med seboj: „Kako nam more ta
dati svoje meso jesti?" Tu je Jezus še enkrat ponovil in zatrdil, kar jim je bil rekel:
..Resnično, resnično vam povem, ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili nje¬
gove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Moje meso je res jed, in moja kri je res
pijača." — To pa je bilo Judom že preveč. Tega nikakor niso mogli umeti. Saj so se
še mnogi učenci spotikali nad temi besedami, češ, da jih ni mogoče verjeti, ter so odšli
in niso več hodili ž njim. Zato se pa obrne Jezus k dvanajsterim apostolom in jih
vpraša: „flli hočete tudi vi oditi?" Zdaj pa se oglasi Peter in pravi: „Gospod, h komu
pojdemo? Ti imaš besede večnega življenja. In mi smo verovali in vemo, da si ti Kristus,
Sin živega Boga." (Ponovitev!)

(Vera bodi splošna!)  — Kajne, to je odgovor, pač vreden svetega moža —
prvaka apostolov! To se pravi — verovati! — Jezus je vprašal apostole: ,,flli hočete
tudi vi oditi?" Kaj jim je hotel s tem reči? (O, ni jih hotel s tem prositi, češ, ostanite
vsaj vi pri meni! O ne, marveč zahteval je odločno: ..Slišali ste moje besede; a če mi
nočete verovati, odidite le še tudi vi, kakor drugi; ne potrebujem vas; bom že dobil
druge apostole, ki mi bodo verovali.") Kaj reče in zatrjuje Peter? (Gospod, kam ho¬
čemo iti?" itd.) Kaj pa hoče reči s temi krasnimi besedami? (Gospod, drugi odhajajo,
ker te niso razumeli in ker nočejo verovati. Mi te tudi nismo razumeli, pa vendar osta¬
nemo pri tebi; radi verjamemo vse,  kar si rekel, zato ker si rekel ti, saj si ti Kristus,
Sin živega Boga; zato mora tudi vse res biti, kar rečeš.) Glejte, to je prava vera, ako
vse verujemo, dasi ne razumemo vsega, verujemo zato, ker je razodel Bog, ki je ne¬
skončna resnica, flko verujemo brez izjeme vse, kar uči katoliška Cerkev,
tedaj je naša vera splošna.

(Vera bodi trdna!)  Oglejmo si le še natančneje prelepe besede Petrove in
ozrimo se tudi nekoliko v njegovo srce! Sv. Peter pravi: „Mi smo verovali in vemo,
da si ti Kristus, Sin živega Boga!" O da bi bil mogel takrat zreti v obraz sv. Petru,
ko je izpregovoril te iskrovite besede. Kako mu je vzplamtelo oko in zadrhtelo srce,
ko je pred vsem apostolskim zborom slovesno vzkliknil: ,,Ti si Kristus, Sin živega
Boga!" Kaj se pač takoj vidi iz takega vedenja in govorjenja sv. Petra? Odkril nam
je takorekoč svoje srce. Kar govori, mu ne prihaja le iz ust, marveč iz globine njegove
duše, govori tako, kakor misli: „Ti si Kristus, Sin živega Boga!" — O tem je tako

51

prepričan in zagotovljen, da bi ga ne mogla premotiti nobena reč na svetu. Taka mora
biti tudi naša vera: trdna in neomahljiva; niti sence kakega dvoma ne sme biti v našem
srcu. Pomnite torej: Če verujemo tako, da prav nič ne dvomimo, je naša
vera trdna.

(Vera bodi živa!)  Peter je rekel Gospodu: „Ti imaš besede večnega življenja. 1 *
S tem je hotel Peter povedati, da moramo trdno verovati Jezusove besede, zato ker
je njegov nauk iz nebes, božji nauk. Toda te besede imajo še nekaj več v sebi. Peter
je hotel tudi reči: Ti sam nam znaš in moreš povedati, kaj moramo storiti, da dose¬
žemo večno zveličanje. H komu drugemu torej hočemo iti, ker le ti edini nam znaš
pokazati pravo pot v nebesa. To prepričanje je Peter dovolj izpričal s svojim življenjem.
Resno se je izogibal hudega in goreče se trudil za čednost in dobra dela. Kako zelo
je sovražil greh, lahko izprevidimo iz tega, ker je tako britko objokaval ono svojo ne¬
srečo na dvorišču Kajfovem! Delal pa je poleg sv. Pavla izmed vseh apostolov največ
in najbolj goreče za božje kraljestvo. Bili so takrat za novo ustanovljeno Cerkev jako
neugodni časi, a s svojim ognjevitim pogumom je srečno vodil in rešil svoj čolnič v
sredi ljutih viharjev. Posnemajmo ga. flko kdo tako živi, kakor uči sv. vera, posebno
če zvesto izpolnjuje dolžnosti svojega poklica, pravimo, da živi po veri. Če živimo
tako, kakor vera zahteva, je naša vera živa.

(Vera bodi stanovitna!)  Morda bi pa le kdo utegnil ugovarjati, češ, da
sveti Peter ni bil trden v veri, ker je tako sramotno trikrat zatajil Jezusa. Res je bila
to velika nesreča zanj, a jo je takoj popravil in je bil potlej ves čas zvest svojemu
Gospodu, dasi je moral veliko hudega prestati radi vere. Klicali so ga k sodniji, pretili
mu s smrtjo, ako ne neha oznanovati Jezusa; pa odločno je odgovarjal, da je treba
Boga bolj slušati nego ljudi. Tepen je bil z drugimi apostoli vred; a veselil se je, da
je mogel trpeti zavoljo svoje vere. Vrgli so ga v ječo že v Jeruzalemu in prav gotovo
bi ga bili že tam umorili, ko bi ga ne bil angel čudežno rešil. Pa v Rimu so ga zopet
zaprli v hudo ječo in ga obsodili v smrt. Sv. Peter je torej dal življenje za sv. vero.
Kako je umrl ... O da, vera sv. Petra ni bila kakor šibko drevesce, ki ga lahko vpogne
in polomi vsak veter; ne, bila je v njegovem srcu utrjena, kakor močno, globoko ukore¬
ninjeno drevo, ki mu ljuti viharji skušnjav sicer šibijo veje in vrhove na vse strani, da
glasno šumi in hršči, a krepko drevo ne pade, marveč se le na novo utrdi. Glejte, to
se pravi stanovitno verovati. Tudi naša vera mora biti taka. Če smo priprav¬
ljeni raje dati vse, tudi življenje, kakor odpasti od vere ali jo
zatajiti, tedaj je stanovitna naša  vera.

III. Zistemska ponovitev učne enote.  Kajne, sv. Peter je krasen zgled
prave vere. Povej še enkrat, kakšne lastnosti je imela vera sv. apostola Petra, I.? Vse
te poglavitne štiri lastnosti mora imeti tudi naša vera. (Vpr. 23.) — 1. Tudi naša vera
mora biti splošna.  ,,Kdaj je naša vera splošna?“ (Vpr. 24.) S tem pa ni rečeno, da
bi morali vse vedeti, kar uči sv. Cerkev; za mnoge bi bilo to nemogoče, in za vsakega
to tudi ni potrebno. Za resnico torej imamo tudi vse one nauke sv. Cerkve, ki jih zdaj
Se ne znamo, zato ker vemo, da je sv. cerkev nezmotljiva in uči od Boga razodete res¬
nice. Kako se imenuje človek, ki ne veruje vseh resnic, katere uči sv. Cerkev? (Krivo¬
verec.) — 2. Tudi naša vera mora biti trdna.  ,,Kdaj je .. .“((Vpr. 25.) Kaj pa hoče to
reči: ,,dvomimo?“ Že sem vam povedal, da so si mnogi Jezusovi učenci v Kafarnavmu
jeli misliti, morda pa ni tako res, kakor Jezus govori in obeta, ker kaj takega še nismo
nikoli slišali, in kar ne more nam v glavo, kako bi mogli uživati njegovo telo itd.
Morda je Petra tudi obšla enaka misel, a hitro je prišlo na površje trdno prepričanje:
Prav gotovo je tako, saj je povedal Jezus, Sin živega Boga, večna resnica. Torej to,
če si kdo prostovoljno  misli, da to ali ono, kar nas uči od Boga razodeta res¬
nica, bi utegnilo drugače biti, se imenuje prostovoljni verski dvom. flko si pa kdo take
misli odločno izbija iz glave, ni dvom prostovoljen in ni greh. — 3. Tudi naša vera
mora biti živa.  „Kdaj je .. .“ (Vpr. 26.) Kdor ne živi po svoji veri, ima le mrtvo vero.
O taki mrtvi veri pa pravi sv. Jakob: ,.Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je tudi
Vera brez del mrtva." S tem hoče reči: Mrtvo truplo ne more nič več delati, položijo

4 *


52

ga v grob, da segnije v zemlji. Mrtva vera tudi ne stori ničesar za nebesa; in človeka
z mrtvo vero bode Bog zavrgel v pekel, da bo tam gorel vekomaj. — 4. Tudi naša
vera mora biti stanovitna.  „Kdaj je . ..“ (Vpr. 27.) Ta lastnost je še najbolj po¬
trebna, ker brez te bi tudi vse druge nič ne pomagale. Kaj je pomagalo onim učencem,
da so že več časa verno hodili za Jezusom, pa so ga popustili v odločilnem trenutku?
Odpadniki od vere so pač še slabši nego krivoverci ali neverniki. 1

IV. Uporaba.  Neprecenljivo velik dar božji je sv. vera; toda kaj bi nam koristil,
ko bi ga ne znali prav rabiti, v svoj prid si obračati? — Kdor nima splošne vere, je
krivoverc, ki ne more biti zveličan, ako ostane trdovraten; drzno nasprotuje Bogu, kakor
bi mu hotel reči, da je le deloma govoril resnico, deloma pa laž. Kaj ne, strašna reč!
Enako se pregreši, kdor prostovoljno dvomi o verskih resnicah, ker ima iste drzne misli
proti Bogu, dasi še ne tako odločno! Kaj pa naj rečemo človeku, ki ima sicer pravo
vero v vsem obsegu, pa ne živi tako, kakor ga uči vera? Sv. apostol Jakob mu je že
podpisal obsodbo: njegova vera je mrtva,  ki ga ne more zveličati. Najstrašnejši je pa
seveda odpad od prave vere!  — Milujmo vse take nesrečne ljudi in trdno sklenimo,
da hočemo verovati vse resnice naše svete katoliške vere, zvesto se boriti zoper vse
jzkušnjave verskih dvomov ter po sv. veri živeti in natanko izpolnjevati njene zahteve v
vseh okoliščinah, saj je že milijone naših bratov in sester dalo kri in življenje za to sveto
vero, v kateri mi živimo! Vstanite in sklenite roke ter recite za menoj: „0 moj Bog!
trdno verujem vse, kar si ti razodel in po sv. Cerkvi zapoveduješ verovati, ker si večna
in nezmotljiva resnica. V tej veri hočem živeti in umreti! Amen.“ (Cf. Stieglitz.)

b)  Kateheza o molitvi.  (Po običajnem načinu.)

I. Uvod.  Koliko poglavij ima naš katekizem? Kako se glasi prvo, kako drugo?
(O upanju in molitvi.) Že zadnjič, ko smo se učili o krščanskem upanju, sem vam pri
poslednjem vprašanju razlagal, kako se krščanskega upanja najbolje vadimo z molitvijo.
Torej je v poglavju o krščanskem upanju najimenitnejši nauk o molitvi. O molitvi se
bomo danes učili.  Le dobro pazite, ker ta nauk je jako imeniten in potreben, zakaj
sv. Avguštin kar naravnost pravi: „Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti."

II. Podavanje. 1. (Pojem molitve.)  Iz koliko delov sestoji človek? (Iz duše in
telesa.) Navadno človek dela z obojim, z dušo in telesom; a mnogokrat pa deluje tudi
duša sama, in telo je kar pri miru. Tako je posebno pri molitvi: poglavitno delo tu
opravlja naša duša ali naš duh;  telo nam le nekoliko pomaga, n. pr., s tem, da klečimo,
roke sklepamo, oči obračamo proti nebu ali na kako podobo, da govorimo ali pojemo.
Sicer pa deluje naš duh. — Le poslušajte: Kje je tvoj duh, kadar (prav živo) misliš na
svojega očeta ali mater? (Doma pri starših.) Da, doma pri starših se mudi tvoj duh; kar
hipoma se je preselil tja, čeravno je tvoje telo ostalo v šoli. Kadar pa misliš na Boga,
kje je pa takrat tvoj duh? (Pri Bogu.) Kje pa je Bog? (Povsod.) Da, povsod je ljubi Bog,
kje je pa še posebno, tako da ga vedno gledajo angeli in svetniki? (V nebesih.) Da, tja
gor v nebesa pohiti duh, kadar mislimo na Boga. Pravimo tudi: Takrat povzdignemo
svojega duha k Bogu. Ker pri molitvi mislimo na Boga, rečemo torej: Molitev je
povzdigovanje duha k Bogu.

Pa samo misliti na Boga, še ni zadosti, da bi mogli to imenovati pravo molitev.
Kadar se učiš v katekizmu, n. pr., o lastnostih božjih, tedaj tudi misliš na Boga; ali pa
takrat moliš? Hudobni duhovi v peklu tudi mislijo na Boga, ali pa kdaj molijo? Pri molitvi
mora biti tudi naše srce; tudi v srcu moramo čutiti in želeti, ali da bi Boga hvalili in
častili, ali da bi ga zahvaljevali, ali pa kaj prosili. Oboje mora pri molitvi sodelovati:
glava in srce! Če torej tako mislimo na Boga, da ga s to mislijo hvalimo in častimo, ali
zahvaljujemo ali prosimo, takrat so naše misli pobožne,  takrat molimo. Zato bomo
poprejšnji razlagi pristavili še eno besedico. Kako sem že prej rekel? I., povej: Kaj je
molitev? (Molitev je povzdigovanje duha k Bogu.) Zdaj pa še pristavi besedico „pobožno“

1  Prvikrat, ob ustni obravnavi, naj se brez kake razlage formulirajo katekizmovi
odgovori. Med čitanjem pa naj se bistvene reči iz „podavanja“ ponove in morda še
pristavi kaj novega, da je učenje bolj živahno in jasno.

53

in reci: ..Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu." No, ponovi
še ti: Kaj je molitev?

2. (Čemu molimo?) Že iz tega, kar sem vam povedal, prav lahko razumete tudi
drugo vprašanje: Čemu molimo? Molimo ... (iz katekizma, vpr. 259.) Drugačne mo¬
litve si ne moremo misliti; v vseh molitvah, kar so jih že ljudje opravili ali jih še bodo,
v vseh je mogoče le to troje: ali Boga častijo, ali zahvaljujejo, ali pa prosijo. — a)  Ko
je Marija izvedela od angela Gabriela, da bo Mati božja, je hitela k svoji teti Elizabeti
in je tam zapela prekrasno pesem, ki se začne z besedami: ,,Moja duša poveličuje Go¬
spoda!" Kakšna molitev je bila to? (Marija je Boga častila.) Ali poznaš še kaj drugih
molitev, s katerimi hvalimo in častimo Boga? (Čast bodi Očetu . .. Svet, svet, svet...
Slava Bogu na višavah . . . Hvaljen bodi Jezus Kristus . . .) Čemu molimo prvič? — b)
Ko je bil Jezus ozdravil deset gobavcev, se mu je prišel le eden zahvalit. In takrat
nam je Jezus razodel, kako zelo mu je všeč, če ga kdo zahvaljuje za prejete dobrote,
ker se je milo pritožil zoper onih devet, ki se mu niso hoteli zahvaliti. Kdaj moramo
Boga posebno zahvaliti? (Zjutraj, 'po jedi, ko smo dovršili kako posebno delo, prejeli
izredno dobroto; ko so ljudje pospravili poljske pridelke, je zahvaljena nedelja.) Čemu
molimo drugič? — c)  Največkrat pa beremo v sv. evangeliju, da so ljudje kaj prosili
Jezusa. No, o kom veš, I„ da ga je prišel kaj prosit? ... O kom pa ti? ... O neki
molitvi nam pa pove sv. pismo še posebej, da je bila Jezusa zelo všeč. Gotovo ste že
slišali o cestninarju in farizeju, ki sta šla molit v tempelj. Kako je molil cestninar? ...
Otroci, tudi še zdaj je tako: nobena reč ne skrbi dobrega človeka tako zelo kot grehi;
zato zopet in zopet prosi sam zase, da bi mu odpustil ljubi Bog vse grehe, pa tudi za
druge ljudi prosi, da bi jim bil Bog milostljiv. Zato bomo zadnji točki še pristavili:
„posebno prosimo odpuščanja grehov." Torej skupno: Tretjič .. .

Zdaj ponovimo vse: Čemu molimo?

2. (Molitev potrebna.) L, ali si že kdaj slišal, da tudi tički hvalijo Boga? da
cvetlice slave svojega Stvarnika? da ga poveličujejo vse stvari? Res, da nam oznanjajo
božjo moč, božjo modrost, ker nam kažejo, kako je mogočen, kako moder, ker je vse
tako lepo ustvaril in še vedno ohranjuje in vlada. A moliti pa ne zna nihče drugi nego
angeli v nebesih in pa ljudje na zemlji. Pa še tudi ljudje ne vsi. Ali mama tudi silijo,
da bi molil z drugimi otročiček, ki je šele tri leta star? (Tak še ni dolžan moliti, ker
se še pameti ne zaveda.) So pa tudi odrasli ljudje, ki se ne zavedajo pameti, ki nikoli
ne pridejo k pameti. (Kako se zovejo? Da, topi in blazni ljudje tudi niso dolžni moliti.)
Bog jim ne zameri, če ne molijo, ker ne morejo. Torej pomnite: Molitev je potrebna
in sicer vsem ljudem, ki se pameti zavedajo.

4. (Zakaj je molitev potrebna?)  Glejte, kako lepa, kako imenitna reč je
molitev! Kakor angeli smo takrat, kadar prav lepo molimo, a) Z  ato je pa Jezus Kristus
tako zelo čislal molitev. O koliko in kako goreče je molil nas Zveličar! Molil je zjutraj,
med dnevom, zvečer pozno v noč; večkrat celo vso noč; molil je v templju, v puščavi,

na gori; molil je, ko je bil sam in med ljudstvom: molil je, preden je delal čudeže, pri

zadnji večerji, pred  svojim bridkim trpljenjem in med trpljenjem, ko je na Oljski gori
trpel smrtne težave, še umiraje na križu! Učil je učence, kako naj molijo, in sploh je

mnogokrat in nujno opominjal k* molitvi. Rekel je kar naravnost, da treba vedno

moliti.  Ob drugi priložnosti pa je opetovano skoro z istimi besedami navduševal za
molitev; rekel je: „Prosite, in se vam bo dalo", in zopet: „Iščite, in boste našli," ter še
tretjič: „Trkajte, in se vam bo odprlo." Potlej pa je še enkrat ponovil vse tri opomine:
„Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče najde; in kdor trka, se mu bo odprlo."
Pa ljubemu Jezusu še ni bilo zadosti, da bi le z golimi besedami opominjal k molitvi,
prigovarjal je tudi v prelepih prilikah,  n. pr., v priliki o prijatelju, ki je prišel prijatelja
ponoči prosit, naj mu posodi kruha. (Ako ni še znana otrokom, naj se natančneje raz¬
vije.) „Molitev je vsem ljudem potrebna: 1. ker je Jezus Kristus sam . . .“ b)  Pa tudi
lastna potreba nas priganja k molitvi. Brez molitve se namreč ne moremo zveličati.
Kako se glasi 6. temeljna resnica? (. . . da je milost božja k zveličanja potrebna.) Za
milost božjo pa je treba prositi. Res, da nam predobrotljivi Bog nekatere milosti tako

54

da, a sploh pa hoče, da ga prosimo zanje, posebno pa si je treba izprositi milost, „da
bi v dobrem ostali stanovitni do konca." Ta milost je pač najimenitnejša, zato ker je
odločilna za večnost in ker ima v sebi še veliko drugih milosti (n. pr., da se moremo
izogibati greha, premagovati izkušnjave, poboljšati se itd.), „Molitev je vsem ljudem po¬
trebna: 2. ker brez molitve ..Še  enkrat obe točki!

III. Zistemska ponovitev:  a)  ustno po katekizemskem besedilu vsa štiri
vprašanja. Za zdaj naj zadostuje, če učenec pove tudi s svojimi besedami, da le zadene
popolno vsebino, b ) Čitaje z učenci naj katehet jzprašuje bistvene reči iz svoje razlage
in morda še pridene kaj mikavnega. N. pr.: Sveti učeniki imenujejo molitev dihanje
naše duše; kakor telo ne more živeti, ako ne dihamo svežega zraka, tako si ne more
duša stalno ohraniti posvečujoče milosti brez krepčajoče molitve. Molitev zovejo ključ
nebeških vrat; kakor se brez ključa ne more priti do zakladov v zakladnico, enako ne
moremo priti do nebeških zakladov brez svetlega ključa goreče molitve. Molitev zovejo
tudi nebeško lestvico;  kdor se ni v življenju vadil hoditi po tej lestvici s pomočjo
svetih misli in želja pobožne molitve, ne bo mogel iti po nji v nebeško veselje, ko se
mu steko ure na zemlji.

IV. Uporaba.  Neki vojskovodja je na vprašanje, kaj je najpotrebnejše za vojno,
odgovoril: Za vojno so najpotrebnejše tri reči: prva se imenuje denar, druga se zove
denar in tretji se reče denar. In ko bi me vprašali, kaj je najpotrebnejše za dušno
vojno, v kateri naj si priborimo kraljestvo božje, bi vam tudi kar naravnost odgovoril:
V duhovni borbi zoper izkušnjave nam je treba treh reči: prva je molitev, druga je
molitev in tretja je tudi molitev. Da, tako je in pri tem ostane! Ako hočemo zmagovati
v boju našega zveličanja, nam ni nobeno orožje tako zelo potrebno kot molitev; za
stanovitnost v dobrem do konca nam ni nobeno sredstvo tako potrebno kot molitev.
Pridno in dobro moliti pa rešiti svojo dušo, malo in slabo moliti pa svojo dušo staviti
v skrajno nevarnost, nič ne moliti pa pogubiti svojo dušo, to je eno in isto. (Besede
sv. Alfonza pod črto!) Pomislite torej resno, kako je pri vas v tej reči? Ali radi molite?
Ali opravljate vse vsakdanje molitve? dobro? pobožno? — Kaj menite, kako se imenuje
največji sovražnik naše molitve, ki nam najbolj brani, da ne molimo veliko in da ne
molimo dobro? — Lenoba  se mu  pravi. Le roko na srce, in odkrito mi povejte: zakaj
ste do zdaj morda malo molili pa še to, kar ste, slabo ? Kajne, le zato, ker se niste
potrudili! O, ko bi se bili trudili po svoji moči, bi vam vest dajala boljše izpričevalo!
Kesanje, sklep ,. .I 1

§ 18. Slog kateheze in katehetsko predavanje.

1. V ljudskih šolah je pri vseh predmetih prva zahteva, da se učitelj
ponižaj do otroškega obzorja in se privadi preprosti govorici, ki je med
otroci v navadi. Posebno pa je to potrebno pri verouku, kjer mora katehet
obravnavati težke, abstraktne reči ter obenem tudi delovati na čustva in
voljo učencev. Mučno, suhoparno in brezuspešno bi bilo, ko bi že itak težko
tvarino pojasnjeval v pretežkem, otrokom nerazumnem jeziku. Torej se mora
katehet še posebno pobriniti, da si boljinbolj prisvoji otroško govorico.

Posebnost otroške govorice se kaže zlasti v tem, da: 1. ne
pozna dolgih stavkov ter rada rabi glagol, ki je že itak posebna krepost

1  Zdi se mi, da je pri „monakovski metodi“ to največja težkoča, da iz glavnega
nazorila izvaja le nekaj delov učne celote, druge pa le nekako dostavlja brez prave
vezi in jih razlaga z novimi nazornimi pojasnili. N. pr. v katehezi o osmi zapovedi
izvaja iz dokaj zamotane zgodbe o Namanu in lažnivem hlapcu edino le pojasnilo, kaj
je laž?  vse druge grehe zoper osmo zapoved pa samotež obravnava po drugih kon¬
kretnih pojasnilih. V takih slučajih je gotovo bolj umestno, ako se enakomerno za vse
dele iste učne enote rabijo razna konkretna pojasnila, kakor so delali že doslej najboljši
katehetje.

55

slovenskega jezika; 2. izogiblje se odvisnih, postranskih stavkov; 3. redko¬
kdaj se poslužuje osebnih zaimkov ter raje ponavlja dotični samostalnik;
4. abstraktnih pojmov ne rabi in govori konkretno; 5. v splošnost se ne
spušča, marveč ostaja pri posameznih predmetih; 6. posebno čisla dvo¬
govore; 7. opazuje malenkosti, za katere se odrasli človek ne meni itd.

N. pr. a d 4. namesto: s pridnostjo in pokorščino se pridobi spoštovanje, bi rekli:
stori to, kar ti ukažejo, pa te ne bodo nikjer odganjali in zmerjali. — fld. 5. Otrok le
polagoma prehaja od posebnih do splošnih pojmov. Neki deček je stanoval v hiši, kjer
je bil fijakar Jaka. Ko pride na trg in zagleda tam dolgo vrsto fijakarjev, vzklikne:
,Mama, poglejte, koliko je Jakatov'!“ — Kd. 7. Ob povrnitvi mladega Tobija se bodo
prvi trenutek otroci skoro bolj zanimali za malega psička, ki je prvi priskakljal domov,
nego za tako zaželenega domačega sina.

Otroškemu jeziku je jako podoben govor preprostega ljudstva in slog
svetega pisma zlasti stare zaveze in evangelijev. Katehet naj torej pazi,
kako otroci govore; posluša naj preprosto ljudstvo, kako se pogovarja;
pridno naj prebira sveto pismo in si prisvaja njega preprosti slog; čita naj
dobre mladinske in ljudske knjige in spretno pisane kateheze. Spominja naj
se, kako je sam govoril, ko je bil še otrok, pa živo naj si misli, kako bi
še zdaj govoril, ko bi bil še mlad ali kdo izmed preprostega naroda.

Daši naj bo katehetski slog preprost in lahkoumeven, vendar mora
ohraniti neko dostojno plemenitost. Izogibati se mora učitelj vsake spo¬
takljive, nizkotne, prostaške, podle besede. Naj ne pozabi, da kot veroučitelj
je namestnik Kristusov.

Katehet bodi otroški, a ne otročji. Ni modro vedno rabiti zmanjševalne besede,
n. pr.: čičkati = sedeti; spančkati = spati; molčkati moliti; Bogek = Bog itd. Jezušček
naj bi se reklo le tedaj, ko se govori o Zveličarju kot božjem Detetu; ako pa govorimo
o njegovi pričujočnosti v tabernaklju, pri sv. maši itd., recimo spoštljivo le: Jezus.
Istotako naj bi se o Mariji le redkokrat, le bolj izjemoma, reklo: Mamica ali Majka božja

2. Ob nastopih naj pazi katehet na primerno govorjenje in kretanje.
Tudi svetni učitelj naj bolj svečanostno nastopa, ako subsidiarno nadome-
stuje kateheta, nego pri svetnih predmetih.

Govori naj: a)  glasno,  da ga lahko razumejo vsi učenci. Vendar
preveč naj nikar ne vpije, ker bi se s tem kratila pazljivost učencev, sam
pa bi si škodoval zdravju. — b ) Počasno,  da mu morejo učenci slediti.
R  pomni naj, da prepočasno govorjenje dolgočasi že odrasle ljudi, tembolj
po naravi bolj živo deco. — c) Z vnemo in navdušenjem  za vzvišeni
predmet, ki ga pojasnjuje učencem. Z enakomernim in mrzlim govorjenjem
se tu ne opravi kaj prida. — c) Prisrčno,  očetovsko, da seže mladini do
srca in jo pridobi za Boga. Vendar naj se izogiblje nepotrebnega vzdiho¬
vanja in neumestnega čustvovanja pri rečeh, ki zadevajo bolj um nego srce.
Le kar prihaja od srca, sega tudi do srca. — d)  Deklamatorično:  zdaj
bolj počasno zdaj hitreje, zdaj rahleje zdaj močneje, zdaj z višjim zdaj z
nižjim glasom, kakor že nanese vsebina kateheze. Drugače naj pripoveduje
vesele, drugače žalostne reči; kjer je vprašanje, naj res vpraša, kjer je vzklik,
naj res zakliče; ako pride na vrsto kaj skrivnostnega, naj pripoveduje pri-
tajno in skrivnostno itd. Varuje pa naj se patetičnega, teatraličnega pretira¬
vanja. — e)  Pred vsem pa je treba, da prav naglaša,  zakaj krepko in

56

pravomestno naglašanje podpira in pospešuje vse druge dobre lastnosti ka¬
tehetskega govorjenja. Govoru primerno bodi tudi katehetovo zunanje
vedenje. Že njegove lice, njegov pogled, vse njegovo kretanje naj raz¬
odeva prikupno mirnost, spoštljivo prijaznost, jasno veselost, gorečo navdu¬
šenost in možato resnobnost, kakor jo zahteva vzvišeni predmet. Mo je
bilo kdaj po zunanjih neprilikah kaj vzburjeno njegovo srce, naj se umiri,
in naj tega kar nič ne čuti šola. — Stoji naj med poukom na takem mestu,
od koder vidi vse svoje učence. Ni mu sicer treba, kakor pribitemu, vedno
stati pri mizi; a vedno hoditi semtertja ali celo med klopmi po šoli, bi tudi
ne bilo koristno, ter še manj umestno, ko bi vedno sedel  za mizo.

§ 19. Učna sredstva.

Učna sredstva za katehetovo izobrazbo smo že omenili (§ 2, 2.), isto-
tako za domačo porabo učencem (§ 3 — 6.); omenjati nam je torej le še
nekaj o šolskih učilih, ki se priporočajo za verouk: n) zemljevid Svete de¬
žele; b)  slike za biblične zgodbe, cerkveno zgodovino in za liturgiko; c)
nekaj najznamenitejših slik za zgodovino domačega kraja in domače dežele.

a)  Zemljevid svete dežele je itak po šolski oblasti zapovedan kot učilo za vse
ljudske šole. V nižjih razredih se še ne more uspešno rabiti; tu si katehet pomaga tako,
da nariše v primerni razdalji ona mesta, ki jih že imenuje v zgodbah. Heffler ima ob
koncu svoje Metodike spretno narisan načrt za potovanje sv. treh Kraljev. Kaj takega
se lahko nariše na šolsko ploščo ali pa na večji karton. Za nižje oddelke je tudi po-
raben zemljevid iz zračnega vida,  posebej še načrt Jeruzalema. — b)  Slike naj bodo
dovolj velike, da jih lahko skupno opazujejo vsi učenci; pobarvane imajo prednost. Po
velikosti se odlikujejo slike, ki jih je slikal Schnor v. Carolsfeld in Wageman-
nove;  za silo tudi še zadostujejo Herderjeve in Pesslerjeve ter Schreiber-
jeve.  Po elegantnosti so posebno priporočljive Hoffmannove.  Za liturgiko in še
deloma za cerkveno zgodovino so dokaj uporabne slike, ki jih je priredil S w ob o d a.
Drugih, zlasti zgodovinskih slik naj si izkuša katehet pridobiti po raznih potih; celo na
navadnem sejmskem trgu bo našel marsikaj uporabnega. Učence utegne še bolj zanimati,
ako bodo opazovali slike raznih umetnikov in založnikov. — c)  Posebno velja to za
domačo zgodovino, za katero še ni v trgovini primerne zbirke slik. Da je treba ob uporabi
odstranjati iz dotične zbirke vse količkaj nedostojne slike, se itak razumeva samoobsebi.

Pri metodični  obravnavi slik je zlasti merodajno dvoje: a) kdaj naj
se pokaže slika, b)  kako naj se pojasnjuje otrokom.

a) Med metodiki ni edinosti v tem, kdaj naj se pokaže slika: ali v
začetku, med pripovedovanjem, ali ob koncu; vendar je večina za to, da
naj se pokaže šele ob koncu, in sicer priporočajo nekateri, da naj se to
zgodi takoj po „podavanju", drugi pa, da šele na koncu ob uporabi ali celo
prav nazadnje kot nekakšna pregledna ponovitev vse kateheze. Ob taki raz¬
liki nazorov ima torej katehet precej prostosti. Nasvetujemo pa to-le: Mo
je slika pov$em zgodovinskega značaja, naj se pokaže šele ob koncu. Pri
zgodbah si namreč že znajo otroci sami slikati v domišljiji; ko bi pa bila
njih dušna slika kaj napačna ali pomanjkljiva, si jo izboljšajo in izpopolnijo
nazadnje, ko zagledajo, kako so si drugi predstavljali dogodek. Sicer pa
vidijo tu le en moment, majhen delček cele zgodbe. —Mo je pa na sliki
zgodba bolj postranska reč in ima namen, pokazati posebnosti kraja, obleke,

57

orodja, kakega poslopja itd., če je torej pojmovno - pojasnilnega značaja,
tedaj naj se pokaže slika že v začetku in se v „uvodu“ opozori na to, kar
je treba vedeti za razumljenje pripovedovanja. Glavna reč bodi dobro in
živo pripovedovanje, slika je in ostane le izpopolnilno sredstvo. Le začetnikom,
ki so še zelo neokretni, utegne bolj ugajati, ako se prične kateheza s sliko.

flko pride na vrsto n. pr. „Vihar na morju" se spridoma pokaže slika že v za¬
četku ter se opozori le na take reči, ki pojasnjujejo silovitost viharja na morju; potlej
pa se slika zopet odstrani in šele ob koncu razkaže to, kar je zgodovinskega. Za tak
slučaj se rabi lahko tudi več slik ; pri zgodbi ..Dvanajstletni Jezus v templju" se v pri¬
pravi pokaže obris Jeruzalemskega mesta in še posebej templja (ako je pri rokah), ob
koncu pa dotična zgodovinska slika.

Ne moremo odobravati prakse, ki bi smatrala slike za glavni temelj in vso ka-
tehezo le kot nekakšen komentar, ki naj pojasnjuje le to, kar se vidi na slikah. Kaj
takega bi bilo le za otroški vrtec ali gluhonemnico.

Ozirati se nam je še na to okoliščino, da slikarji radi pridevajo zgodovinskim
podatkom še več takih postranskih reči, katerih ne omenja šolska knjiga. Na take pri¬
stavke naj se katehet tudi kolikortoliko ozira že med pripovedovanjem, da se mu tako
olajša končno pojasnjevanje slike. Šolska knjiga se n. pr., nič ne ozira na darila dobrih
pastircev, ki so prišli molit božje Dete. Ko bi o tem katehet nič ne omenil že pri ob¬
ravnavi, bi otroke motilo, ko bi jim ob koncu razgrnil sliko, ko bi zagledaii kaj čisto
novega. Več reči je pa seveda takih, da naj se na nižji stopnji prezro ali nazadnje
omenijo, natančnejše pojasnilo pa se odloži za poznejša leta.

b)  Razkazovanje slike  ne bodi suhoparno in mehanično, marveč
naj se poživlja s tem, da učenci sodelujejo in da se jih udeležuje več ter
jih pri tem vodi veroučitelj na razne načine, ne pri vsaki sliki enako. Morda
takole: Sliko obesi spredaj na takem kraju, da jo morejo videti vsi učenci,
in sicer sede vsak na svojem prostoru. Ko bi pa ne mogli vsi videti, mora
že naprej poklicati oddaljene, da pridejo bliže na primeren prostor. Napačno
bi bilo, ko bi hodil po šoli od klopi do klopi ter kazal sliko posameznim
učencem, ker bi tako rušil disciplino in se tako predolgo mudil. Učenci naj
najprej nekaj trenotkov tiho opazujejo sliko, potlej šele začno določevati
nje pomen. Učitelj, n. pr., pokliče učenca, ki naj pove, kaj mu je najbolj všeč
na sliki; drugi naj razsodi, kaj njemu najbolj ugaja; tretji naj pokaže, kaj
se njemu zdi imenitno; četrti naj še nadaljuje itd. Ako niso mogli učenci
povedati vsega, naj dostavi učitelj. — En sam učenec naj pokaže in imenuje
osebe in reči, ki so znamenite v zgodbi. Ako ni kaj prav povedal ali iz¬
pustil, naj po učiteljevem navodilu izpopolnijo drugi. Učitelj kaže  posa¬
mezne osebe in reči, učenci pa jih po vrsti imenujejo. —Učitelj imenuje
posameznosti na sliki, učenci naj jih pokažejo. Naj povedo o vsaki osebi
in reči, kaj dela, čemu je .. . Seveda se mora ves pogovor sukati le o zgodbi,
ki se je povedala. — V višjih razredih se je treba ozirati tudi na notranjo
stran, kakšna čustva so izražena, kaj umetniško dobro zadeto, kaj pomanj¬
kljivo. —- Pri raznih zgodovinskih osebah naj se tudi opominja, česa naj se
otroci izogibljejo in o čem naj jih posnemajo. — Na podlagi slike se lahko
ponovi glavna vsebina kateheze. — Zelo koristno je, ako se po slikah po¬
navlja daljša vrsta zgodb, posebno onih, ki so med seboj v ožji zvezi.

Sicer je pa to delo katehetu zelo olajšano tam, kjer so učenci vajeni pravilno
opazovati slike pri drugih predmetih. Torej naj bi ne uporabljal preveč časa z razkazo-

5

58

vanjem slik. Izogiblje naj se pretiravanja, ker zdaj vse takorekoč plava v slikah in se
je že skoro bati nekakšnega prenasičenja. Ni treba, da bi se pri vsaki zgodbi pokazala
slika, marveC le bolj pri imenitnih ter takih, ki so na sliki res dobro uprizorjene. Otro¬
kom naj bo to, da se jim pokaže slika, nekako odlikovanje in poplačilo pridnosti in
pazljivosti. Na ta način si bo tudi katehet lahko preskrbel zbirko samo dobrih in upo¬
rabnih slik.

Dodatek.

§ 20. Kratka zgodovinah

Zgodovina kateheze ima nalogo pokazati, kako se je katehetsko delovanje
vršilo v posameznih dobah cerkvene zgodovine in kako se je razvilo do
sedanje prakse. Opisuje nam po treh dobah: katehezo 1. stare dobe
(apostolske in patristiške do 8. stoletja), 2. srednje dobe  (od 8. do 16.
stoletja) in 3. nove dobe  (od 16. stoletja dalje).

I. Kateheza v prvi dobi krščanstva je bila nekoliko drugačna v
apostolskih  časih nego v patristiški  dobi.

a)  V apostolski  dobi so bili katehetje  apostoli ter po njih na¬
stavljeni škofje, mašniki in dijakoni, redkokdaj laiki. Učenci so bili judje in
pagani, večinoma odrasli ljudje. Torej je morala biti tudi učna tvarina
ponekoliko različna. Judom je bilo zlasti treba dokazati, da so se izpol¬
nile mesijanske prerokbe v Jezusu; posebno so jim poudarjali resnico, da
je Jezus od mrtvih vstal. Paganom pa, ki niso poznali svetopisemskega raz¬
odetja, je bilo treba obširnejšega pouka. Učne knjige  iz one častitljive
dobe so zlasti sv. e van g e lij i, podlaga katekizmu pa apostolska vero¬
izpoved. Učna oblika  je bila večinoma akroamatična. Nauk se je na¬
daljeval in izpopolnjeval pri službi božji (list, evangelij, homilija).

b ) V patristiški  dobi je najprej nastal za nekrščene katehu-
m e n a t (2. do 5. stoletja), kjer sta bila dva razreda, prvi za katehumene in
drugi za kompetente; poleg tega so imeti še najprej kot proselgti posebno
pripravo, kot krščenci pa še dopolnilni pouk o skrivnostih (mistagoške ka¬
teheze.) V oskrbovanju kateheze se bili škofje zelo natančni; za katehete
so nastavljali le zanesljive ljudi, navadno klerike, pa tudi semtertja izvrstne
laike (n. pr. Origena), za pouk ženskih celo diakonise. Za vzgojo vrlih kate¬
hetov so bile posebne katehetske  šole, ki so pa vršile še drugo nalogo,
da so tudi laikom posredovale višjo oliko na krščanski podlagi. Učna
tvarina  se je ravnala po potrebi učencev; prvencem se je podajala pre¬
prosteje po svetopisemskih zgodbah, pozneje temeljiteje po apostolski vero¬
izpovedi. To je razvidno iz katehetskih spisov sv. .Avguština, ki zahteva za
začetnike induktivno  učno pot, in sv. Cirila Jeruzalemskega, ki je se¬
stavil svoje kateheze po deduktivni  poti.

1  Zgodovina kateheze je za šolske namene zelo okrajšana. Daljša zgodovinska
razprava je v ,Pedag. Letopisu Slov. šolske Matice" 1. 1904 in v posebni knjižici z
naslovom „Verouk.  Zgodovinsko-slovstvena razprava".

59

Katehumenatu so sledili skrutiniji  (5.do 7.stoletja, v nekaterih krajih
celo do 13. stoletja), ki so se pri otrocih  slično vršili, kakor se še zdaj
krstni obredi; pri odraslih  pa so se morali cerkveni predstojniki še poprej
prepričati, je-li dotičnik, ki se je zasebno pripravljal, dovolj poučen v sveti
veri. Krstni obredi pa se niso opravili kar vsi hkrati, marveč v presledkih
po 3. postni nedelji v sredo in soboto, v začetku trikrat, pozneje sedemkrat.

II. Kateheza v srednjem veku (7.dol6. stoletja) se je bistveno
predrugačila, ker je bil glavni namen, otroke pripravljati za sveto izpoved, in
ker se je šolstvo  lepo razvilo. Ob vzprejetju paganskih narodov je bilo
seveda treba za odrasle še posebnih misijonskih priprav. Vse šole so imele
poglavitni (mnoge celo edini) namen, učence poučevati v krščanskem nauku.
Torej so bili katehet  j e:  župniki in drugi duhovniki, korarji, redovniki;
pomagali so jim čestokrat tudi svetni učitelji. Zahtevala se je že neka občna
obveznost za šolo v tem zmislu, da so jo škofje in cerkveni zbori nujno in
opetovano priporočali in celo pod kaznijo zapovedali. Tudi doma so morali
starši in njih namestniki pridno učiti otroke verskih resnic in molitev. —
Učna tvarina  se je določevala čimdalje bolj obširno in precizno. Do
13. stoletja so nauk o zapovedih še strinjali z apostolsko veroizpovedjo!
pozneje pa se je obravnavalo o zapovedih in svetih zakramentih v posebnih
oddelkih; nauk o čednostih in dobrih delih ter o grehih je bil v zvezi z naukom
o zapovedih. Učna  pot  je bila večinoma sintentična in učna oblikaakro-
matična; učenci so se učili ponavljaje to, kar se jim je povedalo. — Učnih
knjig  otroci še niso imeli; pač pa so že bila za katehete navodila, kako
naj uče in vzgajajo. — Jako koristno učno srestvo  so bile mnogoštevilne
slike in gledališke predstave verske vsebine.

III. Nova doba kateheze (od 16. stoletja dalje) se razločuje od
poprejšnjih posebno v tem, da so učenci polagoma dobili tudi učne knjige
v roke; katekizem,  pozneje tudi biblične zgodbe.  Posebno je ka¬
tehetsko vnemo na novo poživil Tridentski cerkveni zbor.  V
18. stoletju opazujemo neko nazadovanje v katehezi vsled racionalistiškega
vpliva, a tem višje jo je povzdignil krepki odpor v začetku 19. stoletja, ko
so jo slavni katehetje, n. pr. Overberg, Gruber, Leonhard, Hir-
scher  itd. zopet naravnali na pravi tir ter posebej bibličnim zgodbam od-
kazali zopet odlično mesta. Proti koncu 19. stoletja pa se je pokazal še
živahnejši napredek katehetskega delovanja, ki si resno v prid obrača pri¬
dobitve novejše pedagogike, odbiraje, kar je dobrega, izločevaje, kar je
nasprotnega katoliškim načelom. Da se v takem živem gibanju marsikaj
pretirava in da so nekateri prehitri, je umevno samoobsebi. Pa videti je, da
se čimdalje bolj jasni nesporazumljenje in čimdalje bolj pospešuje edinost
med „staro“ in „novo“ katehezo. 1  Posebno živahno deluje ..katehetsko

1  Med dr. Weber-jem („Die Miinchener katechetische Methode") kot zastop¬
nikom novejše in dr. M e u n i e r - jem („Die Lehrmethode im Katechismus-Unterridite")
kot zastopnikom starejše metode posreduje v najnovejšem času Ivan  E i s i n g („Die
katechetische Methode vergangener Zeiten in Zeitgemasser Ausgestaltung"), dokazovaje,
da takozvana nova katehetska struja ni pravzaprav nova, marveč le prenovljena Gru¬
berjeva.

5 *

60

društvo 11  v Monakovem, ki čimdalje bolj omejuje in izboljšuje svojo ,mo-
nakovsko 11  (poprej „psihološko“) metodo. Tudi na Dunaju vrlo deluje enako
društvo. Za nas pa je naj večjega pomena „ Društvo slovenskih kate¬
het  o v“ v Ljubljani inpa„Društvo hrvatskih katehetov"  v Zagrebu,
ki imata poleg svojih rednih sestankov navadno še vsako leto posebne
katehetske tečaje,  pri katerih temeljito obravnavajo najvažnejše naloge
katehetskega poučevanja in nravne vzgoje po zahtevah in sredstvih novej¬
šega časa. To društveno delovanje ima pa še posebej v tem še širšo in večjo
korist, ker se društveni ukrepi še podrobneje razmotrivajo v strokovnih
listih ter tako koristijo tudi onim, ki se ne morejo udeleževati društvenih
prireditev.