Arheološki vestnik (Arh. vest.) 48, 1997, str. 261-268
261
Arheološki drobci vojaških prvin pozne rimske dobe
na Gorenjskem
Andrej VALIČ
Izvleček
Avtor obravnava strateško pomembnost slovenskega območja v poznorimskem času, ki je doživelo številne prehode vojska in večje vojaške spopade. To izpričujejo pisni in arheološki viri. Na boku glavne pohodne vojaške smeri pa so bili tudi pomembni stranski prehodi v severnoitalsko območje. Takšna smer je bila pot ob Savi navzgor čez Kanalsko dolino proti Italiji. Njen značaj posredno nakazujejo nekatere utrdbe v bližini ceste, najdbe poznorimskega orožja in posredno jamske postojanke.
Abstract
The article discusses the strategic importance of the Slovenian region in the late Roman period, with its numerous expeditions by armies and major military conflicts. This is proven by written and archaeological sources. Important secondary passes into the northern Italic region also existed on the flanks of the main military routes. Such a route extended upstream along the Sava River through the Kanalska valley towards Italy. Its character is indirectly indicated by several fortifications in the vicinity of the road, finds of late Roman weapons, and cave strongholds.
Historični viri nam sporočajo, da so bili v poznem rimskem času, posebej v drugi pol. 4. st., pri današnjih krajih Ptuj, Trojane, Ljubljana, Vrhpolje blizu Ajdovščine in Oglej hudi prestižni vojaški spopadi med različnimi vojskovodji in pretendenti za rimski prestol. Boji so potekali v kratkih časovnih presledkih. Značilne arheološke vojaške ostaline izpričujejo vojna dejstva in njihove posledice: uničevanje, plenjenje, zažiganje in rušenje. Spopadi se vključujejo v sklop in potek razpadanja rimskega imperija in v začetek preseljevanja ljudstev čez sedanje slovensko ozemlje. Njihov vpliv sega še v sodobnost.
Napadi se začenjajo iz vzhodne, panonske smeri in sežejo prek julijskoalpskih vrat in prehodov v severnoitalski prostor. Poglavitna vhodna prodorna smer poti se ravna po generalizirani najkrajši ravni črti skozi ključna strateško pomembna rimsko-dobna mesta: Poetoviona - Celeia - Emona -Aquileia (si. 1,9) (Petru 1976).
Po razdelitvi na vzhodni in zahodni del rimskega cesarstva so Alpe (Alpes Iuliae) s predgorjem ne le naravna ločnica, ampak z zgrajenimi statičnimi obrambno-varovalnimi utrdbami tudi ge-
neralna strateška državna in vojaška meja. Vključena je v državni varovalni sistem imenovan Claustra Alpiuin Iuliarum (Sašel et al. 1971). Ta vojaška ovira je bila izdelana načrtno in postopoma. Potekala je od izvira Save prek Notranjske do Kvar-nerskega zaliva. Dokončno je bila dograjena v drugi pol. 4. st. Najboljša možnost varovanja, največja teža in moč obrambe je bila osredotočena na najvišje prehodno območje, na značilni kraški svet na vzhodni strani hrušiškega prehoda (Lanišče, Hrušica).
Z vojaškega stališča je vzpon od Vrhnike prek Logatca in hrušiškega prehoda do Cola in Ajdovščine v vsakem letnem času zahtevna operacija. Vzpon čez prelaz je zahteval precejšnjo fizično moč vojakov (si. 1).
V globino in širino julijskoalpske obrambne črte je bilo vključeno tudi geografsko zaledje Julijskih Alp, dolina Soče in doline gornjesavskih pritokov Sore, Kokre, Tržiške Bistrice in Save Bohinjke.
Iz zaporednega prikazovanja zgodovinskih rimskih vojaških prizorišč v drugi pol. 4. st. so razvidni začetni in postopni vojaški preboj kraških zapor iz vzhodne panonske strani in sklepni boji
Ad Pirum
Castro
Celeia-Poetovio
Aquileia
A
manevrski prostor bilke pri Frigidu
SI. 1: Pohodna etapa A - prečni presek. Abb.l: Marschroute A - Querschnitt.
v ravninskem predelu zahodne cesarske strani. V vojaškem preboju in prostem prehodu alpskih hru-šiških vrat se zaznava začetek preseljevanja ljudstev čez slovensko ozemlje na italsko ozemlje.
Čas zaporednih vojaških pohodov iz zahodne smeri	proti vzhodni smeri
rim. cesarstva
Leta 351/352 Magnencij
Leta 378 Leta 388
Magnus Maximus Leta 394
v kraju
Petoviona Atrans Emona Ad Pirum
Petoviona
Aquileia
Evgenij
Fluvius Frigidus
rim. cesarstva Konstancij II
Alatej in Safrak Teodozij Teodozij
Na boku glavne pohodne vojaške smeri so bili še možni stranski prehodi na severnoitalsko ozemlje. Med temi bočnimi stranskimi smermi je tudi odcep ravninske poti ob Savi navzgor iz Ljubljane {Emona) prek Ladje pri Medvodah in Kranja (Car-nium) po Zgornjesavski dolini v Trbiž; tu se navezuje na Kanalsko dolino. Razen rečnih prehodov Sore in Save ter manjše soteske pod Ajdno med Mostami in Koroško Belo za dolino Zavr-šnice ni bilo večjih naravnih ovir in zaprek. Pot je tipično ravninska in daljša od glavne poti. Je pa lažje prehodna. Del te rimske poti se sklada
s poznejšo omembo zgodnjesrednjeveške poti, imenovane "via Chreinariorum" pot Kranjčanov (Kos 1960, 51,52).
V zgodnji rimski dobi je bilo sedanje gorenjsko ozemlje vojaško in politično strateško nepo-meno. To nam potrjujejo zgodnjerimske najdbe in najdišča iz prvih treh stoletij našega štetja. Funkcionalno večji in celo poglavitni pomen je imelo to območje v pozni rimski dobi, v času preseljevanja ljudstev in staroslovanske naselitve. Pretekla arheološka izkopavanja in rekognosciranja so pokazala, da je bila bočna stranska, pomožna vojaška cestna smer branjena in zaravorana pred možnimi vojaškimi prodori. Vključena je bila v globalni obrambno varovalni državni sistem Claustra Alpium Iuliarum.
Poznorimskodobna gorenjska smer poti je bila postopno in ustrezno zavarovana ter branjena z zidanimi štirikotnimi ali večkotnimi obrambnimi obcestnimi stolpi (monopyrgia, speculae), ki so bili še dodatno utrjeni s prečnimi zemeljskimi okopi in varovalnimi jarki: Gradišče nad Pivko pri Naklem (Valič 1968), Novi grad pod Sv. Jakobom nad Potočami (si. 2) (Valič 1990) in Gradišče nad Sotesko (si. 3) (Leben, Valič 1978). Njihova pozicija je smiselna in funkcionalna. Imajo dominantno lego in so stacionirani na pomembnejših križiščih cest, ob vhodu oziroma izhodu iz dolin ali nad prečenjem rek. So naravno zavarovani s strmino. Z naravnimi ovirami obvladujejo poti in prehode. Postavljeni so kot postojanke - straže. Razdalja med Emono, Gradiščem nad Pivko ter Gradiščem nad Sotesko je okoli 22 rimskih milj ali 30-35 km, kar pomeni dnevni pohodni čas.
SI. 2: Novi grad, Stari grad - Pusti grad nad Potočami, Preddvor. Podolžni profil po terenu. Abb. 2: Novi grad, Stari grad, Pusti grad oberhalb von Potoče, Preddvor. Langsprofil des Gelandes.
Poznorimski gorski zavetišči na Ajdni nad Potoki (nadm. viš. 1046 m) nad vhodom v Gornje-savsko dolino v zavetju Karavank (Leben, Valič 1978) in pri Sv. Jakobu nad Potočami (nadm. viš. 960 m) nad vhodom v dolino Kokre (Corcas) (Valič 1990), sta očitno povezani z nižje ležečima dislociranima vojaškima zidanima stolpastima utrdbama. Zgrajeni sta v njunem strmem vznožju. Prva postojanka se veže z Gradiščem nad Sotesko (nadm. viš. 724 m) nad cesto Potoki-Koroška Bela in strugo Save (Leben, Valič 1978) in druga z gradom Novi grad nad Potočami (nadm. viš. 644 m) nad vhodom v kokrško dolino (Valič 1990). Naselbini sta bili višje in varno odmaknjeni od obrambno-va-rovalnih vojaških utrdb.
Poti po teh dolinah prečno povezujejo Koroško in Furlanijo. V neposrednem zaledju pozno-rimskega Carniuma (Kranj) in v zavetju gora so še drugi naravno in z obzidjem zavarovani naseljeni kraji; npr. Gradišče nad Bašljem (Valič 1975), na gori Sv. Lovrenca nad Bašljem (si. 4,5) (Valič 1977) in Ajdovski gradeč pri Bohinjski Bistrici (si. 6,7) (Gabrovec 1975a). Zavarovana so z varovalnim obzidjem ali zidano ogrado.
Iz pisnih virov so znani deli različne vojaške opreme in oborožitve. Opisan je način nošnje in bojna pehotna oprema rimskih vojakov. V staro ustaljeno sestavo rimskodobne oborožitve se uvrščajo piramidalno oblikovane puščične osti z Gradišča nad Pivko pri Naklem in pri Sv. Jakobu nad
725--
Sl. 3: Gradišče nad Sotesko, Koroška Bela - Potoki, podolžni profil po terenu.
Abb. 3: Gradišče oberhalb von Soteska, Koroška Bela - Potoki, Langsprofil des Gelandes.
SI. 4: Pogled na poznoantični postojanki Gradišče nad Baš-ljem in goro Sv. Lovrenca nad Bašljem (foto: D. Holynski). Abb. 4: Blick auf den spatantiken Fundort Gradišče ober-halb von Bašelj und dem Berg Sv. Lovrenc oberhalb von Bašelj.
Potočami. Znana je oborožitev dveh ilirskih legij z novo vrsto orožja. Značilen primer tega dobro ohranjenega poznorimskega pehotnega orožja je bil odkrit v zidnih ruševinah v poznoantični gorski postojanki na Ajdni nad Potoki (Valič 1985a). Puščica ali kopje je izdelano v obliki puščične osti s krilci. Zadek je obtežen z bipiramidalno svinčeno utežjo. Trn za nasaditev je odlomljen. Izdelana je iz kvalitetnega jekla brez rje. Arheološko se uvršča v t. i. tip plumbata. Dolga je 16,3 cm (si 8). Ta zvrst orožja se pojavi v 4. st. našega štetja (Volling 1991; Degen 1992).
Plumbata so bila odkrita v poznorimskih najdiščih - krajih ob poteh, utrdbah, zatočiščih, postojankah in refugijih. Najdišča v Sloveniji, t. j. Ajdna nad Potoki, Vrhnika (Horvat 1990, 11,36,140,360) in Hrušica (Giesler 1981, 76), so razvrščena ob prodorni vojaški vzhodni smeri, na
SI. 6: Poznorimska utrdba Ajdovski gradeč pri Bohinjski Bistrici (foto: D. Holynski).
Abb. 6: Spatromische Befestigung Ajdovski gradeč bei Bohinjska Bistrica.
SI. 5: Poznorimski obrambni zid zgrajen v tehniki "ribje kosti" na gori Sv. Lovrenca nad Bašljem (foto: D. Holynski). Abb. 5: In Opus-spicatum-Technik errichtete spatromische Befe-stigungsmauer auf dem Berg Sv. Lovrenc oberhalb von Bašelj.
strateško varovanem območju. Ta zvrst orožja iz rimskega vojaškega arzenala je imela zelo udarno napadalno in obrambno moč.
V mnogih poznorimskih postojankah odkrivajo različne dele vojaške oborožitve in opreme. Prebivalci so se pred sovražnikom zavarovali na različne načine. Le tako se je ohranilo življenje, ki je preživelo vojne ujme na odmaknjenih naravno zavarovanih naselbinah. Domnevamo, da je bil ajdenški primerek orožja v uporabi dalj časa. Tudi druge arheološke najdbe iz tega najdišča nakazujejo daljši časovni razpon.
Značilne vojaške posledice poznorimskih vojnih razmer se arheološko odkrivajo v opustelih mestih na poti od Petovione do Akvileje. Odkriti in opisani so ostanki stavb oziroma nasilno porušenih krajev s požganinami (Neviodunum, Ad Pirum, Castra, Petoviona, Celeia). Zavrženi in razmetani rimski novci dokazujejo plenjenje in poprejšnji beg prebivalstva na varnejša, odročna mesta.
Težke posledice vojaških spopadov, predvsem beg in skrivanje prebivalcev rimskih mest, se kažejo tudi na obrobju poglavitnih bojev. Takšno stanje nam kaže prenašanje novcev in njihov zakop na varnejša in skrita mesta. Začasno varnejša skrivališča, trenutna pribežališča in zatočišča, so bila v tistih časih tudi kraške jame: Predjama pri Postojni (Korošec 1982), Ajdovska luknja (si 10) (Valič 1985b), Ajdovska jama v Bohinju (Valič 1985b), Dunaj pri Jereki v Zgornji bohinjski dolini (Gabrovec 1975b), Ciganska jama na pobočju Gobovca (si 11) nad staro cesto Kranj - Radovljica (Leben 1975), jama nad Godičem pri Kamniku (Josipovič, Kajfež 1992) itd. Skrivališča v jamah leže nad krajevnimi potmi in so skrita tujcem. Odkrite najdbe novcev na skritih mestih v kraških jamah in previsih obsegajo čas 1 .-4. st. našega štetja.
SI. 7: Ajdovski Gradec pri Bohinjski Bistrici - geodetski posnetek utrdbe.
Abh. 7: Ajdovski gradeč bei Bohinjska Bistrica - geodiitische Aufnahme der Befestigung.
Po vojnih dogodkih se je spremenilo življenje prebivalstva na tem območju. Novci so izgubili lastnika in absolutno nominalno vrednost. Odkrivajo nam stopnjevan konec rimskih vojaških pohodov in prestižnih vojn ter začetek preseljevanja ljudstev na slovenskem ozemlju.
ANSI 1975, Arheološka najdišča Slovenije. - Ljubljana.
DEGEN, R.1992, Plumbatae. Wurfgeschosse der Spatanti-ke. - Helvetia archeologica 92, 139-147.
GABROVEC, S. 1975a, Ajdovski gradeč. - V: ANSI, 164.
GABROVEC, S. 1975b, Jereka. - V: ANSI, 167.
GIESLER, U. 1981, Die Kleinfunde. - V: Ad Pirum (Hruši-ca). Spiitromische Passbefestigung in den Julischen Alpen, Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 31, 51-127.
HORVAT, J. 1990, Nauportus (Vrhnika). - Dela 1. razr. SAZU 33.
JOSIPOVIČ, D. in T. KAJFEŽ 1992, Godič. - Var. spom. 34, 214-215.
KOROŠEC, P. 1982, Predjama konec 4. do sredine 5. stoletja. - Ar h. vest. 33, 84-114.
KOS, M. 1960, Starejša naselitev na kranjski ravnini. - V: 900 let Kranja, 51-73, Kranj.
LEBEN, F. 1975, Ciganska jama. - V: ANSI, 172.
LEBEN, F. in A. VALIČ 1978, Ajdna. - Arh. vest. 29, 532-545.
PETRU, P. 1976, Zaton antike v Sloveniji. - Ljubljana.
ŠAŠEL, J. et al. 1971, Claustra Alpium Iuliarum I. - Kat. in monogr. 5.
VALIČ, A. 1968, Gradišče nad Pivko pri Naklem. -Arh. vest. 19, 485-508.
VALIČ, A. 1975, Bašelj. - V: ANSI, 172.
VALIČ, A. 1977, Sv. Lovrenc pod Storžičem. - Var. spom. 21, 188-189.
VALIČ, A. 1985a, Ajdna nad Potoki. - Var. spom. 27, 265-272.
VALIČ, A. 1985b, Ajdovska luknja pri Soteski v Bohinju, Radovljica. - Var. spom. 27, 272-274.
VALIČ, A. 1986, Ajdna nad Potoki. - Var. spom. 27, 265-272.
VALIČ, A. 1990, Poznoantično najdišče sv. Jakob nad Potočami pri Preddvoru. - Arh. vest. 41, 431-438.
VČLLING, T. 1991, Plumbata-Mattiobarbulus -MAPTZOBAPBOYAON? - Archaologischer Anzeiger 1991, 287-298.
SI. 8: Plumbata - jeklena železna ost s krilci in svinčeno utežjo z Ajdne nad Potoki (foto: D. Holynski). Abb. S: Plumbata - Stahleisenspitze mit Fliigeln und Bleige-wicht von der Ajdna oberhalb von Potoki.
Archaologische Funde von Militarelementen der spatromischen Zeit in Gorenjsko
Zusammenfassung
Die historischen Quellen berichten iiber zahlreiche mi-litarische Auseinandersetzungen in der spatromischen Zeit, besonders in der zweiten Halite des 4. Jhs., im heutigen slo-wcnischen Gebiet. Die Julischen Alpen vvurden damals mit den Sperrmauern Claustra Alpium Iuliarum befestigt. Sie ver-liefen von der Savaquelle iiber Notranjsko zum Quarnero.
Aus militarischer Sicht war der Aufstieg von Vrhnika iiber Logatec, den Durchgang von Hrušica bis Col und Ajdovščina in jeder Jahreszeit ein schwieriges Unterfangen. Die Be-steigung des Passes erforderte eine erhebliche physische Kraft der Soldaten (Abb. 1).
In die Verteidigungslinie der Julischen Alpen war auch
SI. 9: Shematičen prikaz generalnih rimskodobnih strateških smeri vojaških prodorov na ozemlje sedanje Slovenije s pohodno etapo A.
Abb. 9: Schematische Darstellung der romischen strategischen Hauptrouten des militarischen Vordringens in das Gebiet des heutigen Slowenien mit den Marschetappe A .
deren Hinterland mit eingeschlossen: das Soča- bzw. Ison-zotal, die Taler der oberen Savazufltisse, der Sora, Kokra, Tržiška Bistrica und der Sava Bohinjka.
Neben den miltarischen Hauptrouten gab es noch ande-re Durchgange zum norditalischen Raum. Zu diesen Sei-tenrouten gehort auch die Abzweigung des durch die Ebene fiihrenden Weges entlang der Sava von Ljubljana (Emona) iiber Ladje bei Medvode und Kranj (Carnium) durch das obere Savatal nach Tarvisio, wo der Weg durch das Kanaltal wei-terfiihrt. AuBer der Uberquerung der Fliisse Sora und Sava sowie der kleineren Schlucht am FuBe der Ajdna zwischen Moste und Koroška Bela hinter dem Završnicatal gab es keine grdSeren natiirlichen Hindernisse. Hier handelt es sich um einen typischen Flachlandweg, der langer ist als die Haup-troute. Er ist aber leichter passierbar. Ein Teil dieser Romer-straBe stimmt mit der spateren Erwiihnung des fruhmitte-lalterlichen Weges "via Chreinariorum" iiberein, dem Weg der Kranjer.
In der friihromisehen Zeit war der heutige Bereich Go-renjskos in militariseher, politiseher und strategiseher Hin-sicht ohne Bedeutung. Das bestatigen friihromisehe Funde und Fundorte aus den ersten Jalirhunderten n. Chr. Eine funktional griiBere und sogar wesentliche Bedeutung hatte das Gebiet Gorenjskos dagegen in der spatromisehen Zeit, zur Zeit der Volkerwanderung und der Ansiedlung der Sla-wen. Die bisherigen arehaologisehen Grabungen und Rekog-noszierungen haben ergeben, daB die militarisehe Seitenroute gegen mogliche militarisehe Einl'alle gesichert war. Sie war eingeschlossen in dasglobale staatliche Verteidigungssystem.
Die spatromisehe Gorenjsko-Route wurde nach und nach angemessen abgesichert und durch gemauerte vier- oder mehr-eckige StraBenwehrturme (monopyrgia, speculae) befestigt, die zusatzlich durch querverlaufende Erdwalle und Schutz-graben befestigt waren: Gradišče oberhalb von Pivka bei Naklo (Valič 1968), Novi grad unterhalb von Sv. Jakob oberhalb von Potoče (Abb. 2) (Valič 1990) und Gradišče oberhalb von Soteska (Abb. 3) (Leben, Valič 1978). Ihre Lage ist sinnvoll und funktional. Sie wurden systematisch und planmaBig ge-baut. Ihre Lage ist dominant und sie sind an den wichtige-ren StraBenkreuzungen oder am Eingang bzw. Ausgang von Talern oder oberhalb von FluBuberquerungen stationiert. Sie sind durch Steilhiinge natiirlich gesichert. Mit natiirlichen Hindernissen beherrschen sie die Wege und Ubergan-ge. Sie wurden als Wachtposten aufgestellt. Die Entfernung zwischen Emona, Gradišče oberhalb von Pivka und Gradišče oberhalb von Soteska betragt ca. 22 romisehe Meilen oder 30-35 km, was eine Tagesroute darstellt.
Die durch diese Tiiler verlaufenden Wege stellten zwischen Karnten und Friaul eine Querverbindung dar. Im un-mittelbaren Hinterland des spatromisehen Carnium (Kranj) und im Schutz der Berge liegen noch andere natiirlich und mit einer Befestigungsmauergesicherte besiedelte Orte: Gradišče oberhalb von Bašelj (Valič 1975), Sv. Lovrenc oberhalb von Bašelj (Abb. 4,5) (Valič 1977) und Ajdovski gradeč bei Bohinjska Bistrica (Abb. 6,7) (Gabrovec 1975a). Befestigt sind sie durch eine Befestigungsmauer oder eine gemauerte Umzaunung.
In den schriftlichen Quellen werden Teile von verschie-
SI. 11: Rimskodobna jamska postojanka Ciganska jama (fo-to: D. Holynski).
Abb. 11: Romischer Hohlenfundort Ciganska jama.
gehort er zum Typplumbata. Die Lange betragt 16,3 m (Abb. 8). Die Waffengattung tritt im 4. Jh. n. Chr. in Erscheinung (Volling 1991; Degen 1992).
Plumbata-Fundorte (Abb. 9) deuten darauf bin, daB sie in spatromischen Fundorten entdeckt wurden - in Orten an StraBen, Befestigungen, Zufluchtsstatten, Stiitzpunkten und Refugien. In Slowenien gibt es folgende Fundorte: Ajdna oberhalb von Potoki, Vrhnika (Horvat 1990,11,36,140,360), Hrušica (Giesler 1981,76). Dieser Waffentyp aus dem romischen Waffenarsenal liatte eine ausgesprochen groBe Schlagkralt, sowohl bei der Offensive als Defensive.
Die schwerwiegenden Folgen der militarischen Auseinan-dersetzungen, vor allem die Flucht und das Verstecken der Bevolkerung romischer Stiidte, sind auch in den Randbe-reichen der groBen Schlachten erkennbar. Auf einen sol-chen Zustand weist der bewegliche Besitz von Miinzen und deren Vergrabung an sicheren und verborgenen Orten. Voriiber-gehend sicherere Schlupfwinkel, momentane Zufluchtsstatten waren in diesen Zeiten auch die Karsthohlen: Predjama bei Postojna, Ajdovska luknja (Abb. 10) und Ajdovska jama im Bohinj, Dunaj bei Jereka im oberen Bohinj-Tal , die Hohle Ciganska jama auf der Hang von Gobovec (Abb. 11) oberhalb der alten StraBe Kranj - Radovljica, die Hohle oberhalb von Godič bei Kamnik (Josipovič, Kajlež 1992). Die Verstecke in den Hohlen liegen oberhalb der Ortswege und sind den Fremden verborgen. Die entdeckten Munzfunde an den verborgenen Orten in den Karsthohlen und Uber-hiingen umfassen die Zeit vom 1.-4. Jh. n. Chr. Nach den Kriegsereignissen verandern sich die Lebensverhaltnisse der Bevolkerung in diesem Bereich. Die Miinzen verlieren ih-ren Eigentumer und den absoluten nominalen Wert. Sie enthiillen uns das eskalierende Ende der romischen Feldzii-ge, die Prestigekriege und den Beginn der Volkerwanderung im slowenischen Gebiet.
SI. 10: Rimskodobna jamska postojanka Ajdovska luknja v Soteski v Bohinju (foto: D. Holynski). Abb. 10: Romischer Hohlenfundort Ajdovska luknja in Soteska im Bohinj.
dener Militiirausrustung und Bewaffnung aufgefuhrt. Be-schrieben werden die Art und Weise des Tragens und die Kampfausriistung der romischen Infanterie. Zur alten ublichen Zusammensetzung der romischen Bewaffnung gehoren die pyramidalformigen Pfeilspitzen aus Gradišče oberhalb von Pivka bei Naklo und beim Sv. Jakob oberhalb von Potoče. Bekannt ist die Bewaffnung zweier illyrischer Legionen mit einem neuen Waffentyp. Ein charakteristisches Exemplar dieser gut erhaltenen spatromischen Infanteriewaffen wurde im Ma-uerversturz in dem romischen Gebirgsstiitzpunkt auf der Ajdna oberhalb von Potoki entdeckt (Valič 1985a). Der Pfeil oder das Speer isl in Form einer Pfeilspitze mit Fliigeln angefer-tigt. Das hintere Ende beschwert ein pyramidales Bleige-wicht. Der Dorn zum AufspieBen ist abgebrochen. Er wurde aus hochwertigem Stalil ohne Rosl hergestellt. Archaologisch
Andrej Valič Gorenjski muzej Tavčarjeva 43 SI-4000 Kranj