V mrežah grr^lia32 »Res?« je živahno vprašala Nina. V očeh ji je zagorel plamenček. »Da!« je odgovorila Alojzija, ki je opazila nenadno spremembo v Nininem glasu in njenih očeh. Plamenček v očeh je kmalu ugasniL Nina je resno odkimala. »Ne verjamem, toda četudi bi me res ljubil, to na stvari ne bi nič spremenilo. Štefan Kmicic je zame umrl.« Za hip je utihnila in opazovala Alojzijo. Nato je nadaljevala: »Samo tega ne razumem, zakaj se vi mešate v to stvar. Kako korist imate od tega?« »Nobene!« Nina se je ironično zasmejala. »Morda ste zaljubljeni v Štefana in zato hočete, da bi ga jaz rešila? Da, to je vzrok. Vi bi si radi priborili Štefana, od mene pa zahtevali, naj bi se zanj žrtvovala ... ha, ha, ha!« »Molčite!« jo je ogorčeno prekinila Alojzija. »Sami veste, da je vsaka vaša beseda laž.« Nina se ni dala ugnati. »Morda se še res ne zavedate svoje zaljubljenosti, a znaki pričajo o njej.« »Varate se! Nisem zaljubljena v Štefana. Samo smili se mi. Še bolj pa se mi smili njegova uboga mati, ki silno trpi. Ali je vi ne pomilujete?« »Moja mati mi je prva,« je odvrnila Nina. »Vidim, da sem se zastonj obrnila na vas,« je toplo odgovorila Alojzija. »Škoda, da sem prišla sem. Žal mi je.« O, nikar ne obžalujte!« je priliznjeno velela Nina. »Mene veseli, da ste prišli in upam, da me boste še večkrat obiskali.« Alojzija je jezno odšla.. Obžalovala je, da je že odrastlo dekle in ni mogla z nohti spraskati Nine in ji pipati las, kakor delajo otroci. Spotoma je kupila časopis za neko bolnico, ki se je zanimala za dogodke v svetu in je bila zelo vesela, če ji je kdo tuintam prinesel kak časopia. Ker je hotela pregnati misli, ki so jo mučile, je začela pregledovati časopis. Nenadoma je obstala ko pribita. V listu je zagledala dve sliki in pod njima brala besede: »Dr. Ignacij Kelly in njegova nevesta Lavra.« Alojziji se je stemnilo pred očmi. Hipoma je pozabila na Nino, Štefana in njegovo mater. Ena edina misel jo je mučila: Ignacij Kelly se je poročil in tako je za njo izgubljen. Lepih sanj, tihega upanja je za vedno konec. Ni šla domov. Zdelo se ji je, da se bo zadušila med tesnimi stenami. Kar tekla je iz mesta. Ko je že bila daleč iz mesta med polji in travniki, je začelo deževati. Razširila je roke, se ozrla proti nebu in obupno zavpila: »Le padaj, le padaj, dež! Moči me. Zame je vse končano. Bog ni uslišal mojih prošenj in sedaj ne maram, kar koli se bo z?rodilo z menoj.« Dež je bil vse bolj gost. Alojzija se je sključila in zavila v plašč. Cele ure je že blodila, ko je naposled prispela do hiš. Vse je bilo zavito v temo. Znašla se je na križpotju. Ena pot je vodila naravncst naprej, drugti pa je zavila na levo.. Alojziia je izbrala *ravno cesto. Ko je že šla kake četrt ure, je cesta v ostrem ovinku zavila na desno. Alojzija je šla, ne da bi se vprašala, kam pride. Bila je vsa premoeena in utrujena. Ni se zmenila za to. Kljubovala je dežju, noči, utrajenosti, samo da bi zadušila v sebi bol. Ko se je na vzhodu nebo začelo svetlikati, je zagledala v bližini grič. Lezla je na vrh, da bi se razgledala po okolici. Pod hribom je zagledala mesto. V svoji zmedeziosti ga ni spoznala. Ko se je vrnila na cesto, je prvega človeka, ki ga je srečala, vprašala, kako se Imenuje tisto mesto. »Pikerton!« je kratko odvrnil mlekar, ki je začudeno strmel v premočeno, utrujeno potnico. »Hvala Bogu!« je vzdihnila Alojzija, ki je čutila, da so njene mcči izčrpane in bo kmalu omagala. Samo to je želela, da bi čim prej bila v svoji soblci. Tovarišice so bile ravno pri sv. maši, ko je oprezno smuknila skozi glavna vrata. Upala je, da Be bo neopaženo prikradla v sobo, toda nenadoma je zaslišala glas s. Benigne: »Alojzija! Za božjo voljo, kje si bila vso noč?« »Na sprehodn!« i« tiho otlvrnila Alojzija. »Ka-aj? Na sprehodu? Toda kje?« je začudeno vprašala sestra. Prijela je Alojzijo za rame in ji pogledala v oči. »Moj Bog!« je nadaljevala. »Saj si vsa premočena. Še prehladiš se ... Takoj v sobo in posteljo! Anita ti bo prinesla čaj. Potem boš povedala, kje si bila. Sedaj pa teci!« Alojzija je ubogala. Po zajutrku je trdno zaspala. Šele popoldne se je vzbudila in izvedela novico, ki je s sočutjem napolnila vso hišo. Ponoči je umrla Štefanova mati. Nenadoma ji je slabo postalo. Takoj je prišel duhovnik, ki ji je podelil sv. zakramente. Kmalu nato je mirno umrla. Alojzija je pokopala glavo v blazine in je bridko jokala. Zelo ji je bilo hudo, da ob smrti uboge starke ni bila doma. 25. Štefana je materina smrt zelo potrla. Sicer je vedel, da je njena smrt blizu, toda neki čut mu je šepetal, da ne bo umrla, dokler se on ne bo rešil in ji povrnil vso Ijubezen. In sedaj se je vendar zgodilo. Nikoli je ne bo videl in slišal. Ne bo ji mogel pokazati svoje velike, v trpljenju očiščene ljubezni. Neprestana misel na materino smrt in obupni položaj, ki se je v njem nahajal, je povzročila, da je Štefan polagoma popolnoma otopel. Zgubil je veselje do čitanja, učenja in dela. Nadzornik je o vsem tem poročal novemu ravnatelju, ki je pred nekaj tedni prišel. Ravnatelj je nekaj časa razmišljal o stvari, potem pa je dal poklicati župnika. župnik je kmalu prišel. To je bilo njuno prvo srečanje. Oba moža sta si globoko pogledala v oči. »Gospod župnik,« je "začel ravnatelj, »rad bi vas prosil za neko stvar.« Nato mu je opisal Štefanovo zadevo. »Jaz sem že govoril z njim,« je odvrnil župnik, »a on trdi, da mu v ničemer ne morem pomagati. Če želite, bom še enkrat poskušal.« Še istega večera je obiskal Štefana. Ker je v jetnikovih očeh bral nekaj odklonilnega, je ljubeznivo zaoel: »Ne bojte se, ne bom vam pridigoval. Ce vam je tako Ijubše, sploh mislite, da nisem duhovnik in me smatrajte za navadnega tovariša. Ako je človek v veliki stiski kakor sedaj vi, mu je ljubo, če ima dobrega prijatelja, ki nrn lahko potoži svojo bol. Upam, da me sprejmete za prijatelja.« Črte na Štefanovem obrazu so se nekoliko omiffle. Duhovnik je nadaljeval: »Štefan, jaz razumem vašo bol. Izguba matere je največja izguba na tem svetu. 2ivo se spominjam na tisti čas, ko je moja mati umrla. Moja bol je bila taka ko vaša, Toda čas je celil rane. Tako bo tudi pri vas. Polagoma se boste pomirili in sicer tem prej, čim bolj boste odganjali žalostne misli. Zato vas pa kot prijatelj prosim, lotite se spet z veseljem čitanja, ueenja in dela. To- je najboljši zdravnik za take bolezni. Obljubite mi, da se dalje ne boste udajali brezdelnosti!« Štefan je pogledal v duhovnikove oči. Iz njih je odsevala taka odkritosrčna dobrohotnost in sočutnost, da ni mogel ostati trdovraten. »Naj bo!« je dejal z ubitim glasom. Duhovnik je čutil, da jetnikove bcsede niso popolnoma odkritosrčne, zaradi tega je dejal: »Štefan, bodite mož! Spomin inatere boste najlepše počastili, če boste premagali bol in se posvetili resnemu dehi. Opozarjam vas, da na svetu ni nič tako skrito, da ne bi prišlo na dan. Nekega dne se bo tudi vaša nedolžnost izkazala.« Jetnik je razmišljal o duhovnikovih besedah. — Uvidel je, da mu župnik ne bi mogel priporočiti česa boljšega. S silo je dušil bol in se s prejšnjo vnemo lotil svojega dela. Čez nekaj tednov je Štefan bil pri učenju in delu že spet med prvimi. Delal se je zadovoljnega in srečnega, toda v resnici se je čutil od dne do dne bolj nesrečnega. Čim več je znal, tem teže je prenašaj svojo usodo. Ravmtelj ga je skrivaj opazoval. Kmalu je opazil, da med njegovim zunanjim vedenjem in notranjostjo ni skladnosti. Ker se mu je fant smilil, mu je hotel pomagati. Spet je poklical župnika. »Kaj je s Kmičicem?« je vprašal brez uvoda. »Veste, da smrtni obsojenci me najbolj zanimajo. Ker ga vi že dalje časa poznati ko jaz, bi rad vedel, kako sodite o njem.« »V kakem oziru?« je vprašal župnik. »Obsojen je zaradi umora, a on trdi, da je nedolžen. Kaj mislite o tem? Seveda ne želim, da bi kršili sppvedno molčečnost.« Duhovnik se je nasmehnil. >V tem oziru ste lahko mirni. Kmicio se še ni gpovedal pri meni. Tako lahko mirno povem svoje mnenje. Jaz mislim, da fant ni kriv.« »Iz česa sklepate?« »Tak vtis imam o njem. Rekel mi je, da je nedolžen in jaz mu verjamem.« »Meni se ne dopade jetnikovo sedanje stanje. Na Bunaj hlini zadovoljnost, a kdor ga opazuje, kmalu opazi, da v njem divja hud boj. To more Imeti usodne posledice: fant lahko zblazni.« »Ne bo tako hudo!« je odvmil duhovnik. »Štefan sicer preživlja težko krizo, a jo bo polagoma prem&gal.« Od sedaj naprej se je župnik še bolj posvetil 8tefanu. Obiskal ga je po dva- trikrat na teden in se 8 njim razgovarjal o stvareh, ki bo jetnika zanimale. Mimogrede je tu in tam tudi omenil kaj verskega. Ker je to storil neprisiljeno, se je Štefanu zdelo, da gpadajo njegove besede k razgovorom o znanatvenih, modroslovnih zadevah. Še nekaj je storil župnik. Vneto ie izpolnjeval obljubo, ki jo je bil dal Alojziji. Molll je za Stefana. Svoje nočne obiske v cerkvi je večinoma zanj daro- val. Prosil je Boga, naj se usmili ubogega fanta. Njegova največja želja je bila, da bi videl štefana pri spovednici in prostega. Tako je spet minulo leto. Čtefan je vzljubil duhovnika ko očeta, a v verskem oziru se ni dal omehčati. Župnik ni obupal, ker je vedel, da božji mlini meljejo počasi, a gotovo. Proti koncu pete zime so župnika klicali v bolnico, ki je bila za dober kilometer oddaljena od Ellingtona. Župnik je nemudoma šel. Vodja bolnice mu je povedal, da je neki bolnici ponoči bilo zelo slabo in si je zaželela duhovnika. »Morda jo poznate,« je dodaL Pred nekaj leti je že bila tukaj.« »Kako se imenuje?« »Nina Mateskas, Litvanka.« »Seveda jo poznam. Ali je hudo s njo?« »Na levi strani pljuč ima grdo rano. Stvar gicer ni smrtnonevarna, a ker si je želela duhovnika, smo vas poklicali.< »V kateri sobi leži?« Vodja mu je povedal Stevllko sobe. 2upnlk se je poslovil. Pred vrati označene sobe je goreče vzdlhnll k Bogu in sicer tem bolj, ker Nina svojčaa ni hotela sllšati o spovedi. Nina je mimo ležala. Oči je imela zaprte. Župnik jo je nekaj časa opazoval. Prepričan je bil, da ne spi, ampak samo hlini spanje. (Dalj« aledl)