860. štev. tš—*-_ Posamezna številka 6 vinarjev. „DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 3. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1'50; s pošto celoletno K 20'—, polletno K 10'—, četrtletno K 5'—, mesečno K 1'70. — Za inozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina se ::: pošilja upravništvu. ::: ::: Telefon številka 118. ::: V Ljubljani, petek dne 27. decembra 1912. ••• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. • •• • •• Leto I. BŠJigCT Posamezna številka 6 vinarjev. •" Uredništvo in upravništvo: Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi sc ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-i:: pust. — Za odgovor je priložiti znamko. ::: •" Telefon številka 118. ::: Pismo iz Belgrada. Bel grad, 9. (22.) dec. 1912. Pri vas bodete slavili božične praznike še v miru. pri nas pa šele po sklenjenem miru in pred grozeče nevihto, ki se pripravlja na političnem horizontu Evrope, ker upati je, da se doseže mir s Turčijo še pred pravoslavnimi božičnimi prazniki. Kaj bo sledilo velikim dosedanjim balkanskim dogodkom to se z matematično gotovostjo ne more tiditi pač pa — slutiti. Da se nekaj kuha in vre, o tem ni dvoma, vprašanje pa je. da-li bo tudi prekipelo. Malo je ljudij, ki upajo na mirno rešitev in ako odkrito govorim (oziroma pišem), moram priznati, da se srbsko-avstrijski spor ne bo rešil gladkim diplomatičnim potom. Vse samo upa, tako Massar.vk, Pašič in drugi. Po naše bi se to reklo, da imajo zelo malo upanja na mirno rešitev. Iz zaneslivcga vira sem tudi zvedel, da je Srbija še pravočasno odstranila iz Belgrada vse, kar bi mogla vzeti ueprijateljska vojska kot vojni plen. V tem me potrjuje dejstvo, da nisem mogel nikjer dobiti niti poštnih znamk. V neki trafiki mi je bilo rečeno, da na pošti ne izdajajo nobenih znamk več, ampak se mora vsak trafikant obrniti po znamke v Niš, iz Niša pa še dozda; niso dobili nikake pošiljatve. Dobrodušna ženica se je jezila, češ, zakaj je niso opozorili prej — predno so prenesli glavni depot znamk v Niš —, da bi si vzela večjo množino znamk. Tedaj niti znamk ne puste sovražnikom v roke. Iz tega se mora sklepati, da sc misli prepustiti Belgrad sovražniku brez boja, da se z bombardiranjem ne napravi mestu preveč škode. Skratka, stojimo pred novimi velikimi dogodki, ki so sc z balkansko vojno začeli nizati kar po vrsti kot jagode na »rožen-krancu«. Tripelententa in trozveza skušali bodete uveljaviti svoj vpliv na Balkanu, razlika je le v načinu in v sredstvih. Da ima tripelententa ugodnejša tla. to je nesporno in vsled tega si ni treba belil posebno glave, kdo bo zmagal. Vsied tega je v interesu ljudstva, da se javnost pravilno in pravočasno informira o vsem. četudi o najhujšem. Naj se vsakdo že poprej pripravi na vse eventualnosti, da ne bo potem prepozno Dolžnost časopisja je, da ne nudi javnosti logve kakih izmišljenih iluzij o »status quo« v Evropi. Ce kdo danes trdi. da sc da rešiti avstro-srbski spor mirnim potom, ta je velik optimist. Srbija ne popusti, ker je prepričana, da je v svojem pravu. Geslo njeno je: »Z orožjem smo dobili in z orožjem zgubimo!« Ali more kapitulirali Avstrijfi? Pred malo Srbijo? Ne, ker bi zgubila Avstrija pravico imenovati se velesilo. Rusija hoče danes svojo napako iz leta 1908. popraviti, odnosno izvršiti to, kar si je že davno želela. V teh težkih zapletljajih ni riikakega izhoda. Pa gordijski vozel ne razveže nikdo, pač pa ga mora presekati — meč. Ako pravi danes oficielna Srbija: »Počakajte še malo, da dosežem mir s Turki in potem se bomo pogovarjali o naših zadevah.« — To še ne pomenja popuščanje. In ko bi tudi prišlo ponovno do vojne s Turčijo, Avstrija ne vojna. more kršiti svoje nevtralnosti napram balkanski zvezi. In kdo je kriv tega stanja stvari? Nesramno židovsko nemško časopisje in pod vplivom tega časopisja stoječi faktorji, ki so »vo-lens nolens« imeli pred očmi svoj pangerma-nističen ideal — Vsenemštva. Proti srbskemu Pijementu hočejo postaviti nemški Pijemont in napraviti svoje germanizatorično orožje napram Slovanom še ostrejši. V koliko bodo vspeli, bo pokazala bodočnost. Danes smo imeli kar tri vojaške pogrebe, ki so se vršili vsi naenkrat. V prvem mrtvaškem vozu je bila krsta Ljubomira Džordže-viča, majorja pehote, ki je podlegel ranam dobljenim na Malem Nagoričanu. V drugem vozu je bil Rade Pačič, sodnik in rezervni nadporočnik, ki je umrl v Skoplju od »tifusa«. In v tretjem vozu je bi! Radomir Prokič, rezervni nadporočnik, ki je umrl v Nišu radi ran dobljenih v bitki pri Kumanovem. Velikanske množice, ki so spremljale ostanke maščevalcev na novo pokopališče, so pričale, da čut hvaležnosti v srbskem narodu ni neznano čuvstvo. Častniki in vojaki pa so v lepem številu izkazali poslednjo čast padlim tovarišem. Večna slava junakom! Mars, Pred novim položajem. — dne, 26. decembra 1912. Uradni komunike poslaniške reunije, ki je bil izdan koncem pretečenega tedna v Londonu. je potolažil vso Evropo. Kurzi na borzah so nenadoma poskočili in listi so polni optimizma. Faktum je, da je poslaniška reunija s svojim komunikejem pokazala miroljubnost Evrope, a stein še ni nikakor rečeno, da je evropska kriza že rešena. Mirovno delo še ni izvršeno in na definitivno rešitev evropske krize toliko časa ni niti misliti, — dokler v palači Saint James ne bo zasijala zvezda miru, dokler balkanski delegati ne podpišejo mirovnega protokola. Poincare. ki je gotovo razvil največjo miroljubn i delavnost, fe prvi izrekel bojazni za slučaj neuspeha mirovnih pogajanj. Poincare je trdno prepričan, da bi se vsled nadaljevanja balkanske vojne polje konflagracije razširilo. Sicer pa komunike poslaniške reunije ne pomeni ničesar gotovega. Komunike samo na-gilaša, da poslaniki velevlasti priporočajo in predlagajo v principu avtonomijo Albanije in trgovinski pristop Srbije na Jadransko morje. Kakor je razvidno, predlog torej niti odda-leč ni tako definiran, kakor bi zahtevala nevarna situacija. Kai šele tak, da bi popolnoma odstranil nevarnosti, ki se skrivajo za spornimi vprašanji med Avstrijo in Srbijo. Kake meje naj dobi Albanija? Pod kakšnimi pogoji naj bi dobila Srbija pristop na morje? Kake internacionalne garancije? Ta silno važna vprašanja so še vedno nerešena. Optimizem, ki je nastal naenkrat po vsei Evropi, je torej malo prenagljen. Situacija je do gotove meje še vedno nejasna, dokler ne bodo definitivno rešena vsa sporna vprašanja med Avstrijo ih Srbijo. Go-tovi izvestni elementi so začeli vrh tega for- sirati že čisto nova vprašanja, kakor ono o korekturi črnogorske-avstrijske meje, po kateri bi imel Lovčcn pripasti Avstriji in vsled česar bi bila Boka Kotorska nepremagljiva in nedostopna. Nova vprašanja čakajo nove rešitve in ravno ta vprašanja so vstanu povečati nesigurnost. Kakor smo rekli, bi Evropa sedaj rada videla, da se Avstrija in Srbija sami pogodite in zato ni izključeno, da se bodo med obema državama že v najkrajšem času pričela direktna pogajanja, v katerih bo igral znatno vlogo novi srbski poslanik na Dunaju, ki je na Dunaju persona grata, v Srbiji pa znan kot izvrsten diplomat. Srbija, pripravljena tudi na eventualno nadaljevanje vojne; čaka z veliko napetostjo, kako bo diplomatsko sankcionirano njeno vojno delo, njene sijanje zmage. V domovini Čaka Srbijo ogromno delo in zato je nc-obhodno potrebno, da se Mars preobleče v Merkurja. * * TURŠKE KOMBINACIJE. Carigrad, 26. decembra. Po informacijah Porte bi imeli balkanski delegati v zadnji seji mirovne konference kategorično odbiti turško zahtevo po aprovizaciji Drinopolja in po-^dati pismene mirovne predloge z izjavo, da ne dopuščajo o tem nobene debate. V pogojih bi imela biti določena kot turška meja linija ob Marici in Ergeni z Enosom in Midiio kot najskrajnejšima točkama. Ker so ti pogoji za Turčijo nesprejemljivi se smatra prelom konference kot neizopiben, a se računa s tem, da bodo velevlasti intervenirale in predlagale mirovno sodišče. INTERVENCIJA VELEVLASTI V MIROVNIH POGAJANJIH. London, 26. decembra. Obe delegatski stranki računata z vso gotovostjo na konečno intervencijo veleviasti, posebno pa balkanski delegati, ki upajo, da bodo velevlasti napravile na Turčijo presijo. TURČIJA POLAGA NADE V NESLOŽNOST VELEVLASTI. Pariz, 26. decembra. Po informacijah »Eciio de Pariš« je razvoj situacije v mirovnih pogajanjih še vedno odvisen od stališča Avstrije, od katerega je tudi odvisna popustljivost Turčije. ki še vedno računa na nesložnost velevlasti. POLITIČNI POLOŽAJ V TURČIJI. Carigrad, 26. decembra. Bivši poslanec Lucifikri hoče ustanoviti novo stranko, ki se bo imenovala stranka obnovljenja. Carigrad, 26. decembra. V vojaških krogih vlada veliko nezadovoljstvo s Kiamil pašo in je pričakovati iznenadenj. Turki upajo na vspeh brodovja in sultan se nagiblje vedno bolj k vojni stranki. EUVER BEJ V ČATALDŽI. Carigrad, 26. decembra. Govori se, da prevzame znani major Euver bej posebno poveljstvo pri Cataldži. TURSKI PORAZ PRI KORICI. Atene, 26. decembra. Turki so pobegnili iz mesta Korice in se utaborili na bližnjih višinah. Grki so jih preganjali in nagnali v beg. Slovenska zemlja. Gorica — c. kr. drž. kolodvor. Dolgo smo molčali o brutalnem ravnanju naših gospodov predstojnikov s skladiščnimi delavci, vendar je dospela vsa potrpežljivost do vrhunca. V vsakem oziru so tukaj razmere skrajno neznosne. Blagohotnost naših gospodov predstojnikov je neizmerna. Po zadnji regulaciji plač se je ta blagohotnost pokazala zlasti napram tukajšnjim skladiščnim delavcem. Skladiščne delavce se je pri zadnjem zboljšanju mezd ali premalo upoštevalo, ali pa popolnoma izpustilo. Le nekateri predstojnikom bolj priljubljeni skladiščni delavci so marsikaj dobili, četudi so mani časa zaposleni v skladiščih neeo oni ki so že tri do deset let vslužbeni delavci, a še sedaj čakajo obljubljenega zboljšanja. Tako imajo na primer tisti, ki so že tri ali več let — ravno isto plačo kot nekateri oni ki so eno leto ali še manj časa v skladišču uslužbeni. Ne vem ako je to pravilno ravnanje, vendar vidimo prav lepo izboljšanje večletno služb”iočim delavcem. Zares prav rnzveseliivo! Najbolj priporočljiv pa je naš gospod skladiščni uradnik pl. Kalim, — nam zelo priljubljen — o katerem imamo dovolj omeniti. 2e nekaj mesecev moramo se vedno pritoževati sedaj ta sedaj oni ob mesečni plači naših mezd, ker se navadno ali premalo zaračuna, ali pa mnogo preveč odtegne. Tako na primer se je nekemu skladiščnemu delavcu meseca juliia teko*en‘n premalo zpr^čf^o ntegovih me''d ter se mu na ta način ob tej priliki odtegnilo celih K 4.60 (beri štiri krone 60 vinarjev) to ni prav malo, ter se iih znatno občuti ob tukajšnjem slabem zaslužku kot ga imamo v Gorici. Takih in jednakih slučajev našteli bi Vam lahko prav mnogo, vendar za danes omenjamo Vam le ta slučaj ki Vam bode gotovo dovolj predstavljal tukajšnje razmere skladiščnih delavcev. Seveda je pri tem mnogo izgovorov nri naših gosp. predstojnikih, zatorej vso krivdo tega — obračajo na druge. 2e meseca juliia vpeljalo je ravnateljstvo c. kr. drž. železnice dnevno dva četrturna odmora in sicer dopoldan in popoldan po en četrt ure, na katere se pa v našem skladišču le prav malo ozira, kaiti prepogosto se odmori opuščajo, vendar se v kljub vsemu temu dela zvečer od šeste do sedme ure popolnoma brezplačno. lyntrrtfiin smo se tudi in o zadevi odprave odmorov in da bi se končalo delo že ob šesti uri zvečer, toda brezuspešno. Zakai se ne ugodi malenkostnim zahtevam delavcev? To vesta samo gospod Wieser in pl. Kahni, ki sklenata vedno nove načrte (brez c. kr. ravnateljstva) napram uslužbencem tukajšnje"?. kolodvora. Že pri vstopu v službo vsakega delavca moralo bi se mu dati tudi knjižico »Delavski red« po katerem se ima vsak delavec ravnati. Vendar so vkljub opominjanju uradnega lista, še to do danes ni zgodilo, ampak se izgovarjajo, da še niso prejeli omenjenih tiskovin. Zares čudno! Po vseh večjih kolodvorih iih že imajo le v ^■oriri ie za n iih izjema. In zakaj? Se nekaj bi Vam dragi bralci »Dneva« radi omenili, kar je zares interesantno. Delavci skladišča (Umlade) so vsako četrto nedeljo v mesecu (torej enkrat na mesec) prosti, toda za ta dan se jim mezda odtegne. Čudno pa je, da se dclavcem oddajnega in v sprejemnem skladišču, ki so na mesec po dvakrat prosti popolnoma vse izplača (tem se prosti dnevi ne LISTEK. M. ZEVAKO: V senci jezuita. (Dalje.) »Zato bodi hvala Bogu in kraljevi trdnosti. Toda to še ni vse.« »Kaj pa še hočete?« je dejal kralj z Neprikrito nestrpnostjo. »Naj bo vaše Veličanstvo brez skrbi; ne bom ga prosil za drugo aretacijo, dasi...« »Dasi? Le povejte, gospod, kar vam je na jeziku... Pri Bogorodici, pripravljen sem storiti vse, da iztrebim seme upora in brezbrižnosti. ki se je razplodilo po mojem kraljestvu ...« »če je tako. sir, potem vem človeka, ki bi moral še nocoj prenočevati v Konsjeržriji ali v Bastiliji...« »Kdo je to? ...« »Rabič.« »Rabič! Vrli in pošteni doktor, čigar knjige so me tolikanj zabavale!« »Ravno on, sir... Tako o njem vam hočem govoriti kasneje, ako mi blagovoli dovoliti vaše Veličanstvo. Moja prizadevanja, sir, so posvečena blagru Cerkve... To menda pomeni, da delani tudi za blagor kraljev, katerih moč bi brez Cerkve ne bila velika.« »Govorite pač po suknji, ki jo nosite; preskočiva k stvari, ki vas je privedla k meni.« »Sir,« je rekel Lojola in se naklonil, »nikakor ne morem pritrditi, da bi govoril po suknji, ki jo nosim. Govorim vam kot človek, ki sta ga študij in izkušnja globoko prepričala, da je avtoriteta kraljev brez trdne in resne podlage, ako ne. sloni na avtoriteti Cerkve. Toda dovolj o tem; prehajam k prošnji ki me je napotila k vam...« Sir, rad bi imel pooblastilo. skaterim morem vsako uro, in kolikor-krat se mi zljubi, posetiti najinega jetnika v Konsjeržriji...« »Najinega!« je vzkliknil kralj nejevoljno, srdit nad lekcijo, ki mu jo je bil čital strašni menih. »Recite rajši kar naravnost, da je vaš jetnik...« »Sir,« je rekel Lojola z zamolklim glasom pretnje, »vidim, da se ne razumeva prav. Ukažite torej izpustit: gospoda Doleta, pa bo vse zopet v redu...« »Ej, luč božja! Izpustim ga, ako se mi zljubi! Na vse zadnje pa res še ni gotovo, da bi bil sam natisnil tiste knjige! ... Dobro poznam Doleta: neukrotljiv duh je, in če bi bil natisnil tiste proklete bukve, ki ste jih našli pri njem, bi bil priznal na glas!« Če bi se bil Lojola v tem trenotku le malce obotavljal, bi bila izgubljena njegova igra: Franc I. bi bil izpustil Doleta. Toda menih je začutil odpor, ki je vrel v kraljevi duši. Začutil je, da mora ukrotiti ta odpor s še trjo in neupogljivejšo stanovitnostjo. »Sir!« je izpregovoril počasi, »prisežem vam, da so bile proklete bukve natisnjene pri Doletu. Ali naj grem povedat v Rim, da ste položili posvečeno besedo papeževega odposlanca na tehtnico z besedami nečistega krivoverca? Ali je res treba izpostaviti svetega Očeta nezaslišani žalitvi, da tako malo cenite njegovo avtoriteto? ...« Franc I. sc je zdrznil in sklonil glavo. Vojna s papeštvom^ je pomenila vojno s cesarjem Karlom V„ s Španjolsko, Italijo,‘Avstrijo in vso Evropo, ki bi se bila spuntala zoper nicJra. »Verjamem vam, gospod,« je odgovoril. »Toda samo vaša beseda me je mogla prepričati kar tako na slepo; druga me ne bi mogla nobena ... Kaj ste že zahtevali od mene?« »Zahteval sem dovoljenje, da smem posetiti najinega jetnika,« je dejal Lojola neizprosno. »Čemu vam bodo ti poseti?« »Rad bi izpreobrni! nesrečneža. Premislite, sir, kako blestečo zmago bi izvojevala svcu'. cerkev in z njo vred tudi kraljestvo, ako bi ti kar sam preklical svoje brezboštvo in priznal javno, da je bil kriv, z eno besedo, ako bi na svojo smrtno uro sprejel pomoč naših duhovnikov!« »Da, da ... učinek bi bil pomemben.« »Ta učinek bi bil sijajen, sir!« »Toda — ali si ga upate doseči? Dolet je trmoglavec...« »Sir, za uspeh vam jamčim že naprej, posebno, ako vi ukažete konsjerzrijskemu guvernerju. da naj se v vseh rečeh pokorava mojim odredbam.« »Kratko rečeno, vi hočete pooblastilo, Ha smete mučiti Doleta?« Ignacij De Lojola se je globoko naklonil. Kralj se je zamislil in molčal nekaj časa. »Naj bo!« je rekel naposled, »dal bom Mon-klarju potrebna povelja.« »Sir. ali je treba, da ve kak tretji, kar hočem storiti jaz sam. Vem in izkusil sem. da je gospod veliki profos zanesljiv človek ... A kljub temu je samo človek ... Pripravil sem ukaz, ki ga je treba vašemu veličanstvu samo podpisati in zapečatiti.« To rekši je pomolil Lojola Francu I. papir, na katerem so stale besede: »Konsjerzrijskemu guvernerju se ukazuje, dovoliti lastniku tcea pisania vstop ob sleherni uri in h kateremukoli jetniku ter ubogati vsa navodila, ki bi mu jih dal.« Franc I. je podpistl in pritisnil na listino svoj zasebni pečat, ki ga je rabil, kadar je hotel potrditi kake tajne akte. Lojola je stisnil dragoceni papir, zahvalil se kralju s tisto dovršeno kavalirsko vljudnostjo, ki jo je kazal vedno, kadar je bil zadovoljen, ter naglo odšel iz Luvra. Lojola, ki je bil dovolj bogat, da bi bil mogel stanovati v kneževskem dvorcu, in ki mu je bilo treba v slučaju kakršnekoli potrebe samo potrkati na vrata najbližje škofije ali samostana, se je bil kljub temu nastanil v revni bajti, ki je ležala globoko v stranski uličici brez izhoda. v bližini glorietskega nabrežja na levi strani reke Sene. Tu je bil Lojola popolnoma skrit in varen pred vsemi neljubimi gosti in svetovalci, obenem pa je stanoval sredi svojega torišča, blizu Luvra in cerkve Notre-Dam. V tisti uličici je stal kak tucat hiš ali bolje rečeno umazanih bajt, kjer so bivali običajno mornarji, težaki in revne vlačuge, ki so se zvečer klatile ob mostovih, v nadi, da najdejo pozor ost kakega študenta ali vojaka. ' i v zadnji med temi hišami v tisti, ki je tvo .la ozadje zagate, je prebival Ignacij De Lojola. VLV. Presenečenje mojstra Gregoarja. Nekaj dni po Lojolovem posetu v Luvru, okrog polupetih zvečer, to je, ob času, ko so navadno začenjali pri »Vedeževalki« prižigati svetiljke, sta sedela za mizo nedaleč od ognjišča dva stalna gosta Gregoarjeva in pila začinjeno vino. Bila §ta Fanfar in Kokarde*. odtegnejo) ter imajo tekočo mezdo. Ali je ravnateljstvo za te delavce izdalo posebne ugodnosti? Kako je prišlo do tega. to vedo le modrijani pri ravnateljstvu ter naš sloveči gosp. Wieser in pl. Kahm. Ker je plača skladiščnih delavcev že tako skromna, je samoobsebi umevno da znatno občutijo ono odtegnjeno mezdo. Kajti ako količkaj preračunimo, izprevideli bodemo kmalu, kako se živi skladiščni delavec z 2 K 40 vin. dnevno. Ker so večina delavcev že poročeni ter imajo že večjo družino orisati Vam hočem njih težavno stanje z najnižjim proračunom in sicer: Stanovanje mesečno 14 K, kurjava in svečava mesečno 6 K. mleko (1 liter na dan) mesečno 8 K 40 vin., kruh (1 in pol kilograma na dah) 9 K, samo to že znese skupaj 37 K 40 vin. — ako računamo potem še za zajutrek (in sicer 4 osebe, kava, sladkor, na dan 30 vin.) je to 9 K na mesec, z zgornjim toraj K 46.40 Mislimo da se za družino 3 ali 4 oseb sme za obed in večerjo računati ]>o 1 K 40 vin. na dan, to je na mesec 42 K, skupno torej 88 K 40 vin. (reci oseminosemdeset kron in 40 vinarjev). Seveda mora biti gospodinja prava umetnica oziroma čarovnica, da napravi s tem denarjem obed in večerjo. Dnevna plača skladiščnih delavcev pa znaša največ 80 K. In tu ni nedelje ne praznika danzadnem ista polenta in maneštra, tu ni niti vinarja za razvedrila ampak le toliko da ima zavetje pred mrazom in toliko vsakdanjega kruha, da ravno ne strada. Toda gorje ko se obrabi obleka, ako je treba otroke pošiljati v šolo itd. dolg za dolgom! Še večje gorje pa ako je bilo dolga že poprej, ter ga jc potreba odplačevati na mesec! Dolgovi rastejo, družina strada, a nič ne pomaga pride rubežen in---------------------- Uničena eksistenca! Koliko delavcev je v Gorici, ki morajo ob tej skromni plači vzdrževati rodovino petih ali še več oseb. Ako pa kedo teh delavcev rabi dopust za priskrbo raznih stvari kakor premog, drva itd. se ga navadno odkloni le njim priljubljeni delavci imajo prednost, ter dobijo dopust, kadar in kolikokrat hočejo. Ali za te gospode ne veljajo zlate besede, ki jih je govoril cesar Franc Jože! I. v nagovoru uradniški deputaciji povodom njegove 601etnice namreč: »Ravnajte se vedno po zakonu in zopet po zakonu?« Zares lepe besede, katere naj bi si vsak v srce zapisal. Pred kratkem je prosil nek skladiščni delavec za dopust popoldan, ker je imel nujno a tudi važno opravilo. Dopust se mu je odklonil z pripombo, da je mnogo preveč dela. Vendar so tisti dan oziroma popoldan imeli prav malo 'dela, ter so več delavcev poslali razmetavat gnoj za vrt gosp. Wieserja in pl. Kahm'a. Ali so postali skladiščni delavci c. kr. drž. železnice v Gorici že celo vrtnarji? Zelo lep napredek, katerega je treba še posebno zabelježiti. Še bolj imenitno pa je — naisibodi dela kolikor hoče, dobi čevljar (to je nek skladiščni delavec) ob vsakem času toliko dopusta, da popravi čevlje —* pa ne sebi. Posebno Slovence se zelo zavida v tem skladišču. Čudno je da zahteva ta gosp. od delavcev toliko izobrazbe. Seveda delavec mora znati več jezikov, a od uradnika se tega ne zahteva ter je dovolj ako zna le en jezik. Ker je še nekoliko delavcev, ki ne znajo nemški ter bi radi kaj prosili pri gosp. pl. Kahmu, a on ne zna popolnoma nič slovenski, dogodi se večkrat, da mora imeti tolmača, ki mu razloži v nlegovem jeziku bodisi gosp. pl. Kahmu ali pa rdotičnemu prosilcu, kar bi se pač prav lahko te negodnosti odpravile s tem, da priskrbi na postaji, kjer so zaposleni večinoma slovenski delavci, nadomesti tudi z slovenskimi uradniki. A nemške uradnike naj bi se posijalo v popolnoma nemške kraje. Prizadeti. V slučaju, da tudi to ne bode zadostovalo v odpravo teh razmer, poseči hočemo po druzih korakih. DNEVNI PREGLED. Odlikovanje slovenskih zdravnikov. Srbski uradni list »Srpske Novine« je dne 22. decembra priobčil kraljevski ukaz, s katerim se med drugim odlikuje 7 slovenskih zdravnikov z re- dom sv. Save v priznanje njihovega požrtvovalnega delovanja v srbskih bolnicah za časa vojne. Odlikovani so ti-le zdravniki: vladni svetnik dr. Falo Šlajmer, dr. Lv. Oražen. dr. Otmar Krajec, dr. Premrov v Litiji, dr. Tajn-šek, dr. Kučera in dr Just Bučar. Poleg slovenskih zdravnikov je bilo odlikovanih še: 40 Rusov, 25 Srbov, 19 Čehov, 9 Francozov, 9 Nemcev, 9 Madžarov, 8 Angležev, 8 Dancev, 8 Belgijcev. 8 Švicarjev, 5 Avstrijcev, 4 Norvežani, 4 Holandci. 4 Hrvati, 3 Romuni, 3 Švedi in 2 Italijana. -- Kakor se vidi, so bili slovenski zdravniki v primeri s številom našega naroda najbolje zastopani. Kaj prosjačijo naši Nemci v Nemčiji? »Beri. Tagblatt« prinaša 11 decembra sledečo notico. Nemško obrambno društvo »Siidmar-ka«, ki že 20 let z uspehom deluje za ohranitev. in okrepitev nemštva na jugu Avstrije prosi rojake v Nemčiji, v prospeh več občin, ki so pred Slovenci v veliki nevarnosti, za prispevke in darove za božičnico. Ponošena obleka in perilo za otroke in za odrasle bo v sedanjem mrzlem zimskem času od rojakov na meji z veseljem pozdravljena. Seveda se sprejemajo tudi denarni prispevki. — To je značilno za Nemce. Radovedni smo, koliko ponošenih oblek so dobili za svoje »rojake« na meji. Pa menda vendar ne nameravajo s to obleko in perilom obdariti one Slovence, ki se izneverijo svojemu rodu. Prijatelj iz Nemčije nam piše o tem: Iz tega članka razvidite, da Siid-marki manjka tistega ponosa in zavednosti, katera ie osnova energije in uspeha v narodu. — Prosjačiti za denarne podpore, ni sramota za Stidmarko«. Pa beračiti za staro, nošeno obleko v Nemčiji, to je že preveč. Bednih ljudi brez obleke imamo v Nemčiji tudi zadosti in Siid-marka bi lahko pomislila, da s to beračijo ona odjema ubožcem v Nemčiji to na kar oni imajo večjo pravico kakor štajerski-kranjski-koroški nemškutarji. — Razen tega se jako blamira s beračijo za staro obleko. — Razumni Nemci v Nemčiji se vprašujejo: Ako so avstrijski obmejni Nemci tako revni, da jih moramo že s staro obleko podpirati, tedaj bolje da jih nimamo, ker revež: obremijo samo narod in ne mu koristijo. -- In ako je toliko nemških revežev, zakaj jih ne morejo podpirati nemško-av-strijski bogataši s staro obleko, ako ti bogataši niso prišii na kant? Res lepo reklamo dela Sudmarka za avstrijske Nemce!! A kje so kapitali SUdmarke. ki jih je dosti zbrala? V Gradcu v neki nemški hiši pred par leti se je govorilo, da množina Nemcev noče prispevati Siidmarki z denarjem, ker se je čulo. da pri eni slavnosti je baje Siidmarka plačala toaleto (slavnostno obleko) nekolikim gospodičnam ali gospem, katere so sodelovale, a niso si mogle kupiti prilične obleke. — Zakaj Siidmarka raje ne porabi denar za te reveže, a berači za nje v Nemčiji? Razpis mizarskih del. C. kr. poštno in brzojavno ravnateljstvo v Trstu je naznanilo trgovski in obrtniški zbornici v Ljubljani, da razpisuje dobavo štiristopetdeset različnih komadov oprave (mizarska dela) za poštni urad v Opatiji. Seznam, onis in obrisi oprave, ki se ima dobaviti, je možno dobiti pri navedenem ravnateljstvu (oddelek I, soba 12, med uradnimi urami) ali pa se jih na zahtevo prepošlje proti povračilu poštnine v znamkah. Predmete je nabaviti najkasneje do 20. aprila 1913 loco novo poštno poslopje v Opatiji. Ponudbe na dobavo jednega -dela oprave niso dopustne. Ponudbe je poslati najkasneje -do 4. januarja 1913, 12. ure dopoldne c. kr. poštnemu in brzojavnemu ravnateljstvu v Trstu. Izvod razpisa je v pisarni trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani na vi>ogled. Šoštanj. »Šal. čitalnica« priredi 31. decembra običajni Silvestrov večer z enodejansko burko, alegorijo in plesom! — 5. januarja 1913 pa priredi »Šal. podrunžlca Slov. plan. dr. v Šoštanju« pri Rajšverju ob 8. zvečer »Planinski ples«. Mnogo smeha bo nudila igra »Izposojena soproga«, veliko zabave se bo našlo v planinski koči na »Urški«, kjer pričakujemo prijateljskega sestanka z raznimi turisti in turistkami od blizu in daleč. Ker je vsaka naša prireditev združena z vedno večjimi sitnostmi v našem ogroženem Šoštanju, pričakujemo res obilne udeležbe. Pevsko društvo »Trst« V petek dne 27. decembra pevska vaja za mešani zbor. Ker na stopi naše društvo na Silvestrovem večeru »Tržaškega Sokola« prosimo vse gg. pevce in pevke, da se polnoštevilno vdeleže vaje. Društvo ima svoj sedež v ulici Giorgio Galatti 20, I. nadstr. (Del. podp. dr.) »Narodni dom«. Izredne pevske vaje se bodo vršile: v petek, soboto in pondeljek točno ob 8. uri zvečer. Petje vodi društven kapelnik g. prof. Vasilj Mirh. Goriški Sokol naznanja vsem članom, prijateljem in znancem, da priredi tudi letos Silvestrov večer v veliki dvorani Trgovskega doma. Ta prireditev bo najlepša v tem letu, ker se je posrečile veseličnemu odseku sestaviti zelo lep vspored. Manjkalo ne bo resnih ne šaljivih točk. Meščani in okoličani, ako želite stopiti v novo leto v veseli družbi znancev in prijateljev pri lepi neprisiljeni zabavi, pridite v Trgovski dom! Na zdar! Društvo c. kr. geometrov na Kranjskem ima svoj redni občni zbor v Ljubljani dne 5. januarja 1913 v uradnih prostorih Vodnikov trg št. 5, II. nadstr. ob 10. uri dopoldne z običajnim dnevnim redom, ki se bo gospodom članom pravočasno dostavil. Pod svobodnim solncem. Povest davnih dedov. Spisal F. S. F i n ž g a r. II. zvezek. Zdaj je izšel tudi 2. zvezek Finžgarjevega monumentalnega dela, kateremu kritika splošno priznava prvenstvo med slovenskimi romani. Finžgar je naš Sienkiewicz in njegova povest »Pod svobodnim solncem« ponese prav gotovo njegovo ime tudi med tuji svet, da pridobi veljavo našemu narodu V svetovni literaturi. — Dočin se v prvem zvezku slika razvoj mladega Iztoka, sinu iz roda Slovenov, na bizantinskem dvoru, kjer se je nasrkal kulture in vojaške umetnosti, da jo ponese med Slovene, nam drugi zvezek z veliko epsko spretnostjo predočuje, kako Iztok združi slovenski narod, spravi Slovene z Anti, porazi hunskega poglavarja Tunjuša in naposled premaga tudi bizantinske trume pod Azbadom, da tako postavi temelje veliki državi Slovenov na Balkanu. — Vmes se pa plete zgodovina ljubezni med Iztokom in bizantinsko dvorkinjo Ireno. ki pridobi slovenskega junaka za blagovest križa in se opisuje zanimiva, najbujnejšo fantazijo vzbuiujoča povest boja Iztokovega za svojo izvolienko. ki simbolizuje moč nežne in plemenite ljubezni nad neukročeno in plamtečo divjostjo onih burnih časov. — Pisatelj nam v pestrih barvah slika lepoto razkošnega Bizanca, daljne stepe, kjer je taboril zemlje in kulturnega živllenia željni Sloven, barbarske običaje Hunov in razgrinja tako pred našimi očmi početke slovanske zgodovine, ko so se slovanski rodovi valili proti zapndu, da zasnujejo na razvalinah propadajočega Bizanca gospodstvo Slovanov v vzhodni Evropi. — Danes, ko potomci teh rodov zadaiaio dedičem Bizanca, mongolskim plemenom Turčije, zadnji udarec, da popolnoma osvobode podjarmljeno Slovanstvo, danes, ko se odnira Slovanom nova bodočnost, ko slovanska nova stoii nred Carigradom in Solunom, odkar je prišla med Slovane luč krščanske vere. ko vse Slovane v Evropi prešinja zavest njihove moči in zgodovinske naloge — danes bo Finžgarjev roman, najlepša priča slavne slovanske prošlosti. posebno dobrodošla in Slovenci smemo oTn ponosni, da se je ravno med nami rodilo delo, ki v njem poje duša vesoljnega slovanstva. — Delo je zdaj zaključeno, a ni izključeno, da je pisatelj završi s tretjim delom, tako da se ustvari slovanska trilogija, ki bo simbol dviganja in padanja in zopetnega dviganja slovanstva _ Dolžnost naše inteligence in tudi najširših krogov našega naroda je, da postane »Pod svobodnim solncem« najljubši roman Slovencev, ob katerem se bomo ogrevali za naše ideale. — Cena I. knjigi 3 K, elegantno vezani 4 K, cena II. knjigi 3 K 80 vinarjev, elegancno vezani 4 K 80 vin. — Založništvo »Katoliška Bukvama« v Ljubljani je delo krasno opremila. Tajna pisava hotelskih uslužbencev. Razprava, ki se je končala pred okrajnim sodiščem v Marijinih Varih na Češkem in pri kateri sta bila obsojena dva hotelska uslužbenca, je vnovič dokazala, da izdaja hotelsko osobje gotovo vrsto tiralnice na pot gostom, ki so štedljivi z napitnino, in sicer na ta način, da zaznamujejo njihovo prtljago z gotovimi znamenji. Nek gost, ki je stanoval v najboljših hotelih v Marijinih Varih, je pri svojem odhodu razkril, da se nahaja na njegovi prtljagi cela kopa črt, napravljenih s kredo. Pri železnici je vprašal kaj te črte pomenijo in tam so mu raztolmačili, da teh črt niso napravili železničarji, marveč da izvirajo iz hotela in da je s tem označen za člokega, ki daje slabo napitnino. Gost, vsled tega kar najbolj razjarjen, je telegrafiral na dotični hotel, zahteval zadoščenja in grozil ob enem, da to zadevo objavi v časopisih. Višji natakar v do-tičnem hotelu je bil vsled tega takoj odpuščen in razven tega, ker ga je gost ovadil, obsojen radi zlobne poškodbe tujega imetja na dva dni zapora, portir pa kot zapelanec na denarno globo 10 K. Ta slučaj je pač dovolj interesanten in je gotovo svarilo glede podobnega postopanja, Trdi se sicer, da je to edini slučaj te vrste, toda temu skoraj ni verjeti. Pač pa lahko trdimo, da v naših krajih hotelsko osobje še ne pozna te vrste trikov. Kako draga je zaušnica na Ruskem, Pri nas na Slovenskem se že od nekdanjih časov govori in ve, da stane zaušnica en petak. Večina »za-ušničnih afer« se je končala tako. da je oni, ki je bil pri tem dejanju aktiven, moral plačati pe-tak. Zanimivo sličico o podobni zaušnični aferi prinašajo nekateri inozemski časopisi. V neki petrograjski gostilni se je sešla vesela družba umetnikov, bohemov in žurnalistov. Vsi ti so bili v najlepšem pivskem razpoloženju. Zabava je postajala čimdalje bolj živa, govorilo se je tudi o domovinskih čutih in o čutu osebne časti ruskega človeka. Pri zabavi je bil tudi navzoč Anglež Ramset, ki ni imel o ruskem človeku preveč dobrega mnenja. Med prepirom, do katerega je prišlo, se je celo izrazil, da je dajanje zaušnic na Ruskem zelo poceni in način j>oravna-nja zelo komoden, ker zaušnica na Ruskem stane samo boge tri rublje, ki se plačajo ruski državni blagajni. Izmed navzočih Rusov se je upiral naziranjem Angleža samo eden mož, ki je zthteval od Angleža dokaze njegovih trditev. In malo pijani sin Albionov je vzel iz denarnice tri rublje, pozvonil je natakarju, priložil mu pošteno zaušnico in mu je obenem stisnil v roko pripravljeni denar. Toda slabo se mu je to obneslo: natakar je imel toliko časti v sebi, da je vrgel Angležu denar pod noge in da je poklical »gorodoveg« (stražnika), da bi napadalca aretiral. Anglež je bil aretiran in odveden v zapor. Zadeva je prišla pred sodišče, ki je obsodilo gospoda Ramseta na 14 dni ječe. Ta dogodek je vzbudil v Petrogradu veliko senzacijo in veliko ogorčenje proti »zasramovalcu ruskega naroda.« Prstani kot sredstvo proti boleznim. Navada, nositi na prstih srebrne ali svinčene prstane v obrambo proti padavici in drugim živčnim boleznim, je v južnoevropskih krajih, posebno v Italiji, zelo razširjena. To je želo stara šega in Benvenuto Celini pripoveduje, da je prišla ta šega v Italijo iz Anglije in to šele za njegove dobe. Gotovo je, da se ta navada na Angleškem — kakor pripoveduje »British Medical Journal« — drži pri vseh ljudeh, ki so duševno slabi. V prejšnjih časih so se na Angleškem na Veliki petek razdajali med ljudstvo prstani, katere je poprej blagoslovil kralj ali kraljica. Za to ceremonijo se je napravila posebna liturgija: Kralj ali kraljica sta stiskala prstane med prsti, ker se je trdilo, da se na ta način prenesejo zdravilne lastnosti svetesra olia. « katerim stabila kralj in krtliica nn kronanju maziljena, tudi na prstane. Mnogi babjeverni ljudje so si dali napraviti prstane, da bi njih moč povečali, celo s kovinastih odpadkov z rakev. Revna delavska rodbina podedovala dvanajst milijonov frankov. V malem mestecu Fleig-neux se je pripetil te dni zanimiv dogodek, ki je vzbudil veliko senzacijo daleč naokoli. Neka ta-mošnja delavska rodbina je podedovala dvanajst milijonov frankov po nekem sorodniku, ki je umrl v Londonu. _ Tatvina dragocenosti. V subotiški hranilnici je bila te dni izvršena velika tatvina. Iz železne blagajnice je izginilo za 48.000 K raznih dragocenosti in 6000 K v gotovem denarju. Policija je na podlagi sumljivih okoliščin aretirala želez-ničnega strojevodjo Henrika Stauerja. ki je pred tremi leti popravljal dotično blagajno. Kraljevsko darilo. Stacijski komandant v Curihu g. Wille je izročil ravnatelju hotela Baur an Lac v Curihu g. Kepplerju po naročilu nemškega cesarja Viljema, ki se je udeležil letos švicarskih manevrom, krasno darilo v priznanje za popolnoma novi in ukusen način aranžiranja slavnostne mize pri prvem cesarskem dineju. Gosp. Keppler je za dine dal napraviti mizo, kakršna se glede dimenzij doslej še ni naprav- V Irin-Pirini. Božična slika. Bolgarski spisal Ivan Vazov. — Prevela Božena Cesar. Krasno je naše pirinsko pogorje. Kako visoki skoz celo leto s snegom odeti vršiči, kako zeleni doli, kako sanjavo borovje, kako čudesne mnogotere lepote. Poleti so širne planine posute z volnolasitni tropi, debele krave napolnjujejo ozračje s svojim mukanjem ... pasoči konji z bliščečimi grivami hrzajo, in oddaleč se oglaša piščal ovčarja, obuja s svojim zvokom brezdna in zgrešene kotičke, in razvedruje gore!... Bistri, hladni potoki žuborljajo izpod skalnih strmin, se vijo po dehtečih dragah in šumljajo tako sladko, tako mično, kakor da bi peli... Če ondi stopiš na zasneženi vrh, ki kipi visoko v nebo, boš na daleko in široko zrl gore in doline, veletoka Strumo in Vardar, lepo ma-cedonsko pokrajino in proti jugu za vrhovi Egejsko morje, in dvigni oči v višavo — boš Videl Boga! ... Divne so te Pirine s svojimi pustinjami vred! Mi jih posečamo pozimi, ko kraljujejo v njih sneženi viharji in strašni orkani, ki buče kakor pekel in zaganjajo na steze in v globeli globoke snežne zamete. Prilikujejo se potem kraljestvu grobov. In gladili, ropaželjni volkovi se klatijo po belem •gnegu okoli, le njihove oči blešče v teini. Gorje potniku, ki zgreši ponoči za časa takega snežnega meteža pravo pot!... Bilo je v eni takih noči — na predvečer Kristusovega rojstva, v gorski vasi R. V kočici diade Laske je pričakovala družina v veliki nestrpljivosti, kdaj se vrne Klim. Klim, sin starega Laske, je odšel zarana v Mjelnik, da nakupi božičnih daril za mater, za svojo mlado ženo in dvoletnega otroka. Priti bi bil imel najpozneje v mraku, in tačas se ie stemnilo, noč se je ulegla na zemljo, in njega še ni bilo Kako grozilno in strašno besni orkan!... Razbija po okrnil. mikasti po vratih, in trga slamnato streho narazen ... Menil bi človek, banditje so naskočili kočo in hočejo udreti vanjo s silo. In prebivalcem kočice umira srce v sira-hu in nemiru. Pri vsakem udarcu ob okno prisluškuje mlada žena, če ni morda Klim, ki se vrača... Toda ne... Klim ne prihaja, le vihar razsaja ... In, o Bog! kako je temno... Otrok, ki ga je odložila v obližju ognjišča, kjer se kuha pražnje kosilo, veka, strašeč se razsajajočega viharja. »Tiho, detece ... tiho ... očka bo prišel in ti prinesel s seboj igračke.« Otrok se umiri pri teh besedah in upre svoje osrečene, dasi tudi v solzah plavajoče očke v mater in jo vpraša: »Očka? Igrati?« Pokaže mu na duri, ki se pod pritiskom viharja zibljejo in ječe. Vzdihuje v kotu tudi od starosti in težkih misli upognjeni diado Laska. On misli na Klima in zamolklo stoka, kajti ta zamuda ne prerokuje ničesar dobrega. Gore so polne roparskih živali, noč grozovita, metež ne neha ... Ali niso preteklo zimo požrli volkovi Govano-vega hlapca čisto kraj vasi, in niso obležali di ugi trije zakopani pod zameti? ... Ne manjka se tu krvoželjnih živali, v tej bedni Turčiji ! .. Laska skriva nemir globoko v notranjščini in se ne upa niti enkrat več zavzdihniti, da bi ne prestrašil ihteče snahe in otroka. »Kaj se cmerita in jočeta?« vpraša mračno, toda naknadno mu pade težko kakor gora na prsa, in tudi sam se glasno zajoka... Nekdo je odpahnil duri. Stara Laskovica vstopi. Vrača se iz cerkve, kjer je nažgala pred svetim Minom svečo, da ta obvaruje njenega sina pred nesrečo. »Ga še ni tukaj?« vpraša plašno. Mesto odgovora zaplače mlada žena. »Dobri Bog. kaj se je prigodilo fantu r« stoka starka in stopi pred podobo, pred katero gori lučica. In ondi bije pot za potom s celom ob tla in se ne neha prekriževati. In kotel s kosilom veselo brblja... toda vsi so ga pozabili. Polnoč se približuje... Nihče se ne upa premakniti... Ogenj prične ugaševati... Kotel molči. Dvorna vrata, ki peljejo na polje, so odprta ... koča stoji na koncu vasi... Vihar stoka neprenehoma, kot bi tulili volkovi... Mrzla zona ie izpreleteia vse. Bogi Bog! kako strašna noči.,, Klim je potoma zašel. Sncženec ga je zametel: kotline, holme, pota in polje. Ob lepem vremenu je odrinil z doma, in sedaj...? Cele ure se že potika v Pirinah in ne ve, kje se nahaja, kam gre, in kaj se mu pripeti. Eno le je znal, da je daleč, daleč, od svoje vasi, v neznani gorski pusti, v kraljestvu zgrab- ljivih živali in uničbe. Noč je svetla od snega, toda njegovo oko ne opazi ničesar, ščimer ga navdaja pogum, nič človeku sličnega, nič, kar bi govorilo o življenju, niti hiše, niti vasi. niti zavetišča. Njegova’vas leži v kotanji, in tudi če bi ji bil že blizu, ne bi je mogel zapaziti. Gore okoli so prazne, bele, strašne kot mrlič, ki ga za-stremo z mrtvaškim prtom... Kam gre? ... Tja v negotovost teče, samo da ne bi zmrznil... Orkan ga biča po njegovem hrbtu, rjove za njim, toži, stoka in dere kakor hudič v čarodejni soboti... Klim hiti nar rej, vedno le naprej, in pustinja postaja vedno brezkrajnejša, grobu shč-nejša... . x.. Ve, da ga svojci pričakujejo m se muujo! Bog, bo-li še doživel, jih videti loda kdo uide živ iz tega prepada?!... Čuti, da otrpnuje, da mora kmalu zmrzniti, biti zakopan v kakem snežnem zametu... Se nihče vedel ne bo. kje se nahaja njegov grob. In njegov žena? ... In Gačko!... Orkan je srašno zarjovel in prekinil vse premišl,evanje. Hipoma opazi v temini črne sence, ki smukajo tiho po snegu, i Kaj je to?.,,, jVolko^vi? ,, Ijala nikjer. Miza je popolnoma okrogla in ima sedem metrov premera, tako da se na njo položi prav komodno 45 kuvertov. Pri cesarskem di-neju jih je bilo samo 36. Samo miza je stala 2500 frankov. Cesar je bil s tem arangementom tako presenečen, da je poklical dvornega maršala, ga opozoril na velikost in praktično razporeditev prostorov ter mu priporočal, poskusiti tak arangement pri velikih dvornih slavnostih. Cesar je izrekel tudi ravnatelju priznanje in mu je pozneje poslal po majorju Willeju krasno kra-,vatno iglo v obliki velikega W II, ki je okrašena z briljanti in safirji ter nad njim s cesarsko krono v dijamantih. Je to nakit, ki se res lahko imenuje kraljevski. Napaden In okraden v svoji postelji od 'dveh maskiranih roparjev. Preteklo sredo zjutraj se je prebudil Jakob Bonča, ki ima na 5911 St. Clair v Clevelandu trgovino s slaščicami in igračami, ter je zrl v mal električen reflektor ter dva napeta revolverja. Pred njegovo posteljo stojita dva maskirana roparja, ki zahtevata denar od njega. Prestrašen: Bonča sprva reče. da nima denarja pri hiši, ko se pa roparja spravita na ženo, jima izroči 280 tolarjev, katere je imel pr d zglavjem. To so bili celoletni prihranki, s katerim je hotel plačati dolg, ki ga je naredil tedai. ko je začel trgovino. Ko sta roparja dcbih denar, sta takoj pobegnila. V stanovanje sta prišla na ta način, da sa z diamantom izrezala šipo in odprla kljukico na oknu. O roparjih seveda ni sledu, pač pa pravi Bonča, da enega skoro pozna, ker je bil pred enim tednom or: njem in si ogledoval hišo, o kateri se je izjavil, da jo hoče kupiti. Enakih napadov je vse polno v okolici Clevelanda. Nihče ni več varen. Mesto ne more dati prave pomoči, ker primanjkuje policistov. Londonsko rodbinsko življenje v hotelih. Na Angieškem eksistira mnogo rodbin, ki go-ivore o lastni hiši in o iastnem domačem ognjišču skoro zaničljivo. To so rodbine, ki o kakem stalnem stanovanju niti slišati nečejo, rodbine, ki prebijejo vse svoje dni v hotelih in penzijonatih. Hoteli, v katerih take rodbine $tanujajo, so že v ta namen postavljeni in njih lastmkom ne pride nikdar na misel, da bi se zanašali na tujce in na deželane, ki orihajajo y mesto. Predvsem so to žene, ki dajejo prsd-nost temu načinu življenja. Mislijo, da so dosegle bogve kak ideal, ako jim ni treba skrbeti za domače življenje in se jeziti na svoje las'.ne služabniške »duhove«. Srečne so, da lahko posvetijo ves svoj čas takozvani »society life*, t. j. pohajkovati po ulicah kolikor mogoče največ. vstavljati se pred izložbami trgovin, obiskovati gledališča m koncerte, stati cele ure pred zrcalom in se (.ečati s toaleto, in čtati romane. To so ženske, ki o drugih, ki se še zanimajo za domače živijenje. govorijo kakor o »obžalovanje vrednih stvareh«, ki ne vedo, da si krajšajo s tem »srečno« življenje. Pred nekaj leti še ni bilo mnogo rodbin, katerim bi zadostovalo nekaj sob v hotelu, in ne more sc tudi reči, da bi se bilo o niih s kakim spoštovanjem govorilo. Danes pa je dosegu njih Število že nekai t’.sočev. Penzij^nati in ho^li So imeli s tega sicer dobiček, toda livna morala je za to tem bolj trpela, zakaj nobene druge rodbine ne dajo oliko dela uradom, tako policijskim, kakor sodnim, kakor ravno te. Med nj!in je tudi vse p.ihio ločenih zakonsKih. Najresnejša karakteristična znamenja te rove družbe pa se kažejo pri nitni mladi generaciji, pri mladih fantih in deklicah, ki so prisiljeni (stanovati s stariši v hote’ih. Vstopimo samo enkrat v takozvan družabni salon takega hotela. Tu najdemo polno oblečenih otrok, ne si-!cer neintelegentnih. toda v vsaki smeri prezgodaj zrelih, brez manir, slabo vzgojenih, v vsem Bvoirm počenjanju skoro odurnih. Oskrbniki hotelov tudi neradi vidijo, ako se preseli k njim Iz drugega takega poejobnegahotela rodbina z ;otr.-ici. V kratkem tap so ti mali despn. neomejeni gisp(.‘larji hotela; povsod ti spak zleze, norčuje se s hotelskega osobja, deid kracal po celem poslopju, igra se na vseh stop-Ihjicah in vseh kotih, pri ’cdi pri mizi se ue ob-tanša ravno spodobno in dela neumestne opa-)zke o staliti gostih. C e se opozori stariše na pbnašanje otrok, odgovorijo: »Ah. to se ne £me tako obsojati, saj so vendar otroci!« Am-t>ak s teh otrok postanejo pozneje možje in že-toe, ki pa nimajo ravno lepega razgleda v bodočnost. Nekaj iz šal turškega šaljivca. Tudi Turki imajo svojega šaljivca, kateremu pravijo Hod-za Nasredin. Tu navedemo nekaj njegovih najboljših šal in dovtipov: Nekoč je bil Nasredin smrt bolan; rekel je svoji ženi, naj obleče Jsvojo najlepšo obleko in naj se okinča z vsemi pinči, kolikor jih ima. »Ampak kako naj vza- E poročno obleko, ko pa si tako bolan?« se anila žena. Toda Nasredin je rekel: »Veš žena, ko bo prišel po mene angelj smrti čela čreda jih je, od desne prihajajo nadeni, tulč... On plane v stran ... Lačne bestije mu sle-ue z divjim rjovenjem. Kako dolgo je tekel, ne ve več... Pred itfim je bilo prazno, golo, ena sama snežena iplan. V trenotku opazi Klim, da se svetlika nekaj pred njim... svetle točke zažare pred njim. {Tropa je odposlala pododdelek, da mu zapre ^K)t • • • Pred sebol zre strašno, neogibno smrt Tu plane kot razdivjan v novo smer proti levi... doli po strmem pobočju, volkovi za njim... Dvakrat st zaplete v svoj dolgi pas, ki se pritrjen vleče za njim, in pade. Ko se spodaj zave, opazi Klim z radostjo, da so nahaja v neki vasi... Kakšna je neki, pomaška ali kristjanska, na to še ne misli ne! £ajti roparska^ zverjad udira za njim, mu je za f>etarni... Zažene se skozi prva dvorna vrata, >5 Jih je očividno oprl vihar, in teče k oknu, Ja katerim gori še luč. In volkovi vedno za njim... Klim odpahne silno vrata in plane v nepoznano kočo. in bo videl, kako krasno si oblečena, kdo ve, če ne bo rajši tebe vzel s seboj nego mene?« Ko je Nasredin res čutil bližnjo smrt, je dal napraviti na širnem polju velik stolp z velikimi železnimi vrati, s ključavnico in z zapahom. Da bi pokril stroške, ki so nastali vsled postavljanja te stavbe, je prosil velikega vojskovodja Tamerlana, naj mu da za to denar, »Saj ta stavba je nesmiselna in neumna«, se je branil vladar. Na to je odgovoril šaljivec: »Gospod vernikov, ta moja stavba bo oznanjala ravno tako moj spomin kakor tvoje junaštvo. Ko bodo potomci gledali ta nesmiselni stolp, se bodo spomnili na Nasredinove norčije in se bodo smejali. Toda, če se bodo spomnili na toje zmage, bodo jokali nad prelito krvjo.« — Tudi iz mohamedanskih duhovnikov se je turški šaljivec večkrat norca delal in to zelo neusmiljeno. Nekoč jo sklenilo več dervišev — mohamedanskih menihov — da uženejo v rog Nasredino, ki je ravno kupil tačas jagnje. In rekli so mu: »Kaj hočeš s tem jagnjetom, saj bo jutri sodnji dan, pojdimo in pojejino jagnje.« Šli so na polje, Nasredin je pripeljal tja jagnje, in je prosil dervi-še, naj odložijo turbane. Potem je napravil ogenj in medtem, ko so derviši čakali na pečenko, je pobral Nasredin njih turbane in jih pometal v ogenj. »Kaj si znorel?« so kričali. Toda šaljivec jim je mirno odgovoril: »Bodite tiho, kaj ni jutri sodnji dan? čemu potrebujete torej turbane? Bodisi, da verujete, da bo jutri sodnji dan, in potem ne potrebujete niti obleke, ali pa ne verujete — in potem ostane jagnje meni.« In odpeljal je jagnje domov. — Drugo pot je posodil sosed Nasredinu ponev. Nasredin mu jo je čez nekaj dni vrnil. V ponev pa le dal še eno majhno ponev. »Čemu to?« je vprašal sosed. »Veste, ponev je dobila mlade«, je rekel hodža. Sosed je nato vzel z veseljem veliko ponev in malo. Čez par dni pa je vdrugič posodil Nasredinu ponev. Hodža pa mu je sedaj ni prinesel nazaj. Ko ga je sosed opomnil, naj mu vrne ponev, je Nasredin odvrnil: »Ne morem ti je vrniti, ponev je umrla.« »Kako more ponev umreti?« se je jezil sosed. »Zakaj pa nočeš sedaj verjeti, da je ponev umrla, ko pa si oni dan verjel, da je imela mlade?« mu jo je zasolil šaljivec. — Turški Pavliha pa je znal tudi ošibati človeško ošabnost. Nekoč je prišel na neko slavnost v stari obleki. Toda gostitelj, videč Nasredina tako slabo oblečenega, je vihal nad tem nos. Tu Je šaljivec tekel domov, oblekel se je v najlepšo obleko in je prihitel nazaj na slavnost, kjer so ga sedaj, prijazno sprejeli. »Prosim, dajte moji obleki jesti!« je rekel hodža. Začudeno so ga domači ljudje vprašali, kako to misli. »Čisto naravno«, je odvrnil Šaljivec, ker ste izkazali moji obleki tako veliko čast, je torej čisto prav, da ji daste tudi jesti.« — Nekega dne so prišli ljudje k Nasredinu in so mu povedali, da je njegov sin ob pamet. Nasredin se le prijel za brado in je začel globoko premišljevati. »O čim premišljaš?« so ga vprašali sorodniki. »Ne morem razumeti, kako je mogel moj sin izgubiti razum, ko ga še nikdar ni imel.« — Na poti v mesto je poginil Nasredinu osel in ubogi hodža je začel bridko jokati. »Ne jokaj, Bog ti bo dal boljšega osla«, so ga tolažili mi-mogredoči ljudje. »Hvala vam. dragi bratje.« je odvrnil hodža, »dobro poznam karakter gospoda Boga. Izpod 50 forintov mi ne da boljšega.« — Nasredin je padel raz konja. »Ali te ni sram?« so mu rekli prijatelji. »Med nebom in zemljo vendar ne morem ostati.« — Nekega dne so vprašali Nasredina: »Kdo je najbolj neumen na svetu?« Hodža je odgovoril: »Oni, ki govori ljudem resnico.« Odmevi »Titanlka«. V New-Yorku je umrl te dni colonel Aichiabald Oracie, upokojeni častnik zvezine armade. Ta mo? je bil na nesrečnem parniku Titanicu, ko se je potopil, in se je nahajal že za las na globočini morja, da ni bil čudežno -ršen morskih vrtincev. Dasi zdravniki pravijo, da ie umrl Oracie radi razni