317 STARA SLIKA GLOSA Dr. Marko Dvorak STARA SLIKA (Iz pisma mladostni prijateljici) Od srca se ti zahvaljujem za božična in novoletna voščila, ki si jim priložila čudovit, nepozabno lep spomin. Kako si pozorna! Gledam sliko izpred toliko let in v blagem spominu odpoljubljam iz mraka polpozabe vse tisto, kar smo takrat doživljali. Kljub temu, da kot »zgodovinar« vem, da so bili tisti časi tudi prekleto kruti, mi slika pred očmi in slika v srcu, ki je postoterjen odmev prve slike, poraja nepremagljivo občutje -zavest ene same brezmadežne svetlobe. Koliko lepote, koliko harmonije, koliko naravnost nesramnega optimizma! Saj, res je, da smo bili takrat vsi udeleženci tiste slikovne scene še mladi, da so nas ljubeče in fizično otipljivo obkrožali še mnogi naši nepozabno dragi, ki so nas pozneje nepreklicno zapustili, in da je bilo tako rekoč v resnici še »vse pred nami« - to je nekako subjektivna, pa četudi v nekem smislu morda celo varljiva »vzročna podpora« tistemu blaženemu občutju brezmadežne svetlobe; vendar mi vse v meni kriči, da pri tem občutju le ne gre samo za varljiv subjektivizem, ampak da so bili tisti časi tudi objektivno svetlejši od teh, v katerih nam potekajo današnji dnevi in v katerih se tako ali drugače izteka naša doba. Svet, kakršen je, pač res ni dober; je slabši, veliko slabši od tistega, ki smo ga tudi mi še doživeli in ki se ga boleče ljubeče spominjava tako ti, draga prijateljica, kot jaz. »Svet« pa smo seveda ljudje, ki nismo prav nič »sveti«: mi namreč »delamo svet« okoli sebe, mi oblikujemo lastne medsebojne odnose, mi grešimo drug nad drugim ter krnimo božji načrt z našo pasivnostjo in ga kvarimo z našim samovoljnim aktivizmom. Ni kaj, prav nič nam ne pomaga, če še tako farizejsko zabavljamo čez »prejšnjo garnituro«, čez tako imenovano »generacijo očetov«, češ ta je kriva, da moramo včeraj in danes in jutri živeti v takem zagatnem mraku, saj nam je s svojo pokvarjenostjo priklicala dve svetovni vojni ter nam nakopala na glavo fašizem, nacizem in komunizem... Ne, prav nič nam ne pomaga to kazanje s prstom nazaj, češ oni so krivi, mi, današnji - tako imenovana Dr. Marko Dvorak 318 »generacija sinov« - prenašamo samo posledice vzrokov, ki so nam jih naprtili »pokvarjeni očetje«. Nič nam ne pomaga, če v sebi še tako mazohistično negujemo iluzijo naše »brezmadežne«, zgolj trpne zrtvovanosti... Nič nam ne pomaga, dokler se sami v vsej nagoti nismo voljni in sposobni postaviti pred ogledalo, se iz oči v oči spogledati s seboj in si pošteno priznati, kar je globoko v nas pa v vsem našem dejanju in nehanju neutajljivo res: Da »svet«, odkar ga ravna in giblje »naša generacija«, ni boljši od tistega, ki smo ga (s)prejeli kot dediščino iz rok »očetov«, da je ta svet še slabši od prejšnjega in da je »dediščina«, ki jo zdaj že kot »očetje« polagoma zapuščamo »sinovom«, še veliko bolj turobna, še znatno bolj »brezperspektiv-na« od tiste, ki smo jo svoje čase prejeli sami. Da v tem »svetu« poleg učinkovite »krivde očetov« razdiralno deluje tudi naša lastna neučinkovitost, nepripravljenost, nevoljnost, nesposobnost, da bi to »krivdo« v sebi premagali, da bi jo presegli, da bi v mišljenju in dejanju postali drugačni, boljši. Ta naša neučinkovitost, nepripravljenost, nevoljnost in nesposobnost namreč ni bila in ni niti toliko »originalna«, da bi »iznašla« vsaj majčkeno, vsaj kolikor toliko opazno nianso zares novega, resnično boljšega sveta, ampak se vseskozi utaplja v farizejskih samopomilovalnih obtožbah »krivde očetov«, sama pa pri tem veselo in v bistvu nespremenjeno nadaljuje domala vse tisto, nad čimer se pri »očetih« tako svetohlinsko pritožuje. Ta naša neučinkovitost, nepripravljenost, nevoljnost in nesposobnost pa je prav tako negravžen greh na naši duši »sinov«, kakor je negravzna »krivda« na duši naših »očetov«. Da, »naša generacija« vrhu vsega na svoji duši ne nosi samo greha svoje pasivnosti, svoje neučinkovitosti, nepripravljenosti, nevoljnosti in nesposobnosti, ampak prenaša na njej tudi greh svojega lastnega zgrešenega, napačnega, pokvarjenega aktivizma. Ta »aktivizem« se namreč zgolj navidezno, samo frazersko in pozersko (danes bi rekli »populistično«), samo v besedah (»Besede, besede, besede ...«, Shakespeare, Hamlet) naslanja na splošno blaginjo (danes bi napačno rekli »skupno dobro«) pa na demokracijo pa na solidarnost pa na resnico in pravico pa na poštenost itn. - prava pobuda in podoba tega aktivizma pa je kajpada vse kaj drugega: je gola, perverzna, brezvestna, cinična, nihilistična sebičnost, osredotočena zgolj na lastno trenutno last, slast in oblast. - Oblast nad našim današnjim svetom smo po naši lastni krivdi prepustili oholo primitivnim, domala neukim in skrajno nesposobnim političnim »voditeljem brez hrbtenice«, zato da jih »iz ozadja« kot take marionete lahko toliko bolj učinkovito vodimo po poteh naše sebične in v bistvu samomorilne pogoltnosti. Ta naša pogoltnost nam vsem skupaj sicer »rožice sadi« (se pravi, da nam laže) o nekakšni boljši prihodnosti, v resnici pa ji je za to prihodnost figo mar in neguje samo svoj lastni, trenutni subjektivni prid, ne glede na še tako očitno katastrofalno objektivno škodljivost 319 STARA SLIKA svojega divjaškega, morilnega »napredka«. Temu zgrešenemu in grešnemu »napredku«, ki ni drugega kot slepa sla brezvestnih in brezsrčnih trenutnih »mogočnikov« po njihovi trenutni, takojšnji, zdajšnji lasti, slasti in oblasti (češ: samo danes živimo, jutri pa četudi vse skupaj vrag vzame), mora služiti vse, od znanosti do tehnike, od politike do kulture, od vere do vzgoje, od človeka in hudiča do Boga. Mi pa, kakor da tega ne vidimo, ubogljivo sodelujemo kot pridni statisti v tej strašni peklenski komediji ob koncu drugega tisočletja po Kristusu in disciplinirano sprejemamo tako cinično materialistični življenjski slog kot perverzno nihilistično »ideologijo« svojih trenutnih »gospodarjev«, namesto da bi se jim v imenu svoje odraslosti, v imenu svojega znanja, v imenu svojih vrednot, kot so poštenost, solidarnost, zvestoba, v imenu svoje kulture, v imenu naše skupne prihodnosti ter v imenu svoje ne-prekričljive vesti in odgovornosti pred Bogom in ljudmi postavili enkrat za vselej po robu, jim iztrgali iz njihovih umazanih šap oblast nad nami in nad našo usodo ter jih kot Jezus mešetarje izgnal iz templja našega bivanja. Ne, nič, prav nič nam ne pomaga tožba nad »krivdo generacije očetov«, dokler se sami ne pogledamo v ogledalo, se ne spregledamo, pokesamo in popravimo. Vidiš, draga prijateljica, koliko misli in čustev si sprožila v meni, ko si mi poslala tisto - zame tako čudovito - spominsko fotografijo iz »najine« davne, prelepe mladosti, ki pomeni vsaj meni - a verjamem, da tudi tebi -: »v nelepem življenju sled Neizrekljivega, sredi večne smrti sled Večnoživega, luč neugasljiv(o) sredi večne noči.« (Ivan Cankar, Helena) (.........) Tujina, 24. januarja 1998.