60
Pogreb.
V  zvoniku ura dvanajst bije.             Pred hišo konja zrezgetatar Gore in plan temnota krije;               Odprejo se železne vrata; Le v mestu luči še berle.                  Za vozom v pare stopi tropr Le v mestu še ne spe ljudje.             Da počasti moža pokop.
Glasovi godbe še donijo.                     Device, davnej že v serpani*
Verste plesavcov se  dervijo;             Dekleta letos še kot vlani.
Njih lic noben'ga ne poznaš,             Se v pervi versti jokajo,
Vsakter obraz je čudna laž.               In samski stan zarotajo.
Pred vežo konja priderdrata.             Za njimi fantje se verstijo,
Kočijo černo pripeljata;                       V obraz blede, z očmi berlijor
V  kočii pa merlič leži,                       Z rokami v žepe segajo, Svet tace ga še vidil ni!                  Okrogli dnar preklinjajo.
Oko globoko v čelo vderto                Za njimi množica neznana
Je vedno še napol odperto.                Sledi betežna in zaspana,
Na ustnicah ino  v očeh                      V kolo  obstopi  černi grob.
Se ziblje še hinavski smeh.               Tako zapoje celi trop:
Obleka mu je žamet,  svila.                Le ž njim dol'v groba tihe tminer
Lasje diše mu od kadila;                   O polnoči zmed nas  naj   zgine!
Cvetlice ga pokrivajo,                        Kričajte v grob mu iz vseh   ust:
Cvetlice, k' se obletvajo.                    Ne vstani več —nesrečni Pust!
S. Jenko.