LUDVIK KALUŽA Vinko Primožič (14. 8. 1919-5. 9. 1999) Življenje je oder - in oder je življenje. Maksima. ki spremlja ljudi, ki so se s svo jimi hotenji in delom zapisali gledališču, še posebej ljubiteljskemu. In ljubiteljske mu gledališču je bil vse tvorno življenje zapisan in predan tudi Vinko Primožič, pred katerim se je zastor nepreklicno zadnjič spustil v nedeljo, S. septembra 1999. Spustil se je zastor njegovega telesnega bivanja med nami, zastor spomina pa bo ostal dvignjen še dolgo, saj ga v razpori drži Vinkovo delo za loško gledališče. Tistim, ki so ga poznali, bo ostal v živem spornimi - mlajšim pa se bo razodeval iz dokumentov - kot or ganizator gledališča, kot režiser, še pose bej pa kot igralec s številnimi izklesanimi vlogami. Rodil se je v Železnikih v delavski družini s šestimi otroki. Po osnovni šoli v roj stnem kraju je odšel v uk za krojaški poklic v Kranj, učno dobo pa je končal v Železnikih. Ob delu za različne krojaške mojstre v Skotji Loki se je tudi sam izpopol njeval in dosegel mojstrsko stopnjo. Po drugi svetovni vojni (kot vojak je njen začetek doživel v Slavonski Požegi, bil kot vojni ujetnik deportiran v Makedonijo, od koder je po večmesečnem ujetništvu ušel in se maja 1943 pridružil partizanom) je leta 1946 skupaj s štirimi loškimi kro jači ustanovil Mestno krojaško podjetje Skorja Loka. ki je kmalu preraslo v poznej šo uspešno konfekcijsko tovarno Kroj. ki jo je uspešno vodil 32 let. do upokojitve leta 19^8. Poleg svojega rednega dela za tovarno je bil dejaven tudi na drugih po dročjih: več kot deset let je poučeval tekstilno tehnologijo in krojno risanje na Obrtni šoli v školji Loki in po drugih krajih Slovenije, bil član številnih zborničnih organov in komisij, odbornik občinske in okrajne skupščine ter kulturni, zlasti gledališki delavec. Vinko Primožič je v ustvarjalno loško gledališko življenje stopil že prvo leto po koncu druge svetovne vojne, ko je leta 1945 postal član Gledališke sekcije tedanje ga Kulturno prosvetnega društva. Od tedaj naprej je praktično neprekinjeno delo- 457 U A A"/ RAZGLEDI l<> val bodisi v tej sekciji kot njen član ali predsednik, pa kot član ali predsednik up ravnega odbora Kulturno prosvetnega društva, pa Loškega gledališča in nazadnje Loškega odra. Skupaj je kot član upravnega odbora gledališča deloval dvajset let. kot njegov predsednik pa deset let; nazadnje v letih 1984-85. Njegovo organizacij sko delo za loško gledališče, in ustvarjalno kulturo v loškem prostoru sploh, ga je pripeljalo tucli do položaja predsednika občinske kulturne skupnosti prav v obdob ju, ko je Loški oder doživljal prostorsko prenovo. Tako je tudi s tega položaja delo val v dobro Loškega odra. da zdaj v lepi prenovljeni dvorani razvija svojo ljubiteljsko gledališko dejavnost, ki je Školji Loki lahko v ponos. Kot že rečeno, pa bo Vinko Primožič najbolj ostal ljudem v spominu - poleg svo jega dela in vloge v Kroju - po svoji kulturnoustv arjalni dejavnosti, ki je bila vsem tudi najbolj na očeh - po igralskih dosežkih: kot igralec v dramskih in komedijskih predstavah ter kot igralec in pevec v operetah, ki jih je Loško gledališče z uspehom uprizarjalo v povojnih letih. Svojo igralsko pot je Vinko začel (>. oktobra 1946 z vlo go Hlapca Matije v predstavi Naša kri. In od te vloge dalje je bil oder na poseben način njegov vse do konca njegovega tvornega delovanja na Loškem odru leta 1985. Gledalcem so nedvomno ostale v spominu predstave: Visoška kronika (v več ob novitvah), v kateri je Vinko igral po vrsti vse tri Kalane - od Jurija prek Izidorja do Polikarpa -. pa Cigani, opereta Planinska roža. Inšpektor na obisku, opereta Tam na gorah. Draga Ruth, Vjež, Dobri vojak Švejk, Miklova Zala, Vsi moji sinovi, če naštejemo le predstave, ko so gledalcem najbolj ostale v spominu in v katerih je Vinko izoblikoval pomembne in trdne vloge. Vsekakor pa bo gledalcem ostal v spominu s svojo vlogo Polikarpa Kalana iz Visoške kronike, uprizorjene leta 1963. V tej uprizoritvi je Vinko izklesal polnokrvnega Kalana v celotnem duševnem razponu od krutega, podivjanega vojaka in gospodarja, ki ne prizanese niti svoje mu otroku, do strtega skesanca v vdanem preclsmrtnem boju. Pred Vinkom se je zastor torej spustil poslednjič. Naj naš tihi aplavz odmeva v njegov spomin. Ne bo se nam. svojim gledalcem, več priklanjal, zato se v priznan je za opravljeno delo spoštljivo poklonimo mi njemu. Viri: Družinski arhiv Prtmožičevih. ZAL. Enota Škofja Loka: Gradivo LO. Arhiv Loškega odra. 458