Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) »Strela —!« je klel. »Ce bo kričal, nam res še privabi lopove na vrat —. Brž!« Še več se jih je vrglo na njega, pa stari je bil drvar in močen človek, trampi pa niso bili nič kaj junaški ljudje. Nekaj jih je odletelo po trati. »Proč!« se je zadrl cornal. »Sam bom opravil z njim!« Prijel je puško za cev in zamahnil. V tistem trenutku se ;e izluščila iz goščave orjaška senca, siien udar je priletel cornelu po glavi, zavalil se je po tleh ko mrtev. Kaj se je zgodilo —? Štirje jezdeci so prišli malo pred mrakom po sledi trampov ob Black bear riverju navzgor, Old Firehand, Črni Tom, tcta Droll in njegov mladi spremljevalec. Sled je šla po gozdu, dobro je bila vidna, težko na je bilo določiti, koliko je stara. Šele ko so prispcli na ozko jaso, je Old Firehand razjahal in si sled natančno ogledal. Po pohojenih bilkah se da starost sledi lažc oceniti ko v mahovju. Prebral je sied, se vzravnal in povedal: »Za dobro miljo približno so lopovi pred nami, sled je pol ure stara, sodim. Hitreje bomo jezdili.« »Zakaj?« je menil Tom. »Mrači ss, v temi sledov ni več videti in zato tudi tabora ne bomo našli. Še pred nočjo pa moramo priti tako blizu, da jih najdemo tudi brez sledov in po temi, če treba.« »Ali ne bo prenevarno —? Ne vemo, kje je tabor, in v temi utegnemo stopiti kar sredi med nje —.« Old Firehand se je nasmehnil. »Tako neprevidni pa ne bomo! Dober westman bo tabor navohal, pa če ga tudi ne vidi. Konje imajo, kakor kaže sled, in konje bomo navohali že od daleč. Kurijo si najbrž. Tudi dim bomo navohali. Ne bojte se, ne bo se zgodilo, da bi stopili sredi med nje! Hiteti pa bo treba, ker smo najbrž že blizu rafterjev, kakcr sklcpani iz različnih znakov. Pa tudi trampi so blizu njiii, utegnili bi jih ponoči napasti, kar se m sme zgoditi. Kaj pravite, teta Droll?« »Čisto mojega mnenja ste, sir! Če pohitimo, jih dobirao prej, če jezdimo počasi, pa pozneje. Torej, gospoda, jezdimo v skok, da ss bodo kar drevesa maiala!« Gozd je bil redek na tistem mestu, naglo so lahko jezdili. Pa tudi trampi so pohitcli in jezdili do trde teme. Da se je držal O!d Firehand bolj na levo, bliže reke, bi bil še pred nočjo našel sled Velikega in Malega medveda, ki sta jezdila malo pred njimi, Zmračilo se je in sledi skoraj ni bilo več videti. Old Firchand je spet razjahal in jo preiskal, kolikor se je dalo. »Pol milje smo pridobili,« je poročal. »Pa tudi trampi so pohiteli —. Vkljub temu rnoramo vsaj poskusiti, cla jim pridemo blizu. Razjahajmo! Pretcmno \s, peš pojdemo.« 2al pa se je kmalu stemnilp in sledov vobče ni bilo več videti. Obstali so. »Kaj pa sedaj?« je vprašal Tom. »Kar tule bomo počakali na dan —.« »Ne!« je ugovarjal Droll. »Prej ne dam miru, da |ih najdemo.« »Slišali nas bodo!« »Tiho bomo hodili. Mene ne bodo slišali in tudi Jobili mc ne bodo! Ali ne mislite tako tudi vi, gospod Firchand?« »Seveda! Le da ne bomo več hodili v smeri sleJov, krenili bomo na levo, k reki, jih dobili med sebe in reko ter videli njihov ogenj, sami pa nas ne bodo opazili.« »In ce ne kurijo —?« »Saj vam je povedal Old Firehand, da jih bomo navohali!« je dejal Droll. »V gozdu konja prej navohate ko na odprtcm svetu. In moj nos me še nikdar ni prevaril. Le pojdimo dalje, pa bolj na levo!« V nizu so stopali, Old Firehand naprej, drugi za njim, ter vlekli konje za povodce. Reka je na tistem mestu krenila v ovinek na levo in ker so stopali v ravni črti, so se vse bolj oddaljevali od nje. Da bi je ne izgubili, so se spet obrnili ha desno. Po nekaj korakih pa je Old Firehand obstal in vohal po zraku. Tudi Droll, ki je stopal za njim, je vihal nos. »Kurijo —!« »Dim —!« je pritrdil Droll. »Od tamle prihaja, tja moramo kreniti! Ampak paziti bo treba, zdi se mi, da se sveti med drevjem —. Blizu smo! Tamle nekje kurijo!« Stopil je pa obstal po pribit. Njegovo ostro, vajeno uho je ujelo lahne, bližajoče se korake. Tudi Old Firehand jih je slišal in obenem tudi sopihajoče dihanje človeka, ki je naglo stopal. Izpustil jc povodec in stopil nekai korakov v gozd. Uho mu je povedalo, kod bodo prišli koraki mimo. Res se je izvila trdo pred njim iz teme postava. Skočil je in zgrabil z obema rokama za vrat. »Stoj —!« je rekel polglasno. »Kdo si?« »Ne vem, — nekdo!« je odgovoril neznanec in se izvijal. Govoril je v jeziku rodu Tonkawa. Kar je bilo čisto umljivo. Tudi najpogumnejši človek se bo prestrašil, če ga ponoči v temnem gozdu nenadoma zgrabi dvoje krepkih rok za vrat. V takem iznenadenju in strahu govori človek nehote v materinskem jeziku. Začiiden je poslušal Old Firehand. »Ježik rodu Tonkav/a —! Si Tonkawa —? Veliki in Mali medvcd sta odšla pred nami za trampi —. Si mar —?« Pa tudi neznanec se je čudil. »Old Firehand —! In jaz sera Veliki inedved —. Jako dobro, zelo dobro!« Seveda ga je Old Firehand takoj izpustil. »Veliki medved —! Kak srečen slučaj —!« »Je še več ljudi pri rnojem belem bratu?« »Trije še, ki jih dobro poznaš. Kaj pa stikaš tod okoli? Trampi so blizu! Pazi!« »Vem! Videl sera jih. Prijeli so starega Blenterja, najbrž ga bodo ubili. Hitel sem k rafterjem po pomoč, pa si me prijel,« »Blenterja —? Kdo je Blenter?« »Rafter.« »Rafterja mislijo ubiti —? Koj mu moramo pohiteti na pomoč! Kje pa so?« »Tamle, kjer se sveti med drevjem.« »In kje so rafterji?« »Četrt ure od tod više na reki.« »Ali jc cornel pri trampih?« »Da.« »Kje stojijo njihovi konji?« »Če greš odtod v njihov tabor, stojijo konji na desni.« »In kjc je Mali medved?« »Pri rafterjih,« »Tako —? Si jih nažel? Si že bil pri njih?« »Govoril sem z njimi. Cornel in še eden trampov sta zalezovala kočo rafterjev, cornel je ušel, drugega pa sem zabodcl. Z Blenterjem sta šla prisluškovat v tabor trampov, Blentcrja so opazili, nepreviden je bil, predaleč si jc upal, planili so po njetn, sam pa sem zbežal, ker sem bil preslab, da bi mu pomagal — dvajset jih je — ter hitel h koči po pomoč. Kaka sreča, da sem naletel na vas —I Rešili bomo Blenterja.« (Dalje sledi.1