1994-
^Mi KRONIKA ^
časopis za slovensko krajevno zgodovino
-3/42
Štefan Lednik, Mežica 1994, O podobi in pre-
teklosti kraja ob njegovi 840-letnici, samo-
založba, Mežica 1994,198 strani.
Monografijo o ludarski Mežici je pripravil
njen velik poznavalec in navdušeni raziskovalec
Štefan Lednik. Lednik je na 198 straneh prikazal
razvoj Mežice in okoliških krajev v 840 letni
zgodovini, kakor jo prikazujejo različni zgodo-
vinski viri. Najstarejši ohranjeni pisni dokument,
ki omenja Mežico, je darilna listina oglejskega
patriarha Pelegrina L avguštinskemu samostanu v
Dobrli vasi iz leta 1154. Pismo je danes v hrambi
benediktinskega samostana v Št. Pavlu v La-
botski dolini.
Lednik bralcem predstavlja razlago imena
Mežica. Znanih je več razlag, vse pa so direktno
ali pa posredno povezane z vodo oz. močvirjem.
Iz slovenskega imena je nastalo tudi nemško ime.
Nemško ime je pravzaprav zapis slovenskega
imena kakor ga sliši in zapiše Nemec.
Pisec v monografiji prikazuje upravni in go-
spodarski razvoj Mežice. Mežica je bila ves
srednji vek del pliberškega gospostva. O živ-
ljenju v Mežici v srednjem veku nam pričajo
urbarji pliberškega gospostva. Kasneje lahko
ekonomskemu položaju kraja sledimo skozi
davčne knjige. Sredi prejšnjega stoletja je Mežica
postala samostojna občina. Žal pa je ohranjeno je
le malo gradiva občine iz prvih desetletij njenega
obstoja. Zanimiva je tudi cerkvena zgodovina
kraja, ki je postal samostojna župnija šele v 18.
stoletju. Za zgodovino Mežice so pomemben vir
tudi vizitacije škofov. Seveda pa ne moremo
mimo še ene vrste virov, ki nastajajo v cerkvi.
Gre za matične knjige in za popise duš. Pred-
vsem slednji nam ne kažejo le številčnega stanja
v družini oz. kraju, pač pa so lahko tudi vir za
ekonomsko in socialno zgodovino.
V majhnem kraju se večina ljudi med seboj
pozna. Zato je monografija kraja seveda zani-
miva za vsakogar, saj se lahko mimogrede najde
v njej. To je Lednik omogočil bralcem svoje mo-
nografije, saj navaja podatke o posameznih dru-
žinah, kot jih prinašajo Terezijanski, Jožefinski
in Franciscejski kataster.
Druga tretjina monografije je posvečena glav-
nim gospodarskim panogah, kamor sta šteta
fužinarstvo in rudarstvo s panogami, ki so z nji-
ma povezane. Lednik prikazuje razvoj rudnika
svinca in premogovnikov v Mežici in Stržovem.
Rudnik svinca je zahteval in pogojeval tudi iz-
gradnjo nekaterih drugih gospodarskih obratov.
Tu lahko naštejemo vsaj nekaj elektrarn, ki so
delovale na področju rudnika. Rudnik svinca v
Mežici je kraju dal podobo in možnosti za razvoj.
Danes pa se kraj srečuje s težavo, kajti rudnik je
zaradi neekonomičnosti potrebno zapreti. V Me-
žiški dolini je delovalo tudi večje število fužin.
Malo več kot tretjino zadnjega dela mono-
grafije je avtor posvetil zgodovini kraja po letu
1880. Tu je opisal gibanje prebivalstva v tem
času. Pri tem se je naslanjal na podatke uradnih
popisov. Seveda je v zadnjem stoletju prišlo tudi
do rasti naselja, kar pa lahko zanimivo prikažemo
tudi s fotografskim gradivom. Posebno poglavje
je posvečeno tudi razvoju obrti, gostinstva, trgo-
vine, turizma, šolstva in pošte.
Zanimiv je tudi vpogled v narodnostno giba-
nje in politični razvoj Mežiške doline. Ta prikaz
je v avstrijskem obdobju povezan z narodnost-
nimi boji med Slovenci in Nemci, kar se je v
nekem smislu ponovilo v času druge svetovne
vojne, ko so si zopet stali nasproti nekateri nek-
danji nasprotniki. V tem poglavju je prikazan
tudi razvoj različnih društev, ki so delovala v
dolini.
Monografijo zaključujejo zapisi o življenju
treh zaslužnih krajanov Mežice. Prvi je pred-
stavljen Janez Hombück, ki je bil župnik v Me-
žici od leta 1916 do izgona aprila 1941.
Drugi je mežiški učitelj Vinko Müdemdorfer,
ki je kot delavski politik znan tudi širši javnosti.
Müdemdorfer je prišel v Mežico leta 1921, ko je
bil imenovan za tamkajšnjega osnovnošolskega
učitelja. Müdemdorfer si je v svojem delu pri-
zadeval predvsem za izboljšanje socialnih in
komunalnih razmer v kraju. Tudi tretja pred-
stavljena oseba je učitelj oz. ravnatelj na meš-
čanski šoli v Mežici in povojni ravnatelj nižje
gimnazije Josip Hergouth. Lednik med dmgim
navaja še nekaj posameznikov in posameznic, ki
so živeli ali bili rojeni v Mežici. Iz Mežice sta
znana flavtistka Irena Grafenauer in tudi Herman
Rigelnik, kije knjigi na pot napisal nekaj besed.
Bojan Balkovec
91