Monika Kropej Telban TIPNI INDEKS SLOVENSKIH LJUDSKIH PRAVLJIC ŽIVALSKE PRAVLJICE IN BASNI Jezikovni pregled / Proofreading Jožica Narat Prevod / Translated by Peter Altshul Oblikovanje in prelom / Graphic art and design JJK design Izdala / Issued by Inštitut za slovensko narodopisje, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Zanj / Represented by Ingrid Slavec Gradišnik Založnik / Published by Založba ZRC Zanj / Represented by Oto Luthar Glavni urednik / Editor in Chief Aleš Pogacnik Slike na ovitku / Cover photos Janez Vidic, ilustracije: Volk in njegovi pajdaši (Valjavec / Smolej 1951); Nori dan (Mladi rod V/5–6, 1956) Tisk / Printed by Collegium Graphicum, d. o. o. Naklada / Imprint 400 Knjiga je izšla s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost RS za leto 2014 / Published with the support of the Slovenian Research Agency for the year 2014 ©ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje Prva izdaja, prvi natis. Ljubljana, 2015 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398.2(497.4) KROPEJ Telban, Monika Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Živalske pravljice in basni / Monika Kropej Telban ; [prevod Peter Altshul]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, 2015 ISBN 978-961-254-770-7 278132224 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612547707 Vsebinsko kazalo / Contents Predgovor [Foreword] ................................................................................................ 7 K zbiranju in urejanju ljudskih pravljic [On Collecting and Classifying Folktales] ............ 9 Zacetki sistemiziranja slovenskih pravljic [Beginnings of the Systematization of Slovenian Folktales] ......................................................................... 11 Kratek pregled knjižnih zbirk slovenskega ljudskega pripovedništva [Brief Overview of Library Collections of Slovenian Folk Narratives] ................................. 13 Uvod k živalskim pravljicam in basnim [Introduction to Animal Tales and Fables]........ 21 Pojasnila bralcu [Notes for the Reader] ....................................................................... 32 Lisica Zvitorepka / The Clever Fox............................................................................. 35 Druge divje živali / Other Wild Animals .................................................................171 Divje živali in domace živali / Wild Animals and Domestic Animals ...................... 203 Divje živali in ljudje / Wild Animals and Humans ................................................... 271 Domace živali / Domestic Animals .........................................................................313 Druge živali in predmeti / Other Animals and Objects .......................................... 355 Literatura [Literature]...............................................................................................435 Kratice [Abbreviations] .............................................................................................453 Kazalo tipov pravljic / Index of Folktale Types........................................................454 Type Index of Slovenian Folktales. Animal Tales and Fables.................................. 459 PredgoVor Klasifikacija slovenskih ljudskih pravljic je nastajala mnogo let in njeni zametki se­gajo že v prvo desetletje ustanavljanja in obstoja Inštituta za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti, torej v petdeseta leta minulega stoletja. Že tedaj sta namrec ustanovitelj Inštituta Ivan Grafenauer in eden njegovih prvih sodelavcev Milko Maticetov razmišljala o pripravi Kazala slovenskih ljudskih pravljic. Pripove­dno gradivo, ki se je na inštitutu zbiralo, so zaceli s pomocjo inštitutske knjižnicarke Albine Štrubelj klasificirati in katalogizirati. Pozneje je urejanje pripovednega gradi­va nekoliko zamrlo in se ponovno zagnalo v tek pred nekaj leti. Vendar je casa zanj vedno primanjkovalo, druge obveznosti in zamudno delo, povezano s pripravami tipnega indeksa, so prepogosto otežili njegovo hitrejše napredovanje. Prva knjiga Tipnega indeksa slovenskih ljudskih pravljic predstavlja slovenske ljudske pripovedi o živalih in basni, ki jih je mogoce uvrstiti v mednarodne tipe ljud­skega pripovedništva in jih tako urediti po mednarodnem klasifikacijskem sistemu The Types of International Folktales [Tipi mednarodnih ljudskih pravljic1] (Uther 2004). V knjigi, ki je pred nami, so klasificirane živalske pravljice, ki so razvršcene v skupino prvih 299 pravljicnih tipov mednarodnega tipnega indeksa. V Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic so uvršcene pripovedi iz arhivskih zbirk in virov ter, seveda, tudi vse, ki so bile objavljene v številnih knjižnih izdajah in v periodiki. Poleg živalskih pripovedi, ki se uvršcajo v mednarodni sistem, pa so slo­venskemu kazalu dodane tudi tiste slovenske živalske pravljice, ki sicer odstopajo od mednarodnih tipov, a so vseeno tako znacilne za naše pripovedno izrocilo, da jih je bilo treba vkljuciti v mednarodno zakladnico živalskih pravljic. Na ta nacin je bilo mogoce pripraviti popolnejšo podobo tovrstnega slovenskega pripovednega izroci-la. Po drugi strani so v indeks pritegnjene tudi tiste avtorske enote, ki so odigrale pomembno vlogo pri širjenju ljudskega basenskega pripovedništva. Med nastajanjem tega dela je bilo pregledanega zelo veliko gradiva in knjig, da ne bi spregledali katere od pripovedi, ki se uvršca med klasificirane živalske pra­vljice, povedke in basni. Seveda pa se vselej dogaja, da nam katera od pravljic kljub skrbnemu pregledu uide. Poleg tega nastajajo nove pravljicne zbirke, ki bodo še prinašale ustrezno pravljicno gradivo. Vendar bo tudi te pravljice s pomocjo tipnega indeksa lažje razvrstiti, prav tako pa tudi tiste, ki so bile morda spregledane ali jih zaradi nedostopnosti ni bilo mogoce uvrstiti v to knjigo. Besedo 'folktales' sem prevedla kot 'ljudske pravljice', kar je uveljavljen slovenski prevod, kadar govorimo o tovrstnih tipnih indeksih, ceprav bi bil tocnejši prevod 'ljudske pravljice in povedke', saj so v mednarodni tipni indeks zajete tudi nekatere ljudske povedke in ne le pravljice. Delo je namenjeno spoznavanju slovenskega pripovedništva v mednaro­dnem kontekstu, obenem pa tudi nadaljnjim raziskavam in študijam na podrocju slovstvene folkloristike. Prav tako pa tudi vsem, ki jih pripovedno izrocilo veseli, zanima in navdihuje. Pri tem delu so mi bili v oporo in pomoc številni raziskovalci doma in v tujini. Iskreno se zahvaljujem prof. dr. Hansu-Jörgu Utherju z inštituta Enziklopädie des Märchens v Göttingenu, ki me je s svojimi nasveti in študijami usmerjal pri mojem delu. Prav tako pomembna je bila pomoc akademika dr. Milka Maticetovega, ki mi je bil s svojimi raziskavami in znanjem v veliko oporo. Zahvaljujem se tudi prof. dr. Robertu Dapitu z Oddelka za tuje jezike in literaturo pri Univerzi v Vidmu, mag. Martini Piko-Rustia s Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu in dr. Barbari Ivancic Kutin z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ki so mi posredovali dragoceno gradivo s terena in iz svojih arhivov. Za vzpodbudo in pomoc se zahvaljujem prof. dr. Ljiljani Marks z Inštituta za etnologijo in folkloristiko v Za­grebu, prof. dr. Jaroslavu Otcenašku z Etnološkega inštituta pri Akademiji znanosti v Pragi, prof. dr. Isabel Cardigos z Univerze Algarve v Faru na Portugalskem, Christine Shojaei Kawan, ki dela pri Enziklopädie des Märchens v Göttingenu, pesnici in pi-sateljici mag. Anji Štefan, prof. dr. Mirjam Mencej ter prof. dr. Mileni Milevi Blažic z Univerze v Ljubljani. Moja zahvala je namenjena tudi vsem, ki so omogocili izid te knjige, med njimi Založbi ZRC SAZU, ki je delo vzela pod svoje okrilje; za financno podporo se zahvaljujem Agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ter Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in njegovi predstojnici dr. Ingrid Slavec Gradišnik. Zahvaljujem pa se tudi vsem, ki so mi pomagali pri iskanju virov in literature, predvsem Vanji Huzjan z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Za skrben jezikovni pregled pa je poskrbela dr. Jožica Narat, za kar sem ji iskreno hvaležna. V Ljubljani, 17. 11. 2014 Monika Kropej Telban k zbiranju in urejanju ljudskih PraVljiC Ustno izrocilo predstavlja najstarejšo podobo slovstvene kulture narodov, je tisti del besedne umetnosti, ki je prehajal iz roda v rod in se pod razlicnimi družbenimi vplivi okolju in casu primerno spreminjal, prilagajal, odmiral in na novo nastajal. Kljub temu da ima vsak narod svojo kulturo in izrocilo, so prav pri ljudskem slovstvu opazne številne podobnosti in paralele na razlicnih koncih sveta. To so seveda raziskovalci ljudskega pripovedništva kmalu opazili, zato so na podlagi primerjave in vzporejanja sorodnega gradiva skušali spoznati razvojno pot in razširjenost po­sameznih pripovednih tipov. Razvili so historicno-geografsko metodo raziskovanja ljudskega slovstva, ki je bila osnovana prav na primerjavi in iskanju sorodnih prav­ljicnih tipov. Sistemizacija ljudskega slovstva je prinesla preglednost nad obsežnim gra­divom pravljic in povedk, poleg tega pa tudi nad razširjenostjo in spreminjanjem posameznih pripovedi. Cilj indeksacije je bil, da bi ugotovili razsežnosti in vire, stilisticne znacilnosti ter soodvisnost med ustno in pisno tradicijo. Predvsem pa kla­sifikacije služijo kot znanstveno orodje, ki omogoca lažji dostop do sorodnih tipov ljudskih pravljic po celem svetu. Med prvimi raziskovalci, ki so s svojimi študijami pripomogli k poznavanju mednarodne razsežnosti ljudskega pripovedništva, so bili Reinhold Köhler, Johan­nes Bolte, Jiri Polívka in Emmanuel Cosquin. Leta 1910 je finski etnolog Antti Aarne pod vodstvom Kaarla Krohna na osnovi finskih, danskih in nemških pravljic razvil sistem tipne klasifikacije (Aarne 1910), ki predstavlja temelje mednarodnemu sis-temu klasificiranja še danes. Aarnejevo sistemizacijo je dopolnil ameriški folklorist Stith Thompson, prvic leta 1928 (Aarne, Thompson 1928), nato pa še leta 1961 (Aarne, Thompson 1961). Leta 2004 je Hans-Jörg Uther katalog razširil in ga priredil za potrebe sodobnega znanstvenega dela (Uther 2004). Nastala je mednarodna klasifikacija po AaTh oziroma ATU številkah, ki oznacujejo posamezne tipe pravljic. Stith Thompson je literarno in ljudsko slovstvo razvrstil tudi po motivih in objavil Motivni indeks slovstvene folklore v šestih knjigah (Thompson 1955–1958). Analiziral je 40.000 posamicnih motivov in jim dodal reference k tekstom in litera­turi. Pri tem je izlocil obscene motive, ker se mu niso zdeli primerni, da bi jih vkljucil v svojo znanstveno publikacijo. Dopustil pa jim je prostor med številkami X700 in X749. Poleg mednarodnega tipnega indeksa pravljic je tako nastal tudi mednarodni motivni indeks pripovedništva, ki pa je mnogo bolj fragmentaren in vkljucuje tudi motive iz literature. Pravljicni tip doloca bolj ali manj konstantno zaporedje motivov, ki si sledijo v konkretni pravljici oziroma v pravljicnem tipu, kot so npr. Volk in sedem kozlickov, Rdeca kapica, Pepelka, Sneguljcica in številni drugi. Pravljicni motiv pa je manjša za­kljucena pripovedna enota, ki se lahko pojavlja v razlicnih pravljicnih tipih, vendar v drugacni zvezi in zaporedju drugih motivov. Ameriški antropolog Dan Ben-Amos je motiv opredelil kot multifunkcionalno strukturo razlicnih funkcij, ki je najpomemb­nejša najmanjša enota v pripovedi.2 Medtem ko je bilo do danes objavljenih že veliko tipnih indeksov ljudskih pravljic razlicnih narodov, je motivnih indeksov malo in še ti se omejujejo na dolo-ceno vsebinsko zaokroženo tematiko ljudskega pripovedništva. Prevladujoce mne­nje raziskovalcev je namrec, da bi uporaba tovrstnih motivnih indeksov pripeljala k popolni fragmentaciji pripovednega izrocila, po besedah nemškega etnologa Lutza Röhricha celo k »atomizaciji elementov«.3 Seveda pa imajo tipni indeksi pravljic tudi pomankljivosti, predvsem zaradi razlicnosti variant. Poleg tega so pravljice pogosto kontaminirane, namrec sestav­ljene iz razlicnih pravljicnih tipov. Zaradi teh in drugih razlogov so mnogi folkloristi skušali razvrstiti pravljice tudi po strukturalisticnih in morfoloških metodologijah, kot npr. Vladimir Jakovljevic Propp, ki je v knjigi Morfologija pravljice (1928)4 na­mesto clenitve na tipe in motive po tipnem indeksu pravljic Anttija Aarneja izpo­stavil funkcije kot sestavni del pravljic. Ugotovil je, da so vse pravljice sestavljene iz 31 funkcij, ki se pojavljajo v enakem zaporedju, in da so akterji v teh pravljicah reducirani na sedem likov oz. na sedem dramatis personae. Svojo študijo je razvil predvsem na osnovi ruskih pravljic Aleksandra Nikolajevica Afanasjeva. Pravljicne strukture temeljijo na spoznanju, da pravljice niso deljene le po vsebini in akterjih, pac pa tudi po funkcijah v besedilu. Posamezni elementi morajo biti torej raziskani tudi v odnosu s strukturo teksta in funkcijo. Proppova Morfologija pravljice velja za eno najvplivnejših del ruske znanosti. Vplivala je tudi na razvoj strukturalne semantike in semiotike, metodologije, ki so jo razvijali predvsem ruski, francoski, madžarski in izraelski folkloristi (Roland Barthes, Eleasar Meletinskij, Grigorij Permjakov, Sergej Nekljudov, Alan Dundes in Heda Jason). Litovska folkloristka Bronislava Kerbelyte je izdelala celo klasifikacijo litovskih bajeslov­nih in etioloških pripovedi, urejenih po semanticnih in strukturalnih principih.5 Vendar so tovrstni metodološki pristopi bolj prilagojeni indeksiranju mitov in bajcnih povedk, etioloških pripovedi, legend in anekdot kakor pa klasifikaciji ljudskih pravljic. 2 Dan Ben-Amos, The Concept of Motif in Folklore. Folklore Studies in the Twentieth Century. Proce­edings of the Centenary Conference of the Folklore Society. (Ur.: Venetia J. Newall). Woodbridge/ Totowa: Brewer 1980, str. 17–36. 3 Lutz Röhrich, Sage und Märchen. Erzählforschung Heute. Freiburg/Basel/Wien: Herder 1976, str. 148; I. M. Greverus, Thema, Typus und Motiv. Zur Determination in der Erzählforschung. Laographia 22 (1965), str 130–139, tu, str. 133. 4 Vladimir Jakovljevic Propp, Morfologija pravljice. Ljubljana 2004. (Original: Morfologija skazki, 1928). 5 Bronislava Kerbelyte, Tipy narodnyh skazanij: Strukturno-semanticeskaja klassifikacija litovskih etio­logiceskih, mifologiceskih skazanij i predanij. Sankt-Peterburg: Evropejskij dom 2001. Ameriški folklorist Alan Dundes je uvedel še en pojem za sporocilno poe­notene motive ljudskega pripovedništva, ki jih je poimenoval »allomotifs«. S tem izrazom je poimenoval enakopomenske alternativne motive, ki se pojavljajo v razlicnih pravljicah, imajo pa enako simbolicno vsebino.6 Dundes poudarja, da je vsaki od 31 funkcij, ki jih je definiral Vladimir Jakovljevic Propp, mogoce dolociti enakopomenske alomotive. Proppove funkcije pa je preimenoval v »motifeme«.7 Razliko med pravljicnimi motivi in pravljicnimi alternativnimi motivi – alomotivi – je oprl na teorijo Kennetha Pikea o enotah »etic« (iz »phonetic« – glasoslovje) in »emic« (iz »phonemic« – nadomešcanje glasov) v pripovedi.8 Na ta nacin je Dundes v simbolicni ekvivalenci alomotivov, ki ustrezajo doloceni pravljicni funkciji oz. mo-tifemu, odkrival predvsem psihološko sporocilnost pravljicnih vsebin. Jack Zipes je po Dawkinsu9 privzel pojem »meme« in ga opredelil kot pravljicni siže, ki podobno kot v biologiji gen vpliva na prenašanje pravljic iz roda v rod. Od trdoživosti pravljicnih memov pa je odvisno, katere pravljice in sižeji se bodo ohra­njali bolj in kateri manj. Pravljicni memi pomembno vplivajo na proces kulturne evolucije in pravljicam, povedkam, basnim in legendam pomagajo ustvarjati tradi­cijo s tem, da širom po svetu ustvarjajo zgodbe, ki temeljijo na cloveški komunika­ciji, narekujejo pa jih cloveške izkušnje in prakse (Zipes 2012: 17–20). zacetki sistemiziranja sloVenskih PraVljiC Že Matija Valjavec je sredi 19. stoletja ob ljudski pesmi in povedki Mrtvec pride po ljubico10 nakazal mednarodno razširjenost ljudskega izrocila in motivike, ki se lahko pojavi tako v pripovedih kot tudi v ljudskih pesmih. V Slovenskem glasniku je objavljal številne ljudske pravljice, povedke in dru-go izrocilo pod naslovom Narodne stvari: price, navade, stare vere,11 kjer je med drugim zapisal, da se pri nas premalo sistematicno zbira ljudsko slovstvo, ki prica o preteklosti slovenskega naroda. Za zgled daje Nemce, še posebej Wilhelma Mann­ 6 Alan Dundes, The Symbolic Equivalence of Allomotifs: Towards a Method of Analyzing Folktales. The Meaning of Folklore: The Analytical Essays of Alan Dundes. (Ed.: Simon J. Bronner). Logan: Utah State University Press 2007, str. 317–324. 7 Alan Dundes, From Etic to Emic Units in the Structural Study of Folktales. The Meaning of Folklore: The Analytical Essays of Alan Dundes. (Ed.: Simon J. Bronner). Logan: Utah State University Press 2007, str. 90–100. 8 Kenneth L. Pike, Language in Relation to a Unified Theory of the Structure of Human Behaviour. Glendale 1954, str. 74, 99, 150. 9 Richard Dawkins, The Selfish Gene. Oxford: Oxford University Press 1976, str. 192. 10 Narodne pripovijedke skupio u i oko Varaždina M. Kracmanov. Varaždin 1858, v Uvodu. 11 Matija Valjavec, Narodne stvari: price, navade, stare vere. Slovenski glasnik IX/1866; XI/1868, str. 23–28, 67–70, 108–112, 146–151, 229–230, 309–310, 406–409, 448–451; 152–154. hardta, in opozarja, da Nemci marsikaj prodajajo kot nemško, v resnici pa je slovan­sko. Opozarja pa tudi, da se pri nas najde marsikaj tujega, da torej ljudsko izrocilo presega nacionalne okvire in je zato težko dolociti, kaj je samo slovensko in kaj ne. Zato poudarja koristnost primerjalnih študij. Primerjalnega raziskovanja se je sam obširneje lotil še v dveh objavah. Najprej v študiji O rodjenicah ili sudjenicah, ki jo je objavil leta 1865 v Književniku.12 Pri tem je ovrgel trditev Jacoba Grimma, povzeto po Prokopu (6. stoletje), da Slovani nimajo predstav o boginjah usode. Sam navede vec primerov tovrstnega izrocila. S primerjalnega vidika je pristopil k ljudskemu pripovedništvu tudi leta 1866 v reviji Kres: Prinešcek, kako in od kod se nar. pripovesti razširjajo,13 kjer kot primer navaja povedko Zla žena Vuka Karadžica in jo primerja s priliko o pokošenem oz. postriže­nem travniku Janeza Svetokriškega in s kajkavsko povedko istega tipa. Karel Štrekelj je nameraval po objavi Slovenskih narodnih pesmi objaviti tudi slovenske ljudske pravljice in povedke, s tem pa bi gotovo tudi sistematicno uredil in klasificiral pripovedno gradivo, kot je to storil pri pesmih, saj je v zvezi s tem že stopil v stik z Jirijem Polívko, vendar ga je prehitela smrt. Za njim je ostalo bogato gradivo, ki ga danes hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani. Ivan Grafenauer je ob ustanovitvi Inštituta za slovensko narodopisje pri Slo­venski akademiji znanosti leta 1951 zacel s sistematicnim urejanjem in klasificira­njem pripovedi, saj je bila ena od temeljnih nalog Inštituta zbiranje, urejanje in hranjenje narodopisnega gradiva. Velike zasluge za ureditev arhiva ljudskih pripo­vedi ima takratna tajnica in knjižnicarka Albina Štrubelj, ki je pretipkala gradivo in dolocila tipe številnim pravljicam inštitutskega arhiva. Ko je Stith Thompson pripravljal mednarodni tipni indeks ljudskih pravljic, je obiskal tudi Ljubljano. Srecal se je z Ivanom Grafenauerjem, Milkom Maticetovim in Nikom Kuretom z Inštituta za slovensko narodopisje. Ker je bil inštitutski arhiv pravljic že zasnovan v smislu mednarodne klasifikacije, je bilo sodelovanje pri mednarodnem indeksu toliko lažje. Tako je Thompson po posredovanju inštitutskih sodelavcev lahko vkljucil tudi slovenske ljudske pravljice v tipni indeks mednaro­dnih ljudskih pravljic in povedk (Aarne, Thompson 1961). Tipologijo pa sta dolocila predvsem Milko Maticetov in Albina Štrubelj. Milko Maticetov je že v svojo disertacijo Sežgani in prerojeni clovek14 pritegnil metodologijo finske historicno-geografske šole. Dobro je tudi poznal prve tipne indekse pravljic. Nameraval je izdati Kazalo slovenskih pravljic in je v ta namen 12 Matija Valjavec, O Rodjenicah ili Sudjenicah. Književnik, Zagreb 1865, str. 52–62. 13 Matija Valjavec, Prinešcek, kako in od kod se narodne pripovesti razširjajo. Kres VI/2, str. 151–154. 14 Milko Maticetov, Sežgani in prerojeni clovek. (Dela / Opera 15, Razred za filološke in literarne vede II). Ljubljana: SAZU 1961. nadaljeval s klasificiranjem novoregistriranega pripovednega gradiva. Vendar ga je terensko delo v Sloveniji in predvsem v Reziji, ki jo je kot zakladnico ljudskega pripovedništva ravno tedaj odkril, prevec zaposlilo, tako da tega dela ni realiziral. Urejanje in klasificiranje ljudskih pravljic sem nato nadaljevala jaz in posre­dovala podatke o slovenskih variantah za posamezne mednarodne pravljicne tipe tudi Hansu-Jörgu Utherju, ko je pripravljal dopolnjeno in razširjeno izdajo Tipnega indeksa (Uther 2004). Po mnogih letih zamudnega dela je zdaj prva knjiga vendarle pred nami. kratek Pregled knjižnih zbirk sloVenskega ljudskega PriPoVedništVa Objave slovenskega ljudskega pripovedništva segajo nazaj v 16. stoletje, ko so jih protestantski pisci zaceli vkljucevati v prve slovenske knjige. Sledili so posamezni primeri ljudskega pripovednega izrocila, ki so bili objavljeni v pridigah, potopisih in kronikah.15 Tudi naš veliki polihistor Janez Vajkard Valvasor je nekaj teh pripovedi vkljucil v svoje štiri knjige Slava vojvodine Kranjske (1689). Prav tako je bilo veliko ljudskih zgodb objavljenih v starejši periodiki, še posebej v 19. in na zacetku 20. stoletja, medtem ko so samostojne knjižne objave ljudskega pripovednega izrocila za slovenski kulturni prostor nastale šele v 19. stoletju. V Celovcu je že leta 1835 izšla knjiga z naslovom Kratkozhasne pravlize otro­kam v'podvuzhenje, ki kljub naslovu, ki to obeta, ne prinaša pravljic, pac pa poucne zgodbice z moralnim naukom na koncu vsake pripovedi. Drobna knjižica je prevod nemškega originala Christopha von Schmida, prevedli pa so jo neznani mladi du­hovniki v Celovcu.16 Knjižne zbirke slovenskih ljudskih pravljic in povedk pa so zace­le v vecjem številu nastajati šele v drugi polovici 19. stoletja. Eno prvih knjig pravljic in povedk s širšega slovenskega ozemlja je objavil Fran Hubad leta 1882: Pripovedke za mladino, ki ji je sledil še drugi del leta 1888; obe knjigi sta izšli na Ptuju. Prav tako na Štajerskem je Fran Nedeljko leta 1884 objavil Narodne pripovedke za mladino (Nedeljko 1884). Tej zbirki so sledile še druge Nedeljkove knjige pravljic in povedk (1887, 1889, 1894, 1902, 1904 in 1908). V tem casu je zacel izdajati zbirke pripovedi tudi Anton Brezovnik. Tako so v njegovi knjigi Šaljivi Slovenec poleg krajših povedk zbrane predvsem najrazlicnejše zgodbe, vici in uganke iz razlicnih publikacij in casopisov (Brezovnik 1884). Vec ljudskega pripovednega izrocila je v Brezovnikovi 15 Vec o tem gl.: Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje: Mohorjeva družba 1973; izdajo knjige je oskrbel Bogo Grafenauer. Prim. tudi: Marija Stanonik, Zgodovina slo­venske slovstvene folklore. Od srednjega veka do sodobnosti. Ljubljana: Slovenska matica 2009. 16 Christoph von Schmid, Kratkozhasne pravlize otrokam v'podvuzhenje. Iz Némshkiga poslovénili mla­di duhovni v‘Zelovshki duhóvshnizi. V Zelóvzi 1835. knjigi Zakaj? – Zato! Zbirka pravljic, pripovedk in legend za šolo in dom, ki je izšla leta 1894. Prva zbirka slovenskih ljudskih pravljic in povedk, ki predstavlja kriticno izbiro slovenskega pripovednega izrocila, je knjižna zbirka Bogomila Kreka, sina slavista in profesorja na graški univerzi Gregorja Kreka, z naslovom Slovenske narodne pravljice in pripovedke (1885). Ta knjiga prinaša gradivo zbiralcev in publicistov 19. stoletja, vendar predvsem tiste ljudske pripovedi, ki so jih zapisovali zvesteje po iz­virnem pripovedovanju in ne leposlovno prirejeno ali celo prevedeno iz nemšcine, kot je bilo v 19. stoletju v navadi. Leta 1885 je izšla tudi zbirka slovenskih ljudskih pripovedi, ki jih je zbral Aloj­zij Vakaj: Pripovedke narodne. Kratkocasne pravljice in povesti. Kmalu zatem so izdali pravljicne zbirke s širšega slovenskega obmocja še Valentin (Hrizogon) Ma-jar (1888), Prostoslav Sekolov (1889), Anton Kosi (1890–1891, 1892, 1894, 1896, 1897), Janko Pukmajster (pod psevdonimom Planinski 1891) in Josip Freuensfeld (1894). Hrvaški antropolog Friedrich Krauß je izdal južnoslovanske pravljice in povedke v nemškem jeziku v dveh knjigah (Krauß 1883, 1884). Slovenske pravljice in povedke mu je v veliki meri pošiljal Matija Valjavec, vendar pripovedi, žal, niso opremljene s podatki o kraju, pripovedovalcu, zapisovalcu in tudi z drugimi viri ne, tako da je to gradivo težje uporabno v strokovne namene, saj pravljicam in poved­kam vecinoma ni mogoce dolociti tocne provenience. V zacetku 20. stoletja so se tem zbirkam pridružile številne druge, ki so bile pogosto precej literarno predelane. Med njimi: Šopek lepih pravljic, ki jih je zbral Feliks Stegnar (1910) in pravljicne zbirke, ki jih je izdal Pavel Flere (1913, 1922, 1931). V tem casu so zacele izdajati knjige pravljic tudi ženske publicistke in pisa­teljice, med njimi Ilka Vašte (1921), Manica Komanova (1923) in Lea Fatur (1941). Na podrocju bajeslovja je opravil izjemno delo germanist Jakob Kelemina, ki je iz številnih casopisnih in knjižnih virov zbral vec sto slovenskih bajcnih pripove­di in jih objavil v knjigi Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930) ter dodal spremno besedilo o slovenskem bajeslovju. Vendar v tej knjigi – kot že naslov pove – skorajda ni pravljic in prav tako tudi ne basni in živalskih pravljic. Po vojni je izšla sodobnejša zbirka slovenskih ljudskih pravljic, ki je dolga leta predstavljala osnovo vecini poznejših izdaj slovenskih zbirk, namrec Slovenske narodne pravljice Alojzija Bolharja (1952), ki je izšla leta 1955 nekoliko razširjena in s Spremno besedo Milka Maticetovega, sledili pa so ji številni ponatisi. Omeniti je treba tudi zbirko Slovenska ljudska pripoved, ki jo je leta 1966 izdal Francek Bo-hanec, ceprav prinaša predvsem povedke in je namenjena spoznavanju ljudskega pripovednega izrocila, predvsem pa naj bi bila v pomoc šolski mladini pri pouku slovenskega jezika. Dolgoletna urednica mladinske literature Kristina Brenkova je pri Mladinski knjigi v Ljubljani pripravila vec odmevnih zbirk ljudskih pravljic: leta 1967 otroško zbirko Babica pripoveduje, nato pa še zbirko pravljic Slovenske ljudske pripovedi, ki je izšla leta 1970, spremno besedilo pa ji je napisal Milko Maticetov. Ti dve knjigi, ki sta nastali v dokajšnji meri na osnovi Bolharjeve zbirke pravljic, vendar so jima dodane še mnoge druge, sta doživeli številne ponatise in sta še danes zelo brani in priljubljeni. Alojzij Bolhar je leta 1975 pri Mladinski knjigi izdal prvo zbirko slovenskih ljudskih živalskih pravljic z naslovom Slovenske basni in živalske pravljice (Bolhar 1975), ki predstavlja dober pregled do tedaj objavljenih slovenskih ljudskih žival­skih pravljic in basni. Slovenske legende je objavil Rado Radešcek (1983, 1996), vendar ti dve knjigi ne prinašata legend v smislu pripovedi o svetnikih ter bogovih in ljudeh, pac pa so v njih zbrane ljudske pripovedi o krajih, cerkvah, gradovih in drugih lokalnih poseb­nostih in znamenitostih. Da so pravljice še žive, je dokazala Marija Stanonik v knjigi V deveti deželi (1995), kjer je objavila sto slovenskih pravljic iz današnjih dni, torej novonabrano pravljicno gradivo, ki so ga zbrali predvsem slovenski šolarji. Pozneje je izdala tudi zbirko povedk z naslovom Slovenske povedke iz 20. stoletja (Stanonik 2003). Leta 2008 je pri Novi reviji izšla zbirka Slovenske pravljice, ki jo je pripravil Niko Grafenauer. V tej knjigi so zbrane številne slovenske ljudske pripovedi, ne le pra­vljice, pac pa tudi povedke, ki jih je Niko Grafenauer odbral iz številnih pravljicnih knjižnih zbirk. Številne knjige za otroke je pripravila Anja Štefan, med njimi tudi zbirko slovenskih ljudskih pravljic Za devetimi gorami (2011), v kateri je objavila tudi nekatere pravljice, ki jih je zbrala sama, in nekaj takšnih, ki jih je posnel na terenu Milko Maticetov in so bile v tej knjigi prvic objavljene. Številne zbirke slovenskih pravljic in povedk je objavila Dušica Kunaver, ki je s tem prispevala k ohranjanju slovenskega pripovednega izrocila, vendar so pripo­vedi v njenih zbirkah dostikrat prirejene in ne upoštevajo dovolj sodobnih meril pri navajanju virov in drugih podatkov o izbranih ljudskih pripovedih. V zbirki Zakladnica slovenskih pripovedi, ki izhaja od leta 1999 dalje pri založbi Didakta v Radovljici, je izšlo doslej trinajst knjižic, ki so namenjene predvsem šolski mladini in prinašajo v prvi vrsti povedke in nekoliko manj pravljice. Vsaka knjižica je tematsko zaokrožena in posvecena razlicnim žanrom in vsebinam. Doslej so v tej zbirki izšle bajcne pripovedi, legende, etiološke povedke in zgodbe o nastanku sveta, živalske pravljice in basni, povedke o rastlinah, pripovedi o ljudskih junakih ter krajevne in zgodovinske povedke. Vecina drugih knjižnih zbirk ljudskih pravljic in povedk, od katerih so neka­tere izšle že sredi 19. stoletja, pa prinaša pripovedno izrocilo iz dolocenih regij ali pokrajin. Sprva so izhajale v periodicnem tisku; tako je med prvimi že Jakob Volcic po razlicnih revijah in casopisih objavljal pripovedno gradivo iz Istre. V istem casu je Matevž Ravnikar Požencan zbiral ljudske pripovedi z Gorenjske. Enako velja za druge zbiralce ljudskega pesništva tistega casa, kot so bili Urban Jarnik, Matija Majar - Ziljski, Davorin Trstenjak in še mnogi drugi. Prav tako je tudi Matija Valjavec objavil številne slovenske ljudske pravljice, povedke in basni z Gorenjske predvsem v casopisih in revijah, pošiljal pa jih je med drugim tudi svojemu profesorju Franu Miklošicu na Dunaj. V knjigi, ki jo je izdal v samozaložbi in je bila ena prvih knjižnih zbirk ljudskih pravljic in povedk pri nas, je objavil le kajkavske pravljice in povedke iz okolice Varaždina (1858). Valjavceva zbirka je bila sicer prva, a prinaša predvsem hrvaško gradivo. Tudi samouk cevljar in pozneje trgovec Gašper Križnik je že leta 1874 izdal v samozaložbi svoje Slovenske pripovedke iz Motnika pod psevdonimom Podšavniški. Vse ostalo njegovo izjemno obsežno pravljicno gradivo pa je ostalo v rokopisu in še vedno caka na natis.17 V tem casu so številni zbiralci širom slovenskega etnicnega ozemlja zbirali skupaj z ljudskimi pesmimi tudi ljudske pripovedi in jih pošiljali najprej leta 1868 ustanovljenemu 'Odseku za nabiranje narodnega blaga' pri Slovenski matici, ki je 4. novembra 1868 v Novicah objavil Poziv za zbiranje narodnega blaga. Od leta 1887 dalje pa je bil naslovnik gradiva Karel Štrekelj. Tega leta je namrec Štrekelj prevzel uredništvo obsežne zbirke Slovenskih narodnih pesmi inje v Ljubljanskem zvonu 7 in Slovanu 4 leta 1887 objavil Prošnjo za narodno blago, leto pozneje pa Poziv k zbiranju narodnega blaga tudi v mariborskem Popotniku. Štrekelj je nameraval pri­praviti znanstveno izdajo slovenskih narodnih pravljic in povedk, vendar ga je smrt prehitela, in bogata zbirka pripovednega gradiva, ki mu ga je poslalo vec kot tristo zbiralcev iz razlicnih krajev Slovenije, je ostala neobjavljena.18 Nekateri med zbiralci pa so ljudske pripovedi, ki so jih zbirali v svojem domacem kraju, objavljali tudi sami ali pa so njihovo gradivo pozneje objavili drugi. Predvsem na Štajerskem in Koroškem so slovenske ljudske pripovedi vkljuce­ne tudi v nemške zbirke, kot so na primer knjiga Johanna Krainza Mythen und Sagen aus dem Steierischen Hochlande (1880) in zbirki pohorskih in poštelskih pripovedi Paula Schlosserja (1912, 1956). Leta 1908 sta I. Recel in Pavel Poljanec izdala knjiži-co Pavluša, ki prinaša ljudske šaljive pripovedi o lokalnem norcku Pavluši, kot so na 17 Križnikovo rokopisno gradivo hranita danes Arhiv ISN ZRC SAZU v Ljubljani in Sanktpetersburški arhiv v Rusiji. 18 Gradivo hrani Arhiv ISN ZRC SAZU v Ljubljani. Ptujskem polju, od koder pripovedi izvirajo, poimenovali Pavliho. Pohorske bajke, povesti in pravljice sta objavljala Josip Brinar (Pohorske bajke in povesti, 1933) in Jože Tomažic (1942, 1943, 1944), pozneje pa tudi Oskar Hudales v zbirki pohorskih pripovedk in pravljic Zlati krompir (1968). V Mariboru je Eliza Lešnik objavila crtice iz mariborske zgodovine Šumi, šumi Drava (1925). Ljudske pravljice, ki jih je zapi­soval okoli leta 1898 Franc Senekovic iz Zgornje Šcavnice, pa so po vecini privzete iz zbirk, ki jih je koncem devetdesetih let 19. stoletja izdajal Anton Kosi; med njimi je le malo takih, ki jih je Senekovic sam zapisal in slišal pripovedovati (Senekovic / Stanonik 2011). S tega konca Slovenije naj omenim še zbirko Janka Orožna – leta 1936 je objavil knjigo Gradovi in grašcine ob Savinji, Sotli in Savi – in knjižico Šaljivih zgodb o Lemberžanih, ki jih je zbral in objavil Niko Kuret (1954). Tudi v Prekmurju in Porabju so že zgodaj zaceli zbirati ljudsko pripovedno iz-rocilo. Števan Kühar je v Casopisu za zgodovino in narodopisje pod vodstvom Karla Štreklja objavil pripovedno izrocilo madžarskih Slovencev (Kühar 1910–1914). Julij Kontler in Anton Hren sta izdala dve knjigi Narodnih pravljic iz Prekmurja (1923, 1928). Po drugi svetovni vojni je ljudske pripovedi zbiral Palko Gal (psevdonimi: Palko Dolinec, Pavle Rožnik), ki je med drugim objavil zbirki prekmurskih pravljic Okamenele kraljicne (1956) in Žalostna kraljicna (1975) ter Slepi bratec (1981), Karel Krajcar pa Slovenske pravljice iz Porabja (1983). Tudi na Koroškem so prve objave ljudskih pravljic in povedk izšle v nemškem jeziku. Že leta 1887 je zbirko koroških pripovedi objavil Jakob Rappold: Sagen aus Kärnten (1887). Sledil mu je Georg Graber, ki je s svojimi nemškimi zbirkami koro­ških povedk in s svojimi teorijami o širjenju pravljic (1914, 1935, 1941) povzrocil upravicen odpor med slovenskimi raziskovalci, ker je razglašal slovensko izrocilo za nemško. Vendar je gradivo, ki ga je zbral, samo po sebi pomemben dokument koroškega ljudskega pripovedništva tistega casa. Med Slovenci je objavil Paberke iz Roža Ivan Albreht (1920), toda pripovedi v tej knjižici so avtorske in le motivika je tu in tam ljudska. Tone Gaspari in Pavel Košir sta objavila zbirko koroških pravljic Gor cez izaro (1923) in zbirko pesmic Sijaj, sijaj soncece (1923). Prvi, ki je koroško pripovedno izrocilo zbiral in objavljal strokovno, je bil France Kotnik, ki je filologijo študiral na Univerzi v Gradcu pri Karlu Štreklju in Matiji Murku. Objavil je koroške narodne pripovedke in pravljice z naslovom Storije (1924, 1958). Sledil mu je Josip Šašel, ki je v knjigi Narodno blago iz Roža (1936) objavil številne koroške ljudske povedke v rožanskem narecju, ki jih je dialektološko uredil Fran Ramovš. Številne koroške pravljice in povedke pa je zbral in objavil tudi Vinko Möderndorfer (1924, 1934, 1946, 1957), ki je prav tako kot Kotnik in Šašel navedel osnovne podatke za posamezne pripovedi, dodal pa jim je tudi opombe. Na Gorenjskem in delno Štajerskem je izjemno bogato gradivo zbral že ome­njeni Gašper Križnik iz Motnika, ki pa je sam objavil le drobno knjižico Slovenske pripovedke iz Motnika (1874). Vse ostalo zbrano gradivo je pošiljal Slovenski matici, Baudouinu de Courtenayju, Karlu Štreklju in Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu. Pravljice in pripovedke iz gornjegrajskega okraja (1926) in iz Savinjskih Alp (1926) je objavil Fran Kocbek, Triglavske pravljice Mirko Kuncic (1944), Vladimir Kavcic pa literarno predelane Pravljice iz Poljanske doline (1968), ki so izšle tudi v angleškem jeziku (1969). Ivan Tušek je objavljal Pripovedke iz Mar-tinj vrha v casopisih, vendar jih je pozneje zbral in uredil Janez Dolenc (1986), ki je tudi sam zbiral v Loškem pogorju (Dolenc 2000) in na Bohinjskem (1992), kjer sta zbirala ljudske pripovedi tudi Marija Cvetek (1993, 1999) in Marjan Zupan (1999). Pripovedno izrocilo Škofjeloškega pa je zbrala in leta 2005 objavila v knjigi Nekoc je bilo jezero Marija Stanonik. V okolici Trsta in delno na Notranjskem se je ljudskemu pripovedništvu po­svecal Ferdo Kleinmayer (psevdonim Nande Vrbnjakov), ki je v knjigi Iz starih casov (1928) objavil pripovedno izrocilo teh krajev, predvsem zgodovinske povesti. V Istri je številne ljudske pripovedi ohranil Marjan Tomšic (1989, 1993). Na Pivškem je zbirala ljudske pravljice in povedke Andreja Žele in jih objavila v knjigi Kratke štorije s Pivškega (1996). Omenim naj še Borisa Coka, ki je objavil ustno izrocilo Lokve, Prelož in bližnje okolice (2012). Na Primorskem, še posebej na Krasu, Goriškem ter Vipavskem so zbirali števil­ni Štrekljevi sodelavci, med njimi tudi Anton Pegan, ki je pošiljal gradivo, nabrano med letoma 1868 in 1869, še Slovenski matici, izdano pa je bilo v zacetku 21. sto­letja (Pegan / Cernigoj 2007). Narodne pripovedke v Soških planinah sta zbirala in objavila Andrej Gabršcek (1894) in Jožef Kenda (1896), medtem ko je Ciril Drekonja objavil Tolminske narodne pravljice (1932). V novejšem casu zbirajo in objavljajo ljudske pravljice in povedke Pavel Medvešcek (1990), Majda Peršolja (Rodiške prav­ce in zgodbe, 2000) in na Bovškem Barbara Ivancic Kutin (2013). V Beneški Sloveniji je bil med prvimi, ki je v teh krajih zbiral ljudske pripovedi, poljski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay (1876, 1895, 1904, 1913). Zgodbe je zapisoval ob tem, ko je popisoval narecja tamkajšnjih prebivalcev. Na prelomu 19. in 20. stoletja je zacel objavljati ljudske pripovedi iz Terske doline tudi pesnik, pisatelj in duhovnik Ivan Trinko. Anton von Mailly je zbiral predvsem ljudske poved­ke in bajke, spremno besedilo h knjigi Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie (1922) pa mu je napisal Johannes Bolte. Pripovedno izrocilo Beneške Slovenije so zbirali tudi Rudolf Wagner, ki je objavil knjigo Poglejmo v Beneško Slovenijo (1931), Metod Turnšek (Od morja do Triglava, 1954), Pavle Merků (Ljudsko izrocilo Slovencev v Italiji, 1974), Paolo Petricig (2001) in Bruna Balloch (2010). Za ohranitev terskega in rezijanskega pripovednega izrocila pa je najbolj zaslu­žen Milko Maticetov, ki je sicer objavil le ljudske liricne pesmi Rožice iz Rezije (1972) in živalske pravljice Zverinice iz Rezije (1973), vendar je v Terski dolini že leta 1940, v Reziji pa med letoma 1962 in 1973 zbral številne pravljice in povedke, ki pa so vecinoma ostale v rokopisu in na magnetofonskih posnetkih.19 Na Dolenjskem sta poleg Janeza Trdine zbirala pripovedno izrocilo tudi Tone Ljubic, ki je izdal Ljudske pripovedke iz Dobrepolj (1944), in Branka Lazar, ki je v knjigi Dobrepoljska dolina stoji na jezeru (2010) predstavila pravljicni repertoar pripovedovalke Ane Lazar. Tako kot v drugih slovenskih pokrajinah je Milko Mati-cetov zbiral ljudske pripovedi tudi na Dolenjskem pri pravljicarju Antonu Dremlju - Resniku iz Petrušnje vasi pri Sticni, ki so bile s pomocjo Anje Štefan pozneje tudi objavljene (2010). Na Kocevskem je bil najpomembnejši zbiralec pripovednega izrocila Wilhelm Tschinkel, ki je že leta 1911 objavil v nemškem jeziku kocevarske pravljice in poved­ke. Njegova nemška zbirka je bila leta 2004 ponovno izdana in prevedena tudi v slovenski jezik. V Beli krajini je konec 19. in na zacetku 20. stoletja zbiral pesmi, pravljice in povedke duhovnik Ivan Šašelj, ki je pod mentorstvom Karla Štreklja objavil Bi-sernice iz belokranjskega narodnega zaklada (1906, 1909). Delno že pred drugo svetovno vojno, predvsem pa po njej je številne zbirke belokranjskih pravljic in po­vedk objavil Lojze Zupanc (1932, 1944, 1956), ki je objavljal tudi pravljice iz drugih slovenskih pokrajin. Pripovedno izrocilo, ki je regionalno vezano na posamezne pokrajine tako v Sloveniji kot onkraj slovenskih meja, kjer živijo Slovenci, še živi in ozavešceni izobra­ženci ga še vedno zbirajo in izdajajo. Vecina teh zbirk izhaja v knjižni zbirki Glasovi, ki jo je zasnovala in jo ureja Marija Stanonik. Vsaka knjiga prinaša ljudske pripovedi z drugega konca Slovenije in doslej je v tej zbirki od leta 1988 do danes izšlo že 44 knjig. To je le kratek pregled knjižnih objav slovenskega pripovednega izrocila. Vseh ni bilo mogoce predstaviti, vec boste našli v bibliografiji. Veliko ljudskega pripo­vednega gradiva je izšlo tudi v periodiki, cesar pa na tem mestu prav tako ni bilo mogoce obravnavati. Objave so po kvaliteti zapisa zelo razlicne, predvsem tiste prve so pogosto literarno predelane oz. poknjižene in brez ustreznih podatkov o tem, kje, kdaj in kdo jih je povedal. Pozneje, zlasti pri Valjavcu je opaziti, da ohranja živahno pri­poved dobrih pravljicarjev, ki so mu zgodbe pripovedovali. Šele s sistematicnim zbiranjem, ki se je zacelo sredi 19. stoletja in so ga spodbujali pri Slovenski matici, Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu, še bolj pa Baudouin de Courtenay in Karel Štrekelj, se je zacelo zapisovanje tudi narecnih besedil, s tem pa 19 Hrani jih Arhiv ISN ZRC SAZU in v veliki meri še niso bili transkribirani. Narejen je bil le popis posame­znih enot. bolj verodostojno po pripovedovanju, vendar knjižne objave tistega casa teh nacel po vecini še ne potrjujejo, razen v primerih, ko so vodili zapisovanje jezikoslovci ali folkloristi. Šele po drugi svetovni vojni se je uveljavilo nacelo cim bolj pristnega in zvestega zapisovanja pripovednega izrocila po besedah pravljicarjev, vendar so tudi tokrat to uresnicevali le predstavniki stroke, predvsem Milko Maticetov in sodelavci Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter drugih znanstvenih ustanov. Milko Maticetov je dokumentiral in posnel na magnetofonske trakove vec tisoc enot ljud­skih pripovedi. Vendar je od celotnega gradiva, ki ga je zbral širom po slovenskem etnicnem ozemlju, objavil le drobce. Vecina pripovedi je ostala v arhivih netranskri­birana in le postopoma jih prepisujemo in objavljamo. V Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic so bili pritegnjeni vsi dosegljivi in do zdaj evidentirani zapisi in objave pripovednega izrocila, ne glede na to, kakšna je njihova kvaliteta, ki je seveda zelo odvisna od pripovedovalca in od nacina doku­mentiranja. uVod k žiValskim PraVljiCam in basnim Živalske pravljice in basni so med seboj tesno prepletene in pogosto ni odvisno toliko od vsebine kot od pripovednega sloga oziroma nacina pripovedovanja, kam bomo zgodbo uvrstili – med basni ali med pravljice in povedke. V ljudskem pripove­dništvu je slog pogosto bolj svoboden in igriv, zato tu prevladujejo živalske pravljice. Basni so nastajale vzporedno z živalskimi pravljicami in miti. Pozneje, ko je bajeslovna vsebina zacenjala prevzemati bolj zabavno in poucno funkcijo, pa so se te pripovedne zvrsti med seboj prepletle. Mnoge zgodbe so tonile v pozabo, nasta­jale so nove, našle so pot v knjige in druge oblike zapisov in tako lahko vsaj delno spremljamo njihov razvoj skozi cas. Za basen lahko danes recemo, da je ena najlepših stvaritev pripovedne in hkrati poucne vsebine. Je torej najlepša in najpomembnejša literarna posoda, ki nudi globoke eticne misli in moralna vodila, kot jih je opisal Alojzij Bolhar v uvodu k svoji zbirki ljudskih basni in živalskih pravljic (1975: 7). Basen je torej poucna, po­gosto komicna pripoved, bodisi v prozi bodisi v verzih, v kateri nastopajo tipizirane in poosebljene živali, rastline, stvari ali pojmi (antropomorfizem). Živali in predmeti nastopajo v cloveških vlogah, prevzemajo navade in slabosti ljudi ter posnemajo cloveka tudi z govorico, imeni, poimenovanjem krajev in drugimi oblikami antro­pomorfizacije. Cloveške slabosti so predstavljene navadno v šaljivi, zasmehljivi ali zbadljivi luci; tako je basen nekakšno ogledalo, v katerem lahko ljudje vidimo sami sebe, svoje napake in slabosti. Od živalskih pravljic in povedk basni locuje poudar­jeno izraženo poucno sporocilo, nauk, morala ali modrost oz. življenjska filozofija, zlasti na zacetku ali na koncu pripovedi. Locuje pa jo tudi nacin podajanja vsebine, ki je pri basnih bliže epskemu izražanju; vsebina je poenostavljena in jasno pove­dana. Na preprost, duhovit in lahkoten nacin nas basni ucijo spoznavati miselnost, etiko in moralne vrednote casa, v katerem so nastajale. Živali so okarakterizirane navadno z vedno istimi lastnostmi (lisica je zvita, osel neumen, lev mogocen itd.) in se gibljejo v svetu resnicnih cloveških odnosov. Darinka Petkovšek je menila, da je celotna zgodba cim bolj živa in slikovita prispodoba odnosov med ljudmi, iz nje pa izhaja ali pa je vanjo zavit nravstveni nauk (Petkovšek 1967: 97). Irena Avsenik Nabergoj je definirala basen kot izmišljeno zgodbo, ki pripoveduje o namišljenem dogajanju, katerega nosilke so antropomorfizirane živali, rastline ali tudi stvari. Za basen je konstitutiven »signal uporabnosti« (nauk, morala, na zacetku kot »pro-mition« ali na koncu kot »epimition«), ki bodisi jasno pove, da je zgodba posebni zgled ali pa »transformirani signal«, ki sporoca, da je povedana zgodba kot celota metaforicna in ji je zato treba pripisati pravi pomen (Avsenik Nabergoj 2011: 165). Veliko pripovedi o živalih ne uci morale in etike, pac pa življenjsko modrost in bistroumnost. Življenjska modrost je pogosto prepoznavna že iz zgodbe same. Temu nasprotno je moralni nauk izpostavljen v basnih, zato so bile vkljucene v pridige, parabole in eksemple, ki jim pogosto sledi še posebni vzgojni epilog. Didakticno sporocilo je bilo še posebej popularno v klasicisticni literaturi pa tudi v objavah iz 19. in zacetka 20. stoletja, ko je bila basen lahko celo drugotnega pomena. V teh pri­merih moralni nauk predstavlja glavni del zgodbe. Tak primer je v tej knjigi objavljen pod pravljicnim tipom ATU 275A Tekma med zajcem in polžem. Tovrstne basni sicer niso ljudske, vendar so vkljucene v tipni indeks, ker so mocno pripomogle k širjenju in ohranjanju basenskega izrocila med ljudmi in ker s pomocjo njih lažje prepozna­vamo razvojno pot dolocene zgodbe. Prav v primeru basni in živalskih pravljic se literarno in ljudsko izrocilo mocno prepletata in vplivata drug na drugega. Po dolžini je basen naceloma kratka, medtem ko je lahko živalska pravljica tudi na dolgo pripovedovana. Vendar pa dolžina ni zanesljiv kriterij za dolocanje žanra. Zgodbo je mogoce reducirati, prav tako pa tudi raztegovati in ji dodajati naj­razlicnejše opise ali zaplete. Strukturo basni lahko predstavljajo daljša, rimana ali prozna besedila, lahko pa je basen tudi prav kratka, sestavljena le iz enega verza ali stavka, ki je pogosto v obliki pregovora ali reka. Taki metaforicni pregovori so lahko zelo stari, na primer pregovor semitsko-grškega izvora: Tresla se je gora, rodila se je miš. (Perry 1965: XXXI). Marsikatera basen se je namrec scasoma vsebinsko mocno obrusila, tako da je ostal le njen nauk ali moralno sporocilo, kar je lahko ohranjeno v pregovorih, frazemih in wellerizmih, kot so: Volk dlako menja, navade nikoli; Vrana vrani ne izkljuje oci; Osel gre le enkrat na led; Naglost ni prida! – je rekel polž, ki je hodil sedem let na buco in padel dol; Kitimo se le z lastnim perjem, ne kot vran s tujim; Zvit kot lisica; Pocasen kot polž; Plašen kot zajec in podobno. Vendar tudi te kratke sentence skrivajo v sebi nekdanje znanje in nam pomagajo spoznavati stare resni­ce, modrosti in sporocila. Basni so lahko po obliki, strukturi in žanru: 1. daljše ali krajše pripovedi v prozni ali rimani obliki, 2. šaljive zgodbe, 3. razlagalne povedke, 4. eksempli ali prilike, 5. primerjave in parabole, 6. uganke, 7. pregovori, frazemi in wellerizmi. Vsebinsko so živalske pravljice in povedke bolj raznolike kot basni, ker so bolj prepušcene ljudski domišljiji in ustvarjalnosti. Kot že receno, je pogosto težko po­tegniti mejo med basnimi, živalskimi pravljicami in povedkami, v katerih nastopajo živali. Milko Maticetov se je v Predgovoru k Zverinicam iz Rezije v primeru rezijan­skega izrocila odlocil za enotno uporabo termina živalska pravljica: »Nikakor ni nakljucje, da ves cas govorim le o 'živalskih pravljicah' in ne o 'basnih'. Res je, precej tukajšnjih tekstov je vsebinsko v rodu z basnimi, ki so jih v vezani ali nevezani bese­di oblikovali slavni ali skromni basnopisci. Vendar vsebina ne more odlocati o pripa­dnosti k ti ali oni zvrsti, odlocilna je le oblika. Tu zbrano gradivo ima izrazito epski, pripovedni slog in zato sem se vedoma, hote izognil imenu 'basen', pa naj literarni teoretiki recejo k temu karkoli že. Živo gradivo ima pac svoje lastne zakonitosti, kaj rado uhaja iz starih kalupov in nas stalno sili k premišljanju, k prevrednotenju.« (Maticetov 1973: 37–38). Isti pravljicni tip je lahko predstavljen tako v obliki enega kot drugega žanra. In ce je za rezijanske živalske pravljice znacilen pravljicni slog, saj so Rezijani o lisici, volku in medvedu pripovedovali z ljubeznijo – »con amore«, kot je ugotavljal že Baudouin de Courtenay – pa lahko na primer koroške živalske pripovedi pogosto opredelimo kot povedke, saj med koroškim izrocilom tudi sicer najdemo razmero-ma malo pravljic; mocno namrec prevladujejo povedke. Živali so v basnih in živalskih pravljicah le redko poimenovane; tudi v rezijan­skih pravljicah imajo le tu in tam kakšno ime. Tako sta na primer z imenom poca-šcena le dva macka: »Barba Fric« in »Barba Gwank«, lisica je vcasih poimenovana »Lina«, koza »muja Karotova« – po hišnem ali družinskem imenu – volk boter Žuan, v ljudski pravljici iz Iške vasi, ki jo je zapisal Franc Kramar, nastopata stari pes Terin in mladi pes Švajcar (ATU 101+103). Sicer pa najdemo vec imen v literarnih basnih in živalskih pravljicah, kjer nastopata pes Belin (Valjavec) in pes Hertko (Dajnko). Pogosto dobijo živali imena po svojih lastnostih, na primer pes Skopek, ker je bil skop (Dajnko). Pravo plejado imen pa najdemo v živalskih pripovedih Josipa Brinar­ja z naslovom Lisica Zvitorepka (1904), kjer se poleg glavne protagonistke pojavljajo številni drugi, med njimi volk Lakotnik, medved Miško, lev Miroljub, macek Krnjav, zajca Plahun in Belin, jazbec Dremuh, ris Lukavec, kokot Grebenjak, kuri Brsklja in Grahorka, gosak Vrtokljun, šoja Stražimira, krokar Crnuh, vrani Kavra in Krokaca, škorec Cebljac, vrabec Prosogoj, sinica Repacica in štorklja Dolgopetka. Vec kot imen živali najdemo v živalskih pravljicah imen za kraje in domacije, še posebej v rezijanskih pravljicah. Kraji so veckrat omenjeni tudi v tistih živalskih pripovedih, ki se uvršcajo med povedke. V basnih in živalskih pravljicah je pogosto uporabljen direktni govor: živali se ogovarjajo z botrom in botrico, lisicko sestricko, strickom volkom in se vcasih tudi vikajo ali celo onikajo. Na evropsko tradicijo živalskih pravljic in basni so vplivale basni, ki so nasta­jale že v zgodnji semitski civilizaciji ter v egiptovski, asirski in sanskrtski literaturi. Predvsem sumerske in akadijske knjige, kot je Modrost Šurupaka, ali stari asirski teksti, kot je Knjiga Ahikarja, so imeli velikanski vpliv na mediteransko oziroma starogrško literaturo in basen (Holzberg 2002: 13). V mezopotamski oz. babilonski Etana epiki iz ok. 1800 pr. n. št. že najdemo basni, ki so jih pozneje prevzeli grški pisci (Holzberg 2002: 12). Tako lahko na primer basen Lisica in orel najdemo tako v Etani kot pri grškem pesniku Arhilohu (Archilochus, ok. 650 pr. n. št.). Na razvoj basnopisja v Evropi so vplivale tudi orientalske basni, ki izhajajo iz indijske zbirke Pancatantra. Glavna protagonista v njih sta šakala, poimenovana Kalila in Dimna (Kalilah in Dimnah). Arabsko verzijo Kalile in Dimne20 ali basni Bidpaia je v gršcino prevedel že Simeon Seth okoli leta 1080 pr. n. št. in je bila razširjena pod naslovom Stephanites in Ichnelates. Vpliv Pancatantre21 in drugih indijskih pripovednih zbirk opazimo med drugim tudi v budisticni knjigi pripovedi Jataka (Jatakas), ki je vplivala na bližnjevzhodne in grške basni (Perry 1965: XIX). Najvecji vpliv na evropske basni pa je imela grška tradicija basnopisja. Basni omenja že grški pesnik Heziod (Hesiodos, ok. 700 pr. n. št.), ki v svojem verzificira­nem koledarju kmeckih opravil Dela in dnevi (202–212) navaja basen Slavec in orel (Holzberg 2002: 12). Sicer pa so najstarejše znane anticne basni – že omenjene – Arhilohove basni. Pesnik Arhiloh je bil po rodu z otoka Parosa in je živel v 7. stoletju pr. n. št. V casu klasicne grške kulture je pesnik in pisec komedij Aristofan iz 4. stoletja pr. n. št. ustvarjal basni, ki so se širile predvsem z gledališkimi igrami. Na razvoj anticnih basni so mocno vplivali tudi naravoslovni živalski opisi Plinija, Aristotela in Klavdija Eliana. Toda najslavnejši grški basnopisec, ki je ustvaril anticno in evropsko basen, je bil Ezop (Aisopos, Aesopus), ki je bil po nekaterih pricevanjih legendar­na oseba; živel naj bi v prvi polovici 6. stoletja pr. n. št. in je bil po izrocilu suženj frigijskega ali traškega porekla, majhne postave in grbast, toda izjemnega duha in pameti. Zadnji od njegovih gospodarjev naj bi ga osvobodil na otoku Samosu in odtlej naj bi Ezop živel v Babilonu, kjer je na dvoru kralja Likurga reševal uganke. Po nekaterih pricevanjih je umrl v Delfih. Basnopisca Ezopa prvi omenja grški zgodovinar Herodot (Herodotos, ok. 480–420 pr. n. št.) in piše, da je bil suženj z otoka Samosa (Holzberg 2002: 15). Tudi grški filozof Aristotel (Aristoteles, 384–322 pr. n. št.) piše v Retoriki (2. knj., 20. pogl., 1393a23–1394a18) o Ezopu, sužnju z otoka Samosa (Holzberg 2002: 11). Pod Ezopovim imenom je krožilo veliko basni z moralnim in satiricnim sporo-cilom. Tradicijo Ezopove basni, kakršno poznamo danes, je ohranil Gaj Julij Fedrus 20 Slovenski prevod: Kalila in Dimna. Knjiga modrosti Ibn Almukafa. Iz arabšcine prevedla Mohsen Alhady in Margit P. Alhady. Opombe in spremno besedilo napisala Margit P. Alhady. Ljubljana: Mla­dinska knjiga 1998. 21 Slovenski prevod: Pancatantra. Indijske basni in pripovedke. Prevedel Fran Bradac. Ljubljana: Mla­dinska knjiga 1959. (Gaius Iulius Phaedrus, ok. 15 pr. n. št. – 50 n. št.), trakijski suženj iz Makedonije, pozneje osvobojenec, ki je živel na Avgustovem dvoru v Rimu. Basni je pretopil v verze, hkrati pa je postala del njihove vsebine morala. Avtor najstarejše ohranjene grške zbirke Ezopovih basni pa je Valerij Babrij (Valerius Babrios, 2. stol. n. št.), ki je pisal estetsko zelo dovršene basni v metricni obliki, ki se približuje prozi, vendar imajo njegove basni obicajno satiricno in ne moralne poante. Babrijeva zbirka basni je verjetno služila kot vzor latinskemu piscu Avijanu (Avianus iz 4. stol. n. št.), kajti vecino njegovih 42 basni najdemo že pri Babriju. Med pomembnejšimi pisci v casu rimske republike, ki so s svojimi deli vplivali na evropsko basnopisje, so bili oce rimskega pesništva Enij (Quintus Ennius, 239– 169 pr. n. št.), rimski pesnik Kvint Horacij Flak (Quintus Horatius Flaccus), ki je živel v 1. stoletju pr. n. št., in latinski prozni pisec Apulej (Lucius Apuleius, ok. 125–170 n. št.), avtor znamenitih Metamorfoz ali Zlatega osla. Na nastanek basni so vplivali tudi naravoslovni živalski opisi anticnih piscev, predvsem Plinija (Plinius) in Aeliana (Claudius Aelianus, 175–235 n. št.). V srednjem veku so se basni širile prek proznih basenskih knjig in zbirk, kot so bile Collectio Augustana (3. stol.), Aesopus Latinus (4. stol.), Collectio Vindobonen-sis (4. stol.) in Romulus (5. stol.). Na evropsko basnopisje pa so zaceli sredi 11. stoletja vplivati tudi mocno pri­ljubljeni živalski epi in romani, v katerih sta imela osrednjo vlogo lisjak, imenovan Reinhart, in volk, imenovan Isengrim (Ysengrimus). Tako so nastale zbirke, kot je latinski živalski ep Ysengrim, ki je bil napisan okoli leta 1150. Ena najpomembnejših knjig basni tistega casa je prevod in priredba Ezopovih basni v zbirki Ysopet Marije Francoske (Marie de France) s konca 12. stoletja. Njene basni odslikujejo ustroj tedanjega sveta in družbena razmerja med mocnimi in šibkimi ter svobodnimi in podrejenimi sloji, torej socialno podobo, ki je bila znacilna za tedanjo fevdalno družbo. Še vplivnejši v tem casu pa je bil francoski živalski epos Le Roman de Renart (Roman o Lisjaku), ki je nastal v 12. stoletju in predstavlja kritiko tedanje družbe in politicno satiro. Podobno tudi italijanski živalski ep Rainaldo e Lesengrino, kjer sta glavna protagonista lisjak Rainaldo in volk Lesengrino ali Isengrino. Lisjak je v francoskem živalskem epu predstavljen z bolj simpaticnimi potezami, kot so ga poprej slikali drugod. Bil je izjemno priljubljen in že kmalu po nastanku preve-den v nemšcino, anglešcino in holandšcino. Nemška verzija tega živalskega epa, t. i. Reineke Fuchs ali Reinhart Fuchs (Ep o lisjaku Reinhartu) ali Reynke de Vos, tudi Raineke Vos (1498), je moralizirajoca kritika družbe, predvsem vladajocih in cerkvenih slojev in se je v srednjeevropskem prostoru med 12. in 15. stoletjem širila tudi med ljudstvom. Pozneje je ta zbirka navdihnila med drugimi Jeana de La Fontaina, Johanna Wolfganga von Goetheja, Jacoba Grimma, G. Marbacha, P. Petersona, na Slovenskem pa – mnogo let pozneje – Josipa Brinarja, ki je v knjigi Lisica Zvitorepka (1904) k nam le delno presadil nekaj drobcev Romana o Lisjaku. Kot je zaupal Milku Maticetovemu, je zgodbice »nabral levo in desno iz slovenskih, srbskih, ceških, ruskih in drugih publikacij, potem pa pretopil v daljšo pripovedno enoto, nekakšno živalsko povest« (Maticetov 1973: 38). Pri tem je vsebino moc­no predelal v zabavno branje za mladino. Roman o Lisjaku, predvsem pa ljudsko izrocilo sta navdihnila Valjavceve živalske pripovedke, napisane v heksametrih.22 Germanist Dušan Ludvik je nemški živalski ep natancno raziskal tudi z vidika njego­ve odmevnosti v slovenskem kulturnem prostoru (Ludvik 1971)23 in je na prošnjo Maticetovega odkril v Zverinicah iz Rezije 21 živalskih pravljic, ki so nastale po motivih tega živalskega eposa. Tradicija Ezopovih basni se je nadaljevala s prevodi 'ezopovskega romana' Življenje veleslavnega pesnika basni Ezopa. Pri tem sta imela velik vpliv dva nemška pisca: Heinrich Steinhöwel s svojimi v nemšcino prevedenimi Ezopovimi basnimi (1476) in Antonius von Pforr, avtor vplivnega dela Das Buch der Beispiele der alten Weisen (1480), ki je nastalo v približno istem casu. Prav onadva sta tudi prva upo­rabila izraz 'fabel' (franc. 'fable', slov. 'fabula') za basen. V nemški literaturi 16. stoletja je bila basen pomembna zvrst. Med najvidnej­še avtorje sodijo pisci basni v verzih: Burkard Waldis (Esopus, 1548), Hans Sachs (Sehr Herrliche Gedicht, 1558) in Erasmus Alberus (Fabeln, 1534). Na zgodovino basni pa je vplival tudi Martin Luther s trinajstimi predelanimi basnimi v prozi iz leta 1530, objavljenimi posthumno leta 1557 (Avsenik Nabergoj 2011: 167). V tem casu se je izoblikoval tip emblematicne basni (v obliki ugank z medsebojno pove­zano besedo in sliko), kakršne sta pisala na primer Johannes Posthius v Nemciji in G. Corrozeta v Franciji. V Italiji je med drugimi v casu renesanse pisal basni tudi Leonardo da Vinci.24 Humanizem in renesansa sta prinesla zanimanje za anticne oblike basni in novo didakticno moc te zvrsti. Pojavljale so se latinske izdaje Ezopovih basni, hkrati je cvetela pridiga, ki je uporabljala priliko, v kateri je bila pogosto privzeta basenska vsebina. V tem casu so se v Evropi povecali vplivi indijske in iranske Pancatantre; še posebej mocan vpliv je imela Pancatantra modrega Pilpaja, v kateri so basni nanizane v okvirno pripoved in so zgodbe vpete v skupni kontekst, kar je ustrezalo srednjeveški in renesancni evropski literaturi. 22 Matija Valjavec, Živalske pripovedke. Izbral in uredil Viktor Smolej. Ljubljana: Mladinska knjiga 1951. 23 Dušan Ludvik je napisal tudi razpravo Srednjeveški Lisjak Reinhart na Slovenskem, a je ostala v roko­pisu. 24 Slovenski prevod: Leonardo da Vinci, Basni in legende. Priredil Bruno Nardini. Izbral in prevedel Jaša L. Zlobec. Ljubljana: Mladinska knjiga 1990. Humanizem in renesansa sta prinesla novo zanimanje za anticne basni. Poja-vile so se latinske izdaje Ezopovih basni, hkrati je cvetela pridiga, ki je vkljucevala basni sorodno priliko (Javoršek 2001: 157). V 17. stoletju so se pojavili številni pisci avtorskih basni. Didakticna poezija je bila v tem casu še vedno enakovreden del literarne umetnosti, med tedanjimi basnopisci pa je izstopal Jean de La Fontaine, ki je jasno zastavil nacelo avtorske umetniške basni.25 Njegov vzor so bili predvsem anticni basnopisci, vpletal je tradicijo srednjeveške basni in živalskega romana, pri­vzemal pa je tudi motiviko orientalskih basni in se predvsem opiral na Knjigo luci ali vedenje kraljev, kakor ga je sestavil modri Indijec Pilpaj (Pariz 1644). V njegovih ba­snih nastopata celo Fedrus (Phaedrus) in modri Pilpaj. Basen, ki so jo prej prištevali bolj k retoriki kakor k pesništvu, je La Fontaine spremenil v »ljubko poeticno igralno škatlico«, v kateri sta duhovito povezani moralna tendenca in pesniška zabava za odrasle literarno omikane bralce. S tem pa je odlocilno vplival, da je basen postala v razsvetljenstvu modna zvrst po vsej Evropi (Avsenik Nabergoj 2011: 167). Mocno je vplival na evropske basnopisce in tradicijo pripovedovanja basni. Njegove basni so utemeljile basen kot sodobno literarno zvrst, ki pa je še vedno privzemala nekatere znacilnosti didakticne literature, pozneje odrinjene na rob književnosti. Drugi veliki basnopisci v casu razsvetljenstva in romantike, ki so imeli vpliv na slovensko basensko ustvarjalnost, so bili še Gotthold Ephram Lessing, Thomas Mo­ore, Johann Wolfgang von Goethe in Christian Friedrich Daniel Schubart, ki je basen ne le kriticno, pac pa tudi politicno zaostril. V slovanskem svetu je bil znan poljski razsvetljenski pisec basni Ignacy Krasicki (1735–1801), na naše pisce basni pa so vplivali predvsem Matija Antun Relkovic in Dositej Obradovic ter najbolj znani ruski basnopisec Ivan Andrejevic Krilov (1768–1844), ki je pisal še v duhu razsvetljenstva, vendar so bile njegove basni že bolj satiricne in družbenokriticne, uperjene proti tedanjim razmeram v carski Rusiji.26 Zaradi družbene kritike ga štejejo tudi med predhodnike ruskega realizma. Slovenci smo dobili prevode klasikov basni in priredbe živalskih epov raz­meroma pozno. Enaintrideset Ezopovih basni je prevedel Valentin Vodnik. V letu 1805 je okoli 150 Ezopovih basni prepesnil tudi njegov ucenec Janez Nepomuk Primic. Urban Jarnik je prevedel 32 Ezopovih basni in jih objavil v svoji knjigi Sber lepih ukov sa slovensko mladino leta 1814. Peter Dajnko je leta 1824 prevedel 20 Ezopovih basni, leto pozneje, pa je 40 Ezopovih basni poslovenil Franc Metelko. Veljavnejšo pesniško obliko so dali Ezopovim basnim Miroslav Vilhar, Simon Jenko 25 Slovenski prevod: Jean de La Fontaine, Enim v prid in drugim v kvar. Izbrane pesmi. Izbrala in preve­dla Marija Javoršek, spremno besedo napisal Jan Jona Javoršek. Ljubljana: Mladinska knjiga 2001. 26 Slovenski prevod: Petdeset basni Ivana Andrejevica Krilova. Poslovenil, uvod in opombe napisal Mile Klopcic. Ljubljana: Mladinska knjiga 1964. in Josip Stritar27. La Fontainove basni so bile prvic prevedene v slovenšcino šele leta 1917 v priredbi ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Sodobnemu bralcu je na novo predstavila tega znamenitega basnopisca Marija Javoršek s svojim dovršenim pre­vodom izbranih basni leta 2001. Knjigi je dodano tudi spremno besedilo o Jeanu de La Fontainu in zgodovini basnopisja, ki ga je napisal Jan Jona Javoršek. Razsvetljenstvo in humanizem sta tako kot drugod v Evropi pospešila tudi razvoj slovenskega basnopisja. Številne basni so pri nas vkljucili duhovniki v prilike in pridige, kot npr. kapucin Janez Svetokriški (Tobija Lionelli) v Sacrum Promptua­rium (1691, 1707), kapucin oce Rogerij, imenovan tudi Rogerij Ljubljanski (Mihael Krammer), v Palmarium empyreum (1731, 1734) in jezuit Jernej Basar v knjigi Pridige iz bukvic, imenovanih Exercitia (1734). Vendar je razsvetljenstvo s tem, ko je s posebno vnemo zacelo gojiti poucno živalsko basen, povzrocilo v naši termi­nologiji in poimenovanju pripovednih žanrov precejšnjo zmedo, saj je bila pri nas beseda basen do tedaj uporabljana za raznovrstne pripovedi in celo za pravljice. Da bi novouveljavljeno pripovedno zvrst locili od ostalih zgodb, so vpeljali dodatni, iz latinšcine izposojeni izraz fabula, termin, ki ga najdemo že pri Leopoldu Volkmerju. Prve avtorske basni so nastajale v Pohlinovem krogu in bile objavljene v pr-vem slovenskem pesniškem zborniku Pisanice (Pisanice od lepeh umetnosti, 1779– 81), ki ga je urejal avguštinec Janez Damascen Dev (Anton Feliks Dev), v Pisanicah pa sta objavljala basni tudi Valentin Vodnik in Marko Pohlin. Vodnik je objavljal basni tudi v Veliki in Mali pratiki, Drobtinicah in v Pesmih za pokušino (1806). V casu slovenskega razsvetljenstva sta pisala basni Leopold Volkmer in Peter Dajnko. Slednji je objavil 20 basni – »kratke fabule« – že v svoji Slovnici slovenskega jezika,28 predvsem pa v zbirki Posvetnih pesmi.29 Dajnko je poznal tako nemško kot sloven-sko tradicijo basnopisja in se je mocno naslanjal na Lessingove kritiško in ustvarjal-no usmerjene basni, v zbirko pa je sprejel tudi basensko snov Leopolda Volkmerja (Potrata 1998: 303). Volkmerjevih pesmi v svoji zbirki ni oznacil, spremenil jim je naslove in jih predelal (Potrata 1990: 181). Z basnimi je želel predvsem zabavati in moralno vzgajati slovensko ljudstvo. Tudi Matija Ahacel, ki je pod svojim imenom izdal prvo posvetno slovensko pesmarico z melodijami: Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane (Celovec 1833), je v njej prav tako predelal nekaj Volkmerjevih pesmi pa tudi pesmi drugih tedanjih pesnikov. Pomembno pa so vplivale na razvoj basnopisja na Slovenskem tudi basni in prilike Antona Martina Slomška, ki je veliko 27 Prim.: Josip Stritar, Izbrana mladinska besedila. Izbral in uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga 1978. 28 Lehrbuch der Windischen Sprache. Graz 1824. 29 Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem. Radgona 1827. svojih pesmi objavljal v Drobtinicah, v Velikem berilu in tudi drugod.30 Znacilna za te basni je barocno-klasicisticna oblika z vzgojnim ali moralnim podukom. V casu zgodnjega realizma je basen ponovno oživil Matija Valjavec, ki velja za najpomembnejšega slovenskega basnopisca. Živalskih pravljic in basni ni le zbiral med ljudstvom, pac pa je marsikatero tudi prepesnil, med drugim basni Volk Rimljan; Osel, kralj zverin; Vojska z volkom in psom. Basni in živalske pravljice pa so pisali tudi Fran Erjavec,31 Janez Trdina,32 Janez Cigler, Fran Levstik, Anton Aškerc in Janko Polak. Josip Brinar je – kot že receno – objavil živalske pravljice za odraslo mladino z naslovom Lisica Zvitorepka (1904), Rado Murnik Lovske bajke in povesti (1914), Fran Ksaver Meško pa Volk spokornik in druge povesti za mladino (1922). V casu moderne so pisali literarne basni Fran Saleški Finžgar, Josip Stritar,33 Dragotin Kette,34 Josip Murn Aleksandrov, Simon Jenko; v novejšem casu pa Slavko Pregl, Rado Bordon, Cvetko Golar, Dušan Mevlja, Pavel Golia, Vida Jerajeva, Gustav Krklec,35 Matej Bor,36 Ferdo Godina,37 Miroslav Košuta,38 Miroslav Slana Miros,39 Svetlana Makarovic, Alenka Bizjak, Nataša Konc Lorenzutti, Marko Stabej in še mnogi drugi. Živalske pravljice in basni so si utirale pot do ljudi tudi prek ljudskega pripove­dništva. Tako se je v slovenskem ljudskem izrocilu do danes ohranila kar bogata in pestra zbirka pripovedi o živalih. O slovenskih ljudskih basnih in živalskih pravljicah sta pri nas pisala predvsem Milko Maticetov in Alojzij Bolhar. Medtem ko je Alojzij Bolhar v Slovenskih basnih in živalskih pravljicah (1975) zbral slovenske živalske pripovedi iz vse Slovenije, je Milko Maticetov v Zverinicah iz Rezije (1973) predstavil predvsem bogato rezijansko gradivo, saj so med Rezijani prav živalske pravljice izje­mno priljubljene. Še posebej zgodbice o botri lisicici in botrcku volku, ki se še danes pripovedujejo med ljudmi. Prav te pravljice o lisici in volku so se še najbolj ohranile tudi drugod po Sloveniji in so ponekod pripovedno žive še danes. Milko Maticetov 30 Prim.: Anton Martin Slomšek, Crni macek in druge zgodbe. Izbral in spremno besedo napisal Viktor Smolej. Celje: Mohorjeva družba 1983. 31 Fran Erjavec, Domace in tuje živali v podobah. Uredil Janez Dular. Ljubljana: Mladinska knjiga 1995. 32 Priredba za mladino: Janez Trdina, Kdor drugemu jamo koplje. Basni. Izbral in priredil Iztok Ilich. Ljubljana: DZS 2004. 33 Josip Stritar, Izbrana mladinska besedila. Uredil Anton Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga 1978. 34 Dragotin Kette, Basni in pravljice. Uredil in spremno besedo napisal Joža Mahnic. Celje: Mohorjeva družba 1990. 35 Gustav Krklec, Zvoncek na repu. Nove telegrafske basni. Prepesnil Matej Bor. Ljubljana: Mladinska knjiga 1954. 36 Priredba za mladino: Matej Bor, Sracje sodišce ali je, kar je. Ljubljana: Mladinska knjiga 1961. 37 Ferdo Godina: Sinicke v škornju. Ljubljana: Mladinska knjiga 1987. 38 Miroslav Košuta, Basni kratke sape. Cedad: Revija Galeb, Zadruga Novi Matajur 2000; isti: Nove basni kratke sape. Cedad: Revija Galeb, Zadruga Novi Matajur 2003. 39 Miroslav Slana Miros, Joj, ne vedi se kot slon. Ljubljana: Borec 1984. je med letoma 1962 in 1973 zbral 240 živalskih pravljic, vendar jih je v Zverinicah iz Rezije objavil le 60 (Maticetov 1973: 21). Nekaj arhivskega gradiva sem upoštevala v tej zbirki, vendar je na magnetofonskih trakovih gotovo ostalo še vec variant, ki niso bile registrirane v tem indeksu. Skupaj z Robertom Dapitom sva leta 2011 objavila predvsem otrokom name-njeno zbirko ljudskih basni in pripovedi o živalih Živalska govorica, ki je izšla v zbirki Zakladnica slovenskih pripovedi pri založbi Didakta. Tej knjigi je dodano spremno besedilo, ki je namenjeno predvsem mlajšim bralcem. Pri Mladinski knjigi pa je izšla zbirka basni, prirejena za otroke v šoli: Kdo pojasni krasne basni? – izbor slovenskih in tujih basni, ki sta jo pripravila Igor Saksida in Mojca Honzak (2014) in ji je dodan didakticni instrumentarij. Sicer pa še vedno nimamo pregledne knjige o zgodovini slovenskega basno­pisja in o basnih, zato sem tudi dodala ta nekoliko izcrpnejši uvod. Študije o slovstvenem izrocilu o živalih in o odnosu ljudi do živali segajo na podrocje etnologije, literarne zgodovine, folkloristike in antropologije. Scasoma se je clovekov odnos do živali in narave spreminjal, kar se kaže tako v izrocilu, literaturi kot tudi v znanstvenih raziskavah. Medtem ko so ljudje v preteklosti živeli v tesnem sožitju z naravo in živalmi, ki so jih imeli za sebi enake in so v njih pogosto videli svoje prednike in božanstva, je cloveštvo scasoma postajalo vedno bolj dominantno. V casu razsvetljenstva so zaceli opozarjati na pomen narave, zlasti po nacelu Rousseaujeve filozofije, da se mora clovek vrniti nazaj k naravi. Tudi Herder je menil, da so se živali tako množicno pojavile kot protagonisti v basnih, ker je njihov znacaj nespremenljiv sestavni del narave in naravnega reda. Zato ni nic nenavadnega, da so v tem casu basni in žival-ski epos ponovno zaživeli. Vendar je razvoj tehnokracije in globalizacije v razvitem svetu naredil svoje in šele danes se osvešceni posamezniki zavedajo napak, ki so jih ljudje storili v preteklosti. Vse to pa delno odseva tudi v živalskih pravljicah in basnih ter v raziskavah o njih. Zavracanje delitve na naravo in kulturo, ki jo vidijo kot produkt zahodne miselnosti, je že dolgo debata na podrocju antropologije, o cemer sta pisala med drugimi tudi Philippe Descola (2013) in Eduardo Kohn (2013). V znanosti sta dolgo veljali naceli specizma in antropocentrizma, ki ju danes le pocasi izpodrivajo razi­skave, ki sledijo nespecisticni filozofiji in ekocentrizmu (Dunayer 2009: 161), kar se odraža tudi v folkloristicnih in literarnih raziskavah. Nacelo multispecizma sta med drugimi zagovarjala tudi Eben Kirskey in Stefan Helmreich (2010). Etnozoološke raziskave odkrivajo, da sta v poeziji in literaturi, kjer je navzoc spoj folklornega z živalskim, pogosto navzoca antropomorfizem (živali privzemajo cloveške lastnosti) in zoomorfizem (živalske lastnosti se pripisujejo ljudem), kar približuje živalske vr­ste ljudem (Viskovic 1996: 34). Marjetka Golež Kaucic ugotavlja, da so zaradi novih ekoloških in eticnih spoznanj v širšem družbenem in kulturnem prostoru in zaradi spremenjenega stanja sveta potrebne kompleksne raziskave relacij cloveka do živa­li in narave v folklori, literaturi in kulturi (Golež Kaucic 2013 in 2011a). Spremenjeno dojemanje narave in potrebe po kompleksnih raziskavah bodo, kot se zdi, postavili temelje novi akademski disciplini zoofolkloristiki. Podobno tudi nekateri antropolo­gi ugotavljajo, da je treba namesto videnja sveta s perspektive ene narave in mno­gih kultur gledati svet s perspektive mnogoterih narav in ene kulture. Poudarek teh študij temelji na spoznanju, da obstajajo razlicni svetovi in razlicne realnosti. Kot trdi Eduardo Viveiros de Castro, kozmologije ljudstev v Amazoniji govorijo o duhovni enovitosti in telesni raznolikosti, in to v nasprotju z zahodno kozmologijo, ki priznava univerzalnost substanc, teles in naravnih zakonov ter duhovne in inte­lektualne razlike.40 To, kar mi imenujemo »cloveškost«, je torej nekaj univerzalnega in je znacilno za vsa živa bitja. Notranja »cloveškost« je duša cloveka ali živali in iz­kazuje intencionalnost in subjektivnost tega bitja. Zaradi razlicnih zunanjih podob, teles oziroma narav posameznih bitij obstajajo mnogotere perspektive in vso to mnogoterost bi morali upoštevati in spoštovati. Basni in živalske pravljice ter povedke niso le nekaj preživetega in odraz prete­klih stvaritev, pac pa nastajajo v drugacni obliki, z drugacno vsebino in sporocilno­stjo tudi danes tako v literaturi kot v sodobnem pripovedništvu. In tudi te zgodbe na svoj nacin odsevajo današnji cas in sodobno miselnost. 40 Eduardo Viveiros de Castro, Cosmological Deixis and Amerindian Perspectivism. Journal of the Royal Anthropological Institute (N. S) 4/3, 1998, str. 469–488. Isti: Cosmological Perspectivism in Amazonia and Elswhere (Masterclass Series 1). Manchester: HAU Network in Ethnographic Theory 2013. Pojasnila bralCu Slovenske živalske pravljice in basni v tej knjigi so razvršcene v mednarodne prav­ljicne tipe od ATU 1 do ATU 299. Posamezni tipi pravljic so predstavljeni v osnovni obliki in zaporedju motivov, ki se v njih pojavljajo, poleg tega pa so predstavljene tudi odstopajoce variante dolocenega pravljicnega tipa, kar je oznaceno z navedbo: ad ATU 1. Zvezdica (*) pred oznako ATU in pred številko pomeni, da je bil ta pravljic­ni tip na ustreznem mestu dodan, ker je pogost v slovenskem izrocilu in je zanj tudi znacilen, dodanih je bilo 17 pravljicnih tipov. Izjemoma so nekatere pravljice uvr-šcene v pravljicni tip z oznako AaTh, kar pomeni, da ga najdemo v starem tipnem indeksu (Aarne, Thompson 1961). V tipnih indeksih so navadno zbrani le podatki za vsako pripovedno enoto posebej; da bi prepisali celotno pravljico oz. povedko in objavili vse variante, kot je to v navadi pri preglednih izdajah ljudskih pesmi, bi bilo namrec preobsežno. So pa v Tipnem indeksu slovenskih ljudskih pravljic dodani pri vsakem pripovednem tipu primeri zgodbe – po eden, dva ali celo vec, kot to lahko zasledimo pri nekaterih tipnih indeksih drugih narodov, npr. v francoskem, španskem in madžarskem. Pripovedi, ki so predstavljene v celoti, so objavljene v dobesednem prepisu iz originala, kar pomeni, da so lahko objavljene tudi v narecju, starinskem jeziku in celo z napakami, ce se te pojavljajo v primarnem zapisu. Vsega skupaj je zajetih 151 pravljicnih tipov s pripadajocimi variantami. Na koncu kataloga je dodan seznam literature, zbirk in virov, iz katerih je gradivo vze-to. Prav tako je dodana tudi ustrezna domaca in tuja strokovna literatura. Pri vsaki pravljici je dodana tudi ustrezna ATU številka oz. so dodane ATU številke, kadar je pravljica sestavljena iz vec pravljicnih tipov, medtem ko odlomki, ki nimajo ustrezni­ce v mednarodnem tipnem indeksu, niso posebej oznaceni, npr. z znakom x, kot je to mogoce zaslediti v nekaterih tipnih indeksih. Pri posameznih tipih pravljic in povedk so navedeni slovenski in angleški naslovi, nemški pa je dodan le pri tistih pripovednih tipih, ki so obravnavani tudi v temeljnem prirocniku slovstvene folkloristike Enzyklopädie des Märchens, in to na koncu opisa pravljicnega tipa. Navedena literatura in viri ter zbrano gradivo omo­gocajo nadaljnje raziskave in študije pripovednega izrocila. Vse variante slovenskih živalskih pravljic in basni v tej knjigi so dokumentirane s podatki, ki jih je bilo za posamezne enote mogoce dobiti (kraj, pripovedovalec, za­pisovalec, cas zapisa, arhivski podatki in vir ali objava). Vsebinsko manj obicajne va­riante so predstavljene s kratko vsebino oz. s povzetkom. Gradivo je predstavljeno na ta nacin zato, da indeks ne bi bil le suhoparen seznam tipov in citatov, pac pa da so informativno podane tudi posamezne enote. Navedene so tudi ljudske pesmi, ki se vsebinsko uvršcajo pod dolocen tip, kakor tudi tiste, ki so bile pritegnjene v pridige. Navedene so tudi tiste literarne verzije pripovednih tipov pravljic, ki se brez bistvenih odstopanj držijo ljudskega izrocila in so nanj tudi vplivale. Tako so vklju-cene basni naših zgodnjih basnopiscev, kot so Valentin Vodnik, Peter Dajnko, Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Valjavec, Janez Trdina, Fran Levstik, Fran Saleški Finžgar, pa tudi odlomki iz Brinarjeve priredbe Romana o Lisjaku – Lisica Zvitorepka. Pri teh basnih je namrec vpliv ljudskega izrocila in tradicije evropskega basnopisja vec kot ociten, po drugi strani pa so njihove objave prispevale, da so se basni vse bolj širile med ljudmi. Slovenci bi namrec imeli zelo malo ljudskih basni in živalskih pravljic, ce ne bi bilo teh literatov, ki so pisali avtorske basni, prirejali ljudske basni, pogosto pa tudi mednarodno basnopisje prevajali in ga posredovali mladini in odraslim. Razvrstitev ljudskih pravljic in povedk po mednarodni klasifikaciji ATU (Aarne--Thompson-Uther) je sicer zelo pregledna, vendar pogosto pogojna, kajti odstopa­nja posameznih variant so velika pa tudi prepletenost motivov znotraj ene pripove­di onemogoca povsem zanesljivo klasifikacijo. Kljub temu je ta sistem klasificiranja v veliko oporo tako pri sistematicnem razvršcanju svetovnega pravljicnega izrocila in pri iskanju sorodnih variant kakor tudi pri komparativnem študiju domacega in mednarodnega pripovednega gradiva. 1 Lisica Zvitorepka / the cLever Fox 1–69 Lisica in medved orjeta, panjska koncnica. V slovenskem ljudskem slovstvu skorajda ni živali, ki bi bila tako priljubljen protago­nist, kot je lisica.41 Vendar to ni le odraz ustvarjalnosti slovenskega naroda, pac pa se je njen lik izoblikoval tudi pod vplivom tuje literature in umetnosti.42 Kot je bilo že omenjeno v uvodnem poglavju, je lik lisice dobil svojo današnjo podobo tako pod vplivom starih orientalskih basni, predvsem Pancatantre, kot tudi pod vplivom stare grške tradicije basnopisja. V indijskih basnih in epih nastopata šakala Kalila in Dimna, v grško-rimski mitologiji pa je imela lisica pogosto bolj nega­tivno simboliko. Bila je v sovražnem odnosu predvsem z bogom vina Dionizom (Di­onysos), ker je veljala za škodljivko, ki unicuje vinsko trto. Aristofan in Ovid pišeta o njeni ljubezni do grozdja (Aristophanes, Equites 1077; Ovid, Fasti 4, 679–712). Od tod tudi nastanek basni ATU 59 Lisica in grozdje. Najstarejša znana anticna basen je nastala okoli leta 650 pr. n. št., znana kot Arhilohova (Archilochos) basen o kršitvi dogovora med lisico in orlom. Orel v odso­tnosti lisice odnese njene mladice, lisica pa jih reši z grožnjo, da bo požgala drevo, na katerem ima orel gnezdo.43 Ta basen je bila prenesena tudi k nam, objavil pa jo je Jožef Eržen leta 1854;44 uvršcena je pod dodani pravljicni tip *ATU *56**. 41 V vecini evropskih jezikov je lisica moškega spola, v slovenskem jeziku pa je ženskega. 42 O tem sem vec pisala v clankih: Kropej 2005 in 2007. 43 Hans-Jörg Uther, Fuchs. Enzyklopaedie des Maerchens. Handwoerterbuch zur historischen und ver­gleichenden Erzaehlforschung. Bd 5/2–3, Berlin, New York: Walter de Gruyter 1986, 453. 44 Šolski prijatel 1854, str. 141–142. Po: Alojzij Bolhar, Slovenske basni in živalske pravljice. Ljubljana 1985, str. 48–49. Še posebej vplivne pri razširjanju basni o lisici pa so bile tiste, ki so jih pripisali legendarnemu basnopiscu Ezopu (Aesopus). Že v njegovih basnih nastopa lisica v vlogi zvijacne in hinavske živali, ki je pripravljena storiti vse, da bi le dobila svoj plen. Zbirke basni, ki so jih napisali npr. Fedrus (Phaedrus), Babrij (Babrios) in Avijan (Avi-anus), ohranjajo ezopovsko basnopisje in so bile podlaga rimskim basnim, mocno pa so vplivale tudi na srednjeveške basni evropskih piscev. Pod vplivom Biblije (Vp 2,15: Lisice vinogradov pokoncevalke) predstavlja lisica v srednjeveškem izrocilu krivoverce, razkolnike in zle demone, lahko pa tudi zahrbtnega in krivicnega vladarja, kakršen je bil Herod. Pravljice o lisici so bile poznane že v casu Karla Velikega v 8. stoletju. Lisica pooseblja hinavca in zlobneža v apokrifnih legendah, kot npr. v legendi o sv. Bonifa­ciju, ki je zahteval od lisice, da prinese nazaj ukradene kokoši, nato pa jo je pokoncal z mecem (Gregor der Große, Dialogi 1, 9; Speculum exemplorum 1, 15). Na izrocilo o lisici je zacelo sredi 11. stoletja vplivati v Evropi mocno priljublje-no pesnjenje živalskih epov, ki so se delno naslanjali tudi na indijsko Pancatantro in priljubljena šakala Dimno in Kalilo. Med 12. in 15. stoletjem se je v tem prostoru širil tudi srednjeveški živalski ep o lisjaku Reinhartu oziroma roman o Lisjaku, ki je predstavljal moralizirajoco kritiko družbe. Lisjak pooseblja pretežno slabosti in predstavlja kritiko vladajocih in cerkvenih slojev. Medtem ko ima lisica v mitih, povedkah in pravljicah vlogo božanske ali de­monicne živali, v basnih privzema cloveške lastnosti, najpogosteje zvijacnost in go-ljufivost. Vendar je nauk tako živalskih pravljic kot basni po navadi isti: Posnemajte lisico v njeni modrosti in bistroumnosti, varujte pa se njene hinavšcine in zlobe. Ne zaupajte priliznjenim sladkoustnežem in ne vdajajte se požrešnosti, castihlepnosti, sebicnosti in drugim slabostim, kajti to je pot, ki drži v pogubo. Vse to je vplivalo na lik lisice, kakršnega poznamo še danes, ko v metaforicni rabi pogosto recemo, da je nekdo potuhnjen kot lisjak, zvit kot lisica, od tod tudi izraz prelisiciti v pomenu 'nekoga okrog prinesti'. Splošno uporabljamo izraz zvi­torepka in zvitorepec – Zvitorepec se imenuje tudi priljubljeni otroški strip Mikija Mustra. Med frazemi v pogovornem jeziku uporabljamo besedne zveze: Lisici na rep obesiti ali pa Lisici na rep stopiti. Še vec je pregovorov, med njimi primera: Lisica, ki spi, kokoši ne ujame in Lisica tudi na videz spi, da kure ulovi.45 Veliko pa je v slovenskem pripovednem izrocilu živalskih pravljic in povedk, kjer sicer nastopa lisica, vendar niso uvršcene med mednarodne pripovedne tipe. Še posebej izrazit je njen lik v rezijanskih pripovedih, kar je razvidno tudi v zbirki Zverinice iz Rezije, ki jo je izdal Milko Maticetov (1973). Tu ima botra Lisicica sicer Janez Keber, Živali v prispodobah 2. Celje: Mohorjeva družba 1998, str. 106, 109. pomembno vlogo, a sodijo mnoge zgodbe o njej med živalske pravljice, ki odra­žajo – po mnenju Maticetovega – veliko veselje ljudi do fabuliranja in izmišljanja zgodbic in lisicjih dogodivšcin. Takšna je tudi pravljica Lisica romarica (Maticetov, 1973: št. 23, str. 87–90), ki sicer ohranja srednjeveško motiviko živalskih romarjev iz romana o Lisjaku, razlikuje pa se po tem, da je veliko bolj pravljicna in da z veliko domišljije pripoveduje o lisici, ki med pometanjem najde vinar in se odpravi v Rim k papežu; spotoma vzame s seboj še celo vrsto živali, v Rimu pa se ustavijo v neki gostilni, tam pijejo, pojejo, se pretepajo, nazadnje pa ne placajo racuna, ceš da jih gostilnicar ni pravocasno prosil zanj in jih je na koncu še celo tepel. Ta pripoved se kolikor toliko ujema s pravljicami tipov ATU 20D*, ATU 130, ATU 210, ceprav je zelo po svoje zaokrožena. Drug primer slovenske variante pripovedi iz srednjeveškega romana o Lisjaku je mednarodni pripovedni tip ATU 1+2 Kraja rib. Ta basen predstavlja enega najsta­rejših zapisov ljudskega pripovedništva pri nas – rokopis Mihe Kastelica iz ok. leta 1840, ki ga danes hrani NUK: Ms 472, kopijo pa tudi Inštitut za slovensko narodo­pisje ZRC SAZU. Lisicji rep, ki je že pregovorno košat in rdec ali rjav, služi lisici pogosto kot pri­pomocek pri lovu in nabiralništvu. Lovljenje na rep zasledimo med drugim tudi v razlagalnih povedkah Kako lesica rake lovi in Kako lesica nabira med,46 ki ju pogojno uvršcamo k pravljicam tipa ATU 63 Lisica se znebi bolh. Lisicji rep pa ima lahko v ljudskem izrocilu tudi vlogo meca ali sekire, kot npr. v pravljicnem tipu ATU 56A, kjer lisica grozi ptici, da bo posekala drevo in se pola­stila njenih mladicev. Ta motiv se pojavlja tudi v ljudski pesmi Lisica in petelin, ki jo lahko uvrstimo pod pravljicni tip ATU 61 in jo je objavil Karel Štrekelj v Slovenskih narodnih pesmih (1895–1898, št. 961). V zadnji rimi je lisica predstavljena kot Lisjak sekac: Lesica krog je skakala, Z debelim repam mahala, De brezico bi sekala. Sicer pa je bila basen Lisica in petelin dokumentirana že v 7. stoletju in je med drugim znana tudi kot sestavni del živalskega latinskega epa Ysengrimus (ok. 1150). Basenska snov pa se je širila med ljudi tudi s cerkveno in profano likovno umetnostjo, saj so na srednjeveških in renesancnih reliefih, tapiserijah in freskah pogosto upodobljeni prizori iz bestiarijev, lovski motivi, odlomki iz cikla romana o 46 Vedež 3, št. 1, 3. 1. 1850, str. 6. Lisjaku in iz basni. Še posebej pogosto so upodobljene basni AaTh 61A Lisica pri­diga gosem, ATU 60 Lisica in štorklja se obišceta, ATU 57 Lisica in krokar, ATU 56B Lisica in pticji mladici in motiv Lisica romarica, ki se s spokorništvom želi izogniti zasluženi kazni. Kar dvakrat je lisica upodobljena na freskah iz 15. stoletja v Marijini cerkvici na Škrilinah pri Beramu v Istri. Cerkvico je poslikal slikar Vincenc iz Kastva leta 1474. Tu sta na freski v cerkveni ladji, kjer je upodobljen Poklon treh kraljev, naslikana dva motiva z lisico. Na spodnjem robu so namrec privzeti motivi lova, priljubljeni tudi na tapiserijah, in med njimi najdemo Petelina rablja, ki obeša lisjaka, in prizor iz basni Lisica in štorklja. Resda je ta cerkvica na Hrvaškem, vendar je bila v srednjem veku notranja Istra kulturno in politicno združena s Kranjsko; tako je npr. leta 1471 v Žminju slikal Mojster s Kranjskega. Lik Petelina rablja, ki je upodobljen na tej freski, je vzet iz evropskih srednje­veških pravljic. Tudi Lisjak na vislicah je eden najbolj znanih srednjeveških literar­nih motivov in je opisan v vseh redakcijah srednjeveškega živalskega epa o lisjaku Reinhartu, ki so nastajale od 2. polovice 12. stoletja do zacetka 16. stoletja, najbolj podrobno pa je opisan v holandskih verzijah 13. in 14. stoletja z vsemi potrebnimi rekviziti: vislice, vrv, zanka, lestev, lisico vlece po lestvi navzgor macek rabelj.47 Na freski v cerkvici na Škrilinah pri Beramu pa je rabelj rdec petelin, ki drži v kljunu dol-go vrv in z njo vlece lisjaka, ki ima okoli vratu zanko, po lestvi navzgor pod vislice. Ob levem robu stojita dva petelina, ki predstavljata ali gledalstvo ali clana sodniškega zbora. Petelin je stopil na mesto rablja in zamenjal macka po vsej verjetnosti zato, ker je petelin glavni tožilec lisjaka, ki krade predvsem kure, in zato, ker je rdeca bar-va barva rablja. Tako je ljudska domišljija petelinu prisodila poklic sodnika, glavarja in rablja. Lisica in štorklja ATU 60 pa je priljubljena ezopovska in tudi znana La Fontai-nova basen, kar je gotovo mocno vplivalo na njeno razširjenost. Motiv na freski je prevzet s tapiserij ali graficnih predlog in je pogosto upodobljen kot eden izmed žanrskih prizorov na gotskih freskah. Tovrstne upodobitve so imele v tistih casih ne le krasilni, pac pa tudi vzgojni pomen, predstavljale pa so tudi kritiko vladajocih družbenih razredov, zlasti cerkve­nih krogov. Zelo nazorno pa je podana basen o Lisici in žerjavu na kamnitem reliefu na nagrobniku Ivana Kacijanarja v Celju, ki so ga njegovi gostitelji leta 1539 zahrbtno umorili. Kipar je v spomin na ta dogodek upodobil ob junakovih nogah lisico, ki je povabila v goste žerjava in mu pregriznila vrat. 47 Dušan Ludvik, Fragmenti srednjeveške živalske zgodbe na Slovenskem. Slavisticna revija 19, 1971, str. 189–199, na str. 192. Lep primer upodobitve živalskega romarja najdemo na gotsko-renesancni freski v cerkvi sv. Urha v Maršicih pri Ortneku (južno od Velikih Lašc). Cerkev sv. Urha v Maršicih je poslikal »meštar ot Senja« iz skupine slikarjev s Hrvaške, po vsej verjetnosti Tomaž iz Senja ok. leta 1515.48 V prezbiteriju je na desnem ostenju severovzhodnega okna upodobljen motiv Lisjaka romarja oz. Lisice romarice v na­ravni velikosti, pokoncni drži, z romarsko palico, torbico in kardinalskim klobukom na glavi. Na klobuku sta poleg školjke, ki je znak romarstva, upodobljena tudi dva para prekrižanih kljucev, znak rimskega papeža; okrog vratu ima lisjak privezano popotno torbo, iz katere moli glava kokoši, ki jo je spotoma zadavil. Ta motiv sodi v tradicijo živalskega epa o lisjaku Reinhartu in je iz literature prodrl nazaj k svojemu zacetku – med ljudstvo, kot je ugotavljal finski folklorist Antti Aarne.49 Zlasti nemška inacica epa o lisjaku Reinhartu je naperjena proti dvo­ru in Katoliški cerkvi, tako da je že Martin Luther ta ep oznacil kot živahno podobo dvornega življenja. Kriticne ideje proti papežu so širili tudi drugi socasni sramotilni moralizatorski spisi, t. i. 'antipapalije'. Med ljudmi so krožila besedila in majhne grafike – letaki ali celo igralne karte, katerih glavni junak je najpogosteje lisjak. Najveckrat nastopa kot pridigar kokošim ali gosem, opravljen v meniško obleko, v tacah ima romarsko palico ali molek. V casu gotike in renesanse taki prizori niso le šaljivo opozorilo, ampak resna kritika in svarilo pred hinavskimi dvolicneži na najvišjih posvetnih in cerkvenih položajih.50 Tovrstni motivi so drugod po Evropi nastajali pozneje, v najvecjem razmahu prote­stantizma tam, kjer je bilo reformacijsko gibanje najmocnejše. Monumentalna upodobitev lisice v Maršicih je tudi povezana z bogatim ljudskim izrocilom o živalskih romarjih na Slovenskem, saj lahko najdemo številne namišljene in hinavske spokorniške romarje, od volka spokornika, lisic namišljenih spovednic, do cele vrste živalskih romarjev tako v ljudskih pripovedih kot na upo­dobitvah. Morda je v tem treba iskati tudi odgovor na vprašanje, zakaj je ta žanrski prizor že v casu prehoda gotike v renesanso našel svoje mesto za oltarjem župne cerkve v Maršicih. Da so bile zgodbe o lisici popularne v Sloveniji tudi pozneje, namrec v casu baroka in še celo danes, potrjujejo tudi slike, ki so jih premožnejše rodbine obešale na stene svojih hiš. Lisica se pojavlja vzporedno tako v ljudskih pripovedih in pesmih kot v ljudski likovni umetnosti. Pri tem se vsebina prenaša in preliva iz visoke umetnosti v ljud­ 48 Janez Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji III. Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino. Ljubljana 2001, str. 122. 49 Antti Aarne, Die Tiere auf der Wanderschaft. Hamina (FF Communications 11) 1913. 50 Jure Mikuž, Podobe Gallusovega casa, Ribnica 1991. sko in obratno kot tudi iz upodabljajoce umetnosti v slovstvo in obratno. Ker pa so ljudje z likom lisice izražali tudi svoja custva in kritiko družbenih ter eticnih razmer, je njihova domišljija doživela ob tem še vecji razcvet in zgodbe o lisici so postale pomemben del pripovednega repertoarja v preteklosti in ostajajo še danes precej priljubljene. ATU 1 Kraja rib / The Theft of Fish Lisico, ki se dela mrtvo, vrže ribic na voz, poln rib. Lisica pomece ribe z voza in nazadnje še sama skoci dol. Volk lisico posnema, toda ribic spozna nakano in volka ujame. Literatura: Dokumentirano leta 1178 v Roman de Renart (I, 1–151; V, 61–120); Krohn 1889, 46–54; Dähnhardt IV/1912, 225–230, 304; BP II, 116; EM: Fischdiebstahl; Kropej 2005, 69–72; Kropej 2007, 121–123. Volk ribe lovi Miha Kastelic, ok. 1840, Gorenjska, ATU 1+2 Vir: rokopis Mihe Kastelica, NUK Ms. 472. Volk in lesíca se spajdašita in gresta en vecer o hudi zimi na sprehod. Lesíca pravi: dete! Jaz imam vunder dober kožuh, pa me skorej zebe. Na to pregovorí volk: vse svoje žive dni sim slišal, de je toplo pri mladih deklicah; torej stopiva v to predivni-co. Lesíca pravi: za kaj ne! Notri stopivši se zacne volk krog mladih predíc mušiti; lesíca pa skoci na zapecek, in jo grozno míka osledíti kak dober prigrizek. Zacne se semterkje plaziti; pa kar nic ne zavoha. Nejevoljna gre iz hiše, de bi se po bližnimu bajerju vozíla. Tam ravno nekdo slaníke memo pelja. Lesíca skoci urno na voz, odpre en sodcek in namece iz njega precej dosti slaník(ov). Potim perhne rocno z voza in poje vse slaníke, razun ene. Ko še po ti seže, pristopi volk in jo popraša: kaj pa imaš? Lesíca odgovorí: ríbe. Hoceš pokusiti? In mu poda polovíco slaníka. Ta je volku grozovitno dobro dišala. Torej pravi: kje si pa tí tako dobro ribo vjela? Lesíca mu odgovorí: tukaj v bajerju. Na to pravi volk: tacih rib bi si pac tudi jaz rad nalo­vil. Lesíca odgovorí na to: ce je tvoja resníca, tako se le spravi tukej na cveterico in pomoli rep v vodo, kar moreš. Bila je pa ravno takrat tako merzla burja vstala, de je od zime vse pokalo. V kratkim casi hoce volk svoj rep že iz vode potegniti. Lesíca pa pravi: poskusi popred, ali je že kaj težak. Volk odgovorí: še nic kaj ne cutim. Lesíca rece na to: tako je še prezgodaj. Cez nekaj casa hoce volk spet svoj rep von potegníti. Pa lesíca ga svarí in pravi: poteškaj popred! Volk odgovori: meni se zdí, de se ga nekaj poprijemlje. Lesica pa pravi: to je še vse prezgodaj! To so še le kake meckene ribice! Rep se je bil pa že precej primerznil. Po dolgi dobi hoce volk spet svoj rep na suho spraviti. Lesíca pa beseduje: poskusi, ljubcek! Popred, ali je že dosti težak. Volk vesel odgovorí: meni se zdi, de sim eno prav veliko ribo vjel. Rep se je bil pa že prav terdno primerznil. Na to pravi lesíca: ce je taka, tako pa le potegni! Ali on naj vlece, kakorkoli hoce, repa vunder ne more iz vode potegniti. Lesíca se nasmeje in pravi: le vperaj se, le vperaj! Jaz sim se tudi vperati mogla, ce nisim hotla v grabni ležati – in stece naprej. Volk se na vso moc vpera, in vpera! – vlece in vlece! Dokler si ves rep odterga! Ta zvijaca ga je pa tudi tako presneto grizla, de je od tega casa gorak sovra­žnik lesíce. (Kako je lisjak prevaral voznike, ki so peljali kokoši, pišcance in pure v Maribor), ATU 1 Kraj: Sv. Ana v Slovenskih goricah. Objava: Mir 1/19 (10. 10. 1882), str. 149. Veliki zbor na kraljevem dvoru, ATU 1, literarna verzija Zps.: Josip Brinar. Objava: Brinar 1904, str. 49–57, št. 18: str. 52–53. Jazbec Dremuh pripoveduje, kako je volk Lakotnik neke mrzle zime zahteval od Zvitorepke, da mu preskrbi nekaj za pod zob. Zvitorepka se je ulegla sredi poti in se delala, kakor da je mrtva. Ko se je približal voznik in jo zagledal, je urno segel po svoj pipec, da bi ji koncal življenje. Toda premetena Zvitorepka je iztegnila roke in noge dalec od sebe ter se ni ganila, pridržujoc sapo. Kmetic je mislil, da je zmrznila, in jo je vrgel na voz k ribam ter poganjal naprej. Zvitorepka je neumorno metala ribe z voza, a volk je sledil od dalec ter jih požiral hlastno. Ko se je zdelo lisici, da je rib že obema dovolj, je skocila z voza, da bi si potešila svoj prazni želodec, toda Lakotnik je že pohlastal vse do zadnjega repka. »Stricek,« je vprašala Zvitorepka, »kje so moje ribe?« – »Tu-le!« se je škodoželjno odrezal volk in pokazal na obrane košcice. Lisica se pobotri z volkom, ATU ad 1+ad 41+3+4, literarna verzija Zps.: Josip Brinar. Objava: Brinar 1904, str. 19–20, št. 7. Onesvešceno lisico najde volk, ki jo, mislec, da mu bo hrana, nese v svoj brlog. Spo­toma se lisica prebudi in predlaga volku, da bi mu služila. Volk vpraša svojo ženo in ta se strinja; lisico prosi, da bi bila botra njunemu sinu. Lisica sprejme, nato pa jih povabi v goste. Z volkom se podata po hrano. Volka v shrambi pretepejo, lisica pa se naredi bolno. Pretepeni volk jo nese v svoj brlog, da se tam na njegovem ležišcu odpocije. (»Ustreljena« lisica odnese kokoš), ATU 1 Kraj: Prekmurje. Zps.: Istvan. Objava: Angeljcek 15/10 (10. 10. 1907), str. 148, 7. odstavek. Ded vrže ustreljeno lisico pod posteljo. Ker so bili pišcancki še prav majhni, jih je hranil v sobi skupaj s kuro. Ponoci zbudi deda vpitje koklje. Prižge luc in vidi lisico s kuro v gobcu skociti skozi okno. Lisica pri lovskem obedu, ATU 1, literarna verzija Zps.: Fran Saleški Finžgar. Objava: Finžgar 1953, str. 62–69. Obstreljena lisica med vecerjo uide lovcem. AaTh 1* Lisica ukrade košaro / The Fox Steals the Basket Dekle odloži košaro, da bi pobrala zajca, ki leži na poti. Lisica medtem ukrade košaro. Zajec in lisica Franc Senekovic, 1890, Zgornja Šcavnica pri Sveti Ani, AaTh 1* + ATU 34 Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota. Objava: Senekovic / Stanonik 2011, str. 79, št. 4. Zajec in lisica sta potovala po svetu. Bila je huda zima. Nobena travica ni zelenela in na polju ni bilo nicesar. »Hudo,« je rekla lisica, »meni kruli želodec od lakote.« »Meni se prav tako godi,« je odgovoril zajec, »svoje lastno uho bi pojedel, ako bi ga mogel vtakniti v usta.« Šla sta dalje. Takrat sta zagledala kmecko deklico, ki je nesla košaro svežih žemelj. Žemlje so kaj prijetno dišale. »Veš kaj,« pravi lisica zajcu, »lezi na tla in stori se mrtviga. Deklica bo odložila košaro in te bo hotela pobrati. Iz zaj-cjih kož delajo dobre rokavice. Medtem bom jaz vzela košaro z žemljami in zbežala. Zajec je ubogal. Zleknil se je na tla in se naredil mrtviga. Lisica pa se je skrila za kup snega. Kmalu nato je prišla deklica. Ko je ugledala zajca, je res postavila košaro na tla in se pripognila. Takrat pa je pritekla lisica in odnesla košaro. Tudi zajec je hitro oživel in jo ucvrl za lisico. Ko sta se ustavila, ni lisica hotela dati zajcu nobene žemlje. Zajec je bil hud, pa kaj je hotel, ker je manjši od lisice in je moral molcati. Tam pa sta bila blizu nekiga ribnika. Zajcu je prišla dobra misel v glavo. Rekel je lisici: »Kaj ko bi skupaj nalovila nekaj rib? Bel kruh imava in ribe se nama bodo dobro prilegle. Kosila bova kot dva velika gospoda. Tvoj rep je zelo košat. Vtakni ga v vodo. Ribe se bodo takoj obesile nanj, ker so gotovo lacne. Toda hiti, da voda popred ne zmrzne.« Lisica je bila zadovoljna in šla je k ribniku, vtaknila svoj košati rep v vodo. Bilo pa je tak zelo mrzlo, da je od mraza drevje pokalo in je voda kmalu zmrznila. Lisicjega repa se je led hitro poprijel. Tedaj je zajec vzel žemlje in jih prav udobno pojedel. Nato pa je rekel lisici: »Ti pa cakaj, da se led stali. Cakaj do pomladi.« In je odšel. Lisica pa je lajala za njim kot privezan pes. Prosla ga je, naj jo reši, pa ni hotel ter je zbežal. Lisica pa še zdaj visi na ledu, ce še se ni rešila. Konec. Kakoršno posojilo, tako povracilo, AaTh 1* + ATU 2 Zps.: D. M-ón. Objava: Vrtec 6 (1876), str. 57. Zajec in lisica srecata deklico, ki nese v košari pecene kruhke. Lisica nagovori zaj-ca, da se naredi hromega. Deklica odloži košarico, mislec, da je zajec mrtev. Lisica pograbi košaro in zbeži. Doma razdeli kruh svoji družini. Ko pride zajec po svojo polovico, ga napodi. Pozimi se lisica zaradi lakote pritožuje. Zajec ji svetuje, naj gre k ribniku in vtakne rep v vodo. Kmalu se bo ujelo dovolj rib. Lisica ga uboga in sedi na ribniku toliko casa, da rep primrzne. Pride zajec in jo potolce s cepcem. Lisica žalostno pogine. Kako je spravil zajec lisico na led, AaTh 1* + ATU 2 Kraj: Zadrecka dolina, Savinjske Alpe. Zps.: S. Lekše. Objava: Dom in svet 8/15 (1. 8. 1895), platnice. Lisica in zajec, AaTh 1* + ATU 2 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Metod Turnšek. Objava: Turnšek 1954, str. 149. Lisica je zajca opeharva, AaTh 1* Kraj: Zgornji Tuhinj, Tuhinjska dolina. Povedala: Neža Bajde, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 33, št. 17. AaTh 1** Zajec pobegne iz košare / Rabbit (Wolf) Makes Hole in Basket Žena, ki nosi košaro z denarjem, zagleda na poti »mrtvega« zajca in ga položi v ko­šaro. Med begom zajec, ki se je zdel mrtev, odnese denar. Dragi zajec Julij Kontler in Anton Hren, 1923, Markovci v Prekmurju, AaTh 1** Objava: Kontler / Kompoljski 1923, str. 123–124; ponatis: Brenk 1967, str. 82. Ženska je prodala mesarju pitano svinjo. Drugi dan gre po denar. Denar dobi in ga zaveže v robec, kakor je to že navada kmetskih ljudi, in gre domov. Pot jo vodi mimo lesa (gozda). Tam pa zagleda ob poti ležati v snegu zajca, kateri se niti ne gane. »Ej, ta je pa zmrznil,« si misli ženska … »No, ce tudi si zmrznil, za pecenje boš pa le še dober.« Zato pobere zajca in ga zavije v tisti robec, kjer je imela denar, in gre dalje. Tisti zajec pa ni bil zmrznjen. Samo odrevenel je bil od velikega mraza. Ker ga je ženska imela zavitega v robcu in pod pazduho, se je ogrel in je zopet oživel ter se zacel gibati. »Kaj pa je to? Ali je zajec živ?« si misli ženska, ko cuti, da nekaj giblje pod pazduho. Zato vzame zajca in hoce robec razvezati. Takrat pa brr! – skoci zajec z robcem in z denarjem vred ter zbeži. Tako je prišla ženska ob denar. Zajec pa še danes živi, ce ga že ni ustrelil križevski školnik. Pet sto goldinarjev vreden zajec, AaTh 1** Kraj: Mozirje, Posavje. Zps.: Ognjeslav Mozirski. Objava: Vrtec 6, št. 3 (1. 3. 1876), str. 42. Mirodolska vdova si sposodi v hranilnici 500 gl., s katerimi namerava poravnati svo­je dolgove. Novce zavije v robec in gre proti domu. Za grmom je spal zajec. Vdova, mislec, da je mrtev, mu zveže vse štiri noge z robcem in ga položi v košaro. Zajec si odmota tri tacke in skoci na tla s privezanim robcem na zadnji taci. Vdova gleda za njim in meni, da sta varcnost in previdnost povsod potrebni. (Zajec odnese kmetici denar za prašicke), AaTh 1** Zps.: Svecan. Objava: Mir 11, št. 23 (20. 8. 1892), str. 100. Dragi zajcek, AaTh 1** Zps.: Jožko Matko. Objava: Vrtec 57, št. 7 (marec 1927), str. 108. ATU 2 Ribarjenje z repom / The Tail-Fisher Medveda (volka) pregovorijo, da skozi luknjo v ledu ribari z repom. Ko hoce rep povleci ven ali skuša zbežati, se mu primrznjeni rep odtrga. Literatura: Dokumentirano leta 1178 v Roman de Renart (III, 377–510); Krohn 1889, 46; Dähnhardt IV/1912, 219–228, 304; BP II, 111–117; Tubach 1969, št. 2074; EM: Schwanzfischer. Volk ribe lovi, Adriano Janežic (Kropej, Dapit 2011). (Zakaj ima medved kurtast* rep) Davorin Trstenjak, 1867, Ljutomer, ATU 2 Objava: Narodni koledar in Letopis Matice Slovenske 1867, str. 96, 5. odstavek v clanku: Nekaj iz družbenega življenja štajerskih Slovencev (Kaj pa vi Lotmeržanci**, ki imate medveda na lanci), str. 95–98. Medved je enkrat po zimi srecal lisico, ktera je v Muri si rib nalovila in jih v lapah v svojo luknjo nesla. Tudi medveda je mikalo po ribah, al lisica mu svetuje, naj gre sam v Muro na led, naj s taco led prekluka, potem pa svoj rep noter vtakne, ribe se bodo na rep obesile in kolikor dalje bode rep v vodi držal, toliko vec rib bode si nalovil. Medved to stori in rep tako dolgo v luknji drží, dokler ni zamrznil; in ko je hotel rep iz luknje potegniti, si ga je odtrgal, in odsihmal ima medved kurtast rep. Tako je medved tudi podoba nemodrosti. *kurtast – kratek **Lotmeržanci – Ljutomercani Volk ribe loví, ATU 1+2 Kraj: Gorenjska. Zps.: Miha Kastelic, ok. 1840. Vir: rokopis Mihe Kastelica, NUK Ms. 472. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 1. Kakoršno posojilo, tako povracilo, AaTh 1* + ATU 2 Zps.: D. M-ón. Objava: Vrtec 6 (1876), str. 57. Povzetek je pod pravljicnim tipom AaTh 1*. Medved in lisica, ATU 2 Zps.: F. Rup. Objava: Vrtec 5, št. 4 (1. 4. 1875), str. 58. Kako je spravil zajec lisico na led, AaTh 1* + ATU 2 Kraj: Zadrecka dolina, Savinjske Alpe. Zps.: S. Lekše. Objava: Dom in svet 8/15 (1. 8. 1895), platnice. Kako je volk ribe lovil, ATU 2, literarna verzija Zps.: Josip Brinar. Objava: Brinar 1904, str. 39–42, št. 15. Lisica in zajec, AaTh 1* + ATU 2 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Metod Turnšek. Objava: Turnšek 1954, str. 149. Lovrinov kal, ATU 2 Kraj: Kazlje na Krasu. Povedal: Danilo Starc. Zps.: Danica Kocjan. Objava: Kocjan, Hadalin / Stanonik 1993, str. 45, št. 14. Volk in lisica prideta ponoci h kalu in lisica rece volku, da se lahko dobro najesta, ker je toliko rib v kalu. Volku svetuje, naj namoci rep v kal in lovi. Rep mu zamrzne, reši ga stari Lovrin, ki pride po vodo in s sekiro razbije led, pri tem pa odtrga še volku rep. Volk zbeži v gozd. Volk in lisica, ATU 2 Kraj: Rodik, Primorska. Zps.: Jasna Majda Peršolja. Objava: Peršolja 2000, str. 164. Zajc je lisico za jest prosu, ad ATU 2 Kraj: Zgornji Tuhinj, Tuhinjska dolina. Povedala: Neža Bajde, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 30, št. 15. Kako je volk lovil ribe, ATU 2 Kraj: Kobarid. Povedala: Nada Miklavcic, 2008. Posnela: Mojca Miklavcic Ivancic. Vir: Miklavcic Ivancic, Mojca: Narecne pravljice iz okolice Kobarida (diplomsko delo, mentor Igor Saksida). Ljubljana: Pedagoška fakulteta 2008, 18–20. Objava: Štefan 2011, 35–37. ATU 2D Novi rep / The new Tail A: Volku, ki je izgubil rep, naredijo novega iz slame. Lisica ga nato pregovori, da skoci cez ogenj, pri tem se mu novi rep vname. B: Lisica volku obljubi, da mu bo naredila nov rep, a ga pri tem prevara, da volka napadejo. Uk anu lisicä / Volk in lisica Roberto Dapit, 7. 8. 1993, Jama, Rezija, ATU 34+2D Objava: Dapit 2005, str. 129–130. Torej sta bila zmerom lisicica in volk. Volk, božec, je bil malo bolj preprost in je ver­jel vse, kar mu je lisica govorila. Nekega dne mu je rekla: »Poslušajte,« je rekla, »pridite, da vas bom peljala iskat sir!« Tako ga je peljala dol v Potok*, bila je takrat trda zima in luna je razsvetljevala celo Rezijo. Tedaj se mu je približala in je rekla: »Poslušajte,« je rekla, »zdaj dajte rep v vodo in tako boste dvignili sir!« Vendar tisti ni bil pravi sir, je bila luna, ki se je zrcalila v vodi in volk je tam cakal in cakal. Ko je prišel pravi trenutek, je rekla: »Zdaj kar potegnite ven sir!« In on je potegnil seveda, rep mu je pa ostal notri, ker je bil zmrznjen notri v vodi. On, božec, je potegnil in ostal brez repa. Ona je rekla: »Ojme, mi je žal! Pridite, pridite, da vam bom spomladi naredila drug rep.« Potem sta šla naprej. On pa je šel in cvilil, kako je sploh možno, da bo zdaj brez repa. Ona je rekla: »Oh, ne jokajte, saj vam bom spomladi naredila drug rep. Spomladi, ko so izpulili koruzna stebla, je ona šla tja, je vzela ta stebla in mu je naredila koruzni rep. Rekla mu je: »Vidite, kako sem vam rep lepo naredila, in nekega dne vas bom peljala preskakovat ogenj.« Torej sta šla. V Reziji imajo spomladi navado, da izpulijo koruzna stebla, jih spravijo na kup in jih zažgejo. Mi otroci smo se vcasih zabavali, da smo ogenj preskakovali. Potem mu je rekla lisica: »Pridite sem, zdaj bom naredila, da boste ogenj preskocili.« Stari, neumni volk je vse verjel in se zvesto držal njenih besed. Ona je preskakovala ogenj, vendar je tudi mogla dvigovati rep, medtem ko je on imel koruzni rep in ga ni mogel dvigovati. On je šel, preskocil prvic, preskocil drugic, na koncu pa se je rep zažgal. Ko se mu je rep zažgal, božec, je zacel jokati in stokati: »Ojme, pomagajte mi botra, pomagajte mi!« Tedaj se je lisica smejala, je rekla: »Si tako bedast, da ne veš, da ne moreš dvigniti repa, potem je pac zastonj, da pre­skociš ogenj!« In zgodba je tako koncana: volku se je zažgal rep in tako je spet ostal brez njega. *Potok – kraj v okolici vasi Osojane/Oseacco v Reziji (Lisica služi kot dekla pri Kŕucovih, najde krajcar in se odpravi z lisjakom v Rim), ATU 20D*+41+3+4+2D+225 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Zps.: Jan Baudouin de Courtenay, 1876. Objava: Baudouin de Courtenay 1876, št. 6; ponatis: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, 85–86, št. 6. Lisica, ki je služila kot dekla, najde en krajcar in se odpravi v Rim. Sreca volka, ki se ji pridruži. Spotoma se ustavita v vasi, zlezeta skozi okno v shrambo in kradeta hrano. Lisica pravocasno spleza ven, volk pa se prenaje in ljudje, ki se vrnejo od maše, ga pretepejo. Pretepeni volk komaj pobegne, ob poti ga caka lisica, ki se naredi komaj živo, spleza mu na hrbet in volk nosi zdravo lisico. Ko prideta do ognja, predlaga lisica, da bi skocila cez; volku se pri tem vname rep, leti do Barmana, da bi se v vodi pogasil, toda preden pride, pogine. Priletijo vrane, lisica jim obljubi hrano, ce jo bodo naucile leteti; pri tem se ubije. Lysýca anu .úk, ATU 34+2D Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Zps.: Jan Baudouin de Courtenay, 1895. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 109–110; ponatis: Baudouin de Courtenay / Ma-dotto & Paletti 2000, 84, št. 4. Lisica in volk vidita odsev lune v vodi; mislec, da je sir, ga želi volk z repom potegniti ven. Rep se zatakne za skalo, in ko vlece, se mu odtrga. Lisica obljubi, da mu bo na­redila novega, pelje ga v vas, ona da bo šla v kurnik po kokoši, on pa k ženam, ki so tolkle konopljo. Ko bodo žene stekle v kurnik po lisico, naj on odnese vlakna za rep. Ko žene zaslišijo kokoši in gredo do kurnika, jim lisica že ubeži; zdaj opazijo volka in ga pretepejo. Lesycica, wukic nu rakic / Volk in rak delata za lisico, ATU 9+2D+275B Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Povedala: Ana Bordänawa / Anna Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 12. 5. 1962. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 1/27 (T 103-B). Objava: Maticetov 1973, str. 73–74, št. 17; Ciciban 18 (1962/63), str. 70: Lisica kmetica. Lisica, volk in rak so vzeli v najem njive v strmini, kjer ljudje niso mogli kopati. Lisica se je vselej, ko je bilo treba delati, izgovorila, da jo boli, in tako sta volk in rak opravila vse delo na njivi sama. Ko so delili pridelek, je lisica svetovala, da naj dobi najvec tisti, ki bo najdlje skocil cez ogenj. Volku se pri skoku vname rep, lisica, ki to vidi, vrže svoj rep visoko v zrak, rak se ga oprime in zleti še dlje kot lisica. Tako je bil rak zmagovalec in z volkom sta si razdelila pridelek. Ukec ano lesycica, ATU 9+15+34+2D Kraj: Sólbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 10. 8. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 205 A, 1–80. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 9. Lesycica no wukic, ke to šlo za te po sír nuta pod must / Volk ostal dvakrat brez repa, ATU 34+2D Kraj: Gozd / Gost, Rezija. Povedala: Ana Paparccawa (Ana Poporccova) / Anna Maria Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 1. 5. 1973; pravljicarka je isto zgodbo povedala že poleti 1965 na planini na Njivici. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 21/179 (T 47-A). Objava: Maticetov 1973, str. 115–116, št. 32. Volk in lisica v vodi zagledata odsev lune in lisica predlaga, da bi ga volk z repom po­tegnil ven. Priveže mu rep na kamen, in ko volk vlece, se rep odtrga. Lisica ga odpelje k predicam, in medtem ko jih lisica spelje v kokošnjak, jim volk ukrade volno, iz katere mu lisica naredi rep. Ko prideta mimo kresa, tekmujeta v skakanju cez ogenj, pri tem se volku volneni rep vname, da ga komaj pogasita v Barmanu. ATU 3 Hlinjena poškodba / Simulated Injury Lisica si pomaže glavo s krvjo ali blatom in prestraši volka, rekoc, da so ji razbili glavo in ji uhajajo možgani. Literatura: Krohn 1889, 54–58; Dähnhardt IV/1912, 243–245: EM: Scheinverletzungen. O lisici in volku Fran Košir, 1914, Studenice, Dravinjska dolina, ATU 3*+3+4+34 Objava: Zvoncek 15/1 (1914), str. 15–16. Lisica sreca volka. Prijazno ga pozdravi ter pravi: »Ej, dragi kumek volkec, kam pa tako klavrno? Ali vas tare nemara glad, da se držite, kot bi ne bili že najmanj tri dni zaužili nicesar? Ce vam je ljubo, pa pojdite z menoj, vem za izvrstno pecenko!« In šla sta volk in lisica ter prišla do hiše tam koncem vasi. Tu de lisica volku: »Tam-le so svinjaki, v njih prav tolsti prašici, glejte, da pridete do njih; jaz grem pa v hišo iskat si prigrizka.« Receno – storjeno. Volk jame podkopavati svinjake, zvitorepka se pa dreti na pragu v hišo na vse grlo: »V hlevu je tat, tat je v hlevu.« Ljudje – mastili so se baš s kolinami – beže drug za drugim venkaj nad tata volka ter ga naklestijo prav pošteno. Lisica se je med tem casom do sita najedla klobasic od lanskih prasic, pomocila na­sicena gobec v skledo godle na peci, potem pa hajdi na plan. V gozdu dohiti volka, ki se ji je prav otožen pritožil, kako neusmiljeno grdo so ga nabili. »Kaj boš tarnal,« pravi lisica, »poglej mene, kako so šele meni stolkli glavo! Mislim, da mi gledajo na vseh koncih in krajih možgani iz glave. Joj, to boli, joj, to skeli! – Ali bi me hotel nesti?« »Kaj,« odvrne volk, »nesel bi te naj, ko grem komaj sam?« Koncno se je pa volk vseeno dal pregovoriti ter si nabasal navzlic skelecim ranam zvito lisico štuparamo na svoj košceni hrbet ... Spotoma pa pravi lisica: »Bolnik zdravega nese, bolnik zdravega nese.« »Kaj, ce si zdrava, pa pojdi dol,« zakrici razkaceni volk. »E, dragi kumek, nikar se ne hudujte nad mojimi besedami, saj vidite, da se mi meša,« se hlini lisica. »Pa naj bo,« odvrne volk. »Ce se ti meša, pa res ne veš, kaj govoriš.« In prideta do mlake. V luži se je prav lepo zrcalila polna luna. »Ali vidite,« pravi lisica volku, »kako velik kos sira je v mlaki? Vodo morava poluc­kati, pa bo sirek naš!« Jela sta luckati vodo in luckati. Lisica je svoj gobcek le namakala v vodo, docim se je telebasti volk tako napil vode iz mlake, da je siromak – pocil. Prekanjena lisica je pa zasuknila svoj košati rep ter jo odkurila po gozdu naprej. Volk in lesica, ATU 41+3+4+34 Zps.: Fran Erjavec. Objava: Slovenska koleda 1859, str. 93; Kosi 1894, str. 58–60. Volk in lisica, ATU 41+3+4 Kraj: Varaždin. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Slovenski narod, 29. 11. 1873, str. 2; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 160–161. Akrŕt je bíu am bóter Zwa, ATU 15+3+4+34+225 Kraj: Bernas, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay, 1873. Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988, str. 118–135, št. 18. Volk (boter Žuan), lisica in zajec so imeli panj medu; sklenili so, da bodo najprej ob-delali vrt, potem pa si bodo razdelili med. Lisica se izgovarja, da jo klicejo za botro, v resnici pa hodi lizat med, tovarišema pa pripoveduje, da je otrokoma ime: Srednjac in Postrgounjak. Ko je delo zakljuceno, gredo k panju, a medu vec ni – kdo ga je pojedel? Lisica svetuje, da naj gredo spat, in tata bodo prepoznali, ker se bo podelal v posteljo. Lisica se podela pri zajcu, in ko se zjutraj prebudijo, najdejo blato pred zajckom. Volk in lisica se poženeta za zajcem, a ta jima pobegne. Volk in lisica se odpravita kosit travo h kmetu Gornicu, zato gre volk po škornje, vdere v delavnico in odcoklja, ljudje ga slišijo, ujamejo in premlatijo, lisica pa se medtem skrije v necke. Ko pretepeni volk uide, pride lisica, pretvarjajoc se, da je bila še huje pretepena. Volk si jo zadene na rame in jo nosi do mlake, lisica pa medtem govori: »Bolni zdravega nosi.« V mlaki odseva luna in lisica svetuje, da bi popila vodo in prišla do sira. Lisica se le dela, volk pa v resnici pije. Lisica svetuje, da preskocita najprej mejo in nato še špicast hlod. Volk se natakne na špico in lisica ga še bolj zatolce v hlod. Zdaj rece vranu, da mu bo dala slanino, ce jo bo naucil leteti. Vran jo vzame na rep in letita; ko na njegovo vprašanje lisica odgovori, da zna leteti, jo spusti in lisica pade, se natakne na hlod in se ubije. Vran pa krici: »Zdaj pa imam dve slanini!« (Lisica in volk kradeta slanino v hlevu za Ledino), ATU 41+3+4+10***+225 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 111–112; ponatis: Baudouin de Courtenay / Ma-dotto & Paletti 2000, str. 83, št. 2. (Volk in lisica se najesta slanine pri Malyskuvih), ATU 41+3+4+10*** Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 107–109; ponatis: Baudouin de Courtenay / Ma-dotto & Paletti 2000, str. 83–84, št. 3. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 10***. (Lisica služi kot dekla pri Kŕucovih, najde krajcar in se odpravi z lisjakom v Rim), ATU 20D*+41+3+4+2D+225 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1876, št. 6; ponatis: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 85–86, št. 6. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. Volk in lisica, ATU 3+4 Objava: Vrtec 15/6 (1. 6. 1885), 104. Volk in lisica, ATU 41+3+4+34 Objava: Kosi 1894, 58–60 = ponatis Erjavceve pravljice. Lisica se pobotri z volkom, ATU ad 1+ad 41+3+4 Objava: Brinar 1904, str. 19–20, št. 7. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 1. Lisica in volk, ATU 41+3+4 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Ivan Trinko. Objava: Wagner 1931, str. 86–87. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 4. O volku in lisici, ATU 3*+3+4+34 Zps.: Liza Hribar. Objava: Ciciban 1 (1945/46), št. 5, februar 1946, 93. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 3*. Volk in lisica na svatovšcini, ATU 41+3+4 Kraj: Dravlje pri Ljubljani. Zps.: Ivan Kogovšek, 1957. Vir: Ivan Kogovšek, Narodopisno blago iz Dravelj, Arhiv ISN ZRC SAZU. Lisica in volk najdeta lonec kaše, ki ga hranijo svatje v veži. Prva se naje lisica, nato pa še volk vtakne glavo notri, a je ne more izvleci. Pritecejo svatje in ga pretepejo, tako da z buškami ubeži; lisica se naredi ranjeno in tako mora pretepeni volk zdaj nesti še zdravo lisico. To Žbajanawo právico (Volk v Žbajancicevi sobici), ATU 41+3+4 Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Rozälja Cunkina (Rozalija Cunkina) / Rosalia Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 14. 5. 1962. Vir: R 1/50 (T 105-A). Objava: Maticetov 1973, str. 117–119, št. 33. Volk in lisica pri dedku Boštjanu zavohata klobase in meso prasca. Ker je Boštjan šel po kurjavo in je pustil okno zgoraj odprto, je volk skocil skozenj v sobico. Najedel se je klobas do onemoglosti in jih metal tudi lisici ven. Nato pa je lisica zagledala vracajocega Boštjana in zaklicala volku, da prihaja. Toda volk je bil prenajeden, da bi lahko splezal ven. Dedek je prišel notri in natolkel volka, ki mu je komaj ušel. Na poti domov volk sreca lisico, pomazano s krvjo, ker so v bližini klali kravo. Lisica mu potoži, da je bila tudi ona pretepena, in volk jo nese domov. Wukic no lesycica (Volk in lisica na Tupem bardu), ATU 41+3+4 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedal: Toni Ojskin (Toni Ujsikin) / Antonio Negro. Posnel: Milko Maticetov, 9. 2. 1964. Vir: R 4/93 (T 14-C). Objava: Maticetov 1973, str. 123–131, št. 35. Volk in lisica, ATU 41+3+4 Kraj: Ljubljana. Povedal: Primož Ramovš, 1980–90. Zps.: Alenka Lavrac. Objava: Stanonik 1995, str. 262, št. 91. Zvita lisica, ATU 41+57+3+4 Kraj: Gabrovica pri Crnem Kalu, Istra. Povedal: Bruno Barut. Zps.: Špela Pahor, 1984. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 39–40, št. 20. Uk anu lisicä, ATU 38+41+3+4 Kraj: Jama, Rezija. Povedala: Lidia. Posnel: Roberto Dapit, 7. 8. 1993. Objava: Dapit 2005, str. 127–129. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 38. Bolan ta zdravga nese, ATU 3*+3+4 Kraj: Velike Bloke, Notranjska. Povedala: Iva Mazij, 1996. Posnela: Ljoba Jence. Objava: Jence 2006, 342–343; ponatis: Štefan 2011, 24–26. Volk se je nažrl v Žbajancicevi sobici, ATU 41+3+4+30 Kraj: Lipavec, Rezija. Povedala: Albertina Longhino. Posnel: Roberto Dapit, 26. 8. 1999. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 30. Medv.d pa l.sica, ATU 3*+3+4 Kraj: Šmartno pri Litiji, Dolenjska. Povedal: Pavel Dolšek. Zps.: Ida Dolšek. Objava: Dolšek / Stanonik 2000, str. 47, št. 33. Lisica nagovori medveda, da bi pri domaciji, kjer se je zbralo veliko ljudi, šla v hlev, kjer bi medved ugriznil kravo, bika in vola v nogo; ljudje bodo zaradi tuljenja prilete­li pogledat, kaj je, medtem bo pa ona izpraznila sklede v hiši. Ko zacnejo živali tuliti, ljudje res pridrvijo in zacnejo tolci po medvedu; medtem se lisica naje, nazadnje si pljuskne kašo in ješprenj na glavo in gre cakat volka. Ko ta pride mimo ves pretepen, stoka lisica, kako so jo premikastili, in volk si jo zadega na hrbet. Ta bolan ta zdravega nosi, ATU 3+4 Kraj: Rodik, Primorska. Zps.: Jasna Majda Peršolja. Objava: Peršolja 2000, str. 165. Lisica in volk gresta na svatbo, ATU 3+4 Kraj: Lopar pri Marezigah, Istra. Povedala: Karlina Kavalic Bembic. Zps.: Nada Morato, 2000. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 38–39, št. 19. Kako so se pri Tomažinu ženili, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Podbukovje pri Muljavi. Povedala: Marija Zaletelj. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 29–30, št. 30. Lisica in volk zaslišita muziko pri hiši in lisica rece volku, naj gre v hlev, ona pa bo šla v hišo ljudi zamotit. Toda ljudje zaslišijo hrup v hlevu in pretepejo volka, da komaj pobegne. Lisica je pojedla vse, na gobcu pa so ji ostali nudli od juhe. Potoži se volku, da so jo tako pretepli, da ji možgani ven gledajo. Volk si jo naloži na hrbet in jo nese. Prideta do luže, v kateri je odseval mesec. Lisica rece volku, naj popije vodo, da bosta dobila sir. Volk poci in lisica ga odvlece v grmade (nizko grmicevje) in pocasi poje. Volk pa lisica, ATU 3*+3+4 Kraj: Kitni Vrh pri Muljavi. Povedal: Milan Erjavec. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 30, št. 31. Vouk nu lesica, Volk in lisica, Il lupo e la volpe, ATU 3*+3+4+34+225 Kraj: Poljane / Marcottini na Krasu. Zps.: Giulia Sandrin, 11. 12. 2001. Objava: Sandrin 2010, str. 8–13. Ta bolan tëga zdravga nu.si, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Celje, Brkini in dolina Reke. Povedala: Marija Ivancic. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 59–60, št. 20. Šk.rpcu u.hcet, ATU 3*+3+4 Kraj: Divaca, Brkini in dolina Reke. Povedala: Danila Gombac. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 60, št. 21. Vuk an l.sica, prva, ATU 3*+3+4+15+34+10*** Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cotic Grillo. Zps.: Viljena Devetak, 2002. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 15–16, št. 1. Vuk an l.sica, druga, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cernic. Zps.: Viljena Devetak, 2005. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 16–17, št. 2. Vuk an l.sica, tretja, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Rozika Juren Ferfoglia. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 17–18, št. 3. Vuk an l.sica, cetrta, ATU 3*+3+4+15+34 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 19–20, št. 4. Ta bolan tega zdravega nosi, ATU 3+4 Kraj: Jelšane pri Ilirski Bistrici. Zps.: Sabina Pugelj, 2006. Objava: Pugelj / Stanonik 2012, str. 27, št. 9. Od kdaj volk sovraži lisico, ATU 3+4 Kraj: Grosuplje. Zps.: Marija Samec, 2006. Objava: Samec / Stanonik 2014, str. 34–35. Od vovka pa lisice, ATU 3*+3+4 Kraj: Zgornji Tuhinj, Tuhinjska dolina. Povedala: Neža Bajde, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 28, št. 12. Lisica in volk (Bolan ta zdrav’ga nese), ATU 41+3+4 Kraj: Dobrepolje. Povedala: Ancka Lazar. Objava: Lazar 2010, str. 170–171, št. 28. Lisica in volk, ATU 3*+3+4 Kraj: Lokev pri Divaci. Zps.: Boris Cok. Objava: Cok 2012, str. 61–62. Bcljeva ohcet, ATU 3*+3+4 Kraj: Prelože pri Sežani. Zps.: Boris Cok. Objava: Cok 2012, str. 62–63. ATU 3* Volk priskrbi hrano lisici / The Wolf Supplies Food for the Fox Lisica svetuje volku, naj gre v kurnik in pomece kokoši ven, ona pa bo medtem za­motila ljudi. Pritecejo ljudje (psi), lisica pobere kure in pobegne, volka v kurniku pa ujamejo. O volku in lisici Liza Hribar, 1945, 1946, ATU 3*+3+4+34 Objava: Ciciban 1 (1945/46), št. 5, februar 1946, 93. Volk in lisica sta se zmenila, da gresta v svet. Lisicka rece: »Ti boš same tolste zajcke lovil, jaz bom pa mlade putke kradla.« Dobre volje sta odšla. Vse sta pretaknila, gore in doline prehodila, a ni bilo ne zajckov ne putk. Navsezadnje sta še zašla. Tri dni in tri noci nista videla žive duše in hudo sta bila lacna. Pa zaslišita godbo. Gledata in poslušata. Pa vidita ob gori lepo hišo. Zelo sta bila srecna in lisicka takoj ugane: »Svatba je tam, hitro pojdiva! Volk, ti pojdi v hlev in tam ovcko zakolji, jaz si bom pa v hiši kaj poiskala.« Volk je šel v hlev. Lisicka je pa smuknila skozi kuhinjo v hišo in sedla na pec. Na peci je stala skleda z godljo. Za mizo so sedeli svatje, jedli in pili. Vse polno dobrih jedi je tam bilo, pecenih pišk, rack in prašickov, potick in kolackov. Lisica ni dolgo cakala, sline so se ji cedile in zaklicala je: »V hlevu je tat!« – Gostje se spogledajo: od kod ta glas? Potem jedo naprej. Še enkrat zaklice lisicka: »V hlevu je tat!« Svatje vstanejo. Vsak vzame ali nož ali vile, sekiro ali lopato in gredo v hlev. Tam je ravno volk ovcko pograbil – tedaj pa planejo vsi po njem in ga tolcejo in bijejo. Ves pretepen in krvav, le malo še živ jim pobegne. Medtem je pa skocila lisicka izza peci na mizo in je kar od kraja vse pojedla. Ko so se gostje vrnili, je urno skocila za pec. Ti pa strmijo: »Saj smo vendar ravnokar pregnali tatu, kdo je pa vse z mize pojedel?« Poklicejo kuharico in vprašajo, kdo je bil v sobi. A ona ni nikogar videla. Potolaži jih ter jim nanosi znova vso mizo polno jedi. Lisicka pa je pomocila glavo v skledo z godljo, ki je stala na peci, ter smuknila iz hiše. Na travniku je našla volka, ki je bil ves krvav in je stokal. Lisicka pravi: »Kaj stokaš, mene poglej, možgani mi silijo iz glave,« ter mu pokaže glavo, ki je bila vsa poma­zana z godljo. »Nesi me vendar prec!« Volk se brani: »Ves sem pretepen in lacen, da komaj hodim!« Lisicka ga tolaži: »Nesi me, pa ti bom pokazala potocek, v katerem je sircek.« Volk jo s težko muko odnese. Lisicka pa mrmra pred se: »Bolni zdravega nese!« – »Kaj praviš?« vpraša volk. »O nic, vse me boli, kar meša se mi!« Cez nekaj casa zopet mrmra: »Bolni zdavega nese!« Takrat pa volk razume in vrže lisico na tla. No, pa sta bila že pri potocku. Lunica je tako lepo svetila, da se je videlo kamenje v potoku. Pravi lisicka: »To je sir! Kar pij, pa boš prišel do njega.« Volk pije, pije, pa ne izpije do dna. »Ne morem vec!« zastoka. »Mocno požiraj, glavo pa globlje v vodo porini!« – Volk, ves lacen, uboga in se toliko napije, da se razpoci. Basen o lisici in vuku Bistrica pri Crnomlju, povedal Jože Rom, posnela Bogomira Kure, ad ATU 3* Objava: Kure / Stanonik 2004, str. 28, št. 16. Lisica je zvabla vuka, da grejo na kakuši. Vuk je b.l glad.n vec do kraja i lisica glih tako, pa ga je nagovarjala, da zna za kokošnjak, ki so tolste kakoši nutri. »Sama se ne vupam,« je rekla. Vuk je nekako vdrl, ona je pa cakala, kako ji bo prines.l plen i mis.nla na to, kako bi se vuka znebila. Ko je tako v.ni cepela, je priš.l gospodar pa s puško. Pa jo je fpihn.l. V tem je pa vuk cul strel, pa jo je po drugi strani podurhal. O lisici in volku, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Dravinjska dolina. Zps.: Fran Košir. Objava: Zvoncek 15/1 (1914), str. 15–16. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 3. Bolan ta zdravga nese, ATU 3*+3+4 Kraj: Velike Bloke, Notranjska. Povedala: Iva Mazij, 1996. Posnela: Ljoba Jence. Objava: Jence 2006, str. 342–343; ponatis: Štefan 2011, str. 24–26. Medv.d pa l.sica, ATU 3*+3+4 Kraj: Šmartno pri Litiji. Povedal: Pavel Dolšek. Zps.: Ida Dolšek. Objava: Dolšek / Stanonik 2000, str. 47, št. 33. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Kako so se pri Tomažinu ženili, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Podbukovje pri Muljavi. Povedala: Marija Zaletelj. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 29–30, št. 30. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Volk pa lisica, ATU 3*+3+4 Kraj: Kitni Vrh pri Muljavi. Povedal: Milan Erjavec. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 30, št. 31. Vouk nu lesica, Volk in lisica, Il lupo e la volpe, ATU 3*+3+4+34+225 Kraj: Poljane / Marcottini na Krasu. Zps.: Giulia Sandrin, 11. 12. 2001. Objava: Sandrin 2010, str. 8–13. Ta bolan tëga zdravga nu.si, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Celje, Brkini in dolina Reke. Povedala: Marija Ivancic. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 59–60, št. 20. Šk.rpcu u.hcet, ATU 3*+3+4 Kraj: Divaca, Brkini in dolina Reke. Povedala: Danila Gombac. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 60, št. 21. Vuk an l.sica, prva, ATU 3*+3+4+15+34+10*** Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cotic Grillo. Zps.: Viljena Devetak, 2002. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 15–16, št. 1. Vuk an l.sica, druga, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cernic. Zps.: Viljena Devetak, 2005. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 16–17, št. 2. Vuk an l.sica, tretja, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Rozika Juren Ferfoglia. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 17–18, št. 3. Vuk an l.sica, cetrta, ATU 3*+3+4+15+34 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 19–20, št. 4. Od vovka pa lisice, ATU 3*+3+4 Kraj: Zgornji Tuhinj, Tuhinjska dolina. Povedala: Neža Bajde, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 28, št. 12. Lisica in volk, ATU 3*+3+4 Kraj: Lokev pri Divaci. Zps.: Boris Cok. Objava: Cok 2012, str. 61–62. Bcljeva ohcet, ATU 3*+3+4 Kraj: Prelože pri Sežani. Zps.: Boris Cok. Objava: Cok 2012, str. 62–63. ATU 4 Bolni nosi zdravega / Sick Animal Carries the Healthy One Lisica se naredi bolno, pretepeni volk jo nese, medtem pa lisica prepeva: »Bolni zdravega nosi!« Literatura: Grimm št. 74; BP II, 117–119; Krohn 1889, 59–62; Dähnhardt IV/1912, 244; EM: Kranker trägt den Gesunden. Volk v Žbajancicevi sobici, Ancka Gošnik-Godec (Maticetov 1973). Lisica in volk Ivan Trinko, Beneška Slovenija 1931, ATU 41+3+4 Objava: Wagner 1931, str. 86–87. Lisica in volk prideta neke hude zime v klet, kjer so hranili slanino. Oba sta bila silno lacna. Volk je bil požrešen, pa se je najedel toliko slanine, da ni mogel bežati. Ko so ljudje zaslišali v kleti šum, so prihiteli in navalili na volka, ki s polnim želodcem ni mogel uteci skozi okno. Neusmiljeno so ga pretepli. Koncno se mu je le posrecilo, da se jim je izmuznil in tulec odšepal v gozd. Medtem je lisica napadla brez skrbi tele, ga raztrgala in si glavo namazala s krvjo. Poleg tega si jo je še posula s kašo. Od dalec je zagledala volka, kako je lezel ves potrt in žalosten proti gozdu. Nasta­vila se mu je na pot, se prihulila in cakala, da jo sreca. Kmalu je bil pri njej. Ko jo je zagledal krvavo, se mu je v srce zasmilila. Ponudil se ji je, da jo vzame na hrbet in jo odnese v gozd. Rade volje mu je lisica to dovolila. Ko jo je že nekaj casa nosil, je zacela lisica vpiti: »Bolni nosi zdravega! Bolni nosi zdravega!« Volk jo je hotel vreci s hrbta, toda lisica ga je prosila, naj ji ne zameri te besede, ker ji pac možgani gledajo iz glave. Tako jo je prinesel v gozd, kjer je lisica še dolgo pripovedovala zgodbo, kako je bolni zdravega nosil. Volk in lesica, ATU 41+3+4+34 Zps.: Fran Erjavec. Objava: Slovenska koleda 1859, str. 93; Kosi 1894, str. 58–60. Volk in lisica, ATU 41+3+4 Kraj: Varaždin. Objava: Slovenski narod, 29. 11. 1873, str. 2; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 160–161. (Lisica služi kot dekla pri Kŕucovih, najde krajcar in se odpravi z lisjakom v Rim), ATU 20D*+41+3+4+2D+225 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, 85–86, št. 6; (originalna objava: BdeC 1876, št. 6). Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. Akrŕt je bíu am bóter Zwa, ATU 15+3+4+34+225 Kraj: Bernas, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay, 1873. Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988, str. 118–135, no. 18. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. (Lisica in volk kradeta slanino v hlevu za Ledino), ATU 41+3+4+10***+225 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 111–112; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 83, št. 2. (Volk in lisica se najesta slanine pri Malyskuvih), ATU 41+3+4+10*** Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 107–109; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 83–84, št. 3. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 10***. Volk in lisica, ATU 3+4 Objava: Vrtec 15/6 (1. 6. 1885), str. 104. Volk in lisica, ATU 41+3+4+34 Objava: Kosi 1894, str. 58–60 = ponatis Erjavceve pravljice. Lisica se pobotri z volkom, ATU ad 1+ad 41+3+4 Objava: Brinar 1904, str. 19–20, št. 7. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Bolan zdravega nese, ATU 34+4 Kraj: Kamnik. Zps.: France Stele, 1905–1906. Objava: Stele / Podbrežnik Vukmir 2013, str. 21, št. 2. O lisici in volku, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Dravinjska dolina. Zps.: Fran Košir. Objava: Zvoncek 15/1 (1914), str. 15–16. (Prepis pri ATU 3). O volku in lisici, ATU 3*+3+4+34 Zps.: Liza Hribar. Objava: Ciciban 1 (1945/46), št. 5, februar 1946, str. 93. Prepis je pri ATU 3*. Volk in lisica na svatovšcini, ATU 41+3+4 Kraj: Dravlje pri Ljubljani. Zps.: Ivan Kogovšek, 1957. Vir: Ivan Kogovšek, Narodopisno blago iz Dravelj, Arhiv ISN ZRC SAZU. ATU 41+3+4. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. To Žbajanawo právico (Volk v Žbajancicevi sobici), ATU 41+3+4 Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Rozälja Cunkina (Rozalija Cunkina) / Rosalia Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 14. 5. 1962. Vir: R 1/50 (T 105-A). Objava: Maticetov 1973, str. 117–119, št. 33. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Wukic no lesycica (Volk in lisica na Tupem bardu), ATU 41+3+4 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedal: Toni Ojskin (Toni Ujsikin) / Antonio Negro. Posnel: Milko Maticetov, 9. 2. 1964. Vir: R 4/93 (T 14-C). Objava: Maticetov 1973, str. 123–131, št. 35. Uk taw Hrastji, ATU 41+4+225 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 16. 8. 1966. Vir: 10/75 (T 207 A). Uk anu lisicä, ATU 38+41+3+4 Kraj: Jama, Rezija. Povedala: Lidia. Posnel: Roberto Dapit, 7. 8. 1993. Objava: Dapit 2005, str. 127–129. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 38. Bolan ta zdravga nese, ATU 3*+3+4 Kraj: Velike Bloke, Notranjska. Povedala: Iva Mazij, 1996. Posnela: Ljoba Jence. Objava: Jence 2006, str. 342–343; ponatis: Štefan 2011, str. 24–26. Bolni zdravega nese, ATU 4 Kraj: Osilnica. Povedal: Janez Ožura, 1994. Zps.: Jože Primc. Objava: Primc / Stanonik 1997, str. 50. Volk se je nažrl v Žbajancicevi sobici, ATU 41+3+4+30 Kraj: Lipavec, Rezija. Povedala: Albertina Longhino. Posnel: Roberto Dapit, 26. 8. 1999. Prepis je pod pravljicnim tipom 30. Medv.d pa l.sica, ATU 3*+3+4 Kraj: Šmartno pri Litiji. Povedal: Pavel Dolšek. Zps.: Ida Dolšek. Objava: Dolšek / Stanonik 2000, str. 47, št. 33. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Ta bolan ta zdravega nosi, ATU 3+4 Kraj: Rodik, Primorska. Zps.: Jasna Majda Peršolja. Objava: Peršolja 2000, str. 165. Kako so se pri Tomažinu ženili, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Podbukovje pri Muljavi. Povedala: Marija Zaletelj. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 29–30, št. 30. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Volk pa lisica, ATU 3*+3+4 Kraj: Kitni Vrh pri Muljavi. Povedal: Milan Erjavec. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 30, št. 31. Lisica in volk gresta na svatbo, ATU 3+4 Kraj: Lopar pri Marezigah, Istra. Povedala: Karlina Kavalic Bembic. Zps.: Nada Morato, 2000. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 38–39, št. 19. Lesíca anu medvčd, ATU 41+4 Kraj: Ter / Pradielis, Terska dolina. Povedala: Caterina Negro Sabotic. Zps.: Roberto Dapit. Objava: Dapit 2002, str. 170–171; Dapit 2006, str. 270. Vouk nu lesica, Volk in lisica, Il lupo e la volpe, ATU 3*+3+4+34+225 Kraj: Poljane / Marcottini na Krasu. Zps.: Giulia Sandrin, 11. 12. 2001. Objava: Sandrin 2010, str. 8–13. Ta bolan tëga zdravga nu.si, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Celje, Brkini in dolina Reke. Povedala: Marija Ivancic. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 59–60, št. 20. Šk.rpcu u.hcet, ATU 3*+3+4 Kraj: Divaca, Brkini in dolina Reke. Povedala: Danila Gombac. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 60, št. 21. Vuk an l.sica, prva, ATU 3*+3+4+15+34+10*** Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cotic Grillo. Zps.: Viljena Devetak, 2002. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 15–16, št. 1. Vuk an l.sica, druga, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cernic. Zps.: Viljena Devetak, 2005. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 16–17, št. 2. Vuk an l.sica, tretja, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Rozika Juren Ferfoglia. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 17–18, št. 3. Vuk an l.sica, cetrta, ATU 3*+3+4+15+34 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 19–20, št. 4. Ta bolan tega zdravega nosi, ATU 3+4 Kraj: Jelšane pri Ilirski Bistrici. Zps.: Sabina Pugelj, 2006. Objava: Pugelj / Stanonik 2012, str. 27, št. 9. Od kdaj volk sovraži lisico, ATU 3+4 Kraj: Grosuplje. Zps.: Marija Samec, 2006. Objava: Samec / Stanonik 2014, str. 34–35. Od vovka pa lisice, ATU 3*+3+4 Kraj: Zgornji Tuhinj, Tuhinjska dolina. Povedala: Neža Bajde, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 28, št. 12. Lisica in volk (Bolan ta zdrav’ga nese), ATU 41+3+4 Kraj: Dobrepolje. Povedala: Ancka Lazar. Objava: Lazar 2010, str. 170–171, št. 28. Ukc in lesicca, ATU 4 Kraj: Koseze pri Ilirski Bistrici. Zps.: Sabina Pugelj, 2010. Objava: Pugelj / Stanonik 2012, str. 26–27, št. 8. Lisica in volk, ATU 3*+3+4 Kraj: Lokev pri Divaci. Zps.: Boris Cok. Objava: Cok 2012, str. 61–62. Bcljeva ohcet, ATU 3*+3+4 Kraj: Prelože pri Sežani. Zps.: Boris Cok. Objava: Cok 2012, str. 62–63. ATU 6 Ropar odpre usta in izgubi plen / Animal Captor Persuaded to Talk Žrtev nagovori plenilca, da odpre usta ali razklene šape, pri tem mu pobegne. Prim. ATU 61 in ATU 122. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 525, num. 562a); dokumentirano leta 1174 in 1202 v Roman de Renart (II, 353–459, XVI, 533–637); BP II, 207; EM: Uberreden zum Sprächen, Singen etc. Zakou se macek umiva, potem ko snje? Beneška Slovenija, Matajur 1953, št. 71, str. 4; ATU 6. Objava: Matajur 1953, št. 71, str. 4; Bolhar 1975, str. 31–32: Zakaj se macek po jedi umiva? Pasarón e parspoletóu tu žito za se najest. Tje e se paršóu bliz še macek. Macek e zaceu loviti pasarona za ha snjesti za obét. »Oj, oj!« e zahóuknou pasaron. »Te žej douho, ki jo živim ta na tjelem svjetu, an nje­sam šnje majednega vidou, ki bi tóu me snjesti za obét, ne da bi se prej umóu.« Macek e luožou ta na tlá pasarona. Zaceu e se oblizovati an se umivati s parkje. Pasa­ron e spleholéu. De bi le vidali, kako! Od táboto macek prej snje obét. Šelé potem se oblizuje an s parkje umiva. Vrabec je prifrcal v žito, da bi se najedel. Tja v bližino se je pritihotapila tudi macka. Pricela je loviti vrabca in ga hotela pojesti za zajtrk. »Joj, joj!« je zajavkal vrabec. »Dolgo že živim na svetu, a še do danes nisem videl, da bi kdo zajtrkoval, ne da bi se prej umil.« Macka je položila vrabca na tla. Pricela se je oblizovati in si drgniti gobcek s tacico, vrabec pa je odfrknil. Da bi le videli, kako! Od tedaj macek najprej zajtrkuje, šele potem se oblizuje in si s tacico drgne gobcek. Lisica vabi v goste, ATU 6 Zps.: Lea Fatur. Objava: Angeljcek 1927/28, str. 151–152. Lisica hoce zvabiti k sebi grlico, nato zajcka, a zastonj. Petelina premami s sladkimi besedami, budec v njem napuh. Ko ga zacne skubsti, pravi petelin, naj se vendar zahvali Bogu za tak kos mesa. Ko lisica sklene šape, ji zleti petelin na drevo. Zakaj macek prej zajtrkuje, predno si umije usta? ATU 6 Objava: Slovenski gospodar 63/7 (13. 2. 1929), str. 9. ATU 8* Lisica zamenja pepel za jelena / The Fox Trades the Burned Bones of the Bear for Reindeer A: Lisica zbere zažgane medvedove kosti v vreco, jih strese, da zaropota, kot da bi bil denar, ter jih zamenja za jelena. B: Lisica zamenja kolace iz blata za žrebe. Lisica in volk Lea Fatur, Medžimurje, 1928, ATU 8*+ad 123+34+30 Objava: Angeljcek 36/8 (april 1927/28), str. 113–116. Šla je lisica, zamesila je iz blata kolace, jih spekla na solncu in namazala z medom. Šla je lisica k ovcarjem in ponujala: »Kupite, bratci, medene kolace! Dajte mi zanje mlado jancko!« Ovcarji so pogledali kolace in so našcuvali pse na sleparico. Šla je lisica naprej in prišla do govedarjev. Ponujala jim je: »Kupite, bratci govedarji, medenih kolacev, specenih iz cveta pšenicnega (najlepše moke)! Dajte mi zanje teden starega telicka!« Zapodili so jo tudi govedarji. Šla je lisica in prišla do prašicarjev. Ponujala je: »Kupi­te, bratci! Dajte mi odojcka!« Napodili so jo tudi ti. Šla je in prišla do konjarjev. Ponudila je kolace in res dobila zanje žrebce, poskocno in mlado. Lisica je tekla po ovinkih domov, nastlala žrebcetu v jerbasu in mu narocila: »Zakleni za menoj! Ne odpiraj nikomur, dokler te ne po­klicem jaz. Po gozdu hodi hudi stric volk, ki bi te požrl.« »Bom, teta, bom,« je obljubilo žrebce. Lisica je nažela trave in potrkala: »Žrebe, žrebiško moje, odpri mi vrata, prinašam ti kruha.« Žrebe je odprlo in se najedlo. Tako je hodila lisica po travo, krmila žrebe, ga pestovala, mu pela stare pesmi in mu pravila pravljice o stricu volku in o stricu medvedu, o veverici, ki živi na drevesih, in o ptickah, ki letajo pod solnce. Ko tako neki dan spet žanje travo, pride mimo stari volk Sivec, pozdravi spodobno in vpraša: »Kaj pomeni to teta lisica? V pratiki ni zapisan post. Mar si prestopila v družbo travojedcev?« V nepriliki je odgovorila lisica: »Kurja kost mi je obticala v želodcu, pa mi je narocil zdravnik jazbec, naj si kuham travo moravo.« »Ho-ho!« je zmajal volk z glavo. »Meni bi šlo bolj v slast stegno mladega žrebeta.« In razširil je strašne celjusti, da se je umaknila lisica in se zgrozila: »Kak grešnik si ti, stric volk! Bliža se veliki post; pripravi se nanj z molitvijo, ne pa z lakomnimi mislimi.« »Vem, teta, vem, da si vsa popolna in pobožna,« se je zarežal volk. »Pa kako, da te ni nic k nam v vas? Saj smo si vendar v svaštvu in botrinji.« Lisica je hitela: »Saj veš, svak volk: delo! Sama sem za vse, odkar so mi raztrgali lovski psi moža in so se mi porazgubili otroci po svetu. Naberi drv in listja, kuri, kuhaj, pospravljaj … Pa še vedno kak siten obisk … Zdaj se mi mudi – imam žehto – rada bi še posušila.« Naložila je lisica hitro travo v koš in odhitela. Volk se je smejal za njo: »Cakaj, strina lisicica! Bomo že dognali, za koga žanješ travo.« Skrivaje se za drevesi je sledil lisici do njenega brloga. Slišal je, kako je poklicala žrebe, in videl je žrebetovo glavico, ko je odprlo. Široko se je zarežal volk: »To je torej tvoje perilo, teta lisica – hej, to bo oblizek!« Volk je ostal na preži pred lisicinim domom. Drugi dan je rekla lisica žrebetu: »Ti, vse moje zlato, žrebce ti moje! Tako težko mi je srce, ker sem imela hude sanje: od lovcev se mi je sanjalo in od rajnega moža … Zlato moje žrebe! Ne odpiraj volku! Ne odpiraj, ce ne slišiš mojega glasu!« Poljubila je žrebce na celo in se ozrla nazaj še na vratih. Kmalu nato je potrkalo. Glas je bil kakor lisicin, besede njene. Žrebe je odprlo – volk je zazijal … Ubogo žrebe! Tako nedolžno in mlado! Ostalo ga je samo par košcic. Glavo in repek je pa pustil volk cela in ju zložil tako v jerbas, kakor da žrebe spi. Prišla je pred vrata lisica, dvignila smrcek v zrak in zastokala: »Po volku diši!« V strahu je potrkala in klicala: »Žrebe – žrebiško!« Pa ni dobila odgovora. Splezala je na drevo in pogledala skozi okno. Videla je, da leži žrebe v jerbasu, in razveselila se je, pa trkala in klicala dolgo. Nazadnje je razumela, da vendar ni vse prav … Vlomila je vrata in skocila k jerbasu … »O, milo moje žrebce! Vse zlato moje!« je tožila in dolgo jokala. Poklicala je potem jazbeca in podlasico in naredila lep pogreb in veliko gostijo. Potem se je poslovila, da poroma v Sveto deželo. Poiskala si je pa le drug brlog in cakala, da se bo upal volk spet v gozd. Šla je neki dan in prišla na kolovoz, po katerem je peljal kmet drva. Kmet je spal. Lisica je skocila na voz in se peljala. Za kratek cas je pojedla kmetu kruh iz torbe in si obesila za vrat sir iz sladke skute. Zavohala je volka, vzela z voza dolgo palico, skocila dol in šla pocasi, z upognjeno glavo volku naproti. Volk je bil že ves mršav in sestradan, ker se dolgo ni upal od doma. Delal se je veselega in izpraševal sladko: »Teta moja, ljuba, kam si vendar izginila? Ali ješ še travo? Kako moram biti ponosen, da imam tako sveto sorodnico! Tudi jaz sem se postil in molil …« »Bila sem na romanju,« je odgovorila pobožno lisica, »prinesla sem ti tale odpustek.« Pa mu je dala sir. Volk je samo zazijal in odpustka ni bilo vec. »Dober je bil,« se je obliznil, »kje se dobe taki odpustki – poromam tudi jaz tjakaj.« »Pridi zvecer k potoku pri mlinu,« mu je narocila. Brala je bila v pratiki, da bo svetila polna luna. Volk je res prišel k potoku in lisica mu je pokazala luno v vodi: »Vodo moraš popiti, pa dobiš odpustek.« Volk je lokal vodo, pa je ni bilo nic manj. Kmalu je zastokal: »Strina – jaz ne morem vec – voda mi sili že iz ušes.« »Cakaj, zamašim ti jih, le pij naprej!« je rekla lisica in zamazala volku ušesa z blatom. Kmalu je zastokal: »Ne morem vec! Voda mi sili že iz oci!« »Le pij!« ga je vzpodbujala lisica, »zamašim ti oci.« Zamašila mu jih je z blatom. Volk je lokal, a vode ni bilo nic manj. Zastokal je: »Ne morem vec, voda mi tece že iz grla.« Lisica mu je zamazala gobec z blatom in rekla: »Lacen si, tu v mlinu je pa svatba. Pojdi z menoj!« Peljala ga je do okna in mu zbrisala malo oci in narocila: »Miza je polna vsega. Stori vse, kar vidiš, da naredim jaz!« Lisica je skocila gibcno skozi okno na mizo, z mize na pec, s peci skozi vrata. Volk, prepoln vode, je telebnil na mizo in ni mogel naprej. Svatje so pograbili palice in nože in so udrihali in zbadali ter kricali. Volk je klical na premile nacine lisico na pomoc: »Ubili me bodo!« Lisica je gledala pri oknu tepež in se rogala: »Je bila kaj dobra žrebetova pecenka?« Volk je zatulil: »Pustite mene! Ta pri oknu vam je pobrala lani kure!« Lisica je zapiskala: »Le dajte ga – ubijte ga! Raztrgal vam je tele!« Pozabila je pa, da bi zbežala, pa ji je priletelo poleno v glavo. Drugi dan so si pa pra-vile veverice o nesrecnem koncu volka in lisice. ATU 9 Nepošteni partner / The Unjust Partner Medved (volk) dela, postopaška lisica pa se izgovarja, da je bolna in ne more delati. Ko je treba razdeliti pridelek, se odlocita, da bosta zanj tekmovala v preskakovanju ognja. Literatura: Krohn 1889, 97–109; Dähnhardt IV/1912, 249–252; EM: Der unreelle partner. Wukic ano lesďcica / Volkec in lisicica Milko Maticetov, povedala Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich, 10. 8. 1966, Sólbica / Stolvizza, Rezija, ATU 9+15+34+2D Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 205 A, 1–80. Bila sta volkec in lisicica tam notri pod Kasrcem. Imela sta majhno, majhno hišico. Tedaj je volkec rekel: »Glejva, pojdiva dol v Drenico in bova skopala lepo, lepo njivico.« Ona je rekla: »Ja, skopljiva, a glej, jaz moram iti na držo* trem dol v Hosti.« Tedaj je on rekel: »Ce boš morala iti dol v Host držat*, sem vesel, a moram iti sam dol na njivico.« »Ja,« rece ona, »teci dol in delaj in jaz grem držat*.« Ko je bilo zjutraj, ura je bila devet, je zacelo vpiti, ker je dedcic** gnal koze: »Gola, goj, gov!« »Slišite,« rece ona, »volcicek,« rece, »klicejo me, iti moram držat.« Tedaj je volcicek, ubožcek vzel korbico in dal v korbo lopatico in šel dol v Drenico in tam doli je kopal. Ona pa je šla dol. Ko je prišla dol, ni bilo nikogar. Šla je noter, kjer je bila smetana. In je toliko jedla, toliko jedla, da je koncala skoraj cetrt lonca. Potem pa je bila prevec sita. »Kam pa naj zdaj grem?« rece. Šla je dol pod kapelico in tam so bili bori. Tedaj se je pretegovala in se nategovala in se prekladala, da jo bo minilo, veste. Bilo ji je zelo toplo, ker je bila prevec sita. Volkec pa, ubožec, je kopal sam. Ko pa je bilo zvecer, je volcicek prišel gor k hiši tako kot druge noci. »Torej,« rece on, »kako je šlo? Kako je šlo?« Rekla je: »Lepo, lepo,« rece, »šla sem držat.« »Kakšno ima ime?« Rekla je, da ima ime Podrobnik, ker je bila notri pod robom lonca. »Ojme,« rece ona, »kako sem trudna,« rece, »malo prevec sem se najedla,« rece, »malo enega in malo drugega,« rece, »tudi jaz sem trudna.« »Jaz pa nisem truden, ko sem prekopaval in kopal ves dan?« »No,« je rekla, »boš videl,« rece, »nazadnje se to zna zgoditi vse tri dni. Saj,« rece, »bom morala iti držat tudi jutri,« rece, »so tri. Eno,« rece, »sem že šla in,« rece, »sta še dve.« Saj je vedela, da je cel lonec. Volcicek pa: »No,« rece, »ko je že tako, teci,« rece, »tudi jutri bom kopal sam.« Volkec, ubožcek je tedaj šel, ko je vstal, ko se je naredil dan. »Slišiš,« rece ona, »da me spet klice?« »Gola, goj, gov!« so gnali koze na goro. Ona rece: »Klicejo me, spet moram iti, držat ta drugega.« »Teci, teci!« je rekel. »Jaz,« rece, »grem dol v Drenico in bom kopal, dokler bom mogel. Pridi me vsaj zvecer pogledat, ce bom koncal.« Tedaj je ona spet šla dol. Toliko je jedla, ko je prišla dol – smetana! – toliko je jedla, da je koncala sredi lonca. In potem ni mogla delati, ker je bila prevec sita. »Kam pa naj grem zdaj?« Spet tja v borovce tja pod kapelico, ki je tam. Šla je tja, se je raztegnila pod brine in se pretegovala in pretegovala, da bi ji šlo naprej, ker je bila prevec sita. »E,« rece, »ce hoce volk delati, naj dela! E,« rece, »zdaj moram uživati!« Zelo je uživala, volk pa, ubožec, je bil nesrecen, ubožec je grebel in kopal. Ko pa je bilo zvecer, je volkec prišel domov zdelan, padal je na eno stran, padal je na drugo. »Kako pa je?« rece ona. »Jaz sem elegantna, o!« On rece: »Ti ja, saj si šla držat, jaz pa se ves dan nisem ustavil.« »O,« rece, »kaj pa je to!« »Kako pa si mu dala ime?« Srednjik, ker je bila sredi lonca. Torej, sredi lonca, to je bil Srednjik. Tedaj je rekla: »Ko bi me vsaj ne klicali tudi jutri!« »No,« rece on, »ce te bodo klicali tudi jutri,« rece, »teci! Obljubila si, da boš šla držat, teci!« Ko pa je bil drugi dan, je spet gnal koze po gori: »Gola, goj, gov!« »Slišiš,« je rekla volkcu, »boter,« rece, »ženejo,« rece, »spet me klicejo tja dol.« »No,« rece, »teci, kopal bom, kot bom le mogel.« Tedaj je on šel kopat, ona pa dol v Host. Prišla je dol, toliko je lizala smetano, toliko je lizala, da je prišla do dna lonca. »Zdaj,« rece, »sem koncala. Kam naj se grem zdaj odpocit?« Saj je skoraj pocila od smetane, si morete misliti! Šla je spet h kapelici, spet dol skozi brinice dol in gor, da bi ji šlo dol. Pa nic! Dajala se je na hrbet, dajala se je na trebuh, da­jala se je tja, dajala se je sem, a smetana ji ni hotela iti iz želodca, ker je bila prevec sita. »No,« rece, »drevi grem,« rece, »ko bo koncal volkec, pridem domov.« Zvecer pa je prišel volkec: »Kako pa je danes?« »Ojme,« rece ona, »hvala Gospodu Bogu. Kako sem bila sita! Pa ti?« On rece: »Jaz sem bil brez hrane na njivi, nihce mi ni prinesel, moral sem grebsti po zemlji ves dan!« »No,« rece ona, »molci!« Rece: »Na jesen, ko pobereva krompir, bova imela vsak pol.« Torej, volcicek je moral opleti krompir, moral ga je okopavati, moral ga je sortirati. Ko je prišla jesen, sta spravila cel kup koruznih storžev, velik kup koruznih storžev in velik kup krompirja. Lisica, ki je bila prebrisana, je rekla: »Zdaj,« rece, »morava midva poskusiti, kdo preskoci kup, ne da se ga dotakne.« Lisica je bila lahka. Dala sta skupaj velik kup krompirja. Tedaj je volkec prišel, ubož-cek, skocil je, da je krompir šel po vsej hiši. Lisica je prišla, je preskocila, prijela se je dveh. »E,« rece ona, »kot se lahko vidi, bom zmagala jaz. No,« rece, »jutri pa koruzne storže.« Naslednji dan sta dala na kup vse koruzne storže. »Poskusi,« je rekla ona volku. »No,« rece on, »poskusi prej ti!« Skocila je, zvalila je dva. Skocil je volk – na sredo kupa! Vse je šlo po sobi. »Eee,« je rekla, »to je vse moje! Zdaj,« rece, »krompir je moj in tudi koruzni storži so moji.« Ceprav je kopal volkec, je bilo vse njeno. »Zdaj,« rece ona, »bova skuhala jed,*** boter volk.« No, sta šla skuhat jed. »Ti,« rece ona, »zaneti ogenj, jaz pa,« rece, »bom dala gor kotel.« Volkec, ubožcek je še tja in zanetil ogenj in dal gor kotel. Ko je vrelo, rece on: »Pojdi!« rece. »Vre,« rece lisici, »botrica, pojdi!« »Ja,« rece ona, »daj ti noter moko, jaz bom pa mešala.« Tedaj je dal noter moko. Ona rece: »Mešaj, jaz bom obrnila.« Tedaj je volk mešal in kuhal in kuhal jed in kuhal in ko je koncal s kuhanjem, rece: »Pojdi zdaj obrnit!« »Oj me,« rece ona, »obrni, ce si skuhal, tudi obrni!« No, ubožcek volkec je obrnil. »A sir, kje ga imava?« »O,« rece ona, »dobro vem za sir. Pojdi za mano, ti,« rece, »greva dol za Zeleni vir,« rece, »tam doli,« rece, »je en tak sir!« Noter v tolmun je svetila luna in ona rece: »Ti deneš rep noter in ko se prime rep, bova potegnila ven sir.« Toda to je bil led, ni bil sir! Tedaj sta botra šla dol za Zeleni vir in ko sta prišla dol, sta lepo dala volkov rep noter v tolmun, dokler se ni okrog njega prijela vsa smetana od ledu, kajti bila je luna. Te-daj je ona vlekla, dokler je mogla, a volka ni mogla izdreti, imel je ujet rep. Toliko je vlekla, toliko je vlekla, dokler se volku ni odtrgal rep. »Ojme, botra,« je rekel, »sira nimava, imava suho jed in jaz,« rece, »imam rep v tolmunu.« »O,« rece, »kaj je to takega! Pojdite, vam bom že spletla rep.« Prišla sta gor, morala sta jesti suho jed brez sira, ker je bil sir tam doli za Zelenim virom. Potem je ona rekla: »Molcite, saj jaz dobro vem, kje imajo volno, vam bom že spletla lep rep.« Šla je tja na Gorico in tam je ukradla volno. Mu je spletla rep, glejte, takšnega. No, ampak bila je tudi egoistka. Rece: »Botrcek,« rece, »zdaj sem vam spletla lep rep. Zdaj,« rece, »a veste kaj? Zanetila bova ogenj, preskakovala bova ogenj. Videla bova, kateri ga bo bolj hitro preskocil.« No, ona je preskocila, ni ji prijelo repa. Volk je bil bolj pocasen in bolj težek, je skocil, ubožec, in se mu je vnel rep. Ko se mu je vnel rep, je volk zacel bežati. Ona je rekla: »Poslušajte, botrcek!« On rece: »Ne morem, ker me pece rit.« »Poslušajte, botrcek!« On rece: »Ne morem, ker me pece rit.« Tedaj je ubožec volk šel, zažgalo mu je ves rep, da je ostal brez repa. In tako je kon-cana, veste, ta je koncana. Ne vem, ali je lepa ali grda. Te starinske pravljice imam jaz, ubožica. *iti na držo, iti držat – iti za krstnega botra **dedcic – škrat ***jed – polenta Lesycica, wukic nu rakic / Volk in rak delata za lisico, ATU 9+2D+275B Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Povedala: Ana Bordänawa (Ana Bordanova), Anna Di Lenardo in Colomba. Posnel: Milko Maticetov, 12. 5. 1962. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 1/27 (T 103-B). Objava: Maticetov 1973, str. 73–74, št. 17; Ciciban 18 (1962/63), str. 70: Lisica kmetica. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. ATU 10*** Padec cez rob prepada / The Fall Over the Edge A: Lisica pahne volka cez rob v prepad. B: Lisica svetuje volku, naj jo pahne v prepad; volk se zažene, ona se odmakne in volk pade v globino. (Volk in lisica se najesta slanine pri Malyskuvih) Jan Baudouin de Courtenay, 1895, Njiwa / Gniva, Rezija, ATU 41+3+4+10*** Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 107–109; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 83–84, št. 3 (italijanski prevod). Tam doli za Ledino so imeli Malyskuvi eno shrambico. In ljudje so šli k maši. Sta prišla volk in lisica. In sta šla notri v shrambico in sta se najedla slanine. In lisica, ki je bila zvita, je zlezla ven pred volkom. Volk se je prenajedel mesa. Ljudje so prišli iz cerkve, oni so šli doli za Ledino z vilami, s cepci, z lopatami, z motikami. In volk, ki je bil sit, ni mogel zlesti ven iz shrambice. In ljudje so prišli in so ga skoraj ubili. Lisica pa, ki je bila prebrisana, je šla dalje. Tjipini so ubili enega vola in lisica se je polila s krvjo, da je bila vsa krvava. Odpravila se je k Marjenen in srecala volka vsega pretepenega. In ona zdrava, vsa krvava, ona je rekla: »Kam greste, botrcek?« In volk se je potožil, da so ga pretepli. Lisica rece: »Jaz sem vsa pobita.« Volk je rekel: »Pojdite, botrica.« Lisica je rekla: »Jaz ne morem, botrcek! Nesite me, ker jaz ne morem iti.« Volk si jo je oprtal in jo je nesel na hrbtu. In zvita lisica je ponavljala: »Župta, župta, bolni nese zdravega.« Volk je rekel: »Kaj pravite botrica?« Lisica je rekla: »Nesite me pocasi, botercek, ker se mi vse košcice tresejo.« Tako sta prispela na Kolk in tam, kjer je veliki previs, je lisica rekla volku: »Tako, odložite me tukaj, botrcek. Pojdite hitro na Mali Kolk, obrnite se, in ko boste pritekli sem, me porinite cez previs. Jaz bom umrla in vi me boste pojedli, botrcek.« Volk je šel na Mali Kolk, zacel je teci nazaj, toda ko se je približal lisici, se je ona umaknila in volk je padel dol s previsa in lisica ga je pojedla. (Lisica in volk kradeta slanino v hlevu za Ledino), ATU 41+3+4+10***+225 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, 111–112; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 83, št. 2. Vuk an l.sica, prva, ATU 3*+3+4+15+34+10*** Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cotic Grillo. Zps.: Viljena Devetak, 2002. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 15–16, št. 1. ATU 15 Lisica gre za botro / The Theft of Butter (Honey) by Playing Godfather Lisica, volk in medved se dogovorijo, da bodo skupaj delali. Pred tem spravijo med, da ga bodo pojedli, ko bodo lacni. Lisica se ves cas pretvarja, da je povabljena kot botrica na botrino, v resnici pa hodi jest med. Ko nameravajo skupaj pojesti med, ugotovijo, da ga vec ni. Lisica predlaga, da se uležejo na sonce, in tisti, ki mu bo prite­kel med iz gobcka, je pojedel med. Specemu volku lisica namaže gobcek z medom in tako dokaže njegovo krivdo. Vcasih dolocijo krivca po tem, kdo naredi vecji iztrebek. Literatura: Grimm 2; Krohn 1889, 74–81; Dähnhardt IV/1912, 241–243; BP I, 9–13; EM: Gevatter stehen. Medved in lisjak / Der Bär und der Fuchs Wilhelm Tschinkel, Kocevje, 1931, ATU 15+34 Objava: Tschinkel 1931; ponatis: Tschinkel / Florjancic, Stanonik 2004, str. 60 in 359. Nekoc sta medved in lisjak sklenila prijateljstvo ter se odpravila izropat cebelji panj. Ko sta šla mirno drug poleg drugega skozi gozd, se je lisjak obrnil in zaklical s spre­menjenim glasom: »Hoj, hoj!« Medved se je ustavil in vprašal: »Kaj pa je bilo to?« – »Ah, to – klicejo me za botra,« se je zlagal lisjak in že je izginil v grmovju. Cez nekaj casa se je spet vrnil in kmalu se je spet zaslišal klic iz gozda: »Hoj, hoj!« – »Pa kaj je zopet?« je zagodrnjal medved. »Zdaj me klicejo, naj grem na poroko,« mu je pojasnil lisjak in se splazil v gošcavo. Ko se je vrnil, sta nadaljevala pot, dokler nista prišla do panja. Toda panj je bil pra-zen, v njem ni bilo niti kaplje medu. »Ti si ga požrl!« je vzrojil medved. »Ne, ti si me prevaral!« je zalajal lisjak. Po dolgem prerekanju sta se koncno sporazumela, da je moral med pojesti tisti, ki bo naredil vecji iztrebek. Lisjak se je pri tem znal postaviti tako zvito, da so njegovi iztrebki še povecali medvedov kup in je torej medved ocitno moral biti tisti, ki je požrl med. Potem sta šla spet mirno naprej, dokler nista dospela do neke mlake. Sonce je stalo visoko na nebu in njegov krog je odseval na vodni gladini. »Kaj pa je to?« je vprašal medved. »To je velik jabolcni zavitek,« mu je odvrnil lisjak. Medved, ki mu je že gla­sno krulilo po želodcu, je vprašal: »Kako bi ga dobila ven?« »Ni druge pomoci, kot da popijeva vso vodo iz mlake.« Medved je bil takoj pripravljen in spravila sta se na delo; a medtem ko je lisjak le malo lizal vodo, je medved pil z velikimi požirki in se je kmalu tako napil, da je pocil. Tedaj se je lisjak spravil na mrtvega medveda in ga požrl. Lisica, volk in medved, ATU 15+34+49 Zps.: Janez Trdina. Objava: Ljubljanski casnik 1/26 (28. 6. 1850), str. 104; Trdina 1952, str. 61–64, 367; ponatis: Bolhar 1975, str. 153–157. (Lisica, volk, medved in merjasec), ATU 15 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay. Objava: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 84, št. 5; (originalna objava: BdeC 1876, št. 5; integralna objava izvirnih tekstov: BdeC 1895). (Akrŕt je bíu am bóter Zwa), ATU 15+3+4+34+225 Kraj: Bernas, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay, 1873. Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988, str. 118–135, št. 18. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Lisica – babica, ATU 15, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1876, str. 187; Levstik 3, 1931, str. 300–301. Lisica – babica, ATU 15, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 20–23, št. 8. Medved, lisica in zajec, ATU 15 Kraj: Kamnik. Zps.: France Stele, 1905–1906. Objava: Stele / Podbrežnik Vukmir 2013, str. 20, št. 1. Odkdaj ima zajcek kratek rep, ATU 15+*15A Kraj: Studenice, Dravinjska dolina. Zps.: Fran Košir. Objava: Zvoncek 12/3 (1. 3. 1909), str. 68. Der Bär und der Fuchs / Medved in lisjak, ATU 15+34 Kraj: Kocevje. Zps.: Wilhelm Tschinkel. Objava: Tschinkel 1931, str. 40–41; ponatis in prevod: Tschinkel / Florjancic, Stanonik 2004, str. 60 in str. 359. Slovenski prevod gl. zgoraj. Lesica, zajc in vouk, ATU 15 Kraj: Gorenja vas pri Mokronogu. Povedal: Lojze Tratar. Zps.: Milko Maticetov, 1951. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Ukec ano lesycica, ATU 9+15+34+2D Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 10. 8. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 205 A, 1–80. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 9. Lesycica tuw Gostje, ke na šla držat (Lisica snedla volku maslo), ATU 15 Kraj: Oseacco / Osojane, Rezija. Povedala: Jelica tuw Borovícji (Jelica v Borovicju) / Elena Di Lenardo. Zps.: Milko Maticetov, 16. 3. 1969. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 17/116 (tr. 43-C). Objava: Maticetov 1973, str. 75–78, št. 18. Zakaj sta medvët in lisica v sovraštvď, ATU 15 Kraj: Celje, Brkini in dolina Reke. Povedala: Marija Ivancic. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 58–59, št. 19. Vuk an l.sica, prva, ATU 3*+3+4+15+34+10*** Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cotic Grillo. Zps.: Viljena Devetak, 2002. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 15–16, št. 1. Vuk an l.sica, druga, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cernic. Zps.: Viljena Devetak, 2005. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 16–17, št. 2. Vuk an l.sica, tretja, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Rozika Juren Ferfoglia. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 17–18, št. 3. Vuk an l.sica, cetrta, ATU 3*+3+4+15+34 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 19–20, št. 4. Lesica, med in medved / La volpe, il miele e l’orso, ATU 15 Kraj: Subid v Terski dolini. Zps.: Bruna Balloch. Objava: Mlada lipa 11/2007, str. 8–9; ponatis: Balloch 2010, str. 45–48. Medved in lisica sta našla velik lonec medu. Sklenila sta, da ga bosta shranila za god sv. Ane. Vrnila sta se domov, toda lisica ni dolgo zdržala, zato je rekla medvedu, da so jo prijatelji povabili na krst. Medved ji rece, naj kar gre, saj takšnega vabila ne more zavrniti. Ko se vrne, pove medvedu, da so otroka poimenovali Pocetak. Tudi drugic »gre za botro« in tokrat pove volku, da so otroka poimenovali Finicak. Ko pride god sv. Ane 26. julija, ni bilo medu in lisica se zlaže medvedu, da ga je pojedel zajec. Medved se zapodi za zajcem, zajec pa v beg, da je komaj pobegnil pred medvedom. Lesica, ouk, med an medved / La volpe, il lipo, il mielle e l’orso, ad ATU 15 Kraj: Subid v Terski dolini. Zps.: Bruna Balloch. Objava: Mlada lipa 11/2007, str. 10–11; ponatis: Balloch 2010, str. 49–52. Lisica in volk sta se povzpela na hrib in spodaj opazita medveda, ki je skril nekaj v jamo. Pridružita se mu in lisica predlaga, da bi malo zaspali. Lisica se le pretvarja, da spi, in se, ko opazi, da sta volk in medved zaspala, skrivaj odplazi do jame. Odkoplje med, ki ga je medved tja spravil, ga poje, nato pa namaže volka po hrbtu in repu z medom. Ko se zbudijo, gre medved k jami in vidi, da ni vec medu. Lisica se zlaže, da ga je pojedel volk, medved vidi, da se še ves sveti, udari volka in se požene za njim, da mu je volk komaj utekel. *ATU *15A Zakaj ima zajec kratek rep? / Why does the Rabbit Have a Short Tail? A: Medved, lisica in zajec najdejo panj medu in ga spravijo, da ga bodo pojedli drugi dan za kosilo. Lisica skrivaj požre med, zajca pa namaže z medom okoli gobcka. Ostale živali, mislec, da je zajec pojedel med, se zaženejo za njim in mu odtrgajo rep. Vcasih si zajec na begu polomi prednje tacke, zato ima še danes krajše. B: Razlicne razlage za zajcev kratki rep. Zakaj ima zajec le kos repa? Janko Pukmajster - Vijanski, Notranjska, 1862, *ATU *15A Objava: Nanos 1862, str. 277–278; Bolhar 1975, str. 93–94. Medved, lisica in zajec se napotijo iskat živež. Dolgo išcejo, dokler ne najde medved v nekem cebelnjaku precej težkega panja. Pograbi ga in odnese na samoten kraj, da bi tam pojedli med. Ker pa so bili vsi od dolge hoje trudni, si najprej sklenejo od-pociti in šele potem južinati. Požrešna lisica pa se, medtem ko tovariša spita, splazi do medu in se naje, kolikor more. Kar ji ostane, skrije, da bi imela še za drugic. Ko spravi vse v red, namaže še zajcka z medom okoli zadnjice, kot bi se mu ven cedil. Potem pa zaspi. Kmalu jo zbudi medvedovo rencanje, ker pogreši med. Lisica vstane in pricne one-gaviti okoli specega zajca, kot bi kaj iskala. Potem poklice medveda k sebi, mu poka­že zajca, ki je še trdno spal, in rece: »Glej, glej, tako se je najedel medu, da mu še zdaj ven tece.« Medved od jeze tako zarjove, da se zajec zbudi in splašen zbeži. Medved pa jo urno ubere za njim in ravno tedaj, ko zajec skoci cez plot, ga medved zgrabi za rep in mu ga odtrga. Le majhen košcek ga je zajcu še ostalo. Od tedaj ima zajec kratek rep. Zakaj zajec nima celega repa? *ATU *15A Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec 1922, str. 160–162; Valjavec / Popit 2002, str. 311–312, št. 147. Zakaj ima zajec kratek rep in zakaj crti medved lisico? *ATU *15A Zps.: Zoran. Objava: Vrtec 30/2 (1. 2. 1900), str. 22–23. Medved hoce prekopati zemljo na gorici. Pri tem naj bi mu pomagali lisica, volk in zajec. Za obed preskrbi medved sod medu in ga shrani v gozdu. Lisica se dela kma­lu navelica. Izgovori se, da mora na ženitnino. Poišce med in ga postopoma izpije. Opoldne živali ugotovijo, da obeda vec ni. Lisica predlaga, da ležejo na sonce; tisti, ki je med izpil, ga bo spotil. Lisica se splazi k sodu, ga pobriše s taco in namaže zajca. Volk in medved planeta nanj, zajec pa zbeži. Volk zajca ujame za rep in mu ga od­grizne. Od tedaj ima zajec le pol repa. Pozneje se je izvedelo, kdo je bil tat v resnici, zato crti medved ves lisicji rod. Zajec, volk in lisica, *ATU *15A Kraj: Koroška. Zps.: France Kotnik (Dobercan). Objava: Mir 20/12 (21. 3. 1901), str. 46, podlistek; Bolhar 1975, str. 94–95. Zajec pelje volka in lisico v gozd, da bi jima pokazal lonec medu, zakopan v zemlji. Lisica med potjo predlaga, da bi pocivali in se naspali. Ko zajec in volk zaspita, se odplazi do medu in ga odkoplje ter poje. Ko skupaj pridejo do kraja, kjer naj bi bil med, ga vec ni. Volk se razjezi na zajca in se zapodi za njim; zajec tece navzdol in si pri tem poškoduje sprednje tacke, tako da ima še danes krajše. Od kdaj ima zajcek kratek rep, *ATU 15+*15A Kraj: Studenice, Dravinjska dolina. Zps.: Fran Košir. Objava: Zvoncek 12/3 (1. 3. 1909), str. 68. Kako so spravili zajca ob rep, *ATU *15A Objava: Flere 1931, str. 146–149. Zakaj ima zajec kratek rep? ad *ATU *15A Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Pavel Pražetina. Objava: Ciciban (1946/47), str. 78; ponatis: Bolhar 1975, str. 93. Ko je bil zajec še majhen, se je šel ucit za tesarja. Tesarjeva družina je imela vrt in na njem veliko breskvovih dreves. Zajec pa je vedno kaj rad hodil na vrt breskve jest. Gospodar je to videl in je zaprl zajca v delavnico, pri tem pa mu je med vrati priprl rep. Vtem pa je prišel pes in zalajal. Zajec se je prestrašil in stekel v gozd, rep pa mu je ostal med vrati. Od tedaj živi zajec v gozdu in ima kratek rep. Mojca Pokrajculja, *ATU *283C*+*15A Kraj: okolica Velikovca, avstrijska Koroška. Povedal: gostilnicar Ulrik Tof iz Mežice, ki je pripovedko slišal kot otrok doma v okolici Veli­kovca. Objave: Möderndorfer 1937, str. 14–17; Möderndorfer 1946, str. 301–305; Möderndorfer 1957, str. 155–157; Bolhar 1964, str. 107–110; Möderndorfer / Šašel 1972, str. 134–136. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU *283C*. Lisica, medved, volk in zajec, *ATU *15A Kraj: Petrušna vas na Dolenjskem. Povedal: Anton Dremelj - Resnik. Zps.: Milko Maticetov, 9. 12. 1951, Arhiv ISN ZRC SAZU: Ms. EM 5/ 46, 98–103. Objavi: Maticetov / Štefan 2010, str. 112–113, št. 5; v nemšcini: Von Prinzen 1961, str. 231– 233, prevod: str. 238–241. Lisica nagovori medveda, da bi šla skupaj po lonec medu. Na gostijo povabita še zaj-ca, ki je bežal pred volkom, nato pa še volka. Ko pridejo na senožet, na soncu zaspijo, lisica pa, ki se prej zbudi, poliže med, ko zacuti, da se ji cedi iz riti, pa namaže zajca. Kraje obtožijo zajca, ta pobegne, volk skoci za njim in mu odtrga pol repa, zato ima zajec še danes kratek rep. Zakuo u ma zec kratak rep? *ATU *15A Kraj: Beneška Slovenija. Objava: Matajur 1953, št. 71, str. 4. Od kdaj ima zajcek kratek rep? *ATU *15A Kraj: hrib Plešivica, Bela krajina. Objava: Zupanc 1956, str. 119–121; Bolhar 1964, str. 117–118. Medv.d, l.sica in zajc.k, *ATU *15A Kraj: Šmartno pri Litiji. Povedal: Pavel Dolšek. Zps.: Ida Dolšek. Objava: Dolšek / Stanonik 2000, str. 46, št. 32. Lacni medved, lisica in zajcek se srecajo. Lisica pove, da ve za cebelnjak v vasi, kjer bi lahko dobili med. Toda svetuje jim, da gredo tja ponoci, ker bi jih cez dan ljudje videli. Ko zajec in medved zaspita, se lisica odpravi k cebelnjaku in poje ves med. Zjutraj se zbudijo in gredo po med, pa ga ni vec. Da bi ugotovili, kdo je pojedel med, predlaga lisica, da zaspijo na soncu, kriv pa je tisti, kateremu se bo pocedil med iz ust. Zajcku namaže gobcek z medom. Ko se medved zbudi, se zažene za zajckom, zgrabi ga za rep in mu ga odtrga. Zajcek komaj uide, od takrat pa ima kratek rep. Zakaj imajo zajci kratek rep, *ATU *15A Kraj: Brezovi Dol pri Ambrusu, Dolenjska. Povedala: Cirila Bedene. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 16, št. 2. Lisica zvabi zajca v svoj brlog, ceš da ima tam repo. Zajec se zmuzne ven in zbeži, rep pa se mu je pri tem zapleta v grmovje; ko pritece do svoje luknje, hitro zapre vrata, a si pri tem odšcipne rep. Vovk, zajc pa lisica so nivo kopal, *ATU *15A Kraj: Zgornji Tuhinj, Tuhinjska dolina. Povedala: Neža Bajde, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 28–29, št. 13. Zakaj ima zajec kratek rep, *ATU *15A Kraj: Rodik, Primorska. Zps.: Jasna Majda Peršolja. Objava: Peršolja 2000, str. 148–149. ATU 20A Živali, ujete v jamo, pojedo druga drugo / Animals Caught in a Pit Eat One Another Up Ujete živali v jami pojedo druga drugo. Na koncu ostane le še lisica. Literatura: Krohn 1889, 81–84; EM: Tiere fressen einander. Zveri v jami Fran Levstik, ATU 30+20A+21+*31 Objava: Vrtec 1877, str. 104; Levstik 1931, str. 313–315. Živela sta starec in starka. Imela sta vsega skupaj jedinega narastca (merjasca). Ta je hodil v gozd želoda jest. Sreca ga volk. »Narastec, kam greš?« »V les želoda jest.« »Vzemi še mene s soboj.« »Vzel bi te,« odgovori narastec, »a jama je tam globoka in široka, katere ti ne preskociš.« »Preskocim.« Odpravita se ter korakata po lesu in prideta do jame. »Nu,« rece volk, »preskoci!« Narastec skoci – preskoci; volk skoci – v jamo pade. Narastec se naje želoda ter se vrne domov. Jutro, dan, zopet narastec ide v les. Sreca ga medved. »Narastec, kam tako?« »V les idem, želoda jest.« »S soboj me vzemi!« »Vzel bi te, a tam je jama, globoka in široka, ti je ne preskociš.« »Ne boj se, preskocim.« Prideta k jami. Narastec skoci – preskoci; medved skoci – v jamo pade. Narastec se naje želoda kakor prej ter krene domov. Tretji dan se narastec zopet spusti z domu v les. Sreca ga zajec. »Božja pomoc, narastec!« »Zdrav da si, za­jec!« »Kam si nameril?« »V les, želoda jest.« »Vzemi me s soboj.« »Ne, zajec, jama je tam široka in globoka; ti je ne preskociš.« »Kako ne preskocim? Ne boj se!« Prideta k jami. Narastec skoci – preskoci; zajec skoci – v jamo pade. Narastec se naje želo­da in odide domov. Cetrti dan gre zopet želoda jest. Sreca ga lisica in tudi poprosi: »Vzemi me s soboj!« »Ne,« pove narastec, »jama je tam, globoka in široka; ti je ne preskociš.« »Kako ne?« zacudi se lisica, »preskocim jo!« Puhne za narastcem, a pade v jamo. Tako se jih je nabralo v tej jami cetvero: volk, medved, lisica in zajec. Jeli so misliti, kako bi se jesti dobilo. Lisica govori: »Dejmo, izkušajmo se vpiti zdržema; kdor poprej vpeša, tega snedi-mo!« Vsi zakrice ob enem. Zajcu prvemu poide sapa, lisici zadnji. Vzemo zajca, raztrgajo in požro ga. Zopet ogladne ter se dogovore vpiti. »Kdor iznemore,« izpre­govori lisica, »žal nam ga ne bode; glad ne ve milosti.« Zacno se dreti in rjuti. Volku se prvemu sapa zapre. Lisica in medved ga vzameta, raztrgata in požreta. Zdaj se lisica domisli svojih zvijac: volkovo meso poje, a creva skrije pod-se. Tri dni je potem še sedela in po malem žvecila volkova creva. Medved je povpraša: »Kaj li ješ, kuma? Daj, da malo pokusim!« »Oh, kumcek, iz sebe motam creva; tudi ti si razporji tre­buh, izmotaj si creva ter je pojej!« Medved si razporji trebuh in tako lisici ostane sam v južino in vecerjo. Mine teden. Lisica še vedno sedi v jami in zopet jo prime lakota. Evo, nad jamo raste drevo, a na drevesu drozd vije gnezdo. Lisica sedi ter ne prema­kne ocesa od njega in ga obgovori: »Drozd, kaj li delaš?« »Gnezdo pletem.« »Cemu li?« »Mladicem.« »Drozd, nakrmi me; ce ne, požrem ti mladice.« Drozda zaskrbi, kako bi jo nakrmil. Odleti v selo in prinese kuro. Lisica ogloje kuro ter potem rece: »Drozd, ali si me nakrmil?« »Nakrmil sem te.« »A sedaj me še napoji!« Drozda zopet zaskrbi, kako bi napojil lisico. Odleti v selo in prinese lonec mleka. Lisica se napije ter de: »Drozd, ali si me nakrmil?« »Nakrmil sem te.« »Ali si me napojil?« »Napojil.« »Izbavi me jame.« Drozd misli, razmišljuje, kako bi izbavil lisico. Zacne zbirati rožja ali dracja in metati v jamo. Toliko namece, da pride lisica k vrhu. »Nu,« rece ona, »ali si me nakrmil, drozd?« »Nakrmil.« »Ali si me napojil?« »Napojil.« »Ali si me izbavil iz jame?« »Izbavil.« »Dobro; zdaj stori, da se bodem smijala.« Drozd premišlja in žaluje, a tega ne zna storiti. »Kadar vzletim,« rece drozd, »poteci ti za menoj.« Drozd zleti v selo in sede na vrata bogatemu možu, a lisica leže pod vrata. Drozd zakrici: »Baba, baba, daj mi kos slanine! Baba, baba, daj mi kos slanine!« Kadar ga zaslišijo psi, priskacejo iz dvora in raztrgajo lisico. Jaz sem bil tam ter pil med in vino, katero mi je ustnic doteklo, a v usta ni priteklo. Lisica, zajec, volk in medved, ATU 20A+21+*31 Kraj: Livek, Soške planine. Zps.: Josip Kenda. Objava: Kenda 1896 (Gabršcek III), str. 89–91, št. 16; Gabršcek 1910, str. 171–174, št. 22. Lisica, mislec na to, kako bo pojedla tovariše, pregovori zajca, volka in medveda, da skupaj skocijo v jamo. Ko postanejo lacni, medved predlaga, da bi klicali na pomoc; ko se utrudijo in nihce ne pride, se ostali dogovorijo, da bodo pojedli medveda. Cez cas postane lacen zajec, predlaga, da ponovno poklicejo pomoc, a tudi tokrat ni ni­kogar, zato zdaj pojedo zajca. Lisica skrije njegova creva, in ko postane lacen volk, mu predlaga, naj si poje lastno drobovje, kot je storila ona – in mu pokaže zajceva creva. Volk si razpara trebuh in lisica ga poje. Ko postane lacna, poklice drozga in ga prosi, da nanosi v jamo slame in zemlje, da bo lahko splezala ven. Drozg znosi polno jamo slame in druge ropotije in lisica spleza ven. Zdaj prosi drozga, da ji pokaže, kje je meso, da bi se najedla. Drozg pa jo pelje v mesnico, kjer jo izda s civkanjem, da pritecejo vaški psi in lisico raztrgajo. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 21. ATU 20C Živali bežijo v strahu pred koncem sveta / The Animals Flee in Fear of the End of the World Oreh (želod, list …) pade pišcancu (kokoški, petelinu, miši …) na glavo. Mislec, da se bliža konec sveta, se odpravi v Rim (h kralju …). Pridružijo se mu še druge živali. Nazadnje se nesporazum razjasni ali pa padejo lisici v kremplje. Literatura: Dähnhardt III/1910, 19; BP I, 237; Wesselski 1933, 19; Ludvik 1971, str. 189–199. »Bežimo, svet se podira!«* Ana Bordänawa (Ana Bordanova, Anna Di Lenardo in Colomba), 6. 12. 1964, Njiwa / Gniva, Rezija, posnel Milko Maticetov, ATU 20C+210 Vir: Arhiv ISN: R 6/5 (tr. 17-A). Objava: Maticetov 1973, str. 91–93, št. 24. Enkrat smo imeli peska mi, je bil tam zgoraj v vrtu in nam je lepo varoval. In smo imeli tudi kokoš. In kdo ve kako, ta kokoš je zbežala in šla gor na Pincanov kolk. Tam zgoraj na Pin­canovem kolku je orehovo drevo. Najbrž je malo zapihal veter, je padel oreh kokoši na glavo. In kokoš je zacela kokodakati in je ušla, ker jo je udarilo. Je kokodakala in šla dol po Kracacih in je srecala petelina, našega velikega petelina, ki je imel velik greben. Pravi: »Kam greste, žbotrica, tako naglo?« »Tje v Šetjakob v Galicijo, ker tu se podira svet!« »Grem tudi jaz, žbotrica, z vami!« »Dobro, pojdi, greva!« Šla sta, šla sta, šla sta, sta prišla k šoli, sta srecala gos. »Ojme, dober dan, žbotrcek in žbotrica, kam gresta tako naglo?« »Tje v Šetjakob v Galicijo, ker tu se podira svet!« »Grem tudi jaz z vama!« »Dobro, pojdite, gremo!« So šli, so šli, so prišli deaec, v Kraj. Ko so prišli v Kraj, so srecali ovna. »Kam greste, žbotrica, tako naglo, in žbotrcki?« »A, tje noter v Šetjakob v Galicijo, ker tu se podira svet!« »Grem tudi jaz z vami.« »Dobro, pojdi, gremo!« Tedaj so šli. In šli in šli skozi gozd, so bili veliki gozdovi, in popotniki so bili tega že navelicani, ker niso nikoli nic videli in nobene luci. In petelin je rekel: »Cujte,« pravi, »pocakajte,« pravi, »jaz bom šel na drevo in,« pravi, »bom pogledal, ce se vidi kje kaka luc!« In petelin je sfrlel gor na drevo in ko je prišel gor na drevo – »Ojme,« je rekel, »tam dalec dalec se vidi luc,« pravi. »Pojdite. Gremo! Jaz vem, kam je treba iti!« In so šli in šli in šli in so prišli tje, kjer je bila tista luc. In so šli noter in kokoš se je spravila pod klop. Sta bili dve klopi. Pod drugo se je dala gos. In je rekel tisti, kako se mu že pravi … jazbec (oven): »Kam pa naj se denem jaz?« pravi. »Jaz grem tje za vrata!« In petelin je rekel: »Da bom bolj varen, jaz grem na hišo!« Potem je še rekel: »Jaz bom lepo spravljen tu zgoraj, kjer sem. Morda mi bo mrzlo, ampak jaz vidim pov-sod, kdo prihaja!« Je minilo precej casa, se je prikazal nekdo, ki je prišel gledat, kako je s tem, kar se je kuhalo. Saj je bil loncek pri ognju, se je kuhalo meso. In je šel do klopi, da bi sedel. Ga je lepo piknila kokoš. »Jojme,« pravi, »kako me je piknila, kako me je zbodla šivilja!« Dobro, je šel na drugo klop, ga je piknila na drugi kraj gos. Pravi: »Jojme, kako me je zbodel krojac!« Je šel, da se bo zmuznil ven, ga pograbi oven, da je zletel na trebuh ven na dvor. Petelin zgoraj na hiši je rekel: »Magari še! Bi ga moral vreci še bolj dalec!« Tedaj tako, je lepo zbežal. In tam so bili tatovi, ki so imeli v lasti to hišo. In ko je prišel k tatovom, jim je povedal vse, kako je bilo: »Sem šel pod prvo klop, me je zbodla šivilja. In sem šel pod drugo klop, me je zbodel krojac,« pravi. »Sem poskušal uiti ven iz hiše, je bil mož, ki me je vrgel ven z vilami, da sem priletel na trebuh. In je bil še eden zgoraj na hiši, je rekel, da bi me moral vreci še bolj dalec ven. Prav je imel!« * Rezijanski naslov: Kokoš änu pitilen änu wsi nje gotrówje nu götrice, ke ni su šle nutaw Šetjakup de Galycje Kokotova ceta, ATU 20C+210 Kraj: Varaždin. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5/1885, str. 463, št. 60; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 157, št. 307. Boter petelin in njegova zgodba, ATU 20C+210 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Ivan Trinko. Objava: Wagner 1931, str. 117–122. Domace živali romajo v Rim, ATU 20C+210 Kraj: Beneška Slovenija. Objava: Turnšek 1954, str. 152–154. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 210. ATU 20D* Petelin in druge živali gredo na božjo pot (Lisica romarica) / Pilgrimage of the Animals A: Lisica se oblece v spokornico in gre na romanje. Spotoma poje nic hudega slutece živali. Vcasih jih zvabi v svoj brlog in jih nagovori k petju, medtem jih poje. Vrabec zapoje le pred odprtim oknom in pravocasno pobegne. B: Živali se odpravijo v Rim oz. na romanje, zvecer si poišcejo prenocišce ali vecerjo, kar privede do drugih zapletov. Literatura: Dokumentirano med 1195 in 1200 v Roman de Renart. Lisica spokornica Janez Svetokriški, 1691, ATU 20D* Objava: Svetokriški 1691/1991, str. 175–176. Enkrat lesica, videjoc, de zavolo nje golufne kunšti vse živali so jo sovražile inu od nje proc bejžale, za tiga volo je bila žalostna ratala ter je dolgu mislila, kaj je nji zaceti, de bi mogla živeti. K zadnimu sklene, de hoce pisat po vsih deželah, de ona spozna svoje pregrehe: »V tem kir s svojo kunštjo sem veliku njih golufala inu v škodo per-pravila, za tiga volo hocem pokuro delat inu po božjih potah hodit.« Se oblece v pilgromski gvant, na vrat dene en usnjat kreželc, na stran obesi eno votlo buco, v eno roko vzame en velik roženkranc, v to drugo eno dolgo palco ter se na rajžo postavi inu almožno prosi. Kadar so jo v tem stanu te druge živali vidile, se je taistom smilila ter obilne almožne so ji dajale, zlasti te krotke kokuške. Lisica po­hlevnu je almožne prejemala inu tudi le-te, katere so ji almožno pernesle, je raztrgala inu požrla. Kokotova ceta, ATU 20D*+130 Kraj: Varaždin. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5 (1885), str. 463, št. 60. Petelin gre na božjo pot. Pridružijo se mu puran, raca, gosak, zajec in jež. Spotoma prespijo v votlem drevesu, ježa pa postavijo na stražo. K drevesu prideta lisica in volk, da bi vecerjala. Lisica se zbode ob ježa, zajec v duplu zacne od strahu butati ob stene, puran zavpije: »purgari, purgari«, raca: »šest nas je«, gosak pa: »ksi, ksi, ksi«. Lisica in volk v strahu brez vecerje zbežita. (Lisica služi kot dekla na plevanu), ATU 20D*+103A Kraj: Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 82, št. 1; (originalna objava: BdeC 1876, št. 1; integralna objava izvirnih tekstov: BdeC 1895). Lisica je pri pometanju našla dva centima, odpravi se v Rim, pridružita se ji zajec in volk. Naletijo na macka in živali sklenejo, da naj se macek poroci z lisico. Medtem ko lisica lovi kokoši, se živali poskrijejo. Prestraši jih miš, zbežijo domov in poroka odpade. (Lisica služi kot dekla pri Kŕucovih, najde krajcar in se odpravi z lisjakom v Rim), ATU 20D*+41+3+4+2D+225 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 85–86, št. 6; (originalna obja­va: Baudouin de Courtenay 1876, št. 6). Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 3. Domace živali romajo v Rim, ad ATU 20D*+ad 130 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Metod Turnšek. Objava: Turnšek 1954, str. 152–154. Lesíca – díkla ta-par plevanu / Lisica romarica, ad ATU 20D*+211B* Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Marija Rozaljina / Maria Paletti. Posnel: Milko Maticetov, 11. 12. 1962; Arhiv ISN ZRC SAZU: T 118-B, R 2, 22. Objava: Maticetov 1973, str. 87–90, št. 23. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 211B*. Od pesica, ATU 20D* Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Zps.: Milko Maticetov, 10. 8. 1966, Arhiv ISN: R 10/2 (tr. 205 A, 82–169). ATU 21 Lastno drobovje snedel / Eating his own Entrails Lisica pregovori volka (medveda), da si poje drob. Literatura: Dokumentirano leta 1847 na Finskem; Krohn 1889, 84–89; EM: Die eigenen Eingeweide fressen. Lisica, zajec, volk in medved Josip Kenda, 1969, Livek, Soške planine, ATU 20A+21+*31 Objava: Kenda 1896 (Gabršcek III), str. 89–91, št. 16; Gabršcek 1910, str. 171–174, št. 22. Lisica, zajec, volk in medved se napote po svetu. Nekoc pridejo do velike jame. Zviti lisici je silno zadišalo meso njenih tovarišev. Prekanjena stvar jo koj iztuhta in de: »Alo, poskocimo v to-le jamo: bomo videli, kdo prileze prvi iž nje!« Ti osli zabiti jo koj ubogajo ter skocijo v globoko jamo, iz katere ni bilo moci izlesti na nikak nacin. Lisica se je tega zelo veselila, ker je vedela, da jo caka slastna vecerja. Vsi štirje jetni­ki so postali silno lacni, a imeli niso niti trohice živeža. Na to se oglasi medved ter izpregovori kaj modro besedo: »Veste kaj, tovariši! Zacnimo vpiti; komur prvemu sape zmanjka, tega pojemo.« Jednoglasno se je vsprejela ta modrost. Zaceli so vpiti, da se je zemlja tresla tam okoli. Ali kaj: »Kdor je izmislil, ta se je stisnil!« – medved ni mogel niti sopsti vec. Trije tovariši pa niso poznali usmiljenja. Dejali so: »Sila kola lomi; raje ti sam kakor mi vsi trije!« Raztrgali so ga in požrli; lisica pa je poskrbela, da je dobila najbolji in najvecji kos. Ali glad in pomanjkanje sta zacela zopet trkati na želodce. Zajec de: »Naj bo, kar Bog ce, vpijmo, kakor je ucil rajni medved!« In zaceli so vpiti na vso moc; naposled je omagal zajec. Dejal je: »O, tepec prismojeni! Zakaj nisem molcal?« Ko sta ga ostala tovariša delila, skrila je lisica pod se zajcja ceva, cesar volk ni zapazil. Naslednjega dne zacne lisica vlaciti izpod sebe zajcja ceva ter jih použivati. Volk jo poprosi: »Draga moja, tudi mene tare glad! Daj mi malo cev, da si utolažim lacni želodec!« Zvita lisica pa mu de: »Ce hoceš imeti ceva, stori, kakor sem jaz storila; razparala sem si trebuh in sedaj – zobljem svoja ceva.« Volk ne pomišlja mnogo, razpara si trebuh – in pogine. Lisica pa je imela dovolj živeža za vec dnij. Na veji nad jamo je zapel drozeg. Lisica ga zaprosi: »Ljubi drozcek, reši me te grozne jece. Lej, ce mi ti ne pomoreš, poginiti mi bode v tem breznu!« Drozcek pa ji od­govori: »Kako naj ti pomagam jaz, revcek ubogi? Saj vidiš, da sem na svetu le revna stvarca!« Lisica pa ga pouci: »Ti si kaj hitrih perutnic, nanosi v to-le jamo slame in druge ropotije.« In tako je prilezla lisica iz jame. Ali prijela je tudi ona placilo za svoje grehe. Lisica je dela drozgu: »Pelji me v kako shrambo, silno sem lacna!« Drozeg jo pelje do neke mesnice, kamor je planila lisica. Drozeg pa je stal na vratih in civkal: »Baba, daj mi mesa, baba, daj mi mesa!« To so culi gospodarjevi psi, pritekli v mesnico in raztrgali lisico. Drozeg pa je civkal: »Prav ji stoji, prav ji stoji!« in odletel. Od štirih popotnikov ne živi torej nikdo vec, naše pravljice mora po tem takem biti tudi konec. Zveri v jami, ATU 30+20A+21+*31, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 104; Levstik 1931, str. 313–315. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 20A. ATU 30 Lisica zapelje volka, da pade v jamo / The Fox Tricks the Wolf into Falling into a Pit Lisica zvabi volka v prikrito past (jamo ...). Volk se ujame (pade v jamo ...). Literatura: Dokumentirano v hebrejski basni Haď Gaon-a (939–1038); EM: Rettung aus dem Brunnen; Marzolph / Van Leeuwen 2004, št. 47. Lisica in volk Milko Maticetov, povedala Režina Kramaro - Kolicésa, Pod bardan v Terski dolini, 31. 12. 1940, ATU 30 Vir: Milko Maticetov, Slovensko folklorno gradivo iz Tera (rokopis), Arhiv ISN ZRC SAZU. Nekoc sta bila lisica in boter volk. Potem sta bila nad prepadom. In potem je rekla lisica: »Pocakaj, da te objamem in poljubim.« Ko sta bila nad prepadom, je rekla: »Ce bi ti vedel, kako je lepo tam spodaj! Skoci dol!« Pa je skocil in se je ubil. Volk se je nažrl v Žbajancicevi sobici Roberto Dapit, 26. 8. 1999, Lipavec, Rezija, ATU 41+3+4+30 Vir: Arhiv Roberta Dapita. Objava: Kropej, Dapit 2011, str. 25–26, št. 8. Torej babica nam je pripovedovala pravljico, da je tam doli v Logu stanoval Žbajan-cic in je takrat zaklal prasce in shranil v sobico mesnino desetih prascev. V nedeljo sta šla on in njegova žena k maši gor na Ravanco, medtem ko sta lisica in volk, ki sta bila botra, morala hoditi okoli, da bi našla kaj za pod zob. Tako sta prišla dol k Žbajancicu, videla sta njegovo hišico in hišica je bila zaprta, okno pa je bilo odprto. Potem je zvita lisica rekla: »Botrcek,« je rekla, »dajte, prosim, skocite, pojdite vi skozi okno v sobico,« je rekla, »najejte se,« je rekla, »in podajte kaj tudi meni, ki bom zunaj ostala.« Tedaj ji je on metal mesnino in ona je jedla zunaj, medtem ko se je on nažrl notri v sobici. Njegov trebuh je, se ve, rastel tako, da ni mogel vec ven skozi okno. Torej, ko je prišel Žbajancic, je zacel kuhati polento in je rekel ženi, naj gre iskat klobasi-co. Ona pa ni mogla odpreti duri od sobice. Nakar so podrli duri in volk je bil tam notri. Tedaj so tolkli volka in so ga tako zelo tepli, da je bil ves krvav. Lisica pa, ko je videla, da gredo gospodarji, je zbežala gor ob Ranjenem potoku in prišla sem gor za Ravanco, nekje tam, kjer je zdaj most. Medtem so nekje ubili konja in lisica se je vsa umazala s krvjo. Tedaj je volk prišel nazaj, ampak je hodil in šepal, ker je bil pošteno tepen. »Jojme,« pravi, »botrcek? Kaj vam je?« »Jojme,« pravi, »kako so me tepli in kako so me tolkli,« pravi, »res ne morem vec!« »Kaj pa jaz, botrcek, glejte, kako sem krvava,« je rekla, »in vas lepo prosim, zadenite me na hrbet, ker res ne morem iti naprej!« Tedaj jo je zadel na hrbet in šel. Ona pa je rekla: »Žgan, gan, bolni nese zdravega.« »Kaj pravite, botrica?« »Lepo nesite me, ker me vsaka košcica boli!« Tedaj, ko je babica pripovedovala, je še razlagala na dolgo in široko. Mi smo se kar bali, mislili smo že, da gre volk. Potem je rekel: »Kam naj vas nesem?« Volk jo je moral nesti na oni plaz tam gori – babica je nam prav pokazala, na kateri plaz. »Zdaj,« je rekla, »botrcek, jaz imam dosti življenja,« je rekla. Pravi: »Ubijte me!« »Ne, ne,« pravi, »botrica, ne, ne bom vas ubil!« »Ja,« pravi, »ubijte me, in ce nimate poguma, vam bom zvezala oci z ruto.« In je rekla, pravi: »Pojdite tja gor in vrzite me v prepad. Jaz bom stala tu in tako me boste lahko vrgli dol v prepad.« Se ve, da jo je volk ubogal. Šel je tja in storil tako, kot mu je ona ukazala. Ko pa je lisica videla, da je volk blizu, se je umaknila, medtem ko je on strmoglavil v prepad. Ona je pa ostala živa. Saj se rece: 'zvita kot lisica' ali 'si prava lisica'. Zveri v jami, ATU 30+20A+21+*31, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 104; Levstik 1931, str. 313–315. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 20A. Lisica in volk, ATU 8*+ad 123+34+30 Kraj: Medžimurje. Zps.: Lea Fatur. Objava: Angeljcek 36/8 (april 1927/28), str. 113–116. Lisica zamenja kolace iz blata, prelite z medom, za žrebicka. Vsak dan mu nabira svežo travo, in ko se vraca domov, ji žrebe vselej odpre vrata. Volk to opazi in potrka namesto lisice; ko mu žrebe odpre, ga požre. Lisica se mu mašcuje: ponudi mu sir, ki ga je ukradla na vozu, nato pa ga napoti k potoku, kjer je odsevala polna luna, in mu rece, naj popije potok, da bi lahko pobral sir. Ko je že poln vode, ga pelje v mlin na svatbo. Tu pade volk na mizo, svatje pograbijo palice in ga potolcejo; v lisico, ki gleda skozi okno, prileti kamen. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 8*. ATU 31 Lisica spleza iz jame z volkovega hrbta / The Fox Climbs from the Pit on the Wolf’s Back Lisica skoci v vodnjak in ne more sama ven, zato pregovori kozla (volka), da pride k njej. Ko se ta spusti notri, spleza lisica nanj in skoci ven, kozel pa ostane v vodnjaku. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 423, num. 9), dokumentirano v Roman de Renart (XVII, 1–138) ok. leta 1205; EM: Rettung aus dem Brunnen; Marzolph / Van Leeuwen 2004, št. 47. Kosel in lesiza Urban Jarnik, prevod iz latinšcine, ATU 31 Objava: Jarnik 1814, str. 77–78. Silno shejo terpezha, kosel in lesiza v en studeniz skozhita. Ko sta se napojila, spre­gleduje kosel, kej bi mogel iz vode na suhe priti. Lesiza mu rezhe: Ne trudi se bati, kako bova sopet na suhe prishla. Zhe me bogash, bova oba odteta. Al se na sadnje noge postavish, prednje pa na studenzhino steno naslonish, in glavo s rogovi na vish povsdignesh, bom mogla ti na herbet, is herbta na rogove, in od rogov zelo is studenza skozhiti, in tudi tebe is njega povlezhi. Ko se je kosel k temu voln perkasal, in lesizhino opomeno dopolnil, je ona zhres njegov herbet se na rogove pognala, od tod is studenza vskozhila, in sverha na kraju ali robu studenzhine naslombe veselo sukajozh se koslu posmehovala. Kosel zhres to rasserdit sazhinja lesizo golufije in nesvestja dolshiti. Pa lesiza mu rezhe: Ako bi ti kosel tak moder bil, kakor si bradat, bi se nikoli ne v en tak kraj bres poprejshne spregledbe doli bil spustil. Uk. Pred sazhetkam vsakiga dela pomisli na konez. Lisica in kozel, ATU 31, pesem Zps.: P. Gros. Objava: Vrtec 3/1 (1. 1. 1873), str. 12. Lisica pade v jamo in ne more ven. Iz hoste pride žejen kozel. Lisica mu pravi, naj skoci k njej, da se bo napil vode. Ko to stori, ga nagovori, da ji nastavi rogove; lisica stopi nanje in skoci iz jame. Kozel pa ostane v jami in reši ga šele pastir. *ATU *31 Drozg pomaga lisici splezati iz jame / The Thrush Helps the Fox Come out of the Pit Drozg (ali kateri drugi ptic) znosi toliko slame in listja v jamo, kjer je lisica ujeta, da lisica lahko spleza ven. Lisica in drozd Objava: Mladi rod 2/5, februar 1953, str. 9–10, *ATU *31 Lisica pade v jamo. Zraven jame je stalo drevo, a na drevesu si je pletel gnezdo drozd. Lisica cepi v jami, gleda drozda in mu pravi: »Drozd, drozd, kaj delaš?« »Gnezdo pletem.« »Za kaj ti bo gnezdo?« »Mlade bom imel.« »Drozd, nakrmi me. Ce me ne nakrmiš, bom požrla tvoje mlade.« Drozdu je hudo, drozd je žalosten. Kako naj nakrmi lisico? Leti v vas in ji prinese kurico. Lisica požre kurico in spet ogovori drozda: »Drozd, drozd, si me nakrmil?« »Sem.« »Sedaj me pa še napoji!« Drozdu je hudo, drozd je žalosten. Kako naj napoji lisico? Leti v vas in ji prinese vode. Lisica se napije in pravi: »Drozd, drozd, si me nakrmil?« »Sem.« »Si me napojil?« »Sem.« »No in zdaj me potegni še iz jame.« Drozdu je hudo, drozd je žalosten. Kako naj potegne lisico iz jame? In zacel je metati palice v jamo. Nametal jih je toliko, da je lisica po njih zlezla iz jame. Komaj pride na plano, leže pod drevo in se tam preteguje. »No,« pravi, »si me nakrmil, drozd?« »Sem.« »Si me napojil?« »Sem.« »Si me spravil iz jame?« »Sem.« »No, zdaj me pa še zabavaj!« Drozdu je hudo, drozd je žalosten. Kako naj zabava lisico? »Jaz bom letel,« pravi, »ti, lisica, pa teci za menoj!« Drozd zleti v vas in sede na vrata, lisica pa pod vrata. Drozd zacne kricati: »Babica, babica, prinesi kolacev! Babica, babica, prinesi kolacev!« Slišali so ga psi, pritekli so k hiši in pregnali lisico. Zveri v jami, ATU 30+20A+21+*31, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 104; Levstik 1931, str. 313–315. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 20A. Lisica, zajec, volk in medved, ATU 20A+21+*31 Kraj: Livek, Soške planine. Zps.: Josip Kenda. Objava: Kenda 1896 (Gabršcek III), str. 89–91, št. 16; Gabršcek 1910, str. 171–174, št. 22. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 21. ATU 32 Volk se spusti v vodnjak v enem vedru in reši lisico v drugem / The Wolf Descends into the Well in one Bucket and Rescues the Fox in the Other Lisica pade v vodnjak in sede v vedro. Mimo pride volk in lisica ga pregovori, da sede v drugo vedro. Ko to stori, dvigne lisico ven, medtem ko sam pristane v vodnjaku. Literatura: Dokumentirano v hebrejski basni Rashi de Troyes-a (1040–1105) in v Roman de Renart (IV, 1–478). BP III, 192; IV, 320. Lisica in volk Janko Polák, Vrtec 36 (1906), str. 80, ATU 32 »Ej, stricek moj!« poklicala lisica nekoc volka je, zvita ta tatica. »Ej, stricek, pridite, kaj bi ležali ves dan doma in pa tako stradali. Jaz vem za kraj. Tam je mesa in sira, oj, toliko, da se lahko izbira. Ej, pridite, da vam ta kraj pokažem in se uverite, da nic ne lažem!« Prezadovoljen se volkac obliže, in ko do dobre tete pride bliže, radosti same jo tako objame, da ji za hipec skoraj sapo vzame. »Ah, teta, hvala vam na tej novici. Kako, kako sta mi upali lici! Da me še danes niste obiskali, za mrtvim jutri bili bi jokali!« »Ej, stricek, le nikar me ne hvalite, le urno, urno z mano, pa molcite!« In odkorakala sta v gozd košati, kjer pota dobro treba je poznati. Kdor noce, da v gošcavi ne zaide in iznenada komu v pest ne pride. To znala dobro teta je lisica, zato hitela zvita je tatica samo po potih skritih med gošcavo, pa vendar našla je vseskozi pravo. Ko dan hoda že skoraj sta hodila in luna je na nebu že svetila, dospela sta do vaškega vodnjaka. Lisica tamkaj ustavi se, pocaka volka, ki komaj, komaj še koraka. »Tako, sedaj sva vendar že na kraju, kjer se gostila bova kakor v raju.« »O, hvala, teta, vam stotisocerna, zdaj bo koncana lakota neizmerna!« »Le glejte stricek me, kam se popeljem, sledili boste mi še vi z veseljem!« Lisica brž v posodo je stopila, ki se pocasi je z vijaka zvila, pa se potapljala, da je dospela do vrh vode in tamkaj obvisela. »Ah, teta, kaj pa delate tam doli? Do tjakaj jaz pac ne dospem nikoli!« »Ej, vidite, da sir se tu dobode!« Pa mu pokaže mesec sredi vode. »Da, vidim ga! A kaj mi ce tam doli, do tjakaj jaz pac ne dospem nikoli!« »Okoli pa, kar vidite tu v temi, meso lepo me vabi: Teta vzemi!« »Da, vidim ga! A kaj mi ce tam doli, do tjakaj jaz pac ne dospem nikoli!« »O, stricek, pac! V posodo le vstopite, ki je tam gori. Nic se ne tresite! Le doli k meni brž se popeljite! Cemu bi gledali me iz višine ter le cedili sline, same sline?« Previdno res je stopil volk v posodo, ki se zazibala je lehko nad vodo. Pa brž potapljati se je zacela in skoraj je nad vodo obvisela. Volk bil je zdaj na dnu, lisica gori, on blizu smrti, ona v jutra zori. »Ah, teta! Saj ni ne mesa ne sira, saj tu le mesec v vodo se ozira! Potegnite, potegnite me k sebi, jaz rad v vodnjaku se utopil ne bi! Saj tudi jaz sem vas potegnil gori! Ah, ne smejte se! Ste mar nori?« »Ej, stricek, ne! – Pocakajte tam doli, v daljavi tam že vidim kmete s koli, in preden jaz bi morda vas rešila, bi najbrž sama kožuh izgubila. Jaz sem tatica, a vi ste pošteni, zato pac blagor vam, gorje le meni!« Otožno volk zatulil je v globini. Lisica pa je tekla po ravnini. Lisicka zvitorepka Karel Mavric, 1969, Goriška brda, ATU 32 Objava: Stres, Medvešcek / Stanonik 2008, str. 15, št. 4. V starih cajtih je živel kmet, ki mu je lisica vsako noc odnesla eno kokoš. Kmeta je mocno jezilo in naenkrat si je zmislu. Na borjacu (dvorišcu) je imel pc (vodnjak), ki pa je bil suh. V en šahlot (vedro) je dal meso, v drugi pa nic. Šahlot z mesom je bil na vrhu. Potem pride lisica. Najprvo zavoha in potle zagleda, skoci v šahlot in pograbi meso. Ma je bilo prepozno in jo potegne dol. Lisica je mucala in spodaj jedla kokošje meso. Naenkrat zagleda na vrhu volka. »Ma ki delaš notr botra?« vpraša. »Ki ne vidiš botr, da sem ujeta, o usmil se me, o reši me!« »Kako botra?« »Skoci notrka u tauen (oni drugi) šahlot.« Volk skoci, on pade dol, lisica pa gre gor. »Ma moj botr! Svet je nare­jen na štriku, eden gre gor, drugi pa dol,« rece lisica. Povest o vodnjaku, ATU 34+32, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 42–45, št. 16. ATU 34 Volk se potopi v vodo po odsev sira / The Wolf Dives into the Water for Reflected Cheese / Spiegelbild im Wasser Volk se v vodo potopi ali jo popije ali pa skuša sir povleci ven z repom, ki se mu pri tem odtrga. Prim. pravljicni tip ATU 2. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 448, num. 135); Dähnhardt IV/1912, 230; EM: Spiegelbild im Wasser. Lisica in zajec Jakob Lesbaher, ok. 1900, Maribor, ATU 34 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/127, 2. Lisica je prišla k potu (bilo je v zimi) pa vidi zavca gledati v potok. Lisica ga pita: »No, ka pa gledaš tak notri?« »Zeljovo glavo vidim pa ne vem, kak bi jo vün doba.« (Bija kamen, ne zelje). Lisica rece: »Veš kaj! Drži rep tak dugo notr, ka se ti bo gor prjelo. Potl pa me zovi, ce neš moga vün potegniti, ka mo ti pomagala.« Zavci je pa voda zmrznila okoli repa no je misla, ka je že zelje gore. Zdaj zacne lesico na pomoc zvati. Ona pa se mu samo smeje. Zavec si je moga rep otrgati, zato pa zaj ma tak kratkega. Lisica, žbotric in sir Roberto Dapit, povedal Graziano Culetto Pitiruš, 25. 9. 2001, Ter / Pradielis, Zgornja Terska dolina, ATU 34 Vir: Arhiv Roberta Dapita. Objava: Kropej, Dapit 2011, str. 23, št. 6. Saj sta šla, lisica in žbotric, sta šla cez most in je bila jasna noc, sijala je luna in se zrcalila, se je lepo videla v nekem tolmunu. »Oh,« je rekla lisica, »vidiš, kakšen lep sir je tam doli?« »Kako naj bi ga vzela?« je rekel volk. »No, le pojdi dol, položi notri rep,« je rekla lisica, »položi notri rep in potem kar bodi tam!« Torej on se je tam usedel in voda je seveda hitro zaledenela, ker je bilo pozimi. Nato pa je rekla lisica: »Zdaj, zdaj ga potegni ven!« je rekla. Vendar sir je ostal tam, ker se je volku rep odtrgal. Lesica, volk in medved (Pripovedka iz zgodovine lesice), ATU 15+34+49 Zps.: Janez Trdina. Objava: Ljubljanski casnik 1/26 (28. 6. 1850), str. 104; Trdina 1952, str. 61–64, 367. Ponatis: Bolhar 1975, str. 153–157. Volk in lesica, ATU 41+3+4+34 Zps.: Fran Erjavec. Objava: Slovenska koleda 1859, str. 93; Kosi 1894, str. 58–60. Akrŕt je bíu am bóter Zwa, ATU 15+3+4+34+225 Kraj: Bernas, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay, 1873. Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988, str. 118–135, št. 18. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. (Lysýca anu .úk), ATU 34+2D Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay, 1895. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 109–110; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 84, št. 4. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. Sir v vodi, ATU 34 Kraj: Obrež pri Središcu ob Dravi. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Slovenski narod, 29. 11. 1873, str. 2–3; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 161–162, št. 314. Povest o vodnjaku, ATU 34+32, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 42–45, št. 16. Bolan zdravega nese, ATU 34+4 Kraj: Kamnik. Zps.: France Stele, 1905–1906. Objava: Stele / Podbrežnik Vukmir 2013, str. 21, št. 2. O lisici in volku, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Dravinjska dolina. Zps.: Fran Košir. Objava: Zvoncek 15/1 (1914), str. 15–16. Prepis pri ATU 3. Lisica in volk, ATU 8*+ad 123+34+30 Kraj: Medžimurje. Zps.: Lea Fatur. Objava: Angeljcek 36/8 (april 1927/28), str. 113–116. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 8*. Der Bär und der Fuchs / Medved in lisjak, ATU 15+34 Kraj: Kocevje. Zps.: Wilhelm Tschinkel. Objava: Tschinkel 1931, str. 40–41; ponatis in prevod: Tschinkel / Florjancic, Stanonik 2004, str. 60 in 359. Prepis pri ATU 15. O volku in lisici, ATU 3*+3+4+34 Zps.: Liza Hribar Objava: Ciciban 1 (1945/46), št. 5, februar 1946, str. 93. Prepis pri ATU 3*. Volk in mesec, ATU 34 Kraj: Dravlje pri Ljubljani. Zps.: Ivan Kogovšek: Narodopisno blago iz Dravelj, 1957. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Ukec ano lesycica, ATU 9+15+34+2D Kraj: Sólbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 10. 8. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 205 A, 1–80. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 9. Lesycica no wukic, ke to šlo za te po sír nuta pod must / Volk ostal dvakrat brez repa, ATU 34+2D Kraj: Gost / Gozd, Rezija. Povedala: Ana Paparccawa (Ana Poporccova) / Anna Maria Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 1. 5. 1973; pravljicarka je isto zgodbo povedala že poleti 1965 na planini na Njivici. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 21/179 (T 47-A). Objava: Maticetov 1973, str. 115–116, št. 32. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. Uk anu lisicä, ATU 34+2D Kraj: Jama, Rezija. Povedala: Lidia. Posnel: Roberto Dapit, 7. 8. 1993. Objava: Dapit 2005, str. 129–130. Lisica pozimi nagovori volka, da naj z repom potegne sir iz potoka; rep mu primr­zne, in ko ga hoce izvleci, se odtrga. Pomladi mu lisica naredi rep iz koruznega licka­nja, nato pa ga pregovori, da gre skakat cez ogenj. Pri tem se mu vname rep. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 2D. Vovk in l.sica, ATU 34 Kraj: Šmartno pri Litiji. Povedal: Pavel Dolšek. Zps.: Ida Dolšek. Objava: Dolšek / Stanonik 2000, str. 48, št. 34. Volk in lisica, ATU 34 Kraj: Rodik, Primorska. Zps.: Jasna Majda Peršolja. Objava: Peršolja 2000, str. 140. Vouk nu lesica / Volk in lisica / Il lupo e la volpe, ATU 3*+3+4+34+225 Kraj: Poljane / Marcottini na Krasu. Zps.: Giulia Sandrin, 11. 12. 2001. Objava: Sandrin 2010, str. 8–13. Kako so se pri Tomažinu ženili, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Podbukovje pri Muljavi. Povedala: Marija Zaletelj. Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 29–30, št. 30. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Lisica in volk, ATU 34 Kraj: Sv. Anton pri Kavalicih, Istra. Povedala: Karlina Kavalic Bembic. Zps.: Nada Morato. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 40, št. 21. Ta bolan tëga zdravga nu.si, ATU 3*+3+4+34 Kraj: Celje, Brkini in dolina Reke. Povedala: Marija Ivancic. Objava: Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003, str. 59–60, št. 20. Vuk an l.sica, prva, ATU 3*+3+4+15+34+10*** Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cotic Grillo. Zps.: Viljena Devetak, 2002. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 15–16, št. 1. Vuk an l.sica, druga, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cernic. Zps.: Viljena Devetak, 2005. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 16–17, št. 2. Vuk an l.sica, tretja, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Rozika Juren Ferfoglia. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 17–18, št. 3. Vuk an l.sica, cetrta, ATU 3*+3+4+15+34 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 19–20, št. 4. Ouk, ser an lesica / Il lupo, la volpe e il formaggio, ATU 34+225 Kraj: Subid v Terski dolini. Zps.: Bruna Balloch. Objava: Mlada lipa 11/2007, str. 14–15; ponatis: Balloch 2010, str. 53–55. Volk in lisica išceta hrano. V potoku zagledata odsev lune in mislita, da je sir. Lisica predlaga, da bi spila vodo in se tako dokopala do sira. Volk res pije, lisica pa se le pretvarja. Ko volk poci, zagleda lisica vrane in jim ponudi volkovo meso, v zameno pa želi, da bi jo one naucile leteti. Vrane jo dvignejo v zrak, nato pa jo spustijo, kot jim je ukazala. Lisica pade in se ubije. Lisica vidi sir, ATU 34 Kraj: Sušak pri Ilirski Bistrici. Zps.: Sabina Pugelj, 2009. Objava: Pugelj / Stanonik 2012, str. 26, št. 7. ATU 34A Pes izgubi meso, ko gre v vodo po njegov odsev / The Dog Drops His Meat for the Reflection Ko precka pes potok z mesom v gobcu, zagleda v vodi svoj odsev; mislec, da vidi drugega psa z mesom, se potopi in izgubi meso. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 447, num. 133); EM: Hund verliert das Fleisch. Pes ino kos mesa Urban Jarnik, ATU 34A Objava: Jarnik 1814, str. 89. Pes nese kos mesa v gobzu in plava skos tekozho vodo. V tem podoben kos mesa v vodi od drujiga pesa nesti vidi, poshelil je mu tudi tega popasti. In tako odperv go-bez, ispustil je svoj kos, kteriga je imel, de je mu ga voda vnesla. In tako je pravi kos sa vgledani v vodi sgubil in spravil. Uk. Kteri je nesiten in lakomen v svojim poshelenju, she to sgubi, kar ima. Pesja tenja / Pasja senca (odsev), ATU 34A, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 153–154, št. 119. ATU 38 Priškrnjeni kremplji / Claw in Split Tree Lisica pregovori medveda, da podstavi svojo šapo v špranjo zasekanega drevesa. Literatura: Dokumentirano v Roman de Renart (I, 474–728); Dähnhardt IV/1912, 231; BP I, 68, II, 99; EM: Einklemmen unholder Wesen. Uk anu lisicä Roberto Dapit, 7. 8. 1993, Jama, Rezija, ATU 38+41+3+4 Vir: Arhiv Roberta Dapita. Objava: Dapit 2005, 127–129. Alore lisicicá dän din na ë šlä anu n’ä srätlä ukä anu reklä: »Cüjtä bej koparincic, daj ka con was paät lëpicu jiska‘ stärd.« Alore na ë šla tä anu läpu si ga paalä, na ga paalä, na ga paalä jiska‘ stärd anu n’ë nalëzlä dän valiki cok anu ta-nu w isimu coku ë bilä smölä. Alora na raklä: »Cüjtë bej koparincic, stegnitë nu maju ta cok anu dejtë nutër roko, ka cetë jëst stärd.« Anu un šow tä anu lëpicu si škoronow cok, ë gaw nutër roko, ko ë gaw nutër roko, lisicä ë spüstilä cok anu to mu jelu rokico. Un sa gaw cvilät, ë rëkow: »Kucë – ë rëkow – ste mi imbroalä, göträ, za ëst stärd, ko izdë ni stärde.« »Kaku në, koparincec ka na ë! Anu stä kuntent?« Un ë rëkuw »Në, perke ma boli rokä.« An vigaw rokico anu šow, bwižuw, perke to ni bilä stärd, to bilä smölä: ë ga imbroalä. Alora un sa ribiow, ë rëkow: »Injän wäs na gledän vec!« anu šow. Šow. Ko to bilu gorë dän par dnuw, na spet ga srëtlä: »Oh komparincec ziz dalëcnjagä, pitë, pitë ka con wäs paät ä lëpicu injän, eh, con wäs naücit ä, da kë so ta lipa kökuše!« Komparicec, bužäc, ë bögow anu šow anu šow ta-w Kawcawo hišo. Iti ta-par Kawca­ven so mëli wsaka sjorta raci ta-nu w kantine anu niso mëli pero ta žalizna žbara za wlëst nutër. Alora un: »Gö, gö, gö, ä si lacën, cakej, cakej ka grin lëpicu nu w kantino.« Ë šow nu w kantino, nu w keler, lisicä furbastä, ko na si ëdlä nu maju, na si prahaalä skuzä žalizä za vëdët, ci na mörë si prajtet, za morët wbwižät e invëce un, bužäc, taliku si nacocow, taliku si nacocow, ka dopu ni möguw vec vilëst. Anu intänt ni so paršli ti Kawcave, ti ka so bili gospodinave. Alore lisicicä pokurjalä bwuižät anu un, bužäc, e ostaw ta-wn kantine. Alore gospoden ë šow tä anu ga zašlepow nu maju anu ë ga pragnow, ë rëkow: »Ti si mi snidow na vin da mu‘ misä!« Anu un ë rëkow: »Mah – ë rëkuw – nisi biw köj ä!« Pero lisicä intänt si bilä bwuižalä. Alora vilizow won, ë šow nu w Duw anu ko šow nu w Duw*, taliku trüdän, taliku šparkjän, taliku bit än si pociwuw anu vidi da gre lisicä, lisicä görtä: »Oh koparincic, kaku ä si bitä, kaku!« »Kë stë bitä?« »Si taliku bitä ka na mörën pa tet. Zadanita me un na härbät!« Ukec, stüpet, ë šow tä anu o zadanow un na härbät anu wsaki päš ka to dalu, onä n’ë gala: »Oh žding, ždang, ta hrömi nösi tagä zdravagä!« Anu ukic: »Ko ditë žötricä?« »Ah, ä din da wsakä košci­cicä ma boli, wsako stopo ka vi daatä, wsakä košcicicä ma boli!« Anu lisicicä se smëalä nu ë šlä ta-na härtë ukica. Alore ë šow tä, ko ë paršlo skorë un na Dolinico, ka onä ë bilä wžë došlä un zora: »Ojmë nagä žötricä, püstita ma injän!« »Beh, wäs na boli vec ninä košcicä?« »Në, në, në injän to wsë mi prašlo.« Anu ë šlä tä nu lëpo si šlä. Perke la morale della favola: Un biw böj bit nuku onä anu onä na mëla wojo se nastet dudu un na Dolinico, perke bi duw, za ga naste‘ won, to ji ë tažëlo jte wo anu na si zdëlalä nastet ta-na härtë. Lisicica je en dan šla in je srecala volka in mu je rekla: »Poslušajte, botrcek, pridite, greva iskat strd.« No, in je šla in ga je lepo peljala, ga je peljala iskat strd in sta prišla do velikega štora in v tem deblu je bila smola. Zdaj je rekla: »Poslušajte, botrcek, raz­maknite no malo ta hlod in dajte notri roko, pa boste jedli strd.« In on je šel in si raz­maknil odprtino v deblu in dal notri roko. Ko je dal notri roko, je lisica spustila deblo in mu priškrnila rokico. On je zacel cviliti in je rekel: »Avbe,« je rekel, »ste rekli, da je notri strd, botra, pa ni bilo strdi.« »Kako ne, botrcek, kako ne! Ali niste zadovoljni?« On je rekel: »Ne, ker me boli roka.« In je dvignil rokico in je šel, je bežal, ker to ni bila strd, bila je smola, ga je lisica prevarala. Potem se je obrnil in je rekel: »Nocem vas vec videti!« in je šel. Ko je minilo nekaj dni, ga je spet srecala lisica: »Oh, botrcek, pridite, pridite, vas bom peljala v vas in vam bom pokazala, kje so ta lepe kokoši!« Botrcek, božec, je ubogal in je šel tja v Kavcovo hišo. In tam pri Kavcovih so imeli vse sorte reci in v kantini so imeli železne rešetke pri vhodu. In on rece: »Daj, daj, sem lacen, cakaj, cakaj, da grem lepo v kantino.« In je šel v kantino; zvita lisica pa, ko se je malo najedla, je šla skozi rešetke, da bi videla, ce gre lahko še skozi, da bi lahko zbežala. Nasprotno pa se je oni božec tako najedel, tako se je najedel, da ni mogel vec ven. Medtem so prišli Kavcovi, ti, ki so bili gospodarji. No, in lisicica je hitro zbežala, oni božec pa je ostal v kantini. No, in gospodar je šel tja in ga je malo natolkel in ga je nagnal in mu je rekel: »Ti si mi pojedel meso!« In on je rekel: »Ma,« je rekel, »nisem bil samo jaz!« Medtem pa je lisica zbežala. No, in je odšepal tudi volk in je šel tja v Duv, in ko je šel v Duv, je bil tako truden, tako pretepen in tako zbit, da si je malo odpocil, tedaj pa zagleda, da prihaja lisica, in lisica mu rece: »O, botrcek, kako sem zbita, kako!« »Kje ste zbiti?« »Tako sem zbita, da ne morem hoditi. Zadeni me na hrbet!« In volk, neumen, je šel in si jo zadegal na hrbet in pri vsakem koraku, ki ga je naredil, je ona govorila: »Oh, žding, ždang, hromi nosi zdravega!« In volkic je dejal: »Kaj govorite, botrica?« »Ah, rekla sem, da me vsaka košcica boli, ob vsakem koraku, ki ga naredite, vsaka košcica me boli!« In lisica se je smejala, ko se je nosila na volkovem hrbtu. No, in ko je prišel že skoraj na Dolinico, ko je bila ona že skoraj na vrhu, je zavpila: »Ojme, botrcek, pustite me doli!« – »Beh, ali vas ne boli vec vsaka košcica?« – »Ne, ne, ne, to je vse prešlo.« In je šla ona in je lepo šla. Nauk zgodbe je, da je on nosil njo, ki je bil bolj zbit, kot ona, pa jo je nosil gor na Dolinico, kjer je bil potok. *Duv / Dol – kraj v okolici vasi Osojane / Oseacco v Reziji (Trije bratje rešujejo sestro, ki jo je ugrabil povodni mož), ATU 312A+38 Kraj: Štajerska. Zps.: Josip Majciger. Objava: Voda in njene moci v domišljiji Štajerskih Slovencev. Kres 3 (1. 10. 1883), str. 504– 505, št. 16. Miško gre po Zvitorepko v Hudo luknjo, ATU 38, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 60–68, št. 20 (odlomek na str. 64). ATU 41 Volk se prenaje v kleti / The Wolf Overeats in the Cellar Lisica nagovori volka, da se zmuzneta v shrambo, polno hrane. Volk se prenaje in ne more skociti skozi okno, da bi pobegnil. Literatura: Dokumentirano v Roman de Renart (XIV, 647–843); Ezopova basen (Perry 1965, 425, num. 24); Grimm 73; BP II, 108–117; Dähnhardt IV/1912, 232; EM: Wolf im Keller. Lisica in miš Fr. Šrol, Maribor, ATU 41 Objava: Drobtinice 19, 1865/1866, str. 226–227. Izstradana lisica se zmuzne enkrat skoz ozko okence v kurnik, da bi se tam po volji gostila. »Ha!« se zareži, ko je že bila na zaželenem mestu, »zdaj bo pa gostija, kakor­šne že dolgo ni bilo.« Izpod vogla priluka miš, ki je nekoga tujega v kurniku opazila, ter lisici govori: »Ta-tica! Kaj te je sem prineslo, kje si tu noter prišla?« Lisica zaslišati glas, se kot blisk za mišjo ogleda, in ker se varno cuti, rece: »Skoz majheno okence sem zmuznila, ker sem od gladu tenka kakor šivanka. Zadišala mi je dobra pecenka tukaj. In zdaj se bom mastila, ce tudi crevo poci.« Še ji je slednja beseda na jeziku, ko že capne za kuretom in ga naglo požre. Miš se nasmeje in tiho govori: »Le žeri le, vsaj boš to kratko gostijo se svojo kožo platila.« Miš se skrije v podzemeljsko hišico nazaj; lisica pa je, da kosti prašijo. Tako je terpelo do belega dne. – Kedar v jutro hišni sluga v kurnik gledat pride in ga lisica zvoha, hoce berž skoz luknjo; ali joj! Ne more. Prevec se je nadevala; nabasani in napeti meh se skoz okence spraviti ne da. Sluga hitro priskoci in jo umori. Mišino prerokovanje se je dopolnilo: neumnica je požrešnost se smertjo platila. (Sledi poduk o požrešnosti). Volk in lesica, ATU 41+3+4+34 Zps.: Fran Erjavec. Objava: Slovenska koleda 1859, str. 93; Kosi 1894, str. 58–60. Volk in lisica, ATU 41+3+4 Kraj: Varaždin. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Slovenski narod, 29. 11. 1873, str. 2; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 160–161. (Lisica služi kot dekla pri Kŕucovih, najde krajcar in se odpravi z lisjakom v Rim), ATU 20D*+41+3+4+2D+225 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 85–86, št. 6; (originalna obja­va: BdeC 1876, št. 6). Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. (Lisica in volk kradeta slanino v hlevu za Ledino), ATU 41+3+4+10***+225 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 111–112; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 83, št. 2. (Volk in lisica se najesta slanine pri Malyskuvih), ATU 41+3+4+10*** Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 107–109; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 83–84, št. 3. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 10***. Lisica se pobotri z volkom, ATU ad 1+ad 41+3+4, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 19–20, št. 7. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 1. Volk Lakotnik, ATU 41, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 25–28, št. 10. Volk v pasti, ATU 41, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 28–30, št. 11. Volku zopet tanka prede, ATU 41, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 30–31, št. 12. Lisica in volk, ATU 41+3+4 Kraj: Beneška Slovenija Zps.: Ivan Trinko. Objava: Wagner 1931, str. 86–87. Prepis pri ATU 4. Volk in lisica na svatovšcini, ATU 41+3+4 Kraj: Dravlje pri Ljubljani. Zps.: Ivan Kogovšek, 1957. Vir: Ivan Kogovšek, Narodopisno blago iz Dravelj, Arhiv ISN ZRC SAZU. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. To Žbajanawo právico (Volk v Žbajancicevi sobici), ATU 41+3+4 Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Rozälja Cunkina (Rozalija Cunkina) / Rosalia Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 14. 5. 1962. Vir: R 1/50 (T 105-A). Objava: Maticetov 1973, str. 117–119, št. 33. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. Madvad pa lisica sta (k)radva m.su / Medved in lisica sta kradla meso, ATU 41 Kraj: Otož pri Šentilju, avstrijska Koroška. Povedala: Terezija Bister. Posnel: Pavel Zablatnik, 1961. Vir: Arhiv SNI Urban Jarnik (T 68 b). Objava: Piko / Stanonik 1996, str. 44–46, št. 12. Wukic no lesycica (Volk in lisica na Tupem bardu), ATU 41+3+4 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedal: Toni Ojskin (Toni Ujsikin) / Antonio Negro. Posnel: Milko Maticetov, 9. 2. 1964. Vir: R 4/93 (T 14-C). Objava: Maticetov 1973, str. 123–131, št. 35. Uk taw Hrastji, ATU 41+4+225 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 16. 8. 1966. Vir: 10/75 (T 207 A). Zvita lisica, ATU 41+57+3+4 Kraj: Gabrovica pri Crnem Kalu, Istra. Povedal: Bruno Barut. Zps.: Špela Pahor, 1984. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 39–40, št. 20. Volk in lisica, ATU 41+3+4 Kraj: Ljubljana. Povedal: Primož Ramovš, 1980–90. Zapisala: Alenka Lavrac. Objava: Stanonik 1995, str. 262, št. 91. Uk anu lisicä, ATU 38+41+3+4 Kraj: Jama, Rezija. Povedala: Lidia. Posnel: Roberto Dapit, 7. 8. 1993. Objava: Dapit 2005, str. 127–129. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 38. Volk se je nažrl v Žbajancicevi sobici, ATU 41+3+4+30 Kraj: Lipavec, Rezija. Povedala: Albertina Longhino. Posnel: Roberto Dapit, 26. 8. 1999. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 30. Lesíca anu medvčd, ATU 41+4 Kraj: Ter / Pradielis, Terska dolina. Povedala: Caterina Negro Sabotic. Zps.: Roberto Dapit. Objava: Dapit 2002, str. 170–171; Dapit 2006, str. 270. Lisica in volk (Bolan ta zdrav’ga nese), ATU 41+3+4 Kraj: Dobrepolje. Povedala: Ancka Lazar. Objava: Lazar 2010, str. 170–171, št. 28. ATU 44 Prisega pri železu / The Oath on the Iron Volk sam požre plen, ki ga je pridobil jež. Ker noce priznati krivde, ga jež pelje k ‘sodniku’, kjer naj zapriseže pri železu (pasti). Jež na lahko potrka na železo (past), in ker ‘sodnik ne odpre’, potrka volk tako mocno, da se ujame v past. Literatura: Dokumentirano v Roman de Renart (XIV, 899–1088); Köhler / Bolte I, 1898, 408; EM: Eid aufs Eisen. Jež in oven Jožko Matko, ATU 275+44 Objava: Vrtec 57, št. 4 (4. 12. 1926), str. 56. Nekoc sta se v gozdu srecala jež in oven ter se zacela prepirati, kdo izmed njiju bi bil hitreje po strmini navzdol. Pa sta se koncno zedinila v tem, da napravita poizkus. Jež se je zvil v klobcic pa se skotalil v dolino; oven pa, ki jo je tudi udrl po strmini navzdol, se je s tako silo z glavo zaletel v neko bukev, da je ostal na mestu mrtev. Jež se je ob mrtvem ovnu zamislil pa si je dejal, da bi bilo ovnovo meso prav dobra hrana. Samo nikogar ni imel, ki bi mu pomagal razkosati ovna. Zato si je šel poiskat mesarja. Najprej je naletel na zajca. Ta je vprašal ježa, kam gre. Jež mu je odgovoril, da išce mesarja. Nato mu zajec pokaže zobe, da bi ga preprical, kako je dober mesar. Jež pa ni bil zadovoljen z njim in je šel dalje. Srecal je lisico – pa je tudi ni smatral za sposobno. Koncno je naletel na volka. Jež ga je obvestil, da išce mesarja. Volk mu je pokazal zobe. Jež je bil zadovoljen pa ga je povabil, naj gre z njim. In sta šla. Volk je takoj raztrgal ovna na štiri kose. Ko je odtrgal prvi kos, je dejal: »Ta bo za mojega strica.« Drugi kos je dolocil za svojega oceta, tretjega za svojo mater, a cetr­tega za samega sebe. »Kaj pa bo ostalo meni?« ga je vprašal jež. Na to se je volk zakrohotal in dejal: »Za tebe je tisto, kar je ostalo.« Ježa je hudo užalilo, da ni dobil nic od ovna, pa je zato pozval volka, da gresta na sodišce iskat pravice. Volk je bil zadovoljen. Prišla sta do železne pasti in jež je dejal: »To je sodišce!« Potrkal je s svojo nožico po železju in zaklical: »Gospod sodnik, stranke cakajo – vstanite!« To je jež veckrat ponovil, toda sodnik se ni hotel javiti. Volk, ki je opazoval ježa, se je koncno razjezil: »Daj, da ga jaz zbudim!« Nic ni cakal odgovora, ampak je kar udaril po pasti s tako silo, da se je takoj ujel. Jež je skocil malo vstran ter se zacel rogati volku. Kmalu nato je prišel kmet s sekiro, da je ubil volka. Ko je kmet prvic udaril volka po glavi, je dejal jež volku: »To je za tvojega strica.« Drugi udarec je bil za njegovega oceta, tretji za njegovo mater, a pri cetrtem se je volk zgrudil in poginil. »Ta je pa za tebe!« je menil jež, »oven bo pa ostal cel meni!« Jež i srna, ATU 275+44 Kraj: Medžimurje. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec 1858, str. 287–288. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 275. Ovca, lisica in volk, ATU 130+44, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 121; Levstik 1931, str. 318; prirejena v: Kosi 1894, str. 28–29. Jelen i jež, ATU 275+44 Kraj: Varaždin. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5/1885 (Narodne pripovedke), str. 463–464; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 158, št. 309. Jež predlaga jelenu, naj se zvali v jarek, a jelen pravi, da bo šel za njim. Jež se zvit v klobcic spusti navzdol, jelen mu sledi in se ubije. Jež se odpravi po mesarja, da bi mu razkosal meso. Na poti sreca lisico, ki se ponudi za mesarja. Toda jež ji odvrne, da nima dovolj ostrih zob. Sreca volka in tudi ta ga vpraša, kam je namenjen. Ponudi se za mesarja, jež želi videti njegove 'nože' (zobe) in ga sprejme. Volk razkosa jelena, poklice svoje sorodnike in vsakemu dodeli kos mesa. Na ježevo vprašanje, kaj bo dobil on, pa odgovori, da drobovje. Užaljeni jež gre volka tožit in ga pelje k železu. Potrka na past, a ker ni odziva, udari še volk, past se sproži in volk obleži ujet, jež pa smeje odide. Lisica, volk in jež, ATU 212+44 Zps.: Fran Nedeljko (Dominikus). Objava: Nedeljko 1887, str. 7–8. (Jež in volk), ATU 44 Kraj: Vrbovec pri Samoboru, Hrvaška. Zps.: Ferdinand Plohl, ok. 1890. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/98. Jež je imel prašicka, kateremu je nosil jabolka. Odloci se, da ga bo zaklal, in gre iskat mesarja. Sreca zajca, nato lisico, a nimata dovolj ostrih ‘nožev’ – zob. Izbere si volka, toda medtem ko gre on po sol, volk že poje celega prašicka. Zdaj ga jež pelje k sodni­ku, volk mocno pozvoni na past in se ujame. Ovnek, ATU 212+2015+44 Kraj: Veržej pri Ljutomeru. Zps.: Franc Kovacic (Fr. K-c). Objava: Vrtec 21/8 (1. 8. 1891), str. 127; Bolhar 1975, 164–167. Ovnek se zlaže gospodarju, da ga je dekla privezala za grm in spala, enako se zlaže o gospodinji. Gospodar spozna, da se je lagal, in na pol obritega ovneka napodi. Ov­nek se splazi v lisicjo luknjo, kjer prestraši lisico z besedami: »Pol me je odrtine, pol me je kosmatine; udarim te kakor dlako, ugrizem te kakor repo.« Lisica poklice na pomoc volka, toda tudi ta se prestraši groženj. Jež z zbadanjem prežene ovneka, da zbeži iz luknje, zunaj pa ga požreta volk in lisica. Ker mu nista nic pustila, jež zahte­va, da gredo k sodniku. Pri hrastu je nastavljena past za volka. Jež le na rahlo potrka, in ker sodnika ni, udari še volk, tedaj pa ga zgrabi past. Jež in srna, ATU 275+44 Kraj: Veržej pri Ljutomeru. Zps.: Franc Kovacic (Fr. K-c.). Objava: Vrtec 21, št. 7 (1. 7. 1891), str. 118; Kosi 1894, str. 8–9; Bolhar 1975, 97–99. Jež in srna tekmujeta, kateri bo hitreje pritekel v dolino. Jež se zvije v klobcic in se kotali navzdol, srna pa butne ob drevo in se ubije. Jež si ne more sam razkosati pe-cenke in gre po mesarja. Sreca zajca, lisico in volka. Prva dva odklonita, volk pa gre z njim in mu razdeli srno na štiri dele: prvega za strica, drugega za oceta, tretjega za mater in cetrtega zase, za ježa pa naj bi bilo to, kar bo ostalo. Jež zdaj pelje volka k sodniku. Prideta do pasti in jež potrka po železu. Volku se zdi trkanje preslabotno, zato udari z vso silo in se ujame. Jež se volku posmehuje, medtem pride mož s sekiro in volka pobije. Ovca, lisica in volk, ATU 44 Zps.: A. K-r. (po Anastazijevu) – Levstikova basen. Objava: Kosi 1894, str. 28–29. Lisica sreca ovco in jo vpraša, kam je namenjena. Odgovori ji, da gre v svet, ker vedno njo krivijo ovnovih dejanj. Lisica ji odvrne, da tudi njo obtožijo, kadar lisjak ujame kuro, in da ima tega dovolj. Srecata volka, ki se jima pridruži, ceš da mora on odgovarjati za volcicina dejanja. Med potjo volk ovci oporece, da nosi njegov kožuh. Ovca ga vpraša, ce bi to tudi prisegel. Ko volk pritrdi, predlaga lisica, naj priseže pri nastavljeni pasti, ki ga prime za gobec, lisica in ovca pa nadaljujeta pot. Volk ujet, ATU 2015+44 Objava: Nedeljko 1908, str. 61–63. Jež v dirkah II, ATU 275+44 Objava: Flere 1931, str. 152–155. Živali ne morejo verjeti, da je jež premagal zajca v teku. Izzove ga srna in tekmujeta po klancu navzdol. Jež se skotali, srna pa se zažene in se zaleti v hrast ter pogine. Zdaj išce jež pomocnika, ki bi mu pomagal razkosati srno. Ponudi se zajec, nato še lisica, a jež oba zavrne. Nazadnje sprejme volka, toda ta poje celo srno. Jež ga pelje pred ‘sodnika’, volk potrka na past in se ujame. Ad srne in jejža, ATU 275+44 Kraj: Petrušnja vas pri Ribnici. Povedal: Anton Dremelj - Resnik. Zps.: Milko Maticetov; posnetek: 2. 5. 1959; zapis: 30. 11. 1950. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Objava: Maticetov / Štefan 2010, 93–97, št. 2/1,2. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 275. ATU 47B Konj brcne volka v zobe / The Horse Kicks the Wolf in the Teeth Volk zagleda žrebe, ki se pase na travniku. Hoce ga požreti, a žrebe ga pregovori, da mu prebere ceno (ali rojstno letnico ali da mu izdere trn) na kopitu zadnje noge. Ko volk to stori, ga konj nepricakovano brcne. Prim. ATU 122. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 457, num. 187; 587, num. 693; 593, num. 699); dokumentirano v 13. stoletju v Roman de Renart (XIX, 1–90); Grimm 132; BP III, 77; EM: Wolf und Pferd. Ankrŕt án muš (osel) je pásu Jan Baudouin de Courtenay, 1873, Bernas, Rezija, ATU 47B Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988, str. 100–103, št. 12. Ankrat an muš (osel) je pasu. At tode je peršu an vuk an ga je prašu: »Parjatel, kuo lepo paseš. Dost liet imaš?« Muš mu je jou: »Na vien za muoj karst, ma me se zdi, de pod nogami iman zapisano. Uzdigni mi nogo an boš vidu, dost liet iman.« Vuk je šu uzdigvat nogo mušu. Kar jo je parzdignu, muš ga je cabnu an ga je ubu. Tek (kdor) ce lovit druzega tu mriezu, se not sam ušafa (ujame). Vuk Rimljan ATU 122A+47B+122F Kraj: okolica Varaždina. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Novice 14/65 (13. 8. 1856), str. 261–262; priredbe: Valjavec / Smolej 1951; Bolhar 1975, str. 189–192; Valjavec / Popit 2002, str. 294–295. Volk noce vec živeti tako roparsko, zato se odpravi v Rim. Spotoma sreca prasico, kozla in kobilo in vsem prizanese. Cez dva dni se lacen odloci, da se bo vrnil. Sreca iste živali, jih hoce zaklati, a vse ga pregovore, da se morajo še zrediti. Cez cas se po­novno vrne. Tokrat ga kobila udari s kopitom, ko išce letnico, ki naj bi bila zapisana na njem. Svinja priklice s cviljenjem druge prasce, da ga okoljejo; jarec pa mu svetu­je, naj se postavi na sredo travnika z dvignjenim repom, nakar se z drugim kozlom zaženeta v volka, da ostane komaj še živ. V gozdu mu odleti petelin, ki ga raztrese s svojim govoricenjem. Nazadnje pa ga še clovek s sekiro ubije. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 122A. Volk Rimljan, ATU 122A+47B+122F, prepesnitev zgornje pripovedi v knjižni slovenšcini Prelil v verze: Matija Valjavec. Objava: Novice (28. 1. 1857), str. 32–40; ponatis: Valjavec 1922, str. 72–85. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 122F. Koliko stoji žrebe, ATU 47B Objava: Vrtec 7/11 (1. 11. 1877), str. 172. Na pašniku se pase kobila z žrebetom. Pride volk in vpraša, koliko stane žrebe. Ko­bila odvrne, da je cena napisana na kopitu njene desne noge. Volk pogleda in kobila ga brcne, da pade skoraj mrtev na tla. Volk Rimljan, ATU 122A+47B Priredil: Fran Milcinski. Objava: Milcinski 1911, str. 12–17. ATU 49 Medved in med / The Bear and the Honey Lisica pelje medveda k osjemu gnezdu po med. Medved in lisica Zapisal Andrej Praprotnik, ATU 49 Objava: Kosi 1894, str. 19. Medved in lisica ugledata od dalec panj medu in še nekaj pri njem. »Parobek je,« pravi medved in plane hitro proti panju. Lisici se spocetka tudi tako zdi, vendar še pocaka natancneje. Pogleda ter dobro razloci in vidi, da stoji lovec s puško pri panju in caka. Kakor bi pihnil, pobegne lisica po hosti. Skoro potem pa zasliši strel, ki je koncal neopreznega medveda. Kdor ne pomisli, predno kaj stori, v nesreco dostikrat se zaleti. Lisica, volk in medved, ATU 15+34+49 Zps.: Janez Trdina. Objava: Ljubljanski casnik 1/26 (28. 6. 1850), str. 104; Trdina 1952, str. 61–64, 367; ponatis: Bolhar 1975, str. 153–157. Kunec in osel, ATU 49 Zps.: Josip Ciperle. Objava: Vrtec 7 (1877), str. 73–75. Osel in kunec gresta na lov. Spotoma ubijeta polža, nato pa gresta nad cebele. Med-ved je oslu povedal, da imajo med. Cebele osla opikajo, da od zabuhlosti nic ne vidi. Doma ga premlati še gospodar in ga pusti brez vecerje. Kunec osla poduci, naj se ne pusti zapeljati vsakemu medvedu. Medved in lisica, ATU 49 Zps.: A. Praprotnik. Objava: Kosi 1894, str. 19. Medved pri bucelah, ATU ad ATU 49 Objava: Kosi 1894, str. 98–99. Medved se priplazi k cebelnjaku; dolgo se mu cedijo sline, nato zacne oblizovati panj. Pri tem ga pici cebela, nakar pobegne z otecenim jezikom. Ko oteklina splahni, se ponovno približa cebelnjaku, toda tokrat ga cebele opikajo, da oslepi. Ko pritece v gozd, ga lisica sprašuje, kaj mu je iztaknilo oci, in on odvrne, da njegova sladkosne­dnost (sladnost). Modrost: Brez uzde strast, gotova propast. Medved in lisica, ad ATU 49 Zps.: Zvonimir Masle. Objava: Vrtec 40, št. 10 (1. 10. 1910), str. 167–168. Lisica bi se rada znebila mladega medveda, ki se je bil vselil v njeno lisicino, zato mu natvezi, da tu ni primerno bivališce ne zanj ne zanjo. Iskat gresta boljše stanovanje, toda spotoma lisica medveda pripravi do tega, da sede na mravljišce, in ko medved lisico prosi, naj ga otepe mravelj, mu svetuje, naj tece v vas in skoci v apnenasto ko­pel. Medved res skoci v apnenico, kjer ga ljudje pobijejo. ATU 50 Bolni lev / The sick Lion Lisica svetuje levu, naj za ozdravitev svoje bolezni odere volka. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 534, num. 585); dokumentirano med letoma 1180 in 1190 v Roman de Renart (X, 1113–1723); EM: Der kranke Löwe. Zgodbo o bolnem levu je že v 8. stoletju v latinske distihe prepesnil langobardski zgodovinar Pavel Diakon. Volku ostrigli brke*, ATU 50 Povedala Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich, 16. 8. 1967, Solbica / Stolvizza, Rezija. Posnel Milko Maticetov. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 14/112 (Tr. 38-C, 300–357). Objava: Maticetov 1973, str. 105–107, št. 29. Volk je šel po poti in srecal lisico. Je rekla, pravi: »Kam greš?« »Dobro,« je rekel, pravi, »ne veš, da kralj, naš kralj v gozdu je bolan? In je zelo slab,« pravi, »jaz grem obiskat leva … Dobro,« je rekel, pravi, »greš tudi ti? Bova šla …« »Ne, ne,« je rekla, »jaz,« pravi, »ne grem obiskat nikogar!« »Pojdi,« je rekel, »ker je slab.« »A,« je rekla, pravi, »jaz ne grem!« Tedaj je volk šel. Ko je prišel h kralju, se je poklonil: »Velicanstvo,« je rekel, »jaz sem vas prišel obiskat. Kako se kaj imate?« »Ooo,« je rekel, »slabo, slabo, slabo!« Je rekel volk, pravi: »Danes,« pravi, »sem srecal tudi lisico,« je rekel, »ampak,« pravi, »je rekla,« pravi, »da vas ne pride obiskat. Ona,« pravi, »bi morda vedela, morda tudi za kaj, kar bi vas ozdravilo.« »Oo,« je rekel, pravi, »je rekla, da me ne gre obiskat?« »Ja,« pravi, »meni je rekla, da vas ne gre obiskat,« pravi, »jaz ne vem, zakaj!« je rekel. Dobro, medtem ko sta si pravila to, da ga ne gre obiskat, sta zagledala: gre lisica, vsa pregreta in strašno trudna. Najbrž se je bala, da jo bo volk ovadil. Ho, naravnost se je poklonila kralju: »Velicanstvo!« Ga je vprašala, kako se ima. »O,« je rekel, »slabo, kar se da slabo!« »He,« pravi, »jaz,« pravi, »jaz vem za zdravilo,« je rekla naravnost, veselo, »ki bi vas ozdravilo!« Ker se je bala: volk jo bo ovadil, da ni hotela priti. »Ho,« je rekel, »samo da bi me mogla ozdraviti!« »Ma,« je rekla , pravi, »jaz,« pravi, »jaz upam, da vam bo to pomagalo!« »Kakšno zdravilo pa je?« »Ma,« je rekla, pravi, »zdravilo bi bilo,« je rekla, pravi, »ce vam ga bo hotel dati!« Pravi lev: »Kdo pa ga ima?« Ona pravi: »Volk ga ima!« »Kje pa ima to zdravilo?« Pravi: »Ostrici mu brke in,« pravi, »s temi brki poklicati vse naše ljudi, ki so po goz­du, in vas žgeckati, dokler ne boste ozdraveli!« Tedaj volk: da to ne more biti, da bi mu ostrigli brke, ker da je premlad. Je rekla lisica: »Koliko let imaš pravzaprav ti?« Je rekel: »Sedem.« »Ravno prav, pravi, »v sedmem letu brki,« pravi, »so ravno pravšnji, pravi, »da vam jih ostrižejo, da bojo z njimi žgeckali leva, ker tedaj,« pravi, »lev bo ozdravel. Ven­dar,« pravi,– »morajo priti vse zverinice, vsi naši ljudje,« pravi, »da ga bodo žgeckali z volkovimi brki po vsem životu. Tako,« pravi, »v treh dneh je rešen!« »Ce gre samo za to, tedaj ostrizite mu jih!« Tedaj so mu ostrigli brke. Je prišlo vkup vse, so zaceli žgeckati leva in, se ve, cez dva, tri dni lev je bil že pokonci, vesel kot le kaj. Se ve, volk brez brkov je bil kakor trap. To ni bil vec volk – brez brkov! Kakor tudi macka, ce ji ostrižete brke, ni vec macka, saj ne cuti niti miši ne. Volk do konca po­trt, da so mu ostrigli brke! Nihce ga ni poznal. Je prišel tja, kjer je imel svoje otroke, nihce ga ni prepoznal vec. Pravi: »Tako sem si jo zakuhal zaradi te coprnice lisicje!« *Naslov v rezijanšcini: Od naa wukica, ke so mu wstry'li muškete Lev in lesiza, ATU 50A, prevod Ezopove basni Zps.: Urban Jarnik. Objava: Jarnik 1814, str. 83–84. Lev in lisica, ATU 50+157 Objava: Ljubljanski casnik 1, št. 65 (12. 11. 1850), str. 260. Bolnega leva obiskujejo živali in volk se mu pritoži nad lisico. To lisica sliši ter še sama pohiti k levu. Svetuje mu, naj se zavije v volkovo kožo. Bolezen levu zacasno odleže. Pred smrtjo lev sinu naroci, naj se varuje cloveka. Ker želi mladi lev cloveka spoznati, gre v spremstvu lisice na pot. Srecata decka in starca, šele lovca pa predsta-vi lisica kot pravega cloveka. Lovec rece levu, da ima v roki pipo, ki mu jo na levovo željo sproži v gobec. Lev zbeži, lovec pa tece za njim. Oroslan in lesica, ATU 50 Zps.: Fr. Šrol. Objava: Drobtinice 18 (1864), str. 268. Lev in lisica, ATU 50 Zps.: Fr. Šrol. Objava: Kosi 1894, str. 19–20. Levu na smrtni postelji lisica svetuje, naj se zavije v še topel volkov kožuh. Lev da od­reti volka in se zavije v kožuh, toda cez nekaj dni vseeno umre. Lisica je zadovoljna, ker se je znebila svojega sovražnika volka. ATU 50A Stopinje pred levovim brlogom / Fox Sees all Tracks going into Lion’s Den but none coming out Lev se naredi bolnega in ostane v šotoru. Živali ga prihajajo obiskovat, a nobena se ne vrne. Lisica vidi pred levovim brlogom le stopinje, usmerjene v brlog, nobenih pa obrnjenih ven. Zato ne vstopi v šotor. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 448, num. 142); Horatius (Epistulae I,1,74); Plutarch (Moralia 79A); EM: Fussspuren vor der Löwenhöhle. Lev in lesiza Urban Jarnik, ATU 50A Objava: Jarnik 1814, str. 81–82. Lev od starosti oslablen ni vezh kos (kues) bil, si sam svoj shivesh perpraviti, sa to se je na golufijo in savitnost obernil. V svojim berlogu se dershi, kakor bi boln in pre-slab bil, de so vse shtirinogate stvari ga obiskat in pomilovat prishle. Vsako pa, ka je k njemu pristopila, je popadel in posherl. Ker je she veliko shivali podavil in rasgrisel, pride tudi ena lisizhiza k berlogu, in svunaj obstoji, skerbno okoli sebe gledajozh. Lev sagovori, sakaj de noter k njemu ne ide? Al – ona mu rezhe: sa to ne grem noter, ker me stopinje perstrashijo, ktere do tebe kashejo, sad pa nobena. Modri se pred krivizhnim silnikom varovati ve, in gleda na snamenja, ktere mu pogubo ozhitno perkashejo. Lev in lisica, ATU 50A Zps.: Franc Metelko. Objava: Kosi 1894, str. 21. Lisica se noce približati bolnemu levu, ker ne vidi nobene stopinje, ki bi vodila iz njegovega brloga ven. ATU 51 Levji delež / The Lion’s Share Osel pravicno razdeli plen sebi, lisici in levu; nakar lev požre osla. Nato deli lisica, ki da levu meso, sebi pa kosti. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 522, num. 514); EM: Löwenanteil. Krava, koza, ovca in lev Fran Levstik, ATU 51 Objava: Vrtec 1886, str. 76; Levstik 3, 1931, str. 360–361. Z mogotci zveza ni nikoli zanesljiva. Krava in koza s potrpežljivo ovco vred sta bili stopili z levom v zvezo. Ulovili so v gozdu velicega jelena, krasen plen. – Vstal je lev, da bi vršil delitev. Napravil je štiri dele ter rekel: »Prvi del spodobuje se meni kot kralju, drugi zato, ker sem hrabrejši in najpogumnejši; a tretji pripada tudi meni kot najmocnejšemu, in kdor se cetrtega deleža dotakne, imel bode opraviti z menoj.« – In tako je lev vsega jelena sebi pridržal. Krava, koza, ovca in lev Anton Kosi, ATU 51 Objava: Kosi 1894, str. 83–84; prepis Levstikove basni. Z mogotci zveza ni nikoli zanesljiva. Krava in koza s potrpežljivo ovco vred sta se zvezali z levom. Ujeli so v gozdu veli­kega jelena, krasen plen. Vstal je lev, da bi izvršil delitev. Napravil je štiri dele in rekel: »Prvi del se spodobi meni, kralju, drugi tudi meni, ker sem najhrabrejši, a tretji pri­pada tudi meni kot najmocnejšemu, in kdor se dotakne cetrtega deleža, imel bode opraviti z menoj.« In tako je lev vsega jelena sebi pridržal. Lev, Volk, Kosa in Ovza, ATU 51, prevod Ezopove basni Zps.: Urban Jarnik. Objava: Jarnik 1814, str. 88–89. Delitev plena, ATU 51 Objava: Brinar 1904, str. 36–39, št. 14. Lev in miška, ATU 75, literarna verzija Zps.: Manica Koman, ok. 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 4. Dihur – kralj, ATU 51A, literarna verzija Zps.: Manica Komanova, 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 8. Lev, osel in lisica, ATU 51 Zps.: I. V. Objava: Vrtec 71/1940–41, str. 21. Lev, osel in lisica gredo skupaj na lov. Lev ukaže oslu razdeliti plen, ta razdeli na enake dele in lev ga raztrga. Nato deli lisica in prisodi velik del levu, sebi pa le malo, rekoc, da jo je tako naucila deliti koža raztrganega osla. ATU 51A Lisica je prehlajena / The Fox Has the Sniffles Lev sprašuje živali, ali v njegovem brlogu smrdi. Tiste, ki pritrdijo, da smrdi, ubije in požre. Lisica, ki to vidi, se izgovori, da ne voha, ker je prehlajena. Literatura: To basen je pritegnil v Sveti prirocnik Janez Svetokriški v drugem zvezku, ki je izšel po 8. juniju 1695, ceprav z letnico 1691 (Sacrum promptuarium 1691, II/113). Lisica in lev Janez Svetokriški, 1691, ATU 51A Objava: Svetokriški 1691/1991, str. 174–175. Nu od lesice sem bral, de enkrat je bila s to zverino šla obiskat leva, kateri je v eni jami ležal. Lev je vprašal osla: »Kaj se tebi zdi, koku diši v moji hiši?« Osu pravi: »Smerdi koker kuga inu na vem, koku ti moriš v tem smradu prebivat.« Lev se razsr­di inu osla razterga. Potle vpraša vovka, kaj se njemu zdi. Odgovori: »Lepu diši koker vijolica.« Lev pravi: »Ti si se zlegal.« Zatoraj tudi njega raztrga. Vpraša lesico. Ona se zgovori ter pravi: »Gvišnu, gospud, de imam en mocan katar, de uže nekatere dni imam nus zaprt, de nec ne morem dišati.« Lev se zacudi na taku pregnan odguvor, zatoraj jo vpraša: »Kdu je tebe naucil taku odgovorit?« Pokaže na osla inu vovka ter pravi: »Ruina illorum.«* *ruina illorum – njihove ruševine oz. njihovi ostanki Bolni lev, ATU 51A Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 307–308, št. 145. ATU 51*** Lisica, razsodnica pri delitvi plena / The Fox as Umpire to Divide Cheese Lisica (opica) deli plen prepirljivcema, pri tem poje vse sama. Literatura: Dokumentirano v arabski izvedbi Kalila in Dimna. Jež, miška in lisica Lojze Zupanc, 1956, Bela krajina, ATU 51*** Objava: Zupanc 1956, str. 127–128. Jež in miška sta potovala po svetu. Na gozdni poti sta našla kos sira, ki ga je bil izgu­bil drvar. Razmišljala sta in ugibala, kako naj bi sir razdelila na dva enaka dela. »Veš kaj,« je zamodroval jež, »kar pricniva jesti vsak pri enem koncu, pa bo. Hkrati pricneva in ko bo sira konec, tudi hkrati prejenjava. Tako bo najbolj pravicno.« »Nak, tako bi že ne bilo pravicno,« je miška zacvilila v odgovor. »Ti si vecji kakor jaz in bi vec pohrustal ko jaz. Kaj drugega si izmisli!« Takrat pa je mimo pridrobencljala lisica. Slišala je, kako se tepcka prepirata, pa je rekla: »Ce hoceta, vama bom pa jaz razdelila sir na dva enaka dela.« »Kako pa?« je zaradovedila miška. »I kako! Stehtala ga bom,« je zabistroumila lisica. »No, pa daj, ce moreš in znaš,« je zagodrnjal jež. »Kakšno placilo pa zahtevaš za uslugo?« je zdajci zaskrbelo miško. »Oh, pojdi no!« je priliznjeno odvrnila lisica. »Prav nobenega placila nocem! Prav nobenega …« In pricela je deliti. Od nekod je privlekla dešcico, jo v sredini podložila s smrekovim storžicem – in tehtnica je bila nared. Potlej je kos sira prelomila na dva dela in ju po­ložila vsakega na en konec dešcice. Toda zanalašc je sir tako prelomila, da se je težji košcek sira na dešcici zagugal navzdol, lažjega pa je dvignilo v zrak … »Oh, oh, majceno pretežek je tale košcek sircka,« je lisica zahinavcila, ga brž pogra­bila in odgriznila od njega toliko, da je postal lažji: ko ga je spet položila na dešcico, se je zdajci odjedeni košcek sira na tehtnici dvignil v zrak … Tako je prekanjena lisica kar naprej in naprej odgrizovala zdaj ta, zdaj oni košcek sira, a ravnotežja ni bilo in ga ni bilo. »Dolgo tehtaš,« je zagodrnjal jež. »Pohiti vendar!« je zacvilila miška. »Sita sem že cakanja.« »Tako? Sita si cakanja? Jaz sem pa sircka sita,« se je lisica hudobno zasmejala in po­jedla poslednji košcek sira. Potlej je prevarantska lisica stekla dalje po gozdu, lacni ježek in ukanjena miška pa sta pretakala solze ob prazni dešcici, ki se je zibala na storžku. Veverici in merkovica (opica), ATU 51*** Zps.: Anton Martin Slomšek. Objava: Drobtinice 1846; ponatis: Slomšek 1878, str. 5–6, št. 2; Slomšek 1896, str. 15–16. Veter odpihne oreh z drevesa in dve veverici hitro skocita ponj. Ne moreta se zedi­niti, od katere je oreh, zato povprašata opico, ki pride mimo. Ta med poslušanjem odpre oreh in poje jedrce, vevericama pa vrže vsaki polovico lupine, rekoc, da imata obe prav, in gre smeje svojo pot. ATU 55 Živali gradijo cesto / The Animals Build a Road (Dig Well) Živali gradijo cesto ali pretoke za vodo. Ena (ptica pivka, krt) se upre, ceš da lahko najde vodo tudi drugace. Zato je kaznovana in še danes mora prenašati kazen. Literatura: Dokumentirano v 13. stoletju v Roman de Renart (XXII); Dähnhardt 3/1910, 312–323: Navaja podobno romunsko, poljsko in letonsko gradivo o krtu, medtem ko je na Finskem prevzela krtovo mesto rovka. Kanja Jožef Rudež, ok. 1828, Ribnica, ATU 55 Vir: NUK: Ms 455/I: Emil Korytko, mapa 1, str. 208. Objava: Rudež, Zima / Popit 2010, str. 24. O jastrebu kokošarju, kanji mislijo, da jo je Bog tako kaznoval, da ne sme vode nik­dar piti na tleh. Žejo mora gasiti tako, da lovi v zraku padajoce dežne kaplje ali roso. Zato pravijo: »Je žejen kakor kanja.« Ali: »Caka ga kot kanja dež.« Caka stražo z veliko neucakanostjo. (Rudež, Zima / Popit 2010). Dëžóv.nca Josip Šašel, Rož na avstrijskem Koroškem, ATU 55 Objava: Šašel 1936, str. 30, št. 38. Dëžóv.nca je tíca, q. up šuš. vpíje: píw, píw, píw! Zató se tud. jmënuje píwqa. – Pu hmŕjn putup. je Buh uqazu vsŕm tícam hrabne qopat., da b. vodŕ šítrëjš. uttaqvŕ. Vse tíce so wbóhale, qopale pa qancëje nosíle, da b. vodó zajëzíle, samu dëžóv.nca se je um.hvava pa qni votvŕ pumahat.. Za puquro jëj je Buh pa qlun qvíšq.zavíw pa requ, da bo zanaprëj qoj d.š píva. Zató dëžóv.nca še don.s up šuš. vpíje: píw, píw, píw! pa s tím Boha za d.š prós.. Tica pivka (Ptica pivka), ATU 55 Kraj: Gorenjska. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Glasnik slovenskega slovstva 3/1854; Valjavec 1922, 65–67. Valjavceva pesem je prirejena po ljudski pripovedi: Z zemlje je odtekla vsa voda v morje, ljudje in živali so umirali od žeje. Bog jim svetuje, naj izkopljejo pretoke in jih izpeljejo do morja. Vsi ljudje in živali so kopali, ženske, otroci, živina, zveri, macka, ptice – le ptica pivka je leno ob strani stala in se norcevala iz delavcev. Ko so vodotoci skopani, pritece voda, vsi pijejo, le pivka ne sme, ker jo je Bog preklel, da sme piti le dež, ki ga ulovi v kljun. Toda Bog je usmiljen, in kadar je žejna in se oglaša: »Piv, piv!«, da dežja. Kanja, ATU 55 Kraj: med Lašcami in Ribnico. Zps.: Fran Sreboški Peterlin, 1870. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/219, 3. Ko je Bog pticam zapovedal delati, jim je rekel, naj vsaka skrbi ne le za jed, ampak tudi za pijaco. Zato naj si napravi vsaka ptica svoj posebni studenec, kamor bo hodila pit. Vse ptice so Boga poslušale, samo kanja se upre: »Jaz imam že studenec v zra­ku, kadar gre dež.« Zato ji pak Bog ne pusti na zemljo sesti, da bi se napila, ce je še tako žejna. Cakati mora, da spet dežuje, in šele tedaj nastavi svoje grlo, da pije vodo. Zatorej pak tako vpije, kadar ni dolgo dežja. Ve tudi, kedaj ne bode dolgo dežja, in to oznanja, kadar zacne precej po dežju vpiti. Zarad cudnega kricanja pak se ji tudi pravi »kanja«. Ne budi prelep za delo, ATU 55 Kraj: Ziljska dolina na avstrijskem Koroškem. Zps.: Matija Majar Ziljski. Objava: Slavjan 1/1873, str. 127. Krt, ATU 55 Kraj: Koroška. Zps.: Vinko Möderndorfer. Objava: Möderndorfer 1937, str. 8. Kánja / Kanja sme piti samo izpod neba, ATU 55 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Jelica tuw Borovícji (Jelica v Borovicju) / Elena di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 16. 3. 1969. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 43-D, R 17/120. Objava: Maticetov 1973, str. 54, št. 8. Bog je narocil vsem živalim, da morajo pomagati druga drugi in da naj izkopljejo jarke in vodnjake, da bodo imele vodo, ko bo prišla suša. Vse so kopale, le kanja si ni hotela umazati nog in kljuna, rekoc, da bo ona lovila vodo v zraku, ko bo deževalo. Krc / Krt obsojen na življenje pod zemljo, ATU 55 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Jelica tuw Borovícji (Jelica v Borovicju) / Elena di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 16. 3. 1969. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 43-D, R 17/120. Objava: Maticetov 1973, str. 55, št. 9. Krt ni hotel pomagati ostalim živalim delati poti, ceš da si bo pot, kamor bo šel, de­lal sam. Bog ga je kaznoval, da mora hoditi vedno pod zemljo in si tam kopati pot, kadar pa pride na pot zunaj, pogine. Kanja, ATU 55 Kraj: Dobrepolje. Povedala: Ancka Lazar. Objava: Lazar 2010, str. 209, št. 51. ATU 56 Lisica s pomocjo zvijace ugrabi srake / The Fox through Sleight Steals the Young Magpies Lisica (jež) z zvijaco ulovi kokoš (škrjancke, petelina). V nadaljevanju zgodbe A: ji uspe pobegniti; B: se starši mašcujejo. Literatura: L. Sudre, Les sources du Roman de Renard. Paris 1893, 301–310; EM: Fuchs und Vogeljunge. Zaupaj, a glej komu Anton Kosi, 1894, ATU 56 Objava: Kosi 1894, str. 124–125. »Pravo prijateljstvo je mnogo vredno,« tako rece nekega dne jež škrjancu, ki se baš pred njim hoce dvigniti v zrak. Zacudeno pogleda škrjancek svojega sovražnika, a jež nadaljuje: »Da, zelo velike vrednosti je prijateljstvo, in meni je ravnokar šinila dobra misel v glavo, da bi bilo za naju mnogo bolje, ako bi živela v miru in ljubezni, negoli v vednem sovraštvu. Skleniva torej danes prijateljstvo, ki nama bode sladilo življenje.« Nedolžni škrjancek je verjel sladkim besedam zvitega in lokavega sladkaca. Napravil si je blizu ježevega stanovanja tudi svoje gnezdo, ker mu je tako svetoval prijatelj. Toda skoro se je pokazalo, kako strogo je moral placati siromak svojo lahkovernost in preveliko zaupnost. Škrjancevo gnezdo se je kmalu oživelo, v njem se je gibalo in civkalo pet krepkih mladicev. Stara ptica sta jih skrbno gojila in pridno polnila vedno odprte nenasitne kljuncke. Nekoc odletita kakor po navadi roditelja za živežem. Ali, o groza! Kaj vidita, ko se vrneta? Jež stoji pri gnezdu in hrusta mladice, gosti se ravno z zadnjim, da leti meh­ko perjice na vse strain. »Hudobnež!« zavpijeta prestrašena pticka, »ali si ostal tako zvest svojim obetam, ali je to znamenje tvojega pravega prijateljstva?« Obrnil je sedaj jež hudobni svoj rilec proti razjarjenima škrjancema in divje pogle­dal. Izvestno bi se tudi njima ne bilo pripetilo nic boljšega nego prej mladicem, ali ušla sta mu. Nauk: Gorje nam, ako prehitro verjamemo in zaupamo sovražniku, ki nam s slad­kimi besedami ponuja prijateljstvo; zakaj njegova navada – škodovati nam – vraca se cesto rada. Lisica, ad ATU 56 Kraj: Prekmurje. Zps.: Števan Kühar. Objava: Kühar 1910–1912 (CZN 8/1911, str. 66, št. 84); ponatis: Kühar / Novak 1988, str. 156. Ker lisica ne more splezati na drevo, da bi si ujela kokoši, si pomoci rep in zacne škropiti kokoši, da padajo dol. Petelincek, ATU 56+122 Kraj: Dobrepolje. Povedala: Ancka Lazar. Objava: Lazar 2010, str. 169, št. 27. ATU 56A Lisica grozi, da bo posekala drevo, da bi dobila pticke / The Fox Threatens to Cut Down the Tree and Gets the Young Birds Lisica grozi, da bo posekala drevo z repom, zato ji mati sraka vrže mladica. Vrana svetuje srakam, naj ne nasedajo lisici. Lisica se mašcuje, naredi se mrtvo in vrano ujame. Literatura: Dokumentirano med letoma 1174 in 1190 v Roman de Renart (V, 21–246); Dähnhardt 3/1910, 279–283; EM: Fuchs und Vogeljunge. Lisjak in vrabec I. Rozman, ATU 56A+56D Objava: Kosi 1894, str. 44–45. Na visokem drevesu je imela hostna golobica mladice. Ravno sedi na njih, kar priko­baca lisjak, ovoha mladice in starko ter ji hudi zažuga, da spleza na drevo in podavi vse mladice, ako prostovoljno ne vrže jednega iz gnezda. Golobica vsa prepadena in žalostna ne ve, kaj storiti, ali ko se lisjak le tolikanj grozi, vzame ubožica krvavecega srca jednega svojih ljubckov, in da bi vsaj druge otela smrti, zažene ga lisjaku v go-bec. Lisjak ji zahvali in odide. Toliko da odide, že prileti vrabec, ki je vse to videl in slišal, ter golobico ostro pokre­ga, rekoc: »Ti si pac prava trapa, da si dala mladica temu repacu; ako še pride, ne daj mu nicesar, ampak reci mu, naj pride sam po golobje meso v gnezdo, ako mu diši.« In res, ne dolgo potem se lisjak zopet pritepe ter zopet zahteva in žuga, vendar ne opravi nicesar: golobica mu pove, kakor jo je naucil vrabec. To se zdi lisjaku za malo. Ali ker je cudno prekanjen in ker ugleda vrabca potuhnje-no v bližnjem grmu, izracunja si kmalu, kdo je vsega kriv, pa si misli: »Te bodem že dobil.« Zato se obrne zelo prijazno k vrabcu in izpregovori, jezik v medico pomocivši: »Pac ni lepše živali, nego so ptici! Ptic leti, kamor se mu poljubi, in ako lovec ali pes posto-pa za njim, lahko mu uide. Samo to mi ni po volji, da ne morete svoje glave ubraniti mrazu in vetru.« »Seveda ne,« odgovori vrabec, »ako brije veter od leve, vtaknem svojo glavo pod desno perutnico, ako pa brije od desne, vtaknem jo pod levo; torej se vetra in mraza prav lahko ubranim!« Nato vrabec še dalje modruje in pripoveduje mnogo neslanega, dokler mu lisjak ne prestriže besedo, rekoc: »Bratec! Nikar mi ne zameri, da te motim; prav dobro ne slišim, nekoliko sem gluh in ne umejem vsega, kar govoriš; stopi torej, prosim te, nekoliko niže, da ne preslišim nobene tvojih besed.« Ko vrabec sliši, kako ga povzdiguje, ne ve, kaj bi pocel; srce se mu smeje od vese­lja; brezskrbno sede niže ter blebeta, kakor bi ne imel glave, dokler se ga lisjak ne navelica poslušati ter ga vpraša: »Prijatelj! Marsikaj si mi že povedal, za kar sem ti hvaležen; povej mi še to, kako pa storiš takrat, kadar ti veter ne brije od strani, ampak naravnost v obraz?« »Vidiš, takole,« rece vrabec in vtakne glavo med noge v perje; lisjak pa zvit kakor sveder plane pri tej prici nanj, zgrabi ga in pohrusta. Koliko ljudi je na svetu, ki so podobni temu vrabcu! Vsakomur vedo svetovati, vsa­komur dati lep nauk, samo sebi ne; ne vidijo dostikrat najbližje nevarnosti, ki jih caka, in ako jo vidijo, ne vedo, kako se ji ogniti. ATU 56D Lisica vpraša ptico, kaj naredi, kadar piha / Fox Asks Bird What She Does When Wind Blows Lisica vpraša ptico, kaj stori, kadar piha. Ko ji ta pokaže, kako skrije glavo pod perut, jo lisica zgrabi in požre. Literatura: Dokumentirano v Kalila in Dimna (num. 81); Dähnhardt IV/1912, 283. Lisica in petelin Lea Fatur, okoli 1940, ATU 56D+122 (ATU 61) Vir: NUK Rokopisni oddelek: Ms 1585: Lea Fatur: Petnajst pravljic. Lisicica modricica je zahajala na dvorišce, katero je stražil šepav pes. Na dvorišcu je bila bela jarcica, za njo je hodil košat petelin. Lisica bi bila pokusila rada mlade jarice žlahtno meso, pa petelin, ta gizdalin, ji je hodil vedno na pot, torej je morala odstra­niti njega, ako je hotela priti do nje. Modricica se jame dobrikati petelinu: »Kako lepo perje imaš kikirik! Lepo perje in lep glas! Ni cuda, da gre za teboj vsaka kokoš, ni cuda, da te ima rada bela jarcica, najlepša jarcica.« »Najlepša jarcica,« je ponavljal ponosno petelin in se napihnil, vesel samega sebe. Modricica je kimala: »Najlepša jarcica. Kako hodi. Kako se krece! Kako pa spi kiki­rik? Pokaži mi vendar, kako spi tvoja lepa jarcica?« Petelin, pijan lisicine hvale, dene glavo pod perutnico: »Tako moja lepa jarcica spi.« Lisica pograbi petelina in se smeji: »Petelin gizdalin! Tvoje lepo perje bo mojim mla-dim zabava, tvoja lepa jarca bo jutri moja vecerja.« Petelin prestrašen in omamljen ne izgubi zavesti, smeje se rece lisici: »Si se že zahvalila Bogu za tak kos mladega mesa?« Modricica se je dala ukaniti od petelina, od neumne živali. Izpustila je pe­telina in sklenila tacici – petelin je sfrcal na drevo – zapel je in prihitel je šepav pes, raztrgal je lisicin kožuh ves. Petelin na veji je zapel: »Lisicica, modricica, drugikrat ne hvali prezgodaj Boga.« Golob in lisica, ATU 56D Kraj: Križevci. Zps.: Matija Valjavec. Vir: Arkiv za povjestnicu jugoslavensku. Objava: Valjavec / Popit 2007, str. 163–164, št. 316. Lisjak in vrabec, ATU 56A+56D Zps.: I. Rozman. Objava: Kosi 1894, str. 44–45. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 56A. ATU 56A* Lisica se naredi mrtvo in lovi ptice / Fox Plays Dead and Catches Bird Lisica napihne trebuh in se uleže poleg kokošnjaka, da je videti mrtva. Ko se ji kokoš približa, jo ubije. Lisica in vrane Fran Saleški Finžgar, ATU 56A* Objava: Finžgar 1953, str. 53–56. »Ta zgodba je že dokaj stara, pa resnicna. S temi ocmi sem jo videl. Lepega nedelj­skega dne sem šel v polje. Ob koncu naše njive je rastel na groblji košat leskov grm. Danes ga ni vec. Posekali smo ga. Pogledal sem za lešniki. Lepe kepe jih je viselo po vejah. Utrgal sem kepo in lešnik strl z zobmi. Niso bili še zreli. Jedrce je bilo negodno. Potlej sem sedel za grm. Polje je bilo tiho, brez ljudi, kajpak na praznik. Ko tako gledam po stezi, ki se je vila med njivami, se pomoli iz koruze lisicja glava. Ozrla se je gor, ozrla se je dol. Nic me ni opazila. Skrival me je leskov grm. Lisica je sedla na stezo in si obliznila smrcek. Gotovo se je v koruzi mastila z miškami. Še se je ogledovala po polju. Ko ni zacutila žive duše nikjer, je pocasi odrepljala po stezi proti košatemu orehu. Tamkaj cisto blizu oreha leže na stezo in pomoli vse štiri od sebe. Kakor da je poginila. Le kratek cas je negibno ležala, ko se vrh oreha oglasi vrana: kra, kra, kra. Nic je nisem videl. Samo slišal sem jo. Zakrakala je še in še. Tedaj so se oglasile od vseh plati druge vrane. Zacele so priletati in sedati na oreh. Kmalu jih je bila cela srenja na drevesu. Potem se je zacelo: kre – kra – kre – kra brez konca. Vrane so zborovale in se pogovarjale.« »Ali mar govore?« sem se vtaknil v dedovo povest. »Govore, za istino, da govore. Vsa živad se med seboj pogovarja; po svoje pac, ceprav ne s cloveško besedo. Tista stara vrana, ki je cepela in dremala prej sama vrh oreha, jim je pokazala, da leži na stezi iztegnjena, mrtva lisica. Vrane so se presedale od veje do veje, da so bile cim bliže lisice, jo ogledovale in zborovale: kra – kre – kre – kra. Lisica ni niti z ocmi trenila in ne z nogo ganila. Vrane so se nagnetle po vejah, ki so molele proti stezi, kjer je ležala mrhovina. V zboru je krekanje in krakanje narašcalo. Menda so se prerekale. Te so trdile: mrtva je, druge so gonile svojo: spi. Konec pre­piru je napravila stara, košata vrana. Pogumno je sfrcala na tla – še ne preblizu lisice. Obhodila je previdno oddaljena ležeco mrtvacino in si jo ogledala od vseh plati. Kra kra – mrhovina je. Pocasi so se spustile še druge vrane z oreha in ogledovale iztegnjeno lisico. Vsem so se že sline cedile po dobri vecerji. Blizu si še niso upale. Slednjic stara vrana drzno nameri korak proti lisici. Vrišc utihne. Starka iztegne vrat in naperi težki kljun, da ga zasadi v mrtvaka. Takrat pa lisica plane in – cavs – pogra-bi starko za vrat. V zboru vse zavrešci, srenja vran se razleti po polju, lisica pa moško odnese plen in izgine, krita z vrtnimi plotovi, v gmajno proti svojemu brlogu.« Lisica in krokar, ATU 56A* Zps.: Sv P...ar. Objava: Vrtec 6/1876, str. 141. Lisica razmišlja, kako bi z zvijaco dobila kaj za pod zob. Leže na tla in se potuhne. Krokar ugleda potuhnjeno lisico, mislec, da je mrtva, prileti, da bi se najužinal. Lisi-ca pa poskoci in ga zgrabi za vrat. *ATU *56** Lisica in orel / The Fox and the Eagle Orel ugrabi lisici mladice in jih odnese v svoje gnezdo na hrastu. Lisica mu zagrozi, da bo hrast zažgala. Orel se ustraši za svoje mladice in ji vrne njene mlade. Literatura: Archilochosova basen. Orel in lisica Jožef Eržen, 1854, ATU *56** Objava: Šolski prijatel 1854, str. 141–142; ponatis: Bolhar 1975, str. 48–49. Orel ukrade lisici mladice in jih odnese v gnezdo za svoje mlade. Gnezdo je na vi-sokem dobu. Lisica ga milo prosi, da bi njenim mladicem ne vzel življenja. Orel na vrhu visokega hrasta pa si misli, da mu lisica nikakor ne more škodovati. Zato se njeni prošnji posmehuje. Kaj naj tedaj stori lisica? Naglo prinese ognja, ga postavi k hrastu, na katerem je orlovo gnezdo, in ga hoce z gnezdom vred zažgati. Orel pa se zboji, da bi tako svoje mladice pogubil, in vrne lisici njene mladice nepoškodovane. Tudi s tistimi, ki so slabotnejši od nas, moramo živeti v miru, ker nam tudi oni ute­gnejo škodovati. ATU 57 Vran in sir / Raven with Cheese in his Mouth Lisica zagleda vrana s sirom v kljunu. Zacne se mu dobrikati in ga prosi, naj zapoje. Polaskani vran zapoje, izpusti sir in lisica ga odnese. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 445, num. 124); dokumentirano med letoma 1174 in 1190 v Roman de Renart (II, 844–1023); EM: Rabe und Käse. Vrank in Lesiza Urban Jarnik, ATU 57 Objava: Jarnik 1814, str. 95. Nekda je vrank sir ras okno vsel in letel s njim na vejo visoke smreke. Vgledala ga je Lisiza in slubilo se ji tega sira. Sa to je sagovorila na njega s perlisovavno besedo, rekozh: O lubi Vrank! Kdo je tebe podoben? Nobena ptiza nima takiga perja ko ti. In ne vem, al bi se ena ptiza najti mogla, ktera bi sraven take lepote tudi tak lep glas imela. Sa res sposnam, de imash glas narslajshi. Vrank, ki je tako hvalo saslishal, se je rasveselil in se hotel she bolj poshtimati in svoj glas pokasati, sa to je istegnil klun, in silnejshi sakerknil. In kdar je usta odperl, je mu sir ispadel. Tega je popadla hitra in savita Lesiza in ga bersh posherla. Ogalfan Vrank je milo gledal dol in sprijel ali sapopadel, de so besede Lesizhine savite in nesveste bile. Uk. Vari se tega, kteri perlisovavno govori in te prevezh hvali, sakaj on hozhe te golfati. Vrana in lesica, ATU 57 Avtor: Anton Martin Slomšek. Objava: Drobtinice 1846; ponatis: Slomšek 1878, str. 6, št. 3; Slomšek 1896, str. 18–19. Vrana pa lisica / Vrana in lisica, ATU 57 Kraj: Otož pri Šentilju, avstrijska Koroška. Povedala: Terezija Bister. Posnel: Pavel Zablatnik, 1961. Vir: Arhiv SNI Urban Jarnik (T 68 b). Objava: Piko / Stanonik 1996, str. 48–49, št. 14. Zvita lisica, ATU 41+57+3+4 Kraj: Gabrovica pri Crnem Kalu. Povedal: Bruno Barut. Zps.: Špela Pahor, 1984. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 39–40, št. 20. ATU 59 Lisica in kislo grozdje / The Fox and the Sour Grapes Lisica, ki ne more doseci grozdja, skuša prepricati druge, da je še kislo. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 424, num. 15); dokumentirano okoli leta 1200 v Roman de Renart (XI, 257–333); EM: Fuchs und saure Trauben. Lisjak in grozdje A. K-i., 1894, ATU 59 Objava: Kosi 1894, str. 72–73. Prišedši nekega dne do vinske trte, ugleda lisjak na nji vse polno lepega grozdja. Zelo ga je mikal in bodel v oci žlahtni sad. Ali kako ga doseci? Zacne torej skakati okrog trsa ter se maliciti in spenjati po njem, a vse zaman. Grozdje je viselo previsoko in ni ga dosegel. Na bližnjem bezgu pa je sedelo nekoliko vrabcev, ki so se na vse grlo smijali njega brezuspešnemu trudu. To opazivši, obrne se lisjak hitro od trsa in pravi: »Necem tega grozdja, ker je itak prekislo in pretrpko.« Nato odide. Jeden vrabcev pa vzleti takoj na trto, pokusi jedno jagodo, in ker je ukusna in zrelo­sladka, privabi hitro vso tolpo sladkosnednih bratov in v jednomer šcebeta: »Pokusi! Pokusi! – Cuden, cuden je ta lisjak, sladko, izvrstno je grozdje – pokusi, pokusi!« V kratkem obero trs tako dodobra, da se po onem grozdji ni vec treba vzpenjati nobenemu lisjaku. Lesíca ino grozd, ad ATU 59, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 175–176, št. 136. Lisica se je preobjedla mesne hrane in si zaželela grozdja. Obira sladko grozdje, dokler ne zasliši lajati psa in zagleda lovca. Ta basen nas uci, da je vsak greh sladek, vendar ne traja dolgo. Lisica in grozdje, ATU 59, pesem Spesnil: Mihael Lendovšek (M. Rogacki). Objava: Vrtec domacih cvetlic 1/2, Celje, 15. 10. 1862, str. 14–15. ATU 60 Lisica in žerjav / Fox and Crane Invite Each Other Lisica povabi žerjava (štorkljo) na obisk in ji ponudi juho v plitvem krožniku, tako da štorklja ne more jesti. V povracilo povabi štorklja lisico in ji servira hrano v vi-sokem vrcu. Literatura: Ezopova basen; Perry 1965, 504, num. 426; EM: Fuchs und Kranich. Šterk ino lesíca Peter Dajnko, 1827, Štajerska, ATU 60 Objava: Dajnko 1827, str. 174–175, št. 135. 1. Šterk lesíci rekel je, Da ima gostuvanje, Zato je povablena, Da naj pride tudi ta. 2. Kda lesíca prišla je K' šterki na gostuvanje, Je pred njo postavlena Bila pytra globoka. 3. S pytre z'voskim šinjakom Zacne šterk s'pohitenjom Jetra v'se požirati, Naj bi bil nasíteni. 4. No lesíca lacna je Mogla pytro zvunah le Lizati no žalostna Je na šterka gledala. 5. Drugokrat lesíca je Služila gostuvanje Ino šterki zraven cas K'jedi priti dala glas. 6. Šterk je rad k'lesíci šel, Naj bi dobro meso jel; Našel je nastavleno Plitvo skledo široko. 7. 'Z sklede redko župo le Je lesíca pila v'se, Šterk s'predugim klunom vtic Pa jč tam ne dobil nic. 8. Tak se je povernulo Šterki skoz pravico vso, Kak lesíco prejdoc je Vkanil na gostuvanje. 9. Tota smešna fabula Vsim nam ostro vedoc dá, Kak mi drugim strežemo, Tak nam bo povrnjeno. ATU 61 Lisica in petelin / The fox Persuades the Cock to Crow with Closed Eyes Lisica pregovori petelina, da zapoje z zaprtimi ocmi, medtem ga zgrabi in poje. V nekaterih variantah petelin prosi lisico, naj pred tem izgovori molitev. Ko lisica odpre gobec, da bi molila, ji pobegne. Literatura: Dokumentirano v 7. stoletju v Alcuinovi pesnitvi; med 1174 in 1190 v Roman de Renart (II, 276–468); BP II, 207; EM: Fuchs und Hahn. Lisica i peteh Jakob Volcic, 1873, Istra, ATU 61 Objava: Novice 9/1873, str. 67; ponatisi: SNP I/1895-8, str. 793 v opombi; Boškovic-Stulli 1986, str. 186; Volcic / Fikfak 1988, str. 199. Lisica je uhitila peteha. Peteh joj govori: – Si me uhitila, znam da ceš me pojisti, ali prosim te, samo enu malu stvar mi još stori prvo nego me pojiš. Ona rece: – Kakovu? A on rece: – Stavi božje ruke (sklopi tace) i zahvali Bogu da si me uhitila. Lisica to stori, a peteh skoci na bukvu. Lisica rece: – Simo bliže, pete! A peteh odgovori: – Bil sam tamo, tete! I prebrisan se da prevariti. Lisica in petelin Fran Levstik, ATU 61, literarna verzija Objava: Vrtec 4/1874, str. 81; Levstik 3/1931, str. 266–267. Gladna (lacna) lisica sliši o polu noci na visocem drevesi petelina peti. Rada bi se z njegovo pecenko mastila, a drevo je previsoko, da ne more do njega priti. Poprime se zvijace. »Ej, kako si lep, dragi moj petelin; samo tega ne umejem, da se ti hoce tako zgodaj peti!« »Jaz naznanujem dan,« rece petelin. »Kaj dan?« cudi se lisica. »Anti je še tema in ljudje tudi še spe.« »Tega li še ne veš,« odgovori petelin, »da mi uže rano vemo za dan ter ga s kurope­njem oznanjamo?« »To je krasno,« rece lisica, »to samo preroki vedo! O dragi moj petelin, kako lepo si bil tockar (ravno kar) zapel. Zopet zapoj, da bi te slišala!« Ko petelin drugic zapoje, zacela je lisica pod drevesom plesati. »A zakaj plešeš?« vpraša jo petelin. Lisica odgovori: »Ti poješ, a jaz treba da plešem od velicega veselja. Tvoje krasno petje me k plesu izpodbuja. Ne lažem, ako recem, da si ti mej vsemi ptici prvi. Ti je nadkriljuješ s svojim lepim perjem, s svojim miloglasnim petjem, a najbolje s tem, ker znaš tudi prorokovati. O, pridi doli k meni, mali ptic, da te obja­mem in poljubim!« Petelinu ugaja pohvala zvite laskavke in res zleti z drevesa doli k lisici. Takoj ga lisica popade, nasmehne se mu in rece: »Nisi ti prorok, ne! Da si ti prorok, to bi znal, da te jaz nikakor ne želim objeti in poljubiti, nego da te želim pojesti.« Zdajci mu odgrizne glavo in požre budalastega petelina. Ne verjemi onim, ki se ti dobrikajo! Naj ti tudi izkušajo ugajati, vendar ti kopljo jamo, da te pogube. Lisica in golobici Anton Kosi, ad ATU 61 Objava: Kosi 1894, str. 126–127. Lisica ugleda pod golobnjakom dve dobro rejeni golobici. Takoj se približa golob­njaku, da bi se najedla golobjega mesa. Ali golobici sta previsoko in lisica ne more do njiju. Izmisli si zvijaco ter se dobrika nežnima živalicama, rekoc: »O, prelepi pticici, kako zalo perje imata! Po vsem svetu vaju cislajo in ljubijo. Pac je res, da sta golobici po­doba nežnosti, nedolžnosti in ljubezni. Tako lepih živalic še nikoli nisem videla. Oj, golobicici moji! Pridita k meni, da vaju pogledam nekoliko bliže! Cemu bi cepeli tam gori v hišici? Evo vama po tleh najboljšega zrna; pridita doli, prelepi živalici moji!« Tako lisica! »Dobro te poznave, prilizovalka!« odgovori ji golobica. »In nisva tako neumni, da bi šli zaradi tvoje hvale v nevarnost.« To rekši zagolci, da se sliši po vsem dvorišci. Zdajci pribeži Hektor ter požene zape­ljivko izpred golobnjaka. A zadaj za hišo caka gospodar premeteno sleparico ter ji pomeri kroglo v glavo, da se ni nikoli vec prišla potepat na njegovo dvorišce. Lisica in petelin Neznani zapisovalec, ATU 61, ljudska pesem Objava: Kranjska cbelica 5/63, str. 64; ponatis: SNP I,1895–1898, št. 961, str. 793–794; variante: št. 962, 963, str. 794–795. Leži, leži, stezicica, Po nji tece lesicica. Je petelina srecala, Tako ga ogovarjala: »Kam mlad pa greš petelin ti?« Tako petelin govori: »Jest v vas grem k svoji jarcici.« Pa tak lesica govori: »Petelin mlad, pokaži ti, Kak tvoja mlada jarca spi.« Je zgrabila lesica ga In z njim pod brezico je šla. Pa tak petelin govori: Lisica in petelin, ATU 61 Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 307, št. 144. »Veš kaj, modra lesica ti? Lepo zahvali zdaj Boga Za tak kos mladiga mesa!« Lesica vzdigne tacice, Zahvalila lepo Boga Za tak kos mladiga mesa. Petelin na brez’co zleti, Tako lesici govori: »Lesica, v rit me piši ti!« Lesica krog je skakala, Z debelim repam mahala, De brezico bi sekala. Lisica in petelin, ATU 61 Objava: Levstikova basen iz Vrtca 4/1874, str. 81; ponatis: Kosi 1894, str. 26–27. Lacna lisica je slišala opolnoci na visokem drevesu peti petelina. Da bi ga zvabila k sebi, ga je zacela na vse pretege hvaliti. Polaskani petelin zleti z drevesa lisici v objem. Pes in petelin, ad ATU 61+122 Zps.: Andrej Praprotnik. Objava: Kosi 1894, str. 96. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 122. Lisica in kokot, ATU 61+122, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 9–12, št. 3. Lisica in petelin, ATU 61, literarna verzija Zps.: Lea Fatur, okoli 1940. Vir: NUK Rokopisni oddelek: Ms 1585: Lea Fatur, zapušcina. AaTh 61A Lisica spovednica / Fox as Confessor Lisica pregovori petelina, da prileti z drevesa in se izpove svojih grehov. Petelin se reši s tem, da obljubi lisici, da jo bo peljal na obed k bogatemu škofu. Literatura: EM: Fuchs als Beichtvater. Lisica spovednik Jelica tuw Borovícji (Jelica v Borovicju) (/ Elena Di Lenardo, 1. 2. 1969, Osojane / Oseacco, Rezija, posnel Milko Maticetov, ad AaTh 61A Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 43-B, 17/64. Objava: Maticetov 1973, str. 81–82, št. 20. Lisica z vsemi hudobijami, ki jih je imela zmerom, bi bila rada zvedela, kaj delajo njeni botrcki, njeni prijatelji. Tedaj je neki dan rekla: »Cujte, volkec in medved in zajec: vi ne mislite nikoli, da bi enkrat šli k spovedi, kakor hodijo ljudje?« »Dobro,« so rekli, »kako pa naj gremo k spovedi? K duhovnemu ne smemo, ker bi nas ustrelili.« »Ah, neee,« je rekla, »bom jaz za duhovna! Spovedovala bom jaz in vi se lepo pripra­vite, ker bomo naredili vse lepo, kot je treba!« In so šli, so se pripravili – ubogi volk in medved in zajcek – vsi skesani in pobožni: »Zdaj gremo k spovedi in ona bo spovedovala.« Prvi je prišel volk: »Hvaljen Jezus Kristus, botrica!« »Na veke, botrcek! Povejte svoje grehe, kaj ste delali, kaj vi jeste?« »Kaj sem delal, kaj jedel? Ce najdem kako ovco, kako kozo, kako jagnje, ce bi mogel tudi kako kravo – rad jem meso!« »Tako, tako, botrcek. Tudi jutri tako in prinesite še meni kaj! Pojdite, ker sem vas odvezala.« O, je prišel medved. Tudi njega je vprašala enako. Tudi on da rad je meso, koze, ovce, jagnjeta, kozlice, zajce, vse, kar najde. »Tako, tako botrcek! Le delajte tako, saj ste v božji milosti, in prinesite tudi meni kaj!« Za njim je prišel zajcek, se je tresel, ubožcek, in tudi on jo je pozdravil: »Hvaljen Jezus Kristus, botrica!« »Na veke, botrcek! Povejte svoje grehe, saj ste jih morali narediti dosti!« »Ja, sem delal škodo ljudem, sem hodil jest ohrovt po njivah, kake travice, tudi kake vejice pozimi, ko nisem našel drugega, in drevesno skorjico.« »Falot nemarni! Proc od tod, ker vas ne morem odvezati! Kaj tako škodo se dela ljudem?! Kar bežite, ce ne, vas bomo snedli!« Zajcek je imel lepo zadosti, prav zadosti, in je bežal. Ce si je hotel rešiti kožo. ATU 61B Macka, petelin in lisica živijo skupaj / Cat, Rooster and Fox Macka in petelin živita skupaj v sožitju; ko macke ni doma, pride lisica in odnese petelina. Ko se macka vrne in vidi, da ni petelina, gre k lisici, zvabi njene mladice ven in reši petelina. Pes, petelin in lisica Manica Komanova, 1930, ad ATU 61B+62, literarna verzija Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 11. Lisica se je neke noci vtihotapila v kmetov kokošnjak in povzrocila pravcato morijo. Dvoje mladih putk je pohrustala, tri pa umorila in razmesarila. Nato se je hudobni-ca izgubila v bližnji gozd. Ko je kmet zjutraj opazil razdejanje, se je silno razhudil. Najprej se je zadrl na psa: »Sram te bodi! Kakšen cuvaj pa si, da tedaj spiš, ko nam lisica krade kokoš!« »Gospodar, nisem spal,« odvrne pes. »Ko sem zaslišal obupno kricanje prestrašenih kokoši, sem silno zarencal in se pricel z vso mocjo zaletavati proti kokošnjaku. Toda veriga, na katero si me zvecer priklenil, je bila na žalost pre­kratka, da bi dosegel morilko. Torej, ne huduj se name!« Medtem se jima je približal petelin. Razjarjeni kmet se je zdaj lotil še njega: »Ti mevža petelinja!« je zakrical nad ubogim petelinom. »Ali sem ti tako zaupal kokoši, da si jih tako brezbrižno prepustil lisici? Sramuj se!« »Gospodar, ne bodi krivicen,« zastoka petelin. »Že itak sem od žalosti in togote le napol živ. Ce bi na primer sosedov petelin ali kaka druga taka žival, ki mi je v moci bolj enaka, pomolila le glavo v kokošnjak, bi jo napodil in s kremplji in kljunom tako razcefral, da bi poginila na mestu. Toda z lisico se ne morem meriti. Ce bi jo bil napadel, bi zadavila mene in najbrž še nekaj vec putk povrhu. Pomislite, gospodar!« Kmet uvidi, da pes in petelin res nista kos temu. Molce se zaobrne in gre po svojih opravkih. Na skrivaj se gospodar še dolgo jezi na tatinsko lisico. Šele scasoma pozabi na ta razburljivi dogodek. Nista pa pozabila na lisico pes in petelin. Prisegla sta ji mašcevanje in sklenila ob prvi priliki tako obracunati z njo, da jo bo za vedno minilo poželenje po ubogih putkah. Nekega lepega dne gospodar izpusti psa z verige, ceš naj se malo naleta in naskace. To opazi petelin in brž se pridruži psu. Skupaj jo mahneta v bližnji gozd. Tam se radujeta vsak po svoje. Petelin brska po listju in mahu, išce in hrusta razne crve, hrošce in drugo tako drobnjav. Pes pa veselo poskakuje in za kratek cas plaši zajce in veverice. Ko se petelin do sitega nahrusta in pes dovolj naskace, si oba zaže­lita nekoliko pocitka. Petelin zleti na vejo in lagodno pocene. Pes pa opazi v bližini orjaški stoletni hrast, ki je že zacel trohneti. Deblo je bilo že vse votlo, pri tleh je pa zijala precejšnja odprtina, nastlana z mahom in listjem. »Hov, hov,« veselo zalaja pes. »Tu notri je gotovo domoval kak zajcek, ki je nevede postlal meni za kratek pocitek.« In zlezel je v odprtino starega hrasta in lagodno zadremal. Petelin se je prvi zdramil in v veselem razpoloženju glasno zakikirikal. Slišala ga je lisica, ki je neusmiljeno davila kmetove putke. Tedaj je pricapljala blizu, se vrgla kvi­šku in zacela priliznjeno: »Petelincek, zlati, skoci doli in pojdi z menoj!« Petelin pa ni bil bedak. Odvrnil ji je: »Ne ljubi se mi še na tla. Lahko pa daš pšenicko moji putki.« »Pa kje imaš putko,« hlastno vpraša lisica. »Tamle v tistem votlem hrastu pociva. Pojdi in zbudi jo. Rada bo šla s teboj,« pravi petelin. Lisica napravi par skokov in že je pri hrastu. Toda komaj pomoli svojo kosmato glavo v duplino, že skoci pes kvi­šku, se zakadi vanjo in jo raztrga na drobne kosce. Tako je dobila ta grda hudobnica zasluženo placilo, pes in petelin zadošcenje, putke pa miren pocitek v kokošnjaku. Petelincic an lesica / Il galletto e la volpe, ATU 61B Kraj: Sarženta / Sorzento, Beneška Slovenija. Zps.: Ada Tomasetig. Objava: Tomasetig 2010, str. 509–510. ATU 62 Pogodba med zverinicami (Mir med živalmi) / Peace among the Animals – the Fox and the Rooster Lisica poskuša pretentati petelina s tem, da mu pripoveduje o novem miroljubnem dogo­voru med živalmi. Prikaže se pes in lisica pobegne, ceš da psi še niso slišali za novi zakon. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 577f, num. 671); dokumentirana med 1174 in 1190 v Roman de Renart (II, 469–599); EM: Friedensfabel. Pogodba o nenapadanju* Ana Krnelawa (Ana Krnelova) / Anna Buttolo, 8. 9. 1968, Sólbica / Stolvizza, Rezija, posnel Milko Maticetov Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 41-C, R 16/119. Objava: Maticetov 1973, str. 143, št. 39; povzeto v: Ciciban 24 (1968/69), str. 234. Tam v Dolu so bile kokoši in petelin, pri Tigovih, in lisica je šla sem po Brdu. Petelin jo je videl in rekel: »Kraaak!« Je rekla lisica, pravi: »Kaj kriciš tako?« Pravi: »Kricim, da bi se kokoši umaknile!« »Dobro,« je rekla, »zakaj?« »Zato, ker se bojim, da nas boste snedli.« »Kaj,« je rekla, »da bi vas snedla?« Je rekla: »Saj smo naredili pogodbo, da se nobena zverinica ne sme snesti!« No, petelin je pocakal še malo in gledal v hrib. Pa vidi, da gre volk dol po Mlincu. Je spet naredil: »Kraak!« »Kaj pa,« pravi lisica, »spet kriciš tako?« Pravi: »Jaz kricim, da bi se umaknile kokoši.« »Zakaj?« Pravi: »Zato, ker gre volk dol po Mlincu.« »Dobro, dobro!« je rekla lisica. Pravi: »Ko že gre dol po Mlincu, jaz moram iti.« Pravi petelin: »Zakaj pa greš?« Pravi: »Zato, ker se bojim, da me bo snedel.« »Cakaj,« pravi petelin, »mar niste naredili pogodbe, da se nobena zverinica ne sme vec snesti?« Pravi: »Seveda smo jo naredili, ampak je nismo podpisali!« * Rezijanski naslov: Patalen ta par Tygaven Pes in petelin Anton Kosi, povedal Andrej Praprotnik, ad ATU 61 Objava: Kosi 1894, str. 96. Pes in petelin se sprijaznita in potujeta skupaj. Ko pride vecer, pogovorita se tako, da prenoci petelin na drevesci, pes pa spodaj v votlini. Ko pa petelin po svoji navadi ponoci zapoje, vzbudi se lisica, pritece in ga prosi, da bi skocil z drevesa, ker bi ga rada pocastila in objela radi njega prijetnega glasu. Petelin ji odgovori: »Vratarja imam spodaj; dokler se ne oglasiš pri njem, ne smem z drevesa.« Lisica ne premisli teh besed, stopi bliže k drevesu in zalaja. Pes se vzbudi, plane na lisico in jo raztrga. Kdor zvito ravna, kmalu se kesa. Pes ino Petelin, ad ATU 62, prevod iz latinšcine Zps.: Urban Jarnik. Objava: Jarnik 1814, str. 73. Zaupaj, a gledi komu, ATU 62 Zps.: Anton B. Objava: Vrtec 4/1874, str. 42. Lisica pripoveduje kuram in petelinu, ki so sedeli na visokem drevesu, o miru, ki naj bi bil sklenjen med vsemi živalmi. Zato naj pridejo dol, da se prijateljsko pozdravijo. Petelin pravi, da ga to zelo veseli, hkrati pa stegne vrat in pove, da vidi lovca in pse. Ko lisica to sliši, se izgovori, da psom morda še nihce ni oznanil miru, in zbeži. »Kako hodi tetka lisica h kuram v vas«, ad ATU 62 Zps.: Tone Tonejevic. Objava: Angeljcek 4/9 (1. 9. 1896), str. 138. Stric Matija pripoveduje, kako se lisica o mraku rada splazi do gredi ali drevesa, kjer sedijo kokoši. Vrti se pod drevesom in caka na ugoden trenutek, da bi katero zagrabila. Kure Brsklje smrt, ATU 62, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 57–60, št. 19. Dobra volja, ad ATU 62 Zps.: L. Koželj. Objava: Angeljcek 1918, str. 81. Volk sklice posvetovanje o tem, kako bi se odpravila požrešnost med zvermi, da bi živali lahko živele v prijateljstvu s clovekom. Pes, petelin in lisica, ad ATU 61B+62, literarna verzija Zps.: Manica Komanova, 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 11. Glej, komu zaupaš, ATU 62 Objava: Slovenski gospodar (4. 5. 1932), str. 14. Lisica razglaša kokošim vecni mir. Medtem zacne petelin na drevesu pazljivo gledati v daljavo. Lisica ga vpraša, kaj vidi. Petelin pove, da prihaja lovec s psi. Ko to sliši, lisica hitro pobegne, ceš da psi še ne vedo o miru in prijateljstvu. Pogodba med zverinicami / Patalčn ta par Tygaven, ATU 62 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Ana Krnelova. Posnel: Milko Maticetov, 8. 9. 1968, Arhiv ISN ZRC SAZU: T 41-C. Objava: Ciciban 24 (1968/69), str. 234; Maticetov 1973, str. 143, št. 39; ponatis: Lisica in pe­telin. Ljudske pravljice. Zapisal in poknjižil Milko Maticetov. Ilustrirala Ancka Gošnik Godec. Ljubljana: Mladinska knjiga 1973, str. 13–14. Te bíski wuk nu te ravanški petelen wun z Goslö / Biski volk, ravanški petelin in lisica iz Zagate, ad ATU 62 Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Dorína Cunkina / Dorina Di Lenardo in Beltrame. Posnel: Milko Maticetov, 26. 2. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 30-B, R 9/244. Objava: Maticetov 1973, str. 144–146, št. 40; ponatis: Štefan 2011, 21–23. Volk in petelin sta šla v Goslo nabirat drva. Prišla je noc, pa še nista bila gotova, zato sta se odlocila, da bosta kar tam prenocevala. Petelin je šel na bukev, volk pa spodaj v brinje. Drugi dan je lisica, ki je imela tam blizu hišo, zgodaj vstala in šla po hrano za mladice. Gre mimo bukve in zasliši petelinovo kikirikanje. Nagovori ga, naj pride dol, ceš da zdaj velja pogodba, da lisice ne jedo vec kokoši. Petelin ji odgovori, da mora povprašati svojega botra, ki spi v brinju, kaj meni on o tem. Lisica, mislec, da je boter tudi petelin, skoci v grm, a volk šavsne po njej, da mu komaj uide. *ATU *62* Lisica pridiga kokošim / The Fox Preaches to the Hens Lisica, oblecena po meniško, pridiga kokošim, naj se ji pridružijo. Pes jo razkrinka. Literatura: Dokumentirano v srednjeveškem epu Raineke de Vos. Lisica pridiga kokošim / Ta njívaška lesíca Povedala Dorína Cunkina / Dorina Di Lenardo in Beltrame, 1. 5. 1973, Bila / San Giorgio, Rezija, posnel Milko Maticetov, *ATU *62* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 46-D, R 21/163. Objava: Maticetov 1973, str. 83–84, št. 21. Nekega dne lisica je bila sestradana in je šla, se je približala kmetiji. In je našla perilo, ki se je sušilo. In si je vzela od tam šal, si ga dala cez glavo in se zakrila prav do peta, si je skrila tudi rep. In potem je vstopila na dvorišce. Tam je bilo dosti kokoši. Jih je spravila tja zad za kurnik in je zacela pridigati: »Neumne živali, ki stojite tu! Za kaj? Za prgišce moke, ki vam ga dajejo enkrat na dan, jim morate nesti velike sklede jajc in oni pijejo jajca. Pa še to: ko jim pade na misel, si naredijo gostijo iz vas!« »Glej, glej, prav tako je! Ja, ja, prav ima! Eh, to je vse res, prav tako je, prav tako je! Ja, ja!« »Neumne živali, pojdite z mano, gremo na te njive, tam je dosti crvov, tam je dosti jedace, tam je koruza, je vse! In še to: kar boste znesle, boste lahko popile same, ne da bi bilo treba, da bi se kdorkoli krepcal z vašimi jajci!« In vse kokoši so ploskale: »Ja, ja, tako je in konec!« Tedaj si je pes, ta, ki je varoval dvor, mislil: »Kam neki so šle vse kokoši? Hej, jaz moram iti gledat!« Tedaj je šel tja za kurnik, in ko je videl zborovanje, je spoznal tudi, kdo pridiga. Tedaj je šel tja za lisico, pocasi, pocasi, da bi ga ne slišala, je prišel blizu nje in privzdi­gnil šal. Takrat se je prikazal lep dolg rep. Kokoši so to videle, so zacele vrešcati in so se razbežale ena sem, ena tja in so vriskale in – me vidiš, me ne vidiš – ni bilo nobene vec tu. Tedaj je lisica rekla: »Kaj pa je, kam greste? Pojdite sem, kaj je? Kam hodijo, kaj delajo? Le zakaj bežite?« Tedaj je pes tam zadaj za njo rekel: »Bežijo, ker so spoznale plevana, ki pridiga!« *ATU *62B* Veliki plenilci obsojajo majhnega / The Big Predators Accuse the Small Ones Lisica in volk obsojata pajka, ker je pojedel muho. Od lesice an od vuka Jan Baudouin de Courtenay, 1873, Bernas, Rezija, *ATU *61A Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988, str. 90–93, št. 9. Ankrat na lesica je bla ušafala nu kakuošu an tada ju je šla jest. Vuk je hodu ce po pot an je ušafu no uco, ki nie bla gledana (varovana) an tada juj sniedu. An tada lesica an vuk sta šla napri an sta guaril adan cu te drug (sta govorila med seboj). An pajak jih je cu an potada na muha se je ujela tu mriezu pajkovu an nie mogla utjec. Pajak juj popadu an ju je nesu jest (jo je odnesel za hrano) an juj sniedu. Lesica an vuk su jal: »Glej, kuoj žleht tisti pajak, ki je muho ubu. Ka ju nie mogu pustit!« Pajak, ki je cu an vidu tiste, ki lesica an vuk sta naredli, jin je jou: »Kjej bila vaša usmilnost? Toja, vuk, ki si sniedu uco, an toja, lesica, ki si sniedla kakuoš?« Tisti, ki sod te druge, na zna sam sebe. ATU 63 Lisica se znebi bolh / The Fox Rids Himself of Fleas Lisica se potopi v vodo s šopom slame, bolhe se umaknejo na slamo, nakar jih lisica pahne od sebe. Literatura: Dokumentirano v 9. stoletju v Aziji, v 13. stoletju v Evropi; EM: Fuchs und Flöhe. (Kako se lisica znebi bolh) Tone Tonejevic, 1896, ATU 63 Objava: Angeljcek 4/9 (1. 9. 1896), str. 139. Stric Matija pripoveduje: »... Da vidite, da še kaj vem o lisici, vam še nekaj povem o nji. Kaj-ne, koliko trpi vaš pes po letu radi nadležnih bolh in na noben nacin se jih ne more znebiti. A lisica ume bolje te živalice. Kadar jo namrec le-te prevec naganjajo in zbadajo in jih tetika ne more odsloviti, naj se še toliko praska, grize in valja, tedaj si izmisli pasja zver drugo zvijaco. Cvilec gre h kaki vodi in si zbere pripravno dovolj globoko mesto. V gobec zgrabi šop mahu in gre kakor rak v vodo, a oprezno in prav pocasi. Najprej se rep pomoci v potok. Bolhe zacutijo mokroto in se umikajo vedno narašcajoci vodi, dokler ne prilezejo na glavo in naposled na mah. Ko lisica vidi, da so hude živalice na mahu, spusti šop in bolhe se odpeljejo po vodi. Zver pa zleze na suho prosta nadležnih mrcesov.« Lisica, ATU 63 Objava: Slovenski narod 20/217 (1887), str. 1, Listek: Nedeljsko pismo. Lisica vtakne v gobec šopek slame in se ritensko polagoma spušca v vodo. Bolhe, nevajene mokrote, se polagoma pomikajo proti glavi, in ko se še ta potopi, splezajo na slamo. Tedaj pa lisica pahne slamo od sebe in zleze iz vode. Lisica si preganja mrces, ATU 63 Zps.: Fran Saleški Finžgar. Objava: Finžgar 1953, str. 49–52. Ko ima lisica poln kožuh pršic in drobnih uši, si nabere šop mehkega suhega mahu in gre k vodi. Tu pomoci v vodo najprej svoj rep, nato pa se ritensko pomika v vodo. Golazen leze navzgor, dokler ne seže voda vse do smrcka, tedaj pa zlezejo s smrcka na mah. Lisica zdaj odrine mah in leže na breg, da se na soncu posuši. *ATU *63A Lisica lovi z repom / The Fox Fishes with His Tail Lisica si s pomocjo repa, na katerega zvabi živali, poišce hrano. Kako lesica rake lovi 1850, ATU *63A Objava: Vedež 3/1 (3. 1. 1850), str. 6. Lesica je lakomna na rake. Da jih pa dobi, zvito ravna. Vsede se tik vode, kjer rake cuti, in spusti globoko v vodo svoj rep. Raki, ki prilezejo, se lahko poprijemljejo, ker mislijo kaj hrane dobiti. S cim (kakor hitro) lesica to zacuti, naglo rep iz vode pote­gne in se masti z revnimi raki. Kako lesica cebelam med otemlje 1850, ATU *63A Objava: Vedež 3/1 (3. 1. 1850), str. 6. Tudi se rada lesica nad med spravi. Ce v lozi (hosti) na kakem drevesu cebele zapazi, se bliža luknji, iz katere in v katero letajo, ritoma. Cebele jo napadejo in se na njen rep in kožo posedejo. Kadar misli, da se jih je dosti nabralo, naglo na tla hiti in se valja po zemlji in bije z repom ob tla, da vse zmecka in tako pomori. Enako ravnanje ponavlja, da vse cebele na svoj rep privabi in osmerti. Nato se meda polasti, ki ga zdaj lahko dobi. 2 Druge Divje živaLi / other WiLD animaLs 70–99 V tej skupini basni in živalskih pravljic imajo glavno vlogo predvsem ptice in manjše živali, kot so zajci, štorklje, žabe, polži, miši in ježi. Poleg njih pa nastopajo tudi vecje živali, med njimi medved, volk, jelen in lisica. Te pripovedi imajo pogosto tudi etio­loški zakljucek, kot na primer pravljice tipa ATU 70 Žabe bolj strahopetne kot zajci, ki imajo svoj vzor v znani Ezopovi basni, pripovedujejo pa, kako so se plašni zajci, ki jim je bilo dovolj tega, da so najbolj bojazljivi in jih vse živali preganjajo, odpravili proti jezeru, da bi se utopili, tu pa so se jih ustrašile žabe in v preplahu hitro poska-kale v vodo. Ko so zajci videli, da so žabe še bolj strahopetne kot oni in da pred njimi skacejo v vodo, so se zaceli tako smejati, da so se jim ustnice preklale. Seveda niso vse variante te pripovedi etiološke, tako kot so tudi v drugih pravljicnih tipih med variantami številna odstopanja. Tudi pravljica tipa ATU 71 Zajec in zmrzal ima pogosto etiološki zakljucek. Zgodba namrec govori o stavi med zmrzaljo in zajcem. Ko zajec od mraza že skoraj zmrzne, se uleže na zmrznjen sneg in rece: »Oh, kako toplo,« in ko to sliši zmrzal, prizna, da je izgubila tekmo.51 Etiološki konec tovrstnih pripovedi je lahko tudi: »Od takrat ima zajec rdece oci« ali pa: »Zajec se je ob svoji zmagi tako zasmejal, da ima od takrat pretrgano ustnico«. Pravljicni tip ATU 71 Zajec in zmrzal najdemo v balt­skih državah, na Finskem, Poljskem in pri južnih Slovanih.52 V slovenskem izrocilu je bila varianta te basni zapisana v Podzemlju v Beli kra­jini, objavil pa jo je Janko Barle v Vrtcu.53 Pravljica Vrabec in burja, kot ima ta zgodba naslov, pripoveduje, kako se vrabec in burja kregata, kdo je mocnejši. Burja zacne tako pihati, da vrabec onemogel steguje peruti, ker drugace ne bi mogel vec sedeti na vejici. Ko ga burja vpraša, zakaj razteza peruti, ji odgovori, da mu je prevroce, naj le piha. Burja zdaj neha pihati in vrabec se na soncu ogreje. Tudi pravljica Februar in hudacic, ki jo je posnel Milko Maticetov leta 1969 v Osojanah v Reziji, pripovedovala pa jo je pravljicarka Elena Di Lenardo – Jelica v Borovicju, se uvršca pod pravljicni tip ATU 71. Pripoveduje o pticku kraljicku (huda-cicu), ki ga je na zadnji dan meseca februarja Februar izzval na tekmo, rekoc, da bo zmrznil, še preden se mesec iztece. Kraljicek je dejal, da bosta to šele videla. Febru­ar je mocno pritisnil in kraljicek je zmrzoval, ko so ledenele vode v recnih strugah. Ubožec je šel na seno, naloženo na hlevu. In je zacel riniti navzdol skozi seno. Bolj ko je bilo mrzlo, globlje se je zaril. In ko se je mesec že iztekal, je kraljicka tako zeblo, da se je prigrebel do poda, nogice pa so mu pogledale celo v hlev. Tedaj je prišel Februar in ga vprašal, kako se ima, ali je še živ ali je že poginil. Kraljicek pa je odvr-nil: »Sem živ in mi je še pregorko, da sem si moral dati hladiti nogice!« In Februar je zdaj dejal: »Zahvali Boga, da je konec mojega vladanja! Ce bi jaz vladal casu, ko je januar, bi lonec na ognju na enem kraju vrel, na drugem ledenel. In ce bi vladal v casu, ko je marec, bi od gorkote zvrgle ovce pri jaslih!« Kraljicek na to odvrne: »Zaradi tega te je Bog naredil kratkega, saj je vedel, kako dober si.« Ta pripoved se od Barletove pravljice o Vrabcu in burji razlikuje predvsem v tem, da je izzivalec v rezijanski pravljici mesec Februar, medtem ko je v prvem pri­meru nasprotnica Burja. Poleg tega neha Februar hladiti le zato, ker se mu iztece cas. Prav mesec – bodisi Februar bodisi Marec – pa povezuje to basen s sorodnim pripovednim tipom, ki pa ni uvršcen v mednarodni tipni indeks, namrec z basnijo Kos in Brezen (Marec). Ker je ta basen najbližja pripovedim pravljicnega tipa ATU 71, sem jo uvrstila pod novo tipno številko *ATU 71*, ki je v mednarodnem tipnem indeksu pravljic zaenkrat še ni. Vendar je precej drugacna in tudi po sporocilnosti 51 Soroden motiv tekmovanja v moci najdemo tudi v pravljicnem tipu ATU 298 Tekma med vetrom in soncem, ki je prav tako ezopovska basen in je znana tudi pri nas. 52 O tej basni in tudi o basni Kos in brezen sem pisala v: Kropej 2012. 53 Vrtec 18/3 (1. 3. 1888): 43. odstopa od pripovedi ATU 71. Pri nas je to ljudsko pripoved prvic zapisal Valentin Vodnik že leta 1790 (Perprava za Pesme, NUK: Ms 548),54 in to z namenom, da bi jih pozneje prepesnil. Zgodba pripoveduje, kako je šel mesec Marec (Brezen) gor in srecal prepevajocega kosa. Vpraša ga, kako to, da že poje. Kos pa mu odgovori, da se je vceraj oženil njegov brat, jutri se bo pa še on. Marec ga posvari, da gre zdaj šele gor, pride pa še dol. Kos mu brezskrbno odvrne. »Pojdi, kamor hoceš.« Marec nato sreca mlinarja, ki je z otavo mašil jez, in tudi ta se ni zmenil za njegovo svarilo. Ko pa se Marec vrne dol, vidi, kako je mlinarju poginila krava, kos pa je od mraza drgetal in bratec mu je vceraj zato poginil. Marec sreca nato Aprila (ovcjider), ki mu rece: da bi on, ce bi segal tako globoko v zimo, naredil, da bi v kravi tele zmrznilo. Marec pa mu odvrne, da bi on na njegovem mestu naredil, da bi od sonca krop zavrel. Ta zapis ljudske pripovedi je Valentin Vodnik prepesnil v pesmi K in brezen, ki jo je prvic objavil leta 1798 v Mali pratiki in nato ponovno v svoji pesemski zbirki Pesme za pokušino leta 1806 (ponatis: Vodnik 1869: 47), kjer je spustil nekatere motive, a je ohranil tako ljudsko izrocilo o kosu, ki se zelo zgodaj zacne ženiti, kakor tudi ljudsko vremensko znanje, da je lahko druga polovica marca še zelo mrzla, saj se takrat lunin šcip prevesi v mlaj. Seveda je oboje izraženo metaforicno, tako kot v ljudskem izrocilu, ki opisuje Breznovo pot gor in nato vracanje dol. Ko je Vodnik objavil to pesem drugic v Pesmih za pokušino leta 1806, je spremenil naslov v Kos inu Sušic, sicer pa je pesem ostala vec ali manj enaka. V ljudskih pripovedih tega tipa se v vlogi marca lahko pojavlja tudi sv. Gre­gor, ki je prvi pomladni svetnik v mesecu marcu (12. marec) in hkrati tudi s svojim imenom napoveduje, da »gre gor«, temu pa seveda sledi, da gre tudi dol. V pripo­vednem izrocilu v Sloveniji sta se ohranili še dve tovrstni povedki, ena iz Kocevja, druga iz Istre. Basen Amsel und Gregor / Kos in Gregor je slišal Wilhelm Tschinkel med kocevskimi Nemci v kraju Borovec / Morobitz blizu Kocevske Reke in jo objavil v Zeitschrift für österreichische Volkskunde leta 1911. Zgodba pripoveduje, kako so se na Gregorjevo parili pticki. Nekoc, ko so bili ob tem casu zopet zelo veseli, je prišel mimo Gregor in vprašal kosa, zakaj je vendar tako vesel. Ta mu je odvrnil, da so vceraj slavili poroko. Gregor ga posvari, ce ne ve, kaj je še tam zgoraj, in pri tem kazal v nebo. Ko se je cez nekaj dni Gregor zopet vrnil, so kosi od lakote pomrli, ker je ponovno zapadlo veliko snega. Gregor je prišel tudi do nekega mlinarja, ki je ravno z otavo popravljal vodno zapornico, da bo imel vodo za mletje. Ko pa se 54 Prvi je objavil ta Vodnikov prozni zapis basni Ivan Grafenauer v opombah k Izbranemu delu Valentina Vodnika (Cvetje 5, 1935, 108), vendar brez zadnjega odstavka; z neznatnimi popravki in v celoti pa Boris Merhar (1956, 188). je vracal, so mlinarju vse krave od mraza in lakote poginile. Mlinar je namrec svojo zadnjo krmo prezgodaj unicil. Trideset let pozneje je pravljico Grgur in kosic zapisal Milko Maticetov, pripo­vedovala pa jo je Ana Vodopivec - Ancka iz Prebenšce leta 1949 v Ospu pri Trstu. Objavil jo je Boris Merhar (1956, str. 192), zgodba pa pripoveduje, kako je šel sv. Gregor (Grgur) na sejem skozi gozd. Zasliši prepevati kosa in ga posvari, da gre on zdaj materi po kožuh, ker se bo zima spet zacela! Kos pa mu odvrne, da se veseli, ker ima mlade. Toda ko se Gregor vraca s sejma, kjer je kupil kožuh, zagleda žalujo-cega kosa, saj so mu od mraza poginili vsi mladicki. Pripovedni tip Kos in brezen se je ohranil na razlicnih koncih Slovenije, tovr­stno pripovedno izrocilo pa je znano tudi v hrvaški Istri, kjer je povedko Sveti Grgur i životinje objavila Maja Boškovic Stulli.55 Zgodba je bila zapisana v Krasici pri Bujah in se razlikuje v tem, da je sv. Grgur, ki je šel 12. marca materi po kožuh, srecal kosa, pastirja in psa. Prva dva sta se pohvalila, da jima gre dobro, pes pa se je potožil, da nima kaj za jesti. Na poti nazaj pa sta bila nesrecna kos in pastir, saj so kosu poginili žena in mladici, pastirju pa creda ovac in koz. Le pes je bil zadovoljen, saj je imel sedaj veliko hrane. To trojno srecanje sicer locuje hrvaško varianto od slovenske, po sporocilnosti in motiviki pa sta si zelo podobni. Znacilno za tovrstne pripovedi je tudi, da so se pogosto ohranile v skrajšani obliki kot vremenski verzi ali pregovori, ki sporocajo ljudsko modrost in meteorolo­ško znanje. Enega teh vremenskih verzov je zapisal že Matevž Ravnikar - Požencan: Svet Gregor veleva kožuhe kupit, on vodo odeva, zna v strocje zavit!56 Drugi tovrstni odlomek je bil zapisan v Gameljnah pod Šmarno goro ok. leta 1900 in se je ohranil v Štrekljevi zapušcini: April prav: ce b’ biu jest sušec (marec), bi biu tako mrzu, da b’ tele u krau 57 zmrznu. Ljudsko modrost o muhavosti meseca marca nam je ohranil tudi Ferdo Koce-var: Ce sušec (marec) vabi ovcice na paše zelene, jih mali traven (april) spet pod streho zažene.58 Basen o Kosu in Marcu in vremenski verzi nam sporocajo, da je treba upo­števati spremenljivost vremena v dolocenih mesecih in da se ne smemo prezgodaj veseliti pomladi v mesecu marcu (februarju v primorskih variantah), ko lahko še zmrzuje. 55 Maja Boškovic Stulli, Istarske narodne price. Zagreb: Inštitut za narodnu umjetnost 1959, str. 39–40. 56 NUK: Ms 483; objava: Merhar 1956, str. 192. 57 Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 6/209; objava: Merhar 1956, str. 188. 58 NUK: Ms 518; objava: Merhar 1956, str. 188. O tej basni je pri nas izcrpneje pisal Boris Merhar že leta 1956. Ivan Grafe­nauer je v clanku Brezen in brezova voda (1962) razlagal predvsem izvor besede brezen za mesec marec. Ime naj bi mesec dobil po brezovi vodi oz. sirupu, ki so ga marca nakapljali iz brez, opisuje pa Grafenauer tudi nacin pridobivanja tega sirupa, ki je podoben pridobivanju javorjevega sirupa. Boris Merhar ugotavlja, da je navdih za basen Kos in brezen Vodnik dobil iz ljudskega izrocila, ki je nastalo na osnovi opazovanja narave. Kos namrec velja za neugnanega ljubimca, ker se pogosto že februarja razlega po dobravi njegova snu­baška pesem. Na Gregorjevo se »pticki ženijo«, po ljudskem pregovoru pa ima sv. Gregor tudi kljuc do korenin. Na njegov god so tudi rokodelci nehali delati pri luci in ohra­njena je šega: O svetem Gregorju rokodelci nehajo pri luci delati in spusté po vodi na ‘dilci’ lucke.59 Sorodnost med mesecem marcem in svetnikom Gregorjem se odraža tudi v kajkavskem poimenovanju meseca marca, saj so mu dali ime gregoršcak. Kocevarski pregovor pa pravi: Ist zu Gregori (12. März) schönes Wetter, so sagt man: »Gore geat erscht au­hin, ar b’rt erschtuhar schit’n!«[Tschinkel 1931, 223] (Kadar je na Gregorjevo lepo vreme, se rece: »Gregor gre najprej gor, bo najprej vse dol stresel!«)60 Povezava meseca marca z Gregorjem kaže – kot je opozoril že Boris Merhar – na oddaljeno povezavo sv. Gregorja z zacetkom pomladi iz casa pred uvedbo se­danjega gregorjanskega koledarja (1582), ko je tudi Primož Trubar leta 1557 natisnil za tisti cas pravilno ljudsko koledarsko znanje: Sveti Gregor, mali križi dasta nuc, dan v eni viži (Merhar 1956, 191). Breznova pot gor (šcip) in dol (mlaj) je poudarje­na tudi pri Vodnikovi pesmi: Lepo brezen gori gre in, ko se vraca: Doli brezen mem prdrsne. Gregor je prvi ekvinokcionalni svetnik, ki gre v nebo, da od tam prinese sneg in mraz na zemljo. Basen je lep primer v pripoved odetega ljudskega meteo­rološkega znanja. Vendar je basen poznana tudi drugod po Evropi, na kar je dvajset let po Merharjevi študiji opozoril Niko Kuret, ki je naletel na varianto tovrstnih basenskih zgodb o kosu, ki se posmehuje Marcu, pri romanskih narodih.61 Navaja francosko varianto te basni iz Champ-le-Duc,62 ki pripoveduje, kako se kosova samica, ki v gnezdu vali, norcuje iz Marca, ko pa se mesec Marec bliža svojemu koncu, ji zagrozi: 59 Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 6/209, 14. 60 Ime svetnika je v prevodu te zgodbe v ponatisu Tschinklove knjige napacno navedeno kot Jurij (Tschinkel / Florjancic, Stanonik 2004: 199). 61 N. Kuret, »Sushiz ima rep savit …«, Traditiones 3, 1974, str. 197. 62 Arnold Van Gennep, Manuel de folklore français contemporain I/3/1. Paris 1947, str. 951. »Tri dni še imam in tri dni si bom izposodil od svojega brata Aprila – pa bo po tebi v tvojem gnezdu!«63 Tudi Baski poznajo pregovor, ki je soroden našemu: Marec ima rep zavit. Baski pa pravijo: Marec miga z repom, April pa s prsmi.64 Naša basen je torej del širšega evropskega izrocila ter se je širila s pratikami in koledarskim znanjem tudi prek ustnega izrocila. Ce pogledamo še druge basni v tej skupini, opazimo, da pogosto nastopa­jo v njej na videz nemocne živali, ki pa imajo vendarle dolocene sposobnosti in lastnosti, ki jim omogocajo, da uspejo tam, kjer druge mocne in velike živali ne morejo. Zvitost in skromnost pogosto pripomoreta k njihovemu uspehu. Tako npr. v pravljicnem tipu ATU 73 Zaslepitev straže sinica lisici, za katero je pricakovala, da bo šavsnila po njej, nastavi pred gobcek koprive, tako da lisica od pekocine v ustih odskoci, sinica pa ji odleti (Brinar 1904: 12–13). Predvsem pa nam te pripovedi govore, da je tudi majhna žival lahko koristna in v veliko pomoc, kadar se znajdemo v stiski. To je zelo jasno izraženo v basni oz. živalski pravljici tipa ATU 75 Lev in miška, kjer se mala miška oddolži levu, ki jo je pustil pri življenju, tako da pregrizne mrežo, v katero se je ujel. Tudi štorklja v pravljicnem tipu ATU 76 pomaga volku, ko mu iz gobca izvlece trn, ki se mu je zapicil v žrelo. Ceprav jo nehvaležni volk namesto zahvale napodi, ceš kako si upa vprašati za placilo – saj je lahko vesela, da jo je pustil pri življenju, ko je imela že glavo v njegovem gobcu – tudi ta basen jasno pripoveduje, da so nam na videz nepomembne živali pogosto lahko v pomoc. Pripovedi pravljicnega tipa ATU 77 Necimrne živali prav tako opozarjajo, da imajo majhne in na videz neugledne živali s svojimi lastnostmi in skromnostjo pogosto prednost pred lepimi in vecjimi živalmi. Tako se v naših variantah izkaže pocasni polž pred kobilico, zajec pred medvedom, belincek pred pisanim metuljem in orel pred jelenom. Po sporocilnosti so tem pravljicam zelo podobne tudi pravlji­ce tipa ATU 175 Tekma med živalmi, ki so uvršcene v šesto skupino Druge živali in predmeti. Vecina teh basni ima vzporednice v ezopovskem basenskem izrocilu. Ceprav tudi v pravljicnem tipu ATU 80 Jež v jazbecevem brlogu oz. Jež in lisica šibkejši, toda zviti jež nadvlada mocnejšo žival, ki mu izkaže gostoljubje, je sporo-cilo te basni predvsem v tem, da je vcasih tudi dobrota izkorišcena in poplacana s slabim. Tudi ta basen ima anticni izvir v starogrških basnih o ježevi modrosti in 63 C. Lamasson, Anciennes coutumes de la paroisse de Champ-le-Duc, Vosges 24, 1932, str. 505–518. 64 Julien Vinson, Le Folklore du pays Basque. Paris 1883, str. 298 (navedeno po: Arnold Van Gennep, Manuel de folklore français contemporain I/3/1. Paris 1947, str. 952). tudi v bizantinskem izrocilu, na kar je opozoril že Oskar Dähnhardt.65 V slovenskem kulturnem prostoru se je še dodatno razširila, ko jo je upesnil Fran Levstik. Njeno sporocilo je prvi uporabil v svojih pridigah Janez Svetokriški, le da v njegovi priliki Golobica in jež nastopa namesto lisice golobica (Sacrum Promptuarium 5, 136). Prvo ohranjeno slovensko basen o Ježu in lisici je zapisal Anton Martin Slomšek,66 pripoveduje pa, kako pride jež ves premrl k lisici in jo lepo prosi, naj ga vzame pod streho. Najprej ga noce sprejeti, ko pa ji obljubi, da ne bo delal nadloge, da se bo stisnil v kot in ubogal, kar mu bo rekla, ga sprejme. Nekaj dni sta se dobro imela in bilo jima je kratek cas. Ko se pa jež privadi svojemu novemu domu, se zacne stego­vati in zbadati lisico s svojo trnovo kožo. Lisica ga opomni na obljubo, toda jež jo s svojo iglasto suknjo prežene iz votline. Basen se zakljuci z modrostjo: »Tako se sta-rim godi, ki svojim mladim prehitro gospodarstvo prepustijo.« Seveda je mogoce življenjsko modrost, ki jo sporoca ta basen, prenesti na razlicne družbene situacije in razmere. Zelo priljubljene, še posebej na Koroškem, so povedke tipa ATU 88* Medveda preženejo z drevesa. Še bolj popularna v slovenskem izrocilu pa je basen ali živalska pravljica Medved in dren oz. Medved zastonj caka na sadove, ki ni uvršcena v med-narodni tipni indeks. Ker pa je pri nas in še posebej v zahodnoslovenskem etnicnem prostoru toliko ohranjenih variant te pravljice, sem jo uvrstila pod dodatni pravljicni tip *ATU *89*. 65 Natursagen 4 (1912), str. 86–90. 66 Drobtinice 1849, str. 119–120. Po: Alojzij Bolhar 1985, str. 39–40. 177 ATU 70 Bolj plašen kot zajec / More Cowardly than the Hare A: Zajci se bojijo vseh živih bitij, zato se odlocijo, da se bodo utopili. Ko se približajo ribniku, zagledajo žabe (race, ribe), ki bežijo pred njimi. Videc, da so druge živali še bolj plašne kot oni, se vrnejo domov. B:Zajci zagledajo žabe, ki se jih ustrašijo in poskacejo v vodo. Temu se tako zelo smejijo, da se jim pretrga ustnica. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 448, num. 138); Dähnhardt IV/1912, 97–103; EM: Hasen und Frösche. Sajzi in shabe Urban Jarnik, ATU 70 Objava: Jarnik 1814, str. 85–86. Sajzi so v enim sboru savolo svojga nesrezhniga shivlenja pertoshili se, de jih sverine in ludi preganjajo, tudi pesi in orlovi, in skoro vse mesosherezhe sveri sa rop iszhe­jo. Na to sklenejo, sami sebe osmertiti, mislijozh, de je bolshi na enkrat vkonzhati se, kakor vis zhas v strahu shiveti. Vsem sajzem je sklenitva ta prav bila in tako vsi skokoma k blishnej vodi leto, de bi se tam vtopili. Shabe pa, ko so bliso vode v gostej travi sedele, od sajzov silno shumezhiga perskakovanja vstrashene, poskozhijo vse v vodo. Sedaj en modrejshi med sajzami rezhe: Postujte bratri! In zhajte, kar vam povem. Poglejte, se she vinder druge stvari najdejo, ktere se zelo nas bojijo, in tako morajo v resnizi se nesrezhnejshi in revnejshi biti ko mi. Uk. Al si nesrezhen, misli, de so drugi she nesrezhnejshi. Zajci, ATU 70 Zps.: Smiljan. Objava: Vrtec 21/11 (1. 11. 1891), str. 176. Šumenje dreves v vetru je prestrašilo zajce, da zacnejo bežati proti neki mlaki. Žabe, videc jih, so se tudi ustrašile in poskakale v vodo. Eden od zajcev se ustavi in pravi, da je še mnogo vecjih strahopetnežev, kot pa so oni. Pokaže na žabe in doda, da so v primeri z žabami zajci še pravi junaki. ATU 71 Zajec in zmrzal / Contest of Frost and the Hare Zajec se uleže na zmrznjen sneg in rece: »Oh, kako toplo.« Zmrzal prizna, da je izgubila tekmo. Literatura: Dähnhardt III/1910, 23; EM: Frost und Hase. Fravrar anu hüdacec / Februar in hudacic Jelica tuw Borovícji (Jelica v Borovicju) / Elena Di Lenardo, Osojane / Oseacco, 16. 3. 1969, Rezija, posnel Milko Maticetov, ATU 71 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 43-D, R 17/122. Objava: Maticetov 1973, str. 43–44, št. 1. Je bil februar, ki ima osemindvajset in v prestopnem letu devetindvajset dni. Na njegov zadnji dan, ko mu je bilo treba le še zarobiti, je bil zunaj hudacic (stržek ali kraljicek). (To je tisti mali pticek, ki mu eni pravijo škricic, drugi hudacic.) Tedaj je dejal februar: »Boš videl, ce ne naredim, da zmrzneš!« Tedaj je hudacic dejal: »Jaz?« »Ne? Ti moraš krepati prej, ko se jaz iztecem!« je dejal februar. Hudac je dejal: »Bova videla!« In ubožec – bilo je tako mraz, da so ledenele vode dol po produ – ubožec hudac je šel na seno, naloženo na hlevu. In je zacel riniti navzdol skozi seno. Bolj ko je bilo mrzlo, globlje je šel. In ko se je že iztekal februar, ko je imelo priti tudi polnoci, je hudacica tako zeblo, da je šel zmerom bolj dol skozi seno in se prigrebel do poda, na katerem je bilo na­loženo seno; nogice pa so mu pogledale celo v hlev. In se ni mogel premakniti, saj je bil trd od mraza. Tedaj je februar lepo prišel in rekel: »Torej hudac, kako se imaš,« je rekel, »si živ ali si krepan?« Je rekel: »Sem živ in mi je še pregorko, da sem si moral dati hladiti nogice!« »Zahvali boga,« je rekel februar, »da je konec mojega vladanja! Ce bi jaz vladal casu, ko je januar, bi lonec na ognju na enem kraju vrel, na drugem ledenel. In ce bi vladal v casu, ko je marec, bi od gorkote zvrgle ovce pri jaslih!« Hudacic je rekel: »Zavoljo tega te je gospod bog naredil kratkega, saj je vedel, kako dober si!« Vrabec in burja, ATU 71 Kraj: Podzemelj, Bela krajina. Zps.: Janko Barle. Objava: Vrtec 18/3 (1. 3. 1888), str. 43. Vrabec in burja se kregata, kdo je mocnejši. Burja zacne tako pihati, da vrabec onemogel steguje peruti, ker ne more vec sedeti na vejici. Ko ga burja vpraša, zakaj razteza peruti, ji odgovori, da mu je prevroce, naj le piha. Burja zdaj neha pihati in vrabec se na soncu ogreje. *ATU 71* Kos in Marec / The Blackbird and March Kos se marca veseli sonca in se že ženi. Mimo pride mesec Marec (sv. Gregor) in ga opozori, da se lahko do konca meseca še zelo ohladi in da lahko še sneži. To se tudi v resnici zgodi, in ko se Marec vraca, najde kosa komaj še živega. Literatura: Vodnik / Grafenauer 1935; Merhar 1956; Kropej 2012. Kos in Brezen Valentin Vodnik, ok. 1790, *ATU 71* Vir: rokopis: Valentin Vodnik, Perprava za Pesme (NUK: Ms 548). Objava: Vodnik / Grafenauer 1935, str. 108; Merhar 1956, str. 188. Kadar je brezen (marec) gori šal, poje kos lepo. Brezen praša: Kako, de vže zdaj poješ? Kos: Zakaj bi ne, moj brat se je vceraj oženil, jest se bom pak jutri. Brezen pravi: Jest grem šele gori. Kos: Pojdi, kamer hoceš. Gre brezen memo mlinarja, ta z otavo jez maši; pravi: Jest grem šele gori. Mlinar: Kamer hoc’. – Kadar gre brezen doli, najde mlinarja, k’ je kravo s svedram drl. Brezen: Kaj delaš? Mlinar: Krava mi je za lakoto crknila. Brezen: Kaj ti nisem povedal, de grem šele gori; kako pak, de s svedram dereš? Mlinar: Kedor zna, zna. Kos pod grmam od mraza drgeta. Brezen: Kaj delaš? Kos: Moj bratec je vceraj od mraza vmrl, jest bom pak jutri. Brezna sreca ovcjider (april): O, ko bi bil jest tako globoko v zimo ku ti, bi naredil, de bi v kravi tele zmrznilo. Brezen: Jest bi pak na tojim mestu naredil, de bi od sonca krop zavrel. Kós inu brezen Valentin Vodnik, 1798, *ATU 71*, pesem Objava: Mala pratika 1798; ponatis: Valentin Vodnik, Pesme za pokušino 1806: Kos inu Sušic; Vodnik 1869, str. 47. Kos prepeva, gnjezdo znaša, Jutri mislim ljubo vzeti, Lepo brezen gori gre, Ravno vabim, bodi svat!« Smeje se in kosa vpraša: »Poješ tako zgodaj že?« »Vse prezgodaj ti ropoceš, Veš, da šele gori grem?« »Kdo bo branil kosu peti? »Gor' al' doli, kamor hoceš, Ženil se je vceraj brat, Da se ženim, le to vem.« Dobre volje uka, raja, Doli brezen mem pridrzne: Štirje godci mu pojo! »Kaj t' je kos? Ne poješ vec?« »Bom za vreme prašal mlaja? »Eh, kaj? – brat mi vceraj zmrzne, Saj vijol'ce že cveto!« Danes pa je moja prec.« Breznov šcep se ves prevrne, Kamor tvoja sla ti kaže, Goni megle, burjo da, Prevec nagel ne smeš bit'! Hrib, doline sneg pogrne, Stara pratka nam ne laže: V mrazu vmira v'jolica. Brezen ima rep zavit. (Amsel und Gregor) Wilhelm Tschinkel, Borovec / Morobitz, Kocevska, *ATU 71* Objava: Tschinkel, Zeitschrift für österreichische Volkskunde 1911, str. 82. Zu Gregori (12. März) tschellent (gesellen = paaren) sich die Vöglein. In einem Jahre waren sie um diese Zeit wieder recht fröhlich, besonders eine Amsel sang gar schön. Da kam Gregor vorüber und fragte sie, warum sie gar so lustig sei. »Wir haben gestern Hochzeit gehabt und darum singen wir heute noch so schön,» antwortete die Amsel. »Weißt du nicht, was noch da oben ist?« fragte Gregor, indem er zum Himmel empor deutete. »Warte nur bis ich wieder komme!« Als er nach einigen Tagen wiederkehrte, da war die Amsel Hungers gestorben, denn es war wieder viel Schnee gefallen. Gregor kam auch zu einem Müller, der das Wasserwehr gerade mit Grummet ver­stopfte. Was machst du da?« fragte Gregor. – »Ich bessere das Wehr aus, damit mir Wasser bleibt zum Mahlen.« – Weißt du nicht, was noch da droben ist? Warte nur, bis ich wieder komme!« Wie Gregor nach kurzer Zeit wieder an der Mühle vorüberging, da waren dem Müller alle Kühe verhungert. Es hatte wieder tüchtig geschneit und der müller hatte zu früh sein letztes Futter vergeudet. Na Gregorjevo (12. marec) se parijo pticki. Nekoc so bili v tem casu zopet zelo veseli, še posebej nek kos je zelo lepo prepeval. Tedaj pride mimo Gregor in ga vpraša, zakaj je vendar tako vesel. »Vceraj smo slavili poroko in zato danes še tako lepo pojemo,« je odgovoril kos. »Ali ne veš, kaj je še tam zgoraj?« je vprašal Gregor in pri tem kazal v nebo. »Samo pocakaj, da pridem spet nazaj!« Ko se je cez nekaj dni zopet vrnil, so kosi od lakote pomrli, ker je ponovno zapadlo veliko snega. Gregor je prišel tudi do nekega mlinarja, ki je ravno z otavo mašil vodno zapornico. »Kaj pocneš tukaj?« je vprašal Gregor. »Popravljam zapornico, da mi bo voda ostala za mletje.« »Ali ne veš, kaj je še tam zgoraj? Samo pocakaj, da se zopet vrnem!« Ko je prišel Gregor cez kratek cas spet mimo mlina, so mlinarju vse krave od lakote poginile. Zopet je mocno snežilo in mlinar je svojo zadnjo krmo prezgodaj unicil. Grgur in kosic Povedala Ancka Prebenšca (Ana Vodopivec, roj. Žerjal v Prebenegu), Osp pri Trstu, 26. 9. 1949, zapisal Milko Maticetov, ATU 71* Objava: Merhar 1956, str. 192. Sv. Grgur je šou u semenj po bošci (gozdu) in je cou kosica, ke je prepevou lepo. Jen potle je reku Grgur: »Ka poješ, ke jes gren kumej materi ponj kožeh, ke se bo zima zacela!« Kosic je reku: »Jes s.n grubo (mocno) veseu, ke im.n vrej mlade!« Grgur: »Boš ben vidu, ke se bon vraceu!« Res potle Grgur, ke je šou nazaj s.s semnja, ke je nesu kožeh materi, sta se najdla ucep, ga je šou pozdravet: »Ka si teku žalost.n?« Je reku kosic: »Pejdi naprej, ke jest ne moren govort od žalosti ...« – ke so njegovi tici usi pogagenli (poginili). »Ka ti nis.n povedou jest, da se bova vidla, ke bon šou nazaj?!« Pustnik in kos, *ATU 71* Kraj: Koroška. Zps.: Jožef Peterman. Objava: Vrtec 1875, str. 36; ponatis: Bolhar 1975, str. 106–107. Pustnik (Marec) posvari kosa, ki v zelenem gozdu lepo prepeva in si znaša gnezdo, da še ni prišla vesna (pomlad) in da on še vedno raste, šele ko se bo krcil, bo prišla pomlad. Toda nic ne pomaga; ko pride Pustnik drugic mimo, kos objokuje svoje mladicke v gnezdu. Marec in njegova mati, ad *ATU 71* Povedala: Tina Vajtova / Valentina Pielich, Rezija. Kraj: Pordenone, Italija. Zps.: Milko Maticetov, 25. 10. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Objava: Pionir 23/7 (1968), str. 8. Marec si od Februarja sposodi dva dni, da bo lahko napihal mraz. Marceva mati ga prosi, naj bo prve dni pri miru, da bo lahko oprala rjuhe in perilo, ki ga cez zimo ni mogla. Marec pozabi obljubo in piha tako mocno, da je vse perilo odneslo in potr­galo. Vremenska modrost, ad *ATU 71* Kraj: Gameljne pod Šmarno goro. Zps.: dijak A. V., ok. 1900. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 6/209. Objava: Merhar 1956, str. 188. April prav: ce b’ biu jest sušec (marec), bi biu tako mrzu, da b’ tele u krau zmrznu. Vremenski verz, ad *ATU 71* Kraj: Gorenjska. Zps.: Matevž Ravnikar - Požencan. Vir: NUK: Matevž Ravnikar - Požencan, Ms 483. Objava: Merhar 1956, str. 192. Svet Gregor veleva kožuhe kupit, on vodo odeva, zna v strocje zavit! Vremenski pregovor, ad *ATU 71* Kraj: Štajerska. Zps.: Ferdo Kocevar. Vir: NUK: Ferdo Kocevar, Ms 518. Objava: Merhar 1956, str. 188. Ce sušec (marec) vabi ovcice na paše zelene, jih mali traven (april) spet pod streho zažene. ATU 73 Zaslepitev straže / Blinding the Guard Zajec (sinica, sova), zaprt v drevo, poškropi stražarja v oci ali mu nastavi na gobec pekoco snov, da ga onemogoci, in se ga tako reši. Literatura: Dähnhardt IV/1912, str. 184; Uther 1981, str. 35; EM: Wache blended. Lisica in sinica Josip Brinar, ad ATU 73 Objava: Brinar 1904, str. 12–13, št. 4. Na cvetocem bezgovem grmu tik kolovoza se je zibala na vejici sinica Repacica, drobec svojim milim gnezdnikom sladko uspavanko. Zvitorepka se je ustavila poleg grma, svetohlinsko poslušaje prijetno žgolenje. »Bog te sprimi, vesela mi pevka,« nagovori sinico, ki je bila za hip umolknila. »Bog te sprimi in ti stoterno poplacaj tvojo pobožno popevko, ki mi je segla tako globoko v srce. Kako se zdi vsakomur ves svet dober in lep, ce nam prepodi tako milo petje vse muhe iz glave! Neizrecna radost je objela moje srce; ah, prileti semkaj, da te poljubim in se ti zahvalim za tvojo carobno pesmico!« Repacica je nagnila glavico na levo ramo in hudomušno namežiknila: »Oh, vaših svetlih, poželjivih ocij me je strah, sestrica lisica; tako strašno se vam krešejo na ognjeno streho, da jih ne morem pogledati, ne da bi zdrhtela; no, ako pa zamežite, naj si bo, prišcebetam vam poljubcek na vaš smrcek.« Zvitorepka se je jedva zadrževala, da ni prasnila v smeh, tako so ji bile te beside po godu. Nemudoma je torej zamežala, Repacica pa je med tem utrgala listic pekoci koprivi in ga položila lisici na nos. Ko je Zvitorepka obcutila, da se je nekaj zganilo na nosu, je hlastno šavsnila po ko­privi, mislec, da je prifrcala Repacica poljubljat jo na smrcek. A namesto sinice ji je spolzel pekoci listic v goltanec. Brrr! Kako je to šcegetalo, kako peklo. Kihala je, ka­šljala in krehala je, kakor da ji je kak hudoben spacek nasul popra v nos in goltanec; kar solze so jo polivale, tako jo je zdelovalo. Repacica pa se je smejala na vse pretege, in ko je videla, kako neznansko se mrda Zvitorepka, je zašcebetala: »Kaj ne, lisica sestrica, pamet je boljša kot žamet! Pa da se daste tako meni nic, tebi nic voditi za nos, tega pa bi vendarle ne bila verjela. No, zdaj saj veste, da ni Repacica taka beba, kakor se vam je zdelo.« Ob teh besedah se je Zvitorepka osramocena odmuzala. ATU 75 Pomoc malih / The Help of the Weak Lev ulovi miško, miš ga prosi, da jo izpusti, in lev se je usmili. Ko je pozneje lev ujet v mrežo, pride miš, pregloda mrežo in osvobodi leva. Prim. AaTh 2015. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 450, num. 150); EM: Hilfe des Schwachen. Lev in miška Jan Baudouin de Courtenay, Ravanca, Rezija, ATU 75 Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 365; Bolhar 1975, str. 84. Mogocni lev se je ujel v nastavljeno mrežo. Bolj ko se je skušal izmotati iz nje, bolj se je zapletal vanjo. To je videla drobna miška in je takoj pritekla k njemu. Pricela je gristi mrežo in ni odjenjala prej, dokler mreže ni pregrizla in pomagala mogocnemu levu na svobodo. (Bolhar 1975, str. 84). Miš ino lev, ATU 75, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 182–184, št. 143. Lev in Mish, ATU 75, prevod Ezopove basni Zps.: Urban Jarnik. Objava: Jarnik 1814, str. 88–89. Lev in miška, ATU 75, literarna verzija Zps.: Manica Koman, ok. 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 4. ATU 76 Volk in štorklja / The Wolf and the Crane Štorklja izdere volku kost iz grla. Ko zahteva placilo, jo volk napodi, rekoc, da je lahko vesela, ker je ostala živa. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 451, num. 156); EM: Wolf und Kranich. Veliki zbor na kraljevem dvoru Josip Brinar, ATU 76 Objava: Brinar 1904, str. 49–57, št. 18: str. 55–56. (Pripoveduje jazbec Dremuh) Na livadi ste našli, gospod volk, nekoc poginjeno kljuse in na njem je bilo vse crno vran in krokarjev, ki so že okljuvali truplo do belih kostij. Ker ste pa bili lacni, da se je skoz vas videlo, ste se zadovoljili tudi z ostanki ter ste jeli glodati okavsano ogrodje. A pri tem ste požrli ostro kost, ki se vam je zapicila v goltanec, ker ste pozabili, da naglica ni nikjer dobra. Obšel vas je velik strah in na vse strani ste razposlali sle, da bi vam pripeljali izkušenih zdravnikov; ali nihce izmed njih vam ni mogel pomagati in vsa vaša darila niso izdala nic. Zvitorepka pa vam je vedela pomoci; zakaj njen rajni oce je bil poseben prijatelj štorklji Dolgopetki, ki je cudno zvedena v zdravilstvu. Dobrosrcna lisica je hitela klicat gospo Dolgopet­ko in vi, gospod volk, ste ji vikali že od dalec naproti: »Pomagajte mi, gospa štorklja, in rešite me neznosnih bolecin! Ako mi izvlecete šmentano kost, vas nagradim in vplacam po kraljevo!« A gospa Dolgopetka je dejala premišljeno: »Dajte mi nekaj v zastavo, in poskusiti hocem!« Vi, gospod volk, pa ste se nato rotili in prisegali na vse, kar vam je sveto in drago, da poplacate zdravnici bogato in gosposko njen trud. In Dolgopetka je res verjela vašim obljubam ter vtaknila svoj dolgi kljun z glavo vred v vaše žrelo. Štorklja je srecno izdrla košcico iz vašega grla, a vi ste nato jeli tuliti in javkati na vse prete­ge: »Strašansko si me mucila, Dolgopetka! Za zdaj ti še prizanesem, ali varuj se me drugic! Da bi me kdo drug tako neusmiljeno mrcvaril, ne odpustil bi mu nikdar!« »Zadovoljni bodite, vitez Lakotnik,« je odgovorila štorklja, »saj ste zdaj zopet zdravi, in jaz se vam torej priporocam za obljubljeno placilo!« »Glejte si no, mazacko,« ste se zagrohotali vi, gospod volk, »glejte si no, še placilo zahteva predrzna mazacka – cemu neki? Morebiti zato, da si me tako neusmiljeno mucila? Bodi vesela, da ti nisem odgriznil glave, ko si me tako grdo mrcvarila z ostrim kljunom po goltu! Jaz mislim, ce gre komu odškodnina, jo placaj ti meni, a ne jaz tebi!« Nehvalen vuk, ATU 76, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 150–151, št. 116. ATH 77 Necimrne živali / The Stag Admires Himself in a Spring A: Jelen se obcuduje v potoku. Ponosen je na svoje rogove, a sramuje se svojih nog. Pozneje, ko beži pred lovci, se zaplete z rogovi v grm in lovci ga ujamejo. B: Necimrna žival se hvali pred drugo s svojo zunanjostjo. Ko nastopi nevarnost, se reši skromna žival, necimrna pa podleže prav zaradi svojega izgleda. Prim. ATU 105, ATU 132 in ATU 275. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 434, num. 74); EM: Die eitlen Tiere. Polž in kobilica Anton Kosi, ATU 77 Objava: Vrtec 1871; Kosi 1894, str. 102; ponatis: Bolhar 1975, str. 23–24. Kobilica je srecala polža. »No, prijatelj polž, hitreje, hitreje!« rece mu, »sicer ves svoj živi dan ne prideš dalje.« »Tudi pocasi se pride dalec,« odgovori ji pocasni polž. »Hahaha!« smeje se prevzetna kobilica, »kdor ima moc in tako gibcno teló kakor jaz, lahko pride v jednem trenutku tako dalec, kakor ti mesec dnij.« To rekši se kobilica napne in zažene izpred pocasnega polža. Ali joj nesrece! Skocila je predalec in padla v bližnji ribnik, kjer jo je riba požrla. Prevzetnost vodi v pogubo. Jelen, ATU 77, pesemKraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 168–169, št. 129. Medved in zajec, ATU 77 Zps.: Pokokrjan. Objava: Vrtec 14/1884, str. 150; ponatis: Kosi 1894, str. 73–74. Medved sreca zajca in mu ocita njegovo zunanjost: tanke nožice, drobno telo; sebe pa hvali, kakšen hrust da je. Vtem pride lovec, zajec urno zbeži, neokretnega med-veda pa lovec ustreli. Dva metulja, ATU 77 Zps.: Svecan. Objava: Vrtec 28/6 (1. 6. 1898), str. 104. Pisan metulj je prezirljivo zrl na skromnega belcka. Decek je pisanega metulja ujel in ga nataknil na buciko, beli metulj pa je ostal živ. Srna in orel, ATU 77 Zps.: Siluška. Objava: Vrtec 28/7 (1. 7. 1898), str. 126. Orel je rekel srni, da ne bi hotel zamenjati svojih peruti za njene noge; srna pa je odgovorila, da svojih nog ne bi zamenjala za njegove peruti. Orel ji predlaga, naj skoci cez prepad, da bosta videla, kdo bo prej cez. Srna se da zapeljati, a prepad je bil preširok, in srna je obležala na dnu mrtva. Orel, ki je brez težav preletel cez, je odnesel brez truda pridobljeni plen v gnezdo. ATU 80 Jež v jazbecevem brlogu (Jež in lisica) / The Hedgehog in the Badger’s Den A: Premražen jež prosi lisico za zatocišce. Lisica ga sprejme, toda ko se jež ogreje, se razkomoti in lisico izrine iz brloga. B: V nekaterih variantah išce zatocišce breja psica. Mladicki zavzamejo toliko pro-stora, da lastnik odide. Literatura: Archilochos, dokumentirano v zbirki basni iz 16. stoletja: Laurentius Abstemius, num. 72. Varianta B je Ezopova basen (Perry 1965, I, 19); BP III, 345; EM: Igel in Dachsbau. Jež in lesica (Jež in lisica) Anton Martin Slomšek, ATU 80 Objava: Drobtinice 1849; ponatisi: Vedež 3/40 (1850), str. 318; Slomšek 1896, str. 10–11; Slomšek 1924, str. 84. Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se stiska v svoj kotec. Medved pociva v brlogu, zajec cepi pod svojim gr-mom, lisica obira v kotu kosti, ki si jih je nanosila od dalec. Le ubogi jež s svojo ostro suknjo ne more dobiti strehe. Vsakdo se ga boji. Ves zmrzel prileze k lisici na prag in prelepo prosi, naj ga vzame pod streho, da ga ne bo konec od prevelikega mraza. »Hodi le dalje!« veli lisica. »Bila bi nam luknja pretesna. Poišci si lepšega prostora!« »Usmilite se, dobra majka!« prosi jež. »Ne bom vam delal nobene nadlege. Lepo cedno se stisnem v kotec in tiho bom dihal, da bom le na toplem. Saj vidite, da sem potreben strehe. Rad bom ubogal, karkoli mi porecete.« Lisica, dasi zvita, se da preprositi in vzame ježa pod streho. Prve dni sta se lepo ime-la. Bil jima je kratek cas. Ko se pa jež privadi svojemu stanu, se zacne iztezati in pikati ubogo lisico s svojo trnovo kožo. Lisica mu ocita: »Ali ne veš, kaj si mi obetal?« Jež pa se le izteza in zbada lisico, rekoc: »Starka, ce ti ni prav, pa pojdi drugam!« Lisica se umika, dokler se more, naposled pobegne. Jež pa si osvoji vso luknjo. Golobica in jež, ATU 80 Objava: Svetokriški 1691/1991, str. 175. Jež in lisica, ATU 80 Objava: Vrtec 4/1874, str. 92. Premražen jež prosi lisico, naj ga sprejme pod streho, in obljubi, da bo tiho sedel v kotu. Cez cas postane objesten, nazadnje jo zapodi sredi zime ven. Jež in lisica, ATU 80 Zps.: Anton Martin Slomšek. Objava: Kosi 1894, str. 72. Prirejeno po Slomškovi objavi iz leta 1849 z dodanim naukom: Tako se cesto godi starim, ki prehitro izroce gospodarstvo. Jež in lisica, ATU 80 Zps.: Fr. K. Objava: Vrtec 11/1881, str. 70. Jež je v hudi zimi prišel k lisicjemu brlogu in se tako dolgo dobrikal lisici, da ga je spustila noter. Kmalu se je zacel pretegovati in pri tem zbadati ubogo lisico. Ko ga je lisica spomnila na njegovo obljubo, da bo cisto krotek, jo je potisnil iz luknje. Kako si je osvojila lisica medvedov brlog, ad ATU 80 Zps.: Zvonimir Masle. Objava: Vrtec 44 (1914), str. 150–151. Lisica v casu hude lakote pregovori medveda, da ji za eno leto proda svoj brlog. Za placilo mu bo vsak teden preskrbela priboljšek, cez eno leto pa naj bi bil brlog spet njegov, toda le, ce ji bo zacel vracati divjacino. Pogodbo skleneta pred pricami. Na poti domov zapelje lisica medveda k vinskim sodom, kjer se medved upijani, in lisica doseže, da medved njene obveznosti v pogodbi razveljavi. Lisica postane gospodar brloga in medveda spodi. Pritožbe pri levu mu nic ne pomagajo. Lisica in jež, ATU 80 Kraj: Gabrovica pri Crnem Kalu. Povedal: Bruno Barut. Zps.: Špela Pahor, 1984. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 40, št. 22. Jež in lisica, ATU 80 Kraj: Cesta pri Velikem Gabru, Dolenjska. Povedala: Slavka in Miha Kotar, 1991. Zapisala: Tatjana Kotar. Objava: Stanonik 1995, str. 260–261, št. 90. V dolgem zimskem veceru je pritisnil hud mraz. Zazeblo je tudi majhnega ježka. Hotel se je pogreti. Lazil je po gozdu in iskal zavetja. Pa je naletel na lisicin kvartir. Poklical je lisico in jo prosil, ce ga spusti na toplo. Lisica ga je zavracala, ceš da nima nic prostora. Ko pa jež ni hotel odnehati, se je lisica le vdala, saj je pa tudi prosil le za en kotek. Med spanjem se je pa jež razšopiril. Lisico je zacelo bosti pa tudi prostora je zanjo zmanjkovalo. Lisica se je razjezila in se hotela na vsak nacin ježa znebiti. Jež se je pa zakrohotal pa se v klobko zvil, da mu ni mogla do živega. Nazadnje je morala odnehati, povezati culo in dolgo tavati po gozdu za drugo luknjo. Jež pa se je grel v njeni lisicini in se sladko smejal. Lesica an jež / La volpe e il riccio, ATU 80 Kraj: Subid v Terski dolini. Zps.: Bruna Balloch. Objava: Mlada lipa 11/2007, str. 12–13; ponatis: Balloch 2010, str. 56–58. Jež v hudem mrazu išce zatocišce. Potrka na vrata lisicine hiše. Lisica ga najprej noce sprejeti, nato pa se ga usmili in ga spusti notri. Jež je najprej ponižen, nato pa posta­ne objesten in izrine lisico iz hiše. Lisica pa zajc.k, ATU 80+212 Kraj: Šmarca pri Kamniku. Povedala: Rezika Slapnik, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 29–30, št. 14. ATU 88* Medveda preženejo z drevesa / The Bear Climbs a Tree A: Medved spleza na drevo, da bi polizal med. Klada na drevesu povzroci, da med-ved izgubi ravnotežje in pade dol. Pri tem se ubije ali poškoduje. B: Medvedu, ki hodi na drevo krast med ali sadje, nastavijo past. Prim. ATU 160*. Medved krade hruške (Mladi rod V/9–10, 1956). Medved hodi k Macigoju v hruške France Kotnik, Mežiška dolina, ATU 88* Objava: Kotnik 1924, str. 85–86, št. 77. Ko so hodili še medvedje po Uršlji gori, je kosmatinec prihajal tudi k Macigoju v hruške. Bile so sladke in dobre. Tresel jih je, da je bilo veselje, nato pa jih je pod dre­vesom cmokal in se oblizoval. Rajni Macigoj – Bog mu daj dobro – pa premišljuje, kako bi kosmatincu pregnal poželjivost po sladkem sadežu. Nekega dne mu nastavi gare* pod drevo. Kosmati nerodnež stopi nanje. V tem hipu pa gare v tek, z medvedom vred doli po gori v globoki jarek. Pošteno si je stresel ude in od jeze razbil in razmetal gare, pa je imel Macigoj. In od tega casa medved ne hodi vec k Macigoju hruške trest. *gare – rocni voz Kako je medved hruške tresel Vinko Möderndorfer, Mežica, ATU 88* Objava: Möderndorfer 1946, str. 294–295; Möderndorfer / Šašel 1972, str. 130–131. Na Plešivcu so kmetije oddaljene po vec ur hoda druga od druge. Zaradi tega kmet v sili ne more dobiti pomoci od nikogar, kadar je v stiski, in to je mnogokrat zelo neprilicno. V tako nepriliko je zašel kmet Ljubenc na Plešivcu. Njegova stara hruška ob hiši je bila na strmini in odpadli sadeži so se skotalili v dolino. Zato je Ljubenc skrbel, da je hruško pravi cas otresel. Neko jesen se je pravkar pripravljal, da jo otrese. V tistem casu je šla zjutraj ofarica po vodo. Ko je šla mimo hruške, je opazila, da jih nekdo trese. Hitela jih je pobirati, rekoc: »Ocka, le tresite, jaz bom pa pobirala!« Ko si je napolnila predpasnik, se je lepo zahvalila kmetu na hruški in tudi pogledala na drevo. Sedaj je šele zapazila, da je na hruški medved, ki je tresel hruške. Zakricala je, spustila nabrano sadje iz predpasnika in tekla v hišo klicat Ljubenca. Ta se je sicer hudo jezil, potem pa je vdan v usodo dejal: »Saj je vseeno, ce tresem jaz ali pa medved!« Toda ko je oprezal skozi špranjo pri vratih, kdaj bo medved prenehal tresti, je videl, kako so hruške padale na gare, ki so stale pod drevesom. Bolelo ga je srce, da se sadeži obtolcejo. Medved je prenehal tresti in lezel z drevesa. Ko je bil že na zadnji veji, se je zlomila in medved je telebnil na gare. Gare so se zaradi sunka premaknile in zdrvele po klancu. Medved je med naglo vožnjo strašno rjul, kakor da bi imel cloveški glas. Gare so priletele z medvedom pri Gospolicevi bajti v prepad. Medved se je hudo pobil. Bil je jezen in je že tako na pol razbite gare še do kraja razdejal. Od tega casa medved ni vec prišel trest hrušk, kmet pa je bil ob gare, kar je bila zanj prevelika škoda. Medved pri bucelah, ATU 88* Objava: Kosi 1894, str. 98–99. Nekaj o medvedih I, ATU 88* Zps.: Ožbolt. Objava: Mir 18/8 (20. 3. 1899), str. 33. Medvedu, ki hodi krast hruške, pod drevo nastavijo vozicek, na katerega stopi, ko se spusti z drevesa, in se na njem skotali v prepad. Nekaj o medvedih II, ad ATU 88* Zps.: Ožbolt. Objava: Mir 18/8 (20. 3. 1899), str. 33. Za ulnjak, kamor je hodil medved krast med, so se skrili ljudje z vroco smolo, v ul­njak pa so nastavili vroc med. Medveda oparijo, da se vec ne vrne. Kako se je medved vozil, ATU 88* Zps.: Mokriški. Objava: Angeljcek 19/1 (1. 1. 1911), str. 6–7. Pod drevo, kjer je fant klestil suhe veje, se prikrade medved. Ko zasliši fanta na dre­vesu, se ozre kvišku in se zacne prestopati; pri tem pade v nastavljen vozicek in se zapelje v dolino. Medved, ATU 88* Zps.: Maksimov. Objava: Vrtec 43/4 (1. 4. 1913), str. 60. Medved se je sredi zime priklatil do cebeljih panjev, jih razbil, da so cebele zmrznile, in pojedel med. Cebelar je naslednjo zimo medvedu nastavil prazne panje, skozi okno pa porinil cev, skozi katero je zacel vlivati med. Medved se je ulegel pod cev, tedaj pa je cebelar spustil skozi cev vrel med in medveda oparil, da je po treh dneh poginil. Madvŕd, ATU 88* Kraj: Rož, avstrijska Koroška. Zps.: Josip Šašel. Objava: Šašel / Ramovš 1936, str. 28, št. 31. *ATU 89* Medved zaman caka na sadove / The Bear Waits for the Fruit in Vain Zgodaj spomladi zagleda medved cvetoc dren. Mislec, da bo to drevo prvo obrodilo sadeže, caka pod njim, toda zastonj. Ko jeseni ugleda kisle drenulje, spleza na drevo in ga vsega skrivi. Medved in dren Janez Bilc, *ATU 89* Objava: Slovenska koleda 1858, str. 244. Zverina si je na pomlad zbirala vsaka svoje drevo. Dren, kteri je izmed vsih dreves naj pervi z romenim, zalim cvetjem okincan, torej tudi hitrega in ravno tako lepega sadja obilno obeta, vsak hoce imeti. Poslednjic se ga medved, ki je nar mocneji, po­lasti. Toda medved se je silno opekel – jabelka in hruške so že bile zrele, dren pa še le ne. In ko je res dozoril, podari medvedu malo in še tega piškovega sadu. Ves raztogoten zgrabi s svojimi tacami dren in ga skrivi popolnoma. Zavoljo tega je še dan današnji, tako si pripovedujejo medvedje med seboj, vsak dren kriv. Prijatel, pomisli, ali morebiti nisi ti v razsodbi temu medvedu enak. Za volka dren, za lisico pa cešnja Povedal Graziano Culetto Pitiruš, 25. 9. 2001, Ter / Pradielis, Zgornja Terska dolina, posnel Roberto Dapit, *ATU *89* Vir: Arhiv Roberta Dapita. Objave: Dapit 2006, str. 269: Vouk anu lesica; Kropej, Dapit 2011, str. 42, št. 19. Volk in lisica sta si izbrala vsak eno sadno drevo. Volk je rekel, ker je videl, da dren žene cvetove: »Jaz bom vzel dren!« »Jaz, torej,« je rekla lisica, »bom vzela cešnjo.« Potem, se ve, sta cakala, da sadovi dozorijo. Cešnja je hitro cvetela in takoj dala cešnje, medtem ko je dren bil vedno isti, nikoli ni hotel dozoreti. Potem lisica je splezala gor na cešnjo, je jedla cešnje in mu je dol metala kosti. Na koncu se je volk razburil, vzel drenovo vejo in premlatil drevo. Premlatil ga je toliko, da od takrat dreni so vedno ostali majhni. Medved in dren, *ATU 89* Kraj: Ribnica. Zps.: Ferdo Kocevar. Objava: Novice 28/6 (9. 2. 1870), str. 47. Medved po zimskem spanju išce hrane zase in za družino. Zagleda cvetoc drenov grm in si misli, da bo, ker prvo cveti, tudi prvo obrodilo sad. Zato se usede pod dren in caka v pozno jesen, da bi drenulje dozorele. Nazadnje se lacen pred novo zimo umakne v brlog. Zakaj je vsak dren kriv, *ATU *89* Zps.: France Marn. Objava: Cvetnik 1876/II, str. 91–92. Dren cvete, *ATU *89* Zps.: Fran Saleški Finžgar. Objava: Finžgar 1953, str. 34. Zakaj je dren tako krivencast, *ATU *89* Zps.: Franc Ksaver Meško. Objava: Meško 1922, str. 118. Dren lažnivec, ATU *89* Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Libera Tozunova. Zps.: Milko Maticetov. Objava: Ciciban 24 (1969), str. 173; ponatis: Lisica in petelin. Ljudske pravljice. Zapisal in poknjižil Milko Maticetov. Ilustrirala Ancka Gošnik Godec. Ljubljana: Mladinska knjiga 1973 (Cebelica 164), str. 4–6. Lesyca ta-na dríno / Lisica na drenu, *ATU *89* Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 7. 9. 1968. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 16/98 (T 41-C). Objava: Maticetov 1973, str. 66–67, št. 14. Dren in cešnja, *ATU *89* Kraj: Cezsoca, Primorska. Povedal: Ivan Bradaškja. Zps.: Tatjana Vidic, 1971/72. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: Dijaški arhiv Janeza Dolenca. Objava: Ivancic Kutin 2013, str. 18. Prwa cvet – zadnja poma / Lisici prvi cvet, zajcku prvi sad, ATU 1030+*89* Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija Povedala: Regína Rojalawa (Regina Rojalova) / Regina Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 11. 12. 1962. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 2, 19-4 (T 117-A). Objava: Maticetov 1973, str. 68–69, št. 15. Zajec dela in dobi sadove. Zluodej anu drien / Zlodej in dren, *ATU *89* Kraj: Ter / Pradielis, Terska dolina. Povedala: Caterina Negro Sabotic. Posnel: Roberto Dapit, 25. 9. 2001. Objava: Dapit 2006, str. 269–270. Dren in medved, *ATU *89* Kraj: Dvor pri Polhovem Gradcu. Zps.: Milka Bokal, 2006. Objava: Bokal / Stanonik 2010, str. 22–23, št. 3. Medved je bil hud, *ATU *89* Kraj: Šentjošt pri Polhovem Gradcu. Zps.: Cvetka Strajnar, 2004. Objava: Bokal / Stanonik 2010, str. 23, št. 4. ATU 93 Gospodarja je treba jemati resno / The master Taken Seriously A: Lisica ima v vinogradu gnezdo z mladici. Ko sliši gospodarja, kako se jezi na njih, ostane notri. Ko pa zacne gospodar v vinogradu delati, ga hitro zapusti. B: Prepelica z mladici ne zapusti polja, ko sliši gospodarja, da se dogovarja s sosedi ali prijatelji za pomoc pri delu. Zapustijo pa gnezdo takrat, ko zacne gospodar sam delati na polju. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 483, num. 325); EM: Worte des Herrn sind ernstzunehmen. Stari škorjanec in njegovi mladici Anton Martin Slomšek, 1852, ATU 93 Objava: Drobtinice 1852; ponatis: Slomšek 1878, str. 20–21, št. 21. Kadar je svoje dni pšenica dozorela in se rumeno klasje šibilo, je djala starka svojim negodnim mladicem: »Deca, skoro bodo pšenico žeti zaceli in potreba se nam bo seliti, da nas ljudje ne zasacijo. Le tanko na uho vlecite, kaj se bodo pogovorili, ka­dar gospodar na polje pride gledat, in mi vse cisto povejte, kadar od potoka domu pridem.« To je starka narocila in je za potok šinila. Kmalu potem dojdeta gospodar in njegov sin sterneno gledat. »Le poglej, sinko,« je oca djal, »pšenica je dozorela. Kaj bi odlagali žetvo! Idi le in pa prijatelje povabi, naj nam pridejo jutre pomagat, da poženjemo.« Ko starka domov prileti, zacno mladici cvicati in od strahu ferfrati, rekoc, da bodo prihodnje jutro pšenico poželi in zajeli nje vbožceke. »Ne bojte se, deca!« je starka djala. »Ce bo gospodar na prijatelje cakal, bo pšenica še dolgo stala. Gotovo še jutre želi ne bodo; le dobro pazite, kaj se še bodo pomenili.« Drugo jutro zopet starka po svoji navadi za potok leti. Solnce je celi dan mocno pripekalo; gospodar caka prija­teljev, pa jih ni; zaklice torej sina, rekoc: »Naši prijatelji so gerdi pocakeži; kdo ve, ce pridejo. Teci in pa žlahto, strica, teto in pa svaka naprosi, naj nam pridejo pomagat jutre pšenico požet.« Ko je starka zopet priletela, so se mladici vnovic od groze tresli, rekoc: »Zdaj je gospodar po žlahto poslal. Mati, hitite, da vbežimo, prej da nas pri žetvi vlove.« »Strici in tetice nas še ne bodo pregnali; žlahti se ne mudi svoji žlahti pomagat, le po smerti za doto skerbi. Ni nam še sile,« je starka djala in se brez skerbi drugo jutro zopet za vodo poda. Prav je imela; kajti tretje jutro ni bilo strica, ne tete, ne svaka. Zdaj se je gospodar cakanja navelical, zaklical sina in mu je djal: »To je pa zdaj pre­gerdo! Ni se na druge zanašati. Hodi, moj sin, nabrusi meni en srp, sebi enega: jutre hoceva sama žeti, da nama pšenica ne izpade.« Ko je starka to zacula, je djala: »Zdaj, otroci! Zdaj bo resnica, potreba se je vgeniti in ni vec cakati.« Po taki priliki so svoje dni stari modri mlade ucili, naj bi sami pridni bili in se na druge ne zanašali. Lastovica ino vtici, ad ATU 93, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 179–180, št. 139. Prepelica in nje prepelícice, ATU 93 Zps.: Franc Kovacic (Fr. K-c.). Objava: Vrtec 5/1 (1. 1. 1875), str. 13. Mlade prepelicke so imele gnezdo v zrelem prosu. Vsak dan so poslušale, kaj je rekla gospodinja, in sporocale njene besede materi prepelici. Prvi dan je rekla gospodinja hceri, naj gre k sosedama in prijateljicam prosit, naj ji pridejo pomagat žet. Drugi dan ni bilo nikogar, pa pravi gospodinja hceri, naj gre k tetam in sestricnam po po­moc. Šele tretji dan, ko tudi tet ni bilo in je rekla gospodinja hceri, naj prinese dva ostra srpa, da bosta sami poželi proso, je prepelica z mladicki zbežala. O škrjancih v zrelem žitu, ATU 93 Zps.: -f-. Objava: Slovenski prijatelj 29/1 (15. 1. 1880), str. 2. (Pridiga za nedeljo septuagesimo) Ko je pšenica dozorela, je stara škrjanka hotela vedeti, kdaj se bo treba umakniti iz gnezda, zato je narocila mladicem, naj pazijo, kaj govorijo ljudje. Prvi dan rece gospodar sinu, naj gre klicat prijatelje, drugi dan sorodnike, da bi pomagali pri žetvi. Sraka na to meni, da se še ne mudi. Tretji dan rece oce sinu, naj nabrusi srpa zanj in zase. Zdaj sraka vidi, da se bo treba umakniti. Prepelica, ATU 93 Zps.: Matija Majar Ziljski. Objava: Kosi 1894, str. 117–118. Stara prepelica naroci mladim, naj dobro poslušajo, kaj poreko ljudje, ki pridejo mimo. Prvic slišijo, da pridejo sosedje žet, drugic, da pride žet žlahta, tretjic pa, da pridejo sami in družina. Tedaj šele prepelica z mladimi zapusti gnezdo. 3 Divje živaLi in Domace živaLi / WiLD animaLs anD Domestic animaLs 100–149 V tej skupini živalskih pravljic, povedk in basni nastopajo skupaj divje in domace živali, ki si med seboj pomagajo, sodelujejo, se preganjajo, tekmujejo ali pa se celo vojskujejo. Tako najdemo med njimi pripovedi o psu in volku v pravljicah tipa ATU 101 Stari pes kot rešitelj otroka, kjer volk pomaga staremu psu, katerega se želi gospo­dar znebiti, in mu povrne gospodarjevo ljubezen. S psom se namrec dogovorita, da bo volk 'uplenil' gospodarjevega otroka, ki pa ga bo stari pes 'rešil' in si s tem pridobil naklonjenost gospodarja. Vendar zahteva volk v zahvalo placilo – bogat plen iz gospodarjevega hleva. Toda ko pride volk zvecer, da bi si vzel placilo, pes zalaja in volka preženejo. Ta pripoved se pogosto nadaljuje s pravljicnim tipom ATU 103 Vojna med domacimi in divjimi živalmi. Volk namrec psu napove vojno in oba si izbereta svoje pomocnike; pridružijo se jima torej še druge živali. Pes si za tovariše po navadi izbere macko, petelina in miš, volk pa medveda, lisico in merjasca. Pravljico ATU 101 Stari pes kot rešitelj otroka najdemo v kombinaciji s pripo­vednim tipom ATU 103 Vojna med domacimi in divjimi živalmi že med Grimmovimi pravljicami (št. 48) in po vsej verjetnosti se je prav zaradi tega tudi tako zelo raz­širila po celi Evropi. Sam motiv boja med domacimi in divjimi živalmi pa je opisan že v živalskem romanu Reineke Vos (1498); o tem sta pisala že Johannes Bolte in Jiri Polívka v svojih Opombah k Otroškim in hišnim pravljicam bratov Grimm (BP I, 424–427). Nesporazum med živalmi in priprave na boj med domacimi in divjimi živalmi se pojavljajo tudi v pravljicah tipov ATU 103A Macek kot lisicin mož in AaTh 104 Prestrašeni bojevniki. Da je vec vredna prostost in svoboda reveža kot pa izobilje bogatega, je pri nas pridigal že oce Mihael Rogerij v svoji zbirki pridig Palmarium empyreum, tako na primer v pridigi Zlata je ta prostost na binkoštni torek. Ko govori o svobodi in prostosti, podpre svoje besede z basnijo Volk in pes.67 Pes je sicer rejen, a ima vrat odrgnjen od verige, na katero je priklenjen. Ko povabi volka, naj gre z njim uživat dobro hrano, ga le-ta zavrne, da že raje trpi pomanjkanje, kakor prenaša sužnost. Na koncu prilike oce Rogerij poudari: »Ta prava prostust, je ena rauna inu dobra vejst.« Sorodno sporocilo najdemo v pravljicah tipa ATU 112 Podeželska miš obišce mestno, ki je dokumentirana že kot Ezopova basen in jo najdemo pri rimskem pe­sniku Horacu (Horatius 65–8 pr. n. št.), kjer je poudarjena sreca podeželskega življe­nja nasproti nemirnemu in negotovemu mestnemu življenju. Sicer pa je morala te basni jasna: boljše je skromno življenje, miren spanec in svoboda kot pa bogastvo v stalnem strahu ali ujetništvu. Temu pa lahko dodamo tudi zgoraj navedeni nauk, ki ga je na koncu svoje prilike zapisal že oce Mihael Rogerij. V pravljicnem tipu ATU 110 Miši si ne upajo macki privezati zvonca okoli vratu se skušajo miši zavarovati pred macko; izmislijo si, da ji bodo okoli vratu obesile zvonec, toda najti junaka, ki bo to storil, se zdi nemogoce. V tej skupini so številne tudi živalske pravljice in basni o volku, ki si išce plen, pa nikakor ne more priti do njega, saj se mu ujeta žival vselej izmakne. Te pripovedi se uvršcajo v pravljicne tipe ATU 119E* Konji se obranijo volka, ATU 122 Žival izgu-bi plen, ATU 122A Volk išce zajtrk, ATU 122F Pocakaj, da bom dovolj debel in ATU 122G Umij me, preden me poješ. Motiviko najdemo že v delu Romulus Monacensis (num. 36), od koder se je širila v številne zbirke basni in živalskih pravljic pa tudi v ljudsko pripovedništvo. Pogosto so posamezne epizode združene v eno zgodbo ali 67 Palmarium empyreum. I, Celovec 1731, str. 534–535. pesnitev, kot sta to storila pri nas Matija Valjavec v pesnitvi Volk Rimljan (Novice, 1857) in pozneje še Fran Ksaver Meško v živalski pravljici Volk spokornik (1922). Predvsem Valjavceva epska pesnitev je mocno vplivala na njihovo priljubljenost v slovenskem prostoru. O volku pripovedujejo tudi živalske pravljice, kot so Volk in sedem kozlickov (ATU 123), pravljice tipa ATU 111A Volk in jagnje in ATU 124 Prašicki zidajo hišico. Volk in sedem kozlickov je znana živalska pravljica, ki sega nazaj v Romulusovo tra­dicijo basni, najdemo pa jo tudi pri Marie de France (num. 89) in pri rabiju Berechja ha-Nak-dan (num. 21). Basni in živalske pravljice tipa ATU 111A Volk in jagnje pa imajo korenine v ezopovskih basnih in jih najdemo pri Babriju (Babrios, num. 89), Fedru (Phaedrus, num. 1) in Avijanu (Avianus, num. 3). Pravljica o prašickih, ki si zidajo hišice, pa je znana predvsem zaradi Halliwellove knjige pravljic The Nursery Tales of England (1853, št. 55).68 Po Halliwellovi pravljici je nastala še bolj znana Disneyjeva risanka The Three Little Pigs (1933). V slovenskem izrocilu pravljic tega tipa – v katerem pa lahko nastopajo tudi druge živali – skorajda ni; ohranila se je le pravljica iz Lokve pri Divaci o treh rackah, ki pa je vsebinsko le delno sorodna s pravljico Prašicki zidajo hišico. Med pravljicami, ki pripovedujejo o romanju živali, so poleg Valjavcevega Vol-ka Rimljana, ki se je podal na romarsko pot v Rim, tukaj še pravljice tipov ATU 130 Popotne živali prenocujejo, ATU 130A Živali si zgradijo hišo in ATU 130B Pobegle živali napadejo volkovi. Pravljica Živali si zgradijo hišo je sicer bolj znana pod naslo­vom Bremenski mestni muzikanti po Grimmovi pravljici številka 27. Finski folklorist Kaarle Krohn je ugotavljal, da je osnovna oblika pravljice ATU 130 Popotne živali prenocujejo azijskega izvora in ima v Evropi dve osnovni obliki. Zahodnoevropska oblika ima vzor že v živalskem epu Roman de Renart in se je izoblikovala v 12. sto­letju. Po mnenju Kaarla Krohna je ena poznih oblik zahodnoevropske verzije tudi Grimmova pravljica št. 27 Bremenski mestni muzikanti. Po drugi strani pa se je iz zahodnoevropskega tipa teh pravljic pozneje izoblikovala vzhodnoevropska verzija, za katero naj bi bilo znacilno, da si živali zgradijo lastno hišo (Krohn 1931, 32–35). Že Johannes Bolte in Jiri Polívka sta odkrila vzporednico tej živalski pravljici v šaljivi živalski pravljici Hansa Sachsa v delu Fabeln und Schwänke (1551),69 kamor je vklju-cena zgodbica, ko macka, vol, konj in petelin med popotovanjem prenocujejo v pra­zni gozdni hišici, ki je last dvanajstih volkov (BP I, 238). Tudi v slovenskem izrocilu 68 James Orchard Halliwell, The Nursery Tales of England. London 1853. 69 Fabeln und Schwänke hsg. von Goetze und Drescher 5, 211, num. 735: Das Kecklein unter zwölf Wölfen. se je ohranilo vec pravljic tega tipa, vendar so mnoge med njimi po vsej verjetnosti nastale pod vplivom 'Grimmovih pravljic'. V številnih basnih in živalskih pravljicah te skupine pa pogosto nastopa v glav­ni vlogi osel; še najveckrat se pojavlja v paru z levom. Ena najbolj znanih pravljic o oslu je basen Osel v levji koži (ATU 214B), ki je znana ezopovska basen in jo najdemo pri Babriju (Babrios, num. 139), Avijanu (Avianus, num. 5) in Horaciju (Horatius, Satiren: 1, 6, 22). Ta basen ohranja stereotip o oslu kot neumni in prestrašeni živali, ki se kiti s tujim perjem. Vendar je nauk teh pripovedi lahko zelo razlicen. V pravljicnem tipu ATU 103C* Stari osel sreca leva, ki ima vzporednice v basnih, dokumentiranih v 12. stoletju pri Marie de France (Esopé num. 55), in v živalskem epu Ysengrim, se osel osmeši pred levom; po drugi strani pa se izkaže v pravljicnem tipu ATU 125B Osel navda leva s spoštovanjem. V tej živalski pravljici se osel izkaže kot junak, saj mu s pomocjo lastne prebrisanosti in razlicnih komicnih situacij uspe leva prestrašiti in navdati s strahospoštovanjem. Pravljica ATU 105 Številne spretnosti lisice je v osnovi stara ezopovska basen (Perry 1965, 542, num. 605); njene sledi so vidne že pri Arhilohu, kjer najdemo citat: »Mnoge vešcine obvlada lisica, jež pa pozna zelo dobro le eno« – ježeva vešcina je predvsem ta, da se zna narediti mrtvega (Krohn 1931, 37–38). Lisici nic ne pomagajo vsa njena znanja: ko preži nevarnost, zarije glavo v luknjo, toda pes jo potegne ven. Nasprotno pa se mnogo bolje znajde macka, ki spleza na drevo, pa ceprav obvlada le eno vešcino: gor in dol. Med pravljicami, ki so v tej skupini za slovensko izrocilo znacilne, vendar jih v mednarodnem tipnem indeksu še ni, naj omenim povedke tipa *ATU *140* Bik stisne medveda ob drevo, ki sem ga dodala. Pripovedi o medvedu, ki ga bik z rogovi pripne k drevesu in ga tako dolgo stiska, da oba pogineta, zasledimo v Besedniku že leta 1871, nato pa ta tip dolgo ni vec dokumentiran in ga najdemo ponovno šele danes na Bovškem, kjer še vedno živi. ATU 101 Stari pes kot rešitelj otroka / The Old Dog as Rescuer of the Child (Sheep) Kmet namerava ubiti psa, zato naredi volk nacrt za njegovo rešitev: pes naj bi rešil kmetovega otroka pred volkom. Nacrt uspe. Za placilo želi volk kmetovo ovco, pes nasprotuje in prijateljstva med volkom in psom je konec. Literatura: Dokumentirano sredi 12. stoletja v Ysengrimus (IV, 735–810); Grimm 48; Dähnhardt IV/1912, 209–217; BP I, 424–427; EM: Der alte Hund imitiert den Wolf. Volk, pes in macka Ivan Trinko, Beneška Slovenija, ATU 101+103 Objava: Dom in svet 11/8 (1898), str. 252–253; ponatis: Wagner 1931, str. 43–48; Bolhar 1952, str. 101–104; Bolhar 1959, str. 87; Bolhar 1964, str. 114–116; Bolhar 1975, str. 185– 188. Objava originalnega zapisa v narecju: Trinko 1980, str. 50–51: Narodna pravljica. Pri hiši so imeli psa, ki je bil zelo star. Radi tega so ga spodili od hiše. Pes je odšel od doma in vso pot jokal. Med potjo ga sreca volk. Vpraša ga: »Kaj ti je, psicek, da jokaš?« »Saj mi ne moreš pomagati, kaj bi ti pravil,« mu odvrne pes. Toda volk le sili v psa in ta mu pove svojo nesreco. Volk mu nato rece: »Ce ni nic drugega, tu ti lahko pomagam. Poslušaj me! Jutri bodo tvoj gospodar in njegova družina na senožeti kosili. Opoldne jim bo prinesla gospodinja južino. S seboj bo prinesla tudi svoje najmlajše dete. Ko bodo pojedli, bodo šli vsi na delo, otroka bodo pa pustili v senci na robu gozda. Ti se skrij za mejo, ko bodo pa odšli na njivo, se splazi k otroku. Ta-krat bom prišel iz gozda in bom hotel odnesti otroka. Takoj zacni lajati. Ko pridejo domaci gledat, kaj je, bom zbežal. Ti pa teci malo za mano, toda ne smeš me oklati.« Kakor sta se dogovorila, tako se je zgodilo. Mati je prinesla otroka in južino, pes pa se je približal, ko so bili vsi na polju. Kmalu se je priplazil volk in hotel pograbiti otroka. Pes je lajal, domaci so prihiteli, volk je zbežal v gozd, za njim pa pes. Toda pes se je tako ojunacil, da je pozabil na zagotovilo, da ne bo popadel volka. Krepko ga je zgrabil za nogo in mu vsekal globoko rano. Volk je tulec izginil, psa so pa domaci veselo sprejeli v hišo in mu dali kruha ter sira, ker je rešil otroka. Zvecer je šel pes iz hiše malo po vasi. Kar mu pride nasproti volk. Hudo ga ozmerja in mu pravi: »Zakaj si me ogrizel, ko sem ti dejal, da ne smeš? Pozivam te na dvoboj. Tamle za vasjo ob gozdu te bom cakal s svojim tovarišem. Tudi ti pripelji prico s seboj. Ako ne prideš, te bom snedel s kožo in kostmi!« Žalostno jo je mahnil pes proti domu, iz oci so mu tekle grenke solze in venomer je govoril sam s seboj: »Kje bom dobil tovariša, da me bo spremljal? Ako dobim drugega psa, kaj mi pomaga to? Volk dobi drugega volka in oba sva izgubljena.« To je slišal macek, ki je šel mimo, pa je dejal psu: »Kaj jokaš, saj ti ni nic hudega!« Toda pes mu je odgovoril: »Kaj ti veš! Volk mi je dejal, da se bova spoprijela in da moram pripeljati s seboj prico, kakor jo bo on.« Macek mu je odvrnil: »Ce ni hujšega, bodi brez skrbi. Jaz pojdem s teboj!« Toda pes je dalje tožil: »Kaj boš ti, ubogi muc! Saj te še nihce videl ne bo!« Koncno se je pes vendar vdal. Naslednjo noc je prišel macek cakat psa. Odšla sta proti gozdu. Macek je šel pred psom z visoko dvignjenim repom. Bližala sta se gozdu, kjer ju je že cakal volk, ki si je izbral za tovariša medveda. Ko sta volk in medved zagledala, kako prihajata dva proti njima, je dejal volk medvedu: »Glej, glej, kako žival pelje pred seboj! Kaka živina je pac to? Veš kaj: jaz se skrijem tukaj v listje, ti medved pa zlezi na hrast.« Volk se je skril v listje, medved je zlezel na hrast. Ves prestrašen je volk poslušal, kaj bo. Pri tem je nekoliko vzdignil glavo, da je listje zašumelo. Macek je zacul šum in je mislil, da je miška, ko je zagledal volkovo uho. Hitro je poskocil in zgrabil uho s tacami. Volk se je še huje prestrašil, skocil je pokonci in se zaletel v bližnjo skalo, da se je ubil. Macek se je zbal volka in skocil na hrast, kjer je cepel skrit medved. Ko ga je medved zagledal, si je mislil: »Volka je že ubil, sedaj bo pa še mene. Ne pomaga drugega, kot da skocim doli in zbežim.« Brzo je skocil na tla in tako nesrecno priletel na isto skalo, kjer se je že ponesrecil volk, da se je tudi sam ubil. Tedaj je skocil macek k psu in mu dejal: »Ali si videl, kaj sem storil? Pa me nisi hotel za tovariša! Še preden si se ti zavedel, sem ubil obe zveri. Ti nisi storil nicesar, jaz sem pokoncal oba!« Pes se mu je ves srecen zahvalil in oba sta odšla vesela domov. Pes v starosti, ATU 101+AaTh 104 Zps.: Ivan Obalo. Objava: Vedež 2/1 (1849), str. 142–144. Psu se je na stara leta pri hiši slabo godilo. Pride volk in dogovorita se, da bo pri­hodnji dan odnesel gospodarjevega otroka, pes pa ga bo rešil iz njegovih krempljev. V zahvalo bi moral pes pustiti volka v ovcji hlev, a pes ga izda in gospodar volka premlati. Volk napove psu vojno. Volk poklice na pomoc medveda, pes pa macka. Volk in medved se skrijeta pred mackom. Volka pici muha, zato pomigne z ušesom. Macek misli, da je v listju miš, in plane nanj. Volk se prevali cez skalovje in se ubije. Macek prestrašen skoci na drevo, kjer je bil skrit medved, ki od strahu pade na tla in se ubije. Živalska pravljica, ATU 101+AaTh 104 Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Zps.: Jan Baudouin de Courtenay. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 11–12. Stari pes, ATU 101+AaTh 103 Kraj: Sv. Miklavž, Štajerska. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5/62 (1885), str. 505. Gospodar kupi mladega psa in hoce dati starega psa konjedercu. Pes se domeni z volkom, da pride zvecer po svinjo, on pa da ga bo s svojim laježem pregnal in prikli-cal gospodarja. Tako se pes gospodarju prikupi. Toda pes volku za placilo ne dovoli vzeti goske in poklice gospodarja, ki volka premlati. Volk poklice psa na dvoboj. Pes se odpravi na domenjeni kraj z mackom, pridružita se še racak in gosak. Volk si vzame za pomocnika medveda. Medved spleza na drevo, volk pa se skrije v kupu listja. Medved mu sporoca, da vidi nekoga, ki ima sabljo (macka), da sliši nekoga, ki trobenta (racaka), in da nekdo ponavlja »šest« (gosak). Ko pridejo spremljevalci bliže, zagleda macek volkovo uho med listjem in ga ugrizne. Volk plane pokonci, macek se ustraši in skoci na drevo, medved pa od strahu pade na tla. Ad p.sa, ad vovka, ad macka pa ad medveda, ATU 101+103 Kraj: Iška vas pri Igu. Povedal: Anton Cimperman, 84 let. Zps.: Franc Kramar, 4. 11. 1913. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 5/197. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 103. P.s in vouk, ATU 101+103 Kraj: Gorenja vas pri Mokronogu. Povedal: Lojze Tratar. Zps.: Milko Maticetov, 1951. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Sodba na Kravjaku, ATU 101+103 Kraj: Marsin v Beneški Sloveniji, Italija. Objava: Stanonik 1995, str. 257–258, št. 89. Pes in volk, ATU 101 Kraj: Zatolmin. Povedal: Mirko Benedejcic - Hrenc, 1999. Posnela: Anja Štefan. Objava: Štefan 2011, str. 38–41. Dan star pas an ouk / Il vecchio cane e lupo, ATU 101 Kraj: Subid, Terska dolina. Zps.: Bruna Balloch. Objava: Mlada lipa 11/2007, str. 18–19; ponatis: Balloch 2010, str. 67–69. Star pes, ki ga hoce gospodinja nagnati, ker ne zmore vec loviti zajcev, prosi za po­moc volka. Volk privoli, a zahteva za placilo ovco. Naslednji dan, ko dela družina na polju, kamor prinesejo tudi otroka v zibelki, pride volk in hoce odnesti otroka. Pes ga odžene in si s tem dejanjem ponovno pridobi naklonjenost družine. Naslednji dan pride volk v stajo in odnese eno ovco, nakar hoce še drugo, tedaj pa pes z laježem priklice domace, da ga pretepejo, in volk se nikoli vec ne vrne. Pas, macka an petelin / Il cane, il gatto e il gallo, ATU 101+103 Kraj: Seuce / Seuza, Beneška Slovenija. Zps.: Ada Tomasetig. Objava: Tomasetig 2010, str. 523–525. ATU 102 Pes cevljar / The Dog as Wolf’s Shoemaker Pes (lisica, šakal, zajec) obljubi, da bo volku naredil cevlje. Naroci kravi, prašicu, ovci idr., da naj sešijejo cevlje, vendar jih, preden so cevlji gotovi, poje. Ko volk opazi, da je bil prevaran, pes pobegne, volku pa rece, naj precka mlako, in tako dobi volk cevlje iz blata. Slovenska verzija: Volk nese ovcjo kožo psu, da bi mu naredil cevlje. Pes poje kožo in rece volku, ki pride po cevlje, naj stopi v blato. Ko tece volk cez potok, izgubi cevlje. Literatura: EM: Hund als Schuhmacher. Ti vojskó napovem France Stele, Kamnik, 1905–1906, ATU 102+103 Objava: Stele / Podbrežnik Vukmir 2013, str. 22, št. 3. Potem sta šla lisica pa volk v gmajno, je pa volk eno ovco ujel. Je pa lisica rekla: »Ni­kar kože ne strgaj, jo boš psu nesel, ti bo cevlje naredil.« Potem je pa kožo res prinesel psu. Ta je pa kožo strgal pa snedel. Cez en teden je pa volk prišel vprašat za cevlje. Je pa pes rekel: »Še niso narejeni, cez en teden pridi!« Potem je pa prišel, je bil tam kravji drek, je pa pes rekel: »Tjale stopi pa boš cevlje dobil, samo cez vodo pa ne smeš iti.« Potlej je pa res tja stopil in je cevlje imel. Potem so jih pa lovci nagnali, je volk cez vodo bežal, je pa cevlje zgubil. Potem je pa lisica rekla: »Goljufal te je, vojsko mu napovej. Kdor bo zmagal, bo zmagal.« Pes je šel k volku, ta je pa rekel: »Ti si mene goljufal, zdaj ti pa vojsko napovem.« Pes je rekel: »Je že prav, kje pa?« »Tam v gozdu. Ta in ta dan.« Pes je pa rekel: »Tukaj se bomo vojskovali, kaj bomo v gmajno hodili.« Je pa naprosil pes prašica, macka, purmana pa petelina. Oni pa: medved, volk, zajec pa lisica. Zdaj so se pa skrili: prašic je bil v svinjaku, macek nad svinjakom, purman pa spodaj. Potem pa pridejo medved, volk, zajec in lisica. Purman je kocijo naredil*, macek je rep pokonci postavil, prašic je jezno zakrulil. Potem pa medved pravi: »Jaz ne grem blizu, eden eno žrd** nese. Petelin ima sabljo, eden se pa v kociji pelje. Bežimo!« Macek je prašica v uho ugriznil, ta je pa zacvilil, so medved, volk, lisica zbežali. Med-ved je šel pa v drevo, je medved dol padel in se ubil. *purman je kocijo naredil = puran je pahljacasto razprl rep **žrd = debelejši lesen drog, ki se da po sredi voza, naloženega s snopi, in se na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje namešcen ATU 103 Vojna med domacimi in divjimi živalmi / War between Wild Animals and Domestic Animals Volk napove psu vojno in si izbere zaveznike. Psu priskocijo na pomoc domace ži­vali. V gozdu zagleda macek uho živali, skrite v listju, ga popade in naredi preplah in divje živali zbeže. Prim. AaTh 222. Literatura: Grimm 48; Dähnhardt IV/1912, 209–217; BP I, 424–427; EM: Krieg der Tiere. Macka in petelin v vojni z medvedom, lisico in volkom Povedal Karel Zadnik od Lužarjev, ok. 1890, Bloke pri Cerknici, zapisal Izidor Modic, ATU 103 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/244. Macka in petelin sta hotela imeti vojsko z medvedom, lisico in volkom. Skrijejo se medved, volk in lisica za hrib in cakajo macko in petelina. Macka in petelin gresta moško z visoko povzdignjenimi repi po hribu navzgor. »Joj, joj, že gredo. Eden ima polno sabelj, drugi pa žrd pokonci nese, da me bo takoj ž njo ubil,« tuli medved. Skoci lisica v luknjo, zakoplje se volk v listje, medved spleza na drevo. Prideta macka in petelin na bojišce. Pa zagleda macka, da je nekaj zašumelo listje. Volku je bila sedla na uho muha, ker ga ni zakrivalo listje. Vidi macka, kako miga nekaj v listju, pa skoci, da pograbi dozdevno miško. Plane volk iz listja, da pobegne, a macka v strahu na drevo. Pa lomasti prestrašeni medved z drevesa, da ubeži, a macek plašno v lisicino; tu se je pa zacel pravi direndaj z lisico. Ad p.sa, ad vovka, ad macka pa ad medveda Zapisal Franc Kramar, 4. 11. 1913, povedal Anton Cimperman, Iška vas pri Igu, ATU 101+103 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 5/197. Ankat je biv an p.s, zdej j.h je pa vec, k’mi je blu j.mie Terin. Je biv tulk. macan pa prid.n, de je tistmi g.spadarji, p.r ktier.m je biv, vse kazie pa avcie tak fajn na paši mierkov, da nej n.kul’ vovk nabene vziev. Zdej je pa star ratov, m’ nej blu že vec tak mierkat(?). Je pa g.spadar rieku: »Zdej b’ma muogli pa druz’ga mladga p.sa dab.t, ta je žie prestar!« Sa pa rejs dubili an’ga k’ sa m’ djal’ Švajcar – mlad’ga sevejde. Ta Terin je biv pa tud’ še kar vseglih p.r hiš’. Zdej sa pa na pule bli gnuj za krempir vazil’, sta šla pa tud’ aba p.sa ž nimi. Zdej pa Švajcarja sa zmierej klical’, Terina pa še h merk nejsa j.mel. Polej, kar pride vovk h Terini pa m’ prav’: »Terin! Ce b.š ti mean’ ana ovca dav, pa ‘m že jest ti spiet tak našt.mov, de b.š spiet nazaj v reht pršu p.r g.spadarji, de bda un’ga ta mlad’ga stran dal’!« Prav’: »Jutri bje tle aral pa krempir bje pad brazda sadil’ pa bje tist’ga atroka sabej prneasli, k’ je še v zibeli, pa ga bda keke pad cešne zibat del. K’ se bje pa ke ab.rnil’, b.m pa jest pršu, b.m atroka pa vziev. Le zamierkej!« prav’. »Pol bda pa zaciel Švajcarja klicat, bda djal’: Švajcar vuka! Švajcar buo pa riep med nuge du pa bo taku šu, de se še az.rt na bo vtiegn! Pol bje zaciel’ pa teabe klicat, bo pa reakla g.spadinja: Terin vuka! Terin vuka! Ti je b.š pa vcvaru za nama, jest b.m pa nalašc tist’ga atroka pa dol’ spustu pa prov bejžov b.m na videz pred taba. Pol bda pa mis.lli, de s’ me rejs ti taku umuogu, pa b.š pršu spiet v reht h g.spadarji, pa bda dal’ unga stran.« Terini se je blu pa tu rejs prov fajn zdel’, pa je bil prec’ tejga vk.ntent. Pol m’ j. biv pa rejs ana ovca ablubu, tak’ de bo pršu vovk ta druga nuc kar sam v štala puja. Sa šli pa rejs drug dan na tista niva arat pa krempir pad brazda sad.t pa tist’ga atroka v zibki sabej prneasli pa sa ke pad tista cešne v senca zibat dal. Pol pa aba p.sa sta bla spiet ž nim p.ršla. Zdej sa se pa ke abrnil’, je pa vovk prleatu, je tist’ga atroka z zibke pa vziev pa je šu z nim. Zdej sa se pa un nazaj ab.rnil’, k’ je masa atrak vpu. Sa zaciel’ pa vp.t: »Švajcar, vuka! Švajcar vuka!« Švajcar pa komaj je vovka zagliedov, je pa kar riep med nuge du pa je je taku vcvaru, de se je kar kadil’ za jim! Zdej je pa zaciela g.spadinja vp.t: »Terin, vuka! Terin vuka!« Je je pa vcvaru Terin v gast. Pol sa pa spiet tak abrajtal’ Terina, de sa prec’ unga Švajcarja stran dal’, pa je pršu Terin spiet v reht g.spadarji pa še bulš je ju k’ prejt. Zdej druga nuc je pršu vovk pa tista ovca, kuok.r sta se bla dam.nila. Zdej je zaciev Terin pa tak’ strašnu lajat, de se je g.spadar zbudu pa je pršu v.n pagliedat, kaj de je. Je pa vidu, de je vovk, je pa šu brš pa flinta v hiša pa je vstrelu pr.t vovki. Je blu pa masa t.ma pa nej muogu dobr. cilat – ga pa zadu nej! Vovk je pa .ncajt bejžov, pol cez .ncajt je pa spiet nazaj h p.si pršu pa m’ je rieku: »Tih’ buod’, Terin! T’k taku si moš besejda!« Prav’: »Ce je prov g.spadar za mana planu, sej me nej zadu!« Prav’: »Zdej me pa le zamierkej, Terin! Kamor b.š šu zdej: v guošca al’ na pule, pa te b.m prov prec rastargov, zatu k. nejs’ biv besejda!« Pol je pa šu vovk stran. Zdej je pa mac.k h Terini pršu pa m’ je rieku: »J., kaj s’ pa ti tak’ žalast’n, Terin?« Prav’ Terin: »Ce me c.š paslušat, ti m’ jest prov vse razlužu.« Mu je pa rejs vse razlu­žu, ad konca pa da kraja. Prav’: »Zdej, ce m’ le kam šu, pa me buo prec’ rastargov!« Zdej pa prav’ mac.k: »Ale, peva v gast!« Sta pa šla. Zdej je pa mac.k tak pokonc niesu riep k’ svejca, Terin pa zrav.n neaga, tak de sta prov pa sudašk. mašierala. Vovk pa meadv.d sta pa na unmi gricki cakala pa dol’ gliedala. Prav’ meadv.d: »Ti, kaj je pa tu za ‘na pašast, k’ tak mošk. sabla pakonc’ neasa?« Je biv pa tam v dalin’ prov an veal.k k.p listja, se je biv vovk pa v tist’ listje zaru, meadv.d je šu pa na ‘n drvu, k’ sta se tej.h dvej.h prov bala. Zdej pa prideta te dva da tist’ga listja, je pa ad vovka v.hu pa .nmal’ z listja gliedov. Je pa mac.k mislu, de je m.š, je pa zagrabu za tist’ v.hu, vovk se je pa vstrašu, je pa zbejžov! Zdej mac.k se je biv pa vuka vstrašu, je pa glih na tist’ drvu skocu, k’ je biv meadv.d gor’. Se je pa meadv.d taku macka vstrašu, de je prec’ dol’ z dreviesa pov pa na mest’ mrtu ableažov. Tist’ vovk se je biv pol pa taku prastrašu, de m’ še na mar nej pršl. n.kul vec, de b’ biv tejga p.sa rastar-gov. Tist’ mac.k pa tist’ p.s pa še zdej ž.vita, ce nejsta še cark.nla! Od živali Števan Kühar, Prekmurje, ATU 103 Objava: Novine 6/38 (4. 10. 1919), str. 2. Ednok so v logi bili pes, pa vuk, pa medved, pa oroslan, pa divji brav. Te se je pa zgodilo, ko so lacni postali, pa so si pogucavali, ka bi jeli. Pes je jako strah bio, ce bi njega jeli, zato je pravo, ka njim on prinese edno svinjo. Resan je šo krej od ovih, pa je za’n casek samo prignao edno svinjo. Z zobmi jo je za vüha držao, z repom jo je pa cejsao, pa jo je tak gnao v log. To svinjo so te ovi bujli, pa so si jo razdelili, psa so pa krej stirali, pa so njemi nikaj nej dali. Pes se njim je nato popreto, ka de je tožo, pa je šo v vesnico, pa je s sebov vzeo kokota, pa racaka, pa gosaka, pa macka. Ovi so se pa v tistom casi najeli, pa so se te sposkrili: divji brav v listje, medved v bükev, oroslan pa vuk pa v grm. Te so pa vuk, pa oroslan, pa divji brav pitali medveda, šteri je najde­le vido, ci že što ide. Pitali so ga oprvim, te je šce nišce nej šo; pitali so ga drügoc, pa tüdi šce nišce; gda so ga pa tretjikrat pitali, te njim je pa pravo, ka že idejo. Najnaprej ide tisti, ka glavnik ma na glavi. Drügi je pa mali pa debeli. Tretji je na dugih nogaj, pa jako droben šinjek ma. Štrti je pa takši, ka štiri noge ma, debelo glavo pa žrd vlece za sebov. Prvi prej krici: štotototo? Drügi pa: vsevsevsevse; tretji: na gauge je! na ga­uge je! na gauge je! Štrti je pa tiho; tisti nikaj ne pravi. Divji brav je nato pravo, ka se ovih vseh nej treba bojati, samo štrtoga. Gda so prišli pes, racak, gosak pa macek v log, so šce pou svinje našli, vuka, pa brava, pa oroslana, pa medveda je pa nindri nej bilo videti. Te je pa tam nej dalec od ognja bio küp listja, pa se je v njem nekaj gibalo. Macek je mislo, ka je podgana, zato je skoco gor na küp, pa je škrample divjemi bravi v hrbet zasekao. Divji brav se je pa prestrašo, zato je skoco na bükev, ge je medved bio. Medved si je zdaj mislo, ka gda mocnešega ovlada, ka te pa na-njega red pride, zato se je pusto dol v grm na vuka pa na oroslana, pa njima je skoro vse tace spotro. Vsi, ki so mogli, so nato obležali, samo macek je ostao, pa se je gostio s pecenkov, ka so nahali vuk, divji brav, medved pa oroslan. Mjersinska in laziška vojska Metod Turnšek, Laze, Nadiška dolina, ATU 103 Objava: Turnšek 1954, str. 149. Nekoc so se domenili za boj na gori Golobici laziški pes in macka ter mjersinski pes in macka. Med njimi je bilo hudo sovraštvo. Zmagati sta hotela tako laziška kot mjersinska junaka. Zato sta si oba vojšcaka pritegnila še eno pomoc. Laziška še ene­ga psa, mjersinska pa volka. Na vse zgodaj sta se laziška odpravila gor na Golobico ter se zakopala v listje pod drevesi. Mjersinskima pa se ni dosti mudilo. Mjersinski pes in macka sta docela za­upala v volka, v njegovo silo in hitro zmago. Sredi dneva sta malomarno prilezla na Golobico. Ob velikem kupu listja pod mogocnim kostanjem sta se ustavila. Volku, ki se je pridružil, se ni ljubilo niti stati niti gledati, kod bo prišla sovražna vojska. Zleknil se je v listje, toda – as, as, as – zdajci sta ga zagrabila za noge oba laziška psa, za uho pa še laziška macka. Volk je bliskovito skocil z listja ter se kot strela naglo spustil v dir pod hrib. »Ti zajec plašljivi, neumni!« sta zavekala mjersinski pes in macka. Toda tedaj je iz listja planila nanju laziška vojska in ju ubila. Z domacimi mocmi se vec doseže kot s še tako mogocnim tujim, lenim in sebicnim pomocnikom. Stari pes, ATU 101+103 Kraj: Sv. Miklavž, Štajerska. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5/10 (1885), str. 505–506; Štefan 1994, str. 126–127. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 101. Volk in pes, ATU 103, literarna verzija, živalski ep Avtor: Matija Valjavec. Objava: Valjavec, Slovenski glasnik 1861, str. 111; ponatisa: Valjavec 1922, str. 91–99; Va-ljavec / Smolej 1951; ponatis v prozi: Vojna med psom Belinom in volkom: Valjavec / Popit 2002, str. 296–298. Kljub pogodbi o prijateljstvu pes laja, ko pride ponoci volk krast svinje, in gospodar ga nažene; ko se to ponovi tudi drugo noc, napove volk psu vojno. Skupaj z mackom, racmanom in gosakom prestrašijo volka, divjega prašica, medveda in lisico, ki so jih cakali skriti v listju in na hrastu. Rat med psom Belinom i vukom, ATU 103 Kraj: okolica Varaždina, Hrvaška. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec 1858, str. 269–272. P.s in vouk, ATU 101+103 Kraj: Gorenja vas pri Mokronogu. Povedal: Lojze Tratar. Zps.: Milko Maticetov, 1951. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Volk, pes in macka, ATU 101+103 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Ivan Trinko. Objava: Dom in svet 11/8 (1898), str. 252–253; ponatis: Wagner 1931, str. 43–48; Bolhar 1952, str. 101–104; Bolhar 1959, str. 87; Bolhar 1964, str. 114–116; Bolhar 1975, str. 185– 188. Objava originalnega zapisa v narecju: Trinko 1980, str. 50–51: Narodna pravljica. Prepis pri ATU 101. Ti vojskó napovem, ATU 102+103 Kraj: Kamnik. Zps.: France Stele, v letih 1905–1906. Objava: Stele / Podbrežnik Vukmir 2013, str. 22, št. 3. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 102. Zvesti konjicek, ad ATU 101+104, literarna verzija Zps.: Manica Koman, 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 19. Kako niso mëli wero wuk änu pas ta za Velyki Bardon / Volk in pes za Velikim bardom, ATU 103 Kraj: Líšcaca / Lischiazze, Rezija. Povedal: Pjeruka Cavkun / Antonio Pietro Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 16. 12. 1962, Arhiv ISN ZRC SAZU: T 131-B, R 2, 55–17. Objava: Maticetov 1973, str. 148–152, št. 42. Pes je gnal ovce na pašo. Pride volk in zgrabi eno ovco. S psom se spopadeta, pa nobeden ne more zmagati. Dogovorita se, da si bosta poiskala vsak dva botra. Volk pride s prascem in medvedom, pes pa z mackom in petelinom. Muha pici skritega prasca v uho, macek ga ugrizne, da zacne tuliti. Prestrašeni petelin zleti na drevo in medved telebne z drevesa na kamen in se ubije. Pes zbeži za steno in volk, mislec, da so prišli ponj, zbeži, se požene cez skale, se zvrne v potok ter pogine. (Vuk ‘teu sniest psa), ATU 103 Kraj: Sarženta pri Cedadu, Nadiška dolina. Zps.: Tine Logar. Objava: Logar 1975, str. 57–58. Živalska vojna, ATU 103 Kraj: Bovec. Povedal: Franc Žagar. Zps.: Zlatko Dedic, 1977. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: Dijaški arhiv Janeza Dolenca. Objava: Ivancic Kutin 2013, str. 6. Sodba na Kravjaku, ATU 101+103 Kraj: Marsin v Beneški Sloveniji, Italija. Objava: Stanonik 1995, str. 257–258, št. 89. Pes in medved, ATU 103 Kraj: Letuš ob Savinji. Povedala: Pavla Bajc. Objava: Stanonik 1995, str. 164, št. 93. Macka re na uojsko / Il gatto va alla guerra, ATU 103 Kraj: Subid, Terska dolina. Zps.: Bruna Balloch. Objava: Mlada lipa 11/2007, str. 4; ponatis: Balloch 2010, str. 61–63. Volk in medved sta vsak dan napadala psa, ki je prihajal domov ves krvav. Macka se mu ponudi, da mu bo pomagala, in pes privoli. Zacneta se pripravljati na boj: macka se umije, poceše in nališpa in gresta cez Tezo, kjer sta bila že skrita volk pod listjem in medved na smreki. Volk medvedu poroca, da že gresta, tedaj macek zasliši šumenje v listju in, mislec, da je miš, se zažene v listje. Volk prestrašen zdrvi v dolino, medved pa pade s smreke. Tako sta pes in macka zmagala in pes je imel odslej mir. Pas, macka an petelin / Il cane, il gatto e il gallo, ATU 101+103 Kraj: Seuce / Seuza, Beneška Slovenija. Zps.: Ada Tomasetig. Objava: Tomasetig 2010, str. 523–525. ATU 103A Macek kot lisicin mož / The Cat as She-Fox’s Husband Potepuški macek sreca lisico in skleneta, da se porocita. Ko ju hocejo druge živali obiskati, jim lisica pove, da je njen mož nevarna zver. Radovedne živali vseeno pri­dejo in se poskrijejo okoli njunega doma. Macek jih prestraši, da se razbežijo. Literatura: Dähnhardt IV/1912, 216. Macek se gre ženit J. Valjavec, Gorenjska, ATU 103A Objava: Ljubljanski casnik 1/62 (31. 10. 1850), str. 248. Prepotovajociga macka sreca lesica, vsa vmazana. Kam pa si se namenil, ljubi pri­jatel? ga lesica vpraša. Komaj ji odgovori, tako zelo se je macku za malo zdelo, ker ga ni vikala. Prevzetno pravi, de si gre žene iskat. Vzemi mene, ljubi prijatel, pravi lesica. Macek de, take vmazanke se mi prav manka, kot si ti. Tebe že nocem, pravi, in gre naprej. Lesica lepo spravi, kar je slišala, ino urno k vodi tece, se lepo skoplje, potem jo pa za mackam pobere. Kmalo ga ugleda, berž na stran pihne okoli gricka in mu ravno nasproti pride, gre s hriba dol, on pa v kreber maha. Na sredi pota ga sreca zopet lesica. Nevedna se pred njega vstopi, se mu prav globoko priklone ino ga pohlevno pobara, kam de gre! Zdaj, ko ga ni vec tikala, si koj njegove serce pridobi. Ljubka! Ženit se grem, ji rece macek. Castiti gospod! mene vzemite: dobra žena vam hocem biti, lesica dalje beseduje ter se mu vedno bolj priklanja. Tako se mu zala zdi, od kar se mu tako vklanja, da jo res za ženo vzame. Ljuba moja! ali bojim se, da bo za ženitovanje mesa mankalo, vpraša ženin nevesto. Ne skerbi, dragi mož, odgovori na to lesica, za meso, kar ga boš le poželil, ti ga bom pripravila. To izrekši se na bližnjo goro poda, kjer sta ravno divji prešic in medved skupej bila. Kaj je noviga, ljuba prijatelica, jo obadva naenkrat zabarata. Omožila sim se, pa imam šembreno hudiga moža, bojim se, klepal me bode. Saj ima ravno zdajle za menoj priti, bosta vidila, kakšina živina de je. O jez ga ne cakam, pravi divji prešic, se bom tjele pod listje spravil, sim danes nekakšno zaspan. Medved se pa izgovarja, da je truden, da ga tudi ne more cakati, in se v strahu pred mackam v dupljino bukev skrije. – Zdaj macek na goro pride k kupu, kjer je prešic tical, in se ustopi. Pripeti se pa, de muha na prešicevi rep sede, ki se mu iz kupa vidi, in ga pici. Prešic migne z repam. Macek misli, de je miš, in šobavšne prešica za rep, prešic pa rine iz kupa in treši cez pecovje. Macek ves prestrašen na bukev skoci, iz bukve pa puhne medved cez skale v globino. Komaj se macek od tolikšniga strahu zave, že lesica vesela pod bukev pricaplja, rekoc: »Zdej pa le dol, ljubi mož, mesa na kupe, mastno ženitovanje bova imela, ne tresi se vec.« Potem pa sta se dolgo casa z mesam dobro gostila. (Lisica služi kot dekla na plevanu), ATU 20D*+103A Kraj: Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, str. 82, št. 1; (originalna objava: BdeC 1876, št. 1; integralna objava izvirnih tekstov: BdeC 1895, 29–30). Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 20D*. Volk, medved, merjasec – lisica in macka, ATU 103A + AaTh 104 Zps.: Janko Barle. Kraj: Bela krajina. Objava: Vrtec 18/7 (1. 7. 1888), str. 114; ponatis: Kosi 1894, str. 31–32. Volk, medved in merjasec se spoprijateljijo; lisica jim rece, da se jih ona in njen mož prav nic ne bojita. Ko živali zagledajo Muca z visoko dvignjenim repom, se medved skrije na hrast, volk za grm, merjasec pa v listje. Muc zagleda merjašcevo uho in, mislec, da je miška, ga popade. Merjasec zbeži, macek skoci na drevo, medved pade s hrasta na volka in tako macek premaga vse tri. Prepis je pri pravljicnem tipu AaTh 104. Lisíca na tela korenjaka / Lisica in njen mož korenjak, ATU 103A + AaTh 104 Kraj: Sólbica / Stolvizza, Rezija. Povedal: Toni Lísac / Antonio Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 9. 2. 1964. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 14-C, R 4/89. Objava: Maticetov 1973, str. 79–80, št. 19. Ko je bila lisica dekla pri župniku, je nekoc med pometanjem našla vinar. Vesela je sklenila, da se bo omožila in bo vzela moža korenjaka. Na sejmu ji je kupil rutico. Zagleda jo prasec in jo vpraša, kam gre tako prevzetna, ona pa mu odvrne, da mu bo že pokazal njen mož korenjak. Na ženitkah se radovedne živali poskrijejo – zajec pod skalo, medved na drevo in prasec pod listje. Po plesu vrže korenjak lisici miš, ki jo je imel v žepu, ona pa njemu nazaj. Prasec v listju se zgane, da bi lepše videl, korenjak – mislec, da je miš – skoci nanj in mu izdere oko. Prasec zarjove, medved zgrmi z drevesa in si zlomi hrbet, zajec se prestraši in si preseka glavo. ATU 103C* Stari osel sreca leva / An Old Donkey Meets the Bear Gospodar napodi starega osla, ta sreca leva. Med potjo preizkušata moci. Osel spleza na vejo, ki se sproži, da ga odnese, a se zgovarja, da je tam našel plen; beži pred go-spodarjem in obtici na zidu, a se zgovarja, da je hotel od tam streljati; pade v vodo in ulovi ribo. Prestrašeni lev ga pokaže volku, osel ju prestraši z riganjem. Prim. ATU 125B*. Literatura: Dokumentirala v 12. stoletju Marie de France, Ésope (num. 55). Prebrisani osel Jožef Cejan, povedala Urša Špereventova, ok. 1890, Šempeter, Goriška, ATU 103C* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 9/20, 2. Neki gospodar zapodi svojega osla od sebe. Osel gre po poti in sreca leva. Ta ga vpraša: »Kdo si pa ti?« – »Jaz sem osel.« – »Zakaj pa imaš tiste tronbe (tj. ušesa) na glavi?« – »Da godem, rep, da pometam, pod repom kanon, da streljam.« »Hm,« si misli lev, »ta pa ima že posebno orožje pri sebi.« Glasno pa rece oslu: »Bodiva prijatelja in tovariša!« – »No, bodiva,« se odreže osel. Šla sta dalje. Kar zagledata lepo crešnjevo drevo, polno rdecih crešenj. Hitro sta pri drevesu. Lev pri­pogne deblo in zacne jesti mastne crešnje. Osel se obesi na pripognjeno deblo, da bi tudi on jedel, ali naenkrat spusti lev deblo in osel se znajde na drugi strani, dalec proc od debla. Lev se mu posmehuje in mu rece: »Jaz sem vedel, da nisi za nic!« – »E, kaj ti veš, kako je bilo to! Kaj misliš, da me je vrglo drevo? Kaj še! Zagledal sem lepe crešnje, ko si spustil ti, in skocil sem za njimi!« – »Aa, ta pa je druga!« – Gresta dalje in prideta v neko ogrado. Tukaj je rasla lepa pšenica. Hitro jo zacneta lomiti in mikastiti. Kar prileti naenkrat gospodar z debelim prekljem. Lev jo srecno pobriše, osel pa jih dobi toliko, da je bilo joj. Ko pride k levu, mu rece ta: »No, vidiš, da nisi za nobeno stvar!« – »Molci, molci, saj jaz sem nalašc ostal tam. Glej, jaz moram dati vsako toliko casa stepsti svojo suknjo, sedaj sem si pa prihranil 'gliho', ker me je že oni stepel!« Lev ne rece nic. Nato gresta naprej. Prideta do nekega gospodskega vrta. Ker je bil odprt, gresta noter. Naenkrat pride gospodar. Lev skoci srecno crez zid in srecno utece. Osel tudi poskuša, ali skoci tako nerodno, da ostane na zidu. Glava mu je bila zunaj, zadnji konec v vrtu. Hitro priskoci lev in ga spravi na tla. »Ti norec ti, zakaj me nisi pustil,« rece osel. »Ravno sem nastavil moj kanon, da bi ustrelil, kar prideš ti in razdereš vse.« – »Oprosti,« pravi lev. Ko gresta dalje, prideta do neke vode. Lev skoci hitro crez njo, osel pa pade ravno na sredi v njo. Lev skoci hitro na pomoc in ga privlece na suho. Osel se strese in padeta mu dve ribi iz ušes. – »Ti si pa prav za samo nadlego,« rece osel. »Glej, jaz bi nalovil sedaj toliko rib, da bi jih imela oba popolnoma zadosti. Ali ti vse skaziš.« Nato gresta dalje. Lev bi se rad locil od osla, kteri je še komaj prekladal noge, ker je bil res pobit in truden. »Ti,« rece lev, »jaz grem iskat živeža, ti pa ostani tukaj, dokler pridem nazaj.« – »Dobro, le pojdi!« odgovori osel in se vleže na tla. Nektere pticke, ki so ga prišle pikat, pobije z repom, tako je imel tudi on meso. Lev gre dalje in sreca volka. »Kam pa greš in od kod prihajaš, lev?« vpraša volk. »Veš, bil sem z oslom, s tisto tako mocno oboroženo zverjo. Na nobeden nacin se ga nisem mogel odkrižati, sedaj sem se ga vendar!« – »Bedak, hlastniti si ga mogel, in videl bi, da ni za nic. Zdaj pa pojdiva skup tja in ga požriva. Prej pa si zveživa repa skup, da bo za nas bolj varno. Tisti, ki bo mogel bolj, bo vlekel drugega, ako bo pretila nevarnost.« Zvežeta si repa in gresta proti oslu. Ko jih zagleda, ta zacne muzicirati svoj »i-a, i-a, a, a, a«. Lev se prestraši in zacne teci in vleci volka, zvezanega za rep, po tleh za seboj. Slednjic se ustavi ves spehan, volk ves pobit. – »Ti strela od živali! Ali sva jo imela 'pr r...« rece lev. – »Da, da! Ti si imel pa še vec kakor jaz!« odgovori volk. Osel in Lev, ATU 103C*, prevod Ezopove basni Zps.: Urban Jarnik. Objava: Jarnik 1814, str. 96. AaTh 104 Prestrašeni bojevniki / The Cowardly Duelers Divje živali zagledajo macko z dvignjenim repom (ali ko lovi miš), ustrašijo se, ker mislijo, da je rep sablja oz. puška, in zbežijo. Literatura: Grimm 48; EM: Krieg der Tiere. Volk, medved, merjasec – lisica in macka Janko Barle, Bela krajina, ATU 103A + AaTh 104 Objava: Vrtec 18/7 (1. 7. 1888), str. 114; ponatis: Kosi 1894, str. 31–32. Sprijateljili so se volk, medved in merjasec. Prišla je k njim lisica v pohode. Hoteli so jo prestrašiti, ali ona jim jezna odgovori: »Kaj bodete vi strahopetci! Jaz in moj mož se vas vseh treh ne bojiva!« – »Ha, ha, ha! Jaz bi pa res rad videl tvojega moža,« zasmeje se kosmati stric medved. – »Pravi korenjak mora biti!« roga se volk. – »Lepa družba,« pristavi jima šcetinasti prijatelj. – »Dobro, jaz grem po svojega moža, ali gorje vam!« vzkliknila je lisica in otišla po svojega moža – kuma Muca. Ponosno vzdigne kum Muc svoj rep kakor sabljo v zrak, zaviha svoje muštace in hrabro ko­raka ob strani svoje kumice proti sovražnikom. Volk, ki je stal na straži, naznanil je svojim prijateljem, da se sovražnik približuje, in predlaga, da se hitro kam skrijejo, ker se jim bode slabo godilo, ce se bodo s takim junakom borili. Prijatelja sta odo­brila ta nasvet. Kosmatin spleza na hrast, merjasec se zarije v listje, a volk se skrije za grm pod hrastom. Ponosno je prikorakal macek na bojišce, ki pa je bilo cisto pra­zno. Vendar je kum Muc kmalu ugledal crno stvar, ki se je premikala v listji – bilo je merjašcevo uho, ki je molelo iz listja. Hitro zgrabi Muc s svojimi ostrimi belimi zobci uho, mislec si, da je miška. Ali zelo se je ustrašil, ko je iz listja skocil merjasec in jo po gozdu ubral. Ali tudi Muc je skocil na drevo, ker se je prestrašil merjasca. Pa še huje se je godilo kosmatinu na drevesu. Mislec, da gre macek zdaj nad njega, padel je od strahu s hrasta na volka, ki je v grmu pod hrastom tical. Tako je kum Muc svojo cast rešil in premagal svoje tri sovražnike: volka, strica kosmatinca in šcetinarja. Pes v starosti, ATU 101 + AaTh 104 Zps.: Ivan Obalo. Objava: Vedež 2/1 (1849), str. 142–144. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 101. Macek in oven, AaTh 104, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 166; Levstik 1931, str. 322–323. Živalska pravljica, ATU 101 + AaTh 104 Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Zps.: Jan Baudouin de Courtenay. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, str. 11–12. Lisíca na tela korenjaka / Lisica in njen mož korenjak, ATU 103A + AaTh 104 Kraj: Sólbica / Stolvizza, Rezija. Povedal: Toni Lísac / Antonio Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 9. 2. 1964. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 14-C, R 4/89. Objava: Maticetov 1973, str. 79–80, št. 19. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 103A. ATU 105 Številne spretnosti lisice / The Cat’s Only Trick Macka se reši na drevo, lisico pa, ki pozna nešteto ukan, ujamejo. Prim. ATU 77. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 542, num. 605); Grimm 75; Krohn 1892; Dähnhardt IV/1912, 258; BP II, 119–121; EM: Listensack des Fuchses. Koza in osel Manica Koman, ok. 1930, ATU 105, literarna verzija Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 3. Srecata se koza in osel. Osel postoji, ogledava kozo in rece porogljivo: »Kako si le upaš hoditi okrog? Ali te ni sram, da kažeš svojo košceno postavo po vsem svetu? Oh, kakšna si! Dlaka visi s tebe kakor od razcapanega kožuha, brada ti nikakor ne pristoji h konicastemu gobcu, repek imaš kratek, kakor bi ti ga obglodale miši, in ce zaslišim tvoj meketajoci glas, se ne morem zadržati smeha. Ti le mene poglej! Mar nisem ves podoben zalemu konjicku?« »Ne mislim se pogovarjati s teboj,« odgovori mirno koza, »kajti prav malo mi je mar, kako me ocenjuješ ti. Tolaži me zavest, da bi me ljudje – zlasti bolj revni, katerim nadomešcam kravo – ne redili, ako bi poleg svoje zunanjosti ne imela tudi dobrih lastnosti. Sicer pa ti tudi nisi brez graje. Ne zameri, ce tudi jaz tebi povem nekaj malega v brk. Poslušaj! Ce hoceš biti podoben konju, zakaj pa potem nosiš kravji rep? Ce hoceš biti lep, cemu si potem ogrnjen v sivo plesnivo suknjo? In – ali tvoja velika ušesa niso prevec napoti? In pa – oprosti – ni li tvoja neumnost, tvoj obraz in vse drugo vzrok, da si znan po vsem svetu kot najbolj butasta žival? In potem ta tvoj glas, ali ni …« Koza niti ne utegne koncati, kajti osramoceni osel se urno zaobrne in zbeži, kakor bi gorelo za njim. To kratko, a poucno storjico lahko obrnemo tudi na ljudi. Prevzetni domišljavec si kaj hitro domišlja, da je on najlepša in najpopolnejša stvar pod soncem. Lasti si vse mogoce kreposti, katerih pa v resnici seveda nima. Pac pa tiste lastnosti, katerih je sam ves poln, zelo ostro opaža na drugih in se obreguje vanje. Tak clovek je puhlo­glavec in jo dostikrat upraviceno tako skupi, kakor jo je ta osel pred skromno kozo. Lisica in macka Lojze Zupanc, Bela krajina, ATU 105 Objava: Zupanc 1932, str. 48. Po lozi sta hodili lisica in macka in se prepirali, katera ima vec pameti v glavi. Pravi lisica: »Oj, macka, zbiraj pamet!« Vpraša macka: »Hej, lisica, koliko pameti imaš ti?« Se pobaha lisica: »Oj, jaz je imam devet vrst!« Macka pa rece: »Jaz pa samo dve: gor in dol.« Prideta v globoko drágo. Na dnu te drage je rastla visoka jelka. Zalajali so lovski psi in obkolili kotanjo. Macka – smuk na jelko. Tam je veselo predla in se smejala lisici, ki so jo gonili lovski psi: »Hej, lisica, pomagaj si s svojimi deveterimi pametmi! Bolje ti morajo služiti kakor meni – dve!« Tica, lisica i pes, ATU 105 Kraj: Varaždin in okolica. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec 1858, str. 273, št. 63. Lisica in petelin, ATU 105 Kraj: Bela krajina. Zps.: Janko Barle. Objava: Vrtec 18/3 (1. 3. 1888), str. 43; ponatis: Anton Kosi 1894, str. 33. Lisica in petelin sta potovala po svetu. Lisica vpraša petelina, koliko umetnosti ume, in pove ji, da dve: eno gori, drugo pa doli. Lisica se pohvali, da jih zna devet. Tedaj zaslišita pse in petelin zleti na drevo, lisica pa vtakne glavo v luknjo, a telesa ne more, ker je luknja premajhna, tako jo psi raztrgajo. (Jež in lisica), ATU 105 Kraj: Vrbovec pri Samoboru, Hrvaška. Zps.: Ferdinand Plohl, ok. 1890. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/94. Lisica se hvali, da ima 77 pameti, jež pa skromno prizna, da le tri. Ko padeta v jamo za volkove, prosi jež lisico, da ga vrže ven. Ko je jež zunaj, lisici ne pomaga, ceš da ima 77 pameti in si bo že sama pomagala. Lisica ostane v jami in ustreli jo lovec. Macek in lisica, ATU 105 Objava: Brinar 1904, str. 13–15, št. 5. Tudi hiba pride prav, ad ATU 105, literarna verzija Zps.: Manica Komanova, 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 17. Kos in šoja, ad ATU 105, literarna verzija Zps.: Manica Komanova, 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 18. Basen o lisici pa jazbecu: Kaj je modrost, ad ATU 105 Kraj: Bistrica pri Crnomlju, Bela krajina. Povedal: Jože Rom. Zps.: Bogomira Kure. Objava: Kure / Stanonik 2004, str. 28, št. 15. Jazbec in lisica se pogovarjata in lisica vpraša jazbeca, koliko talentov ima. Jazbec ji odvrne, da tri. Lisica se mu zasmeji, ceš da jih ima ona 99. Na poti se lisica ujame v lovcevo past in prosi jazbeca, naj ji pomaga. Jazbec ji svetuje, naj se uleže na hrbet, da bo lovec mislil, da je mrtva, in ji bo snel past, tedaj pa naj ona hitro zbeži. Ko se drugic srecata, se v past ujame jazbec in prosi lisico, da mu pomaga s svojimi števil­nimi talenti. Toda lisica se mu le posmehuje. Jazbec jo prosi, da bi jo v slovo objel; lisica se da pregovoriti, toda jazbec jo kar trdno drži, dokler ne pride lovec in krici jazbecu, naj le drži lisico, ki ima dober kožuh, njega pa da bo izpustil, saj njegov kožuh ni nic vreden. ATU 110 Zvonec za macko / Belling the Cat Miši kupijo zvonec za macko, toda nobena si ga ne upa privezati macki okoli vratu. Literatura: Dokumentirano v sirijskem prevodu Kalila in Dimna iz 6. stoletja; Dähnhardt IV/1912, 145–147; EM: Katze mit der Schelle. (Miši ne upajo privezati macki zvonca okoli vratu) Janko Barle, Bela krajina, ATU 110 Objava: Barle, O mali jetnici, Vrtec 23/1 (1. 1. 1893), str. 19–20. /…/ Za mojih mladih dnij smo se zbirale miši od vseh stranij v sejo in se posvetova­le, kaj storiti, da se obranimo tega sovražnika (macke). Bilo nas je vec sto, starih in mladih, ali nobena si ni mogla izmisliti kaj pametnega. /…/ Vzdignila se je osivela miška /…/ ter izpregovorila takole: »Poslušajte mene, staro miš, kaj vam povem. Kupite zvonec in obesite zvonec oni živali okoli vratu, potlej smo rešene vse miši. Ko se bode zver bližala, cule bodemo zvonckanje, in predno pride sovražnik do nas, vže se lahko poskrijemo v varno zavetje. Zatorej vam svetujem, kupite zvonec!« /…/ Kje naj se najde ona pogumna miška, ki bode izvršila ta posel? Iskali so jo in še veliko jo išcejo zaman. Miši proti mackam, ATU 110, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 181–182, št. 142. Zakaj su miši macki strahu, ATU 110 Kraj: Varaždin, Hrvaška. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 6/1886, str. 146, št. 75. Miši sklenejo, da bodo macki privezale zvonec za vrat, ko pa preudarjajo, katera bi to storila, plane mednje macka in popade nekaj miši. ATU 111A Volk in jagnje / The Wolf Unjustly Accuses the Lamb and Eats Him Kljub temu da jagnje ni moglo onesnažiti vode v spodnjem toku, ga volk, ki uveljavi pravico mocnejšega nad šibkejšim, požre. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 451, num. 155); EM: Wolf und Lamm. Volk in jagnje Neznani zapisovalec, ATU 111A Objava: Dve narodni basni, Slovenski gospodar 63/27 (3. 7. 1929), str. 12. Ovca sreca volka pa mu rece: »Ali se hoceš porazgovarjati z mano?« – Volk: »Vedno, kadarkoli hoceš!« – »Zakaj si mi danes zadavil jagnje?« – »Vidiš, to je bilo tako: Vju­tro sem žejen pristopil k vodi, kjer je bilo že tvoje jagnje. Prosil sem ga kakor oce: Dete moje, ne kali mi vode. Ali kaj, ni hotelo slušati. Pograbila me je jeza, saj bi tebe tudi, in sem ga zadavil. Potem sem ga pa moral snesti, da se ne usmradi ob vodi. Drugic tega ne bom vec storil. Samo pridi mi ti povedat, da je tvoje in dobro bo!« Volk in jagnje, ATU 111A Objava: Vrtec 1 (1871), str. 154. Volk se zadere na jagnje, ki pije vodo pri potoku niže doli, da mu kali vodo. Jagnje meni, da to ni mogoce, ker voda vendar tece od volka navzdol. Tedaj se volk razjezi in pravi, da je minilo ravno pol leta, kar ga je jagnje opravljalo. Jagnje pa mu odvrne, da to ni mogoce, ker ga takrat še na svetu ni bilo. Toda volk meni, da sta ga opravljala pac njegov oce ali mati in je zatorej cas, da se mašcuje, ter raztrga nedolžno jagnje. *ATU 111A* Koza se izmakne, da pade volk v prepad / The Goat Evades the Wolf Who Falls in the Precipice Volk in kozica gresta skupaj na goro, da bi se tam skupaj pasla. Na vrhu volk kozo popade in ji odtrga pol repa, ko pa jo hoce drugic zgrabiti, se ta umakne in volk pade v prepad. Kozycica anu wukec / Volk ni držal prisege Povedala Ana Cokina, posnel Milko Maticetov, 11. 5. 1962, Solbica / Stolvizza, Rezija, *ATU 111A* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 103-B, R 1/22. Objava: Maticetov 1973, str. 147, št. 41; Ciciban 20 (1964/65), str. 232; Rodna gruda 11 (1964), str. 197: Volk in kozica. Kozica in volk sta se srecala na travniku. Volk je rekel kozici: »Pojdiva na tistole goro, tam je tako lepa trava!« »Prav,« je rekla, »pojdiva, vendar moraš poprej priseci, da me ne boš snedel.« Seveda je rekel, da bo prisegel, volk. Je prisegel in sta šla. Je rekel volk: »Že dolgo casa gledam …« – da bi jo popadel. Vendar ji je rekel: »Joj, kako lepa kozica si ti!« »Jojmene,« mu je rekla kozica, »jojmene, ti me boš snedel!« »Ne,« je rekel, »saj sem vendar prisegel!« Potem sta šla više, je spet rekel volk: »Joj, kako lepa kozica!« »Jojmene, ti me boš snedel!« »Vedi,« je rekel volk, »da priseženo ne velja nic!« Tedaj sta šla naprej, dragi moj, in tam je bil skalni rob. Kozica je bila prebrisana, je rekla: »Veš kaj, zdaj me boš tukajle snedel, ampak jaz bi pred tem še nekaj rada.« Ko se je obrnila, jo je volk popadel za rep in ji snedel pol repa. Kozica je šla prav na sam rob in rekla: »Zdaj kar je, je, ti si mi snedel rep, zdaj me še porini dol!« Ubogi volk se je pripravil, da jo bo porinil, pa se je kozica odmaknila in je šel cez rob volk. So ga snedli vrani, ti veliki ptici, kako se jim že pravi, krokarji so ga snedli. In zdaj je koncana. Volkec z Moroncana in kozica, *ATU 111A* Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Zps.: Milko Maticetov, 2. 9. 1973. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Volkec z Moroncana pride po kozico v log in jo odpelje na Sart. Opomba: V tej varianti je tudi razlocnejše etiološko jedro, zakaj ima koza kratek rep. ATU 112 Podeželska miš obišce mestno / Country Mouse Visits Town Mouse Podeželska miš spozna, da je boljša varnost na deželi kot pa izobilje v mestu. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 485, num. 352); Horatius (Sermones II, 6, 79–117); EM: Feldmaus und Stadtmaus. Dvi götre myšice / Botra osojska in uboga njívaška mišica Povedala Jelica tuw Borovícji / Elena Di Lenardo, posnel Milko Maticetov, 30. 1. 1970, Osojane / Oseacco, Rezija, ATU 112 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 44-B, R 18/13. Objava: Maticetov 1973, str. 191–193, št. 55. Sta bili dve mišici, botri, ena je živela na Njivi in ena v Osojah. In nekega dne sta se obe spomnili: »Moram iti obiskat botro!« Srecali sta se tam doli v njivaškem potoku. Botrici, dve miši, sta se torej srecali. In osojska, ko je videla ono drugo, je rekla: »Dober dan, botrica!« Druga pa »Bog daj!« je slabotno, komaj slišno spregovorila. Osojska je bila tolsta, gladka, svetla. Je rekla: »Kod hodite?« »Oh, todle,« je rekla, »okoli teh grmov, okoli teh lesk, hodim iskat kako korenikico, kak lešnicek, ker je revšcina, saj veste botrica!« »Joj, revšcina? Revšcina – zato, ker vi tako hocete! Zato, ker vi živite zmerom v tem grmovju na Njivi in med temi podrtijami. Da vi vidite pri Šemunovih, kjer sem jaz, kako je lepo! Tam je vsega: je sir, tako star kot svež, je skuta, so salame, klobasice, je krompir, je žito, je vse, jaz grizem zdaj to zdaj ono!« »Joj, botrica, mar res?« »Dobro, pojdite pogledat, ce ne verujete, in zapustite to grmovje v Kraju in pojdite, greva gor k Šemunovim!« Je rekla: »Bi šla rada tudi jaz kam živet tako, sem sita revšcine!« In sta šli gor ob potoku in gor pri mlinu in gor za zidkom in gor pri Cekovih in tam sta hitro stekli skozi tiste ulice in hitro, hitro v Šemunov dvor. Pa nista bili še dobro vstopili, že je priletela prav velika macka in se zapodila za njima. Ta mišica, ki je bila tega že navajena, se je in se ni ustrašila, njivaška pa še do sape ni mogla priti. In sta se znašli v majhnem hramu, kjer je bilo vsega, je bilo božjih darov na pretek. Pa kaj pomaga, ko mišica od strahu ni mogla niti videti, kaj vse je tam. Šele cez nekaj casa je videla tam na polici zložena kolesa sira, salame, kup krom­ pirja in vse drugo. Pa si ni upala do vsega tega, je rajši šla proti kletki, kjer je videla nataknjeno skorjico slanine ali sira. »Jojme, botrica, ne tje! Tam je mišnica, vi bi se ujela, to je past! Bogvaruj, bogvaruj!« Uboga mišica ni vedela, kam bi se obrnila. »Joj,« je rekla, »zdaj ce grem na polico, utegne priti spet macka. Hej, bom skocila gorle, kjer so obešene salame, kjer je više, morda me macka tam ne ujame!« In si je prizadevala, da je prišla prav tje na vrh. Vtem pa vidi, da gre skozi vrata baba, skuštrana, nasršena, razjarjena, ceš miši so ji nacele sire. In kaj naj zdaj naredi? »Hej, pocakaj, ceprav se ne lovijo v past, jim že pokažem jaz!« Tudi ce bi imela premetati ves krompir, bo izgnala vse ven! In je mahala in preganjala z veliko metlo. Uboga mišica je zagledala okence in hitro, hitro smuknila skozenj. Ni bila še dobro zunaj, ko so se spet prikazale macke, in vtem je tudi osojska botra mišica priletela ven. In sta tako šli dol ob potoku, da bi si oddahnili. In njivaška mišica je rekla: »Cujte, botrica: rajši imam svojo revšcino po grmovju in pecevju v Kraju in življenje v miru kakor vaše obilje pri Šemunovih in nikoli miru in nikoli varnosti. Ne, ne, rajši manj, ampak mirno!« Opomba: Mišici na posnetku govorita vsaka v svojem narecju: Šemunova po osojan­sko, tista iz Kraja pa po njivaško. Divja in domaca gos, ad ATU 112 Zps.: Anton Zevnik (Posavec Rastislav). Objava: Vrtec 29/8 (1. 8. 1894), str. 138. Divja gos pomiluje svojo sestro, domaco gos, ki mora živeti v pokoršcini. Toda ko se dvigne v zrak, zadoni strel in pade mrtva na tla. Meš ta par gotri Cangarlínavej anu ta na Lípji / Barba Fric, Barba Gwank in uboga mišica, ATU 112 Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Ana Pecawa / Anna Buttolo. Posnel: Milko Maticetov, 26. 8. 1968, Arhiv ISN ZRC SAZU: T 41-B: R 16/36. Varianto te pri­povedi je posnel M. Maticetov še 15. 3. 1969; Arhiv ISN ZRC SAZU R 17/85. Objava: Maticetov 1973, str. 189–190, št. 54. Šmonova miš in sestricna iz Strani, ATU 112 Kraj: Kazlje na Krasu. Povedal: Danilo Starc. Zps.: Danila Kocjan. Objava: Kocjan, Hadalin / Stanonik 1993, str. 45, št. 13. Šmonova miš se prenajeda, zato gre po sestricno iz Strani, da bi še ona živela v izo­bilju. Ko se vrneta, zagledata macko in sestricna se prestraši. Šmonova miš jo miri, da je to le ‘domacin’. Toda ko se že nekaj casa mastita v pšenici, se zažene macka in zgrabi Šmonovo miš, sestricna pa komaj utece v Stran in se nikoli vec ne vrne. ATU 119B* Konji se ubranijo volka / Horse’s defense against Wolves Konji se ubranijo volka tako, da zberejo mlada žrebeta na sredo, odrasli konji pa se postavijo okoli. Lacni volk Povedal Mirko Benedejcic - Hrenc, posnela Anja Štefan, 1999, Zatolmin, ATU 122A+119B* Objava: Štefan 2011, 18–20. Živel je volk, ki se je klatil okrog, po gozdu, po polju, in je zagledal kozlicke, ki so se pasli na neki grivi. »O, kako sem lacen! Ajoužeš, kako sem lacen!« je dejal. »Zdaj enega bom! Enega od vas bom pojedel!« »Ja, lahko, lahko,« so rekli kozlicki, »samo – prej bomo še vecernice zapeli.« In so mu dali: »Tu imaš note in tu so ocala.« Na eni strani je bilo steklo, na drugi pa ne. »No,« so rekli, »na tisto stran, kjer bolje vidiš, na tisto glej!« »Ja,« je rekel, »bolje vidim na tisto, kjer ni šipe.« »Potem daj pa še drugo ven,« so rekli kozlicki. In je gledal volk v note, gleda skozi prazna ocala – kozlicki pa so že imeli rožicke! Tako so se zakadili vanj, da so ga vsega pobodli. »Ajou, ajou, gorje,« je stokal volk in bežal pred njimi, komaj je ušel. Je rekel: »Tako ne bo nic. Nekaj moram najti, naj bo, kar hoce. Saj bom še poginil od gladu!« In je šel tja, kjer so se pasli konji. Tam je vprašal: »Cigav je ta žrebicek?« »Moj, moj,« je rekla kobila. »Jaz ga bom pojedel.« »Ja,« je rekla kobila, »lahko ga boš. Ampak – tako se mi maje podkev, bi mi jo ti lahko malo pritrdil?« »Lahko,« je rekel volk. Ko konji cutijo nesreco, spravijo žrebicke v sredo, svoje zadnje konce pa ven. Ko je volk prišel do kobile, ga je z zadnjo nogo tako brcnila, da se je kar povaljal. »Ajouš …,« je stokal, ko je lezel iz nekakšnega vejevja, »ajouš …,« je tarnal, nazaj si pa ni upal. Prišel je do nekega roba in tam se je pasel koštrun. Ko je koštrun zagledal volka, je hotel zbežati, a volk: »E, kam greš?« je rekel. »Ostani. Jaz te bom pojedel …« »Dobro, lahko me boš, samo – veš, tako se kregava s tistim sosedovim koštrunom …« »Pa zakaj?« je vprašal volk. »Meje nimava prave,« je rekel koštrun, »tako da se zmeraj pase na našem. Glej – še mejo potegneva, potem me pa lahko poješ.« Dobro. Neko dolgo vrv mu poda, volk jo prime, koštrun pa vlece – zmeraj višje, zmeraj višje v breg. »Bolj sem, bolj sem. Tako, ja,« pravi. »Poglej, ce bo dobro.« Volk pogleda: »Eh, bo že.« »Pocakaj malo,« pravi koštrun, »bom še jaz pogledal, pritecem, da pogledava oba!« In je zletel po klancu, da je butnil v volka in ga pahnil dol pod rob, potem je ušel in volk ga ni ujel. In tu je naše pravljice konec. ATU 120 Kdo bo prvi videl soncni vzhod / The First to See the Sunrise Lisica in jež tekmujeta, kdo bo prvi videl soncni vzhod. Lisica se postavi na hrib in se obrne proti vzhodu, jež pa na nižino, s katere se vidijo visoka drevesa na zahodu. Sonce posveti na vrhu dreves in jež zmaga. (Protagonisti so lahko ljudje). Literatura: Dähnhardt III/1910, 150; EM: Sonnenaufgang zuerst sehen. Opomba: Ta pripoved se pojavlja samo kot motiv pri pravljicnem tipu ATU 981 Modrost skri­tega starca reši kraljestvo, v kateri nastopajo ljudje, ne živali. Objavi: Fatur II, 1941, str. 54–59: Pšenica – najlepša roža, ATU 981+120. Bolhar 1959, str. 160–164: Tri uganke, ATU 981+120. ATU 122 Žival izgubi svoj plen, ker ji žrtev pobegne s pomocjo zavajajoce prošnje / Animal Loses His Prey Because His victim Can Escape by False Plea Ujeta žival pobegne s pomocjo zvitega izgovora. Volk (lisica) na njihovo prošnjo caka, da se umijejo ali da jim krstijo otroke. Pri tem mu ujeta žival pobegne oz. ga poškoduje. Sorodni pravljicni tipi: ATU 122A, 122B, 122C, 122D, 122E, 122F, 122G, 122H. Literatura: Sorodna je Ezopova basen (Perry 1965, 440, num. 97); BP II, 206–209; Dähngardt III/1910, 237; EM: Wolf verliert seine Beute. Vrabec zapelje macka Zapisovalec neznan, ATU 122 Objava: Slovenski gospodar 63/7 (13. 2. 1929), str. 9. Vrabec je zletel na kmetovo gnojišce. Priplazil se je macek, ujel je pticka in ga je od­nesel, da bi ga pohrustal. Tedaj je izpregovoril vrabec: »Nobeden gospod ne zajtrkuje prej, preden si ni umil ust.« – »Tako?« je rekel macek, ki je hotel biti tudi gospod, in je posadil malega vrabca na kamen, sam pa si je zacel umivati usta. – Ššš! – Vrabca ni bilo vec. To je macka jezilo in obljubil si je: »Dokler bom živ, bom vedno prej zaj­trkoval, potem si šele bom umil usta!« In tako dela macek še danes. Volk in Kosle, ATU 123, prevod Ezopove basni Zps.: Urban Jarnik. Objava: Jarnik 1814, str. 94–95. Vrana in rak, ATU 122, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1878, str. 13; Levstik 1931, str. 332. Ptica, lisica in pes, ATU 122+154 Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 299–300. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 154. Ptica, lisica in pes, ATU 122+154 Kraj: Veržej pri Ljutomeru. Zps.: Franc Kovacic (K-c Fr.). Objava: Vrtec 21/9 (1. 4. 1891), str. 147–8. Lisica hoce ptici pojesti jajca. Ptica jo prosi, naj pocaka, da se izvale mladici, in po­tem poje še njo. Ptica prosi psa, naj lisico ujame. Pes privoli in ji svetuje, naj takrat, ko bo prišla lisica, zapoje, da ga s tem opozori. Ptica stori tako, pes skoci na lisico, a ta se skrije v luknjo. V luknji lisica sprašuje svoje noge, ušesa, oci, kako so ji služili, in jih hvali. Rep ji pove, da jo je vlekel nazaj, in lisica ga porine ven, ceš da je njen sovražnik. Pes pa zgrabi za rep in lisico potegne iz luknje. Lisica in kokot, ATU 61+122, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 9–12, št. 3. Petelincek, ATU 56+122 Kraj: Dobrepolje. Povedala: Ancka Lazar. Objava: Lazar 2010, str. 169, št. 27. ATU 122A Volk išce zajtrk / The wolf (Fox) Seeks Breakfast Volk grozi razlicnim živalim (kozlickom, konjem, koštrunu), da jih bo pojedel, te pa ga prosijo, da jim naredi še zadnjo uslugo. Ko to stori, ga brcnejo s kopitom, se zakadijo vanj ali ga prevrnejo v prepad ipd. Volk Rimljan, Janez Vidic (Valjavec / Smolej 1951). Volk Rimljan Matija Valjavec, okolica Varaždina, ATU 122A+47B+122F Objava: Novice 14/65 (13. 8. 1856), str. 261–262: Vuk Rimljan; ponatisi: Bolhar 1975, str. 189–192; Valjavec / Popit 2002, str. 294–295. Nekoc je živel volk, ki je sedel v gozdu in premišljeval: »Zakaj bi bil jaz še nadalje volk in bi moril druge živali? Pojdem drugam, v Rim, da bom Rimljan.« Ko se odpravi na pot, se snide z neko svinjo. Svinja se ga ustraši, volk pa ji pravi: »Nic se ne boj, klapaca; nic vec ne bom klal takih klapac, Rimljan hocem postati.« Volk gre dalje, pa zopet naleti na kozla in kozel se ga mocno prestraši. Tedaj mu rece volk: »Ne boj se me, bradac; nic vec ne bom klal takih bradacev, jaz bom Rimljan.« Volk odide in se snide z neko kobilo. Kobila se ga zopet hudo prestraši, on pa ji pravi: »Ne boj se me, ti stara, ne bom te zaklal; postal bom Rimljan in bom tam bolje živel.« Tako potuje volk dva, tri dni, dokler ne postane lacen. Vrne se po isti poti in dobi isto kobilo na paši pa ji veli: »Zaklal te bom.« Kobila pa mu rece: »Ti me ne smeš zaklati, saj si rekel, da si postal Rimljan.« Volk pa odgovori: »Rimljan sem – Rimljan tja, vendar te bom zaklal.« Tedaj mu rece kobila: »No, ce me že res hoceš zaklati, pridi tedaj, ko bom bolj debela in rejena.« Nato volk odide in se sestane s kozlom. Pravi mu: »Slišiš, ti bradac, jaz te bom zaklal.« Kozel mu odgovori: »Ti me ne smeš zaklati, saj ti nisi volk, ti si vendar Rimljan!« Volk pa mu odvrne: »Rimljan sem – Rimljan tja, zaklal te bom.« Kozel mu odgovori: »Ce me že hoceš zaklati, pridi takrat, ko bo gozd ozelenel.« Nato volk odide, se zopet sreca s svinjo in ji veli: »Slišiš, ti klapaca, jaz te bom zaklal.« Tedaj mu rece svinja: »Ti me ne smeš zaklati, saj nisi vec volk, ti si Rimljan!« Volk pa ji odgovori: »Rimljan sem ali tja, jaz te bom zaklal.« Nato mu svinja odvrne: »Ce me že hoceš zaklati, pridi tedaj, ko bom debela.« Volk odide, gre zopet k tisti kobili in ji rece: »Slišiš, kobila, jaz te bom zaklal.« Kobila mu pravi: »No, ce je že tako, da me hoceš zaklati, še malce pocakaj. Pred dnevi me je dal go-spodar podkovati, pa je kovac napisal na podkev, koliko sem stara. Potem boš lahko povedal, koliko let staro kobilo si zaklal.« Volk je hotel prebrati, a kobila ga je s kopitom udarila po glavi. Tako je volk odšel z razbito glavo. Gre dalje, pride do svinje in ji rece: »Poslušaj me, klapaca, zaklal te bom.« Svinja pa mu rece: »No, ce že mora biti, da me boš zaklal, me primi za uho, da bom to razodela svojim prijateljem in rodbini.« Tedaj jo je volk prijel za uho, svinja pa pricne tako hudo cviliti, da so prihitele vse svinje in volka skoraj docela zmrcvarile. Tako je odšel volk ves zmrcvarjen, se srecal s kozlom ter mu rekel: »Slišiš, ti bradac, zaklal te bom.« Kozel mu odgovori: »No, ce je že tako, se postavi na sredo njive in dvigni rep, jaz pa pripeljem še svojega brata, pa se bo zaletel vsak z ene strani, da boš potem za dolgo casa sit.« Volk je tako naredil in se postavil na sredo njive. Pa se zaletita vsak z ene strani vanj, da je komaj ostal živ. Volk se je s težavo privlekel v gozd. Tam zagleda petelina in mu rece: »Ti me pa ne boš ukanil!« Petelin pa mu rece: »Glej, zdaj sem suh; veliko perja imam, dovoli mi, da grem na ta hrast, potem pa ti sam skocim v zobe.« Volk mu dovoli, petelin skoci na hrast, se pricne vzpenjati od veje do veje vedno višje in mu tako uide. Tedaj je premišljeval volk sam pri sebi in rekel: »Moj oce ni bil nikdar Rimljan, pa se je vseeno dobro preživljal. Cemu naj bi bil jaz? – Niti ni bil moj oce davkar, da bi kobilam rodovnike prebiral, pa se je vseeno dobro preživljal. Prav mi je! – Tudi svinjski godec ni bil nikoli moj oce, pa se je dobro preživljal – prav mi je! – Niti ni moj oce nikoli s kozlom njive meril, pa se je dobro preživljal. – Pa še vsega tega mi ni žal, ampak da me je ukanil tale spak, ki na hrastu sedi! Res nisem drugega vreden, da bi me kdo izza tega hrasta tako pocil s sekiro, da bi se zvrnil.« In ravno za tistim hrastom je stal mož s sekiro ter udaril volka po glavi. Zdajci pravi volk: »No, zdaj se clovek celo sam s seboj ne sme pogovarjati!« in pogine. (Bolhar 1975). Volk Rimljan, ATU 122A+47B+122F, prepesnitev zgornje pripovedi Prelil v verze: Matija Valjavec. Objava: Novice (28. 1. 1857), str. 32–40; ponatis: Valjavec 1922, str. 72–85. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 122F. Volk Rimljan, ATU 122A+47B Priredil: Fran Milcinski. Objava: Milcinski 1911, str. 12–17. Lacni volk, ATU 122A+119B* Kraj: Zatolmin. Povedal: Mirko Benedejcic - Hrenc, 1999. Posnela: Anja Štefan. Objava: Štefan 2011, str. 18–20. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 119B*. ATU 122F »Pocakaj, da bom dovolj debel« / »Wait till I am Fat Enough« Volk hoce pojesti ovco (pujsa, kozo), a ta mu svetuje, naj pocaka, da se bo zredil. Volk pristane, medtem pa mu plen pobegne. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 447, num. 134). Volk Rimljan Prelil v verze Matija Valjavec; ATU 122A+47B+122F Objava: Novice (28. 1. 1857), str. 32–40; ponatis: Valjavec 1922, str. 72–85. Volku pristudi se stan, na misel mu pride prememba, v temnem logu sede sam s sabo si tak beseduje: »Kaj bi jaz volk še nadalje moril živali po zemlji? Pojdem drugam, popotoval bom do mogocnega Rima, Rimljan biti želim, zakaj bi se klatil potuhnjeno tukaj? Rece in mož beseda odide na pot do mogocnega Rima. Gre in na poti dobi prasico; prasica se zgane. Videti strah, ji veli: »Ne boj se nikdar me, klapaca! Svinj ti ne bodem moril, ne menim se vec za prasice, jaz bom Rimljan postal.« To rece in dalje odide. Gre in gredoc naleti na kozla po srece naklonbi; kozel drgece strahu in se trese po velem životu. Vidi to volk pa mu rece: »Cemu se bojiš in trepeceš? Kaj bi se bal ti bradac? Ne bom te klal in mesaril, kozlov ne bodem moril, se ne menil za take smrduhe, Jaz bom Rimljan postal.« To rekši, odpotuje dalje. Dolgo ne hodi in spet naleti na kobilo na paši, starko pa strah spreleti, da hrže in bije s kopitom, dviguje grivo na vis, trepeta ti po celem životu. Volk jo miri, govorec: »Ne boj se me, mršava kljusa, klal ne bodem kobil, vec menil za take se mrhe, jaz bom Rimljan postal.« To rece in k Rimu odide. Potuje dva, tri dni; zdaj prime ga lakota huda, misli si: »Kdo ve, kje je še Rim!« – In, al si ga videl! Pustil je Rim pa se vrnil nazaj po ravno tej poti. Spet kobilo dobi, ko se sivka na travniku pase, volka je vec ni strah, saj del je, da bo se porimcil. K njej stopivši, veli: »Zaklal te bodem, kobila!« »Ti me zaklati ne smeš,« mu zavrne, »kajti si Rimljan!« »Rimljan bil ali ne bil, zaklati te vendarle mislim.« Rece to volk in strah in trepet prevzame kobilo, pa se le vendar zave in, dobivši besede, mu rece: »Ljubi moj volk, veš kaj, ker že biti ne more drugace, da me le bodeš zaklal, pocakaj nekoliko vendar, da se kaj odebelim in postanem tolstomesnata. Zdaj so me same kosti in rebra mi lahko sešteješ; moje meso, tak pusto, ne bo, le verjemi, okusno.« Volk se ukaniti da in gre, zapustivši kobilo, obetajoc, da pride nazaj, ko se kaj mu otolsti. Žene in tira ga glad na plan, kjer pustil je kozla. Kozel je res spet tam, ali volka se vec ne ustraši. Al ko mu volk zagolci: »Zravnaj se in spravi se dalje, jarec, tvoj cas je minil, na smrt se mi zdajci pripravi, zdaj, zdaj bom te zaklal,« polasti se ga grozno drhtenje, strah mu prešine kosti, po hrbtu mu lazijo mravlje, vendar zbere si um in rece mu tak trepetaje: »Ti me klati ne smeš, to se Rimljanu ne spodobi. Spomni se vsaj, da nisi vec volk, da klal in mesaril trume bi ubogih živali! Pomisli, da Rimljan si, Rimljan!« »Rimljan bil ali ne bil, kaj mar, zakoljem te vendar.« Rece to volk, pomen teh besed prestraši bradaca. Misli si: to ne bo nic, ne dam se klati, in rece: »Veš kaj, ljubi moj volk, nikar me zdaj še ne kolji! Lej me, mršav sem, suh, da skozi me videti moreš, slab ti obed bo moje meso, tak pusto in trdo, škoda bi bilo ti zob in želodec si lahko pokvariš, cakaj, da odebelim, saj lahko prideš pozneje.« Spet oslepari se volk in lakoti vkljub mu zanese. Dalje hiti in pride do tam, kjer pustil je svinjo. Ta se ne meni za to, da se volk ji znovega bliža; Ali pozve iz njegovih besed, da žuga nevarnost. Tak se ustraši, da strah ji dvigne na hrbtu šcetine, in nehote pritira si zdih in stok ji uide, komaj se reva zave, da volku zakruli besede: »Ali bi bil ti bedak, ce zaklal bi me, mršavo svinjo! Vreden je nekaj špeh; al zdaj ni špeha na meni. Kaj ti bode ta mast, ta malenkost masti se ne splaca, komaj dobil boš toliko s krac, da je vredno za usta. To mi verjemi, da boš se jezil, ce mene zakolješ. Glodal kosti le vendar ne boš, nikoli te to ne nasiti. Bolj bo pametna ta, da pocakaš nekoliko casa, da se kaj odebelim in dobim kaj špeha in sala. Pridi le slej, obljubim, ne boš se kesal odložitve.« Volk je verjel in spet se je dal opehariti svinji, šel je od nje, govorec: »Golciš prav pametno, svinja, dobro se redi tacas in pripravi mi tolste slanine, ko se povrnem nazaj. Bodi zdrava in dobro ti tekni!« Mine nekoliko dni pa se spet povrne h kobili. Ona zboji se na moc, al vendar ji pride na misel, kak bi dobila nasvet, da bi z njim opeharila volka. Preden jo ogovori, že volku tako beseduje: »Vidiš moj volk, da je prav, da si prej me poslušal, da si pocakal ta cas; lej, zdaj sem lepo debela, jedel boš dobro meso, boš videl, ko me zakolješ. Preden umrem, še nekaj želim, kar vem, da dovoliš. Dal me je moj gospodar nedavno podkovati znova in kovacu velel na kopita mi leta je vžgati. Kaj je namerjal, ne vem: ljudje so muhaste glave. Nogo povzdignem, poglej na kopitu napisano starost, da boš videl in znal, kdaj staro zaklal si kobilo. To ni vsakaka stvar in ponašati bodeš se mogel, kadar do bratov dospeš, ker nihce ne bo se ti bahal, koliko staro žival je zaklal; to vredno je nekaj.« Prav govoriš,« volk rece na to. »Povzdigni nožuro, da bom letnice bral in pozvedel, koliko si stara, da volkovom povem, vrnivši se v bratovsko družbo.« Kamen težak odvale od srca besede kobili, ker se je dal opehariti volk, in zadnjo desnico dvigne navzgor in – lop! Ga udari po buci s kopitom, jojme! da koj se zvali in stegne vse štiri od sebe, toliko, da je še živ. Al preden se buca zaceli, prejde nekoliko dni. Al kadar znova okreva, žene po mesu ga sla in napoti se k svinji na pašo. Zatrepeta, ko naznani oko ji volkovo bližo. Brž se povrne zavest. Življenje pustiti je težko! Misli si: Veš kaj? Daj goljufati ga znova poskusi, dvakrat se že ti je vdal, poskusimo, v tretje gre rado. Preden še rece kaj volk, že svinja zacne govoriti: »Al si modrih možgan, preljubi moj volk, da natanko cas si prerajtati znal, kdaj bom se dobro zredila, da sem dobila že špeh in dobro prejela slanino. Storil si prav, da si tistega dne me modro poslušal, da si pocakal do zdaj in nisi me mršave snedel. Danes ti bo, boš videl, na pol vse bolje dišalo. Dober je bil moj nasvet in kdor moder je, sluša ga vselej. Vem, da me boš zaklal, braniti se nic ne pomaga. Nekaj te še prositi imam, to boš mi dovolil, vem, da si blag. Lej, dokaj imam prijateljev, žlahte, ce me ne bode domov, žalovali bodo za mano, in da zastonj ne bodo v skrbeh, kaj neki je z mano, zgrabi me ti za uho, da zacvilim in znamenje dam jim.« Zgrabi jo brž za uhov in svinja se dere na vso moc, Glas ušesa gluši, gluši tak samega volka, da ti je slep na drhal prašicev in svinj, ki na pomoc z bliže hite; zaslišale klic so, ki zval je: Pomagajte! Reveža strgajo skor, ves šantav komaj utece. Bežal je v gozd in kri, ki iz ran mu je scurkoma lila, delala sled je za njim krvavega, bridkega bega. Cas je najboljši zdravnik, zaceli on vsakršne rane. Volk se ti brž skoleha in zdrav pozabi nesrece. Pride mu kozel na um, ravna se hipoma k njemu, vlece ga stari nagon do mesarjenja revne živali; prav govori pregovor, rekoc, da navada propada. Kozel se ve se zboji ga na moc, ko ga vidi od dalec. »Šembrana stvar!« govori sam s sabo, »zdaj bo pa teža. Kaj bi tajil? Ne diši mi še smrt, ce me ravno ne straši, vendar bi živel še rad, da bi to in ono dovršil. Skušnja velja, morbiti dobó se še kaka nastava, da se ulovi, in kasneje, obljubim, me nikdar ne najde.« Volk se približa; da on bi zacel govoriti, ne caka. Kdor se meni za cas, tudi cas se meni za njega. Misli si to in, storivši poklon, mu potuhnjeno rece: »Bistri ta um! Da bi jaz ga imel, zanj dal bi ne vem kaj. Kako si natanko zadel, da me tista minila je slokost, ravno sem odebelel in …« – »Molci!« mu volk zarentaci, tek besedi ustavivši, srdit govori mu razkacen. »Ti bi me rad goljufal, priliznjena brada kozlovska, ves svet je goljuf, goljufijo je treba poznati! Da bi za njo ne bili v skrbeh prijatlji in žlahta, dal sem rilcu, da smel je naznaniti žlahtnikom svojim, kaj se zgodi ž njim; al rilec jih sklice na pomoc. Misliš, da tak sem bedak, da tebe popadem za brado? Tega ne mislim nikar, mar misliš, da šleva sem taka?« Jarcu besede te strah odženo. »Zdaj,« rece sam s sabo, »smo pa na konju. Volkac, si že ujet, ne uideš mi nikdar, Sam si se ujel, ne boš ga mesa ti mojega zobal. Ce te ne goljufam, premenim naj koj se v ne vem kaj.« Misli si to in na um mu pride zvijaca pa rece: »Ljubi moj volk! Sam veš, da umeten zvijace ni kozel, da je katerega že goljufal, le nisi še slišal, nisi ne slišal ne bral, saj nismo lisicjega roda. Res, da brado za kras in nakit in za znamnje modrosti ima nekolko ljudi, al pamet tistih bradacev krajša je sploh od bradnih kocin, to je vsakemu znano. Škode ti jaz ne želim, al ker se mi smrt približuje, rad bi poslednji ti cas kaj dobrega storil za hudo, ktero poprej sem storil, živec v necistem življenju. Brat se je meni rodil, ki je živel enako necisto. Precej ondod se pase. Sit tudi on je svoje hudobe, z mano umret želi, da se mukam ogne življenja. Stopi ti sred te njive pa rep povzdigni na višek, eden od spred in eden od zad v te pojdeva z bratom, ker tak boš dalj sit, se enkrat najedši za dvakrat.« Volk požrešni ni cul od zadnjih druge besede, da en obed, veljaven za dva, obenem dobil bo. Je li mogoce al ni, kar pravil je jarec, ne misli. Kar mu je rekel, stori, sred njive stopivši, povzdigne k nebu svoj rep in drži ga molce netrudoma kvišku. Prideta jarca in – trk! zaletita se v njega na vso moc, eden od spred in eden od zad, da se hipoma zgrudi – komaj je živ in s težo jo v gozd polomljeno plazi. »To je pa vendar prevec, da sem tolikokrat osleparjen, ni se mi, kar sem živ, še taka nikoli godila, bilo je v zadnje tokrat, saj menim, da nisem ob um še. Prva žival, ki dobim jo, ne bo se mi zmuznila nikdar.« To govorec, šanta, se plazec po trnovem logu, poln bolecin, boli ga glava na moc in možgane suce mu nekaj okrog, da vrti se mu zemlja in drevje, tudi drugod po životu kosti ga bole nepretrpno. Tako plaze potujoc petelina zagleda pod brezo. »Ti me pa ukanil ne boš, ker s parklji držim te dovoljno.« »Bom te,« mu rece kokot, »in zakaj da bi tebe ne mogel, tega ne vem, ti nesiti žeruh, ki sem vendar lisico, najmodrejšo žival, opeharil, ki vas je volkove tolikokrat vodila za nos.« Volk cudi se temu. »Ti si lisici ušel? Kak vendar se to je godilo? Preden požrem te, še to mi povej!« Govori mu petelin: »Bilo je onega dne, ko sem šel k sosedovim kuram. Pride lisjak pa me vpraša, rekoc: 'Hoj, kam petelincek?' 'Kam? Ti bedak, k sosedovim v vas, v vas k jarcici mladi, ki jo je sosed te dni prinesel iz bele Ljubljane. Ni ti je dalec okrog tak lepe in zale kokoške, krasi jo živa mladost in lepša je taka lepota, da ti jo vsaka kokoš, ki so nje tovarišice in druže, gleda po strani srepo, ceš, ti pritepenka nevgodna, da bi te snedel kragulj al vrat ti zavila lisica, preden prinesla te k nam je kriva sovražna usoda. Komaj izlezla iz lupin, nam že peteline spodriva, vsak že za njo obraca oci, preziraje nas druge, nosi pokonci greben in šopiri se ves po gosposko, moško kot mlad oficir zakrivljeno sablico suce in skaklja poln sladkih besed kot kak gospodicic krog pritepenke, da skli kokoši, to videti, v srce.'« Volka besede te vžgo, zaželi po slavi enaki, Sline se mu pocede, al ne po kokotovem mesu, in samoljub, ki je bil, ga mikavne prevzamejo misli: »Rimljan, sem rekel, da bom. Že dolgo je, kar sem od doma, pa se vrnivši domov bom moško vrtil po gosposko. Kar je mladih volkulj, vse gledale bodo za mano. In volcice to kaj pojezi, da obrnil od njih sem mladenke. To ti bo« … Smuk! Odleti na drevo mu petelin, kikiriki! jo zapoje na glas in se volku nasmeja. Volk ves v misli vtopljen, je pozabil ga držati trdo, parklje odpre nevedoc in petelin, to spoznavši, beži! Smukne na hrast in golci: »Volk, al sem te ukanil? Vidiš ga, kakšen bedak si le ti! Mar pravil ti nisem, da te prevaril le bom, pa mi nisi verjel na besede! Nisi mene dobil, ki si mislil me že za pecenko, ino povesti ne veš, ki si želel jo zvedeti vendar, kako sem lisico navil, ki modrejša od tebe je stokrat. Tudi zdaj ne povem; ce pa mika te zvedeti vendar, pojdi, naj ti pove jo cbelar, ker njemu sem bil jo že naznanil takrat, ko roj ogrebal je peti. Vendar ne misli nikar, da drugace ne bil bi te mogel; še znam dosti zvijac, da take prevarim neumce!« Tak se jezici kokot in pripravlja ga v sram in sramoto, skace z drevesa naprej na drevo in od veje do veje. Volk goljufan zabrne oko po strani na njega, jezen pobere se v gozd, govorec sam sebi besede: »Oce moj Rimljan ni bil, pa živil se vendar je dobro, tudi ni bil fiškal, da prebiral bi pose kobilam, merjevec tudi ni bil, da bi kozlom njive premerjal, tudi ni bil muzikaš, da bi godel prašicem in svinjam, pa se je dobro živil in doživel do starosti lepe. Naj pa nikar še jaz ne bom, že prav mi je bilo. Al ne jeze me še nic vse moje peklate nezgode, to me jezi in le-to mi je žal, da me tamle na hrastu ta potepuh je goljfal, ki ni vreden, da volk ga pogleda. Lepa je ta, moj volk! Zdaj drugega nic ne zaslužim, kakor da lopi me kdo spod tegale hrasta s sekiro tak po crepinji, da koj se zvalim in nikdar ne vstanem.« Komaj to izgovori, že udari kmetavs ga po buci, da se zvali in zgrezne na tla s prebito crepinjo. Komaj imel je še cas, da izustil je tele besede: »Ta je pa lepa, da zdaj še s seboj se ne sme govoriti! Dalec dognal si jo, svet! Morbiti da enkrat še pride, da bo misliti greh« … in smrt mu prestriže besedo. Zdaj je Rimljana konec, ki dal ti je ukov en lonec; komur pa to ni dovolj, kdor hoce še vecjo natancnost, pride naj k meni, povem mu znovega stvarico vsako, ker na lesniki tice sem gledal umirati volka, videl tedaj sem nezgodo, ki volk jo je moral trpeti. Ker me pa silil je smeh in sem volku privošcil nesreco, kazni me hipoma Bog. Prilomasti do mene medved, spleza na moje drevo, da je mene ugledal, si mislim. Kak me lomil je strah, kak so se mi hlacice tresle! Klical sem božjo pomoc in Bog mi je tudi pomagal. Pride do mene trdo, pomoli zdaj taco kosmato, z veje utrga si sad, pomoli mi lesniko pred usta. Mislim, da meni moli, in od straha zavpijem mu: »Nocem!« Medved se zgane in – resk! zašumi jo po vejah na zemljo. Ni kosmatin me videl, prikrit sem tical med perjem, proti svetlobi drže je gledal sad, ce je dober. Padel je. Jaz pa vesel sem splezal z drevesa na zemljo, šel sem domov in še zdaj pred ocmi si vidim medveda, kak drži mi pod nos in trpko ponuja lesniko. Vuk Rimljan, ATU 122A+47B+122F Kraj: okolica Varaždina. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Novice 14/65 (13. 8. 1856), str. 261–262; priredba: Valjavec / Popit 2002, str. 294–295. Volk noce vec živeti tako roparsko, zato se odpravi v Rim. Spotoma sreca prasico, kozla in kobilo, vsem prizanese. Cez dva dni se lacen odloci, da se bo vrnil. Sreca iste živali, jih hoce zaklati, a vse ga pregovore, da se morajo še zrediti. Cez cas se ponov-no vrne: tokrat ga kobila udari s kopitom, ko išce letnico, ki naj bi bila zapisana na kopitu; svinja priklice s cviljenjem druge prasce, da ga okoljejo; jarec pa mu svetuje, naj se postavi na sredo travnika z dvignjenim repom, nakar se z drugim kozlom zaženeta v volka, da ostane komaj še živ. V gozdu mu odleti petelin, ki ga raztrese s svojim govoricenjem. Nazadnje pa ga še clovek s sekiro ubije. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 122A. Wuk / Volk šel po luci v Crni potok in poginil, ATU 122G+122F Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedali: Juljana Klitova / Giuliana Najda in Marija Varístawa / Maria Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 26. 2. 1966, Arhiv ISN ZRC SAZU: T 30-B, R 9/253. Objava: Maticetov 1973, str. 108–111, št. 30. Lacen volk se je odpravil po smrekova drva. Zagleda lisico, ki je umivala tri mladice pri potoku, in hoce požreti enega. Lisica mu rece, naj se malo uleže, da bo ona med-tem umila mladice. Ko se zbudi, ni bilo vec lisic. Nato zagleda jagnje, ki mu pravi, naj še malo pocaka, da se naje, in tudi jagnje mu medtem uide. Zagleda kozlicka in tudi ta prosi, naj ga pusti, da se bo še malo najedel, toda ko volk zaspi, tudi kozlicek pobegne. Zdaj zagleda moža, ki pase tele in osla, in zahteva od njega tele. Mož Teleloj mu rece, da je šele pripeljal živali, zato naj ju malo pusti, da se napaseta. Volk zaspi, medtem mu pobegnejo. Zdaj se volk z drvmi vrne domov in lacen zaspi. B: Ker drugi dan ni vstal, so šli bližnji pogledat, kaj se je zgodilo, in so ga našli mr­tvega. Namesto da bi zvonili, so pritrkavali, kot da je praznik. Lisica, pes, macka in zajec so ga nesli k pogrebu. Pri Coku so naredili velik obed. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 122G. ATU 122G »Umij me, preden me poješ« / »Wash me before Eating« Volk hoce pojesti ovco (pujsa, kozo, lisico), a ta mu svetuje, naj jo prej umije oz. naj pocaka, da bo prej umila svoje mladice. Volk pristane in medtem zaspi, tako da mu plen pobegne. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 447, num. 134). Volk je šel po luci v Crni potok in poginil Povedali Juljana Klitova / Giuliana Najda in Marija Varístawa / Maria Micelli, posnel Milko Maticetov, 26. 2. 1966, Bila / San Giorgio, Rezija, ATU 122G+122F Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 30-B, R 9/253. Objava: Maticetov 1973, str. 108–111, št. 30. A Volk je rekel, da Na potoku ni moc niti zanetiti ognja. Pravi: »Kaj ko bi se vzdignil in šel po luci (suha smrekova drva) v Crni potok?« Se je vzdignil in šel zgodaj zjutraj, ne da bi kaj zaužil in ne da bi kaj vzel s sabo. Je bil hudo lacen, zverina grda, in ko je šel nazaj od tam, kjer je delal luci, je prišel do po­toka in tam zraven, kjer smo mi v planini. Pa vidi tam lisico, kako umiva tri mladice pri potoku. »Ooo,« pravi, »že brez tega,« pravi, »sem lacen! Zdaj,« pravi, »ti mi moraš dati eno lisicico, ker sem strašno lacen, ce ne, ne pridem do doma!« Je rekla: »Ja! Le malo lezite tu, medtem jih bom jaz lepo umila, vi pa tu pocakajte!« Volk je bil tako truden in lacen – to je bilo že popoldne – je zaspal. Lisica z malimi jo je ucvrla cez Trtico, kakor se pravi tistemu kraju. Se je zbudil volk, presneto, ni bilo ne lisice ne mladicev! »Ha, mi jo je zagodla!« Si je moral spet naložiti luci, je šel in prišel dol h Križu, kar bi bilo toliko kot od tu do Robide. Vidi lepo jagenjce, ki se pase v travi. »Šment!« pravi, »vsaj tebe bom zdaj snedel!« pravi, »ker me tako daje lakota!« pravi. »Lisica mi jo je zagodla, ampak,« pravi, »tebe bom snedel!« »Dobro,« je reklo, pravi, »pocakajte samo malo, jaz sem hudo lacno,« je reklo jagenj­ce, »in ko se bom malo najedlo, tedaj me boš ti snedel!« Volk se je zleknil po tleh, je zaspal. Jagenjce, ko je to videlo, da je volk zaspal, jo je ucvrlo gor po Moreševem in dalec, dalec gor po Lazu. Volk se je zbudil, joj, je bil tako lacen! Na, spet so mu jo zagodli. Hej, je sklenil, da ne bo zaspal vec. Spet se je vzdignil in šel. Je prišel na Kulk, in ko je prišel na Kulk, kjer ima Marica Santina planino, je bilo tam vse v rožicah tedaj. Volk je videl lepega kozlicka, ki se je pasel. »Oo,« pravi, »vsaj ti mi ne ubežiš!« je rekel. »Zdaj te bom jaz pojedel!« pravi. Je rekel: »Jaz sem tako lacen, kaj boš jedel, ko imam same kosti! Naj se vsaj malo najem teh rožic, pocakaj malo, in potem me boš snedel!« Volk je legel dol in v hipu ga je zmanjkalo. Je bil truden in je zaspal. Kozlic jo je ucvrl po Lazu gor, je šel ko strela, ko je videl, da spi. Volk se je zbudil – nic! »Ojme!« je rekel, »že trije! Že trije so mi jo zagodli!« Tedaj je moral iti spet ob svojem na pot, saj je bilo že pozno, to je bilo okoli štirih, petih zvecer. Šmenta, je prebredel vodo tam zdolaj pri mlinu in šel zmerom bolj na sem in navzgor, je prišel gor Pod robido, tamle noter, kjer je travnik. Vidi, da Teleloj pase, je imel osla in tele. Volk je kar tam na cesti vrgel luci, pravi: »Zdaj,« pravi, »ti mi moraš dati to tele! Ce ne, jaz ne pridem gor do doma, ker sem prevec lacen!« pravi. »So mi jo zagodli, ampak ti mi je ne boš!« »Ampak,« pravi Teleloj, »jaz sem prignal ven prav zdaj,« pravi, »pusti mi tele, naj se vsaj malce napase!« je rekel. »Kaj boš jedel, ko še crevesja nima!« Dobro, volk na koncu svojih moci je legel dol. Ko je Teleloj videl, da ga je zmanjkalo, jo je ucvrl s teletom in oslom gor domov. Volk se je zbudil. In ko se je zbudil, je videl, da mu jo je tudi ta zagodel. Ni imel niti toliko moci, da bi si naložil luci, in je komaj prišel domov. Je bila že noc in se je vrgel dol kar tako, ne da bi kaj jedel, in je zaspal. Juljana Klitova B Drugi dan, ko ni bilo videti, da bi vstal, so se njegovi bližnji vpraševali: »Kje neki je volk, kje neki je volk?« S težavo so odprli duri, pa videli in brž razglasili, da je volk umrl. Namesto da bi zvonili z velikim zvonom, kakor je navada, so zaceli pritrkavati, ceš da: Volk je šel! Tedaj, ljudje so se vpraševali: »Kakšen praznik pa je, da pritrkavajo?« »Menda je umrl boter volk!« »Kaj res? Pa to bi bilo treba dati na velik zvon!« »Ah, je že tako pomemben dogodek in so ukazali, da je treba pritrkavati!« »Skratka,« so rekli ljudje, »to je moral biti kak imenitnik, ga bo treba iti gledat!« In konec, so šli, so videli tam majhno, majhno, majhno bajtico, so komaj videli noter, kjer so ga imeli na deski. Zraven so mu dali vršicek vrbe, da ga je bilo moc pokropiti, in rože vse naokoli, da je bil lepo napravljen. Zvecer, ko je cas za varovanje, so se zbrali in ga povarovali. So skuhali in razdelili tudi malo juhice, mocnato juho, da bi jih okrepila. Po polnoci pa so skuhali še kotel krompirja in repe. In tako so tedaj prebili noc. Potem so šli iskat te, ki naj bi ga nesli pokopat. Lisico, psa – štirje so bili potrebni – pa še macko in zajca. So si pripeli trakove, crne robce, in zadaj so šle rusice (mravlje) in druge majhne živalce. So tako jokali: »Ubogi volk!« Tedaj so šli in pri Ceku naredili obed. Jih je bilo dosti, so ubili tele in povabili ljudi in so dali tudi meni nekaj piti. Pa ker jaz nisem za pijaco, sem pila prav malo. Marija Varístawa ATU 123 Volk in kozlicki / The Wolf and the Kids Preobleceni volk požre kozlicke, ki so sami doma. Stara koza volku prereže trebuh in jih reši. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 529, num. 572); dokumentirala v 12. stoletju Marie de France: Ésope (num. 89); Grimm 5; Dähnhardt IV/1912, 277; BP I, 37–42; Tomkowiak / Marzolph 1996 II, 27–30; EM: Wolf und Geißlein. Mama Beka Zapisala Giulia Sandrin, Poljane na Krasu / Marcottini, Italija, 11. 12. 2001, ATU 123 Objava: Sandrin 2010, str. 17–21. Je bla an buot adna mama Beka. Je imj.la pi.t bekici, pi.t t.rkaj jih je imj.la. Anu an dan je rekla: »Pošlušte, otruoci, jest gran u butj.gu, im.n z. kupit cuk.r, im.n z. kupit u.lje, im.n z. kupit usje (vse).« Tiste bekice, znaš, k.ku. su s. klic.le? Adna je bla Metka, anda j. bla Siuka, adna j. bla Plauka, adna j. bla … Milica. Alora je šla u butj.gu ta mama. »Otroci,« je rekla, »b.dte pridni, nje uodprit vouku!« »Ja, mama, ma k.š.n je vouk?« »Vouk ima c.rne nuoge, nima bi.lih nuog, nje mu uoprit!« »Ah bon, ne uopr.mo!« Mama je šla. T.ku.lje, kar n.enkr.t, s sliš.li: tok, tok! »Kdu. je?« »Mama Beka!« »Ti nisi mama Beka, ti si vouk. Mama Beka nima tak glas!« Puole je tjeku pruoc, tjeku, tjeku, ta vouk. Prije n.zaj. Tok, tok! »Kdu. je?« »Mama Beka!« »Pokaži nuoge!« Je pokazou nuoge. »Ti nisi mama Beka, mama Beka ima bi.le nuog.!« Je nazaj tjeku pruoc, an je tjeku, tjeku, tjeku u malin, k. mi.lj.ju mu.ku. An je skuo-cu nu.t.r u mu.ku an je j.mu bi.le nuoge. Prije n.zaj, an n.zaj: tok tok! »Kdu. je?« »Mama Beka!« »Pokaži nuoge!« Je pokazou nuoge an je j.mu bi.le nuoge; su mu uodp.rle. J.žuš, k.ku. su ju.k.le: je bil vouk! Adna se je skrila p.d mizu, adna p.d divan, adna p.d ognjišce. Use su s. poskrile. Anu Metka – znaš kan je šla Metka, k. je bla ta micki­na? – nu.t.r u uru. U uru s. je skrila, u taku veliku, veliku uru, k. su imj.li an buot u k.ntu.n.h. Alora, k.r jih je usje pojou, je šou l.pu. lež.t u vrt. Puole prije mama: »Otroci! Otroci! Kji. ste? Otruoci! Otruoci!« Pride u hišu: Usje r.zv.rženo, usje r.zbito, otru.k nikj.r. An puol. prije Metka: »Mama, mama! Je biu vouk!« »Ja, ma z.kaj ste mu uodprle?« »Ja, mama, ma je jemu bi.le nuoge!« »Bon muci, Metka, muci. Pejdi,« je rjekla, »z manu. Uzami škarje, uzami jeglu, an uzami špagu!« Anu su šli u vrt, anu je spal p.d nu d.rvo u si.nci. K.ku. je d.rnjohou. »A-ghrrr a-ghrrr,« je d.rnjohou. »Muci,« je rjekla mama Beka, »pejdi, dej mi škarje!« Je šla anu p.ri.z.la buc.k, t.ku., mu je p.ri.z.la: žik, žik, žik. Anu kaj je p.ršlo u.n? Bekice! »Mama, mama, mama!« Su bl. str.šno sri.cn.. »Tiho, tiho, d. s. n. zbudi!« je rekla. »Bejšte pu.nj puno kamnja an p.rnjeste mi sjen!« An s. p.rnjesli kamnje, uona mu je n.punla nu.t.r u tri.buh, anu puole n.zaj: nu.t.r-u.n, je di.l.la, nu.t.r-u.n, t.ku. je cuk.la tistu j.glu. Je blo t.rdo z. šiv.t. Anu puole, k.r su t.ku z.šile, su s. skril.. Anu uond.r blizu tist., kam.r je spau vouk, je bla na taka dolina, k. nu.tre je adna luža. Alora puole vouk se je zbudo. »Ojej-jej, k.ku. me boli tri.buh! Ojej-jej, k.ku. me boli tri.buh! Ma sej s. ble t.ku. duobre tiste bekice! Oh, k.ku. me boli tri.buh! Ma s.n žaj.n!« je rjeku puolje. An grji. pocasi, pocasi, d. pejde u tistu lužu pit uodu. Kar prije, d. se prepogne duol. Štr-bunk! je n.rdu. An je padu nuot.r u uodu. Anu puole bekice su s. primle .n puoj.le: »Ringa ringa raja, vuka vec ni!« Volk in Kosle, ATU 123, prevod Ezopove basni Zps.: Urban Jarnik. Objava: Jarnik 1814, str. 93. Volk v apnenici, ATU 123 Zps.: Ivan Obalo. Objava: Vedež 1849, str. 198. Volk se hoce obeliti, da bi preslepil ovce. Mlada koza in volk, ATU 123 Šolski prijatel 1/1852, str. 13. Koza gre na pašo in naroci hcerki, da ne sme nikomur odpreti. Oglasi se volk z milim glasom, toda kozica mu ne odpre, ker ve, da jo namerava požreti. Koza in volk, ad ATU 123 Zps.: Bogumil. Objava: Angeljcek 20/7 (1. 7. 1912), str. 110–111. Koza je vsako jutro odšla na delo, doma v gozdu pa pustila svoje sincke kozlicke. Volk jih s tankim glasom prevara, da mu odprejo vrata, nakar jih vse požre, razen enega, ki se je rešil v pec. Ko pride koza, zacne jokati, volk pa jo tolaži in predlaga, da gresta na sprehod. Prideta do jame, kjer so razbojniki pekli jagnje. Koza predlaga volku, da preskocita jamo, in volk pade noter ter umre v ognju, ker so ogorki še tleli. Koza se vrne in neguje edincka, ki ji je še ostal. Lisica in volk, ATU 8*+ad 123+34+30 Kraj: Medžimurje. Zps.: Lea Fatur. Objava: Angeljcek 36/8 (april 1927/28), str. 113–116. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 8*. ATU 124 Volk in trije pujski / Blowing the House In A: Goska si sezida hiško iz perja, pujsek pa kamnito. Volk odpihne goski hiško in jo poje; ne more pa odpihniti hiške pujsku, zato mu predlaga, da bi šla krast jabolka. Pujsek pride prej, tako da ga volk ne more pojesti. Nazadnje skuša volk splezati v hiško skozi dimnik. Pade na ognjišce in zgori ali se skuha v vreli vodi. B: Trije pujski si zidajo hišico, eden iz slame, drugi iz lesa, tretji iz opek. Ponoci pride volk in podere hišico prvemu in drugemu, zidane hišice pa volk ne more razbiti. Literatura: BP I, 40, EM: Wolf im Schornstein. Tri racke Zapisal Boris Cok, Lokev pri Divaci, ad ATU 124 Objava: Cok 2012, str. 63. Pri Škabarjevih v Lokvi so imeli tri racke. Živele so v hramu in le obcasno so jih spustili, da so se pasle po borjacu. Nekega dne se najstarejša racka spomni in rece: »Ali ne bi zbežale in odšle k Škibinom? Tam je zelo lepa soncna travica in napasle bi se do sitega!« Drugi dve se takoj strinjata in skrivoma zbežijo z borjaca po vasi. Odtacale so še na­prej, ali pri konfinu* jih zajame noc. Niso vedele, kje bi prenocile, pa se spomni prva racka: »Jaz bom perje osula in si naredila iz njega hišico!« Druga rece: »Tudi jaz to znam narediti, takoj bom to storila!« Obe racki si osujeta perje in si zgradita iz njega toplo hiško. Najmlajša pa tega ni znala narediti, zato je milo prosila ostali dve: »Vzemita me k sebi, zelo se bojim!« Drugi dve zagagata: »Znajdi se, kot veš in znaš!« Revica ni vedela, kaj storiti, pa se v sili skrije pod brinov grm. Ponoci pride volk in povoha pod grm, pa se zbode v smrcek ob brinovih iglicah in jezno odide. Odtaca naprej in pride do najstarejše race in zarenci: »Odpri, ce ne ti poderem hišico!« Raca od strahu samo zagaga, volk pa podre hišico in pogoltne raco. Enako stori tudi s srednjo racko. Najmlajša od groze silovito zagaga: »Na pomoc, na pomoc!« Volk zbeži, zato pa pritece s faralom** v eni roki in s puško v drugi Škibinov lovec in rece racki: »Ne boj se, naredil ti bom varno hiško in ti se skrij vanjo!« Na hitro zbije majhno, ali trdno hiško iz plohov in zabije en velik žebelj navzven. Racka se skrije v hiško, in ko lovec odide domov, se ponovno vrne volk. Jezno zaren-ci in zamahne s taco proti hišici, da bi prišel do racke. Nabode se na žebelj in strašno zatuli. Tedaj pritece Škibinov lovec in volka ustreli. Hitro vzame nož in mu razpara trebuh. Iz trebuha izvlece še živi, vendar oskubljeni raci. Najmlajša hitro pricaplja k njima in ju pokrije s perutnicama in veselo zagaga: »Da vaju ne bo zeblo!« Drugi dve ji skesano odvrneta: »Nikoli vec ne bova hudobni do tebe!«Tako je tudi bilo, ko so se vrnile domov. *konfin – obcestni kamen (tukaj: grb grofov Petacev / Petazzi) **faral – svetilka ATU 125B* Osel navda leva s strahospoštovanjem / Contest between Donkey and Lion Osel natvezi levu, da je on kralj. Premaga ga pri merjenju moci. Prestrašeni lev zbeži. Lev, kralj živali Zapisal Aleksander Korenini, Maribor, ATU 125B* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/56, 3. Pripoveduje se še ena pripovest na to sorto, da sta se en oslo in lev prepirala, ker je kral. Eden rece: jaz sem, drugi pa: jaz sem, in tako nista vedla, ker be biv kral. No, ko sta se še en cas prepirala, rece lev, hajd, pojma skakat prek te vode, in pravi, ker bo prek skoco, tiste bo kral. Lev se mocno zažene in je res prek vode skoco. In ko se je oslo zagnal, je mislo, da bo prek skoco, pa je pav na srede vode in se je malo skopav. Pokle, ko je vön pröšo, je reko lev, jaz sem kral, in oslo pa se je malo kislo držav in je pravo: ja, jaz bi tudi prek vode skoco, pa jaz sem eno ribo zagledav in sem jo hotev meti, pa sem mogev notri skociti. No zdaj, pravi lev: ker bo pred prek tega brega pri­letav, tisti bo kral. Pa ti žiher greš po najbližjem pote, jaz pa po najdalšem. No, dobro, pravi oslo. Lev zacne tako bežate, da je oslo mislo, da se bo vse tace polamav. Oslo se pa vleže faulast doli, glih tak de be biv mrtev, in ko je že biv lev na un kraj brega, je vido enga osla vöne pred mlinom state, kere je v mlin žito prneso, in tem on previ: ha, ka se že tö? No, letma midva nazaj, boma vidla, kdo bo pred na un kraj brega. No, dobro, pravo osel. Lev zopet leti z vsoj mocjoj, in ko je pröšo na uno stran, je vido spet tega osla ležate. Zdaj pa je hoto oslo kral biti. Lev pa mu pravi: Še eni! Midva grema v to hosto in boma vidla, ker bo pred divjo zver dobiv. Lev beži in naenkrat je dobiv enega zejca. Osel pa se je le na tle vlego, glih tako, da bi mrtev biv. Na enkrat pride orel z lüfta nad osla, keri ga je že htev tracirate. Oslo pa se hitro obrne in ga je dobiv. Na to je priletav lev svojem zajcom in oslo je že jömo orla. Zdaj pravi lev k oslö, saj ja nimaš perötnice, da se to živav dobo. In tako je hoto pa le oslo kral bite. Zdaj pa je lev vse živale povabiv in je reko, ker bo na bol mocn, tiste bo kral, in vse živalo so ble cufridne. In lev je živale matav ko nöc. Potem pa pride gorila in je levu reko: Jaz še te postim za krala, pa ce jez cem, pa tüdi nise. In gorila ga praša, ker pa je od najih dveh bol mocn. In je reko: ker bo pred eno drevo spipav. Gorila je samo drevo z dvemi rokami prejev in vön spipal ko nöc, lev pa še je tako dogo drevo okol vrtav, pa še zato ni nöc vön dobo. Potem je ostal lev kral. In današni den se sliši, da je lev kral cez vse živali. Osel, kralj zverin, ATU 125B*, literarna verzija – živalski ep Kraj: Medžimurje. Avtor: Matija Valjavec. Objava: Novice (9. in 13. maj 1857), str. 37–38; ponatisa: Valjavec 1922, str. 85–91; Valjavec / Smolej 1951. Osel z zvijaco v tekmovanju uspe preslepiti leva, da je on kralj živali. Pozneje lev in volk osla od dalec opazujeta, lev se prestraši, zbeži in povlece za seboj še volka, ki mu je bil privezan za rep. Osel, kralj vse zverine, ATU 125B* Kraj: Varaždin in okolica. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec 1958, str. 278–279, št. 66; ponatis: Valjavec / Popit 2002, str. 302–303, št. 142: Osel, kralj vseh živali. ATU 127A* Volk prigovarja kozi, naj se spusti s pecine / The Wolf Induces Goat to Come down from Cliff and Devours it Volk nagovarja kozo, naj pride s pecine. Ko koza pride, jo volk požre. (Vcasih koza noce priti). Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 451, num. 157). Koza in lev Kosi 1894, ATU 127A* Objava: Vrtec 1/1871, str. 139: Lev in koza; ponatis: Kosi 1894, str. 85–86: Koza in lev. Na strmi pecini je stala koza in gledala v dolino. Lev jo vidi in ji rece: »Ljuba moja, pojdi tukaj-le doli na lepo zeleno trato. Tukaj rasto najboljše trave in najsocnejša zelišca, a tam gori je zgolj pesek in kamenje, pa bodeš morala poginiti od gladu.« »Prav lepo te zahvaljam za ponudbo,« rece koza, dobro vedoca, kaj namerja lev. »Tebi je le za moje meso, a do mojega gladu ti je malo. Tukaj gori sem varna tvojega žrela, ko bi pa šla doli k tebi, kmalu bi bilo po meni.« Vsakomur nikar ne zaupaj! ATU 130 Popotne živali prenocujejo (Bremenski muzikanti) / The Animals in Night Quarters (Bremen Town Musicians / Die Bremer Stadtmusikanten) Živali, ki so jih lastniki zavrgli, se odpravijo na pot. V gozdu zagledajo luc in pridejo do razsvetljene hiše. Da bi videle, kaj je notri, splezajo druga drugi na hrbet, nato pa s tuljenjem prestrašijo razbojnike. Ko se eden od razbojnikov vrne, da bi videl, kdo jih je prepodil, ga živali, skrite po razlicnih koncih hiše, napadejo oz. prestrašijo s svojim oglašanjem. Prim. ATU 210. Literatura: Grimm 27; Aarne 1913; BP I, 237–259; Krohn 1931, 31–37; Tomkowiak / Marzolph 1996, 44–47; EM: Tiere auf Wanderschaft. Roparji in živali Zapisal Mathias Vaupotic, Maribor, ATU 130 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/171,2. Nek gospodar je mejo enega osla, keri mu je pomago delati. Dere pa je že stari grato, te pa mu je ni vec štejo dati nic jesti pa nic piti. Prle tak dugo, dokic je lehko delo, mu je bilo dobro, zdaj pa, dere je že stari grato, zdaj pa je ni nic vec dobjo in ter je mogo oditi si po svetu dalje živeža iskat. In ko zdaj gre po poto, pride do enega macka ter ga pita: »Kaj pa vam je, kaj ste tako žalostni tric?« In macek odgovori: »Kaj bi ne bil žalosten bijo, dozdej mi je pri moji gospodinji dobro bilo, da sem lehko miši lovijo, zdaj pa, da sem že stari in nemrem vec miši loviti, zdaj pa me je gospodinja natirala in zdaj morem glad trpeti.« In osel pa rece: »Nic ne maraj, samo hodi zmejnoj po svetu za mozikaše, meni se je tüdi tak zgodilo.« Resen greta dale in prideta do enega psa, keri je pri poti ležo in se je joko, in onedva, ki sta proti njemu, ga pitata: »Ka pa ti je, kaj si tak jako žalosten in se tak jokaš?« In pes njima odgovori: »Kaj nebi žalosten bijo, da dozdej, dokic sem hodjo z gospodarom na jak, mi je prav dobro bilo, zdaj pa da nemrem vec zavcov loviti, ker sem že jako stari. Zdaj pa je gospodar reko proti gospodinji: Jaz pa bom našega psa zütra streljo, da je že zdaj stari in nemre nic vec delati. In dere sem jaz to cüjo, sem se hitro od tiste hiže pobro, in zdaj pa sem lacen, da neman, kaj bi jo. In onedva, ko zaslišita psa, mu receta: »Le pojdi znama, nam se še bode prav dobro godilo.« In grejo dalje. Ne dugo casa pridejo do kokota na nekem dvorišcu, keri je jako nemilo popevo. Onedva pa ga pitata: »Kak pa si tako žalostno popevleš?« In on odgovori: »Kaj nebi bijo žalosten, da je küharca rekla, kaj me bode še gnes zaklala in zütra me bodo veli že na žüpi jeli.« »Oh, ti norec, ti,« rece osel, »kak si ti tumast. Hodi rajši znami in boš nam pomago igrati pa boš nekaj boljšega najšo kak smrt. Ti znaš dobro igrati in to bode te nekaj špasnega.« Kokoti se to dopadne in oni so šli vsi štirje dalje. Zdaj, ko že dugo casa grejo, pridejo do enega lesa, in ker je že noc gratala, recejo vsi, da cejo vsi v lesi prenociti. Osel in pes se vležeta pod eno veliko drevo, macek pa kokot pa greta gor na drevo in kokot tija na vrh dreva. Prle kak je kokot zaspo, še je šo gledat in je gleda na vse štiri strani vetrov. In dere je tak okoli gledo, zagledne nedalec eno luc ter rece svojim tovaršom: »Jaz vidim eno lüc.« In osel pa rece: »Te le gor vstanmo in hodmo dale.« Da tüje slabo prenocišce. Pes pa rece: »Malo mesa in kosti, to meni tudi diši.« Ter grejo in pridejo do hiše, ki so raubari stanovali. Osel, ker je najvecji bijo, je sprednjimi nogami na okno stopjo in je notri gledo. Kokot pa rece: »Ka pa vidiš, ti sivi šiml?« »Jaz vidim na mizi piti in jesti in okoli mize pa raubari sedijo in prav dobro pijejo in jejo.« Kokot pa rece: »To bi nam tüdi šmekalo.« In zdaj premislüjejo, kak bi raubare vün s hiše spravili, in so tüdi znajšli. Osel se je spravil s svojimi prednjimi nogami na okno, pes pa je šo no oslov hrbet, na psa pa je macka plezila in na macko je zletjo kokot. Ko se je vse to zgodilo, te so zaceli igrati. Osel je zijo, kaj je mogo, i, a, i, a. Pes pa je lajo, macka pa je mijavkala in kokot pa je popevo kikiriki, kikiriki. Te pa vsi v hišo skocijo skoz okno, da so šajbe vse spotrli. Raubari se prestrašijo in so ne drügo mislili, da je prikazen prišla, ter v strašnem strahu odbežali v les. Te pa osel, kokot, pes in macek si k mizi seli ter so tako jako jeli tisto, kaj ovim ostalo, kak dabi že 4 tjedne nic nebi jeli. Dere so se najeli, so lüc vgasnoli ter so šli spat. Osel se vleže na gnoj, pes za vrata, macka pa na ognjišce v pepel in kokot pa na nahiš. O polnoci, ker so raubari videli, da je tema in lüc v hiši vec ne gori ter je vse tiho bilo in je vse pokojno bilo, rece hauptman enemu: »Idi in pogledi, kak je kaj pri hiši.« On gre in najde vse tiho. Gre v hišo in ce lüc nažgati; vzeme šibico in ker so se mackove oci tako zarecile, kak ogen tepaje kcoj prtisno. Macek pa mu skoci v lice in ga vsega odrapo. On se je strašno strašjo ter je štejo skoz vrata vün bežati, ali pes, ki je tü pri vratah ležo, je ga na nogi vjo, in še dere je pri gnoji mimo bežo, še ga je osel jako ritno; kokota pa so stotim hrüpom zbüdili, on pa te veselo zapopevle kikiriki. Tisti raubar pa je bejžo, kaj je mogo, k hauptmani nazaj in rece: »V hiši sedi ena strašna ženska, ta je me natokla in me je tüdi z dolgimi prstmi vsega odrapala; in za vrati stoji en moški, toti me je v nogo zbo; in na dvori pa leži nezarenska žival, ta je pa mene z lesenim patrckom vudrula; in na strehi pa je sedjo rihtar, ta pa je zakrico: Doženti mi totega kerla sen. In jaz sem vujšo. Od totega casa pa so raubari ni vec se vüpela v hišo in toti štirje mozikaši pa so ni šteli vec oditi te se njim dobro godilo. Kako so živali hotele za godce v Lemberg Zapisala Manica Komanova, ATU 130 Objava: Kuret 1954, str. 19, št. 20. Zapisano po objavi Manice Komanove 1923. Gospodar zapodi starega osla od hiše. Sivec potrt premišljuje, kaj naj pocne. Nazadnje se domisli: »Za godca pojdem v Lemberg. Moj glas je lep in mocan, Lemberžanom pa je glasba všec. Radi me bodo poslušali in mi tudi kaj vrgli, da se bom preživil.« Tako krene osel proti Lembergu. Spotoma sreca starega psa. Tudi tega je gospodar spodil. Ko zve osel za njegovo uso-do, ga pregovori, da si gresta skupaj kot godca v Lemberg kruha služit. Ko nekaj casa hodita, srecata staro macko. Tudi njej se je zgodilo kakor njima, zato se jima rada pridruži. Naposled naletijo še na starega petelina, ki je moral pobegniti od doma, ker bi ga si­cer zaklali. Še tega vzamejo v svojo sredo in jo mahajo dalje proti Lemberškemu trgu. Pod noc pridejo pred samoten, na pol podrt grad. Tu so se skrivali razbojniki. Tisti vecer so bili vsi doma in so se pravkar mastno gostili. Na oslovo besedo se ustopijo vse živali pod okno in – ena, dve! Zaženejo podoknico. Strašanskega hrupa se razbojniki tako ustrašijo, da zbežijo. Naši godci nic dosti ne cakajo. Brž vstopijo in vsak se po svoje imenitno pogosti, nato pa se spravi k pocitku. Razbojniki so se ustavili šele dalec v gozdu. Ko so si oddahnili, sklenejo, da pojde eden izmed njih vendarle pogledat, kaj se v gradu godi. Pride v grad, tiplje, išce, a ima smolo, da dregne po vrsti v spece godce. Toda vsaka žival si ga v temi tako hudo sposodi, da pobegne revež na vrat na nos nazaj v gozd. Tam ves upehan poroca tovarišem o strahovih, ki da gospodarijo v gradu. Tako raz­bojniki sklenejo, da si bodo poiskali skrivališce drugje. Živalim pa je bilo v gradu všec, premislile so si zastran Lemberga. Ostale so v gradu in v njem srecne in vesele preživele stare dni. Tako je bilo Lembergu ž njimi priza­nešeno. Kako so živali kaznovale sašina Povedala Dragica Blaško leta 1971, Kozana, Goriška brda, ATU 130 Objava: Stres, Medvešcek … / Stanonik 2008, str. 16, št. 6. Enkrat je bil en sašin (ropar) in je šel v neko hišo krast. Ko odpre vrata, zagleda na ognjišcu ogel v pepelu. Šel je tja, da bi prižgal cigareto, a ga je opraskala macka, ker je njene oci zamenjal za žarec ogel. Potlej je šel k mizi. Pod to mizo je bil pes, ki ga je ujedel. Potlej je hotel iti skozi vrata ven, pa ga je cebnil (brcnil) osel, ki je bil za vrat-mi. Ko se je znašel zunaj, je na strehi zapel petelin. Ves prestrašen je komaj utekel. Ovca, lisica in volk, ATU 130+44, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 121; Levstik 1931, str. 318; prirejena v: Kosi 1894, str. 28–29. Kokotova ceta, ATU 20D*+130 Kraj: Varaždin, Hrvaška. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5 (1885), str. 463, št. 60. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 20D*. Pet godcev, ATU 130 Zps.: Fran Nedeljko (Prostoslav S. Sekolov). Objava: Nedeljko 1889, str. 5–7, št. 1. Pet godcev, ATU 130 Kraj: Zgornja Šcavnica pri Sveti Ani. Zps.: Franc Senekovic, 1890. Objava: Senekovic / Stanonik 2011, str. 82–83, št. 6. Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota. Mesar kupi vola in ga hoce zaklati; ko gre po nož, vol pobegne. Sreca psa, oslicka, macka in petelina, ki se mu pridružijo na poti. Ko se zmraci, zagledajo v bližnji grapi luc in se napotijo tja. V tej hiši pa so imeli razbojniki veselico in pojedino. Živali se dogovorijo, da gre vsaka k enemu oknu in zacno skupaj peti. Roparji so se prestrašili in pobegnili, živali pa so se lotile pojedine. Nato gredo spat vsaka na svoj konec hiše. Ponoci pa so roparji poslali enega, da bi videl, kaj se dogaja. Živali ga vsaka s svojega pocivališca tako prestrašijo, da je zbežal k pajdašem in jim povedal, da je ta sovra­žnik tako hud, da se ne da pregnati. Ko so roparji to slišali, so zaceli bežati po hosti in še dandanes tam bežijo; živali pa so še dolgo živele v tistem kraju. Kako se je godilo lisici, zajcu in macku v vojaškem taboru, ad ATU 130 Zps.: S. Meglic. Objava: Vrtec 37/2 (1. 2. 1907), str. 25–28. Lisica, zajec in macek se odpravijo po svetu, da bi se preživeli. Pridejo v vojaški tabor, kjer se lisica udinja kot zdravnik (zdravi s poprovo meto), macek kot kuhar (pripravlja miši, ki jih ponoci nalovi) in zajec kot vojak (ropota na boben ter tece proti sovražniku). Dobro služijo, dokler jih ne odkrijejo in jih pretepene zapodijo iz tabora. Vrnejo se domov, in kadar jim kaj ni bilo po godu, so se spomnili žalostnega konca svojega službovanja pri vojakih. Pripovedka o lemberških godcih, ATU 130 Kraj: Vižmarje pri Ljubljani. Pripovedovala: mati Manice Komanove. Objava: Komanova 1923, str. 100–105. Boter petelin in njegova zgodba, ATU 130 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Ivan Trinko. Objava: Wagner 1931, str. 117–122; Bolhar 1952, str. 97–100; Bolhar 1959, str. 84–87; Bol­har 1964, str. 111–114; Bolhar 1975, str. 218–222. Petelin in njegova tovaršija, ATU 130 Objava: Flere, Pravljice 1931, 159–161. Štirje muzikanti, ATU 130 Objava: Slovenski gospodar 67/46–47 (15. 11. 1933), str. 12. Osel, pes, macek in petelin, ki so jih nehvaležni gospodarji hoteli zaradi starosti ubiti, se odpravijo v mesto, da bi si zaslužili živež s petjem. Ko so iskali prenocišce v gozdu, so naleteli na roparje, ki so se gostili pri bogato obloženi mizi. Pripravili so jim koncert in jih pregnali. Zdaj so se živali naselile v hiši, se najedle in zaspale. Ponoci pride eden roparjev gledat, kdo jih je pregnal, zacne iskati luc, a zagrabi za macka, zadene ob psa, nato še osla in petelina. Opraskan, ogrizen in ves krvav zbeži iz hiše in poroca poglavarju, da so v hiši carovnice. Odslej se roparji niso upali vec v hišo, naši muzikanti pa so verjetno še sedaj tam. Domace živali romajo v Rim, ad ATU 20D*+ad 130 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Metod Turnšek. Objava: Turnšek 1954, str. 152–154. Pet godcev, ATU 130 Kraj: Podgora, Poljanska dolina. Zps.: Vladimir Kavcic. Objava: Kavcic 1968, str. 102–103; angleški prevod: Kavcic 1969, str. 93–99: Five Musicians. Tista od petelina, ad ATU 130 Kraj: Podbonesec v Beneciji. Povedala: Ilde Chiabudini, ok. 1991. Posnela: Raffaella Iussa. Objava: Chiabudini / Iussa 1995, str. 32–33; Štefan 2011, str. 8–13. Korajžen pes pa touvaji / Pogumen pes in tolovaji, ad ATU 130 Kraj: Beltinci, Prekmurje. Povedal: Avgust Petek. Zps.: Dušan Rešek. Objava: Rešek / Stanonik 1995, str. 28–29, št. 6. Pes zasliši tolovaje in zacne mocno lajati, toda gospodarja ne more zbuditi. Tiho se splazi do razbojnikov in sliši, da se menijo, da danes raje ne bi kradli, ker pes tako laja, pac pa prihodnjo nedeljo, ko gresta gospodar in gospodinja na božjo pot. Ko gospodarja odideta, pes sklice vse domace živali in jim naroci, naj konji v hlevu zacnejo rezgetati, krave mukati, svinje v svinjaku pa naj grizejo in cvilijo; macke naj v hiši skacejo na tolovaje in jih praskajo. Tako so tudi storili in razbojniki so zbežali, ne da bi kaj ukradli. Touvaji / Tolovaji, ad ATU 130 Kraj: Beltinci, Prekmurje. Povedal: Avgust Petek. Zps.: Dušan Rešek. Objava: Rešek / Stanonik 1995, str. 30–33, št. 7. Mož in žena, ki sta živela sama z gluhim hlapcem, sta se po napornem delovnem letu odlocila, da bosta na zimo šla na kratek dopust. Ko odpotujeta, se v krcmi zberejo tolovaji in se dogovarjajo za rop; pes laja, a gluhega hlapca ne more zbuditi. Sliši pa jih tudi petelin in sklice vse domace živali ter jim naroci, kako in kje naj napadejo razbojnike. Vse živali so petelina ubogale in pregnale tolovaje. Igla botra / Botra Igla, ATU 130 Kraj: Števanovci / Apátistvánfalva, Porabje. Povedala: Julia Holecz. Zps.: Karel Krajczar. Objava: Krajczar / Stanonik 1996, str. 15–18, št. 1. L.sica, vouk, p.s, uesu, macka nu petelin / Lisica, volk, pes, osel, macka in petelin / La volpe, il lupo, il cane, l’asino, il gatto e il gallo, ATU 130 Kraj: Doberdob / Doberdň del Lago. Zps.: Giulia Sandrin, 6. 2. 2002. Objava: Sandrin 2010, str. 24–26. *ATU *140* Bik stisne medveda ob drevo / The Bull Presses the Bear to a Tree Bik se zakadi v medveda in ga z rogovi pritisne k drevesu. Pritiska tako dolgo, da tudi sam pogine. Kemrov vol in medved Zapisala Barbara Ivancic Kutin, 7. 3. 2011, Bovško, *ATU *202B* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Na pašniku so se pasle ovce. Pride medved, da bi eno ukradel. Ko ga zapazi Kemrov vol, ki je stal pri hiši, se z vso silo zaleti vanj in ga nabije v trš (bukev). Stiska ga tako dolgo, da najdejo ljudje oba mrtva. O biku, ki medveda umandra, pa sam mertev obleži, ATU *140* Objava: Besednik 3/12 (25. 6. 1871), str. 95. Bik je napadel pritepenega medveda in ga z rogovi pribil k deblu; tišcal ga je tako, da je pri tem sam poginil. Medvŕd, *ATU *140* Kraj: Rož, avstrijska Koroška. Zps.: Josip Šašel. Objava: Šašel 1936, str. 28, št. 31 (3. odstavek). 4 Divje živaLi in LjuDje / WiLD animaLs anD humans 150–199 Živali neso lovca k pogrebu, panjska koncnica. Pripovedi o divjih živalih in ljudeh imajo pogosto stare, v antiko in v zgodnje azijske civilizacije segajoce korenine. V njih vcasih lisica ponovno prevzame glavno vlogo. S svojo zvijacnostjo lahko prelisici celo cloveka. Po drugi strani pa se lahko tudi zgodi, da je ona tista, ki potegne krajši konec. Nekatere tovrstne basni imajo že ezopovske korenine, kot na primer pravljice tipa ATU 150 Lisicin nasvet (Babrius / Perry 1965, num. 53), v katerih lisica poduci cloveka, ki ji je pomagal na prostost in mu je za to obljubila bogato placilo, da je imel placilo že v rokah – namrec njo in njen kožuh – a ga je izpustil. Na Slovenskem pa so bile poznane tudi pripovedi, ki so se širile predvsem v srednjeveškem in zgodnjem novoveškem obdobju. Tako na primer zasledimo pri­poved o lisici, možu in kaci Der Mensch und die Schlange (Mož in kaca) objavljeno v Illyrisches Blatt leta 1819.70 Ta živalska pravljica je primer poucne zgodbe, kjer nastopajo ljudje in živali skupaj. Finski folklorist Kaarle Krohn je obravnaval tri žival­ske pravljice oziroma basni o lisici in cloveku, med njimi tudi pripoved Lisica hoce 70 Illyrisches Blatt 1, nr. 11, Ljubljana, 12. marec 1819. Zgodba je bila dokumentirana že v 12. stol., ko jo je zapisal Petrus Alfonsius v Disciplina clericalis (No. 5). Posamezni deli so Ezopovi. vedeti, kako je krokodil splezal v vreco,71 ki se uvršca v pravljicni tip ATU 155 Nehva­ležnost je placilo sveta, imenovan tudi Kaca vrnjena v ujetništvo, kamor sodi tudi naša povedka o Možu in kaci. Tudi tukaj nastopa lisica, le da tokrat pomaga cloveku, ki je rešil kaco izpod kamna, v ‘zahvalo’ pa ga je ta hotela piciti, ceš da se na svetu tako ali tako dobro placuje s slabim. Kmetu je priskocila na pomoc lisica, ki je bila poklicana za razsodnico in je kaci dejala, da ne verjame, da je bila res ujeta v luknji pod skalo, saj je ta premajhna. Ko ji je kaca to dokazala s tem, da je ponovno zlezla notri, jo je lisica hitro spet zaprla v votlino in kmet je bil rešen grozece nevarnosti. Toda zdaj on ni držal besede: ko je namrec lisica prišla po obljubljeno kokoš, jo je njegova žena jezno napodila in lisica je ostala brez placila. Lisica je tako tudi sama obcutila resnico besed, da je nehvaležnot placilo sveta. Basni in živalske pravljice tega pravljicnega tipa koreninijo v Fabulae extravagantes iz 14. stoletja (Krohn 1931, 29–31). Pripoved pa je primer poucnih zgodb, katerih sporocilo je predvsem v tem, da nikomur ni mogoce zaupati: niti nevarni živali, ki prosi usmiljenja, niti cloveku, ki pogosto govori eno in dela drugo. Kaarle Krohn je ugotavljal, da je pri afriških variantah te basni zaznaven vpliv indijskih in egipcanskih virov, medtem ko se v evropskih variantah kaže vpliv bodisi severnoevropske bodisi južnoevropske tradicije (Krohn 1931, 30–31). Prav to se odraža tudi v razlicnih živalskih protago­nistih, ki so prilagojeni naravi in okolju, v katerem so ljudje pravljice pripovedovali. Pravljice tipa ATU 154 Lisica in deli telesa imajo vzporednico v Le Roman de Renart (IX, 1-2212) in se pojavljajo v številnih literarnih verzijah, prek katerih se je ta pripoved širila po svetu. Istocasno pa so nastajale tovrstne pripovedi tudi neod­visno od evropske literature na drugih koncih sveta. Tako so danes poznane tudi sirijske in armenske kakor tudi nubijske in sudanske variante tega pravljicnega tipa, katerega motivika je zelo stara, saj so le najprimarnejše cloveške družbe pojmova­le posamezne dele telesa kot posebno enoto, ki živi svoje življenje, ne pa kot del enotnega telesa. Tudi v pravljicah tipa ATU 157 Živali se naucijo bati se cloveka odigra lisica po­membno vlogo. V tej znani živalski pravljici, ki ima izvor v ezopovskem basnopisju (Babrios, nr. 74), pokaže lisica kot izkušena žival neustrašnemu medvedu cloveka kot bitje, ki je mocnejše od njega. Tako kot hvaležni lev, ki mu je pastir izdrl trn iz šape, v pravljicnem tipu ATU 156 Androkolus in lev zašciti pastirja, ko ga gospodarji za kazen vržejo levom, da mu 71 Kaarle Krohn, Mann und Fuchs. Drei vergleichende Märchenstudien. Helsingfors 1891. Poleg te je raziskal še pripovedi ATU 154 Lisica sprašuje dele telesa in ATU 161 Kmet izda lisico s tem, da pokaže nanjo. ne storijo nic žalega, se tudi hvaležni medved v povedkah, ki so znane predvsem na Koroškem, zahvali ženi, ki mu je izdrla trn iz šape. Zahvala je sicer najprej videti kot neprijazno dejanje; medved namrec prevrne zibelko, da otrok pade ven, in jo odnese. Toda vrne se k ženi s polno zibelko hrušk. Sicer se medved pojavlja tudi v živalskih pripovedih tipov ATU 160* Žena se z zvijaco reši medveda, ATU 168A Žena in medved padeta skupaj v jamo in ATU 88* Medved spleza na drevo. V slovenskem prostoru skorajda edinstvena, vendar razmeroma pogosta mo-tivika tako v ljudskih pesmih, pripovedih, v upodabljajoci umetnosti kot literaturi pa je živalska pripovedna pesem šaljivega znacaja Živali pokopavajo lovca, ki bi jo lahko uvrstili tudi v pripovedni ciklus »narobe svet«. Vsebina se je po vsej verjetno­sti prenesla v ljudsko izrocilo iz francoskega živalskega epa Le Roman de Renart iz 14. stoletja,72 kjer je opisan pogreb mrtve lisice (Golež Kaucic 2002: 168). Motiv je sicer razširjen tudi na Madžarskem, pri južnih Nemcih, v Avstriji in na Nizozemskem na ljudskih likovnih upodobitvah, toda le pri nas imamo ta motiv tudi v ljudskih pesmih in na panjskih koncnicah (Golež Kaucic 2011: 41). Tako so slovenske ljudske pesmi Jager gre na jago oz. Zverina pokopava lovca (SNP I, št. 970–971) izjemne v tem prostoru. To pesem je na Slovenskem posnela ekipa Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU še leta 1999 v Gradišcu na Primorskem (Golež Kaucic 2002: 166–167). Motivika te pesmi pa se pogosto pojavlja tudi na slovenskih panjskih konc­nicah. Ljudski slikarji so radi slikali motive iz ljudskih živalskih pravljic in basni ter pesmi in pridig. Poslikava panjskih koncnic se je pojavila sredi 18. stoletja, ce sme-mo sklepati po doslej najstarejši znani panjski koncnici s prednje stranice panja 'kranjica'.73 Razcvet je poslikavanje koncnic doživelo od konca 18. stoletja do leta 1900.74 Tovrstne motive so risali ljudski umetniki, ljudski mizarji, ki so pohištvo tudi poslikavali, pa tudi izšolani slikarji. Motive so pogosto prenesli z graficnih letakov, igralnih kart ali bakrorezov in iz raznih knjig. V likovni umetnosti najdemo prizor Živali pokopavajo lovca že v evropski sre­dnjeveški upodabljajoci umetnosti, v 17. in 18. stoletju pa so bile razširjene zlasti grafike, na katerih so med lovskimi prizori upodobljeni tudi motivi, ko zajci pecejo lovce na ražnju ali ko zajci kaznujejo lovce, tako da živali napadejo mesto, kjer lovci živijo, in podobno (Makarovic / Rogelj Škafar 2000: 30). Najstarejša upodobitev lovcevega pogreba na panjskih koncnicah je datirana z letnico 1787.75 72 Prim.: Le Roman de Renart. Pierre de Beaumont (adaptation). Pariz: Hachette 1996. 73 Ida Glinšak, Pripovedi s panjev – 2. del (Izbor motivov iz zbirke Cebelarskega muzeja). Radovljica 1995. 74 Helmut Kropej, Poslikane panjske koncnice. Celovec 1991, str. 9. 75 Gorazd Makarovic, Poslikane panjske koncnice. Likovni zvezki 2. Ljubljana 1962, str. 128. Ker je pripovedno izrocilo Živali pokopavajo lovca tako znacilno in edinstveno za slovenski kulturni prostor, sem se odlocila, da jih uvrstim v posebni pravljicni tip, in jim dolocila tipno številko *ATU *191*. V prozni obliki je ljudsko pesem Zverina pokopava lovca okoli leta 1940 za­pisala pisateljica Lea Fatur. Njena pripoved je ohranjena v rokopisu v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.76 Pripoveduje, kako so živali sklicale veliko zboro­vanje in razpravljale, kako odstraniti lovca, ki se je nastanil v gozdu. Kralj lev je vpra­šal, kaj naj storijo z njim. Nekatere so predlagale, da ga naj prisilijo, da bo zapustil gozd; druge so bile mnenja, da tega ne bo storil. Nihce tudi ni bil pripravljen iti k lovcu z lovorovo vejico in mu predlagati mir. Nazadnje dolocijo jazbeca, risa, med-veda in macka, da gredo z zeleno vejico v roki k lovcu na pogovor, toda lovcev pes jih že od dalec zavoha in klice lovca s puško. Živali pobegnejo nazaj k levu. Ponovno razpravljajo in dolocijo, da ga bodo najprej obsodile, nato usmrtile. Lev, leopard, kamela, tur in bivol zapustijo dvorano, ceš da je tak posel premalo casten za njih in da naj male živali opravijo same. Odšla je tudi lisica, jelen in divja koza sta ji sledi-la. Ostanejo jazbec, macka, ris, medved in volk. Ris se je postavil na celo vojske in ukazal, da naj se skrijejo pod smreko pri lovcevi hiši. Ko pride lovec k potoku in se nagne, da bi pil, mu sede ris na zatilnik, medved ga udari s taco po glavi in ga ubije. Zdaj sklenejo vse živali, da ga bodo castno pokopale. Prišli so tudi zajcki in ptici in vsi so zaceli 'žalovati' in plesati okoli lovca in prepevati: »Oh, kaj pa bo, oh, kaj pa bo, ko lovca vec ne bo?« Lev je ukazal napraviti veliko sedmino. Velike živali so se trkale po prsih in nazdravljale, ceš »mi smo ga, mi!«; ko macka ugovarja, jo leopard mahne s taco in ubije. Potem so volkovi nesli krsto, zajcki so svetili, medved je mr­mral molitve, dihur je kadil, in ko je lovca pokrila crna prst, so zopet peli: »Oh, kaj pa bo, oh, kaj pa bo, ko lovca vec ne bo?« Ali so pisateljico Leo Fatur navdihovale le ljudske pesmi ali je poznala tudi kakšno povedko, je težko reci, vsekakor druge ljudske prozne verzije nimamo. V novejšem casu je ljudsko pesem Živali pokopljejo lovca priredila Svetlana Makarovic.77 Njena radijska igra za otroke Živali pokopavajo lovca je bila objavljena na zgošcenki. Z vidika primerjave ljudskega izrocila in avtoricinega ustvarjalnega opusa jo je analizirala Marjetka Golež Kaucic (2011), ki je pri tem poudarila pomen ekokriticnega pristopa pri obravnavi upodobljenih živali v folklori in literaturi. Drugo literarno priredbo pa je doživela ljudska pesem Živali pokopavajo lovca v satiricni priredbi Andreja Rozmana Roze v šaljivi pesmi Lovska, ki jo je avtor obja­ 76 NUK Rokopisni oddelek: Ms 1585: Lea Fatur, zapušcina. 77 Svetlana Makarovic, Slovenske ljudske pravljice: Živali pokopavajo lovca, Prevarana lisica. (Zgošcen­ka). Ljubljana: Nica records 2002. vil leta 2010 v zbirki Izbrane Rozine v akciji.78 Pesem pripoveduje o lovcu Jaku, ki sa­nja lastni pogreb, ki mu ga priredijo »zajci, trije volki, dva medveda, pet merjascev in seveda še fazani in lisice, polhi, svizci, prepelice, gamsi, jazbeci in srne«. Pesem opisuje prizor živalske gostije takole: Preden Jaka puško opali, že ga zgrabijo živali in ga nesejo skoz gosto, skoraj neprehodno hosto do velike kraške jame, kjer sred najvecje sobane, okrašene za gostijo, ga na mizo položijo in zatrobijo v rog. Jaka gleda: vse naokrog so po stenah cisto prave od resnicnih lovcev glave! Ko to vidi, se zbudi. Najprej sploh ne ve, kaj bi, potlej pa gre brž domov in nikoli vec na lov. Tudi ta pesem se uvršca med avtorske stvaritve s poudarjeno satiricno noto in z ekološkim predznakom. S precejšnjo mero ekokritike se loteva vprašanj naravne­ga okolja, pri tem pa je tudi živalim posvecena ustrezna pozornost in naklonjenost. 78 Andrej Rozman Roza, Izbrane Rozine v akciji. Ljubljana: Mladinska knjiga 2010, str. 94–95. ATU 150 Lisicin nasvet / Advice of the Fox (The Three Teachings of the Bird) A: Clovek osvobodi lisico, ki mu obljubi placilo, a ga ne dobi. Ko je na prostosti, mu da lisica nasvet: Ko imaš lisico, je ne izpusti. B: V povracilo za svojo prostost da ptic cloveku tri nasvete: nikoli ne poskušaj doseci tega, kar je nedosegljivo; ne pozabi dogodka iz preteklosti; nikoli ne verjemi tega, kar je neverjetno. Nasveti niso koristni in clovek obžaluje, da je ptica izpustil. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, num. 63); dokumentirano v Barlaam in Josaphat; BP III, 230–233; Marzolph / Van Leeuwen 2004, num. 414. Lisica prevarila muža Matija Valjavec, Varaždin, ad ATU 150 Objava: Slovenski glasnik 6/2 (1. 8. 1860), str. 50; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 160, št. 312. Tak je jen put štela lisica prek plota prejti, pak je bilo vuzko prelo med plotom pak je veznula, da ni mogla naprej ni nazaj. Vezda kaj ce lisica poceti? Pocne kricati, plakati se, kajti se je bojala, da ju ne bi gdo onde našel pak bi ju zatukel. Tak žalostna vupazi iz dalka, da onim istim putem ide jen muž. Ve ona v strahu mislila je, kak bi se ote muke mogla osloboditi i kak bi muža vkaniti mogla, da ju te muke oslobodi, i kakvu placu mu obeca za njegovo delo. Gda bi muž blizo došel, zaprosila ga je lisica, da ju ote muke oslobodi, da mu bu za delo škuda dala, kajti se je bojala, da ne bi gdo spametneši došel pak bi ju prijel. Na to muž da se vkaniti i oslobodi lisicu. I da ju je oslobodil, pušca ju z ruk i pital ju je: »De je škuda?« Ona mu veli: »Si ju imel v ruki, zakaj si ju nisi zel? Za moju kožu bi bil dobil škudu.« - I ja sem kcoj došel i sem mu ju pomogel osloboditi, pa nisem takaj niš dobil. ATU 151 Clovek nauci medveda igrati na pišcal / A Man Teaches a Wild Animal to Play the Fiddle Namesto da bi clovek medveda ucil igrati, mu priškrne tace v drevesno špranjo. Podobno prelisici še druge živali. Osvobojene živali se zaman trudijo, da bi se mu mašcevale. Prim.: ATU 38, 1159, 1160. Literatura: Grimm 8; BP I, 68; EM: Einklemmen unholder Wesen. Pripovedka o Hergaduši Zapisal Mihael Napotnik, Frankovci pri Ormožu, ATU 151 Objava: Slovenski gospodar 16/2 (12. 1. 1882), str. 14–15: Iz potne torbice II: Za poduk in kratek cas. Hergaduša je hodil po pesku in se sprehajal ter si na pišcalko igral. Medved ga sliši in ga pride prosit, naj ga nauci tudi igrati. Hergaduša mu dovoli, razkolje štor in rece medvedu, naj v razpoklino nogo vtakne. Ko je medved to storil, spusti Hergaduša razpoklino vkup, da je bila medvedova noga znotraj. Medved se zacne dreti, Herga­duša pa mu rece: »No, zdaj pa že znaš igrati.« In gre dalje. Najde lisico, ki bi rada kure dobila, ki je bilo na drevesu, ter ga poprosi, da bi jo vzdignol do kureta. Hergaduša prinese vrv, jo priveže lisici okolo vratu, gre na drevo in priveže lisico za vejo, da je visela; on pa gre dalje in najde kobilo, ki je imela srab (garje) ter ga prosi, da bi jo oz-dravil. Hergaduša prinese kisa ter polije z njim kobilo, da je od bolecine se zacela po zemlji valjati. Hergaduša gre dalje in najde zajca pri plotu, ki bi rad šel v vrt po zelje. Zajec prosi pomoci. Hergaduša vzdigne plot, ko pa je zajec že imel glavo v ogradu, spusti on plot zajcu na vrat, potem pa se na pišcalko igraje vrne domov. Med tem so se medved, lisica, kobila in zajec bolecin rešili, se zbrali in so šli skupaj nad Hergadušo. Vendar poprej so se hoteli prepricati, kaj da Hergaduša dela. Medved pogleda skozi okno, ko pa vidi, da Hergaduša štor kala, se vstraši in odbeži. Zdaj gre lisica gledat skozi okno; ko pa vidi, da je imel Hergaduša vrv v rokah, odbeži. Ko še je tudi kobila skozi okno pogledala in videla, da ima Hergaduša kis, in je odbežala, se je zadnjic tudi zajec žalosten skril, Hergaduša pa je mirno živel in si rad na pišcalko igral. ATU 154 Lisica in deli telesa / The Fox and His Members Medved grozi, da bo pojedel kmetovega konja, ki ga kmet med oranjem zmerja, da je »medvedji futer«. Kmet za pomoc prosi lisico in ji obljubi gosi, namesto njih pa pripelje psa. Pes prežene lisico v luknjo, kjer zacne lisica spraševati dele telesa, kako so ji pomagali. Rep prizna, da ji ni pomagal, zato ga pomoli iz luknje; tako jo psi popadejo za rep ter potegnejo iz luknje. Literatura: Dokumentirano ok. leta 1200 v Roman de Renart (IX, 1–2212); Krohn 1891, 11; BP I, 518, not. 1; EM: Fuchs und Glieder. Ptica, lisica in pes Matija Valjavec, ATU 122+154 Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 299–300. Nekoc je bila ptica, ki si je na nekem grmu spletla gnezdo. Zacela je nesti jajca. To je opazila lisica in si mislila: »Aha, to bo dober zajtrk.« Ptico je pustila, da je dalj casa nesla, dokler ni znesla vseh jajc. Potem pa pride in rece ptici, ki je pela na grmu: »Dobro jutro, botra. Kako si lepa, in kako lepo prepevaš! Meni pa so všec tvoja jajca, ki so v gnezdu, pojedla jih bom.« To sliši ptica, pa se nasmeje in rece:»Oh, oh, nespametna si, kaj se boš teh jajc naje­dla? Raje bom izvalila svoje mladice in jih zredila. Ko bodo tolsti, tedaj pridi in boš pojedla njih in mene.« In ptica pove, kdaj naj lisica pride. Nato lisica žvižgajoc odide. V tem casu ptica prosi nekega lovskega psa in mu obljubi dobro pecenko, lisico. Tisti dan, ko bo lisica prišla po mlade, naj se postavi tam in jo bo lahko ujel. Nato se je pes zasmejal in rece: »Kakšna priložnost! Veš kaj, ptica, ko bo lisica prišla, se bom skril v drugi grm, ti pa prosi, da zadnjic zapoješ. Sedi na vejico in zapoj. S tem mi boš dala znak, jaz pa bom lisico, hop.« Pride cas, lisica gre veselo žvižgajoc: »Zdaj pa bo obilna jed!« Pride k ptici in rece: »Hej, botra, jaz sem tu.« »Že prav,« rece ptica. »Kar sem ti bila obljubila, to moram dati. Samo to te prosim, pusti mi, da zapojem še zadnjo pesem.« Lisica rece: »Naj ti bo. Le daj!« Ptica sede na vejo in zacne peti. Nato skoci pes za lisico, a je ni mogel ujeti. Lisica se je spustila v beg, pes za njo, lisica skoci v luknjo, pes pa je ostal zunaj in jo cakal. Potem se je lisica pogovarjala sama s sabo in rece nogam: »Moje drage noge, kako ste se ve držale?« Noge recejo: »Zelo dobro, tako hitro smo šle, kot bi letele, da nas tisti pes ne ujame.« »Dobro, dobro, vredne ste pohvale. A ve, moja ušesa?« »Zelo dobro, me smo tako zvesto poslušale, ali je tisti prekleti pes že blizu.« »Dobro je, viteško je; a ve, moje lepe oci, kaj ste pa ve delale?« »Ej, me smo pa tako gledale, ali je že blizu lisina.« »To je lepo od vas.« Potem pogleda na svoj dolgi rep: »Kako pa je s tabo, moj lepi košati rep?« Rep rece: »Zelo slabo. Jaz sem tvoje krmilo, ti pa si z menoj tako grdo delala, da si me vlekla za sabo po grmovju in robovju, nic mi ne bi bilo žal, ceprav bi me bil pes ujel.« »Hm, hm,« rece lisica, »ti si moj sovražnik! Vsi so mi zvesti, samo ti si mi bil nezvest. Od zdaj ne boš vec z menoj v luknji. Izgini ven! Marš ven, moj sovražnik!« In porinila je rep ven iz lisine. Nato pes zgrabi za njen rep in potegne lisico ven ter si poplaca svoj trud. In jo je raztrgal. Mož, zajec, lisica in medved, ATU 155+154 Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 304–306. Zajec se prihaja norcevat iz mladih medvedkov. Nekoc ga zaloti medved in se spusti za njim v dir, a se zatakne v hrastovi rogovili. Mimo pride mož in ga reši, medved pa mu za placilo pokaže skriti med, a zahteva od moža, da nikomur ne sme povedati, kako je izvedel za med. Mož odpelje sode medu domov in radovedni ženi pove, kako je prišel do njega. Medved to sliši in se mu pride naslednji dan, ko je oral na njivi, mašcevat. Že ga hoce napasti, ko zasliši mož lisico, ki mu govori, da ima v glavi pamet in v roki gorjaco. Opogumljeni mož rece medvedu, da bi se rad, preden ga pokonca, pokoril, zato ga bo trikrat nesel okoli njive. Medved se strinja in mož mu naroci, naj zleze v vreco. Komaj je notri, ga zaveže in ga z motiko pokonca. Zdaj pride lisica izza grma in zahteva za placilo, da mu odgrizne nos. Mož od velikega strahu prdne. Lisica ga vpraša, kaj je to, in mož ji odgovori, da hoce ven devet lovskih psov, ki jih je vceraj pojedel. Prestrašena lisica ga prosi, naj jih še malo zadrži, in hitro zbeži. Lisica, škrjanec in pes, ATU 154 Kraj: Medžimurje. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Slovenski narod 2. 12. 1873, str. 1; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 162–163, št. 315. Mož, medved in lisica, ATU 1030+ad 160+154, literarna verzija Zps.: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 83; Levstik 1931, str. 311–313. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 160. Ptica, lisica in pes, ATU 122+154 Kraj: Veržej pri Ljutomeru. Zps.: Franc Kovacic (K-c Fr.). Objava: Vrtec 21/9 (1. 4. 1891), str. 147–148. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 122. Lisica s trešcico, gosjo, puranom in nevesto, ATU 154 Objava: Brinar 1904, str. 15–17, št. 6. Kako je prišel kmetic do meda, ATU 155+154 Objava: Flere 1931, str. 161–165. Nedalec od medvedjega brloga je imel svoje gnezdo zajec, ki je prihajal k mladim medvedkom in se delal norca iz njih. Nekega dne ga zasaci medved in se spusti za njim v dir, a se zatakne v hrastovi rogovili. Mimo pride kmet in ga reši, medved pa mu za placilo pokaže med, a zahteva od kmeta, da ne sme nikomur povedati, kako je izvedel za med. Kmet odpelje sode medu domov, toda pove radovedni ženi, kako je prišel do medu. Medved to sliši in se mu pride naslednji dan, ko je oral na njivi, mašcevat. Že ga hoce napasti, ko zasliši kmet lisico, ki mu govori: »Saj imaš v glavi pamet in v roki motiko.« Opogumljeni kmet rece medvedu, da bi se rad, preden ga pokonca, pokoril in da ga bo trikrat nesel okoli njive. Medved se strinja in kmet mu naroci, naj zleze v vreco. Komaj je notri, ga zaveže in ga z motiko pokonca. Zdaj pride lisica izza grma in zahteva za placilo tri prašicke, sicer mu bo odgriznila nos. Kmetu se od strahu zacne kolcati. Lisica ga vpraša, kaj je to, in medved ji odgovori, da hoce ven devet lovskih psov, ki jih je vceraj pojedel. Prestrašena lisica ga prosi, naj jih še malo zadrži, in hitro zbeži. Lisica je šva u Gorjance, ATU 154 Kraj: Šmarca pri Kamniku. Povedala: Rezka Slapnik, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 31–32, št. 16. ATU 155 Kaca vrnjena v ujetništvo – Nehvaležnost je placilo sveta / The Ungrateful Snake Returned to Captivity Mož reši kaco, ki hoce ubiti rešitelja, namesto da bi se mu zahvalila. Lisica kot sodni-ca doseže, da kaco vrnejo v ujetništvo. Literatura: delno Ezopova basen (Perry 1965, 558, num. 640, 560, 640a); Krohn 1891, 38–60; BP II, 240; EM: Undank ist der Welt Lohn. Clovek in kaca / Der Mensch und die Schlange Zapisovalec neznan, 1819, ATU 155 Objava: Illyrisches Blatt 1/11 (12. 3. 1819), str. 42–43; prevod v slovenšcino: Kropej, Dapit 2011: str. 43–44, št. 21. Nek mož je na poti našel od mraza otrplo kaco in jo je iz usmiljenja vrgel v torbo. Cez nekaj ur pogleda, ce je kaca že prišla k sebi. Komaj pa je torbo odprl, je skocila kaca ogreta in živahna ven. »Konec je s teboj, clovecek,« tako je spregovorila, »splošna navada je namrec, da se dobro placuje z zlim. Tudi jaz se bom tako ravnala in te bom ubila.« Zaman je protestiral mož proti tej trditvi in nehvaležnosti. Kaca je našpicila svoj strupeni jezik in šele po dolgem pregovarjanju privolila, da naj prva žival, ki bo prišla mimo, razsodi. Mimo pride vol in kaca ga vpraša: »Ali je res, da clovek dobroto placuje s slabim?« »Jaz sem primer za to,« odgovori vol. »Dokler sem imel moc, sem moral za svojega gospodarja trdo delati, zdaj, ko sem star, pa me pusti stradati.« Mož je globoko zavzdihnil pri tem odgovoru. Tedaj pride mimo lisica in kaca ji zastavi isto vprašanje. Lisica je odgovorila podobno, vendar si je dala razložiti, zakaj takšno vprašanje. Ko je izvedela, je spregovorila: »To pa je vendar zelo neverjetno, da se je kaca lahko spravila v torbo, ki meri samo en cevelj, medtem ko jih ima kaca tri.« »Takoj te bom prepricala,« je odgovorila kaca in je naglo skocila v vreco. Komaj pa je bila notri, je svetovala lisica možu, naj torbo zaveže in kaco umori. Mož se je ravnal po lisicinem nasvetu in se zahvalil modremu razsodniku. Hudobnemu je krepost neznana vrlina in znese se nad vsakim brez izjeme. (Neumni medved) Josef Kosi, okolica Ljutomera, ok. 1890, ATU 155 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/38,1. Objava: Kropej 1995, str. 236, št. 82. Enkrat se je zavec hoda z mladih medvedov norca delat. Ko stari domu pride, se mu ti mladi tožijo. On pa rece, jaz bom ga že pocaka. Ko ednok zavec pride, ga je ti stari medved tira po šumi, in ko prideta do enih gacin na hrasti, je zavec skoz skoca, medved pa je tudi namena skoz skociti, te pa se je notri zgraba pa je ne moga vec vunt. Te pa pride en kmet drv sekat, pa ga je medved jako prosa, da bi ga on reša, da bode mu on že dva koša meda da. Kmet ide pa ga je reša, te pa mu je medved med da pa je reka, nikomi ne pravi, da sem ti ga jaz da; ce boš komi poveda, ti si nic dobrega ne troštaj. Kmet pela med domu, medved pa je ša za jim pa ga je pod oknom posluša. Doma kmeta žena pita, gde si to doba, on pa ne upa povedati; žena pa še ga drugoc pita pa deca tudi, ce si ga gde vkra ali kak si to doba. On pa rece, en neumen medved se je v gacine zgraba te pa sem ga jaz za toti med reša. Dere je medved to pod oknom zacuja, je cemeren odiša. Drugi den pride kmet na polje delat; ko ga medved zagleda, gre vcasig k njemu in rece, zdaj boš ti trpa, zakaj si poveda, što ti je med da. Kmet prosi, da bi mu medved notri v žakel ša, da bode ga on za pokoro po polji sem no ta nesa. Medved pa je ša notri pa si je misla, to bode za me ena velka cast; ko je medved že v žakli vkup zvezani bija, je prišla ena lisica z šume pa je sploh pravila, v glavi pamet, v roki pa palico; ko to kmet zacuje, se je vcasig spotja pa je vzeja otiko in je medveda v žakli dol zatuka. Zdaj pa pride lisica pa rece, kaj pa boš meni za to da, da sem te to spotila. Kokoši? Ne, toga necem. Race? Toga tudi ne. Kaj pa ceš imeti? Tvoj nos, rece lisica. Kmet se prestraši pa si misli, da bi rajši prle medved buja, onti bom zdaj tüdi moga prec biti, in mu od straha en prdec vujde, lisica pa rece, kaj je to. On se pa dvakrat sprdne, lisica pa že vsa prestrašena drgoc pita, do to dela. On pa rece, snoci sem dva mesarska psa, zdaj pa cüjeta tvoj glas, pa bi rada vün šla; ona pa rece, prosim te, do tacas jih vün ne spüšcaj, da jaz v šumo odbežin. Placilo sveta, ATU 155 Objava: Vedež 2/24 (14. 5. 1849), str. 187. Kmetic reši kaco iz jame, kaca pa ga hoce umoriti, ceš da tudi svet tako placuje. Mož, zajec, lisica in medved, ATU 155+154 Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 304–306. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 154. Stara dobrota in lanski sneg, ATU 155, literarna verzija Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1877, str. 68; Levstik 1931, str. 310–311. Zajec sodnik, ad ATU 155, literarna verzija Zps.: Manica Koman, 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 20. Nehvaležnost je placa sveta, ATU 155 Zps.: Jernej Ciringar. Objava: Kosi 1894, str. 64–67. Kmet nese težko breme v mesto naprodaj. Spotoma se usede na pecine, v katerih je bila zaprta kaca. Prosi ga, naj jo reši, toda komaj je na prostosti, hoce kaca kmeta pi­citi, ceš da tudi ljudje placujejo dobro s hudim. Napotita se iskat potrdila za to trditev in srecata konja belca in psa, ki pritrdita, da je to resnica. Nato srecata še lisico. Ta pa maje z glavo in ne more verjeti, kako je lahko bila tako velika kaca v tako majhni votlini. Ko ji kaca pokaže in zleze noter, zavali kamen spredaj in kmet je osvobojen. Lisico povabi zvecer domov na kurjo pecenko. Toda ko žena izve, kaj se je zgodilo, pricaka lisico in ji zlomi hrbet. Lisica umirajoca vzdihne: »To je placa sveta.« Srecni drvar, ATU 155 Zps.: M. Selec. Objava: Vrtec 32/3 (1. 3. 1902), str. 45–46. Mladi zajcek hodi vsak dan kregat medvedke v sosednjem brlogu. Stari medved za grmom caka zajcka, a ta mu ubeži na drevo z dvema vrhovoma. Medved hoce za njim, a se zagozdi. Prihiti drvar in ga reši, v zahvalo pa mu medved pokaže votli štor z medom in naroci, da o tem ne sme nikomur nic povedati. Drvar naloži koš z medom in ga nese domov, kjer ženi le pove, kako ga je dobil. Medved pod oknom to sliši in se mu sklene mašcevati. Drugi dan medved drvarju zagrozi, da ga bo umoril. Drvarju prišepne lisica, da ima v roki sekiro, v glavi pa pamet. Zdaj pravi drvar med-vedu, da bi se rad pred smrtjo pokoril, naj mu torej dovoli, da ga zaveže v vreco in ga trikrat na rami prenese okoli trate. Drvar zadrgne vreco in medveda ubije. Zdaj hoce lisica placilo, toda ni zadovoljna ne s kokošmi, ne z racami in gosmi, pac pa hoce od­grizniti drvarju nos. Drvar od zacudenja zažvižga, pritece njegov pes in zadavi lisico. Nehvaležnost je placilo sveta, ATU 155 Zps.: Mathesius - F. Osojski. Objava: Angeljcek 1902, str. 44–45. Kmet reši kaco iz globokega prepada. Za placilo ga hoce kaca požreti, ceš da svet tako placuje. To potrdita stari konj in pes. Lisica, ki ji kmet obljubi kokoši, pa reši kmeta, tako da zvabi kaco nazaj v prepad. Ko pride zvecer lisica po placilo, jo kme­tova žena s hlapcem ulovi in zapre in tako placa lisica svojo dobroto z življenjem. Stara Hvaležnost je umrla, ATU 155, literarna verzija Objava: Brinar 1904, str. 106–109, št. 29. Opeharjena lisica, prvi del ad ATU 154, literarna verzija Zps.: Manica Komanova, 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 14. Kako je prišel kmetic do meda, ATU 155+154 Objava: Flere 1931, str. 161–165. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 154. Grdynica / Grdina pod kamnom, ATU 155 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Viga Managatawa / Luigia Madotto. Posnel: Milko Maticetov, 1965. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 7/263. Grdynica / Grdina pod kamnom, ATU 155 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Viga Managatawa / Luigia Madotto. Posnel: Milko Maticetov, 25. 8. 1968. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 41-A, R 16/23. Objava: Maticetov 1973, str. 194–197, št. 56. Grdyna ta-na Barmane / Grdina na Barmanu, ATU 155 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Jelica tuw Borovícji / Elena Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 16. 3. 1969. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 14-B, R 4/32. Objava: Maticetov 1973, str. 198–199, št. 57. Ardyna pod no loštro, ATU 155 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 208-B, R 20/96. Lisica rešiteljica, ad ATU 155 Kraj: Neblo, Goriška brda. Povedala: Marija Mavric, 1969. Objava: Stres, Medvešcek … / Stanonik 2008, str. 14, št. 3. Lisica reši moža, ki je padel v jamo, tako da sama skoci notri, mož se povzpne nanjo in skoci ven. Za placilo ji obljubi tri kokoši, ki naj jih pride zvecer iskat v kurnik. Doma mož ženi pove, kaj se mu je pripetilo, ta pa lisici pred kokošnjak nastavi past, da se lisica ujame vanjo. Ko zjutraj mož najde lisico v skobcu, jo spusti in ji da oblju­bljeno placilo, ženo pa premlati. O kaci, ATU 155 Kraj: Križ na Krasu. Povedala: Anica Starc. Zps.: Danila Kocjan. Objava: Kocjan, Hadalin / Stanonik 1993, str. 43, št. 12. Sosed Frane reši kaco izpod stene. Komaj je bila rešena, se zažene proti rešitelju, on pa v dir in se komaj reši. Žalostno ugotovi, da je dobrota sirota. Mož an vuk / L'uomo e il lupo, ATU 155 Kraj: Seuce / Seuza, Beneška Slovenija. Zps.: Ada Tomasetig. Objava: Tomasetig 2010, str. 519–520. ATU 156 Trn izdrt iz šape / Androcles and the Lion (Thorn Removed from Lion’s Paw) A: Pastir izdere levu trn iz šape. Ko pastirja kaznujejo in ga vržejo v levjo jamo, ga lev prepozna in mu poliže roko. Vladar izpusti oba. [Suženj Androkl na begu v afriško pušcavo levu izdere trn iz noge in mu jo ozdravi. Nato so Androkla ujeli in obsodili na boj z zverinami. Ujeli pa so ravno ozdravljenega leva, ki v areni Androklu ni nic žalega storil.] B: V zahvalo, ker so mu izdrli trn iz šape ali kost iz goltanca, se lev rešitelju zahvali in ga nagradi. Literatura: Dokumentiral že gramatik Aulus Gellius, Noctes Atticae (V, 14) v 2. stol. n. št.; Barst 1911; Brodeur 1922; BP III, 1, not. 2; EM: Androklus und der Löwe. Hvaležni medved France Kotnik, Koroška, ATU 156 Objava: Kotnik 1924, str. 85, št. 76. Gori nekje v gorah, ne vem vec, ali je bilo pri Macigoju ali pri Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Naenkrat prilomasti – pa prej ni nicesar opazila – medved in ji moli taco, v kateri je tical velik, tolst trn. Žena se je ustrašila, a medved le milo in pohlevno godra. Zato se ojunaci in mu izdere trn iz tace. Mrcina grda pa zvrne zibel, jo pobaše in odide. Cez nekaj casa pa ji zopet prinese zibel, napolnjeno s sladkimi hruškami. Tudi divje zveri so svojim dobrotnikom hvaležne, ATU 156 Zps.: A. Strajnšak. Objava: Vedež 1848, str. 18–20. (O pušcavniku Gerazimu in oroslanu): Lev iz hvaležnosti, da mu je pušcavnik Ge-razim (Hieronim) odstranil trn iz tace, hodi kot krotek pes za njim, nosi iz Jordana vodo v samostan, privede nazaj ukradenega osla in nazadnje umre na gospodarje­vem grobu. Strelc z levam, ATU 156+300 Kraj: Primorska. Zps.: Šemerl. Objava: Slovenija 2/25 (27. 3. 1849), str. 100–104. Kmet in volkodlak, ATU 156 Kraj: Zemon pri Ilirski Bistrici. Zps.: Josip Potepan - Škerljev. Objava: Arkiv za povjestnicu jugoslavensku 11/1872, str. 256. Kmet izvlece Volkodlaku grlj iz lape, ATU 156 Kraj: Dane pri Ribnici. Zps.: Karel Rudež (sin grašcaka Jožefa Rudeža). Objava: Ljubljanski zvon 1883, str. 567; ponatis: Kelemina 1930, str. 117–119, št. 68/I. ATU 157 Živali se naucijo bati se cloveka / Animals Learn to Fear Men Lisica hoce volku pokazati nevarnega cloveka. Srecata starcka in lisica pravi, da on vec ni clovek. Ko srecata fantka, pravi lisica, da on šele bo clovek. Nazadnje srecata moža s puško. Volk se mu približa in mož ustreli vanj. Volk rece lisici, da bi moža lahko premagal, ce ne bi pljuval ognja. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 484, num. 340); Grimm 72; BP II, 96–100; EM: Tiere lernen Furcht vor den Menschen. Lev, medved in hovs Anton Žlogar, Suhor, Bela krajina, 1872, ATU 157 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/226/11. Lev, medved i hovs (pes) so popotovali, pogovorjaje se med seboj. »Kdu je naj jacji na sveti?« veli hovs. »Ja sem naj jacji,« veli lev. »Oj, ni nihce maj nami,« veli medved. Hodimo teda po sveti, dokle dobimo naj jacjega. »Ja se vüpam vsakega prevladati,« rece lev. »Bomo videli,« veli medved. Zdaj se napotijo i gredo pocasi do anga hribca i tam se vstavijo, da bi naj jacjega prcakali. – Kmali pride po poti pekler. »Ko je leno un jaki, clovek?« praša lev. »A je, leno ti je nadluga!« Pustijo ga memo iti. Na to pride sudat. Lev gre ter se postavi na pot predenj. Sudat vzame puško iz rame i sproži v leva, a ta se ni ne zmeni; sudat se ne more vec braniti ter zbeži proc. »Kaj je bil to naj jacji?« praša lev »O ne,« odgovori medved. Od dalec tam dipa (spreng) na živem konji huzar, onako prav madjarski. »Tam se ti postavi!« veli hovs levu. Lev gre na pot predenj. A huzar jizdere sabljo, pa spodbode konja i seka po levu vse vprek. Dolgo se lev brani, a nazadnje omega i beži k unema dvema. »Ta je jak, tako me je lizal okol glave i po životi, da sem jako skeli, i ne vem, ali se bo zacelilo, ali ne.« »No, zdaj si videl, kdu je naj jacji,« veli medved. Lev je bolehal i bolehal, dokler crkne. Medved in lisica Franc Pokorn (Serafin Karlovcan), Škofjeloško pogorje, 1883, ATU 157 Vir: Arhiv Slovenske matice v Ljubljani: Serafin Karlovcan, Narodno blago iz Škofjeloškega pogorja. Objava: Serafin Karlovcan (= Franc Pokorn), Narodno blago iz Škofjeloškega pogorja. Loški razgledi 36, Škofja Loka 1989, str. 192; ponatis: Stanonik 2005, str. 192, št. 397. Nek lovec gre na lov v velik in zarašcen gozd in zapazi lisico ter jo hoce ustreliti. Lisica pa, zvita kakor je, lovcu uide in se skrije blizu nekega medvedovega brloga. Kmalu pa prirenci medved iz brloga in gre hrane iskat. Zapazi lisico in jo vpraša, kaj da tako verno opazuje. Lisica pa mu odgovori: »Onega cloveka ondile v zeleni kamižoli (suknji) opazujem, ki tako pridno tobak puši (kadi) in kratek cas dela. Morda bi tudi ti rad kadil, ker si precej velik korenjak. Kar tjekaj k njemu pojdi in gotovo ti bode dal tobaka.« Medved uboga in gre. Lovec ga zapazi, nabaše puško in caka. Ko medved bliže pride, lovec napne petelina in ustreli. Medved pa precej zadet kar odleti. Prišedšega nazaj ga vpraša lisica. »No, ali ti je dal tobaka in ali si ga kaj dobro pušil?« Medved pa odgovori: »Še malo naj bi bil srknil pa bi crknil,« in je odšel godrnjaje v brlog. Cloveška zver Gašpar Križnik, Motnik, Tuhinjska dolina, ATU 157 Objava: Slovenske vecernice 42/1888, str. 134; ponatis: Kosi 1894, str. 11–12. Medved rece lisici: »Kaj ne, jaz sem najstrašnejša zver?« Lisica mu zanika: »Ni res! Cloveška zver je še strašnejša.« Medved jo zavrne: »Ne verjamem, pokazati mi jo moraš, da se izkusim ž njo.« Potem je gresta iskat. Na cesti srecata cloveka in medved vpraša lisico: «Ali je to cloveška zver?« »Ne,« zanika lisica. Koracita dalje in prideta do grmovja; tam ugleda lisica lovca, ki se skriva za grmovje. Rocno se potuhne, medvedu pa rece: »Tam-le je cloveška zver, le pojdi bliže in po­skusi se ž njo!« Ko pride medved do lovca, vpraša ga: »Ali si res cloveška zver?« Lovec potrdi: »Res. Kaj pa je?« »Metat se grem s tabo,« rece medved. Lovec pa njemu: »Moram ti dati prej kaditi; potlej se pa pojdeva metat.« Medved nato: »No le!« Lovec mu dene dvocevko v gobec in ustreli. Tako se ustraši medved, da zbeži k lisici in ji pove: »Sedaj pa verjamem, da je strašna cloveška zver; le dvakrat sem puhnil tobak, pa me je vsega pretresel!« Ona mu odgovori: »Bolje je verjeti, nego vprašat hoditi.« Leva in lisica, ATU 50+157 Objava: Ljubljanski casnik 1, št. 65 (12. 11. 1850), str. 260. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 50. Lisica, vuk i clovik, ATU 157 Kraj: Istra. Zps.: Jakob Volcic. Objava: Slovenski glasnik 8/3 (1. 3. 1865), str. 93. Lisica je želela volku pokazati cloveka. Ko je prišla mimo ženska, je rekla, da to ni in tudi ne bo clovek. Ko je prišel otrok, pravi, da ta šele bo clovek. Ko pa prijezdi mimo mož s puško in sabljo, ga volk napade. Mož ga rani in volk prizna, da je naletel na pravega cloveka. Volk pokaže medvedu cloveka, ATU 157 Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 301, št. 141. Oroslan, tigriš i clovek, ATU 157 Kraj: Židovnjak, Zagorsko na Hrvaškem. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 4/1884, str. 614, št. 34; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 156, št. 306. Clovek in divji mož, ATU 157 Zps.: A. J. D. Objava: Besednik 3/2 (25. 1. 1871), str. 14. Dva divja moža ogledujeta drevje, ki ga je gladko posekal clovek, in si mislita, kako mocan mora biti ta clovek. Prvi bi se rad poskusil v moci s clovekom, drugi pa ga gre iskat. Najprej sreca pastirja, ki mu pove, da šele bo clovek, nato sreca starcka, ki mu rece, da je že bil clovek, koncno pa sreca huzarja na konju in divji mož se z njim pomeri. Huzar ga naklesti s sabljo, da je letelo meso dalec od njega, nazadnje pa še ustreli za njim. Tulec pribeži k tovarišu, kateremu pove, da ga je clovek z rebrom na­klestil ter tako pljunil za njim, da mu je ranil roko. – Moc omike presega surovo silo. O možicku in levu, ATU 157 Avtor: Fran Levstik. Objava: Vrtec 1881, str. 53; Levstik 1931, str. 345–348. Oroslan, tigriš i clovek, ATU 157 Kraj: Židovnjak, Zagorsko na Hrvaškem. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 4 (1. 12. 1884), str. 614. Volk in clovek, ATU 157 Kraj: Zgornja Šcavnica pri Sveti Ani. Zps.: Franc Senekovic, 1890. Objava: Senekovic / Stanonik 2011, str. 77, št. 2. Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota. Lisjak pripoveduje volku, kako mocen je clovek, in volk želi, da mu ga pokaže. Dru-go jutro pelje lisjak volka k cesti; prvi pride mimo star odslužen vojak in lisjak pravi, da je ta nekdaj bil clovek. Nato pride decek in lisjak razloži, da ta šele bo clovek. Tretji pa pride lovec in lisjak rece volku, da ta pa je clovek. Volk se zakadi proti cloveku in lovec ustreli prvic, nato drugic, nazadnje, ko volk ne neha napadati, se ga loti z nožem, da je ves krvav. Zdaj volk zbeži, in ko se z lisjakom ponovno srecata, prizna, da je clovek s svojim ‘cudnim orožjem’ res nevaren. O možicku in levu, ATU 157 Kraj: Dolenjska. Zps.: Fran Levstik. Objava: Kosi 1894, str. 75–78. Lev in clovek, ATU 157, literarna verzija Zps.: Manica Koman, ok. 1930. Vir: NUK: Zapušcina Manice Komanove, Ms 1706, rokopis, št. 1. Gozdni mož, ATU 157 Kraj: Mežiška dolina. Zps.: Vinko Möderndorfer. Objava: Möderndorfer 1946, str. 29–32. Hostnik in clovek, ATU 157 Kraj: Gornji Grad, svet ob Savinji in Menina planina. 291 Zps.: Lojze Zupanc. Objava: Zupanc 1957, str. 48–49. Madvad je vidu cove(k)a / Medved je videl cloveka, ATU 157 Kraj: Otož pri Šentilju, avstrijska Koroška. Povedala: Terezija Bister. Posnel: Pavle Zablatnik, 1961. Vir: Arhiv SNI Urban Jarnik (T 68 b). Objava: Piko / Stanonik 1996, str. 46–48, št. 13. Lesyca no medvëd / Lisica, medved in vojak, ATU 157 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedal: Gwen Udicanin / Giovanni Buttolo. Posnel: Milko Maticetov, 31. 1. 1969. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 17/53 (tr. 43-B). Objava: Maticetov 1973, str. 203–205, št. 59. Volk – bahac, ATU 157 Kraj: Srednja Bela pri Preddvoru. Povedala: Marija Toporš, 1982. Zapisala: Irma Valjavec. Objava: Stanonik 1995, str. 263, št. 92. Tista od Katre, ATU 157 Kraj: Podbonesec, Beneška Slovenija. Povedala: Ilde Chiabudini, ok. 1991. Posnela: Raffaella Iussa. Objava: Chiabudini / Iussa 1995, 40–41; ponatis: Štefan 2011, 27–31. ATU 158 Divje živali na saneh / The Wild Animals on the Sleigh / Tiere auf dem Schlitten Živali prosijo lisico za prevoz v saneh. Ko sani pocijo, živali ne znajo poiskati pravega materiala za popravilo. Ko gre ponj lisica, pa ji pojedo konja. Wukec, ke šow jyskat poproge / Volk ni našel prave rastline za oprte Jelica tuw Borovicji / Elena Di Lenardo, Osojane / Oseacco, Rezija, posnel Milko Maticetov, 2. 5. 1973, ATU 158 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 21/182 (tr. 47-A). Objava: Maticetov 1973, str. 100–101, št. 27. Lisica in volk in vsa družba tistih, ki so bili zmerom vkup – medved in jazbec in divjak – so rekli, da bi šli na Laško, da pojdejo na žito dol po Laškem. Tedaj lisica je imela voz, ampak ga ni imela s cim vleci. Ne pri vozu ne pri koših niso imeli oprt. In je poslala volka – menda so bili ob Barmanu – je poslala volka, je rekla: »Pojdi v Kraj ali pa kamor boš mogel, išci in najdi to, iz cesar je moc narediti oprte.« On ni vedel, kakšno je to, je vprašal: »Dobro, kako naj pa vem, kakšno je to?« Je rekla: »Pojdite zmerom naprej in glejte, žbotrcek. In ko boste videli nekaj, kar ima cvetoco metlico zgoraj, usekajte to in prinesite mi!« Tedaj volk je šel in šel in našel bezeg in ga prinesel. Ko je prinesel bezeg, je lisica vedela, da tega ne more uviti. Je rekla: »To je votlo, žbotrcak, iz tega se delajo pihalniki in ne oprte. In,« je rekla, »pojdite iskat!« Je spet šel iskat, ampak on se ni spoznal in ni mogel najti pravega, je spet prinesel bezeg. Je rekel: »Glejte tu, botrica, ce vi cete …« »Ma ne!« je rekla. »To je bezeg in jaz cem metlikovico, ta ima cvetoco metlico na vrhu, to tule pa je bezeg,« je rekla, »ki ga ne morem rabiti!« »Veste kaj, botrica: kdor ce imeti lepo narejeno,« je rekel, »naj si naredi sam!« In je lepo šel volk in pustil lisico, naj išce sama. (Lisica in volk), ATU 158 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, § 1327–1328, št. 6. Lesica anu wuk / Lisica krcmarica, ATU 158 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Povedal: Pawlin Niškin / Paolo Bobaz. Posnel: Milko Maticetov, 12. 12. 1962. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 2, 27-1 (tr. 120-A). Objava: Maticetov 1973, str. 95–99, št. 26. Lisica je imela gostilnico in se je za Martinovo odpravila na Bilo po vino. Vpregla je ovnice v vozicek in se po poti, polni kamenja, pripeljala v vas. V gostilni je tudi jedla in pila in se popoldne malo okajena odpravila domov. Ovnici so težko vlekli; ko je prišla Pod celo na koncu Barmana, so se ustavili. Mimo pride volk in lisica ga poprosi, da bi ji pomagal potisniti. Volk, namesto da bi potiskal, vlece nazaj in vrv se odtrga. Lisica ga pošlje po vrbove veje, da bo povezala voz nazaj, volk pa prinese suho travo. Lisica se sama odpravi iskat vrbe, medtem volk ovnicem poje creva, nato pa jih postavi nazaj. Ko lisica popravi in povlece voz, se ovnici zvrnejo in lisica se zastonj jezi na volka. ATU 160 Hvaležne živali, nehvaležen clovek / Grateful Animals Ungrateful Man Popotnik reši žival in cloveka. Žival mu obljubi, da mu bo pomagala, ko bo rabil njeno pomoc, in to tudi stori. Clovek pa je nehvaležen in rešitelja spravi v nevarnost, od koder ga ponovno reši žival. Literatura: EM: Dankbare Tiere undankbarer Mensch. Mož, medved in lisica Fran Levstik, ATU 1030+ad 160+154, literarna verzija Objava: Vrtec 1877, str. 83; Levstik 1931, str. 311–313. Kmet je oral njivo. K njemu pride medved in mu rece: »Mož, raztrgam te!« »Miruj!« odgovori mož. »Evo, sejem repo; sebi vzamem same korenine, a tebi dam nat*.« »Bodi tako!« rece medved in otide v dobravo. Kadar je bilo cas pukati repo, prikaže se medved iz dobrave: »Nu mož, deliva se!« »Dejva, medved! Nat je tvoja,« ter mu odreže voz repnika. Medved je vesel poštene delitve. Mož naloži repo na voz ter jo odveze v mesto na prodajo. A sreca ga medved: »Mož, kam tako?« »Kam li, medve­dek? V mesto, prodajat korenin.« »Daj mi pokusit, kakšne so te korenine?« Pomoli mu repo, katero pohrobi medved. »Aha!« zarjove, »prekljukal si me! Kore-nine so sladke. Ko zopet obseješ, daš meni korenine, a sam si imej nat.« »Zakaj ne?« odgovori mož, ter vseje – pšenico. Pride cas, de pšenica sezori. Mož vzame klasje, omlati, namelje moke ter napece hlebov, a medvedu ostane prazna slama. »Cakaj, mož!« zagrozi se medved, »srdit sem nate. Ne hodi mi uže po drva v les, ako hoceš sam sebi dobro.« Lesa se zdaj mož jako zboji, požge sani, kadi in klopi, a naposled je vendar treba zopet – iti v les. Polagoma in bojece ide. Sam ne ve, kedaj ga sreca lisica: »Mož, zakaj ves tih lezeš?« povpraša. »Medveda se bojim, gneva se name ter me obeta raztrgati.« »Jaz te izbavim te bede.« Mož se lisici prikloni, rekoc: »Pomozi mi, deset kur bode tvojih.« »Nic se ne boj medveda; ti sekaj drva, a jaz zacnem lajati, in kadar medved povpraša, kaj je to, reci: Lovci love volkove in medvede.« Mož jame sekati, kar se prikaže medved: »Starec, kaj je to vpitje?« Mož odgovori: »Lovci love volkove in medvede.« »Oh, mož, ne pripoveduj zame; skrijem se ti pod voz.« Skoraj potem zakrici lisica iz-za grma: »Mož, niso li tukaj volcje in medvedje?« »Ne!« odgovori mož. »Kaj li pod vozom, kaj leži tam?« »Klada,« rece mož. »Da je klada, ležala bi bila na vozu povezana.« Medved šepne možu: »Brzo me položi na voz ter poveži!« Mož položi medveda na voz in ga poveže ter mu zasadi v glavo sekiro. Lisica prileti in rece: »Kde imava medveda?« »Na ga,« odgovori kmet. »A možicek, zdaj bode mene pogostiti.« »Prav govoriš, lisi-ca! Pojdiva k nam, da ti pripravim gostijo.« Mož gre domov, a lisica pred njim. Kadar se mož približa domu, zazvižga psom in je spusti v lisico. Ona stece v les ter hajdi v lisicino. Tam se povprašuje: »Oh moji ocesci! Kaj sta delali, kadar sem se izbavljala psov?« »Gledali svi, da bi se ti ne spoteknilo.« »A vi nožice?« »Bežale smo, da bi te psi ne ujeli.« »Repek, a kaj si ti delal?« »Motal sem se ti med nogami, da bi se ti bilo zmelo in bi padla ter psom prišla v zobe.« »Ti potepin ti, tako ti delaš?« Lisica vrže rep iz lisicine ter zavpije: »Nate psi, požrite ga!« Psi popadejo lisico za rep, privleko iz lisicine ter jo raztrgajo na drobne kosce. Tako se cesto godi, da se zaradi repa tudi glava izgubi. *nat – perje, nadzemni del repe ATU 160* Žena se z zvijaco reši medveda / A Woman Betrays a Bear Medved in žena padeta v jamo. Ljudje ji vržejo vrv, da bi splezala ven, a medved se je oprime za obleko. Žena odvrže krilo in ubeži. Prim. ATU 88* in ATU 168A. Žena in medved Ivan Kogovšek, Dravlje pri Ljubljani, 1957, ATU 160* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: Rkp. Ivan Kogovšek. Živela je uboga vdova, ki je imela kopico otrok. Nekega dne ji zmanjka drv, da bi skuhala vecerjo. Gre v bližnji gozd, da nabere suhljadi. Zraven gozda je rasla hruška drobnica, zgoraj na hruški pa je stal crn mož in tresel drobnice. Žena pobira, ko vse pobere, rece: »Mož, le še potresite!« »Bom, bom, bom,« zagodrnja crni mož in hruške so se spet vsule na tla. Mati jih je imela že poln predpasnik. Kar vidi, da mož leze z drevesa. Vsa prestrašena spozna, da je medved. Brž leže na tla in pridržuje sapo, da je videti kakor mrtva. Medved stopica okrog nje, jo ovohava in posluša. Žena ne diha in medved misli, da je mrtva, zato jo hoce pokopati. Gre v gozd in nabere hoste ter ženo z njo pokrije, nato odraca v gozd. Ko žena vidi, da je medved odšel, vstane, pobere hruške in drva in gre do-mov. Tako je imela za otroke hruške in drva za vecerjo. Nekaj o medvedih III: Ženska v oblasti medveda, ATU 160* Zps.: Ožbolt. Objava: Mir 18/8 (20. 3. 1899), str. 33. Medved je na drevesu, ženska pa spodaj pobira hruške. Medved pade na tla, zgrabi žensko in jo drži, dokler je ljudje ne rešijo. Madvŕd, ATU 160* Kraj: Slovenji Plajberk, Rož na avstrijskem Koroškem. Zps.: Josip Šašel. Objava: Šašel / F. Ramovš 1936, str. 27, št. 31; ponatis: Mladi rod 18/3–4 (november-decem­ber 1968), str. 34: O medvedih in volkovih v Ljubelju. Žena je padla v jamo za medvede, kamor se je že ujel nek medved. Ko so jo ljudje skušali potegniti ven, jo je medved objel in ni je bilo mogoce rešiti. Šele ko si je od­pela krilo, da je samo ta ostala v medvedovih šapah, so jo srecno potegnili iz pasti. Nezgoda II, ATU 160* Kraj: Mežiška dolina. Zps.: Vinko Möderndorfer. Objava: Möderndorfer 1946, str. 267–268. Medvedove jamé, ATU 160* Kraj: Jezersko. Povedal: Joža Skuber (p. d. Makek). Zps.: Andrej Karnicar. Objava: Karnicar / Stanonik 1997, str. 89–90, št. 49. AaTh 163A* Medved preganja muhe, ki nadlegujejo gospodarja / The Bear Chases away the Flies Medved med preganjanjem muh pomotoma ubije gospodarja. Prim. ATU 1586. Pušcavnik i medved Vedež 2 (6. 12. 1849), str. 183, AaTh 163A* Pušcavnik si je bil odhranil medvedce i ga z gladom, tepenjem i mnogim trudom kao psa privadil. Lovil je medved svojemu odhranitelju divjacinu, prinašal mu derva i vodu, cuval njegovu kolibu i opravljal razlicne službe. Jedan put po letu zavalivši se na travu zaspi pušcavnik. Poleg njega posadi se medved i brani ga muh, ki spavaju-cega starca rojoma obletaše. Posebno ga je jedna muha nadlegovala. Desetkrat ju je morebiti že medved odtiral, a ona spet nazaj pride. Pak, kadar se spet na spavajucega starca obraz vsede, razljutiv se (razserdivši se) medved rece: Cakaj, cakaj! nauciti hocu jaz tebe, da ne budeš vec priletavala. Rece i vzame velik kamen, nameri i raz­praši muhu – ali ž njo i glavu siromaka pušcavnika. Ne prijazni se z budali i neotesanimi ljudmi, zakaj takovi ti vtegnu nehotoma v svojoj nevednosti vec zlega storiti, nego naj gorji neprijatelji. ATU 168 Godec v volcji pasti / The Musician in the Wolf-trap / Musikant in der Wolfsgrube Godec, ki pade v volcjo past, se reši pred volkom z igranjem. Vsega potreben Dobravec, ATU 168 Objava: Vrtec 30, št. 4 (1. 4. 1900), str. 77–78. Godec Geric je že na mnogih veselicah pripovedoval o beracu, ki je slucajno prišel na svatbo, kjer je dobil najprej jedi, potem pijace in slednjic še pristavil skromno željo: »I, še plesal bi rad!« – Veseli gostje so mu i to dovolili. Neko jutro zgodaj se je Geric vracal s svatbe skozi temen gozd. S seboj je imel za popotnico nekaj potice, gnjati in pijace. Sredi gozda sede utrujen na parobek, odloži mogocen bas ter ga prisloni na bližnjo smreko, odloži tudi jed in pijaco in razvezuje zveženj, da bi se okrepcal. Kar nekaj lomasti proti njemu. Bil je velik, sestradan medved. Moj ljubi Geric! Dovolj si ljudi motil po svetu z basom in šalami. Sedaj le izroci svoje suho telo medvedu, a svojo grešno dušo Bogu. Zadnja ura bije! Medved se ustavi pet korakov pred njim, renci in gleda godca, Geric pa medveda v strahu in trepetu. Žival se vspne na zadnji nogi in se mu hoce bližati. Lej, lej, prosi! – si misli Geric in mu vrže kos potice. Mrcina pobere jed in jo godr­njaje povžije. Vrže mu še drugi kos, tretji in cetrti; dokler je bilo kaj, vse je zginilo v mrmrajoci gobec. Kaj bo, ko mi zmanjka vsega? Godec se je lotil gnjati. In tudi to je mrhar povžil hlastno in ne brez rencanja. Le prehitro je nestalo tudi mesa. Sedaj še ta-le božja kapljica! – si misli godec. – Ali kako? Steklenica je majhna in bi se v medvedjem želodcu niti ne poznalo; jaz bi pa tudi rad pokusil sladke kapljice, ki me je res zvesto spremljevala – do smrti. Pozdravljena poslednjikrat: luk, luk … Ostalo je komaj še nekaj požirkov v steklenici. Geric je vse skupaj vrgel medvedu … In v smrtnem strahu si je še mislil: jedel si, pil si – tudi plesal boš! Vzame lok in poskusi sedaj jedno, sedaj drugo struno na donecem basu, da je mi-lobno odmevalo cez hrib in dol. A medved, zacuvši doslej neznane glasove, jo krene bliskoma od godca ter zalomasti po dracju in suhih vejah, da se je kar kadilo za njim. Še dolgo potem je slišal Geric tuljenje in lomašcenje po lesu in vesel je bil, da se je rešil, pa škoda se mu je zdelo potice in gnjati. Zato si je mislil odhajaje proti domu: Mari bi bil zverini najpreje zagodil; le clovek je vsega potreben. Goslar in volkovi, ATU 168 Zps.: N. Objava: Slovenska bcela 2/1851, str. 58. Zapisovalcev praded, ki je bil goslar, se je neko zimo odpravil v Karlovec prodajat gosli. V gozdu ga zasledijo volkovi, ubeži jim na drevo. Volkovi zacno drevesu spod­jedati korenine. Goslar se spomni, da se volkovi bojijo glasu gosli, in zacne na vso moc igrati. Volkovi zbeže, goslar pa gode še vso pot do doma. Der Geiger in Jagdloch, ATU 168 Zps.: Alba Hintner (Albina Hintner). Objava: Laibacher Schulzeitung 30/1 (15. 1. 1902), str. 2–3. Godcu je na poti skozi kocevske gozdove zacelo slediti krdelo volkov. Zatece se v lovsko luknjo, toda volkovi vderejo za njim v rov. S skalo zagradi ozek hodnik ter zacne igrati na gosli. Tuljenje opozori lovce, da jih preženejo. ATU 168A Žena in medved padeta skupaj v jamo / The Old Woman and the Wolf Fall into the Pit Together Stara žena, ki je padla v jamo za medvede, si je rešila življenje s tem, da je mirovala ali predla. Rešijo jo lovci. Nezgoda I Vinko Möderndorfer, Mežiška dolina, ATU 168A Objava: Möderndorfer 1946, str. 265–267. Na Uršlji je bilo nekoc mnogo medvedov. V starih casih je bil lov na divje zveri zelo nevaren. Najbolj varno je bilo, da se je prvi lovec postavil pred medveda in spustil hlace cez kolena. Medved se je tedaj prestrašil in mislil, da je Adam od mrtvih vstal, pa se je od samega strahu postavil na zadnje noge. Ce je bil drugi lovec hiter, je lahko pogodil medveda, kajti meril je lahko na belo piko nad medvedovim srcem. A tudi tak lov je bil še vedno nevaren. Zato so ljudje kopali globoke jame in jih pokrili z vejevjem. Medved je nepazljiv in pade v jamo, lovci pa imajo potem lahek posel in jim tudi ni treba slaciti hlac. Tako so napravili tudi pod Uršljo tak jarek. Že drugi vecer je imel medved nesreco in je padel v jamo. Ko je bil že v jami, je šla stara jezicna Urša s kolovratom v roki k sosedi na prejo in pogovor. Pa je Urša prevec mislila na druge kakor samo na sebe in ni bila pogledala, kam stopa, in je padla v jamo. Dobro je bilo le, da ni padla s kolovratom na medveda, temvec poleg njega. Ce bi Urša ne bila prepricana, da pride zaradi svojega bogoljubnega življenja v nebesa, bi si bila gotovo mislila, da je padla naravnost v pekel in da preži v nasprotnem kotu sam Vrag na njo, tako je pa kmalu videla, koga ima za tovariša. Huda, huda ji je predla. Kakor hitro je zaklicala ali zavpila ali le nekoliko premaknila ustnice, že je stal medved pred njo in jo je hotel požreti. Obvarovala se ga je s tem, da je pridno predla in gledala samo na kolovrat. Sosedova Mojca je pa šla na prejo k Urši. Ker Urše ni bilo doma, so ji povedali, da je že o mraku odhitela Urša k njej na prejo. Šli so jo iskat in jo našli. Spustili so ji dolgo lestev v jamo, a rešiti je niso mogli, ker je medved takoj prišel bliže, kakor hitro se je ustavil kolovrat. Prišli so pa na pametno misel in spustili velika vrata med Uršo in medveda in nato Uršo srecno izvlekli iz jame. Odsihdob Urša ni hodila vec na prejo in tudi druge ljudi je pustila s svojim jezikom na miru, še celo o medvedu ni dosti govorila, zato so se ji cudili stari in mladi. ATU 169* Razlicne zgodbe o volkovih / Miscellaneous Stories of Wolves A: Zgodbe o volkovih, ki ne napadejo cloveka, ki ga srecajo. B: Zgodbe o volkovih, ki poškodujejo ali želijo poškodovati cloveka. C: Zgodbe o volkovih, ki jih ljudje kaznujejo. Volk in pastir Janez Svetokriški, 1691, ATU 169* Objava: Svetokriški 1691/1991, str. 176–177. Ne bodite kakor uni vovk, od katiriga piše kardinal Bellarminus, de paster je bil njega v štali nešel ter s palco ga je hotel ubiti. Vovk zacne pasterja prosit, de bi se cez njega usmilil inu mu odpustil, de nikuli vec n’hoce škode storiti. Paster pravi: »Le-tu bo rejs, ce jest zdaj tebe ubijem, de ne boš vec škode delal. Ce pak tebe živiga pustim, boš živino trgal kakor poprej.« »Oblubem, prsežem inu se zavežem, de nikuli ne bom vec škode delal, kar je vrednosti cez sedem vinarju.« Paster se pusti pregovoriti, se zglihata, roko si data, de hoceta prijatela biti inu per dobrem miri živeti. Gre v miru proc vovk ter mu napruti pride en debeli kaštrun. Vovk ga gleda. Sline mu se zacnejo ciditi, želje ga obhajejo ter pravi: »Ah, le-tu bi bilu enu dobru kosilu, al koku bi odgovorit se mogel pasterju?« Mu noter pade, de ta kaštrun ne vela tri vinarje, ga popade inu raztrga, rekoc: »Se bom lahku odgovuril, zakaj li tri vinarje je bil vreden.« Drugi dan najde na paši eno kravo s teletam. Ah, spet ga želje obhajejo, vener se je bal, de bi mir ne prelomil. K zadnimu sklene, rekoc: »Jest bi ne dal cez pet vinarju za le-to kravico, za tele pak tri vinarje, tedaj vse vkupaj ne vela cez sedem vinarjov. Za tiga volo žiher jih snejm, de ne bom zaveze s pasterjam prelomil, zakaj mu sem oblubil, de n’hocem cez sedem vinerjov škode sturiti.« Paster to veliko škodo inu golufijo tiga vovka zamerka, ga gre iskat, ga najde v eni senci dremat, vzdigne palco, po glavi ga udari, celu mu rezbije. Vovk zacne vpiti: »Jovh, kaj delaš, prijatel? Spumni na mir, katiriga smo v štali sturila.« »Oh, golufni tat,« je djal paster, »naša zaveza ne vela vec, zakaj ti si jo prelomil. Mir je vun, zdaj je vojska inu boj.« Inu taku dolgu je s palico po njemu mlatu, dokler ga je bil ubil. Ah, Bug hotel, de bi tudi nekiterem grešnikam inu grešnicam taku se ne godilu, katiri so mir z Bugam te svete praznike sturili, spovedniku oblubili, de n’hocejo vec zapuvidi božje prelomit, ali kakor priložnost najdejo, spet njih grehe ponove. Pastor pastorum jih bo pak nešel; kadar bodo nermenje cakali, jih bo udaril s palco svoje ostre pravice ter jih bo k vecni smrti obsodil, dokler oni zavezo inu mir so prelomili. Klavec in volk, ATU 169* Zps.: Josip Podmilšak (Andrejckov Jože). Objava: Besednik 3/10 (25. 5. 1871), str. 75–76: Hribovska povest, spisal Andrejckov Jože. Mesar mora volkovom zmetati vse koline, ki si jih je cez teden prislužil, da si reši lastno kožo. Kako je Jurce Klobasorad bežal pred volkom, ATU 169* Objava: Naš dom 5/25 (14. 12. 1905), str. 5–6. Mesar se je vracal s cekarjem kolin mimo volcje jame, kjer ga je zavohal volk in mu sledil. Preden je prišel do doma, je odvrgel vse koline in še cekar. Zadnji volk na Suhi, ATU 169* Kraj: Suha na Koroškem. Zps.: Drago Doberšek. Objava: Mir 39/12 (18. 9. 1920), str. 217, podlistek. Oce godca Završnikovega Franceljna je bil mesar. Ko se je nekoc pozno ponoci vra-cal domov s fureža, ga je pot peljala skozi gozd, kjer ga je zavohal volk. Med begom je metal volku klobase in ravno pred Karbonovimi vrati mu je vrgel zadnjo. Volka je kmalu nato ubil Karbonov hlapec, a je v boju zgubil levo roko in si poškodoval desno nogo. ATU 170 Lisica poje svojega spremljevalca / The Fox Eats His Fellow-Lodgers Lisica prenocuje vsakic drugje, ponoci poje žival, ki jo spremlja, in zjutraj gostitelja obdolži, da je on kriv za izgubo, v zameno pa zahteva gos. Pri drugem gostitelju po­noci poje gos in zahteva kokoš, nato ovco in nazadnje še nevesto. Kmet ji da v vreco namesto neveste psa in ta jo prepodi. Literatura: EM: Der vorteilhafte Tausch. Lisica prenocevalka Fran Levstik, ATU 170, literarna verzija Objava: Vrtec 1877, str. 5; Levstik 1931, str. 301–303. Šla je lisica po stezici, našla je valicek, pobrala ga ter se spustila v vas. Pride k možu in ga poprosi: »Domacin, da prenocim pri vas!« – »Pri nas je brez tebe tesno.« »Ne bode zaradi mene nic tesneje; sama ležem na klopcico, repek denem pod klopcico, a valicek pod pecico.« Vzemo jo. Leže sama na klopcico, rep dene pod klopcico, a va­licek pod pecico. Drugo jutro vstane lisica za rana, sežge valicek ter potem povpraša: »Kje je moj valicek? Ne vzamem zanj ni goske!« Mož – kaj je hotel – dal je za valicek gosko. Lisica vzame gosko, otide in zapoje: Šla je lisica-sestrica po stezici, našla je valicek, a za valicek gosicek! Trk, trk, trk! Potrka v izbo k druzemu možu. – »Kdo je?« »Lisica-sestrica, da preno-cim pri vas.« »Pri nas je brez tebe tesno.« – »Ne bode vam tesneje radi mene; sama ležem na klopcico, repek denem pod klopcico, a gosko pod pecico.« Vzemo jo. Leže sama na klopcico, dene repek pod klopcico, a gosko pod pecico. – Drugo jutro za rana skoci po konci, popade gosko, oskube, poje in rece: »Kje je moja goska? Ni purice ne vzamem zanjo!« Mož, ne kaže drugace, da jej purico za gos. Lisica vzame purico, otide in zapoje: Šla je lisica-sestrica po stezici, našla je valicek, za valicek – gosicek, za gosicek – purji pticek! Trk, trk, trk! Potrka v izbo k tretjemu možu. – »Kdo je?« »Lisica-sestrica, da pre­nocim pri vas.« »Pri nas je brez tebe tesno.« »Jaz vas nic ne stisnem; sama ležem na klopcico, repek denem pod klopcico, a purico pod pecico.« Vzemo jo. Leže na klop­ cico, rep dene pod klopcico, a puro pod pecico. Zgodaj plane lisica po konci, zagrabi purico, oskube, sne in rece: »Kje je moja purica? Zanjo ne vzamem ni kozlica.« Lisica dobode kozlica, otide in zapoje: Šla je lisica-sestrica po stezici, našla je valicek; za valicek – gosicek, za gosicek – purji pticek, za purji pticek – kozlicek! Trk, trk, trk! Potrka pri cetrtem možu na vrata. – »Kdo je?« »Lisica-sestrica, prosim prenocišca.« – »Sami imamo pretesno.« »Ne boste imeli tesneje zaradi mene; sama ležem na klopcico, repek denem pod klopcico, a kozlicka pod pecico.« Vzemo jo. Leže na klopcico, repek dene na klopcico, a kozlicka pod pecico. Rano zjutraj vstane, zaduši kozlica, poje, a kožo odvrže, govorec: »Kje je moj kozlicek? Zanj ne vzamem ni nevestice!« Nic ne kaže druzega, mož da nevestico za kozlica. »Kako jo li poneseš, lisicka!« vpraša možicek. – »Oj ti, daj mi jo v meh!« Možicku pride na um ter v meh dene psa. Tako se lisica-sestrica odpoti, vzame me­šicek in zapoje: »Nevestica, poj pesence!« A pes zavrci … Lisica se ustraši, odvrže meh s psom vred in zbeži. Skoraj je ni bilo videti! ATU 173 Cloveška in živalska življenjska doba sta usklajeni / Human and Animal Life Spans are Readjusted Bog je dal prvotno vsem živalim in cloveku 30 let življenja. Osel, pes in opica odklo­nijo nekaj let zaradi svojega trpljenja. Clovek pa hoce imeti vec let in jih vzame nekaj od živali. Zaradi tega morajo ljudje v srednjem starostnem obdobju garati kot osli, potem lajajo kot psi in nazadnje so neumni kot opice. Pod to številko so tudi pripovedi, ki so bile nekoc uvršcene v pravljicni tip AaTh 828. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 442, num. 105); BP III, 290–293; EM: Lebenszeiten des Menschen. Leta življenja J. N. Kuk, Primorska, ATU 173 Objava: Vedež 3/18 (2. 5. 1850), str. 137–139. Ko je Bog svet stvaril, je pristavil tudi vsaki živali leta njenega življenja. Na enkrat pa se Bogu približa oslic in ga milo vpraša: »Gospod, koliko let bom moral jaz žive-ti?« – »Trideset,« mu Bog odgovori, »si s tem zadovoljen?« – »Trideset,« se zacudi oslic, »o moj Bog, to je prevec! Misli, Gospod, na mojo revno življenje; jaz moram od ranega jutra do temnega vecera težke butare nositi, jaz vlacim velike mehe žita v mlin, da drugi kruh jedo, in nisim z nobeno drugo recjo okrepcan kakor s palico, s suhim listjem ali s klajo, katere se drugemu žvincetu vec ne poljubi.« – Ker se Bogu oslic vsmili, mu odvzame 18 let. Komaj je oslic hvaležen odšel, se Stvarniku pes prikaže. »Koliko let hoceš pa ti ži­veti,« Gospod psa vpraša. »Oslu je 30 let prevec, morda boš ti ž njimi zadovoljen?« »Gospod, je to vaša volja?« vpraša psicek. »Ali mislite, da moram jaz vedno letati, dokler me noge nosijo, dokler lajanja ne zgubim in dokler mi zobje ne odpadejo; in še po tem moram letati od kota do kota, da grizem kako suho kost in krulim, da je groza.« – Bog sliši, da pes modro govori, in mu odvzame 12 let. Za psom priskace opica in Stvarnik ji rece: »Ti boš gotovo rada 30 let živela, ker tebi ni treba toliko delati kakor oslicu, in ni treba toliko letati kakor psicu, in ti si vselej vesela.« – »O Gospod, ona zdihne, moja osoda je res prijetna viditi, ali ni tako ni, kakor se marsikateremu zdi; in ako ravno hrana iz nebes pada, je meni odreceno jo pokusiti in le drugi si življenje z mojim trudom pridobivajo. Jaz moram ljudem bur-ke vganjati, jaz moram svoj obraz na vse kraje zvijati, da se ljudje smejejo in da mi dajo nato majhno jabelko, katero je pusto in kislo, kedar ga zagriznem. Kolikokrat se s svojim smehajocim obrazom v sercu milo jokam. Trideset let jaz živeti ne smem, ker ne moram.« Ona se Bogu vsmili in on ji 10 let odvzame. Zadnjic se Bogu približa clovek, vesel, radovoljen, bister, in ga prosi, da bi mu leta življenja zapisal. »Ti boš živel 30 let,« mu rece Gospod, »ali ti jih je zadosti?« »O kako malo casa!« žalostno clovek zdihne. »Kedar bi si hišo sezidal, da bi zamogel na lastnem ognišcu kuriti, kedar bi zacelo drevje, katero bi nasadil, cvesti, da bi mi sad prineslo; kedar bi me bila misel si potni obraz obrisati in se veseliti sada svojega tru­da: takrat bi moral vmreti. O Bog, vsmili se in podaljšaj moje življenje.« – »Hocem ti pristaviti 18 let, katera sim oslicu odvzel,« mu odgovori Stvarnik. – »Tudi to mi ni še zadosti,« pristavi clovek. – »Vzemi še 12 let, s katerimi sim življenje pseta okrajšal.« – »Še zmiraj premalo, moj Gospod!« – »Prav,« mu se Bog posmeje, »ti priložim še 10 let, katera sim opici odložil, ali vec ti jih ne dam.« – Clovek se Bogu prikloni in odide, ali vidilo se mu je, da ni bil zadovoljen. Po takem živi clovek sploh 70 let, od katerih je pervih 30 pravih let clovekovih; to dobo je clovek zdrav, bister, radovoljno dela in se svojega bitja veseli. Potem pride 18 let oslicevih, in o tem casu clovek butaro za butaro na se jemlje, mora delati, kopati, se truditi – za druge, in dar za to mu je posmehovanje, zanicevanje in pozabljivost domacih do njega. Potem pride 12 pasjih, in o tej dobi hodi iz kota v kot posedat, in molci, ker mu ni dano nic vec prigrizniti. Zadnjic še prileze 10 let opicinih, in ta leta je clovek poln slabosti, um se mu k otrocariji nagne, in tako on pocenja reci, s katerimi je celo otrokom v smeh. Cloveško življenje (Pravljica iz jutrovih dežel, iz rušcine prevel Vrtiški J.), ATU 173 Zps.: Vrtiški J. Objava: Slovenski gospodar 32/6 (10. 2. 1898), str. 1–2. Osel, pes in opica so se obrnili na Boga, da bi zvedeli dolgost svojega življenja in kaka vloga je komu dolocena. Oslu se je zdelo 30 let prevec, psu 18, opici pa 12, zato jim je Bog skrajšal življenjsko dobo: oslu za 12 let, psu za 6 let, opici pa za 2 leti. – Nato pride clovek z istimi vprašanji. Bog mu odloci 30 let, a cloveku je to premalo. Bog mu doda življenjska leta osla, psa in opice. Zato danes clovek po 30. letu nosi jarem žene in otrok, nato živi 12 let pasje življenje, ne videc hvaležnosti za vse, kar je storil, po­slednjih 10 let pa živi življenje opice – otroci in vnuki gledajo nanj kot na nekoristno žival in se smejejo njegovemu staremu licu. ATU 185 Prodajalec kap in opice / The Nightcap Dealer and the Monkeys Prodajalec kap si eno natakne na glavo in zaspi. Opica mu ukrade kape in si jih na­takne. Ko mož ugotovi, da ima opica njegove kape, si svojo kapo v jezi sname in vrže po tleh. Opica stori enako in mož dobi kape nazaj. Literatura: Zgodnjo literarno verzijo je objavil Hans Sachs, Der kremer mit den affen (1555). O kmetu in kucmah F. Plantaric, ATU 185 Objava: Slovenski glasnik 1866, str. 233. Bil je kmet, ki je delal in prodajal kucme. Prehodil je trgovaje mnogo mest in mnogo važnega se je naucil. Nese kucme v bližnje mesto na prodaj, gre skozi gozd. Na sredi gozda omaga pod svojim bremenom, ker je bil truden od dolgega pota, in zaspi pod velikim hrastom. Na hrastu je bilo mnogo opic. Ko zagledajo specega kmeta in njegovo krošnjo, splezajo s hrasta in vsaka si vzame iz krošnje kucmo, dene si jo na glavo, potem pa splezajo spet vse na hrast. Prebudivši se kmet zadene krošnjo na rame; ali zdela se mu je prevec lahka. Pogleda v krošnjo, ali kucem ni vec. Kmalo zapazi na hrastu opice, ki so se šopirile ž njegovimi kucmami. Premišljevaje, kako bi dobil kucme, se spomni, da posnema opica cloveka. Urno se razkrije in verže svojo kucmo ob tla. Ni se zmotil. Tudi opice se razkrijejo in pomecejo kucme s hrasta. Ves vesel je pobere, spravi v krošnjo in potuje dalje. *ATU *191* Živali pokopavajo lovca / The Animals Bury the Hunter Lovec umre (ali ga pokoncajo živali). Vesele živali mu pripravijo pogreb. Literatura: Golež Kaucic 2002; Kropej 2005; Kropej 2007. Zverina pokopava lovca Francišek Sedej, Cerkno na Goriškem, ad *ATU 191*, ljudska pesem Objava: SNP I, št. 970, str. 801. [Druge variante: SNP I, št. 964–967 Zverina premagana]. Oh, kakšen je bil ta jager, K’ je s puško v jamo padel! Johe, johe, joho, Zdaj pa jagra vec ne bo! Zajcki so skaklali, K’ so jagra pokopali: Uju-ju-jujhuho, Jagra vec ne bo! Lisica ta rujava Je roženkranec brala: Uju-ju-jujhuho, Jagra vec ne bo! Medved se je tresel, Pred jagram križ je nesel: Uju-ju-jujhuho, Jagra vec ne bo! Volk je narbolj tulil, Ker je jagra narbolj ljubil: Uju-ju-jujhuho, Jagra vec ne bo! Prišle so te drobne tice, Nesle so dušo v vice: Uju-ju-jujhuho, Jagra vec ne bo! Zverina pokopava lovca Anton Žlogar, Suhor, Bela krajina, ad *ATU 191* Objava: SNP I, št. 971, str. 802. Jager gre v jago, V to globoko drago: Ju, ju, juhuhu, Zajcek dober bo! Medved‘ so ga dobili, Si ga na tla pobili: Ju, ju, juhuhu, Saj jagra vec ne bo! Zajci so se smejali, So jagra zakopali: Ju, ju, juhuhu, Saj jagra vec ne bo! Lesice so plesale, Volk je pa zatulil, So jagra zakopale: Je pogreb zamudil: Ju, ju, juhuhu, Ju, ju, juhuhu, Saj jagra vec ne bo! Saj ne bo vec tako! Pogreb lovca, *ATU *191*, literarna verzija Zps.: Lea Fatur, okoli 1940. Vir: NUK Rokopisni oddelek: Ms 1585: Lea Fatur, zapušcina. Živali so sklicale veliko zborovanje in razpravljale, kako odstraniti lovca, ki se je nastanil v gozdu. Kralj lev je vprašal, kaj bi storili z njim. Nekatere so predlagale, da ga naj prisilijo, da bo zapustil gozd; druge so bile mnenja, da tega ne bo storil. Nihce tudi ni bil pripravljen iti k lovcu z lovorovo vejico in mu predlagati mir. Nazadnje dolocijo jazbeca, risa, medveda in macka, da gredo z zeleno vejico v roki k lovcu na pogovor, toda lovcev pes jih že od dalec zavoha in klice lovca s puško. Živali pobe­gnejo nazaj k levu. Ponovno razpravljajo in dolocijo, da ga bodo najprej obsodile, nato usmrtile. Lev, leopard, kamela, tur in bivol zapustijo dvorano, ceš da je tak posel premalo casten za njih in da naj male živali opravijo same. Odšla je tudi lisica, jelen in divja koza sta ji sledila. Ostanejo jazbec, macka, ris, medved in volk. Ris se je postavil na celo vojske in ukazal, da naj se skrijejo pod smreko pri lovcevi hiši. Ko pride lovec k potoku in se nagne, da bi pil, mu sede ris na zatilnik, medved ga udari s taco po glavi in ga ubije. Zdaj sklenejo vse živali, da ga bodo castno pokopale. Prišli so tudi zajcki in ptici in vsi so zaceli ‚žalovati’ in plesati okoli lovca in prepevati: »Oh, kaj pa bo, oh, kaj pa bo, ko lovca vec ne bo?« Lev je ukazal napraviti veliko sedmino. Velike živali so se trkale po prsih in nazdravljale, ceš »mi smo ga, mi!«; ko macka ugovarja, jo leopard mahne s taco in ubije. Potem so volkovi nesli krsto, zajcki so svetili, medved je mrmral molitve, dihur je kadil, in ko je lovca pokrila crna prst, so zopet peli: »Oh, kaj pa bo, oh, kaj pa bo, ko lovca vec ne bo?« 5 Domace živaLi / Domestic animaLs 200–219 Pes in macka, Janez Vidic (Valjavec / Smolej 1951). V tej manjši skupini živalskih pravljic se dogajanje odvija med domacimi živalmi, ki imajo vsaka svoj znacaj in cloveške lastnosti. Pripovedi se po žanru pogosto uvršca­jo med etiološke povedke in pravljice, kot so na primer pravljice tipa ATU 200 Pes izgubi svojo pravico, v katerih je razloženo, zakaj psi ne trpijo mack in macke ne miši. Tovrstne živalske pravljice imajo dolgo tradicijo in so poznane že v ezopovskem basnopisju, vendar imajo danes zelo veliko razlicic, ki se vcasih med seboj precej razlikujejo. Milko Maticetov je opozoril na podobno etiološko zgodbico Zakaj je pes hud na macko? Ta pravljica bi si sicer zaslužila posebni pravljicni tip, je pa sorodna pravljicam tipa ATU 200 Pes izgubi svojo pravico, saj prav tako razlaga, zakaj je pes hud na macko. Pravljico je Maticetov slišal v Reziji v Osojanah leta 1964, pripovedo­vala pa jo je Gina Buttolo, doma iz Solbice, porocena v Osojane. Zgodbica je sledeca: »Ali veste, boter, zakaj je pes hud na macko?« »Ne, ne vem jaz, zakaj.« »Zato, ker pes je bil pisal macki. Ko ji je pisal, je pohitela, prebrala in nesla skrit. Je nesla skrit v žimnico. Tam je to našla miš. In miš je zmlela na sto kosov pismo. Zato je macka huda na miš in pes je hud na macko, ceš: Zakaj mi ni hotela odgovoriti? Kako pa, ko ni vedela naslova, ki ga je raztrgala miš! Od tedaj so hudi drug na drugega.« Milko Maticetov, ki mu do takrat ta pripoved še ni prišla na uho, jo je pozneje slišal še štirikrat in je predlagal zanjo posebni pravljicni tip. Vendar sem jo zaradi velike sorodnosti osnovnemu tipu uvrstila k pravljicnemu tipu ATU 200 Zakaj je pes hud na macko?, vendar kot sorodno pravljico z oznako ad ATU 200. Tudi basni o delovnih živalih, kot so voli, konji, osli in koze, imajo svoj izvir pogosto v Ezopu. Med njimi so še posebej znane basni in živalske pravljice, ki so uvršcene v pravljicni tip ATU 207A Vol in konj vprežena skupaj ali pa ATU 207B Trdo­srcni konj in osel. To basen najdemo že pri Babriosu (Babrius / Perry 1965, num. 7) in ima torej korenine že tudi v ezopovskem basnopisju. Pogosto se v teh pripovedih zbijajo šale na racun neumnosti nekaterih do-macih živali, ki so stereotipno zaznamovane z njo, na primer koza in osel. Trma in neumnost botrujeta tudi nesreci dveh koz, ki se srecata na ozki brvi v pravljicah tipa ATU 202 Trmasti kozi na mostu. Še pogosteje pa je osmešena oslova neumnost, na primer v pravljicah tipa ATU 214 Osel se dobrika gospodarju. Povsem pravljicni znacaj imajo pripovedi, ki se uvršcajo pod pravljicni tip ATU 212 Lažniva koza, ki jo v rezijanskih variantah pogosto nadomesti nedefinirana stra­šljiva žival, imenovana Grdinica. V teh pravljicah Grdinico ali Mujo Karotovo iz hiške prežene mravljica, vcasih tudi jež. Med etiološkimi pripovedmi, ki razlagajo nek naravni pojav ali znacilnosti živali in rastlin, pa je v slovenskem pripovednem izrocilu zelo pogosta etiološka povedka Pes je klas izprosil, macek mleko. Vendar v mednarodnem tipnem indeksu ta pripoved, ki jo lahko uvrstimo tudi med živalske pravljice, nima svoje številke, zato je tukaj pogojno uvršcena pod številko *ATU 219G*.79 Zgodba pripoveduje, kako so se ljudje v casu izobilja, ko je imela pšenica še klas do tal in krava seske po celem trebuhu, pokvarili in so razsipali s kruhom in mlekom. Bog jih je kaznoval in je vzel pšenici klas, kravi pa mleko. Usmilil se je šele psa, ki je prosil za kruh, in je vrnil pšenici klas, kakršnega ima še danes. Prav tako je na prošnjo macke vrnil kravi eno vime. V slovenskem izrocilu se je ohranilo prek deset pripovedi tega tipa. Že leta 1869 je Anton Pegan na Goriškem zapisal etiološko pripoved Zakaj je zlati vek iz sveta zginil? 80 Le-ta pripoveduje, kako je bilo v starih casih, ko je živel še Noe, žito veliko bolj rodovitno, pšenica je imela od vrha do tal klasje, turšcica ravno tako, krava pa je imela po vsem trebuhu vime. To je trajalo vse dotlej, ko je cloveštvo 79 O tem sem pisala v clanku: Kropej 2012. 80 Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 8/54. Objavljeno v: Pegan / Cernigoj 2007, str. 164–166. postalo objestno in je mati s kruhom sincka snažila. Bog je hotel odvzeti vse, pa sta ga pes in macka preprosila. Podobno povedko je objavil Fran Praprotnik iz Krope v Popotniku,81 zgodba pa ima naslov Daj psu kruha in macki mleka! Pripoveduje, tako kot prejšnja, kako so se ljudje v izobilju pokvarili, zato jih je sklenil Bog kaznovati. Na žitno bilko je položil prst in vlekel proti vrhu, klas se je krajšal in pes je bil edini, ki je Boga prosil, naj ga za ped še pusti. Nato je zacel Bog s prstom sušiti vime pri kravi, a ga je macka preprosila in zato je malo mleka še ostalo. V rožanskem dialektu je Josip Šašel objavil koroško verzijo te pripovedi Munej je mliq. sprosu, qužëj pa qr.h (Šašel 1936, str. 29, št. 33; ponatis: Šmitek 2000, str. 24, št. 22). Prav tako v Rožu na Koroškem, le da v vasi Gorincice, je Milko Maticetov 26. 2. 1968 posnel pripoved Franca Lebna - Isopa Zakaj je Bog skrajšal žitni klas?82 Dve leti pozneje, leta 1970, je prav tako Milko Maticetov v vasi Osojane na magnetofonski trak posnel še rezijansko varianto P.sic e preprosew kroh anu tuca mliko / Pesek preprosil kruh in muca mleko.83 Zgodbo je pripovedovala Paska Dulica (Pasqua Siega), objavil pa jo je v Zverinicah iz Rezije (1973, 56–57). Vendar je kar nekaj pripovedi tega tipa, v katerih nastopa le pes kot rešitelj žitnega klasa. Med prvimi je že Fran Erjavec zapisal povedko O psu in macku in jo objavil v Letopisu Matice slovenske leta 1882 (str. 333).84 Pred tem pa je bila ob-javljena povedka Kako je pes ljudem kruh rešil v Vrtcu domacih cvetlic leta 1862.85 Podobno varianto pravljice, ki pripoveduje le o psu, ki je izprosil pšenicni klas, sta objavila tudi Josip Pajek (1884: 177) in J. E. Bogomil v Angeljcku86. Slednja je res kratka, saj na vprašanje: Zakaj sme pes kruh jesti? odgovarja: Nekoc je imelo žito po celem steblu klas, ljudje so postali objestni in Bog jim je sklenil žito odvzeti. Pes je pri Bogu izprosil, da je pustil toliko klasja, kolikor ga lahko prime s svojim gobcem. Od tedaj ima pravico jesti kruh. V slovenskih povedkah o pšenicnem klasu, ki so se ohranile iz 19. in 20. stole-tja, je vselej pes rešitelj žitnega klasa; le v povedki, ki je bila objavljena na zacetku 21. stoletja, so Ptice, rešiteljice pšenice. Pripoved je s Kitnega Vrha pri Muljavi na Dolenjskem (Kastelic, Primc / Stanonik 2001: 16). Ohranile pa so se tudi sorodne pripovedi, v katerih nastopa samo macka – toda v negativni vlogi. Tudi te so etiološkega znacaja in so pogosto dodane pripove-dim, kako je pes izprosil pri Bogu kruh, medtem ko ga je macka zavrnila, zato ga tudi ni vredna. Povedke Zakaj macka ni vredna kruha? so etiološkega znacaja in sem jih 81 Popotnik 4/15, 10. 8. 1883, str. 237. 82 Arhiv ISN ZRC SAZU: M. Maticetov, RTV: Pri naših pravljicarjih, Rož, 26. 2. 1968 (film). 83 Arhiv ISN ZRC SAZU: M. Maticetov, tonski posnetek; R 18/32 in 33, T 44-C; 1. 2. 1970. 84 Pravljica je bila ponatisnjena v zbirki Bogomila Kreka (1885: 44) in Zmaga Šmitka (2000: 24, št. 21). 85 Vrtec domacih cvetlic 1/1862, 47; prepis v Arhivu ISN ZRC SAZU: ŠZ 9/13. 86 Angeljcek, 30, št. 9/10, 1. 9. 1922, 105. uvrstila pod novi pravljicni tip *ATU 219H*. V njih prevzetni macek odkloni kruh, zato mu Bog tudi blagoslova ne da. Pripovedi, ki se uvršcajo pod ta pripovedni tip, so vcasih kontaminirane s prvim delom zgoraj objavljenega pravljicnega tipa *ATU 219G*, ki govori o psu, ki je izprosil kruh. Najstarejša varianta iz srede 19. stoletja že v tem smislu razlaga Zakaj macka vsak košcek kruha strese, predno ga poje? – Macka vsaki kosec kruha, pred ko ga poje, strese, da iz njega božji blagoslov otrese, kterega ni vredna.87 V Avcah pri Kanalu v okolici Nove Gorice je Jožef Cejan ok. leta 1900 zapisal pripoved Zakaj strese macka kruh, prej ko ga zacne jesti? Ohranila se je v rokopisu v Štrekljevi zapušcini. Kruh ji je namrec odrekel Bog, ker je v njem Sveti duh. Macka naj ne bi bila vredna Svetega duha, zato ga mora prej stresti ven.88 Tudi v Beli krajini je Lojze Zupanc zapisal povedko: Zakaj se macki ne sme dati belega kruha? in jo objavil v zbirki Belokranjske pripovedke (Zupanc 1944a: 122). Ljudska pripoved Zakaj macka ni vredna kruha? sicer razlaga mackino vede­nje pri jedi kruha; vendar je osnovni povod za nenaklonjen odnos do mack v teh pripovedih ljudsko prepricanje, da je macek – v nasprotju s psom – negativna žival. Številne povedke namrec pripovedujejo o mackah, ki služijo carovnicam in carovni­kom, ter o crnem macku, v katerega se lahko spremeni vrag. Johannes Bolte in Jiri Polívka sta za pripoved o Psu, rešitelju žitnega klasa zbrala veliko primerjalnega gradiva predvsem iz germanskih, slovanskih in roman-skih držav, pa tudi z Bližnjega vzhoda. Vendar je zanimivo, da je drugod poznan le prvi del te pravljice o žitnem klasu oz. o psu; macek pa se v njih – ce se sploh – pojavlja najpogosteje kot nevreden kruha, ker otrese iz njega Svetega duha. Tudi ni vselej pes tisti, ki izprosi kruh, pac pa pogosto Marija, medtem ko Eva ali Adam zakrivita, da Bog odvzame klas. V ceški varianti boginja Živa reši klas pred požigom, ki so ga povzrocili crni bogovi. Razlogi za unicenje in rešitelji so torej v variantah te pripovedi lahko razlicni (BP III/1918: 417–420). Zmago Šmitek je na osnovi teh raz­iskav zapisal, da je etiološka razlaga žitnega klasa, ki ga je pes izprosil pri Bogu, zelo razširjena po vecjem delu Evrope in mu je na vzhodu mogoce slediti vse do Srednje Azije (Šmitek 2000: 7). Zanimivo pa je, da je po doslej poznanem gradivu motiv macke, ki je pri Bogu izprosila, da je kravi ostalo mleko, poznan le na Slovenskem. Zdi se, da so se pri nas tudi pri tej pravljici ohranile arhaicne prvine, ki so drugod že tako rekoc tonile v pozabo. 87 Slovenska cbela 6, 7. 2. 1850, str. 45. 88 Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/32. ATU 200 Pes izgubi svojo pravico / The Dogs’ Certificate Pes (psi, svinje) izgubi(jo) pogodbo, ki jo je spravila macka, miši pa snedle. Literatura: Dokumentiral v 14. in 15. stoletju Klaret (Exemplarius, num. 116); Dähnhardt IV/1912, 103–127, 290–300; BP III, 542–555; EM: Privileg der Hunde. Zakaj ne terpi svinja psa, pes macke, macka pa miši? Tereza Pošepl, Središce ob Dravi pri Ormožu, ok. 1889, ATU 200 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 9/15. Zato ne, ker so negdaj mele svinje pismo, da morejo dobiti k vsakemu obedu cetvero hrano. Enkrat pa so svinje šle na pašo, izrocijo svojo pismo v varstvo psu, pes pa je šel na lov, da potem ono pismo macki in nji rece: Dobro pazi ti najn! Macka pa zako-pa pismo v slamo in zbeži v kuhinjo iskat kej zase in med tem na pismo pozabi. Ko zvecer pridejo svinje domu, terjajo svoje pismo od psa, pes pa terja od macke, macka pa zbeži v slamo iskat in najde vso snedeno od miši; in zdej postane med njimi tako grozovit boj, da še dandanes ne terpi svinja psa, pes ne macke, macka pa ne miši. Psi, macke in miši Povedala Dorina Cunkina, 1. 2. 1974, Bila / San Giorgio, Rezija, posnel Milko Maticetov, ad ATU 200 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Macke in psi so šli k vojakom in so imeli šotore. In tedaj se niso bili, so se razumeli. In tedaj so kuhali vkup in tudi z mišmi so se razumeli. Se niso bili, nasprotno, miši, ko so pojedli obrok, so hodile k vodi in s peskom pomivale menažke mackam in tudi psom in jih lepo lošcile in jim jih lepo spravljale, prav tako tudi kotle. Tedaj so jim dajali velike kose sira, da so bile zadovoljne. In so cistile puške miši in opravljale vsa taka dela. In ko je bilo treba hoditi po hrano, so hodili z mulo. In ker so kuhali vkup, en dan je šla macka, drug dan je šel pes z mulo. Nekega dne so poslali psa, ki je bil neumen, in da bi ne zabil, kaj mora kupiti, so mu napisali listek in mu ga pritrdili zadaj. Po poti se mu je pridružil drugi pes in je šel brat, kaj ima napisano zadaj, pa mu je zapravil listek. In ko je neumni pes prišel gor k intendantu, kamor je moral iti po hrano, je inten­dant rekel: »Kaj naj ti dam?« No, je rekel, da ima napisano na listku. »In kje ga imaš?« »Zadaj.« »Nimaš nobenega listka.« »Na, zdaj sem ga pa zgubil!« »No, kaj naj ti dam?« »Jaz ne vem.« »No, veš kaj: ti bom dal pol kosti in pol mesa.« »Dobro, ja!« Torej mu je dal noter v vrece in mu naložil na mulo pa je šel pes. Ko je prišel dol, ko so macke videle, da so kosti – da: kaj one naj bi jedle kosti, one cejo meso! In naj le jejo psi kosti, one morajo jesti meso! In konec. Poveljnik psov, da bi se ne sprli, je rekel: »Dobro, naj bo, bomo jedli mi kosti za danes in ve jejte meso.« In so skuhali posebej, eni kosti in eni meso. Se razume, ubogi psi, ko so pojedli, so bili lacni, ne, moreš vedeti, in macke so bile lepo site. Takrat je bila straža, pasja in macja, ki je hodila nazaj in naprej s puško na rami. In macka bi bila lahko molcala, pa je zmerom dražila psa. Ki je bil lacen in mu je krulilo v trebuhu. In mu je rekla: »O, kako sem lepo sita danes!« In si je trepljala trebuh. »O, kako sem se lepo nažrla danes!« Psa je obhajala kar slabost in potlej je macka spet prišla predenj in lepo rignila proti njemu kakor parsec. Pes se ni mogel zdržati vec od jeze in je macko dregnil z bajonetom v rit. Macka je zacela ojmekati in streljati v zrak, je dala znamenje za preplah. So prišli vsi, da kaj je. In konec, je nastal splošni tepež, so se zaceli biti macke in psi. In so se tako bili, so se tako bili, so se bili ves dan. In miši, ko so videle tepež, najprej niso vedele, kaj bi naredile. Potlej so se posvetova­le med sabo in se odlocile, da bojo na strani psov, ceš da so bolj mocni, saj so mislile, da bojo psi zmagali. Namesto tega so macke tako spraskale pse in jih tako zdelale, da so se psi morali lepo umakniti in izvleci belo zastavo, so zgubili vojsko. In konec, macke so terjale pogodbo, da tu je treba narediti pogodbo. Kajpada, ker so psi izgubili vojsko, so morali podpisati in so sklenili premirje. In so se pogodili, da macke morajo jesti zmerom le meso, to lepo, in psi kosti. Ja, prav tako! Takrat, se razume, je lepo vzela pogodbo macka, ta, ki je bila poveljnik, in jo skrila v skrinjico in jo dala v zid. Tedaj miši so morale kar ubežati, ko so videle, kdo je dobil vojsko. Ce bi jih bile macke ujele, bi jih sesekljale. In so se skrile v zid miši. So bile v zidu skrite in so na­šle pogodbo. In so zgrizle vso pogodbo v krpice in mišje drekce in jo razcefrale na drobne kosce, konec. In potlej, ko so to naredile, zvecer, so šle, pravzaprav samo ena, ta, ki je ukazovala, si je lepo dala pelerino cez glavo in ponoci na skrivaj šla v šotor, kjer je bil poveljnik psov. In mu je povedala, kaj je napravila. Tedaj je pes rekel: »Dobro, ve bodite skrite in mi bomo že vedeli, kaj delati!« Tedaj psi niso mogli vec videti mack, prav res jih niso mogli vec videti. Takrat so šli proc psi, drug za drugim, in vsak dan so se pripravljali, so vstajali zgodaj, ob budnici so vstajali in z nahrbtnikom hodili v gozd. In tam so se uredili in lepo eksercirali, telovadili, streljali in vse in se lepo držali v pripravljenosti. Macke, ki so bile sigurne, da bojo živele lepo urejeno življenje, so samo jedle, so si samo lepo kuhale velike kose mesa v omaki, velike ponve mesa in polente in to in ono. In so se samo cesale in lizale in si strigle nohte in so bile spravile vse puške v en šotor, da je bilo vse zarjavelo v tistem šotoru, in niso delale nic. So se bile zdebelile ko prasci. Seveda, ko je prišlo leto naokoli, psi so bili lepo pripravljeni stopiti spet v vojsko in macke nic. Takrat je pes poslal pošto mackam, da je cas za podpisovanje, da je treba znova pre­gledati pogodbo o premirju, da jo je treba spet parafirati, obnoviti podpis. Tedaj, se ve, macka je poslala iskat v zid. Ko so šli tje, ni bilo nic, je bilo vse zgrizeno. »Jojme, tako in tako!« Takrat je pes rekel: »Torej vojsko, ce je tako!« Se razume, so se spet zaceli biti, ali macke so zgubile. V pol dneva so podlegle, so bile vse cisto prec, so zmagali psi. Torej, tedaj so se macke zacele znašati nad mišmi, ker so jim bile zgrizle pogodbo. Tedaj miši so morale bežati, ker so jih macke hodile iskat. In psi tudi še tekajo za mackami, jih ne morejo videti. Tako od tedaj se ne morejo videti. Od kod sovraštvo med psom, macko in mišjo? ATU 200 Zps.: Šemerl. Objava: Vedež 2/9 (30. 8. 1849), str. 72. Pes in macka skleneta zakon. Miši ukradejo ženitno pismo in zakonske sprave je konec. Zakaj pes macku i macka miša ne trpi, ATU 200 Kraj: Varaždin, Hrvaška. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Slovenski narod, 3. 12. 1873, str. 1; Kres 6/1886, str. 145, št. 74; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 158–159, št. 310. Svoje dni so imeli psi pogodbo, v kateri je bilo zapisano, da je vse, kar pade z mize, njihovo. Kralj psov je dal ta dokument v varstvo macki, ki ga je spravila pod tram v strehi. Nekoc pride miška in kožo zgrize. Ko je bil nek pes tepen, ker je popadel kost, ki je padla z mize, pogodbe niso vec našli. Od tedaj macke sovražijo miši, psi pa macke. Zakaj pes crti macko, a macka miš? ATU 200 Zps.: M. K. Objava: Slovenski gospodar 14/37 (9. 9. 1880), str. 294. Psi so imeli na kosu oslovske kože napisano posebno pravico, ki jim je dovoljevala pojesti, kar je padlo z mize. 'Pravico' je dal pasji kralj hraniti macki, ki jo je spravila med staro kramo. Tu pa jo je zglodala miška. Ko se je neko šcene pritožilo kralju, koliko je moralo pretrpeti, ker je pobralo kos mesa, ki je padel z mize, so psi hoteli svoje pravice dokazati. Macka je sicer ušla, kralj psov pa je macjemu rodu napovedal mašcevanje. Tudi macja kraljica je sklicala macji zbor, na katerem so sklenile iztre­biti hudobno mišje pleme. Zakaj sovražijo psi lisico, macko in zajca, ad ATU 200 Zps.: Roza Kosova. Objava: Vrtec 13/11 (1. 11. 1883), str. 170–171; ponatis: Kosi, Zlate jagode 1894, str. 86–88. Ponoci se pes navelica cuvati hišo in stece proti gozdu. Ko zalaja, odmeva in pes mi-sli, da ga nekdo oponaša. Vpraša zajca, macko in lisico. Lisica meni, da ga je oponašal jazbec. Pes skoci pred luknjo, ki pa ni bila jazbeceva, ampak lisicja, in zagrabi ga njej nastavljena past. Lisica poklice macko in zajca in skupaj gredo krast v gospodarjevo hišo. Proti jutru se pes izmota in prikrevsa domov, kjer ga gospodar kaznuje. Od takrat so psi mnogo zvestejši, kot so bili, in najvecji sovražniki mackam, lisicam in zajcem. Zakaj sovražijo svinje pse, psi macke in macke miši? ATU 200 Zps.: J. Medic. Objava: Vrtec 19/5 (1. 5. 1889), str. 91–92; Kosi 1894, str. 82. Svinje razpravljajo, kako bi si podaljšale življenje, in se odlocijo, da bodo tožile clo­veka. Najurnejša svinja odnese tožbo. Razgreta in trudna zagleda ob cesti mlako. Zarije se v blato in pociva. Mimo pride pes in se ponudi, da bo on odnesel pismo. Tudi pes se utrudi, zato preda svoj posel macki. Macka prenocuje v skednju, kjer ji miši zglodajo pisanje. Svinja, ki je tožbo sestavila, je morala pod nož, ostale pa niso znale narediti nove. Napovedale so vojno psu, pes macki in macka mišim. Pes, macek in miši, ATU 200, literarna verzija – prepesnitev Avtor: Ivan Cankar. Objava: Vrtec 22/1892, str. 146; ponatis: Cankar 1951, str. 481. Opomba: To je prva Cankarjeva objavljena pesem. Cankar bi dejansko lahko to zgodbo kje prebral, vendar sta M. Maticetov in B. Merhar mnenja, da je snov za svojo pesem zajel iz ljudskega pripovednega izrocila, neposredno po pripovedovanju. Zakaj sovraži pes zajca, ad ATU 200 Zps.: I. Medic. Objava: Kosi 1894, str. 80. Zakaj sovraži pes lisico, macko in zajca? ad ATU 200 Objava: Brezovnik 1894, str. 5, št. 2. Zakaj sovraži pes macko in macka miš? ATU 200 Objava: Brezovnik 1894, str. 8–10, št. 3. Zakaj sovražijo svinje pse? ATU 200 Objava: Brezovnik 1894, str. 15–17, št. 10. Psi, macke i miši, ATU 200 Kraj: Prekmurje. Objava: Novine 18/32 (9. 8. 1931), str. 6. Zakaj preganja pes macke, a macka miši, ATU 200 Objava: Flere 1931, 149–151. Zakaj je pes hud na macko? ad ATU 200 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Gina Buttolo. Posnel: Milko Maticetov, 1964. Objava: Maticetov 1973, str. 30. Tuca, ta ke mela se ožanet s pesicon (Muca, ki je imela vzeti peska), ATU 200 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tina Vajtova / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 27. 11. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 12/74 (T 34-A). Objava: Maticetov 1973, str. 62–65, št. 13. Kako ni so närdili kontrat pas äno tuca / Miš zgrizla pogodbo, ATU 200 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Povedal: Feruco Grinjunow / Ferruccio Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 9. 3. 1973. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 21/85 (T 46-B). Objava: Maticetov 1973, str. 59–61, št. 12. ATU 200B Zakaj se psi ovohavajo / Why Dogs Sniff at One Another Drugi psi išcejo psa, ki so ga poslali po pogodbo, pa se ni nikoli vrnil. Prim. ATU 200. Literatura: Izvir je v Ezopovih basnih (Perry 1965, IV, 19); Dähnhardt IV/1912, 135–142; BP III, 543, 551, 553–555; EM: Warum Hunde einander beriechen. Zakaj se psi vohajo Anton Brezovnik, ATU 200B Objava: Brezovnik 1884, str. 161; Brezovnik 1894, str. 10. Le malokdo menda ve, zakaj se psi vohajo, kedar se srecajo. Pravi vzrok tega je sle­deci: Nekedaj je napravil lev drugim živalim veliko gostijo. Ko so sedeli pri mizah, zapazijo, da nimajo popra. Lev pošlje nekega psa, da naj jim brž prinese popra. Pes gre, a ni ga bilo vec nazaj. To je leva silno razsrdilo. Zaukaže torej vsem drugim tu zbranim psom, da naj gredo svojega lenega tovariša iskat, ce ne, raztrgal jih bo vse. – Od tega casa se psi povohujejo, ce se srecajo, upaje, da najdejo onega porednega tovariša, ki ima poper pri sebi. Zakaj se psi ovohavajo, ATU 200B Zps.: Lojze Zupanc. Objava: Zupanc 1956, str. 125–126. Psi išcejo poper, ker se ne smejo vrniti na pir brez njega. ATU 200C* Zajec in lovski pes skleneta posel / Enmity between the Hare and the Dog Zajec in pes se dogovorita za posel. Zajec goljufa, zato ga pes še danes preganja. Literatura: Dähnhardt III/1910, 129, 324. Zakaj pes zajcar zajca preganja? Jakob Volcic, 1884, Istra, ATU 200C* Objava: Slovan 1, št. 24 (11. 6. 1884), str. 191. Brek (pas) je šal na crešnju crešnje zobat. Pustil je zdola škornice, prišal je zec, pak mu ih je zel i se je ubul, zato ima sada zec ubuvene noge (kosmate), a pas zecar gole. I pas zeca lovi, da bi mu škornice dal. Zakaj pes zajca sovraži? J. Medic, ATU 200C* Objava: Vrtec 21, št. 9 (1. 9. 1891), str. 146. V davnem, davnem casu bilo je na svetu vse prijetneje nego li danes. Takrat so celó živali raznovrstnih plemen živele v miru in složnosti med seboj. Pripeti se, da je v istem casu nastala silno huda zima. Da si ogrejejo otrple ude, zane­tijo skupno psi in zajci na parobji velikega gozda ogenj. Tu se prijetno pomenkujejo, kako je bilo nekdaj in kako utegne še vse priti, kakor je to v obce še zdaj navada tudi pri nas ljudeh, kadar sedimo pri gorkej peci. V družbi je bil tudi zajec, katerega ta pogovor ni kaj posebno zanimal – zdelo se mu je vse predolgocasno. Misli in misli, kako bi si cas kratil – nů, naposled mu šine prav neumna misel v glavo. Smuce in suce se okolo psa, in predno se ta zave, porine ga nagajivec v ogenj, da si siromak vse štiri noge osmodi – od istega casa imajo psi gole podplate. Dolgopeti zajec je sicer tudi naprej še obdržal na stopalih kosmate noge, a nakopal si je vsled neprijetne šale vecno sovraštvo vsega pasjega rodu. Skrivati se mora po hostah in brlogih, a to mu malo koristi, ker ga psi zasledujejo in preganjajo, dokler ga ne privedó v bližino pogubonosne – lovceve puške. Varuj se, da si ne nakoplješ sovraštva ónih, ki so mocnejši od tebe. Zakaj päs za zafcom biži? Števan Kühar, Prekmurje, 1914, ATU 200C* Objava: Casopis za zgodovino in narodopisje 11/1914, str. 15–16, št. 29; ponatis: Kühar / Novak 1988, str. 181–182. Zaväc sä präj nigda svęta cręvlä dao delati pr psovi, pa da so ži zäfcäma gotovi bilí, jä jä prišäo kušat, ci do nyämi dobri. Cręvli so nyämi ravno prav bili. Da ja jä pa ži na nogáj möo, jä ne pitao, ka dä dúžän, liki jä skoco ž nymi. Päs pa, da jä vido to välko näzafalnost, sä zbrcno za zafcon, pa ga šcä gnyäzden naganya. Zakaj tece pes za zajcem? ATU 200C* Kraj: Odranci, Prekmurje. Zps.: naducitelj Ivan Kreps. Objava: Kontler / Kompoljski 1, 1923, str. 88; ponatis: Brenk 1967, str. 92. Zajec je nekoc prišel k psu cevljarju. »Gospod mojster, pomerite mi par cevljev. Silno me zebe v tacke.« Pes res sešije dobre cevlje. Zajec pride in jih pomeri. Ko pa je imel že cevlje obute, pravi, da so dobri, in stece skozi vrata v gošco, ne da bi se zmenil za placilo. Pes pa jo ubere za njim. Od tistega casa še dandanes vsa pasja žlahta išce pobeglega zajca, da bi placal cevlje. Pa ga ne more dobiti. Najbrž ga tudi nikoli ujela ne bo, ker malokateri pes tako hitro kot zajec tece. Psicek-golotacek in zajcek-kratkorepec, ATU 200C* Kraj: Bela krajina. Objava: Zupanc 1944a, str. 117. Pes in zajec, ATU 200C* Kraj: Koper. Povedala: Marina Jurkota. Zapisala: Špela Pahor. Objava: Stanonik 1995, str. 265–266, št. 94. ATU 202 Trmasti kozi na mostu / The Two Stubborn Goats Kozi se srecata na ozki brvi. Ker se nobena noce umakniti, padeta obe v vodo. Literatura: Dokumentiral Plinij, Naturalis historia (VIII, 201); EM: Böcke auf der Brücke. Trmasti kozi na brvi (Mladi rod II/6, 1951). Kozi Alojzij Bolhar, ATU 202 Objava: Bolhar 1975, str. 119–120. Nekoc sta se srecali dve kozi na sredi brvi. Vsaka je prišla z nasprotnega brega. Ena je hotela cez potok s te, druga pa z druge strani. Ko sta stali na brvi druga proti drugi, se nista nic kaj prijazno gledali. »Umakni se mi s pota!« je nevljudno rekla prva. »Jaz sem bila prva na brvi!« »Šment, kaj ti pade v glavo?« je dejala druga. »Jaz sem starejša od tebe. Ne umaknem se!« Priceli sta se prepirati; nobena ni odnehala v svoji trmoglavosti. Pograbila ju je jeza, nazadnje sta povesili glavi, naredili nekaj korakov nazaj, nato pa se z vso silo zaleteli druga proti drugi. ‘Bum!’ je zabobnelo v njunih glavah. Trcenje je bilo tako silno, da sta obe izgubili ravnotežje. ‘Pljusk,’ je bilo slišati in obe kozi sta se znašli v potoku. Visoko je brizgnila voda. Zdaj sta hladili svojo trmo v hladni kopeli. Šele cez cas sta se obe do kože mokri skobacali spet na suho. *ATU *202A Oven in bik / The Ram and the Bull Oven, mislec, da je najmocnejši, se spoprime z bikom, ki ga premaga. Zdaj vidi, da se mora še spoznati. Oven in bik, *ATU *202A Fran Levstik, *ATU *202A Objava: Vrtec 1885, str. 76; Levstik 1931, str. 360. Necega ovna je bila mati narava obdarila s posebno mocjo. Nobeden njegovih tova­rišev mu ni bil kos, vsacega je preobladal s svojimi rogovi in svojim mocnim celom. Pa nespametni oven se je prevzel in jel misliti, da je nepremagljiv, ter je v svoji ne­spameti pozval bika na dvoboj. Nastavila sta se, napravila naskok in trcila vkupe; polu nezavesten z razbito glavo zgrudil se je oven na tla; a njegov nasprotnik je odšel zmagovit. Dolgo je ležal oven v nezavednosti, kakor mrtev, in ko se je slednjic iz te omotice prebudil, prišel je ravno jeden njegovih tovarišev mimo in, videc junaka ležecega na tleh, vprašal ga je: »Kaj pa ti tukaj delaš?« »Samega sebe spoznavam!« odgovoril je ponižno oven korenjak. Oven in bik, *ATU *202A Objava: Kosi 1894, str. 15; povzeto po Levstiku. Oven misli, da je najmocnejši. Spoprime se z bikom. Ko ga ta premaga in prihaja oven spet k sebi, sprevidi, da se je precenjeval in da se ne pozna dobro. ATU 207 Upor delovne živine / Rebellion of the Work Animals / Aufstand der Arbeitstiere A: Petelin nagovarja osla in vola, da naj hlinita bolezen, da bi manj delala. Gospodar to sliši in petelin konca v loncu. B: Vola noceta vec vleci težkega tovora po cesti, zato zavijeta s ceste na travnik in se še bolj mucita. Konj in Vol, ad ATU 207 Štefan Kocijancic (Št. K.), ad ATU 207 Objava: Besednik 1877, str. 50; ponatis: Bolhar 1975, str. 118–119. Dva trudna in izmucena vola sta bila vprežena v težak voz, ki sta ga vlekla po ravni in gladki cesti. Zaradi tega sta bila zelo nevoljna. Zato sta zavila z gladke ceste in pricela kobacati cez groblje, po neravnem svetu. Poreden konj, ki se je tam blizu pasel, ju je opazil in jima rekel: »Kaj sta tako nespametna, da sta zapustila gladko cesto in si napravila delo še težje? Ali ne vleceta že dovolj težko?« Vola pa sta mu odgovorila: »Kaj to tebi mar, kar midva pocneva? Ti lahko govoriš, ko nic ne delaš, dobivaš do-brega ovsa in ti nikoli nic ne manjka. Midva sva pa lacna in morava povrhu še težko delati.« Mnogo je ljudi na svetu, ki so tako nespametni kot ta dva vola. Nevoljno delajo in godrnjajo ter si po svoji neumnosti in brez potrebe napravljajo še vecje težave. (Bol­har 1975) ATU 207A Vol in konj vprežena skupaj / A Donkey Induces Overworked Ox to Feign Sickness / Aufstand der Arbeitstiere A: Osel mora opravljati volovo delo, zato ga pregovori, da se neha pretvarjati, da je bolan. B: Konja je sram, da je vprežen z volom, želi delati s sebi enakim. Zato svetuje volu, da se naredi bolnega. Naslednji dan gospodar vpreže konja samega in mora cel dan orati. Literatura: Dokumentirano v Arabskih noceh / Arabian Nights (Littmann I/1921, 27 – 31; Marzolph / Van Leeuven 2002, num. 2, 3. Konj in vol Gorenjska, 1856, ATU 207A Objava: Novice 14/54 (5. 7. 1856), str. 217; ponatis: Bolhar 1975, str. 117–118. Neki kmetovalec na Gorenskem je imel navado konja in vola vkup vpregati in z njima voziti, kakor se okoli Ljubljane še zdaj veckrat vidita konj in vol vkup napreže­na. Konj je grozno nerad vidil zraven sebe vola, pervic že zato, ker ga je bilo sram z govedetom vprežen biti; drugic pa tudi zato, ker je prevec vleci mogel, vol je le zadej ostajal. Konj je le želel konja za tovariša imeti. Enega dne sta mogla dolgo njivo izorati; zlo trudna prideta zvecer domu, tako da se nobenemu jesti ne ljubi. Ko vse potihne, vol zacne konji tako govoriti: »O, neusmiljen je naji gospodar, ker naji tako h težkemu delu toliko casa priganja, da nama še oddihniti ne da.« Konj odgovori: »Res je to, pa veš ljubi moj tovariš, jaz ti vem dober svet, da se boš vsega dela znebil.« Vol rece: »Daj prijatelj, daj! Povej mi, kako naj bi naredil, da me bo gospodar pri miru pustil, da me ne bo tako h delu priganjal; vse bom bogal, kar mi boš svetoval.« Konj pravi: »Ce hoceš, da te ne bo gospodar precej jutri napregel, kar bolnega se naredi, nic ne jej, kar koli ti bo gospodar ponujal, ne pokusi in pa stokaj, boš vidil, da boš doma ostal.« Vol uboga, kakor mu je konj svetoval, nic ne je in zjutraj, ko gospodar zgodaj pride jima pokladat, vol stoka in se nobene klaje ne dotakne. Gospodar pravi: »Vol je bolan, nic ni jedel; pustimo ga v hlevu in samega konja naprezimo.« Tako gresta hlapec in gospodar na njivo in sta celi dan s samim konjem orala. Konj si misli, zdaj sem si pa pravo naredil, tovariša sem naucil brez dela ostati, jez moram pa celi dan orati. Vendar konj vse rad poterpi, da bi le dobil, cesar želi. Vesel je slišal gospodarja govoriti, da misli vola pobiti in ž njim se gostiti. Toda vse drugac se je razšlo, kakor konj misli. Gospodar je vola prodal sosedu, kjer se mu dobro godi, in kupi zdaj na­mesto vola – osla. Pred je konj z volom vprežen nerad vozil, zdaj mora zraven osla vleci vec kakor pred zraven vola. Gospodar ga je tako priganjal, da je zacel hujšati, in kmali potem pogine. (Novice 1856) Vol in osel, ATU 207A Kraj: Oskorušna, Beneška Slovenija. Zps.: Milko Maticetov. Objava: Maticetov 1950, str. 138–139. Lenemu oslu se ni dalo vec delati, zato mu je vol svetoval, naj se naredi bolnega. Zve-cer se pogovarjata, kako je bilo – osel se je imel lepo, vol pa slabo, ker je moral delati za dva. Osel je svetoval volu, naj se naslednje jutro še on naredi bolnega. Vol uboga, gospodar ga pusti v hlevu, vpreže pa osla, ceš da se je ta že pozdravil. Ko se osel zve-cer vrne, poroca prijatelju, da je bilo hudo, ampak da je slišal gospodarja govoriti, da bo vola, ce bo še bolan, dal zaklati. Tako je tudi vol ‘ozdravel’. ATU 207B Trdosrcni konj in osel / Hard-harted Horse and Donkey / Aufstand der Arbeitstiere Konj pusti, da se prenaloženi osel zgrudi, nato pa sam dobi oslov tovor. Literatura: Babriusova basen (Perry 1965, num. 7); Plutarch, De tuenda sanitate praecepta (ch. 25). Konj in osel Anton Kosi, ATU 207B Objava: Vrtec 17 (1887), str. 159; ponatis: Kosi 1894, str. 16. Gospodar žene konja in osla s tovoroma naložena. Na poti pravi osel konju: »Moj tovor je pretežak, vzemi mi nekaj in pomagaj nesti, sicer me breme potare.« Ali konj nece storiti tega. In res se osel zgrudi pod težkim bremenom in pogine. Tedaj pa gospodar naloži konju ves oslov tovor, odere osla in mu oprta še njegovo kožo povrhu. Žalostno je sedaj vzdihovala konjska para: »Oh, jaz siromak! Ker nisem hotel pre­vzeti le malo bremena svojemu sotrpinu, naložili so mi sedaj vse njegovo breme in še kožo po vrhu.« Ravnaj zložno in bodi potrpežljiv; tako pomoreš slabejšemu in tudi sebi; oholost pa ne koristi nikoli. (Kosi 1894) ATU 207A* Leni konj / The Lazy Horse Leni konj vedno caka na naslednjo sezono, pridni konj pa je zadovoljen in opravlja svoje delo ob vsakem letnem opravilu na polju. Literatura: Zgodba je bila dokumentirana že v 15. stoletju kot basen ali prilika. Konj in vol Fran Locniškar (Borisov), 1909, ad ATU 207A* Objava: Zvoncek 1909, 9–10; ponatis: Bolhar 1975, 116–117. Konja, ki je bil precej len, je gospodar casih malo ošvrkal. Nekoc mu jih je zopet par prisolil, ker se je pod klancem uprl, dasiravno je bil voz tako lahak, da bi ga peljalo po klancu tudi žrebe. Ko prižene gospodar konja v hlev in odide v hišo, rece konj volu: »Ne bo mi tako oblastno zapovedoval, ta gospodar! Toliko mu že naredim, da si zaslužim to borno hrano. Nagajal mu bom toliko casa, da me proda. Gotovo se mi bo drugod godilo boljše!« Vol: »Poizkusi! Ampak poizkušnje se navadno slabo obnesejo, ce niso dobro premi­šljene. Tudi jaz sem imel že enega gospodarja, ki je bil pa mnogo slabši od sedanje­ga.« Konj: »Jaz se mu pa ne bom vec pokoril! Delal bom škodo, kjerkoli bom mogel.« Nato zacne trmoglava žival gristi jasli. Vol mu rece, da je to nespametno, ker si s tem nakoplje še vecje sovraštvo gospodarjevo. Kmalu pride gospodar v hlev. Konj hitro neha gristi jasli, bojec se gospodarjeve roke. Nekoc pa je gospodar opazil konjevo pocetje in ga kmalu zatem prodal. Cez malo casa nato se snideta konj in vol v gozdu. »Kako je, kako?« vpraša vol. Konj se bridko nasmeje in rece: »Nikar ne izprašuj, nekdanji moj tovariš! Poglej samo mojo kožo!« Vol je videl na koži polno brazgotin, ki so nastale najbrž zaradi udarcev. Od tistega casa pa je bil vol še bolj pameten in priden, bojec se, da bi ne prišel v druge roke – z dežja pod kap. (Fran Locniškar) ATU 210 Petelincek, putka, raca, bucika in igla na potovanju / Rooster, Hen, Duck, Pin and Needle on a Journey Živali in predmeti gredo na pot. Skrijejo se na razlicna mesta v hiši. S pomocjo svo­jih posebnih sposobnosti kaznujejo lastnika hiše in ga nazadnje ubijejo. Prim. AaTh 130. Literatura: Grimm 10; Aarne 1913; BP I, 75–79, 375; EM: Tiere auf Wunderschaft. Domace živali romajo v Rim Metod Turnšek, Beneška Slovenija, ATU 20C+210 Objava: Turnšek 1954, str. 152–154. Pri Kalabavcevih v Lazah so imeli imenitnega pisanega petelina. Domislil si je ko­kotek, da pojde v Rim. In se je napotil ter prispel tja k Pirhovim. Tu je srecal kokoš: »Petelin, kam greš?« je vprašala putka. »V Rim,« se je samozavestno odrezal petelin. »Grem še jaz s teboj!« je zamikalo kokoš. »Pa pojdi!« je privolil petelin. Sta šla in prišla do Kopitarjevih. Tukaj je na dvorišcu gagala raca. Ko je zapazila popotnega petelina, je brž vprašala: »Petelin, kam greš?« »V Rim!« je ponosno zinil petelin »Pa bi še jaz šla s teboj!« se je zahotelo raci po svetu. »Pa pojdi!« je dovolil petelin. So šli in prišli k Talijanovim. Tukaj se je pred hišo umi­vala macka. Ko je zapazila znance, je brž radovedno vprašala: »Petelin, kam greš?« »V Rim,« se je pobahal petelin. So šli in prispeli k Marincicevim. Že od dalec je tu goska visoko dvigala vrat. Naglo je radovedno vprašala: »Petelin, kam greš?« »V Rim,« se je postavil petelin. »Grem še jaz s teboj!« je zakoprnela goska. »Pa pojdi!« ni petelin imel nic proti. So šli in za hip postali pri Rakacinovih. Kaštron je zacudeno zrl pisano družbo in vprašal: »Petelin, kam greš?« »V Rim,« se je napel petelin. »Grem še jaz s teboj!« je zameketal kaštron. »Pa pojdi!« je pristal petelin. So šli in zadeli v dvor pri Škljovcevih. Prase je molelo glavo iz odprtega svinjaka in vprašalo: »Petelin, kam greš?« »V Rim,« je bil kratek petelin. »Grem še jaz s teboj!« je zakrulilo prase. »Pa pojdi!« je grknil petelin in sprejel še prase. Nato so šli iz vasi po poti naprej in naprej. Pridejo v gozd. Tu jih zajame noc. Zapazi­jo neko hišo in notri luc. Vstopijo v hišo. Nikogar ni bilo nikjer. Noc je bila že pozna, treba je bilo iti spat. Ogledali so se okrog po sobi in vsakdo si je zbral sebi primerno pocivališce. Kokoš je skocila v dimnik in za njo se je pognal tudi petelin. Mace se je zakopalo pod pec v pepejuh (pepel), gos se je skrila za vrata, raca se je spravila v candir (bakren kotlicek), kaštron si je izvolil izbo, prase pa klet. Opolnoci se je priplazil tat. Pogleda v dimnik, ce visi tam kaka gnjat. Stega noter vrat in se poželjivo zazira v temino, kjer se nekaj svetlika. Tedaj pa nekaj pliskne in prileti mu v gobec (obraz) topli kurjek. »O, ti vrag ti!« odskoci tat. Vendar še ne odneha in še enkrat porine glavo v dimnik. tedaj mu pa še enkrat – plisk – poci v obraz še debelejši petelinji kurjek. Tat pohiti in potipa pod pec v pepejuh, ce se morda tam nahaja kaka dobrota. Pa – puf, puf, puf – ga vsega opraska macka. Skloni se hitro k candirju, da bi se umil, a tam ga – pljusk, pljusk, pljusk – zdajci vsega oštrka raca. Hiti naglo za vrata, kjer po hišah navadno visi brisaca, in se hoce obrisati, pa – pik, pik, pik – ga jezno zacne pikati gos. Zbeži tja v izbo, ceš tukaj vendar ne bo nobene živine. Cim se skuša vsiliti v izbo, že ga z mocnim – bumf, bumf, bumf – napade oven. Tat preplašen zbeži in se hoce skriti v klet. Pa še ne stopi dobro noter, že ga v nogo okolje prase! »Zdaj je pa že od sile!« se prestraši tat in zbeži. Spotoma povsod cuti spomine in z zobmi škrtaje izgovarja: »Raca in gos sta spaki, macka je vrag, petelin je pa še vecji.« No, živina pa tudi ni imela poguma, da bi nadaljevala pot v Rim, in se je rajši vrnila domov v Laze. Kokotova ceta, ATU 20C+210 Kraj: Varaždin, Hrvaška. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5/1885, str. 463, št. 60; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 157, št. 307. Potepuhi, ATU 210 Objava: Slovenski gospodar 63/41 (9. 10. 1929), str. 10. Petelincek in kokoš sta šla na goro, da bi se najedla orehov. Petelincek je napravil iz orehovih lupin majhen vozicek. Kokoška ga ni hotela peljati, zato je prisilil racko, da se je vpregla v voz in ju peljala. Srecali so buciko in šivanko in jima dovolili, da sta prisedli. Ustavili so se pri nekem gostilnicarju, ki jih je sprejel pod streho z obljubo, da bo drugo jutro dobil kokošje jajce pa še racko. Drugo jutro je petelincek zataknil buciko v brisaco, šivanko pa v blazino na gostilnicarjevem stolu. Gostilnicar si je z buciko potegnil od ušesa do ušesa in se usedel na šivanko. Racka mu je odplavala in gostilnicar je sklenil, da ne mara imeti opravka s takimi potepuhi. Boter petelin in njegova zgodba, ATU 20C+210 Kraj: Beneška Slovenija. Zps.: Ivan Trinko. Objava: Wagner, Beneška Slovenija 1931, str. 117–122. Kokoš änu pitilen änu wsi nje gotrówje nu götrice, ke ni su šle nutaw Šetjakup de Galycje (»Bežimo, svet se podira!«), ATU 20C+210 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Povedala: Ana Bordänawa (Ana Bordanova) / Anna Di Lenardo in Colomba. Zps.: Milko Maticetov, 6. 12. 1964, Arhiv ISN: R 6/5 (tr. 17-A). Objava: Maticetov 1973, str. 91–93, št. 24. Prepis je pod pravljicnim tipom ATU 20C. Piška je šla na božjo pot, ATU 210 Kraj: Podgora v Poljanski dolini. Povedala: Antonija Šturm, 1992. Zapisala: Nežka Šturm. Objava: Stanonik 1995, str. 251, št. 87. ATU 211 Osel in njegov tovor / The Two Donkeys and Their Loads Osel, natovorjen s soljo, pade v reko (ga zmoci dež). Njegov tovor postane lahek. Ko to vidi drugi osel, natovorjen z gobami (perjem), skuša na ta nacin zmanjšati težo tovora, a se pri tem skoraj utopi. V nekaterih variantah je osel prvic natovorjen s soljo, drugic z gobami. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 455, num. 180); EM 4 (1984), 423–425. Osel pri solári Peter Dajnko, 1827, Štajerska, ATU 211 Objava: Dajnko 1827, str. 165–166. 1. Osel pri solári je Skusil težke dneve vse, Vsikdar bil napreženi V'težkem solnem nešenji. 2. Enkrat ga na poti je Dež do žive kože vse Zmocil, sol se razpustí Ino žmeco vso zgubi. 3. Misliti si je zacel: Znam, kaj bom vciniti mel, Kda naprežen v'nešenje, Težko sol dobim na sé. 4. Gledal bom, da vsaki cas Blizo vode pridem jas, Tam se ja namákat grem Ino žméce rešti cem. 5. Nekokrat se njemi to Tudi je nagodilo, Ali hamicía pŕ Ne ma casa dugega. 6. Enkrat morske gobe jé Nesel ino v'vodo gre, Tote se napíle so, Na dno ga potegnejo. 7. Naglo v'vodi globoki Se on brídko zdaj vtopí Ino sam si krivec je Tote smerti žalostne. 8. Toto fabulo si mi Vzem'mo k'lepem navuki: Ci smo v'stani težkemi, Bodmo v'poterplivosti. 9. Ino ne podstopmo se V'hamicno lehkotenje; Kajti hamicía vsa Hitro strašen konec má. ATU 211B* Živali gredo v gostilno / Animals Go into a Tavern Živali v gostilni jedo in pijejo, a nimajo denarja, da bi placale racun. Lesíca – díkla ta-par plevanu / Lisica romarica Povedala Maria Paletti - Rozaljina, 11. 12. 1962, Bila / San Giorgio, Rezija, posnel Milko Maticetov, ATU 20D*+211B* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 118-B, R 2, 22. Objava: Maticetov 1973, str. 87–90, št. 23. Lisica je bila dekla pri plevanu. Nekega dne zjutraj je toliko pometala in pometala z repom, da je našla vinar, si ga je dala v žep. In je rekla: »Zdaj sem kar bogata, nimam vec potrebe biti dekla!« Je šla in šla po poti, je našla volka. Je rekla: »Ceš iti z mano, botrcek?« »Kam naj grem?« »Jaz grem v Rim, ker imam en vinar. Ce ceš iti tudi ti v Rim, bova šla v Rim.« »Dobro, ja!« In se ji je pridružil in sta bila dva. Sta šla in šla in šla, sta srecala med-veda. »Kam pa gresta, botrcka?« »Ce ceš iti tudi ti z nama: imava en vinar in greva v Rim.« »Prav! Ce me ceta v družbo, res rad rad. Grem tudi jaz!« So bili trije. So šli šli šli, so srecali zajca. »Kam pa greste?« »Hooo, gremo v Rim. Ceš tudi ti z nami?« »Joj, jaz nimam denarja!« »Hooo, saj imam jaz denar, sem našla en vinar in gremo v Rim!« »Tedaj se vam pridružim tudi jaz!« So bili štirje. So šli in šli in šli; ko so prišli prav dalec, vidijo, da gre nekdo. »Le kdo bo ta, ki gre?« So šli šli šli, je bila divja koza. »Kam pa greste?« »Gremo v Rim, ce si pri volji, idi tudi ti z nami. Gremo pogledat papeža noter v Rim.« No, je rekla, da gre tudi ona, ceš da ga ni bila nikoli videla. In konec, so šli šli in šli in šli. In so šli vec dni podnevi in ponoci. In lisica je dejala: »Cujte, jaz sem lacna! Kaj ko bi šli malo okoli kurnikov gledat, ce bi bila kje kakšna kokoš?« Drugi so dejali: »Ko se gre na božjo pot v Rim, se ne sme grešiti, je treba iti pobožno!« »Dobro, pa pojdimo!« Vendar cez cas nekaj casa spet ni mogla hoditi. Da ima prazen trebuh, da ne more. Dobro, so jo vprašali, koliko poti še imajo, da pridejo v Rim. Ah, to ni bilo dosti, le še malo. Nazadnje so bili že skoraj pred rimskimi vrati. So prispeli. In ko so prišli noter v Rim, so bili tako lacni vsi in zbiti, da niso mogli niti vprašati, kje stanuje papež. Lisica je rekla: »Cujete, jaz imam vendar en vinar, bomo šli v gostilno in jaz narocim piti in jesti za vse!« Prav, so pustili njo naprej, ki je imela veliko mošnjo. Je šla v gostilno in so se spravili vsi za mizo. In je prišel gospodar, je rekel: »Kaj bi pa radi?« »Glejte tule,« je rekla, »prinesite nam jesti, ker smo lacni!« »Dobro, kaj naj vam prinesem?« »Prinesite najprej mineštro.« »Koliko pa vas je?« So se prešteli vsi, kar jih je bilo, so se bili spravili vsi za eno mizo, okoli mize. So prišle natakarice in prinesle mineštro. In – »Tudi košaro kruha!« So prinesli kruh. »In zdaj prinesite še nekaj litrov vina, ker smo žejni!« So snedli mineštro, so zaceli natepavati tudi tisti kruh. Jim je dejala lisica: »Ne jejte toliko kruha, ker bo prišlo še drugo in potem ne boste mogli jesti!« Zadosti, so prinesli kuhane kokoši, kokošje meso. »Oo, to, to je moja jed!« je rekla lisica. Je rekla: »Glejte, da ne bi pustili niti kosti ne, lepo poližite krožnike!« Potem so res pojedli do konca tiste kokoši. »Naj prinesemo še kaj?« »Ja ja, prinesite nam to v ponvi zdaj in prinesite nam tudi pecen krompir in poglejte, ce imate še kaj, prinesite vse, kar imate!« Nazadnje so res prinesli dosti jedi. In ko so bili romarji siti in napiti, so se lotili peti, gospodar ni vedel, ali po nemško ali po laško, ni razumel ne bele ne crne. Ni vedel, ali bi se smejal ali kaj naredil. Tedaj so se lotili pretepati in so bili pijani, pa konec. Ko je gospodar videl, da so mu zaceli lomiti stole in prevracati mize, je šel po metlo in palico in tako tolkel, tako tolkel! In jih ni mogel izgnati, niso hoteli iti ven. In ko ni mogel vec, je rekel: »Greste od tod, ja ali ne?!« Lisica je rekla: »Mi imamo pravico biti še tukaj! Kdaj ste nas vprašal, kdaj placamo? Saj nas niste nic vprašal niti nam niste naredil racuna in mi imamo pravico biti tukaj!« »A tako? Torej – ven denar!« »Zdaj vam ne dam nic!« je rekla lisica. »Ce bi nas ne bil tolkel, bi vam placala, saj imam vendar en vinar, zdaj pa ne vidite nic placila!« Tedaj so šli sami od sebe. Niso prišli do tega, da bi obiskali papeža. ATU 212 Lažniva koza / The Lying Goat Oce pošlje sinove drugega za drugim, da bi napasli kozo, toda ta vedno toži, da je lacna. Oce jezen sinove zapodi od doma, toda ko sam pase kozo, spozna, da ga je prevarala. Kozo odženejo od doma in zatece se v lisicji brlog. Lisica je ne more spra­viti ven, zato poklice na pomoc druge živali. Kozo prežene šele mravljica (rak, jež). Prim. ATU 2015. Literatura: Grimm 36; BP I, 346–349; EM: Die boshafte Ziege. Lisica i kozika Matija Valjavec, 1860, Štajerska, ATU 212 Objava: Slovenski glasnik 5/3 1860, str. 90–91; ponatis: Valjavec / Popit 2002, str. 341, št. 165. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 9/58. Ednok je v eno lisicjo lükjo ena kozika prišla, te pa lisica ne znala, kak bi jo vün spra­vila; pa je šla po enem germji, pa je srecala enoga vuka, a on jo pita: »Kaj se vi, teca, tak žalostno deržite?« Lisica rece: »Kaj se ne bi žalostno deržala, kajti v mojoj lükji je ena hüda stvar.« I vuk jo pita: »Kaj za ena?« Ona pa rece: »Kozika.« – »Hodi, jaz ti jo vün spravim.« Pa ideta i jo vuk pita: »Što si notri?« – »Ja sem kozika s kratkim repicom, dugimi rogli, ja vün grem, pa tvoje reberca vse vküp zdrobim.« Pak se je vuk ne vüpo notri iti. Lisica gre drügokrat v germje, pa je srecala enoga zevca i on jo je pita: »Kaj se vi teca, tak hüdo deržite?« Ona rece: »Kaj se ne bi hüdo deržala: kajti v mojoj lükji je hüda stvar, kozika.« I on gre pa jo pita: »Što si notri?« – »Ja sem kozika s kratkim repicom, dugimi rogli, ja idem vün, pa tvoje reberca vse vküp zdrobim.« Pak se je i on ne vüpo notri iti. Lisica je pa šla po germji pa je srecala eno mravlo, i ona jo pita: »Kaj ste vi tak žalostni?« – »Kaj bi žalostna ne bila, kajti je v mojoj lükji ena hüda stvar, kozika.« I ona je rekla: »Hodi, jaz ti jo vün spravim.« Mravla je šla pa je pitala: »Što si notri?« – »Ja sem kozika s kratkim repicom, dugimi rogli, ja idem vün pa tvoje rebra vse sküp zdrobim.« I mravla je šla notri pa jo stirala vün. Ovnek, ATU 212 Kraj: okolica Varaždina. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec 1858, str. 285–286; ponatis: Valjavec / Popit 2002, str. 312–313, št. 148. Ovnek, ATU 212+44 Kraj: Veržej pri Ljutomeru. Zps.: Franc Kovacic (Fr. K-c ). Objava: Vrtec 21/8 (1. 8. 1891), str. 127; Bolhar 1975, 164–167. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 44. Lisica, volk in jež, ATU 212+44 Zps.: Fran Nedeljko (Dominikus). Objava: Nedeljko 1887, str. 7–8. Pravljica o kozi, ATU 212 Objava: Vrtec 35/2 (1. 2. 1905), str. 26–27. Živela sta mož in žena, ki sta imela lažnivo kozo. Prvi dan jo žene na pašo pastirica, dru­gi dan gospodinja, tretji dan gospodar. Zvecer se koza vselej zlaže, da ni sita, ceš da so jo pustili privezano h kolu. Gospodar jo da ostrici in jo zapodi. Koza pride do lisicine in prosi lisico, naj jo golo in bolno sprejme, ceš da ji bo pazila mladice. Koze ne more pre­gnati ne lisica, ne volk, ne medved, nazadnje pride rak in jo šcipa tako dolgo, da pogine. Jež in oven, ATU 212 Zps.: Jožko Matko. Objava: Vrtec 1926/27, str. 56. Ovnova objestnost in njegov žalostni konec, ATU 212 Objava: Flere 1931, str. 165–168. Muja Karotawa / Rusica pregnala babici Mujo Karótovo, ATU 212 Kraj: Líšcaca / Lischiazza, Rezija. Povedala: Ana Kolkarjewa / Anna di Floriano. Posnel: Milko Maticetov, 16. 12. 1962. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 2, 55-14 (T 131-B). Objava: Maticetov 1973, str. 151–152, št. 43. Muja Karotawa / Rusica pregnala Mujo Karótovo iz mišje hišice, ATU 212 Kraj: Gozd / Gost, Rezija. Povedal: Angelo Legin / Angelo Lega. Posnel: Milko Maticetov, 14. 5. 1962. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 1, 44 (T 105-A). Objava: Maticetov 1973, str. 153–164, št. 44; ponatis: Ciciban 18 (1962/63): Rusica in divja koza, str. 6–7; Matajur 20/3 (15. 2. 1969). Grdina in mravljica, ATU 212 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedal: Vito Chinese Hogin. Posnel: Milko Maticetov, 13. 12. 1964. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: T 18B. Objava: Maticetov, Dapit 2004, str. 54–55 (italijanski prevod: str. 28–29). Lesycica, ke na šla prat fücice / Rusica pregnala grdinico iz lisicje hišice, ATU 212 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Jelica tuw Borovícji / Elena Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 1. 5. 1969. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 17/171-b (T 44-A). Objava: Maticetov 1973, str. 155–157, št. 45. Grdinica in rusica, ATU 212 Kraj: Jama / Jama, Rezija. Povedala: Lidia iz Osojan, 7. 8. 1993. Posnel: Roberto Dapit, 7. 8. 1993. Objava: Dapit, Kropej 2004, str. 53. Lisica pa zajc.k, ATU 80+212 Kraj: Šmarca pri Kamniku. Povedala: Rezika Slapnik, 2008. Objava: Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009, str. 29–30, št. 14. Koza Bajsa, pol odrta, pol nadrta, ATU 212 Kraj: Kal - Koritnica pri Bovcu. Povedal: Matija Mlekuž - Merinkelnov. Zapisala: Barbara Ivancic Kutin, 26. 12. 2012. Objava: Ivancic Kutin 2013, str. 8. Koza Bajsa je zbežala s stola (kjer so jo drli) navzgor po Huma dolini in se skrila v medvedji brlog. Ko je prišel medved domov, mu je zagrozila, da ga bo raztrgala z rogovi, ce se ji približa. Medved je poklical na pomoc volka in lisico, a koza napodi tudi ta dva. Pomoc ponudi mravljica, pici kozo v rit in koza Bajsa zbeži ven. ATU 214 Osel se dobrika gospodarju / The Donkey Tries to Caress His Master Osel skuša s prilizovanjem posnemati psa, toda gospodar ga zapodi. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 438, num. 91), Babrios (139); EM: Esel will den Herrn liebkosen. Osel in njegov gospodar Vedež 2 (26. 7. 1849), str. 32, ATU 214 Osel je gledal z zavidljivimi ocmi, da je njegov gospodar toliko rad imel svoje edino pse, in misli sam pri sebi: »Jaz se toliko trudim, vodo in dreva nosim, pa mi dado komaj toliko jesti, da glada ne poginem; uni merces mali pa s svojim prilizovanjem toliko dobriga vžije. Naj se pocnem tudi jaz prilizovati, ali bi ne bilo kaj bolje?« Kar zapazi svojiga gospodarja pred hišo, kjer je na stolici v hladu spal. Se natihama privlece do njega, nasloni mu glavo na ramo k ušesu in zacne na vse gerlo: ia! ia! ia! – Gospodar prestrašen po koncu skoci in klice hlapce. Pritecejo in ubogiga pevca matikami in koli do zdraviga navijejo. Kogar k cemu narava ali natora ni storila, s tistim se naj ne peca. ATU 214B Osel v levji koži razkrinkan / The Donkey in Lion’s Skin Unmasked Osel si nadene levovo kožo in straši plašne zverinice. Toda njegova ušesa, ki gledajo ven, ga izdajo. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 457, num. 188), Babrios (num. 139), Avianus (num. 5); EM: Esel in der Löwenhaut. Osel in Levova Kosha Urban Jarnik, ATU 214B Objava: Jarnik 1814, str. 100. Nashel je osel levovo kosho, povil se je s njo in vse svoje vude pokril, najlepshe, ki je mogel, svunaj vushes, ktere ni mogel skriti; in tako je shel v les in strashil bojezhe sveri, kakor: sajze, serne, jelene. In jim podobne. Kmet pa najde osla, kteri ga je bil sgubil, in popade ga sa vushesa (vushete), kterih perkriti ni bil mogel, in ker ga je pervesal, ga je grosno bil, svlekel is njega levovo kosho in rekel: Sirotnim sverinizam in neumnim si lehko mogel grosen biti, al kdor te posna, se te ne boji. Sa to bodi osel, kakor si rojen, in ne ishzhi ptuje hvale, de ne bosh posmehovan. Uk. Al se s ptujimi rezhmi hvalish, se ti bojo ludi posmehovali – ker bojo sposnali, de ti tiste rezhi niso lastne. ATU 219E* O moževem petelinu in ženini kokoši / The Old Man Has a Rooster and the Old Woman a Hen Mož ima petelina, žena pa kokoš. Mož petelina vzljubi, ker mu s popotovanja prinese denar; žena pa kokoši ne mara, ker ji umaže hišo. Petelincek in kokoška Janko Barle, Bela krajina, ATU 219E* Objava: Vrtec 19/9 (1. 9. 1889), str. 149–150. Bilo je to v ónem blagoslovljenem casu, ko so pujcki creveljce nosili, žabe v cepicah hodile, srake klobuke nosile, osli po ulicah z ostrogami žvenketali, a zajci na pse lajali. Takrat je bilo deklicam dobro: psi so jim posodo pomivali, prašicki peci ku­rili, gosi pometale, ribice prale, raki ožemali. Mož je imel petelincka, žena kokoško. Kokoška je nosila jajcka, žena si jih cvrla. Mož je prosil, naj tudi njemu ocvre par jajc, žena pa pravi, da ima petelina, pa mu naj jih znese. Mož naredi petelinu gnez-do, a petelin noce nesti jajc. Mož ga zapodi po svetu. Žalostnega petelina srecajo ded medved, kum volk in kumica lisica. Hocejo mu pomagati. Pridejo do bogatega kmeta, zveri se spravijo v ovcji hlev, lisica h kokošim, petelincek pred vrata. Zacne se mesarjenje. Pritece kmet. Petelincek se ustopi predenj in pogodita se, da mu kmetic na vsako pero naveže cekin, petelincek pa dovede tovariše. Petelincek se bogat vrne domov, vzleti na drevesce in zapoje: »Kikiriki/ Petelincek na drevesci sedi/ Sedi in cekine drži!« Mož prinese plahto, petelincek strese cekine nanjo. Spet sta bila prija­telja z gospodarjem. Žena pride k možu in ga prosi za cekin. Mož pravi, kakor ona njemu jajce, tako on njej cekin. Žena spodi putico po svetu, da bi ji prinesla cekinov. Kokoška ni šla dalec. Brska po vasi, nabere par starih žrebljev, priveže si jih na peroti in se vrne. Z drevesa zakokodajsa: »Kokodajc/ Piška nese jajc/ Jajcek in cekin!« Žena prinese plahto in kokoška strese žreblje in drugo šaro nanjo. Žena se sramuje, vidi, da ni prav delala, in odslej vedno z možem cvrtje deli. Od kokota Zapisal Alojz Grah, Vidonci, Prekmurje, ATU 219E* Objava: Kontler / Kompoljski 1923, str. 120–122. Ded je imel kokota, baba pa kokoš. Kokoš je vsaki drügi den nesla. Zato je imela baba veselje; ded pa samo cemere, ar (ker) njemi je baba gucala (pravila), da nori, zakaj ima kokota. No nacemeri (razjezi) se ded, štiri krajcare vrže kokoti na rep pa ga stira, naj ide po sveti. Ide te kokot pa pride do velike mlake. »Kama pa vi, gospod kokot?« ga je pitala mlaka. »Ta (tja) po sveti,« njej pravi kokot. »Vzemi me seov (s seboj) na pot!« dene na to mlaka, »verno bom ti služila.« »Dobro,« si misli kokot. Mlako je na rep vzeo, pa je tak šo naprej do roja. »Kam pa vi, gospod kokot?« ga pita te roj. »Ta po sveti, prijateo,« pravi kokot. »Vzemi me na to pot seov!« ga prosi tüdi roj. »Dobro,« si misli kokot pa je roj tüdi na rep vzeo in tak so šli vsi do prvega grada. V tistem gradi je grof bio gospod, šteri se je jako nacemero, gda (ko) njemi sede kokot na železna gradska vrata pa zakrici: »Kikeriki, grofi na špajs (grof na dvoboj)!« »Lücite (vrzite) ga v pec!« zapove grof svojim hlapcom. No, hlapci ga resen zgrbijo i vržejo v pec. Kokot pa püsti mlako z repa. Mlaka je vgasnila ogenj, kokot pa palik (zopet) zleti na železna gradska vrata pa zakrici: »Kukeriku, grofi na špajs!« »Zakaj ste ga ne vrgli v pec?« krici cemerno grof. »Ve (saj) smo ga vrgli,« so odgovorili hlapci, »ali celi ogenj je vgasno.« Zdaj palik zapove grof, naj zgrabijo hlapci toga kokota, on de njemi sam šinjek (vrat) rezao. Hlapci resan zgrabijo kokota. Grof pa vzeme najostrejši nož, da de (bode) ga rezao. Te je pa kokot celi roj grofi v obraz püsto (spustil). »Joj! Joj!« se je prestrašo grof od roja, »reši me, kokot! Na vsako pero ti zlati penez obesim, ce me rešiš.« Kokot je roj na rep vzeo, grof njemi je pa resan dao telko penez, kelko je samo zmo­geo nesti. Zdaj se je obrno srmakov kokot pa zraven (naravnost) domov pred deda. Zleto je na stol, tam se je streso. Ali tak se je streso, da je celi stol pun bio zlatih penez. Pravijo, da je od velke nevošljivosti baba s kokošjo vred odbežala po sveti zlati penez iskat, pa ga ne more dobiti. Ešce (še) zdaj išce, ci (ce) ga je ne najšla. Petelin in kokoš, ATU 219E* Zps.: Matija Valjavec. Objava: Valjavec / Popit 2002, str. 308–310, št. 146. Gospodinja ima kokoš, ad ATU 219E* Kraj: Bernas, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay, 1873. Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov, Spinozzi Monai 1988, str. 94–95, no. 10. Gospodinja ima kokoš, ki ji nese le eno jajce; ker želi, da bi ji nesla tri, jo pita tako dolgo, da kokoš neha nesti jajca. Vrag v župnikovi pšenici, ATU 219E* Kraj: Šulinci, Prekmurje. Zps.: N. N. Objava: Kontler / Kompoljski 1928, str. 116–120. *ATU *219G* Pes je klas izprosil, macek mleko / The Dog Obtained an Ear of Corn and the Cat Milk Ljudje so se v izobilju pokvarili in so razsipali z mlekom in kruhom. Bog jih je sklenil kaznovati in vzel pšenici klas, kravi pa mleko. Usmilil se je macka in povrnil kravi eno vime; prav tako se je usmilil tudi psa in vrnil pšenici klas. (Nekatere variante pripovedujejo le o pšenicnem klasu in psu oz. pticah). Literatura: BP III, 417–420. Kaj je izprosila macka in kaj pes, Matjaž Schmidt (Šmitek 2000). Kako je pes ljudem kruh rešil Zapisal G. Dupelnik, Dupelnik pri Velenju, *ATU *219G*+*219H* Objava: Vrtec domacih cvetlic 1/1862, str. 47. Vir: Prepis v Arhivu ISN ZRC SAZU: ŠZ 9/13. Nekdaj je bilo žitno steblovje od tal do vrha polno in nabrkano z zrnjam. Ljudje so imeli vsega obilo, ali prevzeli so se. Bog pa je klasovje leto za letom prikrajševal, ka­kor to še sedaj kažejo kolenca na steblih, dokler je bilo le še malo zrnja vec na steblih. A ljudje se niso za to zmenili. Samo psa je jelo skrbeti, ce kruha vec ne bo, in prašal je macko, kaj je treba storiti. »Naj le Bog krajša klasovje,« pravi macka, »dokler še bo kaj miši, mi ne bo sile.« Te je pes sam prosil Boga, naj vsaj toliko klasje pusti, kakor široko on zine. Bog je psa res vslišal in pustil klas, kakor ga še dandanes vidimo. Tako je pes rešil ljudem kruh in zaslužil, da mu ga vcasi vržemo. Macka pa kruh vselej prej stresi, nego ga sne, ce se ji da. Zakaj je zlati vek iz sveta zginil? Anton Pegan, 1869, Gorica, *ATU *219G* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 8/54. Objava: Pegan / Cernigoj 2007: 164–165. V starih casih, ko je Noe živel, je bilo žito veliko bolj rodovitno ko sedaj. Pšenica je imela od vrha do tal klasje. Turšica ravno tako od vrha do tal latice. Krava je imela pod vsem trebuhom vime in mnogo vec mleka. Bog se je pa razjezil nad nehvalež­nostjo cloveško, ker je mati sincka s kruhom snažila. Hotel je vse žito cloveku od­vzeti, ali pes je prosil, naj pusti pšenici, jecmenu itd. vsaj na vrhu en klas, tolikošen, kolikoršen je njegov jezicek, in turšcici vsaj dve ali najmanj eno lat. Macka je pa prosila, naj kravi vsaj štiri sese pusti, sicer bode ona po grobljah miši lovila; kruha ne potrebuje. Zato pravijo tudi ljudje okoli Gorice: »Daj pesu kruha, saj ga je sprosil.« In vcasih tudi: »Macki moraš dati mleka, saj je sprosila vime.« Nekdaj so bili neki tudi ljudje vecji nego sedaj; zdaj so pa zmeraj manjši in bodo s casom celo taki, da bodo lahko štirje pod enim mernikom mlatili. O psu in macku, *ATU *219G*+*219H* Fran Erjavec, 1882, Banjšcice, *ATU *219G*+*219H* Objava: Letopis Matice slovenske 1882: Iz potne torbe, str. 333–334; ponatisi: Krek 1885, str. 44, št. 18; Šmitek 2000, str. 24. Nekdaj so bili srecni casi na svetu. Zemlja je rodila vsega obilo, ne da bi se bilo clo­veku treba posebno truditi. Pšenicna bilka je bila izgola klas, kolikor je je od tal do vrha. A ljudje so se spozabili v tem obilji, da uže nijso spoštovali božjega daru ter ga tratili. Bog se je razsrdil in proklel zemljo, da uže nij rodila. Pšenici je vzrastla bilka brez klasa in zrna. Prišli so bili casi, da slabejših še nikoli nij bilo na zemlji. Ljudje so stradali, da se je z njih lupila koža. Šli so pred Boga in ga prosili, da bi se usmilil. A ni jih uslišal. Tudi živali so ga šle prosit, pa ni one nijso bile uslišane. Naposled se i pes napoti pred božji stol. Bil je vroc dan, težko je prisopel in jezik mu je visel iz gobca. Tam pade pred Bogom ter ga prosi, da bi zemlji povrnil rodovitnosti, kajti s clovekom je tudi njemu stradati, in vender je bil cloveku vselej izvest služabnik. Bog se ga je usmilil in od tedaj je pšenicni klas tolikšen, kolikeršen je pasji jezik, molec iz gobca. Zato je dobro psu kruha dati, a macku ne, ker ta je hudoben, ter ako mu daš kruha, strese ga v gobci, da bi otresel z njega Svetega duha in blagoslov božji. (Letopis Matice slovenske 1882) Pesek žitni klas izprosil Povedal Ivan Koprivnik, zapisal Josip Pajek, Štajerska, *ATU *219G* Objava: Pajek 1884, str. 177. Svoje dni je bilo žito veliko rodovitnejše, kot je sedaj; klas je segal od korenine do vrha. Ljudje so pa postali tako prevzetni, da so matere otroke kar s pšenico brisale. Boga je to razžalilo. Bilo je ravno spomladi, ko se je zacelo žito klasovati. Prijel je za klas, da bi ga osmuknil, pa je še malo postal in se je ozrl, ne bi li ljudje za kruh pro-sili. Nikdo ni prosil. Tedaj je Bog nekaj potegnil pa je zopet pocakal, in tako petkrat. Slednjic, ko je klas le še palec dolg bil, se je pesek pred Boga usedel pa je s sprednjimi nogami kruha prosil. Bog zato klasa ni cisto osmuknil. Kolikorkrat ti je odjenjal pa na molitev cakal, toliko kolen je sedaj na žitnej slami videti. Munej je mliq. sprosu, qužëj pa qr.h Josip Šašel, Rož na avstrijskem Koroškem, *ATU *219G* Objava: Šašel 1936, str. 29, št. 33. Cejquedej je pšënica ut tow pa du vrha quasi meva pa vse tď druje žit. je taq. hratov.. Tud. qrave so put cëlim vampam cizďje mele, qaqr svine. Žita je bu q. pisqua, mliqua pa qaqr vode. Ldi so se prewzel. pa puzab.l., da je to Božj. dar. Powhnu qvasje so ž.vin. nastilël., v mlic. pa so babe otroce qopale n same se v nam umivale. To je bu Bohu cvec. Votu je qrav. vse cizďje pubrsat.; lih tedej pa je munëj zamewqow »n.maw«. Buh se ha je usmilow pa nmav. cizijow pustu, da ma munëj za mliq.. Tud. ciw qvas je Buh votu zbrsat.; tedëj pa se je qužëj na zadne noje pustavu n s prednim. prosu. Zato je vrh st.bva antqaj qvasa pustu, quliqr ha ma žit. še dondonešn.. Ut ta se race, da je munëj mliq. sprosu, qužej pa qr.h. Ptice, rešiteljice pšenice Povedala Alojzija Trunkelj, Kitni Vrh pri Muljavi, *ATU *219G* Objava: Kastelic, Primc / Stanonik 2001, str. 16, št. 1. Tisto leto je bilo v deželi veliko blagostanje. Polja so dobro obrodila, zaslužka je bilo veliko, otroci so bili zdravi. Pšenica je zrasla od tal do vrha. Ljudje so postali skopu­ški in so drug drugemu želeli slabo. Jezus je želel ljudi spreobrniti, zato je s svojimi ucenci odšel na najbolj rodovitno polje s pšenico. Priklonil se je in s prsti oskubil malo pšenice. Ustavil se je in pogledal okoli sebe, ce hiti k njemu kakšen kmet, da bi se spreobrnil. Nihce ni prišel, zato je na pšenici ostalo koleno. S prsti je ponovno oskubil malo pšenice in se ustavil, da bi pogledal, ce se je že kdo spreobrnil. Spet ni bilo nobenega. Na mestu, kjer se je s prsti ustavil, je nastalo novo koleno. Že je Jezus hotel do konca oskubiti pšenico, ko so pritekle ptice in ga prosile, naj jim pusti malo zrnja, da bodo imele kaj hrane. Od takrat naprej raste pšenica z dvema kolenoma in klasom. Daj psu kruha in macki mleka! *ATU *219G* Zps.: Fran Praprotnik (Fr. P.). Objava: Popotnik 4/15 (10. 8. 1883), str. 237. Ljudje so se v izobilju pokvarili, zato jih sklene Bog kaznovati. Na žitno bilko položi prst in vlece proti vrhu, klas se krajša, nazadnje pes izprosi, da ga za ped še pusti. Nato zacne s prstom sušiti vime pri kravi, a ga macka preprosi, da malo mleka še ostane. Der Hund als Retter (Pes kot rešitelj), *ATU *219G*+*219H* Kraj: avstrijska Koroška. Zps.: Georg Graber. Objava: Graber 1914, str. 357, št. 480. Pes je pri Bogu izprosil žitni klas, zato se mu lahko da kruh, medtem ko ga macek ni vreden, ker ga strese, kot bi hotel otresti Sv. duha. Zakaj sme pes kruh jesti, *ATU *219G* Zps.: J. E. Bogomil. Objava: Angeljcek 30, št. 9/10 (1. 9. 1922), str. 105. Nekoc je imelo žito po celem steblu klas, ljudje so postali objestni in Bog jim je skle-nil žito odvzeti. Pes je pri Bogu izprosil, da je pustil toliko klasja, kolikor ga lahko prime s svojim gobcem. Od tedaj ima pravico jesti kruh. Zakaj je Bog skrajšal žitni klas? *ATU *219G* Kraj: Gorincice, Rož na avstrijskem Koroškem. Povedal: Franc Leben - Isop. Posnel: Milko Maticetov, 26. 2. 1968. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: film Pri naših pravljicarjih 5, 1968. P.sic e preprosew kroh anu tuca mliko / Pesek preprosil kruh in muca mleko, *ATU *219G* Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Paska Dulica / Pasqua Siega. Posnel: Milko Maticetov, 1. 2. 1970. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 18/32 in 33 (T 44-C). Objava: Maticetov 1973, str. 56–57, št. 10. *ATU *219H* Macka ni vredna kruha / The Cat is not Worthy of Bread Prevzetni macek pravi, da ne potrebuje kruha, zato mu Bog tudi blagoslova ne da. Zakaj strese macka kruh, prej ko ga zacne jesti Zapisal Jožef Cejan, ok. 1900, Avce pri Kanalu pri Novi Gorici, *ATU *219H* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/32. Tistikrat, ko je vse govorilo: ljudje in živali, vpraša Bog psa: »Boš jedel kruh ti?« »Da, bom,« odgovori pes. Potem vpraša macko, a ta odgovori ošabno: »Jaz ne potrebujem kruha, saj ga najdem pod vsako grobljo.« Nato ji rece Bog: »Ker noceš, da boš jedla kruh, tudi Svetega duha ne boš imela!« In zato strese vsakikrat macka kruh, prej ko zacne jesti, ker v njem je Sv. duh. (Zakaj macka vsak košcek kruha strese, predno ga poje), *ATU *219H* Vir: Slovenska cbela 6 (7. 2. 1850), str. 45: Nekoliko iz slovenskega praznoverstva. Macka vsaki kosec kruha, pred ko ga poje, strese, da iz njega božji blagoslov otrese, kterega ni vredna. O psu in macku, *ATU *219G*+*219H* Kraj: Banjšcice. Zps.: Fran Erjavec. Objava: Letopis Matice slovenske 1882: Iz potne torbe, str. 333–334; ponatisi: Krek 1885, str. 44, št. 18; Šmitek 2000, str. 24. Prepis je pri pravljicnem tipu *ATU *219G*. Der Hund als Retter (Pes kot rešitelj), *ATU *219G*+*219H* Kraj: avstrijska Koroška. Zps.: Georg Graber. Objava: Graber 1914, str. 357, št. 480. Povzetek je pod pravljicnim tipom *ATU* 219G*. Zakaj se macki ne sme dati belega kruha? *ATU *219H* Kraj: Bela krajina. Zps.: Lojze Zupanc. Objava: Zupanc 1944a, str. 122. 6 Druge živaLi in preDmeti / other animaLs anD objects 220–299 Jež in zajec tekmujeta (Mladi rod V/1–2, 1955). V tej skupini basni in živalskih pravljic ter povedk so protagonisti ne le živali, pac pa tudi rastline in predmeti. Med živalmi imajo glavno vlogo predvsem male živali, kot so žuželke, mravlje, škržadi, cebele, žabe, kace, ježi, muhe, bolhe, raki, želve, zajci ter najrazlicnejši ptici in perutnina. Številne so pripovedi o pticah, na primer pravljica tipa ATU 221 Izbira pticje­ga kralja. Ta basen je bila dokumentirana že v Plutarhovih Moralijah (Moralia V, 1) in Nasvetih za upravljanje države (Praecepta gerendae rei publicae, XII, 806E). Med pravljicami, v katerih so protagonisti ptice, so tudi take, ki jih najdemo v ezopovskem basnopisju, med njimi ATU 225 Vrana uci lisico leteti, ATU 232 Vrana mece kamencke v kozarec, ATU 233C Lastovka in konoplja, ATU 240A* Cebela reše­na iz vode. Pravljicam tipa ATU 244 Vrana v sposojenem perju je sorodna etiološka povedka Od kdaj je vrana crna, ki je v slovenskem izrocilu dosti razširjena, nima pa svojega mesta v mednarodnem tipnem indeksu. Zato sem ji zacasno dolocila tipno številko *ATU *244*. Vecja skupina pripovedi v tem sklopu živalskih pravljic pripoveduje o tekmi med živalmi, pri tem pa tekmujejo velike in hitre živali z malimi in bolj pocasnimi, vendar pocasne živali zmagajo zaradi svoje prebrisanosti ali pa zaradi tekmeceve brezskrbnosti in podcenjevanja. To so pravljice krovnega tipa ATU 275, kamor se uvršcajo pravljice tipa ATU 275A Tekma med zajcem in želvo in tej sorodna pravljic­na tipa ATU 275B Tekma med lisico in rakom ter ATU 275C Tekma med zajcem in ježem. Najstarejše tekste, ki pripovedujejo o tekmi med živalmi, najdemo že med ezopovskimi basnimi, med drugim v Collectio Augustana (Perry, num. 226). Ceprav ne omenja tekme, pac pa naglico, je v zgodbo odet wellerizem »Nagli-ca ni nikoli dobra, je rekel polž, ko je padel z ograje« vendarle vreden pozornosti in svojega mesta v mednarodnem tipnem indeksu pravljic, zato sem ga uvrstila pod tipno številko *ATU *275C* Polž gre ženi po vino. Medtem ko so bile zgornje pripovedi razširjene v širšem slovenskem etnicnem prostoru, pa sta pravljici Deklica in piskrcek ter Mojca Pokrajculja v precejšnji meri regionalno obarvani,89 saj sta poznani predvsem na Koroškem. Varianta pravljice Deklica in piskrcek pa se je ohranila tudi v Beli krajini, kjer jo je slišal Lojze Zupanc in jo pod naslovom Deklica s piskrckom objavil v svoji zbirki belokranjskih pravljic (Zupanc 1944a: 126–128). Pravljico Deklica in piskrcek sem uvrstila poleg pravljicnega tipa ATU 283B* Mušja hišica, ki je razširjen v baltskih državah in v Rusiji, Ukrajini ter Belorusiji; pri­poveduje o tem, kako se muha, miš, zajec, lisica in volk zberejo v mušji hišici, ki jo predstavlja kar rokavica ali pa lobanja. Medved, ki pride zadnji, je prevelik, da bi šel noter, zato se usede na ‘hišico’ in vse pomecka. Vendar je naša pravljica Deklica in piskrcek drugacna in zato je prav, da dobi svojo številko *ATU *283C*, ki je v med-narodnem tipnem indeksu doslej še ni. Pravljica Deklica in piskrcek se lahko povezuje s pravljicnim tipom ATU 480A Prijazna in neprijazna deklica, še pogosteje pa z drugim delom pravljice ATU 15 Lisica gre za botro, predvsem z delom: Zakaj ima zajec kratek rep?,ki semga že uvrstila pod dodatni pravljicni tip *ATU *15A. Obe pripovedi: Prijazna in neprijazna deklica ter Lisica gre za botro sta zelo popularni in razširjeni širom po svetu. Pravljica Prijazna in neprijazna deklica pripoveduje, kako pošlje maceha dekli-co sredi zime po jagode. Dekle pride v zapušcen grad, kjer deli hrano z živalmi, te pa ji pozneje pomagajo, da se reši pred divjim možem ali vragom, ki pride ponoci v grad. Ko pošlje maceha tja še svojo pravo hcer, da bi se tudi ona bogata vrnila do-mov, ji živali ne pomagajo, ker ni bila prijazna z njimi, zato podleže v divjem plesu z vragom. Pravljica ATU 15 Lisica gre za botro pa pripoveduje, kako se lisica, volk ali med-ved in zajec dogovorijo, da bodo skupaj delali na polju. Med delom pa lisica ves cas hodi lizat med, ki so ga spravili za zajtrk. Izgovarja se, da so jo poklicali za botrico. Ko nameravajo živali skupaj pojesti med, ugotovijo, da ga vec ni. Lisica predlaga, da se uležejo na sonce, in tisti, ki mu bo pritekel med iz gobcka, je pojedel med. Živali 89 O tem sem pisala v: Kropej 2012. zaspijo, lisica namaže specemu zajcku gobcek z medom, in ko se zbude, se vsi pože­nejo za dolgouhcem, ki ima zato še danes kratek rep ali sprednje tacke. Pravljice, ki so kontaminirane z motivom o zajcku, ki ga obdolžijo, da je polizal med, se uvršcajo v pravljicni tip *ATU *283C*+*15A Mojca Pokrajculja, ki se od Deklice s piskrckom razlikuje predvsem po dodatku, ki je etiološkega znacaja. V koroški pravljicni zbirki Toneta Gasparija in Pavla Koširja iz leta 1923 prvic zasledimo pravljico Deklica in piskrcek, tokrat pod naslovom Pripovedka o piskrcku. V opombi je sicer navedeno, da je pravljica prepisana iz rokopisne zbirke Mlada Jugoslavija: List za slov. koroško mladino, ki je izhajala v Velikovcu, vendar je po pregledu vseh številk te tipkane revije v njej nisem zasledila; našla sem le Pravljico iz Roža,90 ki je pravljica tipa Prijazna in neprijazna deklica ATU 480A in je – kot rece-no – vcasih tudi lahko združena s pravljico Deklica in piskrcek. Pravljica, objavljena v zbirki Gasparija in Koširja (1923, str. 8–10), pripoveduje o muhi, žabi, zajcku, lisici in medvedu, ki so iskali zatocišce pod lonckom, katerega je kupila deklica s krajcarjem, ki ga je našla med pometanjem. Deklica je vse sprejela pod loncek, le za medveda ni bilo vec prostora. Ta pa je, ne da bi prosil za gostoljubje, zacel lesti v piskrcek, ki je pocil, in vsi so se tako prestrašili, da so zbežali vsak na svoj kraj. V tej pravljici sicer medved, ki pride zadnji, piskrcek razbije, in ker je medved hiško razbil, tudi ni nadaljevanja te zgodbe. Druge objave pravljice tipa Deklica in piskrcek so tej pravljici zelo sorodne. Sle­dita namrec objava Josipa Šašla Dëq.lca veqa (Deklica veka) iz Roža na Koroškem91 ter ista pravljica, ki jo je objavil Vinko Möderndorfer v svoji zbirki koroških povedk leta 1946.92 Tudi tretjo varianto te pripovedi – tokrat iz Sel v Rožu na Koroškem – je zapisal Josip Šašel in jo objavil v Mladem rodu93 pod naslovom Deklica v Selah veka. Še najbližja mednarodnemu pravljicnemu tipu ATU 283B* Mušja hišica pa je belokranjska pravljica Deklica s piskrckom, ki jo je objavil Lojze Zupanc (1944a: 126–128). Belokranjska pravljica v stilu 'pravljic na verigo' našteva, kako išcejo zavetje pri deklici muha, pajek, miška, zajcek, lisica in nazadnje še medved. Za medveda ni prostora, zato kar sede na piskrcek in ga zdrobi. Konec, ki je enak kot v pravljicah tipa Mušja hišica, je znacilen za pravljicne zakljucke: »Pocil je lonec in pravljice je konec.« Pravljica Deklica in piskrcek pa se – kot receno – ne konca vedno s prihodom medveda, ki razbije loncek, pac pa se vcasih nadaljuje s pripovedjo, v kateri živali, ki jih je deklica sprejela pod streho, preženejo gornega moža, ki prilomasti do njihove 90 Dr. J. W. (Josip Wieser, pozneje: Josip Šašel), Pravljica iz Roža, Mlada Jugoslavija 1919, št. 10 (1. 11. 1919), str. 3–4. 91 Šašel / Ramovš 1936, str. 18–19; ponatis: Bolhar 1952, str. 193–197; Bolhar 1964, str. 110–111. 92 Möderndorfer 1946, str. 306–308; ponatis: Möderndorfer / Šašel 1972, str. 132–133. 93 Mladi rod II/2, november 1952, str. 14. hišice in hoce odpeljati deklico, kar je blizu pravljicnemu tipu ATU 480A Prijazna in neprijazna deklica. Razlika pa je vendarle ocitna, saj v naši pravljici ni neprijazne deklice, kar seveda precej spremeni zgodbo. Zanimivo pa je, da kompilacijo obeh pravljicnih tipov (ATU *283C* in 480A) ohranja prav eden zadnjih zapisov iz leta 1973 v Selah na avstrijskem Koroškem z naslovom Decwa in pisq.rc (ATU *283C*+ad 480A), ki jo je posnel Tom Priestly.94 Pravljica pripoveduje o deklici, ki je med pometanjem hiše našla šiling, si kupila lon-cek in šla z njim v gozd. Naredila se je noc, loncek je obrnila in šla noter. Cez cas je prišel mucek in poprosil deklico za vecerjo. Deklica ga je povabila, naj kar prisede, da bosta skupaj vecerjala. Prav tako sprejme tudi kužka in petelincka. Po vecerji so molili in šli spat. Ponoci pride gorni mož in poklice deklico. Deklica prosi mucka, naj mijavka, da je gorni mož ne poje, in mucek je zacel mijavkati, saj mu je dala deklica jesti. Prav tako je zacel tudi kuža lajati in petelin kikirikati. Mož se je ustrašil in zbe­žal. Ce pa bi bila deklica sama, bi jo gorni mož odnesel. Kontaminacija pravljice ATU *283C* Deklica in piskrcek s pravljico ATU 15* Za­kaj ima zajec kratek rep? se je ohranila v edini varianti pravljic tipa Mojca Pokrajcu­lja, ki pa je bila veckrat ponatisnjena.95 Mojco Pokrajculjo je Vinku Möderndorferju v zacetku 20. stoletja pripovedoval gostilnicar Ulrik Tof iz Mežice, ki je pripovedko slišal kot otrok doma v okolici Velikovca. Na kratko povzeta je sledeca: Mojca je pometala hišo in našla krajcar. Kupila je piskrcek in zvecer zlezla vanj ter zaspala. Zunaj je bil mraz in na vrata je potrkala lisica. Mojca Pokrajculja jo je vprašala, kaj zna, in lisica ji je odgovorila, da je šivilja, zato jo je Mojca spustila noter. Cez cas so prišli še volk mesar, medved cevljar, zajcek krojac in srnjak drvar. Zjutraj so vstali in šli delat. Volk je prinesel med, povecerjali so in šli spat. Ponoci pa je lisica trikrat vstala, ceš da jo boli trebuh. Mojca ji je svetovala, naj si skuha kamilicni caj, toda lisica je polizala ves med. Ko so živali zjutraj opazile, da ni medu, je nastal velik hrup. Volk je predlagal, da naj ležejo na sonce, tako bodo videli, komu bo iz gobcka prikapljal med. Lisica ni zaspala, pac pa je namazala zajcku gobcek z medom. Ko so se zaspanci zbudili, so se spravili na zajcka in mu polomili prednje tacke. Komaj jim je pobegnil, oni pa v dir za njim. Še danes ima zajec krajše sprednje tacke. Nekoliko drugacno varianto pravljice tipa Deklica in piskrcek pa je na Koro­škem v kraju Potoce v Ziljski dolini okoli leta 1959 posnel Milko Maticetov. Tokrat je pravljica združena s pravljico tipa ATU 123 Volk in sedem kozlickov ali pa z Rdeco kapico (ATU 333). Maticetov ji je dal naslov Mene ne, mene ne, piskrcek je moj!96 94 Tom Priestly: Text F02.3; prepis hrani Arhiv ISN ZRC SAZU. 95 Möderndorfer 1937, str. 14–17; Möderndorfer 1946, str. 301–305; Möderndorfer 1957, str. 155– 157; Bolhar 1964, str. 107–110; Möderndorfer / Šašel 1972, str. 134–136. 96 Prepis pravljice hrani Arhiv ISN ZRC SAZU. Pravljica pripoveduje o deklici, ki je pometala hišo in našla denar. Kupila si je piskr-cek in šla nabirat jagode crnice. Zacelo je deževati pa je zlezla pod piskrcek, kamor je sprejela zajcka, lisico in volka. Toda kmalu so se zacele volku sline cediti po zajc­ku in ga je snedel, nato pa še lisico in deklico. Volk je bil sit, a piskrcek se je zacel kotrljati dol po bregu. Volk je zlezel na sonce in zaspal. Prišel je lovec Ankeli, mu prerezal trebuh in ven so skocili zajec, lisica in deklica. Volku pa so dali kamenje v trebuh in ga zašili. Ko se je zbudil, je šel pit vodo in se utopil. Literarno priredbo pravljice Deklica in piskrcek je napisala pisateljica in pesni-ca Breda Varl. Njena Mojca Pokrajculja združuje pravljicna tipa *ATU *283C*+15A in je, kot je sama zapisala, nastala po koroški ljudski pripovedki.97 Avtorsko pravljico o deklici in loncku pa je napisala pisateljica Kristina Brenkova in jo objavila leta 1972 v knjižici Deklica Delfina in lisica Zvitorepka.98 Pravljica ima sicer drugacno vsebino, vendar je v dolocenih motivih mogoce zaznati sorodnosti. Vinko Möderndorfer je interpretiral pravljico Mojca Pokrajculja (*ATU *283C*+15A) kot povedko, »ki demitizira najvecji mit dvajsetega stoletja, mit o delu, poštenju in resnici, hkrati pa, slovenska pripovedka, ironizira mit o delavnem narodu na sencni in soncni strani Alp. V svoji demitizaciji moralnih imperativov clo­veštva je neizprosna, kruta in resnicna.« (Möderndorfer 2002: 99). To tudi drži, kajti kaznovan je nedolžni zajcek, ki se edini ni pretirano hvalil s svojim delom, kot so to storile ostale živali, da bi jih Mojca sprejela v hišico. Poleg tega ostaneta lisicina laž in goljufija do konca nerazkriti. Vendar je motivika pravljic Deklica in piskrcek in Mojca Pokrajculja starejša, kot se zdi na prvi pogled. V njej nastopajo živali, kot so žaba, zajec in lisica, ki so nekoc imele simbolicni pomen, povezan z obnovo narave. V številnih kulturah so namrec predstavljale nenehno obnavljanje življenja in mnogi narodi so v luninih pegah videli eno od teh živali. Luna je poistovetena z lonckom, ki se v naši pravljici pojavlja namesto lobanje v pravljici Mušja hišica (ATU 283B*). Pravljicno nizanje živali in konec, ko se medved usede na piskrcek in vse zmecka, pa je podoben hagadi Zverina premagana ali Pri­šla je miš iz mišnice (SNP I: 966) in pesmi Jurij s pušo, ki je zelo starega izvora in jo je zapisal že Anton Martin Slomšek (Grafenauer 1956). Pravljica Deklica in piskrcek je – kot se zdi ob primerjavi s sorodnim izrocilom – v otroške verze prepesnjeno staro mitopoeticno izrocilo. Na pravljico ATU 295 Slamica, bobek in ogelcek, imenovano tudi O bobovi crni krpi, je pri nas prvi opozoril Milko Maticetov, in to ob primerjavi ljudskega izrocila 97 Pravljico je uglasbil Edi Oraže. Izšla je v Celovcu pri Kršcanski kulturni zvezi leta 2005. 98 Kristina Brenkova, Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Ljubljana 1972. 359 in avtorskih priredb ljudskih pripovedi (Maticetov 1959: 121–134). Pravljica pripo­veduje, kako so skušali bobek, slamica in ogeljcek preckati potok. Ko je šel ogelcek prek slamice na drugo stran potoka, se je slamica prežgala in padel je v vodo. Temu se je bobek tako smejal, da mu je pocil trebušcek. Pravljica ima pogosto etiološki konec, ki razloži bobovo 'crno krpo'. V clanku je Milko Maticetov primerjal prired-be pravljice O bobovi crni krpi Wilhelma Grimma, Frana Levstika, Frana Saleškega Finžgarja in pravljicarja Lojzeta Tratarja. Pri tem pa tudi piše o izviru te pravljice v latinski šali v treh distihih: Pruna, faba et stramen (Ogel, bob in slama) iz 15. ali 16. stoletja, ki je bila natisnjena v Thesaurus ridendi et iocandi sive Nugae venales (Tezaver smeha in igranja ali Šale na prodaj, 1648), kot sta ugotovila že Johannes Bolte in Jiri Polívka (BP I: 135–137, num. 18). Wilhelm Grimm je slišal to pravljico med letoma 1807 in 1810 v družini lekarnarja Wilda v Kasslu od svoje tašce gospe Wildove in Jacob Grimm jo je že oktobra leta 1810 poslal skupaj z raznimi drugimi pravljicami Clemensu Brentanu. Ta sveženj pravljic je ostal vec kot sto let neznan širši javnosti, dokler ni v dvajsetih letih 20. stoletja doživel prve objave in postal znan kot Ölenberški rokopis. Wilhelm Grimm je pravljici svoje tašce in neimeno­vanega informatorja združil v eno in objavil svojo priredbo Strohhalm, Kohle und Bohne v Kinder und Hausmärchen pod številko 18 (Maticetov 1959: 122). Pri nas je do zdaj najstarejšo objavljeno priredbo te pravljice objavil Fran Levstik v Vrtcu leta 1874. Tej so sledile še druge objave in tudi ljudske pripovedi, tako da imamo do danes registriranih osem variant – ljudskih pravljic in avtorsko prirejenih. Eno leto za Maticetovim je pritegnil pravljico o bobovi crni krpi v svojo študijo o Mišicini basni Ivan Grafenauer (1960). Pravljico o bobku, ki mu poci trebuh, je primerjal s pravljico o miški, ki si je strgala kožušcek ali odtrgala repek, ko je lezla skozi plot. Ugotavlja podobnosti in razlike med obema pravljicama, od katerih prav­ljica o miški še nima ustreznega pravljicnega tipa v mednarodnem tipnem indeksu pravljic. V našem indeksu je uvršcena kar kot podskupina k pravljicnemu tipu ATU 295 Slamica, bobek in ogeljcek. V basnih pravljicnega tipa ATU 296 Lonceni in bakreni lonec99 so protagonisti predmeti, torej lonca, ki s svojo zgodbo posredujeta življenjsko modrost in moralo, da se predstavniki nižjih družbenih slojev ne morejo družiti z višje stojecimi in moc­nejšimi, saj se na skupni življenjski poti ob njihovi trdoti navadno razbijejo, tako kot se razbije lonceni lonec, ce trci ob železnega.100 Vsebina te basni je sledeca: 99 Vec o tem gl. Kropej 2009: 267–269. 100Weinert (FFC 56, 1925) je razvrstil to anticno basen v skupino XXV: Fabeln in denen niedere Gegen­stände Träger der Handlung sind pod št. 414: Der irdene und der eherne Topf im Flusse / Lonceni in železni (bakreni) lonec v reki (B. 193, H. 422). Dva vrca sta nekoc stala na polici v hiši poleg reke. Eden je bil skromen por­celanast (glinen), drugi pa iz svetlecega brona (medenine, bakra). Nekega dne sta huda nevihta in deževje vzdignila gladino reke, ki je preplavila bregove in odnesla velik del pohištva iz hiše, med drugim tudi bronasti in glineni vrc. Znašla sta se v vr­tincu drvece reke in komaj lovila ravnotežje. Nazadnje ju je tok približal in ju skupaj nesel proti morju. Bakreni vrc povabi zdaj glinenega, naj se mu približa, da bosta skupaj varnejša in da ga bo on šcitil v nevarnih okolišcinah, v katerih sta se znašla. Toda glineni vrc mu odgovori, da je sicer zelo prijazno od njega, da mu izkazuje naklonjenost, toda ce bi sprejel vabilo, bi to pomenilo njegovo smrt: ce bi namrec bronasti vrc zadel obenj, bi njegovi roci kmalu prebili njegove glinene obline. Zato je zanj boljša njegova oddaljenost kot pa njegova družba. To rekoc, glineni vrc odbr­zi na drugo stran locja. Gosposka družba je lahko sicer zelo udobna, toda za revnega vcasih usodna. Od te basni, ki je ena najstarejših ezopovskih basni in sta jo privzela v svoji zbirki tako Babrij (num. 193) kot Avijan (num. 11), nekoliko odstopa prav tako stara ali morda še starejša hebrejska oziroma hebrejsko-aramejska prilika poucne vsebi­ne, ki je ohranjena v svetih knjigah judovstva Talmud in Midraš,101 namenjenih du­hovni vzgoji in poucevanju vernikov.102 Esther Rabba (zacetek 6. stoletja) v svojem Midrašu (Midrasch) navaja pregovor ali priliko o dveh loncih: »Ce trci kovinski lonec ob loncenega, ga razbije; ce trci lonceni ob kovinskega, se prav tako razbije.« (3,6) Na drugem mestu (7,10)103 pa je navedena misel: »Ce pade velik kamen na lonec, trpi lonec; ce pade lonec na kamen, trpi lonec.« To zgodbo najdemo tudi v apokrifni knjigi Jezusa Siraha (Sir 13,2) iz 2. stol. pr. n. št., ki je ucil: Ne druži se z mocnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lonceni pisker in železni kotel? Pisker se bo obenj zadel in razbil.104 Prilika je bila objavljena že v Dalmatinovem prevodu: »Kai ima glinast lonez, per kufrastim lonzu? Sakai kadar se eden sdrugim terzhi, taku se ta vbije.«105 101Dov Neuman, Motif-Index to the Talmudic-Midrashic Literature. Michigan 1954, dis.: Ecclus XII 2. 102K. von Halm, Aisopeion Mython Synagoge, Lipsiae 1852. 103H. Schwarzbaum 1979, str. 200–204, tu 201. 104 Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopi­ semska družba Slovenije 1996, str. 1380. 105Jurij Dalmatin, Jezus Sirah, Ljubljana: Janez Mandelc 1575. Faksimilirana izdaja, spremna beseda Branko Reisp, Ljubljana: Casopisno in graficno podjetje »Delo« 1973, str. 52. Basen sorodne vsebine najdemo tudi v zbirki arabskega pisca rabija Berechiaha ha-Nakdana (ok. 1300) Mischle Schu’alim (Basni o lisici, num. 33), ki je nastala na osno-vi hagadskega pregovora: »Glineni lonec tece ob bakrenem in se ob njem razbije.« Dva lonca plujeta po reki, eden bakren, drugi glinen. Glineni lonec z zavida­njem gleda rdeco obleko bakrenega in mu rece: »Kako ti prenašaš zlati lesk? Ali ne veš, da imam jaz veliko vrlin? Tako hitro plujem po vodi, da v casu, ko ti prepotuješ eno miljo, prepotujem jaz štiri. Jaz bi moral biti tvoj gospod, ker sem tako pameten in hiter.« Bakreni odgovori: »Tvoje vrline bi morale biti preizkušene, potujva sku­paj.« Bakreni lonec, ki je bil težak, je plul naravnost, glinenega pa je premetavalo sem in tja, dokler ga ni val vrgel ob bakrenega, da se je razbil. Nauk: Noben revež ne more biti boljši kot mogocnež; naj se trudi, kolikor hoce, da bi ponižal bogatega, vedno bo zgrešil in povzrocil velike težave samemu sebi.106 Ta basen poudarja stanovske razlike in premoc bogatih nad revnimi, ki se lahko še tako trudijo, toda bogatih ne bodo nikoli dosegli, le razbili se bodo ob njih. Sorodno sporocilo prinašata basni o glinenih loncih v indijski zbirki Pancatan­tra. Ena od zgodb govori o tragicni usodi dveh nepecenih loncev, ki se oba razbijeta, ce le trcita skupaj,107 v drugi pa je podana primerjava med bojem mocnega silaka in šibkega moža z usodo glinenega lonca, ki ga razbije kamen, ko pade nanj.108 Krhkost glinenega lonca je poudarjena tudi v Avijanovi basni Glineni lonec in dež (num. 41).109 Ceprav je sporocilo oz. morala nekoliko drugacna, lahko primerjamo basen o loncenem in kovinskem loncu še z eno priliko iz indijske zbirke Pancatantra, ki primerja slabega in dobrega prijatelja z glinenim in zlatim loncem: »Tako kot gline­ni lonci se slab prijatelj hitro razbije, a težko zakrpa. Toda lonci iz zlata so pravega kova: hitro se zacelijo, a težko se jih zdrobi.«110 Sorodno sporocilo najdemo tudi v misli: »Zlato posodo lahko izboljšamo, ste­klene ne,« ki jo prinaša Das Buch der Beispiele der Alten Weisen Antona von Pforra (1480). V srednjem veku je imela ta basen predvsem vzgojno vlogo v šolah in cerkvah, kjer je bila kot prilika vkljucena v pridige. Cehi npr. poznajo priliko: »Dva lonca, eden iz kovine, drugi glineni, plujeta po reki. Glineni je lažji in zato lahko bolje plava, toda 106H. Schwarzbaum, The Mishle Shu’alim (Fox Fables) of Rabbi Berechiah Ha-Nakdan, Kiron (near Tel­ -Aviv) 1979, 200–204; BP IV, Leipzig 1930, 333 ss. 107Theodor Benfey 1966, 215, No. 13. 108Theodor Benfey 1966, 215, No. 14. 109Weinert 1925, št. 413. 110 The Panchatantra, translated from the Sanskrit by A. W. Ryder, Bombay 1964, str. 193. ko se zadene ob kovinskega, se razbije in potopi.«111 Tudi Nemci poznajo to basen v obliki prilike; prav tako je pogosto vkljucena v srednjeveške prevode anticnih basni in razlicne srednjeveške zbirke basni.112 Obstajala pa je tudi v obliki pregovora. Cehi npr. poznajo rek: »Glineni lonec se s kovinskim zastonj prepira.«113 Humanizem in renesansa sta prinesla novo zanimanje za anticno tradicijo in tako na primer poznosrednjeveški oz. renesancni humanist Giovanni Francesco Poggio v zbirki Facettiae (1438–1450) v 2. poglavju navaja parabolo o glinenem in železnem loncu. V 16. stoletju je basen o loncenem in kovinskem loncu prepesnil italijanski pesnik Gabriele Faerno v svojem delu Fabulae centum (1564). V Franciji sta to basen pritegnila v svoji zbirki Noël Du Fail v Contes et discours d’Eutrapel (1585) in veliko bolj slavni Jean de La Fontaine, ki je basen o dveh loncih (Le Pot de terre et le Pot de fer) objavil v 5. knjigi Basni (Fables 5, 1679: num. 2). La Fontainova basen je tako kot anticne mocno vplivala na poznejše priredbe. V casu razsvetljenstva se je ta basen še naprej ohranjala v pridigah, šolskih be-rilih in koledarjih.114 Verzificirano basen o loncenem in železnem loncu pa je ustvaril tudi predhodnik ruskega realizma Ivan Andrejevic Krilov, ki je v svojih Basnih objavil pesem Kotel i gorošok. S to basnijo tudi Krilov, tako kot La Fontaine, svari pred pri­jateljstvom reveža z bogatašem, saj se skupna pot pogosto konca usodno za reveža, ki se ob bogatašu tako razbije kot glineni lonec ob železnem. Pri nas je škof Anton Martin Slomšek napisal priliko Clovek in pa loncarska posodba, kjer glinasto posodo primerja s clovekom; vendar je kljub temu zanimiva vzporednica z basnijo o loncenem in bakrenem loncu, predvsem zato, ker je bila tedaj poznana na Slovenskem: Glinena posoda lahko zadobi kakršnokoli podobo, dokler je še sveža, vendar pa se na dežju lahko tudi razmoci in razpusti. Ko pa jo da loncar v pec, je trdna in mocna, toda lahko se razbije. Glinasti posodi je podoben clovek: v mladosti ga je mogoce oblikovati v dobrega ali slabega, ko pa v križih in težavah postane trden, lahko stoji pred skušnjavami. Srecen clovek, ki skušnjavo pretrpi.115 111Karel Dvorak, Soupis staroceských exempel / Index exemplorum paleobohemicorum, Praha: Univerzita Karlova 1978, str. 119. 112Gerd Dicke, Klaus Grubmüller, Die Fabeln des Mittelalters und der frühen Neuzeit. Ein Katalog der deutschen Versionen und ihrer lateinischen Entsprechungen, München 1987, No. 559. 113V. Flajšhans, Ceská prisloví. Sbírka prisloví, prupovedí a porekadel lidu ceského v Cechách, na Morave a v Slezsku. Prisloví staroceská 1–2, Praha 1911–1913, I, 350. Po: Dvorak, Karel, Soupis staroceských exempel / Index exemplorum paleobohemicorum, Praha: Univerzita Karlova 1978, str. 119. 114V. Chauvin, Bibliographie des ouvrages arabes ou relatifs aux Arabes publies dans l’Europe chretiene de 1810–1885, I–XII, Liege 1892–1922. 3, 74 in 2, 124. 115 Drobtinice 1847; ponatis: Ant. Mart. Slomšeka Zbrani spisi II: Basni, prilike in povesti. Zbral in uredil Mih. Lendovšek, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1878, št. 36, str. 31–32. Nauk ali morala te prilike je nekoliko drugacna, saj ne svari pred druženjem predstavnikov nižjih slojev s predstavniki višjih, pac pa primerja razvoj mladega clo­veka, ki ga je v mladosti še lahko preoblikovati, da bo klen in dober, z nastajanjem lonca, ki ga, dokler je glina še mehka, lahko oblikuješ, pozneje pa vec ne. Basen o glinenem in železnem loncu se je ohranila v izrocilu narodov, ki izhajajo iz aramejske in hebrejske kulture, predvsem na obmocju Izraela in Siri­je, dalje v Indiji in prek arabskega sveta do Iberskega polotoka, v Franciji, Italiji, Nemciji in severni Evropi. Poznana je tudi v izrocilu nekaterih slovanskih narodov. V glavnem pa se pojavlja le kot prevod ali adaptacija anticne ter srednjeveške in razsvetljenske basni ali parabole. Tako se katalonska varianta v motivnem in-deksu srednjeveških katalonskih ljudskih pravljic116 zgleduje po Avijanovi basni. Znan je tudi španski prevod in adaptacija te basni v Ysopete Ystoriado (Toulouse 1488).117 Na Portugalskem je bila ta basen poznana prek prevoda in adaptacije Manuela Mendesa da Vidigueira iz leta 1607: A panela de barro e a de cobra (Loncek iz gline in iz bakra): Potok je nosil dva loncka, enega bakrenega, drugega glinenega, vsakega ob svojem bregu. Rece ta bakreni drugemu: »Vsak od naju je narejen tako trdno, da je odporen na vodo, in oba ji lahko kljubujeva.« – »Ni cisto tako,« pravi ta glineni, »ne vem dobro, zakaj je tako, ampak ce me v vodi zadeneš, ostaneš ti takšen, kot si, jaz pa se razbijem na košcke.« Morala: Mocni je vedno kot baker in revni kot glina in vedno ju povezuje vez, ki je zelo krhka. Kadar rešujejo mocni težave s šibkimi, se ozirajo zelo malo na revne, ki jim pomagajo, tako da pride velikokrat do razbijanja, kakor je Avgust storil z Lepidom in Mark Antonij, ko je premagal sovražnike. Takšno sodelovanje prinaša smrt.118 Basen o glinenem in bakrenem loncu je prišla tudi v literaturo, med drugim v parodijo viteškega romana Don Kihot Miguela de Cervantesa,119 ki ohranja misel hebrejsko-aramejske prilike: »Ce kovinska posoda trci ob lonceni lonec, se ta razbi­je, ce se lonec zadene ob kovinsko posodo, se prav tako razbije.« 116E. J. Neugaard, Motif-Index of Medieval Catalan Folktales, Binghamton, N.Y., 1993. 117Ponatis: Victoria Burrus & Harriet Goldberg, Esopete ystoriado, Madison: Hispanic Seminary of Medieval Studies, 1990. – To basen navaja H. Goldberg v motivnem indeksu španskih ljudskih pri­povedi: H. Goldberg, Motif-Index of Medieval Spanish folk Narratives, Tempe, Arizona 1998. Prim.: John E. Keller & James H. Johnson, Motif-Index Classification of the Fables and Tales of Ysopete Ystoriado, Southern Folklore Quarterly 18, 1954, pp. 85–117. 118T. Braga, Contos Tradicionais Portugueses, vol. II (3rd ed.), Lisbon 1987. 119 El ingenioso hidalgo don Qijote de la Mancha (Madrid, I/1605, II/1615). Slovenski prevod: S. Leben, Don Kihot iz Mance, 1935–1937. Basen o loncenem in bakrenem loncu je vkljucil v svoj roman I promessi sposi tudi italijanski pisatelj Alessandro Manzoni,120 kjer se neodlocni župnik don Abbondio ne more odlociti, da bi porocil zarocenca, in podpre svoje oklevanje s prispodobo o loncih. Sorodni nauk oz. modrost, kot jo sporoca basen o loncenem in bakrenem loncu, ohranja v slovenskem basnopisju Janez Trdina v basni Prazna domišljavost: Mocan vihar je drevje tako majal in tresel, da je sadje krog in krog na zemljo padalo. Dve pomaranci pa se skotalita proti morju, padeta v vodo in zaplavata. To vidi konjska figa, ki se je na vodi gugala. Pridruži se jima, rekoc: »Le plavajmo, me pomarance tri!« Neumnež in bebec gre v družbo ucenih in modrih in si misli v svoji ošabni do-mišljiji, da je tudi sam ucen in moder.121 Kot vidimo, se je ta basen bolj kot v ustnem izrocilu ohranila v literaturi, pesnitvah, prevodih in priredbah. Pri tem se je tudi spreminjala njena sporocilnost: iz nekoc izrazito družbeno razlikovalnega in svarilnega poduka se je spreminjala v kritiko neumnosti in necimrnosti. 120Alessandro Manzoni, I promessi sposi 1825–1827. Prvi prevedel v slovenšcino Domen Butkovic, pozneje Jaša L. Zlobec (Zarocenca, Ljubljana: Cankarjeva založba 1987). 121Po: Saksida / Honzak 2014, str. 101; originalna objava: v Ljubljanskem casniku 1850; ponatis: Trdina 1952, str. 147. AaTh 221 Izbiranje pticjega kralja / The Election of King of Birds Pticjega kralja izberejo s pomocjo tekmovanja. Neznaten pticek zmaga s pomocjo zvijace. Literatura: Dokumentiral Plutarch, Moralia (V, 1) in Praecepta gerendae rei publicae (XII, 806E); Grimm 171; Dähngardt IV/1912, 160–184; BP III, 278–283; EM: Königswahl der Tiere. Kraljic ali stržek Davorin Trstenjak, Štajerska, ATU 221 Objava: Slovenski glasnik 8/1861, str. 39. Pri Štirskih in Koroških Slovencih se stržek tudi kraljic veli. O njem sem cul sledeco povest. Ptici so sklenili, da tistega za kralja izvolijo, kteri bo nar više zletel. Vsi ptici se vzdignejo, tisti nar manjši, stržek, kteri svoje gnjezdice v zemeljskih luknjicah ima, ne zaostane. Ker je le majhen, se med letenjem štrku pod perje skrije, cesar vendar štrk ne zapazi. Vsi ptici so že opešali, samo orel in štrk sta še krožila v neskoncnem zracnem morju. Ali tudi štrk opeša, in orel sam še leta v neboticni višini. Ko se štrk na zemljo spušca, mu stržek izpod perja zleti in se drzne z orlom meriti. Ko tudi orel opeša, ostane stržek zmagovalec in hoce kralj biti, ali drugi ptici so zvedeli za nje­govo goljufijo in so ga hteli ubiti. Stržek pa se skrije v gosto grmovje, da mašcevanju uide. Zato je tudi dobil psovalno ime kraljic, ker kralj je ostal orel. Zakaj je ravno neznatni stržek pticji kralj? Ljudevit Tomšic, 1863, ATU 221 Objava: Torbica jugoslavjanske mladosti I. Zagreb 1863, str. 25. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 9/111. Pred dolgim casom zbrale so se vse ptice, da bi si kralja zvolile. Tisti bode naš kralj, so rekle, kteri more najvišje leteti. Vec ptic poskusi, ali orel najvišje zleti. Stržek pa, kteri je jih precej za ušesmi imel, skrije se velikašu orlu pod perute, in ko je orel v strašni višini bil, da ni mogel vec dalje, prifrfra mali stržek izpod orlovih perut in še bolj visoko leti. Ptice so bile zelo hude na stržka. Sklenile so ga umoriti. Ali prebri­sani stržek, previdši te namere, skrije se, prišedši na zemljo, v malo luknjico ter tako se smrti otme. Tako je stržek kralj pticji postal. Kraljicek Fran Sreboški Peterlin, 1870, med Lašcami in Ribnico, ATU 221 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/219,2. Ko so se izkušali pticki, kdo najviše zleti, je nek mal pticek z lehkim perjicem še ferfolel in najviše dospel, ko so drugi ptici veliko niže opešali in popadali na zemljo. Za to bi ga bili radi za kralja postavili, pak mnogo se jih je vpiralo temu; rekli so, da je premajhen. Da bi pak vendar letalec za svoje zasluge kaj dobil, tedaj mu podelijo ptice castni priimek ‘kraljicek’ in pravico, da sme ta priimek imeti za vselej. Sova Fran Sreboški Peterlin, 1870, Dolenjska, ad 221 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/220, 3 (prišlo v Slovensko matico 5. 11. 1870). Ptici so vjeli nagajivega šcinkovca ter ga zaprli v gošco in primorali sovo za cuvaja. Sova gre na stražo, a dremlje se ji. Misli si, e, bom z enem ocesom zaspala, z druzem pak cula, da mi vjetnik ne ujde. Zamiži z enem ocesom, a ponevedoma se ji stisne še drugo oko in trdno zaspi. Ko se zjutraj zbudi, vidi, da je pticek ušel. Bala se je druzih pticev zarad svoje nezve­stobe, torej se je podnevi skrivala pred pticmi. Zato se skriva še dandanašnji, ker je ni pri belem dnevu cutiti. Ce jo pak vtegnejo ptice zasaciti, store to iz casti do nje, da se vstopijo okoli nje; ona pak se boji zarad nekdanje nezvestobe ter beži pred njimi; – ptice pak jo spremljajo s castjo med pe­tjem. Kraljicek, kral pticev Aleksander Korenini, 5. 7. 1879, Maribor, ATU 221 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 7/56, 2. Enkrat so hteli ptice krala voliti, in niso vedle, kuga be postavle. Zdaj je en zmed jöh reko: »Ker bo najlepše popeval, tiste bo kral.« In tako so vsi ptici od jütröga do vecera popevale, pokle pa zvecer niso vedle, ker je najlepše popeval, in tako niso vedle, ker bo biv kral. Zdaj so pole vsi rekle: »Ker bo najviše letav, tisti bo kral.« In ce še le niso zacele letete, so vsi mislile, da bo orel kralj, in tako se spravi kralicek pod orlovo perje. tako da orel še tega nöc cuto ni. In ko so zacele letete, so že v lüft skoraj vsi obnemogle, samo orel in drugi ptöc ne in tako sta se ta dva prepirala: »Jaz sem kralj!« »Jaz sem kralj!« In tako je šlo zmerom napre. Naenkrat se pa kralicek vön s perja spösti in dalec gor nad ta dva zleti in pravi: »Jaz sem kralj!« In tako je kraljicek biv kral. Pa ke se je drugöm pticom premali se vido, so vsi leteli za jim in so ga hteli vbite. Kraljicek pa, ke je male, je zletev v germovje in se skröv. In še dan današe po germovje zletavle. Kraljicek Franc Pengov, 1911, ATU 221+ad 221B Objava: Vrtec (obnovljeni) 1/1911, str. 148–149. Kot obicajno: kraljicek se stisne pod krila orjaškega orla; ko ta obnemore, sfrfota še nekaj metrov nad njim. Potem se skrije v mišjo luknjo, a cvrcanje je izdalo njegovo skrivališce. Na splošno željo izda zastop vseh ptic povelje, da mora sova toliko casa prežati na luknjo, dokler ne pride kraljicek vun, da ga zadavi. A reva se je bila menda prejšnjo noc prevec upehala z mišjim lovom; zadremala je na straži in krilata miška jo je popihala cez drn in strn v širni svet. Od tedaj mu pravimo kraljicek, cetudi se mora vedno bojece skrivati; ptice pa sovra­žijo od takrat sovo, ker je izvršila svojo nalogo tako slabo. Kraljicek Povedala Ancka Lazar, Dobrepolje, ATU 221 Objava: Lazar 2010, str. 210, št. 52. Ce je kdo že katerikrat gledal pticka kraljicka, je videl, da leti po navadi med kak­šnim takšnim šemradovjem (grmovjem), med kakšnimi nizkimi vejami, kakor da bi se pred nekom skrival, da bi pred nekom bežal. In res se skriva. Tacas ko je Bog svet ustvaril, je vse ptice poklical. Vsi so prišli: la­stovicke, vrabci, šcinkavci, vrane, srake, orli, sokoli, postovke, kragulji, škrjancki, kobilarji, štorklje, pogorevcki, ja, vse sorte, kar je pticev. No, potlej je pa rekel Bog: »Tisti, ki bo najbolj visoko letel, kateri bo najdlje v zraku, tisti bo pa kralj pticev.« Vsi ptici so se zapodili gor v nebo in kar se je dalo dolgo gor zdržali. Ta kraljicek je bil pa majcken, se je pa eni štorklji lepo pod perut skril pa ga je štorklja nesla. Štorklja je letela, letela. Ko je pa že omagala, da se je morala spustiti na zemljo, je pa kraljicek bil lepo spocit pa je zletel in še potlej dolgo letel. Tako so bili že vsi ptici na zemlji, ko je šele on dol prišel. Potlej je pa rekel Bog: »No, zdaj boš pa ti kralj pticev.« Ampak ker je bil majhen, ni bil kralj, ampak kraljicek. Drugi ptici so bili pa tako jezni na njega, da so se vsi zapodili za njim, ko so mu bili nevošcljivi. In še dandanes ga sovražijo in podijo. Zato se še zmeraj skriva po grma­dovju, kakor da beži pred drugimi ptici. Kako postane stržek kralj ptic, ATU 221 Objava: Vrtec 1/2 (1. 2. 1871), str. 26. Ptice odlocijo, da bo tisti njihov kralj, ki bo najviše poletel. Stržek se skrije orlu pod peruti, in ko je ta najviše, odleti on še više. Ptice ga hocejo umoriti. Stržek se skrije v malo luknjico ter postane pticji kralj. Palcek in orel, ATU 221 Zps.: Fran Erjavec. Objava: Fran Erjavec, Slovenska citanka 1891, str. 11–12. Zakaj se imenuje stržek tudi »kraljicek«? ATU 221 Objava: Brezovnik 1894, str. 35–36, št. 24. Kraljicek, ATU 221+ad 221B Zap.: Franc Pengov. Objava: Vrtec 1 (obnovljeni) 1911, str. 148–149. Kraljicek se stisne pod krila orjaškega orla, in ko ta obnemore, sfrfota še nekaj me-trov više. Pred jeznimi ptici se skrije v mišjo luknjo, a cvrcanje ga izda. Sova naj bi toliko casa stražila pred luknjo, dokler kraljicek ne bi prišel ven; tedaj naj bi ga zada­vila. Ker pa se je prevec upehala pri mišjem lovu, zadrema in kraljicek pobegne. Od tod njegovo ime in sovraštvo ptic do sove. Prepis je pri pravljicnem tipu ATU 221B. O kraljicku in sovi, ATU 221+ad 221B Zps.: Franc Pengov. Objava: Angeljcek 36/2 (okt. 1927/28), str. 25–27. Ptice hocejo imeti za kralja tistega, ki bo poletel najviše. Majhen pticek se skrije orlu med perje in na najvišji tocki zleti še više kot on. Ptice ga nocejo za kralja, ker je to cast dosegel z zvijaco, zato se odlocijo, da bo tisti njihov kralj, ki bo padel najgloblje v zemljo. Pticek smukne v mišjo luknjo, zmaga in se razglasi za kraljicka. Ptice skle­nejo, da mora ostati v luknji, dokler ne bo poginil od lakote, straži pa naj ga sova. Premaga jo spanec in kraljicek uide. Od tedaj se sova skriva pticam podnevi, sicer se zbero okoli nje trume ptic, ki jo skubejo. Sovraži tudi poljske miši, ker vrtajo luknje, kraljicek pa se tudi potika po živih mejah in hostah, ker se boji drugih ptic. Pticji kralj, ATU 221 Kraj: Dvor pri Polhovem Gradcu. Zps.: Milka Bokal, 2006. Objava: Bokal / Stanonik 2010, str. 22, št. 2. Kraljicek, kralj pticev, Adriano Janežic (Kropej, Dapit 2011). ATU 221B Kdo gre lahko najgloblje v zemljo?/ Test: Who Can Go Deepest in Earth? Kraljicek gre v mišjo luknjo, drugi ptici ga hocejo sestradati. Pred vhodom straži sova. Literatura: Dähnhardt IV/1912, 169–172; BP III, 278–283; EM: Königswahl der Tiere. Kraljicek Franc Pengov, 1911, ATU 221+ad 221B Objava: Vrtec (obnovljeni) 1/1911, str. 148–149. Kot obicajno: kraljicek se stisne pod krila orjaškega orla, in ko ta obnemore, sfrfota še nekaj metrov nad njim. Potem se skrije v mišjo luknjo, a cvrcanje je izdalo njegovo skrivališce. Na splošno željo izda zastop vseh ptic povelje, da mora sova toliko casa prežati na luknjo, dokler ne pride kraljicek vun, da ga zadavi. A reva se je bila menda prejšnjo noc prevec upehala z mišjim lovom; zadremala je na straži in krilata miška jo je popihala cez drn in strn v širni svet. Od tedaj mu pravimo kraljicek, cetudi se mora vedno bojece skrivati; ptice pa sovra­žijo od takrat sovo, ker je izvršila svojo nalogo tako slabo. O kraljicku in sovi, ATU 221+ad 221B Zps.: Franc Pengov. Objava: Angeljcek 36/2 (okt. 1927/28), str. 25–27. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 221. ATU 222B Spor med mišjo in vrabcem / Quarrel between Mouse and Sparrow A: Miš in vrabec si hoceta razdeliti hrano, ki sta jo shranila za zimo, ali pa zadnji kos jedi. Ne moreta se zediniti, kako bi si kos razdelila. Spor se sprevrže v splošni pretep med ptici in štirinožci. B: Jež in miš se ne moreta dogovoriti, kako bi si razdelila kos sira. Na pomoc pokli-ceta lisico, ki reže sir toliko casa, dokler ga vsega ne poje. Jež, miška in lisica Lojze Zupanc, Bela krajina, 1956, ATU 15* Objava: Zupanc 1956, str. 127–128. Jež in miška sta potovala po svetu. Na gozdni poti sta našla kos sira, ki ga je bil izgu­bil drvar. Razmišljala sta in ugibala, kako naj bi sir razdelila na dva enaka dela. »Veš kaj,« je zamodroval jež, »kar pricniva jesti vsak pri enem koncu, pa bo. Hkrati pricneva, in ko bo sira konec, tudi hkrati prejenjava. Tako bo najbolj pravicno.« »Nak, tako bi že ne bilo pravicno,« je miška zacvilila v odgovor. »Ti si vecji kakor jaz in bi vec pohrustal ko jaz. Kaj drugega si izmisli!« Takrat pa je mimo pridrobencljala lisica. Slišala je, kako se tepcka prepirata, pa je rekla: »Ce hoceta, vama bom pa jaz razdelila sir na dva enaka dela.« »Kako pa?« je zaradovedila miška. »I kako! Stehtala ga bom,« je zabistroumila lisica. »No, pa daj, ce moreš in znaš,« je zagodrnjal jež. »Kakšno placilo pa zahtevaš za uslugo?« je zdajci zaskrbelo miško. »Oh, pojdi no!« je priliznjeno odgovorila lisica. »Prav nobenega placila nocem! Prav nobenega ...« In pricela je deliti. Od nekod je privlekla dešcico, jo v sredini podložila s smrekovim storžicem – in tehtnica je bila nared. Potlej je kos sira prelomila na dva dela in ju po­ložila vsakega na en konec dešcice. Toda zanalašc je sir tako prelomila, da se je težji košcek sira na dešcici zagugal navzdol, lažjega pa je dvignilo v zrak ... »Oh, oh, majceno pretežek je tale košcek sircka,« je lisica zahinavcila, ga brž pogra­bila in odgriznila od njega toliko, da je postal lažji: ko ga je spet položila na dešcico, se je zdajci odjedeni košcek sira na tehtnici dvignil v zrak ... Tako je prekanjena lisica kar naprej in naprej odgrizovala zdaj ta, zdaj oni košcek sira, a ravnotežja ni bilo in ga ni bilo. »Dolgo tehtaš,« je zagodrnjal jež. »Pohiti vendar!« je zacvilila miška. »Sita sem že cakanja.« »Tako? Sita si cakanja? Jaz sem pa sircka sita,« se je lisica hudobno zasmejala in po­jedla poslednji košcek sira. Potlej je prevarantska lisica stekla dalje po gozdu, lacni ježek in ukanjena miška pa sta pretakala solze ob prazni dešcici, ki se je zibala na storžku. ATU 225 Vrana uci lisico leteti / The Crane Teaches the Fox to Fly Lisica se uci leteti, vrana jo spusti, da pade na tla. Literatura: Dähnhardt IV/1912, 269–271; EM: Fliegen lernen. Kak je šaš fcüu leteti vuka Povedal Ignac Benkovic (Martinov Naci), 28. 1. 1964, Bogojina, Prekmurje, posnel Milko Maticetov, ATU 225 Objava: Milko Maticetov, Pri treh Bogánjcarjih, ki znajo lagati. Slovenski etnograf 18/19 (1965–66), str. 81–114, 98. No, te pa je büu šaš (orel) pa vuk. Te pa tou su botrina bili. Zdaj pa bi vuk gjako rad tüj znau leteti. Pa prišau ednouk k šaši pa njemi pravi: »No, šaš kuma, ci bi ti tak dober büu, kaj mene náfcu leitati?« »Ja, zakoj pa – prei – nei! Vei pa tou ti gjes spunin tvojo volou.« Te pa reisan. »Te pa tč – prei – priden gjes, pa bon te fcüu leitati.« Pa prišau šaš pa njemi pravi, vukei: »No, kuma, zdaj se te primi ti pa mo te gjes zdaj tebé fcüu leitati.« Ga nese tak ka na stou metrof visoko pa ga pita: »No, kuma, vidiš ešce kaj doj?« »Ho, ešce prevec vidin.« Te pa ci duže više više. Pa ga pita, sta prišla na gčzero (tisoc) metrof. »Ešce vidiš kaj?« »Hö, ešce prevec!« Te ga pa tak visoko odnesau, ka vec nei vidu vuk doj. Pa ga pita šaš: »No, kuma, kak je zdaj?« »Ja, zdaj, ci de ti – prei – tak dobra vola, zdej me leiko pistiš, ka mo gjes zdaj leto.« Te pa reisan ga püsto te kuma šaš doj. Pa leti. Zdaj pa eden velki pen (štor) je büu ton. Vuk pa, kak doj leti, naglo pravi: »Pen, ogni se, ci ne, kak te se fküp vdarin!« Ja, pen nei šteu iti z mesta. Vuk pa zraven (naravnost) gor na pen vdaro, pa tak, ka niti kosminja ž njega nei bilou, tak se je fküp vdaro. Pa zdaj je tüj konec. (Lisica služi kot dekla pri Kŕucovih, najde krajcar in se odpravi z lisjakom v Rim), ATU 20D*+41+3+4+2D+225 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay 1872, § 1325–1330. Objava: Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, 85–86, št. 6; (integralna objava izvirnih tekstov: Baudouin de Courtenay 1895, § 381–383). Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. Akrŕt je bíu am bóter Zwa, ATU 15+3+4+34+225 Kraj: Bernas, Rezija. Zps.: Baudouin de Courtenay, 1873, § 391–393. Objava: Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988, str. 118–135, št. 18. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 3. (Lisica in volk kradeta slanino v hlevu za Ledino), ATU 41+3+4+10***+225 Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Objava: Baudouin de Courtenay 1895, 111–112; Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000, 83, št. 2. Uk taw Hrastji, ATU 41+4+225 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa (Tina Vajtova) / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 16. 8. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: 10/75 (T 207 A). Lesyca no wuk tuw Kawcavej canibe / Lisica bi se rada naucila leteti, ATU 225 Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Jelica tuw Borovicji / Elena di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, A: 1. 5. 1969, B: 23. 8. 1970. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 17/177 (T 44-A). Objava: Maticetov 1973, str. 120–122, št. 34. Vuk an l.sica, prva, ATU 3*+3+4+15+34+10*** Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cotic Grillo. Zps.: Viljena Devetak, 2002. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 15–16, št. 1. Vuk an l.sica, druga, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Marija Cernic. Zps.: Viljena Devetak, 2005. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 16–17, št. 2. Vuk an l.sica, tretja, ATU 3*+3+4+15+34+225 Kraj: Vrh pri Tržicu / Monfalcone. Povedala: Rozika Juren Ferfoglia. Zps.: Viljena Devetak, 2006. Objava: Ravbar Morato / Stanonik 2007, str. 17–18, št. 3. Ouk, ser an lesica / Il lupo, la volpe e il formaggio, ATU 34+225 Kraj: Subid v Terski dolini. Zps.: Bruna Balloch. Objava: Mlada lipa 11/2007, str. 14–15; ponatis: Balloch 2010, str. 53–55. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 34. ATU 226 Ucenje tujih vešcin / The Goose Teaches the Fox to Swim Med ucenjem lisica (osel) pogine. Literatura: EM: Fliegen lernen. Pes in osel Zapisal A. K-i., ad ATU 226 Objava: Kosi 1894, str. 13–14. Sprijaznita se pes in osel ter ideta na izprehod. Prideta do globokega ribnika, v kate-rem plava brez števila rib in ribic. Veselo jih gledata in pes rece oslu: »Kaj praviš, osel, prijetno mora biti v vodi. Vidiš, kako plavajo ribe brez vse skrbi po vodi.« »Seveda,« de osel in pristavi: »Tudi jaz bi lahko živel v vodi, ako bi le hotel.« »Saj ne znaš plavati,« rece pes. »Kajpada, znam, znam, in še kako,« odgovori osel ponosno. »No, pa poskusi,« rece zopet pes. Osel sluša, skoci v vodo in utone. Iz vsega grla se smeje pes utapljajocemu bedaku in pravi sam v sebi: »Res, kdor zna, pa zna!« Kdor nima v glavi, ne bahaj se in ne izkušaj na visoko, inace se mu utegne pripetiti kakor temu oslu. Polž in veverica, ad ATU 226 Objava: Vrtec 57/10 (jun. 1926–27), platnice. Polž gleda gibcno veverico, ki skace od drevesa do drevesa, in si misli: »Ko bi znal tako skakati.« Ko pride veverica mimo, jo poprosi, naj ga nauci skakati po drevju. Veverica pa mu svetuje, naj raje prosi srno, da ga nauci tekati. Srna se izgovori, da ima mnogo dela in da naj raje prosi pujska, ki lenari, toda ko polž poprosi pujska, ga ta pohrusta. ATU 232 Vrabec in ptice selivke / The Birch-Cock and the Birds of Passage Vrabec se odloci, da bo kljub slabim pogojem raje ostal doma, kot da bi se podal v tuje dežele. Vrabec in lastovka Siluška, ATU 232 Objava: Vrtec 26 (1896), str. 76. Na streho je priletel vrabec k lastovki. »Kam greš, lastovka?« vprašal je šcebetaje brhko sosedo. »Na jug, na jug,« zacvrcala je ptica, »kaj ti pa ne pojdeš na zimo iz teh mrzlih in neprijetnih krajev?« »Jaz, a zakaj neki?« »Glej ga, bedaka, saj tu ne bodeš imel ni gorkega stanovanja, ni dovolj hrane …« »In ko bi tudi moral poginiti,« odvrnil je dobri rujavcek, »ne zapustim svoje preljube domovine, marvec z njo hocem trpeti in stradati ter pricakovati boljših in srecnejših dnij.« ATU 232D* Vrana vrže kamencke v vrc, da lahko pije / A Crow Drops Pebbles into a Water Jug Žejna vrana mece kamencke v vrc z vodo, da se gladina dvigne, in tako lahko pije. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 493, num. 390); dokumentiral Plutarh, Moralia (num. 967A). Modri škvorec ATU 232D* Objava: Vrtec 2/8 (1. 8. 1872), str. 126. Nekega zelo vrocega poletnega dne so se posušili vsi studenci in potoki. Nikjer ni bilo kapljice vode. Ta velika nadloga obišce tudi škvorca. Žejen je bil, da je siromak že komaj dihal. V tej veliki zadregi najde sklenico, v katerej je bilo nekaj vode. Hitro vtakne svoj kljun v steklenico, da bi se napil hladne vode, pa joj – sklenicin vrat je preozek in škvorec ne more s kljunom do vode. Kaj mu je storiti? Sklenico je hotel prekljuvati, pa steklo je preterdo. Zdaj hoce sklenico prekucniti, pa sklenica je pre­težka in noce se mu vdati. – Kaj stori tedaj revni škvorec? Znabiti mu vpade pogum in odide s potepenim kljunom? – Kaj še? Nekaj drugega si izmisli modra glavica škvorceva. Pesek in drobne kamencke nabira ter je mece skozi ozki vrat v sklenico. Kmalu se je zacela voda v sklenici vzdigovati više in više, kolikor vec kamenckov je padlo v sklenico. Naposled se pokaže voda pri sklenicinem vratu in škvorec se je napije. Otroci! Ne dajte se sramotiti od revnega tica škvorca. Tudi vi nikar ne odjenjajte, kedar se kake reci ne morete hitro in lehko nauciti, marvec bodite sterpljivi pa bote izpeljali vse, kar se vam še tako težko in nemogoce dozdeva. Kdor hoce kaj prida imeti, težave je treba sterpeti. ATU 233C Lastovka in konoplja / The Swallow and the Hemp-Seeds / Vögel und Netz Lastovka zaman prigovarja drugim pticam, naj pojedo semena konoplje, ker jih bo clovek sicer ujel v mreže, narejene iz konoplje. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 428, num. 39); Dähnhardt IV/1912, 274; EM: Vögel und Netz. Lastovica in ptice ATU 233C Objava: Vrtec 1 (1871), str. 9–10; ponatis: Kosi 1894, str. 106; Vrtec (obnovljeni) 1911, str. 39. Neka ptica, bahaje se, da dobro ve, zakaj ljudje to ali uno delajo, sklice nekega dne prav veliko ptic okoli sebe ter pravi: »Ljudje vam sejejo konoplje samo zavoljo tega, da delajo mreže, v katere potem nas love. Naša dolžnost je tedaj, da seme po njivah prav do cistega poberemo.« Lastovica, ki je tudi bila pri tem zboru, pravi, da bi po njenih mislih bolje in pamet­neje bilo, ce bi se gledalo na to, da bi ptice s clovekom v prijaznosti in miru živele. Al ta predlog modre lastovice ni bil sprejet. Zategadelj popusti svoje tovarišice in se poda k nekemu seljanu, kjer prav pridno pobira škodljive žužke po njivah in verteh. Kmalu vidijo ljudje, da je lastovica koristna ptica, pa jo puste, da si pod hišno streho svoje gnjezdo postavlja. A druge ptice so delale ljudem škodo in kvar, kjer so le mo-gle, pa so vsled tega postale lepe in debele. Naposled dozori tudi konoplja in ljudje so naredili mreže, v ktere so polovili vsaki dan ogromno število ptic. – Ko bi bile pametne in modre, lahko bi bile v miru in prijaznosti živele s clovekom. Lastavica, ATU 233C Objava: Mir 26/36 (24. 8. 1907), str. 241. Lastovka je zaslutila nevarnost, ko so ljudje sejali lan, zato je pticam svetovala, naj seme pozobljejo, setev populijo in dozorelega pohodijo, a ptice je niso ubogale, zato je lastovka pribežala k ljudem, ti so ji zaradi njenega petja ponudili zatocišce, iz lanu pa so spredli mreže in lovili ptice. ATU 236* Pticje oglašanje kot sporocilo / Miscellaneous Tales with Imitation of Bird Sounds Ptica s svojim oglašanjem opozori cloveka na dotlej nepoznano živilo. Literatura: Dähnhardt III/1910, 392–398; BP III, 285. Od kod krompir? Andrej Žnidaršic, Srpenica pri Bovcu ob Soci, ATU 236* Objava: Slovenski glasnik 10/1864, str. 96; ponatis: Kropej, Dapit 2011, str. 52–53, št. 31. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 9/63. Svoje dni je bila v neki deželi, menda tam zadi za karnskimi gorami (Karnijske Alpe), prevelika lakota, tako da so vsi ljudje svoj dom zapustili in proc šli s trebuhom za kruhom. En sam starcek je ostal doma, ker so ga stare noge prepocasi nesle. Bilo mu je v tej pušcavi od lakote umreti, kar zasliši, na nekem koncu pocivaje, tico peti: »Krampircek, krampircek – krampircek, krampircek!« Pogleda, od kod ta glas, kar vidi precej veliko krampeljico (kramparica = planinska vrana ali planinska kavka), ktera je na hribcku stoje pela pa zemljo kopala. Mož se jej približa, pobere okroglo stvar, ki jo je bila iz zemlje izgrebla, pošlata, je-li mehka, vgrizne in žvece. Ker se mu je rada drobila, del jo je kuhat. Ko vidi, da se je ta nova stvar razkuhala, vzame iz lonca pa pokuša in pokuša in ne more prehvaliti dobrega krompircka. Potem gre in koplje še naprej po tistem hribu ter se preprica, da je ves hrib poln tacega blaga. Vesel te nove najdbe razglasi jo na vse kraje sveta pa povabi nekdanje deželane nazaj domu. In od tistega dne so zaceli ubogi ljudje krompircek kopati pa jesti. ATU 240A* Cebela rešena iz vode / The Bee Falls into the Water Golob vrže cebeli v vodo vejico, da se reši. Ko hoce lovec goloba ustreliti, ga cebela pici v roko, da zgreši. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 468, num. 235). Bcela in golobcik Anton Praprotnik, ATU 240A* Objava: Šolski prijatel 3/2 (10. 1. 1854), str. 14. Bcela je bila padla v vodico; golobcik to viditi hitro s kljunom peresce od vejice odterga in ga v vodico spusti. Bcela peresce srecno doseže, se ga varno poprime in z njim iz vodice prigomazi; rešena je bila gotove smerti. Golobcik se zopet na drevo usede. Memo pride neki lovec, golobcika na drevesu zagledavši hitro s puško vanj pomeri in hoce sprožiti, pa – bcela pribrenci in pik! ga pici na roko. Lovec si roko mane, puška zmajana poci in vse zernje gre dalec od golobcika; golobcik zdrav in vesel z drevesa zleti. Kdo mu je življenje otel? – Ucite se, otroci! Od živalic hvaležnosti. Golob in cebelica, ATU 240A* Objava: Naš dom 3/24, str. 7. Divji golob zapazi cebelico, ki so jo odnesli valovi. Odlomi vejico in cebelica se reši. Cez nekaj dni nabira cebelica med in zapazi lovca, ki je nameril v goloba. Spusti se na lovcevo roko, lovec ustreli mimo in golob odleti v gnezdo. ATU 244 Vran v sposojenem perju / The Raven in Borrowed Feathers Vran si nadene labodje perje. Ostali ptici mu ga snamejo in ga osmešijo. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 441, num. 101); EM: Tiere borgen voneinander. Sraka in pavovo perje Anton Martin Slomšek, ATU 244 Objava: Slomšek 1853; ponatisi: Slomšek 1878, str. 24–25, št. 28; Kosi 1894, str. 123; Slomšek 1896, str. 20. Pravijo, da je nabrala sraka pavjega perja, katero se sveti kakor cisto zlato, kadar ga solnce obsije. Olišpa in našopiri se ž njim ter gre tako ozaljšana ošabno mimo srak, svojih tovarišic, in vsa napihnjena jih še ne pogleda, temvec se prevzetno vrine med krdelo lepih pavov. Pavi hitro spoznajo svojino, izrujejo tujki pavje perje in jo zaženó na pol golo, od koder se je priklatila. Vsa osramocena se privlece med svoje sestre; pa tudi srake jo crte, kljujejo in prega­njajo, tako da izgubi sirota še svoje perje ter da naposled, povsod zavržena, nikamor ne ve. Oblaci se pametno in le po svojem stanu. Ne posnemaj šege, katera ti ne pristoji. Ne vtikaj se med gospodo, ce si kmet, in ne sramuj se svojega stanu! Ošabnost prinaša le zanicevanje, ponižnost pa cast in dobro ime. Prevzetnost se povsod spotika in sramota se za njo pomika. (Kosi 1894) *ATU *244* Od kdaj je vran crn / The Crow in Borrowed Feathers Vran (krokar) je bil vcasih najlepši ptic in tudi pel je najlepše. Potem pa se je zameril Bogu, ker je pel med mašo, da so ljudje zapustili cerkev. Odtlej je crn in kraka. (Od kdaj je vran crn) – Ne moti bogoslužbe Matija Majar Ziljski, Koroška, *ATU *244* Objava: Slavjan 1873, št. 8, str. 127–128. Bog je stvaril vrana tako, da je bil vran po perji jedna od naj lepših ptic i pel je tako prijetno, da su ljudi iz hiš letali poslušat ga, kada je pel; srecen clovek, kteri je v svojem življenji vrana vidil i ga spevljati slišal. Neki den svatkov ali prazdnikov je med bogoslužboj opet pocel sprepevljati i ljudi su leteli od bogoslužbe vrana gledat i poslušat. Vran se je tem pri Bogu zameril, i da bi vran v buduce ne mutil ljudi pri bogoslužbe, je mu Bog odvzel lepo perje i sladko petje, da je sada jednom cerna ptica i da jednom zamolklo se dere: »Prat, prat!« Ni rad cern, bi se rad umil in spral. Detca, slišeca vrana dreti se, mu govore: »Le ti jidi prat, imaš cerne nogice!« – »Ne mešaj bogoslužbe – kako cerni vran!« P.rpavejdka ad kruokarja Franc Kramar, 1911, Matena pri Igu, *ATU *244* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: ŠZ 5/1,9. Ad kruokarja se p.rpovduje, de je biv vcas' narlepši tc in pa da je znov tâk l.pu pejt, de naben tc tak l.pu ne. Kdr je ŕn pev, sa ga l.die taku paslušal', de sa se kŕr zama­knil' v n.gov pejtje, tuk je l.pú pev. Zdej sa šli pa ankat l.die k maš' pa je spiet zaciev tak l.pú pejt, de so ga vsi taku paslušal', de sa se spiet kŕr zam.knil', tŕk de sa pôl pa ma.ša zamud'li. Pôl je Buh pa kruokarja zaval' tejga taku štrafov, de m' je advziev n.gova l.pota in pa n.gov lepi glas, tak de je biv pôl pa tak gŕrt, k je še zdaj, in pa de 'ma tŕk gŕrt glas, de skorej naben tc tak ne. Še nekaj o gavranu, *ATU *244* Zps.: P. Brašovar. Objava: Slovenska bcela 3/14 (1. 4. 1852), str. 109–110. Krokar je bil nekoc najlepši ptic in tudi pel je tako lepo, da je prepeval tudi v nebesih, saj je lahko visoko letal. Ob nekem prazniku je pel med mašo in ljudje so prišli ven, da bi ga lahko poslušali. Bogu pa to ni bilo prav, zato ga je kaznoval: postal je crn, zacel je neprijetno krakati in se hraniti z mrhovino. Pravca o vrani, *ATU *244* Kraj: Avško na Kambreškem. Povedala: Marija Strgar. Zps.: Pavel Medvešcek. Objava: Medvešcek 1990, str. 96, št. 48. V casu pred potopom so vile ukazle, da se morajo ptice, preden odletijo, zbrati, da jih bodo pobarvali, ker se morajo med seboj razlikovati. Prinesle so posodo z vodo življenja in lonce z barvami. Vrano je vila pomotoma pobarvala s crno barvo v ce­loti, zato pa je bila druga vila bolj radodarna, ko jo je poškropila z vodo življenja. Še danes je vrana crna, a dolgo živi. ATU 275 Tekma med ježem in srno / The Race between Two Animals Mala žival predlaga veliki, da se skotalita po klancu navzdol; pri tem se vecja zaleti v drevo in umre. Prim. ATU 275A, 275B, 275C, 275C* in 77. Literatura: Grimm 187; BP III, 339–341; EM: Wettlauf der Tiere; Fran Ilešic, O izvirnosti naše starejše mladinske književnosti. Popotnik 23/1902, št. 12, str. 380. Jež i srna Matija Valjavec, Medžimurje, ATU 275+44 Objava: Valjavec 1858, str. 287–288. Tak je bil negda jež i srna. Ovi dva so se vganjali da koj bode bolje cez jeden dol bežal. Jež se je smotal v klopko i kutural se je doli, srna pak se je jako zaletela i, gda je dol bežala, tresnola se je z glavom v jedno drevo i poginola je. Ve je imel jež dosti pecenke i kajti si sam ne mogel raztrancirati srno, za to moral si je iti mesara iskat. Gda je on tak mesara iskal, zestal se je naj pervic zajcom. Onda ga je zajec pital kam ide. On je rekel da si mesara išce. Ve mu je zajec pokazal svoje zobe i rekel je, da je dober mesar. Jež pak mu je rekel da ne je dober mesar. Onda se je zestal z lisicum; niti ona ne bila dober mesar. Onda se je zastal z vokom. Vok ga je pital kam ide. Jež mu je rekel da ide mesara iskat. Onda mu je vok pokazal svoje zobe i rekel da naj ide ž njim. Vok je taki srno na štiri falate raztrgnol i, gda je prvi falat vtrgnol, rekel je: to bode mojemu stricu, gda drugi: mojemu ocu; pri tretjem falatu: to bo moji materi; pri štrtom: a to samomu meni. Onda ga pak ježek je pital: a kaj pak bode meni? Na to mu je vok rekel: tebi bode ono kaj je ostalo. Ježu se to ne prav videlo da on ne ni­kaj dobil, za to rekel je voku da idejo k socu na pravice. Vok je rekel da ide. A jež je znal za železo koje je bilo za voka pripravljeno. Vok je taki išel ž njim i, gda so došli tam, ježek kucal je po železu svojom tacom i rekel je: gospon sodec, stante se. I gda je on vec pot tak kucal i govoril, rekel mu je vok: kaj delaš da nemreš tega soca tak dugo zbuditi? idem ga ja budit. Jež mu je rekel da naj ide. Vok vudril je taki z nogom po železu i vlovil se je. Jež je onda išel na stran i smejal se voku. Za malo casa došel je mož sekirom da voka vumori. Gda je mož prvic po celu vudril rekel mu je jež: to bode tvojemu stricu; drugoc: to bode tvojemu ocu; tretic: to bode tvoji materi; a gda je štrtic vudril, prehitil se je vok a jež mu rekel: to bode samomu tebi, a ti bodeš samomu meni. Onda je jež sam jel srno. Ad srne in jejža Povedal Anton Dremelj - Resnik, 2. 5. 1959, Petrušnja vas pri Ribnici, posnel Milko Maticetov (zapis: 30. 11. 1950), ATU 275+44 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Objava: Maticetov / Štefan 2010, 93–97, no. 2/1,2. Blu je enkrat na vrh Gradišca. Je bla srna in je gliedala jejža in mu pravi: »Kaku si ti naspejš.n. K.daj kam prid.š?« Prav jejž: »Kóga?!« Prav: »B.l s.m urn, k. s pa ti!« »A ja,« prav, »kej! Kaj še!« prav. »Sploh ne!« Prav srna: »K.dr c.š, planeva, pa te zad p.stim!« Jejž prav: »Stav.m s tebuoj,« prav, »de te j.s prec zad p.stim!« In taku sta stavla gor, na vrh Gradišca, in de buota planla dol, navzdul proti Kavácev­ki. In taku sta na komanda dol planla. Sevejde, srna je skacila na vse, jejž pa l.pú pacas. Srna se je prec kje v ano buku taků zaletela, de se je prec ubila. Jejž pacas pride ke da njie, da srne. »Lej,« prav, »kuk je anga m.sa! In vejš de,« prav, »tu je škuoda, de bi takule v huost astal. J.s pa nejs.m v stan, de bi se, de bi tu latív se in raztrgov naraz.n. Kej!« prav. »Nejs.m v stan!« Prav: »Muor.m it kje pa huost pagliedat, ce buom dabiv kej kašnega m.sarja, de bi biv tule náraz.n djav.« Pa je šu dol pacas pa hribu, pride da Kavácevke, tam pa srieca zajca. Ga vpraša: »Zajc, al s ti m.sar?« Prav zajc: »S.m.« Prav jejž: »Pakaž zabié!« Mu pakaže – »Ja,« prav, »ti že nejs m.sar, ti maš preslabe zabié!« Grie spiet naprej pa huosti pa srieca l.sica. Jejž jo vpraša, prav: »L.sica, al si ti m.sar?« Prav: »S.m.« Prav: »Pakaž zabié!« Pakaže zabie l.sica – »Ja,« prav, »ti že nejs,« prav, »ti maš vse preslabe zabié.« Grie še n cajt pa huosti, gor pruot Srejdn.m vrh, srece pa vovka. Prav: »Vovk, al si ti m.sar?« Vovk prav: »S.m.« Prav jejž: »Pakaž zabié!« Pa mu jih pakaže. »Ja,« prav, »ti pa s.!« Prav: »K.gá pa ímaš?« prav vovk. Prav: »Vejš,« prav, »gorle sva stavla v Gradišc. iz srna, katier buo b.l, prejd planu dolle k navzdul, al buom j.st al buo srna. In sva rejs dol planla, k.nč. Srna je tuk skacila, k.nč, hitr, de se je v ano buku tuk zal.tejla, de se je prec ubila. Zdej, vejš, pa t.m leži tuk anga m.sa, j.st pa nejs.m v stan diet náraz.n, s.m pa ískov m.sarja, de b mi dav náraz.n.« Prav: »Vejš, takule je. Sej ti buom dav precej kuos m.sa za luon, ke mi buoš tu l.pu vse urihtov.« Prav vovk: »Že v redi,« prav, »buom j.s tu vse urihtov.« Prav: »Kar pejd, de buoš pakazov, kej je.« Pa sta l.pu pacas šla gor proti Gradišcu. K. prideta da tisga mejsta, kier je bla srna, prav: »Tle je,« prav, »lej.« Vovk zamierka, se m je že kar samů smejav, de buo ank.t spiet m.sú, m.sú ju. Pa prcnje tist trgat náraz.n. An kuos adtrga, prav: »Tu buo za moj acieta in za mater.« Ta druj kuos adtrga stran, prav: »Tu buo za mija žjana. Pa za otroke.« Ta trietji kuos stran adtrga, je vse vziev žie stran, prav: »Tu buo pa zame!« »Ja,« prav jejž, »kaj pa zame?« »Hja,« prav, »je pa tule tle na stran..« »Hja,« prav, »tu sa sama ceva,« prav, »pa tistle dreki, tu nej n.c!« »Hja,« prav, »nema tu!« prav. »J.s s.m si raztal.v,« prav, »kar men paše,« prav, »tu maš pa ti!« »Tu nej n.c,« prav, »tu j sama ceva! Kej je pa m.sú? Ja,« prav jejž, »iz tem. pa nejs.m k.ntent!« »Hja,« prav volk, »pa s pamagej, ce s. muoreš! Tu s.m si j.s s sebuoj adtalov, pa fertik je.« Prav jejž: »Vejš, vovk,« prav, »j.st vejm tle nejkej za nga sadnika,« prav, »k. ta stvar dobru razsuod. Ce s k.ntent,« prav, »pa pejva kje pa buova vidla,« prav, »ce j rejs taku prov.« Vovk s je mislu: »Sej kar je žvalí v Gradišci, s.m j.s ta velki gor,« prav. »Sploh si na buo upov bed.n men n.c pa ruob pastavit!« Prav: »Kar pakaž tistga sadnika!« prav. »Pa buo prčcej ried!« Prav jejž: »Le pejd z menuoj!« Pa sta šla dol iz Gradišca v Fajdigov riep.k, dol je mu pa jagr Míhelj nastavljena past za vovka, de b se mu ujev. Taku v anmu grmu, pr anmu grmu je bla nastavljena. Jejž pa grie k tistmu grmu pa l.pu nalahk. iz tacam na past trka: »Gospud sadnik, vstaníte, vstaníte!« Pa spiet: »Gaspud sadnik, vstaníte, vstaníte!« Vovk tist an cajt pašluša, prav: »Kaj buoš ti,« prav, »nejmaš bene štime!« prav. Prav sadnik, ., prav jejž: »Sadnik spi nuotar, pa ga muormo zb.dit.« Prav: »Griem j.s kje,« prav, »buom j.s patrkov, pa se buo prec zbudu!« Grie, jejž se admakne, pa vovk iz taca udar kje. Past ga je pa zgrabla za, za núge, za abe nagié ga je zgrabla. Vovk prciev tulit, jejž se je pa kje s puot adm.knu. Pa smejňv, c.š: »Ank.t s.m te pa nariedu,« prav, »sej bene škuode, sej uká itak nej, ., ga nej n.c škuoda, kar nej ga, nej, ga buo jagr frdierbov!« Pa se j kje skrú v an grm, pa je cakov, kugá buo pršlo iz t.gá. K je vovk tulu pa skakov, je jagr, k je bliz, bliz Petrušne vasi, je pa šlišov. Pa pride kje gor v huosta. S s.buoj je prniesu pa skira. Pa zamierka t.m uká v pasti, k se je ujev. »Undar,« prav, »de si se .nk.t ujev!« prav. »Zdejle buova mejla pa abracun!« Pa ga je iz skira udaru gor pa glav. Jejž je pa djav: »Tu ba pa za tije starše!« Pa ga še nk.t užge. Prav: »Tu buo pa za tije žana, in otroke.« Pa ga še nk.t užge, udaru ga je pa ubů. Prav jejž: »Tu je pa zate!« N., in taku je šu jejž guor nazaj v Gradišce, t.m, k je bla srna aziram m.su ad srnié, in m.ndč še d.nd.n.s jej t.m m.su od srne. Jelen i jež, ATU 275+44 Kraj: Varaždin, Hrvaška. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5/9 (1. 9. 1885), str. 463–464, št. 61; ponatis: Valjavec / Popit 2007, str. 158, št. 309. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 44. Polž in kobilica, ATU 275 Objava: Vrtec 1 (1871), str. 108. Kobilica se je hvalila polžu, da lahko pride v enem samem trenutku tako dalec kakor on v mesecu dni. Napela se je in zagnala izpred pocasnega polža. A naredila je pre­dolg skok in skocila v bližnji ribnik, kjer jo je požrla riba. Jež in srna, ATU 275+44 Kraj: Veržej pri Ljutomeru. Zps.: Franc Kovacic (Fr. K-c.). Objava: Vrtec 21/7 (1. 7. 1891), str. 118; ponatis: Kosi 1894, str. 8–9; Bolhar 1975, str. 97–99. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 44. Polž in lisica, ATU 275 Objava: Vrtec 22/1 (1. 1. 1892), str. 4; ponatis: Kosi 1894, str. 88. 389 Jež in srna, ATU 275 Objava: Fran Ilešic, O izvirnosti naše starejše mladinske literature. Popotnik 23/12 (1902), str. 380. Jež in oven, ATU 275+44 Zps.: Jožko Matko. Objava: Vrtec 57/4 (4. 12. 1926), str. 56. Prepis pri ATU 44. Jež v dirkah II, ATU 275+44 Objava: Flere 1931, str. 155–158. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 44. ATU 275A Tekma med zajcem in želvo / The Race between Hare and Tortoise Hitrejša žival misli, da ima veliko casa, zato med tekmo zaspi. Pocasnejša jo uspe prehiteti z vztrajnostjo. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 465, num. 226); Dähnhardt IV/1912, 46–48, 96; BP III, 339–343; EM: Wettlauf der Tiere. Marljivost boljša nego nadarjenost ATU 275A Objava: Naš dom 3/25 (3. 12. 1903), str. 3. Mnogo je otrok, ki so nadarjeni in se zelo lahko uce ter so v šolah vedno med pr-vimi, v življenju pa ne pridejo neprej, ne dosežejo nicesar, ker niso delalni, skrbni in vztrajni, nego se zanašajo le na svoj talent. Pri njih se vresnicuje basen o polžu in zajcu, ki sta tekla za stavo. Polž je, dasi pocasi lezec, vztrajno se pomikal proti svojemu cilju, zajec pa, zaupajoc na svoje noge, se je igral med potjo, cas potratil in stavo – izgubil. Tako je pri ljudeh. Mnogi vrlo nadarjeni dijaki se vsled lahkomišljenosti in brezskrb­nosti izgube ali vsaj ne dosežejo nicesar, docim postanejo drugi, slabeje nadarjeni, toda marljivi in vztrajni, vplivni in slavni možje. Zavec ino puž, ATU 175A, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 187–188, št. 148. Zajec in polž, ATU 275A Zps.: L. Koželj. Objava: Vrtec 48/12 (1. 12. 1918), str. 191. Zajec se na begu pred lovskimi psi reši s tem, da tece po hribu navzgor. Ko se naspi, zagleda polža in dogovorita se, da bosta tekmovala v dolino. Polž se potegne v hišico in se zakotali navzdol. Ko prispe zajec, ki navzdol ni bil tako uren, mu pove, da ga že dolgo caka. (Zakaj se rece »Polžji hrib«), ATU 275A Zps.: K. Hafner. Objava: Vrtec 69 (1938/39), str. 276. Polž in zajec, ki sta živela pod hribom, sta se nekoc domenila, da se bo hrib imenoval po tistem, ki bo prvi prišel na vrh. Zajcek je dosegel vrh še pred mrakom, nato pa sedem let cakal na polža, nakar je poginil. Polž je prilezel na vrh sredi osmega leta, in ker se zajcek na njegove klice ni oglasil, je menil, da je zmagal, in hrib je dobil ime po njem. Muren in polž, ad ATU 275A Zps.: Zvonimir Masle. Objava: Vrtec 44 (1914), str. 31. Muren in polž sta stavila, kdo bo prispel prej po bregu dol. Muren se spusti navzdol, polž pa se zatrklja in spodaj pri potocku caka murna. ATU 275B Tekma med lisico in rakom / The Race of the Fox and the Crayfish Rak in lisica tekmujeta, kdo bo prej vrh hriba. Rak se obesi na lisicin rep in zmaga. Literatura: Dokumentirano v nemških rokopisih iz 13. stoletja; Dähnhardt IV/1912, 72–91; BP III, 339–341, 350–354; EM: Wettlauf der Tiere. Lesyca no ru’acec / Polž zmagal v teku z lisico Povedal Toni Öjskin / Antonio Negro, 9. 2. 1964, Solbica / Stolvizza, Rezija, posnel Milko Maticetov, ATU 275B+275C Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 4/92, T 14-C. Objava: Maticetov 1973, str. 175–177, št. 50. Enkrat sta se srecala lisicica in polžek. In ko sta se že srecala, sta klepetala dolgo dol-go casa, sta si pravila, kako je po svetu in še marsikaj. In tedaj lisicica je rekla: »Jojmene, ti polžek ti, jaz ne vem, kdaj ti kam prideš, ko greš tako pocasi!« »Kaj pravite?« (Jo je vikal.) »Joj, jaz ne vem, kdaj ti prideš kam, ko si tako pocasen!« »Dobro, veste kaj, staviva! Bova stavila, kateri pride prej na tale klanec.« »Kam?« »Semle gor, na Planjo.« »Dobro, da velja!« Ampak medtem je bil prišel še drugi polžek in lisica ga ni videla, je videla le tega, ki je ž njim klepetala. Oni drugi je pocasi pocasi prišel od zadaj. In lisica je sedela in je bila obrnjena proc, seveda. Tedaj polžka sta si pomežiknila. »Dobro, torej kam?« »Gor na Planjo! Bova videla, kateri bo poprej tam!« Tisti polžek, ki je bil zadaj, se je lepo prilepil na rep, se lepo oprijel in lisica se je spu­stila. Je šla hitro hitro hitro. Je prišla gor vsa zasopla. Se je obrnila in zavpila: »Ooo, jaz sem že tu!« In tam zadaj: »O, kdaj sem bil že jaz tu!« In spet ji ni bilo prav. Tedaj, da (bosta tekla) navzdol. »Pa naj bo navzdol!« »Dobro, navzdol!« Ko je prišla dol: »Jaz sem prišla dol!« »Jaz že prej ko vi, jaz sem tu!« Tako sta tekla in tekla toliko casa, da jo je pokoncalo, lisico. In bogve, da še danes zmerom kažejo: Tu je kepala lisica! (Prepis je tudi v rezijanšcini.) Polž in lisica, ATU 275B Zps.: Anton Kosi. Objava: Vrtec 22/1 (1. 1. 1892), str. 4; ponatisi: Kosi 1892, str. 19–20; Kosi 1894, str. 88. Polž stavi z lisico, da bo pritekel prej na vrh hriba kot ona. Skrivaj se prilepi lisici na rep. Lisica pritece na vrh hriba in poklice polža, ki pa se je medtem že spustil na tla, kakor da jo že dolgo caka. Pravljica o lisici in polžu, ATU 275B Kraj: okolica Kranja. Zps.: Marjan. Objava: Gorenjec 4/38 (19. 9. 1903), str. 393. Lisica se posmehuje polžu, da je pocasen. Polž predlaga, da tekmujeta, kdo bo prej v dolini. Lisica, prepricana v svojo zmago, nekoliko poleži, pri tem ji polž zleze na rep. Proti veceru lisica odkoraka v dolino. Ko se ogleduje za polžem, ki je bil medtem zlezel z njenega repa, se ta oglasi, da jo že pol ure caka. Lesycica, wukic nu rakic / Volk in rak delata za lisico, ATU 9+2D+275B Kraj: Njiwa / Gniva, Rezija. Povedala: Ana Bordänawa (Ana Bordanova) / Anna Di Lenardo in Colomba. Posnel: Milko Maticetov, 12. 5. 1962. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 1/27 (T 103-B). Objava: Maticetov 1973, str. 73–74, št. 17; Ciciban 18 (1962/63), str. 70: Lisica kmetica. Povzetek je pod pravljicnim tipom ATU 2D. Wuk šel w Püšjoves po bragese / Polž prišel pred volkom v Pušjo ves, ATU 275B Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Dorina Cunkina / Dorina Di Lenardo in Beltrame. Posnel: Milko Maticetov, 1. 5. 1973. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 21/164. Objava: Maticetov 1973, str. 178–179, št. 51. Polž je splezal volku, ki je šel v Pušjo ves, na rep. Ker so bila vrata že zaprta, je moral volk do jutra cakati pred vrati. Polž pa je splezal po vratih noter in tako prišel pred volkom v vas. Lisica in polž, ATU 275B Kraj: Sv. Anton pri Kavalicih, Istra. Povedala: Karlina Kavalic Bembic. Zps.: Leda Dobrinja. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 40–41, št. 23. Puž i lesica, ATU 275B Kraj: Rupa pri Ilirski Bistrici, Hrvaška. Zps.: Sabina Pugelj, 2010. Objava: Pugelj / Stanonik 2012, str. 25, št. 5. Lisica in polž, ATU 275B Kraj: Sušak pri Ilirski Bistrici. Zps.: Sabina Pugelj, 2009. Objava: Pugelj / Stanonik 2012, str. 25, št. 6. Frazem: Je lisici na rep sedel. Objava: Kocbek / Šašelj 1934, str. 64. Frazem: Usedel se je lisici na rep. Objava: Kocbek / Šašelj 1934, str. 189. ATU 275C Tekma med zajcem in ježem / The Race between Hare and Hedgehog Jež si pomaga s svojo ženo, ki jo postavi na cilj, medtem ko sam caka na startu. Literatura: Ludvik Bechstein, Wettlauf zwischen dem Hasen und dem Igel, 1856 (Bechstein / Uther 1997, I, num. 60); Dähnhardt IV/1912, 48–72; BP III, 339–341, 343–345; EM: Wettlauf der Tiere. Jež v dirkah I Pavle Flere, ATU 275C Objava: Flere 1931, str. 152–155. Jež v dirkah? Ho, ho, v dirkah, v dirkah in kot pravi dirkac!  Le poslušajte! Cepi tam ježek na parobku in gleda proti polju, kjer baš brusi zajec svoje dolge pete iz kme­tovega zelnika. Jež gleda in gleda, kako jo ubira naravnost proti njemu. Tudi zajec ugleda ježa pa se mu zazdi, kakor da leži nekakšen posmeh na ježevem obrazu. Ali se posmehuje njemu? Jež njemu? Že tako jezen, da je moral pobegniti iz zelnika, kjer je objedal sladko glavico, ga podžge ježev posmeh še bolj. Naravnost pred njim se ustavi in se zadere: »Kaj gledaš, a? Komu se smeješ, a? Znabiti meni, a?« – Jež na to: »Kaj se jeziš? Gledam pac, kako bežiš. Mislil sem, da znaš hitreje teci, vidim pa, da si zakasnelec. Saj sem videl kmetica, ki je vrgel oklešcek za teboj; komaj za tvoj rep je manjkalo in bi te zadel.« Na, ta je za zajca vendarle malo prehuda! On da ne zna teci? In kdo mu to pravi in se mu upa reci? Tak-le jež, ki cepi pri tleh in ga še nihce ni videl, da bi pošteno skocil!? Ho, ho – vzlic jezi bi se bil zajec skoraj zasmejal, ker pa take klevete vendar ne more požreti tebi nic meni nic, se zmisli in kar na mestu pozove ježa, naj se poizkusita, kdo zna hitreje teci. Dobro. Tako se zmenita, da se jutri na vsezgodaj znajdeta tam za dolgim kmeticevim strnišcem; kdor veckrat pretece strnišce od konca do kraja in se pri tem ne upeha, ta se razglasi za najboljšega dirkaca. Tako se zmenita in gresta vsak svojo pot: zajec potolažen, ker svest si zmage, in jež – hm, ni mu baš lahko pri srcu. Res se je posmehoval zajcu, res ga je izzval, a skraja ni niti pomislil, kaj vse bi moglo biti iz tega. Zdaj se seveda ne more vec izmuzniti, a kadar se spomni na zajca, na njegove dolge krake in na njegove skoke – ne, ne, prav nic lahko mu ni pri srcu. Domov pride prav zaskrbljen, in ko ga mati ježevka povpraša, kaj mu je, ji prav skesano pove, kako se je posmehoval zajcu in kako ga je izzval in kakšne sitnosti da ima zdaj od tega. »Prav ti je!« mu zabrusi mati, ga pošteno ošteje za njegovo prešernost in še pravi: »Le brusi zdaj pete z zajcem! Oh, saj pravim; same skrbi so s teboj! Prav privošcila bi ti, da te zajec premlati, ne samo prekosi, ti seme ti!« Tako-le ga obdela pa vzdihne: »Oh, ce bi ne bil jež!« Saj to je ravno tisto: ježeva mati je kar spoznala, da tu ne gre le za cast njenega neugnanca, marvec za cast in slavo ježevega rodu! To cast pa – tako je sklenila – mora rešiti. Zato misli in premisli – in koncem koncev skleneta z ježem za drugi dan ukano. Drugo jutro pridirja zajec na vsezgodaj na konec strnišca. Jež je že tu. »Zdaj pa le na tek!« pravi zajec, »nic ne izgubljajva besed. Kakor sva se domenila, tako bodi: Dirjajva po strnišcu gor in dol, in kdor ga preide veckrat in se ne upeha, ta zmaga.« »Dobro,« odvrne jež in si ne more kaj, da ne bi oplazil zajca z besedo: »Kar zacniva, da vidimo, za kom bodo bolj zaostajale pete!« »Ha, ha,« se zasmeje zajec, a ne rece nobene. Kar nategne se, povesi ušesa in izbulji oci ter zdrvi, kakor bi ga veter nosil. Kaj kmalu se ustavi na drugem koncu strnišca, se obrne in zaklice: »No, ježek, zbadljivec, kje si?« »Kar tukaj,« se oglasi jež poleg njega in še pravi: »Glej ga, zajca dolgopetnega! Kaj le tako zaostajaš, da te moram še cakati?« Huje zbodejo zajca te besede, kakor bi ga mogel zbosti jež s svojimi bodicami. A pogoltne jezo in odvrne: »Hajdi, teciva drugic!« In spet se zaleti in zdrvi preko strnišca, pa glej – še ni prav na koncu, že vidi, kako ga jež zopet caka. Pogleda debelo, kakor zna pogledati samo zajec, vendar ne rece besede; kar obrne se in zdirja nazaj, a glej – na drugem koncu je že zopet jež. »Hm, kako je to?« se cudi zajec. »Tu jež, tam jež – saj vendar bežim, kolikor morem.« Prav nic pravdansko se mu to ne zdi, vendar ne pomisli na ukano. Obrne se in zdirja spet nazaj; naj pa se je naprezal in naprezal še toliko, kadarkoli je dospel do konca strnišca, najde tam ježa. Tako naprej in naprej. Kdo bi štel, kolikokrat je bilo preteceno strnišce, zakaj solnce je stalo že visoko in zajcu je bilo že pošteno vroce v njegovem kožuhu. Cutil je, da ne zdrži vec dolgo, a jeza ga je prevzela vsakokrat, kadar je dospel na konec strnišca in ugledal ježa, kako cepi, nic ugret, nic zasopljen, nic upehan; in jeza ga je gonila, dokler se proti poldnevu ves izmucen ne zgrudi poleg ježa, ki ga je zopet cakal na koncu strnišca. »Ne morem vec,« vzdihne zajec. »Ne moreš?« pravi jež, »jaz bi še lahko. Tak vidiš zdaj, da znam boljše teci ko ti?« »Res je,« se komaj odzove zajec, tako je ves brez sape. »In da sem boljši dirkac ko ti?« nadaljuje jež. »Boljši,« sopiha zajec. »Tako. Zdaj zbogom in pojdi ter razglasi vsepovsod, da sem te premagal v teku. Dru­gic se vec ne spušcaj z ježem v dirko!« To rekši se odpravi jež po strnišcu, kjer ga je na drugem koncu cakala mati ježevka. Veselo se zakrohoceta in se smejeta ubogemu zajcu, ki je vse dopoldne tekal od ježa k ježevki in od nje nazaj k ježu; ta dva sta cepela vsak na svojem strnišcu, zajec pa je mislil, da dirka kar z enim ježem. Taka je bila ukana, ki jo je bila naumila ježeva mati za cast ježevskega rodu; in sta se jež in njegova mati veselila svoje ukane in se prevzemala v casti, zakaj zajec je res raznesel vsepovsod glas, da je jež najboljši dir­kac med živalmi. Jež in zajec, ATU 275C Objava: Vrtec 6/1876, str. 133–135. Zajec in jež sta se šla merit, kdo je hitrejši. Jež je šel domov po svojo ženo in jo je peljal na njivo. Povedal ji je, da bo zajec tekel po eni brazdi, a on po drugi, najprej od spodaj gori in nato od zgoraj doli. Ježevki je narocil, naj ostane spodaj v brazdi. Ko bo zajec pritekel, pa naj zavpije: »Jaz sem vže tukaj!« Jež je odšel na gornji konec njive, kjer ga je že cakal zajec. Postavila sta se vsak v svojo brazdo in »jedna, dve, tri« se je zacela tekma. Zajec ni mogel verjeti, da je bil jež vedno prvi. Ko sta tekmovala sedeminsedemdesetic, je zajec padel sredi njive in obležal mrtev. Stari jež pa je po­klical ženo iz brazde in odšla sta veselo domov. Lesyca no ru’acec / Polž zmagal v teku z lisico, ATU 275B Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedal: Toni Öjskin / Antonio Negro. Posnel: Milko Maticetov, 9. 2. 1964. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 4/92, T 14-C. Objava: Maticetov 1973, str. 175–177, št. 50. Rusec no lesyca, ATU 275C Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 10. 8. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 10/5 (T 205 A-259). Kdo je bolj hiter, ATU 275C Kraj: Rodik, Primorska. Zps.: Jasna Majda Peršolja. Objava: Peršolja 2000, str. 150. Lisica in polž, ATU 275C Kraj: Pec, okolica Gorice. Povedala: Ana Malic, 2005. Objava: Stres, Medvešcek … / Stanonik 2008, str. 14, št. 2. Lisica in polž tekmujeta. Ko zacne lisica teci, se ji polž usede na rep. Na cilju se lisica obrne nazaj, da bi videla, kje je polž, on skoci dol in je bil prvi. Zajec in jež, ATU 275C Kraj: Zatolmin, Primorska. Povedal: Mirko Benedejcic - Hrenc, 1999. Objava: Štefan 2011, 14–17. *ATU *275C* Polž gre ženi po vino Polž gre po vino za ženo, ki je pravkar rodila. Pade z zidu in se jezi zaradi svoje na­glice. Rugac anu njega žanŕ / Polž šel ženi po vino Povedala Jelica tuw Borovícji / Elena Di Lenardo, 16. 3. 1969, Osojane / Oseacco, Rezija, posnel Milko Maticetov, *ATU* 275C* Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 17/118 (T 43-D). Objava: Maticetov 1973, str. 180, št. 52; ponatis: Ciciban 25 (1963/64), 4: Nesrecni polž. Je bil polž, je imel ženo in mu je rodila žena. Tedaj so mu zaceli dajati nasvete, naj bi ji šel po malo vina, ceš da potrebuje tudi malo vina žena. Tedaj je rekel: »Ja, precej se vzdignem in grem!« Je šel in šel, tudi bariglico vina si je naložil, in šel in šel sedem let z bariglo. Tedaj, ko je bil že skoraj blizu tam, kjer sta stanovala z ženo, je bilo po nekem zidu strmo, strmo. Se je komaj vlekel, in ko je bil skoraj na vrhu, je padel in pristal spet na tleh. In ko se je pobral, je rekel: »Zlodej vzemi še naglico! Tako je, ce se ti mudi: spet sem tam, od koder sem šel na pot!« Toda kdo neki ve, koliko let je spet šel gor po zidu. Zajec in jež, ATU 275C Kraj: Zatolmin, Primorska. Povedal: Mirko Benedejcic - Hrenc, 1999. Posnela: Anja Štefan. Objava: Štefan 2011, 14–17. Frazem: Hodiš kakor polž na stožer. Objava: Kocbek / Šašelj 1934, str. 58. Wellerizem: Naglost ni dobra, je rekel polž, ki je za svojo bolno ženo sedem let cez prelaz vino nosil in zvrh prelaza na tla padel. Objava: Kocbek / Šašelj 1934, str. 124. Wellerizem: Naglost ni prida! – je rekel polž, ki je hodil sedem let na buco in pal dol. Zps.: Milko Maticetov. Kraj: Kopriva na Krasu. Wellerizem: Si ko polž, ki je hodil sedem let na hruško pa je padel dol in zarentacil: ‘Hudic, še sila!’ Kraj: Svetó pri Komnu. Wellerizem: Si ko polž, ki je hodil sedem let na prag, da bi šel snubit, pa je pal dol in rekel: 'Obena rec ni nagla, tud ta ne!' Kraj: Kopriva na Krasu. Zps.: Milko Maticetov, poleti 1936. Objava: Maticetov 1973, str. 226. ATU 277A Žaba se zastonj trudi biti tako velika kot bik / The Frog Tries in Vain to be as Big as the Ox Žaba, ki želi biti tako velika kot bik, zaradi napihovanja poci. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 488, num. 376); EM: Der aufgeblasene Frosch. Shaba in Vol Urban Jarnik, ATU 277A Objava: Jarnik 1814, str. 94. Shaba, ka je vidila vola na pashi, je sama v sebi mislila: Kdar besi ti tak svojo kosho raspihnila in rastegnila, mogla besi dro (dobro) tako velika biti, kakor je toti Vol. In sazhela napihovati se, vprashala je shabe, rekozh: Alite, de sim tak velika kakor toti Vol? Shabe so odgovorile: Nikoli. In ona se sopet she bolj napihovala in rastegovala, rekozh: Al sim sdaj? Shabe so odgovorile, da nobene podobe ni. In ko se je tretjizh rastegla, je raspoknila in vmerla. Uk. Siromaki, ki se v svojej misli povsdigvajo, de bi mozhnim podobni biti mogli, taki padajo in sa svojo visoko misel pokarjeni ali shtrafani bojo. Žaba ino bik, ATU 277A, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 161–162. Žaba in vol, ATU 277A Objava: Vedež 3/38 (19. 9. 1850), str. 303. Žaba in vol, ATU 277A Objava: Šolski prijatel 1 (1852), str. 30. Žaba in vol, ATU 277A Objava: Vrtec 1/1871, str. 75; ponatis: Kosi 1894, str. 107. Žaba in vol, ATU 277A Objava: Vrtec (obnovljeni) 1911, str. 159. Žaba se pred volom tako napihuje, da poci. Žaba na vrbi, ad ATU 277A Zps.: Popotnik Jernej. Objava: Angeljcek 1924, str. 77. Žaba je prilezla na vrbo in od veselja ni vedela, kako bi obrnila pozornost nase. Oven jo vpraša, zakaj se tako napihuje. Zaleti se v vrbo, ta se strese in žaba pade nazaj v vodo. ATU 280A Mravlja in muren / The Ant and the Lazy Cricket Lenega murna mravlja opozori, naj si nabira živež za zimo, dokler je še cas za to. Pozimi se znajde muren v težavah. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 443, num. 112). Skakelj in mravljice, Ancka Gošnik Godec (Maticetov 1973). Grilce in mravljice Anton Martin Slomšek, ATU 280A Objava: Drobtinice 1847; ponatis: Slomšek 1878, str. 10–11, št. 10; Kosi 1894, str. 91–92. Svoje dni je bila o žetvi velika vrocina. Grilce (poljski muren) sladko pociva v senci, civka in poje; mravljica pa privlece težko zrno mimo njega, trudi se in ga iz težka spravlja dalje. Grilcetu se mravljica usmili; rece ji: »Joj, joj, kaj pa se ti je treba toliko pehati v taki vrocini? Zdaj je senca tako prijetna, ker nam daje hladek, ti pa komaraš po solnci; toliko da se ne ugonobiš! Glej, kako sem v senci dobre volje! Ohladi se pri meni, dokler ne mine vrocina.« Skrbna mravljica mu odgovori: »Vsako delo ima svoj cas in vsaka rec pod solncem mine. Kdor jo zamudi, nazaj je vec ni. Potreba je nabirati in iskati, dokler kaj najdem; kadar že ni kaj najti, iskala bi zastonj. Kadar pritisne sila, tudi je prepozno pobirati. Prijatelj moj, ne zabi, da nam le o žetvi dobri Stvarnik daje najti dovolj živeža; zato moram delati in se truditi, da se preskrbim za zimo. Pozimi bo hladek in cas za poci­vanje in za uživanje, kar si naberem poleti. Le glej, ti leni grilec, ki poleti prepevaš po senci, da po zimi ne boš jokal od gladu. Zamuda je rada huda in se ne da popraviti. Kdor za prihodnje dni ne skrbi, vreden ni, da bi živel dolgo zdrav in vesel. Še jedno ti bom povedala. Pomisli, kako pridna je zemlja, ki nas redi. Neprestano tekó vrelci, potoki in reke. Kakor solnce tece, daje nam mati zemlja živeža. Pozimi pripravlja, kar obrodi po leti. Vinska trta, sadunosno drevje nam dolgo prej zelení, nego žlahtni sad dozori. Vse se mora pripraviti, tebe pa kar nic ne skrbi, ob cem boš živel v prihodnje? Misliš li, da je zadosti, ako imaš zdaj živeža? Tudi za prihodnjost je treba skrbeti in delati. Kar je minilo, to ni vec naše; kar je sedanje, leto mimo, le prihodnje nas še pocaka, ako se na prihod pripravimo.« Grilce se sramuje in prosi mravljico: »Prijateljica, povej mi, kako se prav poskrbi za prihodnjost.« Mravlja mu odgovori: »Po pameti nabiraj takih recij, ki so kaj vredne; lepo jih hrani, da se ti ne pokvarijo. Potem boš lahko dolgo pocival in veselo užival, kar si nabral po kratkem trudu.« Tako mu pove mravljica in leze s svojim zrnom domov. (Kosi 1894, str. 91–92) Mravlja in kobilica Anton Kosi, ATU 280A Objava: Kosi 1894, str. 103–104. Mravlja se je trudila vse poletje in si nabirala živež za zimo. Ali kobilica, katere delo ni veselilo, prepevala je v tem casu in se veselila krasnih poletnih dnij. Pevajoco kobilico vpraša pohlevna mravlja: »Kaj pa ti? Ali ne bodeš skrbela za zimo, kaj ne veš, da je casih zima zelo huda in ostra?« Osorno zavrne mravljo kobilica: »Brezumnica, saj ne umeješ tega, poleti se mora prepevati in veselo živeti.« Pride huda zima. Zemlja je dobila snežno odejo. Živalice, katere so poleti skrbele za živež, uživale so sedaj, kar so si bile nabrale. Le kobilica, ki prej ni hotela nicesar slišati o zimi, sedaj ni vedela, kam bi šla, kje si potolažila hudi glad. Vsa sestradana, suha in medla se privlece naposled do mravlje in jo milo prosi, naj ji vender podari kaj malega, da se vsaj nekoliko okrepca. Ali mravlja ne usliši nje prošnje, temvec ji rece: »Jaz podpiram le vredne, lenuhe pa podim. Ker si bila poleti, ko sem se trudila, lena in si samo prepevala, pa sedaj pleši pozimi.« Da ne boš na stare dni trpel potrebe, treba je, da skrbiš v mladosti za starost in pri­dno delaš. Kdor ne dela, naj tudi ne je. Kobilca an mrujica Milko Maticetov, Cenebole, Beneška Slovenija, ATU 280A Objava: Maticetov 1950, str. 148. Kobilca je prašala mrujico an kos, ki je bila lacna. Mruja pa je prašala kobilco, kuo je dielala ta po liete. »Zdrava sam bila, vesela sam bila, poskakvala sam.« »Ki si poskakvala an bila vesela, tuo poskakvanje in tuo veselje jej!« Mravla in kobilica, ATU 280, pesem Kraj: Štajerska. Objava: Dajnko 1827, str. 188–189, št. 149. Mravlja in kobilica, ATU 280A Objava: Vrtec III (1873), str. 83. V hudi zimi je prišla kobilica k mravlji in jo prosila za hrano. Mravlja jo je vprašala, ali ni poleti nicesar nabrala za zimo. Kobilica je odvrnila, da ni imela casa, ker je pela in godla. Mravlja pa ji hladno odvrne, naj zdaj pozimi pleše, ce je poleti godla. Bcelica in cmrlj, ATU 280A Objava: Angeljcek 1897, str. 157. Kdor ne dela, naj tudi ne je, ATU 280A Objava: Slovenski gospodar 35/30 (25. 7. 1901), str. 3. Od kdaj so vse mravlje kruljave? ad ATU 280A Kraj: okolica Kranja. Zps.: Gvidon Sajovic. Objava: Gorenjec 4/29 in 30 (1903), str. 298 in 308; ponatis: Koledar družbe sv. Mohorja. Celovec 1905, 51–52; Bolhar 1959, str. 97–100: Od kdaj so mravlje kruljave. V hudi zimi se zatecejo v mravljišce jež, lisica in muren (murcek). Jež se stisne pod pec, lisica leže na zapecek, muren pa skoci na klop pri peci. Muren zacne tako lepo gosti, da vse premoti k plesu, pri tem pa si lisica ob ježu strga rep in ježa zakotalijo ven; da se ne bi poškodoval, se odslej vedno zvije v klobcic, kadar mu preti nevar­nost. Lisica zdaj predlaga pojedino, mravlje se tako napijejo, da se zacno z lisico vr­teti po mravljišcu. Ker jim je lisica stopala po nogah, so od tedaj vse mravlje kruljave. Muren in mravlja, ATU 280A Zps.: Mirko Kuncic. Objava: Vrtec 72/1941/42, str. 187. Mravlja vpraša murna, kaj je delal poleti, in muren ji odvrne, da je noc in dan prepe-val. Mravlja pa pravi: ce je poleti pel, naj pozimi pleše. Skakaj taw Planji / Skakelj odnesel rusicam sekiro, ATU 280A Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Marija Varístawa / Maria Micelli. Posnel: Milko Maticetov, 8. 2. 1964. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 4/81 (T 14-C). Objava: Maticetov 1973, str. 162–166, št. 47; objava v francošcini: Le liver slovene 8/4 (1970), str. 136: »Le criquet et les fourmis«. Rusice (mravlje) so celo poletje garale, skakelj (kobilica) pa skakal od rožice do rožice in je le gledal, kako drugi garajo. Pozimi je potrkal na njihova vrata in prosil zatocišca. Spustile so ga notri, mislec, da jim bo moška roka prav prišla in da bo raz­sekal hlode za drva. Lepo so skrbele zanj, on pa je le lenuharil. Spomladi pa je rekel, naj mu dajo žago in sekiro, da bo šel zabit kak kol in letev. Toda zaman so cakale, da bo delo opravil in da bo vrnil orodje. Šele naslednjo zimo je spet potrkal na vrata, toda tokrat mu niso odprle. Rüsice taw Planji / Poletna nevihta v Planji, ad ATU 280A Kraj: Bila / San Giorgio, Rezija. Povedala: Dorina Cunkina / Dorina Di Lenardo in Beltrame. Posnel: Milko Maticetov, 26. 2. 1966. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 9/243 (T 30-B). Objava: Maticetov 1973, str. 158–161, št. 46. Rusici (mravlji) sta pospravljali seno; ker se je bližala nevihta, sta poklicali skaklja (kobilico) na pomoc. Toda on je odvrnil, da nima casa, in je še naprej pel in plesal. Mravlji sta vse pospravili do noci in sta bili cisto premoceni, ko sta prišli domov. Ponoci se je naredila huda nevihta in na vrata je potrkal skakelj komaj še živ. Mravlji sta se ga usmilili in ga rešili, a drugi dan, ko se je nevihta polegla, se ni niti zahvalil, le zbogom je rekel in šel. Skakelj in mravljica, ATU 280A Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 17. 8. 1967. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: 14/148m 38-D. Skakaj no rüsica / Skakelj pevec in citiravec pri rusicah, ATU 280A Kraj: Osojane / Oseacco, Rezija. Povedala: Jelica tuw Borovícji / Elena Di Lenardo. Posnel: Milko Maticetov, 1. 5. 1969. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 17/173 (T 44-A). Objava: Maticetov 1973, str. 167–168, št. 48; ponatis: Štefan 2011, 32–34. Poleti, ko so rusice delale, je skakelj le pel in skakal z rožice na rožico. Pozimi pa je šel trkat k rusicam. Odprla mu je ena izmed rusic in skakelj je prosil. Ce bi ga sprejele. Rusica je odvrnila, da mora vprašati gospodinjo. In ta je želela vedeti, kaj je delal poleti. Ko je odgovoril, da je pel in skakal, ga je gospodinja sprejela, ceš da jim bo krajšal cas s petjem in citiranjem, saj one tega ne znajo. Škrgat, ATU 280A Kraj: Nova vas pri Kortah, Istra. Zps.: Nada Morato, 2002. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 41–42, št. 25. Mroulja nu kobilca / Mravlja in kobilica / La formica e la cavalletta, ATU 280A Kraj: Poljane / Marcottini na Krasu. Zps.: Giulia Sandrin. Objava: Sandrin 2010, str. 28–32. Škrgat, ATU 280A Kraj: Nova vas pri Kortah, Istra. Povedal: Ivan Rojac. Zps.: Rožana Koštial. Objava: Morato / Stanonik 2002, str. 41–42, št. 25. ATU 282A* Bolha in muha / The Flea and the Fly Bolha in muha se pogovarjata o svojem življenju. Bolha ni zadovoljna na podeželju, muha pa ne v mestu. Zamenjata kraje in tedaj sta zadovoljni. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 535, num. 587); dokumentiral Jacques de Vitry, Sermones vulgares (Jacques de Vitry / Crane 1890, num. 59); EM: Fliege und Floh tauschen. Pljunek in bolha Povedala Marcelija Bole, Šepulje na Krasu, zapisala Danila Kocjan, ATU 282A* Objava: Kocjan, Hadalin / Stanonik 1993, str. 46, št. 15. Pljunek in bolha sta se srecala na openskem tramvaju. »Kam, kam pa ti, prijateljica?« je vprašal Pljunek Bolho. »Ven iz mesta,« mu odgovori Bolha, »na deželo, v mestu ne morem vec živeti. Vsi so proti meni, na razne nacine me zatirajo. Zadosti mi je tega preganjanja. Preselim se na kmete, med macke in psicke, med nedolžne otrocicke. Upam, da bom svobodno skakala kot enkrat, tam bo spet med listjem in senom raj.« »Vso sreco ti želim, botra Bolha,« odgovori Pljunek. »Jaz pa bežim iz dežele v mesto. Na deželi nimajo do mene nobenega spoštovanja, mecejo me na vse strani, pustijo, da se na cesti posušim ali pa v vodnih rovih zgubim. Slišal sem, da nas po mestih spoštujejo, da zavijajo pljunke v svilene robce. Vidiš, draga prijateljica, vsi moramo s trebuhom za kruhom. Jaz najprej poskusim sreco v bližnjem Trstu. Ce ne bo tukaj zame srece nic, bom poletel na Luno kot ptic. Pa srecno, botra, jaz grem v daljni svet. Raje kot prezgodaj na svoji zemlji umreti.« ATU 283B* Mušja hišica / The House of the Fly A: Miš, zajec, lisica in volk se zberejo v rokavici (lobanji). Medved se usede na hišo in jo zdrobi. B: Živali si poišcejo ponoci zavetje v rokavici. Naslednji dan dedek najde svojo roka­vico, živali pa gredo vsaka svojo pot. Opomba: Slovenske razlicice odstopajo od osnovnega pravljicnega tipa, zato so uvr-šcene pod dodani pravljicni tip *ATU *283C*. Mojca Pokrajculja in lisica, Marija Vogelnik, 1940. *ATU *283C* Deklica in piskrcek (Mojca Pokrajculja) The Girl and the Pot Deklica med pometanjem najde kovanec in si kupi loncek (deklici zapusti loncek mamica). Ko se naredi noc (nevihta), ga obrne in se skrije vanj. Ponoci pridejo živali in jo prosijo, da jih sprejme pod streho. A: Deklica spusti vse noter, le medved nic ne vpraša in se rine noter (sede na loncek), pri tem pa loncek poci. B: Ponoci lisica poliže med, ki ga je prinesel medved, in namaže gobcek zajcku, tako da živali mislijo, da je on pojedel med. Spustijo se za njim v tek in zajcek si na begu polomi tacke, zato ima še danes sprednje tacke krajše. (Medved ga ujame za rep in mu ga odtrga, zato ima še danes kratek rep.) Literatura: Möderndorfer 2002; Kropej 2012. Pripovedka o piskercku Velikovec na avstrijskem Koroškem, *ATU 283C* Objava: Gaspari / Košir 1923, str. 8–10. Deklica je pri pometanju našla krajcar. Za ta krajcar si je kupila piskercek ter šla ž njim po jagode. Tam jo je zajela noc. Deklica je prekucnila piskercek in zlezla notri, da bi prenocila. Kmalu je prifrcala muha in prosila prenocišca. Deklica je rekla: »Kar pojdi notri, zate bo že še prostora.« Ko je bila muha že pod piskerckom, je priskakljala žabica, potrkala na piskercek in vprašala: »Kdo je tu notri?« Oglasila se je deklica: »Jaz deklica sirota in muha po­brculja.« Tudi žabica je prosila prenocišca. »Le kar notri, en koticek je še prazen,« pravi deklica. Pricapljal je še zajcek in potrkal na vrata in vprašal: »Kdo je tu notri?« »Jaz deklica sirota in muha pobrculja in žabica pokrculja.« »Ali daste še meni malo prostora?« »Le kar zlezi notri, se bomo že še toliko stisnili.« Nato se je priplazila še lisica. »Kdo je tu notri?« »Jaz deklica sirota, muha pobrculja, žabica pokrculja in zajcek hlapcek.« Tudi lisica je prosila za prenocišce in deklica jo je pustila notri. Proti jutru pa je pri­kobacal medved in pobaral: »Kdo je tu notri?« »Jaz deklica sirota, muha pobrculja, žabica pokrculja, zajcek hlapcek in lisica deklica.« Ne da bi prosil, je zacel veliki medved lesti v piskercek, ali piskercek je pocil in vsi so se tako prestrašili, da so zbežali vsak na svoj kraj. Mojca Pokrajculja Povedal gostilnicar Ulrik Tof iz Mežice, okolica Velikovca, ATU *283C*+15 Objave: Möderndorfer 1937, str. 14–17; Möderndorfer 1946, str. 301–305; Möderndorfer 1957, str. 155–157; Bolhar 1964, str. 107–110; Möderndorfer / Šašel 1972, 134–136. Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskrcek. Zvecer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj pa je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo mocno trkanje na vrata njene hišice. »Kdo je zunaj?« je vprašala. »Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, ce me ne vzameš pod streho!« je javkala. Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: »Ce kaj znaš, ti odprem, drugace ne!« »Šivilja sem,« je dejala lisica. Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrcek. Legli sta in takoj zaspali. Še preden sta se v spanju prvic obrnili, je že zopet trkalo na vrata. Ko je Mojca Pokrajculja vpraša-la, kdo spet trka, je zajavkalo: »Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izucen mesar.« »Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrcek. Iz spanja jih je zopet zbudilo javkanje: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz, medved, zmrznem, ce me ne spustiš k sebi.« »Kaj pa znaš?« ga vpraša Mojca Pokrajculja. »Cevljar sem,« je odgovoril medved. Mojca Pokrajculja mu je nato odprla vrata na stežaj. »Danes pa res vso noc ne bo miru,« se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova zacula trkanje in tarnanje. »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi; zmrzujem!« »Kdo pa si in kaj znaš?« je vprašala gospodinja. »Jaz sem zajcek. Šivati znam kakor krojac,« se je glasil odgovor. Nato je tudi zajcek dobil svoj koticek pod piskrckom. Mojca Pokrajculja je bila že huda, ko je zopet nekdo trkal in stokal: »Mojca Pokraj­culja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem vec burje in slane.« Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je zvedela, da je izucen drvar. Nato so vsi sladko zaspali. Mojca Pokrajculja je zjutraj odposlala vse goste na delo. Volk je poskrbel za dobro vecerjo. Prinesel je vec panjev cebel, jih zaklal in vse lepo otrebil, med pa ocistil in spravil v lonec. Skuhali so si vecerjo in legli pocivat. Ponoci je lisica zastokala: »Avbe, joj, mene pa trebuh boli!« Mojca Pokrajculja ji je rekla: »Pojdi v kuhinjo in skuhaj si kamilic!« Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je lisica že zopet stokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca Pokrajculja zopet rekla, naj si skuha kamilic. Lisica je tako šla trikrat v kuhinjo kuhat caja. Pa je ni prav nic šcipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je namrec, kam je Mojca Pokrajculja spravila med, in ga je polizala do kraja. Nato je sladko zaspala. Zjutraj je Mojca Pokrajculja odredila vsem delo, lisici pa je rekla: »Šiviljcka, ker si bila sinoci bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dalje poleži, da se spociješ.« V kuhinji je kmalu nato nastal velik hrup in prepir: »Ti si strd polizal!« »Jaz ne, pac pa ti!« In tako naprej. Mojca Pokrajculja je odlocila: »Tat je bil domacin, nihce drugi ni vedel za strd in tudi nihce ni mogel v piskrcek, ker so bila vrata zapahnjena.« Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk: »Lezimo vsi na hrbet, odprimo usta in se soncimo! Kdor je pojedel med, temu prileze nazaj in kapal mu bo od ust.« Vsi so legli pred piskrckom na travo in takoj zaspali. Lisica je imela slabo vest in je zato bedela. Res, strd ji je prilezla iz želodca in je kapala na tla. Hitro se je obrisala in namazala s strdjo poleg sebe specega zajcka okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala. Zbudil jo je hrušc. Zaspanci so se bili namrec medtem zbudili ter opazili, da se zajcu cedi med okoli gobca. Zaceli so ga neusmiljeno pretepati, nalomili so mu že prednje noge, šele potem se mu je posrecilo pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala sama s piskrckom. Zajcu pa niso vec zrasle polomljene prednje noge in zato ima še danes prednji par nog krajši od zadnjega. Deklica s piskrckom Lojze Zupanc, Bela krajina, *ATU 283C* Objava: Zupanc 1944a, str. 126–128. Ubogi deklici je umrla mamica. Zapustila ji je piskrcek in drugega nic. Deklica je vzela piskrcek in odšla po svetu. Pride v gozd. Povezne piskrcek in leže podenj, da se odpocije. Kmalu pribrenci muha: »Kdo je notri?« »Jaz uboga deklica! Le pojdi še ti noter!« Komaj zleze muha pod piskrcek, že se privlece od nekod pajek: »Kdo je notri?« »Jaz uboga deklica in muha Primaruha! Le pojdi še ti noter!« Komaj se skrije pajek pod piskrcek, že priskaklja miška: »Kdo je notri?« »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavcek! Le pojdi še ti noter!« Komaj smukne miška pod piskrcek, že priskaklja zajcek: »Kdo je notri?« »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavcek in miška Glodacica! Le pojdi še ti noter!« Komaj pocene zajcek pod piskrcek, že se prihuli od nekod lisica: »Kdo je notri?« »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavcek in miška Glodacica in zajcek Dudeldajcek! Le pojdi še ti noter!« Komaj se stisne lisica pod piskrcek, že prilomasti medved: »Kdo je notri?« »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavcek in miška Glodacica in zajcek Dudeldajcek in lisica Tatica! Glej, le zate, medvedic, ne bo pri nas prostora nic! Si pac prevelik Robavs, si pac pretežek Godrnjavs!« Medved pa hud od nejevolje zagodrnja in sede kar na piskrcek. Piskrcek se zdrobi in izpod crepinj skocijo: uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavcek in mi-ška Glodacica in zajcek Dudeldajcek in lisica Tatica. Primejo se za roke in zaplešejo okoli Rjavcka. Zdrobil se je lonec – zdaj je pripovedke konec! Deklica v Selah veka Josip Šašel, Sele, Rož na avstrijskem Koroškem, *ATU 283C* Objava: Mladi rod II/2, november 1952, str. 14. Sirota deklica je pometala pa krajcar našla. Kupila si je piskrc in šla jagode nabirat. Tam jo je zajela noc. Deklica prekucne piskrc in zleze noter prenocevat. Kmalu pri­frka muha, se vsede na piskrc in prosi: »Ali smem pod streho?« »Koj pojdi noter, zate bo že še kraja (prostora).« Komaj je muha notri, prileze žabica, potrka in bara: »Kdo je tantre (tu notri)?« »Jaz sirota deklica in muha pobrculja.« »Ali vzamete še mene pod streho?« »Koj pridi, se bomo že stisnile.« Potlej priskaklja še zajcek, potrka in bara: »Kdo je tantre?« »Jaz sirota deklica, muha pobrculja in žabica pokrculja.« »Ali daste še meni malo kraja?« »Koj skoci santer (sem notri), bo nam bolj toplo.« Pozneje pride še lisica. »Kdo je tantre?« »Jaz sirota deklica, muha pobrculja, žabica pokrculja, zajcek hlapcek.« »Za mene bo tudi še kak koticek,« pravi lisica in se zmuzne noter. Ponoci pa pritaca še medved in bara: »Kdo je tantre?« »Jaz sirota deklica, muha pobrculja, žabica pokrculja, zajcek hlapcek in lisica pridna deklica.« Medved pa nic ne prosi, koj zbaše se noter. Piskrc pokne in deklica veka. Mene ne, mene ne, piskercek je moj! Milko Maticetov, ok. 1959, Potoce v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, ATU 283C* + med ATU 123 in 333 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Deklica je pometala hišo in je dobila denar. Pa je šla in si kupila piskercek, ne velik piskercek, šla je z njim v dobravo in je zbirala jagode crnice. Zacelo je deževati pa je zlezla pod piskercek, ker je šel dež. Potem je prišel še zajcek in je rekel: »Še meine spusti noter.« »No,« je rekla deklica, »pa pridi, pa pridi, saj je ta piskercek moj.« Zdaj sta bila spodaj nekaj casa, ko pride lisica. »Še mene spustita noter!« »Pa pridi, pa pridi, pa ta piskercek je moj!« Pa zleze noter. Potem pride volk: »Spustite še meine noter!« »Ja,« je rekla deklica, »ni toliko prostora! Ah, le pridi, le pridi, se bomo že še stisnili vkup!« Je bil nekaj casa notri, pa ni mogel mirovati, ker so se mu sline cedile po zajcku. Ga je pa snedel. Deklica je rekla: »Meine ne, meine ne, piskercek je moj!« Zdaj volk je zagrabil še lisico. »Meine ne, meine ne, piskercek je moj!« Lisico je snedel, potem pa je nekaj casa gledal okoli – deklica je bila tako lepa – je zgrabil še deklico in jo požrl. Zdaj volk je bil sit, deklice ni bilo, piskercek je bil ves krvav, se je zacel kotrljati dol po bregu. Volk je zlezel na sonce in zaspal. Potem je prišel lovec Ankeli, si je koj mislil: »Aha, sem te le dobil, razbojnik!« Obenem si je rekel: »Zdaj tako spi in ima tak trebuh, to ni nic dobrega. Ga bom pa prerezal!« In res naredi to, pogleda, najprej skoci ven zajec, še malo, tudi lisica, potem pa še deklica. Ha, potem pa brž po kamenje pa so ga natrpali noter pa zašili skupaj, volk je pa kar spal! Zdaj, ko se je pa zbudil, je rekel: »Kako sem jaz žejen! Moram iti k Zilji pit!« Šel je dol po bregu in prišel k Zilji, tam je bilo precej strmo, je štrbunknil noter. Ven pa ni mogel, ce si je še tako prizadeval; Zilja ga je odnašala. Potem je prišel še lovec Ankeli in ga potlacil noter. Ker ni mogel ven, se je utopil. Potem je bila deklica rešena, je morala iti domov. Decwa in pisq.rc Tom Priestly, 1973, Sele, Rož na avstrijskem Koroškem, *ATU 283C*+480A Vir: Priestly: Text F02.3; Arhiv ISN ZRC SAZU. N. j pa decwa j pa šiš pumet.wa j pa j pa šilij našwa. S.d. j pa šw. j pa .n pisq.rc qu’p.wa n. s. j pa j pa t.k u les b.wa. Mewa tist pisq.rc, s. j pa nu.c hrat.wa pa qarqi qni wid.wa drujga pa smuk n.t.r pud tist pisq.rc. N. ma’w crez .n cajt p.rliti pa muni pa praw: Mjaw, deqilca, a’ wš qej dawa m.ni maw wiceri? Deqilca pa reqwa: Qoj s.nt.r pojd, boma pa qap wicerj.wa. Crez .n cajt prede pa quži naredi: Hawhaw, deqilca, a’ wš qej dawa m.ni maw wiceri? N. deqilca pa praw: Qoj s.nt.r pojd, je že muni teq., bo’m pa qap wicerjal. Smuk n.t.r i pa še quži š.w n.t.r pud tist pisq.rc. Maw n.w.rh pa pride pa petelince: Qiq.riqi, deqilca, a’ wš qej dawa m.ne veceri? Deqilca pa reqwa: Qoj s.nt.r pojd, sta že muni pa quži teq., bom pa qap wicerjal. Spe.t petelinci n.t.r pud tist pisq.rc pa b.l n.tri, no s.d. decwa je squx.wa weceri, s pa powecerj.l, po s’ pa maw puž.bral, s. šl. pa lect. Pu nu.c pride pa horn mož pa praw: Deqilca, deqilca, deqilca. Deqilca se j ustraš.wa i pa reqwa: muni, miawkaj za me, da me moži ne poje; petelince, poj za me, da me moži ne poje. Muni j zacew mjaw mjaw, quži j naredu haw haw haw, petelince je zapew qiq.riqi, tist m.ž se j ustrašu pa bižu. J pa b.wa decwa reš.na, zato je decwa prej dob.r s.rce mewa, tist muni pa quži pa petelinci s. taq strax mel i noc ujewa j.h i n.t.r pud pisq.rc uzewa pa weceri dawa jm; zat. je dob.r s.rce mewa, j pa s.d. tudi rešena b.wa. A b. b.wa decwa sama, pa b. je hor.n mož s sabu uzew j., t.k j pa muni zacew mjawqat, quži w.jat, petelinci pa zapew qiq.riqi, j š.w pa bižu tist mož naprej, j pa b.wa decwa rešena. Widš, zato morš zmir.m hanim druhm puma’hat pa da ma’ dob.r s.rci pa hanem be’q da’ in zato je pa decwa rešena b.wa. Deklica veka / Dëq.lca veqa, *ATU 283C* Kraj: Rož, avstrijska Koroška. Zps.: Josip Šašel. Objava: Šašel / Ramovš 1936, str. 18–19; ponatis: Bolhar 1952, str. 193–197; Bolhar 1964, str. 110–111. Mojca Pokrajculja, *ATU 283C*+15, literarna verzija Avtorica: Breda Varl. Objava: Mojca Pokrajculja. Po koroški ljudski pripovedki zapisala Breda Varl; glasba: Edi Ora-že. Celovec: Kršcanska kulturna zveza 2005. ATU 285 Otrok in kaca / The Child and the Snake Otrok si deli mleko s kaco. Ko mati to vidi, se ustraši za otroka in kaco ubije. Kmalu zatem otrok zboli in umre. Opomba: Ta pravljica je vcasih v povezavi s pravljicnim tipom ATU 672 Krona kacje kraljice. Literatura: Dokumentiral Gottschalk Hollen, Sermonum opus (I, 51F); BP II, 459–461; EM: Kind und Schlange. Kaca ponoci gospodar Povedala Kata Jankovic, zapisal njen sin Edi Jankovic, Bednje, Bela krajina, objavil Ivan Šašelj, ATU 285 Objava: Šašelj 1909, str. 246, št. 18; ponatis: Kelemina 1930, str. 135, št. 84. V neki vasi je živela žena, ki ji je bil mož v Ameriki. Imela je tri otroke. Svoji deci je dala piti mleko, sama pa je odšla po svojih opravkih. V kuhinjo k deci pa je došla kaca izpod peci in je jedla z deco mleko. Deca so se prestrašila in so zacela mater klicati: »Mama, z nami puzina je.« Mati pa se ni zmenila za to klicanje. Tako so jo deca klicala vec dni. Enkrat je šla pa vendar gledat, kaj otroci zmirom klicejo, in je zapazila veliko kaco, ki je jela z otroci mleko. Ona se je jako prestrašila, da ce kaca deco zapuhniti. Za to je hitro pisala možu v Ameriko, da naj gre brž doma, da hodi v hišo kaca in da ce njo in deco zapuhniti. Mož se odpravi hitro doma in razkopa pec in najde sredi pecnega zida veliko gnezdo in v njem veliko kaco. To hitro ubije. Po noci pa mu poginejo najboljši voli, zato ker je kaco ubil. Ta namrec ni hodila zato, da bi zapuhnila ženo in deco, ampak zato, ker je bila ponoci gospodar. Kacja kraljica in grofovska deklica Janko Orožen, porecje Savinje in Sotle, ATU 934+285+672B* Objava: Orožen 1936, str. 143–144, št. 2. Na Kacjem gradu pri Dobrni sta živela bogat grof in njegova žena. Imela sta hcerko, ki ji je bilo pri rojstvu prerokovano, da jo bo ubila strela, ko bo stara sedem let. Da bi se to ne zgodilo, sta grof in grofica zaprla hcerko v globoko klet. Ko je bila deklica stara pet let, je grofica spoznala, da vedno bolj hira. Skrbelo jo je. In ko ji je nekoc prinesla mleka, je postala za vrati ter jo opazovala. Kaj vidi? Velika kaca se je približala deklici, odložila krono in popila z njo mleko. Grofica je povedala možu, kaj je videla. Grof je vzel deklico iz kleti. Drugega dne je poklical k sebi svoje najboljše prijatelje, da bi mu pomagali vzeti kaci krono. Nastavili so v kleti mleko in cakali. Toda kaca je pravocasno opazila njihovo namero. Bila pa je ta kaca kacja kraljica. Imela je pišcalko, s katero je sklicala vse kace vsega sveta. Z njimi je zacela oblegati grad. Grašcak je bil ves v strahu. Tedaj pa je prišel v grad neki berac, ki je nasvetoval, naj naložijo okrog vsega obzidja obilo drv. Ubogali so ga. Nato je ukazal hlapcem, naj zažgo drva, sam pa je splezal na visoko drevo in zapiskal na ponarejeno pišcal. In kace so se priplazile od vseh strani. Spenjale so se prek grmade, pa so popadale v ogenj. Samo njih kraljica je prišla na drugo stran. Ko je zagledala na drevesu beraca, je splezala do njega. Dotaknila se ga je in berac se je spremenil v prah. Pa tudi kraljica sama je padla v ogenj. Grad je bil rešen. Od bele kace, ATU 285+ad 627 Kraj: Podbrezje, Gorenjska. Zps.: J. Novak. Objava: Slovenski glasnik 2/7 (1. 10. 1858), str. 112–113: Narodne pripovedke iz Podbrezja; ponatisi: Krek 1885, str. 82, št. 37: O beli kaci; Nedeljko 1904, str. 66; Kelemina 1930, str. 135, št. 85: Kaca daruje krono; Bolhar 1952, str. 166: Bela kaca II; Bolhar 1964: str. 167–168. Ož, ATU 285 Kraj: Martinji Vrh pri Škofji Loki. Zps.: Ivan Tušek (J. Tušek). Objava: Slovenski glasnik 2 / 1858, str. 97: Pripovedke iz Martiniverha; ponatisi: Krek 1885, str. 75–76; Kelemina 1930, str. 134, št. 83: Ož cuva hišo; Tušek / Dolenc 1986, str. 25–26: Gož – hišni varuh; Dapit / Kropej 2004, str. 35. Oži so prilezli na njivo k žanjicam in jih opozorili, da hiša gori. Otrok je vsak dan hodil iz hiše hranit oža. Ko starši to odkrijejo, oce oža ubije, sin pa kmalu nato shira. Muž kaci mleko nosil, ad ATU 285 Kraj: Varaždin, Hrvaška. Zps.: Matija Valjavec. Objava: Kres 5/1885, str. 348–349. Kace, ATU 285 Kraj: Posocje / Isonzotal. Zps.: Anton von Mailly. Objava: Mailly 1916, str. 29. Krona kacje kraljice, ad ATU 285 Objava: Slovenski gospodar 64/6 (februar 1930), str. 12: Za našo deco. Kraljica je pozvala vse slikarje svojega kraljestva, naj ji pošljejo nacrte za izdelavo nove krone. Cevljarjev sin Mirko je postavil malo pred soncnim zahodom mleko pred kacjo luknjo. Kmalu je prilezla kaca in zacela srkati mleko. Na glavi je imela krono. Mirko jo je natancno narisal. Kraljicin vrtnar je videl nacrt in kraljica je dala po njem narediti krono. Mirka je nagradila in postal je slaven slikar. Pastircic in kaca, ad ATU 285 Kraj: Solbica / Stolvizza, Rezija. Povedala: Tyna Wajtawa / Valentina Pielich. Posnel: Milko Maticetov, 29. 6. 1967. Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: 14/57, 39 A, 28-58. ATU 285A Mož in poškodovana kaca / The Man and the Wounded Snake Kaco hranijo z mlekom in zato prinaša sreco k hiši. Ko jo ubijejo ali ji hocejo vzeti krono, jih doleti nesreca. Prim. ATU 285. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 429, num. 51); drugi del je dokumentiran v indijski Pancatantri (III, 5); BP II, 46. Bela kaca Janez Trdina, 1955, okolica Novega mesta, ad 285A Objava: Janez Trdina 1955, str. 37–38. Nekdo je bil našel v tej gori neizmeren zaklad. V globoki jami je stal železen ceber, je bil do vrha poln rumenih zlatov, velikih kakor majolkino dno. Za te denarje bi se bila kupila Ljubljana, kaj ne Novo mesto. Dišali so možu slaje ko lacni macki rdeca klobasa. Hotel jih je vzdigniti, ali mu niso dale kace, ki so jih varovale. Okoli cebra je ležalo kac celo grmado. Mož misli, misli, nazadnje se domisli. Šel je v Zagreb ucit se v crno šolo. V crni šoli se je naucil vseh umetnij in coprnij. Znal je delati in odvracati toco, znal je tudi zagovarjati kace. Pride nazaj v Žabjek, da dvigne zaželeni zaklad, in sede pred jamo, v kateri je stal ceber s cekini, in zacne moliti vse latinske, vlaške in turške zagovore, katerih so ga naucili v Zagrebu. Iz jame se zacne motati kaca za kaco in bežati proc, da je ne ubije zagovor. Mož stopi v jamo in prime za ceber. Kakor bi trenil, pa se ga oklene Bela kaca, katera se ni zbala njegovih kletev in molitev, in Bela kaca zapiska, da se je stresla vsa ta gora, in na ta pisk se vrnejo tudi one kace, ki so bile pobegnile, in sedaj so reveža tako raztrgale in razjedle, da ga ni ostalo druzega kot kupcek belih kosti in lasje. Taka se je godila prej in pozneje tudi marsikateremu lakomniku. Na isti nacin so poginili vsi, ker niso mogli prekosati Bele kace. O kacah, ad ATU 285A Zps.: Janko Pukmeister (J. Vijanski). Objava: Slovenski glasnik 4, št. 6 (1. 12. 1859), str. 182. Nekdo je zakotalil po klancu kolo, da so se kace zapodile za njim in pustile zlato jabolko, s katerim so se igrale. Mož je jabolko vzel, drugi dan se je vrnil po kolo. V kolesu je bila skrita kaca, ki ga je picila v vrat, da je umrl. Pripovedka o beli kaci, ad ATU 285A Kraj: Dolenjska. Zps.: Josip Jurcic. Objava: Slovenski glasnik 7/26 (15. 12. 1861), str. 142–143; ponatis: Bolhar 1952, str. 165; Bolhar 1964, str. 175. Bela kaca je mati in kraljica vseh drugih kac, nosi krono z blešcecim diamantom. Kacji lovec je z enoletno leskovko narisal ris in v njem zapiskal, medtem ko je po­mocnik splezal na deveto bukev od risa. Pridejo kace in polože glavo na ris, ko pa pride bela kaca, zamahne z repom in vse kace lovca v risu opikajo. Kacja kraljica, ATU 285A Kraj: Ptuj. Zps.: Jože Mencinger. Objava: Jože Mencinger, Voda in njene moci v domišljiji Štajerskih Slovencev. Kres 3/1883, str. 601; ponatis: Pajek 1884, str. 66; Dapit / Kropej 2004, str. 32. Kacja kraljica in decek, ad ATU 285A Kraj: Bela krajina. Zps.: Janko Barle. Objava: Dom in svet 11 (1898), str. 58. Decek je padel v gozdu v jamo, polno kac. Kot one je tudi sam lizal neki kamen in tako preživel med njimi sedem let. Tedaj ga je kacja kraljica – bela kaca z diamantom na glavi – na njegovo željo vrgla iz jame, a prepove mu, da bi jih izdal. Ljudje pa so toliko casa silili vanj, da jim je nazadnje pokazal kacjo jamo. Splezal je na deseto bu-kev od jame in glasno zažvižgal. Iz jame je prilezla kacja kraljica, se obrnila in podrla devet bukev, a desete ni mogla. Ljudje so jo potem ubili in ji vzeli diamant. V oblasti sovražnikovi, ad ATU 285A Kraj: Koroška. Zps.: Carinthiacus. Objava: Naš dom (oktober 1937), str. 148. Neki mož je šel s tovarišem v gozd, da bi posekala drevo. Pri prvem udarcu se nena­doma pojavi pred njima pošastna kaca z dvema glavama. Zažene se proti možu in ga hoce požreti. S silnim udarcem ji odseka eno glavo, toda pri tem mu pade sekira iz rok. Pošast se ovije okoli njega in ga odvlece v bližnjo votlino. Klical je še, naj mu tovariš poda sekiro, a tovariš je zbežal, in tako je žalostno koncal. ATU 285B* Kaco spravijo iz telesa / The Snake Stays in the Man’s Stomach Mož spi pod drevesom z odprtimi usti in kaca se splazi v njegovo telo. Kaco spravijo ven s pomocjo mleka, ki ji ga nastavijo. Literatura: Dokumentirana v indijskih variantah; Scherf 1995 II, 1389–1391. (Kaca v deklicinem telesu) Janko Barle, Bela krajina, ATU 285B* Objava: Dom in svet 11/1898, str. 59. Pasla je deklica blago* in na paši zaspala. V spanju je imela odprta usta, pripolzela je do nje kaca in zlezla skozi usta v njen život, a deklica ni znala nicesar o tem. Kmalu potem se je udala (omožila). Ljudje so se ji cudili, ker je pila vedno le mleko, a ona se je tožila, da jo vedno nekaj grize in mrzi v želodcu. Cez leto dan je rodila ona detešce, kateremu je bila kaca okrog vratu ovíta. Ljudje so se tega zelo prestrašili; neka žena je pa svetovala, da prinesejo skledico mleka. Ko je kaca mleko zapazila, odvila se je od otrocjega vratu, popila mleko in potem odpolzela venkaj. *blago – živina Kaca v telesu, ad ATU 185B* Objava: Illyrisches Blatt 1835, str. 24. Zidar iz Pariza je trdil, da ima kaco v telesu. Navidezno so ga operirali in si priskrbeli kaco, ki so mu jo pokazali, kot da so jo potegnili ven. Zdaj je bolnika skrbelo, ce kaca ni imela mladih. Ko so mu zatrdili, da je moškega spola, je bil zdrav. Deklica in kaca / Chajori i sap, ATU 185B* Kraj: okolica Novega mesta, romska pravljica. Zps.: Rajko Šajnovic. Objava: Šajnovic 2005, str. 39–48 (tudi v romšcini). ATU 289 Ponirek, pastiricka in trn – brodolomci / Bat, Diver and Thornbush Shipwreckwd Ponirek, pastiricka in pajek sklenejo posel, toda doživijo brodolom. Še vedno išcejo blago, dolg pa mora poravnati trn, ki je bil za poroka. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 453, num. 171); La Fontaine, Fables 12, 7; Dähnhardt IV/1912, 273; EM: Tiere auf Seereise. Zawoj nu bändula / Zavoj, pastiricka in trn Povedala Ana Bordänawa / Anna Di Lenardo in Colomba, 17. 12. 1962, Njiwa / Gniva, Rezija, posnel Milko Maticetov, ATU 289 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU: R 2, 62-2 (T. 135-B). Objava: Maticetov 1973, str. 46–48, št. 2; ponatis: Ciciban 18 (1962/63), str. 98. Zavoj (ponirek) je hodil v Ameriko, kajpada z ladjo, in je kupceval z metrskim bla­gom. Pravzaprav sta bila družabnika on in pastiricka, sta hodila po svetu. Cas je tekel in onadva sta tako delala – nemara niti nista znala prav delati – da sta šla na boben, sta zgubila vse vkup. Tedaj sta prišla spet na Laško, sta spet kupcevala, ampak jima nikoli ni šlo dobro, nista imela nobene srece. Tedaj sta se napravljala, da si bosta spet kaj poiskala. Pravi zavoj: »Kaj naj narediva,« je rekel, »ker zdaj nama necejo dati nikjer, nobena trgovina mi nic ne da. Nobena trgovina, kjer izdelujejo blago, mi nece dati blaga.« Pravi pastiricka, pravi: »Cuj, cuj,« pravi, »pojdi k trnu, da bi ti šel za poroka.« »Aaa,« pravi, »ne grem jaz, grem k pajku, naj mi da blago.« Ko je prišel k pajku, pravi: »Cujte, botrcek,« pravi, »ali bi vi hotel biti tako dober,« pravi, »in mi spet pomagal,« pravi, »mi dal blago, ker jaz odhajam. Do zdaj mi res ni šlo kaj prida, ampak zdaj, ko se vrnem, vam bom vse placal!« »Aaa,« pravi, »ti ne dam vec! Prej ko bi ti dal blago, jaz cem poroštvo!« Pravi zavoj: »Cuj,« pravi, »kaj naj naredim, ko si ne morem pomagati?« »Ma,« pravi, »tudi jaz ti ne dam!« In je šel domu, je povedal pastiricki, kako in kaj. Je rekla pastiricka: »Ali ti nisem rekla jaz?« »Dobro,« pravi, »te bom ubogal, pojdem k trnu, naj mi bo za poroka.« Je šel. In trn, ubožcek, je privolil, da mu gre za poroka. In je res bil za poroka in so naredili menico in šli po blago. In zavoj in pastiricka sta šla in šla. In ko sta prišla do srede morja, je ladja šla na dno. »Jojme,« pravi, »zdaj je ladja šla na dno, in kaj naj narediva? Ne moreva si pomagati in zapovrhu sva celo iskala poroštvo … Kaj naj zdaj narediva?« »Dobro,« pravi pastiricka, »cuj! Veš kaj,« pravi, »pojdiva pogledat,« pravi, »ti pojdi pod vodo pogledat, ce bi bila ladja z blagom tam notri, in,« pravi, »jaz jo bom hodila iskat dol pri vodi,« pravi. Tedaj on je šel res noter pod vodo iskat in hodi še zmerom pod vodo in ne more nikoli najti ladje z blagom. Pastiricka pa hodi zmerom doli pri kraju, ob vodi, ce bi je ne mogla kje najti. Pravi: »Ha,« pravi, »to bo težko jo zdaj najti! Kdo ve, kam jo je zaneslo!« Ko se je to razvedelo, je pajek šel lepo k trnu in je hotel biti placan. Od takrat onadva nista smela vec priti gor v Rezijo, sta morala iti spet proc. Tedaj trn, zdaj ko greste kam, ce ste obleceni, vas v hipu raztrže, saj pravi: »To je moje, ker sem moral placati jaz! In ce cete,« pravi, »vrnite mi tisti denar, ki sem vam ga dal, pa se bomo takoj pobotali in bo vse vaše!« ATU 293 Razprava med trebuhom in udi / The Debate of the Belly and the Members A: Deli telesa obtožijo želodec, da je nekoristen. Uprejo se, da bi ga podpirali, toda s tem škodujejo tudi sebi. B: Deli telesa razpravljajo o svoji uporabnosti. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 446, num. 130); EM: Magen und Glieder. Cloveško telo Anton Janežic, ATU 293 Objava: Kosi 1894, str. 9–10. Udje cloveškega telesa se navelicajo služiti želodcu in se upro. »Zakaj bi težko delali,« pravijo, »in pripravljali njemu, on pa bi sladko užival brez dela!« Noge niso hotele vec nositi, roke ne delati, zobje ne žvekati; tudi nos ni hotel vohati. «»Saj smo vsi jednaki, vsi hocemo uživati, vsi živeti jednako veselo.« Prvi dan so bili vsi udje veseli in dobre volje. Drugi dan že slabe, tretji dan obnemo­rejo, cetrti dan pa so že tako slabi, da jim je kar umreti. Vse telo oslabi; oci upadejo, noge omahujejo, roke se tresejo, jezik se ne more vec gibati v ustih. Sedaj se oglasi glava: »Dragi bratje in drage sestre! Sedaj vidite, kam ste prišli. Želodcu niste hoteli dati, sedaj nam tudi on ne more pomagati.« »Res je to, « pravijo udje, »prav ravna želodec, da nas priganja k delu, ker nas oskr­buje z vsem, cesar nam je treba za življenje.« In noge so zopet nosile, roke zopet delale, zobje zopet žvekali, vsi udje so veselo slu­žili želodcu, od katerega jim dohaja moc in življenje. Tako se godi vsaki državi, ker v nji je treba delavcev pa tudi vladalcev. Podložniki placujejo davke, oblastvo pa jim daje moc; drugemu ni moci živeti brez drugega. Bog je tako naredil in uredil. Cloveški udi se spuntajo, ATU 293 Zps.: Anton Martin Slomšek. Objava: Slomšek 1853; ponatis: Slomšek 1878, str. 26–27, št. 30. ATU 295 Slamica, ogelcek in bobek / The Bean (Mouse), the Straw, and the Coal Ogelcek, bobek in slamica se odlocijo, da bodo pobegnili. Pridejo do potoka, slamica leže prek, ogelcek jo prežge, ko hoce po njej preckati potok, bobek pa se jima tako smeji, da poci. Literatura: Dokumentiral v 16. stoletju: Burkhard Waldis, Esopus (III, 97); Grimm 18; BP I, str. 135–137; EM: Strohhalm, Kohle und Bohne; Maticetov 1959, str. 121–134; Grafenauer 1960, 13–30. Slamica, kamencek in bobek Fran Levstik, Spodnje Retje pri Velikih Lašcah, ATU 295 Objava: Vrtec 4/9 (1. 9. 1874), str. 139; ponatisi: Levstik 1931, str. 278; Levstik 1954, str. 201; Brezovnik 1894, str. 62, št. 46: Zakaj nosi bobek na trebuhu crno krpico?; Maticetov 1959, str. 124. Slamica, kamencek in bobek so skupaj šli po svetu. Pridejo do široke vode ter je ne morejo preiti. Slamica se oglasi: »Cujta me, temu je lehko pomoci: jaz ležem in vama naredim brv, da pojdeta preko vode.« Bobek preide prvi ter srecno dospeje na ono stran. A kamencek pride jedva do srede, obali se in pade v vodo, kjer vtone. Bobek je stal na suhem ter videl nezgodo, in se je tako smijal, da mu trebuh poci. Na sreco njegovo mimo pride crevljar. Ta se bobka usmili ter mu županec na trebuh prišije. – Zato še danes nosijo vsi bobki na trebuhu crno krpico, kakoršen je županec na starem crevlji. Zakaj ima bob fliko na riti Povedal Lojze Tratar, 28. 10. 1951, Gorenja vas pri Mokronogu na Dolenjskem, zapisal Milko Maticetov, ATU 295 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Objava: Maticetov 1959, str. 126. Bob, slamca pa uogucek so šel na bužje put na Zaplaz. Pridejo pa u Martije vas (Martinja vas) do Jurcka. Tam je bla Mirna cez cesta, je biu poudje (povodenj). Zdej pa prau bobek: »Kaku bomo pa mi tule cez pršel?« »He,« se je bob oglasu spet, »tu cist lahku: slamca zna dobr plavat pa bo naj cez pre­nesla kje do Gregoricka.« Prau: »Kirga pa boš prenesla cez tap.ruga?« »E,« prau, »pa naj gre uogu name.« Bob je stau pa tam na uni stran pr Jurcki. Uogucek se skobaca gor na slamca na hrbet pa sta zacela plavat. Slama pa pregori pa je šlo use tist kedel za Martinska hosta po uod. Bob se je pa taku smejou, de mu je ret pocla, pol je šou pa gor u Martijo vas h Dušceki, k je biu šuštr. Prau: »Ke b mi ti ret zašu, m je pocla.« »O, bom!« je reku šuštr. Mu je pa ret zašu, ana flika gor djau. Ad tistih mau ma pa usak bob ana flika na rit. Zakaj ima bob fliko na riti, ATU 295 Povedala Brudarca v Prelesju / Ana Kostanjevec, 29. 10. 1951, Prelesje pri Šentrupertu na Dolenjskem, zapisal Milko Maticetov, ATU 295 Vir: Arhiv ISN ZRC SAZU. Objava: Maticetov 1959, str. 127. Bob je mu hlace raztrgane zad na rit. Je šu pa do anga žnedarje, da b mu tiste hlace zašeu. Je pa reku tist žnedar: »Kaku, jest nemam obene bele flike, samu ana crna imam tle,« je reku. Bob prau: »Pa tista crna pršij!« Zdej pa ima zmerej tista crna flika bob. Zakaj ima bob tisto crno fliko, ATU 295 Povedala Jerka Tratar (žena Lojzeta Tratarja), oktober 1951, Gorenja vas, Mokronog, Dolenjska, zapisala Fanci Šarf, ATU 295 Objava: Maticetov 1959, str. 127 (opomba 18). Bob pa slamca pa oguc.k so šli na božjo pot na Zaplaz. Zdej pa pridejo do Martinje vasi do pucla (pucka?). Zdej pa prau bob: »Kuku mo mi ces pršl.?« Dej pa prau bob: »Slamca zna dobr plavat.« Pa j prau: »Kerga boš zdej ces ta p.ruga prnesla?« Prau oguc.k: »Grem pa jest ta p.ru,« pa j zajahu slamca. Slamca j pa pregorela od ogucka, k je biu žiu. Pa j šlo use skp te dol za Martinsko hosto, oguc.k pa slamca, k je pre­gorela. Bob se j pa tuku smejau, k je vidu, da plava use skp te dol, de m je r.t pocla. Pol je šu bob pa te gor u Martino vas h Dušcek., k je biu šuštar, mu j pa r.t zašu. Od tist.h mau ma pa bob crno fliko na rit. Kdor se tuji nesreci smeji – ta se kmalu ob svojej solzi, ATU 295 Kraj: Doslovce pri Breznici pri Radovljici, Gorenjska. Zps.: Fran Saleški Finžgar, 1892. Objava: Vrtec 23/1 (1. 1. 1893), str. 12; ponatisi: Finžgar 1943, str. 43: Bobkova zaplata; Fin-žgar 1949, str. 42–43; Ribicic / Winkler 1957, str. 98; Maticetov 1959, str. 125–126. Macka in miška, ATU 295+2030 Objava: Slovenski gospodar 63/4, 1929, str. 9; povzeto v: Maticetov 1959, str. 127 (v opombi 19a). Macka in miška si skušata pomagati pri prehodu cez vodo s slamico. Ta pa se prelo-mi pod macko, ki pade v vodo. Miški od smeha poci trebušcek. Gre k cevljarju, da bi ji ga zašil. Cevljar pa hoce, naj mu najprej prinese šcetine, prašic zahteva moko, mlinar pšenico, polje gnoj, vol vodo iz potoka. Ko vsi dobijo, kar so želeli, je tudi miška uslišana. O mišici, ki je lezla skoz plot in si crevce pretrgala, ad ATU 295+2030 Kraj: Blace / Vorderberg, Ziljska dolina na avstrijskem Koroškem. Povedala: Helga Kopic. Zps.: Ivan Grafenauer, 25. 8. 1958. Objava: Grafenauer 1960, str. 13. Miška je lezla skozi plot in si pretrgala crevesce. Šla je k cevljarju in ga prosila, naj ji zašije crevesce. Cevljar je zahteval, da mu prinese mast, svinja je zahtevala sirk, sirk je zahteval gnoj, krava je zahtevala seno. Miška je pokosila travo, jo dala kravi. Zdaj je vsak dobil svoje in tudi cevljar je miški zašil crevesce. (Mišica je šla skoz plot), ad ATU 295+2030 Kraj: Blace / Vorderberg, Ziljska dolina na avstrijskem Koroškem. Povedala: Marija Mice. Zps.: Ivan Grafenauer, 30. 8. 1958. Objava: Grafenauer 1960, str. 19. (Mišica je šla skoz plot), ad ATU 295+2030 Kraj: Blace / Vorderberg, Ziljska dolina na avstrijskem Koroškem. Povedala: Neža Anderwald. Zps.: Ivan Grafenauer, 7. 9. 1959. Objava: Grafenauer 1960, str. 19. O fižolcku, ogelcku in slamici, ATU 295 Kraj: Saržent pri Cedadu, Nadiška dolina. Zps.: Tine Logar. Objava: Logar 1975, str. 56–57; ponatis: Brenk 1967, 119–121. ATU 296 Glineni in bakreni lonec / The Clay Pot and the Brass Pot in the River Lonceni in bakreni lonec plavata po reki. Bakreni lonec predlaga, da bi potovala skupaj, a lonceni se boji, da se bo ob bakrenem razbil. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 488, num. 378): EM: Töpfe: Irdene und eherne Topf. Clovek ino loncarska posodba Anton Martin Slomšek, 1847, ad ATU 296 Objava: Drobtinice 2/1847, str. 206–207; ponatis: Slomšek 1878, str. 31–32: Clovek in pa loncarska posodba. Glinasta posodba v rokah loncarjevih je mehka in vsako podobo lehko dobi; iz nje loncar lehko drago lošano skledico pa tudi svinski pisker lehko naredi. Se posodba na sonci posuši in nekoljko terda postane, še vender mocna zadosti ni, de bi se kaj vredniga v njo zhranilo. Hitro se razmoci ino v glino poverne, iz katere je nareta. Je pa v pecnici ožgana, se vec premeniti ne da; stere se, stere, pa v glino nazaj poverne se ne. Zato jo varno pozhranijo, dokler nje ni potreba v roke vzeti. Glinasti posodbi je tudi clovek podoben. V svojih mladih letah lehko vsako podobo dobi; iz otroka imenitniga gospoda pa tudi razbojnika izrediš. Na mlade ljudi se še zanesti ni; v dobro ino hudo se lehko nagnejo, kakor sonce posije, alj pa ploha potegne. – Ko je pa clovek v križih ino težavah terden postal, se ne vstraši še toljkih skušnjav; terden stoji kakor skala. »Srecen clovek, ki skušnjavo preterpi; zakaj kedar bo poskušen najden, bo prijel kro-no življenja, katero je Bog njim obljubil, ki njega ljubijo.« Jak 1,12. »Pec loncarsko posodbo skuša, ino pravicne ljudi pa skušnjava.« Sir 27,5. (Drobti-nice 1847) Zelo je vihar drevje majal in tresel …, ATU 296, avtorska basen Zps.: Janez Trdina. Objava: Ljubljanski casnik 1850; Trdina 1952, str. 147, št. 5; ponatis: Saksida / Honzak 2014, str. 101: Prazna domišljija. Vihar strese dve pomaranci v morje, kjer plavata po vodi. To vidi konjska figa in se jima pridruži, rekoc: Le plavajmo, me pomarance tri! – Neumnež gre med ucene in si misli v svoji domišljiji, da je ucen in moder. AaTh 298 Tekma med vetrom in soncem / Contest of Wind and Sun Sonce in veter skušata pripraviti popotnika, da bi odložil svoj plašc. Veter doseže le, da se popotnik vanj zavije. Sonce pa povzroci, da popotnik slece plašc. Literatura: Ezopova basen (Perry 1965, 429, num. 46); EM: Streit zwischen Sonne und Wind. Solnce in veter Anton Martin Slomšek, ATU 298 Objava: Drobtinice 1862; ponatis: Slomšek 1878, str. 68, št. 74; Slomšek 1896, str. 27–28. Pravijo, da sta se solnce in veter svoje dni skušala, kateri bi bil mocnejši. Pogodita se, naj tisti zmaga, kateri prisili popotnika, ki je bil na stezi, da slece svoj plašc. Veter zacne prvi hudo pihati. Zdolec in krivec se stepeta ter dež in toco napravita, naj bi popotnika primorala, da odloži svoj plašc. Popotnik ves moker od mraza trepece; pa trdno drži za plašc in se v njega zavija, kolikor more, ter hiti svojo pot. Veter potihne, vreme se zvedri. Zdaj pride solnce na vrsto. Prav lepo in prijazno zac­ne sijati in svoje žarke popotniku v hrbet upirati. Toplota raste, sapa cedalje gorkejša postaja in popotniku bolj in bolj vroce prihaja. Plašc mu je pretopel. Z rame ga vrže, razgrne na tla in se vleže v senco pocivat. Solnce se vetru posmeje, ker ga je tako lahko premagalo, in pravi: »Cesar se z grdim in s hudim ne stori, lahko se z dobrim opravi.« (Slomšek 1896) Solnce in veter, ATU 298 Zps.: Anton Janežic (po A. M. Slomšku). Objava: Kosi 1894, str. 131. Sonce in veter se skušata, kdo je mocnejši. Tisti, ki bo prisilil popotnika, da bo sle­kel plašc, bo zmagal. Veter napravi dež in toco, a popotnik se le še mocneje zavije v premoceni plašc. Nato posije sonce. Popotniku postane toplo. Vrže plašc z ramen in leže v senco. *ATU *298* Tekma v moci / The Contest of Strenght Trava in mravlja tekmujeta, katera bo pripravila oraca do tega, da bo ustavil plug. Trava in mravlja Lojze Zupanc, Bela krajina, *ATU *298* Objava: Zupanc 1956, str. 130. Prerekali sta se trava in mravlja, katera bo zaustavila oraca. Trava se je na vso moc uprla, a orac je pognal vole ceznjo ter jo s plugom podoral. Mravlja pa je zlezla oracu za robaco*. Orac je med oranjem nekaj casa otepaval zdaj z desnico, zdaj z levico. Ker pa šcegetanja ni strpel, je zaustavil vole, popustil plužno in slekel robaco. Tako je mravlja dobila stavo. *robaca – srajca ATU 298C* Trn in figa se prepirata, kateri je boljši / The Reeds Bend before Wind (Flood) A: Trsje in hrast se prepirata, kateri je mocnejši. Trsje se v vetru skloni, hrast veter izruva. B: Trnovec in figa se prepirata, kateri je boljši. Zmaga figa, ki ima dober sadež, trno­vec pa le lepo cveti. Literatura: Odlomki so dokumentirani v Ezopovih basnih (Perry 1965, 434, num. 70); EM: Baum und Rohr. Trn in figa Janez Svetokriški, 1691, ATU 298C* Objava: Svetokriški 1691/1991, str. 178. S. Cirillus piše, de trn v spomladi, kadar je bil poln cvetja, se je bil prevzel ter se je špot delal s fige, katera nima cvetja, ter je nji djal: »Ficus, ubi sunt flores tui (Figa, kje so tvoji cvetovi)?« Ali figa hitru rece: »Spina, ubi sunt fructus tui (Trn, kje so tvoji sa­dovi)?« Odgovori trn: »Non dedit mihi natura fructus (Meni narava ni dala sadov).« Takrat figa tudi rece: »Nec mihi flores addidit (Tudi meni ni dala cvetov); ali za tu nec ne maram, zakaj de li imam sad, je meni zadosti. Magis certe gaudeo esse fructifera sine flore, quam esse spina cum flore (Bolj razve­seljujejo rastline, ki prinašajo sadeže brez cvetov, kot trnje s cvetovi).« Na le-te beside trn je bil s špotam ostal. literatura Aarne 1910: Antti Aarne, Verzeichnis der Märchentypen. FF Communications 3. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica. Aarne 1913: Antti Aarne, Die Tiere auf Wanderschaft. FF Communications 11. Hamina: Aca­demia Scientiarum Fennica. Aarne / Thompson 1928: Antti Aarne, Stith Thompson, The Types of the Folktale: A Clas­sification and Bibliography. FF Communications 74. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica. Aarne / Thompson 1961: Antti Aarne, Stith Thompson, The Types of the Folktale: A Classifi­cation and Bibliography. Second Revision. FF Communications 184. Helsinki: Acade­mia Scientiarum Fennica. Aesop / Jacobs 1894: Joseph Jacobs, The Fables of Aesop. New York: Macmillan. Albreht 1920: Ivan Albreht, Paberki iz Roža. (Narodna knjižnica 16). Ljubljana: Zvezna tiskarna. Alverdes 1965: Paul Alverdes, Rabe, Fuchs und Löve. Fabeln der Welt. München: Dt. Buch--Gemeinschaft. Avsenik Nabergoj 2011: Irena Avsenik Nabergoj, Literarne vrste in zvrsti. Stari Izrael, grško--rimska antika in Evropa. Ljubljana: Cankarjeva založba. Babrius / Perry 1965: Ben Edwin Perry, Babrius and Phaedrus Fables. Cambridge, Massachu­setts, London: Harvard College. Balloch 2010: Bruna Balloch, Mlada lipa: prav.ce doma narete. Ured.: Roberto Dapit, Lucia Trusgnach, Danila Zuljan Kumar. Cedad: Kulturno društvo Ivan Trinko. Barst 1911: G. Barst, Der dankbare Löwe. Romanische Forschungen 29, 317–319. Baudouin de Courtenay 1876: Jan I. N. Baudouin de Courtenay, Rez'ja i Rez'jane, Slavjanskij sbornik 3, St. Petersburg, 223–371. Baudouin de Courtenay 1895: Jan I. N. Baudouin de Courtenay, Materialien zur südslavi­schen Dialektologie und Ethnographie I. Resianische Texte, gesammelt in den J. 1872, 1873 und 1877, geordnet und übersetzt von J. Baudouin de Courtenay / Materialy dlja južnoslovjanskoj dialektologii i etnografii. I. Rez'janskie teksty sobral v 1872, 1873 i 1877 gg., uporjadocil i prevel J. Baudouin de Courtenay. S. Peterburg. Baudouin de Courtenay 1904: Jan I. N. Baudouin de Courtenay, Materialien zur südslavi­schen Dialektologie und Ethnographie II. Sprachproben in den Mundarten der Slaven von Torre in Nordost Italien, gesammelt und herausgegeben von J. Baudouin de Co­urtenay / Materialy II. Obrazcy jazyka na govorach Terskich Slavjan v severovostocnoj Italii sobral i izdal J. Baudouin de Courtenay. S. Peterburg. Baudouin de Courtenay 1913: Jan I. N. Baudouin de Courtenay, Materialien zur südslavi­schen Dialektologie und Ethnographie III. Resianisches Sprachdenkmal »Christjanske uzhilo« / Materialy dlja južnoslovjanskoj dialektologii i etnografii III. Rez‘janskij pamja­tnik »Christjanske uzhilo«. S. Peterburg. Baudouin de Courtenay / Maticetov & Spinozzi Monai 1988: Jan Baudouin de Courtenay, Materiali per la dialettologia e l’etnografia slava meridionale IV. Testi popolari in prosa e in versi raccolti in Val Natisone nel 1873 / Materiali za južnoslovansko dialek­tologijo in etnografijo IV. Ljudska besedila v prozi in verzih, zbrana v Nadiških dolinah leta 1873. Inediti publicati a cura di / Pripravila za prvo objavo Liliana Spinozi Monai; Commento folklorico di / folklorni komentar prispeval Milko Maticetov. Trst: Editoriale Stampa Triestina. Baudouin de Courtenay / Madotto & Paletti 2000: Jan I. N. Baudouin de Courtenay, Resia e i Resiani (a cura di: Aldo Madotto e Luigi Paletti). Resia: Comune di Resia. Bechstein / Uther 1997 I: L. Bechstein, Märchenbuch. Nach der Ausgabe von 1857. Ed. H.-J. Uther (Die Märchen der Weltliteratur). München: Diederichs. Bechstein / Uther 1997 II: L. Bechstein, Neues deutsches Märchenbuch. Nach der Ausgabe von 1857. Ed. H.-J. Uther (Die Märchen der Weltliteratur). München: Diederichs. Benfey 1966: Theodor Benfey, The Panchatantra (Translated from the Sanskrit by A. W. Ry­der). Hildesheim. Blankenburg 1975: Wera von Blankenburg, Heilige und dämonische Tiere. Die Symbolspra­che der deutschen Ornamentik in frühem Mittelalter. Köln: Wienard Verlag. Bohanec 1966: Francek Bohanec, Slovenska ljudska pripoved. (Knjižnica Kondor 79). Ljublja­na: Mladinska knjiga. Bohanec 1994: Francek Bohanec, Divja jaga. Slovenska ljudska pripoved. Ljubljana: Mladin-ska knjiga. Bokal / Stanonik 2010: Milka Bokal, Jaz sem višje kot Marija. Folklorne pripovedi iz Polhove­ga Gradca, Dobrove, Horjula, Šentjošta, Crnega Vrha in okoliških krajev. Uredila: Mari-ja Stanonik, Glasovi 38, Celje: Celjska Mohorjeva družba. Bolhar 1952: Alojzij Bolhar, Slovenske narodne pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga (1. izd.). Bolhar 1955: Alojzij Bolhar, Slovenske narodne pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga (Ponatis s spremno besedo Milka Maticetovega). Bolhar 1959: Alojzij Bolhar, Slovenske narodne pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga (Ponatis s spremno besedo Milka Maticetovega). Bolhar 1964: Alojzij Bolhar, Slovenske narodne pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga (Ponatis s spremno besedo Milka Maticetovega, 4. izd.). Bolhar 1972: Alojzij Bolhar, Peklenski boter in druge slovenske pravljice. Celovec: Družba sv. Mohorja. Bolhar 1975: Alojzij Bolhar, Slovenske basni in živalske pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga. Boškovic-Stulli 1959: Maja Boškovic-Stulli, Istarske narodne price. Zagreb: Institut za naro­dnu umjetnost. Boškovic-Stulli 1986: Maja Boškovic-Stulli, Zakopano zlato: Hrvatske usmene pripovijetke, predaje i legende iz Istre. Zbirka: Sedmo kolo 38. Pula - Rijeka. Botica 2013: Stipe Botica, Povijest hrvatske usmene književnosti. Zagreb: Školska knjiga. Brenkova 1967: Kristina Brenkova, Babica pripoveduje: slovenske ljudske. Ljubljana: Mladin-ska knjiga (1. izd.). Brenkova 1970: Kristina Brenkova, Slovenske ljudske pripovedi. (Spremno besedo napisal Milko Maticetov). Ljubljana: Mladinska knjiga (1. izd.). Brenkova 1985: Kristina Brenkova, Slovenske ljudske pripovedi. (Spremno besedo napisal Milko Maticetov). Ljubljana: Mladinska knjiga (2. izd.). Brenkova 1996: Kristina Brenkova, Slovenske ljudske pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga (ponatis, prva izdaja: 1992). Brezovnik 1884: Anton Brezovnik, Šaljivi Slovenec. Zbirka najboljših kratkocasnic iz vseh sta­nov. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. Brezovnik 1894: Anton Brezovnik, Zakaj? – Zato! Zbirka pravljic, pripovedk in legend za šolo in dom. Ljubljana: Janez Giontini. Brinar 1904: Josip Brinar, Lisica Zvitorepka. Živalske pravljice za odraslo mladino. Celovec: Družba sv. Mohorja. Brinar 1933: Josip Brinar, Pohorske bajke in povesti. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Brodeur 1922: A. G. Brodeur, Androcles and the Lion. The Charles Mills Gayley Anniversary Papers. Barkley: The University of California Press, str. 197–213. Brunner-Traut 1968: E. Brunner-Traut, Altägyptische Tiergeschichte und Fabel. Darmstadt. Burrus / Goldberg 1990: Victoria Burrus, Harriet Goldberg, Esopete ystoriado, Madison: Hispanic Seminary of Medieval Studies. Byhan 1958: Else Byhan, Wunderbaum und goldener Vogel. Slowenische Volksmärchen. Ei­senach und Kassel: Erich Röth. Cankar 1951: Ivan Cankar, Izbrana dela 1. Uredila: Boris Merhar, France Dobrovoljc. Ljublja­na: Cankarjeva založba. Chauvin 1892ff.: V. Chauvin, Bibliographie des ouvrages arabes ou relatifs aux Arabes publi-es dans l’Europe chretiene de 1810–1885, I–XII, Liege 1892–1922. Chiabudini / Iussa 1995: Ilde Chiabudini, Raffaella Iussa, Sada te povien / Ora ti raconto. Cedad: Kulturno društvo Studenci. Christensen 1925: Artur Christensen, Motif et Theme: Plan d’un dictionnaire des motifs de contes populaires, des legendes et de fables. FF Communications 59. Helsinki: Acade­mia Scientiarum Fennica. Cifarelli 1993: P. Cifarelli, Catalogue thematique des fables esopiques francaises du XVI-e siecle. Paris: H. Champion. Cvetek / Stanonik 1999: Marija Cvetek, Naš voca so vcas zapodval. Bohinjske pravljojce. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 5, Ljubljana: Kmecki glas. Cvetek 1999: Marija Cvetek, Bohinjske pravljice. Ljubljana: Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. Cok 2012: Boris Cok, V siju mesecine: Ustno izrocilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. (Studia mythologica Slavica - Supplementa 5). Ljubljana: Založba ZRC. Dähnhardt : Oskar Dähnhardt, Natursagen: Eine Sammlung naturdeutender Sagen, Mär­chen, Fabeln und Legenden I–IV. Leipzig 1907, 1909, 1910, 1912. (Ponatis v dveh de­lih: Hildesheim-Zürich-New York: Georg Olms Verlag 1983). Dajnko 1827: Peter Dajnko, Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem. Rad-gona. Dapit 2002: Roberto Dapit, Ljudje ob Teru še zmerom pravijo pravice. Trinkov koledar 2002. Cedad: Kulturno društvo Ivan Trinko, str. 169–172. Dapit 2005: Roberto Dapit, La volpe nella tradizione orale resiana. Rainaldo: La volpe in Alpe Adria e dintorni: letteratura, arte, tradizioni, ambiente. A cura di Roberto Benedetti. Udine: Roberto Vattori, str. 115–130. Dapit 2006: Roberto Dapit, Storie di animali e di esseri mitici nella tradizione orale dell’Alta Val Tore. Terska dolina – Alta Val Torre – Val de Tore. Uredila: Milena Kožuh. Celje - Go-rica: Mohorjeva družba. Dapit 2008: Roberto Dapit, Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo 3: Area di Bila/San Giorgio, Njďwa/Gniva e Ravanca/Prato. Padova: Universitŕ di Padova, CLEUP. Dapit / Kropej 2004: Roberto Dapit, Monika Kropej, Zlatorogovi cudežni vrtovi: Slovenske pripovedi o zmajih, belih gamsih, zlatih pticah in drugih bajnih živalih. (Zakladnica slo­venskih pripovedi). Radovljica: Didakta. Descola 2013: Phillipe Descola, Beyond Nature and Culture. Chicago: Chicago University Press. Dicke / Grubmüller 1987: Gerd Dicke, Klaus Grubmüller, Die Fabeln des Mittelalters und der frühen Neuzeit. Ein Katalog der deutschen Versionen und ihrer lateinischen Entspre­chungen. München: Fink. Dithmar 1982: Reinhart Dithmar, Texte zur Theorie von Fabeln, Parabeln und Gleichnissen. München: Dithmar Reinhard. Dolenc / Stanonik 1992: Janez Dolenc, Zlati Bogatin. Tolminske povedke. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 4, Ljubljana: Kmecki glas. Dolenc / Stanonik 2000: Janez Dolenc, Kres na Grebljici. Povedke z Loškega pogorja. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 22, Ljubljana: Kmecki glas. Dolšek / Stanonik 2000: Ida Dolšek, Kaku se kej narod rihta: Folklorne pripovedi od Litije do Cateža. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 21, Ljubljana: Kmecki glas. Drekonja 1932: Ciril Drekonja, Tolminske narodne pravljice (Folktales from Tolmin). Trst: Književna družina »Luc«. Dunayer 2009: Joan Dunayer, Specizam. Zagreb: Inštitut za etnologiju i folkloristiku. Dvorak 1978: Karel Dvorak, Soupis staroceských exempel / Index exemplorum paleobohemi­corum, Praha: Univerzita Karlova. Erjavec 1868–1873: Fran Erjavec, Domace in tuje živali v podobah: slovenskej mladini v po­duk in kratek cas I–V. [Zbirka: Slovenske vecernice 18 (1868), 20 (1869), 22 (1870), 25 (1871), 30 (1873)]. Celovec: Družba sv. Mohorja. Erjavec / Dular 1995: Fran Erjavec, Domace in tuje živali v podobah. Uredil: Janez Dular. Lju­bljana: Mladinska knjiga. Esterl / Solms 1991: Arnica Esterl, Wilhelm Solms, Tiere und Tiergestaltige im Märchen. Re-gensburg: Erich Röth Verlag. Ezopove basni. [s. n.] v Mariboru: Tiskarna sv. Cirila 1932. Fatur 1941: Lea Fatur, Pravljice in pripovedke I in II, Ljubljana: Ljudska knjigarna. Finžgar 1943: Fran Saleški Finžgar, Zbrani spisi 12, Ljubljana: Nova založba. Finžgar 1949: Fran Saleški Finžgar, Druga citanka. Ljubljana. Finžgar 1953: Fran Saleški Finžgar, Iz mladih dni. Zgodbe o živalih. Ljubljana: Mladinska knji­ga. Flere 1913: Pavel Flere, Babica pripoveduje I. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Flere 1914: Pavel Flere, Babica pripoveduje II. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Flere 1922: Pavel Flere, Babica pripoveduje (2. prenovljen natis I. in II. zv.). Ljubljana: Ucitelj-ska tiskarna. Flere 1931: Pavel Flere, Pravljice. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Franzisci 1912: Franz Franzisci, Volkslebensbilder aus Kärnten. Graz - Wien: Styria. Freuensfeld 1894: Josip Freuensfeld, Vencek pravljic in pripovedk. Ljubljana: Janez Giontini. Gabršcek 1894a: Andrej Gabršcek, Narodne pripovedke v Soških planinah I. Gorica: Goriška tiskarna. Gabršcek 1894b: Andrej Gabršcek, Narodne pripovedke v Soških planinah II. Gorica: Goriška tiskarna. Gabršcek 1910: Andrej Gabršcek, Narodne pripovedke v Soških planinah. Gorica: Goriška tiskarna. (Ponatis: Gabršcek I–II in Kenda 1896). Gal 1956: Palko Gal (Palko Dolinec), Okamenele kraljicne. Maribor: Obzorja. Gal 1975: Palko Gal (Pavle Rožnik), Žalostna kraljicna in druge prekmurske pravljice. Murska Sobota: Pomurska založba. Gal 1978a: Palko Gal, Lepa Mankica in druge prekmurske pravljice. Murska Sobota: Pomur-ska založba. Gal 1978b: Palko Gal, Zlato mesto. Ljubljana: Mladinska knjiga. Gal 1981: Palko Gal, Slepi bratec. Prekmurske ljudske pripovedi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Gaspari / Košir 1923a: Tone Gaspari in Pavel Košir, Gor cez izaro. Zbirka koroških pravljic I. Ljubljana: Jug. Gaspari / Košir 1923b: Tone Gaspari in Pavel Košir, Sijaj, sijaj solncece. Zbirka koroških po­pevk I. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Goldberg 1998: H. Goldberg, Motif-Index of Medieval Spanish folk Narratives. Tempe, Arizo­na: Medieval & Renaissance Texts & Studies. Golež Kaucic 2002: Marjetka Golež Kaucic, »Animals bury the hunter« – ethical and socio­logical elements of the Slovene ballad. Acta ethnographica Hungarica 47/1–2, str. 163–174. Golež Kaucic 2011: Marjetka Golež Kaucic, Folklorni in živalski slovar v ustvarjalnem opusu Svetlane Makarovic. Jezik in slovstvo 56/1–2, str. 31–48. Golež Kaucic 2011a: Marjetka Golež Kaucic, Thematization of Nonhuman Subjectivity in Folklore. Philosophical and Literary Texts. Cosmos 27, str. 121–154. Golež Kaucic 2013: Marjetka Golež Kaucic, »A Bunny is a Beautiful Thing« or Animals as Ma­chines (!?). The Perception of the Animal World in Slovenian Folk Songs. Traditiones 42/1, str. 71–88. Graber 1914: Georg Graber, Sagen aus Kärnten. Leipzig: Dietrich. Graber 1935: Georg Graber, Sagen und Märchen aus Kärnten. Graz: Leykam Verlag. Graber 1941: Georg Graber, Sagen aus Kärnten. Graz: Leykam Verlag. (Ponatis iz l. 1914). Grafenauer 1952: Ivan Grafenauer, Narodno pesništvo. Narodopisje Slovencev II. Uredila: Ivan Grafenauer in Boris Orel. Ljubljana: Klas, str. 12–85. Grafenauer 1960: Ivan Grafenauer, Mišicina basen od Zilje in njen pomen. Slovenski etno­graf 13, str. 13–30. Grafenauer 1962: Ivan Grafenauer, Brezen in brezova voda. Slovenski etnograf 15, str. 101–106. Grafenauer 2008: Niko Grafenauer, Slovenske pravljice. Ljubljana: Nova revija. Grimm: Jacob Grimm, Wilhelm Grimm, Kinder- und Hausmärchen I–II. Kassel 1819 (2. izpo­polnjena izdaja; 1. izdaja: I/1812, II/1815). Grimm 1834: Jacob Grimm, Reinhart Fuchs. Berlin: Bei Reiner. Halm / Aesopus 1875: K. von Halm, Fabulae Aesopicae collectae. Lipsiae: B. G. Teubner. Harkot 1967: F. Harkot, Tierfolkserzählungen. Fabula 9/1967, str. 87–99. Hasubek 1982: Peter Hasubek, Die Fabel. Theorie, Geschichte und Rezeption einer Gattung. Berlin: E. Schmidt. Höfler 2001: Janez Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji III: Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino. Ljubljana: Družina. Holzberg 2002: Niklas Holzberg, The Ancient Fable: An Introduction. Bloomington: Indiana University Press. Hubad 1882: Fran Hubad, Pripovedke za mladino, 1. zv. Ptuj: W. Blanke. Hubad 1888: Fran Hubad, Pripovedke za mladino, 2. zv. Ptuj: W. Blanke. Hudales 1968: Oskar Hudales, Zlati krompir. Pohorske pripovedke in pravljice. Maribor: Za­ložba Obzorja. Ivancic Kutin 2013: Barbara Ivancic Kutin, Pirta, farca, fidinja – upodobitve folklornih pripo­vedi iz Bovškega. Ljubljana: Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. Jacques de Vitry / Crane 1890: T. F. Crane, The Exempla, or, Illustrative Stories from the Ser­mones Vulgares of Jacques de Vitry. London. Jarnik 1814: Urban Jarnik, Sber lepih ukov sa slovensko mladino is Nemskiga ino Latinskiga prestavlenih, is Staro-Slavenskiga ino Pemskiga preravnanih, nikoterih pa novo sloshe­nih od U. J. V Zelovzhu (Celovec). Javoršek / La Fontaine 2001: Marija Javoršek, La Fontaine. Enim v prid in drugim v kvar: Iz­brane basni. (Spremno besedilo napisal Jan Javoršek). Ljubljana: Mladinska knjiga. Jence 2006: Ljoba Jence, Sedi k meni, povem ti eno pravljico: Za ohranjanje slovenskega izrocila. Maribor: Mariborska knjižnica. Jovanovic 1971: Milivoje Jovanovic, Basne. Beograd: Nolit. Jurcic 1978: Josip Jurcic, Izbrani spisi, 3. zv. (Ured.: France Kidric, Darko Dolinar). Ljubljana: SAZU. Karnicar / Stanonik 1997: Andrej Karnicar, Jezerske štorije. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 16, Ljubljana: Kmecki glas. Kastelic, Primc / Stanonik 2001: Zlata Kastelic, Jože Primc, Krvapivc: Vse sorte iz dežele De-setega brata, osrednje Suhe krajine, domovanja Turjaških, do Kocevskega. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 24, Ljubljana: Kmecki glas. Kavcic 1968: Vladimir Kavcic, Zacarani vrt. Slovenske narodne pravljice in pripovedke. Celje: Mohorjeva družba. Kavcic 1969: Vladimir Kavcic, The Golden Bird. Folk Tales From Slovenia. Cleveland - New York: The World Publishing Company. Kelemina 1930: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Celje: Družba sv. Mohorja. Keller / Johnson 1954: John E. Keller, James H. Johnson, Motif-Index Classification of the Fables and Tales of Ysopete Ystoriado. Southern Folklore Quarterly 18. Kenda 1896: Jožef Kenda, Narodne pripovedke v Soških planinah III, Gorica: Goriška tiskarna. Kerševan, Krebelj / Stanonik 2003: Nada Kerševan, Marija Krebelj, Düša na bicikli: Folklorne pripovedi iz Brkinov, doline Reke in okolice. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 27, Lju­bljana: Kmecki glas. Kette 1990: Dragotin Kette, Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva družba. Kirskey / Helmreich 2010: Eben S. Kirskey, Stefan Helmreich, The Emergence of Multispecies Ethnography. Cultural Anthropology 25/4, str. 545–576. Kleinmayr 1928: Ferdo Kleinmayr (psevdonim: Nande Vrbanjakov), Iz starih casov. Zgodovin­ske povesti iz domacih krajev. Trst: Tiskarna »Edinost«. Književna životinja 2012: Književna životinja. Kulturni bestijarij II. dio. Ured.: Suzana Marja­nic, Antonija Zaradija Kiš. Zagreb: Hrvatska sveucilišna naklada. Kocbek 1926: Fran Kocbek, Storije: narodne pripovedke in pravljice iz gornjegrajskega okra-ja. Celje: Goricar & Leskovšek. Kocbek 1926a: Fran Kocbek, Savinjske Alpe. Celje: Goricar & Leskovšek. Kocbek / Šašelj 1934: Fran Kocbek, Ivan Šašelj, Slovenski pregovori, reki in prilike. Celje: Družba sv. Mohorja. Kocjan, Hadalin / Stanonik 1993: Danila Kocjan, Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre. Uredi-la: Marija Stanonik, Glasovi 6, Ljubljana: Kmecki glas. Köhler / Bolte: R. Köhler, Kleinere Schriften 1–3. Ed.: J. Bolte. Weimar - Berlin 1898, 1900 Kohn 2013: Eduardo Kohn, How Forests Think. Towards an Anthropology Beyond the Hu­man. Berkeley: University of California Press. Komanova 1923: Manica Komanova, Narodne pravljice in legende. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Kontler / Kompoljski 1923: Julij Kontler in Anton Hren (Kompoljski), Narodne pravljice iz Prekmurja I. Maribor: Uciteljski dom. Kontler / Kompoljski 1928: Julij Kontler in Anton Hren (Kompoljski), Narodne pravljice iz Prekmurja II. Maribor: Uciteljski dom. Kosi 1890a: Anton Kosi, Narodne legende za slovensko mladino I. Ptuj: W. Blanke. Kosi 1890b: Anton Kosi, Narodne legende za slovensko mladino II. Ptuj: W. Blanke. Kosi 1891: Anton Kosi, Narodne legende za slovensko mladino III. Ptuj: W. Blanke. Kosi 1892: Anton Kosi, Zabavna knjižnica za slovensko mladino II. Ptuj: W Blanke. Kosi 1894: Anton Kosi, Zlate jagode. Zbirka basnij za slovensko mladino in preprosto ljud­stvo. Ljubljana: Kleinmayr, Bamberg. Kosi 1896: Anton Kosi, Zabavna knjižnica za slovensko mladino V. Ljubljana: Samozaložba. Kosi 1897: Anton Kosi, Sto narodnih legend. Slovenski mladini in preprostemu ljudstvu v poduk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi. Ljubljana: J. Giontini. Kotnik 1924: France Kotnik, Storije I. Koroške narodne pripovedke in pravljice. (Mohorjeva knjižnica 3). Prevalje: Družba sv. Mohorja. Kotnik 1958: France Kotnik, Storije II. Koroške narodne pripovedke in pravljice. Celovec: Družba sv. Mohorja. Kotnik / Zablatnik 1957–58: France Kotnik, Storije. Koroške narodne pripovedke in pravljice. (Avtor dodatnega besedila Pavel Zablatnik). Celovec: Družba sv. Mohorja. (Ponatis iz l. 1924). Krainz 1880: Johann Krainz, Mythen und Sagen aus dem Steierischen Hochlande. Bruck a. d. Mur: Carl Jilg. Krajcar 1983: Karel Krajcar, Slovenske pravljice iz Porabja. Budimpešta: Založba ucbenikov. Krajczar / Stanonik 1996: Karel Krajczar, Kraljevic pa Lejpa Vida. Slovenske pravljice in poved­ke iz Porabja. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 13, Ljubljana: Kmecki glas. Kranjc 1996: Klavdija Kranjc, Tipologija basni v slovenski književnosti. (Diplomsko delo), Filo­zofska fakulteta, Ljubljana. Krauß 1883: Friedrich S. Krauß, Sagen und Märchen der Südslaven I. Leipzig: Verlag Wilhelm Friedrich. Krauß 1884 : Friedrich S. Krauß, Sagen und Märchen der Südslaven II. Leipzig: Verlag Wil­helm Friedrich. Krauß 1885: Friedrich S. Krauß, Sitte und Brauch der Südslaven. Wien: Alfred Hölder – K. K. Hof- und Universitäts-Buchhändler. Krauß 1890: Friedrich S. Krauß, Volksglaube und religiöser Brauch der Südslaven. Münster i. W.: Aschendorffschen Buchhandlung. Krek 1885: Bogomil Krek, Slovenske narodne pravljice in pripovedke. Maribor: J. Leon. Križnik 1874: Gašpar Križnik (Podšavniški), Slovenske pripovedke iz Motnika, Celovec: Družba sv. Mohora. Krohn 1889: Kaarle Krohn, Bär (Wolf) und Fuchs. Journal de la societé finno-ougrienne 6, str. 1–173. Krohn 1891: Kaarle Krohn, Mann und Fuchs. Drei vergleichende Märchenstudien. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica. Krohn 1931: Kaarle Krohn, Übersicht über einige Resultate der Märchenforschung. FF Com­munications 96, Helsinki: Academia Scientiarum Fennica. Kropej 1995: Monika Kropej, Pravljica in stvarnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pra­vljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapušcine. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Kropej 2005: Monika Kropej, La volpe nella tradizione narrativa, poetica e figurative slovena. Rainaldo: La volpe in Alpe Adria e dintorni: letteratura, arte, tradizioni, ambiente. A cura di Roberto Benedetti. Udine: Roberto Vattori, str. 67–80. Kropej 2007: Monika Kropej, Lisica. Njena vloga in sporocilnost v slovenskem in srednje­evropskem izrocilu. Traditiones 36/2, str. 115–142. Kropej 2009: Monika Kropej, Töpf: Irdene und eherne. Enzyklopädie des Märchens. Hand-wörterbuch zur historischen und vergleichenden Erzählforschung 13/2. Ed.: Rolf Wil­helm Brednich et al. Berlin, New York: Walter de Gruyter. Kropej 2012: Monika Kropej, Slovenske pravljice v mednarodnem okviru. Otrok in knjiga 83, str. 87–101. Kropej, Šmitek, Dapit 2010: Monika Kropej, Zmago Šmitek, Roberto Dapit, A Treasury of Slovenian Folklore. Radovljica: Didakta. Krylov 1932: Ivan Andrejevic Krylov, Basni. Poslovenil Vdovic Bogomil, predgovor napisal Joža Glonar. Ljubljana: Satura. Kühar 1910, 1911, 1914: Števan Kühar, Narodno blago vogrskij Slovencov. Spisao v prekmur­skom narecji Števan Kühar, uredil Karel Štrekelj. Casopis za zgodovino in narodopisje 7/1910: str. 107–128; 8/1911: str. 47–76 ; 11/1914: Priloga 24 strani. Kühar / Novak 1988: Števan Kühar, Ljudsko izrocilo Prekmurja. Izbral in uredil Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba. Kuhn 1859: Adalbert Kuhn, Sagen, Gebräuche und Märchen aus Westfalen u. and. Gegen-den Norddeutschlands 2. Leipzig: Brockhaus. Kulturni bestijarij 2007: Kulturni bestijarij. Ured.: Suzana Marjanic, Antonija Zaradija Kiš. Zagreb: Hrvatska sveucilišna naklada. Kunaver 1991: Dušica Kunaver, Slovenska dežela v pripovedki in podobi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kuncic 1944: Mirko Kuncic, Triglavske pravljice I–III. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Kure / Stanonik 2004: Bogomira Kure, Zgodbe ne moreš iz žakla zvrnit. Folklorne pripovedi iz Bele krajine. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 28, Ljubljana: Kmecki glas. Kuret 1954: Niko Kuret, Šaljive zgodbe o Lemberžanih. Maribor: Obzorja. La Fontaine / Hribar 1917–1931: Jean de La Fontaine, Basni I–III. Prevedel Ivan Hribar. Lju­bljana: Zvezna tiskarna. Lazar 2010: Branka Lazar, Dobrepoljska dolina stoji na jezeru. Dobrepoljske ljudske pripovedi. Ljubljana: Založba ZRC. Le Roman de Renart. Pierre de Beaumont (adapt.). Pariz: Hachette, 1990. Lešnik 1925: Elza Lešnik, »Šumi, šumi Drava ... «. Crtice iz mariborske zgodovine, pravljice in pripovedke iz mariborske okolice in od drugod. Maribor: Tiskarna sv. Cirila. Levstik 1931: Fran Levstik, Zbrano delo 3. Ured.: Anton Slodnjak. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Levstik 1954: Fran Levstik, Zbrano delo 4. Ured.: Anton Slodnjak. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Littmann 1921–1928: E. Littmann, Die Erzählungen aus den Tausendundein Nächten 1–6. Leipzig. Ljubic 1944: Tone Ljubic, Ljudske pripovedke iz Dobrepolj. (Mrkunova Narodopisna knjižnica 3). Ljubljana. Logar 1975: Tine Logar, Slovenska narecja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Lovrencic 1931: Joža Lovrencic, Tiho življenje. Risbe in oprema Božidarja Jakca. Ljubljana: Mladinska matica. Ludvik 1971: Dušan Ludvik, Fragmenti srednjeveške živalske zgodbe na Slovenskem. Slavi­sticna revija 19, str. 189–199. Mailly 1916: Anton v. Mailly, Mythen, Sagen, Märchen vom alten Grenzland am Isonzo. München: Hugo Schmidt Verlag. Mailly 1922: Anton v. Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen. Gesammelt und mit Unterstützung von Johannes Bolte herausgegeben von Anton v. Mailly. Leipzig: Dieterich. Mailly / Maticetov 1989: Anton von Mailly, Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. Edizione critica a cura di Milko Maticetov. Gorizia: Editrice Goriziana (3. izd.). Majar 1888: Valentin Majar (Hrizogon), Pravljice (Folktales). Ljubljana: A. Turk. (Ponatisi: 1910, 1916, 1918, 1921). Makarovic / Rogelj Škafar 2000: Gorazd Makarovic, Bojana Rogelj Škafar, Poslikane panjske koncnice. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Marjanic 2006: Suzana Marjanic, Književni svjetovi s etnološkom, ekološkom i animalistick-om nišom. Narodna umjetnost 43/2, str. 63–86. Marzolph / van Leeuwen 2004: Ulrich Marzolph, Richard van Leeuwen, The Arabian Nights Encyclopedia. Santa Barbara-Denver-Oxford: ABC-CLIO. Maticetov 1950: Milko Maticetov, Naša živa beseda (Odlomki iz ljudskega pesništva). Bene­ška Slovenija (Ured.: D. Feigel in V. Nanut). Gorica: Knjigarna »G. Carducci«. Maticetov 1956: Milko Maticetov, Ljudska proza. Ured. Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana: Slovenska matica, str. 119–138. Maticetov 1959: Milko Maticetov, Pravljica o bobovi crni krpi (AT 295) v rokah W. Grimma, Levstika, Finžgarja in Tratarja. Slovenski etnograf 12, str. 121–134. Maticetov 1973: Milko Maticetov, Zverinice iz Rezije. Ljubljana - Trst: Mladinska knjiga - Zalo­žništvo tržaškega tiska. Maticetov 1973a: Milko Maticetov, Godovcicaci. Zur Deutung slowenischer Varianten vom Typ 480. Dona Ethnologica. Beiträge zur vergleichenden Volkskunde. Leopold Kretzen­bacher zum 60. Geburtstag. Uredila: Helge Gerndt in Georg R. Schroubek. München: Oldenbourg, str. 309–320. Maticetov 1974/75: Milko Maticetov, Vecchie e nuove fiabe d'animali dalla val Resia. Ce fastu? 55–52, str. 110–118. Maticetov 1977: Milko Maticetov, Cas. Un essere mitico dalla Val Resia. Ethnologia Slavica VII, Bratislava, str. 221–226. Maticetov / Štefan 2010: Milko Maticetov, Anja Štefan, Anton Dremelj - Resnik. (Slovenski pravljicarji 1). Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Maticetov / Dapit 2014: Milko Maticetov, Roberto Dapit, Fiabe resiane / Rezijanske pravljice / Pravice po rozajanskin. Ljubljana: Založba ZRC (knjižica z zgošcenko). Medved 1910: Anton Medved, Slovenske legende. Celovec: DSM. Medvešcek / Stanonik 1990: Pavel Medvešcek, Na rdecem oblaku vinograd rase: Pravce n štor­je od Matajurja do Korade. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 3, Ljubljana: Kmecki glas. Merhar 1956: Boris Merhar, Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen? Slovenski etno­graf 9, str. 187–196. Merku 1976: Pavle Merku, Ljudsko izrocilo Slovencev v Italiji: zbrano v letih 1965–1974. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Meško 1922: Fran Ksaver Meško, Volk spokornik in druge povesti za mladino. Ljubljana: Zve­zna tiskarna. Milcinski 1911: Fran Milcinski, Pravljice. Ljubljana: Schwentner. Milcinski 1917: Fran Milcinski, Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Milcinski 1920: Fran Milcinski, Süha roba. Ljubljana: Založba umetniške propagande. Milcinski 1921: Fran Milcinski, Pravljice. Ljubljana: Schwentner. Möderndorfer 1924: Vinko Möderndorfer, Narodne pripovedke iz Mežiške doline. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Möderndorfer 1934: Vinko Möderndorfer, Narodno blago koroških Slovencev. Maribor: Na-rodopisna knjižnica Zgodovinskega društva Maribor. Möderndorfer 1937: Vinko Möderndorfer, Koroške narodne pripovedke I. Celje: Družba sv. Mohorja. Möderndorfer 1946: Vinko Möderndorfer, Koroške narodne pripovedke II. Celje: Družba sv. Mohorja. Möderndorfer 1957: Vinko Möderndorfer, Koroške pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga. Möderndorfer / Šašel 1972: Vinko Möderndorfer in Josip Šašel, Koroške pripovedke. Ljublja­na: Mladinska knjiga. Möderndorfer 2002: Vinko Möderndorfer, Mojca Pokrajculja ali demitizirani mit o delu in pridnosti. Otrok in knjiga 54, str. 95–99. Morato / Stanonik 2002: Nada Morato s sodelovanjem Špele Pahor, Mrak eno jutrnja. Štorje iz Slovenske Istre. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 25, Ljubljana: Kmecki glas. Murnik 1914: Rado Murnik, Lovske bajke in povesti. Ljubljana: [s. n.]. Nedeljko 1884: Fran Nedeljko (Dominicus), Narodne pripovedke za mladino I (Folktales for the Young I). Ljubljana: Janez Giontini. Nedeljko 1887: Fran Nedeljko (Dominicus), Narodne pripovedke za mladino II (Folktales for the Young II). Ljubljana: Janez Giontini. Nedeljko 1889: Fran Nedeljko (Dominicus), Pravljice in pripovedke za mladino. Ljubljana: Janez Giontini. Nedeljko 1894: Fran Nedeljko (Dominicus), Narodne pripovedke I. Ljubljana: Matija Gerber. Nedeljko 1902: Fran Nedeljko (Dominicus), Narodne pripovedke II. Ljubljana: Matija Gerber. Nedeljko 1904: Fran Nedeljko (Dominicus), Narodne pripovedke za mladino III. Ljubljana: Janez Giontini. Nedeljko 1908: Fran Nedeljko (Dominicus), Narodne pripovedke za mladino IV. Ljubljana: Janez Giontini. Neugaard 1993: E. J. Neugaard, Motif-Index of Medieval Catalan Folktales. Binghamton, New York: Mrts. Neuman 1954: Dov Neuman, Motif-Index of Talmudic-Midrashic Literature. Diss. Blooming­ton: Indiana University. Orožen 1936: Janko Orožen, Gradovi in grašcine v narodnem izrocilu I: Gradovi in grašcine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: Samozaložba. Pajek 1884: Josip Pajek, Crtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev. Ljubljana: MS. Palko Dolinec, Pavle Rožnik, gl.: Gal, Palko Pegan / Cernigoj 2007: Anton Pegan: Indija Komandija. Prozna ljudska besedila z Vipavske­ga, Goriškega, s Krasa in Tolminskega. Ured.: Franc Cernigoj. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Perry 1965: Ben Edwin Perry, Babrius and Phaedrus Fables. Cambridge, Massachusetts, Lon­don: Harvard College. Peršolja 2000: Jasna Majda Peršolja, Rodiške pravce in zgodbe. Ljubljana: Založba Mladika. Petkovšek 1967: Darinka Petkovšek, Slovenske basni (umetne). Izbrala in uredila Darinka Petkovšek. Ljubljana: Mladinska knjiga. Petricig 2001: Paolo Petricig (psevdonim Muta Povasnica), Pravce iz Benecije. Trst: Revija Galeb in Zadruga Novi Matajur. Petzoldt 1994: Leander Petzoldt, Märchen von Tieren. Frankfurt am Main: Fischer Taschen­buch Verlag. Piko / Stanonik 1996: Martina Piko, Iz semena pa bo lipa zrasla. Pravlice, storije in basmi s Koroške. Uredila: Marija Stanonik; Glasovi 14, Ljubljana: Kmecki glas. Pivko 1910: Ljudevit Pivko (Janko Osojnik), Šaljivec iz Podravja. Ljubljana: Samozaložba. Planinski, gl. Pukmajster, Janko Podbrežnik Vukmir, Kotnik / Stanonik 2009: Breda Podbrežnik Vukmir, Irena Kotnik, Cuden precudež: Folklorne in druge pripovedi iz Kamnika in okolice. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 37, Celje: Celjska Mohorjeva družba. Potrata 1990: Majda Potrata, Znacilnosti verzifikacije Leopolda Volkmerja in njen odmev v slovenski literarni zgodovini. Jezik in slovstvo 35/7–8, str. 177–184. Potrata 1998: Majda Potrata, Dajnkove posvetne pesmi. V: Dajnkov zbornik. Maribor: Slavi­sticno društvo Maribor, str. 297–306. Primc / Stanonik 1997: Jože Primc, Okamneli mož in druge zgodbe iz Zgornje Kolpske doline. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 15, Ljubljana: Kmecki glas. Pugelj / Stanonik 2012: Sabina Pugelj, Vile bile. Dolina Reke od Ilirske Bistrice do Zabic in Hrušice. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 41, Celje: Celjska Mohorjeva družba. Pukmajster 1891: Janko Pukmajster (J. P. Planinski), Zbirka narodnih pripovedk za mladino I. Ljubljana: J. Giontini. Pukmajster 1892: Janko Pukmajster (J. P. Planinski), Zbirka narodnih pripovedk za mladino II. Ljubljana: J. Giontini. Radešcek 1983: Rado Radešcek, Slovenske legende 1. Ljubljana: Cankarjeva založba. Radešcek 1996: Rado Radešcek, Slovenske legende 2. Idrija: Založba Bogataj. Rainaldo. La volpe in Alpe Adria e dintorni: letteratura, arte, tradizioni, ambiente (con ri­produzione dal ms Udine, Biblioteca Arcivescovile, 26). A cura di Roberto Benedetti. Udine: Roberto Vattori, 2005. Rappold 1887: I. Rappold, Sagen aus Kärnten. Augsburg - Leipzig: Amthor. Ravbar Morato / Stanonik 2007: Nada Ravbar Morato, Kruh in ribe: Od Bržanije prek Trsta do Soce. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 32, Celje: Celjska Mohorjeva družba. Ravnikar - Požencan / Stanonik 2005: Požencanove pravljice. Zapisal Matevž Ravnikar; zbrala, uredila, spremno besedo in opombe napisala M. Stanonik. Radovljica: Didakta. Recel / Poljanec 1908: I. Recel, Pavel Poljanec, Pavluša. Zbirka slovenskih narodnih pripo­vedk. Na Ptujskem polju zapisala I. Recel in Pavel Poljanec. Ljubljana: D. Hribar. Rešek / Stanonik 1995: Dušan Rešek, Brezglavjeki: Zgodbe iz Prekmurja. Uredila: Marija Sta-nonik, Glasovi 9, Ljubljana: Kmecki glas. Ribicic, Winkler 1957: J. Ribicic in V. Winkler, Druga citanka. Ljubljana. Roman de Renart: Le Roman de Renart 1–3, Ed.: E Martin. Strasbourg 1882, 1885, 1887. Rudež, Rudež, Zima / Popit 2010: Anton Rudež, Jožef Rudež, Janez Zima, Od volkodlaka do Klepca: Vsakovrstna praznoverna mnenja, šege ter pripovedi Ribnicanov, Potocanov, Krašovcev in Osilnicanov. Iz starih rokopisov in objav izpred leta 1839 zdaj prvic preve­del ter razlagal Ilja Popit. Radovljica: Didakta. Saksida / Honzak 2014: Igor Saksida, Mojca Honzak, Kdo pojasni krasne basni? Izbor sloven-skih in tujih basni. Ljubljana: Mladinska knjiga. Samec / Stanonik 2014: Marija Samec, So z vilicami pisali. Folklorne pripovedi iz obcine Gro­suplje in okolice. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 44, Ljubljana: Založba ZRC. Sandrin 2010: Giulia Sandrin, Storie e filastrocche senza confini nelle parlate delle terre del Carso e dell’Isonzo. Monfalcone: Consorzio Culturale. Sann 1952: Hans von der Sann, Sagen aus der grünen Mark. Graz: Leykam Verlag (4. izdaja). Schenda 1995: Rudolf Schenda, Das ABC der Tiere Märchen, Mythen und Geschichten. München: Verlag C. H. Beck. Scherf 1995: W. Scherf, Das Märchenlexikon 1–2. München: C. H. Beck. Schlosser 1912: Paul Schlosser, Sagenkreis der Poštela. Maribor: Museumverein. Schlosser 1956: Paul Schlosser, Bachern-Sagen. Volksüberlieferungen aus der alten Unter­steiermark. Wien: Verlag des Österreichischen Museums für Volkskunde. Schmid 1835: Christoph von Schmid, Kratkozhasne pravlize otrokam v podvuzhenje. Iz Ném­shkiga poslovénili mladi duhovni v‘Zelovshki duhóvshnizi. V Zelóvzi: Janes Leon. Schwab 1970: Ute Schwab (Ed.), Das Tier in der Dichtung. Heidelberg: C. Winter. Schwarzbaum 1969: Haim Schwarzbaum, The vision of Eternal Peace in the Animal King­dom (Aa-Th 62). Fabula 10/1–3, 107–131. Sekolov 1889: Prostoslav S. Sekolov, Narodne pripovedke in pravljice. Ljubljana: Matija Gerber. Senekovic / Stanonik 2011: Janezkove pravljice. Pravljice za odrasle. Zapisal: Franc Seneko­vic, ok. 1898. Uredila: Marija Stanonik. Murska Sobota: Pokrajinski muzej. Slomšek 1855: Anton Martin Slomšek, Veliko berilo in pogovorilo za vajo ucencov drugega odreda. V Becu: Troškom C: K. prodavnice šol. knjig. Slomšek 1878: Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi II: Basni, prilike in povesti (Zbral in uredil Mih. Lendovšek). Celovec: Družba sv. Mohorja. Slomšek 1896: Antona Martina Slomška Spisi, zbrani za mladino III: Basni, prilike in povesti (Odbral in priredil Janez Koprivnik). Gorica: Goriška tiskarna A. Gabršcek. Slomšek 1924: Anton Martin Slomšek, Izbrani spisi za mladino. Priredila: Fran Erjavec in Pa­vel Flere, z risbami okrasil Maksim Gaspari. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Slomšek / Smolej 1983: Anton Martin Slomšek, Crni macek in druge zgodbe. Izbral in uredil Viktor Smolej. Ljubljana: Mladinska knjiga. Slomšek / Cvetko 1999: Igor Cvetko, Anton M. Slomšek – basni in zgodbe. Celje: Mohorjeva družba. Sobel 1958: Eli Sobel, Alte Newe Zeitung: A Sixteenth –Century Collection of Fables. Folklore Studies 10. Berkeley-Los Angeles: University of California Press. Solms 1991: Wilhelm Solms, Die Gattung Grimms Tiermärchen. Tiere und Tiergestaltige im Mär­chen. Ured.: Arnica Esterl, Wilhelm Solms. Regensburg: Erich Roeth Verlag, str. 195–215. Stanonik 1995: Marija Stanonik, V deveti deželi. Sto slovenskih pravljic iz naših dni. Ljublja­na: Mladinska knjiga. Stanonik 2003: Slovenske povedke iz 20. stoletja. Izbrala, uredila in spremno besedo napisa-la Marija Stanonik. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Stanonik 2005: Nekoc je bilo jezero. Zbrala, uredila, spremno besedo in opombe napisala Marija Stanonik. (Zbirka Loški razgledi 10). Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka. Stegnar 1910: Feliks Stegnar, Šopek lepih pravljic, Ljubljana: Janez Giontini. Stele / Podbrežnik Vukmir 2013: France Stele, Zlati hrib: Pravljice in povedke iz Tunjic in okolice. Uredile: Breda Podbrežnik Vukmir, Marija Stanonik, Ivanka Ucakar. Kamnik: Maticna knjižnica Kamnik. Stres, Medvešcek idr. / Stanonik 2008: Peter Stres, Pavel Medvešcek, Viljena Devetak, Janez Dolenc, Danila Zuljan Kumar, Zlata koza pod razvalinami: Vjedence in druge folklorne pripovedi iz Brd in okolice Gorice. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 35, Celje: Celjska Mohorjeva družba. Sudre 1893: Leopold Maurice Sudre, Les sources du Roman de Renard. Paris: Émile Bouillon. Svetokriški 1691/1991: Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega. Izdal Mirko Rupel. Nova izdaja z uvodno besedo Matjaža Kmecla. Koper: Lipa. Šajnovic 2005: Rajko Šajnovic, Romske pravljice / Romane vištorje. Novo mesto: Založba GOGA. Šašel / Ramovš 1936: Josip Šašel in Fran Ramovš, Narodno blago iz Roža. Arhiv za zgodovino in narodopisje II. Maribor: Zgodovinsko društvo. Šašelj 1906: Ivan Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I. Ljubljana: Katoliško tiskovno društvo. Šašelj 1909: Ivan Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoli­ško tiskovno društvo. Šmitek 2000: Zmago Šmitek, Od kod je ta naš svet: Slovenske pripovedi o poreklu sveta. Ra-dovljica: Didakta. Štefan 1994: Anja Štefan, Slovensko ljudsko pripovedništvo iz etnografske zapušcine Matije Valjavca. (Diplomska naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Štefan 1999: Anja Štefan, Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izrocila in osebne ustvar­jalnosti. (Magistrska naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Štefan 2011: Anja Štefan, Za devetimi gorami: Slovenske ljudske pravljice. Ljubljana: Mladin- ska knjiga. Terska dolina 2006: Milena Kožuh (ur.), Terska dolina / Alta Val Torre / Val de Tore. Celje - Go-rica: Celjska Mohorjeva družba, Goriška Mohorjeva družba. Thompson 1955–58: Stith Thompson, Motif-Index of Folk-Literature. A Classification of Nar­rative Elements in Folk-Tales, Ballads, Myths, Fables, Mediśval Romances, Exempla, Fabliaux, Jest-Books and Local Legends 1-6. Revised and Enlarged Edition. Blooming­ton: Indiana University Press. Tomasetig 2010: Ada Tomasetig, Od Idrije do Nadiže / Dal Iudrio al Natisone / Benecija – Slavia Friulana. Udine: Chiandetti. (Miti, Fiabe e Leggende del Friuli storico 12.) Tomažic 1942: Jože Tomažic, Pohorske pravljice. Ljubljana: Slovenceva knjižnica. Tomažic 1943: Jože Tomažic, Pohorske bajke. Ljubljana: Slovenceva knjižnica. Tomažic 1944: Jože Tomažic, Pohorske legende. Ljubljana: Slovenceva knjižnica. Tomkowiak / Marzolph 1996: I. Tomkowiak, U. Marzolph, Grimms Märchen International. Zehn der bekanntesten Grimmschen Märchen und ihre europäische und außereuro­päische Verwandten 1-2. Paderborn: F. Schöningh. Tomšic / Stanonik 1989: Marjan Tomšic, Noc je moja, dan je tvoj. Istrske štorije. Uredila: Ma-rija Stanonik, Glasovi 2, Ljubljana: Kmecki glas. Tomšic 1993: Marjan Tomšic, Glavo dol, uha gor. Ljubljana: Založba Mihelac. Trdina 1904: Janez Trdina, Zbrani spisi 2: Verske bajke, stare in nove. Ljubljana: Schwentner, str. 1–63. Trdina 1952: Janez Trdina, Zbrano delo 4: Pripovedke, basni in bajke, clanki, kritike in razpra­ve. Ured.: Janez Logar. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Trdina 1955: Janez Trdina, Rože in trnje. Ured.: Janez Logar. Novo mesto: Okrajni odbor ljud­ske prosvete. Trinko 1980: Ivan Trinko, Beneška Slovenija. Hajdimo v Rezijo. Besedilo pripravil in spremni tekst napisal ter bibliografijo sestavil Marijan Brecelj. Celje: Mohorjeva družba. Tschinkel 1911: Wilhelm Tschinkel, Volkstümliche Erzählungen aus Gottschee, Zeitschrift für österreichische Volkskunde XVII, str. 81–82. Tschinkel 1931: Wilhelm Tschinkel, Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überlieferungen. (V samozaložbi). Tschinkel / Florjancic, Stanonik 2004: Wilhelm Tschinkel, Kocevarska folklora v šegah, nava­dah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izrocilih / Gottscheer Volks-tum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Über­lieferungen. Uredila/Redaktion: Alojzij Pavel Florjancic in Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC. Tubach 1969: F. C. Tubach, Index Exemplorum. A Handbuch of Medieval Religious Tales. FF Communications 204, Helsinki: Academia Scientiarum Fennica. Turnšek 1952: Metod Turnšek, Od morja do Triglava. Narodopisni zapiski iz slovenskega ob-robja I. Od Istre preko Tržaškega in Goriškega do Benecije. Trst: Tržaški tisk. Turnšek 1954: Metod Turnšek, Od morja do Triglava. Narodopisni zapiski iz slovenskega ob-robja II. Od idrijskih, nediških in tarcinskih Slovencev do Rezijanov. Trst: Zgodovinsko--narodopisni inštitut. Tušek / Dolenc 1986: Ivan Tušek, Pripovedke z Martinj vrha. Ured.: Janez Dolenc. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Ponatis iz Novic in Slovenskega glasnika med leti 1856–9.) Uther 1981: Hans-Jörg Uther, Behinderte in populären Erzählungen. Studien zur historischen und vergleichenden Erzählforschung. Berlin, New York: De Gruyter. Uther 2004: Hans-Jörg Uther, The Types of International Folktales: A Classification and Bibli­ography I–III. FF Communications 284–286. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica. Vakaj 1885: Alojzij Vakaj, Pripovedke narodne: Kratkocasne pravljice in povesti. (Ljudska knji­žnica 1). Maribor. Valjavec 1857: Valjavec Matija - Kracmanov, Še nekaj o rojenicah. Novice 15/46, str. 182. Valjavec 1858: Matija Valjavec, Narodne Pripovjedke skupio u i oko Varaždina Matija Kra-cmanov Valjavec. Varaždin: Samozaložba. Valjavec 1865: Valjavec Matija - Kracmanov, O rodjenicah ili sudjenicah. Književnik. Zagreb, str. 52–61. Valjavec 1875: Matija Valjavec, Narodne pripovjesti iz susjedne Varaždinu Štajerske kao pri­mjer prostonar. govora i prinos za poznavanje dialekta. Izviestje kr. realne gimnazije i male gradske realke u Varaždinu koncem školske godine 1874/5. Zagreb: Narodne novine, str. 3–46. Valjavec 1890: Matija Valjavec, Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici skupio Matija Kra-cmanov Valjavec. Drugo izdanje u Zagrebu: Knjižara Dionicke tiskare. Valjavec 1900: Matija Kracmanov Valjavec, Poezije (Poetry). Ured.: Fran Levec, Ljubljana: Slovenska matica. Valjavec 1922: Matija Valjavec, Izbrani spisi za mladino. Priredila: Fran Erjavec in Pavel Flerč. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Valjavec / Smolej 1951: Matija Valjavec, Živalske pripovedke. Izbral in uredil Viktor Smolej. Ilustriral Janez Vidic. Ljubljana: Mladinska knjiga. Valjavec / Smolej 1980: Matija Valjavec, Izbrana mladinska besedila. Izbor, spremna beseda in opombe Viktor Smolej. Ljubljana: Mladinska knjiga. Valjavec / Popit 2002: Kracmanove pravljice I. Ured.: Ilja Popit, zbral Matija Valjavec - Kra-cmanov. Radovljica: Didakta. Valjavec / Popit 2007: Kracmanove pravljice II. Ured.: Ilja Popit; zbral Matija Valjavec - Kra-cmanov. Radovljica: Didakta. Valvasor 1689: Johann Weichard Valvasor, Die Ehre des Herzoghtums Krain I–IV. Laibach - Nürnberg. Vašte 1921: Ilka Vašte, Pravljice. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Vernaleken 1938: Theodor Vernaleken, Alpensagen. Salzburg - Leipzig: Verlag Anton Pustet. Viskovic 1996: Nikola Viskovic, Životinja i covjek. Prilog kulturnoj zoologiji. Split: Književni krug. Viskovic 2009: Nikola Viskovic, Kulturna zoologija. Zagreb: Naklada Jesenski in Turk. Viveiros de Castro 1998: Eduardo Viveiros de Castro, Cosmological Deixis and Amerindian Perspectivism. Journal of the Royal Anthropological Institute (N. S.) 4/3, str. 469–488. Viveiros de Castro 2013: Eduardo Viveiros de Castro, Cosmological Perspectivism in Ama­zonia and Elswhere. Manchester: HAU Network in Ethnographic Theory. (Masterclass Series 1.) Vodnik 1869: Valentin Vodnik, Pesni. Ured.: France Levstik. Ljubljana: Matica slovenska. Vodnik / Grafenauer 1935: Valentin Vodnik – Izbrano delo. Priredil Ivan Grafenauer. Cvetje iz domacih in tujih logov 5. Ured.: Jakob Šolar. Celje: Družba sv. Mohorja. Vogelnikova 1940: Marija Vogelnikova, Mojca Pokrajculja. Koroška ljudska pravljica. Ilustrira-la in opremila Marija Vogelnikova. Ljubljana: Založba Murencek. Volcic / Fikfak 1988: Jurij Fikfak (ured.), Jakov Volcic in njegovo delo: Zbornik prispevkov in gradivo. Pazin - Ljubljana: Istarsko književno društvo »Juraj Dobrila«. Von Prinzen 1961: Von Prinzen, Trollen und Herrn Fro. Märchen der europäischen Völker. Rheine in Westfalen: Gesellschaft zur Pflege des Märchengutes der europäischen Völker. Vrbanjakov, Nande, gl. Kleinmayr, Ferdo Wagner 1931: Rudolf Wagner, Poglejmo v Beneško Slovenijo. (Zbirka spominov na Beneško Slovenijo za mladino). Ljubljana: Slomškova družba. Waizer 1882: Rudolf Waizer, Cultur- und Lebensbilder aus Kärnten. Klagenfurt: J. Leon. Wesselski 1911: Albert Wesselski, Der Hodscha Nasreddin 1–2. Weimar: Alexander Duncker. Wesselski 1933: Albert Wesselski, Das Märlein vom Tode des Hühnchens und andere Kät­tenmärchen. Hässische Blätter für Volkskunde 34, str. 177–197. Wienert 1925: Walter Wienert, Die Typen der Griechisch-Römischer Fabel. FF Communica­tions 56. Helsinki Academia Scientiarum Fennica. Zipes 2012: Jack Zipes, The Irresistible Fairy Tale. The Cultural and Social History of a Genre. Princeton, Oxford: Princeton University Press. Zupan / Stanonik 1999: Marjan Zupan, Repecnekova vucca. Folklorne pripovedi iz visoke Go-renjske in Kanalske doline. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 20. Ljubljana: Kmecki glas. Zupanc 1932: Lojze Zupanc, Bili so trije velikani. Belokranjske pripovedke. Ljubljana: Tiskar-ska zadruga. Zupanc 1944a: Lojze Zupanc, Velikan Nenasit. Belokrajinske pripovedke. Ljubljana: Založba Murencek. Zupanc 1944b: Lojze Zupanc, Svirel povodnega moža in druge belokrajinske pripovedke. Lju­bljana: Uciteljska tiskarna. Zupanc 1956: Lojze Zupanc, Zaklad na Kucarju. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zupanc 1957: Lojze Zupanc, Povodni mož v Savinji. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zupanc 1959: Lojze Zupanc, Palcek v cedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zupanc 1964: Lojze Zupanc, Kamniti most. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zupanc 1971: Lojze Zupanc, Zlato pod Blegošem. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zupanc 1977: Lojze Zupanc, Deklica kac in druge pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga. Žéle / Stanonik 1996: Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt. Kratke štorije s Piv­škega. Uredila: Marija Stanonik, Glasovi 12, Ljubljana: Kmecki glas. kratiCe AaTh: Mednarodna klasifikacija pravljic po: AARNE, Antti, THOMPSON, Stith, 1961: The Types of the Folktale. A Classification and Bibliography. (Second Revision). Helsinki: Academia scientiarum Fennica (FF Communications 184). ATU: Mednarodna klasifikacija pravljic po: AARNE, Antti, THOMPSON, Stith, 1961: The Types of the Folktale. A Classification and Bibliography. (Second Revision). Helsinki: Academia scientiarum Fennica (FF Communications 184) in UTHER, Hans-Jörg, 2004: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography I–III., Helsinki: Academia scientiarum Fennica (FF Communications 284–286). BP: Johannes Bolte, Georg Polívka, Anmerkungen zu den Kinder- und Hausmärchen der Brüder Grimm I–IV. Leipzig 1913, 1915, 1918, 1930. EM: Enzyklopädie des Märchens. Handwörterbuch zur historischen und vergleichenden Erzählforschung 1–14. Begründet von K. Ranke. Ed.: R. W. Brednich et al. Berlin, New York: De Gruyter 1977–2015. ISN ZRC SAZU: Inštitut za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. NUK: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. SLP I: Slovenske ljudske pesmi I. Ured.: Zmaga Kumer et al. Ljubljana: Slovenska matica 1970. SNP I–IV: Slovenske narodne pesmi I–IV. Zbral in uredil Karel Štrekelj, 4. knjigo uredil: Joža Glonar. Ljubljana: Slovenska matica 1895–1923. ŠZ: Štrekljeva zapušcina. kazalo tiPoV PraVljiC / index of folktale tyPes ATU 1 Kraja rib / The Theft of Fish.......................................................................................... 41 AaTh 1* Lisica ukrade košaro / The Fox Steals the Basket ..................................................... 44 AaTh 1** Zajec pobegne iz košare / Rabbit (Wolf) Makes Hole in Basket............................. 46 ATU 2 Ribarjenje z repom / The Tail-Fisher ............................................................................ 48 ATU 2D Novi rep / The new Tail.............................................................................................. 51 ATU 3 Hlinjena poškodba / Simulated Injury ......................................................................... 54 ATU 3* Volk priskrbi hrano lisici / The Wolf Supplies Food for the Fox ................................. 62 ATU 4 Bolni nosi zdravega / Sick Animal Carries the Healthy One ........................................ 66 ATU 6 Ropar odpre usta in izgubi plen / Animal Captor Persuaded to Talk........................... 74 ATU 8* Lisica zamenja pepel za jelena / The Fox Trades the Burned Bones of the Bear for Reindeer................................................................................................... 75 ATU 9 Nepošteni partner / The Unjust Partner...................................................................... 78 ATU 10*** Padec cez rob prepada / The Fall Over the Edge................................................. 82 ATU 15 Lisica gre za botro / The Theft of Butter (Honey) by Playing Godfather ................... 84 *ATU *15A Zakaj ima zajec kratek rep? / Why does the Rabbit Have a Short Tail? .............. 88 ATU 20A Živali, ujete v jamo, pojedo druga drugo / Animals Caught in a Pit Eat One Another Up .................................................................................................... 92 ATU 20C Živali bežijo v strahu pred koncem sveta / The Animals Flee in Fear of the End of the World............................................................................................ 94 ATU 20D* Petelin in druge živali gredo na božjo pot (Lisica romarica) / Pilgrimage of the Animals................................................................................................. 97 ATU 21 Lastno drobovje snedel / Eating his own Entrails ..................................................... 99 ATU 30 Lisica zapelje volka, da pade v jamo / The Fox Tricks the Wolf into Falling into a Pit............................................................................................................... 101 ATU 31 Lisica spleza iz jame z volkovega hrbta / The Fox Climbs from the Pit on the Wolf’s Back .................................................................................................... 104 *ATU *31 Drozg pomaga lisici splezati iz jame / The Thrush Helps the Fox Come out of the Pit ........................................................................................................ 105 ATU 32 Volk se spusti v vodnjak v enem vedru in reši lisico v drugem / The Wolf Descends into the Well in one Bucket and Rescues the Fox in the Other ..... 107 ATU 34 Volk se potopi v vodo po odsev sira / The Wolf Dives into the Water for Reflected Cheese / Spiegelbild im Wasser..................................................... 109 ATU 34A Pes izgubi meso, ko gre v vodo po njegov odsev / The Dog Drops His Meat for the Reflection ............................................................................................ 115 ATU 38 Priškrnjeni kremplji / Claw in Split Tree .................................................................. 116 ATU 41 Volk se prenaje v kleti / The Wolf Overeats in the Cellar ........................................ 119 ATU 44 Prisega pri železu / The Oath on the Iron ................................................................ 123 ATU 47B Konj brcne volka v zobe / The Horse Kicks the Wolf in the Teeth ......................... 127 ATU 49 Medved in med / The Bear and the Honey ............................................................. 129 ATU 50 Bolni lev / The sick Lion............................................................................................ 131 ATU 50A Stopinje pred levovim brlogom / Fox Sees all Tracks going into Lion’s Den but none coming out .................................................................................... 134 ATU 51 Levji delež / The Lion’s Share ................................................................................... 135 ATU 51A Lisica je prehlajena / The Fox Has the Sniffles....................................................... 137 ATU 51*** Lisica, razsodnica pri delitvi plena / The Fox as Umpire to Divide Cheese........ 138 ATU 55 Živali gradijo cesto / The Animals Build a Road (Dig Well) ...................................... 140 ATU 56 Lisica s pomocjo zvijace ugrabi srake / The Fox through Sleight Steals the Young Magpies .............................................................................................. 143 ATU 56A Lisica grozi, da bo posekala drevo, da bi dobila pticke / The Fox Threatens to Cut Down the Tree and Gets the Young Birds ......................................... 145 ATU 56D Lisica vpraša ptico, kaj naredi, kadar piha / Fox Asks Bird What She Does When Wind Blows .......................................................................................... 147 ATU 56A* Lisica se naredi mrtvo in lovi ptice / Fox Plays Dead and Catches Bird............... 149 *ATU *56** Lisica in orel / The Fox and the Eagle............................................................... 151 ATU 57 Vran in sir / Raven with Cheese in his Mouth.......................................................... 152 ATU 59 Lisica in kislo grozdje / The Fox and the Sour Grapes ............................................. 154 ATU 60 Lisica in žerjav / Fox and Crane Invite Each Other .................................................. 155 ATU 61 Lisica in petelin / The fox Persuades the Cock to Crow with Closed Eyes .............. 156 AaTh 61A Lisica spovednica / Fox as Confessor .................................................................. 160 ATU 61B Macka, petelin in lisica živijo skupaj / Cat, Rooster and Fox ................................. 162 ATU 62 Pogodba med zverinicami (Mir med živalmi) / Peace among the Animals – the Fox and the Rooster................................................................................. 164 *ATU *62* Lisica pridiga kokošim / The Fox Preaches to the Hens ..................................... 167 *ATU *62B* Veliki plenilci obsojajo majhnega / The Big Predators Accuse the Small Ones168 ATU 63 Lisica se znebi bolh / The Fox Rids Himself of Fleas ............................................... 169 *ATU *63A Lisica lovi z repom / The Fox Fishes with His Tail............................................... 170 ATU 70 Bolj plašen kot zajec / More Cowardly than the Hare ............................................ 178 ATU 71 Zajec in zmrzal / Contest of Frost and the Hare ..................................................... 179 *ATU 71* Kos in Marec / The Blackbird and March............................................................. 181 ATU 73 Zaslepitev straže / Blinding the Guard .................................................................... 185 ATU 75 Pomoc malih / The Help of the Weak ..................................................................... 186 ATU 76 Volk in štorklja / The Wolf and the Crane ............................................................... 187 ATH 77 Necimrne živali / The Stag Admires Himself in a Spring ......................................... 189 ATU 80 Jež v jazbecevem brlogu (Jež in lisica) / The Hedgehog in the Badger’s Den ......... 191 ATU 88* Medveda preženejo z drevesa / The Bear Climbs a Tree....................................... 194 *ATU 89* Medved zaman caka na sadove / The Bear Waits for the Fruit in Vain............... 198 ATU 93 Gospodarja je treba jemati resno / The master Taken Seriously ............................ 201 ATU 101 Stari pes kot rešitelj otroka / The Old Dog as Rescuer of the Child (Sheep) ........ 207 ATU 102 Pes cevljar / The Dog as Wolf’s Shoemaker .......................................................... 211 ATU 103 Vojna med domacimi in divjimi živalmi / War between Wild Animals and Domestic Animals ..................................................................................... 213 ATU 103A Macek kot lisicin mož / The Cat as She-Fox’s Husband....................................... 219 ATU 103C* Stari osel sreca leva / An Old Donkey Meets the Bear...................................... 221 AaTh 104 Prestrašeni bojevniki / The Cowardly Duelers .................................................... 223 ATU 105 Številne spretnosti lisice / The Cat’s Only Trick ..................................................... 225 ATU 110 Zvonec za macko / Belling the Cat ......................................................................... 228 ATU 111A Volk in jagnje / The Wolf Unjustly Accuses the Lamb and Eats Him .................. 229 *ATU 111A* Koza se izmakne, da pade volk v prepad / The Goat Evades the Wolf Who Falls in the Precipice ............................................................................... 230 ATU 112 Podeželska miš obišce mestno / Country Mouse Visits Town Mouse .................. 232 ATU 119B* Konji se ubranijo volka / Horse’s defense against Wolves................................. 235 ATU 120 Kdo bo prvi videl soncni vzhod / The First to See the Sunrise .............................. 237 ATU 122 Žival izgubi svoj plen, ker ji žrtev pobegne s pomocjo zavajajoce prošnje / Animal Loses His Prey Because His victim Can Escape by False Plea ............ 238 ATU 122A Volk išce zajtrk / The wolf (Fox) Seeks Breakfast................................................. 240 ATU 122F »Pocakaj, da bom dovolj debel« / »Wait till I am Fat Enough«........................... 243 ATU 122G »Umij me, preden me poješ« / »Wash me before Eating«................................. 252 ATU 123 Volk in kozlicki / The Wolf and the Kids ................................................................ 255 ATU 124 Volk in trije pujski / Blowing the House In ............................................................ 258 ATU 125B* Osel navda leva s strahospoštovanjem / Contest between Donkey and Lion .. 260 ATU 127A* Volk prigovarja kozi, naj se spusti s pecine / The Wolf Induces Goat to Come down from Cliff and Devours it............................................................... 262 ATU 130 Popotne živali prenocujejo (Bremenski muzikanti) / The Animals in Night Quarters (Bremen Town Musicians / Die Bremer Stadtmusikanten)............... 263 *ATU *140* Bik stisne medveda ob drevo / The Bull Presses the Bear to a Tree ............... 269 ATU 150 Lisicin nasvet / Advice of the Fox (The Three Teachings of the Bird) .................... 276 ATU 151 Clovek nauci medveda igrati na pišcal / A Man Teaches a Wild Animal to Play the Fiddle ............................................................................................... 277 ATU 154 Lisica in deli telesa / The Fox and His Members ................................................... 278 ATU 155 Kaca vrnjena v ujetništvo – Nehvaležnost je placilo sveta / ................................. 281 The Ungrateful Snake Returned to Captivity ....................................................................... 281 ATU 156 Trn izdrt iz šape / Androcles and the Lion (Thorn Removed from Lion’s Paw) ..... 286 ATU 157 Živali se naucijo bati se cloveka / Animals Learn to Fear Men ............................. 288 ATU 158 Divje živali na saneh / The Wild Animals on the Sleigh / Tiere auf dem Schlitten 293 ATU 160 Hvaležne živali, nehvaležen clovek / Grateful Animals Ungrateful Man .............. 295 ATU 160* Žena se z zvijaco reši medveda / A Woman Betrays a Bear ................................ 297 AaTh 163A* Medved preganja muhe, ki nadlegujejo gospodarja / The Bear Chases away the Flies............................................................................................. 299 ATU 168 Godec v volcji pasti / The Musician in the Wolf-trap / Musikant in der Wolfsgrube ........................................................................................................... 300 ATU 168A Žena in medved padeta skupaj v jamo / The Old Woman and the Wolf Fall into the Pit Together ................................................................................. 302 ATU 169* Razlicne zgodbe o volkovih / Miscellaneous Stories of Wolves .......................... 303 ATU 170 Lisica poje svojega spremljevalca / The Fox Eats His Fellow-Lodgers ................... 305 ATU 173 Cloveška in živalska življenjska doba sta usklajeni / Human and Animal Life Spans are Readjusted .................................................................................. 307 ATU 185 Prodajalec kap in opice / The Nightcap Dealer and the Monkeys......................... 309 *ATU *191* Živali pokopavajo lovca / The Animals Bury the Hunter.................................. 310 ATU 200 Pes izgubi svojo pravico / The Dogs’ Certificate .................................................... 317 ATU 200B Zakaj se psi ovohavajo / Why Dogs Sniff at One Another ................................... 323 ATU 200C* Zajec in lovski pes skleneta posel / Enmity between the Hare and the Dog ... 324 ATU 202 Trmasti kozi na mostu / The Two Stubborn Goats ................................................ 326 *ATU *202A Oven in bik / The Ram and the Bull................................................................. 327 ATU 207 Upor delovne živine / Rebellion of the Work Animals / Aufstand der Arbeitstiere............................................................................................................... 328 ATU 207A Vol in konj vprežena skupaj / A Donkey Induces Overworked Ox to Feign Sickness / Aufstand der Arbeitstiere ................................................................ 329 ATU 207B Trdosrcni konj in osel / Hard-harted Horse and Donkey / Aufstand der Arbeitstiere ............................................................................................... 331 ATU 207A* Leni konj / The Lazy Horse ................................................................................. 332 ATU 210 Petelincek, putka, raca, bucika in igla na potovanju / Rooster, Hen, Duck, Pin and Needle on a Journey ...................................................................... 333 ATU 211 Osel in njegov tovor / The Two Donkeys and Their Loads .................................... 336 ATU 211B* Živali gredo v gostilno / Animals Go into a Tavern............................................. 337 ATU 212 Lažniva koza / The Lying Goat ............................................................................... 340 ATU 214 Osel se dobrika gospodarju / The Donkey Tries to Caress His Master ................. 343 ATU 214B Osel v levji koži razkrinkan / The Donkey in Lion’s Skin Unmasked .................... 344 ATU 219E* O moževem petelinu in ženini kokoši / The Old Man Has a Rooster and the Old Woman a Hen ............................................................................... 345 *ATU *219G* Pes je klas izprosil, macek mleko / The Dog Obtained an Ear of Corn and the Cat Milk .......................................................................................... 348 *ATU *219H* Macka ni vredna kruha / The Cat is not Worthy of Bread ............................ 353 AaTh 221 Izbiranje pticjega kralja / The Election of King of Birds ....................................... 366 ATU 221B Kdo gre lahko najgloblje v zemljo?/ Test: Who Can Go Deepest in Earth?......... 371 ATU 222B Spor med mišjo in vrabcem / Quarrel between Mouse and Sparrow ................ 372 ATU 225 Vrana uci lisico leteti / The Crane Teaches the Fox to Fly ..................................... 374 ATU 226 Ucenje tujih vešcin / The Goose Teaches the Fox to Swim .................................. 377 ATU 232 Vrabec in ptice selivke / The Birch-Cock and the Birds of Passage ....................... 378 ATU 232D* Vrana vrže kamencke v vrc, da lahko pije / A Crow Drops Pebbles into a Water Jug ................................................................................................ 379 ATU 233C Lastovka in konoplja / The Swallow and the Hemp-Seeds / Vögel und Netz...... 380 ATU 236* Pticje oglašanje kot sporocilo / Miscellaneous Tales with Imitation of Bird Sounds................................................................................................. 381 ATU 240A* Cebela rešena iz vode / The Bee Falls into the Water....................................... 382 ATU 244 Vran v sposojenem perju / The Raven in Borrowed Feathers .............................. 383 *ATU *244* Od kdaj je vran crn / The Crow in Borrowed Feathers .................................... 384 ATU 275 Tekma med ježem in srno / The Race between Two Animals .............................. 386 ATU 275A Tekma med zajcem in želvo / The Race between Hare and Tortoise ................. 391 ATU 275B Tekma med lisico in rakom / The Race of the Fox and the Crayfish.................... 393 ATU 275C Tekma med zajcem in ježem / The Race between Hare and Hedgehog............. 396 ATU 277A Žaba se zastonj trudi biti tako velika kot bik / The Frog Tries in Vain to be as Big as the Ox.............................................................................................. 402 ATU 280A Mravlja in muren / The Ant and the Lazy Cricket................................................ 404 ATU 282A* Bolha in muha / The Flea and the Fly ............................................................... 409 ATU 283B* Mušja hišica / The House of the Fly................................................................... 410 *ATU *283C* Deklica in piskrcek (Mojca Pokrajculja) The Girl and the Pot........................ 411 ATU 285 Otrok in kaca / The Child and the Snake................................................................ 418 ATU 285A Mož in poškodovana kaca / The Man and the Wounded Snake......................... 421 ATU 285B* Kaco spravijo iz telesa / The Snake Stays in the Man’s Stomach....................... 423 ATU 289 Ponirek, pastiricka in trn – brodolomci / Bat, Diver and Thornbush Shipwreckwd ............................................................................................... 424 ATU 293 Razprava med trebuhom in udi / The Debate of the Belly and the Members ..... 426 ATU 295 Slamica, ogelcek in bobek / The Bean (Mouse), the Straw, and the Coal ............ 427 ATU 296 Glineni in bakreni lonec / The Clay Pot and the Brass Pot in the River ................ 431 AaTh 298 Tekma med vetrom in soncem / Contest of Wind and Sun ................................ 432 *ATU *298* Tekma v moci / The Contest of Strenght ......................................................... 433 ATU 298C* Trn in figa se prepirata, kateri je boljši / The Reeds Bend before Wind (Flood) ....................................................................................................... 434 tyPe index of sloVenian folktales. animal tales and fables The classification of Slovenian folktales was many years in the making and its be­ginnings go back to the first decade of the Institute of Slovenian Ethnology at the Slovenian Academy of Sciences, i.e. the 1950s. Even then the founder of the Insti­tute Ivan Grafenauer and one of his first colleagues Milko Maticetov were already thinking about creating an index. With the help of the Institute’s librarian, Albina Štrubelj, they began to classify and categorize the folk narrative materials collected by the Institute. Later the work of organizing the folk literature was put on a back shelf, and interest in the project was only revived a few years ago. But there was never enough time, there were always other things to do and the time-consuming work of preparing a motif index too often prevented the project from progressing. This first book of the Index of Slovenian Folktales includes Slovenian animal tales and fables which can be classified among international types of folk narratives and thus placed within the international classification system set out in The Types of International Folktales (Uther 2004). The book before us includes animal tales which are classified among the group of the first 299 folktale types in that interna­tional motif index. This Index includes tales from archival collections and sources, as well as everything that was published in numerous books and periodicals. In 19th century Slovenia, Matija Valjavec noted the international breadth of the folk tradition and the motifs that appear in both folktales and folk songs. He published several folktales, fairy tales and other materials in the journal Slovenski glasnik (The Slovenian Gazette) (1866, 1868), and in his book (1858) where he emphasized the utility of comparative studies. Using the comparative aspect in 1866 in the magazine Kres (Bonfire), he addressed folk storytelling and discussed how stories are spread. As an example, he uses Vuk Karadic’s story Zla žena (The Evil Woman) and compares it with the parable of Janez Svetokriški’s »Mown or Cut Meadow« and a folktale of the same narrative type in the Kajkavian dialect. After the publication of Slovenske narodne pesmi (Slovenian Folk Songs) (1895–1914), Slovenian philologist and professor at the University of Graz Karel Štrekelj also wanted to publish Slovenian folktales and fairy tales, which he would undoubtedly have systematically organized and classified just as he did the songs, since he had already got in touch with Jiri Polivka about doing so. Unfortunately he passed away before he could complete the project, but he left behind a wealth of materials which are currently housed at the Institute of Slovenian Ethnology at the Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts (ZRC SAZU) in Ljubljana. When Stith Thompson was creating his international motif index of folktales, he visited Ljubljana, where he met with Ivan Grafenauer, Milko Maticetov and Niko Kuret of the Institute of Slovenian Ethnology. The Institute’s archive of folktales was already designed to correspond to the international clas­sification system, which made cooperating on the international index much easier. Thus after working with the staff at the Institute, Thompson was able to include Slovenian folktales in the Motif-Index of Folk Literature (Aarne, Thompson 1961). The typology was primarily determined by Milko Maticetov and Albina Štrubelj. These were the first stirrings of the indexing of Slovenian folktales. This first book of Index of Slovenian Folktales includes 151 types of folktales into which Slovenian animal tales and fables could be classified. The individual tale types include chronological listings of all of the variants that were recorded and accessible. In addition to the animal tales classified according to the international system, the Slovenian index also includes Slovenian animal tales which lie outside the international system but are nevertheless so typical of Slovenian folk tradition that they had to be included in the international treasury of folktales. In this man­ner it was possible to present a more complete picture of this part of the Slovenian narrative tradition. Therefore certain types of animal folktales that were typical of the Slovenian cultural territory were also included, and inserted next to the folktale types with similar content. Altogether 17 new folktale types were inserted. These include among others folktale type *ATU *15A* Zakaj ima zajec kratek rep? (Why Does the Rabbit have a Short Tail?), *ATU *71* Kos in Marec (The Blackbird and March), *ATU *140* Bik pripne medveda k drevesu (The Bull Presses the Bear to a Tree), *ATU *191* Živali pokopavajo lovca (The Animals Bury the Hunter), *ATU *219G* Pes je klas izprosil, macek mleko (The Dog Obtained an Ear of Corn, and the Cat Milk), *ATU *219H* Macka ni vredna kruha (The Cat is Not Worth Bread), *ATU *244* Vrana v izposojenem perju (The Crow in Borrowed Feathers) and *ATU *283B* Deklica in loncek (The Girl and the Pot) – a folktale which is better known in connection with folktale type ATU 15 The Theft of Honey by Playing Goodfather – and which is often called Mojca Pokrajculja (Mojca with a Kreutzer). All of the variants of Slovenian animal tales and fables in this book are docu­mented with all of the information that was available for the individual tales (place, storyteller, recorder, date of recording, archival data and source or publication). Variants that are less common in terms of content are presented with brief sum­maries. Animal tales which deviate from other variants are also included, and are marked appropriately (ad ATU). At least one folktale or story is presented in its entirety for each folktale type, in order to avoid making the index merely a dull list of types and citations, and so that the individual works could be presented in as informative a manner as possible. Folk songs whose content places them among the individual tale types are also included, as are those which were used as para­bles in sermons. The index also contains original literary works, animal tales and fables which played an important role in the dissemination of the folk narrative tradition. These literary animal tales and fables are close to the narrative types of folktales, and upheld the folk tradition without major discrepancies, as well as influencing it. Thus fables by our early fable writers such as Valentin Vodnik, Peter Dajnko, Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Valjavec, Janez Trdina, Fran Levstik, Fran Saleški Finžgar and others are included, as well as excerpts from Brinar’s adapta­tion of The Tale of the Clever Fox, called Lisica Zvitorepka (The Fox with the Twisted Tail). The influence of the folk tradition and the European fabulist tradition is more than clear in these fables, while their publication contributed to furthering their popularity among the Slovenian people. If not for these men of letters, who wrote original fables and adaptations, and also frequently translated international fables and presented them to both children and adults, Slovenes would have been aware of many fewer animal tales and fables. But similarly, the folk narrative tradition also greatly influenced Slovenian literature, writers and poets, and contributed a lot to the preservation of anima tales.