JEJA JAMAR-LEGAT
LOŠKO ŠOLSTVO V DRUGI POLOVICI I9. STOLETJA
Leto 1848 je poseglo tudi v šolstvo. Dolžnosti zemljiških gospodov do šolstva
so morale prevzeti občine. Loški meščani so 1848 ponovno zahtevali, naj
ukinejo glavno šolo v mestu, vendar niso uspeli.
Upravitelj glavne šole v tem obdobju Franc Rome je napisal v šolsko
kroniko:
»Nemirno leto 1848 vihralo je zlo zelo tudi zoper našo šolo. Teža je namreč
vedno veči, rame pa, ki jo nosijo, vedno bolj slabe, so čedalj bolj občutljive
in boleče. Kdor nosi torej omenjeno težo, drugega ne poskuša, kot jo otresti,
naj bo potem, kar hoče . . . Denarja zmirom manj, stroškov vedno več; torej
»proč šolo«, se je reklo. Ministrstvo o šolskih zadevah je pa 1849 neprimerno
spoznalo, da bi se odpravila glavna šola loška in škofija je prevično posvarila
nasprotnike glavne šole: tako se je vsem vihram ubranila in še — stoji!«'
Za deško glavno šolo v Loki so prispevali mestna občina in tri cerkve
z letnimi proračunskimi presežki in žitno bero.
Primanjkljaje pa so krili z dokladami k neposrednim in posrednim davkom.
Všolane občine so se hotele izogniti dajatvam in so začele ustanavljati
lastne šole.- Tako je Žabnica ustanovila lastno trivialno šolo in se tako izognila
letnemu prispevku 470 goldinarjev za loško glavno šolo.
Upravitelj Rome piše o tem v kroniki:
»Več ram torej nosi enako težo, težko sicer pa vendar se plačujejo stroški,
dokler jih nosijo vse dozdaj k ti šoli prištete soseske. Z napravo že blizo dovoljene
nove trivialne šole v Žabnici bi se pa naši šoli spodmaknil precej steber,
ki se bo tako težko dal podotakniti.«'
Deželna vlada je 1859 predlagala, naj bi Loka plačevala z dokladami k
trošarini za vino in meso devet dvajsetin, dve občini vsaka po štiri dvajsetine,
ena občina po dve dvajsetini, najmanjša občina Godešič pa eno dvajsetino.
Razdelitev je bila v praksi neuporabna in deželna vlada je končno odredila,
da plačajo občine 5,95 odstotkov doklade na neposredne davke.^
Franc Rome zaključuje svoje zapiske v kroniki z bojaznijo, da bo glavna
šola ukinjena; saj ima komaj 300 gold. dohodkov, stroškov pa kar 2224 goldinarjev
letno.
»Zmirom veči stroški, manjši pa podpore, kaj kaže drugega kot nevarnost,
da utegne razpasti naša glavna šola in da se bode tako neznansko spremenila
otrokom dobra šolska hrana.«'
Razmere pa so se vendar izboljšale.
Upravitelju Vincencu Majerju je uspelo, da so leta 1855 šoli dozidali nekaj
prostorov in šola se je razširila v štirirazredno, 1894 pa v petrazredno.
80
Leta 1895 so kupili za 1400 goldinarjev sosedno hišo, dvignili poslopje za
eno nadstropje in tako dobili nove učne prostore. Načrte za prezidavo je napravil
ing. Franc Žužek. Šola je dobila obsežen vrt (8 a 25 m-), telovadišče in
igrališče (384 m'-).
Leta 1893 so na osnovni šoli ustanovili poseben oddelek za učence iz oddaljenih
vasi, ki so imeli pouk v nedeljah po sedem ur, in sicer od začetka
oktobra do konca novembra in od marca do konca julija.
Loško meščanstvo se je vse bolj zanimalo za šolstvo, se povezovalo z učitelji
in skrbelo za šolo.
Leta 1886 je upravitelj Franc Papa poudarjal na učiteljski konferenci, da
šola nujno potrebuje glasbilo, klavir ali harmonij. Zanj se poteguje že desetletja,
a nikoli ni denarja. Loški meščani so takoj priskočili na pomoč.
Novembra 1886 je čitalnica s sodelovanjem pevskega zbora, v katerem so
prepevali Johan Deisinger, Franc Papa, Andrej Polenšek, Lorenc Sušnik, Avgust
Lorenc, Gottfried Krenner in dr. Anton Arko, pripravila koncert in dramsko
predstavo. Cisti dobiček 17 goldinarjev 20 krajcarjev je dala osnovni šoli
za nabavo harmonija.
Prostovoljne prispevke za harmonij so darovali tudi starši učencev. Nabrali
so 84 goldinarjev 64 krajcarjev. Med meščani, ki so prispevali za harmonij,
je 64 imen. Največ je prispeval tovarnar Alojz Krenner, in sicer 10
goldinarjev.
Harmonij so kupili na Dunaju za 125 goldinarjev, v Loko je prispel januarja
1887.
Da se je res Loka zavzela za šolo in učence, je vidno iz raznih prispevkov,
ki so jih meščani namenili za revne učence in šolo.
Septembra 1887 je razstavil profesor Janez Subic v gostilni Jurija Deisingerja
60 slik in podaril čisti dohodek 17 goldinarjev za revne učence deške
osnovne šole.
Isto leto je strelski mojster Adolf Elsner oddal 18 goldinarjev dohodka
od neke prireditve strelskega društva (Kapselschiitzenverein) za revne šolarje.
Tovarnar Alojz Krenner je umrl 1895 in v oporoki določil po 400 goldinarjev
za deško in dekliška osnovno šolo.
Pouk na loški deški osnovni šoli je bil dvojezičen. V prvem in drugem
razredu je bil pretežno slovenski. Tretji razred je bil glede jezika prehoden,
v četrtem razredu pa je bil pouk pretežno nemški.
Predmetnik v šolskem letu 1869/70 ' >
I. r. 11. r. III, r. IV. r.
krščanski nauk 1 " 2 3 -4
slovenski jezik 8 S 3 4
nemški jezik 5 ' jiO ' 10 7 • '
številjenje 2 ^3 4 4
pisanje 5 . 4 '4 Z
petje 2 2 2 2
risanje 2
sadjereja 1 1
Prvo slovensko letno poročilo je iz leta 1863, prve slovenske kataloge so
vodili od 1881 dalje.^
6 Loški razgledi 81
v obdobju od 1848 do 1900 so službovali na loški deški osnovni šoli učitelji:
Mihael Arko, katehet
Kari Bernard
Johan Bizjan, katehet
Jožef Brešar, katehet
Ivan Cetelj
Leopold Cvek
Janez Eppich
Ferdinand Erker, katehet
Matija Erzar, katehet
Jožef Eržen
Valentin Eržen, katehet
Jožef Kramer
Gottfried Krenner
Franc S. Finžgar, katehet
Julij Flis
Filip Formacher
Janez Gorjanc
Mihael Himmer
N. Kajhič
Franc Kokalj
Ivan Kopfer
Ivan Kuhar
Friderik Kramer
Edmond Lachainer
Franc Lesjak
Vencenc Majer
Franc Papa
Janez Petrič, katehet
Franc Podobnik
Andrej Praprotnik
Franc Praprotnik
Andrej Ramoveš, katehet
Franc Rihar, katehet
Franc Rome
Lorenc Sadar
Franc Seepacher
Ivan Sorčan
Johan Tomažič, katehet
Jakob Toppolis
Mihael Verbič
Feliks Verhovec
Mihael Viktor
Jožef Svetlič
Karol Završnik
Jožef Ziherl
Simon Zupan'- ^
Učiteljstvo je po letu 1848 pridobilo na ugledu. Cerkovniška služba se je
ločila od učiteljske.
Leta 1849 se sicer pritožuje učitelj Andrej Praprotnik v listu Slovenija,
da so učiteljski dohodki še zmeraj tako odmerjeni kot v jožefinski dobi —
130 goldinarjev na leto. Vratarju pa plačujejo po 300 goldinarjev na leto, hišnemu
hlapcu pa 250 goldinarjev na leto."
Pozneje so se dohodki zvišali. Tako so imeli učitelji v šolskem letu 1890/91
v I. plačilnem razredu po 700 goldinarjev na leto, v II. po 600 goldinarjev na
leto, v III. po 500 goldinarjev in v IV. razredu po 450 goldinarjev letno.'
Učiteljstvo se je izobraževalo v triletnem in štiriletnem učiteljišču v Ljubljani,
na pedagoških tečajih in na sestankih in zborovanjih. Enkrat mesečno
so imeli šolske konference. Izmenjavali so svoje izkušnje, kupovali pedagoške
knjige in v Loki ustanovili šolsko knjižnico za učence in svojo pedagoško knjižnico.
Tako so učitelji iz Škofje Loke, Poljan in Železnikov prostovoljno mesečno
prispevali po 5 krajcarjev za strokovno knjižnico v Loki."
Med loškimi učitelji so znana imena z literarnega in pedagoškega področja.
Andrej Praprotnik (rojen 1827 v Podbrezjah, umrl 1895 v Ljubljani) je
v Loki služboval od 1851 do 1852. Znan je kot šolnik, pesnik in pisatelj. V
Vedežu je objavil 1850 Izglede pisem mladim šolarjem v vajo. Objavil je Spisje
•za slovensko mladino, Ljubljana 1852, 1866, 1873, 1881. Od 1861 do 1872 in
od 1882 do 1889 je bil urednik Učiteljskega tovarša.
Franc S. Finžgar je služboval na loški šoli v letih 1899 in 1900.
82
Jožef Kramer • Po stari fotografiji
Kramerjeve družine
Z dolgoletnim službovanjem v Loki so se odlikovali v tem obdobju:
Jožef Kramer, ki je 1870 dobil odlikovanje zlati križec za 51-letno službovanje,
Leopold Cvek, ki je umrl v Loki 1862 po 38-letnem službovanju na loški
osnovni šoli, in Franc Papa, ki je vodil deško osnovno šolo od 1884 dalje.
Šolo so vodili v tem obdobju nadučitelji:
Franc Rome, Vencenc Majer, Lorenc Sadar, Ivan Cetelj, Franc Papa.
Ko je država sprejela financiranje učiteljstva iz davčnih virov in jim omogočila
življenje brez cerkovniških opravil, je spremenila tudi nadzorstvo nad
osnovnimi šolami. Zakon o odnosu med šolo in cerkvijo z dne 25. maja 1868
je odločil, da pripada državi najvišje šolsko nadzorstvo vsega pouka in vzgoje.
Izvaja ga z organi, ki jih zakon za to določa.
Po novem zakonu so se deželne vlade, okrajna glavarstva in občinski zastopniki
ukvarjali z ekonomskimi in administrativnimi šolskimi zadevami. Pedagoško
delo in vsebinsko nadzorstvo pouka ter učiteljevega vedenja pa so še
vedno prepuščali župnikom, dekanom in škofijskim nadzornikom.'*
Loško osnovno šolo so nadzirali
okrajni šolski nadzorniki:
prof. Henrik Pirker, učitelj Andrej Žumer, nadučitelj Ferdinand Kalinger,
inšpektor Alojz Krenner;
deželni šolski nadzorniki:
šolski svetnik Jakob Smolej, direktor drž. gimnazije v Ljubljani, deželni
inšpektor Jožef Suman;
mestni inšpektorji:
farni inšpektor Jožef Kobler, dekan Stare Loke Franc Kumer in dekan
M. Kožuh.
6« 83
število učencev na deški osnovni šoli se je vrtelo okoli 200, v nedeljski
šoli okoli 100. V šolskem letu 1869/70 je bilo rednih učencev 192, nedeljskih
125, naslednje leto rednih 192, nedeljskih 63.'
Šolsko leto se je pričelo 18. septembra in se končalo 25. julija. Enkrat
letno so učitelji peljali učence na izlet v Crngrob, na Jošta ali skozi Vintgar
na Bled.
Vse šolsko življenje je bilo prepojeno z verskimi obredi in avstrijsko miselnostjo.
Šolsko leto so pričeli z mašo k sv. Duhu, učenci so morali obiskovati
v spremstvu učiteljev ob torkih in petkih službo božjo, udeleževali so se duhovnih
vaj, slavnostno sprejemali in pozdravljali škofa Missio in škofa Antona
Jegliča, ko sta prišla v Loko.
Ob smrti princa Rudolfa so zaprli šolo, ves učiteljski zbor pa se je napotil
v Kranj in izrekel okrajnemu glavarju globoko sožalje.
Gospodična Mici Kocelli je 1889 darovala šolskim otrokom 138 cesarjevih
podob in 7 slik Naš cesar.
Šolsko leto so končali s proslavo. Tako je 1887/88 nagovoril goste in učence
upravitelj Fran Papa. Učiteljem se je zahvalil za trud učenec 4. razreda Franc
Vorhunec. Okrajni glavar Merk pa je pozval mladino k ljubezni in vdanosti
vladarju. Iz zlate knjige je prebral imena odličnjakov.
Popoldne pa so učence pogostili s kruhom, vinom, češnjami in sirom.
Kakšne razmere so vladale v takratnem šolstvu in kako so gledali takratni
vzgojitelji na nravstveno življenje učencev, priča zapis upravitelja Franca Papa
v šolski kroniki 1891/92, 1. julija: Na konferenci so sklenili, da najamejo za
šolske namene vrt, ki meji na šolski vrt. Do tedaj ga je užival šolski katehet
in ga oddajal privatnikom. Vrt so uporabljali za sušenje perila in zadnje čase
celo za norenje. Postavili so gugalnico, ki so jo uporabljale deklice, stare 16
do 20 let, celo med šolskim poukom, kar so z dopadenjem gledali učenci višjih
razredov, ki so imeli skozi okna razgled na vrt. Na vrtnem plotu pa so učenci
lahko opazovali izreze na ženskem perilu, ki se je tam sušilo. Šolski upravitelj
se je čutil primoranega, da odpravi to »nečistost« (Unzucht). Zaradi tega pa si
je nakopal veliko sovraštvo pri neki znani loški družini. »Bolje je krivico trpeti,
kakor krivico povzročati,« pripominja kronist.'
Med učenci je bilo veliko revnih. Hrano so dobivali pri uršulinkah in v
mnogih loških hišah.
Med učenci so kosile različne nalezljive bolezni, tako tifus, škrlatinka,
ošpice in drugo. Vsako leto je v kroniki vpisanih nekaj umrlih učencev.
Uspehi učencev so bili srednji. V šolskem letu 1897/98 se je vpisalo 291
učencev, ob koncu leta jih je ostalo 270, od teh jih je dovršilo razred 138.
Od 75 učencev IV. in V. razreda jih je dovršilo razred 48, za prestop na
srednjo šolo pa se jih je javilo 21."
Loška osnovna šola je tako v zadnjih desetletjih 19. stoletja dobojevala
svoj boj za obstanek in se razširila od nekdanje trirazrednice v petrazredno
osnovno šolo z obsežnim poslopjem, vrtom in telovadiščem.
Tudi uršulinska dekliška vnanja šola se je 1856 razvila iz trirazrednice
v štirirazrednico. Pravico javnosti je dobila 6. aprila 1872.
Uršulinke so vnanji šoli pridružile 1889 nedeljsko šolo, ki so jo obiskovale
vse leto dekleta, stara 20 let in še čez ob nedeljah od 14. do 16. ure. Isto leto
so ustanovile ponavljalno šolo ob četrtkih popoldne. Obiskovale so jo deklice,
ki niso mogle hoditi v redno šolo, od novembra do aprila. Leta 1893 so uršu-
84
linke odprle za dekleta iz oddaljenih vasi gorsko šolo. Pouk so imele ob četrtkih
ves dan, in sicer od marca do konca julija in od oktobra do 31. novembra.
Otroški vrtec za deklice so ustanovile uršulinke 1894.
Uršulinke so kupile 1890 od gospoda Baumgartnerja loški grad in vanj
preselile notranjo šolo in internat. Podrle so stolp, zgradile veliko dvorano,
uredile velikanski vrt (17 johov), postavile izolirnico daleč od internata za
bolne dijakinje. Leta 1901 so uršulinke zgradile lasten vodovod in lastno kopališče.
Slikarije je preskrbel slikar profesor Šubic. Pouk v dekliški vnanji šoli
je bil samo slovenski.'"
Loka je imela ob koncu 19. stoletja šolstvo tako razvito kot malokatero
rnesto v Sloveniji. Osnovne šole niso obiskovali le mestni otroci, dečki in
deklice, ampak so poskrbeli tudi za otroke iz oddaljenih vasi.
L i t e r a t u r a :
1 Chronik der Volkschule zu Bischoflack. Kratke zgodovinske črtice o glavni
šcIi v Loki. Rokopisni zapiski. Slovenski uvod je napisal upravitelj Franc Rome,
od 1879 so zapiski v nemščini, od 1884 do 1906 je vodil kroniko nadučitelj Franc
Papa^ Kronika je v arhivu škofjeloške osemletne osnovne šole. Nanjo me je opozorila
in mi jo preskrbela tov. Gojničeva, za kar se ji toplo zahvaljujem. — 2 Vlado
Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem III. 1966, str. 178. •—
3 Schmidt, str. 179. — 4 Letno poročilo deške ljudske šole 1871. — 5 Letno poročilo
deške ljudske šole 1890'91; Nekoliko črtic iz zgodovine škofjeloške deške šole, Friderik
Kramer. — C Schmidt, str. 41. — 7 Schmidt, str. 62. — 8 Schmidt, str. 250. —
9 Letno poročilo deške osnovne šole v Škofji Loki za šolsko leto 1897/98. — 10 Letno
poročilo dekliškega penzionata Skofja Loka 1903/4.
R e s u me
L'ENSEIGNEMENT A SKOFJA LOKA DANS LA DEUXIEME MOITlE
DU 19e SIECLE
Apres Tannee 1848, les devoirs des seigneurs fonciers envers Tenselgnement
passerent sur les communes. Les citoyens de Skofja Loka exigerent de nouveau que
Tecole principale fut supprimče, mais ils ne reuasirent pas.
Le gouvernement ordonna que les communes payient des supplements speciaux
sur les impots directs. Les citoyens de Loka aidaient Tecole par des contributions
vclontaires et par des legs.
En 1855 on ajouta a Tecole plusieurs salles, de sorte qu'elle s'elargit en une
ecole a quatre classes. En 1895 on acheta encore la maison voisine et on fit elever
Tedifice d'un etage, tandis quc deja en 1894 Tecole s'etait agrandie et etait devenue
une ecole a cinq classes.
En 1893 on fonda a Tecole une classe speciale pour les eleves des villages eloignes
qui avaient sept legons de classe tous les dimanches.
L'enseigncment a Fecole elementaire des gargons etait bilingue, dans les premieres
classes c'etait le slovene qui dominait. dans les dernieres c'etait Tallemand.
Les enseignants fonderent a Loka une bibliotheque professionnelle pour laquene
les enseignants de Loka, de Poljane et de Železniki donnaient des contributions
volontaires de 5 kreutzers par mois.
La surveillance economique et administrative de Penseignement passa a la competence
de FEtat, tandis que le souci pour le contenu de Tenselgnement etait toujours
confie aux cures, aux doyens et aux insjsecteurs episcopaux.
85
L'ecole elementaire externe des ursulines passa en 1856 de trois a qu»tre classes,
en 1889 les ursulines y ajouterent encore Tecole de dimanche et lecole de repetition
qui avait des cours tous les jeudis apres-midi; en 1893 elles fonderent aussi une ecole
mcntagnarde pour les jeunes filles des villages eloignes. L'ecole matemelle pour
petites filles fut fondee en 1894.
L'ecole elementaire externe obtint le droit de Tinstitution publique en 1872.
En 1890 les ursulines acheterent le chateau de Loka et y installerent leur ecole
interne. Elles firent detruire la tour, elles construisirent une grande salle, amenagerent
le jardin et arrangerent une piece isolee pour les malades. En 1901 elles firent
construire leur propre conduite d'eau et leurs propres bains.
86