SAMOTA Anneliese Fritz-Eulau
1
Glej, ležimi kakor nekoč v temini, toda noč, ki v njej počivajn, več nad mano
tvojega pogleda ne prižge — in dih noben iz tvojih ust hladu iz udov mi ne vzame ...
Edino zvezde spuščajo se niže
in stopajo
z bodečim^i koraki
mi čez dušo...
Nikoli več ne bom sipreigovorila o Ijubazni, saj brž ko ustnice odprem, privre iz njih krvava pena.
Moja duša je kot kamen potonila.
Čeznjo ise preliva svet.
Ne išči je, zakaj ljubezen njena
prevagala je to življenje
in morala na dno, da bi nekoč —
ko sam se potopiš —
bila ti blizu ...
36
2