ORIS NAŠEGA UPRAVNEGA PRAVA 1. ZVEZEK UPRAVNI POSTOPEK NAPISAL DR. HENRIK STESKA LJUBLJANA 1936 ZALOŽILI IN NATISNILI J. BLASN1KA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA UTOGRAEIJA IN KARTONAŽA D. D. V LJUBLJANI ODGOVOREN L, MIKUŠ OKI S v J? NAŠEGA UPRAVNEGA PRAVA L ZVEZEK UPRAVNI POSTOPEK NAPISAL DR. HENRIK STESKA LJUBLJANA 1936 ZALOŽILI IN NATISNILI J. BLASN1KA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA, LITOGRAFIJA IN KARTONAŽA D. D. V LJUBLJANI ODGOVOREN L, MIKUŽ 59530 Prejeto od urada zs upravljanje imovine upornikov 0300^01-90 advokat D£ Drsro Marušič LJUBLJANA Miklošičeva 13 / 1 . Telefon 37-29 Kazalo. Kazalo Predgovor . 1. O upravnem postopku vobče. Upravna funkcija. Vrste upravnih aktov. Avtoritativni akti.. Uredbe . Konkretni upravni akti. Upravni odloki.. Druga dejanja .. Svobodno upravljanje. Neavtoritativni skrbstveni akti .... Pridobitni posli. Potreba, da se uredi postopek. Razvoj do enotnih postopnikov. Tradicija.. Raztreseni formalni predpisi. Enotni postopniki. Vrste upravnih postopkov. Uredbodavni postopek. Postopek pri svobodnem upravljanju . . . Postopek pri izpolnjevanju lastnih konkretnih obveznosti javnopravnega značaja Obči upravni postopek. Upravni kazenski postopek. Naš obči upravni postopnik. Oblastva, za katera v polnem obsegu velja . Oblastva obče uprave. Banovine in občine. Izjeme od uporabe. Siran 8 12 13 13 13 13 13 14 14 14 14 14 14 15 15 15 16 16 17 17 17 18 18 18 19 19 19 20 21 4 Stran Posebne odredbe v specialnih zakonih . . 21 Upravno kazenski postopek.21 Nekateri nujni ukrepi.21 Subsidiarna uporaba.21. Razdelitev zakona na odseke in glave ... 21 II. O oblastvih v upravnem postopku.23 A. Pristojnost.23 Pojem.23 Stvarna pristojnost.23 Krajevna pristojnost.24 Omejitve krajevne pristojnosti.25 Delegacija pristojnosti.25 Devolucija pristojnosti.26 Ocenjanje lastne pristojnosti.26 Spor o pristojnosti.26 Upravnopravni spori o pristojnosti ... 27 Ustavnopravni spori o pristojnosti ... 27 Poveritev pravdnih opravil. 27 Vzajemna pravna pomoč.27 upravnih oblastev.27 pravna pomoč sodišč.28 pravna pomoč z inozemskimi oblastvi . . 28 B. Opravljanje službenih poslov po poedinih orga¬ nih upravnega oblastva.28 Pri monokratskem ustroju oblastva.28 Pri kolegialni ureditvi oblastva (sestava in sklepanje). 28 Izključitev od službenega poslovanja .... 29 Tolmači.30 lil. O strankah v upravnem postopku.31 A. Pojem stranke.31 Uormalne pravice.31 Materialne pravice.32 B. Sposobnost biti stranka.32 C. Pravdna sposobnost in zastopanje. 33 Osebna sposobnost.33 5 S! ran Zakoniti zastopniki.33 Pooblaščenci za zastopanje.33 Pomočniki.34 Skrbnik za dotieni slučaj. 34 IV. O občevanju med upravnimi oblastvi in strankami 35 A. Vloge. 35 B. Pozivi. 35 C. Zapisniki. 36 D. Zabeležbe.37 E. Vpogledovanje spisov.37 F. Dostavljanje. 37 Osebno dostavljanje adresatu. 38 Posredno dostavljanje. 38 Nadomestno dostavljanje.38 Pooblaščenci za prejemanje dostav.39 Skupni pooblaščenec za prejemanje dostav . . 39 Posebni način dostavljanja.39 Javnim organom in pravnim osebam ... 39 Vojaškim in sličnim osebam.40 Osebam v inozemstvu.40 Osebam neznanega bivališča.40 Dokaz o dostavi .. 40 G. Roki. 41 IJ. Vzdrževanje reda pri službenem poslovanju s strankami.41 V. Tek upravnega postopka do odločanja na prvi stopnji 43 A. Uvedba upravnega postopka.43 B. Ugotovitveni postopek.44 1. Inkvizicijsko načelo. 44 2. Dispožicijsko načelo.44 3. Arbitrarno načelo. 44 4. Dokazovanje. 44 a. Predmet dokazovanja ..44 b. Točen dokaz in verjetnost ..45 c. Vrste dokazil.'. 45 d. Načelo svobodne ocene dokazil .... 46 e. Poedine vrste dokazov. 46 6 Slran Dokaz z listinami.4(i Pojem listine.46 Javne listine.46 Privatne listine.46 Inozemske listine.47 Zunanji nedostatki listin .... 47 Pokaz listine . t .47 Dokaz s pričami. 47 Pojem priče.47 Nedopustne priče . t .47 Priče, ki smejo odreči pričanje . . 48 Ostale priče.48 Oblika pričanja.48 Dokaz po izvedencu.49 Pojem izvedenca.49 Izvid in mnenje.49 Pritegnitev izvedenca.49 izmed lastnih uradnih strokov¬ njakov .49 izmed drugih strokovnjakov . 50 Izvajanje dokaza po izvedencu . . 50 Dokaz z ogledom.50 Kraj ogleda.50 Odškodnina za škodo po ogledu 51 f. Zavarovanje dokazov.51 5. Tek ugotovitvenega postopka.51 a. Glavna načela.51 Primernost, hitrost, preprostost in ce¬ nenost .51 Pravica strank do zasliševanja ... 52 b. Poravnava.52 c. Predhodna vprašanja .53 d. Ustna razprava.55 Načelo koncentracije in ustnosti ... 55 Odreditev ustne razprave.55 Zamudne posledice.56 Red in tek razprave.57 Stran Prekinitev in preložitev razprave . . 58 Razpravni zapisnik ..58 e. Ugotovitveni postopek brez ustne raz¬ prave in izven ustne razprave poleg n je 59 Odstop od načela neposrednosti in ustnosti. 59 • Posredno izvajanje dokazov .... 59 f. Opustitev ločenega ugotovitvenega po¬ stopka . 60 VI. O upravnem odloku.61 A. Odlok. 61 Bistvo odločanja .. 61 Tolmačenje abstraktne pravne norme .... 61 Spopolnitev te norme po svobodni oceni ... 61 Sodelovanje izvedencev pri odločanju .... 64 Vrste odlokov. 66 Konstitutivni odloki.66 Deklarativni odloki ..68 Eksekutivni odloki.68 Glavni in postranski odloki. 69 Deli glavnega odloka. 69 Razdelitev pravdnega predmeta na več točk . 70 Priobčitev odloka. 71 B. Ustavitev post^ika.71 VII. O rednih pravnih lekih v upravnem postopku . . 73 A. Pojem in vrste pravnih lekov. 73 B. Navodilo o pravnem leku. 73 C. Pritožba. 74 Redni tek po upravnih stopnjah. 74 Samostalna pritožba.75 Rok za pritožbo. 76 Predaja pritožbe.76 Nepravilna navodila o pravnih lekih .... 76 Vsebina pritožbe. 76 Nepravilnost osporavanega odloka.77 Nedostatnost postopka na prvi stopnji . . 77 8 Stran Nezakonitost prvostopnega odloka .... 77 Neprimernost prvostopnega odloka .... 77 Zadržni učinek pritožbe. 77 Pregled pritožbe po oblastvu prve stopnje . . 78 Prenosni učinek pritožbe.79 Odločanje o pritožbi po drugostopnem oblastvu 79 Načelo neomejene ocene osporavanega odloka 81 Deli drugostopnega odloka.81 Dostava drugostopnega odloka. 81 Izvršnost upravnih odlokov.. ■ 81 Formalna pravomočnost. 82 D. Ugovor.82 Ugovor brez prenosnega učinka ..82 Ugovor s prenosnim učinkom. 83 Predstavka .83 Nadzorstvena pritožba.84 E. Poprava pisnih in računskih pogreškov. 84 Vlili. O izrednih pravnih Iekih v upravnem postopku . 85 A. Namen izrednih pravnih Jekov . ..85 ! B. Vrste izrednih pravnih lekov.85 1. Postavitev v prejšnje stanje. 86 2. 'Obnovit 1 poštbpka . . . ' ..87 3. Razveljavitev zbog ničnosti ....... 89 4. Razveljavitev ali izpremejjjba radi zaščite javnih interesov ... *.90 , O materialni pravni moči in o pravici do odškodnine .. 91 5. Izprememba ali razveljavitev po pristanku strank 91 C. Zakonita domneva ugoditve ali odklonitve predlogov. 92 IX. O upravni izvršbi. . . ... . - 94 A. Pojem . . . . . . . . : • • • • • • ■ 94 B. Proglas izvršbe. 94 C. Uvajanje izvršbe • . . . .. 95 D. Izvršilna oblastva za izvršitev upravnih odlokov 95 9 Stran Upravna izvršba . . . . . ..95 Sodna izvršba. 96 E. Dopustna sredstva za upravno izvršbo . . . . 97 F. Vrste upravne izvršbe. 97 1. Izvršba denarnih terjatev ........ 97 a. Rubež .............. 98 b. Prodaja zarubljenih stvari.99 Dan prodaje.99 Prodaja pod roko.99 Prodaja na dražbi.99 Proglas dražbe.99 Dražba.100 Zaključek dražbe.100 Dražbeni zapisnik.101 c. Porazdelitev doseženega novca .... 101 2. Izvršba nedenarnih dolžnosti.101 Izvršitev dolžnega dejanja po drugih osebah.101 Posrednja prinuda.101 Neposrednja prinuda.102 G. Začasne odredbe radi zavarovanja obveznosti . 102 1. Izvršba v zavarovanje.102 2. Začasni odloki v zavarovanje.103 H. Pritožba v izvršilnem upravnem postopku . . 104 1. Dopustnost pritožbe in njen učinek .... 104 2. Predaja pritožbe.105 3. Ustavitev in odložitev izvršbe.105 X. O stroških upravnega postopka.106 A. Obči stroški.106 B. Posebni izdatki oblastva.106 C. Osebni stroški strank.107 XI. O poslovnem redu upravnih oblastev.109 Poslovnik.109 Konceptna služba . ,.109 Sestavljanje pripravljalnih zapiskov.109 Sestavljanje osnutkov za rešitve.109 Odobravanje osnutkov in podpisovanje rešitev 110 H) Stran Pisarniškomanipulacijska služba.110 Vložni zapisnik.i . 111 Odprava spisov.lil Arhiv.111 Poverljivi spisi.111 Poslovnik za obča upravna oblastvu.112 MOJEGA NEPOZABNEGA PREDSTOJNIKA DR. IVANA ŽOLGERJA BIVŠEGA MINISTRA IN UNIVERZITETNEGA PROFESORJA ZA JAVNO PRAVO Predgovor. Svojo namero, da izdam najpreje oris naše upravne organizacije in nato šele oris upravnega postopka, sem moral opustiti, ker se ustroj naše uprave še ni dovolj utrdil ter je pričakovati v zvezi z izgradnjo banovinske samouprave do¬ kaj velikih izprememb v organizaciji uprave. Zavoljo tega sem se odločil še pred opisom upravne organizacije objaviti knjigo o našem upravnem postopku. V letih 1920, 1921 in 1922 sem na juridični fakulteti ljubljanske univerze predaval o upravnem postopku, ka¬ kršen je bil takrat še v Sloveniji v veljavi in je razviden iz okrožnice pokrajinske uprave za Slovenijo iz 1. 1923 o načelih upravnega postopanja pred občimi upravnimi ob- lastvi. V letih 1931, 1932 in 1933 pa sem predaval že o novem upravnem postopku, ki ga je zakon o občem uprav¬ nem postopku iz 1. 1930 uvedel za vso državo. Kakor pri teh svojih predavanjih, tako sem se tudi v pričujoči knjigi opiral na svoja mnogostranska izkustva kot politični konceptni uradnik in pozneje kot upravni sodnik, a zlasti poleg drugih spisov še na ona sistematska dela, ki obravnavajo o temeljih in vodilnih mislih v Po¬ donavju nastalega posebnega načina javne uprave. So to predvsem ta-le dela: Tezner: Handbuch des Administrativverfahrens, 1896; Pražak: Pravo spravni, I. del, 1905; Herrnritt: Grundlehren des Verwaltungsrechtes, 1920; Tezner: Das Administrativverfahren, 1925; Merki: Allgemeines Verwaltungsrecht, 1927; lierrnritt: Das Verwaltungsverfahren, 1932; Dalje sem upošteval tudi komentarje k našemu uprav¬ nemu postopniku, posebno ona, ki sta ju napisala Krbek (1931) in Stefanovič (1933). V Ljubljani, dne 19. novembra 1935. Dr. Henrik Steska. LJUBLJANA Miklošičeva 13/1. Telefon 37-29 I. O upravnem postopku vobče. Delovanje države meri na vzdrževanje reda in miru na znotraj in kolikor moči tudi na zunaj, potem na pospeše¬ vanje narodnega gospodarstva, narodne prosvete in jav¬ nega zdravstva, nadalje na izboljšanje družabnega položaja gospodarsko šibkejših slojev in končno na pridobivanje osebnih in stvarnih sredstev za vse to delovanje. V ta na¬ men naša država s pomočjo zakonodajnih činiteljev (na¬ rodnega predstavništva in kralja) izdava zakone in pod posebno otežkočenimi pogoji po potrebi tudi izpreminja ustavo. Po sodiščih, ki so pri izrekanju pravice nezavisna in sodijo le po zakonih, odloča država o privatnopravnih odnošajih in o krivdi in kazni pri zločinih in prestopkih. Poleg te zakonodajne in sodne funkcije jm. država tudi upravlja. Uprava..is dvoievrstna ter io vršific ralr preko od¬ govornih ministrov in njim podrejenih oblašTev, ujadov in zavodov (neposredna državna uprava), ali pa jo ^jmd držav¬ nim nadzorom vrše razne teritorialne in poklicne edinice z lastnimi organi (samouprava). Upravna funkcija obseda posle^ v katerih nastopa upravni organ kpt nosilec javne oblasti, torej avtoritativno ali oblastveno, bbsega pa tudi svobodno upravljanje, kjer nastopa upravni organ že bolj kakor privatnik. 1 LK avt o r i t a t j v n im up^ fa v. n i pr.č.i n o m ali aktom V spadajo' u"r"e,d b e- So to abstraktni predpisi, veljavni za / vrsto sluchjčv, ki se utegnejo pripetiti. Razlikujejo se od zakonov v tem, da jih izda upravni organ in ne zakonodajna oblast in da se morajo gibati v okviru zakona. Druga po¬ sebno obsežna in značilna vrsta avtoritativnih poslov v 14 upravi pa so konkretni avtoritativni akti, ki se nanašajo le’na cfoločen poedin slučaj sam. K tem uprav¬ nim aktom spadajo predvsem/ujD r a v n i odloki, kakor raznotere konkretne zapovedi in prepovedi, obremenitve z dolžnostmi in podelitve pravic, razsodbe o spornih pravicah in dolžnostih, odločitve o krivdi in kazni pri prekrških in pa posvedočbe. Kpnkretnim avtoritativnim aktom prište¬ vamo dalje raznafdr u g a dejanja, ki jih uprava sicer vrši kot nosilec javne oblasti, a ki drugače od upravnih odlokov ne vsebujejo nobenega pravnega predpisa, kar ve¬ lja za neposredno upravno primudo (n. pr. fizično silo), na¬ dalje za vršenje javne oblasti z opazovanjem (n. pr. pri¬ sostvovanjem, ogledovanjem), končno za izpolnjevanje last¬ nih konkretnih obveznosti javnopravnega značaja, ki so nastale javni upravi proti občnosti ali kar proti poedincu. Svobodno upravljanje se pojavi ja v najrazno- vrstnejših oblikah. Zlasti spadajo semkaj mnogobrojni skrb¬ stveni in pridobitni posli, v kolikor jih upravna oblastva, uradi in zavodi vrše na način kakor privatniki. Taki ne- avtoritativni.skrbstveni posli so n. pr. pospe¬ ševanje javnih interesov z lastnimi sredstvi, kakor ustanav¬ ljanje, vzdrževanje, obratovanje in podpiranje raznih na¬ prav za neposredno izboljšanje pridobitnih, prometnih, pro¬ svetnih, zdravstvenih in socialnih razmer. Razlikujejo se ti posli od avtoritativnih skrbstvenih poslov po tem, da ni konkretne obveznosti, nego da uprava po lastni uvidevnosti ali skrbstveni posel opusti ali ga izvrši in v poslednjem primeru v mejah zakona določi tudi kakovost in kolikovost posla. Pridobitni posli javne uprave morejo biti tudi izraziti avtoritativni posli (n. pr. odloki, s katerimi se davščine in dela v javne namene nalagajo), a v ožjem smi¬ slu razumevamo pod pridobitnimi posli le one upravne akte, ki merijo na pridobivanje materialnih sredstev na podjetniški način (n. pr. s plodonosno naložitvijo gotovine, z dajanjem nepremičnin v zakup, z obratovanjem lastnih podjetij). 15 Poleg upravnih oblastev, uradov in zavodov vrše ne¬ katere upravne funkcije tudi še posebna oblastva, ki so organizirana na način rednih sodišč in nezavisna pri izre¬ kanju pravice, a jih naša ustava prišteva pojavom upravne oblasti. Njih delovanje pa drugače nego ono rednih sodišč ni naperjeno proti privatnikom, nego je namerjeno proti upravnim oblastvom, katerih upravne akte pretresavajo glede njih zakonitosti. Na to upravno sodstvo se pričujoča knjiga ne nanaša. Kakor sploh vsako upravljanje, je tudi delovanje javne uprave vezano na neka načela in pravila. Razlikovati je med potjo, po kateri uprava dospe do svojih upravnih či¬ nov, in temi čini (upravnimi akti) samimi. Tudi ta pot, imenovan upravni postopek, mora biti koli¬ kor toliko urejevan, ker le na ta način je zajam¬ čeno, da bodo varovani javni interesi, privatnikom pa za¬ ščitene njih pravice in po možnosti vpoštevani njih in¬ teresi. Dolgo se niso mogla izkristalizirati obča načela, ki bi veljala za vse avtoritativno delovanje javne uprave, v ko¬ likor ne bi šlo za izvzete slučaje. V pravni državi, t. j. v državi, v kateri naj se vsak konkretni akt opira na ab¬ straktno pravno normo, vsaka uredba na zakon ali na ured¬ bo višje vrste, pa je seveda treba, da se smotreno uredijo razna vprašanja glede postopka. Načela, po katerih javna uprava dandanes postopa, so nastala v teku dolgotrajnega razvoja. V mnogih in kočljivih slučajih preskušena praksa se je kot nekakšna dedna modrost prenašala skozi deset¬ letja od vodečih oseb na dodeljene, cjd yjšjih na nižje in od starejših na mlajše. Ves ta prenos,'načel se ni vršil to¬ liko s pomočjo izrečnih navodil, kakor s posnemanjem in mnogokrat načelo sploh ni bilo neposredno razvidno, mar¬ več se je bolj podzavestno izluščilo iz konkludentnih de¬ janj. Takšna tradicija upravnih oblastev in njo podpi¬ rajoča teoretična razglabljanja so ustvarila prepričanje pri oblastvih in strankah o obveznosti teh načel in s tem obi- 16 čajno pravo. Na upravni postopek se nanašajoče običajno pravo pa ni zadostovalo ter so se v raznih posebnih zakonih in zakonitih uredbah o poedinih upravnih stvareh poleg materialnih predpisov izdali obenem tudi mnogobrojni f o r - malni predpisi o postopku. Ti formalni predpisi pa so se razlikovali v teh zakonih in uredbah tudi tam, kjer značaj dotičnega pravnega instituta tega nikakor ni zahteval. Dalje ni bilo skladnosti s predpisi sodnega po¬ stopka tam, kjer je bilo razlikovanje odveč. Vrzeli pa je bilo še vedno mnogo in zbog izrednega razvoja material¬ nega upravnega prava so se te vrzeli še povečale. Občih predpisov o postopku, t. j. predpisov, ki naj bi za upravni postopek veljali povsodi, kjer ni nasprotujočih specialnih predpisov ali kjer že po značaju stvari ne bi bila možna uporaba dotičnega občega predpisa, je bilo izredno malo. Le nekaj vprašanj upravnega postopka je bilo z občnimi predpisi urejeno. To stanje je bilo za oblastva in za pre¬ bivalstvo skrajno neprijetno. V kar največji meri smo ob¬ čutili ta nedostatek v Jugoslaviji, kjer se je upravni po¬ stopek vrhu tega še razlikoval v poedinih pokrajinah, iz katerih je naša država nastala. Še nedavno se je dvomilo, da bi se mogel izdati obči upravni postopnik, ki bi veljal za vse neizvzete slučaje in ki bi se mogel vzporediti s civilnimi in kazenskimi sodnimi postopki. V poslednjih desetletjih na kontinentu krepko se razvijajoča upravnopravna veda in intenzivno proučavanje mnogoštevilnih problemov upravnega postopka po odličnih juristih v upravni službi in pri upravnih sodiščih sta omo¬ gočili sestavo takih enotnih postopnik o v. Pod pri¬ tiskom velesil ob priliki ženevskih pogajanj za finančno sanacijo avstrijske zvezne države in opiraje se na ome¬ njena pripravljalna dela, je Avstrija v 1. 1925. uzakonila več krajših, a jako temeljitih zakonov o upravnem po¬ stopku. Za novi avstrijski upravni postopek so se zanimale tudi sosedne države in v L 1928. so njega načela brez po¬ sebnih težkoč uvedli v poljski in v češkoslovaški republiki. 17 Na upravne postopnike teli držav in deloma na naš civilno- pravdni postopnik se opira tudi zakon o občem upravnem postopku, ki ga je izdala Jugoslavija dne 9. novembra 1950 in ki je stopil v veljavo dne 26. februarja 1931. Odslej se torej na ozemlju od Baltiškega pa do Jadranskega in skoro do Egejskega morja vrši upravni postopek na sličen način, Za Slovenijo smo sicer že izza 1. 1923. imeli postopnik za obča upravna oblastva, vendar ta v obliki okrožnice na podrejena oblastva izdana službena navodila o načelih upravnega postopanja so vezala le obča upravna oblastva nižje in srednje stopnje v Sloveniji, niso pa veljala ne za ministrstva, ne za občine ter niso dajala udeleženim stran¬ kam nikakršnih pravic. Zavoljo raznih raztresenih starih zakonskih predpisov se tudi brez zakona ni mogel izdati tak postopnik, ki bi zahtevam dobre uprave bolje ustregel in odstranil celo vrsto že dokaj zastarelih določb. Novi upravni postopniki seveda ne urejajo vseh vrst upravnega postopka. Skladno raznim vrstam upravnih aktov razlikujemo namreč več vrst upravnih postopkov. Ne kak postopnik nego uradna tradicija in razni specialni upravni zakoni predpisujejo, na kakšen način je po¬ stopati pri sestavljanju raznoterih uredb, kako jih je treba razglasiti in v katerem roku stopijo v veljavo. Zlasti opažamo, da se pogostokrat radi strokovnih vprašanj pritezajo strokovnjaki in radi posebnih krajevnih in poklicnih interesov zaslišujejo dotične samoupravne edi- niee, dalje da je nekaterikrat treba odobritve po nadrejenih oblastvih ali sporazuma z drugimi oblastvi. Postopek je seveda različen po vrsti uredb. Poznamo namreč uredbe za urejanje odnošajev na osnovi splošne ali zgolj specialne zakonske pooblastitve, potem izvršilne uredbe, neobhodno potrebne za uporabljanje zakonov, dalje pravilnike raznih zavodov, podjetij in naprav, končno službena navodila in poslovniki, namenjeni podrejenim organom. Istotako se novi postopniki ne nanašajo na svobodno upravljanje, ki ga vršijo upravna oblastva, uradi in 8 18 zavodi. Ker se mora pospeševanje javnih interesov z jav¬ nimi sredstvi kolikor moči smotreno vršiti in ker se sme imovina nositeljev javne uprave (države, banovine, občine, javnega zavoda itd.) uporabljati le v javne namene, za¬ voljo tega tudi tukaj ne pogrešamo povsem raznih pred¬ pisov, kako je postopati. Vendar šo te odredbe vobče dokaj maloštevilne in pa raztresene po raznih specialnih zakonih in uredbah o poedinih upravnih stvareh, n. pr. v predpisih o ustroju in o delovanju upravnih obla štev, uradov in za¬ vodov; obsežnejše so pa večinoma odredbe o poslovanju z denarjem in sploh o upravljanju imovine, ki je last lega ali onega nosilca javne uprave. Tudi postopek pri izpolnjevanju lastnih konkretnih obveznosti javnopravnega zna¬ čaja ni enotno urejen. Predmeti teh obveznosti, ki jih ima nosite! j, javne uprave proti občnosti in proti poedin- eem, se pač preveč razlikujejo, da bi bila enotna ureditev možna ali sploh, zaželjena. Novi enotni postopniki so dvoje vrste, obči upravni postoppiki ali pa upravni kazenski postopniki. Obči u p r a v n i p o s t o p n i k uravnava postopek upravnih ob- kisjev pri izdpvanju konkretnih avtoritativnih aktov in, velja za vse primere upravnega odločanja in upravne izvršbe, v kolikor za izvestno vrsto upravnih aktov ali upravnih oblastev ni posebnih predpisov o postopanju. Up r.a v. n i kazenski postopek ima toliko skupnih pravilih institutov, da pravni razvoj kar sili k izenačevanju vseh teh predpisov in njih spajanju v enotnem postopniku. Kakor pri občnem upravnem postopku med odločanjem in izvršbo, razlikujemo tudi pri upravnem kazenskem postopku med pdštopkom, ki vodi do izreka p krivdi in kazni, in iz¬ vršitvijo te kazni. V naši državi še nimamo enotnega zakona o upravnem kazenskem postopku, a se pripravlja tak zakon. Kakor je zgoraj omenjeno, pa imamo vže enoten zakon o občem upravnem postopku, ki se nanaša ne le na postopek do do- 19 končnega upravnega odloka, nego tudi na upravno izvršbo. K temu zakonu je izdal minister notranjih poslov tudi ne¬ kaj izvršilnih predpisov, kakor obrazec za pozivanje oseb k uradu in seznam, katere dneve je glede izračunavanja rokov smatrati za praznike. Zakon o občem upravnem postopku, ki ga smemo ime¬ novati obči upravni postopnik ali kar kratkomalo upravni postopnik, ne velja v enaki meri za vsa upravna oblastva. Nekatera upravna oblastva morajo novi upravni postopnik v polnem obsegu uporabljati, druga upravna oblastva pa le subsidiarno. JL P 0 I 11 e m o b s e g u vel j a t a p ostopnik : 1. za vsa oblastva iz organiziranega se¬ stava obče uprave, dalje za njih nadzorna oblastva in ustanove. Po zakonu o notranji upravi, na katerega se upravni postopnik izrečno sklicuje, obsega obča uprava vse državne posle, ki niso izvzeti od obče uprave. Izvzeti pa so oni posli, ki so z zakonom dodeljeni sodiščem, finančnim in vojaškim oblastvom, dalje posli, po katerih država glede na njih trgovinski ali tehnični značaj ne nastopa kot nosilec javne oblasti (avtoritativno) nego kot podjetnik. Navzlic taki zakonski definiciji pojma obče uprave pa opažamo, da so po naši zakonodaji poleg poslov sodišč, finančnih in vo¬ jaških oblastev izločeni iz obče uprave tudi še avtoritativni posli raznih oblastev in uradov iz upravne grane ministr¬ stva Za promet in onega za pošte, telegraf in telefon. Oblastva, ki vrše posle obče uprave, pa so na nižji stopnji: sreska (okrajna) načelstva kot obča upravna oblastva 1. stopnje v ožjem smislu; dalje razna druga upravna oblastva, ki vrše posle sre- skega načelstva le v omejenem obsegu in na ozemlju, ki je glede teh poslov izrečno izvzet iz ozemlja sreskega načel¬ stva; so to sreske (okrajne) izpostave, mestna poglavarstva, dalje razna specialna državna policijska oblastva kakor uprave policije, predstojništva mestne policije, policijski 2 ' 20 komisariati in v Beogradu starešinstva mestnih četrti (kvar- tov), potem razna agrarnopravna oblastva I. stopnje kakor n. pr. komisarji za agrarne operacije, komisije za likvida¬ cijo agrarne reforme. Na srednji stopnji poslujejo predvsem banske uprave kot obča upravna oblastva II. stopnje v ožjem smi¬ slu. Omejen delokrog ima uprava grada Beograd, ki vrši nekatere posle banskih uprav in nekatere posle sreskih na¬ čelstev, dalje ponekod rudarska glavarstva in pa internemu poslovanju namenjeni okrožni inšpektorati. Na vrhovni stopnji vrše posle obče uprave razna ministrstva. Tu ne opažamo takšne koncentracije poslov raz¬ nih upravnih gran v enem samem oblastvu kakor pri ban¬ skih upravah ali sreskih načelstvih, nego so ti posli po¬ razdeljeni po upravnih granah na več ministrstev, zavoljo česar zakon ne govori več o obči upravi nego le o nadzornih oblastvih nad oblastvi iz organiziranega sestava obče upra¬ ve. Taka ministrstva so ministrstvo notranjih poslov, mini¬ strstvo za poljedelstvo, ministrstvo za šume in rudnike, mi¬ nistrstvo za trgovino in industrijo, ministrstvo za gradbe, ministrstvo za prosveto, ministrstvo socialne politike in na¬ rodnega zdravja, ministrstvo za telesno vzgojo naroda in z omejitvijo na versko upravno grano tudi ministrstvo prav¬ de. Poleg ministrstev imamo še nekaj drugih centralnih ustanov, ki vrše posle obče uprave kakor n. pr. izseljeniški komisariat v Zagrebu ali osrednja uprava za mere in dra¬ gocene kovine v Beogradu. 2. Upravni postopnik velja dalje za banovine in občine, ako poslujejo kot nosilci javne oblasti in vrše torej avtoritativne posle. Te javnopravne teritorialne edi- nice morajo uporabljati postopnik ne le zgolj pri vršenju avtoritativnih poslov iz prenesenega, k obči upravi spada¬ jočega delokroga, nego tudi pri opravljanju takih poslov iz njih samostalnega področja. Najsi so tudi z uveljavljenjem novega upravnega po- stopnika prestale veljati vse dotlej veljavne zakonske od- 21 redbe občega značaja, ki se nanašajo na upravni, z novim zakonom urejeni postopek, veljajo po vendar še nadalje one posebne odredbe o postopku, ki se nahajajo v obstoječih zakonitih predpisih o poedinih upravnih stvareh in ki niso razveljavljene s kakšnim drugim zakonom. Pred¬ pisi o pritožbah proti drugostopnim odlokom na višje uprav¬ no oblastvo, ki so jih vsebovali razni zakoni, so bili raz¬ veljavljeni že z zakonom o državnem svetu in upravnih so¬ diščih. Vobče se vse te posebne odredbe o postopku nanašajo na takšna upravna vprašanja, ki zavoljo svoje posebne pri¬ rode zahtevajo deloma poseben postopek (n. pr. postopek v gradbenih, obrtnih in vodnopravnih stvareh). Izjema o nadaljnji veljavi posebnih odredb o postopku se pa ne na¬ naša na one takšne pravdne odredbe, ki nasprotujejo pred¬ pisom novega postopnika o dostavljanju spisov. V upravnokazenskem postopku se novi upravni postopnik ne uporablja in ostanejo v veljavi vsi dosedanji predpisi o upravnokazenskem postopku, dokler ne izide zakon o tem. V nekaterih slučajih sme oblastvo ali organ javne varnosti po izrečnih zakonskih predpisih zbog nuj nosti izdati kar brez predhodnega po¬ stopka nujne ukrepe za čuvanje javnega miru, var¬ nosti in reda ali za odvračanje neposredne nevarnosti. Tudi za te slučaje ne velja novi postopnik, saj bi uvedba red¬ nega postopka mogla obrezuspešiti namen teh ukrepov. Subsidiarno, torej le v toliko, v kolikor ni po¬ sebnih predpisov za postopanje, morajo tudi ostala oblastva javne uprave smiselno uporabljati odredbe zakona o ob¬ čem upravnem postopku. Subsidiarno se bo torej ta zakon uporabljal n. pr. pri mnogoštevilnih oblastvih državne fi¬ nančne uprave in pri raznoterih oblastvih poštno-telegrat- sko-telefonske službe, železniške službe, pomorske in rečno- prometne službe itd. Zakon o občem upravnem postopku se deli na devet od¬ sekov, odseki pa na glave. Prvi odsek obsega obče odredbe o upravnih oblastvih, o strankah, o občevanju oblastev in 2 ? strank, o dostavljanju, o rokih in p vzdrževanju reda, drugi odsek ureja postopek upravnih oblastev do glavnega od¬ loka, tretji se nanaša na odloke, četrti na pritožbo, peti vsebuje predpise o razveljavitvi in izpremembi upravnih odlokov izven pritožb, v šestem odseku so odredbe o izvršbi upravnih odlokov, a v sedmem odredbe o zavarovanju ob¬ veznosti, osmi odsek se nanaša na stroške v upravnem po¬ stopku, deveti pa vsebuje prehodne odredbe. Že iz te raz¬ delitve novega upravnega postopnika je razvidno, da je zakon povsem sistematski in pregledno urejen. ADVOKAT Ds Drago Maruši« LJUBLJANA rtn.' -'- Miklošičeva 13/1. Telefon 37-28 H. O oblastvih v upravnem postopku. Odredbe novega upravnega postopnika o oblastvih ure¬ jajo pristojnost upravnih oblastev, poverjanje službenega poslovanja drugim oblastvom, vzajemno pravno pomoč, iz¬ ključitev in odklonitev upravnih organov. Pod pristojnostjo ali kompetenco razumemo pri¬ padnost uradnega posla k delokrogu nekega oblastva ali funkcionarja, ki je zavoljo tega upravičen ali morda celo dolžan, dotični posel vršiti. Razlikujemo pa stvarno in kra¬ jevno pristojnost. Stvarna pristojnost je pripadnost posla zbog njegovega značaja (n. pr. radi njegove kakovosti ali kolikovosti). Časovna pristojnost je le posebna vrsta stvar¬ ne pristojnosti, v nekih slučajih namreč po preteku izvest- nega roka sploh nobeno oblastvo ni več pristojno ali pa preide kompetenca na drugo oblastvo. Krajevna pristojnost pa je pripadnost k nekemu uradu zbog vezi, ki vežejo predmet uradnega posla z okolišem oblastva. Stvarno in krajevno pristojnost raznih upravnih oblastev določajo v prvi vrsti obči predpisi o njih delokrogu in teritorialnem območju. Taki zakoni so n. pr. zakon o ureditvi vrhovne državne uprave, zakon o notranji Upravi, zakon o banski upravi, zakon o občinah, zakon o mestnih občinah. Tudi specialni zakoni o poedinih upravnih stvareh obsezajo pogostokrat posebne predpise o pristoj¬ nosti upravnih oblastev. Vse te odredbe urejajo zlasti stvarno pristojnost med oblastvi raznih upravnih gran, dalje med nižjimi in višjimi oblastvi iste upravne grane in končno krajevno območje poedinih oblastev. 24 Iz zakonov o ureditvi rednih sodišč, o raznih sodnih po¬ stopkih, o državnem svetu in upravnih sodišč je bolj ali manj jasno razvidna razmejitev med upravnimi oblastvi in sodišči. Ako se po zgoraj navedenih predpisih ne da dognati stvarna pristojnost in ne gre za stvari, ki so po zakonu o notranji upravi izključene iz obče uprave, se do¬ mneva pristojnost občega upravnega oblastva prve stopnje. Krajevna pristojnost se v dvomu ravna v predmetih, ki se nanašajo na nepremičnine, po kraju, kjer leži nepremičnina, v predmetih, ki se nanašajo na poslovan je kakšnega podjetja ali na kakšno drugo stalno delovanje, pa po kraju tega poslovanja ali delovanja. V ostalih predme¬ tih, ko tudi ti dopolnilni predpisi ne zadoščajo, se določi pristojnost pred vsem po strankinem domovališču. Domo- vališče ali domicil pa je oni kraj, kjer se je oseba nastanila radi stalnega domovanja. Kadar imamo več strank, se do¬ loči pristojnost po oni stranki, proti kateri je upravni po¬ stopek naperjen. Ako stranka ne domuje stalno v naši državi, se pristojnost ravna po kraju trenutnega bivanja in naposled po kraju poslednjega stalnega domovanja ali tre¬ nutnega bivanja v državi. Le kadar se tudi tako ne more določiti pristojnost ali kadar bi se sicer dala določiti kra¬ jevna pristojnost upravnega oblastva po gorenjih dopolnil¬ nih predpisih upravnega postopnika, a je nevarno odlagati z uvedbo postopka, takrat se odredi pristojnost po kraju, kjer je povod za voditev pravde. Ako se krajevna pristojnost ne da niti po teh pred¬ pisih ugotoviti, mora stvarno pristojno oblastvo, ki je prvo začelo postopati, vse ono opravljati, česar ni moči odlagati, in o tem obvestiti tudi ostala oblastva, katerih krajevna pristojnost bi bila še možna, in pa nadzorno oblastvo. Glede nadaljnjega postopka pa je razlikovati, je li za razpravo istočasno več enakovrstnih oblastev pristojnih (n. pr. zem¬ ljišče se nahaja na ozemlju dveh sreskih načelstev) ali pa more biti le eno oblastvo kompetentno za odločanje. V prvem slučaju se morajo sporazumeti med sabo, katero 25 oblastvo naj posluje. Ako ni sporazuma, dalje v drugem gori omenjenem slučaju odloča prvo neposredno višje nad¬ zorno oblastvo, ki je skupno. Raznoteri posebni zakoni o poedinih upravnih stvareh n. pr. zakon o gozdih, zakon 0 izkoriščanju vodnih sil, zakon o obrtih itd. vsebujejo tudi vrsto podrobnih predpisov o določitvi krajevne pristojnosti v takih primerih, kakršni so zgoraj navedeni. Oblastvo, ki je izpočetka krajevno pristojno, obdrži to pristojnost, najsi se pozneje okolnosti, odločilne za kra¬ jevno pristojnost, izpremene. Tudi na ozemlju svoje krajevne pristojnosti je obla¬ stvo pri opravljanju službenih poslov omejeno. Zbog posebnega položaja vojaških zgradb in plovnih objektov se poslovanje upravnih oblastev vrši v njih le po spora¬ zumu s poveljnikom. Zavoljo mednarodnih odnosov naše države do drugih subjektov mednarodnega prava se po¬ slovanje, ki se nanaša na eksteritorialne osebe ali se oprav¬ lja na eksteritorialnem prostoru, vrši le s posredovanjem ministrstva zunanjih poslov, a radi dostojanstva kraljev¬ skega doma poslujejo upravna oblastva v področju kra¬ ljevskega dvora le s posredovanjem dvornega maršalata. Nasprotno pa mora oblastvo tudi preko meje svo¬ jega ozemlja opravljati služben posel, ako bi bilo nevarno odlagati in bi krajevno pristojno oblastvo ne mo¬ glo pravočasno vse potrebno ukreniti. Vendar je o tem obvestiti neposredno nadzorno in pa krajevno pristojno oblastvo. V upravnem postopku včasih opažamo, da višje upravno oblastvo odreja za opravljanje poslov drugo oblastvo na¬ mesto stvarno ali krajevno pristojnega. Tako odreditev 1 menujemo delegacijo pristojnosti. Delegacija je dopustna seve le takrat, kadar to kakšen zakon izrečno dovoljuje. Tudi novi upravni postopek pozna tak slučaj. Ako je starešina oblastva zavoljo prizadetosti izključen od poslovanja v nekem predmetu in nima namestnika ali so tudi ostali organi tega oblastva izključeni, odnosno je uporaba podrejenih organov izključene osebe neprimerna, 26 potem odredi nadrejeno oblastvo poseben organ za oprav¬ ljanje dotičnega posla ali pa drugo oblastvo iste vrste v svojem območju. Odlok delegirangea organa ali oblastva se smatra za odlok pristojnega oblastva. Nekateri zakoni dovoljujejo tudi, da višje oblastvo določene posle svoje kompetence prenese na nižje oblastvo (n. pr. po zakonu o občinah sme ban pooblastiti sreskega načelnika, da odo¬ brava občinske proračune z doklado do 50%. Sorodna delegaciji je devolucija pristojnosti, t. j. prenos stvarne pristojnosti podrejenega oblastva na nadrejeno oblastvo. Nekateri specialni zaikoni predpisujejo, da po preteku izvestnega roka ali takrat, kadar ni spo¬ razuma med dvema ali več krajevno pristojnimi oblastvi. pristojnost za poslovanje v nekih predmetih avtomatski preide na prvo skupno višje oblastvo. V drugih, v zakoniti predvidenih slučajih sme nadrejeno oblastvo zavoljo ne¬ delavnosti ali nesposobnosti pristojnega organa s posebno odredbo postopek nase pritegniti (n. pr. po zakonu o ob¬ činah sme nadzorno oblastvo na račun občine izvršiti posle državne uprave, ki so občini naloženi, a jih občina ne izvrši). Z dogovorom se pristojnost v upravnem postopku ne more izpreminjati. Upravno oblastvo mora po službeni dolžnosti in ne šele na predlog strank ocen j ati svojo stvarno in krajevno pristojnost. Na vlogo, za katere rešitev ni pristojno, mora oblastvo čimprej izdati odlok o nepri¬ stojnosti. Ako pa je nedvomno jasno, katero oblastvo je pristojno za poslovanje o vlogi, tedaj jo odstopi oblastva. ki je pristojno za prejem, in istočasno obvesti stranko o odstopu vloge. Včasih nastane spor o pristojnosti med obla¬ stvi. Spor je pozitiven, ako si več oblastev lasti pristojnost v isti stvari, a je negativen, kadar več v poštev prihajajo¬ čih oblastev odklanja svojo pristojnost. Delimo pa take spore v upravnopravne spore in v ustavnopravne konflikte. Upravnopravni spori o pristojnosti so spori med raznimi 27 oblastvi upravne oblasti, ustavnopravni konflikti pa spori med oblastvi upravne oblasti in oblastvi sodne oblasti, Upravnopravne spore o pristo jnosti: med državnimi oblastvi, spadajočimi pod zakon o občem uprav¬ nem postopku rešuje prvo neposredno višje skupno obla- stvo. Ako ni takega skupnega oblastva ali ako je vsaj*eno izmed oblastev samoupravno oblastvo ali državno oblastvo. za katero ne velja novi postopnik, pa Veljajo odredbe za¬ kona o državnem svetu in upravnih sodiščih. Po tem za¬ konu nastane spor o pristojnosti' takrat, kadar sta dve upravni oblastvi na poslednji stopnji si lastili pristojnost v isti stvari ali odklanjali pristojnost. V takšnih primerih sme pri pozitivnih sporih vsako izmed prizadetih oblastev, pri negativnih sporih pa prizadeta stranka v 15 dneh po dostavi odloka drugega oblastva podati na državni svet predlog za rešitev spora. Zelo neprimerno in enostransko je urejeno vprašanje ustavnopravnih konfliktov med upravnimi ob¬ lastvi in rednimi sodišči kakor tudi med upravnimi in red¬ nimi sodišči. Daši ni več takega predpisa v ustavi, rešuje te spore kasacijsko sodišče, torej najvišje redno sodišče. Dotični predpisi se nahajajo v zakonu o ureditvi rednih sodišč in v onem o državnem svetu in upravnih sodiščih. Ni potrebno ali morda sploh možno, da bi za odločanje v neki stvari pristojno oblastvo vsa poedina uradna opra¬ vila, ki so v postopku potrebna, tudi samo opravljalo. Radi olajšanja opravila in zavoljo pocenitve postopka sme po¬ veriti neka opravila tudi nižjemu oblastvu (n. pr. banska uprava sreskemu načelstvu ali občini, sresko načelstvo občini itd.). Odločanje pa pripada vedno le pri¬ stojnemu oblastvu. Drug način opravljanja poedinih urad¬ nih poslov po oblastvih, ki niso kompetentna za odločanje v dotični stvari, se pojavlja v pravnem institutu vza¬ jemne pravne pomoči. Upravna oblastva morajo dati v službenih poslih drugo drugemu pomoč. Ta pomoč, ki jo zaprošeno oblastvo ne sme odkloniti, se nanaša na poedina pravdna opravila, ki jih je opravljati izven okoliša 28 odločujočega oblastva (n. pr. zasliševanje prič, ogled pred¬ metov itd.) ali na opravila, kakršne so obvestitve, pošilja¬ nje uradnih spisov in podobno. Manj izdatna je pravna pomoč sodišč upravnim oblastvom. Vobče se nanaša le na pošiljanje sodnih spisov, ki jih državna uprav¬ na oblastva (in pač tudi samoupravna oblastva pri vršen ju njim poverjenih državnih poslov) rabijo, in še to le pod pogojem, da ni oviran sodni postopek. V drugih ozirih nu¬ dijo sodišča upravnim oblastvom pomoč le na osnovi po¬ sebnih zakonskih predpisov. Glede pravne pomoči z inozemski mi oblastvi je postopati po mednarod¬ nih pogodbah in dogovorih, a kolikor teh ni, ali so ne- dostatni, po načelu vzajemnosti (reciprocitete). Ne zadošča, da je upravno oblastvo kompetentno za odločanje in sploh za poslovanje v predmetu, treba je tudi, da službeni posel opravlja oni organ, ki je za to določen in ki ni izključen od poslovanja. Predpisi o organizaciji dotičnih upravnih oblastev odreja jo, katera izmed fizičnih, oblastvo sestavljajočih oseb je upravičena vršiti izvestne posle. Zlasti mo¬ ramo razlikovati med monokratski in kolegialno organizi¬ ranimi upravnimi oblastvi. Pri monokratskem ustro- j u se vse odločanje in ostalo poslovanje vrši pod odgo¬ vornostjo uradnega starešine in po njegovih navodilih, v kolikor poslov sam ne opravlja. Organizacijski predpisi o teh oblastvib, n. pr. zakon o ureditvi vrhovne državne uprave, o notranji upravi, o banski upravi določajo) kdo sme zadržanega starešino oblastva nadomestovati in kdo sme uradne akte podpisovati. Mnogo upravnih oblastev pa odloča kolegialno, kar velja zlasti za razna samo¬ upravna oblastva (n. pr. za občinski svet pri občinah z mestnim pravom in za občinski odbor in občinsko upravo pri ostalih občinah), a tudi nekatera državna oblastva, ki so monokratsko urejena, izjemoma kolegialno odločajo v obliki posebnih komisij za opravljanje izvestnih upravnih poslov, 'l em komisijam predseduje navadno starešina uprav¬ nega oblastva ali njegov namestnik, ostali člani pa so ali 29 uradniki dotičnega oblastva ali drugi strokovnjaki ali za¬ stopniki teritorialnih in poklicnih samoupravnih edinic. Ka¬ dar odloča kolegij, se je ozirati, ali je prisotnost vseh članov dotičnega kolegija potrebna ali ne, dalje ali se sklepa z navadno ali s kvalificirano večino prisotnih ali vseh članov sploh, potem ali glasuje tudi predsednik in se ob enakosti glasov smatra za sprejetega oni predlog, za katerega je glasoval predsednik, ali glasuje predsednik le ob enakosti glasov (dirimiranje). Novi upravni postopnik slično kakor civilni pravdni postopnik izključuje od službenega poslova¬ nja one upravne organe, ki jih je glede postopka v kon¬ kretni stvari smatrati za prizadete in o katerih se je za¬ voljo tega bati, da bi morda pristransko postopali. Izključen je torej poedini upravni organ: a) glede onih stvari, v katerih je stranka on sam ali njegovi bližnji sorodniki po krvi, po svaštvu ali po duhov¬ nem sorodstvu ali oseba, s katerim obstoja ali je obstojal odnos posvojitve, rejenstva, varuštva ali skrbništva, b) glede stvari, v katerih je bil ali je še on sam ali njegov najbližji sorodnik pooblaščenec, c) glede stvari, v katerih je pričal, nastopal kot izve¬ denec ali odločal na nižji stopnji, d) glede stvari, v katerih je iz drugih važnih razlogov dvomljiva njegova nepristranost. Izključevalne razloge mora prizadeti upravni organ sam po službeni dolžnosti uveljavljati. Ako je dotični organ starešina oblastva, preda stvar zakonitemu namestniku in o tem obvesti neposredno nadrejeno oblastvo, a kadar ni takega namestnika ali je tudi on izključen, delegira nad¬ rejeno oblastvo poseben organ ali drugo istovrstno oblastvo za to poslovanje. Tudi stranka sme odklanjati prizadetega upravnega organa, vendar mora izključevalne razloge vsaj verjetno izkazati in svojo zahtevo uveljavjati takoj, ko zve, kateri organ naj bi opravljal uradni posel; pozneje bi smel odklanjati le potem, ako razlog pozneje nastopi ali ako še le pozneje zanj zve. O predlogu odloča starešina oblastva, 30 odnosno nadrejeno oblastvo, ako gre za starešino. Ne proti temu odloku, ne proti preje omenjeni delegaciji ni pri¬ tožbe. Najnujnejše posle pa mora prizadeti upravni organ navzlic izključevalnim razlogom opravljati, če je odlaganje opasno. Ako je v teku upravnega postopka potrebno, da obla¬ stvo in stranke zaznajo vsebino v drugih nego v službenem jeziku podanih izjav in sestavljenih listin, ali da zaslišu¬ jejo osebe, ki ne umejo službenega jezika, a pristojni organ ni vešč dotičnega jezika, tedaj je pozvati tolmača ali prevajalca. Izjemoma bo treba tudi zavoljo gluhih in nemih oseb pritegniti radi tolmačenja tako osebo, ki se z njimi more sporazumeti. Za te tolmače je smiselno upo¬ rabljati predpise o izvedencih. t\, v ' ... 'v' III. O strankah v upravnem postopku. Odredbe upravnega postopnika o stranki in njenem zastopstvu se ne bavijo s pojmom stranke, akoravno je ta pojem izredne važnosti. Vendar iz upravnega postop¬ nika in iz zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih jasno izvira, da je stranka vsaka fizična ali pravna oseba, ki bi se jej kršile njene pravice ali njeni v zakonu osno¬ vani neposredni osebni interesi, ako bi bil upravni odlok nezakonit ali predhodni upravni postopek nedostaten. Se¬ veda so ne le tu imenovane pravice, nego tudi tu-omenjeni, z zakonom zaščiteni interesi vsekakor pravice. Razlikovati pa moremo dvoje vrst pravic, formalne in materialne. For¬ malne pravice se nanašajo neposredno le. na upravni postopek kot tak ter dajejo komu glede kaikšnega mate¬ rialnega interesa položaj stranke, tako da se mora n. pr. po¬ stopek na njegov pre.dlog uvajati ali da ga je treba k postopku pritezati in njegove ugovore, pritožbe in druge take predloge pretresati. Možni so trije slučaji: a) Oseba, ki predlaga uvedbo postopka, si še le hoče •na osnovi postopka s konstitutivnim aktom upravnega ob- lastva pridobiti materialno pratico, n. p.r. jrolicijsko dovo¬ litev ali dopustitev, odobritev, podelitev koncesij ali po¬ sebnih položajev, izpregled od predpisanih pogojev ali raz¬ vezo od dolžnosti. b) Nekim osebam se daje pravica udeležbe v upravnem postopku in pravico pravnih lekov zavoljo tega, ker jih hoče upravno oblastvo obremeniti z materialno dolžnostjo, t. j. z dajatvami ali deli ali ket jim hoče odvzeti neke ma¬ terialne pravice, a se pri tem radi zaščite svojih, pravno bolj ali manj osnovanih osebnih interesov morajo zaslišati. 32 c) Nekim osebam se daje pravica take udeležbe pri upravnem postopku, z namenom, da se pravica, ki jo hoče z uvedbo postopka pridobiti druga oseba, ne zadene ob njihove materialne pravice ali ob takšne njihove nepo¬ sredne osebne interese, ki so obenem v javnem interesu izrečno zaščiteni ali ki jih ščitijo upravna oblastva vsaj po svobodni oceni. Tako formalno pravico priznavajo n. pr. razni gradbeni predpisi mejašem v postopku za podelitev gradbenega dovoljenja itd. Pogostokrat pa položaj kot stranka v postopku ne za- visi od takih materialnih pravic ali dolžnosti, ki bi naj šele na osnovi uvedenega upravnega postopka nastale, marveč si fizična ali pravna oseba hoče izposlovati avtori¬ tativno ugotovitev n. pr. z upravno razsodbo ali prisilno izvršitev že obstoječe ali vsaj zatrjevane materialne pravice. Stranka je v takem slučaju ona oseba, ki to predlaga, kakor tudi ona, proti kateri je predlagani posto¬ pek naperjen. Zakoni včasih razlikujejo med pravicami in v zakonu zaščitenimi neposrednimi osebnimi interesi. Med te inte¬ rese je šteti pač one interese, ki so zgoraj navedeni pod točko c) formalnih pravic. Upravni postopnik pa brez kvare ne razlikuje med strankami (glavnimi strankami) in pravno zaščitenimi osebnimi interesenti (soudeleženci). Vse te osebe so stranke. Sposobnost biti stranka zavisi predvsem od pravne sposobnosti sploh. Upravni postopnik tudi povdarja, da je to sposobnost oceniti po načelih civilnega (privatnega) prava, če ni posebnega predpisa. Seveda določajo razni upravni in ustavni zakoni mnogo izjem. Poleg te obče upravne sposobnosti pa je, kakor gori navedeno, treba še posebne povezanosti s konkretnim upravnim postopkom, da se postane stranka (legitimatio ad causam). Pri tej priliki bodi še omenjeno, da gre poedinim funk¬ cionarjem kolegialno organiziranih oblastev sposobnost, biti stranka, le glede njihovega položaja kot članom dotičnih oblastev, ne pa glede drugih vprašanj (n. pr. glede vse- 33 bine z večino glasov sklenjenih odlokov itd.). Tudi samo¬ upravne edinice ne uživajo v polnem obsegu sposobnosti, biti stranka. To sposobnost imajo le glede uprave imovine in sploh glede poslov, ki niso avtoritativnega značaja, da¬ lje glede položaja kot nositeljic javne uprave, ne pa glede drugih avtoritativnih poslov. Izjemoma pa priznavajo upravni zakoni tudi nekaterim upravnim oblastvom in or¬ ganom glede izvestnih vprašanj položaj stranke. Pravdna sposobnost je ona sposobnost, ki se nanaša na samostalno opravljanje pravdnih dejanj pred oblastvi. Tudi to sposobnost za pravdanje pred upravnimi oblastvi je oceniti po načelih civilnega prava, če ni po¬ sebnih predpisov. Nekatere stranke nimajo pravdne sposobnosti. Za nje opravljajo pravdna dejanja njih zakoniti zastop¬ niki. Kdo je zakoniti zastopnik pravdno nesposobnih fi¬ zičnih oseb, juridičnih oseb, trgovinskih družb itd. je oce¬ niti po specialnih pravnih predpisih, kjer pa takih ni, po predpisih civilnega prava (občega državljanskega zako¬ nika). Tako zastopajo že po sili zakona nedoletnike in ome¬ jeno ali popolnoma preklicane osebe njih očetje, varuhi in skrbniki. Za javnopravne edinice, kakršne so raznotere teritorialne in poklicnostanovske samouprave, določajo do- tični posebni zakoni, zh druge juridične osebe pa zakonski predpisi ali na njih osnovi izdani statuti ali pravila (n. pr. društvena pravila) onega, ki jih na zunaj pred oblastvi za¬ stopa. V kolikor po upravnih predpisih ali po značaju stvari pri pravdnem dejanju ni treba osebnega prisostvovanja in delovanja, si sme svojepravna oseba postaviti tudi p o - -oblaščenca za zastopanje. Za pooblaščenca se sme postaviti vsaka svojepravna oseba, vendar mora uprav¬ no oblastvo odklanjati take osebe, ki so mu znane kot za¬ kotni pisarji. Pooblastilo za zastopanje se da pismeno ali ustno na zapisnik pri oblastvu samem. Pismeno pooblastilo se mora pri oblastvu obdržati vsaj v prepisu in v dvom¬ ljivih slučajih sme upravno oblastvo zahtevati, da se po- 3 34 oblastilo, ki je dano s privatno listino, še overi. Le v manj važnih predmetih ni treba kakšnega posebnega pooblastila, ako so pooblaščenci znani oblastvu kot zanesljivi ljudje in člani rodbine, hišnega gospodarstva, delodajalci ali name¬ ščenci, kar pa mora oblastvo z zapisnikom izrečno ugoto¬ viti. Obseg pooblastitve se ocenja po vsebini pooblastila in po predpisih civilnega prava. Postavitev pooblaščenca ne izključuje, da bi pooblastitelj tudi sam ne smel podajati izjave ali da bi oblastvo ne smelo dobavljati izjave nepo¬ sredno od pooblastitelja. Pooblastitev ne preneha s smrtjo pooblastitelja ali z izpremembo njegove pravdne sposob¬ nosti ali njegovega zakonitega zastopnika, pač pa sme prav¬ ni naslednik ali novi zakoniti zastopnik vsak čas preklicati staro pooblastitev. Stranka sme nastopiti pred oblastvom tudi v spremstvu svojega pomočnika, ki jo pa ne zastopa, nego edinole njo samo obvešča in ji nasvetuje. Zlasti pritegnejo stranke k postopku razne strokovne (tehniške itd) kakor tudi prav¬ ne pomočnike. Zakotni pisarji se tudi za pomočnike ne pri¬ puščajo. Po poklicu, torej redno in za nagrado, smejo dajati pravne svete v upravnih stvareh in zastopati stranke pred upravnimi oblastvi advokati, dalje imetniki pisaren za za¬ stopanje strank pred upravnimi oblastvi (onih gran, ki so v dovolitvi označene) in z omejitvijo na finančna oblastva finančni pravni zastopniki. Javni notarji so upravičeni, da v nespornih stvareh pred upravnimi oblastvi zastopajo stranke in podajajo vloge kot pooblaščenci. Za pravdno nesposobno stranko, ki nima zakonitega za¬ stopnika, ali za stranko, katere bivanje je neznano ali ki jo ni mogoče pravočasno pozvati, sme upravno oblastvo v važnih neodložljivih slučajih postaviti skrbnika za d o - tični slučaj. Ako gre za stvar iz pristojnosti občine brez mestnih pravic, postavi skrbnika sreski načelnik. IV. O občevanju med upravnimi oblastvi in strankami. Novi upravni postopnik določa, da se smejo vloge (predlogi, prošnje, tožbe in drugi podneski) predati pismeno ali telegrafsko, in, če je to možno po značaju predmeta, tudi ustno. Pismena vloga mora biti podpisana. Ako dotična oseba ne zna ali ne more podpisati, mora postaviti vsaj svoj ročni znak, .njeno ime pa zapiše druga oseba z označbo svojega imena, poklica in doma. Na vsaki vlogi mora biti označeno tudi stanovanje vložitelja ali njega zastopnika in datum vloge. Oblastvo sprejema vloge samo med uradnimi urami, ustne vloge, ki niso neodložne, pa samo ob določenih, javno razglašenih dneh. Prejem vloge se na zahtevo potrdi, za kar se nobena taksa ne pobira. Ako je vloga formalno ne- dostatna in je nje vložitelj znan, odredi oblastvo rok za popravo. Za slučaj, da se v odrejenem roku vloga popravi, je smatrati, kakor da bi bila pravilno podana od prve ure. Kadar obsega vloga več predmetov, ki jih je treba rešiti posebej, takrat se uvaja postopek le glede prvega predmeta, glede ostalih pa se pozove vložitelj, da vloži posebne vloge. Upravni postopnik daje upravnemu oblastvu pravico, da p o z i v 1 j e osebe, katerih prisotnost je potrebna. To se¬ veda ne velja le za stranke, nego tudi za druge udeležence v postopku, n. pr. za priče in izvedence. V pozivu je treba označiti predmet poslovanja, namen pritegnitve pozvane osebe, potrebo osebnega prihoda ali dopustnost zastopnika ali pismene izjave. Ako pozvanec neosnovano ne ustreže pozivu, sme oblastvo uporabljati primerna sredstva in 3 * 36 krivcu naložiti one stroške, ki so nastali zbog njegovega neprihoda. Taka primerna sredstva sta zlasti zapretitev pri¬ silnih sredstev, kakor denarne kazni, zapora in neposrednje prinude, in pa naposled izvršba zapretenih prisilnih sred¬ stev. Za osebe, ki so v aktivni službi vojske, vojne morna¬ rice, orožništva, pogranične straže, straže za vzdrževanje javne varnosti in finančne kontrole, veljajo posebni pred¬ pisi, ako ne ustrežejo pozivu. Upravno oblastvo mora nad¬ rejenega starešino te osebe zaprositi, naj jo kaznuje in naj odredi, da jo je privesti. O ustnih izjavah pred oblastvom in o službenem po¬ slovanju s sodelujočimi službenimi organi in udeleženci se sestavlja zapisnik. Zakon natančno predpisuje, kako bodi zapisnik sestavljen, kako je postopati, če se podpis odreče ali če se ugovarja pravilnosti zapisnika. Zapisnik obsega kraj, čas in predmet poslovanja, potem označbo poslujočega oblastva in sodelujočih službenih organov, pri¬ sotnih strank in drugih udeležencev, dalje podpis organa, ki vodi poslovanje, podpis zapisnikarja, ako ga je, in podpis sodelujočih oseb (strank, prič, izvedencev, tolmačev itd.). Zapisnikov je dvoje vrst, ali gre zgolj za zapisnik o ustni izjavi ali pa za zapisnik o službenem poslovanju (n. pr. o ustni razpravi). V zapisnik o ustni izjavi je sprejeti bi¬ stveno vsebino te izjave. Iz zapisnika o službenem poslo¬ vanju bodita razvidna tek in vsebina poslovanja; zlasti mora obsezati tudi vse vmesne odloke, dalje bistveno vse¬ bino izjav strank, prič in izvedencev. Ker je zapisnik javna listina, ki uživa posebno verodostojnost, zavoljo tega je za¬ pisnik ali njegov del prečitati zaslišancem, da ga podpišejo. Nepismene osebe podpiše kakšna pismena oseba, vendar ne voditelj poslovanja. Ako kdo ni podpisal zapisnika, odnosno svoje izjave, mora voditelj navesti razlog, zakaj se to ni zgodilo. Ugovore o nepopolnosti ali netočnosti vpisa kakšne izjave ali o nepravilnosti opisa poslovanja je z razlogi vred v zapisniku zaznamiti. Kadar obsega zapisnik več posebnih listov, mora voditelj poslovanja vsakega teh listov s svojim znakom (skrajšanim podpisom, t. j. s pa- 37 rafo) opremiti, a kadar traja poslovanje dva ali več dni, je vsakega dne posebe podpisati zapisnik. V že podpisa¬ nem zapisniku se ne sme nič brisati, dostavljati ali izpre- minjati, a poprave med sestavljanjem zapisnika se morajo v zapisniku posebe označiti ali pa jih mora voditelj para¬ firati. Kadar gre zgolj za službene opazke, za priobčila, pri¬ spela k oblastvu po telefonu, dalje za ustna navodila in odredbe, ki se ne izdado pismeno, končno za okolnosti, ki se nanašajo samo na notranje poslovanje, tedaj se po po¬ trebi napiše kratka, datirana in svojeročno podpisana za¬ bel e žb a (zaznamba). Strankam in dragim prizadetim osebam je dopuščeno, da vpogleda jo dotične spise in da jemljejo ob svojih stro¬ ških njih prepise. Vpogledovanje spisov pa se ne razteza na zapisnike o posvetovanju, ne na take spise, ki jih je iz razlogov javne koristi ali zbog osebnih interesov prizadetih strank smatrati za zaupne ali poverljive. Vsaka oseba, ki izkaže svojo pravno korist od tega, sme zahtevati ob času, določenem za sprejemanje ustnih vlog, pri oblastvu obvestilo o teku postopka. Dostavljanje (vročanje) odpravkov se vrši praviloma po pošti, vendar sme upravno oblastvo odrediti vročanje po lastnih organih ali pa po občini ali, če ne gre za spise občinskih oblastev, po državnih krajevnih poli¬ cijskih oblastvih. Odredbe zakona o občem upravnem po¬ stopku veljajo, kakor je bilo že v uvodu povdarjeno, celo takrat, kadar vsebujejo specialni zakoni o poedinih uprav¬ nih stvareh posebne pravdne določbe tudi o dostavljanju. Obči upravni postopnik predpisuje, da še odpravki do¬ stavljajo po možnosti v adresatovem stanovanju ali po¬ slovnem prostoru. Izven teh prostorov, dalje ob nedeljah, praznikih ali ponoči pa je dostavljati le z izrecno, iz po¬ sebno važnih razlogov dano in na odpravku zaznamenovano dovolitvijo upravnega oblastva. Ta omejitev pa seveda ne velja za dostavljanje po pošti ob nedeljah in praznikih. 38 Vobče je dostavljati spis adresatu osebno. Kadar je spis še v pisarni, se sme predati tudi neposredno adresatu, ki je prisoten, a iz važnih razlogov sme oblastvo pozvati adresata, naj osebno prevzame spis pri njem. Poleg take osebne ali neposredne dostave pa zakon dovoljuje tudi posredno dostavljanje. Ako adresata ni v stano¬ vanju, se sme spis vročiti vsakemu odraslemu domačinu (članu rodbine ali osebi služeči v hišnem gospodarstvu), in ako tudi take osebe ni najti, pa najemodavcu ali hišnemu čuvarju z njih pristankom. Ako je dostaviti v poslovnpm prostoru (delavnici, pisarni), a adresata ni tam, se sme spis vročiti odrasli osebi, ki spada k rodbini ali ki je name¬ ščena. Kadar tudi na ta način ni mogoče dostaviti ali kadar adresat odbije prejem, položi dostavljač (vročevalec) spis, ki ga je po pošti dostaviti, pri poštnem uradu, v ostalih slučajih pa pri občini; obenem nabije dostavljač v prisot¬ nosti polnoletne osebe in z njega podpisom pismeno na¬ znanilo o položitvi spisa na vrata stanovanja ali poslovnega prostora. S to nadomestno dostavo je dostavitev pravnoveljavno izvršena. V nekaterih slučajih pa posredna dostava ni dopustna in se mora spis dostaviti v adresatove roke. To velja, kadar poedini upravni predpisi izrečno od¬ rejajo dostavitev v adresatove roke ali kadar je dan dostave odločilen za računanje neodložnih rokov ali kadar to odredi oblastvo iz posebnih razlogov. Tak način dostavljanja mora oblastvo na spisu in omotu označiti. Seveda upravni po- stopnik tudi za te slučaje predvideva nadomestno dostavo, ako ni moči osebno dostaviti. V takem primeru se v stano¬ vanju ali poslovnem prostoru pusti naznanilo, da bodi adre¬ sat na določen dan ob določeni uri v tem prostoru. Ako so ti prostori zaprti, se naznanilo nabije na vhodna vrata v prisotnosti dveh polnoletnih oseb, ki naznanilo tudi podpi¬ šeta. Proti stranki, ki ne ustreže pozivu, se uvede gori opi¬ sano nadomestno dostavljanje s položitvijo spisa na pošti ali pri občini. 39 Adresat ni vedno neposredno pri postopku kot stranka, priča, izvedenec, tolmač udeležena oseba, marveč pogosto¬ krat tudi zakoniti zastopnik ali v naši državi bivajoč po¬ oblaščenec. Ako ima stranka več zakonitih zastopnikov ali več pooblaščencev, zadostuje dostava le enemu izmed njih. Poleg pooblaščencev za zastopanje pa predvideva zakon tudi posebne pooblaščence za prejemanje do¬ stav. Ako pooblaščenec za zastopanje stanuje v kraju oblastva, se mora dostavljati le-temu. Dostavljanje stranki ali njenemu pooblaščencu za zastopanje pa utegne včasih n. pr. zbog bivanja v oddaljenem ali težko dostopnem kraju ali zavoljo večkratne odsotnosti znatno zavlačevati posdopek. V takem slučaju sme oblastvo naložiti stranki, da v odrejenem roku označi za prejem dostav pooblaščenca na sedežu oblastva. Po preteku roka sme oblastvo, ako misli, da bi se postopek s tem pospešil, vse potrebno ukreniti, da se postavi skrbnik za dotični slučaj, t. j. za sprejemanje dostav. Več strank, ki nastopajo skupno z istovetnimi interesi, morajo ob prvem pravdnem dejanju prijaviti skupnega pooblaščenca za prejemanje dostav. Ako tega ne store, pa je smatrati za takega pooblaščenca onega izmed njih, ki je na prvi skupni vlogi prvi podpisan ali označen. Vobče mora skupni pooblaščenec stanovati v kraju oblastva, le kadar je ena izmed strank postavljena za skupnega po¬ oblaščenca ali jo je smatrati za takega, pooblaščenca, takrat ni zahtevano bivanje na sedežu oblastva, pod pogojem, da se s tem postopek preveč ne -zavlačuje. Ako se tako ne more določiti skupen pooblaščenec, ga odredi oblastvo izmed strank, odnosno postopa na način, ki je opisan v prednjem odstavku. Ob večjem številu strank ali ako so stranke iz raznih krajev, se sme postaviti tudi več skupnih pooblaščen¬ cev. V spisu, ki se dostavlja skupnemu pooblaščencu, mo¬ rajo biti označeni ne le pooblaščenec, marveč tudi vse osebe, za katere se dostavlja. Odpravki, namenjeni javnim organom in pravnim osebam, ki niso fizične osebe, se dostavijajo 40 vobče uradniku ali uslužbencu, ki je odrejen za spreje¬ manje pisem. Ako dostavljač ne najde takega uradnika ali uslužbenca, sme dostaviti vsakemu adresatovemu nameščen¬ cu, ki ga najde v dotičnem uradu ali poslovnem prostoru. To velja brez razlike, gre li za oblastvo, urad ali zavod države ali samouprave ali drugega javnopravnega telesa ali za pravno osebo privatnega značaja. Glede dostavljanja vojaškim in sličnim osebam določa zakon iz razlogov vojaške discipline, da se njim dostavljajo spisi po neposredno nadrejenem stare¬ šini, ter le samostalnim zapovednikom (komandantom) ne¬ posredno. A tudi drugim osebam v vojaških ali od vojske zasedenih objektih se dostavlja le po predhodni obvestitvi vojaškega poveljnika. Osebam v inozemstvu je dostavljati upravne spise edinole preko ministrstva zunanjih poslov, torej ne po pošti, ne po inozemskih oblastvih. Posebni predpisi veljajo za slučaj, da adresat (stranka, odnosno pooblaščenec) izpremeni svoje stanovanje ali da je njegovo bivališče kljub poizvedbam neznano. V prvem primeru se dosedanjemu najemodavcu, ki v tej hiši stanuje, ali čuvarju hiše ustno naznani, da se je položil spis pri poštnem uradu, odnosno pri občini. Kadar pa je adresa- tovo bivališče neznano ali kadar gre za osebe, ki oblastvu sploh niso znane, a ni potrebe, da bi se postavil skrbnik za dotični slučaj, takrat se dostavlja z javno ob¬ javo. To objavo je razglasiti na razglasni deski oblastva, ki je odredilo dostavo, a po potrebi tudi oklicati v občini, v službenem listu in v drugih novinah. Po izteku 30 dni, ko je bila objava nabita, je smatrati dostavo za izvršeno, v kolikor se ni odredil daljši rok. Dostava je dokazana z dostavnico (vročilnico), ki jo podpišeta prejemnik in dostavljač; ako prejemnik ne zna podpisati, postavi le svoj ročni znak, podpiše ga pa dostavljač vpričo polnoletne osebe, ki se tudi podpiše. Enako je postopati, kadar adresat noče podpisati dostavnico. Na 41 dostavnici je napisati z besedami tudi dan in kraj dostave, kar napravi ali prejemnik ali dostavljač. Ako se je do¬ stavnica izgubila, je moči dokazati dostavo tudi na drug način. Kadar so se pri dostavljanju zgodile take pogreške, ki se ne dado lahko popraviti (n. pr. namesto predpisane osebne dostave posredna dostava itd.), takrat je smatrati spis za dostavljenega onega dne, o katerem je ugotov¬ ljeno, da ga je imel adresat že v rokah. V onih primerih, ko ni treba ugotoviti dostave, takrat se sme vročiti tudi brez dostavnice. Izmed občih določb, ki jih ima novi upravni postopnik, so važni tudi predpisi o rokih. Pri rokih, določenih po dnevih, se ne vračunava v rok oni dan, ko nastopi odločilni trenutek ali dogodek. Taki odločilni dogodki so n. pr. do¬ stava spisa, nastop pravno pomembnih dejstev, kakor pri¬ četek ali nehanje bivanja, obratovanja, gradnje itd. Roki, določeni po tednih, mesecih ali letih, pa končujejo z iztekom onega dne v poslednjem tednu ali mesecu, ki se po imenu ali številu ujema z dnem, ko se je rok pričel. Ako se konča rok na nedeljo ali praznik, se podaljša rok do prvega de¬ lavnika. Z uredbo ministra notranjih poslov je določeno, katere dneve je za pripadnike važnejših ver smatrati za praznike. Za praznike pravnih oseb pa veljajo oni dnevi, ob katerih upravno oblastvo po zakonu o praznikih ne dela. Oni dan, ko se odda vloga za oblastvo priporočeno, se vobče jemlje za dan predaje oblastvu samemu. Upravno oblastvo sme izpreminjati le roke, ki jih samo odreja, ne pa rokov, določenih z zakonom ali uredbo. Voditelj službenega poslovanja s strankami in drugimi udeleženci mora skrbeti za r e d in osebe, ki z nedostoj¬ nim ponašanjem motijo red, opominjati ali po brezuspeš¬ nem opominu tudi odstraniti od poslovanja in po potrebi jim naročiti postavitev pooblaščenca ali jim kar postaviti začasnega pooblaščenca. Tudi se smejo osebe, ki teže motijo red ali ki povzročijo očividno iz objesti kljub opominu po¬ slovanje oblastva, ali ki skušajo postopanje zavleči — kazno- 42 vati z globo od 10 do 500 Din, odnosno za slučaj obotavljanja s plačilom kazni z zaporom do 10 dni. Pritožbe zoper kazen zbog nereda nimajo odložive moči. Kazni zbog nereda ali zbog objesti pri poslovanju občin, za katere velja zakon o občinah in ne zakon o mestnih občinah, izreka občinski kapetan, kjer pa tega ni, sreski načelnik. Glede vojaških oseb, ki spadajo v kazenskih stvareh pod vojaško oblast, se odstopi stvar vojaškemu oblastvu, da ta izreče v uprav¬ nem postopniku predpisano kazen. v. Tek upravnega postopka do odločanja na prvi stopnji. Upravni postopek je usmerjen na konkretno odločanje, pri čemer je odlok izreči na osnovi ugotovljenih konkret¬ nih dejanskih okolnosti in s podvajanjem teh činjenic pod abstraktno pravno normo. Pri upravnem postopku na prvi stopnji je razlikovati med uvajanjem postopka, ugotovit¬ vijo stanja stvari (ugotovitvenim postopkom) in upravnim odlokom. Pristojno upravno oblastvo uvede postopek vobče po službeni dolžnosti. To tako zvano oficialno načelo je povsem ob sebi umevno, saj je vse upravno pravo name¬ njeno ali izključno ali v dokaj izdatni meri neposredno javnim interesom. Zbog tega ozira na občo blaginjo nače¬ loma torej ni treba izrečnega strankinega predloga za uvedbo upravnega postopka. Opiraje se na lastna opazo¬ vanja, na poročila podrejenih oblastev in izvršilnih organov, na dopise drugih oblastev in na ovadbe privatnikov kakor tudi vpoštevaje svoje stvarno in krajevno pristojnost ugo¬ tavlja upravno oblastvo, ali so razlogi za uvajanje po¬ stopka po službeni dolžnosti (uradoma, ex offo = ex officio) zadostno verjetni in tehtni. Včasi seveda je že po značaju stvari potrebno ali po pravnih predpisih o poedinih uprav¬ nih stvareh določeno, da stranka sama s prošnjo ali s pri¬ javo predlaga uvedbo postopka n. pr., kadar se mora stranka potegovati za podelitve, odobritve, dovolitve, pri¬ pustitve, izpreglede in razveze, dalje kadar mora ena stran¬ ka izpolniti svoje obveznosti proti drugi stranki. 44 Ugotovitveni (poizvedovalni, instruk- cijski, informacijski) postopek ima namen, da ugotavlja stanje stvari, ki je odločilno za uporabo abstrakt¬ ne pravne norme in za izdajo odloka. Radi smotra javne uprave je tudi ugotovitev stanja stvari, t. j. ugotovitev vseh pravno odločilnih činjenic (dejstev) oficiozno. Velja torej tako zvano inkvizicijsko načelo, po katerem ob- lastya z vsemi razpoložljivimi sredstvi uradoma ugotove stanje stvari. Navzlic temu pa je seveda vsak, kdor pred oblastvom kaj trdi, da bi izposloval odlok v gotovi smeri ali kdor pravilnost od upravnega oblastva že dognanih či¬ njenic izpodbija, tudi dolžan, to svojo trditev po možnosti dokazati. To velja tudi vselej takrat, kadar kakšen upravni zakon izrečno naprti stranki breme dokaza. Ugotovitveni postopek v upravnem postopanju torej le v manjši meri prepusti strankam, da poskrbe za dokazilni material (tako zvano dispozicijsko načelo v nasprotju z gori na¬ vedenim inkvizicijskim). Tek in obseg ugotovitvenega postopka (ugotovitvenega' razpravljanja) odredi upravno oblastvo po lastni uvidev¬ nosti. Uveljavljeno je tako zvano arbitrarno načelo (arbitrio — po lastni volji) in ne legalni princip. Vendar vse¬ ljujejo nekaj omejitev tega arbitrarnega načela že upravni postopnik sam kakor tudi razni posebni zakoni o poedinih upravnih stvareh. Ugotavlja se stanje stvari vobče z dokazovanjem. Do¬ kazati je, obstojajo li take činjenice, da so izpolnjeni po¬ goji za izdanje konkretnega predpisa o glavnem vprašanju tekočega postopka. Te činjenice pa nikakor niso le dej¬ stva, ki so že bila ali ki so še, nego so to včasih tudi dejstva, ki bodo predvidoma nastala. Ako pogoji niso izpolnjeni in bi radi tega moralo upravno oblastvo svojo namero opu¬ stiti ali strankin predlog odkloniti, takrat si oblastvo ali stranka moreta včasih tudi izogniti negativnemu odloku s tem, da se odlok veže z nalogi in pogoji, ki izključujejo nastanek pričakovanih nedopustnih ali neprimernih posle- 45 dic, odnosno njih nadaljnje trajanje, ali da stranka sama svoj predlog primerno izpremeni. V nekaterih slučajih, zlasti glede postranskih ali sploh manj važnih vprašanj, ta ali oni zakon ne zahteva, da se kakšna pravno odločilna činjenica točno dokaže, nego že za¬ došča, da se v e r j e t n o i z k a ž e. To se dogaja na način, da se s primernimi dokazili dokažejo take okolnosti, iz ka¬ terih se da z neko verjetnostjo sklepati na obstoj dotične činjenice in torej razlogi za nje obstoj prevladujejo proti razlogom, da ni tiste činjenice. Dokazovanje verjetnosti ni vezano na posebne predpise o dokaznem postopku. Toda tudi glede glavnega vprašanja dopušča včasih kak upravni zakon, da upravno oblastvo vsled nastopa zamudnih posledic, ki izključujejo nadaljnje uveljavijanje stranke pri dokazovanju, brez sodelovanja stranke po lastni uvidevnosti poskrbi vsaj oni dokazilni material, s katerim se da stanje stvari verjetno izkazati. Zamudne posledice nastopijo zlasti z izostankom od ustne razprave, dalje zbog opuščene ali prepozno vložene prijave, ki je tu pa tam predpisana, ali vsled predložitve nepopolnih ali manj verodostojnih po¬ datkov. Ne zavoljo zamudnih posledic nego radi nujnosti sme po nekih specialnih zakonih upravno oblastvo glede izvestnih vprašanj izdati začasen odlok, potem ko je pravno odločilne činjenice le verjetno izkazalo (n. pr. po dosedanjem mirnem posestnem stanju ali pa zgolj sumarno s pomočjo v naglici zbranih dokazil), a istočasno ali pozneje se uvede pri pristojnem oblastvu (n. pr. pri istem upravnem oblastvo ali pri sodišču, ki je morda pristojno za odločanje v stvari) redni, na točno ugotovitev stanja stvari mereči postopek. Tu omenjenega sumarnega postopka ni zamenjati z nižje doli opisano opustitvijo ločenega ugotovitvenega postopka. , Kot dopustna dokazila za ugotovitev stanja stvari je uporabljati vsa primerna dokazila. Činjenic, ki so obla- stvu obče znane (facta notoria), potem činjenic, o katerih zakon domneva, da so (praesumptio iuris), ni treba dokazati, vendar je dopustno dokazovanje, da teh činjenic ni, razen ako zakon izrečno izključuje tak protidokaz. 46 Za dokazila služijo zlasti javne in privatne listine, za- slišba prič, pritegnitev izvedencev in ogled. Upravni po- stopnik našteva izrečno le ta dokazila, vendar ne izklju¬ čuje tudi uporabljanja drugih dokazil, n. pr. lastnih opa¬ zovanj pristojnih javnih organov ob njih uradnem poslo¬ vanju, dalje pa tudi priznanj in izjav udeleženih strank samih. Upravno oblastvo ocenja vobče po svobodnem pre¬ pričanju, ali so pravno odločilne činjenice dokazane ali ne t. j. ali se more iz dokazil sklepati na obstoj pravno odločilnih činjenic, torej činjenic, ki jih ima v mislih do- tična abstraktna norma. Seveda pa mora oblastvo vpošte- vati posledek celokupnega ugotovitvenega postopka. Pri dokazovanju je tedaj postopati po načelu svobodne ocene dokazil. Posebno važen je dokaz z listinami. Listine v širšem smislu so vse telesne stvari, ki naj dokazujejo izvestne činjenice (dejstva). Nimamo torej le pisanih listin, nego k listinam prištevamo tudi spomenike, mejne znake, vizirne kole in podobna znamenja. V ožjem smislu pa razumemo pod listino le pisano listino. Listine so ali javne ali privatne. Javne listine so listine, ki so jih v predpisani obliki in v mejah svoje kompetence izdala javno oblastvo, javen urad ali javen zavod ali pa taka oseba, ki kakor javni beležnik (javni notar) ali matičar priznanih ver uživa po zakonu javno zaupanje. Javna listina dokazuje ono, kar listina odreja, izjavlja ali posvedoči, vendar pa je dopusten protidokaz, da sta činjenica ali dogodek neresnično posvedočena ali da je listina nepravilno sestavljena. Privatne listine, ki jih je izdajatelj sam pod¬ pisal- ali na katerem je njegov ročni znak overovljen od pristojnega oblastva, dokazujejo, da je izdajatelj podal iz¬ javo, a njih vsebino ocenjuje oblastvo po svobodnem pre¬ pričanju. Za trgovinske knjige, dnevnike in zaključnice (sklepne liste) trgovinskih posrednikov veljajo posebni predpisi trgovinskega zakona. 47 Inozemske listine, ki veljajo v državi, kjer so izdane, za javne listine, imajo ob pogoju vzajemnosti (reciprocitete) tudi v naši državi dokazno moč javnih li¬ stin, ako so overovljene po našem pristojnem oblastvu (n. pr. ministrstvu zunanjih poslov, poslovniku ali konzulu naše države). Dokazna moč trgovinskih knjig, ki se vodijo v tuji državi, se ocenjuje po tam veljavnih predpisih. V kolikor se utegne zmanjšati ali ukiniti dokazna moč listin, na katerih je kaj prečrtanega, izbrisanega, pripi¬ sanega ali na katerih so drugi zunanji nedostatki, ocenjuje upravno oblastvo po svobodnem prepričanju. Kadar se upravni postopek ne pokrene izključno na predlog privatne stranke in gre torej v večji ali manjši meri za javne interese, takrat sme oblastvo radi ugoto¬ vitve stanja stvari tudi komu drugemu, v čigar rokah je listina, potrebna za dokazovanje, odrediti s posebnim vmesnim odlokom, da pokaže listino. Pokaz li¬ stine sme ta oseba odreči le iz razlogov, iz katerih sme odreči tudi pričanje, ali pa zato, ker ima listino v imenu druge osebe, ki se ne udeležuje postopka. Proti osebi, ki neopravičeno neče pokazati listino, se postopa po pred¬ pisih o izvršbi nedenarnih dolžnosti s posrednjo prinudo. Dokaz s pričami je dokazovanje po osebah,, ki niso stranke, a se naj na odredbo oblastva izjavijo o tem, kar so zaznale o nekih, za ugotovitev stanja stvari odločilnih činjenicah. Te priče so ali neposredno kot očividci zaznale za te činjenice ali pa le posredno kot priče na uho. Zakon o občem upravnem postopku razlikuje med pri¬ čami, ki morajo izpovedati, pričami, ki smejo odreči pri¬ čanje, in nedopustnimi pričami, ki se ne smejo zasliševati. Priče so nedopustne ali zbog svoje nesposobnosti ali radi svojega uradnega položaja. Nesposobne priče so one osebe, ki so duševno ali telesno nesposobne, da bi priobčile ono, kar so opazile, ali da bi mogle opaziti ono, o čemer naj pričajo. Zavoljo svojega položaja pa ne smejo pričati duhovniki v onem, kar jim je zaupano pri spovedi ali drugače pod pečatom duhovske tajnosti, dalje državni, banovinski in občinski uslužbenci, najsi je njih služba tudi že prestala, o vsem tem, kar je smatrati za službeno taj¬ nost, dotlej, dokler jih pristojni starešina ne razreši dolž¬ nosti čuvati to tajnost. Upravno oblastvo mora že po svoji službeni dolžnosti opustiti zasliševanje takih prič. Nekaj drugega pa velja za priče, ki smejo odreči pri¬ čanje. Te priče morajo pred razpravo ali pa na razpravi sami, ki je odrejena za njihovo zaslišanje, navesti razloge, zakaj nočejo o izvestnih vprašanjih pričati, in ako treba, tudi izkazati verjetnost teh razlogov. Takih razlogov je dvoje vrst: s pričevanjem bi se kršila dolžnost molčečnosti ali pa bi bili prizadeti posebno važni interesi dotičnih prič. Dolžnost molčečnosti je ali z zakonom samim pri poznana ali celo predpisana, n. pr. z zakonom o občem upravnem postopku zastopniku-pooblaščencu o onem, kar mu je bilo zaupano, dalje z raznimi sprecialnimi zakoni in v različnem obsegu, n. pr. advokatu, javnemu notarju, zdravniku, le¬ karnarju itd. Posebno važni interesi, ki dajejo pričam pra¬ vico, da odrečejo pričanje, so ali imovinske ali moralne prirode, kakor n. pr. neposredna in velika imovinska škoda priči ali osebi, ki je s pričo v bližnjem sorodstvu po krvi, svaštvu ali po drugih sličnih rodbinskih zvezah, dalje krši¬ tev umetniške ali poslovne tajnosti, potem nevarnost ka¬ zenskega pregona. Vse ostale priče morajo izpovedati, a, ako bi se branile pričati, sme upravno oblastvo proti takšni priči pokreniti izvršbo s prisilno primulo in jej na¬ ložiti odškodnino za povzročene večje upravne stroške. Glede oblike pričan ja določa upravni postopnik, da je pričo najpreje vprašati za osebne podatke, dalje, ako treba, za take okolnosti, ki se tičejo njene verodo¬ stojnosti v dotičnem predmetu, nato jo je poučiti, na ka¬ tera vprašanja sme odreči pričanje, in jo opomniti na dolž¬ nost govoriti resnico ter na kazenskopravne posledice lažne izpovedi. Po kazenskem zakoniku se lažne izpovedbe prič, izvedencev, prevajalcev ali tolmačev pred upravnimi obla- stvi kaznujejo z zaporom; zakon ne razlikuje, gre li za lažne izpovedbe brez prisege ali za lažne zaprisege in slo- 49 ■vesne obljube namesto prisege. Priče se v upravnem po¬ stopku vobče ne zaprisežejo. Kadar pa poedini upravni za¬ koni ali uredbe z zakonsko močjo izrečno predpisujejo zaprisego, takrat se le-ta opravlja po zaslišanju. Nikakor se pa ne smejo zaprisegati priče, ki so bile obsojene radi krivega pričanja ali krive prisege, dalje osebe izpod 16 let in osebe, ki zbog nedostatka razuma ne pojmijo dovolj bistva in pomena prisege. Neme priče, ki znajo čitati in pisati, podpišejo besedilo prisege, gluhe priče pa prečitajo besedilo prisege. Ako ti ne znajo ne čitati, ne pisati, se zaprisežejo po zapriseženem tolmaču. Priče, ki ne pripa¬ dajo k nobenemu veroizpovedmi j u, dajo namesto prisege svečano obljubo. Zaprisego, odnosno svečano obljubo je potrditi z zapisnikom. Proti onemu, ki neopravičeno odreče prisego, je postopati tako kakor proti osebi, ki sploh noče pričati. Nekatere pravno odločilne činjenice zbog njih stro¬ kovne narave odločujoči upravni organ (fizična oseba ali kolegij) ne more sam presojati nego je k dokazovanju pritegniti izvedenca. Izvedenec ali veščak je oseba, ki je radi svojega strokovnega znanja in izkustva sposobna oce¬ niti dotična tehniška, zdravstvena, veterinarska in umet¬ niška vprašanja. Pri dokazu po izvedencu razlikujemo med izvidom in mnenjem. V izvidu izvedenec na osnovi svojega lastnega zaznavanja ali znanja opisuje izvestna dejstva, ki so za presojo upravne stvari važna. Ne gre vedno za dejstva, ki so, ali za dejstva, ki so bila, nego mnogokrat tudi za dejstva, ki naj nastopijo (n. pr. pro¬ jektirane gradnje, nameravano obratovanje itd.) V mne¬ nju pa izvedenec na podlagi svojega strokovnega znanja in dejstev, opisanih v izvidu, sklepa na obstoj ali na na¬ stop takšnih činjenic, ki bi utegnile biti pravno odločilne. Morda tudi za izvid, a vsekakor za izvedensko mnenje je treba posebnega strokovnega znanja. Upravno oblastvo pritegne v prvi vrsti svoje lastne uradne strokovnjake ali pa strokovnjake onih oblastev, uradov ali javnih zavodov, ki so določeni, da njih uradni 4 50 strokovnjaki oddajajo strokovna mnenja tudi za dotično oblastvo. Ako ni takih uradnih strokovnjakov aii ako je izjemoma potrebno, da se pritegne drug strokovnjak, se izvedenec vzame prvenstveno izmed oseb, ki so javno po¬ stavljene za oddajanje mnenj dotične vrste, in ob nedo- stajanju takih izmed oseb, ki se javno bavijo z dotično znanostjo, umetnostjo, veščino ali obrtom. Kadar oblastvo pritegne take izvedence, mora poprej zaslišati stranke, a ti-le izvedenci smejo odreči oddajo izvedenškega mnenja le pod pogoji, ki veljajo za priče. Javnemu nameščencu sme tudi njegov starešina iz službenih ozirov zabraniti, da na¬ stopi kot izvedenec. Za izključitev in odklonitev izvedencev velja isto, kar za izključitev in odklonitev upravnih orga¬ nov, razen tega pa sme stranka zahtevati odklonitev iz¬ vedenca, ki ni službena oseba, ako verjetno izkaže okol- nosti, da bi bilo strokovno znanje dvomno. Vobče se od¬ redi le en izvedenec iste stroke, po potrebi pa več. So tudi primeri, da si oblastvo izposluje mnenje iz strokovnjakov sestavljenih javnopravnih teles ali svetov. Preden se začne izvajanje dokaza po izvedencu, se izvedenec, ki ni službeno določen za oddajanje strokov¬ nih mnenj pri upravnem oblastvu, kjer se postopek vrši, zapriseže, odnosno opomni na opravljeno prisego, ako je že zaprisežen za stalno oddajanje mnenj dotične vrste. Kadar je pritegnjenih več izvedencev iste stroke in so istega mnenja, smejo svoje mnenje skupno oddati, dru¬ gače pa mora vsak izvedenec posebe razložiti svoje mnenje. Za pojasnitev stanja stvari je včasih treba lastnega opazovanja upravnega oblastva glede nekih pravno od¬ ločilnih dejstev. Oblastveni organ opazuje s svojim vidom, sluhom ali vohom telesno (premične in nepremične) stvari, pojave na njih in pa razna, tudi osebna stanja. Dokaz izveden s takim opazovanjem je dokaz z ogle¬ dom. Ako je za ogled treba strokovnega znanja, je pri¬ tegniti k ogledu tudi izvedence. Ogled stvari, ki se da lahko donesti k oblastvu, se vrši pri oblastvu samem, ogled drugih stvari, prostorov ali zem- 51 Ijišč pa na mestu, kjer je ta stvar (ogled na licu mesta). Lastnik ali posestnik stvari, ki jih je ogledati, ali prostorov in zemljišč, kjer se naj ogled vrši, mora dopustiti oprav¬ ljanje ogleda. Ako se brez razloga temu proti vi, se smejo proti njemu uporabljati prisilna sredstva. Za škodo, ki je nastala s tem ogledom, gre lastniku ali posestniku odškod¬ nina, o kateri oblastvo, ki je odredilo ogled, odloči s po¬ sebnim odlokom; zahtevek je prijaviti v enem mesecu. Ogled se ne sme zlorabiti in z njim se ne sme pre¬ kršiti umetniška, poslovna ali poklicna tajnost. Kadar se je bati, da bi se izgubilo kakšno dokazilo ali obtežila njegova uporaba, takrat je po potrebi v vsa¬ kem stanju postopka ali celo pred začetim postopkom do¬ pustno, da se za zavarovanje dokazov izvede ogled, pri- bavi izvedenško mnenje ali zaslišijo priče. Zavarovanje do¬ kazov odredi upravno oblastvo ali po službeni dolžnosti ali pa na predlog stranke, odnosno pravnega interesenta. O zavrnitvi predloga je izdati poseben odlok. Vse to dokazovanje, s katerim se naj ugotovi stanje stvari, se mora vršiti v nekem preskušenem redu, ki ga smemo nazivati tek ugotovitvenega postopka. Le na ta na¬ čin je mogoče doseči, da se v večini slučajev stanje stvari kolikor moč resnično ugotovi in da se ščitijo pravice in pravni interesi strank. Glavno načelo vsega ugotovitvenega postopka je, da upravno oblastvo po možnosti čim primerneje, hi¬ treje, preprosteje in ceneje postopa. V ta namen odreja po službeni dolžnosti v okviru zakona o ob¬ čem upravnem postopku in eventualnih omejitev v spe¬ cialnih zakonih tek in obseg tega postopka. Pri tem mora stalno si prizadevati, da bo stanje stvari resnično ugotov¬ ljeno. Le taka resnična ugotovitev je v trajnem javnem interesu ter vzbuja v narodu čustvo pravne varnosti in pa zaupanje v javno upravo. Navzlic temu pa se je bati, da bi upravno oblastvo kakšno smer javnega interesa tudi p r i ugotavljanju stanja stvari preveč enostransko zastopalo in s tem kršilo drug najmanj enako važni javni interes, 52 da se spoštujejo tuje pravice in skrbno uvažujejo interesi poedincev. Zavoljo tega predpisuje upravni postopnik, da je strankam dati priliko, da zaznajo, kakšen posledek ima izvedba dokaza, in da se izjavijo o njem, sploh da imajo priliko, oživotvoriti ali zaščititi svoje pravice in pravne ko¬ risti, To načelo imenujemo pravico strank do za¬ sliševanja. Upravni postopek je načeloma nejaven, za prizadete stranke pa javen vsaj v toliko, kolikor to zahteva načelo zasliševanja ali ustna razprava ali pravica vpogledovanja v spise. Pač pa sme oblastvo po svoji izprevidnosti pripu¬ ščati k listnim razpravam tudi osebe, ki se ne udeležujejo postopka. V teku ugotovitvenega postopka se upravno oblastvo morda prepriča, da predlog stranke, ki je pokrenila po¬ stopek, nasprotuje javnim interesom, da bi se pa mogla stranka z delno izpremembo svojega predloga (n. pr. iz¬ premembo prvotne prošnje za podelitev koncesij, policij¬ skih dopustitev itd. bodisi glede kolikovosti, bodisi glede kakovosti) izogniti oškodovanju obče blaginje. V takem primeru upravno oblastvo še pred odločanjem predoči stranki svoje pomisleke in jej nasvetuje potrebno izpremembo njenega predloga. Stranka, ki se ravna po tem nasvetu, utegne se izogniti odklonitvi svoje prošnje ali pa vsaj poenostaviti in skrajšati ves postopek. Toda ne le v takih slučajih, nego tudi kadar nastopajo v upravnem po¬ stopku stranke z nasprotnimi zahtevki, si mora po izrečnih predpisih novega postopnika oblastvo v vsakem stanju po¬ stopka prizadevati, da se stranke poravnajo popolnoma ali vsaj o poedinih spornih točkah. Ta ob sodelovanju uprav¬ nega oblastva sklenjena poravnava pa ne sme oškodo¬ vati onih javnih ali privatnih interesov, ki se morajo šči¬ titi po službeni dolžnosti. Ako je zavoljo dosežene porav¬ nave odločanje o glavni stvari odveč, se o tej poravnavi sestavi poseben zapisnik, njega overovljen prepis pa na¬ mesto glavnega odloka dostavi strankam. Ugotovitev stanja stvari, ki je odločilno za upravni odlok, včasi zavisi od pravnih vprašanj, ki se morajo vse¬ kakor poprej rešiti, predno se izda odlok. Taka vprašanja zovemo predhodna ali p r e j u d i c i a 1 n a vpra¬ šanja. Ni vsako pravno vprašanje, od katerega zavisi rešitev glavnega vprašanja, tudi že predhodno vprašanje, nego le ono pravno vprašanje, ki je lahko glavno vpra¬ šanje v kakšnem upravnem ali sodnem postopku, kar ve¬ lja za vprašanje obstoja konkretnega pravnega odnosa (pravice ali dolžnosti) ali konkretnega pravno odločilnega dejstva. Vprašanje, kako je razumevati kakšen abstrakten predpis, n. pr. tolmačenje pravnih norm, pa ne more biti glavno vprašanje in se tudi ne nanaša na stanje stvari. Da¬ lje more biti predhodno vprašanje v pravem smislu le takrat, kadar je kakšno drugo oblastvo pristojno za odlo¬ čanje o njem kot glavnem vprašanju, n. pr. drugo upravno oblastvo ali redno sodišče. Ako pa je za rešitev nekega predhodnega pravnega vprašanja pristojno ono upravno oblastvo, ki odloča tudi v glavni stvari, takrat je dvoje možnosti: 1. predhodno vprašanje je vsaj začasno rešeno s priznanjem prizadete stranke, odnosno s tem, da priza¬ deta stranka ne osporava obstoja dotičnega pravnega od¬ nosa, ali 2. upravno oblastvo mora zbog osporovanja po prizadeti stranki odločati o tem vprašanju kot glavnem vprašanju in to ali posebe še pred odločanjem o oni stvari, radi katere se je postopek sploh uvedel, ali pa skupno v enem in istem odloku (n. pr. odločanje o zahtevanem po¬ vračilu podpore, ki jo je občina bivališča dala tujemu si¬ romaku, se za slučaj osporavanja občinskega članstva združi z odločanjem o občinskem članstvu podpiranega si¬ romaka). Ne v enem, ne v drugem slučaju torej ne gre za predhodno odločanje v obrazložitvi odloka o glavnem vpra¬ šanju, nego prvikrat sploh ni odločanja, drugikrat pa imamo dva glavna odloka, ki sledita eden drugemu ali ki sta zdru¬ žena. V mnogih takih slučajih je to navidezno predhodno vprašanje pravzaprav glavno vprašanje vsega postopka in vprašanje, ki je neposredno dalo povod za postopek, le do- 54 datno vprašanje. To velja zlasti, ako ni le poedina obvez¬ nost, izvirajoča iz kakšnega pravnega od noša j a, nego ta pravni odnošaj sam sporen, n. pr. občina se ne protivi le povračilu podpore, ki je dala občina bivališča siromaku, nego temu siromaku tudi ne prizna članstva v svoji občini. Upravno oblastvo sme vobee pretresati tudi predhodna vprašanja, dasi bi o njih ne smelo odločati kot glavni stvari. S tem pretresom, ali obstoja konkreten pravni od¬ nošaj ali drugo pravno relevantno dejstvo, se ugotavlja le sestaven del celokupnega stanja stvari, ne odloča se pa o predhodnem vprašanju z odlokom. Rezultat takega pretresa predhodnega vprašanja se zavoljo tega ne navede v izreku, nego le v razlogih upravnega odloka, ki reši glavno stvar, radi katere se je upravni postopek sploh uvedel (n. pr. v sporih o občinskem članstvu kake osebe utegne biti vpra¬ šanje zakonskega rojstva ali veljavnosti zakonske vezi predhodno vprašanje, ki ga obče upravno oblastvo navzlic uveljavljenim pomislekom glede zakonskega rojstva ali ve¬ ljavnosti zakonske vezi reši na osnovi vpisov v matične knjige, a šele po tej ugotovitvi odloča o glavnem vprašanju članstva v občini). Vendar upravno oblastvo v nekaterih primerih drugače postopa in ne pretresa predhodnih vpra¬ šanj. To velja predvsem takrat, kadar branijo kakšni pravni predpisi tak predhodni pretres po nepristojnem upravnem oblastvu. V tem primeru mora upravno oblastvo prekiniti postopek dotlej, dokler se predhodno vprašanje ne reši pravnomočno po pristojnem oblastvu. Upravno oblastvo pa sme po lastni uvidevnosti tudi v drugih slučajih prekiniti postopek. To velja zlasti takrat, kadar postopek o predhodnem vprašanju kot o ločeni glav¬ ni stvari že teče ali se obenem uvaja pri pristojnem uprav¬ nem ali sodnem oblastvu. Dalje se sme eni stranki tudi odrediti s posebnim odlokom, da pokrene v določenem roku po izvršnosti tega vmesnega odloka postopek o predhod¬ nem vprašanju pri pristojnem oblastvu in da o uvedbi predloži potrdilo. Ako stranka predloži to potrdilo, mora upravno oblastvo postopek prekiniti, dokler se ne reši pred- 55 hodno vprašanje, a, ako stranka ne preda omenjenega po¬ trdila, pa je nadaljevati postopek. Radi izredne mnogovrstnosti upravnega postopka je tudi tek ugotovitvenega postopka dokaj različen. Načelo koncentracije vsega ugotovitvenega po¬ stopka na ustni razpravi ne velja v polni meri v upravnem postopku. Ustna razprava, h kateri so pozvane vse stranke, priče in izvedenci in pri kateri se izvaja morda tudi ogled, se vrši le po potrebi. Obvezna je ustna raz¬ prava vedno, kadar kakšen specialni zakon o poedini upravni stvari predpisuje ustno razpravo. Drugače pa od¬ redi upravno oblastvo bodisi po službeni dolžnosti, bodisi na predlog strank ustno razpravo le potem, ako je to po¬ trebno, da se ustreže gori navedeni glavni nalogi upravnega postopka, namreč, da je postopek po možnosti čim primer¬ nejši, hitrejši, preprostejši in cenejši. Upravni postopnik natančno določa, kako je od¬ rediti ustno razpravo, kakšne posledice ima iz¬ ostanek strank ali opustitev opazk, v kakšnem redu se vrši ustna razprava in kako je sestaviti razpravni zapisnik. Ustna razprava se mora tako odrediti, da morejo vse pri razpravi udeležene osebe (stranke, priče in izvedenci) prispeti v pravem času in se pripraviti za razpravo, kjer je to potrebno. Pozivi na razpravo se morajo udeležencem osebno dostaviti z označbo, da jih zadenejo, ako bi ne pri¬ šli, zamudne posledice. Poleg osebnega pozivanja znanih strank sme oblastvo, kjer se mu to zdi potrebno in pri¬ merno, ustno razravo tudi javno razglasiti (na uradni de¬ ski za razglase, po krajevnem običaju v dotični občini, po potrebi v službenem listu in v drugih novinah). Ako se radi ustne razprave razgrnejo javno na vpogled načrti in drugi spisi, je označiti v pozivu (razglasu) tudi kraj in čas za vpogled. Razprava se vrši vobče na sedežu oblastva ali onem mestu, ki je najprimernejše. Ako se mora izvršiti ogled na posebnem mestu, se vrši ustna razprava praviloma na licu mesta. 56 Posebno važni so predpisi o zamudnih posledi¬ cah ob izostanku strank na ustni razpravi ali ob opustitvi opazk pri razpravi. Razlikujemo nastopne slučaje: 1. Ako stranka ne pride na razpravo, dasi ji je bil po¬ ziv dostavljen po odredbah o osebnem dostavljanju, je smatrati, da pristaja na poslovanje, ki se izvaja na raz¬ pravi, in da torej ne ugovarja ne obliki postopka pri ugo¬ tavljanju stanja stvari, ne uporabljenim dokazilom, ne njih popolnosti ali zadostnosti. Poznejše opazke (pomisleke ali' ugovore) upošteva upravno oblastvo samo tedaj, kadar stranka korenito in zadostno upraviči svojo zakesnitev. 2 . Enako je postooati, ako izostane stranka, ki sicer ni dobila osebnega poziva na razpravo, a se je ustna razprava javno razglasila. Le potem ne bi bilo zamudnih posledic, ako stranka verjetno dokaže, da ni mogla zvedeti za ta javni razglas. 5. Ako stranka sicer pride na ustno razpravo, a ne poda opazk na poslovanje najkesneje med razpravo samo,, tedaj nastopijo iste posledice kakor v primerih, navedenih pod i. in 2. Zamudne posledice nastopijo po sili zakona. To pa ni¬ kakor ne izključuje, da ne bi upravno oblastvo vendar se oziralo na činjenice, ki jih je stranka šele po razpravi uveljavila. Seveda stranka nima pravice zahtevati njih upo¬ števanje in upravno oblastvo jih sme vzeti v pretres pač edinole iz javnih interesov, pri čemer se pa ne sme kršiti pravica drugih prizadetih strank, da zaznajo tudi za te či¬ njenice. Nekaj posebnega pa velja v onih primerih, ko izostane glavna udeležena stranka, t. j. stranka, radi katere se je postopek sploh uvedel. Sta to ta-le dva primera: i. Na razpravo ne pride oseba, na katere predlog je bil postopek uveden. Ako je moči domnevati, da je predlog umaknjen, mora oblastvo postopek ustaviti. Kadar pa ni moči to domnevati ali kadar bi se morala razprava nada¬ ljevati iz javnih interesov po službeni dolžnosti, takrat iz- 57 vede oblastvo ustno razpravo brez te stranke ali pa raz¬ pravo preloži, kakršne so pač okolnosti. 2. Na razpravo ne pride oseba, proti kateri je postopek uveden. Upravno oblastvo v tem primeru po okolnostih ali izvede razpravo brez te osebe ali pa jo preloži. Ustna razprava sama se vrši po nekem redu, da se predmet zadostno korenito pretrese in obenem raz¬ prava po nepotrebnem ne razvleče. Voditelj razprave naj¬ prej ugotovi, katere osebe in v kakšnem svojstvu (kot stranke, zakoniti ali pooblaščeni zastopniki in pomočniki strank, priče, izvedenci) so prisotne, dalje ali so prisotni zastopniki upravičeni zastopati stranke, in končno, so li o pravem času prejele poziv na razpravo one osebe, ki so bile osebno pozvane, toda. niso prišle. Po teli ugotovitvah razloži voditelj prisotnim razpravni predmet, na kar se prične razpravljanje. Voditelj razprave odreja red vse razprave, zlasti do¬ loča, v kateri vrsti je zaslišati stranke in izvesti dokaze ter pretresti njih posledek. Ako se je dokaz že prej izvedel, ga je treba le predočiti ali pretresti. Voditelj odloča tudi o vseh, na potek razprave se nanašajočih predlogih in od¬ bija očitno nepotrebne predloge. Pri vsem tem pa se mo¬ rajo kolikor moči ščititi pravice in pravni interesi strank. V ta namen obči upravni postopnik izrečno priznava vsaki stranki pravico, da prisostvuje razpravi in da je, ako pri¬ sostvuje, točno zaslišana o svoji stvari. Ta pravica stranke do zaslišanja pri ustni razpravi jo zlasti upravičuje: a) da sama navede odločilne činjenice in zanje ponudi dokaz; b) dalje da se izjavi o onih činjenicah, ki so jih za¬ trjevale druge stranke in za katere so ponudile dokaz, kakor tudi sploh o vseh izvedenih dokazih in njih posledku, bodisi da so se izvedli na razpravi sami, bodisi izven nje; c) potem da pravno obrazloži predmet upravnega po¬ stopka in se izjavi o pravni razlagi drugih strank. Sploh ima stranka pravico, se izjaviti o vseh bistvenih vprašanjih, in sme po voditelju razprave ali z njegovo 58 dovolitvijo tudi neposredno drugim strankam, pričam in izvedencem zastavljati vprašanja, ki služijo razjasnitvi stvari. Glede zasliševanja prič predpisuje zakon o občem upravnem postopku, da voditelj razprave praviloma zasliši priče posamezno brez prisotstva onih prič, ki naj se za¬ slišijo pozneje, vendar pa pred koncem zaslišanja vseh prič ne sme oditi nobena priča, ako ji tega ne dovoli voditelj razprave. Priče se smejo tudi soočiti, kadar se njih izpo¬ vedbe ne ujemajo. Dokaz z izvedenci se praviloma izvaja na ustni raz¬ pravi vpričo strank. Ako pa je izvedenec svoj posel izvršil že pred ustno razpravo, mora na zahtevo na razpravi dati ustno pojasnilo o svojem pismenem mnenju. Voditelj ustne razprave si mora prizadevati, da do¬ konča predmet brez prekinitve z eno samo razpravo. Po potrebi pa je razpravo tudi prekiniti ali preložiti. Ako voditelj razprave odredi le odmor med razpravlja¬ njem in s tem razpravo zgolj za krajši čas (n. pr. radi okrepčave udeležencev, radi pozne ure) prekine, potem je treba edinole prisotne osebe obvestiti o nadaljevanju raz¬ prave, a razpravni zapisnik je le potem zaključiti, ako se razprava šele drugega dne nadaljuje. Ob preložitvi raz¬ prave se prisotnim osebam po možnosti takoj priobči čas in kraj nadaljevanja, vrhu tega pa je o tem pravočasno ob¬ vestiti tudi one osebe, ki ob tej priobčitvi iz opravičljivih razlogov niso bile navzoče, a katerih prisotnost pri nada¬ ljevanju je potrebna. Ob nadaljevanju take preložene raz¬ prave mora voditelj v bistvenih in kratkih potezah pono¬ viti tek in posledek dotedanje razprave. O ustni razpravi se sestavi zapisnik na način, ka¬ kor to predpisujejo odredbe o občevanju med upravni¬ mi oblastvi in strankami. Temu razpravnemu zapis¬ niku je priložiti vse pismene izjave strank, dalje za¬ pisnike o izvedenih dokazih izven razprave, potem pismena mnenja izvedencev in podobno, a v zapisniku samem je izkazati te priloge. Ker naj udeleženci ustne razprave po- 59 da ja jo praviloma le ustne izjave, katerih bistveno vsebino je sprejeti v razpravni zapisnik, zavoljo tega naj voditelj le iz tehtnih razlogov sprejme pismene izjave od prisotnih udeležencev. Kakor je bilo gori navedeno, se v mnogih primerih sploh ne odredi nikakršna ustna razprava. Včasih pa je potrebno ali vsaj primerneje, da se vrši ustna razprava, vendar bi bilo neumestno, da bi se izvajalo vse dokazovanje in sploh ugotovitveni postopek na ustni razpravi. Izjemoma bo torej upravno oblastvo tudi izven ustne raz¬ prave zaslišalo priče in izvedencu odredilo, da izvrši svoj posel izven razprave. Kadar so se ti dokazi izvedli pred ustno razpravo, tedaj je na ustni razpravi presoditi ali pretresti te že prej izvedene dokaze. Seveda se pa tudi takrat ne sme kršiti pravica strank do zasliševanja, kadar je treba po že izvedeni razpravi spopolniti nekatere do¬ kaze, ne da bi se zavoljo tega morala razprava preložiti ali pa že zaključena razprava zopet nadaljevati. Ker ni vedno treba, da imamo ustno razpravo ali da je pri ustni razpravi neposredno osredotočen ves dokazni po¬ stopek, je deloma opuščeno načelo koncentracije. A tudi načelo neposrednosti dokazovanja ne velja v vsem obsegu. Po tem načelu naj oni oblastveni organ, ki v stvari odloča, neposredno sam zazna za vse izjave strank, prič ter izvedencev in naj si sam ogleda stvari, potrebne za dokazovanje. V upravnem postopku ne vodi vedno od¬ ločujoči organ ustno razpravo ali sestavlja zapisnike o ustnih izjavah pred oblastvom, nego mnogokrat kak drug za to določen primeren organ upravnega oblastva, n. pr. sreskemu načelniku dodeljeni političnoupravni uradnik, ki morda tudi sestavi osnutek upravnega odloka, a ga sreski načelnik podpiše. Dalje je dopustno, poveriti službenim izvedencem, da izvrše samostalno ogled izven ustne raz¬ prave. Toda ne le po službenih organih lastnega oblastva, marveč tudi po drugih upravnih oblastvih se smejo po po¬ trebi izvajati dokazi ter veljajo za tak primer predpisi upravnega postopnika o poverjanju službenega poslovanja 60 drugim oblastvom in o vzajemni pravni pomoči. Sodna oblastva se pa smejo zaprositi za izvajanje dokazov le v onih primerih, kjer to zakoniti predpisi izrečno odrejajo. Iz razlogov, zbog katerih je načelo koncentracije in neposrednosti vsega ugotovitvenega postopka deloma opu¬ ščeno, tudi ne velja vedno načelo ustnosti, a ker se o vseh razpravah, o vseh ustnih izjavah in o vsakem službenem poslovanju sestavi zapisnik ali vsaj zabeležba v spisu, zavoljo tega je postopek vobče zapisniški ali pro- tokolski. Načeloma predvideva upravni postopnik ločen ugoto¬ vitveni postopek. So pa slučaji, ko sme upravno oblastvo opustiti ločen ugotovitveni postopek. Za¬ kon o občem upravnem postopku pozna dva takšna pri¬ mera. V prvem primeru je stanje stvari že na osnovi stran¬ kinega predloga in njenih donesenih dokazov ali na osnovi činjenic, ki so oblastvu znane, dovolj ugotovljeno in ni treba še posebe zasliševati stranke zbog zaščite njih pravic ali pravnih interesov. Odlok, ki ga v tem primeru izda upravno oblastvo, se more osporavati le s pritožbo, dasi ve¬ ljajo za odločanje takih pritožb deloma posebni predpisi. V drugem primeru pa stanje stvari morda še ni dovolj ugo¬ tovljeno ali bi se morale stranke še zasliševati zbog za¬ ščite svojih pravic ali pravnih interesov, vendar pa oblastvo radi javnega interesa ne sme odlagati z ukrepi. Tak odlok pa ima le pogojno veljavo ter izgubi veljavo, ako stranka pravočasno ugovarja ali ako oblastvo na pravočasni ugovor ne uvede v petnajstih dneh ugotovitveni postopek. VI. O upravnem odloku. Postopek na prvi stopnji se praviloma konča s kon¬ kretnim upravnim aktom, ki se naziva odlok (odločba). Odlok je pravni predpis, ki se nanaša le na izvesten kon¬ kreten slučaj in ki ga upravno oblastvo izda, ko se je s podvajanjem stanja stvari pod abstraktno pravno normo prepričalo, da so pogoji za tak konkreten predpis izpol¬ njeni. Pred odločanjem torej ni le ugotoviti stanja stvari, nego med njega ugotavljanjem je tudi že določiti abstrakt¬ no pravno normo, ki jo bo treba uporabljati, ker sicer ni moči vedeti, kaj naj se dokaže. Pri odločanju samem pa se razmotriva, ali so poedine konkretne činjenice take, da jih vsebuje višji, gornji pojem, določen z abstraktno pravno normo, dalje ali obsega celota konkretnih činjenic vse one znake, ki jih predpisuje zgornji pojem abstraktne pravne norme. Abstraktna pravna norma pa ni vedno dovolj jasna, nego je treba po zahtevah pravne vede, po znanstvenih me¬ todah juridične interpretacije dognati ono, kur je zakono- davec ali uredbodavec imel v mislih, ko je izdal abstraktno normo. To tolmačenje je ali pravilno ali nepravilno, druge možnosti ni. Včasih pa je abstraktna pravna norma namenoma nepopolna ter jo mora v konkretnem slučaju skladno menjajočim in po kraju različnim razmeram upravno oblastvo na osnovi svojih izkustev in svojega zna¬ nja po svobodni oceni (po prostem, preudarku) spo- polnitf. Ta svobodna ocena nedoločne abstraktne pravne norme je bistveno nekaj drugega od svobodne ocene do¬ kazil. Ako govorimo zgolj o svobodni oceni brez daljnjega pridevka, imamo v mislih pač le svobodno oceno nedo- 62 ločne abstraktne pravne norme, ne pa svobodne ocene do¬ kazil. Nameravana nedoločnost abstraktne norme se kaže v dveh oblikah: ali je nedoločen pogoj, pod katerim sme upravno oblastvo izdati konkreten upravni akt izvestne vsebine, ali pa je nedoločna kakovost ali kolikovost uprav¬ nega akta. Kadar je pogoj nedoločen, mora upravno oblastvo pogoj prilagoditi obstoječim družabnim potrebam in s tem ga spopolniti, nato pa oceniti, ali je ugotovljeno konkretno stanje stvari še možno podvajati pod spopolnjeni pogoj. Takšni presplošni pogoji v abstraktni pravni normi so zlasti splošne označbe kakor obča blaginja, ogrožanje javnih interesov, potreba kraja in krajine, moralna za¬ nesljivost, strokovna izobrazba brez podrobnejših podatkov, primernost, potem pa abstraktni predpisi, ki brez točnejših navedb upravnemu oblastvu dovoljujejo, da upravno ob¬ lastvo sme ali da more izdati izvesten odlok. Včasih je težko dognati, ali je imel zakonodavec ali uredbodavec namen, da naj upravno oblastvo radi menjajočih se razmer v različnih krajih, časih in zbog drugih okolnosti spo- polni presplošno označbo šele ob uporabi dotične abstraktne norme. Ta namen namreč ni vedno v abstraktni normi sami izrečno poudarjen, marveč pogosto izvira le iz duha vsega zakona. Z gotovostjo pa smemo trditi, da ni svobodne ocene, kadar je izdati deklarativen upravni akt. Deklarativen akt ugotavlja le nekaj, kar je že bilo in kar je že povzročilo izpremembo v pravni sferi kake. osebe. Tu je le tolmačenje možno, in najsibodi ta ali oni izraz v pravni normi še tako nejasen. Neredko je svobodni oceni upravnega oblastva pre¬ puščena določitev kakovosti ali koliko v osti upravnega izreka. Abstraktna norma tu dopušča v okviru nekih bolj ali manj ostro začrtanih mej več mož¬ nosti, ker je odrejen n. pr. le najnižji in najvišji znesek, najkrajša in najdaljša doba, več točno označenih vrst ali načinov i. t. d. Tu pa tam abstraktna pravna norma niti ne označi, kaj naj se prepove, zapove, dovoli, da ali naloži, 63 marveč je samo namen doti enega upravnega akta raz¬ viden. Pri svobodni oceni gre torej za spopolnitev abstraktne pravne norme v konkretnem slučaju. Morda le učinki ene same rešitve v dotičnem kraju in času res povsem ustre¬ zajo zakonodavčevi volji, a zakonodavec pač ni mogel in smel pozabiti, da je radi nepreglednosti vseh med sabo se prepletajočih in vzajemno vplivajočih družabnih in naravnih pojavov včasih sploh izključeno predvidevati vse bližnje, a zlasti daljnje posledice upravnega akta. Vrhtega sme zakonodavec računati le s sposobnostmi, kakršne jih ima povprečen upravni funkcijonar izvestne vrste, ne pa z izrednim znanjem in posebno zmožnsotjo. Torej ni opore¬ kati, da je moči v stvareh svobodne ocene na več na¬ činov pravilno zadostiti abstraktnim pravnim nor¬ mam. V svojih učinkih primernejša izbera izmed teh pravilnih rešitev pa zavisi od kakovosti upravnega osobja in od drugih nepredvidljivih dogodkov. Gori opisana syobodna ocena daje upravnemu oblastvu dokajšnjo svobodo. Pri spopolnjevanju dotične abstraktne norme mora upravno oblastvo vsekakor paziti, da drugih zakonitih predpisov ne krši (zunanje omejitve svobodne ocene) in da zavoljo namena vsega prava upošteva pred¬ vsem ozire na občo blaginjo, obenem pa skrbno uvažuje in¬ terese poedincev in se izogiba neenakega ravnanja z njimi ob enakem stvarnem in pravnem položaju (širše notranje omejitve). Občo blaginjo ali javni interes pa bo vesten in sposoben upravni funkcijonar v dokajšnji meri utegnil spoznati iz rezultante raznih, deloma si nasprotujočih in bolj ali manj ozira vrednih stremljenj političnih strank, poedinih družabnih skupin (stanovskih poklicev in razre¬ dov, verstev in narodnosti) kakor tudi raznih krajev in krajin. Ostale omejitve (ožje notranje omejitve) izvirajo iz dotične abstraktne norme, ki označuje vsaj občo smer, kako se naj norma spopolnjuje pri konkretni uporabi. Pri tem poslu upravno oblastvo ne more pogrešati neke mere izkustev. Izkustva se opirajo deloma na strokovno znanje, 64 deloma na uradno tradicijo in lastno prakso upravnih funkcijonarjev in deloma na spoznanje sočasnih strem¬ ljenj poedinih slojev in krajev s pomočjo opazovanja in pa po časopisju. Tudi službena navodila višjih organov nižjim olajšajo ta posel, a ga zaeno tudi omejujejo. V takem pri¬ meru se abstrakten predpis spopolnjuje zopet z abstraktnim predpisom, ki je morda že tak, da zadostuje pri njegovi uporabi zgolj tolmačenje. Takšna službena navodila so ob¬ vezna le za podrejene upravne organe, ne izvirajo pa iz njih nikakršne pravice strank. Čim več svobodne ocene, tem večja mora biti pravna kultura. Umerjenost odločujočih upravnih funkcijonarjev zavisi v dokajšnji meri od višine pravne kulture uradniš¬ kega zbora posebe in naroda vobče. Poudarjeno bodi, da daleko ne zadošča tudi intenziven strokovni študij poedi¬ nih javnih funkcijonarjev na odgovornejših mestih. Urad¬ niški zbor se mora kot enota odlikovati in to ne le po strokovni izobrazbi in točnem spoznanju državne organi¬ zacije in nje delovanja, marveč tudi po svoji, v kočljivih položajih izkazani poštenosti, po svoji, v dolgodobni praksi preizkušeni uradniški tehniki in po dobrohotnem, a koder treba, obenem tudi odločnem službenem ravnanju. Vobče napor posameznika tega ne premore. Da tak duh preveva uradništvo, za to je treba v teku generacij nastale in s tem posvečene tradicije. Tudi uradniški zbor si namreč mora ustvarjati svojo posebno kulturo. Res je sicer, da ima vsaka dežela in vsak narod svojo skupno kulturo, a tudi vsak družabni sloj ima svojo posebno kulturo. Zlasti te po¬ sebne kulture raznih slojev dajejo poedinim deželam nji¬ hovo posebno obeležje. Zastran mirnega razvoja je seveda treba, da kulture raznih slojev v eni in isti deželi kolikor toliko soglašajo in se medsebojno spopoln ju jejo. Ne le pri dokazovanju, nego tudi pri tolmačenju abstraktne pravne no ime in pri spopol- nitvi te norme po svobodni oceni je neredko- krat treba sodelovanja izvedencev. Odločujoči predstavnik upravnega oblastva ali, ako je upravno oblastvo 65 kolegialno organizirano, člani odločujočega kolegija nimajo vedno zadostnega strokovnotehničnega znanja, da bi sami mogli tolmačiti abstraktno pravno normo, ker so v njej uporabljeni tildi tehniški in drugi strokovni nepravniški iz¬ razi. Pritegnitev uradnih in drugih izvedencev za tolma¬ čenje v poedinem konkretnem slučaju ni neobhodno po¬ trebna, ker utegnejo ti izvedenci svoje izjave podati tudi enkrat za vselej ali ker so upravnim organom na razpolago morda znanstvene knjige, ki pojasnjujejo na obče razum¬ ljiv način zadevne izraze. V stvareh svobodne ocene si odločujoči organ ali iz lastne pobude ali z ozirom na dodelitev posebnih službenih izvedencev že po službeni dolžnosti izposluje izvedensko mnenje o tem, kako bi se mogla v konkretnem slučaju ne¬ popolna abstraktna norma po svobodni oceni obstoječih razmer izpopolniti. Ako je pogoj za izdanje izvestnega upravnega odloka po svobodni oceni spopolniti, potem se omeji izvedenska izjava zgolj na vprašanje, ali se da pre- splošna označba v abstraktni normi tudi v takem smislu spopolniti, da je možno podvajanje stanje stvari pod ab¬ straktno normo. Kadar pa zavisi kakovost ali kolikovost upravnega odloka v nekih mejah od svobodne ocene, ta¬ krat naj izvedenec pojasni, katere rešitve so raz njegovo strokovno stališče sploh dopustne in primerne, a ako je po tem izvedenskem mnenju več rešitev možnih, pa odločujoči organ še presoja, katera izmed teh spopolnitev kar naj¬ bolje ustreza občemu interesu. Razni organizacijski predpisi (n. pr. zakon o notranji upravi) urejajo razmerje med odločujočimi upravnimi or¬ gani in njim dodeljenimi strokovnimi referenti. V kolikor pa ni posebnih predpisov, sme pač odločujoči organ kakor pri dokazu po izvedencu tudi v primerih, omenjenih na tem mestu, izvedensko izjavo presojati le glede očividne nepravilnosti ali nepopolnosti ali nelogičnosti in vse po¬ trebno odrediti za odstranitev teh nedostatkov po dotičnih izvedencih, odnosno s pritegnitvijo drugih izvedencev. Ako si izvedenška mnenja nasprotujejo, se odločujoči upravni Ji (>6 organ po načelu svobodne ocene priključi enemu izmed teh mnenj. Ker se Sodelovanje izvedencev pri tolmačenju in spo- polnitvi abstraktne pravne norme ne nanaša na ugotovitev stanja stvari, tudi ni treba o tem zasliševati stranke, najsi so stranke tudi upravičene, da same podajo pravne razlage in se pri ustni razpravi izjavijo o pravni razlagi drugih strank. Po zakonu o občem upravnem postopku so odloki, ki jih izda upravno oblastvo prve stopnje, rešen ja ali pa na- redbe. Pravna terminologija glede teh izrazov ni povsem trdna. Rešenja bi smeli imenovati one odloke, s katerimi odloča upravno oblastvo o nastalih sporih in o zaprošenih dovolitvah. Med naredbe štejemo zapovedi (naloge) in pre¬ povedi (zabrane) in to brez razlike, gre li za konkretne ali abstraktne odredbe. Seveda so le konkretne naredbe odloki, dočim spadajo abstraktne naredbe med uredbe. Odlok kot konkreten pravni predpis neposredno komu neko zadržanje zapove ali prepove ali pa komu nekaj do¬ voljuje ali prizna, kar je obenem pač tudi posredna za¬ poved ali prepoved vsakomur, da ne krši s to dovolitvijo nastalo ali s tem priznanjem potrjeno pravico. Glede na vzročno vez med pravnimi odnošaji in na nje se nanašajo¬ čimi odloki razlikujemo troje vrst upravnih od¬ lokov: 1. Konstitutivni (u s t v a r j a j o č i) odloki so predvsem oni odloki, ki na avtoritativen način ustvarjajo, izpreminjajo ali ukinjajo pravne odnošaje (pravice in dolž¬ nosti). K tem odlokom prištevamo zlasti a) podelitve osebnih javnopravnih in privatnopravnih položajev, n. pr. podelitev položaja javnega organa ali izvestne kompetence, podelitev državljanstva ali domo- vinstva, podelitev naslovov in odlikovanj, pozakonitev otrok z upravnim aktom, dovolitev izpremembe rodbinskih imen in končno celo podelitev juridiene osebnosti; b) podelitve koncesij n. pr. za uporabo javnih cest preko obče rabe, za izkoriščanje vodnih in drugih prirod- 67 ti ih sil, za pridobivanje rud, za vršitev del in opravil, pri¬ držanih državi in samoupravnim edinicam; c) policijske dovolitve in dopustitve takih prireditev in naprav, ki so zbog svoje opasnosti za dobri red dovoljene le pod določenimi pogoji; d) izpreglede od predpisanih pogojev in razveze od dolžnosti in od obveznosti; c) odvzetje raznih podelitev, koncesij, policijskih do¬ volitev in dopustitev; f) obremenitve z deli v javne namene (n. pr, za gradnjo in vzdrževanje cest, mostov, nasipov, javnih poslopij) in z davščinami ter drugimi dajatvami: g) razlastitve v javno korist v zvezi z uničenjem raa- laščenih predmetov ali z dodelitvijo lastninske pravice ali služnosti glede razlaščenih stvari. Poleg teh konstitutivnih odlokov v ožjem pomenu smemo uvrstiti med konstitutivne odloke še nekatere od¬ loke, ki sicer ne ustvarjajo, izpreminjajo ali ukinjajo prav¬ nih odnošajev samih, a vendar oživotvorijo nekatere obvez¬ nosti že obstoječega pravnega odnošaja. S konkretnimi za¬ povedmi (nalogi) in prepovedmi (zabranami) se v nekih slučajih še le določijo podrobnosti že preje nastale dolž¬ nosti. Te podrobnosti so ali takšne, da pred njih določitvijo sploh ni možno, primerno ali potrebno izpolnjevati dolžnost, odnosno njene poedine obveznosti, ali pa so te poedine obveznosti zavoljo presplošne označbe obstoječe dolžnosti tako nejasne, da bi se proti obvezancu za primer neume- vanja ali vedoma protivnega zadržanja ne mogla izvesti iz¬ vršba, nego mora pristojno upravno oblastvo poprej z od¬ lokom določiti, kakšno dejanje naj izvrši ali opusti. Poziv na vojaške nabore in na vojaško službovanje je zgled prve skupine, konkretne policijske naredbe (nalogi in zabrane) oblastev obče uprave za preprečevanje grozečih ali že na¬ stalih motitev javnega reda, varnosti in miru zgled druge skupine.. Zlasti tu omenjeni odloki prve skupine tvorijo že prehod k eksekutivnim odlokom in jih nekateri tudi pri¬ števajo k eksekutivnim odlokom. 5 * 68 2. Z deklarativnimi (ugotavljajočimi) od¬ loki se avtoritativno ugotavlja obstoj ali neobstoj prav¬ nega odnošaja ali pravno odločilne činjenice. Razsodbe in odklonitve in posvedočbe so taki deklarativni odloki. Z razsodbami odločajo upravna oblastva o spornem vpra¬ šanju obstoja pravnih odnošajev, zlasti o tem, ali obstojajo javnopravne pravice in dolžnosti, redkokdaj pa o obstoju privatnopravnih odnošajev. Razsojajo pa tudi o vprašanjih, ali so se kršile pravice ali drugi več ali manj zaščiteni in¬ teresi. Z odklonitvijo ugotavlja upravno oblastvo na avtorita¬ tiven način, da ni pravnih pogojev za izdajo zaprošenega upravnega akta. Posvedočba ugotavlja obstoj pravno odločilne činjenice, ne da bi bil o njej spor. Te činjenice so ali pravni odnošaji (n. pr. državljanstvo,' članstvo občine) ali pa druga pravna dejstva (n. pr. redno bivališče, siromaštvo). 3. Z eksekutivnimi (izvršujočimi) odloki oblastvo na osnovi ugotovitve, da obstoja neki konkretni pravni odnošaj, obvezancu predpiše, da svojo obstoječo dolžnost ali obveznost izpolni. Tak nalog ali taka zabrana se izdaja predvsem radi neizpolnitve pravne obveznosti, dalje tudi takrat, kadar obveznosti, izvirajočih iz pravnega odnošaja ni treba brez predhodnega naloga izpolniti. To poslednjo vrsto pa smemo primerneje uvrstiti med konsti¬ tutivne odloke. Eksekutivni odloki so izraziti konkretni pravni predpisi in jih ni zamenjati z onimi eksekutivnimi akti, ki sploh niso pravni predpisi in torej ne spadajo v vrsto odlokov. Zgolj prinudna izvršitev obveznosti po upravnem oblastvu, dalje izpolnjenje lastnih konkretnih obveznosti javnopravnega značaja, ki obremenjuje javno upravo v korist upravičencem, torej niso odloki. Istotako ni prištevati odlokom vse one akte, pri katerih upravna ob¬ lastva ne nastopajo kot pravno prevladajoči organi javne uprave, nego se v smislu veljavnih zakonov vedejo kakor privatniki. 69 Eksekutivni odloki v ožjem pomenu se izdajajo pred¬ vsem v izvršilnem postopku, deklarativni in konstitutivni odloki pa ne le v teku in po zaključku na prvi stopnji iz¬ vedenega ugotovitvenega postopka, nego tudi na drugi upravni stopnji ob rešitvi pritožb. Ono vprašanje, radi katerega se je upravni postopek uvedel, je glavni predmet in odlok, ki se izda o glav¬ nem predmetu, se tudi zove glavni odlok. Nekajkrat je več glavnih vprašanj združenih v neki vzročni zvezi. Zlasti kadar je stranka neko rešitev v prvi vrsti zahte¬ vala, drugo pa le pogojno za primer, da se prva zahteva od¬ kloni, odnosno jej ugodi, takrat je rešitev enega vprašanja zavisna od zanikalne ali pritrdilne rešitve drugega vpra¬ šanja. Imenujemo pa ono vprašanje, ki je zavisno od za¬ nikalne rešitve enega ali tudi več drugih vprašanj, even¬ tualno vprašanje, a ono vprašanje, ki je zavisno od pritr¬ dilne rešitve enega ali več drugih vprašanj, dodatno vpra¬ šanje. Poleg takih odlokov o glavnih vprašanjih se izdajo v ugotovitvenem postopku odloki tudi o poedinih postranskih vprašanjih, Ti odloki, ki ne prehite glavnih odlokov, se zo¬ ve jo postranski odloki in, ker se izdajo pred glav¬ nim odlokom, tudi vmesni odloki. V vrsto vmesnih odlokov spadajo predvsem naredbe, ki se tičejo voditve upravnega postopka (n. pr. odreditev ustne razprave, pozivanje strank, prič in izvedencev, vzdrževanje reda, zavarovanje dokazov, pokrenitev postopka o predhodnem vprašanju). Imamo pa še take postranske odloke, ki se izdajo še le naknadno po od¬ ločitvi o glavnem predmetu. Vprašanje stroškov uprav¬ nega postopka je seveda postranskega pomena ter se o njem odloča ali v glavnem odloku, ali pa s posebnim odlokom, ki se naknadno izda. Glavni odlok mora obsegati: a) označbo strank in predmeta postopka; b) izrek (dispozitiv), s katerim se pozivom na pravne predpise rešijo predmet postopka, vsi predlogi strank glede glavnega vprašanja in vprašanja stroškov postopka; 70 c) obrazložitev, v kateri se navajajo stanje stvari, pravna presoja (zbog katerih pravnih razlogov se ugotovljeno sta¬ nje stvari podvaja pod izvestno abstraktno pravno normo) in po potrebi tudi okolnosti, ki so bile odločilne pri oce- njanju dokazov; d) navodilo o pravnem leku, ki jo ima stranka zoper odlok. Izrek o glavnem vprašanju je pogostokrat združen s suspenzivnimi in reso! utivnimi pogoji, z nalogi in z roki o začetku, trajanju in koncu pravic in dolžnosti. Daši so pravne posledice nastopa pogojev drugačne od posledic neizpolnjevanja danega naloga, se vendar mnogokrat manj točno uporablja izraz pogoj tudi za nalog. Pri nalogih ob neizpolnitvi ni kar samo od sebe resolutivnega učinka, ter se morda le uvaja upravni kazenski postopek, ki se pa ne konča vedno z nehanjem dane pravice. Pri obrazložitvi ali utemeljitvi (v razlogih) je razlikovati med popisom stanja stvari, t. j. dejanskih okolnostih ali či- ujenic, ki so po mnenju oblastva odločilne in podvajanjem teh činjenic pod abstraktno pravno normo (pravne okolno¬ sti). Poudarjati je treba, da ne le obrazložitev izreka o pred¬ hodnih vprašanjih, nego tudi tak izrek sam ne spada v izrek upravnega odloka, nego ga je izvesti zgolj v razlogih uprav¬ nega odloka. Obrazložitve ni treba, če oblastvo strankinemu predlogu docela ugodi in ni ugovora kakšne druge stranke. Najsi tudi ni treba obrazložitvi, je pa vendar tudi v takem slučaju v izreku navesti pravne norme (člene ali paragrafe zakonov ali uredb), na katere se odlok opira. Brez navedbe pravne norme utegne biti odlok morda celo nerazumljiv in njega učinek nejasen. Navodilo o pravnem leku odpade, ako je centralno upravno oblastvo (ministrstvo) izdalo prvostopni odlok. Kadar se z odlokom naloži kakšna storitev ali da¬ jatev, se odredi obenem rok za izpolnitev; brez take od¬ redbe znaša rok 15 dni. Ako je moči predmet postopka razdeliti na več točk, se ob potrebi izda o vsaki točki poseben glavni 71 odlok. Tako je n. pr. dopustno, da se rešujejo najpreje le nekatera vprašanja pravdnega predmeta, od katerih za vi¬ sijo druga manj važna vprašanja istega predmeta; šele po izvršnosti, oziroma pravnomočnosti odloča upravno obla- stvo, v kolikor je to po izreku takega delnega odloka sploh še potrebno, tudi o omenjenih manj važnih vprašanjih, kakršna so razni podrobnejši pogoji in nalogi. Glavni odlok se izda strankam pismeno, najsi se je tudi na koncu razprave ustno razglasil. Pismeni odpravek mora obsegati tudi označbo odločujočega oblastva, datum in podpis, a izvršiti se sme tudi s prepisom, ki ga je ove¬ rovila pisarna upravnega oblastva. Postranski odloki se priobčijo strankam vobče ustno, kar se ugotovi z zapisnikom. Toda upravno oblastvo sme izdati postranski odlok pismeno kadarkoli se mu zdi to primerneje, a mora izdati pismen odlok, kadar stranka ob ustni priobčitvi zahteva pismen odpravek in jej gre pra¬ vica samostalne pritožbe. To poslednje velja za kazni zbog neprihoda k oblastvu kljub pozivu, za kazni zbog nereda ali objesti, za odloke glede pokrenitve postopka o predhod¬ nem vprašanju pri pristojnem oblastvu, dalje za odloke, da se listine pokažejo, za zavrnitev predloga, da se zavaru¬ jejo dokazi, potem za odloke o povračilu škode, prizadete ob ogledu lastniku ali posestniku stvari, prostorov ali zem¬ ljišč, nadalje za odloke o pristojbinah prič, izvedencev in tolmačev, končno vselej takrat, kadar se postranski od¬ lok izda pozneje nego glavni odlok. Postranski odlok, proti kateremu je dopustna samostalna pritožba, obseza iste dele, kakor glavni odlok. Postopek na prvi stopnji pa se v dveh primerih ne konča z odlokom, marveč je tudi možno, da se postopek še pred izdan jem odloka ustavi. Kadar se uvaja upravni postopek zgolj na predlog stranke, sme stranka umakniti svoj predlog, a š tem postane tudi nadaljnji postopek in njega zaključek z glavnim odlokom brezpredmeten. Isto velja, kadar upravno oblastvo, ki je po službeni dožnosti uvedlo postopek, nima več povoda, da bi nadaljevalo po- 72 stopek. O ustavitvi postopka se izda pismeno obvestilo, ako to stranka zahteva ali ako se to zdi oblastvu potrebno. To obvestilo imenujejo tudi odlok, a je to pač odlok po¬ sebne vrste, ker ne odloči o glavnem predmetu, ne o po¬ stranskih vprašanjih, a vendar postopek konča. Končanje upravnega postopka s poravnavo še pred od¬ ločitvijo glavne stvari pa sliči le navidezno ustavitvi po¬ stopka. Kakor je bilo vže preje omenjeno, skuša upravno oblastvo med medsebojno si nasprotujočimi zahtevki dvoje ali več strank doseči izravnavo brez odločanja, s čimer je postopek končan, vendar pa mora oblastvo to po svojem prizadevanju doseženo poravnavo poprej še ocenjevati raz stališče javnega interesa in zakonitosti, in po povoljni oceni sestaviti poseben zapisnik, ki nadomešča izdan je glavnega odloka in ki se mora v overovljenem prepisu dostaviti strankam. V takem slučaju torej glavno vprašanje nikakor ni postalo brezpredmetno, nego se je rešilo ob oblastvenem sodelovanju. Vil. O rednih pravnih lekih v upravnem postopku. Pravne leke ali pravna sredstva imenu¬ jemo one pravne institute, ki jim je namen radi pravne zaščite strank ali zavoljo važnih javnih interesov doseči izpremembo ali razveljavitev odloka ali odstraniti škod¬ ljive pravne posledice, nastale z zamudo pravdnih dejanj (n. pr. s prekoračitvijo rokov ali z opustitvijo dotičnih de¬ janj sploh). Zakon o občem upravnem postopku razlikuje med ugo¬ vorom in pritožbo na eni in razveljavitvijo ali izpremembo odloka izven pritožbe na drugi strani. Pritožbo in ugovor je smatrati za redna pravna leka, ker ju je uporabljati v rednem teku upravnega postopka in ker preprečujeta, da bi odlok postal pravnomočen. Ostali pravni leki so izredna pravna sredstva, ki so dopuščena tudi zoper pravnomočne odloke ali zoper že nastale škodljive pravne posledice za¬ mud. V širšem smislu je šteti tudi tožbe na upravna sodišča in tožbo, odnosno pritožbo na državni svet med redna pravna sredstva zoper upravne odloke, le da se postopek, ki ga povzročajo, vrši šele po izčrpanem upravnem teku (teku po upravnih stopnjah) in ne več pri upravnih oblastvih, nego pri oblastvih, ki so organizirana na način kakor redna sodišča in ki so pri izrekanju pravice nezavisna. Vsak glavni odlok obsega navodilo (pouk) o pravnem I e k u , ki ga ima stranka zoper odlok. Miš¬ ljeni sta tu le pritožba in ugovor. S tem navodilom se ob¬ vešča stranka: 74 1. ali je zoper odlok še dopustna pritožba (ugovor); 2. v katerem roku je pritožbo izjaviti; 3. kateremu oblastvu jo je izjaviti; 4. kateremu oblastvu jo je treba izročiti; dalje 5. ali jo je pismeno ali ustno (na zapisnik) in 6. s koliko takso predati. Postranskemu odloku pa bo navodilo o pritožbi dodano pač le za slučaj, da je proti njemu samostalna pritožba do¬ pustna. i Pritožba je dopustna proti odlokom prve stopnje na ne¬ posredno višje upravno oblastvo. Ni torej pritožbe proti drugostopnemu odloku na tretjo stopnjo, marveč velja na¬ čelo dveh upravnih stopenj. Kadar ni višjega upravnega oblastva, nego je vrhovno upravno oblastvo na prvi stopnji odločilo (n. pr. ministrstvo), takrat seveda ni pritožbe. Iz nastopne razpredelnice je razviden redni tek po upravnih stopnjah notranje uprave: Prvostopno upravno oblastvo: Drugostopno upravno oblastvo: občina po zakonu o občinah odlok občinskega odbora > kazenski odlok občinske uprave j sresko načelstvo odlok predsednika občine v (sreska izpostava) poslih krajevne policije občina po zakonu o mestnih ob¬ činah (v Sloveniji so te občine Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj) odlok mestnega sveta odlok mestnega poglavarja v poslih krajevne policije in obče uprave banska uprava (glede mestnih občin Beograd in Pančevo pa pristojno resortno ministrstvo) sreska načelstva sreske izpostave (v Sloveniji v Škofji Loki) banske uprave uprave policije (v Sloveniji v Ljubljani) 75 Prvostopno npravno oblastvo: Drugostopno upravno oblastvo: predstojništva mestne policije (v Sloveniji v Mariboru, Ce¬ lju in Ptuju) policijski komisariati (v Sloveniji železniški in ob¬ mejni komisariat v Maribo¬ ru, na Jesenicah in v Ra¬ keku, kopališki policijski ko¬ misariat na Bledu) komisije za likvidacijo agrarne reforme starešinstva mestnih četrti v Beo¬ gradu predstojništvo gradske policije v Pančevu policijski komisariati za železniško policijo za parobrodsko policijo za zrakoplovno pristanišče komisarja za agrarne operacije 1 v Ljubljani J banske uprave j v banskih poslih obče uprave | in v banovinskih poslih uprava grada Beograda ' ) v Beo¬ gradu banske uprave uprava grada Beograda komisija za agrarne operacije pri banski upravi v Ljubljani pristojno resortno ministrstvo rudarsko glavarstvo pri banski 1 ministrstvo za šume in upravi / rudnike Samostalna pritožba je dopustna vobče le zoper glavne odloke. Postranski odloki se napadajo le s pritožbo zoper glavni odlok, razen če je postranski odlok (n. pr. od¬ lok o stroških) naknadno izdan ali ako zakon izrecno dovo¬ ljuje samostalno pritožbo tudi zoper postranski odlok (n. 76 pr. glede pokrenitve postopka o predhodnem vprašanju pri pristojnem oblastvu itd.). Ti primeri so našteti v poglavju o upravnih odlokih. Pritožbo je vložiti v petnajstih dneh po vročitvi odloka, izjemoma dopustno samostalno pritožbo zoper postranski odlok pa v petnajstih dneh po priobčitvi, v kolikor se tak postranski odlok ni tudi pismeno dostavil. Kako se ti roki štejejo, je razvidno iz občih odredb. Pritožba se izjavlja onemu oblastvrj, ki je glede dotičnega predmeta neposredno višje oblastvo. Vendar pogreška glede navedbe tega oblastva gotovo ni šteti med bistvene pogreške, glavno je, da se pritožba v predpisanem roku pravnemu oblastvu preda. Predati pa je pri¬ tožbo onemu oblastvu, ki je izdalo odlok prve stopnje in ne onemu oblastvu, ki naj odloči o pritožbi. Ker veljajo za pritožbo tudi odredbe o vlogah, se sme pritožba predati pismeno, telegrafski ali ustno na zapisnik. Odloku dodano navodilo o pravnem leku je včasih morda nepravilno ali ga pa sploh ni, vendar pa stranka zbog tega ne sme trpeti škode. Upravni postopnik določa glede tega vprašanja to-le: 1. Ako odlok nima nobenega navodila ali ako je navo-, dilo nezadostno, sme stranka postopati po veljavnih pred¬ pisih ali pa v petih dneh zahtevati, da se odlok dopolni z navodilom. To pravno sredstvo je neka vrsta ugovorov in rok za redno pritožbo se'računi od dne, ko prejme stranka dopolnjeni odlok. 2. Ako je navodilo pogrešno, sme stranka postopati ali po navodilu ali pa po veljavnih predpisih. Stranka mora v pritožbi dovolj jasno označiti, v čem je nezadovoljna z izdanim odlokom. Pritožba mora torej vsebovati predlog, da se osporavani prvostopni odlok razveljavi ali pa da se na izvesten način izpremeni. Ni pa neobhodno treba, da bi pritožba morala biti posebe obrazložena in zlasti pravna izvajanja bi bila nepotrebna, pač pa je želeti, da se navedejo one činje- nice, radi katerih je smatrati odlok za neprimernega ali za 77 nezadostnega ali za nezakonitega. S tem se olajša delo pri¬ tožnemu oblastvu. Tudi se upravno sodišče pri reševanju tožb proti drugostopnim odlokom ne more ozirati na tožne točke, ki se kljub možnosti niso uveljavile že v pritožbi proti prvostopnemu odloku. Iz treh razlogov je smatrati, da je osporavani odlok nepravilen, ali radi nedostatnega postopka ali radi nezako¬ nitosti, ali radi neprimernosti. Postopek je nedo- s t a t e n : 1. kadar je konkretno stanje stvari nepopolno ugotov¬ ljeno ali 2. kadar so se kršile takšne oblike postopka, ki so izrečno predpisane. Vpoštevati je le bistveno nedostatnost postopka, t. j. tako nedostatnost, ki je mogla neugodno vpli¬ vati na materialni pravni položaj strank, ne da so jo zakri¬ vile stranke same. Nezakonit je upravni odlok: t. kadar se ozira na nepravilno ugotovljeno stanje stvari t. j. dokazi so se nepravilno ocenili ter sploh obstoja protislovje med stanjem stvari, razvidnim iz razpravnih spi¬ sov in stanjem stvari, ki ga je smatralo upravno oblastvo za podano: dalje 2. kadar je abstraktna pravna norma, pod katero se je podvajalo stanje stvari, nepravilno tolmačena in vpliva to poinotno tolmačenje na izrek; potem 3. kadar se je stanje stvari podvajalo pod nepravilno abstraktno pravno normo. O n epr imernosti upravnih odlokov go¬ vorimo le glede stvari, v katerih in kolikor upravna oblastva odločajo po svobodni oceni. Neprimerno bi n. pr. bilo, ako se upravno oblastvo pri svobodni oceni nedoločne ab¬ straktne pravne norme ni zadostno oziralo na občo bla¬ ginjo, ali ako ni zadostno skrbno uvaževalo interesov po- edincev, ali ako se ni izogibalo neenakega ravnanja /, njimi ob enakem stvarnem in pravnem položaju. Vobee pritožba zadrži izvršbo prvostopnega odloka (ta¬ ko zvani zadržni ali suspenzivni učinek). Izje- 78 moma pa sme upravno oblastvo prve stopnje kljub pritožbi ali ugovoru izvršiti odlok, ako je to neizogibno potrebno iz javnih interesov ali pa če kakšna stranka dokaže, da bi jej zavlačevanje izvršbe prizadelo nepovračljivo škodo in je ta stranka dala od oblastva zahtevano primerno varnost. O dopustnosti takojšnje izvršbe je odločati v glavnem od¬ loku, razun če se potreba takojšnje izvršbe šele pozneje ugotovi. Načeloma je pa le odlok poslednje upravne stopnje iz¬ vršen, torej prvostopen odlok, zoper katerega se ni vložila pritožba (ali ugovor) in ki je torej postal pravnomočen, dalje drugostopen odlok in končno prvostopen, odlok mi¬ nistrstev. Pritožbo najprej prvostopno upravno oblast¬ vo pregleda. Prepozno vloženo pritožbo ali pritožbo, ki je vobče nedopustna, ono oblastvo, ki je osporavan? odlok izdalo, kar samo odbije. Ako tega prvostopno oblastvo ne stori, pa pač višje upravno oblastvo tako pritožbo zavrne. Proti odloku prvostopnega oblastva o zavrnitvi pritožbe je dovoljena posebna pritožba in ako spozna višje upravno oblastvo to pritožbo za umestno, ne izda le formalne rešitve o tem, nego obenem odloča tudi o glavnem predmetu. Pa tudi druge pritožbe, ki ne trpe zbog takih nedostat- kov, sme prvostopno oblastvo kar samo preizkusiti in svoj osporavani odlok kar samo izpremeniti, ako smatra pri¬ tožbo za umestno in se odlok tiče le pritožilca ter izpre- memba ne sega v pravice drugih oseb. Še v dveh drugih primerih preizkuša prvostopno obla¬ stvo kar samo svoj odlok, namreč takrat, kadar je 1. izdalo odlok brez ločenega ugotovitvenega postopka, ker so od stranke donešeni dokazi in oblastvu že znane činjenice zadostno pojasnile stanje stvari in ni bilo treba še posebej zasliševati strank radi zaščite njihovih pravic ali pravnih interesov, dalje takrat 2. kadar se je ustna razprava izvedla v odsotnosti kakšne stranke in se pozneje pokaže, da je bila stranka od¬ sotna brez svoje krivde. 79 V teh dveh primerih mora prvostopno upravno oblastvo tudi samo preizkusiti pritožbo, ako pritožilec navede nove činjenice in dokaze, ki utegnejo dati povod drugačnemu odloku. Ako ostane pri prvotnem odloku, pošlje ves spis višjemu oblastvu, če pa po uspehu preizkušnje smatra pri¬ tožbo v polnem ali delnem obsegu za upravičeno, nadomesti prvotni odlok z novim prvostopnim odlokom. Po ravnokar navedenem je jasno, da pritožba nima vedno prenosnega ali devolutivnega učinka, ker se rešitev pritožbe ne prenese vedno od prvostopnega oblastva na višje oblastvo. V večini slučajev pa bo oblastvo prve stopnje poslalo pritožbo z vsemi upravnimi spisi viš¬ jemu oblastvu. Vendar tudi v teh primerih sodelovanje prvostopnega oblastva nikakor ni povsem izključeno. Kadar namreč pritožilec v pritožbi navede nove činjenice ali do¬ kaze in tako naknadno navajanje ni izključeno (n. pr. zbog opuščenega navajanja pri ustni razpravi), takrat mora prvostopno upravno oblastvo takoj obvestiti o tem even¬ tualne pritožilčeve nasprotnike in jim odrediti rok, tekom katerega smejo podati svoje izjave o teh novih činjenicah ali dokazih. Zakasnele izjave se ne upoštevajo, razen, ako javni interes to zahteva. Včasih zopet prvovrstno oblastvo ni zadostno ugotovilo stanja stvari in ga je treba dopolniti. To dopolnitev odredi višje oblastvo po oblastvu prve stop¬ nje, a sme jo izvesti tudi kar samo. Višje upravno oblastvo (pritožno oblastvo) odloča o pritožbah na četvero načinov: 1. Pritožba se odbije, ker je vobče nedopustna ali po preteku roka vložena, a nižje upravno oblastvo ni že kar samo zavrnilo pritožbe, dalje ker pritožitelj ni legitimiran k pritožbi. Nedostaja taka legitimacija oni osebi, ki v do- tični stvari ni neposredno prizadeta zbog kakšne materialne ali formalne pravice. V teh slučajih se osporavani prvo¬ stopni odlok sploh ne ocenja nego se pritožba kar kratko- malo (a limine) zavrne iz razlogov, ki se tičejo nedostatkov v pritožbi sami, dočim se v nadaljnjih treh slučajih oce¬ njuje pravilnost osporavanega odloka. 80 2. Pritožba se radi neosnovanosti zavrne. S tem se ospo- ravani odlok iz stvarnih (meritornih) razlogov odobri, ker uveljavljena nezakonitost ali neprimernost odloka ali ne- dostatnost postopka ni osnovana. 3. Prvostopni odlok se razveljavi, ker je stanje stvari tako nezadostno ugotovljeno, da je treba nove razprave, in predmet se vrne nižjemu oblastvu v ponoven pretres in odločanje. Odlok pritožnega oblastva je tu zgolj kasatoren. Novega razpravljanja (z ustno razpravo ali brez nje) je zlasti treba tedaj, kadar se v poprejšnjem ugotovitvenem postopku bistvena vprašanja sploh niso pretresla ali na tako nepopoln način, da se mora ugotovitveni postopek v večjem obsegu ponoviti ali spopolniti. Iz drugostopnega od¬ loka naj bo kolikor moči točno razvidno, v koliko so po- sledki prejšnjega ugotovitvenega postopka še uporabljivi in na katere točke se naj novo razpravljanje osnuje. Ali je ob tem ponovnem pretresu treba tudi ustne razprave, o tem odloča oblastvo vobče po lastni uvidevnosti, a vsekakor mora odrediti ponovno ustno razpravo, ako je pretresati taka vprašanja, za katere predpisuje kak poseben zakon ustno razpravo. 4. Odlok prve stopnje se izpremeni. Taka reforinatorna rešitev pritožbe izpremeni osporavani odlok v vsakem oziru ali pa le delno. Izprememba se nanaša le na vprašanje za¬ konitosti ali primernosti. V kolikor je bil postopek na prvi stopnji nedostaten, ga je moralo že drugostopno oblastvo samo ali pa po oblastvu prve stopnje spopolniti in nato bodisi pritožbo zavrniti (glej točko 2) ali pa odlok izpreme- niti. Jasno je, da se pri dopolnitvi ugotovitvenega postopka ne sme kršiti načelo zasliševanja strank. Kadar pa je za to dopolnitev treba nove razprave, takrat je postopati po točki 3. Pri tem četrtem načinu odločanja se drugostopno upravno oblastvo omeji včasi zgolj na pritožbo in ji po¬ polnoma ali deloma ugodi. Uprava pa mora ščititi tudi javni interes. Zavoljo tega sme drugostopno upravno obla¬ stvo ob priliki pravočasno vložene pritožbe osporavani od- 81 lok vnovič v vsakem oziru radi zaščite javnih interesov presojati. To načelo neomejene ocene o s p o r a - vanih odlokov velja torej le v toliko, v kolikor gre za javno korist. Višje upravno oblastvo bi zavoljo tega moglo pritožbo zavrniti radi neosnovanosti in obenem iz javnih ozirov osporavani odlok tako izpremeniti, da bi se pritoži- teljev položaj poslabšal (reformatio in peius). Možno je pa tudi, da se iz javnih interesov pritožiteljev položaj še bolj izboljša, nego je to zahteval v pritožbi (reformatio in melius). Odlok višjega oblastva, ki rešuje pritožbo, naj o b - seza iste dele kakor prvostopni odlok. Sploh je treba smiselno uporabljati predpise, ki veljajo za prvostopni od¬ lok. Zlasti mora višje oblastvo v svojem odloku navedbe v pritožbi (pritožne točke) oceniti in obrazložiti ter se sme na razloge prvostopnega odloka sklicevati le tedaj, kadar so navedbe v pritožbi že v prvostopnem odloku pravilno ocenjene. Pritožnih točk pa seveda ni treba oceniti, kadar se pritožba kar kratkomalo zavrne radi nedopustnosti ali kadar pritožno oblastvo že iz drugih razlogov ugodi pritož¬ nim predlogom. Ako oblastvo, ki na drugi stopnji odloča, ni ministrstvo, potem je treba tudi navesti, da zoper drugo¬ stopni odlok ni dopustna pritožba po redni upravni poti. Pri drugostopnih in prvostopnih odlokih, ki jih izdajajo ministrstva, pa ni treba takega navodila o pritožbah, ker je itak obče znano, da je ministrstvo vrhovno upravno oblastvo. Višje oblastvo ne vroči svojega odloka neposredno strankam nego oblastvu prve stopnje, ki nato vse potrebno ukrene glede dostave drugostopnega odloka strankam. Drugostopni odlok je načeloma izvršen. Po zakonu o državnem svetu in upravnih sodiščih tudi tožba na upravno sodišče (upravno sodišče v ožjem pomenu in dr¬ žavni svet) ne ovira izvršitve. Vendar pa sme upravno oblastvo, ki je na poslednji upravni stopnji odločilo, na prošnjo onega, ki je vložil tožbo na upravno sodišče, od- 82 goditi izvršitev upravnega akta do končne sodne odločbe, a le ako to dopušča javni interes ali ako bi prizadela iz¬ vršba prosilcu škodo, ki se ne bi več dala popraviti. Odlok druge upravne stopnje in prvostopni odlok mi¬ nistrstva pa je vobče moči osporavati še s tožbo na upravno sadišče, odnosno državni svet in torej še ni formalno pravomočna dotlej, dokler ni rok za upravnosodno tožbo potekel ali ni upravno sodišče, oziroma državni svet dokončno odločil. O formalni pravnomočnosti govorimo te¬ daj, kadar zoper odlok nobena izmed strank nima več pravice do rednega pravnega leka, torej do pritožbe na višje upravno instanco, do tožbe na upravno sodišče ali državni svet in do pritožbe na državni svet. Zakon o držav¬ nem svetu in upravnih sodiščih dovoljuje namreč poedini fizični ali juridični osebi, čigar pravica ali v zakonu osnovan neposrednji interes bi se bil prekršil, ako bi bil odlok poslednje dopustne upravne stopnje nezakonit, še tožbo na upravno sodišče, a proti kraljevemu, v izvrševanju upravne oblasti izdanemu ukazu in proti odloku ministra tožbo na državni svet. Zoper rešitev (sodbo ali odlok) uprav¬ nega sodišča je pod nekimi pogoji dopuščena še pritožba na državni svet, v kolikor specialni zakoni te pritožbe ne izključujejo. Tudi predvidevajo ustava in nekateri upravni zakoni proti izvestnim odlokom bana kar neposredno tožbo na državni svet. Zna se pripetiti, da je stranka krivo napotena na pravni lek pritožbe n. pr. na tretjo instanco, dasi naš upravni postopek pozna le tek po dveh upravnih stopnjah. Ako stranka vloži pritožbo po tem pogrešnem navodilu, upravno oblastvo, ki mu je pritožba izjavljena, sicer pritožbo od¬ bije, a rok za tožbo na upravno sodišče začne teči šele z dnem, ko prejme stranka ta odklonilni odlok. Seveda sme stranka tudi pred tem časom po veljavnih predpisih vložiti tožbo na upravno sodišče. Novi upravni postopnik pozna poleg pritožbe še redni pravni lek ugovora. Tudi predpisno izjavljeni ugovor pre¬ prečuje pravnomočnost prvostopnega odloka. Dopuščen je 83 ugovor le proti odlokom, ki jili prvostopno upravno obla- stvo iz javnih interesov izda kar na osnovi oblastvu znanih činjenic ali na osnovi strankinega predloga in njenih do- nesenih dokazov, dasi stanje stvari še ni dovolj ugotov¬ ljeno. Ugovor proti takemu odloku bi se moral tekom pet¬ najstih dni vložiti pri oblastvu, ki je ta odlok izdalo. Ako se ugovor ne vloži, postane odlok pravnomočen. Ako se pa ugovor predpisno preda, mora prvostopno upravno oblastvo v petnajstih dneh po prejemu ugovora uvesti ugotovitveni postopek. Če tega v tem roku ne stori, izgubi napadeni odlok svojo veljavo, o čemer se izda stranki na njeno zahtevo potrdilo. Poleg ugovora v gorenjem smislu pa pozna naše pravo še dvoje sličnih pravnih institucij, od katerih je ena reden pravni lek, drugi pa ne: 1. Po nekaterih zakonih ima ugovor namen, da se z od¬ lokom nižjega samoupravnega organa bavi še višji organ iste samoupravne edinice, ali da zavoljo ugovora proti za¬ časnemu odloku javnopravnega zavoda uvede pristojno nadzorno oblastvo redni upravni postopek. Ta ugovor z devolutivnim učinkom je vezan na krajši rok. Ako ni pravočasnega ugovora, postane začasni odlok pravnomo¬ čen. Po zakonu o občinah je proti odlokom predsednika ali občinske uprave v poslih samostalnega delokroga v 8 dneh dopusten ugovor, ki ga mora občinska uprava ali uvaževati ali pa, ako ga ne uvažuje, predložiti občinskemu odboru v odločanje. Zakon o mestnih občinah pa dopušča proti od¬ lokom predsednika občine v teh poslih v roku osmih dni ugovor na mestni svet. Ker ima začasni odlok le pogojno veljavo, zavoljo tega tudi odloka, izdanega na ugovor, ni smatrati za drugostopen, marveč še vedno za prvostopen odlok, proti kateremu je možna pritožba. 2. Predstavka meri na to, da bi isto oblastvo, ki je odlok izdalo, ga izpremenilo ali razveljavilo. Ta izredni pravni lek ni vezan na nikakršen rok, a stranka tudi nima pravice do rešitve take predstavke. Ugoditi bi smelo uprav¬ no oblastvo predstavki le pod pogojem, da pravice drugih 6 ’ 84 oseb ne bi zbog tega trpele ali da bi tudi te osebe pristale na izpremeinbo ali razveljavitev prvotnega odloka. Jasno je, da se z goditvijo predstavke tudi ne smejo kršiti javni interesi. Takozvana ..nadzorstvena pritožba" po svojem bistvu ni drugega nego predlog, da naj nadzorno oblastvo izven rednega pritožnega postopka zavoljo nepravilnega zadržanja upravnega oblastva vobče ali v konkretnem pri¬ meru izvršuje svojo nadzorno oblast (n. pr. z dajanjem službenih navodil, z disciplinskimi odredbami, z uporabo izrednih, nadzornemu oblastvu v raznih zakonih pripušče- nih pravnih lekov). Stranka pa nima pravice zahtevati, da bi nadzorno oblastvo na njen predlog sploh kaj ukrenilo ali jo o svojih ukrepih obvestilo. Poprave pisnih in računskih pogreškov in drugih oči- vidnih netočnosti v odloku ali njegovih odpravkih (n. pr. odpravek se ne ujema z izvirnikom ali z dejansko raz¬ glašenim odlokom) ni šteti med pravne leke. Izvaja to popravo po službeni dolžnosti ali na strankin predlog ono oblastvo, ki je izdalo odlok. Pri tem ni vezano na nika¬ kršen rok, a mora o popravi obvestiti vse stranke. VIII. O izrednih pravnih lekih v upravnem postopku. V upravnem postopku zadoščajo za zaščito stranki¬ nih pravic vobče redni pravni leki ugovora in pritožbe. Radi nepričakovanih ali neuklonljivih dogodkov pa je stranka morda brez krivde zamudila kakšno pravdno de¬ janje ali brez svoje krivde prepozno doznala za pogreške v upravnem postopku. Za take izredne primere predvideva zakon o občem upravnem postopku izredne pravne leke, ki naj bi kljub formalni pravnomočnosti uprav¬ nega odloka ali navzlic zamudi pravdnega dejanja ščitili prizadete stranke pred kvarnimi posledicami. Na formalno pravnomočne upravne odloke pa niso le stranke vezane, nego tudi upravna oblastva jih ne morejo izpremeniti na škodo oseb, ki so si s takimi odloki pridobile materialne pravice. Včasih bi pa zbog take vezanosti upravnih oblastev na svoje odloke prav izdatno trpel javni interes ali sploh zaupanje v pravni red. Omo¬ gočiti je torej treba tudi upravnim oblastvom samim, da brez predloga strank pod izvestnimi pogoji pravnomočne upravne odloke izpremene ali razveljavijo. Tudi tega vpra¬ šanja se je novi postopnik lotil in s tem odstranil mnogo nejasnosti v upravnem postopku. Ker pa naj stranke za¬ upajo upravnim odlokom in ker pravna varnost ne sme trpeti, zato so tudi izredni pravni leki po večini časovno omejeni. Izredna pravna sredstva po občem upravnem postopniku so: 1. postavitev v prejšnje stanje na strankin predlog, 86 2. obnova postopka na strankin predlog ali po službeni dolžnosti in 3. razveljavitev ali izprememba pravnomočnega odloka a) radi ničnosti ali b) radi zaščite javnih interesov ali c) s pristankom prizadetih oseb, in sicer vse to po službeni dolžnosti. Postavitev v prejšnje stanje naj odstrani škodljive pravne posledice, ki so stranki nastale vsled zamude kakš¬ nega pravdnega dejanja, ter se naj postopek vrne v ono stanje, v katerem je bil pred zamudo. Da pravni red pre¬ več ne trpi in da bi se postavitev v prejšnje stanje ne zlo¬ rabila, zavoljo tega je ta izredni pravni lek dopuščen le v dveh slučajih: 1. Stranka radi nepričakovanega ali neuklonljivega do¬ godka nikakor ni mogla pravočasno priti na razpravo ali opraviti pravdno dejanje, ki je vezano na rok. Taka pravd¬ na dejanja so zlasti pritožbe in ugovori, dalje udeležba pri ustnih razpravah, katerih zamuda prekludira poznejše ugovore, kar velja n. pr. za razprave, ki jih radi ugotovitve stanja stvari odredi upravno oblastvo po določbah uprav¬ nega postopnika, in za razne razprave, predpisane v ne¬ katerih zakonih o poedinih upravnih stvareh. Stranka mora zadržek verjetno izkazati in najkasneje v 15 dneh od dne ko je minul zadržek, a najdalje v 3 mesecih od dneva za¬ mude predlagati postavitev v prejšnje stanje pri pristoj¬ nem oblastvu prve stopnje. Po preteku treh mesecev torej hi več moči predlagati postavitev v prejšnje stanje in najsi je zadržek tudi šele po preteku tega roka minul. 2. Stranka je zamudila rok za pritožbo ali ugovor le radi tega, ker je bilo dano v odloku pogrešno navodilo, da proti njemu ni pravnega leka po redni upravni poti. Stranka bi navzlic pogrešnemu navodilu seveda smela postopati po veljavnih predpisih Ako pa tega ne stori, sme predlagati postavitev v prejšnje stanje v treh mesecih od dne, ko je zamudila pravni lek, ali v 15 dneh od prejema pravnomoč¬ nega odloka upravnega sodišča, ki je tožbo zavrnilo, ker vkljub pravočasnosti vložitve te upravnosodne tožbe redna 87 upravna pot še ni bila izčrpana in je bila tožba na upravno sodišče vložena le vsled požrešnega navodila o pravnem sredstvu. Tudi ta predlog za postavitev v prejšnje stanje se poda pri upravnem oblastvu I. stopnje. Vobče smemo trditi, da so odredbe upravnega postop- nika povsem naravne, toda pod točko 2. navedeni razlog za postavitev v prejšnje stanje je vsekakor preveč izumet¬ ničen in bi bilo gotovo primerneje, da bi v takih slučajih upravno sodišče razveljavilo osporavani upravni akt radi nedostatnega postopka, nakar bi moralo upravno oblastvo izdati nov odlok s pravilnim navodilom o pravnih lekih. Stranka, ki predlaga postavitev v prejšnje stanje, mora •obenem s predlogom opraviti tudi dotično pravdno deja¬ nje, ki je bilo vezano na rok. Ako se zamudi tudi oni rok, v katerem se sme pred¬ lagati postavitev v prejšnje stanje, ni več dopustna taka postavitev. O predlogu za postavitev v prejšnje stanje odloča ono oblastvo, pri katerem je bilo treba opraviti zamujeno pravdno dejanje ali ki je odredilo zamujeno razpravo ali ki je dalo pogrešilo navodilo o nedopustnosti rednega prav¬ nega leka. Zoper ta odlok je dopustna pritožba na višje upravno oblastvo le takrat, kadar se predlog zavrne in je •odločilo ono oblastvo, ki je v predmetu pristojno na prvi stopnji. Oblastvo, ki odloča o predlogu za postavitev v prejšnje stanje, sme na poseben strankin predlog začasno tudi pre¬ kiniti postopek, ako bi se le s prekinitvijo utegnil zavaro¬ vati uspeh postavitve v prejšnje stanje, ki se bo verjetno dovolila. Obnova postopka ima namen, da se take činjenice in taka dokazila, ki so že v prvotnem zaključenem upravnem postopku obstojala, a ki jih stranka brez svoje krivde ta¬ krat ni mogla, uveljavljati, sedaj v obnovljenem postopku uporabljajo, dasi proti prvotnemu upravnemu odloku ni več pritožbe ali ugovora. Ni pa potrebno, da bi bil odlok tudi že formalno pravnomočen, t. j. da bi zoper njega tudi ne 88 bil več dopusien upravnosodni postopek ali da je ta že do¬ končan. To je povsem umljivo, ker odloča upravno sodišče le na osnovi činjenic, ki jih je ugotovilo upravno oblastvo. Obnova pred upravnim oblastvom samim je vobče mož¬ na tudi takrat, kadar je upravno sodišče odločalo. Stanja stvari upravnega predmeta nima upravno sodišče ugotav¬ ljati, nego upravno oblastvo, a upravno sodišče le presoja, ali je stanje stvari zadostno ugotovljeno ali ne. Obnova pravnomočne sodbe ali odloka upravnega sodišča, odnosno državnega sveta bo pač le v toliko dopustna, v kolikor se obnovitveni razlogi nanašajo neposredno na postopek uprav¬ nega sodišča ali pa na stvari, ki so se dogodile sicer še v upravnem postopku, toda šele po odločanju poslednje stop¬ nje, tako da ne morejo biti razlog za obnovo pri upravnem oblastvu (n. pr. postopek pred upravnim sodiščem se ob¬ novi, ker se je še le naknadno dognalo, da je bil dan do¬ stave na dostavnici nepravilno napisan, tožba na upravno- sodišče zbog tega vendar še pravočasno vložena in torej zavrnitev tožbe z odlokom neosnovana). Razlogi za obnovo so nastopni: 1. odlok se opira na lažne listine ali na lažne izpo¬ vedbe prič, izvedencev in tolmačev ali je vobče bil izpo¬ slovan z dejanjem, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 2. stranka zve brez svoje krivde šele naknadno za nove činjenice ali dokazila, ki bi verjetno povzročila drugačen odlok, ako bi jih mogla preje uporabiti (tkzv. nova re- perta); 3. upravno oblastvo je kakšno odločilno vprašanje kot predhodno vprašanje drugače rešilo nego pozneje pristojno- sodišče ali drugo upravno oblastvo. Obnova se dovoli ali na strankin predlog ali, ako gre za javni interes, po službeni dolžnosti. Stranka sme v 15 dneh od dne, ko je zvedela za razlog obnove, vložiti pri obla¬ stvu prve stopnje predlog za obnovo. Kadar pa je stranka za obnovitveni razlog zvedela, preden je bil upravni po¬ stopek dokončan, a po izteku roka za pritožbo, takrat se šteje 15 dnevni rok od dneva, ko je bil postopek dokončan- 89 To se more tedaj pripetiti, ko zbog dostave upravnega od¬ loka ob različnih dnevih tudi rok za pritožbo za poedine stranke ob različnih dnevih izteče. Oblastvo, ki je izdalo dotični upravni odlok na po¬ slednji stopnji, odloči o tem, ali se naj strankinemu pred¬ logu ugodi, odnosno, ali se naj po službeni dolžnosti ob¬ nova odredi. Ker v obnovljenem postopku ni treba ponav¬ ljati prejšnjih poizvedb, na katere ne vpliva obnovitveni razlog, mora odlok o obnovi tudi izreči, pred katerim ob- lastvom in v kolikem obsegu se naj postopek obnovi. Od¬ lok, s katerim se obnova dovoli, se imenuje iudicium re- scindens; on ustavi izvršbo upravnega odloka, v kolikor je to pač še mogoče. Odloku, s katerim se nanovo odločuje o glavnem predmetu, pa pravimo iudicium rescissorium. V nekaterih slučajih se bodeta oba ta odloka tudi združila in bo oblastvo istočasno z dovolitvijo obnove izdalo nov od¬ lok v glavnem predmetu. Le kadar oblastvo prve stopnje odloča o obnovi, je proti odloku o obnovi dopustna pritožba na višje upravno oblastvo. Po petih letih po izdaji prvot¬ nega odloka se sme postopek obnoviti le iz razlogov, ki so zgoraj pod 1. navedeni. Daši se radi drugačnega pravnega naziranja ne ob¬ novi postopek, pa upravno oblastvo v obnovljenem postopku ni vezano na svoje prejšnje pravno naziranje. Pravni učinek obnove je raznoteren, Ako je prvotni odlok deklarativen akt, bo obnova veljala za nazaj (ex tune), v ostalih primerih pa radi obče pravne varnosti, zlasti pri konstitutivnih odlokih, s katerimi si je kdo že pridobil kakšno pravico, za naprej (ex nune). Upravna odločba se zbog ničnosti razveljavlja le po službeni dolžnosti in ne na strankin predlog. Izreče ničnost vobče nadzorno oblastvo, le glede ministrskih odlokov mi¬ nistrstvo samo. K nadzornim oblastvom ne štejemo zgolj prvo nadrejeno, za nadziranje upravičeno oblastvo, nego tudi višja oblastva. Dopustna pa je razveljavitev zbog nič¬ nosti edino le zavoljo stvarne (ne tudi zaradi krajevne) inkompetence, dalje radi odločitve po organu, ki nikoli ni 90 mogel biti upravičen do takšnega odločevanja (n. pr. pod¬ rejen organ, ki sploh ne bi mogel odločati), potem radi tega, ker bi se z izvršbo upravnega odloka zagrešila zločin¬ stvo ali prestopek (torej dejanje, ki ga kaznuje redno sb- dišče), in končno radi takega pogreška, ki po kakšni izrečni zakoniti določbi povzroči ničnost. Nekateri pravniki tolma¬ čijo ta poslednji razlog za izrekanje ničnosti tako eksten¬ zivno, da bi se smel odlok vselej proglasiti za ničnega, kadar se smejo neke pravice strankam dati le ob izpol¬ njenih, v zakonu izrečno navedenih pogojih, a se naknadno dožene, da prvotna domneva o izpolnjenih pogojih ne drži. Mišljenja sem, da tako tolmačenje ni umestno. V kolikor kakšen upravni zakon sam ne dovoljuje naknadne razve¬ ljavitve takih odlokov ali ne predpisuje izrečno njih nič¬ nost, potem je pač le obnova po službeni dolžnosti za javen interes primerna. V nasprotju z obnovo postopka ta izredni pravni lek ni vezan na nikakršen najdaljši rok, kar radi pravne varnosti vsaj glede prvih dveh naštetih ničnostnih razlogov morda ni povsem primerno. Odlok, s katerim izreče oblastvo ničnost, je deklara¬ tivnega značaja, in se z njim le avtoritativno ugotovi, da je bil prvotni, za ničnega spoznani odlok le navidezen od¬ lok. Vobče bo torej učinkoval izrek ničnosti tudi za nazaj in ne šele zanaprej. Vendar to načelo ne more v polnem ob¬ segu obveljati, ker dotlej, dokler se avtoritativno po pri¬ stojnem oblastvu ne izreče, da odloku nedostaja obvezne moči, se je ravnati po ničnem odloku, razna po tem odloku povzročena dejstva se ne dajo več odstraniti ali uničiti in nekatere vrzeli, ki bi nastale ob doslednem izvajanju gor¬ njega načela, bi se sploh ne mogle več naknadno nadome¬ stiti. Po mojem naziranju bo v teh poslednjih slučajih iz¬ rek ničnosti učinkoval le zanaprej. Razveljavitev (ukinitev) ali izprememba pravnomoč¬ nega upravnega odloka radi zaščite javnih interesov, če¬ prav so stranke z odlokom pridobile pravice, je le pod po¬ sebno otežkočenimi pogoji dopustna. Razveljavitev ali iz¬ prememba radi zaščite javnih interesov je konstitutiven 91 akt, ki velja ex nune in ki prejšnji veljavni odlok nado¬ mesti z drugim. Ker zaupanje v pravni red ne sme trpeti, sme le najvišje za odločanje o dotičnem predmetu pri¬ stojno oblastvo (vobče je to oblastvo druge stopnje) raz¬ veljaviti ali izpremeniti pravnomočni odlok in le v toliko, kolikor je neizogibno potrebno, da se odvrne težka nevar¬ nost za življenje in za zdravje ljudi, za varnost države, za javni red in mir, za javno varnost in nravnost ali za narodno gospodarstvo. Daši je uporaba tega pravnega leka dokaj omejena, predvideva zakon o občem upravnem postopku v smislu zahtev moderne upravne vede in sploh pravnega čustva, povračilo škode, ki je nastala z uničenjem pridob¬ ljene pravice. O povračilu škode sodijo upravna sodišča na prvi stopnji, državni svet pa na drugi stopnji, a pravica do povračila zastara čez leto dni po pravnomočnosti odloka s katerim se je prvotni odlok razveljavil. S priznanjem pravice do odškodnine je naša država jasno pripoznala vezanost uprave tudi na konsti¬ tutivne odloke, in jim priznala materialno pravno moč, t. j. vezanost oblastva na njen formalno pravno¬ močni odlok. Tako kakor abstraktne pravne norme imajo tudi konkretni upravni akti zavoljo svojega svojstva kot pravni predpisi vobče pač veljavo, ki časovno ni omejena. V mnogih slučajih pa je veljava upravnega odloka že po značaju njegovega predmeta (n. pr. prenehanje z izpolnit¬ vijo obveznosti itd.) ali po izrečni odredbi abstraktne prav¬ ne norme časovno omejena. Zlasti je v abstraktnih pravnih normah predvideno, kdaj se sme veljavnost upravnega od¬ loka omejiti z dodanimi mu roki in pogoji in kdaj se sme upravni odlok preklicati, t. j. z drugim upravnim aktom deloma ali popolnoma razveljaviti ali nadomestiti. Temu namenu služijo n. pr. zakonski predpisi o pravnih Jekih. Umljivo je, da sme oblastvo, ki je izdalo pravnomočni odlok, ga izpremeniti ali razveljaviti s pristankom oseb, ki so si z odlokom pridobile pravico. Oblastvo seveda ne sme brez razloga uvesti postopek in si prizadevati, da si 92 izposluje pristanek teh oseb. Storiti sme to le iz ozirov na javni interes. Drugačen je pravni položaj, kadar se s pravnomočnim odlokom nobena stranka ni pridobila pravic, nego so se stranki le obveznosti naložile. Stranka nima pravice zahte¬ vati popoln ali delen preklic upravnega odloka, marveč postopa upravno oblastvo tudi v tem slučaju zgolj po služ¬ beni dolžnosti, akoravno je morda predlog prizadete stran¬ ke bil neposreden povod za novi pretres in za ukinitev ali omiljenje dotičnih obveznosti. Upravno oblastvo sme odlok razveljaviti ali izpremeniti le zavoljo občih interesov ali vsaj le tedaj, kadar to zahtevajo interesi poedincev in s preklicem niso ogrožene javne koristi. Tudi nosilec javne uprave (n. pr. država ali samoupra¬ va) more biti stranka, ki si je z odlokom svojega lastnega oblastva pridobila pravice, in ker tu ne gre zgolj za obči interes, je treba posebnega pristanka pristojnega oblastva dotičnega nosilca javne uprave. To oblastvo pa ni vedno isto kakor odločujoče oblastvo, ampak morda višje obla¬ stvo ali oblastvo druge vrste, kar za visi od upravne orga¬ nizacije. Odlok, s katerim se s pristankom strank ali zbog nič¬ nosti ali radi zaščite javnih interesov razveljavi ali izpre- meni kakšen odlok, je smatrati za nov predmet in ga je moči izpodbijati z istimi pravnimi leki kakor prvostopen odlok tega oblastva. Ker upravno oblastvo pri tu omenjenih treh izrednih pravnih lekih pokrene postopek le po služ¬ beni dolžnosti, stranke nimajo pravice zahtevati uvedbo upravnega postopka, pač pa imajo pravico pravnih lekov proti razveljavitvi ali izpremembi prvotnega odloka. Kadar upravno oblastvo nižje ali srednje stopnje na strankino vlogo ne izda v primernem roku nobenega od¬ loka, more Stranka s tako zvano nadzorstveno pritožbo pro¬ siti pomoči pri nadrejenem oblastvu, da le-to v izvrševanju svoje nadzorne oblasti pozove zamudno oblastvo k hitrej¬ šemu odločanju. Bolj učinkovito sredstvo proti odlašanju rešitve je zakonita domneva, da je bilo stran- 93 kinemu predlogu ugodeno ali da je bil od¬ klonjen, V nekaterih specialnih zakonih je n. pr. od¬ rejeno, da se po preteku določenega, v zakonu samem predpisanega roka smatra, kakor da je upravno oblastvo ugodilo stranki in velja ta domnevana ugoditev ali do¬ končno ali pa le dotlej, dokler oblastvo ne izda odloka. Zakon od državnem svetu in upravnih sodiščih pa pozna še drugo učinkovito sredstvo, da ono upravno oblastvo, ki na poslednji upravni stopnji odloča (večinoma je to obla¬ stvo II. stopnje), pravočasno reši predmet in izda odlok. Stranka, ki tudi po treh mesecih od dne, ko je ponovno zahtevala rešitev, ni mogla dobiti nobenega odloka od tega oblastva, sme namreč vložiti tožbo na upravno sodišče, ki vzame tožbo v postopek, kakor da je pristojno upravno oblastvo odbilo tožiteljevo zahtevo. IX. O upravni izvršbi. Izvršba je podobno kakor kazen posledica protiprav¬ nega zadržanja. Ako obvezanec krši kakšno pravno dolž¬ nost, se z avtoritativno prinudo prisili, da v polni meri ali vsaj deloma izpolni vse one obveznosti, ki izvirajo iz pravne dolžnosti. Pravne obveznosti se nalagajo strankam tudi z upravnimi odloki (rešenji in naredbami) upravnih oblastev. Izvršitvi teh odlokov je namenjena upravna ali admini¬ strativna izvršba, ki jo ureja upravni postopnik. Ta iz¬ vršba pa ne velja le za upravne odloke, nego tudi za po¬ ravnave, ki so jih stranke glede nasprotnih zahtevkov skle¬ nile pred upravnim oblastvom in ki se nanašajo na pred¬ mete, o katerih je dotično oblastvo kompetentno odločati. Po upravnem postopniku je treba posebnega izreka, s katerim se odlok oziroma poravnava proglaša za iz¬ vršno. Za ta izrek je pristojno ono upravno oblastvo, ki je na prvi stopnji odločilo. Kakor že preje omenjeno, ni potrebno, da bi bil upravni odlok, ki ga je izvršiti, tudi že pravnomočen. V nekaterih slučajih niti pravni lek ugo¬ vora ali pritožbe nima odložive moči, zlasti pa tožba na upravno sodišče ali državni svet vobče ne ovira izvršitve upravnih odlokov. Izjemoma pa vendar upravnosodna tož¬ ba zadržuje izvršbo. Po zakonu o državnem svetu in uprav¬ nih sodiščih sme namreč upravno oblastvo po tožiteljevi prošnji odgoditi izvršbo upravnega akta do konca sodne odločitve, ako to dopušča javni interes ali ako bi izvršba prizadela prosilcu nepopravljivo škodo. So tudi primeri, da se izvršnost odlokov in že uvedena izvršba ustavi. Na predlog za postavitev v prejšnje stanje se na strankino zahtevo začasno prekine postopek, če se bo postavitev v 95 prejšnje stanje verjetno dovolila in če je prekinitev oči- vidno potrebna, da se zavaruje popoln uspeh postavitve v prejšnje stanje. Istotako ustavi odobrena obnova postopka izvršbo obstoječega odloka. Oblastvo, ki je izdalo odlok na prvi stopnji, uvede izvršbo po službeni dolžnosti, ako je izvršba v javnem interesu, v ostalih primerili pa mora stranka sama pred¬ lagati izvršbo. Oblastvo, ki izvaja izvršbo upravnega odloka ali njemu enake poravnave, je izvršilno oblastvo. Ni pa to vedno ono oblastvo, ki je izdalo upravni odlok na prvi stopnji in ki je izreklo izvršnost. V nekih primerih niti kakšno upravno oblastvo nego redno sodišče izvaja izvršbo upravnih odlokov. Izvršilna oblastva za izvršitev upravnih odlokov so predvsem obča upravna oblastva prve stopnje, državna krajevna policijska oblastva in občine. Obča upravna oblastva prve stopnje (sreska načel¬ stva, mestna poglavarstva, sreske izpostave, uprava grada Beograda) ne izvajajo le odlokov iz svojega stvarnega delo¬ kroga, nego vobče tudi odloke drugih upravnih oblastev in javnopravnih oseb, ako tem samim ne gre pravica izvršbe, a se smejo njihovi odloki administrativno izvrševati. Obče upravno oblastvo torej ne izvršuje le svojih lastnih odlo¬ kov nego tudi odloke drugih občih upravnih oblastev prve stopnje, ki v konkretnem slučaju niso krajevno pristojna za izvršbo, dalje odloke nadrejenih upravnih oblastev (n. pr. banskih uprav in ministrstev), končno pa tudi odloke raznih drugih upravnih oblastev in javnopravnih oseb, ko- jih odloki uživajo prednost upravne izvršbe. Prvostopno obče upravno oblastvo je torej obče iz¬ vršilno oblastvo za upravno izvršbo. Katero obče izvršilno oblastvo je krajevno kompetentno, to vprašanje je preso¬ jati po občih odredbah upravnega postopnika. Državna krajevna policijska oblastva (uprave policije, predstojništva mestne policije, policijski komisariati, stare¬ šinstva mestnih četrti) in občine izvajajo izvršbo le glede odlokov iz svojega delokroga. Stranka, ki predlaga izvršbo, dalje upravno oblastvo (odnosno javnopravna oseba), ki po službeni dolžnosti uvede izvršbo, a sploh ni izvršilno oblastvo ali vsaj v konkret¬ nem slučaju ni krajevno pristojno za izvršbo, mora s po¬ sebno vlogo pri pristojnem izvršilnem oblastvu pokreniti izvršbo. V kolikor gre za izvršbo denarnih terjatev, zakon o občem upravnem postopku izrečno prizna izvršnim uprav¬ nim odlokom značaj izvršilnega naslova za sodno izvršbo. Vendar ne oblastvo, ki hoče pokreniti izvršbo v javnem interesu, ne upravičena stranka ne smeta izberoma zahte¬ vati izvršbo ali pri pristojnem izvršilnem upravnem obla¬ stvu ali pa pri rednem sodišču. Sodno izvršbo denarnih, z izvršnim upravnim odlokom nastalih ali ugotovljenih ter¬ jatev more pokreniti le pristojno izvršilno upravno obla¬ stvo (torej ne upravno oblastvo, ki predlaga izvršbo, ne stranka) in sicer v dveh slučajih: 1. takrat, kadar izvršilno upravno oblastvo zve, da je proti isti osebi istočasno poseči s sodno in z administrativno izvršbo, dalje 2. takrat, kadar bi se izvršba nikakor ne mogla ome¬ jiti le na takšne premične telesne stvari, ki so dejanski tudi v zavezančevi posesti ali ki so sicer pri kom drugem, vendar je ta druga oseba voljna jih izročiti. To velja torej za primer, da je treba izvršbo raztegniti tudi na nepre¬ mičnine, na netelesne imovinske pravice ali na take telesne premične stvari, ki so pri kom drugem in jih ta ni voljan izročiti. V teh dveh slučajih pa sodna izvršba ni le dovoljena, nego bi obenem bilo tudi nadaljevanje administrativne iz¬ vršbe nedopustno. V drugih primerih pristoji izvršba uprav¬ nih odlokov sodiščem le pod pogojem, da je za njih iz¬ vršbo po posebnih zakonskih predpisih pristojno redno sodišče. K taki restriktivni interpretaciji ne dovolj določnih predpisov novega upravnega postopnika o izvršbi silita predvsem obča vodilna misel našega prava, da bodi za en in isti predmet po možnosti le ena vrsta oblastev kompe- 9 ? tentna, in pu duli novega, že pred upravnim postopnikom izdanega zakona o izvršbi in zavarovanju, ki nikakor ne favorizira izvršitve upravnih odlokov po sodnih oblastvih. Za sodno izvršbo upravnih odlokov veljajo seveda predpisi sodnega izvršilnega postopnika (zakona o izvršbi in zavarovanju), vendar ugovore proti izvršilnemu naslovu -samemu je vložiti pri upravnem oblastvu, ki je izdalo izvršilni naslov, kajti le-to more oceniti, ali so nastopile take činjenice, ki razveljavljajo ali ovirajo zahtevek, radi katerega je izvršba dovoljena, in ki so nastale šele ob času, ko jih zavezanec ni več mogel uspešno uveljavljati v predhodnem upravnem postopku. Administrativna (upravna) izvršba uporablja po mož¬ nosti ono po zakonu dopustno sredstvo, ki je za zavezanca najmilejše, ki pa vendar privede do smotra (na¬ čelo sorazmernosti). Da se zavezancu ne delajo nepotrebne neprilike, se smejo izvršilna dejanja opravljati ob nede¬ ljah in praznikih, kakor tudi ponoči samo tedaj, ako je nevarno odlagati izvršbo in je izvršilno oblastvo izrečno s pismenim nalogom odredilo tak čas. Po predmetu dolžne storitve razlikujemo iz¬ vršbo denarnih terjatev in nedenarnih dolžnosti. Izvršba denarnih terjatev, izvirajočih iz upravnih odlokov, se vrši kakor gori navedeno z administrativno izvršbo, izjemoma pa mora izvršilno upravno oblastvo pokreniti pri pristoj¬ nem sodišču izvršbo. Administrativna izvršba se izvaja z rubežnim popisom in s prodajo onih zavezančevih premič¬ nih telesnih stvari, ki tudi po sodnih predpisih niso izvzete od sodne izvršbe. Posebnega opomina predpisi o izvršbi denarnih terjatev ne poznajo, pač pa se rubež ne sme pri¬ četi pred potekom roka za izpolnitev dolžne dajatve. Iz¬ vzete so po zakonu o izvršbi in zavarovanju zlasti stvari, ki so neizogibno potrebne zavezancu in njegovi družini za preživljanje in za opravljanje poklica, dalje razne stvari za opravljanje verskih obredov, potem stvari samoupravnih teles in javnih občekorištnih ustanov, v kolikor bi s tem trpeli neposredni javni interesi. 3 98 II u b e ž odredi izvršilno oblastvo s posebnim pisme¬ nim odlokom, ki ga pa sme izvršilni organ zavezancu iz¬ ročiti tudi šele ob začetku rubeža. Rubež je zaznamovanje in popis stvari v rubežnem zapisniku, s čimer upravičenec pridobi zastavno pravico na popisnih stvareh do višine de¬ narne terjatve in izvršilnih stroškov. Izvršilni organ odloči, katere stvari bo zarubil, oziraje se prvenstveno na stvari, ki jih zavezanec sam označi in ki se lahko vnovčijo. Po možnosti se rubež opravlja vpričo zavezanca. Ako je od¬ soten, se sme rubiti le v prisotnosti polnoletnega člana nje¬ gove rodbine ali njegovega nameščenca, pooblaščenega za¬ stopnika ali pa se morata pritegniti dve polnoletni osebi za priči in to prvenstveno izmed zavezančevih sorodnikov ali sosedov. Y teh poslednjih slučajih mora izvršilno oblastvo vročiti zavezancu prepis rubežnega zapisnika. Zarubljeni denar, zarubljene dragocenosti in vrednost¬ ne papirje preda izvršilni organ izvršilnemu oblastvu. Ostale premične telesne stvari čuva zavezanec sam, a jih ne sme odsvojiti. Po potrebi stavi izvršilni organ na te stvari posebno označbo. Ako je po pravici sumiti, da za¬ vezanec ne bo varno čuval zarubljene stvari, sme izvršilni organ dotične predmete tudi zakleniti pri zavezancu v lo¬ čenem prostoru in dohod k temu zapečatiti ali pa jih pre¬ dati na čuvanje občini ali imovinsko trdni osebi. Kadar se pri zavezancu niso našle zarubne stvari ali ne v zadostni vrednosti, ugotovi to izvršilni organ v ru¬ bežnem zapisniku, ter po možnosti navede, ali ima zave¬ zanec drugo premično ali nepremično imovino. Zavezančeve stvari, ki so pri kom drugem, se smejo z administrativno izvršbo zarubiti le potem, ako jih ta druga oseba hoče izročiti. Če jih noče izročiti, je glede teh stvari možna le sodna izvršba. Preprečiti se mora, da bi se zarubile stvari, ki so iz¬ vzete od izvršbe, ali da bi se zarubile stvari, ki niso v zavezančevi popolni lastnini ali do katerih imajo druge osebe izvestne pravice. V ta namen smejo prizadete osebe ugovarjati pri izvršilnem organu, a pri izvršilnem oblastvu 99 samem, ako se ugovor ni sprejel v rubežni zapisnik ali ako dotičnik ni bil prisoten pri rubežu. Izvršilno oblastvo oce¬ njuje te ugovore. Kadar nedvomno ugotovi, da gre komu drugemu na zarubljenih stvareh pravica, ki izključujejo izvršbo, in se ta pravica ne osporova, takrat razveljavi ru¬ bež dotičnih stvari. V ostalih primerih pa izvršilno oblastvo odloži izvršbo. Ako je bila pri sodišču vložena tožba glede spornega predmeta, počaka izvršilno oblastvo do pravno¬ močne rešitve, a ako še ni vložena tožba, se oni drugi po¬ zove, da v odrejenem roku vloži pri pristojnem sodišču izločitveno tožbo. Izvršba se šele nadaljuje, ako tožba ni uspela ali ako se potrdilo o vložitvi tožbe ni v odrejenem roku predložila. Druga faza izvršbenega postopka je prodaja za¬ rubljenih stvari. Zakon predpisuje, kdaj in na kak¬ šen način je prodajo izvesti. Vobče odredi izvršilno oblastvo dan za prodajo tako, da je med rubežem in prodajo presledek enega me¬ seca. Za primer ugovora proti rubežu je zarubljene stvari prodati šele potem, ko so bili ugovori pravnomočno odbiti. Vsekakor pa se sme prodaja tudi predčasno odrediti, ako na to pristanejo prizadete osebe, ali ako bi se zarubljene stvari lahko pokvarile ali v vrednosti znatno izgubile ali ako bi daljše čuvanje teh stvari povzročilo nerazmerno ve¬ like stroške. Prodaja se vrši na dva načina, ali pod roko ali na dražbi. Pod roko se prodajajo vrednostni papirji in stvari z borzno ali tržno ceno. Izvršilno oblastvo odredi tudi najnižjo ceno in rok, v katerem je prodajo izvesti. Po potrebi posreduje prodajo borzni ali trgovinski posrednik in po zaslišanju zavezanca se smejo zarubljene stvari po¬ slati v drug kraj, kjer se utegnejo bolje prodati. Stvari, ki nimajo borzne ali tržne cene ali ki jih v odrejenem roku ni bilo moči pod roko prodati, je prodati na dražbi. Pri dražbi razlikujemo nje proglas (oklic) in izvedbo dražbe. V proglasu dražbe navaja izvr¬ šilno oblastvo kraj in čas dražbe, označbo in po potrebi 7 * 100 tudi cenilno vrednost zarubljenih stvari, potem kraj in čas, kje in kdaj jih je moči še pred dražbo ogledati. Pro¬ glas se nabije na razglasni deski izvršilnega oblastva in onih občin, v katerih se dražba vrši in so zarubljene stvari, a obvestiti je tudi prizadete stranke. Ako bi bilo primerno, se sme dražba proglasiti tudi še na drug bolj učinkovit način. Dražba se izvede v kraju, kjer so zarubljene stvari, v kolikor izvršilno oblastvo ne smatra drug kraj za bolj ugodnega. Na dan dražbe se zarubljene stvari do- premijo praviloma na kraj, kjer se dražba vrši. Tudi se mora izvršilni organ uveriti, ali je bila dražba pravilno proglašena, ter nedostatke v tem pogledu naznaniti izvršil¬ nemu oblastvu, da ono ukrene, kar je potrebno za od¬ pravo nedoštatkov. Zarubljene stvari se na dražbi posa¬ mezno ali v skupinah prodajajo s tem, da se dražba na¬ daljuje toliko časa, dokler ponudniki podajajo večje po¬ nudbe. Ako se tudi po tretjem pozivu ne doseže večja po¬ nudba in ni nihče zahteval krajši čas za premislek, tedaj priobči izvršilni organ še enkrat poslednjo ponudbo in preda stvar najboljšemu ponudniku. Kupec mora kupnino v gotovem norcu in vsaj do konca dražbe položiti. Ako bi tega ne storil, se mora stvar takoj iznova prodajati, a prvi kupec se ne sme udeležiti ponovne dražbe ter odgovarja za razliko zbog manj dosežene cene in za stroške ponov¬ ljene dražbe. Izvršilni organ in njegovi bližnji sorodniki ne smejo podajati ponudbe ne v lastnem, ne v tujem imenu. Dražba sec'zaključi: 1. čim se doseže zadosten znesek za kritje denarne ter¬ jatve in vseh postranskih pristojbin ter izvršilnih stroškov: 2 ako položi zavezanec znesek, ki popolnoma pokriva navedene vsote; 3. ko so se vsi zarubljeni predmeti prodali; 4. ako se radi malega števila ponudnikov ali zavoljo drugih okolnosti ponudi le takšna najvišja cena, ki je oči- vidno daleč pod pravo vrednostjo; v tem slučaju se mora s proglasom nova dražba objaviti in opraviti. 101 O izvedeni dražbi se sestavi dražbeni zapisnik, v katerega se zapišejo vse važne okolnosti pri dražbi, a zlasti tudi najboljši ponudniki in cene prodanih stvari, dalje vse odločitve med dražbo. Izvršilno oblastvo konča administrativno izvršbo de¬ narnih terjatev s porazdelitvijo gotovega nov¬ ca , ki se je zarubil ali dosege) s prodajo zarubljenih stvari. Iz tega zneska se krijejo najprej izvršilni stroški, potem pa obvezna terjatev sama. Ako še kaj preostane, preda izvr¬ šilno oblastvo ostanek zavezancu. Drugače je postopati, ka¬ dar se drži zarubljenih stvari več zastavnih pravic. Tedaj se mora ugotoviti, ali ima zastavna pravica, radi katere se je rubilo, neizpodbojno prvenstvo pred ostalimi zastavnimi pravicami ali ne. V prvem slučaju se ostanek položi pri so¬ dišču, na čigar ozemlju se je rubilo, v drugem slučaju pa mora izvršilno oblastvo ves. znesek in ne le ostanek položiti pri sodišču. Sodišče razdeli pri njem položeno vsoto po predpisih sodnega izvršilnega postopnika. Izvršba nedenarnih dolžnosti naloženih z upravnimi odloki, se izvaja na troje načinov: 1. Ako je možno, da dolžno dejanje opravi tudi kdo drugi, sme izvršilno oblastvo odrediti izvršitev dolž¬ nega dejanja po drugih osebah, a to po prejš¬ njem opominu. Izvrši se dejanje ob zavezančevih stroških, ter sme oblastvo zavezancu s takoj izvršnim odlokom na¬ ložiti, da položi v naprej znesek za kritje teh stroškov. 2. Ako je treba kaj opustiti ali dopustiti, dalje ako je treba opraviti dejanje, ki ga ne more namesto njega opra¬ viti kdo drugi, se uporablja p o s r e d n j a p r i n u d a (po¬ sredna upravna sila). S pretnjo denarne kazni ali pripora se hoče vplivati na zavezanca, da izpolni svojo dolžnost. Po brezuspešnem preteku roka ali ob prvem protivnem dejanju se zapreteno prisilno sredstvo izvrši in se zapreti strožje prisilno sredstvo, po potrebi tudi ponovitev najstrožjih ukrepov. V poedinem odloku se ne sme zapretiti več nego 4000 Din kazni (za primer neplačila zapor do 20 dni) ali pritvor daljši od 10 dni. Selška občina, t. j. občina, za ka- 102 tero ne velja zakon o mestnih občinah nego zakon o ob¬ činah, ne sme odlokov iz svojega delokroga izvršiti po po¬ slednji prinudi, nego je za to pristojno le obče izvršilno oblastvo. 3. Ako se stanje, ki ustreza izvršnemu odloku, ne da na drug način ali pravočasno upostaviti, se sme uporabiti neposredna prinuda, v kolikor pravni predpisi kaj drugega ne določajo. K neposredni prinudi štejemo n. pr. odvzem ali odstranitev stvari, ki so razlaščene, ki jih je treba izročiti, ki se morajo radi opasnosti uničiti ali ki jih je treba podreti, dalje neposredno odstranitev odpora proti dejanjem, ki so bila z upravnim odlokom dopuščena in ki bi jih moral zavezanec trpeti, potem prisilno preprečitev de¬ janj, s katerim se kršijo v obliki upravnih odlokov izdane prepovedi itd. Upravni izvršilni postopek pozna poleg upravne izvršbe v ožjem smislu še začasne odredbe radi zavarovanja ob¬ veznosti, ki so verjetne, a glede katerih sploh še ni bil iz¬ dan nikakšen upravni odlok ali odlok še ni izvršen. Za¬ kon o občem upravnem postopku predvideva podobno kakor zakon o izvršbi in zavarovanju dvoje takih pravnih insti¬ tutov, namreč izvršbo v zavarovanje in začasne odloke v zavarovanje. 1. Izvršba v zavarovanje se sme dovoliti le v zavarovanje denarnih terjatev in to takrat, kadar upravni odlok še ni izvršen ali kadar še ni iztekel rok izpolnitve, a je opasnost, da bi se brez take predčasne iz¬ vršbe izterjava denarne terjatve ovrla ali znatno otežila. Ako se obveznost izterja samo na strankin predlog, mora to opasnost predlagatelj verjetno izkazati, a oblastvo sme po potrebi zahtevati od predlagatelja primerno varščino. Kakor izvršba v ožjem pomenu, ki se uvede radi denar¬ nih terjatev, se tudi izvršba v zavarovanje denarnih ter¬ jatev izvaja ali administrativno ali sodno. Sodno se izvaja izvršba v zavarovanje ob onih pogojih, ob katerih je tudi za izvršbo v ožjem pomenu potrebna sodna izvršba. Pri administrativni izvršbi v zavarovanje se odredi praviloma Je rubež, prodaja stvari pa je dovoljena le takrat, kadar bi se brez prodaje stvari pokvarile ali znatno izgubile na vrednosti. V tem poslednjem slučaju se mora izkupiček za¬ časno hraniti v depozitu do izvršnosti odloka o obveznosti. 2. Začasnemu (provizornemu) odloku v za¬ varovanje denarnih terjatev kakor tudi ne¬ denarnih zahtevkov, je namen, da obstoječe ali verjetne strankine obveznosti zavaruje, kadar upravno ob- lastvo še ni izdalo odloka o tej obveznosti ali morda po¬ stopek glede obveznosti se sploh še ni uvedel, dalje tudi potem, kadar je bil sicer izdan odlok o obveznosti, a še ni izvršen. Tak začasni odlok je dopusten le tedaj, kadar preti opasnost, da bi zavezana stranka preprečila ali znatno obtežila izvršbo dotične obveznosti z razpolaganjem z imo- vino ali kako drugače. Upravno oblastvo, ki je pristojno za izrek o obveznosti, izda začasni odlok. Ta začasni odlok vse¬ buje odredbo, s katero se na primeren način zavaruje do- tično zatrjevano obveznost. Sredstev za zavarovanje je mnogo in pristojno oblastvo po svobodni oceni izbere ono sredstvo, ki se mu zdi primerno (n. pr. prepoved odsvojitve, prepoved drugačnega obratovanja v kakem podjetju itd.). Vsekakor pa mora dotična odredba ustrezati načelu soraz¬ mernosti (uporaba milejšega, a vendar uspešnega sredstva). V odloku je navesti tudi razloge, zavoljo katerih je tako zavarovanje sploh potrebno, ter je odrediti rok, do katerega naj traja začasni odlok. Le iz važnih razlogov se sme ta rok podaljšati. Tudi tak začasni odlok se izvaja administrativno, odnosno sodno. Ako se izda začasni odlok na strankin predlog, ga sme oblastvo navezati na dejanje varščine za škodo, ki bi uteg¬ nila nastati nasprotniku, če se končno ugotovi, da pravno ne obstoji dotična terjatev ali dotični zahtevek. Sploh mora predlagatelj začasne odredbe svojemu nasprotniku povrniti škodo, ki mu je bila povzročena z začasnim odlokom, ako se pozneje pokaže, da je bil začasni odlok neopravičen. Tudi o iem povračilu škode odloča ono oblastvo, ki je pristojno za izdajo začasnega odloka. To oblastvo sme stranko tudi 104 kaznovati zavoljo objesti, če bi bilo vrhu tega oči vid no, da je bil začasni odlok izposlovan iz objesti. V izvršilnem upravnem postopku in sicer tako pri upravni izvršbi v ožjem pomenu kakor tudi pri izvršbi v zavarovanje in začasnih odlokih v zavarovanje je v ome¬ jenem obsegu dopustna tudi pritožba. Jasno je, da se s pri¬ tožbo zoper izvršitev nikakor ne sme več osporavati odlok, ki ga je izvršiti. Po zakonu o občem upravnem postopku je ob izvršbi dopustna pritožba iz razloga, I. da je izvršba nedo¬ pustna (n. pr. ker je proti odloku o obveznosti še dopustna pritožba z odloživo močjo ali ker rok za prostovoljno izpolnitev storitve še ni potekel) ali 2. da se odlok o iz¬ vršbi ne sklada z odlokom, ki ga je izvršiti, ali 3. da odre¬ jena ali uporabljena prisilna sredstva niso v zakonu osno¬ vana ali da se niso ona sredstva uporabljala, ki so za za¬ vezanca najmilejša, ki pa vendar privedejo do smatra, ali 4. zoper odmero izvršilnih stroškov, ki jih izvršilno ob- lastvo naloži zavezancu ob priliki izvršitve dejanj po drugih osebah. V vseh teh primerih pritožba nima od loži ve m oči. Dalje je dopustna pritožba, in sicer z odloživo močjo takrat, kadar zavezanec ob rubežu uveljavlja, da so stvari izvzete od izvršbe ali da se je opravil rubež v prevelikem obsegu, potem kadar zavezanec ali drug upra¬ vičenec do zarubljenih stvari trdi, da zarubljene stvari niso v popolni zavezančevi lastnini in končno tudi zoper odmerjeno višino v razliki radi manj dosežene cene pri po¬ novni dražbi, ki jo je povzročil prvi kupec vsled prepozne položitve kupnine na prvi dražbi. Tudi ob izvršbi v zavarovanje in ob začas¬ nih odlokih v zavarovanje se je moči prito¬ žiti in to i. proti uvedbi izvršbe v zavarovanje, proti za¬ časnemu odloku v zavarovanje in proti podaljšanju roka za trajanje takega začasnega odloka, dalje 2. proti zavrnitvi predloga, da se uvede izvršba v zavarovanje, ali da se izda začasni odlok v zavarovanje ali da se trajanje začasnega 105 odloka podaljša. V slučajih, navedenih pod točko !., torej ob dajatvi, pritožba nima odložive moči. Pritožbo zoper izvršitev je izjaviti ali nasloviti na neposredno višje upravno oblastvo, a predati pri izvršilnem oblastvu samem. Sploh velja za to pritožbo vse ono, kar je predpisano za pritožbo v upravnem postopku, d asi zakon takega izrečnega predpisa nima. Ako je izvršba postala brezpredmetna (n. pr. radi iz¬ polnitve obveznosti ali radi odstopitve od dovoljene izvršbe po upravičencu), dalje ako se naknadno ugotovi, da izvršba sploh ni bila dopustna, ali da je bila opravljena zoper ne- zavezano osebo, v takih slučajih je izvršbo ustaviti in vsa že opravljena dejanja razveljaviti. Isto velja se¬ veda tudi za izvršilno zavarovanje. Nekaj drugega od ustavitve izvršbe pa je njena o ri¬ lo žit e v. Odložitev se odredi, če je upravičena stranka dovolila glede obveznosti odložitev (odlog). Ako pa je upravno oblastvo ali javno-pravna oseba po službeni dolž¬ nosti pokrenila izvršbo, mora to oblastvo ali ta oseba odo¬ briti odložitev. Predpisi upravnega postopnika o izvršitvi imajo v mi¬ slih le obveznosti, ki se odredijo ali ugotovijo z upravnim odlokom. Ne nanašajo se na slučaje, ko smejo organi javne varnosti na osnovi posebne zakonske pooblastitve brez predhodnega postopka odrediti nujne ukrepe za čuvanje javnega miru in reda kakor tudi za odvračanje neposredne nevarnosti. V takih primerih oblastvo ali njej podrejen or¬ gan brez posrednega upravnega odloka kar neposredno iz¬ vaja prinudo. X. O stroških upravnega postopka. Upravni postopek od uvedbe pa do izvršitve povzroča raznotere stroške. Novi upravni postopnik ureja vpra¬ šanje, koga ti stroški obremenjujejo. Razlikuje troje vrst stroškov upravnega postopka. 1. Obči stroški postopka, kakor n. pr. redni osebni prejemki uradnih organov in obči stvarni izdatki urada (za pisarniške potrebščine, za uradne prostore in njih opre¬ mo, kurjavo in razsvetljavo) obremenjajo oblastvo. To pa velja le v toliko, v kolikor kakšen poseben predpis česa drugega ne določa. Tako n. pr. morajo po zakonu o notranji upravi občine poskrbeti za prostore sreskega načelstva, a vzdrževanje zgradb, ki služijo banski upravi, obremenjuje po zakonu o banski upravi banovino. V še večji meri mo¬ rajo občine prispevati k stroškom za državna policijska oblastva. Tudi stranke se deloma pritegnejo h kritju občih stroškov ter se po zakonu o notranji upravi pobirajo po¬ sebne upravne takse za službene posle v občih upravnih in v občinskih stvareh, ki se započenjajo v privatnem interesu državljanov. Vrste in višino teh taks, način njih pobiranja, oprostitve od teh taks in njih uporabljanje predpiše glede državnih oblastev obče uprave z uredbo ministrstvo, glede občin pa občina z odobritvijo bana in ministra za finance. Kar se pa tiče taks po zakonu o taksah, veljajo le določbe zakona o taksah, a zakon o upravnem postopku samo do¬ loča, da za zahtevanje in potrditev prejema vloge ni po¬ birati od stranke nobene takse. 2. K posebnim izdatkom oblastva je šteti stroške v gotovini, ki jih ima oblastvo neposredno ob pri- 107 liki postopka o kakšnem konkretnem predmetu. Taki stro¬ ški so potni stroški uradnih organov, pristojbine prič, iz¬ vedencev in tolmačev, stroški ogleda, pristojbine za raz¬ glase in podobno. Trpi te stroške: a) praviloma stranka, ki je v lastno korist zahtevala uradni postopek, ali stranka, kateri v korist se postopa, ali stranka, radi katere oblastvo po službeni dolžnosti postopa (načelo povzročitve in interesa); b) udeležena oseba, ki po svoji krivdi ali iz objesti po¬ vzroči ves postopek ali kakšno uradno dejanje, mora kriti te stroške (načelo zakrivijenja); c) izvršilne stroške trpi zavezanec, a če so neizterljivi, ona stranka, ki je predlagala izvršbo. Ako zadenejo upravni stroški več oseb, jih mora uprav¬ no oblastvo mednje v pravilnem razmerju porazdeliti. Stranka, ki v lastnem interesu pokrene postopek ali po- edino uradno poslovanje v tem postopku, je zavezana, da na zahtevo upravnega oblastva položi primeren predujem, ki se pozneje v glavnem odloku obračuni. Uslužbencem obče uprave in ministrstva notranjih po¬ slov pripade ob službenih potovanjih, .izvršenih v korist in ob stroških privatne stranke, povračilo potnih stroškov po predpisih, ki veljajo za sodne uslužbence. Drugi potni stroški, ki so nastali zgolj v javnem interesu in ki jih za¬ voljo tega ne trpe stranke, nego oblastvo, se računijo po občeveljavnih predpisih o potnih stroških državnih usluž¬ bencev, v kolikor ni odrejena povprečnina. 3. Tretja vrsta stroškov so osebni stroški strank, kakršni so n. pr. stroški za prihod, za zamudo časa in za zastopnika, pooblaščenca ali pomočnika. Te stroške trpi vsaka stranka sama in se smejo naložiti drugim osebam le potem, ako izrečni predpis kakšnega posebnega zakona o poedini upravni stvari to določa. Kakor gori omenjeno, ima upravno oblastvo včasih tudi izdatke v gotovini za priče in izvedence. Vsaka priča ima pravico do povračila stroškov, ki so 108 bili potrebni za potovanje v kraj in iz kraja zaslišanja in za bivanje v tem kraju, odškodnino za izgubo časa pa sme zahtevati le potem, če je občutno oškodovana v dnevnem zaslužku. Izvedenec, ki ne oddaja mnenja kot službena oseba, sme zahtevati povračilo stroškov, odškodnino za za- mudo časa in nagrado za trud, dalje tudi primeren pred¬ ujem. Za tolmača velja to, kar za izvedenca. Priče ali izve¬ denci morajo svoje zahteve staviti takoj ob zaslišanju ali oddaji izvedenskega mnenja, ker sicer izgube to pravico. O teh pristojbinah odloči upravno oblastvo ali v glavnem odloku ali pa s posebnim odlokom, in se smejo zoper od¬ mero pritožiti priča, izvedenec in oseba, ki mora plačati. XI. O poslovnem redu upravnih oblastev. Nekaj drugega nego upravni postopnik je poslovnik za uprqvna oblastva. Poslovnik ureja ravnanje z urad¬ nimi spisi od trenutka njih prejema v uradu do ureditve rešenih spisov v arhivu, odnosno njih predaje naslovnikom ali pošti. Vse to poslovanje je pisarniška služba v širšem smislu, pri kateri razlikujemo koneeptno službo in pisar¬ il iškomanipulacijsko službo. K konceptni službi spada meritorno obdelavanje urad¬ nih spisov. Semkaj prištevamo sestavljanje pri¬ pravljalnih zapisov , kakršni so zapisniki o ust¬ nih izjavah strank in drugih pri uradnem opravku sodelu¬ jočih oseb (prič, izvedencev itd.) pred oblastvom samim ali pa pri komisijskih razpravah in ogledih na licu mesta in pa zabeležke v spisu o službenih opazkah, ustnih navo¬ dilih i. t. d. Dalje obsega konceptna služba sestavljanje osnutkov (konceptov) za razpise, poročila in dopise. Razpisi so namenjeni podrejenim oblastvom, uradom in zavodom, kakor tudi strankam in ostalim v po¬ stopku udeleženim osebam, poročila so naslovljena nadre¬ jenim oblastvom, dopisi pa drugim uradom in poedincem. ki sploh niso, ali vsaj v dotični upravni stvari niso v odnosu podrejenosti proti upravnemu oblastvu. Po svoji vsebini so ti razpisi, poročila in dopisi na urade trojne vrste, ali ob- vestive, ali pozivi, ali prošnje. Obvestila se napišejo ali po službeni dolžnosti ali na poziv nadrejenega oblastva ali na prošnjo drugega urada. Z njimi obveščava upravno ob- lastvo o izvestnih družabnih in naravnih pojavih, potem o uradnih poslih, izvedenih na poziv ali prošnjo urada, kate- 110 temu je spis namenjen, dalje o drugih pravnih dogodkih, zlasti o takih, s katerimi upravni postopek n. pr. zbog pri¬ tožbe preide na višje oblastvo. Obvestilom je kajpada mno¬ gokrat priložiti razne uradne spise in neredko je vsa ob¬ vestitev le odstop uradnih spisov drugemu uradu na vpogled ali radi nadaljnjega pristojnega postopka. S p r o š n j a m i se nadrejena oblastva naprošajo za odo¬ britev upravnih aktov, ki potrebujejo višje potrditve, in pa za navodila v konkretnem primeru ali za vrste slučajev. A tudi drugi uradi, ki niso ne nadrejeni, ne podrejeni, se naprošajo za pravno pomoč, n. pr. pri ugotavljanju stanja stvari ali pri dostavljanju upravnih odlokov. S pozivom odredi nadrejeni urad podrejenemu, da poroča o dogodkih, da predloži neke uradne spise ali da opravi služben posel zase ali za nadrejen urad. Razpisi strankam so predvsem v teku upravnega po¬ stopka izdani glavni in postranski odloki upravnega ob¬ lastva, nekateri razpisi pa stranko obvestijo zgolj o odlokih drugih oblastev. Z uporabo tiskanih obrazcev in z narekovanjem v ste¬ nogram ali v pisalni stroj se sestava zapisov in osnutkov v dokajšnji meri olajša. K meritornemu obdelovanju uradnih spisov moramo prištevati še pregledovanje ter odobravanje osnutkov in podpisovanje uradnih rešitev. Pregledovanje in odobravanje osnutkov vršita podobno na¬ logo kakor hierarhični ustroj upravnih oblastev, kjer višje oblastvo nižje nadzira, in pa kolegialna ureditev, kjer po skupnem pretresu večina odloča. Oni, ki koncept uradnih rešitev sestavi, večinoma ni pooblaščen, da podpiše rešitev, marveč mora višji uradnik istega oblastva osnutek pregle¬ dati in ga odobriti ali pregledan osnutek celo starešini oblastva predložiti v podpis. To večkratno pregledovanje pripomore, da se koncept čim skrbne je sestavi in ves pred¬ met čim temeljiteje pretrese. Pisarniškomanipulacijska služba se nanaša na pre¬ vzem in pregled došlih spisov, na njih vpisovanje v vlož- ili Bi in druge zapisnike, potem na dostavljanje spisov po- edinim referentom, dalje na prepisavanje in odpravljanje spisov in končno na izpisovanje spisov in njih urejanje v arhivu. Prevzem s pošto došlih spisov se potrdi po veljavnih poštnih predpisih, prevzem osebno predanih vlog pa na zahtevo s posebnim potrdilom. Pošiljke odpira ali oni urad¬ nik, ki je za prevzem določen, ali pa poseben vobče ali glede izvestnih, n. pr. poverljivih spisov določen uradnik ali sta¬ rešina sam, nakar se kolki (taksne marke) na prošnjah uničijo in na vloge pritisne vložna štampiljka urada. Po pregledu pošte po pristojnem konceptnem- uradniku se vloge vpisujejo večjidel pod posebnimi vložnimi številkami v vložni zapisnik, kjer se tudi na kratko označi vse¬ bina predmeta. Poleg vložnega zapisnika se vodijo tudi in¬ deksi (kazala) spisov po imenih in vsebini, a po potrebi celo po tujih vložnih številkah raznih uradov. Po vpisu v vložni zapisnik se spisi izročijo uradnikom v reševanje. Rešeni in odobreni uradni spisi se nato, v kolikor niso v izvirniku rešeni ali v kolikor ni bil hkratu z osnutkom izdelan tudi izvirnik, izročijo v prepisovanje pisarni. Od pristojnega upravnega funkcijonarja podpisani izvirniki ali od pisarne glede skladnosti z izvirnikom potrjeni prepisi rešitev se odpravljajo kuvertirani ali tudi nezaviti z odpravnimi knjigami po lastnih organih ali po pošti, na¬ vadno ali priporočeno, ter z dostavnico ali brez nje. Rešeni spisi se v vložnem zapisniku izpišejo, po izvr¬ šeni odpravi in dostavi pa se preostali uradni spisi vlo¬ žijo v arhiv. Spisi, ki se po preteku določenih evidenčnih rokov morajo konceptnemu uradniku vnovič izročiti (n. pr. radi pospešnic onim, ki niso v odrejenem roku ustregli uradnemu pozivu), se vložijo v posebne predale. Za poverljive spise veljajo deloma drugačni pred¬ pisi, zlasti se pa vpisujejo v poseben vložni zapisnik in hranijo v posebnem arhivu. Iz umljivih razlogov ne more biti povsem enotnega po¬ slovnika za vsa upravna oblastva, ker je notranji ustroj 112 večjih uradov dokaj različen od onega manjših. Imamo pa v naši državi vsaj enoten poslovnik za obče u p r a v T na o b 1 a s t v a , ki ga je 29 . oktobra 1931 . izdal predsednik ministrskega sveta na predlog ministra notranjih poslov. Ta poslovnik ne velja le za vsa obča upravna oblastva nego tudi za ostala državna oblastva notranje uprave in sploh za vsa druga državna oblastva, za katera ni posebnih pred¬ pisov glede poslovan ja in ravnanja z. uradnimi spisi. Ne v vsem obsegu, temveč le ustrezno morajo tudi občine, ki niso obča upravna oblastva prve stopnje, uporabljati ta poslovnik. NARODNA [N UNIVERZITETNA KNJIŽNICA