215
SLAVKO PREGL, NOVA ZGODOVINA*
Zbirka triindvajsetih satiričnih črtic, razdeljenih v tri oddelke: reakcionarna zgodovina, ker se še vmešavajo bogovi (zgodovina, iz katere ste se do danes napačno učili) zgodovina nedoločljive starosti, ki je tuja našemu razvoju, pod skupnim naslovom Nova zgodovina temelji na že znanih mitoloških osebah in najznačilnejših dogodkih, po katerih so te splošno znane (Ikar, Sizif, Prome-tej, Orfej . . .), zgodovinskih osebah in dogodkih (Diogen, Heraklit, maratonski tek, Tantal, Miron, Aleksander Veliki, Gordij, Hanibal, Cezar, Rihard III., Ludvik XIV....), medtem ko so zadnje tri črtice brez predloge prve ali druge vrste.
Predloge, dovolj znane poprečnemu bralcu, ostajajo fabulativno nespreme-
* Slavko Pregl, Nova zgodovina (Mladinska knjiga, Pota mladih, Ljubljana 1972, ilustriral in opremil Andrej Habič).
216
M. Zlobec
njene — Sizif še vedno vali skalo v hrib, Orfej je še vedno glasbenik, vendar so liki, z dogodki, ki jih določajo, preneseni v sedanji, naš čas: Ikar postane poslanec, Sizif živi mirno življenje v stanovanjskem bloku, Zeus postane tovariš, Orfej snema za radio, o njem snemajo filme ... V prvem razdelku, kjer se v zgodovino in mitologijo še vmešavajo bogovi, kar pomeni lahko tudi oblast, ljudi na položajih, se satirične črtice končujejo z najbolj značilnim Ikarovim spoznanjem: »Bolje je biti sprt z volilci, kot pa z bogovi.« (str. 10). Bog je še vedno vsemogočen in odločujoč: njegova beseda velja.
V drugem razdelku so že znani zgodovinski dogodki skoraj nespremenjeni, nova pa je razlaga rezultatov zgodovinskega dogajanja. Diogen, ki si je na seji senata upal zastaviti javno vprašanje: »Kdo je kriv, da ne izpolnjujemo sprejetih nalog?«, zaradi drznosti kmalu konča v kletnem stanovanju bloka, kamor se je moral preseliti iz svoje vile v Atenah. Zato piše v Pisma bralcev osrednjega dnevnika, a mu prispevkov ne objavijo .. . Ko se njegova »nesramnost« še stopnjuje, ga zabijejo v sod in vržejo v morje, kjer utone. Diogenovo poglabljanje v nekatere probleme družbe je bilo pretirano, zato je končal na dnu morja. Nepomembne podrobnosti pa so kronisti izpustili. Ahil sicer tudi tu umre zaradi pete, edinega smrtno ranljivega mesta svojega telesa, a umre zaradi malomarnosti čevljarjev, ki mu ne znajo in no-
čejo popraviti škornjev. Škornji ga žu-lijo, naredijo rano na peti, umazanija mu zastrupi kri in Ahil umre. Morala črtic: človeku na položaju njegovi podrejeni tudi neumnosti štejejo v dobro, kasnejšim rodovom v spomin.
Tretji razdelek obsega samo tri črtice, vendar so ravno te najostrejša satira našega družbenega dogajanja. Nevezanost na mit in zgodovino omogoča Slavku Preglu svobodno invencijo, kar je drzni satiri tu v prid. Ostra kritika neodgovornosti ljudi na položajih, s potrošniškim načinom življenja, banalnosti sredstev javnega obveščanja, zavajanja ljudi. .. dobi v tem razdelku svoj vrh.
Satirične črtice, na največ štirih straneh, sicer nimajo literarnih pretenzij, vendar je satira izpeljana dovolj radikalno, a obenem prikrito, tako da za splošno družbeno kritiko lahko zasledimo tudi znane posameznike. Uporabljanje mitov in starejše zgodovine daje videz neproblematičnosti in odmaknjenosti, vendar jo je znal Slavko Pregl posodobiti in aktualizirati: antagonizem med že znanim in predrugačenim uok-virja posamezne črtice v shemo, iz katere se prvotni konstitutivni elementi nenavadno zamenjujejo in spreminjajo (to je opazno zaradi že znanih predlog), kar pomeni za Preglovo satiro izviren metodološki pristop in obvladanje nasprotij med razkritostjo in prikritostjo zapisanega.
M. Zlobec