Naši otroci
(Selko.)                                          "™
¦ hom trdil. da so otroci v naši vasi dru-gaeni, kakor drugod. Poredni, nagajivi. raz-posajeni, vfasih malo leni, navadno preveč živi, včasih seveda tudi pridni. Vsi pa niso enaki. Učanov Tonček tamle je živ. kakor iskra, prav kakor živo srebro. Nikoli ni na miru, niti v šoli niti doma. Mihčev Pepček je ves drugačen. Miren. tih, pohleven.
Ko sem bival o pofitnicah v svoji so-bici pod streho. sem opazoval njih početje. In pri tem sem jih spoznal vse, od prvcga do zadnjcga. Opisati vam hočem samo one, ki se posebno odlikujejo ali v pridnosti ali v lenobi ali kako drugače. Učanov Tonček naj bo prvi.
I.
Kakor sem že omenil o njem, jc bil živ. živ kakor iskra. Mirovati ni mogel. Posledica tega je bila, da mu je bila vsaka obleka premalo trdna, Oče pa so se pra-skali za ušesi, ko je bila treba vedno žteti denar za novo obleko.
Vsake hlače so (akoj preg-lcdale na kolenih in tam, koder pritiskajo razsrjeni očc ali učitelj skeleče črte. Oumbov je seveda lakoj zmanjkalo. Je že plezal ali na hojo tam v plotu ali na hruško na vrtu, in pri tcm je prijela kaka veja ali kak oklešček tako nesrečno
— 5 -
za ujegove naramnice, da so se ali pretrgale ali pa je odletel gumb. Seveda nobeno ni bilo prav prijotno zanj. Malo potrt je priSel k materi s prošnjo, da bi mu prifili guinb ali scžili naramnico. Oče narnreč niso smeli videti. da bi nosil hlače na rokah.
Čc jc bil na vasi z drugimi otroki, nastal je zopet gotov prepir ali tepež. Mirovati namreč ni mogel. Tega je pocukal. onega dregnil. tretjega udaril. Vsjed tega je bila včasih cela vojska pred Učanovo hišo.
ln knjige, kakšne so bilel List se ni držal lista. Spredaj in zadaj je manjkalo po par listov, in na sredi tudi niso bili vsi. Da ga vsled tega v šoli niso hvalili, mi ni treba posebej omenjati.
Toda vse bi bilo še dobro zanj, samo obleka ga ni trpela.
..Kakšni so vendar ti otroci! Nobena obleka ni dovolj trdna. Nič ne obstoji na njem. En tcden |e v hlačah, pa so takc, kot bi jih svinji izpred rivca po-tegnili. Vse raztrgano, vse preluknjano."
!n mcd tenv ko \<t delalo to očetu največ skrbi, bilo je njemu največje vcselje. imeti večkrat nove hlače. Je moraio biti že malo napuha v mladi glavici!
Oče pa so bili moder mož in so vendar iznašli blago, ki naj bi bilo dovolj trdno za živcga TonCka. lmeli so stare irharstc hlače. Te so prinesli nekega dne iz skrinje in poklicali suhega Trtnika, ki je znal narcdili hlače vsnkemu vaščanu, vclikemu kakor majh-nfmu. Ta je priše! in po dolgem premišljevanju sta še zedinila z očetom, da bo mogoče narediti iz enih hlač dvoje, samo nekaj .,flik" bo treba št1 dodati. Oče so šli zopet v skrinjo, prevrnili vse, pobrali vse iihaste ostanke in izrezke in jih prinesli doli krojaCu.
Le nekikrat sta se menjala noč in dan in žc je imel Tonček' irhaste hlače. Nekako ponosen je bil sprva nanje, saj so bile Se nekam lepo črne in vrhu tega so nosilutake hlače možje. ki jili je najbolj spo-štoval, kakor Mrzlakov stric. Zagarjev oče in drugi.
Plezal je po drevju, valjal se po travi, ali hlače so bile vcdno cele. Le nekaj se jc izpremenilo na njih — črna barva. Vedno boij in bolj so bile rjave, prav grdo rjave. Ta barva je opozorila Tončkove to-
— 6 —
variše na njegove irhovkc. Začeli so kazati nanje. Ceš: kako so grde. strašansko grde.
Kamor ie prišel, kazali so za njim in ga dražili z irhovkami. To je bilo vendar preveč! Treba se je torej iznebiti irhovih hlač, tako je sklenil. Toda to je vedel. da bo moral tičati v njih. dokler bodo cele. Pred vsem jih mora torej raztrgati. Toda kako:
V take skrbi vtopljenega ga je dobila zima ono leto. Prinesla je s seboj dosti snega. Tega je nalresla pol metra na debelo okrog po vasi. Tudi po strmem Dolgem hribu ga je nasula. Ko je pritisnil mraz. da je sneg nekoliko pomrznil, zbrali so sc sanjkarji na hribu. Tudi Tonček je šel, toda brez sani. Tovariši so bili tako vcscli snega, da so cclo pozabili na nje-gove irhovke. A on ni pozabil. Danes ali pa nikoli, tako je rekel.
..No, Tonček. ker nimaš svojih sani, kar na moje sedi, saj je še za enega prostor*. tako mu je prigo-varjal njegov prijatelj Lešnikov Lojze.
nNočcm. Vozil se bom brcz sani."
Nato se je vsedel na ledeno skorjo ter se spustil nizdol. To je 51o! Ko se je ustavil pod hribom, je potipal, če so irhovke še cele: ker še niso irnele luknje, šel je še enkrat gori in se spustil doli. Tako se je vozil brez sani do popoldne.
Bolj proti večeru, ko je postalo mrzlo. jc vtaknil roke v žep in hitel z raztrganimi in premočenimi irhov-kami domov. Malo ga je sicer skrbclo in nekam bo-ječe je stopil v vcžo. Toda upal je, da sc bode zmuznil na peč in tam počakal, da se hlačc posuše. Potem ko bodo suhe. bo pokazal očetu, Ceš, hlače so raztrgane, nič ne vem, kdaj so se tako izvotlile.
Prižel je na peč. Žc se je vesclil zmagc, misleč, ako doscdaj niso zapazili, da so mokre, poslej tudi ne bodo.
Pa varal se je Tonček na peči. Hlače se niso hotelc tako hitro posušiti. Začcie so se, kakor pra-vimo. pariti. To jc razprostiralo po sobi neprijeten duh. Oče so parkrat dihnili skozi nos. nato pa so se obrnili proti peči, češ: ,Kaj se pari?"
__   -J   __
Prišli so bližc in zapazili, kaj in kako je. Tonček seveda ni bil vesel, da so prišli k njemu. Morda so ga podučili, da se sme drsati samo po saneh, a ne po hlačah.
Prvih irhovk sc je pu vendar-le iznebil. Toda kaj. ko so visele še ene pripravljene. Teh si ni upal raz-trgati na snegu.
Tovariši pa so zopet kazali za njim: ,Glejte, ir-hovke ima. irhovke!" Tontku ni kazalo drugega, kakor da s? je držal bolj sobe. da ni hodil med tovariše. No, ker je moral bolj samevati, ker so ga oče večkrat prijeli, da sc je moral učiti. izgubil je tudi nekoliko prejšnje živahnosti. Ne rcčcm, da je bil žalosten, ali bolj resen in manj živ je bil. In to vse so mu nare-dilc — irhovke.