LITURGIKA
ali
sveti obredi pri vnanji službi božji.
Za gimnazijalno, realno in sploh odrastlo mladost.
Spisal
Anton Lesar,
bivši   profesor  na   c. kr. veliki   realki   v   I-jubljani.
Tretji pregledani  natis.
Ponatis druge izdave, kojo je odobrilo velečastito  ljubljansko  škofijstvo vsled odloka z dne 9. junija 1. 1881., št. 693.
&JkVHR\
s.

V Ljubljani 1890.
Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Ped. Bamberg.

V v o d.
§ i.
Kaj je vnanja služba božja, kaj njen namen in kako jo delimo?
Vsa vidna znamenja, katera je Jezus Kristus postavil in njegova sv. cerkev po Jezusovem pooblastenji vpeljala, da po njih kristijan ali milost božjo zadobiva ali očitno razodeva in spoznava svojo zvezo z Bogom, t. j. sveto vero, imenujemo vnanjo službo božjo katoliške cerkve.
Namen vnanje službe božje je tedaj dvojen:
a)  da nam po nji dohaja milost božja,
b)  da ž njo očitno spoznavamo in v sebi oživljamo sveto svojo vero.
Po tem poglavitnem namenu vnanjo službo božjo na dva dela delimo:
a)  vposvcčevalno (zakramentalno), po kateri nam dohajajo mnoge potrebne milosti;
b)   v poveličalno (častilno, hitre vtično), s katero očitno poveličujemo ali častimo Boga ter kažemo, pričamo ali naznanjamo svojo vero.
Vendar je pa posvečevalni službi božji tudi poveličalni namen pridružen, poveličalni pa posvečevalni; n. pr. pri sv. maši ne dobivamo le mnogoterih milosti, ampak ž njo tudi Boga poveličujemo; prav tako z molitvijo ne poveličujemo le Boga, ampak ž njo ga tudi mnogih milosti prosimo in jih tudi  od   njega prejemamo.
Vsa vnanja znamenja in šege, ki jih je cerkev odločila kakemu cerkvenemu opravilu vnanje službe božje, obred (ritus) imenujemo, n. pr. obred sv. maše, sv. krsta, cerkvenega posvečc-vanja, in dr.
Vse obrede vseh cerkvenih opravil pri vnanji službi božji bogočastje (cultus) ali sploh vnanjo službo božjo imenujemo.
Kdor obrede opravlja, je obredni k; nauk od obredov pa obredoslovje (liturgika).
1
§ 2. Ali nam je vnanje službe božje treba?
Vnanje službe božje, posvečevalne in poveličalne, nam je bistveno treba:
1.) Posvečevalne službe božje nam je treba, ker je Jezus milosti, ki nam jih je pridobil s svojo smrtjo na križi, z vidnimi znamenji sklenil in jih hoče z vidnimi znamenji deliti. Pri tem je pa imel Jezus najmodrejše namene.
Z vidnimi znamenji je Jezus hotel:
a)  nas zagotoviti, da v resnici prejmemo milost božjo, in nam tudi naznaniti, kedaj jo prejmemo;
b)  naši slabosti na pomoč priti ter nas po vnanjih znamenjih od posvetnih reči k nebeškim povzdigovati;
c)  nam dati znamenja, s katerimi kažemo, da smo v zvezi in občestvu ž njegovo sveto cerkvijo.
2.) Poveličalne vnanje službe božje nam je treba :
a)  človek je iz duše in telesa, torej se mora tudi tel6 vdele-ževati poveličevanja in češčenja božjega ali bogočastja; to se pa prav s tem godi, da človek svoje notranje pobožne misli,  želje   in   čutila  na znanje daje z vidnimi znamenji;
b)  vnanja služba božja je človeški naravi ee!6 primerna, ker ste duša in telo v tako tesni zvezi med seboj, da se vse, kar se enemu usodi, tudi v drugem čuti in ako se človek nalašč ne potaji, tudi v posebnih dejanjih glasi. To potrjuje tudi j)regovor: «Kar je v srci skrito —■ bode vse očito«, kateri je posnet j>o vsakdanji skušinji. Ako tedaj pobožna čutila, misli ali želje navdajajo človeka, pokazala ali raz-odela se bodo gotovo tudi v vnanjem vedenji njegovem.; nasproti pa tudi vnanja služba božja notranjo pobožnost budi, oživlja in krepča;
c)  kakor posamezen človek svoja notranja verska čutila posamezno očitno kaže, prav tako smo vsi, ki smo združeni v eno cerkev in smo v Kristusu udje enega telesa, dolžni, svojo vero skupno ali združeni na znanje dajati, t. j. skupno in združeni Boga častiti, poveličevati in moliti. Skupna ali združena služba božja pa ne more na skrivnem, t. j. le znotranja ostati, temveč se mora tudi v vnanjem vedenji razodevati ali kazati.
Nikdo pa ne reci: Kristus veleva, «Boga v duhu in resnici moliti», on je tedaj zavrgel vnanje češčenje božje. Jezus je s temi besedami samaritanski ženi hotel reči: Prepir, kateri imate z Judi zavoljo edinega jeruzalemskega tempeljna, bo jenjal, ko bo stara
d
postava, ki določuje le eden kraj za daritve, nehala iu prišla ob veljavo; potem pa bo slehern kraj na zemlji za pravo službo božjo pripraven in posvečen. Vi Samaritani Boga sicer molite in ura darujete, pomena svojih daritev pa prav ne spoznate, njih pomen se vam je zgubil, daritve so pri vas le vnanje brez .pravega duha, podobne so pisanju, čegar črk ne pioznate, ker niste sprejeli razoderija, katero je Bog dajal po prerokih. Mi Judje pa obhajamo na sijonski gori postavno službo božjo z daritvami, katere imajo svet pomen in so predpodoba, in jih tudi uinemo in vemo. «V duhu in resnici moliti» so tedaj pravi: v pravem duhu in v pravem namenu moliti, t. j. pomen vnanje službe božje uineti, in sicer prav umeti, kakor so ga umeli pobožni Judje, ki so vedeli, da je njihova služba božja le predpodoba prave službe božje, ki jo bo vpeljal obljubljeni Mesija. Z besedami: «Boga v duhu in resnici moliti« Jezus torej vnanje službe sploh ni zavrgel, zavrgel je le  vnanjo službo božjo samo  na sebi,   t. j. vnanjo   brez   notranje.
Da Jezus ni sploh zavrgel vnanje službe božje, tudi iz njegovega lastnega vnK-nja spoznamo-; — prav všeč mu je bilo, ko so mu bili naproti prišli ljudje iz Jeruzalema ter so pred njim razgrinjali svoja, oblačila in veje sekali in pokladali na pot, po katerem je na oslici jezdil v Jeruzalem; — zagovarjal je greznico, ki mu je z lepo dišečimi mazili mazilila lasč in s solzami močila mu noge; — Jezus sam je tudi na glas molil, povzdigoval pred in med molitvijo oči k nebeškemu očetu; — molil je kleče, da je na znanje dajal, kako svojo človeško naravo ponižuje pred veličastvom božjim; on je še celo spolnoval šege, ki so bile zapovedane le za staro zavezo.
Iz tega je razvidno, da nam je neobhodno treba vnanjih znamenj  pri službi božji ali  vnanje službe božje.
§ 3.
Kdo je   vnanjo  službo božjo  vpeljal  in vreclil? — komu je  čuti
nad njo ?
Slehernemu kriatijanu ne more biti na voljo dano, ne pri .domači, ne pri očitni .in skupni službi božji voliti in rabiti šege in navade ali vnanja znamenja božjega češčenja, kakoršna si bodi, sicer bi se utegnilo kaj vpeljati, kar bi bilo sveti veri nasproti in bi vsled pregovora: «Kolikor glav, toliko misli* vstale velike zmešnjave, raztresenje ali smeh pri očitni in skupni službi božji.
Zato je Jezus sam že določil bistvene dele posvečevalne in poveličalne službe božje pri daritvi sv. maše in pri sv. zakramentih; nebistvene dele vpeljali in vrediti pa je prepustil onim, katere je postavil, da vladajo njegovo sv. cerkev, t. j. aposteljnom in njiho-
4
vim naslednikom, škofom. Torej so apesteljni obširnejšo vnanjo službo božjo vredili ter skrbeli, tla se je pri nji vse pristojno, po-šteno in po redu godilo in ravnalo i Kur. 14, 40); prav tako so apostoljski nasledniki ob vseh časih culi nad službo božjo in zastran nje dajali po posebnih okoliščinah raznih časov tudi posebne zapovedi.
1/, Jezusovih določil, apostoljskih sporočil in ninozih zapovedi apostoljskih naslednikov so tedaj navade in svete šege] po katerih se  katoliški  kristijani  dandanašnje  vedemo pri službi  božji.
8 4. Kolikera služba božja je bila in je še v katoliški cerkvi ?
Dasi tudi edinost v vnanji službi božji kaj močno pospešuje m podpira edinost v sveti veri, vendar so bile in so še dandanašnji mnoge različnosti v katoliški cerkvi pri nebistvenih dolih vnanje službe božje.
Edina vera in notranja pobožnost se namreč razno razodevate ali očitno kažote po raznih človeških naravinib, dušnih in telesnih lastnostih in od tod izhajajočih šegah in navadah v vnanjem vedenji.
V velikem rimskem cesarstvu, po katerem so apošteljrii sveti evangelij večidel oznanovali, so bili v tem oziru zlasti dvoji narodi poglavitni: izhodnji in za hodu ji; obojim so že apostol jni vnanja znamenja službe božje, kolikor je bilo mogoče ob tistih nemirnih časih, vredili in primerili njihovim lastnijam. —.Kakor učeni sploh mislijo in trdijo, vstanovil je izhodnjim kristijanoni, katere sploh Grke imenujemo po jeziku, ki so ga skorej vsi omikani izmed njih umeli in govorili, službo božjo po večem sv. apostelj Jakob, kije bil v Jeruzalemu ostal; zaliodnjim kristi-janom, katerim sploh Rimljani pravimo po glavnem mestu Rimu, ali latinci po jeziku, katerega so sploh umeli,. pa sv. Peter, rimski škof in poglavar vesoljno cerkve.
Ko je nehalo splošno preganjanje in so kristijani smeli očitno spoznavati sveto vero in vnanjo službo božjo očitno opravljati, razširili in pomnožili so škofje apostoljsko vnanjo službo božjo, t. j. pridejali so mnogotere šege in obrede apostoljskim sporočilom. Izhodnjim kristijanoni sta jo vrcdila zlasti sv. Bazilij, eezarejski škof, in sv. Janez Krizostom, carigrajski patrijarli; zaliodnjim pa sv. papež  Leon veliki, Golazij  in Gregor veliki.
Sčasoma se. je pa ta in una vnanja služba božja še z mnogoterimi vnanjimi znamenji in obredi pomnožila, ozaljšala in dopolnila, predno se je ustanovila, kakoršna je dandanašnja.
5
Iz tega je torej razvidno, da je že od začetka v katoliški cerkvi dvojna poglavitna vnanja služba božja; posebna za izhodno kristijane, ki jo torej imenujemo izhodno ali po poglavitnem jeziku grškega obreda; posebna za zahodno kristijane, kateri pravimo rimska po glavnem mestu Rimu, ali latinskega obreda po jeziku, ki je bil sploh obrazilni jezik po vsem zahodu.
() pumi 11 1. Vendjii' pa ni misliti, tla bi se bili vsi izhodni narodi grških in vsi zahodni latinskih obredov poprijeli brez vsega premena; v pogla-vitnišili delih so sicer ohranili izhodni narodi grško, zahodni pa latinsko podobo službe božje; v marsikaterih manj poglavitnih delih pa ni prijala njih naravnim svojstveni, šegam in navadam; torej so jim jo njihovi cerkveni predniki nekoliko prenaredili. In od tod izhaja, da imajo n. pr.: Armeni, Sirijani, Kopti, Etijopljani sicer grške; Francozi in Lahi milanske škoiije latinske obrede, vendar pa nekoliko različne od čisto grških in latinskih.
O p o m i n 2. V marsikaterih obredih se še celo posamne škofije med seboj nekoliko ločijo, n. pr.: v deljenji sv. zakramentov, v pokopavanji mrličev i. dr. V tem ozira imajo škofije večidel svoje lastne obredne bukve, ki jim jih pa morajo, seveda potrditi vidni poglavar vesoljne cerkve: rimski papež, kateremu je čuti, da se nikjer ne vpelje nič nepristojnega.
Po tem takem je sv. katoliška cerkev veličastna kakor v edini veri, tako tudi v različni službi božji.
§ 5.
V  katerem jeziku je katoliška cerkev sv. evangelij oznanovala in ga
še oznanjuje?
Apos.teljiii in njihovi nasledniki so vsakemu narodu v njegovem jeziku sv. evangelij ob vseh časih oznanovali, in tako se še dandanašnji godi, saj se tudi drugače ne dajo dopovedati verske resnice nobenemu narodu.
Oznanovalei sv. evangelija so se torej, preden so tujim narodom oznanovali sv. vero, seznanili z njihovimi jeziki, in tako je še-dandanašnji.
§ 6.
V  katerem jeziku je katoliška cerkev službo božjo opravljala in jo
še opravlja,?
Tudi vnanje službe božje katoliška cerkev ni opravljala in je tudi dandanašnji ne opravlja le samo v onem jeziku, ampak, kakor kardinal B o n a dokazuje, aposteljni in njihovi nasledniki so jo opravljali v raznih krajih v jezikih raznih narodov, katerim so oznanovali sv. evangelij; torej v Jeruzalemu in Palestini v hokej skem (kaldejskem ali aramejskem), v Aleksandriji, Antijohiji in družili grških mestih v grškem, v Rimu in po vseh zahodnih krajih v latinskem.   Ti  trije jeziki so   bili namreč po-
6
glavitni jeziki tistih narodov, pri katerih so aposteljnj sv. evangelij oznanovali, Ivo se je krščanstvo razširilo po deželah onkraj" Evfrata in Tigrida pri Sirijanih in pri Armenih, Koptih, Etijopljanib. in  druzih  narodih, vpeljali so se tiidi  njihovi jeziki v službo božjo.
Za nas Slovence je zlasti znamenito in mikalno vedeti, kedaj in kako je bil slovanski jezik, ki ga imenujemo staro-slovenski, vpeljan v službo božjo.
Pri zahodnih Slovanih, ki so, kakor mi Slovenci', sv. evangelij prejeli po latinskih učenikih rimske cerkve, je bil seveda latinski jezik vpeljan v službo božjo. — Drugače pa je bilo pri izhodnih slovanskih narodih, katerim sta prišla sveta brata Ciril in Metod iz izhoda oznanovat sveto vero. Po vzgledu prvih krščanskih časov sta narodni, tedaj slovanski jezik, vpeljala v službo božjo. Ta jezik je bil namreč že takrat toliko izobražen, daje bilo to mogoče. Papež, poglavar vesoljne cerkve, seje ra začetka temu podjetju ustavljal, ker se mu je naznanjalo, da je slovanski jezik še nesposoben za službo božjo! Papež Janez VIII. je 14. junija 879 v ti zadevi sv. Metodu tako-le pisal: «Slišali' smo, da sveto mašo poješ v surovem, neomikaneni jeziku (lingua barbara), t. j. v slovanskem (sclavonica).» Ko seje pa po možeh. ki'so slovanski jezik dobro znali in katerih je veliko, živelo po Dalmaciji in v Benetkah, prepričal, da so slovanske cerkvene (obredne) bukve prav in dobro prevedene, dovolil je Slovanom rad, narodni jezik rabiti pri službi božji, in v tem dovolilnein pismu med drugim tudi rekel: *On, ki je ustvaril tri poglavitne jezike: h e b r c j s k i' namreč, grški in latinski, ustvaril je tudi vse druge v čast in slavo svojo* — («Quoniam, qui fecit tres linguas principales, hebrseam scilicet, gršecam et krtinam, ipse cre-avit et alias omnes ad laudem et gloriam silam r).
Dasi je bilo po tem takem več jezikov vpeljanih v službo božjo, opravljala še je služba božja vendar le pri večini katoličanov in se še opravlja v latinskem jeziku, in sicer po vseh krajih in pri vseh narodih, katerim so prišli oznanovat rimski misijonarji sv. evangelij, in to se jo godilo po vsem zahodu; in ne le v Evropi, ampak tudi v druzih delih sveta. V zahodu se je ob istem času, ko se je krščanstvo pričelo, tako le latinski jezik sploh govoril. Ko so pa divji narodi iz severno-zahodne Azije privihrali v rimske pokrajine zahodne Evrope, došla je rimski cerkvi zopet sveta naloga, te divje narode pokristijaniti in njihova divja srca in navade požlahtniti s sveto vero. Sveto, goreče prizadevanje rimskih oznanovalcev je Bog milostivo blagoslovil, in sčasoma so se vsi novi narodi udali sveti veri. Ker so pa bili njihovi jeziki še ne-omikani, vredili so rimski misijonarji pri teh narodih službo božjo v   latinskem   jeziku   že    iz   strahu,   da   bi   se   visokim    svetim
skrivnostim z neomikano in nepristojno besedo no godila nečast in po tem takem tudi -ne popačila sv. vera s kako neprimerno besedo. Pozneje, kakor tudi dandanašnji, rimsko cerkev, glavo vesoljne cerkve, pa zlasti želja po edinosti vodi, da se pri službi božji, posebno pri daritvi sv. maše, ne vpelje kak nov jezik, temveč da se ohrani in rabi latinski jezik pri vseh narodih, ki so po rimskih misijonarjih prejeli sv. evangelij, dasi so tudi že zadosti izobraženi njihovi jeziki.
Vsi jeziki, ki so bili vpeljani v službo božjo, so pa sčasoma zamrli, t. j. ali več ni narodov, ki jih govore, ali pa so se narodni jeziki toliko spremenili, da jezika, kakoršen je bil vpeljan v službo božjo, noben narod več ne rabi v domačem govoru. Tako so tedaj vsi liturgiški jeziki dandanašnji mrtvi jeziki.
Da se pri službi božji mrtvi jeziki še vedno rabijo, izhaja iz visocega spoštovanja do presvotih skrivnosti, katero naj se v tem razodeva, da ostane tudi zagrinjalo vedno enih sv. skrivnosti in opravil vedno eno, t. j. da je jezik, čeravno že zastaran ali celo mrtev, vodno ravno tak, kakoršen je bil iz začetka vpeljan.
O]) o in in. Venilar pa ni misliti, da je živi narodni jezik kje popolnoma izpabnjen iz službe božje. Kar ima sv. cerkev opravljati ali govoriti z ljudstvom, v ljndstvenem živem jeziku opravlja in govori; tako n. pr. v živem narodnem jeziku božjo besedo oznanjuje, z ljudstvom v domačem jeziku pri popoldanski službi božji in pri vseli pobožnostih moli, ljudstvu v njegovem živem jeziku dolžnosti razlaga, pri sv. zakramentih marsikaj   govori  v  narodnem jeziku, i. dr.
Ker je pa koristno in tudi treba, da kristijani umejo vso službo božjo, torej tudi to, kar se v mrtvem jeziku opravlja, pride se jim po drugem potu na pomoč, in sicer zlasti s tem. da se jim svete obredne bukve v živi domači jezik prelože in služba božja razlaga v narodnem jeziku.
Vrh tega pa namen službe božje ni le pouk in spodbuda, ampak njen poglavitni namen je, prositi ali podeliti milost božjo. Da se doseže ta poglavitni namen, pa ravno treba ni, da bi človek, kateremu sv. cerkev milosti prosi ali mu jo deli, tudi umel jezik, v katerem mu milosti prosi ali deli; v tem oziru mu je zadosti, da sploh ume pomen sv. opravila in da svoj namen sklene z namenom svete cerkve.
§ 7.
Ali je kristijanu treba vedeti pomen vnanjih znamenj službe božje?
Pri službi božji smo s pravo pobožnostjo in koristjo le takrat pričujoči, kadar razumevamo, kaj pomenjajo njene šege in vnanja znamenja; torej nam je sv. dolžnost, seznaniti se z vna-njinii znamenji  službe božje.
s
Da se pa to zgodi, cerkev svojim služabnikom zapoveduje, vernemu ljudstvu vnanjo službo božjo tako razlagati v domačem jeziku, da jo umejo. akoravno se opravlja v tujem, t. j. v katerem koli zamrlem jeziku.
Katoliški Škofje in mašniki to svojo dolžnost povsod spol-nujejo s tem:
a) da   vernemu   ljudstvu   v   pridigah   in   krščanskih   naukih
službo božjo razlagajo v domačem jeziku; h) da spisujejo in  priporočajo   brati   bukve,   v katerih   so vsi obredi  katoliške  cerkve  od besede  do besede preloženi v živi   narodni jezik,   tako da verni  molijo v svojem jeziku prav to.   kar škofje in mašniki v tujem; c) da vernim v pouk spisujejo in v roke dajejo knjige, katere razlagajo   vso   službo   božjo   ali   natanko,   ali   le   bolj   ob kratkem v domačem jeziku. In uprav v ta  namen   so  spisane  tudi bukve, katere   imaš zdaj v roki.
Prvi   de I.
S 8.
Poscečevalni obredi.
.Posveče varnim obredom prištevamo:  a) daritev svete maše;* b)   svete   zakramente   (svetstva)   in  c)  svetila   (zakramentale).  — Središče in solnee vse službe božje ali vsega bogočastja je daritev svete maše; o nji bodi torej najprej govorjenje.
I. Oddelek.
O   <S.a,xitvT  svete   maše.
§ 9-Nauk o daritvi svete maše.
1.) Sveta maša je vedna daritev nove zaveze, v kateri se Kristus Gospod v podobah kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu po mašnikovih rokah nekrvavo daruje, kakor se je krvavo daroval na svetem križi-, ali z drugimi besedami: sv. maša je veden spomin in nekrvavo ponavljanje krvave daritve Kristusove na križi!   •    •
Beseda «maša» se večjidel razlaga iz latinske* besede «missa> = «izpuščenje», ker je bila v starodavnih časih navada, ljudstvo slovesno izpuščati po dokončani daritvi. Beseda «maša» = «m i s sa» torej ne zaznamuje bistva presvete daritve; cerkveni učeniki pa so presveto daritev «missa» imenovali zavoljo tega, da so presveto skrivnost prikrili nevernikom_ in jo varovali oskrunjenja; a verni so že vedeli, kaj naj si mislijo pri tej besedi. Iz spoštovanja do starosti in ker- je bilo to ime že sploh prišlo v navado, ohranilo se je do današnjega dne v vseh jezikih  za presveto daritev nove zaveze.
2.) Daritev svete maše je prvič Jezus sam opravil pri zadnji večerji, ko je kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri, daroval se v podobah  kruha  in   vina  svojemu  nebeškemu Očetu
to
za vse ljudi in se zavžiti dal aposteljnom. — To presveto daritev je pa Jezus pri zadnji večerji tudi za vse čase postavil ter jo ustanovil v svoji cerkvi, ker je dal aposteljnom oblast in povelje, prav to delati, kar je sam storil pri zadnji večerji, t. j. prav tisto sveto daritev vedno opravljati v njegovem imenu in njemu v spomin.   «To storite v moj spomin,>
3.) Aposteljni so povelje Kristusovo: «To delajte v moj spomin^ zvesto spolnovali, isto tako'njihovi nasledniki, in je še vedno spolnujejo mašniki sv. katoliške cerkve, kateri pri sveti maši prav to delajo, kar jo Jezus storil, pri zadnji večerji.
4.) Pri sveti maši se Bogu prava daritev daruje; Jezus Kristus jo sam opravlja, ki se daruje v ločenili podobah kruha in vina, v podobah krvave smili, nebeškemu Očetu v mašnikovih rokah; 'opravlja jo pa tudi mašnik, ki Jezusa daruje nebeškemu Očetu, in verno ljudstvo z masnikom vred.
# 5.) Sveta maša jč bistveno prav tista daritev, kakor daritev ■  na svetem križi:
a)  ker tu in  tam  prav tisti daruje — Jčzus Kristus;
b)  ker je tu in tam prav tisti dar — Jezus Kristus;
b) ker  se'tu   in   tam   prav   tisfemu   daruje   —   nebeškemu Očetu. . Daritev sv.'maše se od daritve svetega križa v tem razločuje:
a)  da je Jezus na križi prelil svojo kri, pri sv. maši jo pa ne preliva.' Ta je torej nekrvava daritev, ker Jezus več ne trpi, .več ne umrje, una pa je bila krvava;
b)  da še je Jezus na križi sam daroval; pri sveti maši se Jezus sicer tudi sam daruje, darujemo ga pa tudi  mi.
Po mašnikovih besedah, ki jih v Kristusovem imenu izgovori, je pričujoče Kristusovo telo v podobi kruha in Kristusova kri v podobi vina; ker ste podobi očitno ločeni, stavi se nam tako Kristusova smrt nekrvavo in skrivnostno pred oči.
6.) Sveta maša se daruje Bogu in v čast svetnikov; pri sveti maši se spominjamo svetnikov, da se Bogu zahvaljujemo za milosti, darove in zveličanje, katero jim je Bog že podelil, in da jih kličemo na pomoč.^
Sveta maša se pa Bogu daruje: a) v častno daritev. Izmed vseh opravil Kristusova da-rovalna smrt Boga najbolj poveličuje, ker se v nobenem dejanji neskončna svetost in milost Božja tako lepo ne razodeva, kakor "pri sv. maši; ni ga torej opravila, ki bi za-moglo Bogu prijetnejše biti, kakor spreminjevanje kruha in vina, t. j. ponavljanje Kristusove smrti;
11
b)  v zahvalno daritev. V zalivalo za vse milosti in dobrote, ki nam jih je Bog skazal in dodelil;
c)  v prosno daritev. Kakor ni dejanja, ki bi bilo bolj v božjo čast od sv. maše, prav Tako je prošnja, skle-ncna z obhajanjem Jezusove rešnje smrti,, najmočnejša, 'naj-
•   silnejša, Bogu najvšečnoja, ker nam je Jezusova smrt za-dobila vse milosti;
d)  v spravno daritev. V nji zadobivamo milost pravega spro-obmenja in kesanja nad svojimi grehi in, odpuščanje časnih kazni, za katere se nam je'po odpuščenih grehih Še pokoriti.
7.) Sveta maša se opravlja za vse, ki morejo doseči večno izveličanje; splošnega sadu sv. maše so torej vdeležujejo vsi pravoverni  kristijani na zemlji in dušo v vicah; posebnega pa:
a)  mašnik, ki sv. daritev opravlja;
b)  tisti, za katere jo-zlasti opravlja;
c)  vsi, ki so pri sv. maši pričujoči ali pa žele, pričujoči biti. Sveta maša se opravlja:
a)  za vse žive pravoverne kristijane: za pravične, da bi , jih Bog obvaroval v pravičnosti; — za grešnike,, da bi jim Bog dodelil milost pravega spokorjenja. Tudi se smo opravljati za krivoverce, da bi jih Bog pripeljal v svojo edino izveličalno cerkev;— in tudi za n ekrš če n c, naj  bi jim Bog dal priti k spoznanju resnice;
b)  za vse, ki .so umrli v cerkvenem  občestvu in so v vicah. Za tiste pa, ki -v cerkvenem občestvu niso umrli, se daritev
sv. maše" ne sme opravljati, ker cerkev, nima poroštva, da njena molitev more pomagati tem, ki v življenji niso hoteli biti v zvezi ž njo. — Torej sveti cerkvi vedno rabi pravilo: «S temi, s katerimi v življenji nismo bili v občestvu, tudi po smrti ne moremo imeti občestva; nje ima le Bog v rokah.»
§ 10.
Tvarina, daritve*sv. maše.
Tvarina daritve sv. maše sta kruh in vino." Kruh mora biti spečen, kakor kruh sploh, toda iz pšenične moke in le z vodo umešen. — Daritev sv. maše je veljavna, bodisi kruh o j) resen, t. j. neprekvašen, bodisi p rek vaš en. Ycnder se pa v katoliški cerkvi latinskega in armenskega obreda k sveti • maši jemlje le opresni kruh zato, ker je zelo verojetno, da je Jezus spremenil opresen kruh; bila je namreč zadnja večerja «p r v i dan o p res ni h kruhov », in takrat je bilo Judom prepovedano, imeti kaj neopresnega kruha v hiši.
12
Opresni kruli pa tudi prav lepo naznanja čistost Kristusovega telesa in dušno č-istošt, ki  je potrebna k- svetemu obhajilu.
Hostije iz opresnega kruha so pri latinskem obredu okrogle, 1k isti jo iz prskvašenega kruha pri grškem obredu pa tudi štiri-oglate.
Opomin. Tudi Maroniti, Kaldejci v Malabaru in Grki v fGrotafei'ati» . in pri Materi Božji  «de„Grafeo» jemljejo upresen kruh k sv. maši.
Vino mora biti nepokvarjeno, iz grozdja vinsko trte, ka-kdišno je Jezus imel pri zadnji večerji. — Vinu se' po cerkvenem povelji nekoliko vode (kake tri kapljice in k večjemu za tretjino vina) priliva.
Prav modro in primemo je naš [zveličar sveti maši kruh in vino v tvarino izvolil, kajti
a)  s tem nam je zlajšal vero v čudovito spreobrnenje. Vsak dan namreč vidimo in čutimo, da se kruh in vino po naravni poti spreminjata nam v meso in kri; koliko lažje nam je torej verovati, da se kruh in vino na Jezusovo besedo spreminjata v telo in kri njegovo; -
b)  nam je tudi  lažje   um6ti,   da je   presveto rešnjc   telo   naši .duši duhovna hrana.
Kruh za svetoi maso, ki je bil ob vseh časih tenak in okrogel, se imenuje hostija, t. j. dar; večjidel mu je vtisnena ali podoba sv. križa ali križanega Jezusa ali p resvctega njegovega i mena.
Vino sme biti barve katere koli; vender. se je zlasti belo (rudeče) vino „za sveto mašo jemalo in se še dandanašnji najraje -jemlje.
•§  ti.
Česa je za daritev svete maše še treba ?
Za sveto'mašo treba tudi: A. Posebne dubovske obleke in 'B. posebnih posod.
A) Duhovski  o b 1 e k a. *                                           •
Po starodavni navadi, ki se opira na apostoljska sporočila, imajo duhovni pri službi božji posebna oblačila, in sicer iz naslednjih vzrokov:
1.) zato, da se presvetc skrivnosti ločijo od navadnih posvetnih
.opravil; 2.) zato, da se po njih naznanja   sveta   služba   in   visoka  čast
katoliškega duhovna; 3.) zato, da je visoki   pomen, ki   ga   imajo   duhovna oblačila,
duhovnemu samemu v mnogotero opominjevanje, vernemu
ljudstvu pa v poučenjc.
13
I.  ] hihovščini lastna oblačila pri .božji službi in tudi zunaj nje so:"
1.) Ta la r. Taliir sega do peta in je brez vse posvetne lepotije, in torej duhovna opominja, skrbeti, da bi le Bogu bil všeč, ne pa svetu, in da bi vsa njegova dejanja bila poštena. Papež imajo taliir bele barve, k a rdi n ali -škrlatove, škofje vijolične, duhovni črne, menihi pa, kakor je v njihovem redu zapovedano, ali črne, rjave aH bele.
2.) Ovratnica ali kolar (colare).
3.) Masna kapa (nagla vil ica, bir.et ali kvadrat). Njeni trije kviško moleči konci pomenjajo presveto Trojico, štirje pa sv. križ naznanjajo."
II.   Masna oblačila mašnikonl lastna so:
1.) Ppramnica (oglavnica, aniikt, humerale), katero so nekedaj čez glavo potegovali, dafldanaSnji jo pa tako oblačijo, da nune, pleča in vrat ogrinja. — Efumerale pomenja čelado izveličanja, s katero se nam je .vojskovati»zopej." skušnjave, "ki izvirajo iz počutkov, kateri nas kaj radi k liudcmu vlečejo.
2.) Masna srajca (alba); t. j. bela, platnena   srajca do peta. — Njena belina pomenja čistost in nedolžnost, ki ste. največja " lepota "in najboljše popravljanje za presveto daritev."
3.) Pas (c i n g u 1 u m), s katerim se masna .srajca - nad ledjem podpaše. — Pas niašnika" opominja dolžnosti do treznosti in  vzdržnosti, da mu počutki čistosti ne omadeževajo.
4.) Naročnica (rokavnica, manipulus) na levici; ona je   bila   nekedaj platnen robec (platnena  rutica),   s katerim   si ie ■ mašnik  pot  brisal.   Ona tedaj   niašnika opominja, v Gospodovem vinogradu pridno truditi se in spokorno živeti.
5.) Nadramnica (naprsnic-a, stola); ona niašniku visi okoli vrata z ram, pri sv. maši-pa se čez prsi križema preprega. Bila je nekedaj bel, platnen, širok robec; pomenja pa oblačilo pravičnosti, svetosti in neumrjočnosti,. ki so nam v zgubo šle po Adamovem grehu in nam jih je zopet pridobila Kristusova smrt na križi. — Htola je tudi znamenje mašniške oblasti, torej je ne sme čez obe rameni viseče obleči, kdor ni mašnik; in mašnik nobenega svetega opravila brez nje razen sile ne sme opravljati.
6.) Masni plašč (casula). Masni plašč je bil nekedaj široko in sešito oblačilo, ki je. ves život ogrinjalo. Pomenja, kar se posnema iz škofovih besedi pri mašnikovem posvečevanji, ljubezen, ki vse Gospodove zapovedi kakor sladak jarem-, pre-jemlje in natanko izpolnuje.
Pri družili duhovnih opravilih mašnik oblači srajčico (korsko  srajco, rohet),. ki je prikrajšana masna srajca,; pri
M
" posebnih slovesnostih, kakor n. pr. pri procesijah, večernicah in dr.,
pa tudi še širok, v  krogu vrezan plašč (veliki plašč), ki še po
latinsko pluviale zove ali pa tudi imenuje večernični plašč.
IEL Škof imajo zraven masnih oblačil za slovesno sv. tnaŠo Ste
•posebna oblačila v znamenje višje oblasti ih še svetejše službe; ta so :
1.) Posebni čr evlj i (sandalia), ki naznanjajo, da so škof neutrudljivi oznanovalec svetega evangelija.
2.) Prstan (annulus), ki je znamenje, da so škof še v tesnejši zvezi'z vernimi sv.oje škofije'in tako rekoč zaročeni ž njimi.
3.) Zlati prsni križ (prsnik, peetorale) v znamenje ljubezni do križahega Jezusa.
£.) Leviti (štihar, dalmatica, tunicela) v znamenje, da "imajo vsa duhovna posvečenja in polno duhovsko oblast.
5.) Rokavice .(chiroteca), one pomenjajo blagoslovila, ki jih škofje vernim dele.    .
6.) Škofovska kapa (mitraj infula); ona pomenja visoko čast in službo, ki jo imajo škofje kakor namestniki Kristusovi; ona je čelada, ki škofa opominja, svojo službo opravljati srčno . in brez strahu pred ljudmi. — Njena dva na-kviško moleča konca pomenjata veličastvo, v katero je nebeški oče Jezusa povzdignil (Fil. 2, 8. 9.) in "od tod tudi visoko "škofovsko čast in službo. .
7.) Pastirska palica (pastorale) v znamenje, da imajo škof višjo oblast nad vernimi svoje škofije.
Papež tudi nekaterim mašnikom in redovnim predstojnikom zavoljo njihove službe to čast* dodele, da smejo pri duhovnih opravilih imeti škofovska oblačila, ki jih «škofovska znamenja* imenujemo. ■— Take mašnike zovemo prelate.
IV.  Nadškof ali veliki škof* (arehiepiseopus) imajo vrh mašniškili in škofovskih oblačil še p al i um ali kreželec ali plašče.c, to je blagoslovljeno belo volneno, s črnimi križci pre-tekano ovratnico, v-znamenje polne škofovske oblasti.
V.  L e v i t o m, k i m a š« n i k u p r i s 1 o v e s n i s v e t i m a š i strežejo, lastna oblačila so:
1.) Naramnica', masna srajca, pas, naročnica, kakoršne imajo mašniki.
2.) Dalmatiko ali sluznice (leviti), ki imajo široki rokavi, kar pomenja radodarnost in usmiljenje do ubozin, kakor so aposteljni dijakone izvolili in postavili zlasti iz namena, da so prevzeli skrb za uboge.
To oblačilo se imenuje < dalmatika,», ker so nekedaj po Dalmaciji "nosili taka oblačila, ki so bila zelo podobna oblačilu dijakonov.
15
3.) Dijakon nosi tudi štolo, toda le na levi rami, ki jo pod desno pazduho s pasom priveze.
Tudi dečki, ki pri božji službi duhovnom strežejo, in cer-kveniki imajo posebna oblačila; bela kratka srajeica ali rokct' jih opominja, naj bi bili nedolžni in pobožnega duha, kakor angelji božji, ki- so se, kakor nam sv. pismo pripoveduje, večkrat v belih oblačilih prikazali ljudem.
Pri sv. maši streči je velika čast: kakor je mašnik božji namestnik, so strežeji namestniki angeljev, ki so božji složni duhovi. _
Vse perilo, v cerkveno rabo namenjeno, mora platneno ali prteno biti.
Mašili plašč, naročnica, stola in večeru ični plašč so za razne Čase in opravila raznih barv (boj). Cerkvene barve in njihovi pomeni so:
1.)- Bela (sreberna ali zlata), in sicer:
a)  o vseh Gospodovih praznikih v znanjenje- veselja nad veli-častvom Kristusovim in nad dobrotami, ki smo jih prejeli ponj ein ;
b)  o praznikih Matere božje, angeljev in vseh svetnikov, ki niso mučenci, v znamenje njih nedolžnega ali spokornega življenja.
2.) Rdeča:
a)  o binkostih v znamenje ljubezni, katero je sv. Duh bin-koštni praznik v podobi ognjenih jezikov nad aposteljne izlil in jo še vedno s svojo milostjo  izliva vernim  v srca;
b)  o praznikih sv. mučenikov (spričevalcev, mučencev) v znamenje njihove ljubezni do Jezusa, ki jih je gnala, da so zanj
,premi svojo kri.
3.) Zelena ob nedeljah po sv. treji kraljih in po binkostih, ob katerih nobenega posebnega svetniškega spomina ne obhajamo, v znamenje upanja večnega izveličanja, ki* ga nam je Jezus pridobil.
4.) Vijolna (vijolična, modra) vadventu in postu, pripros-nih in spokornih procesijah v znamenje ponižnosti in spokornosti.
5.) Orna veliki petek, pri maši za duše v vicah in pri pogrebih  v znamenje žalosti.
b) Cerkvena posoda pri sv. maši.
1.) Kelih (kupa, calix) za vino in presveto rešnjo kri;
2.) patena (božja skledica) za hostijo in presv. rešuje tel6;
3.) posodici (vrčiča, urcaoli,,anipullaj) za vino in vodo.
Kelih  in  patena  sta zlata ali sreberna ali bakrena- po , premožnosti cerkve ali župljanov;   če nista zlata,   morata biti pa vsaj pozlačena iz spoštovanja do presvetega zakramenta.
Ki
Kolih  se za sveto mašo Uik6-le pripravi:
a) privesi se čez kelih brisalna -rutica (otiralo, purifica-torium),- s kojo  mašnik   kolih   in svoje prste,   s katerimi 'seje dotikal svetega rešuj ega telesa, obriše po presv. obhajilu; h) na puritikatorij se položi patena;
c)  patena se pokrije s .pokVival-oml ki se p al a imenuje; ž njo je tudi kelih po darovanji pokrit:
d)  ogrne se ves kelih s plaščičem (ogrinjalo, velum), ki .   je iz enacega blaga,   kakor masni plašč;  pred darovanjem
se kelih odgrne in po sv. obhajilu zopet pogrne;
e)  nad plaščec se dene masna burza, t. j..veče pokrivalo, v katerem je telesnik (corporalc), ki se na altarji razgrne, da se nanj postavi kelih in po darovanji tudi hostija-položi.
Kelih in pateno, smejo škofje, vso drugo cerkveno obleko pa tudi mašniki, v to pooblaščeni, blagoslavljati.
Opomin. Cerkvena posoda, ki se potrebuje pri družili opravilih službe božje:
i.) Monštranca  ali   kazalnica   (moristrantia,   osten-
soriiun) z  l-unico  (lunin srp) v sredi, kamor se'presv. rešuje
'tel6  dene,   da  se k  molitvi  izpostavlja   in   v   procesijah   nosi. —
Monštranca je le pri  nas katoliških Kristijanih v navadi, -ker le
pri nas vera-živi, da je Jčzus v presv. zakramentu resnično pri-
' čujoč. — Lunico smejo le škof blagosloviti.                   .   .
2.) Obhajilni kelih (ciborium), podoben masnemu kelihu, samo da je s pokrovom. V njem se hranijo male sv. hostije, s katerimi se verni obhajajo.
3.) Mivnica za umivanje rok po darovanji; bila je nekedaj potrebna, ker so si škof ali niašnik.pri razločevanji darov roke onesnažili. Sedanje umivanje rok pri sveti maši spominja le neke-danjih časov, mašnika pa opominja, da mora čistega srca biti, kdor opravlja skrivnost prpsveto.
4.) Kadilnica (thuribulum) in čolnič (navieula) z žlici co (cochlear) za kajo pri slovesni sv. maši in pri mnogih druzih cerkvenih opravilih. — S kadilom pri službi božji kaditi je že starodavna navada; še celo neverske narode nahajamo, ki so svojim inalikom kadilo zažigali. — Drago dišeče kadilo so tudi Judje pri svoji službi božji vžigali, in kralju Davidu je bil v nebo se vzdi-gajoči kadilni dim podoba Bogu prijetne molitve. Kadila so tudi sv. trije kralji novorojenemu Jezusu v dar prinesli in ž njim, kakor razlagajo sv. cerkveni očaki, božjo naturo novorojenega Jezusa naznanjali.  V skrivnem  razodenji se molitve angeljev in svetnikov
17
naravnost  imenujemo   kadilo  v  zlatih   skledicah,   (5,   8.) — Prvi kristijani  so  dišeče kadilo  zažigali,   da -so  si v otlinah   in   podzemeljskih kletih,  kjer  so  zavoljo  preganjanja skrivaj   opravljali službo božjo, preganjali slabi zrak in smrad. Zdaj pri službi božji s kadilom kadimo.:
a)  v spomin na prve žalostne čase;
b)  da skazujemo Bogu dolžno čast in
c)  v opominjevanje, kako naj naša molitev k Bogu puhti. 5.) Krstni kamen (baptisteriam) za krstno vodo; oni je
redno znamenje župnijske cerkve,  ker  se le   v njih deli sv. krst.
6.) Kropil ni kamen za blagoslovljeno vodo, s katei-o se kropimo, kadar v cerkev stopimo ali iz cerkve gremo.
7.) Posode za sv. olje, ki se rabi pri svetem krstu, pri sv. birmi in pri poslednjem olji, pri mašnikovem posvečevanji in pri nekaterih cerkvenih blagoslovilih, ki jih smejo le škof opravljati, n. pr. pri posvečevanji kelilm in patene, cerkve in altarja, zvonov, i. t. d.
Opomin. Cerkvene knjige so:
a.) Masne bukve (missale); b) obredniške bukve (rituale); c) škofovske obredniške bukve (pontificale); d) m o 1 i t v e n e b vi k v e ali brevijar (breviariuni) in e) cerkvena p r a t i k a ali koledar (directorium).
§   12. Nekoliko pogldvitniših cerkvenih določil o, sveti maši.
1.) Daritev sv. maše se sme opravljati le na altarji, ki mora biti zidan in da ga sami škof posvete, po vrhu mora imeti kameneno ploščo vzidano, sicer pa vloien štirioglat kamen, ki so ga škof posvetili in ki se imenuje portatile ali prenesljiv altar.
Kakor ni nobenega ljudstva brez katere vere in brez daritev, ga tudi ni, ki bi za svoje daritve ne imelo altarjev, t. j. nekoliko zvišanih krajev, kamor so polagali daritve. Ko je Noe iz ladije stopil, postavil je altar in je Bogu daroval zahvalno daritev. Mojzesu je sam Bog zapovedal postaviti dva altarja, eden za žgalne daritve zunaj šotora, drugi za kadilo v sv. šotoru.
V krščanski cerkvi je bil prvi altar sveti križ, na katerem se je Jezus daroval v spravo za grehe vsega sveta. Ko je Kristus postavil nekrvavo daritev nove zaveze pri zadnji večerji, bila je navadna miza njegov altar. Prav tako so tudi aposteljni sveto skrivnost v začetku obhajali na navadnih mizah, pozneje so bile pa posebne mize ali altarji v to določeni, toda tudi leseni, lahko prenesljivi in premakljivi, ker so zdaj tu, zdaj tam darovali in zavoljo preganjanja niso imeli posebnih krajev, službi božji odločenih.   Se  dandanašnji kažejo v Rimu v  lateranski cerkvi tak
2
L8
lesen altar, na katerem je daroval sv. Peter in njegovi nasledniki. ()d časov Konstantina Velikega so začeli v zidanih cerkvah tudi altarje zidati ali iz rezanega kamenja, še celo iz samega mramorja soje stavili. Papež Silvester,(1. 314 do 335) pa je dal zapoved, da morajo biti altarji ali iz samega kamenja ali vsaj  zidani:
a) že po vzgledu očaka Jakoba, ki je kamen, kateri mu je bil,
iz očetove hiše bežečeinu, vzglavje po noči, v spomin božje
prikazni postavil ter ga posvetil s tem, daje nanj olja vlil
Bogu v dar, in h) ker kamen ali skala pomenja Kristusa, ki je prav za prav
naš altar, dar in mašnik.
Le samo tisti leseni altar, na katerem- je sv. Peter maševal, pripustil je papež Silvester jz spoštovanja še ter določil, da le papeži smejo maševati na njem. Prav ta. papež je ustanovil tudi obred, po katerem se posvečujejo cerkve. — V petem stoletji so bili kristijani tako vneti za božjo čast in veličastno službo božjo, da so sem ter tja altarje delali iz čistega srebra ter so jih zaljšali z drazimi kameni in biseri. Pulherija, sestra Teodozija mlajšega, je veliki cerkvi v Carigradu v dar podelila še celo altar iz čistega zlata. Taki dragi altarji  so bili seveda posebne izjeme.
V prvih stoletjih ob preganjanji so sveto mašo najraje opravljali na grobčh sv. mučenikov, kamor so torej premakljive altarje postavljali mučenikoni v čast in da So se spodbujevali k stanovitnosti in spoznanju sv. vere. Pozneje so na njihovih grobčh zidali cerkve, in ker grobov sv. mučenikov ni bilo povsod, kjer je bilo cerkve treba, dala je cerkev v spomin stan; nekedanje navade zapoved, da se sv. ostanki ali kosti sv. mučenikov denejo v altar pod njegovo ploščo ali v fdoščo samo, ali pa da se vsaj kamen (portatile) vloži v altar, v kateri so škof zazidali sv. ostanke. Iz prav tega vzroka se altarne mize skoraj sploh delajo tudi v podobi mrtvaških rakev.
Opomin. Misijonarji in vojaški duhovni, ki hodijo od kraja do kraja, imajo še dandanašnji le premakljive in prenosljivo altarje.
2.) Altar, pri katerem se mašnje, mora biti pogrnjen s tremi belimi, platnenimi prti, ki nas spominjajo belih prtov, v katere je bilo zavito Jezusovo telo v grobu.
3.) Na altarji mora biti bridka martra (razpelo) v živi spomin krvave daritve na križi, ki se pri sv. maši nekrvavo ponavlja.
4.) Na altarji morata biti najmanj dva svečnika, na katerih ste nataknjeni čisto voščeni sveči, ki morate goreti pri sv. maši.
Luč pri sv. maši in sploh pri službi božji ima mnogo pomenov:
lil
a) Ona nam pomenja Jezusa samega, živega Bogi, ki se sam imenuje • « 1 u č svet a »;
h) ona pomenja tudi aposteljne, ki so luč Kristusovo, t. j. večne resnice sv. vere, oznanovali in razširjali povsem svetu; torej se v bolj premožnih cerkvah nahaja po dvanajst svečnikov pri večjih slovesnostih, zlasti  na velikem altarji;
c)moi\& nas opominja k pobožuosti; kakor plamen na kvišku planiti, tako naj  se naša srca vzdigujejo k Bogu;
d)  dna nas budi k dobrim delom;  kakor liič*z milo svojo svetlobo   razsvetljuje   temni   kraj,   tako   tudi   mi   bodimo  s ' pobožnim življenjem lep vzgled  svojim bližnjim in luč,   da naša dobra dela vidijo in poveličujejo nebeškega Očeta;
e)  ona je znamenje veselja; sv; pismo rajsko-veselje in izve--   ličanje  rado   imenuje večno luč,   žalost in  pogubljenje pa
tenjo, trdo temo; f) poslednjič  nas   luč  pri  božji   službi   spominja   prvih   krščanski li čas o v. o preganjanji, ko so se kristijani morali skrivati v temne in podzemeljske- kraje s službo božjo, ali jo po noči obhajati, in jim je luči treba bilo,  kakor je je tudi nam treba, kedar.jo opravljamo ob temnem času. ►Sveče,   katere   gore  pri   sv.-maši,   morajo   biti   čisto   voščene, v znamenje, da se v nji daruje Jezus, najčistejši sad deviškega Marijinega telesa, kakor je vosek najčistejši cvetni sad. — Naj bi pač tudi naša srca bila vselej čista ali vsaj očiščena v pravi pokori.
5.) Daritev sv. maše se sme opravljati v posvečenih cerkvah; le v sili in s škofovim privoljenjem v katerem drugem pristojnem kraji, toda vselej na posvečenem kamena, kateri imenujemo por-tatile, t. j. prenosljiv, premakljiv altar.
6.) Sveta maša še sme vsak dan opravljati, le veliki petek ne; veliki četrtek in veliko saboto je v vsaki župnijski in meniški cerkvi le ena sv. maša pripuščena.
Opomin. Veliki petek se nekrvava daritev sv. maše ne opravlja: a) ker nam je spomin krvave daritve pjcživo pred očmi; b) ker je s sv. mašo vselej nekako veselje združeno, veliki petek pa le tuga in žalost vejete.
7.) Sveta maša se navadno sme opravljati le od jutranje zore do p o 1 u d n e, da se obhaja bolj brez raztresenja in z vcčo pobožnostjo.
Jezus je sicer obhajal presveto skrivnost zvečer; toda le zato, ker so Judje Velikonočno jagnje jedli le zvečer in je Jezus prav takrat, ko je velikonočno jagnje zadnjikrat jedel z apo-steljni, hotel resnično velikonočno jagnje, t. j. svoje telo in svojo kri v dušno hrano dati aposteljnom, in tako dopolniti, kar je poine-njala predpodoba. — Sicer pa Judje zvečer začenjajo svoj dan.
2*
20
Opomin. Jutranja zora po cerkvenem zaumenu se pa ne določuje, kakor v vsakdanjem govoru, le nekoliko pred solnčnim izhodom, ampak se 21. decembra prične B2 minut po petih, ter se do meseca junija vedno primika polnoči, tako, da 21. junija se sme že 24 minut po eni čez polnoč maševati; od 21. junija se pa zopet jjolnoči odiriikuje do 21. decembra. (Directorium Laliacense.) — Iz tehtnih vzrokov pa se sme tudi pred jutranjo zoro maševati in tudi nekoliko popoludm?, n. pr. pri cerkvenem posvečevanji, po sv. birmi, ako se sv. opravila pred poludinim ne dovrše..
8.) Vsak mašnik sme sv. mašo le enkrat na dan obhajati. Le božični dan je vsacemu mašniku pripuščeno trikrat maševati; tudi v sili smejo škof pripustiti, da mašnik več ko enkrat na dan mašujc
9.) Mašnik mora maševati le po obredu masnih bukev; ne sme ničesa premeniti, ničesa pridejati, ničesa opustiti; tudi brez' tehtnih vzrokov ne prenehati v maševanji.
10.) Mašnik mora sv. mašo-komu nameniti, t. j. sad sv. maše komu v prid odločiti, ako hoče, da komu dojde posebni sad sv. maše.
Mašnik moli za vse verne pri-vsaki sv. maši, torej vsaka sveta maša vsem koristi. Ako pa hoče, da imajo nekateri verni posebni *sad od sv. maše, še posebni spomin zanje stori. Že od starih časov so kake darove prinašali tisti, ki so želeli, da bi mašnik posebej zanje spomin storil. Tako še dandanašnji verni za svete maše dajejo, t. j. kak dar mašniku podele, da ga ž njim zavežejo, spomin storiti zanje ali za tiste, katere mu oni priporočajo. Se ve da so taki doneski mašniku tudi v poboljšek njegovih dohodkov, ker sv. Pavel (1. Kor. 9, 13) pravi: »Kateri služijo altarju, prejemajo delež od altarja.» Z drugimi besedami pa Jezus to isto veli (Mat. 10,  10. Luk. jO,-7).
§ 13.
Obred daritve sv. mase sploh.
Poglavitni deli sv. maše so: 1.) darovanje, 2.) spreminjevanje in 3.) obhajilo. — Kar je pred darovanjem, je le pripravljanje za sv. mašo, ter ima namen, mašnika in pričujoče verno ljudstvo pripraviti v tisti dušni stan, ki ga je treba, da se vredno opravlja sv. maša in da se vsi pričujoči vdeleže sadu presvete daritve. Po tem takem navadno štejemo štiri dele sv. maše.
Opomin. Ozir slovesnosti in nekaterih vnanjih okoliščin svetim mašam dajemo razna imena, zlasti: s a m i t na (privata), očitna (puhlica), tiha, peta (cantata) in slovesna (solemnis) sv. maša.
Samitna je sploh tista, ki je brez vseh nenavadnih slovesnosti, torej pri kateri je le eden strežej, pri kateri se ne poje. To  ime  se sv. maši daje  tudi po  druzih  okoliščinah,  zlasti:   po
2 1
kraji-, če se bere v kaki samotni molitvenici ali kapelici, po p r i čnj očih,-ako se pri nji zbere le malo vernega ljudstva,'ali po obhajilu, ako pri sv. maši mašnik le samega sebe obhaja in nikogar druzega.
Očitna maša je pa sploh vsaka poglavitna maša nedeljske ali prazniške službe božje, tedaj vsaka maša za župljane; pa tudi takim pravimo očitne maše, ki se navadno opravljajo ob določeni uri ali pri kateri se zbere obilo vernih kakega določenega kraja, ali kaj  vernih med sv. mašo pristopi k sv. obhajilu.
Očitna maša je pa ali tiha, katera se le moli ali bere, ali peta, pri kateri mašnik nekatere molitve poje, ali slovesna, ki se ji pravi tudi velika maša, pri kateri mašniku levita ali več duhovnov streže.
V domačem govoru je pa vernim slovesna maša vsaka, ki se obhaja z nenavadnimi slovesnostmi, tedaj ne le kadar mašniku strežeta levita ali' se maša poje, ampak tudi kadar verni pri nji pojejo ali njih petje orgle spremljajo, ali je altar bolj olepšan ali se več sveč prižge.
Posamezni obredi svete maše.
I. d.el svete maše  ali pripravljanje za sveto mašo.
§ 14.
Začetek svete mase do vhoda.
1.) Ko mašnik pride k altarju, postavi kelih na razgrnjeni korporal, strežej pa položi masne bukve na blazinico leve ali listove altarjeve strani; mašnik gre k bukvam ter jih tam odpre, kjer je dnevna maša. Potoma premišljuje presveto opravilo, ki je hoče ravno kar obhajati, pa se tudi spominja človeške nevrednosti sploh, zlasti svoje, torej se razpelu sredi altarja prikloni ter se ponižno poda k najnižji stopnjici pred altar, kjer se zaznamenja s svetim križem in nastopno molitev moli s strežejem, ki mu odgovarja v imenu pričujočega ljudstva.
Nastopna molitev ali molitev pred altarjevimi stopnicami ima tri dele, ti so:
a) 4 2. p s al m, v katerem je izgovorjeno poželenje po pre-svetem opravilu, svestje človeške nevrednosti, želje po milosti božji, veselo zaupanje v božjo moč, torej vsa čutila, katera naj bi mašnika in ljudstvo presunila pri sv. daritvi. —   Psalm  se  sklepa  s hvalnico:   « C a s t  bodi   Očetu,
22
S i n u in svetemu Duhu, kakor jo bila od začetka do zdaj in vselej in od -vekomaj do vekomaj. A m c n. »*
b)  Očitna spoved (confiteor), v kateri spoznavamo svojo hevrednost zavoljo pregreh, s katerimi smo razžalili Boga, in se tudi mašnik vernim in verni mašniku priporočajo v priprošnjo.
Očitno spoved najprej moli mašnik ponižno priklonjen in potem strežej v imenu vernega ljudstva. Očitna spoved se. tako glasi: »Izpovem se Bogu vseganiogočnemu, sveti Mariji, vselej devici, svetemu Mihaelu, velikemu angelja, svetemu Janezu Krst-niku, svetima aposteljnoma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in vam, bratje (tebi, Oče!), da sem veliko grešil z mislijo, besedo-in dejanjem. Kriv sem, kriv sem, silno sem kriv. Torej prosim sveto Marijo, vselej devico, svetega Mihaela,, velikega angelja, svetega Janeza Krstnika, sveta aposteljna Petra in Pavla, vse svetnike in vas, bratje! (in tebe, Oče!) molite za-me pri Gospodu, našem Bogu.»
Pri besedah »Kriv sem» se mašnik in strežej trikrat na prsi trkata v znamenje svoje nevrednosti in zadolženja.
Svojo pregrešnost spoznavamo ne le Bogu, ampak tudi an-geljem in svetnikom in vernim na zemlji, ker greh no razžali le Boga, ampak tudi vse občestvo svetnikov, in ker nas svest naših grehov priganja, priprošnje prositi svetnike, zlasti prečastito devico Marijo, kraljico angeljev in svetnikov, sv. arhangelja Mihaela v imenu vseh angeljev, sv. Janeza Krstnika, namesto vseh svetnikov starega zakona, sv. Petra in Pavla, namesto vseh svetnikov novega zakona.
c)  Medsebojne molitve, v katerih mašnik strežeju in strežej v imenu vernih mašniku milosti prosita.
Po opravljeni nastopni molitvi gre mašnik zopet pred altar in grede moli za dušno očiščenje sebi in vsem pričujočim. Ko do altarja pride, glavo globoko prikloni, vse svetnike sploh, zlasti pa tiste, katerili svetinje so v altarji shranjene, njihove priprošnje prosi in altar poljubi, da skaže čast in spoštovanje svetnikom in njihovemu začetniku Jezusu Kristusu.
Pri slovesni sv. maši mašnik kadila v kadilnico dene in kadi presv. rešuje telo, če je izpostavljeno, sicer pa razpelo in altar. Kadilo je znamenje moljenja in spoštovanja; iz  spoštovanja
* Amen  je hebrejska beseda, ki ima dvojen pomen. —  Konec molitve
ali   prošnje   pomenja:    zgodi   se,   česar   prosimo,    ali:   Bog   naj    nas
u sliši,   in torej pravi,   da od Boga upamo,  česar ga prosimo.  — Konec vere
ali   prisege  pa  pomenja:    gotovo  je  tako   ali   resnično  je  tako;    torej potrjuje izgovorjene besede.
23
do mašnika, ki je namestnik Kristusov zlasti pri sv. maši, dijakon tudi mašnika pokadi, kateri naj se spomni, da se' dvigaj tudi njegova molitev kakor kadilo proti nebu.
' § 15. Vhod, Kijrie eleison, gloria, doniinus robisciaii.
1.) Potem se mašnik poda na listovo ali levo stran altarjevo, t. j. tisto, ki mu je na levici, kedar se k ljudstvu obrne, in pridne, prekrižaje se, iz masnih bukev brati vhod sv. maše (pristop, in-troitus). —• Nekedaj so pevci in verni peli ves psalm, ki se je vjemal s praznikom, kedar je mašnik k altarju šel, od tod ime vhod. Zdaj je pa le predpcvek ali antiphona in prva vrstica kakega psahna s sklepom: čast bodi Očetu in dr., ali kaj malega iz svetega pisma, kar mašnik bere in ki se vjema z dnevom.
Vhod se, kakor navadno vsak psalm, sklepa s hvalnico: čast bodi in dr., s katero se daje presv. Trojici čast in hvala.
Po prvi besedi v vhodu se nedelje in sv. maše imenujejo, n. pr.: rorate, rcquiein, laetare in dr.
2.) Po vbodu se mašnik zopet spomni človeške slabosti in reve in sredi altarja gre, kjer s strežnikom za božjo milost prosi, rekoč trojno «kyrie eleisoru, trojno »Christc eleison> in zopet trojno «kyrie eleison«, t.j. ^Gospod, usmili se (Gospod, poini-luj), Kriste, usmili se, Gospod, usmili se!» Prva prošnja je do Boga Očeta, druga do Boga Sina, tretja pa do sv. Duha. — Trikratna vsaka prošnja pa pomenja, kako silno nam je potrebno usmiljenja  božjega in kako trdno zaupamo, da bomo uslišani.
3.) Pri pogledu svetega razpela se spominja mašnik prevelike ljubezni nebeškega Očeta, kateri je svojega edinorojenega Sina dal, da bi se ne pogubil nikdo, ki v njega živo veruje, in v trdnem zaupanji, da je že uslišana njegova prošnja, neizmerne in pre-obile dobrote in ljubezni prevesel mašnik iz globočine hvaležnega srca moli (pri slovesnih sv. mašah zapoje): «Gloria in excelsis Deo», t. j. * Slava Bogu na višavah« in dr., v kateri pesmi pre-sveti Trojici presrčno čast in hvalo daje za vse podeljene dobrote in milosti. Pri zadnjih besedah se mašnik prekriža, da potrdi, kar so usta govorila.
V adventu, v postu, križeve dni in pri svetih mašah za mrtve (pri sv. mašah v vijolični ali črni barvi) gloria umolkne, ker se  taka vesela pesem ne vjema s pokoro in žalostjo.
4.) Po gloriji mašnik altaf poljubi, obrne se k ljudstvu, roke razpne in sklene, rekoč: «Dominus vobiseum*, t. j. »Gospod (bodi) z vami »5 — na kar strežnik ali kor vimenu ljudstva odgovori:  «Et cum špiritu tuo», t. j. «In  s tvojim duhom*.
21
Ta pozdrav je sile star in lep. Zc v starem zakonu je angelj božji Gedeona (bukve sodnikov 6, 12) in višji angelj Gabrijel pre-čisto devico Marijo ž njim pozdravil. In zares, kaj boljšega se ne da vernim želeti, kakor da-bi bil Bog ž njimi, t. j. njihov vcdni spremljevalec, pomočnik in varuh, dii bi njihovo pobožnost blagoslovil ter uslišal njihove molitve; pa tudi verni svojemu dušnemu pastirju boljšega ne morejo želeti, kakor da bi ga Gospod Bog spremljeval, razsvetljeval, varoval in krepčal. Tako si želijo mašnik in verni najboljših nebeških dari. Mašnik, roke razpnc in sklene v znamenje, da hoče vse objeti s svojo ljubeznijo in vsem voščiti in sprositi nebeških daroV.
§ 16. Zbirna molitev, berilo (list), gredna molitev, tractus, seqnentia.
1.) Po tem blaženi pozdravu se mašnik zopet k masnim bukvam poda, z besedo «oremus», t. j. «molimo*, verne k molitvi vabi in potem sam moli v imenu vseh cerkvene molitve, ki so za ta dan odkazane in katerim collecte, t. j. zbirne molitve, pravimo, ker se zbirajo in opravljajo v imenu vseh za vse potrebe.
Ako je več kolekt pri sv. maši, vjema se njih prva vsikdar z dnevom ali praznikom, druge se pa opravljajo na čast svetniku, čegar spomin cerkev na ta dan še obhaja, ali za kakošno posebno ali splošno potrebo. O višjih praznikih je le ena kolekta, ker pri tolikih preobilnih milostih naša srca vnema le eden občutek hvale in veselja, ki se izreka tudi v eni molitvi.
Ko mašnik kolekte moli ali poje, roke razpne in povzdigne, kar pomeni, kako silno in goreče hrepeni uslišan biti. — Sklepajo se skoraj vse kolekte in sploh vse cerkvene molitve z besedami i «Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, kateri s teboj živ: in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.» S tem sklepom nas sv. cerkev uči, da moramo vselej moliti v Jezusovem imenu, ako hočemo uslišani biti, t. j. po njegovem nauku in v zaupanji v njegovo zasluženje, kakor nam on sam obljublja, rekoč: «Vse, kar boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal». (Jan. 16, 23.) Strežnik odgovarja: «Amen», t. j. zgodi se, kakor smo prosili.
2.) Po zbirnih molitvah bere mašnik berilo, t. j. kak oddelek iz sv. pisma stare ali nove zaveze, ki ga sploh list imenujemo' ker je to berilo največkrat vzeto iz aposteljskih listov.
Iz sv. pisma kaj brati pri sv. maši je stara šega, ki sega v aposteljske čase. Pri službi božji kaj iz sv. pisma brati, je bili? navada tudi pri Judih. Jezus sam je, kakor sv. Luka (4, 16) pripoveduje, bral v Nazareški shodnici iz proroka Izaija.
25
Konec lista strežnik mašniku odgovori: «Deo gratias», t. j. Bogu zahvala za božje nauke, ki smo jih prejeli po prerokih in aposteljnih.
Pri tihi maši mašnik list na glas bere, pri peti pa ga sam (če nima levitov), ali subdijakon poje, v opomin, da naj bi danili naukov nikdo pričujočih ne preslišal.
3.) Da bi verni utegnili zaslišane nauke bolj premisliti, peli so v prvih časih pevci psalme; današnji dan namestil njih mašnik le na tihem bere nekoliko vrstic, ki se vjemajo s praznikom ali dnevom, katerim navadno pristavlja: «aleluja», t. j. hvalite Gospoda. — Te psalmske vrstice z alelujo se imenujejo gra-duale, t. j. gredne molitve, ker je šel nekedaj dijakon med dotičnim prepevanjem na prižnico po stopnicah (gradus ==' gredah) vernim sv. evangelij brat.
4.) Pri sv. mašah, ki se berejo v obleki vijolične barve, kakor n. pr. v adventu, umolkne gloria. Pri mašah v vijolični barvi od nedelje septuagesima do velike srede izostane tudi še aleluja ; moli pa se v namestek molitev žalostne ali sj>okorne vsebine: tractus, t. j. podaljšana molitev imenovana.
5.) Pri sv. maši o veliki noči, o binkoštih, o sv. rešnjem telesu, v praznik Matere božje sedem žalosti in pri črnih mašah se berejo po gradualu ali traktu še posebno lepe sv. pesmi, ki se jim pravi «sequentia», t. j. naslednjica. Zelo so stare; ne ve se več, kdo jih je zložil; da so pa bili pisalci z božjim duhom obilo navdani, priča to, da so vedno nove, ker njihovi glasovi, koli-korkrat jih slišimo ali beremo, vedno enako globoko segajo v srce in vnemajo pobožnost.
§ 17. Evangelij, čredo (vera).
1.) Ko je vse to izmolil, gre mašnik sred altarja, ponižno se pi-ikloni, roke sklene in milosti božje prosi, da bi vredno in dostojno oznanoval sv. evangelij. — Med to molitvijo pri tihi maši strežnik, pri slovesni pa subdijakon prenese masne bukve na desno altaijevo stran, bodisi, da se na levi strani prostor naredi za masne dari, bodisi v pomen, da se je prava vera od Judov preselila h kristijanom, bodisi v opomin, da se sv. evangelij oznanuje od kraja do kraja.
Pri tihih mašah mašnik evangelij na glas bere, pri petih pa ga mašnik, če nima levitov, sam poje, če jih ima, pa dijakon. Dijakon evangeljske bukve med tem, ko mašnik evangelij bere, sred altarja položi v znamenje, da je v njih le božja beseda, potem   nad   spodnjo   stopnico   poklekne   in   za   očiščenje   srca  in
26
ustnic moli: po tej molitvi bukve z altarja vzame, pred maSnika poklekne ter ga prosi pooblaščenja in blagoslova k oznanovanju sv. evangelija. Ko je zadobil oboje, mašniku desnico, ki jo je položil na evangeljske bukve, poljubi, vstane ter se pod spodnjo altar-jevo stopnico poda, kjer stoji subdijakou; zdaj dijakon odprte evangeljske bukve subdijakonu, ki se na evangeljski strani obrne k ljudstvu, v roke da ter prechhje stopi, strežnika pri subdijakonu obstaneta s svečnikoma, na katerih sveči gorite, v znamenje, da je sv. evangelij luč, ki razsvetljuje človeštvo. Preden začne sveti evangelij peti, bukve pokadi v spoštovanje Jezusovih besedi.
Konce evangelija mašnik odbrani ali odpeti evangelij v znamenje zalivale za veselo oznanilo našega odrešenja poljubi, rekoč: «Po evangeljskih besedah naj nam bodo izbrisani naši grehi.» — Strežnik na to odgovori: < Laus tibi Christe», t. j. hvala tebi Kristus! da se ljubemu Izvcličarju zahvali za njegov sveti nauk, za njegovo življenje, trpljenje in smrt.
Ko mašnik začne evangelij brati, prekriža evangelij in sebe; tudi verni se prekrižajo v znamenje, da se sv. evangelija ne sramujejo, ampak da ga hočejo pričati z besedo in dejanjem; potem vstanejo in med branjem ali petjem sv. evangelija stoje, da svoje spoštovanje do božje besede naznanjajo ter se pripravljene kažejo, jo zvesto spolnovati.
Vojaki in duhovni križniki pri evangeliji orožje v rokah drže, v znamenje, da hočejo, ako bi treba bilo, sv. evangelij braniti z mečem.
V starih časih seje odbrani evangelij na prižnici razlagal; tudi v naših krajih je. ob nedeljah in praznikih še skoraj sploh ta navada, le s tem razločkom, da es pred pridigo še moli pri sv. maši vera. Le v večjih mestih se je ta stara navada že bolj popustila, tako, da je tu pridiga  vočjidel pred sv. mašo.
Po pridigi so bili iz cerkve izpuščeni:
a)  katekumeni, t. j. tisti, ki so bili v krščanski veri poučevani in še niso bili krščeni;
b)  očitni s p o k o r n i k i;
c)  Judje in
d)  neverniki, ker je bil poučevalni del sv. maše končan; le pri tem delu so smeli namreč le-ti pričujoči biti, zalo so ta del sv. maše imenovali «maša nevernih* ali »maša poučevancev» (missa katcchunienorum); naslednji deli pa se imenujejo  «maša vernih*  (missa hdeliunn.
2.) Po evangeliji ob nedeljah in višjih praznikih se moli (pri slovesni sv. maši pa se zapoje) «credo», t. j. verujem.
Ta vera se imenuje Nicejsko-Carigrajska, ker je bila zložena v vesoljnih zborih:   Nicejskem in Carigrajskcm, in se od
27
apostoljske vere le v tem loči, da so v nji neki verski členi bolj natanko razloženi, zato je. tudi nekoliko dalja.- Vera se vselej stoje moli. Le pri besedah: «Et incarnatus est», «in se je včlove-čil», mašnik na-desno koleno poklekne, da Jezusovo skrivnostno včlovečenje počasti. Izgovarjaje zadnje besede se mašnik prekriža v znamenje, da si moremo le po Kristusovi daritvi na križi svesti biti častitljivega vstajenja in večnega izveličanja.
II. d.el   s-v. maše.
§ 18. Darovanje sploh.
Darovanje se imenuje tisti del pri sv. maši, pri katerem mašnik Bogu prinaša kruh in vino, kateremu nekoliko vode prilije. Kruh in vino nista še prava daritev: edino naš pravi dar je Jezus Kristus sam, ki je pričujoč še le po spre-menjenji kruha in vina; kruh in vino sta torej le tvarina, katero pri tem delu sv. maše za sv. daritev podarimo in posvetimo. Darovanje je tedaj priprava za sv. daritev, ne pa daritev sama.
Pred darovanjem kruha in vina so v prvih časih verni, zlasti tisti, ki so šli k sv. obhajilu, svoje dari (kruh, vino ali kaj druzega), ki so jih za sv. mašo seboj prinesli, mašniku izročili. Izmed prinesenih darov je mašnik najpoprej odbral, kar je bilo treba za sv. mašo in za sv. obhajilo, položil na altar in Bogu daroval ali posvetil; kar je od več bilo, ostalo je mašniku* ali za uboge. — Dandanašnji verni za vse cerkvene in zlasti za masno potrebe po drugi poti skrbe, in mašnik kruh in vino za sv. mašo sam preskrbljuje.
Ostanki te nekedanje šege so teko imenovana « darovanja », t. j. darovi, ki jih verni okoli altarja grede na altar pokladajo v kak dober namen, za uboge, za misijone, za pogOrelce, za cerkvene potrebe, duhovnim pastirjem v živež, i. dr.
§ 19.
Obred darovanja je:
1.) Mašnik altar poljubi in obrnivši se k ljudstvu govori pozdrav: »Gospod z vami », pričujoče k molitvi vabi, rekoč: «Oremus», t. j. molimo, in kratek psalmov predpevek (antiphono) bere. — Med tem ko je v nekedanjih časih mašnik dari prejemal od vernih in jih za daritev odločeval, pol je kor eden psalm, ali tudi  več,   s predpevkom. (antiphono),  ki seje imenoval «offer-
* Od tod današnja navada,  mašniku  «za  sv. maše dajati«. Glej §  12, stran 20; 10.
L'S
torium* v tesnejem pomenu. Tn ta prodpcvek je So dandanašnji v masnih knjigah, -da se bere kakor vhod v drugi del sv. maše.
2.) Ko je mašnik to psalmovo vrstico zbral, kelih razgrne, postavi ga s korporala na stran in ž njega pateno s hostijo v roke vzame ter kruh daruje, rekoč:
»Vzemi, sv. Oče, vsegamogočni večni Bog! ta prečisti dar, katerega jaz, tvoj nevredni služabnik, darujem tebi, svojemu živemu in pravemu Bogu za brezštevilno .grehe, zamere in zaniker-nosti in za vse pričujoče, pa tudi za vse verne kristijane, žive in mrtve. Daj, da bo meni in njim v izveličanje in večno življenje. Amen.» — Pri zadnjih besedah naredi s pateno znamenje sv. križa nad altarjem v opombo, da nam izveličanje izhaja le po Jezusovi smrti na križi, in hostijo na korporal, pateno pa pod korporal na altar položi.
3.) Mašnik v kelih vlijc vina in nekaj kapljic vode:
a)  zato, ker je najbržc tudi Jezus po judovski navadi nekaj vode vinu prilil;
b)  zato, ker ste iz Jezusove prebodene strani pritekle kri in voda;
c)  zato, ker to zmešanje pomenja zedinjenje vernega ljudstva s Kristusom; v ta namen meri tudi molitev, katero vodo pri-livaje moli. — Vino pomeni Kristusa, voda pa verno ljudstvo. Zmes vina in vode nam torej pred oči stavi Kristusa, ki je z vei;no občino neločljivo sklenen. Kakor se vino sprime z vodo, tako da se ne da več ločiti od vina, tako se Kristus z verno občino sklene in jo stori deležno božje moči in polnosti svojega življenja. — Ker vino pomenja Jezusa, se ne blagoslavlja; voda pa se blagoslavlja, ker je podoba vernega ljudstva, ki božjega blagoslova potrebuje pri vseh svojih delih.
Mašnik kelih v roke vzame in drže ga nad korporalom moli, rekoč:
«Darujemo  ti,   Gospod!   kelih   izveličanja,   ter   prosimo tvojo milost, da naj gre pred obličje tvojega božjega veličastva v prijeten dar za izveličanje naše in vsega sveta.   Amen.» Pri zadnjih besedah   znamenje križa nad altarjem  naredi  s kelihom ter ga postavi na korporal in s palo pokrije. 4.) Po darovanji vina mašnik moli:
«V duhu ponižnosti in s potrtim srcem stojimo pred teboj; vzemi naš dar, o Gospod, in godi naj se pred tvojim obličjem danes naša daritev tako, da ti bo prijetna, Gospod Bog!»
Ko se je mašnik pred Bogom tako ponižal, skloni se zopet, proti  nebu  pogleda,   svoje roke  razprostre in kvišku povzdigne,
29
kakor da bi videl odprta nebesa in sv. Duha v njih in ga prosi, da naj pripravljeni dar posveti, in poln zaupanja roke zopet sklene ter moli, rekoč:
«Pridi, posvečevalec, vseganiogočni večni Bog! in posveti ta dar,  pripravljen svojemu svetemu imenu.« •    Pri slovesni sv. maSi mašnik dari, križ, altar in svetinje pokadi v znamenje spoštovanja;  dijakon  pa mašnika  in druge pričujoče duhovne v opomin k pobožno zbrani molitvi.
S  20._
Mašnik   si   roke  umiva,   molitev   sredi  altarja,   "-orate fratres>t «secreta> ali tiha molitev.
1.) Po darovanji si mašnik na levi altarjevi strani roke umiva. V nekedanjih časih je bilo mašniku treba, roke umiti, ker si jih je lahko pri odločevanji masnih darov kaj onesnažil; sedanje umivanje r6k pa in psalm, ki ga moli med umivanjem, mašnika le opominja znotranje Čistosti srca; ona se spodobi temu, ki stoji pred altarjcm in sv. obličjem božjim.
2.) Po umivanji rokse mašnik sred altarja vrne, prikloni se ponižno in moli:
«Vzemi, sveta Trojica, to daritev, katero ti darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Gospoda našega, Jezusa Kristusa, in v čast sv. Marije, vselej device, sv. Janeza krstni ka, sv. aposteljnov Petra in Pavla, njih in vseh svetnikov. Naj bo njim v čast, nam pa v izveličanje, in naj prosijo v nebesih za nas, ki obhajamo njihov spomin na zemlji. Po ravno tem Kristusu,* Gospodu našem. Amen.»
3.) Zdaj se mašnik k ljudstvu obrne in vse k molitvi vabi, rekoč: «Molite bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna pri Bogu, vsegamogočnem Očetu.« — In strežnik v imenu vsega ljudstva mašniku odgovori, rekoč: »Naj vzame Gospod ta dar iz tvojih rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v naš prid in vse svoje svete cerkve.*  — Mašnik natihoma odgovori:  «Amen.»
4.) Ko se mašnik zopet k altarju obrne, moli natihoma eno ali pa več molitev, kakor praznik nanese. Ta molitev se imenuje «secreta», t. j. tiha (odbirna) molitev, ki je zelo podobna col-lectam, samo da je v tesnejši; zvezi z darovanjem; tudi se sklene kakor collecta; — ali kakor da bi pobožnosti vneto srce prekipelo, začne mašnik zadnje besede/«od vekomaj do vekomaj* glasno moliti', pri slovesni maši pa peti, ker so uvod v prihodnjo molitev, ki se imenuje praefatio, t. j. predglasje.
30
*§ 21.
Predglasje,  «sanctus».
»
1.) Predglasje je slovesna zahvala za vse milosti nebeškega Očeta in livalitev božjega veličastva.
Ko je mašnik tiho molitev na glas sklenil, pozdravi verne, rekoč: Dominus vobiseum^, potem svoje roke povzdigne in oči prOti nebu obrne, kakor da bi se hotel vsega v nebo povzdigniti in govori: «Sursuni corda», t.j. srca na kviško;, s tem pa tudi verne opominja, da naj se povzdignejo s svojimi mislimi in željami zlasti zdaj k Bogu, ko se bodo godile svete reži. Kristijani po svojem služabniku odgovore: «Habemus ad Domin lini', t. j. imamo jih k Bogu (povzdignjene), že v Boga mislimo, smo že za svete reči pripravljeni. .— Na to mašnik nadaljuje: «Gratias agamus Domino Deo nosfro», t, j. zahvalimo se Gospodu, svojemu Bogu, in svoje roke sklene, ter se y. glavo prikloni, kakor da bi bil svetlobo božjega veličastva ugle-dal in bi se želel pred njim do tal ponižati. — Služabnik odgovori:  * Dignuni et justum est •,  t. j. spodobno in prav je.
Zdaj mašnik našteva, zakaj se pri tej sv. maši zlasti zahva-ljujmo in zakaj posebno Boga častimo in hvalimo; proti koncu pa Boga ponižno prosi, naj nam pripusti, pridružiti se zveličanim duhovom, ter ga hvaliti in častiti z vsemi angelji, kateri neprenehoma in  v en glas pravijo:
2.) 'Svet, svet, svet, Gospod, vsegamogočni Bog! Polna so nebesa in zemlja tvoje slave. Hozana po višavah! Bodi češčen, ki pride v imenu Gospod ovc m. Hozana po višavah!«
Beseda hozana toliko na znanje daje, kolikor naše: Bog ga ohrani! besede, s katerimi sprejemamo cesarja.
To je predglasju sklep, kateri je nekedaj ljudstvo pelo in ga še zdaj tam poje, kjer se opravlja sv. maša v domačem jeziku. — V znamenje, da se je ta sklep pričel, strežnik trikrat z zvon-čekom pozvoni. Pa tudi za to se pozvanja ali posebna sveča prižge ali še več bakelj, da se verni opominjajo, srčno in pobožno moliti, kolikor najbolj morejo, da vredno pozdravijo ljubega Izveličarja, ki se že pripravlja in bliža, na altar stopiti v najimenitnišem delu sv. maše: v spreininjcvanji.
Predglasje ni pri vsaki sv. maši eno; enajstero jih imamo; desetero za veče praznike in godove (za božič, razglašenje, post, za praznike sv. križa, za velikonoč, vnebohod, binkošti, za praznike presv. Trojice, Matere božje in aposteljnov), eno pa sploh za vsak dan, kadar ni nobenega posebnega godu.
31
V  naših krajih je strežniku navada Štirikrat, drugod trikrat pozvanjati pri sv. maši: pri razgrajevanji keliha pred darovanjem, konec predglasja; pri povzdigovanji in pri sv. obhajilu.
V   nekaterih naših krajih je lepa in posnemanja vredna navada, zlasti o praznikih in nedeljah, z velikim zvonom v zvoniku pozvanjati, ne le iz spoštovanja do poglavitniših delov sv. maše, temveč zlasti v naznanilo tistim (bolnikom in njihovim strežnikom), ki bi bili radi pričujoči pri sveti maši, pa jim ni mogoče, da se doma z mislimi, željami in molitvami sklenejo ž njimi, ki so pri sveti maši.
III. del  stt. maše.
§ 22.
Spreminjevanje sploh.
Spreminjr vanje je. sv. maše najsvetejši del, v katerem kruh in vino postaneta v telo in kri Jezusa Kristusa. — Hpreminjo-vanje se godi vedno po enem in nespremenljivem pravilu (kanon), zato se ta del sv. maše imenuje »kanon ■, ki je sestavljen iz lastnih besed Gospodovih, iz apostoljskih sporočil in iz pobožnih molitev in naredeb rimskih papežev.
Molitve v kanonu se po cerkveni zapovedi mitihoina molijo iz visocega spoštovanja, ki gre najsvetejši skrivnosti; od tod se kanon tudi  imenuje  «tilia sv. maša'.
Strežnik pri tihi maši nič ne odgovarja. Kakor je namreč veliki duhoven v starem zakonu sam šel za ogrinjalo v najsvetejše, da bi tam ljudstvo spravil z Bogom, ravno tako se tudi mašnik nove zaveze od ljudi popolnoma loči, sam pred sedež božji stopi, spusti se z Bogom v prijazen in tih pogovor in Najsvetejšega prosi za vse verno ljudstvo. Na jutroveni še celo mašnika pri spreminjevanji z ogrinjalom zagrnejo, da ga odtegnejo očem pričujočega ljudstva.
§ 23.
Molitve pred spreminjevanjem.
1.) Mašnik tiho sv. mašo s tem prične, da povzdigne oči in roke proti nebu v znamenje svojih gorečih želja, s katerimi pričakuje Jezusa z nebes na altar, da bi spremenil kruh in vino v svoje telo in svojo kri in nekrvavo daritev opravil; potem roke pred seboj sklene in se z životom prikloni v spoznanje svoje nevrednosti, pred božjim sedežem stati, sklenene roke na altar nasloni ter moli:
»Ponižno te tedaj  prosimo,   neizmerno usmiljeni Oče!   po Jezusu Kristusu,   tvojem sinu,   Gospodu našem,   da sprejmi in
18
32
posveti te f ponudbe, ta f darila, te f prečiste svete darove, katere, ti darujemo zlasti za tvojo sveto cerkev, da ji mir daš, jo varuješ, jo v edinosti ohraniš in vladaš po vsem svetu; pa tudi za tvojega služabnika našega papeža I. in našega škofa I. in našega cesarja I. in za vse, kateri se drže prave katoliške in apostoljske vere.»
Blagoslavljanje masnih darov v znamenji sv. križa pomenja, da moremo le po Kristusu od Boga kaj dobiti in le po njem Bogu prijetni biti.
2.) Zdaj mašnik za tiste, katerim hoče sad sv. maše zlasti nakloniti, kakor tudi za vse pričujoče moli. Ta molitev se imenuje unemento«, t. j. spomin za žive (commemoratio pro vivis);
3.) da bi mašnikova molitev bolj krepka bila, zateče se k prečastiti devici Mariji, sv. aposteljnoin, mnogim mučcncem in vsem svetnikom sploh, ter jih prosi njihove priprošnje. Aposteljne po imenu kliče in tudi mučence iz prvih časov krščanstva;
4.) ko so se mašnik in verni s svetniki v nebesih sklenili in njihovi prošnji priporočili, mašnik svoje roke stegne, drži jih nad darjenim kruhom in vinom in med tem tak6-le moli:
«Prosimo te torej, o Bog! sprejmi potolažen ta dar, katerega ti darujemo tvoji hlapci in z nami vred vsa tvoja družina; daj nam v tvojem miru preživeti svoje dni, reši nas večnega pogubljenja in daj nam štetim biti med tvoje izvoljene. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.»
Kakor so duhovni stare zaveze svoje roke pokladali na glavo tisti živini, ki je bila Bogu v dar namenjena v znamenje, da so svoje in grehe vsega ljudstva nanjo znesli in jo namesto vseh dali v klalni dar, tako mašnik nove zaveze s poklado rok nad masne dari naznanja, da je Jezusova daritev prava namestilna daritev za grehe vsega sveta.
5.) S sklenenima rokama zdaj mašnik moli:
• Daj, te prosimo, o Bog, da bo ta dar ves f ]30svečen, f sprejet, f potrjen, resničen in prijeten, da nam bo spremenjen v f telo in f kri tvojega preljubega Sina, Gospoda našega, Jezusa Kristusa.*
§ 24.
Spreminjevanje kruha in vina in -povzdigovanje.
1.) Nezapopadljivi čudež božje vsegamogočnosti prihaja zdaj na vrsto. Doslej je mašnik govoril in delal le v imenu vernega ljudstva; zdaj pa govori in dela v imenu Jezusa Kristusa, čegar namestnik je. Mašnik dela ravno to, kar je, kakor nam sv. evangelij
33
pripoveduje, delal Jezus pri zadnji večerji. Vzame v roke kruh in govori: «On (Jezus) je pred svojim trpljenjem tisti dan vzel kruh v svoje svete in častite roke in vzdignil oči proti nebu k tebi, svojemu vsegamogočnemu Očetu, se zahvalil in ga posvetil, razlomil, ter dal svojim učencem, rekoč: Vzemite in jejte vsi od tega,
zakaj, to je moje telo .
In glej! na te besede se zgodi velik čudež božje neizkončne ljubezni do nas. Kruh se spremeni v Kristusovo rešnje telo; nič več ni kruha, ampak v podobi kruha je zdaj v mašnikovih rokah Jezus Kristus sam pričujoč z dušo in s telesom, s krvjo in mesom, kakor Bog in človek; torej niašnik pripogne desno koleno do tal pred sv. rešnjim telesom, da Jezusu skaže božjo čast; žeb pa, da bi ga tudi verni kristijani po cerkvi molili, torej sv. rešnje telo nad glavo povzdigne ter je pokaže klečečemu vernemu ljudstvu, da je moli, ter na prsi trkaje prosi odpuščenja grehov.
2.) Ko je mašnik presveto rešnje telo iz rok dejal na korpo-rale, odkrije kelih, vzame ga v roke, rekoč:
«Prav tako je vzel po večerji tudi ta prečudni kelih v svoje svete in častite roke, zopet se zahvalil in ga posvetil ter dal svojim učencem, rekoč: Vzemite in pijte vsi iz njega,
zakaj, to je kelih moje krvi,
nove in večne zaveze, skrivnost vere, katera bo za vas in za njih veliko prelita za odpuščenje grehov. Kolikorkrat boste to delali, storite v moj  spomin.»
In s temi besedami je vino v Jezusovo rešnjo kri spremenjeno, in več ni vina, je pa v podobi vina v kelihu Jezus Kristus pričujoč z dušo in telesom, s krvijo in mesom, kakor Bog in človek; torej niašnik pred sv. rešnjo krvijo desno koleno do tal pripogno v znamenje, da jo moli in ji skazuje največjo čast, katera gre le samemu Bogu; in da bi jo tudi pričujoči po cerkvi molili, povzdigne jo v kelihu in nad glavo pokaže vernim.
Pri povzdigovanji sv. rešnjega telesa služabnik z malim zvon-čekom požvenklja,  ter verne opominja,   da z živo vero in s trd-" nim   zaupanjem   molijo   Jezusa  v-  presv. rešnjem   telesu.   —  Pri slovesni sv. maši  subdijakon med povzdigovanjem kadi sv. rešnje telo in sv. rešnjo kri.
§ 25. Molitve po spremenjenji.
1.) Mašnik zopet v imenu vernega ljudstva moli, rekoč: ♦ Po  tem   povelji  tedaj   obhajamo,   o   Gospod,   mi,   tvoji služabniki, in tvoje sveto ljudstvo spomin presvetega trpljenja, od
3
34
smrti vstajenja in častitega vnebohoda isto tega Kristusa, Sina tvojega, Gospoda našega, in darujemo tvojemu prečudnemu ve-ličastvu od tvojih darov in daril ta čisti f dar, ta sveti f dar, ta brezmadežni f dar, sveti f kruh večnega življenja in kelih f večnega izveličanja.»
Križi, ki jih dela mašnik po spreminjevanji kruha in vina, vse kaj druzega pomenjajo, kakor pi-ed spreminjevanjem. Mašnik kruh in vino z znamenji sv. križa blagoslavlja, torej križi pred spreminjeyanjem pomenijo le prošnjo, da bi Bog na ta dar poslal svoj' blagoslov; da bi bila naša daritev po neizkončnem zaslu-žeiiji Jezusove smrti na križi Bogu všeč, nam pa zaslužljiva; da bi se kruh in vino spremenila v Jezusovo rešnje te!6 in njegovo rešnjo kri, kadar bo mašnik izgovoril Jezusove besede nad kruhom in vinom.
Po spreminjevanji pa križi pomenjajo, da je na altarji prav tisto Jezusovo tel6, ki so je bili Judje na križ pribili, ravno tisto kri, ki je iz Jezusovih ran tekla, da je torej sv. maša le ponavljanje tiste daritve, ki jo je Jezus opravil na križi, po kateri nam dohajajo vsi blagoslovi božji.
2.) Mašnik moli:
«Poglej na te dari s potolaženim in milostivim obličjem in sprejmi jih, kakor si bil sprejel dari svojega služabnika, pravičnega Abelja, in daritev našega očaka Abrahama, in pa sveto daritev in brezmadežno posvečbo, katero ti je daroval tvoj veliki duhoven Melkizedek.*
Ta sveta daritev je sicer že sama po sebi Bogu neizkončno prijetna, ker se v nji daruje Jezus sam nebeškemu Očetu: vender ga prosimo, da bi jo Bog milostivo sprejel, ker je tudi naša daritev, t. j. da bi tudi mi bili Bogu tako prijetni, kakor so bili pobožni očaki, katere imenujemo in ki so bili predpodobe Kristusove in njegove prave daritve.
# 3.) Mašnik moli:
«Ponižno te prosimo, vsegamogočni Bog, reci prinesti tč dari po rokah svojega svetega angelja na svoj visoki altar, pred svoje božje veličastvo, da bomo vsi, kar nas bo deležnih tega altarja, in zavžilo presveto f tel6 in presveto f kri tvojega Sina, napolnjeni z vso nebeško dobroto in milostjo. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našem. Amen.»
Med to molitvijo prvič prekriža mašnik presveti zakrament, drugič pa samega sebe.
35
§ 26.
Spomin za mrtve, blagoslavljanje vseh prirodnih pridelkov.
Z nastopnimi molitvami mašnik sad ali dari sv. maše v prid naklanja:
1.) Vernim dušam v vicah (commemoratio pro detunctis), rekoč:
»Spomni se tudi, Gospod, svojih služabnikov in služabnic I. I., ki so šli pred nami z znamenjem vere in spe v miru.«.
Po teh besedah obmolči in se z nagneno glavo spominja tistih mrtvih, za katere je posebno dolžan moliti: potem roke razpne, glavo vzdigne ter dalje moli:
»Prosimo te, Gospod', da t6 in vse, kateri počivajo, v Kristusu, deneš v kraj hladu, luči in miru. Po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen.»
2.) Živim kristijanom, rekoč:
«Tudi  nam  grešnikom,   svojim služabnikom, ki zaupamo v tvoje veliko  usmiljenje,   daj kaj   deleža  in družbo s svojimi aposteljni  in mučenci in vsemi svetniki (zdaj jih nekoliko imenuje), v katerih družbo nas vzemi ne zavoljo našega zasluženja, temveč zavoljo svoje milosti. Po Kristusu, Gospodu našem.» Pri   besedah:  «Nobis  quoque peccatoribus« —  «tudi nam grešnikoma,   katere  bolj glasno   izgovori   v   znamenje   očitnega spoznanja  svojih grehov,  udari  se  na prsi,   kakor se je cest-ninar nekedaj trkal v Jeruzalemskem templju v znamenje ponižnosti in kesanja.
3.) Mašnik dalje moli:
«Po katerem vse te dobrote, Gospod, vselej stvariš, f posvetiš, f oživiš, f blagosloviš in nam podeliš.»
S temi besedami so njega dni kruh in vino blagoslavljali, kar so potem konec maše razdelili med tiste, ki niso še smeli pristopiti k sv. obhajilu; papež Evtihijan je v 3. veku po Kristusu tudi zapovedal, da naj se sadje, med, meso, zelišča in druge take reči na altar položč, da jih mašnik pred Očenašem blagoslovi in od Boga milosti prosi, da bi vse te dari zavžili v svoje izveličanjc. — To blagoslavljanje med sv. mašo je v izhodni cerkvi še v navadi in se imenuje «evlogion>; v zahodni cerkvi je nehalo in se1 preneslo na druge čase, n. pr. na velikonoč. Molijo se pa te besede med prekriževanjem še zdaj pri sv. maši, in mašnik v podobah kruha in vina, ki ste na altarji pričujoči, in tako rekoč nadomestujete vse prirodne pridelke, danes blagoslavlja vso prirodo.
3*
36
Zadnje besede te molitve so:
«Po njem, ž njim f in v njem f je tebi, Bogu f Očetu vsegamogočnemu, v edinosti svetega f I)uh& vsa čast in slava od vekomaj do vekomaj. Amen.»
Te besede nam kažejo, da more samo Jezus Kristus Bogu dati tisto čast in slavo, ki so mu jo dolžne vse stvari v nebesih in na zemlji. — Pri zadnjih besedah mašnik sv. hostijo in kelih ob enem nekoliko povzdigne, kar pomenja, da je bil tudi Jezus na križ povzdignen v božje poveličanje.
Strežnik odgovori: «Amen» v imenu vernega ljudstva, da potrdi, kar je mašnik govoril.
TTT. del st. maše.
§ 27.
Sv. obhajilo sploh.
Sveto obhajilo je pravo zavžitje presv. rešnjega telesa in presv. Kristusove rešuje krvi.
§ 28.
Pripravljanje k sv. obhajilu:   Očenaš,   lomljenje  sv. hostije, jagnje božje, tri molitve -pred sv. obhajilom.
1.) Ker med vsemi molitvami ni lepše in imenitniše memo Očenaš a, ki ga je Jezus Kristus sam učil od besede do besede, zapovedala je sv. cerkev, da naj se mašnik in verni pred vsemi druzinri molitvami z molitvijo sv. Očenaša pripravljajo za sveto obhajilo. In to po vsi pravici, ker Očenaš ima v sedmerih svojih prošnjah v sebi vse, česar koli sme kristijan od Boga želeti in ga prositi za dušo in tel6. — In da bi veimi tolikanj bolj Gospodovo molitev spoštovali in se pri svoji pregrešnosti ne bali, Boga imenovati svojega Očeta, ž njim po otročje govoriti in z otročjim zaupanjem prositi ga, pove jim mašnik, da je sam Kristus zapovedal, to molitev moliti, ko pravi:
«Z   Izveličarjevo   zapovedjo   opominjani   in   ž   njegovim božjim naukom poučeni si upamo govoriti«:
In po teh besedah še le začne Očenaš moliti.
Zadnjo prošnjo služabnik moli (pri slovesni maši pevci poj6) v imenu vernega ljudstva; mašnik pa molitev z besedo Amen sklene ter ž njo kakor božji namestnik v Jezusovem imenu prošnjo ponovi.
Ker mašnik želi, da bi odvrnil Bog od njega in vseh kristijanov vse hudo,   razlaga  zadnjo  prošnjo   «Očenaša >   ter   dalje  moli:
n
«Reši nas, prosimo, Gospod Bog, vseh zlegov, preteklih, sedanjih in prihodnih, in daj nam milostljivo mir v naših dneh, da bomo s tvojo pomočjo vselej brez greha in obvarovani vse zmote.»
Med to molitvijo vzame mašnik pateno v desno roko,   sebe ž njo prekriža,  poljubi jo iz spoštovanja  in hostijo nanjo položi.
2.) Ko je mašnik dejal sv. rešnje tel6 na pateno, odkrije kelih, poklekne, vstane in vzame s patene sv. hostijo, ter jo nad kelihom čez sredo prelomi in polovico, ki jo ima v desnici, položi na pateno, rekoč: <Po ravno tem Gospodu našem, Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kateri s teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj»; ■— in od une polovice v levici še košček odlomi, položi jo tudi na pateno, mali košček pa še v desni roki med prvima prstoma nad kelihom drži in na glas moli, rekoč: «Od vekomaj do vekomaj.» Služabnik mu odgovarja:  «Amen.»
Mašnik   stori   potem s koščekom tri sv. križe  nad kelihom, rekoč:
«Mir Gospodov bodi vedno z  vami.* (Pax Domini sit semper vobiseum.) Služabnik mu odgovori: «In s tvojim duhom.« Zdaj mašnik izpusti košček sv. hostije v kelih,  da se s pre-sveto rešnjo krvijo zmeša in med tem moli:
«Ta zmes in posvečba telesa in krvi Gospoda našega, Jezusa Kristusa, bodi nam, ki jo prejmemo, v večno življenje. Amen.»
In kelih zopet zakrije.
3.) Prelomljenje sv. hostije nas spominja:
a)  zadnje večerje,   pri kateri je tudi Jezus kruh razlomil,   in
b)  ločenja Jezusove duše od telesa ob njegovi smrti, katero spomin obhajamo prav pri sv. maši.
4.) Zmešanje Jezusovega  telesa   z   rešnjo  krvijo pomenja:
a)  združenje Jezusovega telesa s krvijo in dušo v grobu, t. j. Jezusovo častito vstajenje;
b)  združenje in sklenitev Jezusa Kristusa s človekom pri svetem obhajilu; na to meri pozdrav: «Mir Gospodov bodi vedno z vami» ;
c)  večno sklenitev Jezusovo s cerkvijo, katere glava je Jezus, udje pa so verni kristijani in vsi njegovi služabniki, ki se bodo z Bogom Očetom sklenili in bodo v tej sklenitvi vživali
38
večni  mir   in  pokoj.   K  tej   sklenitvi  z Bogom v nebesih nas pa pripi-avlja sv. obhajilo, česar nas opominja molitev, med katero spusti košček sv. hostije med sv. rešnjo kri. 5.) Mašnik se Jezusu prikloni ter trikrat govori:
«Jagnje božje, ki grehe sveta odjcmlješ,   usmili se nas;» tretjikrat pa pristavi «daj nam mir* in se. trikrat na prsi udari v znamenje ponižnosti in kesanja zavoljo svoje pregrešnosti. 6.) Potem mašnik še tri molitve pred sv. obhajilom moli. a) Sv. obhajilo je   znamenje  miru  in edinosti,   zato precej v prvi   prosi   za  mir   in   edinost  katoliške   cerkve   in   vseh njenih udov. V znamenje bratovske ljubezni so se verni pred sv. obhajilom poljubovali; ker je pa s časoma to poljubovanje razuzdanim si'cem začenjalo biti priložnost k  nespodobnostim,  morala  se je  ta lepa šega opustiti;   spremenila  se je v objemanje  in je dandanašnji le še pri velicih mašah z leviti med duhovščino pri altarji v navadi. — Pri črnih sv. mašah se v znamenje velike žalosti opušča to objemanje in tudi molitev za mir.
h) Z drugo in tretjo molitvijo se pa mašnik za sv. obhajilo pripravlja ter prosi za odpuščanje grehov in za milost vredne prejeme presvetega rešnjega telesa in presvete rešnje krvi.
§ 29.
Sveto obhajilo.
Ko mašnik te molitve odmoli, poklekne s strahom pred sv. hostijo, da Jezusu skaže vso čast, zopet vstane in sv. hostijo v roke jeinajo govori:
«Kruh  nebeški  bom  prejel  in klical v Gospodovo ime.»
Ali spominjaje se svoje nevrednosti se trikrat na prsi udari, vselej rekoč:
«Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ali reci le z besedo in ozdravljena bo duša moja.»
Da vsi pričujoči vedo,- kedaj mašnik te besede izgovaija, služabnik z zvončckoin trikrat požvenklja.
Mašnik zdaj stori s sveto hostijo križ čez se v znamenje, da živo veruje, da bo prejel prav tisto telo, ki je bilo na križi umorjeno, ter pravi:
«Tel6 Gospoda našega, Jezusa Kristusa, naj ohrani mojo .. dušo v večno življenje. Amen;» in presv. zakrament zavžije v podobi kruha.
39
Po nekolikem premišljevanji ncizkončne Kristusove ljubezni in svoje neizmerne sreče, da ima zdaj pod streho svojega života Jezusa Kristusa, poklekne pred sv. rešnjo krvijo, vstane in s pateno skrbno pobira drobtinice sv. hostije s korporala, postrže jih med sveto rešnjo kri v kelih s patene in med tem moli:
«Kaj povrnem Gospodu za vse, kar mi je dal? — Kelih izveličanja bom vzel in klical v Gospodovo ime. Klical bom v Gospoda ter oznanoval njegovo hvalo in v zavetji bom pred svojimi sovražniki.»
Na to vzame mašnik kelih, stori ž njim križ čez se v znamenje, da je v njem prava sv. rešnja kri Jezusova, in pravi:
«Kri Gospoda našega, Jezusa Kristusa, ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen»; in presveto kri iz keliha izpije.
§ 30. Po sv. obhajilu.
1.) Po sv. obhajilu mašnik prosi, da bi vedno sad sv. obhajila ohranil v sebi. Med molitvami kelih z vinom, ki ga služabnik vanj vlije in svoje prste J s katerimi se je sv. hostije dotikal, z vinom in vodo, ki ju služabnik nanje vlije, poplakne, ko bi se bila kaka drobtinica sv. hostije prijela prstov.
Med tem, ko mašnik po svojem obhajilu kelih z belim prtičem briše in ga tako pregrinja, kakor ga je bil prinesel iz zakristije (žagrada), služabnik masne bukve na levo stran prenese.
2.) Ko je mašnik zakril kelih, gre k masnim bukvam in iz njih nekatere svetopisemske besedebere, ki se jim pravi «eommunio», t. j. obhajilna molitev. — Ta kratka molitvica je dandanašnji namesto celega psalma, ki se je njega dni pel med obhajilom vernega ljudstva po cerkvi.
§ 31. Konec ali sklep svete maše.
1.) Po obhajilni molitvi gre mašnik sred altarja, ga. poljubi, obrne se k vernim, da jih pozdravi, rekoč: »Gospod z vami.» Služabnik mu pozdrav vrne, po navadi rekoč: «In s tvojim duhom.* — Potem gre mašnik precej zopet k masnim bukvam, ter ondi moli «postcommunio», t. j. poobhajilne molitve, s katerimi se zahvaljuje za sad sv. maše ter prosi, da bi vedno v nas ostal. — Poobhajilnih molitev je vselej toliko, kolikor je zbirnih in tihih, in se, kakor te, sklepajo:   «Po Jezusu Kristusu G. n.»  i. dr.
2.) Po dokončanih poobhajilnih molitvah mašnik (večji del) masne  bukve   zapre,  gre zopet   sred  altarja,  ga poljubi,   obrne
40
se proti vernim, ter jih pozdravi, rekoč: «Gospod z vami.* — Ko je služabnik odgovoril: «In s tvojim duhom*, mašnik vernim konec sv. maše napove, rekoč: «Id i te, maša je minila (Ite, missa est).» — Služabnik v imenu vernih za' srečo, da so mogli pri sv. maši biti, zahvalo izreka, rekoč: «Bogu bodi hvala.» (Deo gratias.)
V postnih mašah v adventu, postu in predprazniSke dni, kadar je pri sv. maši modra ali vijolična barva, pravi mašnik, proti altarju obrnen: »Zahvalimo Gospoda» (benedicamus Domino) v spomin nekedanje šege, ker njega dni niso hodili ljudje v zgoraj omenjenih dnevih precej po maši iz cerkve, temveč so še v cerkvi ostajali in opravljali po sv. maši posebne molitve, torej sejim ni smelo reči, iz cerkve iti precej po maši, še le opominjati jih je bilo treba, da naj se še vnovič pripravijo, božjo hvalo prepevati.
3.) Mašnik se k altarju obrne, sklcnene roke nanj nasloni ter priklonjen moli:
«Naj ti bo všeč, sveta Trojica, opravilo moje službe in daj, da bo daritev, ki sem jo daroval nevreden človek pred očmi tvojega veličastva, tebi prijetna, za me pa in za vse, za katere sem jo opravil, iz tvoje milosti spravna. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.*
Po tej molitvi mašnik želi pričujoče ljudstvo blagosloviti, torej poljubi altar v znamenje, da on sam, tako rekoč, ta blagoslov od Kristusa prejema; potem roke in oči povzdigne proti nebu ter pravi: «Blagoslovi vas vsegamogočni Bog», obrne se proti vernim, nad njimi križ stori, rekoč: «Oče, Sin f in sveti Duh.* — Služabnik odgovori «Amen», t. j. naj bi se spolnilo, kar nam voščiš.
4.) Nap6sled je zadnji evangelij, in sicer večji del začetek sv. evangelija, v katerem nam sv. Janez pred oči stavi neizkončno ljubezen Jezusovo do nas, da se je včlovečil za nas. — Nedelje, vsi dnevi v postu, kvaterni in nekateri predprazniški dnevi imajo svojo mašo. Kadar pa kateri teh dni obhajamo kak višji god, bere se sv. maša višjega godu in imenovanih dni se le spominjamo. Takrat je zadnji evangelij- od nedelje ali dneva; torej strežnik masne bukve prenese na evangeljsko stran.
Kakor je mašnik k altarju šel, tako gre tudi od altarja, in sv. maša je sklcnena.
§ 32.
Črna sv. maša, t. j. maša za mrtve v črni obleki.
Grna sv. maša se imenuje tista sv. maša, ki se opravlja po mrtvili (ali za verne duše v vicah) v črni obleki. Tudi črne sv. maše so ali tihe ali pete (slovesne).
n
Črno mašo brati je pripuščeno: vseh vernih duš dan, večji-del dan pokopa vpričo mrliča in sploh tiste dni, ko obhajamo spomin svetnikov nižje vrste (semiduplex).
Sv. maše za verne duše v vicah v črni obleki brati ni sicer treba, ker se vsaka sv. maša, tudi o največjih godovih, opravlja za žive in mrtve; vender pa verni žele, da se bere v črni barvi, ker je v nji več molitev zlasti za ranjce.
Črna sv. maša se od drugih v obredu precej razločuje, in sicer:
1.) V začetni molitvi se izpušča ves 42. psalm, ker je tudi vesele vsebine; pri črnih mašah nam je pa le trpljenje duš v vicah pred očmi.
2.) Vhodna (pristopna) molitev se vselej prične z besedami: «Večni pokoj jim daj, o Gospod, in večna luč naj jim sveti.* — Mašnik ne pokriža sebe, ampak čez masno knjigo z roko križ stori v znamenje, da ne bo tolikanj zase, ampak veliko bolj za verne duše v vicah daritev sv. maše opravljal in jim torej precej v začetku večni mir in pokoj vošči po neizkončnem zasluženji Jezusove smrti na križi.
3.) Izpušča se gloria, ker je vesela pesem; prav tako tudi a 1 o 1 u j a. — Za gradualom pa se bere prelepa pesem: «Danjeze.»
4.) Po evangeliju mašnik ne poljubi masne knjige, in strežnik ne odgovori: «Laus tibi Christe», ker verne duše, za katere se zlasti daruje, niso še dosegle popolne sprave in sklenitve z Bogom.
5.) Voda, ki se vinu prilije, se ne blagoslovi, ker voda pomenja verne, pri črnih mašah pa želi mašnik posebno dušam v vicah pomagati, in zlasti nje vdeležiti sadu te jtresvete daritve.
(S.) Konec psalma pri umivanji rok se spušča hvalnica: «Cast Očetu in sinu in sv. Duhu*  i. dr.
7.) Besedam: «Jagnje božje« se v prvo in drugo pristavlja: «Daj jim pokoj» in v tretje: <Djaj jim večni pokoj,» in mašnik se ne udarja na prsi v znamenje, da Jezusa, nebeško jagnje, veliko bolj prosi za mrtve, kakor zase.
8.) Prva molitev pred sv. obhajilom za mir in edinost svete cerkve se ne moli v znamenje velike žalosti.
9.) Namesto: «Ite missa est> -mašnik pravi: «Requiescant in pace,» t. j. «Naj v miru počivajo», in strežnik odgovarja:  «Amen.»
10.) Konec  sv. maše  se ljudstvo ne blagoslavlja,   ker se pri črnih mašah moli zlasti za ohlajcnje in rešenje vernih duš v vicah.
42
II. Oddelek.
O   s^r. zakramentih  (STretstvlli).
§ 33. Obredi pri sv. zakramentih sploh.
1.) Zakrament je vidno znamenje nevidne milosti božje, ki ga je Jezus postavil v naše posvečenje. Vidna znamenja nevidne milosti ne naznanjajo le, one jo tudi dele, kakor solnce ne naznanja le dneva, ampak ga tudi naredi.
2.) V obredu vsacega zakramenta je pomniti:
a)  vidno znamenje, s katerim je Jezus sklenil nevidno milost, in katero deli milost (bistvena znamenja);
b)  vidna znamenja, ki jih je cerkev pristavila (nebistvena znamenja), ki bistvena znamenja spremljajo ali obdajajo.
Da se zakrament veljalno podeli, ne sme se v bistvenih znamenjih nikdar nič opustiti ali spremeniti; pa tudi nebistvena znamenja, dasi niso potrebna k zakramentu, se ne smejo opuščati ali spreminjati razen sile.
3.) Cerkev je sv. zakramentom nekaj vidnih znamenj pristavila :
a)  da bi prejemalce z večjim spoštovanjem do sv. zakramentov navdala ter je v njih povikšala; in da ž njimi verne opominja k vrednemu prejemanju sv. zakramentov pripravljati se;
b)  da nam pred oči postavi posebne milosti sv. zakramentov ter nam jih globočeje v spomin vtisne;
c)  da bi se zvikšala pobožnost in spoštovanje do sv. zakramentov tudi pri tistih, ki vidijo sv. zakramente deliti.
I. Sv. 3s:rst   Cbaptis:rrru.s)-
§ 34. 0 sv. krstu sploh.
1.) Sv. krst je prvi in najpotrebniši zakrament, v katerem je nekrščeni človek z vodo" in božjo besedo izvirnega greha rn vseh pred sv. krstom storjenih grehov očiščen in v Kristusu kakor nova stvar k večnemu življenju prerojen in posvečen.
2.) Bistvo pri sv. krstu je: da krščevalec človeka z vod6 oblije (ali pokropi) in med oblivanjem (ali kropljenjem) izgovarja besede: «L, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.»
43
K sv. krstu je torej bistveno treba:
a)  Vode, in sicer prave prirodne vode. Čeravno pa zadosti prava prirodna voda, vender cerkev veleva, da se pri slovesnem krstu iz spoštovanja do sv. zakramenta jemlje blagoslovljena voda, in sicer tista, ki se blagoslavlja veliko in binkoštno saboto, katera se torej tudi imenuje krstna voda. — Jezus je po svoji neskončni modrosti sv. krstu v vidno znamenje odločil vodo, ker je bilo to vnanje znamenje že Judom znano in ker voda kaj očito in živo naznanja milosti sv. krsta. Kakor namreč voda opere telo, prav tako sv. krst človekovo dušo očisti madežev vseh grehov; — kakor voda zemljo rodovitno dela, istotako sv. krst človekovo dušo pripravno stori, doprinašati dela, ki so ji sad za večno življenje, t. j. zaslužljiva za nebesa;
b)  da se človekovo telo na glavi z vodo zmoči, kar se more zgoditi s potapljanjem; kropljenjeni ali z oblivanjem. Dandanašnji se v katoliški cerkvi latinskega obreda krst sploh  z oblivanjem  deli;
c)  da se med oblivanjem izgovarjajo imenovane besede, katere se kar nič ne smejo spreminjati.
3.) Vsak človek more veljavno krstiti, bodisi stanu ali spola ali vere katerekoli, da ima le namen tako krstiti, kakor je Kristus veleval krščevati, in da tako krsti, kakor je Kristus zapovedal. — Redni delilec sv. krsta so pa škof ali masni k in ž njihovim privoljenjem tudi dijakon; zavoljo vnanjega reda in ker ima vsaka soseska svojega duhovnega očeta, smejo krščevati le tisti duhovni, kateri so tisti občini predstojniki ali župniki in ž njihovim pri volj <'lijem ali pooblaščenjem drugi duhovni.
4.) Vsak še nekrščeni človek, da je le še v življenji, more veljamo krščen biti, bodisi odraščen ali še otrok.
Ker je sv. krst tako silno potreben, da brez njega ne more nikdo izveličan biti, imajo stariši sveto dolžnost skrbeti, da se njihovi otroci krstijo, kakor hitro je mogoče. Pri otrocih krst odlašati je silno nevarno.
5.) Sv. krst se vsak čas in v vsacem kraji veljalno deli; vender se. pa spodobi, da se deli v blagoslovljenih ali svetih krajih, t. j. v cerkvi. Na domu se sme sv. krst deliti v smrtni nevarnosti, sicer pa le s škofovim privoljenjem.
6.) K sv. krstu se jemljejo od starodavnih časov botri, da so krščenikom tako rekoč duhovni stariši, priče podeljenega krsta, in da v imenu otrok apostoljsko vero molijo in store krstno obljubo. Botri dolžnost prevzamejo, ako otrokom stariši od-mrjo ali so zanikrni, kršeence v katoliški veri vzrediti in k pobožnemu   življenju   napeljevati.    Treba   le   enega   botra,   bodisi
44
možki ali ženska, k večjemu se. smeta pa dopustiti dva, toda nikoli dva tistega spola. Ako jih več pride, so drugi le pričo podeljenega krsta in ne stopijo v duhovno sorodstvo s krščencem. K krstu v sili pa botra še cel6 treba ni. Botri ne smejo biti:
a)  Lastni stariši, koji imajo že tako dolžnosti, katere prevzamejo botri,
b)  redovniki in
c)  nedorastli, ker botrovib dolžnosti ne morejo izpolnovati,
d)  nekrščeni,
e)  nekatoličani,
f)  očitni grešniki,
g)  očitno izobčeni in
h) taki, ki niso pri zdravi pameti ali v poglavitnih krščanskih resnicah ne poučeni, ker od vseh teh ni pričakovati, da bi mogli in hoteli krščence vzgojevati v katoliški veri, ker so ji sovražni; pač bi bilo tudi nespodobno, ako bi boter slovesno v imenu krščenca spoznaval, česar sam ne veruje ali ne ve.
7.) KrŠčenec pri sv. krstu dobi ime. Cerkev veleva, da se le imena svetnikov božjih dajo pri sv. krstu; tako ima krščenec nad svetnikom vzgled pobožnega življenja in priprošnjika (patrona) pri Bogu.
§ 35.
Obred sv. krsta pri otrocih. A. Pred krščevanjem.
1.) Krščevanec pred cerkvenimi durmi duhovnega krščevalca pričakuje. — Kdor še ni posvečen Jezusu Kristusu, našemu Gospodu, še ne sme stopiti z vernimi v hišo božjo. Mašnik v roketu in z vijolično štolo h krščevancu pristopi, botra popraša, kako naj bo otroku ime in kaj od cerkve božje želi, rekoč: «1., kaj želiš od cerkve božje?« — Boter odgovarja: «Vero», t. j. krščanstvo z vsemi zveličalnimi pripomočki. — Dalje mašnik popraša: «Kaj ti vera daje?« Boter odgovarja: »Večno življenje«, t. j. večno izveličanje. — Potem krščevalec dalje govori: «Ako hočeš iti v življenje, izpolnuj zapovedi: ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli in svojega bližnjega kakor samega sebe.« — S temi besedami krščevalec naznanja, da vera brez izpolnovanja zapovedi, brez dobrih del še ni zadosti za večno življenje.
2.) Duhovni krščevancu trikrat v obraz dihne; pač lepo znamenje krstnih milosti.   Kakor je Bog prvemu človeku vdihnil
■I,-.
življenje in Kristus apostcljnom sv. Duha, prav tako se v svetem krstu človeku podeljuje čeznaravno dušno življenje, t. j. posvečujoča milost božja.
3.) Masni k krščevancu čelo in prsi z znamenjem sv. križa zaznamenja. — S tem na znanje daje, da krščenec stopi v cerkev križanega Jezusa. Znamenje sv. križa na čelu krščevanca opominja, da mora nauke križanega Jezusa verovati in če treba, tudi očitno spoznati; na prsih pa, da mora živeti po njegovih naukih.
4.) Krščevalec krščevancu svojo roko na glavo položi in med tem polaganjem prosi božje pomoči. — Polaganje roke pomenja, da bo krščevanec v posebnem božjem varstvu, s katerim mu bo tudi moč živeti po Jezusovih naukih.
5.) Duhovnik krščevancu dene nekoliko blagoslovljene soli v usta. — Sol je znamenje modrosti; kakor sol jedila dela jedilna in okusna ter varuje gnjilobe, prav tako modrost dušo Bogu prijetno stori in varuje greha. Vera in življenje po veri, to je prava modrost, ki človeka stori prijatelja božjega ter ga varuje večnega pogubljenja.
Z dosedanjimi znamenji cerkev krstne milosti naznanja; treba pa, da se tudi odpravijo zadržki, ki ovirajo krstne milosti. Poglavitni zadržek je pa hudobnega duha oblast, kateri je človek zapadel po izvirnem grehu; — torej zdaj nasledujejo zarotovanja, s katerimi se hudobnemu duhu odvzame vsa oblast nad kršče-vancem.
6.) Krščevalec s slovesnimi molitvami in večkratnimi znamenji sv. križa opravlja zarotovanja, s katerimi v cerkvenem imenu zmagalno naznanja hudobnemu duhu, da jenjuje njegova oblast nad krščevancem, ki bo zdaj zdaj pridružen cerkvi božji.
So pa tri zarotovanja, konci katerih mašnik krščevancu čelo s palcem prekriža, rekoč: «In tega znamenja sv. križa, katero mu na čelo dajemo, si, hudobni duh, ne prizadevaj nikdar oskruniti. Po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen.»
7.) Mašnik krščevanca v cerkev k krstnemu kamenu pelje; konec stole na njega položi in na štolo svojo desno roko v znamenje božjega varstva, katero čuje nad njim, in pravi: «1., — pojdi v cerkev božjo, da boš s Kristusom deležen večnega življenja. Amen.»
Ko pridejo do krstnega kamena, mašnik in botri molijo a p os t oljsko vero in Očenaš, ki sta poglavitni del krščanske vere in krščanskega upanja.
8.) Duhovnik krščevancu ušesi in nosnici pomaže s slino, rekoč: «Efeta», t. j. «odpri se.» — To spominja čudeža, s katerim je bil gluhomutec ozdravljen, in naznanja, da naj krščevanec rad
46
posluša božjo besedo ter si prizadeva, s pobožnim življenjem «lepa dišava biti pred Bogom* po besedah sv. Pavla. (2. Kor. 2, 15.)
9.) Krščevalee krščevanea poprašuje: «Ali se odpoveš hudobnemu duhu? — in vsemu njegovemu dejanju V — in vsemu njegovemu napuhu?«
Boter na vsako vprašanje odgovori: «Se odpovedujem.* — Potem masnih krščevancu mazili prsi in medplečje s sv.krstil i in o 1 j e m (oleuni cateehumenorum). — V starih časih so se bojevalci z oljem mazali, da so bili pri bojevanji krepkejši in gibieneji; prav tako se krščevanec pomazili v znamenje, da v sv. krstu prejme duhovno moč, protiviti se vsem skušnjavam hudobnega duha in lastnemu mesenemu poželjenju in sladki jarem Gospodov nositi, t. j. njegove zapovedi spolno vati.
Zdaj krščevaiec vijolično spokorno štolo z belo, veselo spremeni; kajti že se bliža trenutek, ko bo krščevanec prerojen za nebesa. Še enkrat mašnik krščevanea poprašuje, rekoč: «Ali veruješ v Boga, vseganiogočnega Očeta, stvarnika nebes in zemlje ? ■— Ali veruješ v Jezusa Kristusa, njegovega Sina, edinorojenega, ki je bil rojen in je trpel? — Ali veruješ v sv. Duha, sv. katoliško cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje?* — Boter na to trojno vprašanje odgovarja: «Verujem.» — Potem krščevaiec še vpraša: «L, ali hočeš krščen biti?* —- Boter mu odgovarja:  «Hočem.*
Odpovedovanje hudobnemu duhu in spoznavanje poglavitnih verskih resnic sta bistvena dela krstne obljube in tudi vsega krščanskega življenja. Torej smo dolžni, krstno obljubo večkrat ponavljati, t. j. to, kar so krstni .botri v našem imenu obljubili, tudi prostovoljno spolnovati; krstno obljubo zlasti ponavljajnio: rojstni in krstni dan, v dan svojega godu, ki nam pred oči stavi vzgled našega nebeškega priprošnjika, in tudi vselej pred ali po sv. obhajilu.
B. Pri kršČBvanji.
Krščevaiec krščevancu glavo trikrat z vodo oblije v znamenji sv. križa in med oblivanjeni govori: «1., jaz te krstim v imenu Očeta f in Sina f in svetega f Duha.* — Oblivanje se godi v podobi križa v znamenje, da ima sv. krst svojo moč v Jezusovi daritvi na križi, in sicer na glavi, ker je glava poglavitni del našega telesa. Med krščevanjem boter otroka na rokah drži, botra pa desnico nanj položi.
C Po krščeviinji.
1.) Duhovni krščencu glavo na temenu med molitvijo s sv. krizmo mazili. — To maziljenje naznanja, da je krščenec že ud duhovnega telesa Kristusovega in da ima delež njegove du-
-17
liovske in kraljevske časti; duliovske, ker se vdeležuje daritve sv. maše in se z zvesto pokorščino daruje Bogu v prijetni dar; kraljevske pa, ker je pri sv. krstu postal dedič Jezusa Kristusa, s katerim bo kraljeval v nebesih.
2.) Mašnik na krščenega belo oblačilo položi v znamenje, da ga je sv. krst popolnoma očistil, in v opomin, da naj prejeto krstno čistost in nedolžnost prinese pred sodni stol Gospoda našega, Jezusa Kristusa, da prejme večno življenje.
3.) Poslednjič duhovni krščenemu prižgano svečo v roko poda v opomin, da hodi v luči sv. evangelija, trdno in nepremakljivo sledi Jezusovim naukom ter po njih vedno ravna svoje življenje.
Popisane obrede sv. krsta smejo opravljati le mašniki. — Kadar se sv. krst deli v sili, opravijo se le krstna (bistvena) znamenja. Ako pa otrok pri življenji ostane, dostavijo se tudi še nebistvena. Krstna znamenja se ne smejo nikedar ponavljati. Le kadar duhovni dvoji, da bi bil otrok v sili prav in veljalno krščen, vse obrede sv. krsta opravi, toda bistvenemu obredu pristavi: «Ako še nisi krščen, te krstim« i. dr.
II. St7\ "birma  (potrd/ba,,   potrd.Ho,   con-
rlrm.a/tio)-
§ 3G.
O sv. birmi sploh.
1.) Sv. birma je zakrament, v katerem sv. Duh krščenega človeka s pokladanjem škofovih rok, s sv. krizmo in z božjo besedo potrdi v milosti, da svojo vero stanovitno spoznava in živi po nji.
2.) Bistvo sv. birme je: a) maziljenje s sveto krizmo. Krizmo imenujemo oljkino olje, kateremu je nekoliko balzama primešanega; škof jo veliki četrtek posvečujejo z druzimi sv. olji. —■ Sv. krizma kaj lepo milost sv. birme naznanja. Olje radi svoje maščobe v svetem pismu pomenja vso srečo in milost; — in pri sv. birmi človek v resniei prejme vse darove sv. Duha; — dalje olje udom podeljuje moč in gibčnost, zato so si v starih časih bojevalci mazali ude z oljem; tudi pri sv. birmi duša zadobi moč za boj s sovražniki našega izveličanja. — Balzam pa lepo dišavo daje, ravno tako naj tudi birmanec, ker je polnost milosti zadobil, lepo dišavo krščanskih čednosti okoli sebe razširja in stanovitno spoznava sv. vero ter druge spodbuja z lepim vzgledom;
48
h) p o klad a Škofovih rok med maziljenjem, znamenje posebnega varstva sv. Duha, in c) molitev. 3.) Redni delilec sv. birme so Škof; more pa birmovati tudi mašnik, katerega papež v to pooblastijo, n. pr. misijonarji.
4.) Vsak krščeni, pa Še ne binnani človek more sv. birmo veljalno prejeti. — Primerno pa je, da otroci sv. birmo še le prejmejo, kadar k pameti pridejo; zato je svetovati, da se ta zakrament, navadno odloži do sedmega leta.
K vredni prejemi sv. birme treba:
a)  da je birmanec v stanu milosti božje,
b)  daje dobro pripravljen, t. j. da je v poglavitnih krščanskih resnicah dobro poučen, in da ima srčne želje po milosti sv. Duha, katere naj prosi v goreči molitvi.
5.) Sv. birma se sme deliti vsak čas; zlasti se pa deli o binkoštih, ker je prav binkoštno nedeljo prvikrat prišel sv. Duh v zakramentu sv. birme, in sicer nad aposteljne.
6.) Po starodavni navadi se jemljejo tudi k sv. birmi botri, da birmancem v duhovnem boji na strani stoje z likom, svetom, opominjevanjem in lastnim vzgledom. Kakor krstni boter s krščen-cem, tako stopi tudi birmenski boter z birmancem v duhovno sorodstvo.
Birmenski boter mora z birmancem biti enega spola, že birman in starosti, v kateri more spolnovati botrove dolžnosti. Lastni stariši, očitno neverni ali očitni grešniki in nekatoličani ne smejo biti botri pri sv. birmi. Tudi naj bo birmenski boter drugod krstnega botra.
7.) Pri sv. birmi se birmancu zopet da ime svetnika božjega, in' sicer botrovo; če sta pa boter in birmanec enega imena, škofovo; ako so pa vsi trije tistega imena, dano je binnaneu na voljo,   izbrati  si   birmehsko  ime.
§ 37. Obred sv. birme.
1.) Napovedani dan se birmanei s svojimi botri v cerkvi snidejo in s srčnim hrepenenjem po sv. zakramentu v molitvi | škofa pričakujejo. Ko škof v cerkev pridejo, podajo se na svoj sedež, da se oblečejo v cerkvena oblačila; birmanei pa tak6 v vrsto stopijo, da je za vsacim njegov boter, birmanei možkega spola na moški, ženskega pa na ženski strani.
2.) Škof stopijo pred altarv ter prično moliti nad birmanei, kateri Meče med molitvijo. — Škof se k birmancem obrnejo in s sklenenima rokama v začetku molitve prosijo,   da bi sv. Duh
49
prišel nad  birmancc ter jih varoval vsacega greha; — potem roke
nad njimi fazprostrejo in s povzdignjenim   glasom   molijo,   rekoč:
«0 Bog,   pošlji nad nje sv. Duha z njegovimi sedmerimi
darovi.» — Odgovor: «Anien.» — «Duha modrosti in umnosti.«
— Odg.:   «Amen.»   —  «Duha  svetovanja   in  moei.»  — Odg.:
«Amen.» — »Duha učenosti in pobožnosti.« — Odg.:  «Amen.»
•   —  «Napolni jih s svojim strahom.»
Končavši molitev škof nad vsemi znamenje sv. križa narede. — To molitev prvi blagoslov imenujemo. Pokladauje rok po-menja, da sv. Duh birmanca vzame v svoje posebno varstvo ter ga potrdi v dobrem.
3.) Potem gredo škof k vsaceinu birmaneu posebej, dajo mu ime in vsacega s sveto krizmo na čelu inazilijo, rekoč: «1., —= za z namenjam te z znamenjem križa in te potrjujem z mazilom izve.ličanja: v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.» Odgovor: «Amen.» ■—• Maziljenje se godi v znamenji križa v opomin, da nam je milost sv. Duha zadobila Jezusova smrt na križi; na čelu pa v pouk, da se birmancc nikdar ne snič sramovati sv. križa, ampak daje dolžan, očitno spoznavati vero v* križanega Jezusa.
Med maziljenjem boter desno roko na desno birmančevo ramo položi, s Čimur pokaže, da hoče vedni pomočnik in varuh biti mlademu Kristusovemu bojevaleu.
Po maziljenji duhovnik birmaneu čelo z bombažem zbriše, boter pa mu je z vezilom zaveže, katero drug duhovnik odveze, Ui nra še enkrat čelo obriše.
' 4.) Škof birmanca nekoliko na lice udarijo, rekoč: «Mir bodi s tabo.» Udarce birmanca opominja, da mora po Jezusovi .veri stanovitno živeti in jo srčno pričati do smrti, ko bi moral še toliko trpeti zavoljo nje. — Voščilo miru pa je birmaneu v tolažbo, da bo pravega miru deležen le tisti, ki zaradi Kristusa in po njegovem vzgledu prenaša vse težave in bridkosti.
5.) Poslednjič škof vse binnance še blagoslove, memo druzih besed govoreč:  «Blagoslovi f naj vas Gospod iz Siona,  da boste j eruzalemske blagre gledali vse dni svojega živ-, ljenja in imeli večno življenje.*  Odg.:   «Ameii.» —To je zadnji blagoslov,   pri   katerem  morajo pričujoči biti vsi birmanci.
Po prejetem zakramentu naj birmanci zahvalno molitev opravijo; dan sv. birme naj si dobro v spomin vtisnejo ter si ga med najimenitniše dneve svojega življenja štejejo. Večkrat naj se tega dneva spominjajo, zlasti o binkoštih, ter ponavljajo sklep, vero v križanega Jezusa brez vsacega strahu spoznavati z besedo in dejanjem.                                                                                    ... ,
4
BO
Botri naj si dobro zapomnijo, da ne smejo birmancu nikedar, zlasti birmanski dan ne, biti v pohujšanje; darila, ki jih dad6 birniancern, naj jim nikedar ne bodo v spodtikljej; bodo naj pa lepi in primerni spominki veselega dneva in vedni opomini lepega krščanskega življenja.
III. Presveto rešuje tel6 (e-u.clia,ristia,).
§ 38. 0 pre&vetem resnjem telesu v obče.
1.) Presveto rešnje tel6 je najsvetejši zakrament, je pravo tel6 in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa v podobah kruha in vina.
2.) Sveto obhajilo je resnično zavžitje presvetega rešnjega telesa duši v hrano ali živež.
3.) Sveta cerkev latinskega obreda vernim sv. obhajilo le v podobi kruha deli; sam mašnik je prejema pri sv. maši v obeh podobah.
V prvih časih so je tudi kristijani, ki so bili pri sv. maši pričujoči, v obeh podobah prejemali, zunaj sv. maše pa navadno le v podobi kruha.
4.) Cerkev je sv. obhajilo le v podobi kruha zapovedala iz naslednjih vzrokov:
a)  v oziru presvetega zakramenta samega, da ga varuje vse nečasti, ker se podoba vina lahko razlije in se ne da tako dobro in dolgo hraniti;
b)  v oziru vernih, da jim sv. obhajilo zlajša, ker nekateri podobe vina ne smejo piti, nekaterim pa se studi piti iz tistega keliha, iz katerega tudi drugi pijejo;
c)  tudi vina v vsacem kraji ni lahko dobiti;
d)  v oziru vere krivovercem nasproti, ki so tajili, da bi bil Jezus le v eni podobi resnično pričujoč.
5.) Presveto rešnje telo prejemati nam Jezus zapoveduje (Jan. 6.); zlasti smo je dolžni prejeti v nevarni bolezni, v smrtni nevarnosti in sploh večkrat v življenji. — Kolikokrat naj sv. obhajilo prejmemo, to določiti je Jezus svoji cerkvi prepustil. V prvih krščanskih časih so verni navadno pri vsaki sv. maši, pri kateri so bili, pristopali k svetemu obhajilu; ko so kristijani irilaČ-neji postajali, zapovedala je cerkev, trikrat v letu presv. rešnje tel6 prejeti: o božičnem, velikonočnem in binkoštnem času; dandanašnji pa zapoveduje, da je vsak kristijan, ki je pri pameti in v veri poučen, vsako leto najmanj enkrat prejme, in sicer o velikonočnem času. Kdor ga iz kakoršnih koli vzrokov
51
o velikonočnem času ne prejme, dolžan je, kakor hitro mu bo mogoče, po velikonočnem času je prejeti.
Da presv. rešnje telo prejemajmo o velikonočnem času, za-povedala je sv. cerkev zato, ker je Jezus prav o tem času postavil presveti zakrament, in v opomin, da novo življenje prav o tem času pričnimo, v katerem je vstal Kristus od smrti. — Spomladi se tudi prenavlja vsa priroda.
»Sv. velikonočno obhajilo po cerkvenih željah v svoji župnijski cerkvi prejemajmo; le iz tehtnih vzrokov ali kjer je splošna drugačna navada, sme se zgoditi v kateri cerkvi koli.
Sv. cerkev tudi srčno želi, da bi verni večkrat prejemali sveto obhajilo. K večkratnemu sv. obhajilu nas priganja ljubezen do Jezusa in lastna korist.
6.) Za vredno sv. obhajilo treba dvojne priprave: dušne in telesne.
Dušna priprava je v tem:
a)  da človek skrbno preiskuje, če je brez smrtnega greha; ako se smrtnega greha zave, mora se pred sv. obhajilom v pokori spraviti z Bogom. Kdor se pa po izpovedi spomni smrtnega greha, ki ga je brez svojega zadolženja pozabil pri izpovedi povedati, naj tudi, ako se lahko zgodi, še pred sv. obhajilom gre k spovedi; ako se pa lahko ali celo ne more zgoditi, naj se pozabljenega greha skesa ter se ga pri prihodnji izpovedi izpove;
b)  da se človek prizadeva, tudi malih odpustljivih grehov očistiti se;
c)  da človek obudi vero, upanje in ljubezen in srčno hrepeni, z Jezusom skleniti se, ter se mu popolnoma izročiti. Tudi se svetuje, pred sv. obhajilom in po sv. obhajilu, ako je mogoče, biti pri sv. maši.
Telesna priprava k sv. obhajilu pa je v tem:
a)  da je človek od prejšnje polunoči tešč, t. j. da ni ce!6 nič zavžil ali pil. Tešč biti je pod smrtnim grehom zapovedano iz spoštovanja, ki se spodobi presvetemu zakramentu.
Bolnikov,   ki sv. rešnje telo prejmejo v popotnico,   ta zapoved ne veže;
b)  da človek snažno oblečen stopi k mizi Gospodovi in da se vsega zdrži, kar bi razodevalo premajhno spoštovanje do sv. rešnjega telesa, če tudi samo na sebi ni pregrešno.
7.) Sv. obhajilo se ne deli: sv. večer, veliki petek, po noči. Navadno se sicer deli dopoludne, kakor se tudi sv. maša navadno le dopoludne opravlja, da bi se verni z večjo pobožnostjo in bolj zbranim duhom obhajali; sme se pa, se ve da, tudi popoludne deliti onim, kit so tešči.
4*
52
Za popotnico se presv. zakrament sme vsak čas deliti in prejemati.
§ 39.
Obred svetega obhajila.
Sv. obhajilo se sme deliti in prejemati pred sv. mašo, med mašo, po maši in tudi zunaj maše. Ako se zunaj sv. maše deli, morate se, kakor pri sv. maši, dve sveči prižgati.
Sv. obhajilo se tako-le deli:
1.) Strežej z malim zvončekom verne k sv. obhajilu pokliče, potem pa očitno izpoved moli v imenu vernih, kateri med tem obude popolnoma kes nad svojimi grehi.
2.) Mašnik sv. rešuje tel6 v kelihu iz tabernaklja vzame, kelih na altar postavi, obrne se k vernim in moli nad njimi, rekoč : «Naj se vas \xsmili vsegamogočni Bog, naj vam odpusti vaše grehe ter naj vas pelje v večno življenje. -— Prizanesenje, odvezo in odpušČenje vaših grehov naj vam podeli vsegamogočni in usmiljeni Gospod.» — S temi besedami mašnik ne podeli odpuščanja grehov, temveč le prosi odpuščanja, ker ga je strežej v očitni izpovedi prosil njegove priprošnje.
3.) Mašnik eno sv. hostijo iz keliha vzame in jo vernim kaže, rekoč: »Glejte jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta»; — po tem trikrat zajjored govori: <-Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša.» — Verni te besede z mašnikoin vred ponižno molijo ter se skesano trikrat na prsi udarijo. Trikrat se te besede govore v znamenje, da so si svesti zadolženja in svoje nevrednosti.
4.) Mašnik gre k vsakemu posebej, blagoslovi ga s presvetim rešnjim telesom v znamenji svetega križa ter je vsakemu posebej na jezik položi, (v latinskem jeziku) govoreč: «Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa ohrani tvojo dušo v večno življenje. Amen.»
Verni zahodne cerkve sv. obhajilo kleče prejemajo, spoznavajoč versko resnico, da je v presvetem zakramentu resnično pričujoč Jezus, pred katerim naj se uklanjajo vsa kolena.
Opomin.   V i zli o dni cerkvi pa verni sv. obhajilo stoje prejemajo.
5.) Po sv. obhajilu, kadar se ne deli med sv. mašo, mašnik s presvetim rešnjim telesom obhajance blagoslovi; če je pa presv! rešuje telo izpostavljeno ali mrlič ali mrtvaški oder v cerkvi, ali če je ravno pred bil blagoslov s presv. rešnjim telesom, nad njimi le z roko znamenje sv. križa naredi, govoreč: »Blagoslov Boga vsega-mogočnega, OčeUi, Sina in sv. Duha pridi nad vas in vedno ostani nad vami.»
. 53
Po sv. obhajilu naj obhajanci nekoliko časa pobožno molijo, saj  ni dražjega in milosti polnejšega časa od časa po sv. obhajilu.
Zahval jujnio se Jezusu za neskončno milost, ki nam jo je skazal, da je hotel k nam priti, ponižno ga molimo ter mu darujmo svojo dušo in tel6, prosimo ga, da s svojo milostjo vedno v nas ostane; vero, upanje in ljubezen obudujmo, vse dobre sklepe pnnavljajmo ter mu potožimo vse svoje dušne in telesne reve in nadloge.
§ 40.
Kako se so. obhajilo bolnikom deli o popotnico?
Vsak kristijan v smrtni nevarnosti je dolžan prcsveto rešuje telo prejeti. Sv. obhajilo, ki je bolniki prejemajo na smrtni postelji ali v smrtni nevarnosti, se imenuje popotniea, ker je najmočnejša dušna hrana na potu v nebeško domačijo, pravo duhovno zedinjenje z Bogom.
Sv. popotniea daje največjo moč zoper skušnjave hudobnega duha m najzdatniše tolažilo v smrtni uri. Bolnik naj tedaj ne odlaša, prejeti sv. popotnice, ker je smrtna ura sploh neznana, še bolj  pa pri bolniku v nevarni bolezni.
Po cerkveni zapovedi se presv. rešuje telo očitno in slovesno k bolnikom nosi, in sicer v naslednjem redu:
a) Iz cerkvenega zvonika se verni z zvonom vabijo v cerkev, da bi prejeli blagoslov s presvetim rešnjim telesom in spremljali do bolnika. h) Mašnik presv. rešnje telo iz tabcrnaklja vzame, pričujoče ž njim blagoslovi ter pot do bolnika nastopi; pred njim gre cerkvenik, v levi roki nese prižgano luč, v desni pa mali zvonček, s katerim pozvanja. — Prižgana luč pomenja ljubega Izveličarja, ki nas skozi smrtno temo vodi v nebeško svetlobo; pozvanja se pa, da verni, memo katerih se presv. rešnje telo nese, spodobno čast izkazujejo preljubemu Izve-ličarju ter ga milosti prosijo za bolnega človeka.
Prav lepa, ginljiva in posnemanja vredna je navada, da verni v mestih, trgih ali župnijskih vaseh presv. rešnje telo od cerkve do bolnika spremljajo in potoma molijo ali pojo presvetemu zakramentu na čast. Takemu pobožnemu spremljevanju je sv. cerkev tudi odpustke podelila. — Prav tako lepo in ginljivo je, da verni na kmetih iz vseh vasi, skozi katere mašnik presv. rešnje tel6 nese, presvetemu zakramentu pred vas naproti gredo, ter je z molitvijo ali petjem spremljajo skozi vas. ■ c) Ko mašnik do hišo pride, kjer leži bolnik, spremljevalce pred  hišo   blagoslovi s presv. zakramentom,   potem v izbo
e
54
stopi, rekoč: »Mir bodi tej hiši in vsem, ki v nji prebivajo.» — Pokropivši bolnika in izbo z blagoslovljeno vod6, bolniku prosi božjega varstva. d) Bolnik se mašniku izpovč, ako ni bil že poprej izpovedali, in potem sv. obhajilo med prav tistimi obredi prejme, kakor zdravi; le besede, s katerimi mu mašnik sv. hostijo na jezik položi, so druge, namreč: »Brat (sestra), prejmi za popotnico te!6 našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki naj te varuje hudobnega sovražnika in pelje v večno življenje. Amen.» Po sv. obhajilu mašnik za bolnika moli.
XTT.  Sveta  pokora  (poenitentia).
§ 41. 0 sveti pokori sploh.
Sv. pokora je zakrament, v katerem pooblaščeni mašnik na božjem mestu grešniku po svetem krstu storjene grehe odpusti, ako se jih prav kesa, čisto izpove in ima resnično voljo, poboljšati se in pravo pokoro delati.
1.) K zakramentu sv. pokore je potrebno:
a)  od grešnikove strani, da se svojih grehov prav kesa, se jih izpove in za nje zadosti ali vsaj resnično voljo ima, poboljšati se in zanje zadostiti, t. j. pravo pokoro delati;
b)  od mašnikove strani pa, da grešnika njegovih grehov odveze ali mu jih odpusti.
Opomba. Katekizem sicer našteva pet reči k zakramentu svete pokore potrebnih; to, da se tukaj le tri imenujejo, naj nikogar ne moti, zakaj kesati in izpovedati se grehov človek ne more, ako jih ne v6 in ne pozn/i, k temu pa je treba izpraševanja vesti; prav tako je vsak pravi kes sklenen z resničnim trdnim sklepom. Privzemi torej še to dvoje, in pet reči k sv. pokori potrebnih boš imel, kakor ti jih našteva vsak katekizem.
2.) Delilci zakramenta sv. pokore so škofje in po njihovem pooblaščenji tudi mašniki. — Škofovo pooblaščenje je mašniku tako potrebno, da je odveza neveljalna, ako jo podeli nepooblaščen mašnik. Odvezo dati ali jo odreči je namreč sodba, katero spovednik nad grešnikom izreče; vcljalnp soditi koga le zamore, kdor ima oblast čez njega, ki ga sodi. Škof so pravi in višji pastir vseh vernikov svoje škofije, ker so postavljeni »vladati cerkev božjo«, oni imajo torej oblast čez vse verne svoje škofije. Kdor tedaj hoče verne veljalno soditi, mora škofovo pooblaščenje imeti, t. j. škof morajo verne, da jih mašnik veljalno sodi, njemu izročiti; in prav to škof store s pooblaščenjem, ki je mašnikom podele, izročevaje jim krščansko občino.
:,»
Ker škof mašnikom pooblaščenje dele, morejo jim je tudi zopet odvzeti in jim meje postaviti bodisi v ozir oseb, bodisi v ozir grehov. — Take grehe, v katerih mašniki veljalno ne morejo odvezovati brez še posebnega pooblaščenja, imenujemo pridržane greh e. Papež in škofje si namreč odvezo od nekaterih grehov pridržavajo iz naslednjih namenov:
a)  da vernim pokažejo ostudnost in veliko hudobijo imenovanih grehov, katerih naj se zlasti boje;
b)  da bi take grešnike pripeljali k natančnejšemu spoznanju, k večjemu kesu in ostrejši, gorečnejši pokori.
V smrtni nevarnosti pa ima vsak mašnik oblast, od vseh grehov veljalno odvezati.
3.) Zakrament sv. pokore more prejeti, kdor je po svetem krstu grešil in kolikorkrat je grešil.
4.) Zakrament svete pokore je vsakemu, ki je po svetem krstu smrtno grešil, k izveličanju bistveno potreben; komur je nemogoče, prejeti ga, more odpuščenje grehov, toda le s popolnim kesom zadobiti, kateri je sklenen z željo, prejeti sv. pokoro, ako bi le mogoče bilo, in človeka opraviči. — Zlasti smo pa dolžni prejeti sv. pokoro na smrtni postelji, v smrtni nevarnosti, kadar je lahko verjetno misliti, da bomo javalne mogli še kedaj prejeti zakrament sv. pokore, n. pr. pred nevarnim potovanjem po morji, pred vojsko ali bitvo, dalje pred vsakim zakramentom, ako nismo v stanu milosti božje.
Tudi cerkvena zapoved veleva prejemati sv. pokoro, in sicer najmanj enkrat vsako leto; želi pa, da bi se večkrat v letu zgodilo:
a)  ker človek večkrat greši in je nevarno,   z Bogom odlašati spravo;
b)  ker nas večkratna izpoved v milosti krepča in greha varuje; e) ker pogostne izpovedi močno jjovekšujejo čistost in občutljivost vesti.
§ 42.
Obred pri sv. pokori.
1.) Preden se grešnik začne spovedovati, k spovednici poklekne, prekriža se in spovedniku govori: »Prosim, duhovni oče, za sveti blagoslov, da se svojih grehov prav in čisto izpove m.»
2.) Spovednik grešnika blagoslovi, rekoč: »Gospod bodi v tvojem srci in na tvojih ustnicah, da se prav in čisto izpoveš svojih grehov.*
3.) Grešnik po prejetem blagoslovu očitno spoved moli, rekoč: «Jaz ubogi grešnik, se izpovem Bogu vsegamogoenemu, Mariji, materi božji, vsem ljubim svetnikom in vam, častitljivemu masniku božjemu,
50
namestniku, da sem po svoji /.adnji spovedi, ki sem jo opravil — ipuvej, kedaj?)— velikokrat in obilno grešil z mislimi, z željami, z besedami in z dejanjem, posebno se pa obtožim,  da sem»:
Zdaj se začni spovedovati svojih grehov; — po končani obtožbi pa spoved skleni, rekoč:
«Ti in vsi moji drugi grehi, Id se jih spomnim ali ne, ki sem jih ali sam storil, ali pa sem kriv bil, da so jih drugi storili, žal so mi iz srea, ker sem Boga, njega samo sveto in preljubez-njivo dobroto, ž njimi razžalil. Trdno sklenem, nič več ne grešiti in vseh priložnosti v greh se varovati. Prosim, duhovni oče, iz-veličalne pokore in svete odvoze.*
4.) Spovednik grešnika, ako se mu potreba zdi, da njegov dušni stan spozna, kaj popraSa', da mu potrebne nauke in opomi-njevanja, izveliealno pokoro naloži in potrebne pripomočke k po-boljšanju priporočevajo naznani.
Spovednikovim vprašanjem odkritosrčno in razločno odgovarjaj ; njegove nauke in opominje vanje verno poslušaj, ter si pripomočke in naloženo pokoro vtisni dobro v spomin. — Ako te spovednik nič ne vpraša in ti nobenega opominjevanja ne da, zavoljo tega ne bodi nepokojen, zakaj to ni bistvo sv. zakramenta. — Ako želiš v katerem koli oziru sveta ali poučenja, svojo željo spovedniku zaupljivo razodeni.
5.) Spovednik grešniku sv. odvezo da ali pa mu jo odloži ali odreče do prihodnje izpovedi ob odločenem času.
Preden spovednik grešniku da sv. odvezo, veleva mu, skesati se grehov; kar se tako-le zgodi:
«0 moj Bog! vsi moji storjeni grehi so mi iz srca žal, ker sem tebe, svojega preljiibeznjivega Boga, tebe, vso svetost in neizkončno dobroto, ki te iz vsega srca ljubim, ž njimi razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo svoje življenje poboljšati in vse, tudi smrt raje pretrpeti, kakor tebe, svojega Boga, tebe, neizkončno svetost in dobroto, še kedaj s kakim grehom razžaliti. Daj' mi milost, spolniti ta svoj sklep. Tega te prosim po ne-izkončnem zaslužen ji tvojega božjega sina, našega Gospoda in Izveličarja, Jezusa Kristusa.   Amen.»
Spovednik grešniku sv. odvezo z naslednjimi molitvami dodeli:
a)  Spovednik grešniku odpuščenja grehov prosi, rekoč: «Naj se te usmili vsegamogočni Bog, naj ti odpusti tvoje grehe ter naj te pelje v večno življenje. Amen.* — ♦ Prizanesenje, odvezo in odpuščenje tvojih grehov naj ti dodeli vsegamogočni in usmiljeni Gospod. Amen.»
b)  Spovednik grešnika odveze vseh cerkvenih kazni, katerih se je morebiti krivega storil. — Cerkev je za nekatere grehe postavila duhovne kazni, n. p. odreko sv. zakra-
.) I
mentov   ali   cel6   izobčenje.   Ako je,   pa  grešnik   tak   greh storil   s   hudobno   voljo   vedoč,   da je   cerkev   nanj   kazen postavila,  treba je spovedniku posebnega j)ooblaščenja,   da ga more veljalno odvezati  od nje. — Ker je pa mogoče, da je kdo tak  greh   storil  nevedoma,   da je  nanj  postavljena cerkvena kazen,   spovednik vsacoga grešnika,  ker bi utegnil cerkvenih kazni kriv biti, odveze,   kolikor on premore in grešnik tega potrebuje. v) Sveto odvezo spovednik podeli mimo družili besed, rekoč:  «Odvežem te tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen.» — Znamenje sv. križa, ki ga nad izpovedenci mašnik naredi, pomenja, da je odpuščenjc grehov sad daritve Jezusove na križi. d) Po dodeljeni odvezi  spovednik dalje  moli:   «Trpljenje na-. Sega Gospoda, Jezusa Kristusa, zasluženje breeastite Device Marije in vseh svetnikov, in kar koli si sam dobrega storil ali   hudega   pretrpel,   ti   bodi v odpuščenjc   grehov,   v po-množenjc milosti in v plačilo večnega življenja. Amcn.» Po prejeti   odvezi se Bogu za dodeljeno   opravičenje   zahvalimo, storjene dobre sklope ponovimo, Boga milosti, stanovitnosti prosimo in naloženo pokoro, kolikor je takrat mogoče, opravimo; potem se pa za sv. obhajilo pripravljajmo.
Pokoro, ki nam jo spovednik naloži, vselej dobrovoljno sprejmimo ter jo zvesto in natanko opravljajmo, kakor jo je spovednik naložil.
Vsak greh nas stori dolžnike pravici božji, velik večje;, mali lnanje, Pravici božji pa mora za vsak greh zadoščeno biti ali v tem ali v prihodnjem življenji. Zadostovati mora grešnik sam za svoje grehe. Zamore mu pa tudi sv. cerkev na pomoč priti s tem, da rnu podeli odpustek-, t. j. da mu iz svojega zaklada, namreč iz neizkončnega zasluženja Jezusa Kristusa in iz zasluženja svetnikov, podeli toliko, kolikor mu je odpustila zadostovanja.
§ 43. 0 odjjustkih.
1.) Odpustki so odpuščenje časnih kazni, ki bi jih morali za grehe, po svetem krstu storjene, ali v sedanjem življenji ali pa v vicah trpeti.
2.) Odpustki so ali popolnoma, t. j. odpuščenje vseh še ne prestanih, časnih kazni, ali nepopolnoma, t. j. odpuščenje nekoliko kazni; taki so odpustki 40 ali 100 dni, enega leta, 7 ali 20 let, t. j. odpustek toliko kazni, kolikor bi sijih grešnik z ostrimi pokorili izbrisal v 40. ali  100. dneh, v enem,  7. ali 20. letih.
58
Po starih spokorilnih cerkvenih postavah so bila raznim grešnim dejanjem odmerjena razna pokorila na 40 ali 100 dni, na eno, sedem ali dvajset let.
Toliko cerkvene pokore je bilo torej grešniku opraviti, kolikor je je bilo odmerjene vsacemu grešnemu dejanju, ki je je storil. — Nepopolnoma odpustkov za 1000 ali še več let papeži niso delili in jih tudi dandanašnji ne dele; goljufni so torej listki ali knjige, ki za kaka dela ali molitve obetajo takih odpustkov.
3.) Odpustki so ali osebni, krajni ali rečni:
a)  osebni odpustki se tisti imenujejo, kateri so osebam podeljeni, n. pr. udom pobožnih bratovščin, umirajočim i. dr.;
b)  krajni odpustki pravimo tistim, ki so s kacim krajem skleneni, t. j. katere moremo zadobiti le v katerem kraji, n. pr. v kaki cerkvi, pri kacem altarji;
c)  rečne pa imenujemo tiste, ki so s kacimi rečmi skleneni, ri> pr. z blagoslovljenimi  razpeli,   podobami,   moleki i. t. d.
Krajni in rečni odpustki so ob enem tudi osebni, ker jih zadobe le tisti, kateri obiščejo odločeni kraj ali reč, s katero so skleneni, poljubujejo, pri sebi nosijo ali nanjo molijo.
4.) Odpustke deliti imajo zlasti papež oblast in tudi škofje, toda omejeno. Popolnoma odpustke le papež dele.
5.) Odpustke zadobiti morejo le katoliški kristijani.
6.) Odpustki svetega leta so popolnoma odpustki. — V svetem letu papež spovednikom dajo oblast, od zadržanih grehov odvezovati, cerkvena pokorila prizanašati in neslovesne obljube, razen obljube čistosti, spreminjati v druga dobra dela.
Navadno sveto leto je vsako petindvajseto leto, nenavadno o posebno važnih priložnostih papež razpišejo, n. pr. v velikih stiskah ali preganjanji svete cerkve.
Navadno sveto leto ima svojo predpodobo v sv. letu stare zaveze, v katerem so bili izbrisani vsi dolgovi in oproščeni vsi sužnji.
V zadobljenje odpustkov svetega leta so navadno postavljeni naslednji pogoji:
a)  eno cerkev večkrat ali več cerkva po enkrat, ali tudi po večkrat obiskati;
b)  sv. pokoro in presv. rešnje tel6 prejeti;
c)  moliti, da bi se vedno širila prava cerkev, da bi nehala vsa krivoverstva, da bi krščanski vladarji v miru in edinosti vladali in sploh moliti v papežev namen;
d)  kaj v ubogajme dati.
Kdor je že kakor si bodi dolžan, eno ali več teh del opraviti, mora jih v zadobljenje odpustkov še posebej opraviti.
59
7.) Odpustki, katere papež v to odločijo, se. morejo dušam v vicah v prid odločiti, toda le po priprošnji, t. j. verni Boga prosimo, da bi odpustki, katere bi mi zase zadobili, zalegli dušam v vieah in njim bile odpuščene časne kazni, ali vse ali le nekatere, kakor so odpustki, ali popolnoma ali nepopolnoma. — Taki odpustki so v prid sploh vsem dušam v vicah, zlasti pa tistim, katerim jih podarimo.
Da odpustki zaležejo dušam v vicah, treba, da imamo pri njihovem zadobljenji namen, podariti jih dušam v vicah.
T7"_   Sxreto   poslednje   olje   (maziljenje, extrema -vanctio)-
§ 44. 0 sv. poslednjem olji v obče.
1.) Sv. poslednje olje je zakrament, v katerem bolnik po mazi-ljcnji s sv. oljem in po zapovedani mašnikovi molitvi posebno milost božjo prejme k dušnemu in večkrat tudi k telesnemu ozdravljenju.
2.) K zakramentu sv. poslednjega olja bistveno gre:
a)  maziljenje s svetim oljem in
b)  med maziljenjem molitev: «Po tem sv. maziljenji in po svoji presveti milosti ti Bog odpusti, kar si grešil s pogledom (poslušanjem, duhanjem, govorjenjem, tipanjem, hojo, sladnostjo ledij).«
Olje za ta sv. zakrament škof veliki četrtek posvečujejo; olje kaj očitno naznanja milost tega zakramenta. — Olje telesne rane hladi in bolečine polajšuje, milost poslednjega olja pa dušne rane, žalosti in bolečine zmanjšuje; — olje trudne telesne ude krepča, prav tako poslednje olje daje moč v smrtnem boji in skušnjavah ob smrtni uri; olje marsikatero bolezen ozdravi, pri poslednjem olji bolnik dušno, in ako je v njegovo izveličanje, tudi telesno zdravje zadobi.
3.) Poslednje olje sme vsak mašnik veljalnoj deliti, razven sile pa sveta cerkev dopušča, deliti je le lastnemu bolnikovemu župniku ali mašniku, katerega župnik v to pooblasti.
4.) Poslednje olje se sme deliti le vernim, ki so k pameti prišli in so nevarno (za smrt) bolni, ali so pa tako stari, da utegnejo za starostjo vsak čas umreti; ne sme se pa deliti zdravim, in sicer tudi takim zdravim ne, ki so v smrtni nevarnosti, n. pr.: hudodelnikom, k smrti obsojenim; vojščakom, ko v vojsko gredo.
Poslednje olje se sme tolikrat prejeti, kolikorkrat bolnik pride v novo smrtno nevarnost, če tudi v eni dolgi bolezni.
60
Trav nespametno je, poslednje olje iz strahu pred smrtjo odlašati; poslednje olje ne pospeši smrti, marveč ozdravljenje, ako je duši v izveličanjc. Bolnik bolj gotovo in lažje ozdravi, ako rabi pripomočka, ki ga je dal sam Bog. Ako pa ozdravljenje ni v božji previdnosti, gotovo nič clruzega ni bolj želeti, kakor da se bolnik za srečno smrt pripravi in pokrepča za smrtni boj.
•   5.) Za  sv. poslednje olje  naj   se  v  izbi,  kjer  bolnik leži, pripravi:
a)  naj se miza s čisto opranim prtom pogrne;
b)  na mizo naj se postavi  sv. razpelo, njemu na vsako stran prižgana sveča;
c)mi  levo  stran  mize  naj   se   dene   posoda  z   blagoslovljeno vodo s kropilnico,   ako je pri  hiši,  sicer  pa  kaka zelena vejica,   s katero  mašnik  bolnika   in  po  izbi   kropi  — na desno stran mize pa na krožniku sedem kosmiče v bombaža  ali prediva, s katerim se maziljeni kraji bolniku brišejo — nekoliko   soli   na kruhu in kozarec vode, s čimur si  mašnik  po  niaziljenji  prste  izmiva, in   p rtič, s katerim si obriše roko; </) pred   mizo   se  postavi   nizka   klopiea ali   stolček,   kamor mašnik poklekuje. Sol, kruh, voda in kosmiči,   bombaž ali predivo se v ogenj vržejo in sežgo.
Kadar se pred poslednjim oljem presveto rešnje tel6 bolniku deli, naj se na mizo dene še jeden kozarec vode, v kateri si mašnik prste po sv. obhajilu umije; ta voda se da ali bolniku izpiti ali se pa vrže v ogenj.
§ 45. Obred so. poslednjega olju.
L) Mašnik v izbo stopi rekoč: 'Mir bodi ti hiši!» — in strežej mu odgovori: «In vsem, ki v nji prebivajo.» Potem mašnik da bolniku sv. razpelo poljubiti in z blagoslovljeno vodo bolnika, izbo in pričujoče z znamenjem sv. križa pokropi, govoreč antifono: »Pokrppii me, o Gospod, z izopom in očiščen bom; operi nie, in bolj bel bom kakor sneg.* Nato moli prvo vrstico psalma: »Usmili se me», sklene jo s hvalnico:  »Čast bodi Očetu»  i. dr. in antifono ponovi.
Bolnikovo kropljenje spominja dušne čistosti, pri svetem krstu zadobljene, ter ga opominja k vredni prejemi sv. pokore, ako je to čistost omadeževal z grehom.
2.) Potem se bolnik izpoveduje, ako že poprej ni bil izpo-vedan,   torej   pričujoči   izbo  zapuste.    Po   sv. spovedi   mašnik   tri
(51
molitve za telesno in dušno zdravje vseh hišnih prebivalcev moli; na to pa bolniku s psalmom: «Iz globoči,ne» i. dr. usmiljenja prosi in v posebnih prelepili litanijah, v ta namen odločenih, v katere vplete župnijskega in bolnikovega patrona, vse svetnike kliče na pomoč; dalje moli strežej očitno izpoved, mašnik pa molitvi: «Naj se te usmili vsegamogočni Bog» in «Prizanesenje, odvezo  in  odpuščenje«  (glej § 42, stran 56).
3.) Zdaj pričujoče opomni, da molijo za bolnika sedem spo-kornih psalmov in iitanije vseh svetnikov ali druge molitve, med tem ko bo on delil sv. poslednje olje; potem k bolniku stopi, položi mu desno roko nad glavo in nad njim moli.
Ta poklada rok bolniku naznanja, da se mu ni bati, ker je pod varstvom božjim,  kateremu naj se popolnoma izroči.
4.) Na to sledi bistveno vnanje dejanje: Mašnik desni palec v sveto olje pomoči ter ž njim v podobi sv. križa bolniku oči, ušesi, nosnici, ustnici, roki, nogi in ledje mazili in pri vsacem maziljenji moli, rekoč: «Po tem maziljenji in po presvetem svojem usmiljenji ti -Bog odpusti, karkoli si grešil s pogledom (poslušanjem, duhanjem, govorjenjem, tipanjem, hojo,   sladnostjo  ledij).»
Maziljene kraje s bombažem ali predivom sproti zbrisujc; — bolnika mazili na telesnih počutkih, ker so ravno počutki veliko grehov krivi; — mazili je v podobi sv. križa, ker vse milosti izhajajo od presvete daritve na križi.
Vernim se roki na dlani mazilite, mašnikom in škofom pa od zunaj iz spoštovanja do prejetega Se višjega maziljenja pri mašnikoveni redu.
o.) Po maziljenji mašnik moli tri molitve, v katerih prosi, da bi Bog po tem maziljenji, kakor je po svojem aposteljnu Jakobu obljubil, bolniku dodelil ne le dušne moči in tolažbe, ampak tudi telesnega ozdravljenja.
6.) Po tem bolnika s svetim razpelom blagoslavlja z milo prošnjo, da bi ga Jezus Kristus branil, varoval in krepčal. — Iz tega naj bi bolnik spoznal, da se mora le križanemu Jezusu zahvaliti za odpuščanje grehov in za vse prejete milosti.
7.) Poslednjič mu desno roko na glavo položi ter prosi, da bi ga ozdravil Bog Oče, ki ga je vstvaril, Bog Sin, ki je zanj trpel na križi, in sveti Duh, ki mu je bil vlit pri sv. krstu, — in mu poda sv. razpelo poljubiti s prisrčnim opominom, da naj zaupa v milega svojega Izveličarja in se vda v njegovo sv. voljo.
Pred poslednjim oljem bolniki navadno prejemajo sv. pokoro in presveto rešnje telo v popotnico; vsi trije zakramenti se torej imenujejo  zakramenti  umirajočih.
62
Bolnika, ki je bil s sv. zakramenti previden, je dobro nekoliko časa samega pustiti, da se nemočen Bogu zahvaljuje za prejete milosti in da v sebi obudi vero, upanje in ljubezen.
Po sv. poslednjem olji se bolniku navadno še deli papežev blagoslov.
Škofje imajo namreč od papeža oblast, bolnikom po pooblaščenih mašnikih papežev blagoslov deliti s popolnoma odpustki za smrtno uro. Ta popolnoma odpustek bolniku še le v smrtni uri dojde, torej papeževega blagoslova nad bolnikom ni treba ponavljati, če je tudi bolezen dolga. Le, ako bolnik ni bil v stanu milosti božje takrat, ko se mu je delil ta blagoslov, ali če je od tistega časa zopet smrtno se pregrešil, naj ga vnovič prosi.
VI.   Sv.   msišnilco-v  red.  (zaaašnilco-vo
posvečevanje, ordo).
§ 46. O sv. redovih (posvečevanjihj v obče.
1.) Sveti red je zakrament, v katerem posvečenci od Boga za-dobe potrebno oblast in milost k svoji duhovski službi, da jo opravljajo v Tdožjo čast, sebi in bližnjemu pa v dušno izveličanje.
Duhovnih redov je sedem; delimo jih v štiri nižje in tri višje; zakrament pa je le eden red ali mašnikovo posvečevanje; v njem se namreč sveti zakrament posvečeneu podeli. Škofovo posvečevanje oblasti mašnikovega reda razširja in dopolnuje; dijakom imajo tudi delež pri sv. zakramentu. Urugi redovi niso zakramenti in jih tudi Jezus Kristus ni postavil, ampak njegova sveta cerkev.
2.) Mašnikov red le škofje dele.
3.) Da kdo mašnikov red veljalno prejme, mora biti krščen in imeti namen, sveti zakrament prejeti.
4.) Vredno ta sv. zakrament prejm6:
a)  ki so v stanu posvečujoče milosti božje,
b)  ki so tudi že birmani,
n) ki imajo   lastnosti,   katere sv. cerkev hoče imeti pri svojih služabnikih.
Vsi posvečenci so v duhovskem stanu, kateri duhov-stvo ali duhovščino imenujemo; mašniki se pa imenujejo le tisti, ki so v zakramentu mašnikovega redu prejeli oblast, daritev svete maše opravljati.
V duhovski stan sv. cerkev s striženjem (tonsura) sprejema.
63
§ 47. Striženje (tonsuru).
1.) Kogar sv. cerkev sprejme v duhovski stan, da se na re-dove ali posvečenja pripravlja, temu škof tonzuro dajo, katera pa ni red, ker prejemniku ne podeli nobene duhovske oblasti in službe.
2.) Tonzuro škof tako-le dele:
a)  Kdor hoče v duhovski stan stopiti, prirežejo ali pristrižejo mu škof na temenu, zatilniku in sencih lase v opomin, da se mora odpovedati vsi posvetni gizdi in ničemurnosti in le Gospodu živeti, kateri je bil venčan s trnjem. —- V spomin trnjeve krone Jezusove in v znamenje, da pričakujejo krono večnega veličastva, ako zmagajo sovražnike svojega izveličanja, duhovni strižejo na temenu lase na okroglo do polti, t. j. tonzuro ali plešo nosijo;
b)  oblečejo mu škof čez talar belo cerkveno prikrajšano sraj-čico (roket, superpellicium).
§ 48. Štirje nižji redovi.
Sv. cerkev je že od nekedaj za manja in nižja opravila pri službi božji služabnikov potrebovala ter jim s posvečevanjem iz-ročevala duhovno službo v posebnih štirih redovih. ■— Sčasoma so ta opravila ali jenjala, ali so jih prevzeli svetni ljudje, cerkve-niki in strežeji; cerkev pa nekedanjih redov vender ni opustila, nekaj v spomin preteklih časov, nekaj iz spoštovanja do mašni-kovega reda, da se do njega prihaja od stopinje do stopinje. — Pa tudi zato jih je sv. cerkev ohranila, da se prepričuje, če so, v duhovski stan sprejeti, tudi za duhovski stan; in da sprejeti sami sebe dalj časa poskušajo, bodo li mogli težke dolžnosti du-hovskega stanu sebi in vernim v izveličanje spolnovati in da se pripravljajo nanj.
Ti nižji redovi in njihove (nekedanje) službe so:
1.) Red vratarstva (ostiariat); njihova služba je nekedaj bila: veme skrivaj klicati k službi božji ter jim naznanjati kraj in uro službe božje, tam pa vrata odklepati in zaklepati in čuti, da se k službi božji niso vrinjali hudobni Judje, zlobni neverniki in izobčenci, kateri bi bili utegnili pri službi božji nemir delati ali jo oskrunjevati. — V pomen te službe jim škof izroči pri posvečevanji cerkvene ključe in zvonček.
2.) Red bralstva (čitalstva, lectorat); — njihova služba je bila: vernim sv. pismo in škofove ukaze pri službi božji brati. — V spomin te službe jim škof podajo pri posvečevanji knjigo.
64
3.) Red zarotništva (cxorcistat); njihova služba je bila: nad obsedenci opravljati cerkvene zarotilne molitve.
V  spomin te službe jim škof pri posvečevanji izroee bukve ali knjigo, v kateri so cerkvene zarotne molitve.
4;) Red strežništva (acolvthat); — cerkvenih strežnikov nekedanja služba je bila: skrbeti za svečavo in kadilo in pripravljati vino in vodo za sv. daritev.
V  spomin te službe jim škof pri posvečevanji podado svečnik in vrčke za vino in vodo.
§ 49. Višji redovi.
a) Podslužništvo (subdiaeonat, mali levit).
Podslužništvo je red, v katerem se s posvečevanjem dodeli oblast, svete posode k altarju nositi, cediti ali čistiti jih, list pri sv. maši slovesno brati, pri darovanji vodo v kelih vlivati in di-jakonu pri sv. maši streei.
Subdijakonat ni zakrament, vender se pa višjim redovo,in prišteva, ker je že v nekaki zvezi s sv. mašo v pripravljanji pre-svetega rešnjega telesa in ker se ž njim prevzema dolžnost, v duhovskem stanu vse svoje žive dni ostati, brevijar moliti in živeti v  vednem devištvu.
Brevijar so bukve molitev, katere duhovni višjih redov molijo v cerkvenem imenu vsak dan po cerkvenem povelji. Te molitve se imenujejo tudi cerkvene dnevne ure, ker se ob raznih dnevnih urah molijo.
Zapoved vednega devištva je sile stara. V prvih časih so se sicer tudi oženjeni jemali v duhovski stan, kadar ni bilo zadosti neoženjenih. Ko pa je bilo zadosti tacih, ki so radi obljubili vedno devištvo, oživela je zopet stara nekedanja zapoved v katoliški cerkvi latinskega obreda.
Ta cerkvena zapoved se naslanja na Kristusove besede, da je deviški stan popolnejši od zakonskega. Spodobi se pa, da do popolnejšega življenja hrepene zlasti mašniki, ki tolikokrat opravljajo daritev sv. maše, se presv. rešnjega telesa dotikajo ter je prejemajo. Vrh tega so mašniki dolžni, z nerazdeljenim srcem Bogu služiti in za svoj sv. poklic živeti, kar se v zakonskem stanu ne zgoditi more tako lahko. — Tudi je nezakonski stan božjih služabnikov vernim po vzgledu Kristusovem v veliko večjo korist od zakonskega.
Subdijakonat se med sv. mašo po dokončanih zbirnih molitvah takole deli:
65
1.) Škof akolvtha (strežnika) nagovore ter mu velevajo, dobro prevdariti dolžnosti, ki je prevzame, ako stopi v ta duhovni red. (Je posvečcvanec ostane pri svojem sklepu, vleže se pred altarjem na obličje in s škofom litanijc vseli svetnikov moli ter je na pomoč kliče; pri prošnji: cDa nas uslišati hočeš» škof vstanejo, strežnika blagoslove, rekoč: «Da tega izvoljenega blagosloviti f, posvetiti f in posvečiti f hočeš! — prosimo te, usliši nas.»
2.) Po dokončanih molitvah škof posvečeneu imenujejo službo in naštevajo opravila tega sv. reda, ki so: sv. posode cediti, kelih in pateno k altarju nositi, kruh in vino za sv. daritev pripravljati, pri sv. maši vino dijakonu podajati ter tu vode vinu prilivati, potenj tudi korporale izpirati, preden pridejo v navadno perilo. — Nato mu na srce polože, da naj opravlja svojo službo čuječe, zmerno in s čistim srcem.
3.) Potem sledi bistveni obred tega posvečevali ja:
Škof namreč posvečeneu podade prazen kelih s prazno pateno, rekoč: «Glej, čegava služba da ti je izročena, torej te opominjam, da se tako vedeš, da bodeš Bogu všeč»; in subdijakon se keliha z desnico dotakne. — V znamenje, da je njegova dolžnost, dijakonu streči, poda mil veliki dijakon: vrčka z vinom in vodo, mivnico in teračo; vsega tega se subdijakon z desnico dotakne.
4.) Zdaj mu škof temu redu pristojno obleko podado, namreč : hunierale, manipel in tuniko (tunicello).
5.) Naposled posvečevanje škof s tem dovrše, da subdijakoiiu v roke dado listne bukve ter mu podel e oblast, list pri sveti maši brati. Subdijakon se bukev z desnico dotakne in potem list na glas bere s škofom.
§ 50.
b) Sluzništvo (diaconatus, veliki levit).
Dijakonat je red, v katerem se s posvečevanjem prejme oblast, škofu ali mašniku pri sv. maši streči, evangelij peti, s posebnim privoljenjem slovesno krščevati in sv. obhajilo vernim deliti.
Dijakonat se med sveto mašo po odbranem listu deli s tem le obredom:
1.) Škof mašnika, kateri jih v cerkvenem imenu prosi, da bi pričujočemu subdijakoiiu podelili red dijakonata, vprašajo, rekoč: «Ali veš, da je vreden?« — Mašnik škofu odgovori: «Kolikor človeška slabost premore vedeti, vem in spričujem, da je vreden za breme te službe.» — Potem se škof obrnejo k pričujočim vernim, rekoč: «Ako ima kdo kaj zoper posvečenje tega izvoljenca, naj se v božjem imenu oglasi ter naj pove, kajV» — Ako se nihče ne oglasi,  škof subdijakomi v nagovoru razlagajo imenitno službo
5
66
levitov stare in dijakonov nove zaveze, potem naštevajo dolžnosti, katere prevzame v dijakonatu; te so zlasti: oltarju streči, krščcvati in pridigo vati 5 nato ga opominjajo, sveto živeti, svoje dolžnosti zvesto spolnovati po vzgledu sv. Štefana; subdijakon se potem na svoje obličje vleže in za škofom litanije vseh svetnikov moli, kakor subdijakoni pred svojim posvečenjem.
2.) Zdaj sledi bistveni obred tega posvečevanja:
(Škof duhovščino in pričujoče ljudstvo nagovore, da molijo za posvečevance, in tudi sami molijo molitev, ki se kmalu spremeni v slovesni « praefation >, med katerim polože posvečevancu desno roko na glavo, rekoč: «Prejini sv. Duha, da se ž njegovo močjo zoperstaviš hudobnemu duhu in skušnjavam njegovim: v imenu Gospodovem.» —• H prošnjo, da bi sv. Duh novega dijakona s svojimi sedmerimi darovi pokrepčal v vseh čednostih, škof to slovesno molitev sklenejo.
3.) Potem novemu dijakonu izroče dijakonsko obleko, namreč: stol o na levo ramo ter mu jo pod desno pazduho zvežejo, in dalmatiko.
4.) Poslednjič škof novemu dijakonu podele še oblast, sveti evangelij pri sv. maši brati, in v ta namen mu podajo evan-geljske bukve, rekoč: »Prejini oblast, evangelij v cerkvi božji brati za žive in mrtve: v imenu Gospodovem.» — Dijakon se z desnico evangeljskih bukev dotakne in potem pri sv. maši s škofom evangelij na glas bere.
§ 5JL.
c)  Maš ni ko v o   posveče vanje   (presbvteratus).
Mašnikovo posvečevanje je zakrament, v katerem se posvečencu deli mašniška oblast: t. j. daritev sv. maše opravljati in grehe odpuščati s i^oscbno milostjo, dolžnosti  mašniškega stanu  zvesto spolnovati.
Mašniški oblasti ste torej zlasti dve:
a)  oblast,  kruh  in vino spreminjati v pravo tel6 in v pravo kri našega Gospoda, Jezusa Kristusa;
b)  oblast, grešnikom grehe odpuščati ali zadrževati. Mašnikov   red   se  med  sveto  mašo  pred   poslednjo   gredno
ali gradualno vrstico deli s tem-le obredom:
1.) Kakor pred dijakonatoni tudi pred presbiteratoin škof vprašajo, je-li ta dijakon vreden, da se v mašnika posveti? —Potem mu v primernem nagovoru dolžnosti' naštevajo, katere prevzame v tem redu in litanije vseh svetnikov molijo, kakor pred subdija-konatom in dijakonatoni.
2.) Klečečemu dijakonu škof obe roki na glavo polože, in tako tudi vsi pričujoči mašniki store. — To pokladanje r6k pomenja izročenje mašniške oblasti.
(iT
3.) Škof in vsi pričujoči nad posvečevancem razprostrte desne roke drže, sami škof pa med tem molijo, rekoč:
«Molimo, preljubi bratje, Boga, Očeta vsegamogočnega, da nad tem svojim služabnikom, katerega je izvolil v svojo službo, pomnoži nebeške darove, i. dr.»
Potem škof posvečevancu zapored podelč pooblaščenje, posamezna mašniška opravila opravljati.
4.) Denejo mu štolo okoli vratu ter mu jo križem na prsih zvežejo, potem mu podajo masni plašč, kateri pa ostane na hrbtu še privit.
5.) Zdaj škof prično moliti pesem: «Pridi, stvarnik Duh-, katero pričujoči duhovni dalje molijo; med to molitvijo pa po-svečevaneu palca, kazalca in dlani s sv. oljem (sanetum oleuni) mazilijo. — Mašnikove roke namreč vernim božjo milost v svetih zakramentih dele, one blagoslavljajo, posvečujejo, krščujejo in se še cel6 dotikajo presv. telesa Gospodovega, treba torej, da se s svetim oljem posvete.
6.) Potem škof posvečevancu podado kelih z vinom in vodo in pateno s hostijo; on se obojega z desnico dotakne, in med tem mu škof pravijo: «Prejnii oblast, Bogu daritev sv. maše opravljati za žive in mrtve, i. dr. Amen.»
7.) Zdaj škof sv. mašo dalje bero. — Pri darovanji novi mašnik škofu podari prižgano svečo.
Opomin: Tudi pri vseh prejšnjih posvetovanjih posvečenec škofu prižgano svečo podari, katera posvečenca lepo opominja, /. ukom in vzgledom vernim biti duhovna luč.
8.) Novi mašnik s škofom od darovanja naprej sv. mašo od besede do besede na glas bere; to pomenja edinost med glavo in udi; to edinost tudi lepo oznanja, da škof novega mašnika prijazno objamejo in obhajajo.
9.) Po svetem obhajilu novi mašnik apostoljsko vero pred škofom moli v potrdilo, da hoče ljudstvu oznanovati pravi apostoljski nauk.
10.) Škof posvečencu roke na glavo polože, rekoč: «Prejmi svetega Duha, katerim bodeš grehe odpustil, so jim odpuščeni, katerim jih bodeš zadržal, so jim zadržani.* — Se le zdaj mu škof masni plašč na hrbtu razvijejo v znamenje, da ima novi mašnik vso mašniško oblast.
11.) Potem novo posvečeni mašnik svoji roki v škofovi položi in škof ga vprašajo: «Ali obljubiš meni in mojim naslednikom spoštovanje in pokorščino?«— »Obljubljam«, mašnik kleče odgovori. — Nato ga škof na lice poljubijo, rekoč: «Mir Gospodov bodi vselej s teboj«, — opominjajo ga v nagovoru k svetemu življenju, podelč mu škofovski blagoslov, potem mašo dalje bero, pred zadnjim evangelijem pa se zopet obrnejo k novemu mašniku,
68
ter mu velevajo, po prvi svoji sv. maši tri sv. maše brati: eno od svetega Duha, eno častiti Mariji, vselej Devici, na čast in eno za verne duše v vicali. — Novemu mašniku v molitev priporočivši se, škof z novim mašnikom vred zadnji evangelij bero, in tako je mašnikovo posvečevanje dovršeno.
Prvo daritev svete maše, ki jo daruje novi mašnik, novo mašo (primitiae) imenujemo in se navadno z veliko slovesnostjo obhaja. — Verni v novo posvečenem mašniku mašniško službo častč in svoje veselje naznanjajo, da je sv. cerkev zopet zadobila novega služabnika, krščanska občina pa novega dušnega pastirja.
Mašniki spomin svoje nove maše v 25. in v 50. letu, če so ji doživeli v svetem stanu, slovesno obhajajo Bogu v srčno zalivalo, za vse v teh letih prejete dobrote in milosti; ono imenujemo sre-berno,   to pa zlato novo mašo.
§ 52. Škofovo posvečevanje.
Škofovo posvečevanje je najvišje posvečevanje, v katerem se mašniku podeli posebna duhovska oblast: birmovati, svete re-dove deliti, v verskih zadevah soditi in vse reči, k službi božji potrebne, posvečevati in blagoslavljati.
Ker je škofovska služba tolikanj imenitna, papež mašnika, preden se v škofovsko službo povzdigne, izprašajo in potrdijo. Pred tem papeževim potrjenjeni se ne sme nikdo posvetiti za škofa.
Škofovo posvečevanje, pri katerem naj bodo, ako le mogoče, trije škofje pričujoči (eden posvečuje, druga dva \)& mu strežeta), se deli v nedeljo ali dan katerega aposteljna ali s papeževim privoljenjem zapovedan praznik med sv. mašo z naslednjim obredom:
1.) Izmed strežnih škofov eden škofa posvečevalca tako-le nagovori: »Častiti oče! naša mati (katoliška) cerkev želi, da tega mašnika povzdignete v škofovsko službo.« — Nato škof posvečevalec vpraša: <--Ali imate apostoljski (papežev) ukaz?» Odg.: «Iinamo ga.» — «Naj se bere.» — Ko se je prebralo papeževo potrdilno pismo, priseže v škofa izvoljeni mašnik papežu zvestobo na sveti evangelij.
2.) Potem se sv. maša prične, ki jo bere posvečevani izvoljenec ob jednem s škofom posvečevalcem, in sicer ta pri velikem altarji, oni pri stranskem, ki se je postavil v ta namen. Začetno masno molitev odmolita pred stopnicami velikega altarja: izvoljeni posvečevalcu na levici. Potem gresta vsak k svojemu altarju, kjer sv. mašo bereta do zadnje vrstice graduala ali trakta; zdaj se posvečevanec k posvečevalcu  pod;'i in  se vleže pred njim  na
69
obraz; vsi trije škofje pa nad njim litanijc vseh svetnikov molijo, kakor pri poprejšnjih višjih redih.
3.) Po dokončanih litanijah se izvoljencu odprte evangeljske bukve nad pleča in zatilnik polože, v opomin, da so mora, ako-ravno je vernim poglavar,   tudi sam podvreči evangeljski postavi.
4.) Zdaj se prične pravo škofovo posvečevanje. — Škofje nad izvoljenca roke polože, rekoč:   «Prejmi sv. Duha.»
5.) Med primernimi molitvami se izvoljencu s sv. krizmo mazilijo: glava na temenu in roki v znamenje, da je prejel vso polnost duhovskc oblasti; torej se mu tudi izroče znamenja škofovske oblasti, časti in službe: pastirska palica in prstan; potem se mu dajo evangeljske bukve v roke, rekoč: «Prejmi evangelij in pojdi in ga oznanuj izročenemu si ljudstvu.« — V znamenje edinosti izvoljenca vsi trije škofje poljubijo, rekoč: »Mir s teboj»; on pa vsacemu odgovori: «In s t v o j i m d u h o m.»
6.) Izvoljenec se k svojemu altarju vrne in sveto mašo do darovanja nadaljuje; zdaj gre k velikemu altarju ter škofu po-svečevalcu dva hleba kruha, dva sod ca vina in dve sveči kleče daruje v znamenje, da hoče po Jezusovem vzgledu svoje življenje Bogu darovati in vernim svetiti z lučjo lepega vzgleda in krščanskega življenja. — Ti darovi spominjajo nekedanjc šege, da so verni, ki so prišli k sveti maši in zlasti oni, ki so hoteli pristopiti k sv. obhajilu, seboj prinesli dari, ki so za daritev potrebni.
7.) Od darovanja posvečevalec in posvečenec na velikem altarji sv. mašo bereta, toda le z eno hostijo in z enim kelihom in tudi sv. obhajilo prejmeta od ene hostije in iz enega keliha, — lepo znamenje bratovske edinosti in ljubezni.
8.) Po danem blagoslovu sv. maše škof posvečevalec novemu škofu podajo še druga znamenja škofovske oblasti: škofovsko kapo (mitro)j r o kovice in prstan, kateri pomen ja zaročenje škofovo se škofijo; potem pa novi škof zapoje zahvalno pesem: «Te Deum laudamus.»
9.) Med tem petjem gre novo posvečeni škof, katerega škofa strežnika spremljata, po cerkvi ter verne blagoslavlja, poslednjič pa vsem vkup podeli slovesni blagoslov od velikega altarja.
Nadškofjc nimajo višjega posvečevanja kakor škofje; le večjo čast imajo in večjo oblast pri vladanji  sv. cerkve.
Škofje brez škofij so pravi posvečeni škofje, navadno so škofom pomagalci dani; imenujemo jih sploh tudi «škofe v krajih nevernikov» (in partibus intidelium), t. j. škofe posvečene za škotije, iz katerih so izgnali neverniki škofe, ko so si bili
70
isto krajf podvrglii — Upaje, da bodo s časoma te škofije zopet kedaj rešene iz nevernih r6k, papeži za take cerkve še vedno volijo škofe.
VII.   Zakrament   svetega   zakona (rn.atrim.on 1-u.m).
§ 53.
O svetem zakonu v obče.
1.) Sveti zakon je nerazvczljiva zveza, s katero se neoženjen kristijan in neomožena kristijana vzameta in zaročita, da jima Bog da milost, v zakonskem stanu do smrti po krščansko živeti in svoje otroke v strahu božjem rediti.
2.) K temu zakramentu je bistveno potrebno:
a)  privoljenja, ženinovega in nevestinega v zakon, katero raz-odeneta z besedo «da»;
b)  dati se mora to privoljenje vpričo dveh prič pred lastnim župnikom ženinovim ali nevestinim, ali pa pred mašnikom, katerega   so ali   župnik   ali   škof v to   opravilo   pooblastili.
Ako sta ta dva pogoja spolnjena, mašnik njuno zvezo blagoslovi.
3.) Od njih, ki hočejo v sv. zakon stopiti,  cerkev zahteva:
a)   da med njimi ni nobenega zakonskega zadržka;
b)  da iz pravega namena v zakonski stan stopijo;
c)  da so v krščanskem nauku dobro poučeni in
d) da v strahu božjem in s čisto vestjo zakon sklenejo, torej poprej  prejmejo sv. pokoro in presveto rešnje telo. 4.) Da sv. cerkev svojim vernim   zakona  rada ne   pripušča, tem več da ga odsvetuje z nekatoličani,  vodijo jo naslednji tehtni vzroki in blagi, sveti nameni:
a)  ker je katoličan v takem zakonu v vodni veliki nevarnosti, svojo vero izgubiti ali oslabiti: «Kdor nevarnost ljubi, v nji pogine»;
b)  ker je v tacih zakonih krščanska pobožna izreja otrok silno pomanjkljiva ali še celo nemogoča;
c)  ker je javalne tudi sreča, edinost in zadovoljnost med zakonskimi, ki so v veri, v najimenitniši zadevi, različni med seboj.
5.) Sveta cerkev nerada sicer, pa vender pri tehtnih vzrokih pripušča take zakone, toda le z naslednjimi pogoji:
a)  da katoliški del more brez vseh ovir po svoji sv. veri živeti;
b)  da si katoliški del prizadeva, nekatoliškega soproga k spoznanju prave vere spreobrniti;
c)  da se vsi otroci po katoliški veri vzgojevajo.
71
Katoličan, ki z nokatoličanko zakon sklone brez obljube teli pogojev, se smrtno pregreši in cerkev njegovega zakona ne more blagosloviti.
Zadržki, katere je Bog postavil zakonu, nikedar no jenjajo; zadržke pa, katere je cerkev postavila, tudi cerkev more iz tehtnih vzrokov razvezati, t. j. svoje prijenjanje dati zaročencema, da smeta sveti zakon skleniti.
V državljanskih zadržkih pa deželska gosposka prijenjanje daje; zanje treba torej pri nji prositi.
Z razvezalnimi zadržki v zakon stopiti in zakon med katoličani in nekatoličani privoljujejo le papež; v oviralnili zadržkih pa in po papeževem pooblaščenji tudi v nekaterih razvezalnili zadržkih dajejo privoljenje škofje.
Za vsakoršno prijenjanje se pri škofu prosi, ki je ali sami dad6 ali pa namesto prosilca pri papežu zanje prosijo.
Za papeževo prijenjanje morajo premožnejši prosilci nekoliko plačati; ta denar se pa splošni cerkvi v prid rabi, ni pr. misijonarjem na pomoŽ; i. dr.
Cerkev prijenjanja ne prodaja, kakor nekateri njeni nasprotniki trdijo; ona, kakor pri odpustkih, le hoče, da isti, ki prijenjanje zadobe, v ta namen store kako dobro delo, in sicer, da ubogajme. dad6.
6.) Sveti zakon je zakrament živih, torej morajo tisti, ki ga prejmo, v stanu posvečujoče milosti božje biti.
7.) Zakon se sme vsak čas deliti in sklepati, ker je svet zakrament; toda, ker se ženitvam navadno družijo gostovanja, plesi, godba in drugo razveseljevanjc, ki motijo tihoto nekaterih svetih časov, kateri so zlasti pokori odločeni, prepovedala je cerkev ženitninc (svatbe) od prve adventne nedelje do svetih treh kraljev in od pepelnično srede do bele, t. j. prve nedelje po veliki noči, ker so prav ti časi odločeni za skrbnejše duhovno premišljevanje, za pokoro in molitev.
§ 54. Kaj se mora zgoditi pred prejemo se. zakona?
Ženin in nevesta pri lastnem župniku svoj zakon najrovesta. Zupnikova dolžnost je:
a)  preiskovati, ali ni med njima nobenega zadržka;
b)  prepričati se, ali sta v krščanskem nauku zadosti poučena, ako nista, ju pa poučevati;
c)  poučiti ju v dolžnostih zakonskega stanu;
d)   napovedani zakon tri nedelje ali praznike pri očitni službi božji oklieati.
V L'
Iz tehtnih vzrokov škof morejo privoliti, da se opusti drugi in tretji oklie; v- sili še celo prvi, toda zaročenca morata, ako se vsi trije oklici opuste, priseči, da jima ni znan nobeden zakonski zadržek.
Po prejetem cerkvenem odjenjanji je treba še prijenjanja od državljanskega zadržka prositi pri deželski gosposki.
§ 55. Obred sv. zakona.
1.) Ženin in nevesta naj pred sv. zakonom vredno prejmeta sveto pokoro in sv. rešnje telo. — Ako hočeta ženin in nevesta, podeli se jima presv. rešnje telo tudi med sveto mašo za poroče-vanec (missa pro sponsis).
2.) Napovedani dan ženin in nevesta v cerkev prideta in dve priči ž njima; stopita pred altar, in sicer tak6, da ženin ob nevestini levici stoji in priči za njima.   .
3.) Mašnik poročevalec ženina in nevesto nagovori, razlaga jima v svojem nagovoru pomen svetega zakona in njune zakonske dolžnosti ter jima zatrjuje, zvesto in natanko je spolnovati.
4.) Po nagovoru poročevalec najprej ženina vpraša: <Ali je njegova resnična volja, pričujočo nevesto I. . . v zakon vzeti?« — Ženin mora z «da»! tako razločno odgovoriti, da poročevalec in priči slišijo njegovo privoljenje; — potem mašnik nevesto popraša: «Ali je njena resnična volja, pričujočega ženina I. ... v zakon vzeti ?•■> —Tudi nevesta mora odgovoriti « da!», kakor je ženin storil.
o.) Ženin in nevesta poročevalcu zakonska prstana podasta, ki sta lepo znamenje nespremenljive zvestobe do smrti, in prstana se na altar položita.
6.) Ženin in nevesta si podasta desni roki: sklenitev r6k pomenja, da si pred Bogom in krščansko družbo sveto potrdita, jeden druzega ne zapustiti, dasi jima Bog nadlog pošlje, temveč vedno ljubeznjivo in jeden drugemu pomagajo tako dolgo skupaj ostati, da ju bode ločila smrt.
7.) Poročevalcev znamenje, da sta sklenila nerazvezljiv zakon vpričo sv. cerkve, skleneni roki s štolo obvije, na njo desno roko položi in pravi: »Jaz vaji zvežem v zakon v imenu Očeta f iri Sina j in svetega f Duha, Amcn,» — ter ju z blagoslovljeno vodo pokropi.
8.) Poslednjič poročevalec zakonska prstana, na altar položena, ■/. lepo molitvijo blagoslovi, ter jima ju poda, rekoč: »Vzemita prstan, kateri naj vaju vedno opominja, da med seboj zakonsko zvestobo, ki si jo zdaj drug druzemu obljubljata, držita do smrti natanko. V imenu Boga Očeta f in Sina f in svetega j Duha. Amen.»
73
Med temi besedami mož ženi in žena možu blagoslovljen prstan na prstan.ee leve roke natakne.
9.) Poslednjič poročevalec za nova zakonska še nekoliko moli in potem vsacega posebej, najprej moža, potem ženo z blagoslovljeno vodo v znamenji križa pokropi, kar pomenja, da jima želi božjega blagoslova v vsi obilnosti.
Sv. zakon se deli dopoludne ali popoludne; s sveto mašo ali tudi zunaj sv. maše; vender pa cerkev želi, da bi se sv. zakon sklepal med sveto mašo, in v ta namen je j3osebno mašo sestavila (missa pro sponsis).
Kadar se sv. zakon prav po cerkveni želji med sv. mašo sklepa, obrne se mašnik po odmoljenem Očenašu k novima zakonskima, nad njima moli in jima v lepi molitvi prosi za blagoslov božji, za zdravje na duši in telesu, za visoko srečno starost; in tudi po «Ite missa est*  — jima še enkrat blagoslov podeli.
Prav po želji sv. cerkve je, ako nova zakonska prejmeta med sveto mašo tudi sveto obhajilo, katero jima mašnik podeli po svojem obhajilu.
Zakonski ljudje, ki so preživeli 25 ali celo 50 let v zakonski zvezi, ako hočejo, slovesno obhajajo dan svoje poroke in se iz globočinc svojega srca premilemu Bogu zahvaljujejo za vse dobrote in milosti, v svojem dolgem zakonu prejete, ter si tudi še za prihodnje dni prosijo posebnega božjega varstva.
Taka pobožna hvaležnost zakonskih ljudi je prav po volji svete cerkve, katera 50letnim zakonskim tudi poseben blagoslov deli; vender pa ta blagoslov ni nova poroka, ker je zakon nerazvezljiv do smrti enega poročenih.
Slovesni pobožni spomin poročnega dneva po 25. letih src-berno, po 50. letih pa zlato poroko (ženitnino) imenujemo.
Tretji oddelek.
Cerkvena   posvečevanja,   "blag-oslaTr-
ljanja   in.   Tolagroslo-vi  (Tolažila,   zakra-
mentali^  saoramentalia).
§ 56. 0 cerkvenih posvečevavjih, blagodavljanjih in blagoslovih v obče.
1.) Cerkvene zakramentale ali blažila imenujemo tiste svete obrede ali šege, katere je cerkev postavila v zadobljenje mnogih milosti in dobrot.
2.) Cerkveni zakramentali so nekoliko podobni svetim zakramentom, ker so tudi pri njih vnanja znamenja, ki ne naznanjajo le duhovnih milosti, ampak se po njih duhovne milosti tudi dele.
74
3.) Vender pa jo med sv. zakramenti in cerkvenimi zakra-mentali bistven razloček, in sicer ta-le:
a)  sv. zakramente je postavil Jezus Kristus, zakramentale pa je vpeljala njegova sv. cerkev vsled oblasti, katero ji je izročil Jezus;
b)  sv. zakramenti  zlasti  posvečujočo   milost  dele  ali  množe; - zakramentali pa nas ali le pripravljajo  za vredno prejemo
sv. zakramentov ali po njih prejemamo milosti, toda druge, kakor pri sv. zakramentih;
c)  sv. zakramenti imajo svojo moč od Kristusa samega; zakramentali pa le na priprošnjo sv. cerkve;
d)  sv. zakramenti imajo v sebi božjo moč, bodi si vreden ali nevreden njihov delilec ali prejemalce (nevredni delilec ali prejemalec jih deli ali prejema sebi v pogubljenje); — zakramentali pa ne sploh tako.
V   tem   oziru   so    zakramentali    dvojni,   osebni   in
rečni; kakor so podeljeni ali stvarem ali osebam. Stvarem
podeljeni imajo vselej svojo moč,  bodi si delilec vreden
ali nevreden, po volji sv. cerkve vsled njene oblasti; osebam
podeljeni pa nimajo vselej svoje moči.
4.) Zakramentali so:  a) ali zarotovanje (exorcismus),   b) ali
posvečevanje   (consecratio   et   benedietio),   c)   ali   blagoslovi   (be-
nedietio).
§ 57.
/i. Zarotovanje (exorcwmus).
Zarotovanje imenujemo molitve, s katerimi sv. cerkev hudobnemu duhu slovesno zapoveduje, zdržati se vseh sovražnih napadov do človeka.
Hudobni duh človeka ali sam napada ali po čem druzem; sam človeka napada, ako ga sam k hudemu ali v greh napeljuje ali po božjem pripuŠčenji njegove dušne in telesne moči tako vzame v posest, da on sam v človeku hudobijo doprinaša; tak človekov stan imenujemo obsedenje, človeka pa obsedenca. — Po čem drugem hudobni duh človeka napada, ako po posvetnih rečeh slepi njegovega duha, ali v greh vabi in mika, ali po posebnem božjem pripuščenji njegovemu telesu kakor si bodi škoduje, kakor p. pri Jobu.
Zarotovanje je v katoliški cerkvi v navadi:
a)  pri obsedencih; za tako zarotovanje treba vselej posebnega škofovega privoljenja;
b)  pri krščevancih in
7.")
c) pri blagoslavljali)i mnogoterih stvari, da se oblasti hudobnega duha odvzamejo, da le-to po njih ne more škodovati, ampak da one le k dobremu rabijo.
§ 58. B. Posvečevanja (consecratio, benedietio).
Posvečevanje v splošnem in širjem pomenu je vsako cerkveno opravilo, s katerim sv. cerkev osebi kako čast ali cerkveno službo podeli ali pa kakošno reč odloči v božjo službo.
Posvečevanje je torej ali osebno ali rečno in ima vsled cerkvene oblasti vselej svojo moč, bodisi delilec ali prejemalee vreden ali  nevreden.
Vsled sv. cerkvenega opravila so posvečevanja dvoja: višja (eonsecratio) in nižja (benedietio). — Višja posvečevanja, katerim tudi naravnost le posvečevanja se ve da v tesnejšem pomenu pravimo., imenujemo večjidel tista, pri katerih se rabi sv. olje in jih opravljajo le škofje; nižja pa, katera navadno in sploh bla-goslavljanja imenujemo, so vsa druga, katera smejo opravljati tudi mašniki ali že iz mašniške svoje oblasti ali pa s posebnim škofovim pooblaščenjem.
Višja osebna posvečevanja je Kristus postavil, torej so svet zakrament, in se dele v zakramentu reda, tedaj škofom, mašnikom.
Višje rečno posvečevanje pa je sv. cerkev vpeljala in je deli cerkvam, altarjem, kelihom in patenam.
Tudi blagoslavljajo se osebe in reči: in sicer osebe, n. pr. opati, opatinje (opatice), menihi, nune, katoliški vladarji pri kronanji i. dr.; — reči pa, n. pr. cerkve, pokopališča, vsa cerkvena orodja (razen zgorej imenovanih) in oblačilo za daritev sv. maše, zvonovi, podobe in razpela, olje, voda sploh, zlasti krstna voda, sveče, pepel, oljike in palme, jedila, i. t. d.
Bogu posvečene ali blagoslovljene reči se smejo le Bogu v čast in iz svetega namena rabiti; nikoli se torej ne sme ž njimi nespodobno ravnati; one nikdar ne smejo v posvetne ali še celo v pregrešne namene biti, in kadar niso več za rabo, se sežg6. — Pa tudi rečem, ki so ljudem v prid blagoslovljene, grč večja čast in višje spoštovanje, kakor neblagoslovljenim.
§ 59.
C. Blagoslov (benedietio).
Blagoslov (blažilo) je tisto sv. opravilo, s katerim cerkev Boga prosi, da bi komu pri kaki priliki ali po kaki reči podelil svojo pomoč ali mu skazal milost.
76
Blagoslovi nimajo vselej za gotovo svoje moči; oni svoj namen, kakor molitev sploh, dosežejo, kedar Bog po svoji neskončni modrosti za dobro spozna, uslišati željo, voščilo ali prošnjo tega, ki blagoslavlja, ali tistega, kateri blagoslov prejema; njihova moč se torej ravna, po vrednosti delilca in prejemalca, kakor sploh moč molitve.
Blagoslovi so ali cerkveni, kedar duhoven v cerkvenem imenu v zaupanji v Jezusovo neskončno zasluženjc komu prosi pomoči ali milosti; ali necerkveni, kedar neduhovni to stori, n. pr. ko oče ali mati svojim otrokom svoj blagoslov dele ali na smrtni postelji ali pred sv. zakonom ali pri kaki drugi priliki.
Cerkveni blagoslovi imajo pa večjo vrednost in moč, kakor necerkveni, ker Bog bolj gotovo usliši cerkveno molitev memo vsake druge; tega nas zagotavlja Kristusova obljuba. (Matej 10, 13.)
Sveta katoliška cerkev svojim vernim blagoslov deli ali naravnost (neposrednje) ali po blagoslovljenih rečeh; tega imenujemo rečen, onega pa oseben blagoslov.
Osebni blagoslov cerkev vernim deli ri. pr. s presvetim lvšnjim telesom, konec sv. maše, po pridigi, petdesetletnim zakonskim (glej § 55, stran 73), umirajočim, mrličem, po novo-posvečenem mašniku, i. dr.
Rečni blagoslov pa vernim deli po blagoslovljenih rečeh, kakor so n. pr.: pokopališča, zvonovi, podobe, sv. razpela, moleki, voda, sveče, pepel, polje in sad, hiše, šole, barke, železnice, jedila, i. dr.
Opomin 1.) Pri rečnih blagoslovili sta torej združena dva namena: prvič se reči z blagoslavljanjem podeli neka večja čast, od tod se to opravilo imenuje blagoslavljanje, latinski »benedietio«; in drugič se po blagoslovljeni reči vernim prosi za pomoč in milost božjo, kar imenujemo blagoslov, latinski tudi  «benedictio».
O]) o m in 2.) Blagoslovljene reči so nam koristne, in sicer ne le a tem, da nas opominjajo k dobremu, ampak zlasti zavoljo molitve, ki jo duhoven opravlja pri blagoslavljanji. Tako n. pr. blagoslovljena jed človeka spominja, da je Bog delilec vsega dobrega in ga opominja, Boga hvaležno častiti; blagoslovljeno sv. razpelo, podoba ali svetinja nas spominjajo Kristusovega trpljenja, čednosti Matere božje, svetnikov; opominjajo nas pa tudi, z božjo milostjo, za katero se je prosilo pri blagoslavljanji, pobožno premišljevati Kristusovo trpljenje, posnemati lepe čednosti in svete sklepe delati. —■ Kazen tega pa še kake posebne dobrote po teh rečeli prejemamo zavoljo molitve, ki jo duhovni opravljajo v imenu svete cerkve pri blagoslavljanji.
77
I-    O   cerlc-ven-iih.    posvečevanjiH posamezno.
A. 0 osebnih posvečevanjih.
§ 60. Volitev in kronanje sv. Očeta papeža.
1.) Sv. Oče ali papež so najvišji poglavar Jezusove cerkve, ker so rimski škof, t. j. naslednik sv. Petra, katerega je Jezus dal svoji cerkvi vidnega poglavarja. — Oni so duhovni oče vseh pravovernih kristijanov, zato jih imenujemo papež, t. j. oče; ker so namestnik Kristusov na zemlji, je njihova služba najvišja in najsvetejša izmed vseh, torej jim pravimo  sveti   oče.
2.) Po papeževi smrti jim kardinali naslednika volijo.
Kardinale imenujemo tiste škofe, mašnike in dijakone, ki so papeževi posebni svetovalci, jim pri altarji strežejo in torej prednost imajo pred vsemi druzimi škofi in mašniki.
Kardinali novega papeža tako-le volijo:
Po papeževi smrti se kardinali napovedani dan v cerkvi zbero in sv. Duha na pomoč pokličejo, da bi jim dal spoznati, kdo bi bil papež po božji volji; potem se v katero papeževo poslopje podajo, kjer je vsacemu kardinalu pripravljena sobica ali celica. Ko se kardinali tam zber6, zazidajo se vrata v poslopje, in razen bolezni ne sme nikdo iz poslopja. Kardinali se k volitvi tolikrat snidejo, da kdo dobi dve tretjini glasov vseh pričujočih volilcev. — To zbirališče papeževih volilcev imenujemo conclave, t. j. zaprtje.
Ko so novi papež izvoljeni, dajo si sami novo ime, v znamenje, da se odpovedo svoji rodovini in da hočejo živeti edino sv. cerkvi v prid; potem oblečejo papeževa bela oblačila, kardinali volilei pa se jim poklanjajo ter jim roko in nogo poljubujejo. Dokončana volitev se ljudstvu naznani in zazidana vrata prebijejo.
3.) Novo izvoljenega papeža na stolu v šentpetrsko cerkev nes6 k altarju, pod katerim počivajo ostanki sv. Petra in sv. Pavla, v opomin, da morajo biti tudi oni pripravljeni, svojo kri, ako bi treba bilo, preliti in življenje dati za sveto vero. Nesenje je znamenje spoštovanja, ki gre najvišjemu vidnemu poglavarju svete cerkve. — V cerkev grede duhoven, ki vsporeduje procesijo, papežu pred očmi tri šopke predava zažge, vselej govoreč: «Sv. Oče, tako mine veličastvo sveta»; —■ resno opominjevanje, da se v svoji najvišji službi in časti na zemlji spominjajo minljivosti vsega posvetnega veličastva ter ohranijo ponižnost.
Ko procesija dojde v šentpetrsko cerkev, trije kardinali-škofje nad izvoljenim papežem molijo ter jim  «pallium»  ogrnejo,
78
v znamenje inulškofovske in patrijarhalske oblasti. Papež potem daritev sv. maše opravljajo, pri kateri se list in evangelij bereta v latinskem in grškem jeziku v znamenje, da so papež poglavar vseh pravovernih kristijanov latinskega in grškega obreda.
4.) Po slovesni sv. maši se novo izvoljeni papež vsedejo na sedež in eden kardinalov jim na glavo dene tiaro, t. j. trojno krono, duhovščina in ljudstvo pa med tem «Kyrie eleison» molijo ter milosti prosijo njemu, ki mu je izročena najvišja čast in služba.
Poslednjič podele papež vsemu krščanstvu (urbi et orbi, mestu in vsemu svetu) slovesni blagoslov.
§ 61. Kaj so redovni /jadje?
Redovne osebe so tiste, ki so v kacem duhovnem redu. — Duhovni red pa imenujemo posebno društvo, v katerem žive verni pod posebnim poglavarjem; po pravilu, ki je je cerkev potrdila, svoje življenje ravnajo in po krščanski popolnosti hrepene s spol-novanjem evangeljskih svetov: radovoljnega uboštva, vedne čistosti in pokorščine pod duhovnim poglavarjem.
Redovno ali samostansko življenje se je že v prvih časih krščanstva pričelo, in sicer vsled Kristusovega vabila k spolno-vanju čednosti na podlagi evangeljskih svetov.
Tiste ljudi, ki so se odpovedali svetu, ki ovangeljske svete združeni spolnujejo in svoje življenje ravnajo po enem pravilu, duhoven red imenujemo; vsako hišo, v kateri prebivajo ljudje enega reda, samostan ali klošter kličemo, posameznim osebam pa pravinio redovniki, in sicer moškim samo živci (samotniki) ali menihi, ženskam pa nune.
Opomin: Nuna je egiptovska beseda in pomeni v našem jeziku (levico.
Po božji previdnosti je bilo sčasoma in po mnogoterih krajih ustanovljenih mnogo redov,  katere je cerkev potrdila,  ker jih je za tiste  čase in kraje  spoznala koristne.   Kedar in kjer niso bili več cerkvi v prid, opustila ali odpravila jih je zopet sv. cerkev. Samostansko življenje je jako koristno za redovne ljudi same in je tudi na duhovni in telesni prid sploh vsemu človeštvu. 1.) Samostansko življenje je redovnikom koristno: a) redovni stan je sploh popolniši od svetnega,  ker se v njem evangeljski sveti spolnujejo, le Bogu služi in skrbi za izve-ličanje; It) rodovniška dobra  dela imajo  pred Bogom večjo vrednost, ker so posvečena z obljubo;
70
c) v  njem je  veliko  manj   ovir  in  zaprek krščanske popolnosti, manj  raztrcsenja in skrbi, nasprotno pa več molitve in lepih   živih vzgledov,   ki vedno   spodbujajo  in vnemajo gorečnost redovnih ljudi. 2.) Pa tudi vsemu človeštvu sploh  so duhovni  redovi  zel6 koristni:
a) z lepimi, živimi vzgledi popolnejšega življenja; h) z molitvijo, zatajevanjem in dobrimi deli, ki se vedno opravljajo v redovih; r) s   svojim   trudom  in   z   vnanjo  delalnostjo,   kakor n. pr. s poučevanjem mladosti, z oznanjevanjem  svete  vere, z mi-sijoni,  s postrežbo bolnikov in sploh z dobrimi deli usmiljenja, duhovnimi in telesnimi. Redovni ljudje,  ki se  svetu odtegnejo, niso torej človeštvu nikakor na škodo, kakor veliko slabovemežev trdi, temveč so mu še le v večji prid, kakor bi mu bili, ko bi bili svetni ostali.
§ 62. Kako cerkev posvečuje redovne ljudi ?
1.) Kogar redovni prednik sprejme v duhovni red, obleče ga z redovnim oblačilom, pristriže mu lase in mu da novo ime v znamenje, da mora kakor nov človek v svetosti živeti. — Le jezuiti in rodemptoristi obdrže svoje krstno ime.
2.) Sprejeti in preoblečeni redovnik novinec je eno ali več let, kakor je v tem redu pravilno, na poskušinji, katero imenujemo novicijat. Ta čas je v to odločen, da se vsprejeti redovni novinec poskusi, če bode mogel natanko spolnovati redovne dolžnosti, redovni prednik pa prepriča, če je vsprejeti novinec za red sposoben in pripraven.
Cc novinec izprevidi, da redovno življenje ni zanj ali če prednik spozna, da novinec ni za red, novinec redu ali redovni prednik novincu slovo da.
3.) Ko novincu čas poskušinje preteče, stori profes, t. j. slovesno obljubo, s katero se zaveže, ves čas svojega življenja ostati v redu. -—■ Obred, med katerim se to godi, redovnika opominja, da mora svetu popolnoma odmreti, ako hoče biti redovnik po volji božji.
§ 63.
Kolikeri so duhovni redovi?
Duhovni redovi se ločijo v dve vrsti:
1.) So redovi, katerih hiše so po vsem svetu med seboj v zvezi,   tako   da  se  dado   njihovi  udje  iz  hiše   v  hišo   premestiti
80
ali prestaviti; taki so n. pr. frančiškani, kapueini, barnabiti, jezuiti i. dr. Tak red ima za ves svet le enega višjega prednika ali poglavarja.
2.) So redovi, katerih posamezne hiSe niso v nikakeršni zvezi nird seboj, ampak je vsak samostan zase, tako da so ne more nikdo iz samostana v samostan svojega reda prestaviti; taki so n. pr. benediktini večjidel, cistcrcijenzi i. dr. Vsak samostan teh redov ima zase svojega prednika, ki ni podložen nikomur, kakor papežu.
Redovni prednik prve vrste .se imenuje redov general (splošni prednik), prednik v eni samostanski hiši gvardijan (čuvaj, varuh), prior (prednik) ali supcrior (višji), — prednik več samostanskih hiš večjega okrožja pa provincijal (okrožni, okrajni prednik).
Redovi druge vrste nimajo splošnega prednika ali generala; imajo pa ali posamezni samostani ali njih več svojega predstojnika, ki se imenuje opat (pri ženskih: opatinja, opatiea), in tak samostan se zove opatija.
§ 64.
Kako cerkev posvečuje opata'?
Prednike si redovniki obeh vrst sami volijo za nekaj let; le jezuitski general in opati so voljeni za čas življenja.
Redovom prve vrsto se predniki le volijo, posvečujejo ali blagoslavljajo se pa ne.
Redovom druge vrste se predniki ali opati volijo in posvečujejo ali blagoslavljajo.
Opat je sicer le mašnik, ima pa nad svojimi podložnimi duhovni škofu slično oblast; torej je njegovo posvečevanje škofovemu zelo podobno, pri katerem se mu dad6 tudi škofovska znamenja: oblačila, mitra (infula) in pastirska palica.
B) 0 rečnih posvečevanjih.
Posvečevanje  katoliških   cerkva.
§ 65. a) Začetek katoliških cerkva in njihov pomen.
Cerkev imenujemo hišo ali  poslopje,   službi  božji  odločeno.
Tako hišo ali poslopje imenujemo cerkev, ker je krščanska občina, ki se v nji zbira, lepa podoba vidnega zbora pravovernih kristijanov po vsem svetu, ki se imenuje cerkev. — Pravimo jim tudi hiše (veže) božje ali hrami božji, ne le zato, ker so odločene  v  božjo  čast in Bogu posvečene,  ampak tudi  zato, ker je
Šl
v njih v resnici pričujoč pravi živi Bog v presvetem rešnjem telesu. — Ime tempelj je dandanašnji manj v navadi; v prvih časih pa so se ga kristijani še celo ogibali, da so se tolikanj bolj ločili od Judov in nevcrnikov, ki so svoje svete kraje -templje imenovali.
Prvi kristijani niso imeli in tudi niso mogli imeti posebnih krajev in  lastnih cerkva  za  službo božjo.
Aposteljni so od začetka presveto daritev sv. maše obhajali v navadnih hišah, ki so prav s tem postale hiše božje. Ko seje število vernih kristijanov množilo, zidali so si kristijani v mirnih časih lastne hiše ali cerkve v ta namen, toda ob času preganjanja so jim jih sovražniki Kristusovega imena podirali, in tako so bili kristijani, ako so hoteli obhajati službo božjo, prisiljeni, obhajati jo skrivaj ali v navadnih hišah, kakor v prvem začetku, ali po logih in gozdih ali v podzemeljskih jamah (katakombah), jetniki celo v jetnišnicah.
Ko jo pa krščanska vera zmagala in cesar Konstantin veliki dovolil kristijanom službo božjo očitno in prosto opravljati, jela so se po vseh krajih posebna poslopja za službo božjo ali cerkve zidati in kolikor je bilo moč lepšati. Lepa in okinčana hiša božja je znamenje za čast božjo vnetih kristijanov in torej veselje in radost krščanskih občin.
V tem oziru je tudi naš slovenski narod vse hvale vreden. Opomnim le naše male kranjske dežele in skotijo, ki ima 310 župnijskih, 1005 poddružniških, 8 samostanskih cerkva in 184 majhnih kapelic, ki so žive priče, da je sveta vera trdne korenine pognala med Slovenci. Celo ptujci, ki v naše slovenske kraje zahajajo, jim hvalo dajejo. Da bi pač nikdar ne usahnila, nikdar ne oslabela sveta vera med nami.
Da bi bele cerkvice po ravninah in dolinah, na holmcih, gričih, hribih in gorah slovenskih tudi nas in vse potomec budile in vnemale k pobožnosti in gorečnosti za božjo čast!
Kako visok namen ima vsaka hiša božja, razvidi se že tudi iz njenega vnanjega in notranjega lica.
§ 66. b)  Vitanje lice katoliških cerkva.
1.) Cerkev ali hiša božja je višje zidana, kakor hiše človeškemu stanovanju odločene, v znamenje, da je stanovališče Najvišjega.
2.) Cerkve naše so zidane ali na samem, na kakem holmci, griči, hribu ali visoki gori v znamenje misli, da nam je Bog bližje  na  višavah;  ali  sredi  sel  v  znamenje,  da je  dobri  pastir
6
82
vedno med svojimi vernimi ovčicami; ob mene so, ako je le mogoče, proti solnčnemu izhodu, t. j. tako, da so verni, k velikemu altarju glede, proti izhodu obrneni. To nam oznanjuje, da naj bodo vse naše misli in želje vedno obrnene v Jezusa Kristusa, v našo edino pravo luč.
3.) Vnanja oblika katoliških cerkva je: a) ali podolgasta štiri vogljina  ali   p o d oba križa v čast
križanemu Jezusu; h) ali krogljina v kupijo obokana v znamenje krone nebeškega izveličanja.              '
4.) Cerkvi je prizidan stolp, ki mu pravimo zvonik, ker so v njeni obešeni zvonovi. Visoko nad cerkev stolp moli in proti nebu kipi, kakor bi nas opominjal, rekoč: »Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus v veličastvu.»  (Kol. 3.)
Vrh zvonika je postavljen križ, znamenje našega odrešenja, ki je zasajen v jiozlačeno jabolko, katero pomenja odrešeni svet.
V zvonik tudi postavljamo uro, ki zunaj zvonika kaže dnevne ure, in nam ravno s tem oznanuje resnobno resnico:
«Kako naglo izginja čas našega življenja*, ter nas živo opominja, »delati, dokler je še dan, ker pride noč, ko ne bo več moč delati.*
Zvonovi v zvonikih pa nas vabijo ter kakor glasovi iz nebes kličejo k službi božji in pridno delati delo svojega izveličanja.
§ 67. c) Katoliške cerkve od znotraj.
Notranji cerkveni prostor se na dva dela deli:
a)  svetišče ali d uho vn išče, t. j. prostor  za duhovščino, in
b)  ladija ali čoln, t. j. prostor za krščansko občino.
1.) V svetišči je veliki altar in sredi velikega altarja župnijskih cerkva je večjidel postavljen tabernakelj ali sv. šotor, t. j. stanovanje Jezusovo v presvetem rešnjem telesu. Spodobi se torej, da je tabernakelj najlepša stvar v cerkvi. Tabernakelj mora biti znotraj prevlečen z belo svilo ali drugo belo tančico, dno pa pokrito s korporaloni, na katero se monštranca in obliajilni kelih postavljata. Zunaj nad tabernakeljom je kraj pripravljen, kamor se presv. rešnje telo izpostavlja, sem ter tja obdan z zlatimi ali vsaj pozlačenimi žarki. Tabernakelju na vsako stran se postavljate dve sliki klečečih angeljev Kerubinov, ki verne opominjata, spodobno in pogostoma moliti Jezusa v presvetem zakramentu.
Pred tabernakeljom, ako in kadar je v njem shranjeno jjrcsveto rešnje te!6, noč in dan gori luč, ki se imenuje večna luč,   ker  nam Jezusovo pričujočnost naznanja,   ter nas opominja
s:)
k ljubezni in pobožnosti, Jezusu pa razodeva našo ljubezen in pobožnost.
Nad altarjem in tabernakeljom je večjidel podoba ali slika ali presvete Trojice, ali Matere božje, ali kakega angelja ali svetnika; ta podobščina naznanja varuha, komur na čast je cerkev sezidana ali altar postavljen.
Kar je več altarjev v cerkvi, imenujejo   se stranski altarji.
2.) Ladija se imenuje prostor za krščansko občino, ker se krščanska cerkev primerja čolnu ali ladij i, katera med viharji in nevarnostmi jadra v večnost. Ta prilika je vzeta od Petrovega čolna, iz katerega je Jezus ljudstvo učil, ali pa od Noetove barke, ki je bila predpodoba krščanske, edinoizveličalne sv. cerkve.
V cerkveni ladij i so:
a)  kancelj ali leča ali prižnica, večjidel na evangeljski strani, s štirimi evangelisti s pomenljivimi podobami. Na stropu strešice, ki je nad prižnico, se pogostoma nahaja golobček, ki je podoba sv. Duha, in mašnika in ljudstvo opominja, pred pridigo prositi božjega razsvetljenja sebi in poslušalcem. — Sv. razpelo na prižnici pa naznanja, da se tukaj oznanivje le samo nauk križanega Jezusa;
b)  krstni kamen, v katerem je hranjena krstna voda; na njegovem pokrovu je pogostoma podoba krsta Jezusovega v reki Jordanu. Pogled krstnega kamena nas spominja krstnih milosti in obljub, ter opominja, krstno nedolžnost ohraniti do zadnjega izdihljeja našega življenja;
c)  spovednice, ki nas vabijo in kličejo k zakramentu svete pokore;
d)  kropilni kamen pri cerkvenih vratih z blagoslovljeno vodo, s katero se kropimo v cerkev stopivši, ali preden cerkev zapustimo nam v opomin, s čistim srcem pred obličje božje hoditi in tudi zunaj cerkve čisto živeti;
e) dar i In i ce ali cerkvene skrinjice,   v katere verni vlagajo mile  dari za cerkvene potrebe,   ali  za  uboge ali sploh v kak dober namen;   one nas torej  sploh k milodarnosti budijo in opominjajo,   zlasti na tihem,   da levica ne ve,   kaj je dala desnica. 3.)  Pri vhodnih ali velicih cerkvenih vratih je kor za orgle in pevce, na obeh straneh ob ladij i so v nekaterih cerkvah stranski kori ali molitvenice.
4.) Vsaki cerkvi je po cerkveni zapovedi prizidan ž a grad ali zakristija, t. j. kraj , kjer se duhovščina zbira, oblači, po cerkvenem opravilu slači, in kjer so hranjena cerkvena oblačila in orodja.
G*
84
Sveti kraji razen cerkva so Se tudi:
1.) Kapelice po gradeh ali po hišah. Kapele so dvojne: očitne ali domače.
a)  Očitne so, katere so s škofovim privoljenjem sezidane, za vselej službi božji odločene in imajo vhod tudi s ceste; očitnim se prištevajo tudi kapele v bolnišnicah, semeniščih, samostanih, v škofovem poslopji; — očitne kapelice imajo skoraj vse pravice pravih cerkva.
b)  Domače kapelice imenujemo pa iste, ki so kje sred poslopja in nimajo vhoda s ceste. Da se v njih vedno sme maševati, treba je papeževega privoljenja; sem ter tja v njih maševati pa smejo dopustiti tudi škof.
2.) Kapelice ali moli t veni ce po gradeh, v hišah ali po vaseh, v katerih se sv. maša ne bere, ampak se hišna družina ali vaščani zbirajo k občni molitvi, zlasti večerni; pač lepa in posnemanja vredna navada.
3.) Znamenja ali J3i 1 i na gričih in mosteh, v logih ali na polji, ob cestah ali na razpotjih. Njih veliko je postavljenih v spomin kake imenitne dogodbe ali nesreče na istem kraji. Vanje stavijo sveto razpelo in podobe svetnikov.
4.) Sem ter tja pri kacem mestu ali cerkvi ali na kacem griču je po 14 tacih znamenj sezidanih, v katerih so postavljene podobščine 14 postaj ali štacijonov križevega pota; tak griček imenujemo kal varijo.
§ 68. d) Zaljšanje katoliških cerkvd.
Altarje ali cerkvene stene katoliški kristijani mnogotero zalj-šamo, zlasti s podobami, slikanimi ali iz kamena ali iz lesa izrezanimi, in sicer iz naslednjih namenov:
1.) cerkvam v lepoto in kinč;
2.) Kristusu in svetnikom božjim na čast in
3.) vernim v pouk, ker nam pred oči stavijo ali skrivnosti sv. vere ali kako jn-igodbo našega odrešenja ali pobožno življenje kacega svetnika.
Presveta Trojica se nam tako-le stavi pred oči: Bog Oče v podobi častitljivega starčeka, na njegovi desnici Jezus s križem v podobi človeški in sv. Duh v podobi goloba nad njima. — Sploh se Bog Oče vpodobuje kakor starček na zemeljski kroglji počivaje; Bog Sin kakor človek v kaki dogodbi svojega življenja, trpljenja ali smrti, n. pr. kakor dobri pastir, kakor jagnje ali na križi; Bog sv. Duh pa skoraj povsod le v podobi goloba.
55
Prečastito Devico Marijo umetniki mnogovrstno vpodo-bujejo: ali kakor devico v belem oblačilu z vencem na glavi, kateri obdaja 12 zvezd, lilijo v roki, na kači stoje. (1. Mojz. 3, 15.) — Ta podoba nam pred oči stavi Marijo brez madeža izvirnega greha spočeto ; ali kakor mater z božjim detetom Jezuščekom v naročji; — ali kakor žalostno mater, z mečem v srce zabodenim, ki je presunil njeno sreč.  (Luk. 2,  35.)
Angel ji, poslanci božji, se vpodobavajo: ali kakor otročiči ali kakor mladeniči v belih oblačilih s perutnicami v znamenje hitrosti, s katero spolnujejo božja povelja; tudi s kelihom, križem ali kadilnico, ker naše molitve in dobra dela nabirajo in pred sedež božje milosti nosijo.
Sv. Peter se vpodobava s ključema v roki kot poglavar sv. cerkve, ker mu je Jezus ključe nebeškega kraljestva izročil; sv. Pavel z bukvami, ker je veliko listov pisal, in z mečem, ker je bil ž njim dejan ob glavo; sv. Janez z bukvami, ker je veliko pisal, in s k e 1 i h o m, okoli ali iz katerega se strupena kača vije v znamenje, da mu je bil dan iz keliha strup, katerega je brez vse škode izpil; drugi aposteljni pa vsak z orodjem, s katerim mu je bilo vzeto življenje.
Sv. evangelisti imajo pomenljive podobe zraven sebe, ki so posnete iz začetka vsacega evangelija: sv. Matej s človeško podobo, ker svoj evangelij začenja z rodovniškimi bukvami Jezusa Kristusa, ki skazujejo, daje Jezus pravi človek; sv. Marka z levom ali oroslonom, ker svoj evangelij začenja z Janezom krstnikom, ki je glas vpijočega v puščavi; v duhovnem pomenu je lev znamenje božje moči sv. evangelija; sv. Luke ž z volom, ker s Cakarijevo daritvijo začenja svoj evangelij; sveti Janez s postojino ali orlom, ker se je v svojih mislih najvišje povzdignil, pričenši pisati o Jezusovi božji naravi.
Sv. m učenci se vpodobavajo s palmovo vejico, katera po-menja njihovo slavno zmago, in s posebnimi znamenji njihove mučeniške smrti.
Drugi svetniki se nam pred oči stavijo v oblačilih svojega stanu v znamenje čednosti, s katero nam svetijo; n. pr. z lilijo, ako jo njihova viteška čednost bila sv. čistost; ali z znamenji hudega, kar so premagali.
Vsem svetniškim podobam lastno pa je, da imajo svetlobo v podobi okroglega venca okoli glave; pri podobah Jezusovih in Marijinih pa vrh tega še ves život neka svetloba obseva.
Naj bi cerkveni predniki skrbeli, da bi se ne stavile v cerkev ali v druge sv. kraje take podobe, ki so sv. veri ali šegi nasproti, ali če imajo kaj nespodobnega ali celo izpodtakljivega nad seboj.
Sli
Tudi je želeti, da so vse podobe in podobščine po cerkvi umetne, ker le take jxidobc k pobožnosti budijo in človeškega duha povzdigujejo k nebeškim rečem; spodobne in umetne podobe imajo veliko moč do človeških src.
Slovenci sv. podobe sploh visoko čislajo, torej si jih radi omišljujejo ne le za sv. kraje, ampak tudi za dom; med njimi se lahko ne najde hiša, katere najlepši kinč bi ne bile sv. podobe na stenah; da bi le nespodobnih ne kupovali in ne vesili na stene,  kakeršnih se po sejmih veliko vidi. Boljše nič kakor spake.
§ 09. e) Pospeševanje katoliških cerkvd.
Preden se začne, cerkev zidati, škof ali v to pooblaščen mašnik na mesto, kjer naj bo veliki altar, križ postavijo v znamenje, da v imenu Kristusovem vzamejo ta prostor v posest; potem ves prostor, za cerkev odločen, z blagoslovljeno vodo pokropijo, vogeljni ali stalni kamen na štiri vogle blagoslove ter ga na odločeno mesto v dno med primernimi molitvami vložč. Ta kamen, ki se po latinski zovc «Lapis primarius angularis», po-menja Kristusa, na katerem je sv. katoliška cerkev zidana ali vstanovljena, kajti Kristus je «vogeljni kamen, katerega so delalei (Judje) zavrgli»; «druzega dna namreč nihče ne more vložiti razen tega, kije vloženo, katero je Jezus Kristus.* (1. Kor. 3,  11.)
Ko je cerkev dodelana, posvetijo jo škof slovesno. Dan pred cerkvenim posvečevanjem je po cerkveni zapovedi škofu posve-čevalcu in vsi duhovniji zapovedan post, da bi izprosili od Boga milost za to imenitno opravilo, in tudi v znamenje, da moremo le po spokorni poti priti v nebeško kraljestvo, katerega lepa podoba je cerkev.
Na večer pred posvečevanjem se preneso svetinje (od treh mučencev), ki so jih škof odločili za cerkev, v šotor, kateri je v ta namen zunaj cerkve postavljen: zraven svetinj se postavita najmanj dva svečnika s prižganima voščenima svečama; — potem duhovni molijo jutranjice in bvalnice v čast svetnikom, katerih svetinje so v šotoru. — Verni pa vso noč pred svetinjami čujejo, molijo ali sv. pesmi prepevajo.
Dan posvečevanja zarano se jamejo v šotoru na svetinjah sv. maše brati.
Cerkveno posvečevanje se opravlja s temi obredi:
1.) Škof z vso pričujočo duhovščino gredo v šotor pred svetinje, kjer vseh sedem spokornih psalmov molijo, v znamenje, da se moramo s pokoro očistiti, ako hočemo iti v nebeško kraljestvo, katerega podoba je posvečena  cerkev.
•s 7
2.) Po kratki molitvi se začno kleče moliti litanije vseh svetnikov. IzrckSi prošnjo: «Od vsega hudega —reši nas, o Gospod», škof vstanejo, z duhovščino in ljudstvom v procesiji trikrat okoli cerkve gredo (prvič in drugič na desni in tretjič na levi strani pričenši), ter spotoma cerkvene vnanje stene (v prvo, kolikor visoko dosežejo, v drugo ob tleh in v tretje v srednji višavi) kropijo, rekoč: «V imenu Oče-f ta in Si-f na in svetega f Duha* v znamenje, da v imenu presvete Trojice v posest vzamejo cerkveno poslopje ter je za vselej odločijo v službo božjo. — Cerkvene vnanje stene se z blagoslovljeno vodo kropijo v znamenje, da to poslopje ne. bo v nikakeršno posvetno rabo, ampak vse le Bogu v čast. — Ko škof pridejo do zaprtih velicih vrat prvič in drugič, obakrati s pastirsko palico na nja potrkajo, katera se jim pa ne odpr6, v znamenje, da jo nekedaj človeštvo zastonj izdiho-valo po nebesih, ki jim jih je bil zaprl izvirni greh; v tretje pa s pastirsko palico znamenje sv. križa narede na vratih, in koj se jim odpr6, v znamenje, da nam je le daritev sv. križa odprla nebesa.
3.) Potem škof le z duhovščino v cerkev gred6 s pozdravom: «Mir bodi tej hiši»; sred cerkve se ustavijo, ter spomnivši se vi-socega pomena hiše božje za svoje sveto opravilo sv. Duha na pomoč pokličejo s cerkveno pesmijo:  «Veni, creator Spiritus!»
Ko se ta pesem moli, eden strežnikov cerkvena tla s pepelom potrese navskriž do črcvlja na široko od vogla do vogla; potem duhovščina litanije vseh svetnikov dalje moli, vanje pristavljajoč prošnjo,  «da bi Bog hotel] to cerkev blagosloviti in posvetiti*.
Po dokončanih molitvah škof s pastirsko palico grško in latinsko abecedo (A. B. C. D. itd.; A. B. 1\ /J- '*&■•) pišejo v navskriž potreseni pepel, v znamenje, daje le ena prava cerkev, ki v sebi strinja verne izmed vseh narodov.
Potem škof blagoslove zmes, ki so jo naredili iz vina in vode, soli in pepela. Ta zmes pomenja dari, ki se bodo delili v hiši božji, in'sicer sol modrost, pepel spokornost, voda čistost srca, vino pa ki\ščansko ljubezen.
6.) Zdaj se prične
Posvečevanje velicega altarja.
a) Po nekaterih molitvah škof v zmes iz vina, vode, soli in pepela palec potaknejo in ž njim znamenje križa narede  sred altarja  in na njegovih štirih voglih,   kjer   so   v povrhno   kamenato ploščo križeci vsekani;  potem  krope altar sedemkrat okoli njega grede, med katerim opravilom se 50. psalm poje. Vse to pomenja: a) da nam vsi darovi in milosti, ki se v hiši božji dele,  izvirajo iz presvete daritve, ki se opravlja na altarji;
88
(1) pet vsekanih križecev ]>a pdmenja pet ran, iz katerih je tekla v naše odrešenje Jezusova kri.
7.) Zdaj gredo škof za altar in odtodi na desno začno z blagoslovljeno zmesjo kropiti notranje cerkvene stene ob tleli; prav tako v drugo, le da stene krope v srednji višavi, t. j. v višavi svojega obraza; v tretje se pa izza altarja obrnejo na levo stran in stene nekoliko višje kot v drugo krope. Med vsakim obhodom se ]>salm poje.
Po tretjem kropljenji škof z ostalo zmesjo cerkvena tla krope od veliccga altarja naravnost do velicih vrat in potem navskriž od vogla do vogla; med tem kropljenjcm so pojejo trije predpevki ali antiphone s svojimi vrsticami.
Dovršivši kroplje.nje cerkvenih tal, škof sred cerkve obstoje, blagoslovljene vode na vse štiri strani sveta izlijejo in k velicim vratom obrneni glasno molijo.
8.) Obred vsega tega kropljenja spada k cerkvenemu posve-čevanju; zdaj se pa zopet altar dalje posvečuje:
b)  Škof z ostalo zmesjo in nekoliko apnom mavto napravijo ter jo blagoslove, kar pa zmesi še ostane, polije se okoli altarja po tleh;
c)  zdaj gredo škof v j>rocesiji po svetinje v šotor; ko tam nekatere molitve opravijo, dva mašnika na ramo vzdigneta svetinje, katere dva duhovna vedno kadita, ter neseta v procesiji do cerkvenih velicih vrat, od tod okoli cerkve, ljudstvo pa vedno kliče k Bogu za usmiljenje, rekoč: «Kyrie eleison»;
d)  po dokončani procesiji duhovna svetinje pred velika vrata na tla postavita in škof sami ali kak duhoven, večjidel dekan istega okrožja, pričujoče ljudstvo, zlasti pa duhov-nijane,  zunaj cerkve v primerni  kratki  pridigi  nagovore;
e)  po nagovoru škof pričujoče verne opominjajo moliti za te, ki so cerkev sezidali ali vstanovili in za tiste, ki so prosili, da bi se jiosvctila v božjo čast, ter je zagotavljajo, da bodo deležni vsega dobrega, ki se bo storilo in godilo v tem poslopji. — Po kratki molitvi s sv. križano velika vrata od zunaj v znamenji sv. križa pomazilijo; — jiotcm mašnika svetinje vzdigneta, ter je v procesiji med petjem neseta v cerkev, kamor zdaj tudi verni smejo iti, ter je pred velicim altarjeni na tla deneta, strežniki pa jim svečnike s prižganimi svečami pristavijo;
f) zdaj škof začno posvečevati grob za svetinje vsekan, t. j. jamico, katera je v povrhnjo ali sprednjo ploščo vdolbena; oni jo s sv. krizmo pomazilijo na vseh štirih vogalih, skrinjico s svetinjami vanjo polož6, svetinjo pokade in tudi
Sil
malo ploščico ali pokrivalice s sv. krizmo pbmazilijo na strani, ki bo v grob obrnena; potem jo z lastno roko nanjo vzidajo, zazidano pa tudi na vnanjem licu s sv. krizmo pomazilijo in altar kade na desno in levo, od spredaj in zgoraj; zdaj se škof vsedejo, strežniki pa altarjevo povrhnjo ploščo z belim prtom izbrišejo; g) potem škof jamejo posvečevati povrhnjo altarjevo ploščo: oni jo najpred sredi in na vseh štirih vogalih v podobi sv. križa kade, potem pa ves altar okoli njega grede; na to pet križecev v ploščo vsekanih dvakrat s svetim krstnim oljem in enkrat s sveto krizmo mazilijo, in sicer v tem le redu:
t		t
2	T	0
T	1	T
4		3
Po vsacem maziljenji škof altar okoli njega grede kade; med inaziljenjem in vsem daljnim posvečevanjem eden duhoven okoli altarja hode vedno s kadilom kadi, drugi duhovni pa psalme pojejo.
Po dokončanem trikratnem maziljenji križecev škof krstnega olja in sv. krizme po plošči izlijejo, ter ju po plošči povrh z desnico razmažojo tako, da je vse njeno zgornje lice pomaziljeno.
8.) Zdaj gredo škof za altar, od tod se na desno obrnejo in cerkvene stene na 12 mestih, po vsi cerkvi razdeljenih in s križeci zaznamovanih, zapored s sveto krizmo mazilijo in maziljene s kadilom pokade. — Dvanajstera mesta pomenjajo 12 aposteljnov, katere je Jezus svoji cerkvi stebre dal, ki so njegov nauk nesli po vsem svetu.
h) Potem škof zopet k altarju gred6, tam 25 kadilnih zrnic blagoslove, polože jih pet v vsak izsekani in že maziljeni križec, in na kadilna zrnica denejo križec iz malih voščenih svečic, katere zažgo, da s kadilnimi zrnici vred po-gore; med gorenjem škof na altarjevi spodnji stopnici kleče molijo, rekoč: («Aleluja.») »Pridi, sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.» i) Po nekaterih molitvah škof s sv. krizmo znamenje sv. križa na srednji altarjevi plošči narede in še altarjevo zveze, na štirih voglih, kjer so plošče spojene, s sv. krizmo mazilijo; in s tem maziljenjem je dovršeno cerkveno in altarjevo po-svečevanje.
90
Zdaj si škof roko brišejo in umivajo; eni strežniki altar z belimi prti zbrisujejo, eni pa na altar nosijo prtove, posode in orodja, ki so potrebna za službo božjo, da jih škof v ta namen blagoslove.
Potem ali sami škof (ali kak mašnik) daritev svete maše na uprav posvečenem altarji opravijo in pričujoče verne slovesno blagoslove ter jim eno leto odpustka podele ta in vsak obletni dan cerkvenega posvečevanja, ako posvečeno cerkev obiščejo iz namena pi-avega.
Opomba 1.) Kedar iz katerega koli vzroka ni mogoče, da bi škof posvetili cerkev, blagoslovijo mašnik, v to pooblaščen, toda z veliko krajšim in manj pomenljivim obredom, in sicer:
a) Po opravljeni začetni molitvi, v kateri mašnik prosi, da bi Gospod Bog spremljal vsa naša dela, katera naj se vsa v njem začnejo in končajo, moli predpevek: »Pokropi me, Gospod, z izopom, in očiščen bom, nmij me, in bel bom, bolj kakor sneg»; na to pričujoči dnbovni in pevci zapojejo 50. psalm »miserere>, mašnik blagoslavljalec pa med tem, obrnivši so na desno stran, cerkvene stene okoli in okoli prvič v višavi, potom pa ob tleli pokropi z blagoslovljeno vodo.
h) Vrnivši se moli, da bi Bog po zasluženji prečastite Marije, vselej Device, in svetega I. (svetnika, na čegar čast je cerkev zidana) in vseli svetnikov ta kraj obiskal, s svojo milostjo očistil in očiščenega ohranil, in da bi vernim prošnje  nslišal in voščila  izpolnil.
c) Na to duhovščina v procesiji v cerkev pred veliki altar grede litanije vseh svetnikov poje; po prošnji: «da vernim dušam v vicab večni pokoj dodeliš — prosimo te, usliši nas», blagoslavljalec litanijain dostavi prošnjo: «da to cerkev in ta altar na svojo čast in na ime svojega svetnika I. očistiš in f blagosloviš«, potem se litanije po navadi dalje pojejo do konca.
(I) Po dokončanih litanijah opravi dve kratki molitvi; potem moli predpevek: »Blagoslovi, Gospod, to hišo, svojemu imenu na čast sezidano«, pričujoča duhovščina 119., 120. in 121. psalm poje, in med tem petjem blagoslavljalec cerkvene stene, pričenši na evangeljski strani, kakor je storil od zunaj, v višavi in ob tleh z blagoslovljeno vodo kropi; z molitvijo, da bi bili uslišani vsi, ki bodo ondi klicali na božje ime, je blagoslovljcnje dovršeno, na altar se dene vsa potrebna naprava, katero blagoslavljalec blagoslovi in prva sv. maša se na njem slovesno obhaja.
Že po obredu se tedaj od cerkvenega posvečevanja jako loči blagoslavljanje; posvečevalni obred je veliko dalji, slovesniši in pomenljivši; še večji je pa razloček v molitvah samih. Blagoslav-ljalne molitve bolj merijo na to, da se sezidana hiša iz oblasti odvzame satanu, kateremu je po grehu zapadla tudi vsa priroda in da jo odločijo službi božji; — posvečevalne molitve pa nimajo le samo tega v sebi, temveč še dalje merijo, in sicer zlasti na to, da sezidano poslopje v resnici posvete ter je spremene v pravo sveto hišo božjo. Torej je vernim, ki si sezidajo novo župnijsko cerkev, prva in poglavitna skrb, škofa naprositi, da jim jo posvete, ko najprej morejo.
!ll
Oporni) ji 2.) Posvečena ali blagoslovljena cerkev neha biti posvečena ali blagoslovljena, ako se v nji zgodi kaka velika hudobija, zlasti ako je bila v nji kri šiloma prelita ali kadar se podere kak poglaviten del. Da je razposvečena ali oskrunjena cerkev zopet svet kraj in. za službo božjo pristojna, mora se se svetim namenom spraviti, in to je cerkvena sprava.
Opomba 3.) Cerkveno posvečevanje je zavoljo tega nekoliko obširnejše razloženo, da bi si verni, zlasti pa šolska mladež, dobro zapomnila, koliko važnost imajo katoliške cerkve, kako visoko spoštovanje jim torej gre. Da bi se pač vselej spodobno in lepo vedli na tem svetem kraji!
Opomba 4.) Altar sam se posvečuje z -obredom v tem paragrafu — s črkami a), h), v), d), e), f), t/), h), i) — zaznamovanim, izpusti se pa vse, kar gre k cerkvenemu posvečevanju.
II.   O   cerlcvenili   'blagrosla/vljsnijil}.-A. Rečno blagoslavljanje.
§ 70. Kako se blagoslavlja pokopališče.
Katoliško pokopališče je kraj, kamor pokopujemo pravovernih trupla. Pomenljivo in lepo je ime, s katerim Nemci označujejo pokopališče, pravijo mu «njiva božja», ker je le Bog, edin Gospod življenja in smrti, poseva s človeškimi trupli, ki bodo vstala k novemu življenju, enako semenskim zrnom, ki iz svojega strohnenja poganjajo nove, žive kali. — Pokopališča se zovejo tudi »počivališča> (Friedhofe) ali «spavališča» (ccemeteria), kjer v grobeh trupla v miru počivajo od. posvetnega vojskovanja; tudi «cerkveni dvori* (Kirchhofe) jim pravijo, v spomin, da so nekedaj pokopavali kristijani svoje mrliče okoli cerkve.
1.) Zvečer ta dan pred blagoslavljanjcm se na pokopališči pet križev postavi, v sredi eden in na vsakem voglu eden; pred vsak križ se v zemljo zabije kol s tremi roglji, na vsak rogelj se pa natakne sveča.
2.) Katoliško pokopališče škof tako-le blagoslavljajo:
a)  Pred vsim se vse sveče pred križi prižgo; to nam oznanja tolažbe polno versko resnico našega vstajenja;
b)  škof pred srednji križ pokleknejo ter Boga prosijo, da bi blagovolil blagosloviti in posvetiti odločeni kraj;
c)  potem škof pred srednjim križem kleče litanije vseh svetnikov molijo;
d)  po litanijali škof po vsem pokopališči gredo, krope je na desno in levo z vodo, v ta namen blagoslovljeno, vrnejo se pred srednji križ ter molijo, da bi Bog večno poveličanje dodelil vsem truplom, ki bodo počivala na tem mestu;
92
e)  potem vsak križ posebej pokade, sveče s kolov snamejo ter je na križe nataknejo, eno vrh križa, eno na desno in eno na levo ročico;
f)  ako je na pokopališči cerkev ali kapelica, v kateri se sme maševati, opravi se daritev sv. maše za vse, katerih trupla bodo počivala na tem blagoslovljenem kraji.
Sred pokopališča, kjer je bil zasajen križ pri blagoslavlja nji, se postavi večji križ s podobo križanega Jezusa v znamenje naše vere, našega upanja; — za pri vratih na pokopališče se spodobi posoda z blagoslovljeno vodo, da bi grobe ranjcih, kadar na pokopališče gremo, kropili ter večni mir in pokoj voščili vernim, zlasti tem, katerih trupla tukaj počivajo.
Lepa in posnemanja je vredna navada, da verni tudi na posamezne grobe stavijo tolažbe polna znamenja svojega odrešenja; sem ter tja, so videti tudi druga pomenljiva znamenja, ki nas spominjajo verskih resnic, n. pr. smrt s koso, angelj s trobento, škleneni roki, pšenični klas, bršlin, ki ostane vedno zelen, cipre-sino drevo, i. dr. — Znamenja, ki so bila ali so še v navadi pri nevernikih ali nekatoliških kristijanih in le na žalost spominjajo, ne pa na tolažbo ali upanje, se ne spodobijo grobom ranjcih katoliških kristijanov.
Vsako pokopališče mora biti po cerkvenem povelji ograjeno ali obzidano iz spoštovanja do blagoslovljenega kraja in da živina ali zverina nanj ne more; od tod imenujejo Nemci pokopališče tudi «Freithof»  (ograjeni dvor).
Opomin: Tudi blagoslovljena pokopališča se z velikimi hudobijami, na njih storjenimi, zlasti s šiloma prelito krvjo ali s pokopan jem' nekrščenega človeka, oskrunijo in taka se  morajo spraviti s posebnim obredom.
§ 71 Kako se zvonovi blagoslavljajo?
Zvonovi imajo namen, da verne kličejo k službi božji ali prejemi sv. zakramentov, da prazniške dni napovedujejo, poveličujejo ali sploh slovesnost povikšujojo in razodevajo veselje; da mrliče v večni mir in pokoj spremljajo in žive verne k molitvi bude in vabijo. Zvonovi so v katoliški cerkvi že iz sedmega stoletja sploh v navadi.
Opomin: Kolikor nam je znano, bili so stari Egipčani prvi, ki so imeli male zvončeke, in od njih so jih menda sprejeli Izraelci. Veliki duhoven namreč je imel male zlate zvončeke našite na oblačilu, ki je je nosil veliki spravni dan. — Nekako žvenkljanjo je izumil in vpeljal Salomon blizo templja, da je plašilo in odganjalo lastovke, da bi na njem ne gnezdile in ga ne oskrunile. — Tudi Grki in Rimljani so rabili male zvončeke; Grki so   ž   njimi   k   malikovalskim   daritvam   klicali   ljudstvo   in   na   ribjih trgih zna-
93
rnenje dajali, ko je kdo rib prinesel na trg; Rimljani so pa ljudstvo na očitne trgfl ž njimi klicali in lmdodelnikom naznanjali smrt. — Večji zvonovi so bili še le od začetka petega stoletja po Kristusovem rojstvu izumljeni.
Jude so leviti s trobentami klicali k službi božji; kristijanje so se pa ob časili preganjanja na tihem zbirali v skrivnih krajih k službi božji; dijakonov in družili nižjih cerkvenih služabnikov (vratarjev) dolžnost je bila, vernim naznanjati službo božjo in kraj zbirališča.
Kedar ni bilo preganjanja, torej jim ne treba skrivati se, imeli so kako suho desko kje obešeno in nanjo so s kladivom tolkli cerkveni služabniki in tako verne klicali k svetim skrivnostim. Od tod so še dandanašnji drdre in klepetci zadnje tri dni velicega tedna.
Okoli leta 400. po Kristusovem rojstvu pa je izumil in vpeljal zvonove Pavlin, nolanski škof. Nola je mesto blizo ognjenika Vez uva v pokrajini Kanipanija na Napolitanskem. Od te pokrajine se zvon v latinskem jeziku zove «campana», od mesta pa «nola». — Okoli leta 550. so bili zvonovi vpeljani na Francoskem; leta 680. je na Britanskem (Angleškem) zapel prvi zvon; od osmega stoletja so pa sploh v navadi.
Vv ta visoki pomen škof zvonove tako-le blagoslavljajo: 1.) Škof zvon  od  znotraj   in  od  zunaj  z blagoslovljeno vodo omijejo v znamenje,   da si s kosanjem in   pokoro   očistimo dušo, preden gremo k službi božji, kamor nas kličejo zvonovi; 2.) potem škof zvon s sv. bolniškim oljem  na  osmerih  mestih zunaj   in sv. krizmo na štirih  krajih od znotraj mazilijo   v znamenje,   da pri službi božji,   kamor nas vabijo zvonovi, zadobivamo očiščenje grehov in vse dari sv. Duha; 3.) potem škof zvon s kadilom kade vernim v opomin, da naj se s pravo   pobožnostjo vdeležujejo vseh  svetih  opravil,  k katerim nas kličejo zvonovi; 4.) poslednjič se bere sv. evangelij (Luk. 10.), ki pripoveduje, da je bil Jezus prišel v Lazarjevo hišo, kjer je govoril pomenljive besede:  «Jje eno je potrebno.* To tehtno resnico nam sploh oznanujejo zvonovi, kadar nas kličejo v svetišče.
§ 72. Kako sv. cerkev blagoslavlja sv. olje?
V katoliški cerkvi se rabi troje sv. olje: krizma, krstno in bolniško olje.
Olje le škof blagoslavljajo, in sicer veliki četrtek med sv. mašo. Škofa obdaja 12 mašnikov v belih oblačilih, 7 dijakonov in 7 subdijakonov.  Dvanajst mašnikov spominja na 12 aposteljnov, ki
u
so bili okoli Jezusa pri zadnji večerji; sedem dijakonov na sedem dijakonov, ki so si jih bili aposteljni v pomoč izvolili, in sedem subdijakonov, da jih je bilo toliko v starih časih pri vsaki škofovi ali stolni cerkvi.
Olje se tako-le blagoslavlja:
1.) Olje za bolnike ali za zakrament sv. poslednjega olja se blagoslavlja po dokončani tihi maši z molitvijo: «da bi maziljenje s tem oljem ozdravilo vse dušne in telesne bolezni.»
2.) Sv. krizma se tudi med sv. mašo, po sv. obhajilu blagoslavlja s temi obredi:
a)  Škof v podobi sv. križa trikrat dilmejo v olje, v ta namen pripravljeno; to pomenja cerkveno prošnjo, da bi milosti sve^ tega Duha prejeli vsi, ki bodo maziljeni s sv. krizmo;
b)   potem škof nekoliko balzama vlijejo v olje ter med^mešanjem molijo, rekoč:
«Ta zmes bodi vsem, ki bodo ž njo maziljeni, v spravo in izveličalno varstvo od vekomaj do vekomaj.« Odgovor: «Amen»;
c)  Škof se pred sv. krizmo trikrat priklonijo, vselej poje, rekoč: «Ceščena bodi,  sv. krizma«;
d)  poslednjič škof posodo sv. krizme na gorenjem robu poljubijo Jezusu v zahvalo za sv. zakramente.
Kar so škof u), c), d) storili, vse to tudi 12 inašnikov zapored za njimi stori, le da mašniki sv. krizmo kleče pozdravljajo.
3.) Krstno olje se precej po blagoslavljanji sv. krizme z enakimi šegami, kakor krizma blagoslavlja; le molitve so druge.
To troje sv. olje se precej vsem škofijskim dekanijam in od tod vsem duhovnijam razpošlje, da je rabijo do velike sabote prihodnjega leta.
§ 73.
Blagoslavljanje krstne vode.
Krstna voda se veliko in binkoštno saboto blagoslavlja, in sicer v spomin, da je cerkev nekedaj odraščence ob teh dneh krščevala.
Krstno vodo mašnik blagoslavlja, in sicer tako-le:
1.) Mašnik vodo, v veliki posodi pripravljeno, z roko v podobi križa razdeli v znamenje, da ima sveti krst posvečujočo moč od daritve Kristusove na križi;
2.) dotakne se z roko vode po vrhu v znamenje, da bo ta voda pod posebnim varstvom božjim, ter očistila vse, ki bodo krščeni ž njo ;
95
3.) nad vodo tri križe zapored z roko naredi in potem pljus-kne nekoliko vode iz posode na vse štiri kraje sveta; — to pomenja prošnjo, da bi bila vsem ljudem vseh narodov v izve-ličanje Jezusova daritev na križi, od katere ima sveti krst svojo moč;
4.) potem v vodo trikrat dilme v znamenje, da svojo moč zadobi od Boga;
5.) zdaj prižgano velikonočno svečo v vodo trikrat potakne s prošnjo, rekoč:  «Stopi naj v to vodo moč sv. Duha»;
6.) potem mašnik vzame nekoliko te blagoslovljene vode v malo posodo, iz katere pričujoče verne po cerkvi grede kropi v opomin, da se naj vsi Bogu srčno zahvalijo za milosti pri svetem krstu prejete; te blagoslovljene vode iz velike posode tudi verni na doni jemljejo;
7.) zdaj z blagoslovljeno vodo napolni kotlič, kateri v krstni kamen postavi in vanj izlije nekoliko sv. krstnega olja, potem nekoliko sv. krizine in jaoslednjič obojega ob enem, v znamenje milosti, ki se dele pri sv. krstu;
8.) po dovršenem blagoslavljanji se mašnik k velicemu oltarju vrne in začne grede litanije vseh svetnikov peti; ko pride pred veliki altar, vleže se na njegove stopnice na obraz ter litanije leže dalje poje. — Z litanijami vse svetnike na pomoč kliče, da bi se po njihovi priprošnji vsi ljudje vdeležili milosti sv. krsta; na obraz se pa vleže zato, da spoznava svojo nevrednost in ponižnost in srčne želje po uslišanji, naj bi se vsi ljudje v večnem izveličanji zjedinili z božjimi  svetniki.
§ 74. Kako se voda sploh blagoslavlja?
Blagoslovljena voda se že od začetka krščanske cerkve rabi. Vodo mašniki navadno vsako nedeljo, v potrebi pa tudi druge dni blagoslavljajo s tem-le obredom:
Mašnik pred vsem blagoslovi nekoliko soli; potem nad vodo moli: naj bi Bog to vodo z nebeško močjo napolnil, da bi od njih, ki se bodo ž njo kropili, odvrnil vse peklensko zalezovanje in telesne betežnosti, njihove duše pa očistil in z milostimi napolnil, ter rečem, ki bodo ž njo pokropljcne, odvzel vse, kar bi človeku utegnilo škodovati; — po opravljeni molitvi iztrese blagoslovljeno sol med vodo.
Blagoslovljena voda se v katoliški cerkvi pogostoma rabi; ž njo   se   kropi   verno   ljudstvo   pred  in   po  službi  božji   in   vse
96
blagoslovljene  reči,  kakor  n. pr. obleka  in   orodje,   altarji,   hiše, sveče, pepel, oljike, jedi, i. dr.
Pa tudi verni krope sami sebe in svoja pohištva in polja z blagoslovljeno vodo, kakor n. pr., kadar v cerkev ali iz cerkve gredo, preden se podajo od doma na delo, kupčijo ali kako potovanje, preden se vležejo spat, svete tri božične večere, t. j. na večer pred božičem, obrezovanjem Jezusovim in sv. tremi kralji; — torej ni skoro najti krščanske hiše, kjer bi ne bilo blagoslovljene vode v posodici, za njo namenjeni. — Ta lepa katoliška šega ni vraža, ker se opira na cerkveno molitev pri blagoslavljali] i vode.
B. Osebno blagoslavljanje.
§ 75. Kako sv. cerkev blagoslavlja verno ljudstvo pri službi božji?
Sv. cerkev krščansko občino blagoslavlja:
1.) S presv. rešnjim telesom, ki je ali v monštranci ali v obhajilnem kelihu. — Mašnik molče naredi s sveto hostijo nad klečečim vernim ljudstvom znamenje sv. križa, ker Jezus Kristus sani blagoslavlja, kakor je nekedaj, ko je živel na zemlji, zlasti ravno preden je v nebesa šel, blagoslovil svoje učence;
2.) z blagoslovljeno vodo ob vseh nedeljah pred ali po službi božji.
Kropljenje pred službo božjo, med katerim se poje 50. psalm, je sv. cerkev vpeljala, da vernim prosi milosti, z očiščenim in spokornim srcem biti pri sv. maši; to je tudi pomen, da se verni sami krope z blagoslovljeno vodo, ki je v kropilniku ali v kaki drugi  posodi  pri   cerkvenih vratih,   v cerkev in iz cerkve grede.
Kropljenje po službi pa verne opominja, da naj se tudi zunaj cerkve pri vseh svojih delih in opravilih skrbno varujejo vsacega greha, ako hočejo, da jih spremlja blagoslov božji po vseh potih ter varuje telesnih in dušnih zlegov;
3.) konec svete maše in po dokončani pridigi, ko duhovni med primerno molitvijo z roko križ naredi nad vernim ljudstvom.
Pa tudi zunaj službe božje škofje in mašniki blagoslavljajo, ako so prošeni. — Naši verni Slovenci kaj radi novoposvečenega mašnika blagoslova prosijo, kateri zlasti radi tega tako visoko cenijo, ker se zaupljivo nadejajo, da je Bogu posebno prijetna blagoslovim molitev tistega, ki je ravnokar pri njem dosegel veliko milost in  visoko čast svetega niašništva.
97
§ 76. Blagoslavljanje zakonskih mater po porodu.
Krščanske zakonske matere po porodu, posnemajo Devieo Marijo, v cerkev grcd6, blagoslova prosit, in sicer zato:
a) da ravnajo po vzgledu Matere božje,
h) da Bogu skazujejo svojo hvaležnost,
c) da novorojeno dete darujejo Bogu.
Sv. cerkev krščanske matere po porodu blagoslavlja tako-le:
1.) Mašnik mater, ki pred cerkvenimi vratmi stoji in prižgano svečo drži v roki, pokropi z blagoslovljeno vodo. — Prižgana sveča naznanja, da mati hoče svoje dete vzgojevati v pravi veri   ter mu vedno svetiti z lepim vzgledom.
2.) Potem mašnik moli 23. psalm, materi štolo poda ter jo v cerkev vede pred altar; to pomenja, da se mora mati dati le Jezusu in njegovi sv. cerkvi vladati, ako hoče svoje dete vzgojiti prav po volji božji.
3.) Mati pred altar poklekne ter Boga zahvali za prejete dobrote, mašnik pa nad njo moli: naj bi ji Bog dodelil, da po tem življenji z detetom vred doseže večno izveličanje po zasluženji in priprošnji prečastite Matere božje.
§ 77. Kako sv. cerkev umirajoče blagoslavlja?
Blagoslavljanje umirajočih kristijanov tudi imenujemo priporočanje  njihovih duš v božjo milost.
Mašnik umirajočega kristijana večkrat z blagoslovljeno vodo pokropi in s pričujočimi za umirajočega opravlja cerkvene molitve, s katerimi njegovo dušo priporoča milosti božji.
V mnogih krajih je lepa in posnemanja vredna navada, da imajo poseben zvon, ki mu pravimo mrtvaški zvon, s katerim sosesko vabijo moliti za umirajočega, ali ravno kar umrlega. — O, da bi tega milega glasu ne preslišali nikedar! Tudi nam bo ljubo in koristilo, ako bodo verni molili ob' naši smrtni uri za nas.
§ 78.
Kako sv. cerkev mrliče blagoslavlja?
Sv. cerkev človeka precej po njegovem rojstvu v svoje naročje sprejme pri sv. krstu, ter ga ogrne z oblačilom posvečujoče milosti božje; ona mu ob njegovi smrtni uri na strani stoji, pa tudi spremlja  njegovo  dušo v večnost in  njegovo  truplo v grob.
7
98
Z blagoslavljanjem mrličev daje sv. cerkev na znanje:
a)   da telesa vernih kristijanov časti tudi po smrti; tudi truplo človeško je časti vredno, ker je bilo pri sv. krstu v tem-pelji božjim posvečeno in je prejemalo presv. rešnje tel6 in pivsv. rešnjo Uri Jezusa Kristusa, Ivi je poroštvo častitega vstajenja;
b)   da naznanja versko resnico v občestvo svetnikov, katero ne jenja  tudi ne s smrtjo.
Ko umije človek, umije se njegovo truplo y obleče in položi na oder, v ta namen pripravljen; v roke, na prsih sklenene, mu dajo sv. razpelo v znamenje, da ranjeega duša svojega izve-ličanja le po Jezusovi daritvi na križi pričakuje, ali pa tudi rožni venec v znamenje, da se zanaša na priprošnjo prečastite Device in Matere božje; — mrtvaškemu odru se na obeh straneh po mestih pristavite najmanj dve goreči sveči, po kmetih pa sem ter tja kaka svetiljka pri zglavji brli, oboje v znamenje žive vere, s katero se je ranjki kristijan ločil s tega sveta.
V popolno prepričanje, da je človek zares umrl in da bi koga živega ne pokopali, truplo ostane 48 ur na odru; potem se v mrtvaško krsto položi na oblanice ter pregrne z belim prtom; —  poslednjie se krsti pokrov pribije in mrlič nese k pogrebu.
Sv. eerkev pokopava svoje odrastle mrliče tako-le:
1.) Mašnik se s črno štolo v mestih in tudi po kmetih, v župnijskih vaseh, poda pred hišo, v kateri je mrlič, sicer pa tja, kjer je v tistem kraji navada, mrliče sprejemati; tukaj moli 129. psalm: «Iz globočine upijem > . . ., v katerem v mrličevem imenu Boga prosi usmiljenja, potem mrtvaško krsto j)okropi z blagoslovljeno vodo, kar naznanja željo, da bi Bog ranjeega dušo očistil vseh madežev in ga s kadilom pokadi, kar pomenja prošnjo, da bi ga Bog častitljivo obudil poslednji dan.
"i.i Mrliča nosci vzdignejo, zvonovi žalostno zapoj6, in po-grebci se vredijo v procesijo, ter ga spremljajo ali v župnijsko ali v cerkev na pokopališči; naprej se nese križ, znamenje našega odrešenja, za križem gre mašnik, kije ranjeega po Jezusovem nauku in s svetimi zakramenti vodil na tem svetu po potu v sv. nebesa, in grede moli 50. psalm: <• Usmili se» . . . . ; za mašnikoin nesejo mrliča, in za njim gredo sorodniki, prijatelji, znanci, sosedje in drugi verni  iz soseske.
3.) Mrliča nosci tako postavijo sredi cerkve? na tla, da je obrneno njegovo znožje k altarju, mrliče duhovne pa nasproti z zglavjem k altarju, tako da bi verni, ako bi vstali iz krste, gledali k altarju, duhovni pa od altarja k vernim, prav kakor pri službi božji.
99
4.) Ako je pogreb dopoludne, opravijo se potem v mnozih krajih večjidel bilje, t. j. mrtvaške molitve, in daritev sv. maše, in namreč, če je tisti dan po cerkvenih postavah pripuščeno, v črni barvi za ranjcega ali ranjco; sicer pa, in če je pogreb popoludne, mašnik v cerkev stopivši kratko molitev in «libera» (Reši me, o GosjDod) moli za njegovo ali njeno dušo, da bi jo Bog v nebesa vzel po svoji milostljivi sodbi; potem mrliča z blagoslovljeno vodo pokropi in pokadi s kadilom.
5.) Zdaj nosci mrliča vzdignejo ter ga zopet v procesiji nes6 na pokopališče k izkopani jami; mašnik jamo pokropi z blagoslovljeno vodo, rekoč: »Posvečena bodi, mrtvaška jama, v imenu Očeta f in Sina in sv. Duha. Amen.» — Nosci mrliča v jamo spuste in potem mašnik govori: «Vzemi, zemlja, kar je tvojega, Kristus naj sprejme, kar je njegovega; mes6jeiz zemlje, duh pak je vdihnjen od zgoraj.« — Potem mašnik mrliča še z blagoslovljeno vodo pokropi, rekoč: «Z nebeško roso naj napoji tvojo dušo Bog Oče f in Sin in sv. Duh. Amen», — in s kadilom pokadi, rekoč: «Z nebeškim duhom (dišavo) naj napase tvojo dušo Bog Oče f in Sin in sv. Duh. Amen». — Poslednjič mašnik z lopatico trikrat po nekoliko prsti na mrtvaško krsto v grob vrže, rekoč: «Iz prsti si ga (jo) naredil, s kostmi in kitami si ga (jo) sklenil; obudi ga (jo), o Gospod, poslednji dan. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.»  — In zdaj nosci zagrebejo mrliča.
6.) Ko je mrlič zagreben, mašnik za ranjcega ali ranjco in za duše vseh tistih moli,  katerih trupla počivajo na tem pokopališči.
Pogreb nedolžnih otročičev se od pogreba teh, ki so Boga že katerikrat razžalili, loči v tem-le:
1.) Mašnik gre z belo štolo s pogrebom v znamenje, da je otročičeva dnša prišla čista pred božje obličje.
2.) Molitve se ne opravljajo za dušo ranjcega otročiča, temveč mašnik v njih še le Boga hvali, da ga je v krstni nedolžnosti poklical k sebi; moli pa za vse pričujoče spremljevalce in za duše vseh tistih, katerih trupla počivajo na tem pokopališči, da bi na priprošnjo vseh svetnikov dosegli večno izveličanje.
Katoliška cerkev nekaterim cerkveni pogreb in še celo pokop odrekuje na blagoslovljenem pokopališči, in sicer:
a) vsem, ki niso bili ž njo v zvezi, tedaj: nekrščenim, krivo ver ceni in izobčencem. — Katoliška cerkev je namreč po vsem svetu le ena velika družina božja, in njena pokopališča so njena lastnina, do katere nimajo nobene pravice mrliči, ki niso bili v svojem življenji v ti družini ali so se še celo ločili sami iz nje;
7*
100
b) vsem tistim svojim udom, od katerih gotovo ve, da so se z velikimi pregrehami prav ob smrtni uri nevredne storili cerkvenega občestva, kakor so n. pr. samomorilci, ako se samomor ni v norosti zgodil in niso dali pred smrtjo nobenega znamenja kesa; v dvoboji usmrčeni, če so tudi pred smrtjo na znanje dajali kesanje; in tudi tisti, ki so se na smrtni postelji pred pričami ubranili, prejeti zakramente umirajočih: t. j. sv. pokore, presvete popotnice in poslednjega olja.
LITURGIKA
ali
sveti obredi pri vnanji službi božji.
a gimnazijalno, realno in sploh odrastlo mladost.
Spisal
-A.nton Lesar,
bivši profesor na c. kr. veliki realki v Ljubljani.
II. del.

Drugi del.
Poveličalna  ali   cerkvena  sra.ž"ba
"božja.
§ 1, Poveličalna služba božja v obče.
Poveličalni, častilni ali latrevtični službi božji prištevamo: a) molitev in b) posvečevanje svetih časov in dni; — torej ta del razpada v dva oddelka.
I. Oddelek.
Is/L olitev.
Kaj je molitev in kako jo delimo ?
1.) Molitev je povzdigovanje duha k Bogu ali pogovor z Bogom.
V molitvi se ali sami naravnost k Bogu obračamo ter ž njim pogovarjamo ali pa posredno, da svetnike božje častimo in na pomoč kličemo s prošnjo, da oni govore za nas pri Bogu. Vsaka molitev je torej obrnena k Bogu, ker le od njega pričakujemo vsega dobrega.
• 2.) Kristijanje molimo, ali da Boga, svojega najvišjega Gospoda, po dolžnosti častimo, ali da mu za prejete dobrote dajemo spodobno zahvalo, ali da ga potrebnega prosimo, zlasti odpuščanja grehov in pomoči v vseh nadlogah in revah; molitev je tedaj v oziru svoje vsebine trojna: častilna (hvalna), zahvalna in prosilna.
3.) V molitvi ali le misli in želje svojega duha k Bogu po-A-zdigujemo (notranja molitev), ali svoje misli in želje tudi z besedo izrekujemo (vnanja molitev); obojo molitev je opravljal tudi Jezus sam.
104
Notranjo molitev imenujemo tudi premišljevanje.
Ker je le vnanja molitev očitno češčenje božje, cerkev pri očitni službi božji opravlja le vnanjo molitev.
4.) Cerkvena vnanja molitev se pri očitni službi božji ali le moli (govori, izrekuje) ali pa poje, t. j. iz živejših in bolj povzdignenih čutil (po posebnih pravilih, v to postavljenih) slo-vesniše moli.
5.) V raznih okoliščinah in iz množili svetih namenov se razne molitve in pesmi, s cerkvenim potrjenjem, strinjajo in te molitve in pesmi imenujemo cerkvene pobožnosti.
A. 0 cerkvenih molitvah pri službi božji.
§ 3. Posebne lastnosti cerkvenih molitev.
1.) Cerkvene molitve so pogovori, v katerih cerkev občuje z Bogom   z določenimi  besedami,   ki se ne   spreminjajo kar nič.
2.) Cerkvene molitve imajo svoje posebne lastnosti, po katerih se ločijo od molitev posamnih ljudi; one imajo svoj posebni začetek, svojo posebno osnovo in svoj posebni sklep.
Cerkev začenja svoje molitve:
a)  z besedami «Gospod bodi z vami»; — «in s tvojim duhom», ali ljudstvo samo ali v njegovem imenu odgovarja strežnik. S temi besedami si mašnik in ljudstvo gotovo najboljša in potrebniša voščila izrekujeta, namreč: naj bi Bog mašnika in ljudstvo napolnil s svojo milostjo; zakaj če nam Bog vsem ne stoji ob strani, ne moremo še celo kaj dobrega misliti ne, tudi ne moliti, še manj prav moliti;
b)  z besedo «oremus», t. j. «molimo», s katero mašnik opominja verno ljudstvo, naj bi se v duhu združilo ž njim, ki moli v imenu vsega krščanskega ljudstva.
Cerkev je svoje molitve zložila za službo božjo tako-le: n) da so vse v množini,   ker se tudi zares   opravljajo za vse in v imenu vsega krščanskega ljudstva;
b)  da so kratke, krepke in jederne; one v malo besedah obsegajo in izrekujejo potrebe in želje vsega vernega ljudstva;
c)  da so večjidel osnovane do nebeškega Očeta; v Bogu Očetu, v katerem imata Bog Sin in Bog sv. Duh svoj izvirek, presveto Trojico molimo, kakor tudi Bogu Očetu sploh pripisujemo sklep našega odrešenja in posvečenja.
Cerkev sklepa vse svoje molitve: a) ako  se  glas6   do Bogi   Očeta,   z  besedami:   «Po  Jezusu Kristusu, tvojem Sinu,   Grospodu našem, ka~
105
teri  s  teboj   živi  in  kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen>;
b)  če so do Boga Sina, z besedami: «Kateri živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.   Amem;
c)  če je v molitvi spomin sv. Duha, pa z besedami: «Po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Grospodu našem, kateri s teboj živi in kraljuje v edinosti pra.Y tistega sv. Duha,   Bog od vekomaj do   vekomaj.   Amen.»
Sklep cerkvenih molitev nam naznanja, da zamoremo potrebne milosti od Boga prejeti le po Jezusu Kristusu, t. j. v njegovem imenu; kar je Jezus tudi sam učil, rekoč: «Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal.» (Jan. 16, 23.)
§ 4. Šege pri opravljanji cerkvenih molitev in pri molitvah v obče. Šege pri cerkvenih in v obče pri molitvah so: 1.) Znamenje sv. križa, ki ga delamo pred molitvijo in po molitvi,   prav tako pred in po vseh opravilih službe božje.
Prekriževati se je v navadi že od apostoljskih časov v katoliški cerkvi.
Prvi kristijanje delali so sv. križ mnogotero. Trojni je še dandanašnji v navadi:
a)   Prvič ga delamo tako, da se s koncem svojih prstov desne roke dotaknemo čela, potem p rs na sredo, potlej na levo in poslednjič na desno stran (ramo). Tako ga mašniki n. pr. delajo pred začetkom svete maše; imenujemo ga latinski križ. Tako ga pa tudi delajo še vsi, ki latinski izgovarjajo imena presvete Trojice. — Ta križ se imenuje veliki ali latinski.
Opomin. To križanje na čelu, prsih in obeli ramah naznanja naš trdni sklep, da hočemo misliti, želeti in delati le, kar je presveti Trojici všeč.
b)  Drugič križ tako delamo, da si s palcem desne roke na čeki naravnost od zgoraj doli, potlej pa od leve na desno potegujemo čez sredo, na to se prav tako zaznamovamo na ustnicah in poslednjič tudi na prsih. Po tem takem si prav za prav tri križece napravimo, eden na čelu, na ustnicah drugi in tretji na prsih; vender pa te tri križece sploh imenujemo le en križ. (Pač lepo znamenje pre-svetih treh božjih oseb in enega Boga.) ■— Tako križ delamo, kadar med križanjem izgovarjamo tri božje osebe v domačem (in tudi v nemškem) ieziku. — To je mali križ.
106
Opomin: To križanje na č e 1 u, ustnic a h in prsi h je znamenje našega trdnega sklepa, da hočemo misliti, govoriti in želeti, kar je trojedinemu Bogu všeč.
c) Tretjič so delali prvi kristijanje tudi tako križ, da so z stegneno desnico potegnili od zgoraj doli in potlej od leve na desno pred seboj. Take križe mašniki delajo nad rečmi, katere blagoslavljajo, ali nad vernimi, ko jim n. pr. konec sv. maše ali po pridigi dele blagoslov. — To je grški križ. Križ delaje so kristijani tudi vselej izgovarjali kake sv. besede s ponižno častjo. Dandanašnji so zlasti v navadi nastopne besede:
a)  pri latinskem križi: «V imenu Očeta (na čelu) in Sina (sredi prs) in Duha (na levi rami) svetega (na desni rami). Amen» (ko se roki zopet sklenete).
b)  Kadar se prekrižujemo stremi križeci, pravimo: «■ V imenu f Boga Očeta (na čelu) in j- Sina (na ustnicah) in svetega f Duha (na prsih). Amen* (ko se roki sklenete).
c)  Pri tretjem načinu pa večjidel, kakor konec svete maše: »Blagoslovi vas vsegamogočni Bog f Oče in Sin in sveti Duk»; — sicer pa večjidel, kakor n. pr. po pridigi: «BlagoslovBoga vsega mogočnega, O četaf in Sina in svetega Duha pridi nad vas in vedno ostani (pri vas, nad vami). Amen.»
S prekriževanjem ali z znamenjem sv. križa:
a)  pričamo svojo vero, ker spoznavamo dve naj poglavitni ši skrivnosti svete vere: presveto Trojico z besedami, ki jih izgovarjamo med prekriževanjem in naše odrešenje po Jezusu Kristusu na križi, z znamenjem križa, ki ga delamo na čelu, ustih in prsih; ali na čelu, prsih in ramah;
b)  izrekujemo prošnjo, naj bi bili po Jezusovem zasluženji na križi obvarovani vseh dušnih in telesnih zlegov ;
c)  sebe in druge budimo, živo vero v križanega Jezusa ohraniti in za križani m Jezusom hoditi z voljno potrpežljivostjo v križih in nadlogah.
Pobožni kristijani se tudi prekrižujejo sicer pogostoma, ker je znamenje sv. križa močno sredstvo zoper skušnjave hudobnega duha in poseben pripomoček, od trojedinega Boga izprositi potrebnega blagoslova.   Prekrižujejo se:
a)  pred jedjo in po jedi, da bi jim k dobremu teknilo;
b)  pred vsemi svojimi opravili, naj bi jim jih Bog blagoslovil,   da   bi jim srečno  izpod rok šla in bila v zasluženje;
c)  preden gred6 spat, da bi bili vsega zlega obvarovani po noči, in ko se  zbudč, da posvete novi dan Bogu;
107
d) v nevarnostih in skušnjavah, da bi jim Bog pomagal in  stal na strani.
Iz enacih svetih namenov prekrižujejo pobožne matere že svoje otročiče, ko jih spat devajo, pobožni krščanski očetje in matere svoje sinove in hčere, preden jih pošljejo k sv. zakramentom, v šolo ali k drugim imenitnim opravilom; pobožni krščanski gospodarji in gospodinje hleb kruha, preden ga načnejo; pobožni vozniki z bičem tla pred živino, preden zavozijo izpred hiše ali z dvorišča, i. dr.
2.) Molimo g o log lavi v znamenje spoštovanja in ponižnosti. — Ženske so pa pri molitvi in v cerkvi pokrite v znamenje, da so pod moževo oblastjo (1. Kor. 11, 10); pokrivalo je namreč znamenje podložnosti.
3.) Pri molitvi in tudi sicer glavo priklanjamo, zlasti kadar izgovarjamo presveto ime  Jezus.
4.) Pri molitvi oči povzdigujemo v nebesa, ki so najveličastnejše delo božje. Bog je sicer vsegapričujoč, vender si ga pa pričujočega mislimo zlasti tam, kjer najočitnejše razodeva svojo moč in veličastvo.
5.) Pri molitvi sklepamo roke na prsih v znamenje svoje revščine, v kateri kličemo k njemu.
6.) Pri molitvi pokleknemo aH še celo klečimo med vso molitvijo v znamenje visocega spoštovanja do Boga in v znamenje svoje ponižnosti in grešne zavesti.
Poklekujemo pa ali le z  desnim  kolenom   ali z   obema.
Na eno koleno pokleknemo, kedar v cerkev stopimo ali gremo memo altarja, v katerem je presv. rešnje tcl6 shranjeno ali preden zapustimo cerkev.
Na obe koleni pokleknemo pred sv. rešnjim telesom, kadar je izpostavljeno ali se k bolnikom nese in kedar klečimo pri sveti maši ali pri molitvi.
Na  enem kolenu klečati in se nanje  opirati je  nespodobno.
7.) Pri molitvi marsikedaj trkamo na prsi, zlasti pri povzdigovanji, pri blagoslovu s presv. rešnjim telesom; s trkanjem na prsi naznanjujemo, da se kesamo vseh grehov ter spoznamo, da smo pred Bogom kazni vredni.
§ 5. Cerkvene molitve pri službi božji.
Najimenitniše molitve, ki jih pri očitni, pa tudi pri domači službi božji, in sicer, kedar sami molimo, opravljamo zunaj sv. maše, so: 1.) Oče naš, 2.) češčena si Marija, 3.) angelj Gospodov,   4.) rožni venec,   5.) litanije.
108
§ 6. 1.) «-Oče naš* ali Gospodova molitev.
Gospodova molitev, ki jo po začetnih besedali imenujemo tudi «Oče naš», je izmed vseh najimcnitniša:
a)  ker jo je učil Jezus sam;
b)  ker ima prav zato pred Bogom največo vrednost ali ceno;
c)  ker obseza v sebi vse,  česar nam treba na duši in telesu. Oče naš ima ogovor in sedem prošenj.
Ogovor so besede: <Oče naš, kateri si v nebesih>, in so najprimerniši začetek molitve, ker nam prav živo stavijo pred obličje tega, ki nas more in hoče uslišati ter nas napolnuje z otročjim zaupanjem do sebe.
Beseda «Oče» nas spominja neizkončne ljubezni božje do nas ljudi, ter uči, da ga prosimo s spoštovanjem, ljubeznijo in zaupanjem. — Beseda «naš» nas uči, da smo si vsi bratje v Kristusu, torej vsi v eno družino zedinjeni, in da ne prosimo le zas^ temveč v imenu vseh za vse. — Besede: «kateri si v nebesi h» nas opominjajo, da svoje srce od zemlje in njenih zakladov povzdignimo k Bogu v nebesa, kjer ga svetniki gledajo od obličja do obličja.
1.) V prvi prošnji prosimo, da bi mi in vsi ljudje prav spoznali,  ljubili in častili Boga.
Bog je najvišji in edino pravi konec našega življenja; in ako Boga v resnici nad vse ljubimo, gotovo nam je božja čast vselej prva in poglavitna skrb; torej precej v prvi prošnji prosimo milosti, da bi Boga častili vsi ljudje s svojim svetim ali spokornim življenjem.
2.) V drugi prošnji prosimo: da bi mi in vsi ljudje, enkrat prišli  v nebeško veselje.
V nebeško kraljestvo more priti le tisti, kateri je hotel že na tem svetu biti živ ud božjega kraljestva, t. j. Jezusove cerkve, in si prizadeval živeti po Jezusovem nauku; torej ste v ti prošnji tudi prošnji: da bi Bog svojo pravo cerkev in vero razširil in utrdil in da bi nam svoje čednosti, vero, upanje in ljubezen v srca vlil ter pomnožil.
«Pridi k nam tvoje kraljestvo* pravimo, ker ne moremo priti v božje kraljestvo, ako nas ne vleče milost božja.
3.) V tretji in četrti prošnji prosimo: naj bi nam Bog podelil to, kar nam je treba ali koristno, da dosežemo večno  izveličanje.
a) V tretji prošnji namreč pr6simo za milost, božje zapovedi vselej natanko in voljno spolnovati, kakor jih angelji in svetniki v nebesih spolnujejo, in za milost, vselej in v vseh
109
razmerah  vdati   se   v voljo  božjo   in  množiti   si   z   voljno vdajo zasluženje.
b) V četrti prošnji pa želimo, naj bi nam Bog dal, česar nam treba za telesno in dušno življenje, namreč: a) potrebni živež in vse, česar nam treba, da tel6 ohranimo pri življenji; b) živež za dušo, t. j. božjo besedo, milost in presv. rešnje tel6, ki je najpoglavitniša dušna hrana!
4.) V treh zadnjih prošnjah prosimo, da bi Bog od nas odvrnil sploh vse, kar nas ovira, doseči večno izve-ličanje.
Večno življenje doseči nas pa ovirajo: storjeni grehi; skušnjave, ki nas napeljujejo v nepokorščino do božjih zapovedi in zlo, t. j. vsa trpljenja, križi in težave.
a)  V peti prošnji prosimo torej, naj bi nam Bog grehe odpustil ; ker bomo pa usmiljenje le dosegli, ako smo tudi sami usmiljeni, vselej pristavljamo besede: «kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.»
b)  V šesti prošnji želimo, da bi Bog od nas odvrnil vse skušnjave, ali nam vsaj vselej dal zadosti milosti in moči, zoperstaviti se jim ter jih premagati.
c)  V sedmi prošnji prosimo, naj bi nas Bog rešil vseh kazni in vsega zlega, ki smo si je z grehom nakopali, zlasti dušnih in večnih kazni, pa tudi telesnih in časnih; ako in kedar niso k našemu izveličanju.
«Oče naš» so molili kristijani vseh časov najraje. «Na to molitev se vse druge molitve opirajo, ž njo se vse druge sklepajo», piše cerkveni pisalec Tertulijan v drugem stoletji.
«Oče naš» se skoro pri vsaki očitni službi božji moli: pri sv. maši, pri sv. krstu, v duhovnih molitvenih urah, pred pridigo, po pridigi in pri vseh cerkvenih pobožnostih.
§ ?•
2.) „Ceščena st Marija."
Z Očenašem večjidel molimo «Ceščeno si Marijo«, s katero prečastito Devico Marijo, Mater božjo, častimo in na pomoč kličemo.
Oziraje se na vsebino ima ta molitev dva dela:
a)  v prvem delu prečastito Devico Marijo poveličujemo in častimo,
b)  v druzem pa jo kličemo na pomoč.
110
Prvi del.   Poveličevanje in češčenjc prečastito Device Marije.
Marijo poveličujemo in častimo:
1.) z besedami, s katerimi jo je po božjem povelji počastil veliki angelj Gabrijel, ko ji je oznanil včlovečenje Sina božjega, kateremu je bila Marija mati izvoljena;
2.) z besedami, s katerimi je Elizabeta pozdravljala Marijo, ko jo je obiskala Marija.
Prvi del te molitve nas torej spominja najveselejše skrivnosti naše vere.
Angelj Marijo imenuje »milosti polno*, ker je bila že pred svojim rojstvom napolnjena z milostjo; ker je v milosti vedno rastla in Jezusa, vir vseh milosti, rodila. — Besede: »Gospod je s teboj* nam oznanujejo imenitnost Marije Device, ki se imenuje izvoljena hči nebeškega Očeta, Mati Sina božjega in čista nevesta sv. Duha. — Besede: »blažena (blagoslovljena) si med ženami» Marijino srečo še bolj povzdigujejo. Marija je najsrečnejša izmed svojega spola: a) ker je bila ona sama mati božja izvoljena; b) ker je le ona devica in mati in c) ker jo Izveličarja rodila vsemu svetu. — Besede: «blažen je sad tvojega telesa« nas uče, da Marijo častimo zavoljo njenega Sina, torej da z Marijinim češčenjem molimo Jezusa, njenega Sina, živega Boga. Kdor časti Marijo, moli Jezusa; in kdor moli Jezusa, gotovo časti tudi njegovo mater Marijo. — Blaženo imenujemo Marijo, blaženega imenujemo tudi Jezusa; toda Jezusa v veliko višjem in bistveno različnem pomenu: Jezus je polen milosti sam v sebi in sam od sebe, Marija pa je prejela polnost milosti od Boga.
Drugi del.   Marijo kličemo na pomoč.
Marijo kličemo na pomoč z besedami, katere je sv. cerkev pristavila tej molitvi.
Besedi »Mati božja* ste, kakor beseda «oče» v Gospodovi molitvi, jako primeren bgovor; oni nam navdihujete visoko spoštovanje do Marije, pa tudi veliko zaupanje vnemate v Marijino moč in dobrotljivost. — Sami sebe imenujemo «grešnike», da bi s spoznanjem svoje grešnosti Marijo tolikanj bolj nagnili, nam izprositi milost pravega spokorjenja.
Marijo sicer v vseh svojih potrebah kličemo na pomoč, da bi nam s svojo pomočjo stala na strani, zlasti pa ob «naši smrtni uri», ob kateri se nam razsodi vsa večnost.
111
«Oeščeno si Marijo« sploh in navadno sklepamo s Gospodovo molitvijo:
a)  ker je Marija naša najmogočniša priprošnjica ali besednica naša pri Bogu in
b)  ker nas Marijino češčenje vselej spominja Jezusa Kristusa, zavoljo katerega vse dobro dobivamo od Boga..
§ 8. 3.) Angelj Gosjiodov.
Molitev «Angelj Gospodov* trikrat na. dan moli pobožni kristijan, ko zvoni zjutraj, opoludne in zvečer; to zvonenje imenujemo «Ave-Mar ij a-zvonenje» ali «Zdrava Marija» ali A n g e1 j e v o češčenje«.
Ima pa ta molitev tri predreke in vsacemu predreku predstavljamo eno «Oeščeno-si-Marijo»; v sklep zvečer še en «Oče naš» in eno «Oeščeno-si-Marijo» molimo za verne duše v vieah.
Predreki so:
1.) «Angelj Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od svetega Duha.»
2.) »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.*
3.) «In beseda je mes6 postala (se je včlovečila) in med nami prebivala.'
V ti molitvi, ki po vsem krščanskem svetu vedno puhti k Bogu, se: a) Bogu zahvaljujemo za njegovo največjo milost in dobroto, za včlovečenje Sina božjega in za svoje odrešenje; b) Marijo, mater Sina božjega in svojega odrešenika, poveličujemo ter jo kličemo na pomoč.
Na večer ti molitvi še en «Oče naš* in eno «Ceščeno-si-Marijo» pristavljamo za uboge verne duše v vieah, ki hnpene po rešenji iz kraja svojega trpljenja. — To storiti nam veleva mali zvon, ki se oglaša po «Ave-Marija-zvonenji*. To navado je vpeljal sv. Ignacij Lojolski in kmalu so se je poprijeli po vsem  svetu.
Po nekaterih krajih kristijani še en «Oče naš* in eno »Geščeno Marijo* molijo v čast sv. Florijanu, priporočevaje se mu, da bi jih obvaroval časnega in večnega ognja.
Da bi sv. cerkev kristijane za to molitev še bolj vnela, dovolila jim je 100 dni odpustka za vsakratno obinoljenje; kdor jo pa
112
vsak dan ves mesec moli, popolnoma odpustke prejme, ako v mesecu kateri dan koli vredno prejme sv. pokoro in presveto rešuje telo ter moli za splošne potrebe katoliške cerkve.
% 9-4.) Rožni venec.
Rožni venec je zlasti Mariji v čast sestavljena molitev in ima tri dele:
1.) Veseli, ki nam oznanuje včlovečenje, rojstvo in detinstvo Jezusovo (molimo ga od adventa do posta);
2.) žalostni, ki nas spominja trpljenja in smrti Jezusove (molimo ga od pepelnične srede do velike sabote);
3.) častiti, ki nam pred oči stavi častito poveličanje Jezusovo in njegove matere Marije (molimo ga od velike sabote do adventa).
Vsak del rožnega venca je sestavljen:
a)  iz apostoljske vere, s katero pričenjamo moliti;
b)  iz  «Očenaša» in
c)  iz treh  «Ceščena si Marij*, kijih molimo pov veri;
d)  iz treh prošenj, ki jih vstavljamo prejšnjim «Ceščena si Marijam* po imenu «Jezus*;
e)  iz 5 0 «Ceščena si Marij«, ki so v 5 oddelkov po 10 razdeljene; v nje vpletamo 5 verskih skrivnosti, in sicer vsacemu oddelku po eno;
f)  iz 5 «Očenašev«, kijih molimo pred «Ceščena si Marijami*, in sicer  pred vsacim  oddelkom «Ceščena si Marij»   eden;
g)  iz 5 verskih skrivnosti, katerih ena se vsacemu oddelku «Ceščena si Marij* vstavlja. Sploh je tudi navada, še 10 «Ceščena si Marij» in en «Očenaš* vsacemu delu rožnega venca pristavljati z vpleteno prošnjo: «Usmili se vernih duš v vicah*;
h) iz 5 hvalnic:   <=Cast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu!   Kakor je bilo od  začetka, je  zdaj   in  bo vekomajv Amen*.   Teh eno  vstavljamo koj   po   vsacem oddelku «Ceščena si Marij* pred «Očenaš». Prošnje trem   «Ceščena si Marijam*   vpletene so:
I. Veselemu delu rožnega venca:
1.) kateri nam oživlja pravo vero; 2.) kateri nam daje trdno upanje; 3.) kateri nam užiga srčno ljubezen.
113
II.  Žalostnemu delu rožnega venca:
1.) kateri nam potrjuje spomin; 2.) kateri nam razsvetljuje pamet; 3.) kateri nam meči voljo.
III.   Castitcmu delu rožnega venca:
1.) kateri nam vodi naSe misli; 2.) kateri nam vodi naše besede; 3.) kateri nam vodi naše dejanje.
Skrivnosti, kijih peterim oddelkom po 10 «Ceščcna si Marij« vpletamo, so:
I. Za veseli del rožnega venca:
I.  katerega si  devica spočela;
II.  katerega si  devica v obiskanji Elizabete nosila;
III.  katerega si  devica rodila;
IV.  katerega si  devica v templju darovala; V.  katerega si  devica v templju našla.
II.  Za žalostni del rožnega venca:
I.  kateri je za nas krvavi pot potil;
II.  kateri je za nas bičan bil;
III.  kateri je za nas s trnjem venčan bil;
IV.  kateri je za nas težki križ nesel; V.  kateri je za nas križan bil.
III.   Za častiti del rožnega venca:
I. kateri je od smrti vstal; II. kateri je v nebesa šel;
III.  kateri je sv. Duha poslal;
IV.   kateri te je v nebesa vzel; V. kateri te je v nebesih venčal.
Skrivnosti se po desetkrat vpletajo v opomin, da naj bi jih tolikanj bolj premišljevali in si jih globočeje vtisnili v srce; tudi «Ceščena si Marija* se ponavlja, ker ljubezen, ki se obudi pri premišljevanji verskih resnic, ne more jenjati poveličevati pre-častite Device, ki nam je rodila Izveličarja. Ker se pri vsaki skrivnosti moli po 10 «Ceščena si Marij», moli se pri celem rožnem vencu, t. j. pri vseh treh delih, 150 «Ceščena si Marij»: tedaj prav toliko, kolikor je psalinov, katere molijo duhovni v svojih molitvenih  urah.
8
114
Rožni venec je molitev vsega priporočila vredna, ona nam v spomin kliče in v srce vtiskuje najpoglavitniše zgodbe in resnice naše svete vere. Ako se tudi komu vsled človeške slabosti ob tolikratnem ponavljanji pogostoma sili raztresenje, všečna je molitev vender le Bogu, če se je le v dobrem imenu pričela, in si človek prizadeva, moliti z zbranim duhom.
Rožni venec, kakor ga molimo dandanašnji, je zložil sveti Dominik, kateri ga je po božjem navdihnenji molil in moliti priporočal, da bi izprosil spreobrnjenje krivovernirn Albigencem, ki so tajili Jezusovo včlovečenje in tako zmanjševali tudi Marijino češčenje. — Rožni venec se mu pravi, ker sv. cerkveni očetje Marijo imenujejo «rožo duhovno«. — «In prav prilično je to ime,» pravi pisatelj Himioben, ker «rožino zeleno perje je podoba veselih skrivnosti, njeno trnje podoba žalostnih (bolečih), lepo dišeče cvetje pa častitih skrivnosti.*
Ako se združi 15 oseb, ki vsaka vsak dan ves mesec moli le desetinko celega rožnega venca (toda vsak mesec po redu drugo), imenuje se ta družba: »Družba živega rožnega venca.* — Take družbe so sploh zelo koristne in priporočevanja vredne, zlasti pa prijateljem, ki se žele ohraniti v vednem živem spominu, (lotovo je ni lepše prijateljske zveze, kakor so molitvene družbe.
§ 10. o.) Litanije.
Beseda »litanija* je grška beseda in pomenja v slovenskem jeziku  «ponižne prošnje*.
Izmed mnogo litanij ste v katoliški cerkvi pri očitni službi božji zlasti dve v navadi:
a)  vseh svetnikov ali velike litanije in
b)  Matere božje, lavretanske ali male litanije.
So pa tudi litanije, ki jih kristijani pri domači službi božji ali sami molijo pri mnogoterih priložnostih. S pridom se molijo vselej ; a ker jih cerkev za božjo službo ni še potrdila, ne smejo se torej pri očitni cerkveni službi božji moliti; take so n. pr.: presvetega imena Jezusovega, bridkega trpljenja Jezusovega, presvetega reš-njega Telesa, sv. Alojzija, sv. Jožefa, in dr.
Vse litanije se enako začenjajo in sklepajo; začenjajo se z zaklicem: «Gospod, usmili se nas* (ali po grško: «Kyrie eleison*); — sklepajo se pa z besedami: «Jagnje božje, ki od jemlješ grehe sveta*, in dr.
115
a) Litanije (velike) vseh svetnikov.
Litanije vseh svetnikov imajo tri dele:
1.) V prvem delu svetnike po njihovem redu kličemo na pomoč.
2.) V drugem delu Jezusa, našega Izveličarja, prosimo milosti.
Najprej ga prosimo, da bi od nas odvrnil vse, kar je našemu izveličanju na poti: da bi nas rešil greha in jeze božje; — potem, da bi nas varoval tega, kar ovira naše spreobrnjenje: nagle in neprevidene smrti, hudega nagnjenja, časnih in večnih kazni; — poslednjič naštevamo vzroke, radi katerih upamo uslišani biti, namreč: posamezne zgodbe in dejanja Jezusova v naše odrešenje.
3.) y tretjem delu prosimo Boga njegovih darov in dobrot.
Najprej prosimo odpuščenja grehov, milosti pravega spokor-jenja;          potem   za   blaginjo   sv. katoliške   cerkve   in   njenega
višjega poglavarja, za mir in pravo edinost krščanskim poglavarjem in za milost, da stanovitni ostanemo v službi božji; — potem molimo za vse ljudi, zlasti za sorodovino in dobrotnike prosimo, da bi jim Bog njihove dobrote povrnil z nebeškimi blagri; — poslednjič za časne dari prosimo in se tudi spominjamo ubogih duš v vicah.
To gorečo molitev katoliška cerkev moli, kadar gre za njen in njenih udov blaginjo; namreč: pri deljenji višjih posvečevanj subdijakonov, dijakonov, mašnikov in škofov, pri posvečevanji cerkve in krstne vode, pri sv. poslednjem olji (toda nekoliko okrajšano) in pri popoludanski službi božji.
b) Litanije Matere božje ali lavretanske (male) litanije.
Litanije Matere božje se imenujejo, ker so Mariji v čast zložene; lavretanske pa zato, ker so se začele moliti v Lav-reti pri Materi božji.
Z lavretanskimi litanijami Marijo v mnogoterem oziru častimo:
a)  slovesno poveličujemo in
b)  kličemo na pomoč.
Te litanije imajo dva poglavitna oddelka; v prvem Marijo premišljujemo v njeni časti kot Mater božjo in prečisto Devico v njenih čednostih; v drugem pa premišljujemo, kaj je Marija cerkvi božji v nebesih in na zemlji.
Marijo nam lavretanske litanije predočujejo v časti, le nji lastni: da je Mati božja in Devica; — potem slave njene čudovite prednosti v tem dvojnem oziru;,— dalje nam predočujejo  njene   visoke   čednosti   in Marijo  slavijo  kakor podobo
8*
116
pravice in sedež modrosti božje. Zaradi svetosti in ker je Mati božja postala, nam je začetek našega veselja, t. j. veselo upanje večnega izveličanja. Ker je Marija Mati božja, imenuje se tudi posoda duhovna, t. j. orodje, katero je sv. Duh napolnil z milostmi, in pa tudi posoda, tem milostim najbolj primerna, posoda polna pobožnosti in vdaje v voljo božjo.
Zaradi duhovne lepote Marijo slavimo s Salomonovimi besedami kakor »skrivnostno rožo*: kakor je vrtnica med cvetlicami kraljica, ker je krasneja in lepše diši, kakor druge cvetlice, prav tako Marija preseza razven Kristusa vse ljudi v svetosti in dušni lepoti; ona kakor stolp nad nami vsemi visoko kipi, torej jo poveličujemo z besedami: «Turn kralja Davida, turu slonokoščeni*, poln svetlobe, veličastva in moči.
Dalje jo slavimo s priimkom »hiša zlata«, t. j. tempelj, z zlatom bogato okinčan, v katerem je prebival sam Bog, pravimo ji »skrinja miru in sprave«, ker je v nji hranjen bil Jezus Kristus, nebeška svetost. In ker je Mati božja, pravimo ji tudi « vrata nebeška, zgodnja danica*, t. j. upanje našega izveličanja; ker je Mati božja, je vsekdar tudi «zdravje bolnikov, pribežališče grešnikov, tolažnica žalostnih, pomoč kri-stijanov*; ker je Mati božja, je tudi «kraljica angeljev* in kraljica vseh svetnikov*; poslednja slavilna priimka: »kraljica, brez madeža izvirnega greha spočeta* in »kraljica presvetega rožnega venca*, pa prav primerno vse sklepata; ker prvi je tako rekoč zagotovilo vseh Marijinih prednosti, drugi pa nam kliče v spomin »prosečo vsegamogočnost* — kakor kličoč v njeno pomoč tako radi z6vemo Marijo.
Potem, ko smo Marijo slavili in klicali na pomoč, prosimo v veselem zaupanji na njeno priprošnjo še Jezusa, da bi nas uslišal, in tudi te litanije sklepamo z besedami:  «Jagnje božje*, i. dr.
B. 0 cerkvenem petji pri službi božji.
§ 11-Cerkvene pesmi. Pesmi, ki jih pojemo pri službi božji, so:
a)  ali iz svetega pisma vzete,
b)  ali   so jih  zložili   sveto   navdušeni   možje   in jih je cerkev sprejela in potrdila.
§ 12. a) Svetopisemske pesmi ali psalmi. Psalmi so svete pesmi, katere je večjidel David  zložil po navdihnjenji sv. Duh&; štejemo jih   150; vso zbirko pa imenujemo «psalter».
117
Po vsebini so psalmi:
a)  č a s t i 1 n i,
b)  hvalni,
c)  prosilni,
d)  spokorni in
e)  prerokovalni ali Mesijevi, t. j. taki, v katerih je kaj o Mesiji prerokovanega.
V vseh vejejo mnogovrstna pobožna in sveta čutila.
Psalmi so že od nekedaj bistveni del očitne cerkvene službe božje; psalmi se molijo v «breviaiji*, pri sv. maši, pri zakramentu poslednjega olja, pri veliko zakramentalih, pri molitvah za mrtve in pri mnogih cerkvenih pobožnostih; psalmi se tudi dobivajo skoro v vsacih molitvenih bukvah, zlasti 7 psalmov o pokori, ki so prav pripravni  in koristni pri prejemi sv.' pokore.
Psalmi se navadno sklepajo s hvalnico: «Cast bodi Očetu«, i. dr., s katero se ob enem še ponavlja vsa čast in slava, ki je izrečena v celem psalmu.
Razen psalmov je v sv. pismu še nekaj druzih pesmi, ki se rabijo ali pri očitni ali domači službi božji, in sicer: žalostne pesmi Jeremije preroka, hvalna pesem Caharijeva pri rojstvu njegovega sina Janeza («Benedictus* — »hvaljen Gospod*, i. dr. Luk. 1, 68 — 79), hvalna pesem Marijina pri Elizabeti (»Magni-ficat auima mea* = »moja duša poveličuje Gospoda*, i. dr. Luk. 1,  46 — 55).
§ 13-
b) Druge svete pesmi.
Cerkvene pesmi so sv. možje zložili in sv. cerkev jih je v službo božjo vsprejela in potrdila.
Najpoglavitniše so te-le:
1.) «Gloria*, t. j. slava, pri sv. maši; ž njo poveličujemo Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil in na desnici Boga Očeta sede z Očetom in svetim Duhom kraljuje v večnem veličastvu.
2.)  «Praefation», t. j. predglasje, pred tiho sv. mašo.
3.) «Sanctus», t. j. »svet*, pri sv. maši; ž njo "poveličujemo presveto Trojico.
4.) »Te Deum laudamus*, t. j. »Tebe Bog hvalimo*; v njenem prvem delu presv. Trojico poveličujemo, v drugem pa Iz-veličarja našega prosimo; sploh se trdi, da jo je zložil sveti Ambrozij.
5.)  »Sequence*  v nekaterih mašah, in sicer: a) v velikonočni sv. maši:  «Victimse pasehali*, t. j. »Velikonočnemu jagnjetu pesmi darujte*, i. dr.; v nji se
118
Jezusu za odrešenje  zahvaljujemo, vstajenje njegovo poveličujemo ter ga usmiljenja prosimo;
b)  v binkoštni sv. maši: «Vcni, sancte Spiritus>, t. j. »Pridi, o sveti Duh»; to pesem je menda francoski kralj sv. Robert zložil; ž njo prav goreče prosimo za darove sv. Duha. — Ti pesmi podobna je pesem: «Veni creator Spiritus*, t. j. «Pridi, stvarnik Duh»; ž njo poveličujemo sv. Duha; moli se o binkoštih, pri škofovem in maš-nikovem in pri cerkvenem posvečevanji. Zložil jo je, tako se trdi, papež Gregor veliki;
c)  pri maši svetega rešnjega telesa dan: «Lauda Sion», t. j. »Poveličuj Sijon»; — pesem je zložil sv. Toma iz Ak-vina; druga pesem, ki se ta praznik poje, je: «Pangue lingua*, t. j. «Oznanjuj, o jezik»; zložil jo je sv. Toma iz Celana, ki je bil minorit in leta 1821. varuh moguntinskega, vormskega in kolinskega samostana.
Poslednji dve kitici te pesmi se pojete pred slovesnim blagoslovom s presvetim rešnjim telesom, in slovete slovenski in latinski tako-le:
Tantum ergo sacramentum:
(pred prvim blagoslovom)
Zakrament največ' svetosti             Tantum ergo sacramentum
Počastimo iz srca;                          Veneremur cernui,
Včrvajmo nove skrivnosti,             Et anticpmm documcntum
Stara šega ne velja.                        Novo cedat ritui:
Naj počutkom v njih slabosti        Praestet fidcs supplcinenhun
Trdna vera videt' da.                     Sensuum defectui.
Genitori Genitoque:
(pred drugim blagoslovom)
Bod' Bogu Očetu hvala,                 Genitori Gcnitoquo
Tudi častimo Sinu,                          Laus et jubilatio,
Cegar kri nas je oprala;                Salus, honor, virtus rpioque
Slava Duhu svetemu,                      Sit et benedictio:
Večna čast se bo dajala                 Procedenti ab utroouc
Svet'mu trojnemu Bogu.                 Compar sit laudatio.
Pred neslovesnim blagoslovom in po blagoslovu se pa pojete naslednji kitici:
119
Pred prvim in drugim blagoslovom:
Častimo te, kruh živi angeljski!
Ti, pravi človek skup in večni Bog nebeški!
Sveto, sveto, sveto,
Sveto,  vedno sveto Jezusovo je telo, V zakramentu molj eno.
Po zadnjem blagoslovu:
Nikdar nas ne zapusti, O Jezus, vir sladkosti! :|: Zlasti pa poslednji čas Bodi, Jezus, ti pri nas! :|:
d)  pri maši v dan Marije sedem žalosti: «Stabat mater dolorosa», t. j. «Žalostnaje mati stala*; v prvem delu te pesmi se popisujejo neizrekljive bolečine Matere božje pod križem, v drugem se pa zatekamo z ginljivo prošnjo k Mariji. Zložil je to pesem, kakor nekateri pravijo, minorit Jakop (deBenedietis), Jacoponus imenovan (f 1.1306); v utreški knjigarnici pa se hrani knjiga, ki jo pripisujejo sv. Bernardu;
e)  pri mašah za duše v vicah v črnem oblačilu: «Dies irae», t. j. «Dan jeze»; v njenem prvem delu se groza poslednje sodbe živo popisuje, v drugem pa Jezusa prosimo usmiljenja. Zložil jo je, kakor je splošna misel, sveti Toma iz Celana.
§ 1±-
c) Slovenske cerkvene -pesmi.
Petje   pri   službi   božji   pobožnost  vnema,   oživlja,   vodi   in povikšuje, in sicer tolikanj bolj, kolikanj lepše je. Pesmi, ki jih verno ljudstvo pri nas poje, so:
a)  ali poslovenjene. sequence pri imenovanih peterih sv. mašah;
b)  ali poslovenjene druge latinske pesmi, v ta namen zložene, ali vsaj po njih narejene;
c)  ali izvirne slovenske pesmi, ki so jih domači pesniki zložili za službo božjo.
Pesmi so povišane molitve, torej, kakor te: častilne, hvalne ali prosilne;   ž njimi Boga   molimo ali Marijo in angelje častimo.
120
Ni pripuščeno pri službi božji m sploh v cerkvi peti pesmij, katerih niso potrdili cerkveni predniki.
Nekoliko svetih pesmi se nahaja v vsacih molitvenih bukvah; je pa tudi več zbirek ali pesemskih knjig, v katerih so le svete pesmi.
§ 15. O cerkvenem petji.
Pri vsaki slovesni božji .službi kristijani cerkvene molitve spremljajo s petjem.
Peti je človeškemu srcu prirojeno; vsa živa čutila, zlasti vesela,   se rada razodevajo v petji,  in resničen je slovenski rek:
«Petja ondi le slišati ni, Kjer ne biva poštenih ljudi.»
Ni se torej čuditi, da je petje v katoliški cerkvi že od nekc-daj v navadi. Jezus sam je pel hvalno pesem po zadnji večerji (Mark. 14, 26.), in tudi prvi kristijani so po apostoljskem povelji pri službi božji peli psalme in druge svete pesmi.
Petje pa ne razodeva le čutil tega, ki poje, ono prav ta čutila tudi v poslušalcih budi, vnema, oživlja in povikšuje, ako je lepo, spodobno in čutilom primerno. Torej je sv. cerkev ob vseh časih ski'bela za lepo in dostojno cerkveno petje. V tem oziru ima zlasti velike zasluge sv. pajaež Gregor veliki.
Po načinu je cerkveno petje dvojno:
1.) priprosto posamno petje, ki je podobno slovesnemu branju, kakor n. pr. poje mašnik sv. mašo ali druge molitve pri raznih cerkvenih opravilih;
2.) skupno ali koralno petje, kedar več pevcev vkup poje; in to je zopet dvojno:
a)  enoglasno ali pravo koralno, t. j. kedar vsi pevci pojejo en glas;
b)  figuralno   petje,   t. j. kedar  ubrano   pojejo   pevci   več glasov: na dva, tri ali štiri glasove.
Castitljivosti službe božje se enoglasno ]}Qt]& nekako prilega najbolj; vender pa tudi dvo-, tri- ali štiriglasno petje pobožna in sveta čutila v človeškem srcu močno budi in oživlja, ako je le lepo ubranov in se soglasno vjema.
Želeti je in Jako spodbudno bi bilo, ako bi kristijani v obče po cerkvi peli. Torej b6di petje priprosto, lahko, ne zavito in sploh tako, da pobožnost budi in oživlja, ne pa moti; da zbranega duha podpira, ne pa raztresa.
121
§  16. Cerkvena glasba ali godba.
Petje pri službi božji se mnogokrat sklepa ali spremlja z glasbo ali godbo.
Prvo godbino orodje pri službi božji so bile orgle (or-ganon). — Na Angleškem, tako nekateri trdijo, so se prve orgle oglasile pri službi božji leta 640. po Kristusovem rojstvu; — drugi pravijo, da jih je papež Vitalijan (f leta 669.) prvi vpeljal na Laškem; splošna misel pa je, da je prve orgle grški cesar Konstantin Kopronini leta 742. ali 757. v dar poslal kralju Pipinu, očetu Karola velicega. — So pa tudi, ki pišejo, da je Karol veliki prve orgle v dar dobil od grškega cesarja Konstantina Mihaela. — Na Nemškem so bile prve orgle postavljene v ahenski cerkvi leta 826.
Katoliška cerkev godbo pri posebnih slovesnostih in o visocih praznikih dopušča, da petje podpira in spremlja in da zvikšujc slovesnost. Poglavitna reč na pevskem kom je pa vender le petje, torej naj godba petja ne preupiva ali neumevnega ne dela. Se manj pristojna za službo božjo je pa godba, ki budi le posvetna čutila, raztresen ost podpira ali pobožnost moti, — taka naj se v cerkvi ne dopušča.
V adventu in postu (razen Četrte postne nedelje) pa godba v cerkvi utihne.
C. Razne cerkvene pobožnosti.
§ 17-Popoludanska služba božja ob nedeljah in praznikih.
Ob nedeljah in zapovedanih praznikih:
1.) Katoliška cerkev v župnijskih cerkvah krščanski nauk odrastlim vernim razlaga;
2.) potem se litanije vseh svetnikov in o Marijinih praznikih lavretanske litanije molijo in
3.) po litanijah (o prazniških dnevih tudi pred litanijami) vernim s presvetim rešnjim telesom blagoslov deli.
Mladini se v nedeljskih šolah ali pa tudi v cerkvi po krščanskem nauku še posebej krščanski nauk razlaga, ker ne more še umeti nauka, ki je odrastlim primerjan;
4.) namesto litanij se po nekaterih krajih o višjih praznikih pojejo psalmi duhovnih večernic tistega dne.
122
Po mestih so litanije in blagoslov s presv. rešnjim telesom tudi ob delalnikih; v stolnih, kapiteljskih in samostanskih cerkvah vsak dan celega leta kanoniki in menihi kakor dopoludne dnevne ure, tako tudi popoludne večernice molijo in o večjih praznikih pojejo.
§ 18.
Pobožnost križevega pota.
Križev pot imenujemo tisto pot, po kateri je Jezus v Jeruzalemu križ nesel od Pilatove sodne hiše na goro Kalvarijo. Na mestih, kjer se je kaj pomenljivega zgodilo, postavili so kristijani primerna znamenja ali spominke. V nemirnih časih in o preganjanji so Jezusovi sovražniki te spominke večkrat razdrli, v mirnih časih so jih pa pobožni kristijani zopet sezidali. Romarji, ki so romali v Jeruzalem, svete kraje obiskat, postajali so pri teh spominkih, zgodbo pobožno premišljevajc, in od tod so se ta znamenja jela imenovati postaje ali štaeijoni. Tacih postaj je štirinajst. »Štirinajsta postaja je kapelica sv. groba, v kateri menihi sv. Frančiška vrste se noč in dan molijo, odkar so papež njim izročili varstvo te kapele. Od tod se frančiškani varuhi božjega groba imenujejo.
Že od prvih časov so pobožni kristijani radi in pogosto romali v svete kraje, da so si živo stavili pred oči trpljenje Kristusovo, vnemah kesanje nad svojimi grehi, budili spokornega duha v sebi in krejočali ljubezen do Jezusa. Ker je pa malo kristijanom mogoče, romati k svetim krajem, zidali so si pri svojem domu na kacem holmcu 14 znamenj ali majhenih kapelic, ali so 14 podobščin na stene svoje cerkve obešali, da bi si tolikanj lože in živejše stavili pred oči jeruzalemske prave postaje, katerih niso mogli obiskati. — Oblast, taka znamenja ali kapelice ali podobščine križevega pota blagoslavljati, so papež podelili frančiškanskim menihom kot varuhom božjega groba.
Pobožnost križevega pota se tako-lc opravlja:
Kristijan gre od postaje do postaje, pred vsako nekoliko postoji, premišljuje jo nekoliko, pred njo kak dober sklep stori in kakošno molitev opravi. — Molitve pri križevem potu se nahajajo skoro v vsacih molitvenih bukvah ; dobe se pa tudi prav v to pobožnost spisane bukve.
Obiskalcem križevega pota, ako ga je blagoslovil kak frančiškanski menih, so podeljeni pod enakimi pogoji prav tisti odpustki, kakor romarjem v Jeruzalem.
123
§ 19-Stiridesetnrna molitev pred presvetim rešnjii/n telesom.
Ta pobožnost je zlasti po velikih mestih v navadi. Imenuje se štirideseturna molitev, ker se pri nji presv. rešnje telo štiri dni, vsak dan po deset ur, tedaj v vsem vkup štirideset ur izpostavlja v spomin, da je Jezusovo sv. telo štirideset ur v grobu počivalo, in da je Jezus še štirideset dni po svojem vstajenji ostal na svetu.
Po veliko krajih se presveto rešnje telo tudi izpostavlja ob treh zadnjih pustnih dneh: v nedeljo, ponedeljek in torek pred pepelnico, iz blazega namena, da bi pobožni kristijani zadostili neštevilnim grehom, s katerimi svet prav te dni Boga žali.
Iz tega namena, in da bi verne odvrnil od razuzdanih pustnih navad, ki so ostanki neverskih šeg in so bile zlasti na Milanskem , sploh na Laškem in tudi drugod v navadi, je to pobožnost vpeljal leta 1534. sv. Karo! Boromej, milanski škof. Kmalu se je razširila tudi po drugih laških mestih in drugod, zlasti po jezuitih, in je bila v Rimu 1. 1551. vstanovljena po materi bratovščini, katero je Filip Neri v cerkvi sv. Trojice lete 1548. pričel. Papež Klemen VIII. je to pobožnost razširil na celo leto, ter ji je dodelil obilno odpustkov, kijih je potem potrdil tudi Pavel V.; Pij II. je pa razglasil, da so med tem opravilom vsi al-tarji pooblaščeni ali privilegirani.
Te pobožnosti vso se v novejših časih skoraj vsa mesta in večji trgi pojjrijeli. Želeti je, da bi jo povsod vpeljali, kjerješoni.
§ 20. Pobožnosti ali molitve ob kvaternih tednih.
Kvaterni dnevi so postni in spokorni dnevi, ki jih sv. cerkev zapoveduje vsako četrtletje, in sicer: sreda, petek in sabota po tretji adventni nedelji (po zimi), po prvopostni nedelji (spomladi), po binkoštni nedelji (po letu) in teden, v katerem je prva sreda {jo spominu zvikšanega sv. križa (14. septembra, jeseni).
Kvaterne čase je cerkev zapovedala iz dvojnega namena:
1.) Da Bogu dolžno zahvalo dajemo za dobrote, ki smo jih tisto četrtletje prejeli, da novih dobrot prosimo ter pokoro delamo za svoje grehe;
2.) da Boga prosimo dobrih in vrednih duhovnov, ki jih je cerkev po stari navadi prav ob teh kvaternih dnevih posvečevala.
Da bi pobožni kristijani v ta dvojni namen tolikanj goreč-niše molili ob kvaternih časih, katoliška cerkev presv. rešnje te!6, zlasti po mestih, ob treh kvaternih dneh izpostavlja.
12 1
^Telcolilso     o     »"bre-via-rji",     molitvenin.
iiran.   in.   -u.rin.ilx   molit-<7-an.   s^rete   fea-
tolišlse   cerlsr-ve.
§ 21. Kaj je „brei'iar" ?
V starodavnih časih so se kristijani, ako jim je bilo le mogoče, večkrat na dan shajali k skupni molitvi, pri kateri 80 večjidel psalme peli, med petje so vpletali pa tudi branje iz svetega pisma stare in nove zaveze. Oddelek, ki je bil bran, je pričujoči škof ali mašnik sam vernim razlagal ali pa komu ukazal brati izvrstno razlago kakega druzega škofa ali učenika. Tudi dejanje mučenikov ali drugih svetih kristijanov so prebirali in petju vpletali v teh svojih molitvenih zborih. Ta molitev s petjem in branjem vred je bila že od začetka precej dolga in sčasoma se je z mnogimi pristavki še veliko podaljšala; toda pozneje jo je sv. cerkev nekoliko okrajšala, nekoliko spremenila ali drugače vredila in zavoljo ročnosti pri molitvi spravila v posebne bukve, katerim se je dalo ime »bre-viarium«, po naše «breviar», t. j. okrajšane bukve, in molitvi iz teh bukev se pravi «breviarska>, t. j. okrajšana molitev.
§  22. Kaj in katere so duhovne ali cerkvene molitvene dnevne ure?
Beseda «dan» ima dva pomena, ožji in širji. — V ožjem pomenu nam dan naznanja svetli čas, temni noči nasproti, kakor beremo (Mojz. 1., 5.): «Bog je svetlobo imenoval dan, tem6 pa noč.» —V širjem pomenu pa nam je dan zapored 24 naših ur časa, t. j. svetli in tertmi čas zapored, ali noč in dan skupaj, kakor (1. Mojz. 1., 5.) tudi beremo: »Bil je večer (noč) in bilo je jutro (dan): prvi dan.»
Dan v ožjem pomenu se pri vseh narodih jednako pričenja s solnčnim izhodom in končava s solnčnim zahodom.
Dan v širjem pomenu pa ima pri raznih narodih razen začetek. — Judje so ta dan pričenjali in šteli od solnčnega zahoda do zahoda, t. j. od večera do večera. — Katoliška cerkev pa dan šteje od polunoči do polunoči, ker je bil Jezus rojen o polunoči. Po vsej pravici se pa dan v širjem pomenu pričenja s temo, zakaj tema je bila pred vstvarjeno svetlobo, torej temna noč (1. Mojz. 1., 2.) pred svetlim dnevom.
.Judje so svetli dan v navadnem svojem življenji delili na 12 ur, in štiri izmed njih so jim bile molitvene.  — Te štiri so jim bile:
1.) -prva» (prima), to je naša šesta zjutraj;
2.) »tretja« (tertia), to je naša deveta zjutraj;
3.) »šesta« (sexta), to je naša dvanajsta ali poludne, in
4.) «deveta» (nona), to je naša tretja popoludne.
Katoliška cerkev se je zlasti ozir breviarja, svojih molitvenih ur in praznikov te judovske šege poprijela in se je še dandanašnji drži.
Že Judje so večkrat na dan ob določenih urah opravljali svoje molitve. Aposteljni so to lepo judovsko navado že zavoljo tega ohranili in se je držali, ker nas tako lepo uči in napeljuje, Boga večkrat na dan spominjati se ter ga moliti in čas rabiti delu in molitvi. — Tako beremo (apostoljsko dejanje 2., 15.), da so bili .aposteljni ob »tretji uri» zbrani v molitvi, ko je sv. Duh prišel nad nje; (ap. dj. 10., 9.), daje sv. Peter ob «šesti uri> šel vrh hišne strehe molit; (ap. dj. 3.,  1.) da sta
125
šla sv. Peter in Janez ob «deveti uri» v tempelj molit; (ap. dj. 16., 25.) da sta sv. Pavel in Sila v ječi o «polunoči» molila in pesmi pela. — Kakor aposteljni, ravnali so tudi drugi verni.
Dve izmed judovskih dnevnih ur nas tudi spominjate tehtnih dogodeb našega odrešenja, in sicer: bila je šesta ura (t. j. začetek šeste, naša dvanajsta ura), ko so Judje vpili: »Križaj ga» (Jan. 19, 14.); in bila je deveta ura (t. j. začetek devete, naša tretja popoludne), ko je Jezus na križi umrl.   (Mat. 27, 46.)
Sčasoma je katoliška cerkev štirim judovskim molitvenim uram privzela še tri druge in po tem takem vsak svoj dan (v širjem pomenu) razdelila na sedem molitvenih ur po vzgledu kralja Davida, ki v svojem 118. psalmu (164. v.) sam o sebi tako-le govori: «Sedemkrat na dan te hvalim zavoljo sodba tvoje pravico •— Tako tedaj od starodavnih časov sem štejemo sedem molitvenih ur, ki so naslednje:
1.) Jutranja (zgodnja, «matutinum tempus»), 2.) prva (prinia bora), 3.) tretja (tertia), 4.) šesta (sexta), 5.) deveta (nona), 6.) večerna (vespera) in 7.) sklepna (completa).
Za vsako teh sedem ur je katoliška cerkev sestavila in svojim služabnikom ukazala moliti ali opravljati določene molitve, katerim torej pravimo sploh urino molitve; vsako molitev pa imenujemo po uri, za katero je namenjena ali določena, posamne so:
1.) Jutranjice (zgodnjice, matutinum, Mette) s hvalnicami (Laudes) vred za jutranjo uro;
2.) prva (prima) za prvo = našo šesto uro dopoludne;
3.) tretja (tertia) za tretjo = našo deveto uro dopoludne;
4.) šesta (sexta) za šesto = našo dvanajsto uro ali opoludne;
5.) deveta (nona) za deveto = našo tretjo uro popoludne;
6.) večernice (vesperae) za večerno uro;
7.) sklepnice (completorium) urinim molitvam za sklep.
Večje ure (jutranjice s hvalnicami in večernice) so daljše, slovesniša njihova oblika, bolj različen njihov obseg in se po godovih in cerkvenih časih mnogotero spreminjajo, v njih se godovi in cerkveni časi odlikujejo, določno kažejo in poveličujejo. — Manjše ure (vse druge) so pa večjidel vedno jedne in z godovi in cerkvenim časom v kaj rahli zvezi, zlasti molitev prve ure in sklepni c. Prva je prelepa jutranja molitev, sklepnice pa premila večerna molitev. — Tretja, šesta in deveta so pa vsaj v svojih predpevkih (antiphona), kratkih odgovorih (respon-soria) in v molitvi (oratio) v nekoliki zvezi z godom in cerkvenim časom, sicer pa so le splošnega obsega in za vse dni jednake in nespremenjene.
Vseh urinih cerkvenih molitev poglavitni del in obseg so psalmi.
.       § 23.
Namen cerkvenih urinih molitev.
Z urinimi molitvami katoliška cerkev kaj modro sklepa blagi namen:
1.) Da se tudi na zemlji vedna in neprenehoma hvala Bogu daje in čast skazuje po vzgledu izveličanih duhov v nebesih;
2.) da se njeni služabniki z večkratno molitvijo čisti ohranijo, v dobrem utrjujejo in posvečujejo;
3.) da so njeni služabniki po Jezusovem vzgledu ljudstvu vedni priprošnjiki in posredovatelji pri Bogu;
4.) vrh vsega tega je pa ta vsakdanja, po vsem katoliškem svetu opravljana molitev , zlasti v zvezi s sveto mašo, prelepa in veličanska podoba edinosti svete
126
cerkve. — Ta molitev ima kot molitev, po vsem svetu združena, veliko moč. Kdo se bode predrzni] tajiti, da je ta molitev, ki se opravlja od prvih krščanskih stoletij, odvrnila že marsikatere pravične kazni in zlege, ki bi bili zavoljo ne-številnih pregreh prišli nad svet, ako bi brezštevilni pobožni molilci ne bili ntolažili jeze božjo in izprosili njegovega usmiljenja!
§ 24.
Kedaj se urine duhovne molitve opravljajo?
Zavoljo spremembe časov in njegovih okoliščin v krščanskem življenji se urine molitve že od nekaj stoletij sploh več ne opravljajo ob urah, od katerih imajo svoje  ime.
Zastran časa, kedaj naj se molijo duhovne molitve, je razloček v tem, če se molijo v kom, t. j. očitno in skupno, ali če posamno.
V  kom se prvih pot urinih molitev opravlja dopoludne, večemice in sklepnice pa popoludne. — V spomin, da so kristijani prvih časov v štirideset-danskem postu obedovali še le po solnčnem zahodu, se v postu ob dclalnikih v koru tudi večemice dopoludne (ante eomestionem) molijo; ob nedeljah pa ne, ker ob nedeljah nikdar ni bilo posta. Sklepnice se pa morajo vselej popoludne opravljati.
Kdor pa urine molitve posamno moli, njemu velja splošno pravilo, da, ako ni drugega zadržka, vsaj jutranjice in hvalnice opravi pred sv. mašo; štiri naslednje uro dopoludne;  večemice in sklepnice pa pred polunočjo.
Opomin: Pripuščeno pa je tudi, jutranjice s hvalnicami vred v poznejih urah popoludne prejšnjega dne moliti za prihodni dan, ker se prav ozir breviarja in praznikov še držimo šege, po kateri so Judje pričenjali dan.
§ 25. Komu je dolžnost cerkvene urine molitve opravljati?
V   koru očitno in skupno peti ali, z višjim privoljenjem, le moliti urine molitve, so dolžni udje cerkvenih društev: samostanov, stolnih in drugih ustanov.
Iz posebnih in tehtnih vzrokov papež dovolijo, da udje stalnih ustanov, t. j. kanoniki, smejo jutranjice in hvalnice, razven najvišjih praznikov, posainno moliti.   Tako dovoljenje imajo n. pr. ljubljanski kanoniki.
Le tiho moliti, in sicer posamno moliti cerkvene urine molitve je dolžnost vsem cerkvenim služabnikom višjih duhovnih redov ali posveče-vanj (poddijakonom, dijakonom, mašnikoin in škofom) in vsem, ki vživajo vstanovljene dohodke kake duhovnije (prebende) ali kake cerkvene beneficij e (beneficium ecclesiasticum), če tudi nimajo višjega posvečevanja.
Opomin: Sem ter tja. so pa tudi pobožni kristijani, neduhovni, ki čisto prostovoljno molijo cerkvene urine molitve.
§ 26.
Bratovščine.
Ako se več ljudi obojega spola iz svetega namena združi, da bi si prizadevali za posebne čednosti in dobra dela, k katerim kristijani sploli nismo zavezani — tako združenje ali zvezo imenujemo bratovščino.
127
Sploh je od bratovščin pomniti, da nikogar pod grehom ne vežejo, spomovati dolžnosti; brez greha je, kdor se bratovščini odpove ali kdor bratovskih postav ne spolnuje; toda tudi brez njihovega duhovnega dobička.
Namen bratovščin je čveteren:
a)  povikšanje časti božje;
b)  posebno pobožnost buditi v svojih iidih;
c)  razširjanje svete vere podpirati;
d)  posebna dela ljubezni do bližnjega, n. pri bolnikom streči, mrliče pokopavati, za duše v vicah moliti.
V bratovščino stopiti je kristijanom jako koristno:
a)   skupna ali zjedinjena molitev, katero bratovski udje opravljajo, je Bogu prijetniša, torej močnejša, kakor posamezna;
b)  dobra dela, ki jih bratovski udje zedinjeni opravljajo, so temu, ki jih opravlja, in vsem bratovskim udom sploh bolj zaslužljiva, ker so v občestvu opravljena;
v) lepi vzgledi, s katerimi se udje spodbujajo, so močni nagibi
k čednosti in k stanovitnemu spoznanju sv. vere; d) bratovski udje se ložje več svetih odpustkov vdeleže. Najbolj razširjene bratovščine v naših krajih so: Bratovščina Jezusovega srca, presv. rešnjega telesa, žalostne Matere  božje,   Marijinega iieomadeževanega srca za spreobrnjenje grešnikov, živega rožnega venca.
Bratovščine za razširjanje katoliške vere so najznaneje pri nas:
sv. Cirila in Metoda za zedinjenje  ločenih Grkov s katoliško
cerkvijo,   sv. Leopolda za Ameriko, Marijina družba za Afriko.
Katoliška cerkev bratovščine priporoča in deli njenim  udom
mnogo odpustkov.
§ 27.
Procesije ali cerkveni obhodi.
Procesije so očitni in skupni obhodi duhovstva in vernega ljudstva med molitvami in petjem.
Katoliška cerkev je procesije v svojo službo božjo sprejela:
a)  ker so očitno spoznanje katoliške vere;
b)  ker so slovesno poveličanje božje;
c)  ker so lepa podoba našega skupnega potovanja v pravo nebeško domačijo.
Procesije so: ali prosil ne ali pokorilne ali p o vel i-č a 1 n e.
L28
Procesije se tako-le vsporedujejo :
1.) Pri prosilnih in pokorilnili procesijah se naprej nese križ v znamenje, da nam je Jezus Kristus edino pravi vodnik našega potovanja na tem svetu, in v znamenje, da le v imenu križanega Jezusa upamo uslišani biti v svojih prošnjah.
2.) Pri poveličalnih procesijah se naprej nosijo bandera (zastavnice) v znamenje, da za njimi grč bojevalna cerkev, to je kristijani, ki se še vojskujejo za svoje izveličanje; — bandera so pa tudi vesela znamenja, da jo tako dolgo in grozovito preganjana krščanska vera zmagala vse svoje protivnikc in sovražnike. — Bandera so v navadi že od časov cesarja Konstantina velikega, kateri je na Kristusovo povelje dal bandero napraviti in zapovedal je pred vojsko nositi, s katero je slavno zmagal svojega sovražnika Maksencija.
Bandera so ali bela ali rudeča ali vijolične barve in imajo Jezusove ali svetniške podobščine v sredi všite.
3.) Za križem ali banderom se verni uvrstijo po starosti, stanu in spolu ter sparoma gredo, t. j. dva pa dva.
4.) Potoma verni skupno molijo ali pojejo.
Bodisi, da je pri procesijah, zlasti po mestih, pa tudi zunaj na polji, veliko priložnosti k raztresenju pri molitvi, vender so procesije zelo koristne in Bogu všeč že po dobrem namenu, iz katerega verni  gred6 za procesijo.
§ 28. Božja pota ali romanje.
Ako kdo iz dobrega in pobožnega namena potuje obiskat kak svet kraj ali svetinje ali svete podobščine, pravimo, da na božjo pot gre ali da roma.
Začetek božjih potov je v prestarih časih iskati. — Pri Judih je bilo moškim od 12. leta zapovedano, vsako leto trikrat v Jeruzalem potovati. Ženskemu spolu in mlajšim moškim zapoved tega težavnega pota ni nakladala. Ali večkrat, kakor ravno od Marijo očitno beremo, so ti iz lastne proste volje vender šli v Jeruzalem; in to jim je bila božja pot. Tudi že prvi kristijani so jeli potovati, zlasti v Betlehem, Nazaret in Jeruzalem, da bi osebno počastili te kraje, katere je rojstvo, življenje in trpljenje Jezusovo posvetilo. — Iz enacega namena so tudi hodili obiskavat grobe sv. Petra in Pavla v Rim, sv. Jakoba v Kompostelo na Spanjskem in tudi v druge kraje, zlasti take, kjer se je prigodila kaka čudovita prigodba. — V Rim jih je toliko prihajalo, da so od teh popotnikov vse druge iz enacega namena jeli imenovati  rimarje
129
ali   romarje,   in take   hode romanje.   In tako še  dandanašnji tiste,   ki kamor si bodi gredo na božjo pot,   imenujemo romarje.
Romanje ali božja pota, kakor procesije, živo razodevajo pobožna čutila; vernim so pa tudi v dušni prid in Bogu všečna; toi-ej jih je katoliška cerkev že od nekedaj potrdila in obdarila z mnogimi in obilnimi odpustki.
Vernim koristna in Bogu všeč so božja pota:
1.) Ona pobožnost izražajo, bude, podpirajo, zvikšujejo.
V romarjih pobožnost vnema in povzdiguje že častitljivi kraj, ki je posvečen s kacim pobožnim spominom, kjer je Bog svojo moč ali milost posebno pokazal, ali kjer je prečastita Devica Marija moč svoje materine priprošnje skazala; pa tudi že sama romarska cerkev, mnogoteri vzgledi goreče pobožnosti, ki se na božjih potih vidijo nad kristijani bližnjih in daljnih krajev, romarja vabijo in nagibajo k pobožnosti.
2.) Ona spokornega duha in vredno prejemo sv. zakramentov podpirajo.
Težavna in daljna pot, ki je večjidel do romarske cerkve, in druge nepriličnosti, ki so s potovanjem sklenene, so kaj pripravna pokoi*a za storjene grehe ali pa zaslužljive za nebesa. —• Od doma in vseh posvetnih domačih skrbi in opravil ločen, romar veliko ložje in natančnejše svojo vest izprašuje, cel6 neznanemu spovedniku veliko ložje svoje dušne rane odkrije, zlasti tisti, kateremu sramežljivost težave dela pri domačem spovedniku.
3.) Na božjih potih Bog obilniše milosti deli, kar pričajo mnoge skušinje.
Našo molitev Bog sicer povsod lahko usliši; pa kakor je Bog dodelil zdravilno moč le nekaterim studencem in zdravilna zelišča le nekaterim deželam; kakor je judejsko deželo oblagodaril nad vsemi druzimi deželami; — prav tako, kdo bo tajil, Bog ne le zamore, temveč je tudi že hotel na nekaterih krajih in pri nekaterih podobah obilniše milosti deliti, kakor drugje; to nam pričajo mnogoteri čudeži, zlasti čudovito ozdravljenje bolnikov, ki se je tam in tu godilo in se še dogaja.
Božja pot je pa le takrat koristna in Bogu po všeči, kadar kristijan roma iz svetega namena, na potu sem in tja spodobno in pobožno se vede in nobene dolžnosti z romanjem ne zanemarja. — Romarjem je zlasti svetovati, na božjih potih sv. pokoro in   sv. rešnje  telo   prejemati ter  vdeleževati  se   svetih  odpustkov.
9
130
§ 29. Nekoliko o najpoglavitniših cerkvah v Rimu, zlasti o romarskih.
Rini ima 30 bazilik, 200 cerkva iii 150 veličin kapel. Izmed bazilik so najimenitniše tiste, ki je rimski romarji navadno po opravljeni spovedi obiskujejo v zadobljenje obilnih odpustkov, in teh je sedem, namreč: 1.) Sv. Ivana v Lateranu, 2.) sv. Petra v Vatikanu, 3.) Marije Device snežnice, 4.) sv. Pavla, o.) sv. Lovrenca, 6.) sv. križa in 7.) sv. Boštijana.
1.) Sv. Ivana cerkev v Lateranu. Cesar Konstantin jo je ob svojem lateranskem poslopji leta 323. na hribu Celi j sezidal in dal papežu Silvestru, ki jo je 9. novembra leta 324. posvetil božjemu Izveličarju na čast, od tod se je iz začetka imenovala «Izveličarjeva cerkev«; rekli so jej pa tudi «zlata cerkev« od bliščečega njenega lišpa. V sedmem stoletji je pa bila posvečena sv. Ivanu krstni k u, in takrat je dobila ime sv. Ivana v Lateranu, katero je ohranila do danes. — Tudi La-teransko poslopje je podaril cesar Konstantin papežu, in bila je ta cerkev prva, v kateri je papež opravljal očitno službo božjo, torej je še dandanašnji poglavitna cerkev papeževa in vsega krščanstva in se imenuje: «Ecclesiarum urbis et orbis mater et caput«, to je: mati in glava cerkva mesta (Rima) in (vsega) sveta. Torej to cerkev vsak izvoljeni papež pri svojem nastopu z veliko slovesnostjo vzame v posest. — Pod njenim velikim altarjem ste hranjeni glavi sv. Petra in sv. Pavla.
V začetku 14. stoletja je bila pogorela; bila je pa kmalu zopet sezidana. — Ona je izmed teh štirih rimskih cerkva, ki se v zadobljenje odpustka obiskujejo v sv. letu.
2.) Sv. Petra cerkev v Vatikanu je najveličastnejša in naj-krasnejša cerkev na svetil. — Na mestu, kjer zdaj stoji ta hiša božja, je stala tista cerkev sv. Petra, katero je cesar Konstantin veliki leta 323. sezidal njemu na čast. Konstantin je osmi dan po svojem krstu sam za njeno stalo kopal in 12 jerbasov nakopane prsti znosil dvanajstim aposteljnom na čast. To Konštantinovo cerkev je papež Silvester posvetil, njen altar prvi se sv. krizmo mazilil in takrat postavo dal, da morajo altarji od tistihdob ka-meneni biti. — Papež Nikolaj V. (1447 do 1455) je sklenil, to staro cerkev prezidati in je jel tudi delati priprave za novo; toda še-le papež Julij II. (1503 do 1513) ji je 18. aprilja 1506 vložil stalni kamen; s kratkimi prenehljeji so jo papeži zidali več ko 100 let; dozidana je bila še-le leta 1614., ko je bil Pavel V. papež; posvetil jo je papež Urban VIII. leta 1626. Zidanje te veličanske cerkve je stalo 64 milijonov tolarjev. — Zidana je v podobi latinskega križa in je z lopo vred 666 črevljev dolga, 284 črevljev
131
široka, njena veličanska kuplja je pa 413 črevljev visoka. Notranji prazni prostor meri okoli 200.000 štirij. črevljev. — Prav pod kupijo je veliki altar, pred katerim noč in dan gori 112 svetilu ie; pri tem altarji le papež, in tudi oni le trikrat na leto (božični, velikonočni in sv. Petra in Pavla praznik) mašujejo ali s posebnim njihovim privoljenjem kak kardinal namesto njih. Pod velikim altarjem je sv. Petra grob (confessio) ž njegovimi in sv. Pavla svetinjami.
Kakor se vse, kar je v resnici velikega, zvikšuje in zveličuje, če je dalje gledamo, tako se sv. Petra cerkev razdaljuje, raste in se povečava njim, ki dalje hodijo v nji. Ta hiša božja, ki je bila zidana z milimi darovi vsega katoliškega sveta, je pač sveta in visoka podoba enojne in vender vse objemne vesoljnosti ali katoličanstva, ki nam svojo veličino če dalje bolj razodeva v ti meri, s katero se predrznemo, meriti jo. Kajti v nji zginujejo vse navadne mere, s katerimi se ne smemo dotikati te visokosti, te veličine, te veličastnosti in tega visočanstva. Kar se ogledovalcu v nekoliki daljavi cel6 majheno vidi v nji, vzdiguje se mu v osupno veličino, če se bliža. — V zadobljenje odpustka se Vatikan obiskuje v sv. letu.
3.) Marije Device snežnice cerkev ali «Maria maggiore>. — V zadobljenje odpustka sv. leta se obiskuje tudi ta največja Marijinih cerkva na svetu.
4.) Sv. Pavla cerkev je skoro uro daleč od šent Petrove in pol ure zunaj mesta. Tudi to cerkev je bil sezidal cesar Konstantin, in sicer na grobu sv. Pavla, in tudi to je posvetil papež Silvester; pa že Valentinijan II., Teodozij in Honorij so jo pre-zidali, in tako je stala do leta 1823. — Bila je v tem času najsta-reja cerkev v Rimu; ali pogorela je 21. avgusta 1823. — Papež Leon XII. je ves katoliški svet v posebnem pismu nagovoril ter milih darov prosil, da bi se pogorela cei'kev zopet sezidala. Njegove prošnje so bile uslišane, cerkev sejejela zidati, in bila je v nekaterih hitih toliko dovršena, da jo je papež Gregor XVI. (1831 do 1846) blagoslovil; popolnoma dodelana pa je bila še le leta 1854. Papež Pij IX. jo je 10. decembra 1854. posvetil vpričo veliko kardinalov, patrijarhov, nadškofov in škofov iz celega sveta, ki so bili v Rini prišli zavoljo razglašenja verske resnice, da je bila prečastita Devica Marija brez madeža izvirnega greha spočeta. Imena vseh teh pričujočih kardinalov, patrijarhov, nadškofov in škofov so v stranski kapeli s zlatimi črkami vklesana v vedni spomin. — Tudi ta cerkev je jako veličanska, ni se torej čuditi, da se je zidala toliko let. Človek ostrini gledajoč v to sijajno prostornost, pet svetličnih ladij in njihovo veličansko alabasterno stebrovje;   in   pri   vsi   velikosti   taka   natančnost  v   najdrobnejših
9*
132
njenih delili! Zlasti imenitne so pod stropom na okrog prave podobe vseh dosedanjih papežev. — Pol ure od tod — »pri treh studencih* (tre fontane) —je bil sv.Pavel ob glavo dejan; in prav na mestu te sedanje cerkve gaje bila pobožna rimska gospa Luči na pokopala. Polovica njegovih svetinj je v ti cerkvi, polovica pa v cerkvi sv. Petra. — V zadobljenje odpustka se sveti Pavel zunaj mesta mora obiskovati o sv. letu.
5.) Sv. Lovrenca cerkev.
6.) Sv. križa cerkev, katero je tudi cesar Konstantin sezidal sv. križu na čast potem, ko mu je bila njegova pobožna mati Helena poslala v Rim del sv. križa, ko ga je bila našla.
7.) Sv. Boštijana cerkev pri katakombah je tudi že zunaj mesta. Svetemu Boštijanu na čast je papež Daniaz leta 367. cerkev sezidal na pokopališči sv. Kaliksta prav nad grobom sv. Boštijana. Kardinal Scipio Borgese jo je leta 1(512. popolnoma in veličastno prezidal, in taka še dandanašnji stoji. Iz te cerkve, na strani blizo velicih vrat, je vhod v katakombe, t. j. podzemeljska pokopališča prvih kristijanov, katera se imenujejo Kalikstove katakombe.
*
*              *
Se je posebnega spomina vredna cerkev, ki se zove «Pan-theon».
Bila je ta cerkev nekedaj paganski tempelj. Sezidal ga je bil menda cesar Agripa maliku Jupitru na čast; pozneje so v njem častili tudi boginjo Cibelo in druge bogove, od tod je dobil ta tempelj ime  «Pantheon», t. j. svetišče vseh bogov.
Da bi se ta starina ohranila, dobil je papež Bonifacij IV. (607 do 614) od cesarja Foka privoljenje, ta tempelj spremeniti v katoliško cerkev, katero je leta 610. (607) posvetil prečastiti Mariji Devici in vsem sv. mučenikom na čast, od tod se tudi imenuje «sv. Marija pri mučenikih«. Gregor IV. (827 do 844) jo je pa leta 830. posvetil vsem svetnikom na čast.
V to cerkev pelje obokano hodišče, čegar obok sloni na 16 granitovih stebrih, ki je vsak le iz enega samega kosa. Cerkev je od znotraj okrogla, od tod ji tudi le «rotunda», t. j. okroglina, pravijo. Poprek meri 154 črevljev in prav tolika je njena višina. Razsvetljuje jo le eno, toda veličansko okno vrh oboka, ki poprek meri' 28 črevljev. Urban VIII. (1623 do 1644) ji je prizidal dva zvonika. — V ti cerkvi počiva truplo slavnega pbrazarja Rafaela.
133
II. Oddelek.
Sveti  časi  in  dnevi.
§ 30. Kaj in čemu so sveti časi in dnevi?
1.) Svete čase in dneve imenujemo tiste, ki so odločeni zlasti vnanji službi božji.
2.) Sveti časi in dnevi so k službi božji potrebni in krščanskemu ljudstvu v dušni prid:
a)  Za službo božjo je treba lastnih časov in dni. Sicer bi moral biti vsak čas in vsak dan Gospodu posvečen in človekovo življenje bi moralo biti vedna služba božja, t. j. notranja služba božja; toda notranja služba božja se mora tudi zunaj kazati. Zunanja služba božja bi se gotovo kmalu zanemarjala, ako bi se vedno le s posvetnimi rečmi in skrbmi pečali in posebnih dni ne imeli, zlasti odme-njenih v zunanjo službo božjo. — Vrh tega ni le vsak posamezni človek zase dolžan, tudi po zunanje Bogu služiti, dolžno je to vse človeštvo, t. j. vsa človeška družina vkup naj Boga očitno in vnanje časti. Ker pa zavoljo potrebnih opravil ne moremo Boga po zunanje vedno častiti, zato morajo službi božji odločeni biti posebni časi in dnevi.
b)  Lastnih posebnih časov in dni je pa treba tudi nam v dušni prid in izveličanje. Prava naša sreča je, da dosežemo svoj namen in konec, večno izveličanje. Kako močno nas pa posvetna opravila in skrbi nase vlečejo in kako lahko našega duha, ako se preveč pečamo ž njimi, od Boga obrnejo, uči nas lastna in tuja žalostna skušinja. Torej je neogibno potreba, da so nekateri časi in dnevi v to namenjeni, da se v njih zlasti pečamo s skrbjo za dušno izveličanje.
§ 31.
Kdo je kristijanom svete čase in dneve odločil?
1.) Sveta cerkev, in le ona, ima pravico, svete čase in dneve, to je praznike, vernim odločevati in postavljati; kajti le nji je Jezus oblast dal, vse obravnavati, kar je Bogu na čast in vernim v izveličanje.
Kakor ima le cerkev oblast, praznike postavljati, ima tudi le ona oblast, jih preklicevati ali prestavljati po vsem svetu in po
134
posameznih krajih. — Uk sv. cerkve je vedno in povsod tisti, ker je od Boga; kar je pa cerkvenih naredeb, šeg ali navad, so po cerkvenih ukrepih spremenljive in tudi po raznih krajih različne.
2.) Sveta cerkev je že koj v začetku svete dni in čase postavila.
Za svete dni je odločila:
a)  nedeljo in
b)  praznike, in sicer:
1.) Gospodove, da nas spominja najimenitniših skrivnosti našega odrešenja in posvečenja;
2.) Marijine, da častimo prečastito Devico, ki je v tako tesni zvezi z našim odrešenjem;
3.) angeljev, ki so tudi imeli, kakor poslanci božji, opraviti pri našem odrešenji;
4.) svetnikov, da nam očitno kažejo sad človeškega odrešenja;
5.) dni, ob katerih se za sprejete milosti božje zahvaljujemo (n. pr. dan cerkvenega posvečevanja) ali Boga zanjo prosimo (n. pr. prošnje dni). 3.) Prazniki so dalje troji:
a)  Zapovedani, t. j. taki, ki jih tako praznujemo, kakor nedeljo. — Ob nedeljah in zapovedanih praznikih opravljajo župniki daritev sv. maše za svojo občino.
Opomin: V našem cesarstvu je več praznikov odpravljenih ali preklicanih po vnanje, v cerkvi pa še vedno veljajo in jih imajo tudi pobožni Kristijani še dobro v spominu, ter je imenujejo s 6 p r a z n i k e. Te dni sicer svoja opravila kakor ob delalnikih opravljajo, vender si pa prizadevajo tudi pri sv. maši biti, ker vedo, da se še vedno, kakor o zapovedanih praznikih, za nje daruje sv. maša. — Takih praznikov imamo 21, ti so: vsi apo-stoljski dnevi, nedolžnih otročičev dan, velikonočni in binkoštni v torek, najdenje sv. križa, dan sv. Ivana krstnika, s v. H e r m a gr o r a i n V o r t u n a t a., s v. A n e, s v. L o v r e n c a, s v. M i h a e 1 a in sv. Silvestra.
b)  Nezapovedani, t. j. taki, ki jih le duhovni opravljajo pri sv. maši in v breviarji ali v svojih duhovnih molitvah; — cerkev namreč vse dni praznike (feria) imenuje nam v opomin, da vsak dan kaj storimo za čast božjo in svoje izveličanje.
c)  Obljubljeni prazniki, katero zaobljubijo ali cele dežele, večji ali manji kraji, ali kake družbe, zlasti rokodelske; taki so n. pr. sv. Florijana, sv. Koka, sv. Ahacija, svetega Vincencija.
135
§ 32. Kaj je cerkveno leto in kako je delimo?
Cerkveno leto imenujemo vsako leto ozir zgodovine odrešenja in izveličanja človeškega rodu, ki se je pričelo v raji in se bode dovršilo s poslednjo sodbo.
Cerkveno leto se začne s prvo adventno nedeljo in jenja s saboto zadnjega tedna po binkoštih.
Cerkveno leto delimo na tri dobe (prazniške kroge ali letne čase), namreč: a) božično, b) velikonočno in c) bin-koštno; središča teh dob pa so: božič, velikanoč in bin-košti. — Nedelje in Gospodovi prazniki, ki so med dvema dobama, so namenjeni ali v pripravljanje na poznejšo ali v zahva-Ijevanje za prejšnjo dobo. — Prazniki svetnikov so vpleteni vsem trem dobam.
§ 33.
Nedelja.
Nedelja ali prvi dan vsakega tedna je navadni sveti dan katoliških kristijanov.
Bog sam je en sv. dan vsak teden že v raji odločil in za-povedal, posvečevati ga: «Bog je blagoslovil sedmi dan ter ga posvetil* (2 Mojz. 20). — Sedmi dan vsakega tedna ali saboto posvečevati pa je Bog na sinajski gori na novo zatrdil izraelskemu ljudstvu.
Namesto sedmega dneva v tednu so pa že aposteljni po navdihnjenji sv. Duha postavili prvi dan vsakega tedna, kateri mi imenujemo nedeljo.
Nedeljo namesto sabote pa kristijani praznujemo ne le zato, da se ločimo od Judov, ampak zlasti v spomin, da je prav v nedeljo:
a)  Bog začel svet stvariti;
b)  Jezus Kristus s svojim vstajenjem naše odrešenje dokončal in
c)  sveti   Duh   nad  aposteljne   prišel  ter  dovršil   naše  posve-čevanje.
Vsaka nedelja je torej zavoljo tega trojnega spomina praznik ali god presvete Trojiee, in se zato imenuje tudi dan Gospodov.
§ 34. Katere dolžnosti nas vežejo ob nedeljah?
Nedelja je:
1.) dan počitka, torej smo dolžni ob nedeljah počivati ali praznovati. V ta namen so nam marsikatera dela prepovedana ;
136
2.) sveti dan vsakega tedna, torej smo dolžni posvečevati jo, in iz tega namena:
a)  opustiti vsa dela in opravila, ki so posvečevanju nasproti, in
b)  pričujoči biti pri očitni službi božji in sploh  skrbeti zlasti za svoje izveličanje.
§ 35. Od česa smo dolžni ob nedeljah počivati?
Ob nedeljah smo dolžni počivati od težkih hlapčevskih del in opravil, t. j. od takih, s katerimi se pridobiva telesni živež in jih navadno za plačilo opravljajo posli, dninarji, kmetovalci in rokodelci.
Dela in opravila, ki jih opravljamo z duhom, n. pr. poučevanje samega sebe ali druzih, branje,  i. dr., so pripuščena.
Hlapčevska dela in opravila so sploh pod smrtnim grehom prepovedana; smejo se le opi^avljati:
a)  kadar jih pripusti duhovska gosposka in
b)  kadar so v čast božjo,   iz ljubezni do bližnjega ali v sili.
V čast božjo se opravljajo tista dela, ki jih je treba za službo božjo, n. pr. dela cerkvenikov in cerkvenih strežnikov sploh, pri zidanji cerkva, v sili, in dr. — Iz ljubezni do bližnjega se opravljajo tista dela, ki so potrebna v postrežbo bolnikom, v občno varstvo premoženja ali življenja in sploh v občni prid. — V sili so pripuščena dela in opravila, ki so potrebna, da se varujemo velike škode, n. pr. ob ognji, in sploh dela, v katerih se ne da prenehati brez velike škode. — Tudi zavoljo velike revščine so hlapčevska dela pripuščena, toda le po dokončani službi božji, n. pr. poslom, ki morejo le ob nedeljah zase delati.
§ 30. Katera dela in opravila so nedeljskemu posvečevanju nasproti?
Nedeljskemu posvečevanju so nasproti vsa dela in opravila, ki očitno službo božjo ovirajo ali motijo in preveč vlečejo v posvetne misli in skrbi, n. pr. očitna kupčija, sodniška opravila, hrupni lovi z gonjači, hrupne veselice ob času službe božje.
Pripuščeno pa je prodajati in kupovati stvari, ki so za tisti dan potrebne za živež ; in tudi pošteno nedolžno razveseljevanje, ker je nedelja dan duhovnega veselja, v katerem naj bi kristijan pozabil težkega dela, koje nam je prinesel greh, in se veselil svojega odrešenja.
137
§ 37. Kako smo dolžni nedeljo posvečevati?
Druga cerkvena zapoved nam zapoveduje, vsako nedeljo (in zapovedani j^raznik) sveto mašo slišati, t. j. pri sv. maši pričujočim biti.
Daritev sv. maše je poglavitni m bistveni del očitne svete službe božje. To zapoved so pod smrtnim grehom dolžni spolnovati vsi katoliški kristijani, ki so k pameti prišli (navadno od sedmega leta dalje) in so pri zdravi pameti.
Da je pa kdo po cerkveni zapovedi pri sv. maši,  je treba:
1.) da je pri vsi sv. maši, ki jo bere mašnik. Kdor znamenit ali poglaviten del sv. maše zamudi iz svojega lastnega za^ dolžen ja, n. pr. če po darovanji pride k sv. maši, ali pri svetem obhajilu cerkev zapusti, ni spolni! cerkvene zapovedi;
•2.) da ima namen pri sv. maši biti ali sploh Boga častiti. Kdor tedaj n. pr. k sv. maši gre iz namena, le pevcev ali godcev poslušat, ni spolnil cerkvene zapovedi;
3.) da je pazljiv,   spodobno in pobožno pri sv. maši.
Pazljiv pri sv. maši je, kdor pazi na molitve in poglavitne dele svete maše, da ve, kaj se godi ali da ima vsaj svoje misli obrnene sploh v Boga. — Kdor bi torej poglaviten del svete maše prespal ali pogovarjal se, ali kake posvetne knjige bral, ali prostovoljno raztresen bil, ne bi spolnil cerkvene zapovedi.
Spodobno je pri sveti maši, kdor se v telesni obnaši tako vede, kakor se presveti daritvi spodobi, n. pr. da stoji, kadar je stati, in kleči, kadar je klečati.
Pobožno je pri sv. maši, kdor svoje misli z mašnikovimi sklepa, torej:
a)  začetkom sv. maše kesanje obudimo nad svojimi grehi ter prosimo Boga odpuščenja;
b)  pri zbirnih molitvah vse svoje potrebe in nadloge Bogu potožimo ter milosti prosimo, da bi mogli ustaviti se vsemu grešnemu nagnenju;
c)  pri listu in evangeliju trdni sklep storimo, po sv. veri stanovitno živeti;
d)  pri darovanji sami sebe in vse, kar imamo, Bogu darujmo, t. j. trdno sklenimo, v božjo voljo popolnoma vdati se, vse zoprnosti in težave blagovoljno sprejemati in prenašati in sploh vse Bogu v čast delati;
e)  pri spremenjenji ponižno molimo Jezusa Kristusa v podobah kruha in vina, ter ga odpuščenja gi-ehov prosimo, trkaje na svoje prsi, in vsega prosimo, kar nam je v časno in večno srečo potrebnega;
138
f)  pri sv. obhajilu se tudi mi ali v resnici ali vsaj duhovno obhajaj m o, t. j. želje obudimo po prejemi sv. rešnjega telesa;
g)  konec sv. maše pa Boga prosimo blagoslova, da nas njegova milost vedno spremlja in varuje pri vseh delih in opravilih.
Pobožno pri sveti maši je tudi, kdor premišljuje Kristusovo trpljenje ter se v svojem duhu stavi na goro Kalvarijo pod Jezusov križ;
4.) daje pri sveti maši v očitni cerkvi, in sicer, ako je mogoče, v svoji župnijski cerkvi.
V domačih kapelah, t. j. v takih, ki so po gradek ali hišah, pri sv. maši biti smejo le tisti, katerim duhovska gosposka privoli, drugi pa ne bi tu zadostili cerkveni zapovedi.
Domače kapele, ki imajo vhodna vrata zunaj s ceste, kapele po škofovih hišah, po semeniščih, po samostanih, bolnišnicah in jetuišnicah se pa prištevajo očitnim cerkvam.
Cerkvena zapoved, ob nedeljah in praznikih pri sv. maši biti, ne veže:
a)  tistih, ki ne morejo brez velike lastne ali tuje škode k sv. maši iti, kakor: bolniki, slabotni, strežniki bolnikom, matere, ki svojih otrok ne smejo samih doma pustiti, popotniki, ki se brez velike škode na potu ne morejo ustaviti; oni, ki morajo doma varovati ali kuhati v župnijah, ki imajo le eno sv. mašo, posli pri gospodarjih ali gospodinjah, ki jim ne pripuste, hoditi k sveti maši, dokler si ne dobe druge službe;
b)  tistih, ki brez nevarnosti ali silne težave ne morejo k sveti maši iti, p. ob silno slabem vremenu, ob povodnji, zavoljo žametov ali slabih in nevarnih potov.
Kdorkoli je iz katerega tehtnega, torej izgovorljivega vzroka zadržan k sv. maši iti, naj pa vsaj želje obudi, da bi rad pri sv. maši bil, naj dom& moli in se v mislih sklepa z mašnikom in ž njimi, ki so pri sv. maši pričujoči, kar se kaj lahko zgodi tam, kjer se pozvanja pri poglavitnih delih sv. maše.
§ 38.
Kako nam je nedeljo še posvečevati?
1.) Pobožni kristijan je tudi, če mu je le mogoče, vsako nedeljo in vsak praznik pri pridigi, kjer se nam beseda božja oznanuje,  razlaga in na srce polaga, da bi živeli po nji.
139
Božjo besedo moramo poslušati:
a)  sploh že zato, ker Jezus pravi: «Kdor je iz Boga, rad posluša božjo besedo* (Jan. 5, 47);
b)  ker moramo želeti in si prizadevati, da rastemo v vednosti verskih resnic;
e) ker vemo, kako lahko in kako rado se zgodi, da pozabimo božjo besedo, ako je večkrat ne poslušamo;
d)  ker nam je znano, da nam je treba večkrat opominjanim biti k spolnovanju svetih božjih naukov, če nočemo, da bi jih opustili,   kar se že tako kaj rado pogostoma zgodi;
e)  ker vemo, da smo dolžni, dajati svojemu bližnjemu dober vzgled.
2.) Pobožni kristijan je rad, če mu le vnanje okoliščine pripuščajo, vsako nedeljo in zapovedani praznik tudi pri po polu-danski službi božji, to je pri krščanskem nauku in litanijah.
3.) Pobožni kristijan ob nedeljah in zapovedanih praznikih po napeljevanji svete cerkve rad opravlja tudi druga dobra dela, n. pr. svete zakramente prejema, duhovne knjige bere, bolnike obiskuje, in dr.
Opomin: Kakor nedelje, tako tudi zapovedane praznike vsled prve cerkvene zapovedi praznujemo in posvečujemo, ker je tudi njihov namen, da poveličujemo Boga in skrbimo za svoje dušno izveličanje.
§ 39.
Kako nas  katoliška cerkev opominja in napeljuje, skrbeti  tudi  ob delalnikih za izveličanje?
Sv. cerkev nas opominja, tudi ob delalnikih za svoje dušno izveličanje skrbeti:
1.) Ona nas vsak dan k sv. maši vabi.
Prav koristno je, tudi ob delalnikih k sv. maši hoditi:
a)  ker s sveto mašo za svoje grehe zadostujemo;
b)  ker pri sv. maši zadobivamo veliko milosti, s katerimi se zoperstavljamo skušnjavam in grehu, in
c)  ker si pri sv. maši najgotovejše tudi izprosimo pomoči v časnih revah in nadlogah.
2.) Ona nas s trikratnim zvonenjem ob «Ave Mariji« opominja, spominjati se včlovečenja Sina božjega in častiti pre-častito Devico in Mater božjo.
3.) Ona nam z zvonom v spomin kliče ob četrtkih zvečer zadnjo večerjo, ob petkih ob treh pop61udne pa trpljenje in smrt Jezusovo na križi in naše odrešenje.
4.) Ona nam priporoča, vsa dela in skrbi, trpljenje in nadloge, križe in težave z dobrim namenom posvečevati ter jih rabiti v zasluženje ali pokorila.
140
I.
Božična-  d-ODa,-
§ 40. Božična doba sploh.
O božični dobi se spominjamo neskončne ljubezni nebeškega Očeta, ki nam je poslal svojega edinorojenega Sina v izveličanje. V tej dobi nam sv. cerkev pred oči stavi:
a)  obljube, odrešenika poslati;
b)  odrešenikov prihod na svet ali njegovo včlovečenje;
c)  njegovo detinstvo in skrivno življenje in
d)  njegovo učenje.
§ 41. Pripravljanje, na božične, praznike ali advent.
Na božič se pripravljamo v adventu,   ki   ima   štiri nedelje.
Ime «advent» je latinska beseda in se pravi po naše «prihod» (namreč Gospodov). Gospodov prihod ločimo trojen: prvi, ko je bil Sin božji rojen iz Marije Device; drugi, ko bo prišel poslednji dan sodit žive in mrtve, in tretji, ko Jezus s svojo milostjo v naša srca pride in je pri svetem obhajilu tako rekoč rojen v nas.
V adventu nas sveta cerkev pripravlja na božični praznik, ki je veseli spomin prvega Gospodovega prihoda. V ta namen ona torej:
a)  nam pred oči postavlja v štirih tednih štiri tisoč let, ko so pobožni stare zaveze pričakovali odrešenika in po njem hrepeneli, naj bi se tudi v nas zbudile srčne želje po Jezusu v sv. obhajilu;
b)  spominja nas druzega Jezusovega prihoda ter nas k pravi pokori opominja, da nam bo njegov prihod v izveličanje, torej ne v strah in grozo.
Adventni čas je torej čas pobožnega hrepenenja, pa tudi čas resnične pokore ali spreobrnenja. Od tod izhajajo cerkvena opravila v adventu; ta so:
1.) Sv. cerkev nas spominja hrepenenja vseh pobožnih stare zaveze in v nas budi in oživlja hrepenenje po duliovnem rojstvu Izveličarjeveni v naših srcih s posebno sv. mašo, ki se sme, ako se poje, vsak dan (razen prve in druge nedelje in razen višjih godov prve in druge vrste) v beli barvi obhajati na čast včlo-večenja Sina božjega.
141
V  latinskem jeziku se ti sv. maši pravi «rorate» (rosite), ker se s to besedo začenja vhodna molitev, ki je vzeta iz preroka Izaija (45), s katero prerok po Mesiji izdihovaje hrepeni. — Po naše pa to sv. mašo imenujemo «Zorno» (zornico), ker se opravlja ob zori v spomin verske teme, ki je bila na svetu pred Jezusom Kristusom.
2.) Sv. cerkev nas v adventu opominja k spokorjenju in spreobrnenju s tem:
a)  da se adventne maše ob nedeljah, ob delalnikih pa, če se ne obhaja god nobenega svetnika, opravljajo v vijolični ali spokorni bai'vi, da se pri njih izpušča «gloria> in da molitve, listi in evangeliji vabijo k pokori;
b)  da zapoveduje post ob sredah in petkih in da prepoveduje ženitovanje in očitne posvetne veselice.
Najbližje pripravljanje na božič pa je dan pred svetim dnevom, ki ga imenujemo «sveti večer*. Pač se spodobi, da hi kristijani ta pripravljalni dan z zbranim duhom obhajali in s srčnimi željami pričakovali prihodnjega praznika in sv. obhajila; torej je ta dan spokoren dan in zapovedan post, ako ni nedelja, če je pa nedelja, postimo se pred ta dan, t. j. v saboto.
V  veliko slovenskih krajih še sluje lepa šega, da na sveti večer proti mraku pridejo pobožni mladeniči, na štiri grla zložno zbrani, praznično oblečeni, za kak majhen dar pred hišo popevat «kolednice», t. j. svete pesmi, katere razlagajo vse, kar nam je znanega iz angeljevega pozdravljenja, Jezusovega spočetja, rojstva in detinstva. Te sv. pesmi ponavljajo zvečer pred Jezusovim obrezovanjem in pred sv. tremi kralji. Slovenci torej imenujemo vse te tri večere «svete večere*. — Za prvimi koledniki pridejo drugi in tretji, dokler zvon ne zapoje, ki, kakor mili nebeški glas, verne v cerkev vabi k polunočnici, t. j. k sveti maši o polunoči, katero sv. cerkev hvaležno obhaja v spomin tiste preblage noči in ure, v kateri je bil v Betlehemu rojen Izveličar sveta.
§ 42. Božič ali Sveti dan.
Božični dan je praznik v spomin milosti polnega rojstva Gospodovega.
Rojstvo Gospodovo nam sv. Lukež (1, 1 — 7.) tak6-le pripoveduje :
«Prigodilo se je pa tiste dni, da je povelje prišlo od cesarja Avgusta, da naj se popišev ves svet. In vsi so šli, da so se popisali, vsak v svoje mesto. Sel je pa tudi Jožef iz Galileje iz mesta Nazareta v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, zato
142
ker je bil iz hiše in rodovine Davidove, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo. Prigodilo se je pa, ko sta tam bila, da so se dnevi dopolnili. In Marija je rodila svojega prvorojenega Sina in ga je v plenice povila in položila v jasli; ker zanje ni bilo prostora v hiši.»
Po ustnem izročilu je bil Jezus o polu noči 25. decembra rojen.
Sveti božični dan sv. cerkev tako posebno obhaja, kakor nobenega druzega praznika; ona pripusti, vsacemu mašniku tri sv. maše brati in v župnijskih cerkvah tri slovesne službe božje ali pete maše obhajati: o polunoči, zarano in pri belem dnevu. — To pa zato:
a)  da se Sveti dan od vseh družili praznikov loči in
b)  da nas spominja trojnega Kristusovega rojstva: časnega iz Marije Device, duhovnega v krščanskih srcih in večnega od Boga Očeta.
Zatorej nam evangelij prve sv. maše Jezusovo človeško rojstvo pripoveduje; evangelij druge sv. maše od pastirjev, ki so prvi molili božje dete; evangelij tretje sv. maše pa je začetek Janezovega evangelija, ki se glasi: «V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda .... In Beseda je meso postala in med nami prebivala«.
Pred prvo sv. mašo o polunoči pojejo duhovni molitve, ki se jim pravi jutranjice (matutin). To petje je pripodoba, da so pobožni pastirji na betlehemskih pašah bedeli tisto sveto noč.
Da se vernim sveto veselje nad Izveličarjevim rojstvom nikakor in nikoli ne kali, sv. cerkev pripusti, božični dan mesne jedi jesti, če je tudi v petek božični dan.
Visoko veselje nad Jezusovim rojstvom se tudi v domačem družinskem življenji mnogotero razodeva in zlasti obhaja z nastopno trojno šego:
a)  napravljajo sej as 1 i c c, t. j. vpodobljenje betlehemskega hleva, in vsega, kar se je pri Jezusovem rojstvu godilo; to šego je pričel sv. Frančišek Asizijan;
b)  postavljajo se božičnice, t. j. drevesica, okinčana z luči-cami, s trakovi, pozlačenim ali pravim sadjem ali z drugimi darili, v znamenje, da smo po novorojenem Jezusu, ki je za nas umrl na drevesu sv. križa, dušno luč, ki je sv. vera, in vse preblage nebeške dari in milosti prejeli.
c)  Lepa je tudi pobožna navada, da gospodarji ali gospodinje vse tri božične večere (pred božičem, pred praznikom obrezovanja Kristusovega in pred sv. tremi kralji) svoje stanovanje, vse hišne shrambe in druga poslopja in živino po «Ave-Mariji»   z   blagoslovljeno   vodo   krope   in  s kadilom   kade;
143
potem pa s svojo družino vse tri dele rožnega venca molijo, kleče okoli z belim prtom pogrnene mize, na kateri so božični kruli i ali p oprtniki.
§ 43. Pobožični sveti dnevi sploh. Pobožičnim svetim dnem prištevamo:
a)  božično osmino,
b)  praznike, tej  dobi  vpletene, (■) navadne nedelje.
§ 44. a) Božična osmina.
Cerkvena osmina sploh je osem dni, v katerih se pri sveti maši spominjamo kacega praznika; kar se s tem godi, da se ali vseh osem dni prazniška maša bere ali da se dnevni maši vlagajo le samo prazniške molitve: zbirna, tiha in p o obhajili! a.
§ 45. b) Prazniki, božični dobi vpleteni.
a) Prazniki   v  božični   osmini.
Ti so:
1.) Praznik sv. Štefana, prvega mučenca, in tudi spomin vseh mučencev;
2.) sopraznik sv. Ivana evangelista;
3.) s6praznik nedolžnih otročičev.
Ti svetniki so namreč v najtesnejši zvezi z rojstvom Jezusovim, zato jih je sv. cerkev vpletla božični osmini. Sv. Štefan je bil prvi, ki je bil v svoji krvi po Kristusu za nebesa prerojen; sv. Ivan je Jezusov ljubljenec, ki je tudi v svojem evangeliji skazal, da je Jezus, čegar rojstvo o božiči obhajamo, pravi Bog; nedolžni otročiči pa so bili pomorjeni prav zavoljo Jezusovega rojstva.
Sopraznika sv. Ivana in nedolžnih otrok nista zapovedana praznika; nedolžnih otročičev dan se še cel6 sv. maša v vijolični barvi bere v znamenje, da mali otročiči, dasi mučenci, pr6cej po smrti niso šli v nebesa, ampak pred pekel, kjer so čakali dovršenega odrešenja.
Zadnji dan solnčnega leta sv. cerkev opominja verne, Bogu zahvaliti se za vse v preteklem letu prejete dobrote in minljivi čas
144
rabiti v svoje izveličanje. V ta namen se v župnijskih eerkvah po litanijah vseh svetnikov na večer poje zaliva 1 nica, po večjih mestih pa so tudi' zahvalne pridige.
4.) Praznik obrezovanja Gospodovega je osmi dan njegovega rojstva vsled svetopisemskega sporočila:
«In ko je bilo osem dni dopolnjenih, bil je otrok obrezan in dano mu je bilo ime Jezus, katero jo bilo imenovano po angelji, preden je bil spočet.»   (Luk. 2,  21.)
Obrezovanje je bilo v stari zavezi zapovedano v predpodobo sprostenja od izvirnega greha. Jezus je bil čist in brez greha spočet, torej ga ni vezala postava obrezovanja, vender se ji je, ker je bil rojen pod njo, prostovoljno podvrgel, da je v vsem dal vzgled popolne pokorščine.
Praznik Gospodovega obrezovanja je prvi dan solnčnega leta, od tod ime novo leto, ki se torej začenja v Jezusovem imenu.
§ 46. (i) Prazniki po božični osmini.
Ti so:
1.) Praznik razglašenja Gospodovega ali svetih treh kraljev (šestega prosenea) v spomin zlasti tistih prigodeb, s katerimi se je razglasil Jezus kot Mesija sveta, še predno je začel učiti pri Judih.
Te prigodbe so:
a)  poklic treh modrih iz Jutrovega po svetli zvezdi in po njih poklic vseh nevernikov v Mesijevo kraljestvo. Tako je bilo novorojeno dete Jezus nevernikom kot Mesija razglašeno.
Po ustnem izročilu so bili trije modri kralji ali starejšim treh rodov iz Arabije po imeni: Gašpar, Melhijor in Baltazar.
Darovi, ki so jih novorojenemu Jezusu prinesli, so visokega pomena: zlato je znamenje kraljeve časti Jezusove, kadilo njegove božje narave, mira pa človeške.
b)  Jezusov krst v Jordanu, pri katerem je nebeški Oče Jezusa Judom razglasil za svojega Sina;
c)  prvi čudež Jezusov v Kani, s katerim je Jezus prvikrat aposteljnom pokazal svojo božjo vsegamogočnost ter se jim še posebej razglasil «Mesija*; prav kakor sv. pismo to zgodbo popisovaje okončuje, rekoč: «In njegovi učenci so verovali vanj.»   (Jan. 2, 11.)
Poklic treh modrih je poglavitna prigodba tega dne, zato se ta dan tudi praznik sv. treh kraljev imenuje  in je izmed naj-
145
starejših in višjih  godov   sv. cerkve,   v katero so se zbrali ne le Judje, ampak tudi in še večjidel neverniki.
Na večer pred tem praznikom se v spomin, da je Jezus s svojim krstom v Jordanu vodo posvetil, voda blagoslavlja, s katero verni svoja stanovališča krope. —■ Sem ter tja je tudi ta šega, da si dajejo verni blagoslovit kadila in krede, s katero si na vrata napisujejo G. f, M. f, B. f, t. j. začetne črke kraljevskih imen. Ta šega naznanja, da svojo hišo stavijo pod varstvo teh sv. mož in da hočejo, kadar v hišo stopijo ali iz hiše gredo, v svojem srci željo in prošnjo obuditi, naj bi tudi njih nebeška luč sv. vere po vseh potili njihovega življenja tako milo k Jezusu vabila in vodila, kakor svete tri kralje.
2.) Praznik presvetega Jezusovega imena.
Ta god obhajamo drugo nedeljo po sv. treh kraljih. Cerkev ga je postavila v povikševanje in češČenje presladkega imena Jezus.
Ime «Jezus*, ki je je veliki angelj sam prvikrat imenoval, toliko poinenja, kakor naša beseda «Izveličar», tedaj nam vse pove, kar je Jezus za nas. Zato sv. Peter pravi: «V nikomur dru-zem ni izveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi zamogli izveličaui biti.» (Ap. dj. 4, 12.) In sv. Pavel (Fil. 2, 9.) piše: «Zato ga je tudi Bog povikšal in mu dal ime, katero je nad vsa imena, da se v imenu Jezusovem pripogne vsako koleno.» — Presladko Jezusovo ime je torej vredno našega najvišjega češčenja.
Katoliški kristijani Jezusovemu imenu čast s tem izkazujemo, da vselej, kedar je sami izrekamo ali slišimo druge izrekati je, glavo nekoliko priklonimo ali se še celo odkrijemo; in s tem, da se v njem po starodavni in prelepi katoliški šegi pozdravljamo, rekoč: «Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ■—■ Odgovor: «Amen na vekomaj* ali «Anien na večne čase.»
Da bi nas spodbudila k večjemu češčenju in poveličevanju Jezusovega imena, sv. cerkev v ta god in vso njegovo osmino popolnoma odpustke deli tem, ki vredno prejmo sveto pokoro in presveto rešnje tel6, so pri veliki ali slovesni sv. maši in pobožno molijo po namenu sv. cerkve za mir in edinost med krščanskimi vladarji, za povikšanje in razširjanje sv. cerkve in za spreobrnenje krivovercev in nevernikov.
3.) Praznik Marijinega očiščevanja ali Svečnica.
Ta praznik, ki ga obhajamo 2. svečana, je praznik Gospodov in Marijin:
a) Gospodov praznik je, ker je spomin Jezusovega darovanja v templju, kar nam sv. Luka (2, 22. 23.) tako-le pripoveduje :
10
146
«In ko so bili dopolnjeni dnevi Marijinega očiščevanje po Mojzesovi postavi, prinesli so dete v Jeruzalem, da so je postavili pred Gospoda in da so dar opravili, kakor je zajDOvedano v Gospodovi postavi.»
Gospod Bog je bil vse moške prvorojence izraelske odločil sebi v službo v vedni spomin, da je izraelsko ljudstvo popolnoma njegova last, ker je je čudovito rešil iz Egipta. (2. Mojz. 13.) — Pozneje je Gospod (4. Mojz. 4, 8.) ves Levijev rod za službo božjo odločil in zapovedal (2. Mojz. 13.), da se mora vsak prvorojenec družili izraelskih rodov postaviti pred Gospoda in odkupiti z darom. — Jezusa nikakor ni vezala ta postava. Prostovoljno se ji je, ker je bil pod njo rojen, sam podvrgel, da nam je dal vzgled pokorščine. b) Marijin praznik je v spomin njenega očiščevanja.
Po Mojzesovi postavi (3. Mojz. 12.) mati po rojstvu svojega sina 40 dni, po rojstvu svoje hčerke pa 80 dni ni smela med ljudi in tudi ne v tempelj. Ko so bili ti dnevi dopolnjeni, morala je pa mati v tempelj iti ter prinesti v dar letno jagnje in mladega go-lobčeka; ako je bila revna, dve grlici ali dva mlada golobčeka; duhoven pa je zanjo zapovedano molitev opravil, in tak6 je bila mati očiščena. — Marija ni bila podvržena ti šegni postavi, ker je Jezusa ko najčistejša devica rodila in je bil Jezus brez vsega greha; ali ona se je postavi podvrgla iz pokorščine; iz ponižnosti pa je prinesla dar revnih mater.
Pri darovanji božjega deteta v templju je stari Simeon v njem spoznal obljubljenega Izveličarja, oznanil ga pričujočemu ljudstvu ter ga radovaje se imenoval  «Luč v razsvetljenje nevernikom».
V spomin, da je Jezus svetu luč, sv. katoliška cerkev ta praznik voščene'sveče za službo božjo blagoslavlja. Tudi verni nosijo sveče blagoslovit.
Blagoslovljene sveče se prižgo, med pričujočo duhovščino razdele in vredi se slovesen obhod po cerkvi ali okoli cerkve, pri katerem se pojejo hvalne pesmi. Prižgane sveče v rokah dajejo na znanje veselje, da nas je luč Jezusove vere razsvetlila in naznanjajo naš trdni sklep, po tej sv. luči se vedno ravnati.
Tudi pri peti sv. maši po procesiji pričujoči blagoslovljene sveče prižg6 in pri evangeliji ter od «sanctusa» do zavživanja v rokah drže; od tod je temu godu tudi ime s večni ca.
S tem praznikom jenja tudi božična prazniška doba.
§ 47.
c) Navadne nedelje po sv. treh kraljih.
Po sv. treh kraljih je šest nedelj, ki nimajo lastnega imena, ampak jih le štejemo. Evangeliji teli nedelj nam pred oči stavijo Jezusa dvanajst let starega,   njegov prvi čudež v Kani,   kako je
147
ozdravil nekaj bolnikov, viharju zapovedaval in oznanoval izveli-čalni nauk.
Vseh šest nedelj pa ne pride vsako leto na vrsto, ampak pride jih po pet, štiri, tri, dve ali še celo ena sama, kakor je pred ali pozneje velika noč, po kateri je vravnano vse cerkveno leto. Nedelje, ki se tu izpuste, vstavijo se pa po 23. nedelji po binkoštih.
II.
Velikonočna   d.6"bet_
§ 48.
Velikonočna doba sploh.
Velikonočna prazniška doba nam zlasti pred oči stavi neskončno ljubezen Sina božjega, njegovo očitno življenje, njegove nebeške nauke in dela, njegovo' trpljenje, smrt, vstajenje in njegov vnebohod.
§ 49. Pripravljanje na velikonoč ali sveti postni čas (auadragesima).
Na velikonočni praznik se pripravljamo v postnem času s postom, molitvijo in premišljevanjem britkega trpljenja in smrti Jezusove v znamenje, da moramo tudi mi grehu umreti, ako hočemo z Jezusom vstati k novemu duhovnemu življenju.
Brez dvoma so kristijani začeli postiti se, ker so hoteli posnemati Jezusa, ki se je pred učitvijo postil 40 dni. Prav primerno so postni čas postavili pred velikonoč v znamenje namreč, da so hoteli vdeležiti se Jezusovega trpljenja.
Dandanašnji se sveti postni čas s pepelnično sredo začenja in postimo se razven nedelj ob vseh delalnikih, katerih je do velikonočne nedelje prav štirideset.
Pred šestim stoletjem pa ni bilo tako. Po nekaterih krajih se razven nedelje tudi niso postili veliki četrtek in veliko saboto, postili so se pa v ponedeljek in torek pred pepelnično sredo, in tak6 so tudi oni 40 dni posta imeli. — V spomin te navade nedeljo tega tedna še zdaj imenujemo «quinquagesima», t. j. petdeseti dan j)ral velikonočjo, ali tretjo pepelnično nedeljo.
Po druzih krajih se kristijani niso postili noben četrtek, v veseli spomin, da je Jezus ta dan postavil zakrament presvetega rešnjega telesa; zato so pa post za ves teden pred pričeli; od tod se še dandanašnji nedelja tega tedna zo-ve «sexagesima», t. j. šestdeseti' dan pred velikonočjo ali druga predpepelnična nedelja; postili so se tudi ti kristijani 40 dni.
10*
148
Zopet drugi kristijani se pa razven nedelj in četrtkov tudi ob sabotah niso postili, torej so pričeli post še eden teden poprej; od tod nedeljo tega tedna še zdaj imenujemo «septuagesima», t. j. sedemdeseti dan, ali prvo predpepelničrio nedeljo. — Kateri so se bili te šege poprijeli, imeli so le 36 dni posta, in imenovali so ga desetino celega leta, ki so jo preživeli v spokornem postu, pripravljajoč se na velikonoč.
Pa ne samo imena teh nedelj so se v cerkvi do današnjega dne ohranila, cerkev jih še zdaj skoro prav tako obhaja, kakor postne nedelje; sv. maše se v vijolični barvi ber6 in izpuščate se pri njih «gloria»  in «aleluja».
Postni čas je spokoren čas; to cerkev s tem kaže, da je dala pokori primerjene a) zapovedi in da je izstavila 0) šege, pokori lastne.
§ 50.
A) Cerkvene zapovedi za postni čas.
a)  Katoliška cerkev o postnem času prepoveduje ž eni to vanje in vse očitno razveseljevanje, ki je spokornemu duhu nasproti;
b)  sveta cerkev zapoveduje o postnem času vse delalnike od pepelnične srede do velikonočne nedelje post v pravem pomenu, t. j. zdržati se mesnih jedi in le enkrat na dan do sitega jesti.
Postna zapoved nas pod smrtnim grehom veže. Smrtno se torej ne pregreši le tisti, kdor to zapoved iz zaničevanja prelomi, ampak tudi, kdor iz sladnosti ali lahkomišljenosti to stori.
Postiti se v pravem pomenu je dolžan vsak kristijan, ki je 21 let star, ako ga ne izgovarja kak tehten vzrok.
Vzroki, ki od posta v pravem pomenu izgovarjajo, so:
a)  Nezmožnost; torej niso dolžni postiti se bolniki in oni, ki so ravno kar ozdraveli;
b)  stanovske dolžnosti, t. j. težka dela pri kmetovalcih, rokodelcih, poslih, dolge in težavne hoje.
Ta dva vzroka že sama človeka izgovarjata in ni mu treba nikjer iskati kakega posebnega privoljenja, ker cerkev noče nikdar nikomur škodovati  s katerokoli  zapovedjo.
Opomin: Razen štiridesetdanskega posta nam cerkev še veleva postiti se:
a)  V adventu ob sredah in petkili;
b)  ob kvaternih tednih ob sredah, petkih in sabotah;
c)  ob šesterih predprazniških dnevih: pred prečistim spočetjem Marije Device (7. grudna), pred božičnim dnevom (24. grudna), binkoštno saboto, pred sv. Petrom in Pavlom (28. rožnika), pred Velikim .Šmarnom (14. vel. srpana) in pred vsemi svetniki (31. vinotoka).
149
Tretja cerkvena zapoved nam še zapoveduje, ob petkih in sabotah zdržati se mesnih jedi, in to imenujemo zdržek.
Mesnih jedi zdržati se je dolžan vsak kristijan, kadar k pameti pride, ako ga ne izgovarja kak resničen, tehten vzrok. Tako so od te zapovedi izgovorjeni n. pr. bolniki, bolehni in slabotni, katerim postne jedi škodujejo ali ne dajo dosti moči; popotniki, ki postnih jedi ne dobivajo; posli, dokler ne morejo brez škode zapustiti službe, v kateri se jim dajejo le mesne jedi; vojščaki, ki le meso dobivajo; in sploh vsi, katerim škof ali v to pooblaščeni spovednik iz posebnih vzrokov privolijo meso jesti. — Ako je očetu kake družine privoljeno meso jesti, smejo ga tudi vsi, ki so v očetovi oblasti, ako ne pripušča premožnost, imeti dveh obedov (mesni in postni).
V  novejših časih škofje s papeževim privoljenjem post, kar tiče zdržek, zel6 zlajšujejo in v namestilo odločujejo kako drugo dobro delo.
Ob polajšanih postnih dneh se smč večjidel le pri južini meso jesti, zvečer ne in tudi rib pri mesu ne. — V ljubljanski škofiji je dovoljeno meso tudi zvečer vživati.
Sveta cerkev nam zapoveduje post in zdržek:
1.) Ker sta oba Bogu všeč; zakaj kakor z molitvijo svojo dušo, tako s postom Bogu posvečujemo in darujemo svoje tel6, torej je Bog sam pogostoma post priporočal. Jezus sam, njegovi aposteljni in sv. ljudje vseh časov so se postili;
2.) ker sta nam post in zdržek zel6 koristna; ž njima namreč ponižujemo svojo prevzetnost, brzdamo svoje po-željenje in delamo   pokoro za svoje  grehe ter   zadostujemo zanje.
V  postu nam sv. cerkev ne zapoveduje le posta, ona tudi želi, da te dni živimo v duhu pokore, da je z molitvijo posvečujemo in dobrimi deli, se tudi pripuščenega razveseljevanja ogibujemo in vdeležujemo njenih pobožnosti, n. pr. postnih pridig, križe-vega pota.
Zelo koristno je, v postu prostovoljno molitev ali kak prostovoljni zdržek naložiti si, ali kakošno pobožnost pričeti in opravljati; zlasti se postu prilega pobožnost križevega pota.
§ Bi.
B) Cerkvene šege v postu.
1.) Prvi postni dan, t. j. pepelnično sredo, sveta cerkev verne pepeli, t. j. v podobi svetega križa pepela kristijanom na glavo potresa, rekoč: »Spominjaj se, človek, da si pepel, in da se bodeš zopet spremenil v pepel.»
150
V prvih stoletjih krščanstva je sv. cerkev pepelila le očitne grešnike, ki so pričenjali ta dan naloženo očitno pokoro; sčasoma so se iz ponižnosti in pobožnosti tudi drugi kristijani med spo-kornike družili k pepeljenju. Leta 1091. je pa cerkveni zbor v Beneventu zapovedal splošno pepeljenje, kakoršno je dandanašnji v navadi, ki je pa tudi lepa in jako pomenljiva šega.
Pepel je namreč bil tudi v stari zavezi znamenje pokore, kakor v življenji kralja Davida beremo in pa od Ninivljanov; jjotem je pepel lepa podoba minljivosti vsega časnega, zlasti pepel, katerega katoliška cerkev pepelnično sredo potresa svojim vernim na glavo, ker je izžgan iz oljik, ki so bile cvetno nedeljo preteklega leta blagoslovljene. Torej nas pepel ne spominja le smrti, ampak nas vabi tudi k pokori, zlasti ob postnem času, in nas budi k ponižnosti.
2.) Duhovni se ogrinjajo z oblačili višnjeve barve; pri sveti maši se izpuščate «gloria»  in «aleluja».
3.) Od pete ali tihe nedelje se z višnjevimi prti zagrinjajo vse podobščine svetnikov po altarjih in vsa razpela po cerkvi, v spomin skrivnega življenja Jezusovega pred njegovim trpljenjem. Od te nedelje do velikonočne nedelje se pri sv. maši vse izpušča, kar koli razodeva kako veselje, n. pr. p s al m začetne molitve, hvalnica:  «Cast Očetu>, i. dr.
Postnih nedelj je šest, ki se tako-le imenujejo: 1.) prvo-postna ali pepelnična, 2.) kvaterna, 3.) brezimna, 4.) sredipostna (laetare), 5.) tiha (črna, passionis) in 6.) cvetna (dominica palmaruni).
Sveti veliki teden (hebdomas major).
Ves postni čas je sicer namenjen premišljevanju trpljenja in smrti Jezusove, zlasti pa zadnji teden, kateri imenujemo ali veliki teden, ker v njem nahajamo najvišje skrivnosti našega odrešenja, ali sveti teden, ker ga obhajamo s posebno pobož-nostjo. — Nemci ga imenujejo: «Charwoche», ali od latinske besede «carus», t. j. ljub, tedaj teden ljubezni, ali od stare nemške besede «char», t.j. bolečina ali trpljenje, torej teden bolečin ali Jezusovega trpljenja.
Veliki teden se prične z nedeljo, katero imenujemo cvetno nedeljo.
§ 53.
Cvetna nedelja (dominica palmarum). Ta nedelja se v latinskem jeziku imenuje «dominica palmarum«; v nemškem «Palmsonntag»;  po naše bi seji torej reklo  »palmova nedelja«, od palem, ki je cerkev blagosljavlja
151
to nedeljo. To ime pa pri nas ni prišlo v navado, menda ker nimamo palem. — Blagoslavljajo se pri nas oljike namesto palem, in verni prinašajo ta dan blagoslavljat tudi enoletne šibice, zlasti leskove, katerim sem ter tja butare pravijo in na nje navezujejo prvo zelenje in cvetje, ki je dobiti, in od tega cvetja je dobila cvetna nedelja svoje ime.
Ta dan nam cerkev pred oči stavi, kako da je Jezus, reven sicer, pa vender kot kralj sveta, veličastno jezdil na oslici v Jeruzalem, kamor ga je spremljala velika množica, potresala mu v čast in slavo pot z vejami, držeč palmove veje in oljike v rokah, veselo prepevajoča: «Hosana Sinu Davidovemu! češčen (slavljen) bodi, ki pride v imenu Gospodovem.» (Mat. 21.)
Palmove veje so znamenje veselja in zmage, ž njimi so nasproti hodili slavnim vojvodom po zadobljeni zmagi; oljike pa so znamenje miru. Vender pa spomin te vesele prigodbe za nas ni vesel god, ker se je Jezus jokal nad nehvaležnim in nestanovitnim ljudstvom, katero je za malo dni kričalo: »Križaj ga! križaj ga!» — Zato sv. cerkev vsa opravila tega dne obhaja v oblačilih vijolične barve.
Opravila, cvetni nedelji lastna, so:
1.) Blagoslavljajo se palme v spomin Jezusove častite hoje v Jeruzalem; palme so pa tudi znamenje, daje Jezus se svojim vstajenjem premagal smrt; oljike in druge zelene vejice so pa znamenje našega upanja, da bodemo s Kristusom častitljivi od smrti vstali.
Da bi se tega večkrat spominjali in po cerkvenem blagoslovu dosegli božjega varstva, verni palme ali oljike seboj na dom jemljo, obešajo jih na kak očiten kraj ter hranijo do cvetne nedelje prihodnjega leta.
2.) Jezusa posnemaje, ki je slovesno jezdil v Jeruzalem, gredo duhovni z vernimi v procesiji okoli cerkve s palmami ali oljikami v rokah v znamenje, da so in hočejo ostati zvesti služabniki in podložni nebeškega kralja. — Dospevši do velikih vrat, hočejo v cerkev, toda vrata so zaprta; tedaj jim petje kakor petje nebeških duhov iz cerkve doni, a tudi zunaj cerkve pevci pojo «hosana». Ko so se zunanji in notranji jjevci enekrati zvrstili, subdijakon s križem na vrata potrka, vrata se odpro, zunanji pevci se z notranjimi zedinijo ter po cerkvi grede, vsi eno pesem poj6. — Pač lepa podoba, da so po grehu bila človeku zaprta vrata nebeška in so Boga častili, molili in gledali le čisti an-geljski duhovi. Po Jezusovi smrti na križi so se pa nebeška vrata odprla, in ž njim so šli pravični v sveta nebesa ter se ze-dinili z angelji v čast in slavo božjo.
152
3.) Pri sv. maši se «passion» bere ali poje. »Passion« se pravi po naše »trpljenje*, in tako se imenuje tisti oddelek vsakega štirih sv. evangelijev, v katerem sv. evangelisti popisujejo Jezusovo trpljenje. «Passion» cvetne nedelje je iz evangelija sv. Mateja. Med «passionom» duhovni in verni palme ali oljike v rokah dr^že v znamenje, da Jezusa tudi v največjem poniževanji njegovem spoznajo za svojega kralja in mu hočejo stano vitno zvesti ostati ter mu nočejo skazane časti nikdar več odtegniti, tedaj ne posnemati judovskega ljudstva v Jeruzalemu, ki mii je »hosana* klicalo cvetno nedeljo, v petek pa že kričalo:  »Križaj  ga!»
Pri besedah: «Jezus je svojo dušo izdihnil«, duhovni in verni na obe koleni pokleknejo v znamenje velike žalosti in v znamenje, da molijo neskončno ljubeznjivega Izveličarja na tihem.
Ako je več duhovnov pri cerkvi, »passion« pojo. Eden poje, kar evangelist pripoveduje; eden, kar je Jezusovih besedi; eden, kar je Ana govoril; eden, kar Kaj f a; eden, kar Peter; eden, kar dekla; eden, kar Pilat: vsi skupaj pa, kar jih je govorilo več ob jednem.
V  torek se pri sv. maši bere «passion» iz svetega Marka, v sredo iz sv. Luka, v petek pa se med drugimi obrednimi molitvami tega dne bere »Gospodovo trpljenje* iz sv. Janeza.
V  znamenje žalosti nad Jezusovim trpljenjem se veliki teden nobeden god ne obhaja ; tudi se ne bere črna sv. maša, zakaj pri žalostnem premišljevanji Jezusovega trpljenja utihne vsaka druga žalost.
§  54.
Velika sreda.   Jutranjice (matutinum, Mette).
Opomin: Judje so dan šteli po solncu od zahoda do zahoda; mi ga štejemo od polunoči do polunoči. Od tod izliaja, da je pri nas konec dneva, kar je bilo pri Judih začetek dneva. Naše srede večer je judovskemu četrtku jutro, i. dr.
Veliko sredo popoludne se začne premišljevanje Jezusovega trpljenja, in sicer s tem, da se v cerkvah prepevajo jutranjice, t. j. jutranje duhovske molitve. ■— Nemci te molitve imenujejo: «Mette», ki je prikrajšana beseda iz latinske «matutinum», to je jutranjice ali jutranja molitev.
Prav tako se godi tudi veliki četrtek in petek.
Jutranjice teh treh dni so sestavljene iz psalmov, žalostnih pesmi Jeremijevih in beril, ki merijo na trpljenje Jezusa Kristusa.
V  znamenje žalosti se konec psalmov izpušča navadni hva-lilni sklep:   «Cast bodi Očetu in Sinu  in  sv. Duhu»,   i. dr.
153
Zalostnice ali otožnice ali žalostne pesmi so tiste pesmi, v katerih prerok Jeremija objokuje pogin jeruzalemskega mesta zavoljo pregreh judovskega ljudstva, in Izveličarjevo trpljenje popisuje v preroškem duhu. Te pesmi naj nas opominjajo, da so naši grehi zadolžili Jezusovo trpljenje ter naj nas budijo k spreobrnjenju in pokori, torej se končavajo z besedami: «Jeruzalem, Jeruzalem, spreobrni se k Gospodu, svojemu Bogu!» — Jeruzalem namreč nas grešnike pomenja.
Med petjem je na listovi strani pred altarjem postavljen tri-voglat svečnik, na katerem je nataknjenih 15 voščenih sveč: ob robu 14 rudečih, bela pa na vrhu. Konee vsacega psalma se ena rudečih sveč ugasne, tako da le bela še gori. To ugasovanje pomenja, da so aposteljni in učenci Jezusa zapustili v njegovem trpljenji. Med prepevanjem Caharijeve hvalne pesmi se sveče tudi na altarji pogase v znamenje, da je hudobno judovsko ljudstvo preganjalo tudi preroke in božje poslance.
Po odpeti poslednji vrsti hvalne Caharijeve pesmi strežnik belo gorečo svečo se svečnika sname, nese jo pred altar ter jo kleče na listovi strani nad altarjem v roki drži v znamenje, da je z Jezusovo smrtjo na videz ugasnila luč sveta. Ko se začne peti vrstica: »Kristus je bil za nas pokoren* i. dr., strežnik vstane, svečo nese za altar, kjer jo v znamenje, da je Jezus šel pred pekel pravične tolažit, očem vernih toliko časa odtegne, da se psalm «miserere» izmoli ali odpoje in odmoli sklepna molitev. Po končanem ropotu strežnik belo, gorečo svečo zopet na svečnik natakne v znamenje Jezusovega vstajenja.
Ko duhoven sklepno molitev odmoli, s paličico na stopnice pred altarjem nekoliko udari, in tedaj se začne tudi v cerkvi ali pred cerkvijo velik ropot, ki nas opominja divjega vpitja Judov in strašnih prigodeb v prirodi ob Kristusovi smrti. — Po tem ropotu tem jutranjicam pravijo Nemci  «Pumpermette».
§ 55. Veliki četrtek (coena Domini, Grundonnerstag).
Veliki četrtek je spomin, da je Jezus pri zadnji večerji postavil presveto rešnje telo; sv. cerkev imenuje ta dan torej tudi «Grospodovo večerjo* (coena Domini).
Judje so k velikonočnemu jagnjetu in opresnemu kruhu jedli neka zelena grenka zelišča. To šego so posnemali po nekaterih krajih menda tudi kristijaniv ter so ta dan jedli le zelenjad, ki je bila ravno takrat dobiti. Še zdaj, pravi pisalec Himioben, so družine, ki imajo veliki četrtek zelena zelišča pri jedi. — In od te šege je menda nemško ime «Griindonnerstag».
154
Cerkvene Šege velieega četrtka naznanjajo veselje in žalost 5 veselje nad presv. rešnjim telesom, s katerim nam je skazal Jezus svojo neskončno ljubezen; in žalost zavoljo njegovega britkega trpljenja, ki se je pričelo ta dan.
Šege velieega četrtka so:
1.) Sv. razpelo na velikem altarji   se   ogrne z belim  prtom.
2.) Sveta maša se v beli obleki bere; mašnik «gIoria» veselo zapoje, na koru mu slovesno odpevajo; oboje petje pa spremljajo vsi zvonovi z zvonika v znamenje veselja. Ali kmalu se žalostni spomin Jezusovega trpljenja povrne, slovesno petje neha, zvonov in zvončkov veseli glasovi utihnejo ter molče- do sabote, in namesto zvonov lesena drdra (ropotulja) z zvonika drdra (ropota), in namesto zvončkov klepetci pri sv. maši dalje klepečejo.
Zvonovi in zvončki utihnejo v znamenje velike žalosti; zvonovi pa tudi pomenjajo aposteljne, ki so bili namenjeni, Jezusove, nauke, po svetu razširjati, kakor zvonovi svoje glasove; utihnili zvonovi torej naznanjajo, da so aposteljni zapustili Jezusa v njegovem trpljenji in da se spodobi tem sv. dnem še večja tihota, kakor drugemu postnemu času.
Drdre in klepetci so znamenje žalosti, pomenjajo pa tudi hrup nekdanjega preganjanja vernih kristijanov zavoljo Kristusa.
Veliki četrtek se bere le ena sv. maša v vsaki župnijski cerkvi. ■— Pri tej sv. maši mašnik tri hostije posveti, eno za mašo tega dneva, drugo za veliki petek, tretjo pa za božji grob v monštranco; prvo mašnik pri sv. obhajilu zavžije, dve drugi pa spravi v kelih, kateri zakrije.
Ker le en mašnik ta dan bere sveto mašo, drugi pričujoči duhovniki iz njegovih rok prejmo sv. obhajilo, kakor so je tudi aposteljni pri zadnji večerji prejeli iz Jezusovih r6k. — Želeti je, da bi se njim družilo tudi veliko vernikov.
3.) Po sv. maši se kelih se sv. hostijama v slovesni procesiji prenese v poseben kraj, kjer se hrani do prihodnjega dne. — To prenesenje pomeni Jezusovo pot na oljsko goro po zadnji večerji.
4.) Potem se odkrijejo vsi altarji. t. j. ves lišp se jim odvzame; med tem opravilom duhoven moli 21. psalm , v katerem je bilo marsikaj prerokovano od Izveličarja, zlasti pa, da bodo njegova oblačila med-sc razdelili in vadljali za njegovo suknjo. — To opravilo pomenja globoko cerkveno žalost in Jezusovo zapuščenjc.
5.) V stolnih ali škofovskih cerkvah škofje sveta olja blagoslavljajo in noge umivajo dvanajst starčkom. Umivanje nog nam kaže neskončno ponižnost Gospodovo, radi katere je Jezus noge umival aposteljnom pri zadnji večerji, ter nas opominja, ponižnim
155
biti in Jezusa častiti in ljubiti v najubožniših in najmanjših udih njegovega duhovnega telesa
Tudi opati v samostanih in katoliški vladarji ta dan revnim starčkom noge umivajo; papež v Rimu pa dvanajstim duhovnom.
Veliki četrtek popoludne je duhovno opravilo, kakor prejšnji dan.
§ 56.
Veliki petek (parasceve).
Veliki potek je smrtni dan našega Gospoda in Izveličarja, Jezusa Kristusa. Ta dan ni praznik, je pa dan največje žalosti. Sveta cerkev ta dan britko trpljenje Jezusovo obžaluje in grehe vsega človeškega rodu, ki so krivi Jezusovega trpljenja in njegove smrti.
Vse šege tega svetega dneva le žalost naznanjajo. Daritev sv. maše, veseli spomin krvave daritve na križi, se ta dan ne obhaja, ker nam je živo pred očmi Jezusova daritev na križi. (Glej. § 12, 6.)
Šege   tega  dneva  so te-le:
1.) Od začetka duhovnega opravila se sveče na altarji ne prižgo in tudi v svetilnici se luč ugasne v znamenje, da je ta dan tako rekoč ugasnila luč sveta, ker je Jezus umrl. — Razpela so s črnimi prti ogrnjena; tudi duhovni v črnih oblačilih k altarju pristopijo, vležejo se na njegove stopnice, nekoliko časa bridko smrt Jezusovo obžalujejo ter ponižno molijo njegovo neskončno ljubezen, iz katere se je za nas daroval na križi*.
2.) Potem duhovni vstanejo in mašnik, ki opravlja opravilo današnjega dne, gre k altarju in na listovi strani bere iz svetega pisma stare zaveze oddelek, v katerem je vstajenje Izveličarjevo bilo napovedano, bralec (lector) ga pa pred altarjevimi stopnicami poje. — To berilo je vsi službi božji tega dneva predpostavljeno, da nam je v nekoliko tolažbo pri premišljevanji bridkega trpljenja. To berilo se konča z molitvijo: Jezusovo trpljenje nam bodi v izveličanje!
3.) Zdaj se bere tisti oddelek iz sv. pisma, v katerem je zapovedano, kako naj Judje zakoljejo in jedo velikonočno jagnje, ki je bilo predpodoba Izvcličarjeva. Zato se potem bere ali poje (kakor cvetno nedeljo) «passion» ali trpljenje Jezusovo, kakor je nam je popisal sv. Janez v dokaz, da je bilo ta dan v resnici darovano pravo velikonočno jagnje nove zaveze.
4.) Po «passionu» poje mašnik molitve za vse ljudi; za papeža, škofa, vso duhovščino, za cesarja in vse verne, za kršče-vance. krivoveree in razkolnike ali ločenec, za Jude in hevemike.
156
Pred vsako molitvijo z besedami: »Kolena pripognimo* (flcc-tamus genua) dijakon pričujoče verne k molitvi vabi, subdijakon pa jim veleva zopet vstati, rekoč: »Levate*, t. j. vzdignite se. Le pred molitvijo za Jude se kolena ne pripognejo v znamenje studa, da so Judje poklckovaje zasramovali Jezusu.
Te molitve so pač živ dokaz krščanske ljubezni sv. katoliške cerkve. Kakor je Jezus pred svojim trpljenjem molil za svoje apo-steljne in vse verne, na križi pa še celo za svoje sovražnike in morilce, prav tako moli tudi njegova sv. cerkev veliki dan našega odrešenja s srčno željo, da bi se vsi ljudje izveličali in nikdo ne pogubil. In tako sv. cerkev kaže, da sovraži in zametuje le greh in zmoto, grešnike in zmotence pa miluje in za nje moli.
5.) Po dokončanih teh molitvah mašnik s črnim prtom zakrito razpelo v roke vzame ter je polagoma razkriva; v spomin, da so bili Jezusu slekli oblačila, trikrat poj6č: »Glejte, les križa, na katerem je viselo izveličanje sveti« — »Pridite, častimo», mašniku pevci vselej odpoj6.
Ko je mašnik odkrito razpelo, znamenje našega odrešenja, pokazal ljudstvu, nese je na pripravljeni, s črnimi prti pogrnjeni kraj, položi je tam na črno blazinico v spomin, daje bilo Jezusovo tel6 položeno v grob; potem se poda na svoj kraj, izzuje si črevlje, razpelu bližaje se trikrat pred njim poklekne, ter mu iz ponižnosti le noge poljubi. — Prav tako pričujoči duhovni in verni svetemu križu čast skazujejo. Med tem češčenjem sv. križa se na koru pojejo »Očitanja« (improperia), s katerimi se judovskemu ljudstvu naštevajo brezštevilne dobrote, koje je Jezusu po-vračevalo s toliko nehvaležnostjo.
6.) Ko je češčenje sv. križa končano, gredo duhovni v procesiji po kelih, v kateri ste bili v četrtek položeni posvečeni hostiji, prineso ga na veliki altar in potem se pričn6 opravila, ki so namesto sv. maše; namreč: mašnik v kelih vina in vode vlije, nekaj molitev opravi, med katerimi je tudi «Očenaš», eno sveto hostijo z desnico s pateno vred nad desno ramo povzdigne, zlomi jo potem precej nad kelihom, kakor pri sveti maši, mali košček v kelih spusti, le zadnjo molitev pred sv. obhajilom moli, obhaja se s sveto hostijo in zavžije vino z malim kosčekom svete hostije iz keliha.
7.) Drugo hostijo v monštranco dene, katero z belim zagri-njalom ogrne in v slovesni procesiji nese v posebni, v to napravljeni kraj, ki nam pred oči stavi Jezusov, v skalo vsekani grob, ter sveto rešnje telo tam izpostavi med lučicami in cvetlicami.
Ta kraj imenujemo božji grob, ki je po raznih krajih različno napravljen, olepšan in razsvetljen. Večjidel pa je vpodobljen grob, v skalo vsekan, na Jožef Arimatejevem vrtu blizo Kalvarije,
157
od kodar se v daljni daljavi nižje vidi jeruzalemsko mesto; okoli groba so vrtna drevesa in cvetlice, pred grobom pa straža. — Da bi pač množica, ki ta in prihodnji dan obiskuje božji grob, vselej navdana bila s pravim spokornim duhom in se vselej spodobno vedla, kakor je svetima dnevoma in svetemu kraju pristojno! — Obiskanje božjega groba nam vpodobuje pobožne žene in aposteljne pri Jezusovem grobu.
§ 57.
Vilika sobota (sabbatum sanctum).
a) Dopoludne.
Velika sabota nas spominja, da je Jezusovo telo v grobu počivalo med tem, ko je njegova duša šla pred pekel, pobožne duše stare zaveze tolažit, oznanovaje jim dovršeno odrešenje.
Sveto mašo sme, kakor v četrtek, tudi ta dan le en masni k v slednji župnijski cerkvi brati; sv. obhajilo se kakor veliki petek tako tudi danes zdravim vernim ne deli; altarji so tudi še brez vseh lepotij, brez prtov, tabernakelj je odprt in prazen, sv. razpelo v posebnem kraji na črni blazinici na tleh leži, zunaj božjega groba v cerkvi ne gori nobena luč, ne na altarjih, ne pred altarji, ne v svetiInicali.   Vse naznanja, da Jezus mirno počiva v grobu.
Vender pa molitve in opravila velike sabote že vse na vstajenje Jezusovo merijo, in so te-le:
1.) Blagoslavljanje ognja. •— Pred cerkvijo se iz kremena ukreše ogenj, s katerim se zažge nekoliko drv ali oglja; ta ogenj mašnik blagoslavlja in ž njim se potem vse tri sveče na stalnici s tremi roglji užgo. — Ogenj se iz kremena izkreše v znamenje, da je podlagni ali stalni kamen našega izveličanja Jezus, iz katerega izhaja luč, ki nas razsvetljuje.
Potem mašnik pet kadilnih zrn za velikonočno svečo blagoslavlja.
Ko so se ostanki sv. olja na blagoslovljenem ognji sežgali, poda se duhovščina v cerkev. Dijakon nese stalnico s tremi roglji, na vsak rogelj je nataknjena bela sveča; k velikemu altarju grede svečo za svečo z blagoslovljenim ognjem užge, in sicer prvo precej pri vstopu v cerkev, drugo sredi cerkve in tretjo pred velikim altarjem. Ko je vsaka sveča užgana, dijakon se stalnico vselej poklekne in vsi drugi ž njim vred; dijakon povzdigne glas ter zapoje: »Luč Kristusova»; vsi drugi duhovni mu poje odgovarjajo: «Bogu bodi zahvala«; namreč zato, da smo po Kristusu spoznali trojedinega Boga. — Palica ali stalnica s tremi roglji namreč pomenja presveto Trojico.
158
2.) Blagoslavljanje velikonočne sveče, ki nam pomenja Jezusa, vstalega od smrti.
Ko se sveča začne blagoslavljati, še ne gori, v znamenje, da Gospod še počiva v grobu. Začne se blagoslavljati s prelepo hvalno pesmijo na častito vstajenje Kristusovo; med petjem clija-kon pet blagoslovljenih kadilnih zm v podobi križa vanjo vtakne, kar pomenja maziljenje Jezusovega telesa in pet ran Gospodovih; potem s triroglja eno svečo sname ter ž njo velikonočno svečo prižge v znamenje, da se je Jezus oživil se svojo božjo vsega-mogočnostjo; in poslednjič vse svetilnice po cerkvi piižge. — Blagoslovljena velikonočna sveča se na evangeljsko stran k altarju postavi in se odslej do praznika vnebohoda pri vsaki slovesni službi božji prižiga. Pozneje se tudi vse druge sveče na altarji prižg6 v znamenje, da vsa luč, t. j. po aposteljnih razširjeni sveti nauk, izhaja od Kristusa.
3.) Prerokovanje. Bere se dvanajst oddelkov iz svetega pisma stare zaveze, v katerih se pripovedujejo poglavitniša prerokovanja in predpodobe, ki so se spolnile nad Jezusom.
4.) Blagoslavljanje krstne vode (glej § 73).
5.) Poslednjič se daritev svete maše v beli barvi opravlja. V starih časih je bila ta sv. maša v velikonočni noči, zato se njene molitve vjemajo s to nočjo in vstajenjem Kristusovim. Ko mašnik «Gloria» zapoje, vsi zvonovi v zvoniku in zvončki po cerkvi zadone, vernim veselo oznanovaje častito vstajenje Jezusovo. — Po prebranem listu mašnik veselo «Alelujo» trikrat vselej z nekoliko   vzdignjenim  glasom zapoje, kar se mu odpeva
enako na koru.
*
Beseda «Aleluja» se zlasti o velikonoči in vsem velikonočnem času pogostoma pristavlja masnim in družim cerkvenim molitvam, zlasti psalmiškim «antifonam». Vzeta je iz hebrejskega jezika in v našem jeziku pomenja: «Hvalite Gospoda« ali «Bog bodi hvaljen*. — S pogostim ponavljanjem te besede nas cerkev opominja, da se ljubemu Izveličarju brez prenehanja zahvaljujmo ter ga hvalimo zavoljo njegovega častitljivega vstajenja. Sv. Avguštin ti navadi še drug lep vzrok pridevlje, govoreč: Velikonočni čas (od velikenoči do binkošti) nam pomenja večno izveličanje v nebesih, kjer bomo se svetniki zedinjeni, Boga brez prenehanja hvalili; postni čas pa je podoba sedanjega minljivega in betežnega življenja, kjer nam je s hudim nagnjenjem vojskovati se, grehe objokovati in po nebeški domačiji izdihovati in hrepeneti. V sedanjem življenji še le pričakujemo večnega izveličanja, deležni ga pa še nismo. Torej »Aleluja« pristuje veselemu velikonočnemu času, ne pa žalostnemu postu. — Beseda «Aleluja» se sicer rabi tudi ob družili letnih časih,  če prav ne tako pogostoma, ker smo
159
Jezusu vedno hvalo dolžni še posebno zavoljo njegovega vstajenja, zlasti se pa rabi ob nedeljah, ker je vsaka nedelja spomin Izve-ličaijevega vstajenja.
b) P o p 61 u d n e.
Velike sabote popoludne nam velikonočno jutro predočuje; torej se ob določenem času vesele velikonočne jutranjice poj6.
Po dokončanih jutranjicah mašnik z duhovščino gre v božji grob, ondi presveto rešnje tel6 s kadilom pokadi, z monštrance belo, tanko ogrinjalo sname in monštranco v roke primši trikrat, vselej z zvišanim glasom, zapoje «Aleluja». Prav tako mu pevci odpevajo. Potem mašnik prične velikonočno pesem: «Kristus je od smrti vstal.» Nato se presveto rešnje telo v procesiji iz cerkve nese med petjem in zvonenjem, da vstalega Izveličarja moli krščanska obilna množica, ki se je zbrala to popoludne k svetemu opravilu. — V cerkev vrnivši se, mašnik presv. rešnje tel6 na altar postavi, hvalno pesem «Te Delim laudamus» zapoje in potem po odpetem »Tantum ergo» in «Genitori» s presvetim zakramentom vernim slovesni blagoslov da.
§ 58. Velika noč (pascha).
Velikonočno nedeljo ali o vuzmi (vskrs, vskrsenije) obhajamo spomin častitljivega vstajenja Jezusa Kristusa. Ta god in praznik je v katoliški cerkvi vedno bil prvi in poglavitni dan, ali kakor ga sv. Gregor imenuje: «Naj večji vseh praznikov in kralj vseh dni»; zakaj Jezusovo vstajenje je porok našega odrešenja, podlaga naši sveti veri in poroštvo našega vstajenja.
Cerkev ta god imenuje «Pasa» ■— praznik. «Pasa» ali «pascha» je hebrejska beseda in se po naše pravi «memohod». Judje so ta praznik obhajali v spomin, da je morilni angelj v Egiptu memo izraelskih prebivališč, z jagnjetovo krvijo zaznamovanih, memo šel med tem, ko je moril prvorojenstvo po Egiptu, in v spomin svojega rešenja iz sužnosti egiptovske.
Naša sveta cerkev z vso pravico ta god «Paseha» imenuje, zakaj dan vstajenja Jezusovega je zares m e m o h o d, in sicer memo žalosti v veselje, memo smrti v življenje, memo satanove sužnosti v prostost božjih otr6k.
Nemci imenujejo velikonočni čas »Ostem* in veliko nedeljo «Ostersonntag».— «Ostcrn» je pa menda iz stare nemške besede  «Urstend»/t. j. vstajenje.
Vrlikanoč je vselej v nedeljo, in sicer prvo nedeljo po šipu (polni luni) po 21. sušcu, ko sta noč in dan enako dolga.
Po veliki noči se ravnajo vsi daljni Gospodovi prazniki, ki se torej imenujejo premakljivi, n. pr. vnebohod,   ki je vselej 40 ;
160
binkošti, ki so vselej 50; sv.Trojice, ki je vselej 57 in presv. rešnjega telesa, ki je vselej za 60 dni po veliki noči. In tudi število nedelj po sv. treh kraljih in po binkoštih se ravna po nji.
Vsa opravila velikonočnega praznika naznanjajo veselje nad vstajenjem Gospodovim; so pa ta-le:
1.) Altarji so, kolikor cerkev premore, okrašeni, na veliki altar je postavljena podoba vstalega Jezusa z belo-rudečim ban-dercem v roki, ker je smrt in pekel premagavši iz groba vstal ter nam zadobil mir s svojo krvijd. Zraven velikega altarja pri vsaki očitni službi božji velikonočna sveča gori.
2.) Duhovni se oblačijo v najlepša bela oblačila, ki jih ima cerkev; pri sveti maši se po odbranem listu vesela «Aleluja» večkrat ponavlja in tudi besedam: «Ite missa est» konec maše se pristavite dve «Aleluji», ki verne opominjate, da se naj tudi doma spominjajo Gospodovega vstajenja.
Vsaka krščanska družina in še celo najubožniša družinica si za ta dan nekoliko mesa, kruha, jajec in hrena preskrbi, da sijih blagoslovit ter jih veselega srca vživa in kaj rada prijateljem in znancem in še celo ptujcem ž njimi postreza.
Od starodavnih časov so v navadi piruhi ali pisanke, to je kuhana in rudeče pobarvana jajca, ki tudi naznanjajo vstajenje Gospodovo. Jajčeva lupina naznanja Jezusov grob, kateri je predrl Jezus iz lastne moči; rudeča barva pa veselje, ki je zlasti nedolžni otročiči s piruhi imajo.
Velikonočni praznik se v cerkvi vso osmino obhaja v znamenje vednega veselja nad Jezusovim vstajenjem; zapovedan praznik je pri nas dandanašnji pa le še ponedeljek.
§ 59. Povelikonočni dnevi in prazniki.
Velikonočni dobi še prištevamo 40 dni pp veliki noči v spomin, da je Jezus po svojem vstajenji še 40 dni bival na svetu, preden je v nebesa šel. Spomin njegovega vnebohoda 40. dan po veliki noči, ki je vselej četrtek, obhajamo in ga A7neb6hod imenujemo. Ta praznik torej velikonočno dobo sklejm.
Povelikonočna doba šteje pet nedelj. Prva nedelja se imenuje tudi bela nedelja, v spomin, da so hekedaj tisti, ki so bili veliko saboto krščeni, to nedeljo zadnjikrat nosili belo oblačilo, katero so prejeli pri sv. krstu.
Evangelij prve nedelje nam pripoveduje prikazen Jezusovo po vstajenji, pri kateri je aposteljnom dal oblast, grehe odpuščati; •evangelij druge nedelje nam oznanuje priliko o dobrem pastirji, ki da življenje za svoje ovce; evangeliji tretje,   četrte in pete
161
nedelje pa so iz Jezusovega tolažilnega govora po zadnji večerji, s katerim jih zastran svoje ločitve tolaži, obeta svetega Duha ter jih opominja k molitvi.
V velikonočno dobo je sv. cerkev vvrstila štiri procesije, ki so od starodavnih časov že v navadi, in sicer procesijo na sv. Marka dan (25. malega travna) in v ponedeljek, torek in sredo po peti nedelji ali pred vnebdhodom Gospodovim.
Obhod na sv. Marka daii je 1. 590. vpeljal sv. papež Gregor veliki v odvrnjenje kuge, ki je tiste čase grozno razsajala.
Obhode pred vneb6hodom Gospodovim pa je leta 469. prvi obhajal sv. Mamert, škof Vi en s k i na Francoskem, v očitno prošnjo, da bi Bog njegosTo škofijo rešil velicih nesreč, kuge, slabih letin in požarov, ki so bile njegovo škofijo zadele; kmalu pa so bili vpeljani po vseh krščanskih krajih.
Dandanašnji te tri procesije obhajamo zlasti s prošnjo, da bi nas Bog obvaroval vojske, kuge in lakote; po kmetih in malih mestih gred6 procesije po polji, da bi se tolikanj gorečniše vnela naša molitev za ohranjenje nadepolne žetve. Obhajamo jih prav pred Kristusovim vnebohodom, kakor da bi hoteli Jezusu prav pred njegovim odhodom naročiti vse svoje potrebe, da jih nese v nebesa svojemu in našemu očetu.
Ves ta teden imenujemo ali prošnji teden, ker v njem svoje prošnje pošiljamo v nebesa, ali križev teden, ker se pred procesijami nosi križ.
§ 60.
Vnebčhod Gospodov (ascensio).
Praznik vnebohoda Jezusovega nas spominja tistega trenutka, ko je Jezus vpričo svojih aposteljnov in učencev v nebesa šel na oljski gori.
Sv. pismo nam to prigodbo tak6-le pripoveduje: »Jezus je peljal svoje učence venkaj v Betanijo (na oljsko goro) in je svoje i-oke vzdignil in jih blagoslovil. In prigodilo se je, kadar jih je blagoslavljal, ločil se je od njih in je v nebesa šel. (Luk. 24, 50, 51.) — Vpričo njih se je vzdignil in oblak ga je vzel izpred njihovih oči. In ko so ga gledali v neb6 iti, glej! stala sta. dva moža pri njih v belih oblačilih in sta rekla: Možje Galilejci! Kaj stojite tukaj in gledate v nebo? Ta Jezus, kateri je bil vzet od vas v neb6, bo tako prišel, kakor ste ga videli iti v nebo\»   (Ap. dj. 1, 9 do 11.)
Aposteljni so bili z nekako otožnostjo napolnjeni, ko so videli Jezusa se ločiti; nekaka otožnost prevzame tudi sv. cerkev pri spominu Jezusove ločitve, vender pa otožnost premaga veselje
" ,                                                                            11
162
nad poveličanjem njegovim , ko je njegova človeška narava bila povzdigiijena nad vse stvari in je od tod tedaj deležna neskončnega veličastva njegove božje narave. Zato se ta dan od starodavnih časov veselo obhaja, in sicer 40. dan po Veliki noči, ki je vselej četrtek, ker je Jezus po ustnem izročilu 40. dan v četrtek ob šestih, t. j. opoludnč, v nebesa šel.
Temu godu lastne šege so:
a)  Velikonočna sveča se ugasne pri slovesni sv. maši po sv. evangeliji, v katerem se Jezusov vnebohod pripoveduje, in se od altarja vzame v znamenje, da s tem praznikom j en j a velikonočna doba;
b)  podoba vstalega Izveličarja so po evangeliji z altarja vzame in odnese;
c)  v stolnih cerkvah se po nekaterih krajih opoludne duhovni snidejo k molitvi, po kateri se da blagoslov se presv. rešuj i m telesom.
Tudi  ta praznik ima svojo osmino.
HI.
Binkoštna   doloa,-
§ 61. Binkoštna dtiba sploh.
Binkoštna doba nam pred oči stavi neskončno ljubezen sv. Duha, ki vernim deli sad odrešenja ter jih posvečuje po cerkvi, ki jo je na zemlji vstanovil Jezus Kristus.
§ 62. Predbinkoštni dnevi ali pripravljanje na binkošti.
Predbinkoštni dnevi ali pripravljanje na binkoštni praznik sega v velikonočno dobo, kar očitno naznanjajo evangeliji že od četrte nedelje po Veliki noči, ki naše oči povzdigujejo do sv. Duha, katerega je Kristus obljubil aposteljnom in svoji cerkvi.
Da se na binkoštni praznik posebno skrbno pripravljamo, opominja nas pa zlasti predbinkoštiia sabota. To saboto je namreč zapovedan post, nam v opomin, da sta jDost in molitev najboljše pripravljanje na darove sv. Duha.
Binkoštna sabota se skoro prav tako obhaja, kakor velika sabota:
a) Ta dan se tudi bere prerokovanje iz svetega pisma stare zaveze, toda le šest prerokovanj od Izveličarja in prihoda sv. Duha, ki so se v novi zavezi natanko dopolnila;
163
b)  tudi se krstna voda blagoslavlja;
c)  pri  «Gloriji»  slovesne sv. maše tudi vsi zvonovi zazvone v znamenje veselja nad prihodom sv. Duha.
§ 63.
Binkoštni praznile (Duhovo, pentekoste).
1.) Binkoštni praznik jo spomin prihoda svetega Duha in je vselej v nedeljo.
Opomin: NaSa beseda binkošti, kakor nemška «Pfing-sten», je izvajana iz grške besede «pentekoste», ki pomenja «petde8et»; binkoštni dan je namreč petdeseti dan po vstajenji Gospodovem.
Sveto pismo (Apostolsko dejanje 2, 1—4.) nam prihod svetega Duha tak6-le opisuje:
«Ko je bilo petdeset dni dopolnjenih, bili so aposteljni vsi skupaj na tistem mestu. In vstal je nanagloma z neba šum, kakor prihajajočega silnega piša, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. — In so se jim prikazali razdeljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih slehernega. — In vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom, in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sv. Duh dajal izgovarjati.»
2.) Binkoštni dan je spomin dneva, ko se je ustanovila vidna krščanska cerkev, katera se je ta dan začela. To pripoveduje ajDostoljsko dejanje tako-le:
«Ko je bil prišel sv. Duh nad aposteljne, apostelj Peter stopi pred zbrano množico, ter Jezusa, križanega in vstalega Mesijo, oznanuje. Ko so pa to slišali Judje, zbodlo jih je v srce, in so rekli Petru in unim aposteljnom: »Možje, bratje, kaj nam je storiti ?» Peter pa jim je rekel: «Spokorite se in dajte se krstiti sleheren izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje svojih grehov in prejeli bote dar svetega Duha, Zakaj vam je dana obljuba in vašim otrokom, in vsem, kateri so daleč, katere koli bo poklical
Gospod, naš Bog.....»   «Kateri so njegov nauk sprejeli, bili so
krščeni; in pridružilo se je tisti dan okoli tri tisoč duš.» (Ap. dj. 2, 37,  38,  39,  41.)
Binkoštni praznik je torej izmed najvišjih godov; zakaj odrešenje bi nam ne bilo nič pomagalo, ako bi ne bil prišel sveti Duh, ljudem delit milosti, ki jih je Jezus pridobil s svojo smrtjo na križi. Sv. Duh je prišel nad aposteljne; aposteljni so ga pa s poklado rok ali v zakramentu sv. posvečevanja izročili svojim naslednikom, da oznanujojo neizkaljeni nauk Jezusov, da svete zakramente delijo in verne vodijo v večno življenje. Sveti Duh nas v zakramentih posvečuje,   grešnike v otroke božje  spreobrača  in
vse nadnaravne dari deli vernim.
11*
164
Ta praznik je ime binkošti zadobil ali zato:
a)  ker je sv. Duh prav petdeseti dan po Veliki noči prišel nad aposteljne, ali pa
b)  zato, ker je bil tisti dan tudi judovski binkoštni praznik, ki so ga Judje tudi petdeseti dan po velikonočnem prazniku obhajali v spomin postavodaje na sinajski gori, ali 50. dan po izhodu iz Egipta. ■—■ Tako bi bile judovske binkošti predpodoba krščanskih binkošti.
Binkoštni god se s sedmino obhaja; zapovedan praznik je pa le še ponedeljek.
V spomin prihoda sv. Duha nad aposteljne dele škofje ta dan v svojih stolnih cerkvah zakrament sv. birme; po druzih krajih pa ali pred praznikom ali po prazniku.
§ 64.
Pobinkoštni sv. časi.
a) Nedelj e.
Pobinkoštni dobi se prišteva ves čas od binkošti do adventa. V tem času navadno 24 nedelj štejemo; a jih je pa tudi ali manj ali več, kakor je velika noč, prej ali pozneje; ako jih je manj, bere se v nedeljo pred adventom sv. maša 24. nedelje po binkoštih, 23. ali 22. teden se pa izpustita; če jih je pa več od 24., vvrstijo se pred 24. nedeljo tiste nedelje,  ki so ostale po sv. treh kraljih.
Pobinkoštna doba je najdalja vsega leta in nas uči, da cerkve ne bode konec do končanja sveta, ter nas opominja, božje dobrote pogostoma premišljevati in se jih s hvaležnim srcem veseliti: — uvrstena sta pa tej dobi tudi dva kvaterna tedna.
b)  Zapovedani Gospodovi prazniki.
Zapovedana Gospodova praznika sta koj po binkoštih dva, namreč:
§ 65. 1.) Praznik presvete Trojice (ss. Trinitatis).
Praznik presv. Trojice nam očitno in slovesno pred oči stavi najvišje skrivnosti sv. vere, namreč skrivnosti presv. Trojice. Ta god je pa vselej prvo nedeljo po binkoštih, in je tako rekoč ob enem ponavljanje vseh sv. skrivnosti, katere smo slovesno obhajali o posameznih preteklih praznikih in godovih; zato so tudi opuščene vse posebne slovesnosti. — To pa tudi zato, ker po besedah papeža Aleksandra ITI. spomin jiresv. Trojice obhajamo vsako nedeljo, ali kakor rimski cerkveni red pravi, ker vsak dan mnogokrat govorimo:  «Cast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu.»
165
§ 66.
2.) Praznik presvetega rešnjega Telesa (telovo ali telesovo, „corporis Christi", „Frohnleichnam").
Praznik sv. rešnjega Telesa obhajamo v spomin presvetega zakramenta, kateri je Jezus postavil pri zadnji večerji.
Opomin: Nemška beseda «Frolinleicbnam. je sestavljena iz besede • Frolin«, t. j. gospod, in «Leich nami-, t. j. telo, torej se po naše pravi: »Telo Gospodovo«.
-Ta spomin sicer od apostoljskih časov sem veliki četrtek obhaja sveta cerkev; ali ker ta dan, ki je prav pred Jezusovo smrtjo, ne dopušča čistega veselja, prestavila je veseli spomin neizrečene ljubezni Gospodove na deseti dan po binkoštih, ali 60. dan po Veliki noči, t. j. na četrtek joo prazniku presvete Trojice, tedaj v dobo, ko je v omlajcni prirodi nova radost in oživljena krasota, in vrtovi in gozdi pisanih cvetlic in zelenih dreves dovolj ponujajo, da moremo veličastno obhajati preveseli spomin.
Leta 1246. so v litiški škofiji ta praznik prvič obhajali in papež Urban IV. so ga leta 1264. zapovedali za ves katoliški svet. To zapovedjo pa stoprav izvršil vienski cerkveni zbor 1. 1311. Da bi verne k slovcsnišemu obhajanju spodbudili, podelili so prihodnji papeži za ta praznik mnogo odpustkov.
Ta praznik svetega rešnjega Telesa cerkev iz treh vzrokov obhaja:
a)  da se nebeškemu Izveličarju očitno in slovesno zahvaljuje za neskončno ljubezen, iz katere hoče Jezus vedno pri nas ostati v presvetem zakramentu;
b)  da nevcrnikom in krivovercem nasproti očitno in slovesno spoznava svojo versko resnico, da je Jezus resnično pričujoč v presvetem zakramentu;
c)  da nebeškemu Izveličarju očitno in slovesno zadostuje za toliko nečast, ki mu jo v presvetem zakramentu delajo ne-verci, ki ga nočejo spoznati; mlačni kristijani, ki zanj ne marajo, in grešniki, ki ga nevredno prejemajo.
Praznik svetega rešnjega Telesa se povsodi kaj veličastno obhaja s procesijo, ki se, kolikor se le more, slovesno vravnava, in sicer tak6-le:
1.) Po slovesni sveti maši se presveto rešnje Tel6 med veselim petjem in slovesnim zvonenjem in žvenkljanjem iz cerkve, nese, verno ljudstvo je spremlja; kdorkoli more od doma, hoče pričujoč biti pri veseli slovesnosti.
2.) Vsaka poddružnica ima svoje bandero, ki se pred njeno srenjo nosi; za banderom se zbere njena soseska v procesijo, otročiči spredaj, za njimi moški in za temi ženstvo; pred ženstvom,
166
za moškimi, se pevci zbcro, ki vesele pesmi prepevajo Jezusu ria čast, poslednjič pridejo na vrsto bandera župnijske cerkve, za katerimi dečki in moški gred6; za njimi se nesete dve majhni banderci vštric pred belo oblečenimi deklicami, za katerimi hodi duhovščina ; nad mašnikom, ki sveto rešnje Telo v rokah nese, se nese nebo.
Sveto rešnje Telo za mašnikom spremlja dcželska gosposka in za njo ženstvo.
3.) Kodar procesija hodi, potresena je pot s cvetlicami, ob hišah in cestah so postavljena majhna zelena drevesca ali veje (maji), na okinčanih oknih pa gore sveče. — Po kmetih procesija po polji gre.
4.) Na štirih krajih so postavljeni altarji, pri katerih procesija postoji, mašnik sv. rešnje Tel6 v monštranci nanje postavi in poje se pri prvi postaji začetek evangelija sv. Mateja, pri drugi svetega Marka, pri tretji sv. Luka in pri četrti začetek evangelija sv. Janeza. Po vsacem evangeliji pa mašnik množici blagoslov se svetim rešnjimTelesom da; po vsakem blagoslovu se skazuje Jezusu čast in zahvala s strelom.
5.) Po blagoslovu pri četrtem altarji se procesija v cerkev vrne, mašnik sveto rešnje Telo na veliki altar postavi, pokadi in zapoje potem «Tantum ergo sacramentum> in «Grenitori genitoque», in še enkrat zbranemu ljudstvu podeli s presvetim zakramentom blagoslov.
Ta veseli praznik ima osmino, v kateri je v mestih nekoliko časa vsaki dan presveto rešnje Telo izpostavljeno; po kmetih je .pa vsak dan sv. maša pred izpostavljenim presvetim rešnjim Telesom. Namen in želja svete cerkve je, svoje verne spodbuditi, Jezusa večkrat obiskovati in moliti v presvetem zakramentu.
§ 67. Manjši prazniki Gospodovi v binlcoštni dobi.
Naša sveta mati katoliška cerkev še več praznikov Gospodovih obhaja, ki pa niso zapovedani pi'azniki. Obhaja jih v spomin posameznih trenutkov iz življenja Jezusovega ali v češčenje orodja njegovega trpljenja. — Zlasti so pomniti ti-le:
1.) Praznik presvetega srca Jezusovega, v petek po osmini presvetega rešnjega Telesa;
2.) praznik najdenja (inventionis) sv. križa 3. velikega travna in povikšanja (exaltationis) sv. križa 14. kimovca.
Po slavni zmagi, ki jo je cesar Konstantin veliki po prejeti čudni prikazni sv. križa dobil nad Maksencijem, opominjana je bila Konštantinova mati v spanji, da naj gre v Jeruzalem iskat
167
križa Gospodovega. Helena gre v Jeruzalem in ukaže podreti malikovalski tempelj boginje Venere. — Da bi bili namreč spomin Jezusovega trpljenja zatemnili, bili so neverniki pred kacimi 180 leti ta tempelj sezidali na mestu, kjer je stal križ, na katerem je bil Jezus križan. Ko je bila očistila sveta Helena oskrunjeni sveti kraj, ukazala je na njem na globoko kopati: in izkopali so ondi tri križe in posebej našli tudi napis Gospodovega križa in žreblje, s katerimi je bil Jezus nanj pribit. Ker se je napis prilegal vsaeemu teh križev, ni bilo gotovega znamenja, kateri izmed njih je Gospodov križ. Toda glej, vsak dvom prežene čudež. 'Jeruzalemski škof, Makarij po imenu, v srčni in zaupljivi iflolitvi proži Boga, da bi dal znamenje, kateri je pravi Gospodov križ'? Po božjem navdilinjenji ukaže za smrt bolne žene vpričo pobožne cesarice in obilne množice dotakniti se z najdenimi križi. Prva dva ji nič ne pomagata; ko se je pa s tretjim dotaknejo, ozdravela je zdajci popolnoma.
Tako nam rimski brevijar ta čudež pri najdenji sv. križa pripoveduje, in sveta cerkev je v ta spomin postavila praznik najdenja sv. križa,  3. velikega travna.
Na mestu, kjer je bil najden pravi križ Gospodov, je dala sv. Helena zidati prelepo cerkev; eden del sv. križa je ukazala v skrinjico iz čistega srebra položiti in v ti cerkvi hraniti. Drugi del sv. križa in žreblje, s katerimi je bil naš Gospod nanj pribit, je pa poslala svojemu sinu Konstantinu v Rim, kjer je bil postavljen v cerkev sv. križa, ki se je sezidala v ta namen. Tisti čas je cesar Konstantin dal postavo, da se odsihmal ne sme nikdo več k smrti križa obsoditi. Tako je križ, ki je bil dosilnnal znamenje pohujšanja, za-sramovanja in največjo sramote, postal znamenje spoštovanja, časti in slave. — In v ta spomin je sv. cerkev vpeljala poseben praznik z imenom povikšanje sv. križa, 14. kimovca.
Leta 614. Perzijani jeruzalemsko mesto s silo v svojo oblast dobe in sv. križ, ki je bil v zapečateni omarici, odpeljejo; še-lo leta 629. jim ga cesar Heraklij odvzame ter ga sam na Kalvarijo prinese. — V spomin te dogodbe se je jel ta praznik še slovesniše obhajati.
Delci sv. križa so se pozneje po vsem svetu razpošiljali in se tudi še dandanašnji razpošiljajo in se s škofovim privoljenjem v čast sv. kinža dajejo vernim poljubovat.
§ 68.
Praznik cerkvenega posvečevanja.
Praznik cerkvenega posvečevanja je spomin tistega dneva, ko
se je  bila katera novozidana cerkev posvetila za službo božjo. V
našem cesarstvu so ta spomin po vseh cerkvah ob enem obhaja, in
1(38
sicer tretjo nedeljo meseca vinotoka v zalivalo, da'imamo hiše božje, in v zahvalo za vse dobrote, ki jih prejemamo v njih.
Osem dni pred to nedeljo se v zvonikih rudeče-bela bandera razobešajo in se tudi osem dni po tej nedelji še-le z zvonikov jemljejo. — Ta bandera naznanjajo veselje, da Jezus hoče med nami v cerkvah prebivati, in verne spodbujajo, da radi hodijo v hišo božjo, Jezusa obiskovat. V spomin posvečenja to nedeljo procesija gre okoli cerkve, pri kateri mašnik cerkveno zidovje z blagoslovljeno vodo kropi, in pri slovesni sveti maši se na cerkvenih stenah prižiga dvanajst sveč na mestih, ki «eo bila maziljena s sv. k*rizmo.
To nedeljo tudi Cahejevo nedeljo imenujemo, ker se* pri sveti maši bere ali poje sveti evangelij, ki nam pripoveduje, da je Jezus v Cahejevo hišo šel in ga spreobrnil.
ZCvTarijini   praznilci.
§ 69.
Cerkveno ceščenje preciste Device Marije.
Ob vseh časih je mati katoliška cerkev Mariji posebno ceščenje skazovala.   In to se prečastiti  Devici tudi spodobi,  zakaj:
a)  Bog sam je Mariji največjo ča'st, ki se le da stvarem misliti, skazal s tem, da jo je izvolil za Mater božjo;
b)  Marija vse angelje in svetnike v milostih in svetosti presega. Ona je bila iz posebne milosti božje brez madeža izvirnega greha spočeta, ona je bila tudi ves čas svojega življenja brez vsega greha in oblagodarjena z vsemi čednostmi ;
c)  Marija vse angelje in svetnike v veli čas t vu presega zavoljo tesnejše zveze s Kristusom;
d)  Marija vse angelje in svetnike tudi v moči presega. Zavoljo svoje tako tesne zveze s Kristusom nam more vse milosti izprositi pri Bogu in po nji nam Bog vse milosti deli, ker je bila delalna pri našem odrešenji.
To visoko ceščenje (Hochverehrung) Marijino pa ni moljenje. Boga samega molimo, ker je sam od sebe najvišji Gospod in stvarnik nebes in zemlje; Marijo pa le častimo, ker je božja stvar, katero je Bog oblagodaril z največjo častjo, ki jo more stvar imeti. Boga molimo, ker je sam od sebe neskončno popolnoma ; Marijo pa častimo zavoljo visokih prednosti, ki jih je prejela od Boga. Z visokim češČenjem Marijinim tedaj le molimo Boga, ki je toliko darov skazal Mariji; Marijo pa častimo radi tesne zveze, v kateri je kakor Mati božja z Bogom.
169
Svojo visoko češčenje sv. cerkev prečastiti Devici Mariji skazuje s tem:
1.) da jo priprošnje prosi in na pomoč kliče;
2.) da tolikanj cerkev in altarjev v njeno čast posvečuje;
3.) da sv. mašo opravlja nji v čast;
4.) da je veliko praznikov nji na čast postavila in vpeljala.
Mariji na čast je pa cerkev praznike postavila:
a)  da Marijo spodobno poveličuje in se prav s tem Bogu zahvaljuje za milosti, katere je nji in po nji tudi nam skazal;
b)  da nas 'uči in opominja, Marijo prositi priprošnje pri Bogu; j
c)  da nas zlasti napeljuje, posnemati Marijine čednosti.
§ 70. Zapovedani Marijini prazniki so:
t.) Neomadežev&no  spočetje (immaculatae conceptionis).
Praznik neomadeževanega Marijinega spočetja, 8. grudna, nas spominja verske resnice, da je bila Marija po posebni milosti božji in zavoljo zaslužen ja Jezusovega brez madeža izvirnega greha spočeta.
Ta visoki Marijin god ima osmino; 7. grudna, dan pred tem praznikom, je zapovedan post.
§ 71.
2.) Praznik Marijinega očiščenja (puriticationis). (Glej § 46.)
§ 72.
3.) Praznik Marijinega oznanenja (annuntiationis).
Praznik Marijinega oznanenja se 25. sušca obhaja v spomin prigodbe, ko je angelj Gabrijel Mariji oznanil, da je ona obljubljenemu Izveličarju mati izvoljena. Ta praznik je prav za prav Gospodov praznik, ker se o njem obhaja spomin, da se je Sin božji včlovečil; vender je pa tudi Marijin praznik, ker o njem častimo tudi Marijo, da je bila vredna,   spočeti Izveličarja  sveta.
§ 73.
4.) Praznik Marijinega vnebovzetja (assumptionis) ali veliki Šmaren   (velika   Gospojnica).
1'raznik Marijinega vnebovzetja, 15. velikega srpana, obhajamo v spomin, da je Marija umrla in bila v nebo vzeta.
Marija je v resnici umrla, t. j. njena duša seje ločila od telesa in bila sprejeta v nebesa, kjer je bila povzdignjena nad vse angeljske trume ali korc; njeno tel6 je pa, kakor sv. cerkveni
170
učeniki pobožno mislijo, krhali po smrti nestrohljivo in veličastno postalo in se je z dušo sklenilo, s katero nebeško veselje vživa. .Marijino vnebovzetje je ž njenim brezmadežnim spočetjem v tesni zvezi.
Praznik Marijinega vnebovzetja je najvišji Marijin god, ker nam pred oči stavi veličastvo, plačilo in zmago prečastite Device; torej ima tudi svojo osmino, in pred ta dan je zapovedan post.
§ 74.
5.) Praznik Marijinega rojstva (nati\ itatis, mali , Šmaren, mala Go spoj ni ca) in praznik njenega sladkega imena (ss. nominis Mariae).
Spomin Marijinega veselega rojstva 8. kimovca obhajamo.
Marijin rojstni dan zato obhajamo, ker je brez vsega madeža začela živeti. — Pri druzih svetnikih sv. cerkev ne praznuje rojstnega dne, ampak dan njih smrti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Le sv. Ivana krstnika rojstni dan tudi veselo obhajamo; ker ga je Bog, kakor sv. pismo spričuje, še pred rojstvom s po-. svečujočo milostjo posvetil.
V nedeljo po Marijinem rojstvu vselej god njenega presvetega imena obhajamo. «Marija* se v našem jeziku pravi «Gospa», «zapovedovalka», in Marija je v resnici Gospa vseh stvari, ker je stvarnikova mati. Ta praznik je po vsem svetu vpeljal papež Inocencij XI. v spomin, da so bili Turki, najhujši sovražniki krščanske vere, pred Dunajem leta 1683. premagani na Marijino priprošnjo.
Ta praznik in vso naslednjo njegovo osmino so v avstrijskem cesarstvu popolnoma odpustki, kakor v praznik presvetega in presladkega imena «Jezus*. (Glej § 46.)
§ 75.
Manji in  nezapovedani godovi ali soprazniki  Matere božje:
1.) Spomin Marijinega zaročenja s sv. Jožefom (despon-satio) 23. prosenca.
2.) Sopraznik Marije sedem žalosti (septem dolorum), cvetni petek, v spomin trpljenja, katero je Marija trpela pod Jezusovim križem.
3.) Sopraznik Marije z imenom «p o m o č k r i s t i j a n o v» (auxilium christianorum),  24. velikega travna.
S posebno in čudovito pomočjo Matere božje so bili, kar je znano vernim vseh časov, že zmagani marsikateri sovražniki krščanske vere. — V spomin, da so kristijani pri «chinadskih otoki h» slavno zmagali sovražne Turke, dalje pa papež sv. Pij V. Mariji   slavilni   priimek   «pomoč   kristijanov*   ter   ukazal,   v
171
lavretanske ljtanije ga vplesti. — Čudovita Marijina, pomoč se je pa zlasti tudi pokazala papežu Piju VII. Dvakrat s svojega sedeža iz Rima silovito pregnan, povrnil seje, kakor sam pravi, na Marijino pomoč j>° obojem pregnanji zopet v Rim v veselje vsem pobožnim vernim. V hvaležni spomin prejete Marijine pomoči, kateri se je v pregnanstvu sam zaupljivo .priporočal in tudi vabil verne, da bi ga priporočali, in v spomin svoje srečne vrnitve v Rim, vpeljal je po vsem svetu Marijin god  »pomoč; kristijanov*.
4.) Spomin Marijinega obiskanja (visitatio), pri katerem jov je njena teta Elizabeta Mater -božjo pozdravila, 2. malega srpana. . 5.) Sopraznik prečastite Device na gori Karmel (de molite Carmelo), 10. malega srpana, v spomin prikazni, pri kateri je Marija kannelskemu menihu Simonu izročila škapulir, t. j. posebno oblačilice, katero nje, ki je nosijo, vedno spominja in opominja, Marijo posebno častiti.
6.) Sopraznik Marije s n e ž n i c e (ad nives), 5. velikega srpana; ta sopraznik je prav za prav god posvečevanja ene izmed najimenitniših cerkva v Rimu.* Podlago temu s6prazniku je dala prigodba, katero pripoveduje rimski brevijar tak6-le:
«Ob času papeža Liberija je živel v Rimu mož, Ivan po imenu, in njegova žena. Visoeega stanu sta bila in silno bogata, otrok pa nista imela; torej sta svoje premoženje obljubila Materi božji ter jo prisrčno prosila, da bi jima dala kako znamenje, v katero dobro delo bi je porabila po njeni volji. Njuno obljubo in prošnjo Marija usliši in s čudežem potrdi. Petega avgusta, ko je v Rimu navadno huda vročina, po noči neki prostor na hribu Eskvilinu pobeli sneg. Prav tisto noč pa je Ivanu in njegovi ženi, vsacemu posebej, v spanji Marija naznanila, da naj na tistem kraji, ki ga bosta videla s snegom pobeljenega, sezidata cerkev, katera se naj nji v čast posveti, tako namreč, da ona želi podedovati njuno premoženje. To prikazen Ivan naznani papežu Liberiju, ki mu pa pov6, da se je tudi njemu prav to prigodilo. — Liberij se torej med slovesnimi molitvami poda na grič, kateri je bil s snegom pokrit, in ondi določi prostor, kjer se je cerkev zidala s premoženjem Ivanovim in njegove žene.* — Ta cerkev je imela in še ima več imen. Imenuje se «Liberijeva» cerkev, sv. Marija pri Gospodovih jaslicah, ki jih je dal papež Teodor tja prenesti, sveta Marija veča in Marija s nežni ca.
7.) Sopraznik «rešenja jetnikov* (B. M. V. de mercede), 24. kimovca, v spomin tolikanj jetnikov in sužnjev, ki so jih menihi, v ta namen pod Marijinem varstvom zedinjeni, oprostili jet-ništva ali sužnosti.
*Glej § 29.
172
8.) Rožnivenška nedelja (Rosarii), prva nedelja meseca vinotoka, vpeljana v spomin slavne zmage, ki sojo kristijani nad Turki dobili pri Lepantu leta 1571» prav tisti dan, ko so udje bratovščine rožnega venca v Rimu obliajali svojo bratovsko procesijo; to nedeljo se tudi obhaja spomin zmage nad Turki pri Temešvaru leta 1716.
9.) Sopraznik Marijinega varstva (patrociniuni), v naši škofiji drugo nedeljo po prvem dnevu meseca listopada, v splošni hvaležni spomin vseh dobrot, po Marijini priprošnji prejetih.
10.) Sopraznik Marijin eg-a darovanja (praesentiitio), 21. listopada, v spomin dneva, ko sta Joahim in Ana svojo hčer Marijo Bogu darovala.
11.) V spomin pričakovanja Marijinega poroda (exspec-tatio partns), 18. grudna.
Vrh toliko zapovedanih praznikov in njenih sopraznikov, ki so vpleteni v vse dobe cerkvenega leta, sveta katoliška cerkev verne k Marijinemu češčenju napeljuje tudi s tem, da je še več dni zapored Mariji v čast odločila; taki so zlasti:
a)  vse sabote celega leta;
b)  vsi dnevi meseca velikega travna, ki se zato tudi Marijin mesec imenuje; v njem se šmamice obhajajo.
Šmarnična pobožnost se je v novejših časih v Rimu pričela in v malo letih se je že skoraj po vsem svetu, zlasti po mestih, trgih in velieih vaseh, razširila brez vse zapovedi. Ni je skorej več župnije ali hiše na Slovenskem, kjer bi se Materi božji v čast šmarnice ne obhajale, kar je očitno znamenje, kako močno se pobožnemu krščanskemu srcu prilega to češčenje. Šmarnice se obhajajo ali skupno ali po-sainiio, v cerkvi ali doma; obhajajo jih ali vemi sami, ali jim jih vodi njihov dušni pastir. — Altar ali kaka podobščina Matere božje se lepo s cvetlicami ozaljša, tam se kaka Marijina čednost ali kaka verska resnica premišljuje, Mariji na čast moli ali poje in delajo dobri sklepi.
c)  Devet dni (devetina, novena) v adventu, ob katerih se zorna sv. maša posebno slovesno opravlja; s to devetdnev-nico se še posebno pripravljamo na veseli rojstni ali božični dan Jezusa Kristusa.
§ 76. Praznik so. angeljev.
Od najstarejših  časov katoliška cerkev angclje očitno časti:
a)  ker angelji Boga gledajo in neprenehoma molijo;
b)  ker so bili angelji večkrat poslanci božji pri našem odrešenji ;
173
c) ker so angelji nam varuhi dani in nam k izveličanju pomagajo.
Angeljem češčenje skazujemo s tem, da jim v čast stavimo cerkve in altarje in obhajamo praznike.
Prazniki, angeljem na čast postavljeni, so:
1.) God angeljev varuhov v nedeljo, katera je najbližja prvemu dnevu meseca kimovca; ž njim angelje varuhe častimo in hvalo dajemo Bogu, da nam je svoje angelje dal  za varuhe;
2.) sopraznik velikega angelja Gabrijela 24. sušča;
3.) sopraznik velikega angelja Mihaela 29. kimovca;
4.) s6praznik velikega angelja Rafaela 24. vinotoka.
§ 77. Prazniki svetnikov božjih.
Kaj so svetniki? — Koga in kako sv. katoliška cerkev stavi med svetnike?
Svetnike imenujemo tiste pobožne stare in nove zaveze in tiste duše vernih kristijanov, ki so v tem življenji dosegli posebno visoko stopinjo krščanske čednosti in zdaj gotovo gledajo in vži-vajo Boga od obličja do obličja.
Med svetnike štejemo:
a)  tiste, katerih svetost spričuje sv. pismo;
b)  tiste, ki se časte s cerkvenim privoljenjem od starodavnih časov;
c)  tiste, ki jih razglašajo papeži slovesno za svetnike. Preden se kdo razglasi za svetnika, postavijo ga papež med
izveličane, t. j. privolijo, da ga časte v kaki cerkvi ali v kacem kraji.
Preden se pa kdo postavi med izveličane, mora biti spričano, da je bil služabnik božji zares v slovesu posebno visoke (junaške) čednosti in čudodelne moči.
Da je kdo za izveličanega mučenca spoznan, treba je dokazati, da je bil mučen zavoljo svete vere, in čudeže, ki so se zgodili po njegovi priprošnji.
Vse preiskovanje in pričevanje se z največjo natančnostjo in previdnostjo godi: življenje izveličanega in njegova sv. dejanja se morejo potrditi s priseženimi pričami, njihova eudapolna dela, ozdravljenja i. dr. pa po izvedenih in vestnih zdravnikih, ki morejo izkazati, da se niso zgodila po naravnih j>otik in močeh.
Da se sodniki, priče in zdravniki ne prenaglijo, izvoli se k temu imenitnemu opravilu tudi ugovarjalec, ki se pričam in zdravnikom upira z vsemi ugovori in dvomi, ki se dado navesti po zdravi pameti.
174
Redar je vse neovržljivo dokazano vzlic vsemu ugovarjanju, papež po večkratnem posvetovanji se svojimi svetovalci in po večletni pravdi izreko, da naj se ta in ta šteje šc-le med i zveličane.
Da se izveličani razglasi za svetnika, treba je ravno tako gotovo in neovržljivo po gori imenovanem načinu dokazati, da sta se najmanj'  dva čudeža zgodila na priprošnjo izveličančevo.
Razglašanje, za svetnika se s posebnimi slovesnostmi v Rimu obhaja in vsemu katoliškemu svetu priporoča, novega svetnika častiti  in klicati na pomoč.
Svetnike sveta cerkev deli v te-le vrste: a) Aposteljne in evangeliste, h) mučence,
c)  spoznovalce, škofe ali ncškofe,
d)  device mučenke ali le device,
e)  nedevice, mučenke ali nemučenke.
§ 78. Zakaj in kako katoliška cerkev časti svetnike?
Svetnike častimo zato:
a)  ker so že pri Bogu  in  kraljujejo s Kristusom v nebesih;
b)  ker Boga za nas prosijo ter nas varujejo;
e) ker so nam prelepi vzgledi krščanske čednosti; Svetnikom čast skazujemo s tem:
a)  da jih kličemo na priprošnjo in na pomoč;
b)  da njim na čast zidamo cerkve in stavimo altarje;
c)  da njim na čast opravljamo daritev sv. maše;
d)  da častimo njihove ostanke in svetinje.
Svetinje imenujemo vse, kar je ostalo od njihovega telesa, ali katerekoli njihove lastnine, n. pr. kosti, oblačila, orodje smrti. Cerkev je od nekedaj skrbela, da se le prave svetinje vernim izpostavljajo , zato je ukazala le tiste častiti in izpostavljati, katere je ona za prave spoznala ali potrdila.
e)  Da njihove podobe in slike postavljamo v cerkev in doma:
f)  da zlasti njihove sv. čednosti posnemamo; ff) da nekatere dni obhajamo njim na čast.
Sveta cerkev vsak dan v letu spomin kacega svetnika ali njih več obhaja.
Nekateri izmed teh dni so zapovedani prazniki, kakor sv. Štefana, sv. Jožefa (pri nas, ker ga častimo kot deželnega varuha),   sv. Petra in Pavla in vseh svetnikov dan.
Nekateri so nekedaj bili zapovedani, zdaj pa niso več; s6-prazniki jim pravimo (glej § 31).
Nekateri se pa le v cerkvenih molitvah in pri sv. maši obhajajo na tihem.
175
§ 79. Zupovedani in nekateri nezapovedani prazniki svetnikov so:
1.) Dan sv. Štefana 26. grudna (glej § 45).
2.) Dan sv. Jožefa 19. sušca (glej spodaj 5).
3.) Praznik sv. Petra in Pavla, 29. rožnika, v spomin, da sta oba aposteljna en dan umrla, sv. Peter na križi, sv. Pavel pa pod mečem; ta god ima osmino, in pred ta dan je zapovedan post.
Cerkev več godov teh dveh sv. aposteljnov na tihem obhaja, ki nas spominjajo posamnih dogodeb njunega življenja, na pr. sv. Petra stol, sv. Petra verige, sv. Pavla spreobrnjenje.
4.) Praznik vseh svetnikov, vsem svetnikom na čast, ker ni mogoče, vsacemu posebnega dneva v letu odločiti in ker vseh še po imenu ne vemo.
Ta god je vpeljal papež Bonifacij IV. leta 610., ko je bil v Rimu posvetil pravemu Bogu na čast veliko poslopje, «Pantheon» imenovano, ki je je bil cesar cerkvi podaril in je bilo poprej posvečeno vsem bogovom. — Pri tem posvečevanji seje iz podzemeljskih krajev ali «katakornb» le-sem slovesno preneslo veliko svetinj ali kosti svetih mučencev.
Vseh svetnikov praznik je 1. listopada, ima svojo osmino, in pred ta dan je zapovedan jiost.
5.) Prazniki deželnih, cerkvenih ali soseskinih in osebnih varuhov.
Deželne varuhe imenujemo tiste svetnike, ki so si jih posumile dežele izvolile, da jih posebno časte in na pomoč kličejo. Izvolile so si dežele za varuhe svetnike-rojake, ali take, ki so deželi veliko dobrega storili in so njenim vernim sploh lepi vzgledi žive vere in posebne pobožnosti.
Cerkvene ali soseskine varuhe imenujemo tiste svetnike, katerim na čast je bila cerkev sezidana.
Osebni varuhi pa tistim svetnikom pravimo, katerih imena so nam bila dana pri sv. krstu in pri sv. birmi.
Katoliška cerkev pripušča in potrjuje češčenjc posebnih svetnikov varuhov; — ako je svetnik, ko je še živel na svetu, zlasti za kako deželo, za kak kraj, za kako osebo skrbel, se trudil in delal; kako bi ta njegova posebna skrb jenjala v nebesih, kjer je njegova ljubezen do Boga in do bližnjega utrjena še bolj? (II. Mak. 15, 14:)
Prazniki deželnih, cerkvenih in osebnih svetnikov-varuhov so torej različni po deželah, soseskah in osebah.
Na Kranjskem, Htajarskem, Koroškem, Goriškem, Tržaškem in Istrijanskem svetega Jožefa, rednika Jezusovega, 19. sušca, deželnega svetnika-varuha obhajamo; sv. Jožefa so pa oklicali jiapež
176
Pij IX. tudi varuha vesoljni sv. cerkvi na zemlji. Na Avstri-janskeru obhajajo sv. Leopolda; na Češkem sv. Janeza Nepo-mučana in sv. Vaclava, na Moravi sv. Cirila in Metoda, na Ogerskem in Hrvaškem sv. Štefana kralja. — Sicer pa nam je vsem Slovanom sosebno mil praznik slovanskih blagovestnikov, sv. Cirila in Metoda, ki so ga leta 1880. vsemu katoliškemu svetu z encikliko «Grande munus — Veliko darilo* oklicali ter od leta 1881. najprej vsakikrat 5. julija dostojno obhajati zapovedali sv. oče Leon XIII.
Vsaka škofija in duhovnijska soseska ali cerkev, kakor tudi podružniške soseske in cerkve, in tudi nekatera mesta imajo svoje svetnike - varuhe.
Pobožna navada je, praznovati dan svojega svetnika-v aru h a, čegar ime smo prejeli pri sv. krstu in pri sveti birmi. Pobožnemu kristijanu je ta dan svet dan, torej k sveti maši grč, zakramenta svete pokore in presvetega rešnjega telesa prejme in več kakor druge dni moli ter se priporoča svojemu svetemu varuhu.
Rojstni dan obhajati je le takrat krščanska šega, kedar se obhaja v zvezi s svetim krstom, t. j. z duhovnim prerojenjem, zakaj malo bi nam hasnilo pomagalo), da smo bili rojeni, ako ne bi bili prerojeni.
Sveta cerkev svojim vernim priporoča, tudi za posebne zadeve in nadloge, v bolezni in trpljenji posebne svetnike-va-ruhe voliti, častiti in na pomoč klicati, ter se jim priporočati, ker skušinja dokaj uči, da je bil že marsikdo skoro čudovito uslišan. — Pobožni kristijani si volijo za posebne varuhe take svetnike, ki se njihovemu srcu zlasti prilegajo, ki so bili zlasti izvrstni v čednosti, za katero si prizadevajo sami.
Vse hvale in j)riporočila vredne so osmine, izvoljenim svet-nikom-varuhom na čast. Ker je sveta cerkev mladini sploh, zlasti pa šolski, sv. Alojzija, mladeniča angeljske čistosti, dala za svetnika-varuha, zato ona njegov spomin 21. rožnika, ali vso osmino, ali še celo šest nedelj pred njegovim spominom ali po njem, slovesno in pobožno obhaja.
§ 80. Vseh vernih duš dan.
Spomin vernih duš, t. j. vseh umrlih vernih kristijanov, ki so v vicah, je dan po prazniku vseh svetnikov, t. j. 2. listopada. Ta spomin, ki se tolikanj prilega blažim čutilom človeškega srca, je benediktinski opat Odilon leta 998. prvi vpeljal v klunjijskem samostanu, in kmalu ga je sv. cerkev povsod vpeljala in zapo-vedala. Ta spomin je v tesni zvezi s praznikom vseh svetnikov. Po veselem spominu in poveličevanji izveličanih duhov se sv. cerkev
177
milo ozre v vice, kjer časne kazni trpe njeni otroci, kateri niso popolnoma očiščeni šli s tega sveta. Veselo olepšana hiša božja se žalostno obleče, in duhovni v črnih oblačilih opravljajo službo božjo današnjega dne.
Vernih duš dan duhovni pastir vsake duhovnije za vse verne duše v vicah mašuje v črnem masnem oblačilu; po črni sveti maši v mestih in večjih duhovnijah tumbo, t. j. mrtvaški oder, v ta namen pripravljen, drugod pa mrtvaško krsto, ali črno pogri-njalo z mrtvaško glavo, z blagoslovljeno vodo kropi in s kadilom kadi ter vsim vernim ranjcim v prid posebne molitve za mrtve opravlja.
Lepa in vsega priporočila vredna je navada, vseh vernih duš dan ali že vseh svetnikov jjopoludne grobe ranjcih obiskovati in za duše v vicah moliti; sem ter tja je tudi navada, da duhovni pastir svojo srenjo v procesiji pelje na pokopališče, tam grobe blagoslavlja ter opravlja molitve za ranjce. — Lučice, kijih verni prižigajo na grobeh svojih ranjcih, naznanjajo gorečo prošnjo: <Večna luč naj jim sveti», katera gotovo vsacemu pravemu kristijanu iz srca puhti pred sedež milosti božje.
Vernih duš dan nas pa tudi prav resno gotove smrti spominja ter uči, čas, ki ga še imamo na tem svetu, v dobro rabiti in pokoro delati, dokler je dan; zakaj nastala bo noč, da ne bo mogel nikdo več delati.
12
Obseg.
Vvod.
Stran
§    1. Kaj je vnanja služba božja, kaj njen namen in kako jo delimo?  .   .       1
§    2. Ali nam je vnanje službe božje treba?.............       2
§    3. Kdo je vnanjo službo božjo vpeljal in vredil?..........       3
§   4. Kolikera služba božja je bila in je še v katoliški cerkvi?.....       4
§    5. V katerem jeziku je katoliška cerkev sv. evangelij   oznanovala  in ga
še oznanjuje ?.......................       5
§    6. V katerem jeziku je katoliška cerkev službo božjo opravljala in jo še
opravlja?.........................       5
§    7. Ali je kristijanu treba vedeti pomen vnanjili znamenj službe božje? .       7
Prvi del.
§    8. Posvečevalni obredi.....................       9
I. Oddelek.
O dlaritv-i s-v- maš=.
§    9. Kauk o daritvi sv. maše...................       9
§ 10. Tvarina daritve sv. maše...................     11
§ 11. Česa je za daritev sv. maše še treba?..............     12
a)   Duhovska obleka....................     12
b)  Cerkvena posoda pri sv. maši...............     15
§ 12. Nekoliko poglavitniših cerkvenih določil o sv. maši........     17
§ 13. Obredi daritve sv. maše sploh.................     20
Posartiezni ©"toreca.! s-sr. maše.
I.   del  sv. maše.
§ 14. Začetek sv. maše do vhoda    .   ,................     21
§ 15. Vhod, Kyrie eleison, gloria, dominus vobiscum..........     23
§ 16. Zbirna molitev, berilo (list), gredna molitev, traetus, secjuentia   ...     24
§ 17. Evangelij, čredo (vera).....................     25
II.  del sv. maše.
§ 18. Darovanje sploh.......................     27
§ 19. Obred darovanja.......................     27
§ 20. Mašnik si roke umiva, molitev sredi altarja,  lorate t'ratres», «secreta»
ali tiha molitev......................     29
§ 21. Predglasje,  »sanetus«.....................     30
179
III.  del  sv. maše.
.-Iran
§ 22. Spreininjevanje sploh.....................     31
§ 23. Molitve pred spreminjevanjem.................     31
§ 24. Spreminjevanje kruha in vina in povzdigovanje..........     32
§ 25. Molitve po spremenjenji....................     33
§ 26. Spomin za mrtve, blagoslavljanje vseh prirodnih pridelkov.....     35
IV.  del sv. maše.
§ 27. Sv. obhajilo sploh......................     36
§ 28. Pripravljanje k sv. obhajilu: Očenaš, lomljenje sv. hostije, jagnje božje,
tri molitve pred sv. obhajilom................     36
§ 29. Sv. obhajilo.........................     38
§ 30. Po sv. obhajilu........................     39
§ 31. Konec ali sklep sv. maše...................     39
§ 32. Črna sv. maša, t. j. maša za mrtve v črni obleki.........     40
II. Oddelek.
O sv. za,fera.r]Q.erLtili..
§ 33. Obredi pri sv. zakramentih sploh................     42
§ 34. 1. Sv. krst: O sv. krstu sploh.................     42
§ 35. Obred sv. krsta pri otrocih..................    44
§ 36. II. Sv. birma: O sv. birmi sploh................     47
§ 37. Obred sv. birme.......................     48
§ 38. III. Presv. rešnje tel6; v občo.................     50
§ 39. Obred sv. obhajila......................     52
§ 40. Kako se sv. obhajilo bolnikom deli v popotnico?.........     53
§ 41. IV. Sv. pokora; sploh.....................     54
§ 42. Obred pri sv. pokori.....................     55
§ 43. O odpustkih.........................     57
§ 44. V. Sv. poslednje olje; v obče.................     59
§ 45. Obred sv. poslednjega olja...................     60
§ 46. VI. Sv. mašnikov red; v obče.................     62
§ 47. Striženje (tonsura)......................     63
§ 48. Štirje nižji redovi......................     63
§ 49. Višji redovi:   1.) Podslužništvo................     64
§ 50.     »         »         2.) Služništvo..................     65
§ 51.     »          »         3.) Mašnikovo posvečevanje............     66
§ 52. Škofovo posvečevanje      ....................     68
§ 53. VII. Zakrament sv. zakona. — O sv. zakonu v obče.......     70
§ 54. Kaj se mora zgoditi pred prejemo sv. zakona?..........     71
g 55. Obred sv. zakona......................     72
III. Oddelek.
Cerkvena   posvečevanja,  "tola.grosla.-vljan.ja. in telagoslovi.
§ 56. O cerkvenih posvečevanjih, blagoslavljanjih in blagoslovih v obče .   .    73
§ 57. A. Zarotovanje.......................    74
§ 58. B. Posvečevanje.......................    75
§ 59. C. Blagoslov........................    75
12*
180
I. O cerlc-venili. pos-ve6e-va.zi.jili. posamezno.
A.   O osebnih posvečevanjili, in sicer:
§ 60. Volitev in kronanje sv. Očeta papeža.............       77
§ 61. Kaj so redovni ljudje?....................       78
§ 62. Kako cerkev posvečuje redovne ljudi ?.............       79
i;  63.  Kolikori so duhovni rodovi?.................       79
§ 64. Kako cerkev posvečuje opata?................       80
B.   0 rečnih posvečevanjili, in sicer:
Posvečevanje   katoliških   cerkva.
§ 65. a) Začetek katoliških cerkva in njih pomen..........       80
§ 66. b) V nanje lice katoliških cerkva...............       81
i} 67. e/  Katoliške cerkve od znotraj...............           82
§ 68. dj Zaljšanje katoliških cerkva................       84
§ 69. e!  Posvečevanje katoliških cerkva..............       86
II. O cerkvenili 'tola.gfoslarvlja.njili..
A. Rečno blagoslavljanje.
§ 70. Kako se blagoslavlja pokopališče ?...............       91
§ 71. Kako se blagoslavljajo zvonovi?................       92
§ 72. Kako sv. cerkev blagoslavlja sv. olje?.............       93
§ 73. Blagoslavljanje krstne vode?.......'..........       94
§ 74. Kako se voda sploh blagoslavlja?...............       95
B. Osebno blagoslavljanje ali blagoslovi.
§ 75. Kako sv. cerkev blagoslavlja verno ljudstvo pri službi božji?    ...       96
§ 76. Blagoslavljanje zakonskih mater po porodu?..........       97
§ 77. Kako sv. cerkev umirajoče blagoslavlja?............       97
§ 78. Kako sv. cerkev mrliče blagoslavlja?..............       97
Drugi del.
2Po-velica.ln.si. a,li cerkvena sl-o.ž"ba, "toožja,. §    1. Poveličalna služba  božja v obče................103
I. Oddelek.
Ivlolite-v. §    2. Kaj je molitev in kako jo delimo?..............103
A.  0 cerkvenili molitvah pri službi božji.
§    3. Posebne lastnosti cerkvenih molitev..............     104
§    4. Šege pri opravljanji cerkvenih molitev in pri molitvah v obče .   .   .     105
§    5. Cerkvene molitve pri službi božji...............     107
§    6.  1.) «<)če naš» ali Gospodova molitev..............     108
§    7. 2.) »Češčena si Marija«...................     109
Prvi del:      Poveličevanje in češčenje prečastite Device Marije .   .     110
Drugi del:   Marijo kličemo na pomoč............     110
181
Stran
§    8. 3.) Angelj Gospodov      ....................     111
tj    9. 4.) Kožni venec.......................     112
§ 10. 5.) Litanije........................     114
t).  O cerkvenem petji pri službi božji.
§11. Cerkvene pesmi.......................     116
§ 12. a) Svetopisemske pesmi ali psalmi...............     116
§ 13. bj Druge svete pesmi...................     117
§ 14. cj  Slovenske cerkvene pesmi.................     119
§ 15. O cerkvenem petji.....................     120
§ 16. Cerkvena glasba ali godba..................     121
C. Razne cerkvene pobožnosti.
§  17. Popoludanska služba božja ob nedeljah in praznikih.......     121
S   18.  Pobožnost križevega pota..................     122
§ 19. Stiridesetuma molitev pred presv. rešnjim telesom........     123
§ 20. Pobožnosti ali molitve ob kvaternih tednih...........     123
Nekoliko o „breviarji", molitvenih  urah in urinih  molitvah sv. katoliške cerkve.
§ 21. Kaj je »breviari?......................     124
§ 22.  Kaj in katere so duhovne ali  cerkvene molitvene dnevne ure?     .   .     124
§ 23. Namen cerkvenih urinih molitev...............     125
§ 24. Kedaj se urine duhovne molitve opravljajo?..........     126
§ 25. Komu je dolžnost, cerkvene urine molitve opravljati ?.......     126
§ 26. Bratovščine........................     126
§ 27. Procesije ali cerkveni obhodi.................     127
§ 28. Božja pota ali romanje...................     128
§ 29. Nekoliko o najpoglavitniših cerkvah v Rimu, zlasti o romarskih .   .     130
II. Oddelek.
Sveti časi in. dnevi.
§ 30. Kaj in čemu so sveti časi in dnevi?..............     133
§ 31. Kdo je kristijanom svete čase in dneve odločil?.........     133
§ 32. Kaj je cerkveno leto in kako je delimo?...........     135
§ 33. Nedelja..........................     135
§ 34. Katere dolžnosti nas vežejo ob nedeljah?............     135
§ 35. Od česa smo dolžni ob nedeljah počivati?...........     136
§ 36. Katera dela in opravila so nedeljskemu posvečevanju nasproti?    .   .     136
§ 37. Kako smo dolžni nedeljo posvečevati?.............     137
§ 38. Kako nam je nedeljo še posvečevati ?.............     138
§ 39. Kako nas katoliška cerkev opominja in napeljuje, skrbeti tudi ob de-
lalnikih  za izveličanje?...................     139
I. Božična. d6ba.
§ 40. Božična doba sploh.....................     140
§ 41. Pripravljanje na božične praznike ali advent..........     140
§ 42. Božič ali Sveti dan.....................     141
§ 43. Pobožični sveti dnevi sploh..................     143
§ 44. a) Božična osmina.....................     143
§ 45. b) Prazniki, božični dobi vpleteni...............     143
a) prazniki v božični osmini.................     143
§ 46. fl)   prazniki po božični osmini.................     144
§ 47. C/  Navadne nedelje po sv. treh kraljih.............     146
182
II. 'Velilron.odiia. d.6Toa.                             St,.an
§ 48. Velikonočna d6ba sploh..................     147
g 40. Pripravljanje na velikonoč ali sv. postni čas (quadragesima) ....     147
§ 50. A. Cerkvene zapovedi za postni čas..............     148
§ 51. B. Cerkvene šege v postu..................     14!)
§ 52. Sveti veliki teden (liebdonias major)..............     150
§ 53. Cvetna nedelja (dominica palmarum)     .............     150
§ 54. Velika sreda.   Jutranjice (matutinnni, Mette)..........     152
§ 55. Veliki četrtek (coena Domini, Griindonnerstag).........     153
§ 56. Veliki petek (parasceve)...................     155
§ 57. A'elika sabota (sabbatnm sanetum)...............     157
§ 58. Velika noč (pascba).....................     159
§ 59. Povelikonočni dnevi in prazniki................     160
§ 60. Vnebobod Gospodov (ascensio)................     161
III.  BinJcoštna, ©V6Toa..
§ 61. Binkoštna doba sploh....................     162
§ 62. Predbinkoštni dnevi ali pripravljanje na binkošti........     162
§ 63. Binkoštni praznik (Duhovo, pentekoste).............     163
§ 64. Pobinkoštni sveti časi....................     164
§ 65.  1.) Praznik presvete Trojice (ss. Trinitatis)...........     164
§ 66. 2.) Praznik presv. rešnjega telesa (telovo ali telesovo,  »corporis Chri-
sti»,  «Frohnleichnam»)...................     165
§ 67. Manjši prazniki Gospodovi v binkoštni dobi..........     166
§ 68. Praznik cerkvenega posvečevanja...............     167
Ivdla-rijini pra.znils:i.
§ 69. Cerkveno češčenje prečiste Device Marije............     168
§ 70. Zapovedani Marijini prazniki so:        ..............     169
1.) Neomadeževano spočetje..................     169
§ 71. 2.) Praznik Marijinega očiščenja...............     169
§ 72. 3.) Praznik Marijinega oznanenja...............     169
§ 73. 4.) Praznik  Marijinega  vnebovzetja   ali   veliki   Šmaren  (velika   Go-
spojnica).........................     169
§ 74. 5.) Praznik Marijinega rojstva (mali Šmaren, mala Gospojnica)    .   .     170
§ 75. Manji in nezapovedani godovi ali soprazniki Matere božje    ....     170
§ 76. Praznik sv. angeljev....................     172
§ 77. Prazniki svetnikov božjih..................     173
Kaj so svetniki? Koga katoliška cerkev med svetnike stavi in kako?    173
§ 78. Zakaj in kako katoliška cerkev časti svetnike?.........     174
§ 79. Zapovedani in nekateri nezapovedani prazniki svetnikov.....     175
§ 80. Vseh vernih duš dan....................     176
Imenski in rečni obseg
prvega in druzega dela v abecednem  redu.
Arabska številka kaže stran.
Abeceda pri posvečevanji cerkva 87.
«Absolutio» (odveza) 57.
«Acolytlia1> (strežništvo) 64.
Advent, kaj je ? česa nas spominja ? duhovna opravila v adventn; «rorate» ali zorniee, sveti večer, kolednice, polunoeniea 140.
eAgnus Dei»  38, pri črni maši 41.
<Alba» 13.
«Aleluja»  25,  158.
Alojzija (sv.) dan, pobožnost 176.
Altar: kakošen mora biti? nekoliko o njegovi zgodovini 17; kako mora biti opravljen? 18, veliki in stranski altar 82.
cAmen», konec molitve, vere 22.
«Amictus»   13.
«Ampulke»  15.
Angelj Gospodov, molitev 111.
Angelji: kako se vpodobavajo 85.
Angeljski prazniki sploh 134, posebej 172, angeljev varuhov, velicih angel jev: Gabriela, Mihaela, Rafaela 173.
«Annulus»  14.
»Antiphona« 23.
Aposteljnov podobe 85.
Apostoljski dnevi 134.
Ave-Maria-z vonenje 111.
Bandera 128. «Baptismus» 42. «Baptisterium>  17, 83. Barve cerkvene 15. Bela nedelja 160.
Belo oblačilice pri sv. krstu 47. •Benedicamus Domrhb* 40.
Berilo pri sveti maši 24. Bilje 99. Binkošti 163. Binkoštna doba 162. Binkoštna nedelja 163. Binkoštna sabota 162. Biret 13.
Sv. Birma:  kaj je? 47, bitstvo 47, 48; kdo  jo    deli ?    komu ?    kedaj ?   48, botri 48, obred 48, ime 48, udarec na lice 49. Bitstveni deli službe božje 3. Bitstvena   znamenja   pri  svetih  zakramentih 42. Bitstvo   sv. maše   ali   njeni   poglavitni
deli 20. Bitstvo sv. krsta 42. c      sv. birme 47. <      sv. pokore 54. «      sv. poslednjega olja 59. «      sv. podslužništva 64. «       sv. služništva 65. «      sv. mašništva 66. «      sv. škofstva 68. «      sv. zakona 70. Blagoslavljanje  sploh   74,  posebej 75, 91. «        osebno 76, 96, rečno 76,
91. «        vseh   prirodnih   pridelkov
pri sv. maši 35. «         katoliških cerkva 90.
«        katoliških pokopališč 91.
184
Blagoslavljanje zvonov 92. «       olja 93.
«        krstne vode 94,  158. «        vode sploh 95. «        vernega ljudstva 96.
<         zakonskih   mater   po   porodu 97.
«        umirajočih 97. «        mrličev 97. «        pepela 150. «        sveč 146. *        ognja 157.
<         velikonočne     sveče    158,
160. Blagoslov sploh 74, posebej 75. «        cerkven, necerkven 76. «        konec sv. maše 40. Blažila 73. Bogočastje  1.
Boštijana (sv.) cerkev v Rimu 132. Botri  pri  sv. krstu 43,   pri  sv. birmi
48. Božič: kaj je? kako ga obhajamo? tri
maše,    jutranjice   o   polunoči    141;
0 družinskem   življenji:   jaslice,   bo-
žičnice, kropljenje in kajenje poslopij
in živine, božični  kruhi ali poprtniki
142. Božična doba 140. Božična osmina  143. Božični prazniki 143. Božični večeri  141. Božičnice 142. Božja   pota:   kaj   so?    njihova   korist
128, 129. Božji grob 156. Bratovščine 126, njih namen in korist
127. Bralstvo 63. Breviar 124. Brezimna nedelja 150. Brisalnica 16. Bukve cerkvene 17. Burza 16. Butare cvetno nedeljo 151.
Cahejeva nedelja  168. «Calix«   15. »Campanan 93. «Canon» 31.
• Cantata missa» 20. «Casula» 13. «Charwoche» 150.
• Charfreitag«  155.
• Charsainstag«  157.
»Chiroteca«  14.
Cerkev: začetek 80, vnanje lice 81, od znotraj 82, zaljšanje 84, posveče-vanje 86, blagoslavljanje 90.
Cerkveniki 15.
Cerkve poglavitniše v Rimu 130 in dalje.
Cerkvena sprava 91.
Cerkvenega  posvečevanja  spomin   167.
Cerkveni dvori 91.
Cerkveno leto: kaj je? kako je delimo 135.
Cerkveno petje 116, pesmi 119, godba 121.
«Ciborium> 16.
«Cingulum»  13.
Ciril in Metod 6, 176, njuna bratovščina 127.
• Cochlear«  16. «Coemeteria» 91. »Coena Domini«  153. t.Colare>  13. «Collect«;»  24. «Completorium»  125. «Coivi'essio» sv. Petra 131. «Confirmatio» 47.
«Consecratio» 75.
«C'orporale»  16.
»Corporis CJurištii  165.
«Credo»  26.
«Cultus»  1.
Cvetna nedelja  150 in dalje.
Časi sveti:   čemu so?  133, kdo jih odločuje ? 133, kateri so? 134. Castilna molitev  103. Črke GfMfB 145. Črna barva  15. Črna sv. maša 40. Črna nedelja 150.
• Češčena si Marija«  109. Česčenje Marije Device 109, 168. Čoln v cerkvi 82.
Čolnič 16.
Crevlji škofovski 14.
Dalmatica 14.
Dan,  kaj je? kedaj se začenja,   kako
ga cerkev deli? 124. Dan Gospodov  135. Darila pri sv. birmi 50. Darilnice v cerkvi 83. Darovanja Marijinega godu 172. Darovanje pri sv. maši sploh 27, v tes-
nejem in širjem pomenu 27.
185
Darovi sv. kraljev  144.
Delalniki:   kaj   nam   cerkev  ob  delal-
nikih priporoča? 139. Deli sv. maše:   20, prvi 21, drugi 27,
tretji 31, četrti 36. Delci sv. križa 167. «Deo gratias« 25. Drdra 154. Deveta (ura) 125. Devetnina 172. «Diaconatus»  65. «Dies irae»  119. i Directorium »  17. Dnevi sveti:   čemu so?   133,  kdo jih
odločuje? 133, kateri so? 131. Dnevne ure  125. Določil nekoliko o sv. maši 17. Dolžnosti naše ob nedeljah 135. Domača kapela 84, 138. uDominica palmarum«  150. »Dominus vobiscum« 23, 24. Družba živega rožnega venca 114. Duhovne    molitvene    ali   dnevne    ure
125. Duhovnišče 82. Duhovno obhajilo 138. Duhovski stan, iluhovstvo,  duhovščina
62. Duhovo 163. Dvanajst  mašnikov  pri   blagoslavljanji
sv. olja 93. Dvori cerkveni 91.
«Efeta» 45.
Enkrat na dan maševati 20. «Eucharistia» 50. Evangelij pri sv. maši 25. Evangelistov podobe 85. Evangeljske bukve 17. «Evlogion» 35. «Exorcismus»   74. «Exorcistat.» 64. «Extrema unctio» 59.
• Feria«  134. cFlectamus genua» 156. Florijanu (sv.) na čast zvoni 111. «Friedhof» 91. «Frohnleichnam»  165.
Gabrijela (sv.) vel. angelja god  173.
General (redovni) 80.
»Genitori genitoque»  118.
Glavi sv. Petra in Pavla, kje ste? 130.
«Gloria» pri sv. maši, 23, 117, 154, 158-
Godba pri službi božji 121. Gologlav biti v cerkvi, pri molitvi 107. Gospodova molitev 108. Gospodovi prazniki 134. Gospojnica, velika 169, mala 170.
• Graduale«  25. Gredna 25. Grški križ 106. Grški obredi 5. Grob v altarji 88.
«Griindonnerstag»  153.
• Guardian« (redovni) 80.
• Hebdomas major«  150. Hiša božja 80. Hlapčevska dela 136.
Hleba kruha pri škofovem posvecevanji 69.
«Hosanna»  151.
Hostije; kakošne so pri latinskem obredu, kakošne pri grškem? 12.
Hram božji 80.
Humerale  13.
• Hvaljen bodi Jezus Kristus«  145. Hvalila molitev 103.
Hvalnice  125.
• Idite, maša je minola« 40.
Ime pri sv. krstu 44, pri sv. birmi 48, pri duhovnih redovih 79.
Imena Jesusovega praznik 145, odpustki 145.
Imena Marijinega praznik 170.
• Improperia« 156. «Infula>  14. »Introitus« 23. «Ite missa est» 40. Izhodni obredi 5. Izveličan 173.
Izveliearjeva cerkev v Rimu 130.
Jabolko na zvoniku 82.
Jagnje božje 38.
Jaslice 142.
Janeza  (sv.)  evangelista   podoba    85 ;
praznik 143. Janeza (sv.) krstnika   cerkev   v  Kimu
130. Jožefa (sv.) praznik 174,  175. Jutranja zora 20. Jutranjice   sploh   125,   o   božiči   142,
veliki teden 152.
Kadilnica 16. Kadilo 16.
186
Kalvarija 84.
Kaneelj 83.
Kapa mašniška  13, škofovska 14.
Kapelice: očitne, domače po gradeh, hišah, vaseh 84, 138, znamenja ali pili 84, kalvarija 84.
Kardinal 77.
Karmelske gore ali škapulirski god 171.
Katakombe 132, 175.
Kazalniea 16.
Kelili 15, kako se ogrinja pri sv. maši 16.
Krst (sv.): kaj je? 42, kdo ga deli? 43, komu se deli? 43, kedaj? obred, botri, ime 43, v sili 44, krstni kamen 17, 83.
Krstna obljuba 46.
Krstna voda 43, se blagoslavlja 94, 158.
Krščanski  nauk v cerkvi 121, 139.
«Kirchhof»  91.
<Kyrie eleison«  23, 114.
Kleče moliti, kaj pomeni ? Kako po-klekujemo? 107.
Klepetci 154.
Kolar 13.
Koledar 17.
Kolednica 141.
•Kolena pripognjmo«  156.
Konec sv. maše 39.
Konklave 77.
Kor v cerkvi 83.
Koralno petje 120.
Koraka srajčica 13.
Kreželjec 14.
Križ: znamenje sv. križa; kako ga delamo ? zakaj ? kedaj ? veliki (latinski), mali grški križ, kaj med pre-križevanjem govorimo? 105 in dalje.
Križ (sv.) Jezusov najden 166, povikšan 167, njegovi delci 167.
Križev pot 122, 149.
Križev teden 161.
Križi nad masnimi darovi 34.
Kroglina hiš božjih 82.
Kronanje sv. Očeta papeža 77.
Kropilni kamen  17, 83.
Kupa 15.
Kvadrat 13.
Kvatemi časi ali tedni in post 123.
Ladija v cerkvi 82.      , Lateranska cerkev in poslopje v Rimu 130.
Latinski križ  105.
Latinski  obredi 5.
«Lauda Sion* 118.
«Laudes»  125.
«Laus ti bi Christe« 26.
Lavretanske litanije 114.
Leča 83.
Lectorat 63.
Leopolda (sv.) bratovščina 127.
Leto novo, praznik 144.
Leto sveto, navadno, nenavadno 58.
«Levate»  156.
Leviti 14, škotje 14.
Levitom lastna oblačila 14.
«Libera» 99.
List pri sv. maši 24.
Litanije sploh 114, vseh svetnikov (velike) 115, Matere božje (lavretanske male) 115.
Liturgika 1.
Liturgični jeziki 5, 6, 7.
Lovrenca (sv.) cerkev v Kimu 132.
Luč: njen pomen pri sveti maši 19, večna 82.
«Luč Kristusova« 157.
Lučice na grobeh 177.
Luka (sv.) podoba 85.
Lunica ali lunin srp v monštranci  16.
Mala maša ali Gospojnica 1 (0.
Mali križ 105.
Mali Šmaren 170.
«Manipulus» 13.
Marijina družba  127.
Marijini prazniki sploh 134, posebej 169, soprazniki  170.
Marijino češčenje 109, 168.
•Maria maggiore« , cerkev v Kimu, 131.
Marija (sv.) pri mučenikili, rimska cerkev, 132.
Marka (sv.) podoba 85, dan in procesija 161.
Maša (sv.): kaj je? ime 9, kdo jo je prvi opravljal, kdo in kedaj postavil, kdo ima oblast opravljati jo? Ravno tista daritev je kot na križi, pa se vender nekoliko loči od nje, 10; komu se daruje? iz katerega namena? 10, za koga? 11, za koga ne? 11. Tvarina: Kruh in vino 11, masna oblačila 13, posoda 15. Nekoliko določil o sv. maši: kje se sme brati? 17 in naprej. Kedaj? 19, veliki   petek   ne 19,   kedaj   le   ena
187
sama na dan? 19, ima tri poglavitne dele, sploh pa štiri štejemo 20, samitna, očitna, tiha, peta, slovesna 21, posamezni obredi 21.
Maša (sv.): Kedaj smo dolžni pri sv. maši biti? kdo? 137, kdo ne? 138, kako ta zapoved veže? 137, kako bodimo pričujoči? 137, kje? 138. Kako nam je še nedeljo posvečevati 138.
Maša nevernikov ali poučevancev 26.
Maša vernikov 26.
Masne bukve 17.
Masna kapa  13.
Masna oblačila niašnikov 13, škofov 14.
Masna srajca 13.
Masni plašč 13.
Mašnikovo posvečevanje 66.
Mašnikov red: kaj je? koliko redov je? kdo ga deli? kdo ga veljavno prejme? kdo vredno 62. Nižji redovi 63, višji 64 in naprej.
Mašništvo 66.
Matere božje litanije  115.
Matere božje prazniki sploh 134, posebej 169.
Mateja (sv.) podoba 85.
iMatutinum-   125.
Maziljenje s krstnim oljem 46.
»         s   sv. krizmo   pri   sv. krstu
46,   pri   sv.  birmi  47,   pri mašnikovem posvečevanji 67, pri škofovem 69. »         z bolniškim oljem 61.
Medsebojne molitve pri sv. maši 22.
«Memento»  za mrtve 35.
«Memento» za žive 32.
Memohod 159.
Menihi 78.
Mrtvaški zvon 97.
Metod in Ciril (sv.) 6, 176.
cMette.  125, 152.
Mihaela (sv.) god 173.
«Missa catcchuinenurum,  fidelium« 26.
• Missale.   17.
«Mitra»  14.
Mivnica 16.
Modra barva 15.
Molitev, kaj je in kako jo delimo? 103, notranja, vnanja, premišljevanje , častilna, zahvalna, prosilna, cerkvene molitve in njihove posebne lastnosti 104, začetek, osnova in sklep 104; šege pri molitvi:  prekriževanje
lO.i, moški gologlavi, ženske pokrite molijo 107, pri molitvi glavo priklanjamo, oči povzdigujemo 107, roke sklepamo, poklekujemo, na prsi trkamo 107.
Molitev: «Očenaš» 108, — «Ceščena si Marija« 109, — »Angelj Gospodov« 111, — »Kožni veneo 112, — »Litanije« sploh 114, —vseh svetnikov 115, — lavretanske 115.
Molitvene ure 124 in dalje.
Molitvenice 83.
Monštranca 16.
Mučencev (sv.) podobe 85.
Jfadramnica 13.
Nadškof 69.
Nadškofovsko oblačilo  14.
Naglavnica 13.
Najdenja sv. križa god 166.
Nameniti  komu sv. mašo 20.
Naprsnica 13.
Naročnica 13.
Naslednjice 25.
Nastopna molitev pri sv. maši 21.
eNavieula« 16.
Nebitstvena znamenja pri sv. zakramentih 42.
Nedelja, kaj je? 135, naše dolžnosti ob nedeljah 135, od česa smo dolžni počivati? 136, ktera dela so nedelji-nemu posvečevanju nasproti? 136. Kako nedeljo posvečujemo? 137. Koga cerkvena zapoved ob nedeljah ne veže? 138.
Nedolžnih otročičev god 143.
Nedolžnih otročičev pogreb 99.
Neomadeževanega izpočetja praznik 169.
Nezapovedani prazniki  134.
Nicejsko-carigrajska vera 26.
Nižji redovi 63, zakaj jih je cerkev pridržala 63, kateri so in kako se dele' 63.
Njiva božja 91.
Noge umivajo papež, škof, katoliški vladarji 155.
«Nola» 93.
«Nona» 124.
Notranja molitev 103.
Nova maša, srebema, zlata 68.
«Novena»  172.
Novic, novicijat 79.
Novo leto 144.
Nuna 78.
188
Obhajilo pri Sv. maši, 36, 88, v podobi kruha 50, kolikokrat? 50, kedaj? kje? 51,   dušna  in   telesna priprava
51,   kedaj se deli? kedaj ne? Obred
52,   kako bolnikom za popotnico? 53. Obbajilna molitev 39.
Obhajilni kelih 16.
Obhodi cerkveni 127.
Obiskanja Marijinega praznik 171.
Oblačila cerkvenih strežnikov 15.
Obleka duhovska  13.
Obljuba redovnih Ijudij 79.
Obljubljeni prazniki 134.
Obred (ritus), kaj je? 1.
Obred sv. maše 20 in dalje.
»      sv. krsta pri otrocih 44.
»      sv. birme 48.
»      sv. obhajila 52.
»      sv. popotnice 53.
»      sv. pokore 55.
sv. poslednjega olja 60.
»      sv. mašnikovega reda 66.
»      sv. zakona 72.
»     sv. cerkvenega posvečevanja 86. Obredni jeziki 5. Obrednik 1. Obredniške bukve 17. Obredoslovje   1.
Obrezovanja Gospodovega praznik 143. nOče naš» pri sv. maši 36. «Oče   naš»,   razlaga   njegova   108   in
dalje. Očiščevanja   Marijinega   praznik    145,
169. »Očitanje« veliki petek  156. Očitna kapela 84, maša 20, izpoved pri
sv. maši 22. »Odpri se» 45. Odpustek:  zaumen 57, popolnoma, ne-
popolnoma,   osebni,  krajni, rečni  58,
pogoji za odpustek, delilec,   prejema-
lec   svetega  leta  58,    presv. imena
Jezus 145, Marije 170. Odveza, kako se deli 56. «Offertorium» 27. Oglavnica  13. Ogrinjalo 16.
Olje (sv.), olje se blagoslavlja 93. Oljike cvetno nedeljo 151. Opat, opatinja, opatija 80. Opresen  kruh 11. «Ordo» 62. <Oremus»  24, 104. Osebno posvečevanje in blagoslavljali je
75, 77.
Oskrunjena cerkev 91.
Oskrunjenje pokopališč 92.
Osmina božična 143, velikonočna 160,
binkoštna 164, presv. rešnjega telesa
166. «Ostensorium»   16. «Ostem. 159.
• Ostiariat. 63. Otiralo 16. Otožnice 153. Ovratnica 13.
Oznanjenja Marijinega praznik  169.
cPala« 16.
Palica škofovska 14.
• Palium«  14.
Palme cvetno nedeljo 150. »Pahnsonntag«  150. j   «Pantheon»  132. Papežev blagoslov 62. •Parasceve.  155. Pas 13. «Pascha» 159. »Passio.  152. Pastirska palica 14. »Pastorale. 14. «Patena>  15. Pavla (sv.) podoba 85, cerkev v Rimu
131, praznik 175. Pazljivo pri  sv. maši biti  137. •Pectorale.  14. «Pentecosto»  163. Pepel 150. Pepeljenje 150. Pepelnična sreda 149. Perilo cerkveno 15. Prsni križ škofovski 14. Prsnik  14.
Prstan škofovski 14, 69,   zakonski 73. Prti na altarji 18, 154. Perutnice  na podobah božjih   angeljev
85. Prva (ura) 124.
Prvi blagoslov pri sv. birmi 49. Pesmi 116,  svetopisemske  116,   svete,
slovenske 119. Peta maša 20. Petje cerkveno 120. Petra (sv.) podoba 85,   cerkev in grob
v Rimu 131, praznik  175. «Pfingsten«   163. Piruhi 160. Pisanke 160. Plava barva 15. Pleša 63.
189
«Pluviale»  14.
Pobin kostni čas 164.
Pobožični čas 143.
Pobožno pri sv. maši biti 137.
Pobožnosti cerkvene 121, popoludanska služba božja 121, križevega pota 122. Štirideseturna molitev 123, ob kva-ternih tednih 123, brevdar 124 in dalje.
Počivališča 91.
Podobe v cerkvah sploh 84, zlasti: presv. Trojice, Boga Očeta, Boga Sina, Boga sv. Duha, Matere božje, angeljev, aposteljnov, evangelistov, mučencev in druzih svetnikov 84 in 85.
Podshižništvo 64.
čPoenitentia* 54.
»Pogoje* v zadobljenje odpustkov 57.
Pogreb 98.
Poklada rok pri sv. krstu 45, pri sv. birmi 47, pri mašništvu 66, pri škofstvu 69.
Pokop cerkven 98,  komu se odreče 99.
Pokopališča in njihovo blagoslavljanje 91.
Pokopavanje mrličev 98.
Pokora (sv.): kaj je? bitstvo 54, delilec 54, obred 55.
Pokrit biti v cerkvi ali pri molitvi 107.
Pokrivalo 16.
Poljnbovanje pred sv. obhajilom pri sv. maši 38.
Polunočnica 141.
Pomena vnanjih znamenj službe božje je treba vedeti 7.
Pomilnj 23.
Pomoč kristijanov Marijin god 170.
«Pontirlcale»   17.
Poobhajilne molitve 39.
Poprtnik 143.
Popoludanska služba božja 121, 139.
Popotnica (sv.) 53, kako se deli? 53.
Poramnica .13.
Poroka 73, srebema, zlata 73.
Portatile 17.
Poslednje olje (sv.) (maziljenje): bitstvo, delilec, prejemalec 59, naj se ne odlaša 60, kaj je treba pripraviti v izbi za ta sv. zakrament, obred 60.
Posoda cerkvena 16.
Posodica za blagoslovljeno vodo 96.
Post, postni čas, šege, postne nedelje 147 in dalje.
Postaje pri križevem potu 122.
Posvečevanje: splošni nauk 73, posebni 75.
» '           osebno 77, rečno 80.
»             redovnih ljudi 79.
»             opatov 80.
»             cerkva 86.
»             altarjev 87.
Posvečevalna služba božja 1. Potrdba 47. Potrdilo 47. Povelikonočni čas  160. Povikšanja sv. križa god 166. Povzdigovanje 32. Pratika cerkvena 17. Prazniki:    zapovedani,    nezapovedani,
obljubljeni 134. Predglasje 30, 117.
• Praefatio* 30, 117. Prekriževanje?   kako?  kedaj   in zakaj
se prekrižujemo ? 105, 106. Prekvašen kruh pri sv. maši  li. Prelat 14.
Prelomljenjo sv. hostije 37. Premakljiv altar 18. Prenešenje    masnih    bukev   na   ovan-
geljsko stran 25. Prenesljiv altar 18. Pričakovanja   Marijinega    poroda   god
172. Pridržani grehi 55. Pridiga 138. «Prima>   124. «Prior» 80.
Priporočevanje duš v božjo milost 97. «Privata missa»  20. Prižnica 83.
Procesije sploh 127, čemu so? kako se vredujejo 128.
»         o svečnici 146.
>         cvetno nedeljo 151.
»         veliko saboto 159.
»         Marka (sv.) dan 161.
»         križevi ali prošnji teden 161.
»         presv. rešnjega telesa 165.
«Profes» 79. Prošnji teden 161.
• Publica missa» 20. «Purificatorium» 16.
«<luadrageslma»  147. <Quadrat»  13. «Quinquagesima»  147.
Rafaela vel. angelja god 173. Kazglašenja Gospodovega praznik 144.
190
Razloček med posvečevanjem in blago-slavljanjem cerkve 90.
Razpelo (sv.) 18.
Razpelo (sv.) na altarji 18.
Razposvečena cerkev 91.
Rečno blagoslavljanje in posvečevanje 76, 77, 80.
Red: Kaj je'? redovni ljudje? začetek redovnega življenja 78; koristno: redovnikom samim in vsemu človeštvu 78, kako jih cerkev posvečuje 79, kolikero redov imamo? 79, koli-keri so predniki? 80, posvečevanje opata 80.
Rešenja jetnikov god 171.
Rešnje (sv.) telo: zakrament 50, praznik 165, procesija 165.
Rimski obredi 5.
Rituale 17.
Rojstni dan 176.
Rojstvo Gospodovo 141.
Rojstva Marijinega praznik  170.
Rokavniea 13.
Roke na prsih sklenene pri molitvi 107.
Roket 13.
Rokovice škofovske 14, 69.
Romanje, začetek, korist 128.
Romarske cerkve v Rimu 130 in dalje.
Ropot veliki teden  153.
Ropotulja 154.
«Rorate» 141.
«Rotunda»  132.
Rožni venska nedelja 172.
Rožni venec 112.
Rudeča barva  15.
Sabota 135, velika 157, binkoštna 162, Mariji posvečena 172.
Samitna maša 20.
Samotniki, samoživci 78.
•Sanctus« pri sv. maši 30,  117.
t8andalia»  14.
= Secreta» pri sv. maši 29.
Sedem dijakonov in subdijakonov pri blagoslavljanji olja (sv.) 93.
Sedem žalosti Marijinih praznik 170.
Sedmina binkoštna 164.
«Septuagesima»  148.
»Secpientia*  25,  117.
Srca Jezusovega bratovščina 127, praznik  166.
«Sexagesima»  147.
«Sexta»  124.
Skledica božja 15.
Sklepnice 125.
Sladkega imena Jezusovega 145, in Marijinega praznik  in odpustki  170. Slovanski obredni jezik 6. Slovesna sv. maša 20. Sluznice  14. Služništvo  65. Snežnice Marije   cerkev v Rimu   131,
god 171. Sodca   vina   pri    škofovskem   posvečevanji 69. Sol pri sv. krstu 45. "Solemnis missa*  20. Soprazniki 134. Spavališče 91.
Spočetja Marijinega praznik 169. Spodobno pri sv. maši biti 137. Spomin  za  mrtve  pri sv. maši 35,   za
žive 32. Spomin vernih duš  176. Spovednice 83. Sprava cerkvena 91. Sprava pokopališč 92. Spreminjevanje pri sv. maši 31. Srajčica 13.
»Stabat mater dolorosa«   119. Stalni kamen 86. Stolp cerkveni 82. Streči pri sv. maši 15. Strežništvo 64. Striženje 63, 79. «Subdiaconat» 64. «Superior»  80. Sveča pri sv. krstu 47, velikonočna 158,
162. Sveče voščene  19. Svečnica 145. Svečniki 18. Sveti teden 150. Sveti večer  141. Svetinje: Kaj so? 174. Svetinje v altarji 18,  pri posvečevanji
altarjev86,   sv. Petra in Pavla  131. Svetišče v cerkvi 82. Svetniki: Kaj so? koga in kako cerkev
med svetnike stavi? 173; razne vrste
svetnikov,   zakaj   jih   častimo   174,
svetniki 175. Svetnikov podobe 84. Svetniški   prazniki  sploh 133,   posebej
134. Sveto,   sveto,   sveto   pri   sv. maši   30,
117, pesem pred blagoslovom 118 in
119. Svetstvo ali zakrament 42.
191
Šesta (ura) 124.
Skapuljrja god 171.
Škofje   brez  škofij   ali v krajih  never-
nikov 69. Škofovo posvečevanje 68. Škofovska  oblačila  14. Škofovska znamenja 14, 80. Šmaren; veliki 169, mali 170. Šmarijniee  172. Šotor 82.
Štacijon pri križevem potu 122. Štefana (sv.) praznik  143. Štihar 14.
Štirideseturaa molitev 123. Stirivogtjina 82. Stola 13.
Tabernakelj 82. Talar 13.
• Tantuin ergo sacramentum> 118. »Te Deum laudamus»  117. Telovo (telesovo) 165.
Telesnik 16.
Tempelj 81.
Trkati na prsi 107.
«Tertia» 124.
-Tiara« papeževa 78.
Tiha maša 21, 31.
Tiha molitev pri sv. maši 29.
Tiha (črna) nedelja 150.
• Tonsura« 63, 79, kako se deli? 63. «Tractus»   25.
Treh (sv.) kraljev praznik in darovi 144.
Tretja (ura) 124.
Trojice (presv.) podoba 84, praznik 164.
»Tudi nam grešnikom» 35.
«Tunicella»  14.
< Thnribulum» 16.
Udarec na lice 49.
Ugovarjalec pri razglaševanji izveliean-
cev in svetnikov 173. Umivanje nog veliki četrtek 155. Umivanje rok 29. »Unctio extrema» 59. «Urceoli»  15. Urine molitve 124 in dalje.
Varstva Marijinega god 172. Večeri sveti 141. Večemice 125. Večernični plašč 14. Večna luč 82.
• Večna luč naj jim sveti«  177. Velika maša 21.
Velika nedelja 159.
»       sabota 157.
»       sreda 152. Velika noč 159. Velikonočna doba 147. Velikonočna sveča 158, 162. Velikega travna pobožnost 172. Veliki četrtek  153.
»      križ 105.
»      petek  155.
»      plašč 14.
»      teden  150.
• Velum»  16.
«Veni sanete (creator) Spiritus«  118.
Vera pri sv. maši 26.
Vrčki 15.
Vernih duš dan 176.
«Vesperae» 125.
Veža božja 80.
Vhod sv. maše 23.
• Victima; pasehali«  117. Vijolična barva 15.
Vino pri sv. maši  12, pomen 28.
Višji redovi 64.
Vnanja molitev 103.
Vnanja služba božja: Kaj je? 1; nje namen? kako jo delimo 1, zakaj nam je je treba? 2, kdo jo je vpeljal, vredil in komu je čuti nad njo ? 3, kolikero imamo? 4.
Vnebohoda Jezusovega praznik 161.
Vnebovzetja Marijinega praznik  169.
Voda treh kraljev 145.
Voda pri sv. maši vinu prilila: Zakaj in kaj pomeni? 28, kako se blagoslavlja 95.
Vogeljni kamen 86.
Volitev sv. Očeta papeža 77.
Voščene sveče 18, 19.
Vratarstvo 63.
Vseh svetnikov praznik 175.
Vskers 159.
• Vzdignite sc>  156.
Začetek sv. maše 21.
Zadnji blagoslov pri sv. maši 40.
Zadnji blagoslov pri sv. birmi 49.
Zadnji evangelij 40.
Zahodni obredi 5.
Zahvalimo Gospoda 40.
Zahvalna molitev 103.
Zakon (sv.): Kaj je? 70, bitstvo 70, kaj se še zahteva 70, z nckatoličani 71, zadržki božji, cerkveni, državljanski 71,   oviralni,   razvezalni   71 ,   prije-
192
njanje, kedaj  se deli? 71, kaj treba '   pred prejemoi1 71, obred 72,  prstan
72, srelierna, zlata poroka 73. Zakrament 42,   zakramenti   umirajočih
6'i. Zakramental 73. Zakristija 83. Zapovedani prazniki  134. Zaročenja Marijinega god 170. Zarotištvo 64.
Zarotovanje sploh 74, pri sv. krstu 45. Za svete maše dajati 20. Za veme duše v vicah moliti 111. Zbirne molitve 24. Zdrava Marija zvonjenje  111. Zelena barva 15. Zgodnjice 152. Zlata cerkev v Rimu  130.
Zincšanje sv. hostije z rešnjo krvij<5 37.
Znamenja na grobeh 92.
Znamenje sv. križa na čelu in prsih pri sv. krstu 45.
Zornice 141.
Zvonik 82.
Zvonjenje «Ave Marija« za verne duše v vicah, sv. Florijanu na čast 111.
Zvonovi: Pomen, zgodovina, blagoslavljale 92, 93.
Žagrad 83.
Žalostniče 153.
Ženitniria: sreberna, zlata 73.
Živi rožni venec 114.
Žličica 16.