Režij ansko tülac »tilnik« (Bila)
Praslovanski anatomski termin *tiilh v slovenščini
Metka Furlan
IZVLEČEK: Rezijansko tülac »tilnik« (Bila) se izvaja iz sin. tôlec ^ (m.), ki je po internoslovenskem fonetičnem razvoju nastalo iz psi.
anatomskega termina *tüli>, prevojne variante k *tyh> = sin. dial, tîl ^
»tilnik«. ^
ABSTRACT: Resian tülac »nape« (Bila) derives from Slovene tôlec (m<y), which results from the internal Slovene phonetic development from the Old Slavonic anatomy term *tülT>, a variant of* ty\h = Slovene dial, tîl »nape«. w
m
0 V slovarju bilskega rezijanskega govora Hana Steenwijka zaman iščemo    & fonetično ustreznico knjižni tilnik »zadnji del vratu« (SSKJ V, 88), v kateri se ohranja psi. beseda *tylh (m.), ki je pri večini Slovanov kot taka ali pa njene tvorjenke    ^ anatomski termin za posamezne predele zadnjega dela telesa od zadnjice navzgor,    W npr.: ^
*tyh>: sin. dial, tîl »tilnik«, csl. tylh »isto«, mak. til »zadnji del glave, zadnji del, hrbet«, big. til »zadnji del glave«, p. tyl »zadnja stran, hrbet«, npr. t. glowy »zadnji del glave«, kašub. tyl »zadnja stran telesa (obleke, predmetov)«, č. tyl »tilnik«, gl. tyl »tilnik« poleg »nožev hrbet«, dl. tyl »isto«, plb. tâl »zadnji del glave«;
*tylbCb: sin. dial, tîlec »tilnik«;
*tyh>ki>: sin. dial, tîlek »tilnik«, p. tyiek »zadnjica«, kašub. tylk »tilnik, zadnji del glave«;
*za-tyh>ki»: sin. dial, zatîlek »tilnik«, hrv. čak. zotilak, rod. zotîlka »isto«, mak. dial, zatilok »zadnji del lobanje«, r. zatylok »zadnji del glave«, č. zâtylek »tilnik, vrat«;
*o-/za-tylbniki>: sin. tilnik »zadnji del vratu«, dial, zatîlnik »tilnik«, knjiž. »zadnji del glave med tilnikom in temenom«, dial, otîlnik »zadnji del glave, tilnik«, mak. zatilnik »zadnji del lobanje«;
*po-/za-tyPï>ki»: hrv., sb. pôtiljak, rod. -Iljka »zadnji del lobanje«, zâtiljak, rod. -Iljka »isto«;
*po-tylica: p.potylica »zadnji del glave, tilnik«.
115
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
w Slovar ne beleži niti fonetičnih ustreznikov drugih slovenskih narečnih sino-
nimov, ampak se v njem za pomen »tilnik« pojavlja beseda tülac (Steenwijk 1992, N    321).
r 1. Steenwijk besedo predstavlja le z imenovalnikom ednine, kar glede na
njegovo slovarsko predstavitev drugega bilskega besedišča pomeni, da jo je evidentiral le v tej obliki in da beseda v nasprotju z delnim bilskim sinonimom sija (f.), r*    kjer sta podani tudi edninska dajalniška in tožilniška oblika, morda ni bila pogosto q    rabljena. Beseda tülac spada v skupino bilskih samostalnikov na -ac < slov. *-£cz>, 4*    ki s paradigmo tipa bužac, rod. bužaca »ubožec« (Steenwijk 1992, 245), rugae, rod. „    rügaca, tož. mn. rügace »polž« (isti: 305) oz. kükac, im. mn. kükaci »črv v moki« (isti, 272) na eni strani in s paradigmo tipa libac, rod. mn. liwcuw »hlebec« (isti, 272) na drugi kažejo, da se je dvozložna osnova iz edninske imenovalniške oblike N    pri nekaterih posplošila v ves deklinacijski vzorec, kar pomeni, da se je rodilnik >     ednine bilskega tülac lahko glasil ali *tülaca ali * tulca. Hkrati besedotvorno enaki -o    primeri tudi ponazarjajo, da bi bil korenski vokal v tülac izvorno lahko ali ujevski >—    ali pa ojevski.
? 1.2. Vendar bilsko tülac v Reziji ni osamljeno. Besedo je tam slišal naš fol-
—< klorist akad. Milko Matičetov (ustno), v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa stajo pri zbiranju gradiva za Splošnoslovenski lingvistični atlas v vseh štirih rezijanskih narečnih točkah evidentirala tudi naša dialektologa Tine Logar in Jakob Rigler. Prvi
T jo je v Bili zabeležil z ojevskim vokalom kot tôlac »tilnik«, drugi pa z variantnima korenskima vokaloma kot tôlac in tulec. V drugih rezijanskih krajih stajo oba sli-
r;    šala z invariantnim korenskim vokalom, in sicer v Solbici kot tulec, v Osojah kot
T    tuloc in na Njivi kot tûlac.
1.3 Logarjev zapis tôlac ponazarja bilski refleks slovenskega cirkumflek-tiranega ojevskega vokala in ustreza Riglerjevemu zapisu tôlac za isti vokal, kot kažejo njuni variantni zapisi bilskega kost (Logar) : kost (Rigler) : sin. knjiž. kôst < slov. *kostb (ž.) »kost«. Izhodiščni korenski vokal tega rezijanskega anatomskega termina je bil torej ojevski, saj enako razmerje korenskega vokala odražajo tudi zabeleženi refleksi za sin. knjiž. kôst v omenjenih rezijanskih krajih:
kôst (Bila; Logar) = kôst (Bila; Rigler) = küst (Bila; Steenwijk) : kûst (Osojane; Logar-Rigler), kûst (Njiva; Logar-Rigler), kûst (Solbica; Logar-Rigler).
Podobno variiranje korenskega vokala kot Logar-Riglerjevo tôlac/tôlac ob Steenwijkovem tülac ponazarja tudi Logarjeva zabeležba nebôzacllebôzac »sveder« ob Steenwijkovi libüzac »velik sveder«. Ramovševa oblika rez. nabüzac »sve-
1 Poleg listkovnega gradiva za SLA sem pri ugotavljanju areala tega rezijanskega leksema uporabljala tudi originalne zapise vseh štirih rezijanskih narečnih točk (Bila, Njiva, Osojane in Solbica) Tineta Logarja in Jakoba Riglerja, kijih hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
116
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
der« (Ramovš 1935,40) iz sin. nebôzec, lebôzec, prim, podjunsko koroško lebûozQc (Libuše; Ramovš 1935, 21), nabosiz, nabusez (Gutsmann), zato izvira iz njivskega govora, prim, tûlac (Njiva; Logar-Rigler). Zapis bilskega tulec (ob tolač) pa je lahko znak, daje bil Riglerjev informator za bilski govor verjetno vsaj delno pod vplivom solbaškega. Narečna zapisa obeh naših dialektologov torej potrjujeta, da je bil v najbolj zahodnem rezijanskem govoru refleks dolgega cirkumflektiranega vokala tipa sin. kost v zgodnjih šestdesetih letih za prefinjeno dialektologovo uho tedaj še ojevski.
1.4. Rezijanska beseda za tilnik bi se ustrezno standardizirana v knjižni slovenščini torej glasila tôlec (m.), rod. tolca. Bilsko tülac je zato v izvornem korenskem vokalu in besedotvorno enako bilskemu bužac »ubožec« (: knjiž. božec »isto« <— sin. ubožec < *ubožbcb) in riigac »polž« (: knjiž. *rôgec < *rögbcb *»ki ima izrastke podobne rogu« <— *rogb »cornu«), samo besedotvorno pa bilskemu kükac »črv v moki« (: knjiž. kûkec »hrošč«) < *kukbcb (Bezlaj 1982, 108).
2. Koje Fran Miklošič leta 1886 izdal Etimološki slovar slovanskih jezikov, je v geslu *tylb ob br. tyl brez komentarja navedel tudi br. varianto tui. Poleg ničtostopenj skega praslovanskega *tylb, kije bil prvotno pridevnik, kot z eksterno rekonstrukcijo ponazarja priznana stara povezava z lit. tülas (prid.) »mnog«, stprus. tülan »mnogo« ob gr. tûàxdç (m.) »okrogla, napeta stvar, grba, žulj«, vokx\ »isto« (Trautmann 1923, 331), z interno pa čakavski pridevnik tîl »debel« (Cres - mesto; Tentor 1909, 202), tîl, ž. tîla »isto« (Orlec na Cresu; Houtzagers 1985, 379), bi bilo v slovanskih jezikih treba predpostaviti tudi gradivo z ustrezno polno stopnjo *tulb. Variantnost vokalizma je bila zabeležena že v Nosovičevem slovarju iz leta 1870, kjer je ob br. samostalniku tyl (m.) s pomenom »hrbet, zadnja stran«, npr. célyj tyl mjasa kupiv, zajšov s tyly, tylpokazav »odšel je«, ki ima ob sebi pridevnika tylbnyj »zadnji, takšen, kije nasproten prednji strani« in tylovyj »hrbtni kos mesa (za govedino)« (Nosovič 1870, 645), naveden tudi samostalnik tui »zadnja, hrbtna stran« in ob njem prislov tülom »zadenjsko, sklonjene glave« (Nosovič 1870, 643), ki kaže na staroakutirani samostalnik *tülb (m.). Areal tega *tülb je bil širši, saj se enak vokal potrjuje tudi v hrv. anatomskem terminu zâtuljak »tilnik« (Vodice; Ribarič 1940, 205), v big. tulejka »topi del sekire«, pri katerem je že Mladenov 1941, 642, sklepal, da vsebuje isti koren kot csl. tylb »cervix«, pa tudi v r. sutülyj »grbast«, kar je Vasmer, III, 811, povezoval z r. tulovišče »trup«, v obojem pa prepoznal prevojno varianto k psi. *tylb. Ruski pridevnik z nominalno predpono *sq- »z« kot npr. v r. sužerebaja »breja (o kobili)« < *»takšna, ki ima žrebe« je bil tvorjen iz samostalnika *tiilb s pomensko nianso »grba« < * »zadnji = hrbtni odebeljeni del telesa«: *sQ-tülbjb (prid.) *»takšen z grbo, tj. z odebeljeno hrbtno stranjo telesa«.
2.1. Beloruski primeri z ničto- in polnostopenjskim vokalizmom, sin. narečno tîl (m.) »hrbtna stran sekire« in drugo slovansko gradivo kot npr. črnogor. tilüt »hrbtna stran noža ali sablje«, mak. tU »zadnji del glave« poleg »zadnji del, hrbet«, big. til »zadnji del glave«, r. tyl »hrbtna stran, zaledje«, zatylok »zadnji del glave«, tylbë »topa stran sablje«, ukr. tyl »hrbtna stran, zaledje«, p. tyl »zadnja stran, hrbet,
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
zadek«, p. tylek »zadnjica«, potylica »zadnji del glave, tilnik«, kašub. tU »zadnja stran telesa (obleke, predmetov)«, tilk »tilnik, zadnji del glave«, tile »hrbet noža, kose«, č. tyl »tilnik, zatilje, hrbtna stran (sekire), ozadje, zaledje«, slš. tylo »isto«, dial, tylie »hrbet noža ipd.« (Kâlal 1924, 732), gl. tyl »tilnik; hrbtna stran noža«, tylo »isto«, dl. tyl, tylo namreč kažejo, da sta tako *tylh kot tudi *tiilh z derivati po pomenski specializaciji na označevanje zadnjega zgornjega odebeljenega ali zaobljenega dela telesa, tj. vratu ali glave, po metafori, ki je izpostavila sém »zadnja stran«, lahko začeli označevati tudi kateri drugi zadnji del telesa, npr. zadnjico (prim. p. tylek »zadnjica«), vso zadnjo stran telesa (prim, kašub. til »zadnja stran telesa«)2 ali pa tudi zadnje dele predmetov, npr. hrbet sekire, noža, kose, sablje, obleke (sin., črnogor., r., kašub., luž.).3'4
2.2. Po percepciji, daje tisto, kar je zadaj, pravzaprav spodaj, kar ponazarja razmerje med lit. apačia »spodnji del, spodnja stran« ob sti. âpatya- (n.) »potomec« iz ide. pridevnika *apo-tio- »takšen, kije zadaj« <— direktivni prislov *ap-o »nazaj« = gr. à7io(-ôi8<joui) »nazaj (dajati)«, het. äppa »ponovno« < *»nazaj«, sti. dpa »proč, stran« < *»nazaj«, pa je tako kot pri psi. *rïtb iz »podex« prek metaforičega pomena »zadnja stran« tudi pri samostalniku *tylh nastal podpomen »spodnja stran« in iz njega pomen v kašub. tile (m. mn.) »spodnji del snopa« (Sychta, V, 351), prim. slov. dial. *rïtb v pomenu »spodnji (debelejši) del snopa«, kije znan v sin. pkm., pom.,
2 Podobno motivirano kot sin. knjiž. zahrbtnost »Hinterlist« iz hrbet je bilo iz sin. tU v pomenu »zadnja stran telesa, hrbet ipd.« tvorjeno v 18. in 19. st. izpričano zatilje »zahrbtnost« (Pohlin, Gutsmann, Jarnik, Murko).
3 Na delu slovanskega ozemlja se je v tej besedni družini razvil antonimični pomen, prim, sin. tU »prednji del glave« (Gutsmann), hrv. kajk. tU »isto« (Jambrešič, Belostenec, Habdelič). Po metafori, ki je izpostavila sem »prednja stran«, je šele razumljiv pomen »ostri del noža« v sin. historičnem tylu »acies cultri« (Kastelec-Vorenc) = sin. tilo (n.).
4 Naj le opozorim, da se osnovi *tilnik- in *zatilnik- pri nas gotovo pojavljata tudi kot toponimični bazi. Poleg mtpn. Tilnik na Tolminskem (Atlas Slovenije) in Tivnik v k. o. Črni Kal in Osp (Titi 2000, 29, 35) se zatilnik na skrajnem vzhodu na območju Podbočja večkrat pojavlja kot sestavina predložnih mtpn. Pod zatilnikom, Podzatevnikom in Pod zate vn ik (Datoteka LT). Bezlaj 1961, 259, kije poznal le hdrn. Tilnik »desni pritok Idrijce nad Tribušo«, je sicer v zvezo s tilnik »Nacken« dvomil, češ daje psi. *tylh toponimična baza samo v poljskih imenih. Osnovi * tilnik- in *zatilnik- sta bili ob prehodu v topo-nimijo po vsej verjetnosti sinonimni, ker sta bili sinonimni tudi njuni apelativni predlogi tilnik in zatilnik, oboje »zadnji del vratu«. Natančna terenska preverjanja bi lahko pokazala, ali sin. mikrotoponima odražajo enak geografski pomen kot sin. delni sinonim sija »vrat« —► »greben, hrbet od sedla do vrha« —► orn. Sija (Badjura 1953, 105) in ali ni morda ponekod potrebno izhajati že iz pomena »zaledje, zavetje«, kakršnega odraža polisemija v r., ukr. in č. tyl, pa tudi polnostopenjsko br. zatülak »zakrito, zatišno, od vetra zaščiteno območje« (Jaškin 1971, 77), zatülok, rod. -Ika »osamljeno mesto, zatišje« poleg »kjer sonce redkeje posije« (Nosovič 1870, 643, 189). Za pomoč pri ugotavljanju areala sin. toponimične osnove tilnik- se zahvaljujem kolegu mag. Silvu Torkarju, ki me je tudi opozoril, da konfiguracija tal tolminskega Tilnik na pobočju Šentviške planote prej kaže na metaforični pomen »tilnik« —» »gorski greben/hrbet«. Z enako pomensko motivacijo je Mucke: 85, razlagal dl. mtpn. Tylica — n. Tielitz *»Bergrücken«.
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
č., dl. Psi. samostalnika *tylb in*rïtb sta bila ob vstopu v slovansko anatomsko terminologijo verjetno sinonimna, le da je bil *tylb pretežo uporabljen, da označi zgornji odebeljeni/zaobljeni del telesa, tj. predel vratu ali glave, *rits pa spodnji odebeljeni/zaobljeni predel telesa, tj. zadnjice. Ker je v besedni družini *tylb pomen »podex« izpričan v kašub. tilnica, npr. Xcespo tilnici? (Sychta V, 351) »Hočeš po zadnjici?« in v p. tylek »zadnjica«, je tudi zaradi formalne motiviranosti obeh samostalnikov bolj verjetno, da imata pomen »podex« tako kot npr. sin. zadnjica »podex« leksikaliziran iz »zadnja stran« in ne neposredno iz »odebeljeni zadnji del telesa«, kot se lahko predpostavlja pri psi. *rïth »podex« v sin., csl., hrv., p., pom., č., slš., gl. in dl. Omenjeni arhaični hrvaški pridevnik /// »debel« (Cres - mesto), /T/, ž. tîla »isto« (Orlec na Cresu) kaže, daje izhodiščni sém besedne družine *tylb »debel«, zato je zaradi paralelnih pomenov v okviru *rîtb precej verjetno, daje bil isti sém predhistorično dominanten tudi pri besedni družini *rïtb.
2.3. Rekonstrukcijo psi. polnostopenjske staroakutirane variante *tülz ob znani *tylh potrjuje belorusko, hrvaško, bolgarsko in rusko gradivo. Pomenski in besedotvorni paralelizem med pre voj nima variantama ponazarjajo:
br. tui »zadnja, hrbtna stran« : sin. dial, tîl »tilnik«, csl. tylb »isto«, mak. til »zadnji del glave, zadnji del, hrbet«, big. til »zadnji del glave«, p. tyl »zadnja stran, hrbet«, npr. tyl glowy »zadnji del glave«, kašub. tyl »zadnja stran telesa (obleke, predmetov)«, č. tyl »tilnik«, slš. tylo (n.) »tilnik, zaledje«, gl. tyl »tilnik« poleg »nožev hrbet«, dl. tyl »isto«, plb. tâl »zadnji del glave«;
hrv. zâtuljak »tilnik« (Vodice) : hrv. knjiž. zâtiljak »zadnji del glave«;
br. zatülok, rod. -Ika »osamljeno mesto, zatišje« poleg »kjer sonce redkeje posije« : sin. dial, zatîlek »tilnik«, hrv. čak. zotîlak, rod. zotîlka »isto«, mak. dial. zatilok »zadnji del lobanje«, r. zatylok »zadnji del glave«, č. zâtylek »tilnik, vrat«.
Iz polnostopenjskega *tiilb lahko zato pričakujemo še druge paralelne vzorce. Tako kot je iz psi. pridevnika *tylb »debel« nastal anatomski termin *tylbcb »(zadnji zgornji) odebelj en i/zaobljeni del (telesa)«, ki se potrjuje v sin. tîlec »tilnik« (Vršno, Gorenjska), iz njega pa je prek metafore nastal sin. dial, apelativ tîlec »nožev hrbet« s paralelo v kašub. tile »hrbet noža, kose«, lahko tudi iz psi. *tiilb, ki je bil, če ocenjujem po paralelnem besedotvorju, tako kot *tylb tudi sam prvotno pridevnik, pričakujemo sinonimni anatomski termin *tiilbcb. Prav ta pa bi bil lahko predloga za nastanek sin. rezijanskega tôlec (m.) »tilnik«.
3. Spust vokala u v o pred /, ki ga implicira povezava rezijanskega tôlec »tilnik« s hrv. zâtuljak »isto«, br. tui »zadnja, hrbtna stran« in drugimi tvorbami iz psi. pridevnika *tülb »debel«, v slovenščini - kot mi je znano - ni bil posebej izpostavljen, čeprav ga na širšem območju odraža nemška izposojenka špogati »dati, žrtvovati«, kije tako kot špogati si »privoščiti si« < »dati si« pogovorna (SSKJ: IV 1101) in znana tudi v narečjih, npr. goriš, spüoyat »negovati« (Štrekelj 1887: 491), črnovr. spûoyat si, -am si »privoščiti si« (Tominec, 215), tolm. spôyat se »privoščiti« (DTZ 1993, 185), rez. špogat (Steenwijk 1992, 316) = špogati (Pleteršnik II, 642). Ker je bil glagol gotovo izposojen iz srvn. spulgen »negovati, navajen biti,
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
uporabljati« (Miklošič 1867, 58; Striedter-Temps 1963, 225), seje sin. substitut prvotno glasil *špulgati, iz njega je nastalo *špolgati, nato pa je velarni / izpadel po vzorcu sin. sônce iz sôlnce. Tudi nemška izposojenka žolča = dol. žouca (Ramovš 1924, 174) je bila iz srvn. predloge suhe izposojena kot *žulca. Slednjo substitucijo potrjuje v 16. st. pri Megiserju izpričano skuha »jus gelatum«, v 18. st. pri Kastelec-Vbrencu zabeležno skuha »jusculum coactum«, Gutsmannov zapis skuha »Sulze, mersletina«, pkm. žujca s predhodnim j (Ramovš 1924, 173; Novak 1996, 184) in ne nazadnje tudi hrv. kajk. v izglasju hiperkorigirano žuljica »hladetina« (Skok III, 686). Tudi mlada izposojenka pülfer »smodnik« iz nvn. Pulver »isto« (Striedter-Temps 1963, 203) se v črnovrškem narečju glasipmlfar (Tominec 1964, 188) in ne *pûlfar, kot bi pričakovali. Z enakim spustom artikulacije sta razložljiva tudi Pohlinova zapisa tol/tul »Köcher, pharetra« z izvornim ujevskim vokalom, kot ponazarja stcsl. tulh »pharetra«.
3.1. Vsi štirje primeri imajo vokal u v o spremenjen pred / v predkonzo-nantni legi ali v izglasju, zaradi česar bi bilo možno, da je ta sporadični premik artikulacijskega mesta morda pogojen z zaprtim zlogom na /. To bi sicer pomenilo, da ta pozicijsko pogojeni fonetični pojav ni popolnoma primerljiv s spustom dolgega vokala u v o v črnovrškem dialektu, ki se potrjuje tako v zaprtih kot tudi v odprtih zlogih pred r, kot je opozoril Tominec 1964, 13, npr. babûora za pričakovano *bgbûra, bûorkle za *bûrkle, kûorc »penis« za *kûrc, kuoretna »kuretina« za *kûretna, ÛQrmçxçr »urar« za ^urmc/ar, žuorf »žuriti« za *žurt\ spûorylu »izbirčen« za *špurylu itd. V narečju imamo za splošnoslovenskopunca »dekle« enak refleks pÛQnca kot v zastuoin ' »zastonj«, pri katerem je ojevski vokal splošnosloven-ski in ga je Ramovš 1921 (= 1993), 226 s., zaradi sorodnega slovanskega gradiva z ujevskim vokalizmom (npr. stcsl. tunje »zastonj«, tunb »qui gratis datur«) izvajal iz že psi. dialektično sekundarnega nazalnega vokala *q, ki naj bi iz *w nastal zaradi sledečega n. Ramovševa razlaga sin. zastonj iz slov. dial, sekundarno nastalega *ç pa postane vprašljiva, če se vzame v ozir tudi druge slovenske primere, ki enako kot zastonj tudi pred drugimi zvočniki kažejo na spust artikulacije primarnega vokala u v o. Ti namreč lahko odražajo internoslovensko tendenco pred /, r, in n (domnevno tudi pred m), da se je artikulacija dolgega ujevskega vokala spustila in zamenjala z ustreznim dolgim ojevskim. Ker je pojav pred r v izposojenki iz bav. avstr. *Uhrmçher za nvn. Uhrmacher mlad, pred n v zastonj pa zaradi širokega areala gotovo sega v zgodnje obdobje slovenščine, se zdi kljub Ramovšu bolj realno v tem gradivu prepoznati internoslovensko pozicijsko pogojeno tendenco pred pred /, r, n (in m (?)) spreminjanja dolgega vokala u v ustrezni dolgi o, kije bila verjetno tvorna dalj časa in na širšem ozemlju, a so jo nadaljnji fonetični razvoji (npr. razvoj dolgega ojevskega vokala v ujevski) ali pa tudi analogija sčasoma prekrili. Kakor koli že, pojav je sporadično še razviden in ga ponujam v pretres in dopolnitev dialekto-logom.5 Vsekakor je rezijansko tôlec s psi. *tul'b možno povezati prav z aplikacijo prikazanega fonetičnega pojava.
120
5 Dialektologinja dr. Karmen Kenda-Jež me je že dopolnila, da je na spust artikulacije ujevskega vokala v ojevski pred r in / v Mostecu, ki spada v sevniško-krški govor
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
3.2. Pričakovani refleks slovanske iztočnice *tülbcb, g. *tulbca se je po nastanku novega cirkumfleksa kot posledice podaljšanja starega akuta zaradi izpada polglasnika glasil *tùtec, g. *tûlca. Ta bi se v bilski rezijanščini reflektiral *tulac, g. *tûl(a)ca. Režijanski korenski vokal p kaže, da se variantnost akutiranega in cirkumflektiranega korenskega vokala znotrajparadigmatsko tako kot pri številnih drugih primerih ni ohranila, ampak je bil akutirani tonem nadomeščen s stransko-sklonskim cirkumflektiranim, kot ponazarja tudi sin. knjiž. hlebec, g. hlebca, bilsko libac za izvorno sin. *hlebec, g. hlebca = bilsko *lebac iz *chlebbcb ob *chlëbb = bilsko léb = hrv. hljëb, dial. hlïb. Ko je sin. refleks slov. *tülbcb v imenovalniku že vseboval analoški cirkumflektirani vokal, seje njegova paradigma glasila *tûhc, g. *tulca. Na tej razvojni stopnji je bila artikulacija dolgega ujevskega vokala pred / znižana v ustrezno ojevsko:
*tûfac, g. *tûlca —» *tôloc, g. *toîca
3.3. Ko seje rezijanščina približno po 14. stoletju ločila od koroške dialektične baze, je bil korenski vokal sin. dialektičnega tôhc, g. tôlca enak korenskemu vokalu sin. kost < *kostb (ž.), tako da sta obe besedi svoj korenski vokal v rezi-janskem razvoju oblikovali enako, kar je povzročilo, da seje sprememba vokalne artilukacije pred / razen v govoru Bile do šestdesetih let prejšnjega stoletja tudi v rezijanščini popolnoma zabrisala.
4. Ker je bilo rezijansko narečje v svojem začetnem razvoju del koroške dialektične baze, bi bilo sled rezijanskega tôlec = bilsko tülac oz. spusta artiku-lacije pred / v izhodnem sin. *tütec, g. *tûlca možno pričakovati tudi v koroških narečjih.
4.1. Ramovš 1924, 40, je kor. zâtovc »tilnik«, kar so zabeležili Gutsmann, Murko in Janežič (po njih pa Pleteršnik) ter v novejšem času Sašel, 148, in Karničar 1990, 15, izvajal iz sin. *zâtilec. Predpostavil je, da seje prvotno sin. *zatilec (< sin. *zatîlec) najprej reduciralo v *zateuc in po asimilaciji *ou > ou dalo kor. zâtovc. Obeh fonetičnih aplikacij v kor. zâtovc pa ne bi bilo treba predpostaviti, saj je morfem -tovc lahko identičen rez. tôlec = bilsko tülac.
4.2. Ob zâtovc je bila v kor. zabeležena tudi varianta zâtovnc »zatilnik = zadnji del glave med tilnikom in temenom« (Pleteršnik: TI, 886), ki se z asimilacijo un > n in akanjem ohranja v zâtanc, kar je v 18. stoletju kot satanz »Nacke, savratnik; des Hauptes Hintertheil« zabeležil Gutsmann, v 19. st. pa Murko kot sâtanz »das Hinterhaupt«. Tako kot zâtovc iz *zâtolec bi bilo tudi zâtovnc —> zâtanc možno izvajati iz *zâtolnec.
štajerske narečne skupine, opozoril Toporišič 1981, 149, 152, npr. sistemsko 'gortna »gurtna«, 'orška »Urška« in sporadično 'korca »kurca« (prim, črnovr. kûorc »penis«), 'lolek »lulek«.
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
4.3. Besedotvorno razmerje med sinonimnimi rez. tôlec in kor. zâtovc ter zâtovnc je primerljivo z razmerjem v sin. sinonimih tîlec, zatîlec in zatîlnik, kar pomeni, da tudi prve tri tvorbe temeljijo na tipološko enaki skladenjski podstavi tipa * kraj b za tiilb »predel pri *tiilb, tj. pri zadnjem odebelj enem/zaokroženem delu glave«, le da pri tvorbi samostalnika, ki ga odraža rez. tôlec, drugače kot pri zâtovc predlog ni bil vključen, in da zâtovnc iz iste skladenjske zveze ni bilo neposredno substantivizirano s pripono -beb, ampak prek pridevnika. Ker je iz iste skladenjske predloge izvedljiv anatomski termin *zatülbkb, ki se v br. ohranja kot geografski termin zatülak »zakrito, zatišno, od vetra zaščiteno območje« (Jaškin 1971, 77), za-tülok, g. -Ika »osamljeno mesto, zatišje; kjer sonce redkeje posije« (Nosovič 1870, 189) pa seveda tudi hrv. zàtuljak »tilnik«, je možno, da je severni del slovenskega območja kot slovansko dediščino ohranjal tako *tülbcb in *za-tiilbcb kot tudi *za-tiilbnbcbl-nikb (prim. Slomškovo gloso satonek »tilnik« < *zatovnik). Do artiku-lacijskega spusta v ojevski vokal je v teh besedah lahko prišlo šele po podaljšanju skrajšanega starega akuta, kije bilo na tem območju pozno, oziroma pred umikom novega cirkumfleksa na predpono za-.6 Ker prekmurščina podaljšanja skrajšanega starega akuta nima, beltinsko zâtanik »tilnik, zatilnik« (Novak 1996, 176), ki ustreza Slomškovi glosi satonek, na eni strani potrjuje že omenjeno posplošitev novega cirkumfleksa skozi vso paradigmo izhodnega sin. *tulec, g. *tûlca, na drugi pa, da korenski morfem *-tôlec < sin. *-tulec verjetno ni bil omejen le na koroško dialektično bazo.
4.4. Vse omenjene koroške primere s Slomškovo gloso vred je Ramovš 1924, 40, sicer izvajal iz sin. oblik z ijevskim korenskim samoglasnikom, ker rezijanskega tôlec ni poznal in ker mu je možnost fonetičnega razvoja v zâtovc itd. bolj kot identičen paralelni primer zagotavljala tipologija slovenskih fonetičnih razvojev. Ramovševa razlaga koroških oblik pa v kontekstu rez. tôlec vsaj ni več edina možna.
Viri in literatura
Atlas Slovenije: Atlas Slovenije, Ljubljana 1986.
Badjura 1953: Badjura, Rudolf, Ljudska geografija, Terensko izrazoslovje, Ljubljana.
Bezlaj 1961: Bezlaj, France, Slovenska vodna imena II, Ljubljana.
Bezlaj 1982: Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika II, Ljubljana.
Datoteka LI: Digitalna datoteka ledinskih imen Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podežeja (2003).
DTZ 1993: Dolini Tolminke in Zadlašce, Zbornik Triglavski narodni park, Tolmin.
6 O tem akcentskem umiku sintetično, a brez obravnavanega sin. primera Greenberg 2000, 111 s.
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
Greenberg 2000: Greenberg, M. L., A Historical Phonology of the Slovene Language, Heidelberg.
Jaškin 1971: Jaškin, I. Ja., Belaruskija geagraficnyja nazvy, Tapagrafija, Gidra-logija, Minsk.
Kâlal: Kâlal, M., Slovensky slovnik z literatüry aj nareči, Banskâ Bystrica 1924. Karničar 1990: Karničar, Ludvik, Der Obir-Dialekt in Kärnten, Wien. Miklošič 1867: Miklošič, Fran, Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen, Wien.
Miklošič 1886: Miklošič, Fran, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, Wien.
Mladenov 1841: Mladenov, S., Etimologičeski i pravopisen rečnik na bhlgarskija knižoven ezik, Sofija.
Mucke: Mucke, E., Abhandlungen und Beiträge zur sorbischen Namenkunde, Hrsg. Ernst Eichler, Köln-Wien 1984.
Nosovič 1870: Nosovič, I. 1., Slovar' belorusskago narečija, Sanktpetersburgt.
Novak 1996: Novak, France, Slovar beltinskega prekmurskega govora, Drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil V. Novak, Murska Sobota.
Pleteršnik: Pleteršnik, Maks, Slovensko-nemški slovar I—II, Ljubljana 1894-1895.
Ramovš 1921 = 1997: Vyjimecné u misto pravidelného p za ç v slovinštine, V: Fran Ramovš, Zbrano delo, Druga knjiga, ur. J. Toporišič, 225-232.
Ramovš 1924: Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika II, Konzo-nantizem, Ljubljana.
Ramovš 1935: Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti, Ljubljana.
Ribarič 1940: Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri - Srpski
dijalektološki zbornik, Knjiga IX, Beograd. Skok: Skok, Petar, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-I V, Zagreb
1971-1974.
SLA: Gradivo za Slovenski lingvistični atlas. Hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, Ljubljana 1970-1991.
Steenwijk 1992: Steenwijk, H., The Slovene Dialect of Resia, San Giorgio, Studies in Slavic and General Linguistics, Volume 18, Amsterdam-Atlanta.
Sychta: Sychta, Bernard, Slownik gwar kaszubskich I-V 11, Wroclaw-Warsza-wa- Krakow (-Gdansk) 1967-1976.
Sasel: J., Rožanski narečni besednjak, Rokopis, Hrani Inšitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Štrekelj 1887: Štrekelj, K., Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse^/ien.
Tentor 1909: Tentor, M., Der čakavische Dialekt der Stadt Cres (Cherso) - Archiv für slavische Philologie XXX, 146-204.
Titl 2000: Titi, J., Toponimi koprskega Primorja in njegovega zaledja, Koper.
Tominec 1964: Tominec, Ivan, Crnovrški dialekt, Kratka monografija in slovar, Ljubljana.
Toporišič 1981: Toporišič, Jože, Mostec(OLA 17), Fonološki opisi srpskohrvatskih/
Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila)
Resian tülac »nape« (Bila) Old Slavonic anatomy term *tiih> in Slovene
Summary
Because of variant older written evidence in Bila tôlac »nape« (Logar) and tôlac/tûlec (Rigler) as well as tûlec in Solbica/Stolvizza, tûtac in Osojane/Oseacco and tûlac in Njiva/Gniva the Resian tülac »nape« (Bila) should be considered as a derivation from Slovene tolec (m.) »nape«. When compared to the evidence from other Slavic languages which indicates that besides the primary Old Slavonic *tyh> (m.) there was also a full-vowel variant *tült, cf Byelorussian tul (m.) »the back/rear side«, tulom »backwards, with one's headbowed«, Croatian dial, zàtuljak »nape«, Russian sutülyj »hunchbacked«, the Slovene dial, tôlec »nape« from primary Slovene *tulec might be explained as a result of internal Slovene position-dependent phonetic tendency before 1, r, n (and m (?)), i.e. the transition of the long u-vowel into an equivalent long o-vowel, cf Gorizian spüoyat »to cherish« in the speech of Črni Vrh spitayat si, -am si »to afford«, Resian špogat from Middle High German spulgen »to cherish, to be used to, to use«; Slovene žolča = Dolenjsko speech žouca from Middle High German sulze, cf Croatian Kajkavian hypercorrection in word-final position žulj ica »jelly«; Slovene pülfer »gunpowder« from modern standard High German Pulver »gunpowder«, but in the speech of Črni Vrh pitalfar and not *pûlfar; tol/tul »Köcher, pharetra« (Pohlin), cf Old Church Slavonic tuh» »pharetra«; in Črni Vrh babitara instead of *babûra, bitarkle for *bûrklç, kitare »penis« for *kûrc, kitarçtna »chicken meat« for *kûretna, ûsrmçxar »watchmaker« for *ûrmQ%ar, žitart' »to shell«for * žurt', spitarylu »picky« for *špurylu; Slovene punca »girl«, but in the speech of Črni Vrh pitanca and zastitain' »for free«, where the o-vowel occurs in all Slovene dialects, cf. Old Church Slavonic tunje »for free«.
Metka Furlan, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2,
1000 Ljubljana
E-pošta: metka@zrc-sazu.si
124
hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih Opšteslo-
venskim lingvističkim atlasom, ur. N. Filipovič, Sarajevo, 147-156. Trautmann 1923: Trautmann, R., Baltisch-slavišches Wörterbuch, Göttingen. Vasmer 1986-1987: Fasmer, Maks, Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka I-V,
Perevod s nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O. N.
Trubačeva, Izdanie vtoroe, stereotipnoe, Moskva.