573
stvu. Šele po očetovi smrti kot dvaindvajsetleten mladenič je mogel zopet v šolo in dovršil 1. 1859. v Benetkah maturo. Prava in obenem tudi filozofije se je učil na Dunaju, v Berolinu, Monakovem in v Parizu in postal L 1862. doktor filozofije, a 1. 1864. doktor prava. Najprej je prišel po priporočilu Miklošičevem v dvorno knjižnico na Dunaj, kjer je imel priliko proučiti vse, kar je bilo do tedaj o Slovanih pisanega, in kjer se je spoznal tudi z mnogimi odličnimi učenjaki. L. 1868. je postal šolski svetnik za banatsko sremsko Krajino v Temešvaru, a že prihodnje leto je sprejel nanovo utemeljeno katedro slovanske pravne zgodovine na vseučilišču v Odesi. Na prošnjo kneza Nikola je dobil 1. 1872. dopust, da sestavi črnogorski zakonik,  živel  od  tega  časa  največ v Parizu, a od
znanstvenem svetu veliko zanimanje. Ni moj namen, da navajam razne Bogišičeve razprave, izdane v raznih jezikih o pravniški znanosti, omenjam le še zgodovinsko delo: „Acta coniurationem Petri a Zrinio et Francisci de Frankopan nec non Francisci de Nadasdu illustrantia, e tabulariis gallicis desumpta", (1888) in da je zbral mnogo gradiva za osvobojenje Srbov izpod turškega jarma. Z Bogišičem so izgubili južni Slovani učenjaka, ki ga je poznala vsa učena Evropa.
Na drugem mestu je očrtal dr. Fran Vrbanič glasovitega hrvaškega jurista in publicista dr. Mari-jana Derenčina. Derenčin se je rodil dne 24. septembra 1836 na Reki iz stare istrske rodbine. Vseučilišče  je dovršil na  Dunaju in postal 1860  doktor
PflULHHN NH SVOJEM „VOISINU" - X VODILNI ZRAKOPLOV „COLONEL RENARD" - PONESREČEN
1. 1893.—1899. je bil črnogorski justični minister. Potem se je zopet preselil v Pariz in živel tam, dokler ni 1. 1908. zbolel. Umrl je 24. aprila 1908 na Reki na potu v svoj rodni kraj, kamor je šel iskat zdravja. Bogišičevo znanstveno delovanje je zelo mnogostransko. Pisal je v šestih jezikih, bavil se s historijo in etno-grafijo, a največ s pravom. Posebno se je bavil z onim pravom, ki živi med narodom brez ozira na pisano pravo in s tem začrtal novo pot v pravni znanosti. Že 1. 1867. je sestavil: „Naputak za opisi-vanje pravnijeh običaja, koji živu u narodu". Na temelju lastnega proučevanja in odgovorov, katere je prejel iz raznih krajev, je izdal 1. 1874. v akademiji: „Zbornik sadašnjih pravnih običaja u južnih Slovena; knjiga prva: gradja u odgovorima iz različnih krajeva slaven-skoga   juga"   (str. 714),   s   katerim   je  vzbudil  v
prava. Povrnivši se v domovino, je bil najprej pod-beležnik reške županije, 1. 1863. javni beležnik mesta Reke, a 1. 1873. odvetnik za reško županijo. Že 1. 1861. je bil izbran za poslanca in se je kasneje odlikoval kot govornik prve vrste. Od 1. 1876.—1883. je bil justični predstojnik hrv. vlade, a potem do svoje smrti 8. februarja 1908 odvetnik v Zagrebu. O njegovem pravniškem znanju izpričujejo mnogi zakoni, ki so postali po njegovi iniciativi, mnoge strokovne razprave, predvsem pa: „Tumač k opčemu austrijskomu gradjanskomu zakoniku", katerega sta izšli žalibog samo dve knjigi (blizu 80 pol — do § 529.). To je bilo prvo veliko znanstveno delo na polju pravne hrvaške književnosti. Kot odvetnik je bil gla-sovit kriminalist; resnične so Vrbaničeve besede: „Njegove obrane bile su plod znanstvenoga študija, a  njegovi   obranbeni   govori   prave  znanstvene   ras-