1113
JOŽE SNOJ,
PIKNIK PIKAPOLONIC
Pesnik, pisatelj, kritik in publicist Jože Snoj je po zadnji zbirki Balade za glas in raglje (1973) izdal novo zbirko Piknik pikapolonic,* kot izrazito nadaljevanje svoje poetike, po pesniškem prvencu Mlin stooki (1963). Nova zbirka je formalno razdeljena na cikle: Dva (balade in romance), Eden-ena, Ona, Pikapolonice, Variacije in Trije avtoportreti, z uvodnimi štirimi teksti (Žeja, Odziv, Vaba, Prigovori, Obzirnost), brez imenovanega cikla.
Poezija Jožeta Snoja ostaja že v uvodu izpovedno-meditativna, protestno-moraličnega karakterja, z aktualizirano temo osvobajanja spolnosti pred tabuji (janzenistične narave). V tej tematski smeri se najprej nadaljuje prvi cikel Dva (balade in romance): problem telesne ljubezni v konfliktu s krščansko moralo (in grehom) — s simboli »gospa daljna«, »gospa senca«, aluzijami »nisi vredna (da greš) pod mojo senco«, »gospa spomnite se svojih nedolžnih otročičev« ... prehaja v parodijo spolne vzgoje (Dva ki nista razumljena), sramovanja ljubezni (Dva ki ju zalotijo), baladno motivno razpetost med ljubeznijo in smrtjo (Dva tretji in smrt), med možem in ljubimcem (Dva tretji in skavti), razpadlega zakona (Dva in
* Jože Snoj, Piknik pikapolonic, Založba Obzorja Maribor 1976, opremil Jurij Jančič, str. 88.
Jože Snoj, Piknik Pikapolonic
1114
Marijan Zlobec
krti), »božje kontrole« nad ljubeznijo (Dva in angelci), vizije »čiste ljubezni« (Brez tretjega I—IV). V zadnjem tekstu prvega cikla Tretji uporablja Jože Snoj znani motiv iz ljudske pesmi o siroti Jerici v obdobju prvega srečanja s »črnoobrobljenimi ogrci«. Ves cikel je variacija na ljubezensko temo z izrazito moralnega izhodišča, čeprav slednje ni postavljeno kot določen temelj, marveč kot problem. V Snojevi poeziji ljubezen nima socialne dimenzije, niti časovne določenosti, marveč avtor oblikuje temo s stališča navidezne in neuresničene, fiktivne idealne možnosti. Njena odsotnost povzroča v tej motiviki moralne dileme, kot da bi morala obstajati racionalna, paragrafirana oblika ljubezenskega odnosa med moškim in žensko. Te seveda ni, zato pa njena odsotnost oživlja motiv v teh dimenzijah. Za Snoja je telesna ljubezen moralni problem, prav tako ljubezenska nezvestoba, prisotnost tretjega . .. kar v bistvu kaže, da se njegova poezija (nezavedno) konstituira s stališč abso-lutnosti (pravilnosti, popolnosti). V tej smeri je avtorjeva poezija že v prvem ciklu npr. v popolnem nasprotju s sočasno (ljubezensko) poezijo Iva Svetine.
Drugi cikel, Eden-ena, aktualizira ljubezensko temo veliko bolj »zakrito«, metaforično, simbolno, kolažno (telefonira, ki se sprehaja, ki koagulira). Tretji cikel, Ona, se ne oddaljuje od že prevladujoče teme: od poveličevanja spolnega akta (Žametna krtina), predajanja telesnosti (Videnje), iskanja bistva ženske (Razklana), do bistva človeka v sponah krščanske ideologije (Molitev k brezmadežni, Na obali, na obli, na goli, Jetnik). Tudi v tem ciklu še močneje narašča »pritisk« morale na spolna razmerja med moškim in žensko in »boj« razmerja za »svobodo«. Snojeva poezija je poezija osvobajajočega se lirskega subjekta pred travmami lažne spolne morale kot posledice krščanske vzgoje.   Simbolni   elementi  kažejo   to
očitno (bog, angeli, duh, nedolžni otro-čiči). V Snojevi poeziji se nenehno spopadajo »potrebe« človekove narave z omejitvami družbenih konvencij.
Cikel Pikapolonice prinaša v Snojevi ljubezenski temi nov motiv: pikapolonice kot simbol čistega otroštva in sploh doživljanja sveta, skoraj brez elementov iz območja inventarja človekovih rekvizitov, marveč s primerami iz živalstva (možnost naravnih procesov brez civiliziranih, spreminjajočih človekovih posegov) in rastlinskega sveta. Za temi simboli je opazna refleksija lirskega subjekta kot iskalca skladnosti, ravnovesij. Mnogo bolj meditativen, refleksiven je naslednji cikel, Variacije. Prvoosebni lirski subjekt, metaforično predstavljen kot pikapolonica, poizkuša opredeliti radikalnejše, usodnejše razmerje povezanosti s svetom, pri čemer se protesti proti »praši-čeriji med nami«, zemlji kot »crkovini crkovin« . . . izgubljajo v razsežnostih in neodzivnostih sveta. Zadnji cikel Trije avtoportreti išče avtentično osebnostno jedro: »kdo sem in (kam) sa-motež (tovorim) to breme? — do končnega »izbruha«; katarze, »dviga« nad vse in vsakogar?
Snojeva poezija v Pikniku pikapolonic izhaja iz tradicionalnih nasprotij med človekom in svetom, realnim in fiktivnim, stanjem in željo, vendar sta v njej, močneje, kot je bilo pričakovati glede na avtorjevo poetiko in njegovo poezijo, poudarjena moralična, čeprav ne eksplicitna komponenta, in splošna, nadčasovna zavezanost bivanju, čeprav ne prehaja Snojeva poezija v eksistencialistične dileme, vsaj ne očitneje. Vendar pa ta poezija ni odprta, razvidna v svoji nazornosti, marveč prekrita s simbolnimi nadpomeni in večkrat izvirnimi metaforami, če odmislimo hote uporabljene simbole, kot jih lahko prepoznamo iz krščanske ideologije in mitologije. Simbol pikapolonice, izviren v slovenski poeziji, ni povsem jasen, vsekakor pa ne preprost
1115
in natančno določljiv. V Snojevi poeziji se svet ne kaže več kot obvladujoča celota, marveč kot razkosana množica pojavnosti, zunaj socialnega, se pravi človeško urbaniziranega sveta.
Marijan Zlobec
Jože Snoj, Praznik pikapolonic