349
PESMI  O  MORJU
Lani je Primorska založba Lipa izdala antologijo Pesmi o morju, ki jo je pripravil Stane Suhadolnik. Lepo in za koprsko založbo primerno dejanje, posebno še, ker je šla knjižica v -svet prijetno opravljena. Urednik jo je pospremil z uvodno besedo, ki je simpatično kratka in kjer je z nekaj možatimi črtami povedano vse poglavitno — o pomenu in namenu takega pregleda, o obsegu, ki ga zavzema misel na morje v naši poeziji, kakor tudi o različnih
stopnjah gledanja na življenje, ki se razodeva ob ti motiviki. Njegovim besedam bi človek dodal še to in ono pripombo, še nekaj več pa se jih zbudi ob prebiranju sprejetih pesmi.
Kakor drugi podobni pregledi — v mislih imam dve antologiji religiozne in eno ljubezenske poezije — je tudi ta neke vrste obračun, kako smo se izkazali v tem mikavnem predelu našega spoznavanja sveta, doživljanja in ¦skušnje, hkrati pa je tu prilika, da ob pesmih s tako motiviko presodimo moč in posebnost pesnikov, ki pridejo tukaj v poštev. Urednik antologije je dobro čutil, da je že čas, da poudarimo tudi s tako manifestacijo svoje bivanje na tem delu sveta, kamor sodi tudi naš kos morja, ob katerem smo že stoletja in stoletja. Saj je to morje živelo ves čas v naši zavesti — o tem so zanimiva priča stare ljudske pesmi z motivom morja, ki je razširjen povsod, torej vseslovenski. Vendar kakor da bi si ne upali vzeti tega, kar je naše, kakor da bi ne znali zadosti potrditi, da smo rasli tudi ob morju in z mislijo nanj. Zato je bilo zelo prav, da nam taka zbirka pesmi to zavest poživi in utrdi in nam ob nji poženejo korenine še globlje v svet, kamor smo postavljeni.
Pričujočnost morja in moč doživetja, ki se budi ob njegovi podobi, sta poglavitni merili, po* katerih se lahko pesem uvrsti v tako zbirko. Prešeren morja, vsaj kolikor vemo, ni videl, in vendar kakšna presunljiva živost je v njegovih prispodobah in celo v samih kratkih metaforah, v katerih je primerjal svoje duševno stanje z morskim elementom. Po pravici bi sodil v antologijo tudi sonet ,Tak, kakor hrepeni oko čolnarja, ki ga omenja urednik v opombi ob uvodu, gotovo prej kakor cela vrsta sprejetih besedil. Že s tem je povedano, da ne gre za bolj ali manj zvesto in živo ujeto marino, ki bo še posebno blizu človeku od morja. Tak je recimo, kar je naravno, Gruden, ki sta mu bila breg in življenje na morju že od mladega domača, tako nazorna bližina tega sveta, sicer skoraj bolj kopnega, to je križanskega Brega, seva tudi iz verzov Slavka Rebca. Vendar ali ni to morje prav tako, pravzaprav še bolj pretresljivo pričujoče v Kosovelu, in sicer morda celo tam najbolj, ko se zdi, da je kakor mimogrede omenjeno — na priliko v pesmi Nocoj smo poslušali. Zakaj ob tisti misli na morje, ki vstane v ljudeh, ko poslušajo ponoči burjo, ob misli na »strašne in mrzle in grozne morske valove« imaš živo občutje, kako blizu je njegovim Kraševcem ta silni element, pa tudi, kako privlačen je — saj pravi pesnik takoj za tem: »kako lepo bi bilo splavati kar z burjo preko obali.« V tanko zajeti podobi zgodnje pomladi, kakršno srečamo pri Stanku Vuku, je en sam namig na morje:
Na hribu ukrivljen bor sili v jasnino in gleda morje zeleno podnevi in zvezde srebrne ponoči.
Ta namig pa prikliče pred oči naše morje v tako jasni, prav geografski in zraven tako nezamenljivo doživljeni predstavi, da se morajo pred njo umakniti medli verzi kakšnega Pagliaruzzija, Meška, Samca, Remca, Široka ali Menarta — v njem zadenemo res na občutek nove, današnje relativnosti, ali napisano je to vendarle preveč po starem, po Jenku, recimo, pa ne po najboljšem, skratka preveč preprosto. In spričo take žive bližine je tudi to, kar je vzeto iz Medveda, Moleta, Maričke Znidaršič, iz Hofmana, tako, da sicer še gre, pa bi shajali tudi brez njih, ki tukaj niso najboljši. In to velja celo za
350
Golio in še za nekatere druge, na primer za Lovrenčiča ali za Ludvika, ki je nekam starinski, pa za Bora, kjer se bo zraven tega Primorec takoj spotaknil ob tisti njegov »kevder«. Ni rečeno, da bi se celo pri pesnikih, ki so prinesli nekaj več svojega gledanja ob teh motivih, dalo sprejeti vse brez ugovora. Jenkovi Morski duhovi so skoraj po naključju zvezani z morjem, Gruden je marsikje presentimentalen, tudi Kosovel ni tukaj vselej najboljši. Povečini so pa vendarle v antologiji zbrane take pesmi, ki dobro kažejo, koliko in kako se je naše duše taknila podoba nemirnega elementa in koliko osebnega in skupnega življenja se je navezalo nanjo.
Pesem, ki je nastala med ljudstvom, veže na morje nekaj prav starih zgodb. Taka je legenda o sv. Miklavžu, kjer zadevamo na ostanke prvotne oblike, ki gledajo iz novejših, že banalnih naplavin. Zanimivo je, kako se je antična romantična zgodba o ljubezni med Hcro in Leandrom pri nas s časom prelevila v preprosto vasovavsko pesem, ki je v nji skoraj zbledel nekdanji motiv in kjer spominja komaj »kraleva kraliča zamorščega« na srednjeveški nastanek. Druge, precej znane, so usedline domačih ali tujih, do nas sporočenih dogodivščin iz Sredozemlja. O morju je tu malo povedano, ali kakor so te besede preproste, so pa zato jasne, nazorne in močne, pa čeprav govorijo samo o sivem, silnem, globokem in širokem morju, o pisanih barkah, jadrih, ribah in ribicah. Tudi galjotova prošnja:
Le vleč, le vleč, veter hladan, veter hladan, veter močan,
ali njegovo ogovarjanje ribic, ki bojo pile njegovo kri in glodale njegove kosti, kar je tod morda najočitnejši lirizem, ne pozna kakšne sentimentalne mehkobnosti. Da skoči »mladi Marko« za prstanom v morje, kjer utone, za njim pa se vrže še nevesta, je sicer videti prav romantično — in vendar opravi tudi taka zgodba a čustvom čisto na kratko, preprosto in stvarno. Drugače pa je morje s svojimi daljavami priljubljen motiv, kadar govori ljudski pevec o ločitvi od domačih in od ljube, in v takšni zvezi je zasnovan tudi Prešernov Mornar. Zanimiva je pesem s tem naslovom, ki jo je kot ljudsko zapisal Fr. Meden, pa jo tako romantično sentimentalno predelal, da se očitno razločuje od ljudskega izražanja. In vendar je prav ta sentimentalna predelava zbudila nemajhen odmev — v Lovrenčičevem Sholarju iz Trente in po njem v Kosovelovi Tragediji na oceanu.
Prešernu je, kakor rečeno, morje romantična prispodoba osebnega življenja, skoraj prav taka je podoba še pri Jenku, le da je zvezana s slovensko nacionalno mislijo, z okrepljenim bojem proti tujcem, kar čutimo tudi iz Gregorčiča (Naš čolnič otmimo, ki ga ni v antologiji), medtem ko je drugod porabil svoje srečanje z razbesnjenim morjem za to, da je pokazal na svoje kljubovanje usodi, pri tem pa hkrati, kar je bilo njemu tako domače, moralno vzgajal. Aškerc je naše morje skorajda odkril, se ob njem pesniško nekaj poživil, pa čeprav je bilo to malo več ko postaja v njegovem iskanju pesniške snovi. Dejal bi pa, da je s svojimi Jadranskimi biseri sprožil še bolj avtohtono obravnavanje tega sveta. Drugačni toni so.zapeli v moderni. Cankarju se doživetje morja ni moglo gladko izliti, je pa tu občutje sorodnosti in tolažbe, ki jo daje objem neskončnih voda, podobno kot je kasneje pri Gradniku želja po zlitju z vesoljnim elementom, ki mu je nekje blizu, pa vendarle ne tako kakor zemlja, in je zato v svojih verzih nekam premiren. Ketteju — tukaj bi
351
moralo biti vsaj nekaj iz skupine Na molu San Carlo — se je ob Adriji sprostila duša, ki je kipela prav tako mlado in plodno. Zupančič pa ob pogledu na veličastno morsko planjavo zaneseno izpove svobodnjaški individualizem mladega rodu in z njim odpor proti krščanstvu, na mesto katerega stopa vdanost neki panteistični veliki volji. Tu se razmahne njegova priljubljena misel na široki svet, ne more pa tudi ne mimo socialne in nacionalne bridkosti, ki se mu prav tod še posebno živo razgrinja. Prav ta problematika prizadeva primorskega domačina Grudna. Njegova pesem nima malo slabosti, ali v bolj realističnih in rahlo impresionističnih slikah z morja je veliko veliko več stvarnosti kakor sicer v te vrste poeziji in seveda dosti več lokalne barve in eelo pri njem drugače redki humor, ki pa ga bo do kraja ujel le človek, ki je tod doma. Socialna tematika, ki se oglaša v Kosovelu ob misli na bližnji morski breg in Trst ob njem — izseljevanje s prerevne zemlje in utapljanje v tujem življu — ni doživeta posebno izvirno. Poleg spredaj imenovanih živih impresionističnih občutij teh krajev, ki sodijo med najmočnejša v njegovi poeziji, pa se srečujemo z ekspresionistično predelano podobo sveta, ki se odmika od stvarne k abstraktni (belo morje v zgodnji Tam so domovi, celotna zamisel Tragedije na oceanu), kar je še bolj očitno v verzih Antona Vodnika. Ta predrugačeni svet je pač v zvezi z drugačno duhovno problematiko, ki je pravzaprav nova varianta romantičnega občutka nesoglasja s stvarnostjo, hrepenenja po očiščenem življenju in bridkega spoznanja, da pesnik tega novega sveta ne bo mogel doseči. Voduškova Ladja sanj priča, kako je naša poezija znova stopila na realna tla, ki zasljejo v čistem, živem, pa vendar že simbolnem blesku. Pesnik jih je priznal, pri njih pa ne obstal, zakaj od tod se požene neustavljivo hrepenenje po nedosežnem — da se vrne v stari svet brez zmage, ali kljub temu z občutjem, da človek ne more, da se ne bi oglašal drznim daljnim klicem. Presunljivi zagon teh rezko zgoščenih verzov govori, kako stara je ta duhovna dediščina in hkrati kako silna, da je taka izpoved kakor iztrgana iz duše človeka naših dni. In tudi ob Udoviču čutiš, da je realni svet podobno izhodišče duhu, ki sanja nad njim in ga zapreda v svoje tančice in ki sanja iz njega v daljave, kamor vabi prostrana morska ravan. Danes bi lahko pristavili še kakšno ime, denimo Vipotnika, in tako z leti še koga, ki je tukaj vpričo tako neznane in tako neprijemljive podobe, kakršno kaže morje, vpričo misli na našo usodo, ki je sklonjena nad njim, po svoje doživljal
sebe in svoj čas.
Lino Legiša
352