str. 2
,S L O V E N K A,
Št.   7
Njen god.
Spisal Anton Zaje.
Bilo je krasno zimsko jutro : solnce je stalo že
precej visoko na nebu ter upiralo svoje žarke v zmrzlo
sneženo odejo, koja se je lesketala, kakor da je posuta
z nebrojnimi kristali in dijamanti. V mali sobici, pri za-
kurjeni peči, sedela je stara mati in motreča ledene cve-
tlice na deloma zamrzneuem oknu, govorila sama s seboj :
,Zima je, zima! V mojem srcu je tudi zima, trajajoča
do konca življenja'. To izgovorivši je sklonila glavo, v
njenih očeh pa so se zalesketale solze. ,É, še tega mi
je treba ! vzdihnila je ter britko nasmchnivši se, poteg-
nila % koščeno roko preko lica, potem se pa zopet za-
mislila. Tako je sedela nekoliko časa, konečno pa jo je
predramil nežen glasek male vnukinje, koja je prihitela
v sobo. „Danes je tvoj sedemdeseti god', vsklikalo je de-
kletce, zato pa sem prišla, da ti čestitam !..... Draga
stara mamica! Bog ti daj še dolgo življenje, po smrti pa
sveti raj !"
„Aj, aj ! Stari mamici si prišla čestitat ? Pojdi no
sem bhže, da te poljubim !.... Tako, sedaj pa idi k ma-
mici, kajti stara mati bi bila rada sama, da premišljuje
o svoji prošlosti !
Sedemdeset let !... Ničla v svetovni zgodovini ali
lepo številce v človeškem življenju. Da, da, lepo številce!..
Se mi prihajajo v spomin oni časi, ko sem bila dekletce,
potem mladenka — sanje, zračni gradovi, iluzije — in
naposled sera postala žena... O, moj Ivan ! Srečni spo-
mini zakonske sreče, ki pa je — žali Bog ! — prerano
minola. Sedemintrideset let je že zatonilo v dolgo več-
nost od onega časa, ko je odšel gori nad zvezde ; jaz
pa sem ostala sama, sama.... Kedaj je že to bilo ? O,
stara glava, zakaj si tako pozabljiva !.?... Aha, že vem !
Bilo je 1859. leta. Domovina je potrebovala sinov, dajo
branijo pred krutimi sovragi. Kedar pa gre za dom, ta
čas zaveden možak ne drži križem rok, zato pa jo tudi
on odšel tja na Laško, od koder se pa ni več vrnil....
Kedo bi opisal mojo tugo — — e, kaj bi neki tožila:
vse sem potrpežljivo prenašala, saj se je žrtvoval za
sveto stvar, za dom". Zaprtih oči in teško sopeča je
omahnila na naslonjalo in po kratkem prestanku, zopet
nadaljevala : „Stara mamica je ostala sama in — —
Ne, ne, Ivan!... Iz daljine, neprezrljive daljine, me po-
zdravlja, kakor me je pozdravljal na dan poroke.... O,
kako je krasen ; obdaja pa ga neka tajinstvena svetloba..
Potrpi no, saj se pripravljam !.... Večno.... večno tvoja...
tu in tam.. Saj pridem... saj... pridem!"
Obmolknila je ; njeno srce pa je kar mahoma pre-
stalo biti. V mali sobici je zavladala grobna tišina ;
skozi okno pa je sinil solnčni žarek ter se razlil po njeni
srebrno-beli glavi, kakor da jej čestita k zadnjemu godu.