Kazalo_1.pmd

5 Prvi strokovni standardi za javne znanstvene knjižnice na Slovenskem Monumenta bibliothecaria ali razkrivanje izvorov bibliotekarske znanosti na Slovenskem Ob petdesetletnici nepretrganega izhajanje revije Knjižnica se je uredniški odbor odločil, da bo jubilej počastil s posebno, peto številko 51. letnika. Bolj naključje kakor dolgoročni načrti uredništva pa je razlog, da Knjižnica s to številko odpira pri nas še slabo raziskano področje izvirov bibliotekarske stroke in znanosti na Slovenskem. Bibliotekarstvo kot znanstvena disciplina ima v Sloveniji razmeroma kratko tradicijo, neprimerljivo z bibliotekarsko prakso. Bibliotekarska znanja so vse do dvajsetega stoletja prihajala na Slovensko iz nemških in avstrijskih dežel, kjer so se z bibliotekarstvom in teoretičnimi razmišljanji o njem ukvarjali predvsem benediktinski menihi, a tudi vidni znanstveniki svojega časa, med katerimi je bil gotovo na prvem mestu Gottfried W. Leibniz. Od druge polovice osemnajstega stoletja naprej so bila dognanja bibliotekarskih praktikov in teoretikov, kot so bili na primer Stephan Rautenstrauch, Michael Denis ter Martin Schrettinger že vključena v strokovne instrukcije, ki so jih morale pri svojem delu upoštevati javne znanstvene knjižnice v avstrijskih deželah in torej priznana in predpisana kot temelj kakovostnega bibliotekarskega dela. Ob njih so svoje teoretično znanje gradili tudi slovenski bibliotekarji 19. stoletja: Jernej Kopitar, Matija Čop in Miha Kastelic. Bibliotekarska teorija in uradni predpisi, ki so v devetnajstem stoletju usmerjali delovanje javnih znanstvenih knjižnic na Slovenskem, so v drugi polovici dvajsetega stoletja bolj ali manj zapadli pozabi. Kontinuiran strokovni razvoj, ki so ga predpisovali in usmerjali avstrijski državni organi: študijska dvorna komisija in od druge polovice devetnajstega stoletja naprej ministrstvo za uk in bogočastje, je bil na Slovenskem po prvi svetovni vojni prekinjen. Bibliotekarji ljubljanske študijske knjižnice, ki je edina izmed nekdanjih avstrijskih študijskih knjižnic ostala v okvirih matičnega slovenskega ozemlja, so se v strokovnem pogledu navezali na univerzitetno knjižnico v Zagrebu ter na univerzitetno in na nacionalno knjižnico v Beogradu. Začeli so razvijati koncepte centralne katalogizacije, centralnega kataloga in koordinirane nabave gradiva. Oblasti pa so v okviru javnega šolstva organizirale šolske knjižnice, ki naj bi v okoljih brez drugih javnih knjižnic vršile naloge ljudske knjižnice. Koncept knjižničnega sistema, katerega težišče je postalo področje javnega ljudskega knjižničarstva, je bil na Slovenskem uveden po drugi svetovni vojni. Naslonjen na sovjetske ideološke vzore se je opiral na vzhodnonemško teorijo in prakso ter na anglo- ameriške izkušnje. V javnih knjižnicah, ki so sledile političnim danostim in ideološkim preferencam, se je zato izgubljala zavest o kontinuiteti razvoja javnega knjižničarstva in naši, predvsem na nemško govorno področje naravnani izvori so bili kmalu neupravičeno pozabljeni in izgubljeni.