Slovenska
smaatA
za
perve slovenske sole
mestih in na deželi.
Po
nar boljših đosadanjih slovnicah zdelana od
Fr. Malavašiča. .
V Ljubljani 1849.
V založbi in naprodej pri Janezu Giontinitu, bukvarju.
Natisnil Jožef Blaznik.

Posvećena
vsim
rodoljubnim, častitim
gospodam iiéenikam
slovenske mladosti
v mestih in na deželi.

Prečastiti gospodje !
Rar iz rodoljubnima serca tukaj Vam izročiti se prederznem, je délo, ki ima svoj izvirk, nekaj v lastnim prepričanju, ^ de je potrebno kaj taciga pričeti, s čimur se naši ljubi slovenski mladosti pot k znanju materniga jezika vsaj pokaže, nekaj pa v prijaznim nagovarjanju ne-kterih verlih gospodov učenikov, ki so potrébo take poskušnje spoznali.
Mnogoteri drugi opravki mi niso pripustili, namen, kakoršniga sim imel, tako natanjko doseči, kakor mi je volja bila. Častiti gospodje! eden diuzimu prizanesti, je perva pogodba, na ktero se vse narodno omikanje opéra, posebno pa tam, kjer je, — kakor med Slovenci — silno silno treba kal čiste domorodnosti v serce mladosti vložiti. Doslej smo — Bogu bodi poto-ženo — pač malo prilik še imeli, se tega prepričati. Odgovornost čaka vsaciga, torej tudi teh malih bukvić pisavca. Pravi domorodec spozna tudi težkote tacih dèi; kdor se pa le taciga domišljuje — od tega je gotovo malo, ali pa še več kö malo pričakovati. Bog bo Slovencam
pomagai, in v njega stavimo svoj up, vkljub izveržencam, ktere je zavist, skopost in hlinje-nost še le zbudila, de se za Slovenšino pote-gujejo, kjer je ni, in jo tajé, kjer bi se mogli s sercam in z glavo za njo boriti.--------
To délce je izdélk kratkiga časaj kar ima pičlivosti, nej se blagovoljno sili časa pripiše. Kar se pa natiskarskih pregreškov v tej slovnici najde, nej se tam, kjer je mogoče, razložč in popravijo.
V Ljubljani 1849.
Malavašič.
Zapopadek.
v							Stran. 1
Pervi dei. Besede. 1. Ime (Hauptwort)							7
2. Prilog (Beiwort)							22
3. Številno ime (Zahlwort)							31
4. Mestimé (Fürwort)							37
5. Glagol (Zahlwort)							45
Pomožni glagol sim .							5Ö
Redi glagolov							56
6, Predlog (Vorwort)							85
7- Narečje (Nebenwort)							87
8. Vez (Bindewort)							90
Drugi dèi. Zlaga in sklada beséd. Zlaga imen							92
Pomanjševavne imena							101
Povekševavne imena							103
Zlaga lastnih imen							104
Zlaga ženskih imen							106
Zlaga prilogov							108
Sklada imen							113
Baba prilogov							116
Številne in mestimdna							117
Glagoli ....							117
Raba deležij . . .							118
Raba predlogov in vezi							119
Pravila zveze							122
Izveržcnje			v .				125
Red besed							126
Pristavki.
I.	Pravopis.
Splošne pravila ,
Raba velieih čerk
130
130
vin
Od razdelitve besed na koncu verst					Stran. 132
Prepone						133
II. Pismostavje. Predgovor .....					136
Listi						137
Prosivni listi ....					141
Zahvalni listi ....					142
Tosila sreče .....					144
Pomilovavni in tolažni listi					147
Razne očitanja . . ‘			•		149
Izgovori						151
Priporočila . . . . .					153
Povabilni listi ....					155
Razni prijatelski listi					156
Očitne oznanila ....					161
Pisma v življenju nar bolj navadne					163
Nadpisi (Titeln) in napisi (Adressen)					175
v v è ».
§• i.
Slovenske èerke in njih izrékovanje.
Slovenski jezik ima 25 prostih glasov, ki se s tèmi le čerkami pišejo:
A a, B b, C c, C č, Dd,Ee,Pf, G g, H h, I i, J j, K k, L 1, Mm, N n, O o, P p, R r, S s, Š è, T t, U u, V v, Z z, Ž ž.
Vsaka teh čerk obderži povsod in vselej svoj glas, kteri ji gré, in zavoljo tega se ne smé nikjer in nikoli več čerk pisati, kakor se jih v dobrim govorjenju izgovoriti sliši.
Vse čerke se delé ali v glasnice (Selbstlaute) ali v soglasnice (Mitlaute); glasnice se imenujejo tiste čerke, ktere imajo same za sebe, brez pomoči kake druge čerke, svoj glas, in so tč le: a, e, i, o, u.	\
Soglasnice pa so tiste čerke, ktere se same za sebe ne morejo izgovoriti, in za to vselej kake glasnice zraven sebe potrebujejo; v priliko: f> potrebuje, če ga hočemo izgovoriti, pomoči glasnice e, namreč b-e, ]& vzame na pomoč, namreč k-a i. t. d.
Med glasnicami so nektere, ki se mnogotero glasijo, namreč ali polglasno, ali visokoglasno ali sirokoglasno ali pa kratkoglasno.
Polglasno se izrekvajo vse glasnice, kakor beseda naleti: masten, se izgovori, kakor če bi bilo pisano m’st’n; obé samoglasnici m in c
se komaj čutite v izgovoru in imate obé en glas in sicer kakor zadušen e; — jezik, v tej besedi se i ravno tako sliši, ki se pa, če rečemo jezika, popolnama oglasi; •— kožuh, tukaj je « komaj, in še to kakor zadušen e slišati, ki pa, če besedo podaljšamo, kožuha, svoj Jastni glas u natanjko razodene.
Visokoglasno se izrekujejo, kakor beseda nanese, vse glasnice, v priliko: jez imam dva, brata. Take visokoglasne glasnice se zazuamovajo v pisanju s čertico (>) nad njimi, kakor gori: jez imam dva brata; vsaka umétnost in vednost je človeku koristna; človek gré s trebuham za kruham; sirotam pomagajte i. t. d. V téh prilikah so nad-v '	'	'	' i, w, Ü, visokoglasne', ker
Širokoglasne glasnice se imenujejo tiste, ki se s širočimi usimi izrekujejo, pr: tiha veda globoko dere: v teh besedah se izrekujejo glasnice o, o, e široko; v pisanju se postavi nad take glasnice znaminje (A); tadaj: tiha voda globoko dere.
Kratkoglasno izrekovanje glasnic zadene večdel zadnje zloge in se zaznamova v pisanju s čertico (vj, v priliko: Dober otrok je veselje stärsev; v zadnjim zlogu besede otrok se izgovori o kratko in urno, kakor s prisekanim glasam, piši ga tadaj otrok; — vaš brat je zobat; gradič je poderi i. t. d.
Kar izrekovanje soglasnic utiče, je to le pomniti:
Ne izgovarj a j mehkih ter d o in č v er s to, terdih in čvrstih pa ne mehko in rahlo; ne dajaj namreč čerki fj glasa p, čerki g glaša li. in narobe i. t. d.
Ker je pravopisa, kakoršniga smo začeli Slovenci sploh rabiti, še marsikdo malo vajen, nej razloči dobro
C od je; c se izgovarja v novim pravopisu, kakor v starim k ; na priliko : céna, béri kakor v starim zòna;
35 od s ; 'a se izgovarja v novim pravopisu kakor v starim rahli s na pr: zima, beri kakor v starim sima;
g pa izgovarjaj ojstro, kakor v starim pravopisu f, n. pr. séncà, béri kakor v starim fénza. Razloči dobro
č od k in ž od š ; i* ima glas stariga ali ali nčmš-kiga tsd)ij n. pr. cèda béri po starim z he da ali po némskim tscheda; a izgovarjaj mehko, kakor v starim sEi; pr. žena, žila, želoil i. t. d. Soglasnica 1 ima v nekterih besedah J za sabo, pr. življenje, želja; ravno tako ima tudi soglasnica ii za sabo j včasi: pr. konj, vsakdanji i. t. d. Tak 1 in n se imenuje topljen Ij in nj. Soglasnica 1” se v čistoslovenskih besedah ne najde in še celo v ptujili besedah jo radi v to, p ali v preminjamo; pr. birma namést firma, baklja namest faklja; britof namest fritof, Stepanja vas namest Štefanja vas i. t. d. — V čisto slovenskih besédah slišimo 1* v goljuf in v besédah, ki so iz te izpeljane, v feritati, ferčati ferfrati, ferléti, fofotati, frača.
Soglasnica 1 se izreče večkrat kot v, in sicer:
1.	Na koncu mnogih imén in prjlogov in posebno na koncu storivniga deležja pretekliga časa v možkim spolu.
aj »d se izgovarja 1. kakor av, kadar je potegnjeno; pr. kal, pisal, koval, bral; beri kav, pišav i. t. d. 2. če je brezglasno in ojstro, kakor kratko «v; n pr. predal, delal, skakal beri prédov, délov i. t. d.
b)	él kakor é v, pr. bel, začčl, plevél, beri bév, začčv i. t. d.
c)	el izgovarjajo nekteri kakor ev, drugi kakor u, pr. vrel, tépel, žčlel, beri vrèv ali vru, tčpu, žčlu i. t. d.
d)	polglasni el kakor n, pr. p rij atei, kozel, orel, beri prijatu, kozu, oru i. t. d.
e)	potegnjeni zlog *1 kakor av, pr. gnil, beri gniv, pil beri piv i. t. d.
O	brezglasni zlog il kakor uv ali u pr. vidil,
snubil, govoril beri: vidu, sniibil, govoru, i. t. d.
g~) ol, «1, nal kakor or, ór, ur pr. vol,
, stol, cul, beri: vov, stov', čuv i. t. d. Ravno tako se glasi S v srédi besed pred soglasniki kakor v, pr. molčati, volk, polh, j élsa, n. pr. movcati, vovk, jévsa i. t. d.
Svoj pravi glas obderži 1 večdcl tudi na koncu imen ženskiga in srednjiga spola v rodivnim sklonu višebroja pr. del, daril, kobil i. t. d. na-mest dév, dar iv, kobi v i. t. d.
Topljeni lj in iij se navadno izgovarja kakor samo S in n pr. kralj, ljubim vese lje. m se pa v nekterih besedah v navadnim govorjenju tudi izgovarja, kakor če bi j pred n stal; pr. vsakdanji, poganji, se tudi izgovarja vsakdajni, p o g a j n i i. t. d.
V slovčnski abecedi nimamo čerk	in IT;
namesti Q pišemo |&v, in namésti JL Iss; pošta-vim, namesti Quintilian, Xèrxes, pišemo Evintili an, Kserkses i. t. d.
Namesti y stavimo s, pr. synod a beri sinoda. Sostavljena soglasnica, S*Ii, ki jo kakor «I, x in y samo v ptujih jezikih beremo, pišemo s f, n. pr. namesti : Philosoph pišemo filosof i. t. d.
§•
Od preméne nekterih soglasnic.
Nekterc soglasnice premenjajo v nekterih krajih v druge, in sicer:
premenjajo v nekterih krajih gorenske strane na koncu beséd in v sredi pred Is. in t v f, pr. drof namesti drob, grof namesti grob, droftinica namesti drobtinica, il vs, pr. médves namesti medved, hus namesti n ud i. t. d.
«1via pred Is: réliko, glahko, namesti réd-ko, gladko i. t. d.
g v li na koncih, pr. Boh, roh, sne h namesti: Bog, rog, sneg.
1	v v pred a, o, n: pvatno, bvato, masvo namesti platno, blato, maslo i. t. d. v v 1 pr. bukle, v cerkli, gvala namesti: bukve, v cerkvi, glava i. t. d.
Soglasnica g se izgovarja v nekterih krajih v začetku besed kakor Si, n. pr. hora, holob, hvala namesti: gora? golob, glava i. t. d.
Te spremembe niso sploh, ampak sam v nekterih krajih jih imajo v navadi in nemorejo kakor pravila obveljati; imamo pa spremembe soglasnic, ki so popolno veljavne, in se zgode pred topljenimi glasnicami, in sicer :
d se spreminja v j: vadim — privajam t ,,	„	„ c: metati — mččem
,, «: mazati — mažem
c
n
55
9	„
h	„
k
st
sk
55
55
55
55
55
55
55
55
55
55
„ š : pisati — pisem „ c: ovca — ovčji „ «: drug — družica
š : duh c: oko
duša
oči
„ š ali sci pustim, pušati, (puščati) „ š ali šc; iskati, isem, (iščem)
V sklanjanji premenimo večkrat nektere sogla-nice, de govoru veči gibčnost in gladkost damo. Tako rečemo dostikrat rajši: druziga ali druji-ga namesti drugiga; susiga namesti suhiga, taciga namesti ta ki ga, praznici, vojaci namesti prazniki, vojaki i. t. d.
In še veliko več tacili sprememb je v slovenskim jeziku, ktere bo pa vadba s čašama vse pokazala in razložila.
S- 3.
Naglas.
V govorjenju se zgodi, de se pri izréki nekterih glasnic bolj dolgo mudimo, kakor pri nekterih; to je nektere bolj urno izgovarjamo, druge bolj potegujemo. To sc imenuje naglas zlogov. De to izgovorjanje v pisanju razločimo, imamo dve
svoje znaminji, ktere naglasnlce imenujemo. En naglas je težik in ga stavimo na vse glasnice, kadar jih potegnemo, ta se zaznamova z (/) pr. včdež, vrata, posoda, kožiihar, previdnost.
Drugi naglas je ojster in njegovo znaminje je f'), ki se stavi nad glasnice, ktere ojstro izgovarjamo; pr. brat, tepen, ropot kupec i. t. d.
Še tretje' znaminje imamo, namreč strešico (A), ktero pa lé nad glasnice stavimo, ki se imajo široko izgovoriti: pr.hudoba, tèle,brème, pleme i. t. d.
§• 4.
Zlog in beséda.
Kadar dva ali več glasov z enim odpertjem ust izgovorimo, pravimo, de je to en zlog, n. pr. Bog, mi, vi, on
Eden ali več zlogov skup stori besédo, n. pr. hi-ša, po-dd-ba, duh. Perve dve besčdi ste iz več zlogov sostavljene in se imenujete večzložne, tretja pa je iz eniga samiga zloga, ta je e n o z 1 o ž n a. Imamo tadaj enozložne in večzložne beséde.
8- «•
P O g Ò 1 t.
V	navadnim govorjenju večkrat nekterih so-glasnic neizrečemo, ampak jih pogoltnemo, in to imenujemo p o golt. Zaznamova se pogòlt v pisanju O, in ga postavimo zgórej proti desni roki, in sicer :
a)	pri besedah ml, tl, kt, ko, kadar se sle-dčča beseda z glasnico ali z j začne pr. m’ odreče namest: mi odreče'; — kaj t’ je? namest, kaj ti j e?
b)	Pri besčdi ni, t. j. sebi, i lahko vselej pogoltnemo; pr. s’ ga vidil, s’ bo pomagal
i.	t. d.
V	pisanju pa se morajo vselej vse glasnice pisati.
*) Öd razdeljenja besed bomo v poslednjim delu kaj več governi.
F er vi dèi
Beséde.
§• 6.
Vsako govorjenje je iz beséd sostavljeno, ktere se imenujejo déÌi govorjenja ali pogovora. Slovenski jezik jih ima devét plemen; té so: 1. ime,
2.	priiog, 3. številno imé, 4.zaimé, 5.glagol, G.predlog, 7. narečje, 8. véz, 9.med-m è t.
1. I m é.
§•
Imé je beséda, ktera razloči, kako se kaki osébi, stvari, lastnosti i. t. d. pravi; pr. Janez, konj, pobožnost i. t. d. Tode zatò, ker beséda to razloči, še sama ni oséba, reč, lastnost i. t. d. Irnéna se delé v lastne, splošne in zborne. Lastno imé je tisto, ktero gre eni sami osébi ali stvari, n. pr. Janez, Ljubljana, Dunaj, Sava i. t. d. '
Splošno ime pa je tisto, ktero vsim rečem ene verste gré in ktere so si med seboj podobne; pr. človek je splošno imé, ker se vse stvari tako imenujejo, ktere imajo telo, um in pamet.
Zborno imé je, ktero množico iz enacih dé-lov sostavljeno imenuje; pr. morje, méd, mleko, vino i. t. d.
§• ».
Pri vsacim iménu so štiri reči pomniti; namreč a) spol, b) broj, c)s’klon, d) sklanja.
a.	Spol.
§ 9.
Spol imćn je troj: m o ž k i, ž é n s k i in sred n j i.
Možkiga spola so:
1.	Vse imena, ktere kako možko osebo pomenijo, brez razločka na koncil.
2.	Večdel vse iména s soglasnico na koncu. Ženski g a spola so:
1.	Vse imena s glasnico a na koncu, razun nekaj malih, ktere m ozke osebe pomenijo.
2.	Imena, ktere imajo izpeljavne sloge ad, àst, äzen, ev, ézen., ost, ust na koncu; pr. plašad, oblast, prikazen, sétev, ljubezen, krepost, čeljust.
3.	Sl e dèe e s soglasnicami na koncu:
bil,	kokoš	ÓS	reč
cév	kòp	osterv	res
cast (čest) kopel		pamet	rez
cetert	kost	past	rit
èvetér	last	peč	ščt
druhól	laž	jiést	vas
dlan	luč	p erbai	vajet
gaz	mast	pésem	včrzelj
globel	med (ruda)	pisal	vest
gnjat	misel	plat	vez
gos	miš	poč	vjčr
goz	mlat	pomlad	*v us
grez	mlév	pomoč	zel
jed	moč	postal	zibel
jél _	napoved,(in postelj		zvér
jesen	vseiz poved posterv		zmés
jezer	soslavljene)	praprot	žel
kal	nit	ral	žčrd
klet	noč	rast	žival
klop	obrest	reber	
Pot	je navadno ženskiga, pa tudi možkiga in		
v visebroju celo srednjiga spola.			
Sré d nj i ga spola so vse iména s končam c ali <>, še celo take, ki so možkim ali ženskim osebam lastne; pr. hlapce, osle, dekle.
Samo lastne imena s končam e in « so možki-ga spola; pr. Bercè, Jenko i. t. d.
Nektere iména imajo samo višebroj: te se tudi iz končne glasnice spoznajo, kteriga spola de so; z i na koncu so mozkiga, z e ženskiga in z a srčdnjiga spola. Tode té le s končam i so ženskiga.
cepi	obervi
duri	okovi
gosli	otrobi
jasli	persi
b.	Broj ali število.
§. io.
Broj ali število kaže ali se od ene, alioddvéh ali od več oséb ali reči govori. Broj imamo tadaj v slovénskim troj: edino b roj, kadar od ene, dvobroj, kadar od dvéli, in višebroj, kadar od več oséb ali reči govorimo.
Več imén je, ktere imajo samo višebroj, od téli se bo na svojim méstu in v svojim času govorilo. To de iména udov, namreč rok, nog, ušes, oči so sploh le v višebroju navadne; pr. oči me bolé, nogé me komaj nosijo; stavimo jih le v dvobroju, kadar hočemo govor posebno določiti: obe nogi ste mi oterpnile; z obema rokama se ga je o-klénil.
c.	Sklon.
S- 11-
Slovénske iména se dajo v vsakim broju še-stèro spremeniti, in to spremenjevanje se imenuje sklon. Šest sklonov imajo tadaj slovenske iména v vsakim broju; namreč:
seni
smeti
svisli.
1.	Imenovavnik na vprašanje kdo? ali kaj?
2.	Rodivnik
3.	Prisvojivnik
4.	Kazavnik
5.	Méstnik
6.	Druživnik
5?
»
»
5?
cigas komu: „ koga? ,, kje? skom?„
d.	Sklanja.
cimu?
kaj?
s éém?
8- i«-
Spremenjevanje imen sploh se imenuje skl an j a.
Vse iména slovénskiga jezika se po treh sklanjali spremenjavajo ali sklanjajo, in sicer po -pervi možke, po drugi ženske in po tretji srednje iména.
Sploh se opomni, de je pri iménih možkih neživih in srednjih kazavnik edinobroja imenovavni-ku enak.
V nekterih krajih delajo Slovenci po starim v drhživniku edinobroja zadnji slog z oni namesti am, ravno tako v prisvojivniku in druživniku dvobroja z oma, in v prisvojivniku višebroja z om.
I.	Sklanja.
Ta sklanja razpade v dva cepa. Po pervim cépu A se ravnajo vse imena živih, kakor tudi eno-in večzložne iména neživih stvari, ktere imajo naglas na dčblovim zlogu.
Po cépu B pa se ravnajo vse enozložne iména neživih reči, ktere imajo v rodivniku potegnjen ü ali ä.
I z g 1 é d i.
Edinobroj.	A (živih.) Dvobroj.	Višebroj
1. rak	rak-«	rak-i'
2. rak-«	rak-ou	rak-ov
3. rak-M	rak-ajn«	rak-am
4. rak-«	rak-«	rak-e
5. v rak-«	v rak-/A	v rak-iA
6. z rak-«m	z rak-am«	z rak-i
li
B. (neživih.)
Edinobroj.
1.	kos (Stück) Sì. kós-d (u)
3.	kós-M
4.	kós
5.	(v) kos-M
6.	(s) kos-«m
Dvobroj.
kos-om (a) kos-ov kos-ovnma kos-ova (é) (v) kos-ovih Cs) kos-ovama
Višibro. kos-o«* kos-ou kos-omm kos-owe (e) (v) kos-oz>e (s) kos-ot'i
Opombe.
Po izglédu A se ravnajo:
1.	Kakor smo že gori rekli, vse imena živih, ka-kakor eno- in večzložne iména neživih stvari, ktere imajo naglas na dehlovim zlogu.
2.	Veczložne iména s konci ar, er, ir in ur} s končam ar pa samo iména živih stvari.
Vse te iména dobijo pred gibavnim zlogam j ; pr. mesar, mesarja; pezdér, pezdérja; hudirj, hu-dirja; dihur, dihurja; mramor, mramorja i. t. d.
Naslédnje imène z r na koncu ne dobijo j za r:
dvor
déver
javor
par
prepir
prostor
razor
sir
šotor
štor
tovor
vecér
zbor
govor, in vse iz govor sostavljene iména
3.	Iména, ktere imajo v poslednjim zlogu brezglasen premakljiv e, veržejo ta e v sklanjanju preč; pr. svéder, svedx*a; kamen, kamna.
Za vadbo:
Boben	Kozel
Bezèg	Maček
Drozeg	MIadéneè
Dobiček	Némcc
Herbèt	Oven
Osel
Pétek
Pevec
Slépec
Tepec. i. t. d.
TA >tS
Véter, vetra se ravna v dvo- iu višebroju po izgledu B.
4.	Imena s končam el L če so imena živih stvari, obderžč svoj e preti Ij in vzamejo za Ij še n; pr. brencelj, bréneelnja.
Za vadbo:
Angelj	Kavelj	Mčželj
Apostelj	Kapelj	Porungelj
Durgelj	Kémbelj - Rabelj i. t. d.
Imena neživih stvari s končam elj pa veržejo e spred Ij preč in ne dobijo n; pr. récelj; rčelja; parkelj, parklja i. t. d.
5.	imena prebivavcov vasi, tergov, mest i. t. d. s končam an, potem iména s končam un in en in ktere imajo v rodivniku ha, da, ta na koncu, potem pa iména nekterih ljudstev, dobijo v imenovavniku višebroja rajši je kakor pr. Ljubljančan, Ljubljančanke; Cerkljan, Cerk-ljan/e; kopun, kopun/e; seršen, seršen/e; golob, golobje; gospod, gospodje ; soldat, soldate; Francoz, Francozje i. t. d.
6.	Po soglasnicah c, j, š, « se gibavna zloga am in ov v em in ev premenita; pr. kovač, kovače?;, kovačem i. t. d.
7.	Imena živih na a, e ali o vtaknejo pred gi-bavni zlog at; pr. Toma, Tomate; oče, očete; Anže, Anžete i. t. d.
8.	Naslédnje imena veržejo, posebno kadar se kakor zborne iména rabijo, v rodivniku višebroja zlog ov preč in povsdignejo poslednje glasnice :
Iòne rod. višebroja lo'nc kònj „	„	konj
otrok „	„	otrok
Ime otrok premeni v višebroju zlog ki v d namreč: otroci, pri otrocih; z otroci, kakor tudi po staroslovenskim v nekterih krajih pravijo: raznici, slamnici i. t. d. namest: prazniki, lamniki i. t. d.
9.	Imena neživih stvari, ktere se po izgledu A sklanjajo in se v skop,šini, kakor zborne imena rabijo, se rade v višebroju v srednjim spolu sklanjajo: pr.
kót višebroj kota kamen visebroj kamna pot „ ' pota graben „ ' grabna
10.	Po izgledu B se sklanjajo vse enozložne imena neživih reči, ktere v rodivniku potegnjen ** ali à dobijo.
Živih oseb imena se ravnajo samo naslednje po tem izgledu:
Bog-à
Duh-ä
Drug-ü
mdž-a gost-ii sin-ü
tat—ri volk-ii
Kakor take imajo kazavnik edinobroja rodivniku enak.
Sin-x\ se sklanja v edino- in dvobroju tudi ravno po izgledu A', sin-a-u i. t. d. Bog ima v prisvojivniku edinobroja Bogu; druge iména živih znajo le neglasen u po izgledu A dobiti.
Ktere dobijo v rodivniku edinobroja d, dobe tudi v dvobrojnim imenovavniku in kazavniku d.
11.	Mnoge imena po izgledu B se zamorejo v višebroju v pomenu skupnosti kakor nekake zborne'imena rabiti; pr. traki prodajam, na-mest trakove, s trakmi kupčujem, namest s trakovi.« Take zborne imena se sklanjajo po sledččih dveh izgledih.
a.
1.	možje
2.	možfee)
3.	možem
4.	može
5.	(v) može/i
6.	(z) mo imi
Po izgledu možje živih stvari, in sicer:
b.
1.	trakom S. trako?>
3.	trakem
4.	trak*
5.	(v) trake’/*
0.	(s) trakm*
se ravnajo zborne imena
tat-«; volk-«; gost-«; ljudje kakor tudi imé-na neživih: las-« in rob-a. Tode imajo gost, tat, volk v rodivniku gostov, tatov, volkov. Ljudjé ima ljudi v rodivniku in kazavniku, pa v vsakim z drugač potégnjejenim i.
Las in zob imata v rodivniku višebroja las in zob, ne pa lasov in zob o v.
Po izgledu trakovi gréjo nežive zbornd imena :
dar-ii
god-ii
grad-ii
kläs-ü
lan-d
méh-a in u most-ii
noht-tì
panj-u
rod-d
zid-ii
zob-a
val-ii
vrat-ti i. t. d.
Edinobrojni rodivnik na d da višebrojni kazav-nik na e, in edinobrojni rodivnik na « da višebrojni kazavnik na ?’. Las, lasu pa ima vunder v vi-šebrojnim kazavniku lasé.
12.	Če se take iména ne rabijo kakor zborne, se ravnajo po izgledu B; pr. D ari b dreni, pa danas sim komaj tri darove dobil. — Traki prodajam, pa sim še le štiri kratke trakove prodal. — Po gerrnih se zajci skrivajo, pa boš v desetih germovih komaj eniga dobil. Ravno tak razloček je med zobjd in zobovi, lasje in las o vi, tatjd in tatovi i. t. d.
13.	Tudi druge imena po izgledu A se rade v zbornim pomenu od prisvojivnika višebroja dalje po izgledu trakovi ravnajo; pr. vóli sim kupil; (par vol namreč); daj volem jésti; pri voldh bom zgubo imel; v konce h pase; to je s cvekmi pribito; — s koliko cvdki?
' i. t. d.
14.	Nepravno se sklanjate imeni: Dan, dom.
1.	Dan
2.	Dneva (dné)
3.	Dnevu
4.	Dan
5.	v dnévu
6.	z dnévam
1.	Dnéva
2.	Dm (dnév)
3.	Dnévam a
(dnéma)
4.	Dnéva
5.	Dnévih 6* Dnévama
(dnéma)
Dnévi
Dnév (dm) Dnévam
(dném) Dnéve (dm) Dnévih (dnéh) Dném
Edinobroj.
1.	Dom
2.	Dòma (cesar?) doma (kjé?)
3.	Domu (cimu?) domu (kàm?)
4.	Dóni
5.	v domu
6.	z domani
Dvobroj in višebroj gre pravno po izgledu kosovi, kosov i. t. d.
Dež in zlód dobile v družili sklonih pred gi-bovni zlog j: dežja, dežjiij dež, v dežju, z dežjem. V dvo- in višebroju: dežja in dezéva
i.	t. d. in dežji in dezévi po izgledu Kosovi.
15.	Enozložne iména té sklanje premené v mestniku edinobroja è v e, ó v o, dostikrat tudi d v d; pr. cv,èk — na cvéku; kròp — v kropu; tako tudi pot, v potu.
16.	Naslednje možke iména imajo samo višebroj :
(zvézde
bobki bodljaji gostosévei gostožirci , lierbti (nekaka loj tra konci (evira) latici (die Waden) lušaji
mlinci
metljäji (ovčja bolézen) obrobje
rézanci (nudeljni)
sènci
stotini
žganci.
II.	Sklanja.
§. 13.
l*o tej sklanji se sklanjajo imena ženskige spola z a ali s soglasnico na koncu. Ktere imajo soglas-nico na koncu, prestavijo nektere naglas na gibav-ni zlog, nektere pa ne. Tako se razcépi ta sklanja v tri podsklanje po teh le izgledih :
A.
1.	rib-a
2.	rib-e
3.	rib—z
4.	rib-o
5.	(V) rib-*
6.	cz) rib-o
1.	rib-*
2.	rib
3.	rib-ama
4.	rib-*
5.	(v) rib-a/*
6.	(z) rib-ama 1 2 3 4 5 6 V
1.	rib-e
2.	rib
3.	rib-a*n
4.	rib-e
5.	(v) rib-a/*
6.	(z) rib-a»**
B.
Edinobroj.
1.	nit
2.	nit-*
3.	nit-*
4.	nit
(v) nit-*1
6.	(z) nit-/o
Dvobroj.
1.	nit-*'
2.	nit
3.	nit-ima
4.	nit-*
5.	(v) nit-ih
C.	(z) nit-*»*a
Višebroj.
1.	nit-*
2.	nit
3.	nit-*’»*
4.	nit-*
H. (v) nit-*'/*
6.	(zj nit-»**
C.
1.	klop
2.	klop-*
3.	klop-*
4.	klop
5.	(v) klop-*'
6.	(s) klop-jd
1.	klop-*
2.	klop-*'
3.	klop-ema
4.	klop-*
5.	(v) klop-e/t
6.	(s) kIop-e»*a.
1.	klop-*
2.	klop-*
3.	klop-en*
4.	klop-*’
o. (v) klop-e7* 6. ( sJ klop-»**.
V vadbo:
A. po izgledu riba:
besčda	kaša	ostroga
brazda	kepa	palica
desnica	košuta	paša
devica	kraljica	pega
gerlica	lajta	poroka
germada	lesina	réna
hiša	matika	résa
lirista	mačoha	roža
iskra	mladika	ruta
jagoda	nedčlja	sila
jčča	njiva	sirota
slina
smetana
Srajca
srejna
šiba
telica
ter ta
tlaka
vèlia
žaba
živina i.t. d.
D. Po izgledu nit:
Dolgost	milost	miš 1 ž
kokoš	širokost	smert J č
C. Po izgledu klop.		
Gos	kost	ped
jéd	moč	pést
kad	noč	péè
plat
réè
vas i. t. d.
Opombe.
Xektere iména na a postavijo naglas, razun prisvojivnika in mestnika v edinobroju, na gi-bavni zlog. Nektere teh dobijo v dvo- in vi-šebrojnim rodivniku potégnjen à; pr: voda, v ode, rodivnik dvo- in višebroja : voda in vod.
V vadbo :
Bolha
brada
gora
koza
metla	peta
mošna	rama
mravlja	roka
noga	sèstra
skala
solza
žena
versta i. t. d.
2.	Imena s končnim zlogam ev se tako sklanjajo, kakor če bi bil namesti ev zlog «a; pr. cerkev-cerkve. Pomniti pa je, de ostane njih kazavnik imenovavniku enak, in v druživniku dobijo namest samiga o zlog jo, ki se imeno-
_i_____
*) Beseda ima višebrojnim rodivniku besed in besedi.
2
vavniku pridene; tadaj s cerkevjo, moli-tevjo^ redkevjo i. t. d. Piše se pa rajši cerkvijo, molitvijo i. t. d.
V dvo- in višebrojnim rodivniku imajo : cerkev, molitev, redkev ; cerkev pa tudi cerkva i. t. d.
3.	Če se v dvo- in višebrojnim rodivniku preveč soglasnic skup nabere, se brezglasen e mednje vtakne : pr.
dekla, dvo- in višebroj rod. dekel namest d e ki mojškra „ „	„	„ mojšker „ mojškr
sestra „ „	„	„ séster „ sesti-
i.	t. d. namesti tersek in ovec se reče tudi ter-
sàk in ovàc.
4.	Ker se v dvo- in višebrojnim rodivniku samo-glasnica poslednjiga zloga povzdignjeno potegne, se d v e, in d v 6 premeni ; pr. gòra, gor; vóda, vod; dežela, dežel i. t. d.
To se zgodi tudi pri zbornih možkih, kterc v dvo- in višebrojnim rodivniku ov zgubé ; pr. k ò n j, kónj; vói, vol; — in pri srednjih; rešeto, rešeti. t. d.
5.	Imena s končnim zlogam ija znajo v prisvo-jivniku in mestniku edinobroja iji in ti imeti; podertija, podertiji in podertii, Marija, Mariji in Marii i. t. d.
6.	Tiste iména zenskiga spola, ktere imajo v poslednjim zlogu premakljiv brezglasen ver-žejo v sklanjaju ta e preč, in se sklanjajo po izgledu nit; [ir. pésem, pésmi, boiézen, bolezni i. t. d. Njih druzivnik pa se naredi, če zlog jo k rodivniku pridčneš; pr. s pesmijo, boleznijo, Ijubčznijo i. t. d. — Ravno tako se naredi druživnik imen te sklanje, ktere imajo na koncu l ali n; žival, živali j o, druhAl, druhalijo i. t. d.
7.	Enozložne imena, ktere se ravnajo po kliip, večkrat v prisvojivniku in mestniku e v d in ó vó premene; pr. noč, v noči; peč v peči i. t. d.
8.	V besedi lekòt ali lekèt ostane pri skla-
njanju premakljivi « ali è preč, in k pred t se v h premeni: lekat, lehti i. t. d.
9.	Imèni mati in hči vzamete v sklanjanju zlog er, in se sklanjate :
1.	mati, hči	\
2.	matere, hčere	J
3.	mater«, hčeri	\
4.	mater, hčer	/
5.	(v) mater«, hčeri	\
6.	(V) materjo, hččrjo	J
10.	Gospa se sklanja:
V dvobroju in višebroju se ravnate po Izgledu riba.
Edmobroj.
1.	Gospa
2.	gospe
3.	gospéj
4.	gospo
5.	(v) gospéj
O.	(zJ goTspO
Dvobroj.
gospe
gospe
gospéma
gospe
gospeh
gospéma
gospé
gospä
gospém
gospé
gospéli
gospémi
Namesti kerv-kervi rečemo v imenovavniku in kazavniku kri; sicer gre po izgledu klop.
11.	Več ženskih irnén je, ktere imajo samo više-bx’oj: te so
bile
bukve
burki e
cépi
deréze
droži
duri
garje
gosli
gosti
grablje
grézi
hlače
ikre
klése
kodunje
koline
konoplje
kozé
mekine
mezine
niške
obervi
okovi
ostudnice
péne
persi
piève
toplice
tropine
ulice
ustnice
sile
vilice
vice
zjéde.
g«
plužne
pomije
seni
senke
skrumbe
smeti
statve
šteje
stope
svitice ft. j. spodnje hlačej svisi i. škarje
III.	Sklanja.
§• 14.
Po tej se ravnajo vse imena srednjigà spola s končam e in o. Imena živih se ravnajo po izgledu Af neživih stvari pa po B.
A (živih.)	B (neživih.)
Edinobroj.
1.	téle
2.	té!-éta
3.	tél-étu
4.	tèl-e
5.	(v) tei-étu
6.	(s) tei-étam^
1.	lét-o
2.	let-a
3.	let-M
4.	lét-o
5.	(v) lét-a
6.	(z) lét-am
Dvobroj.
1.	tel-éti
2.	tei-et
3.	teì-étama
4.	tet-èti
5.	(v) tei-étih
6.	(s) td-élama
1.	let—t*
2.	lét
3.	let-ama
4.	lét—i'
5.	(v) lét—z'/t
6.	(z) lét-ama
1.	tel-eta
2.	tel-ét
3.	tel-étam
4.	tel-éta
5.	(v) tei -étih
6.	(s) tei-èti
Viéebroj.
1.	lét-a
2.	lét
3.	lét-am
4.	lét-a
5.	(v) lét-i/t
6.	(z) lét—*
V vadbo sklanjaj po izglédu A.
Deklè
Déte
Juncè
Kravéè
kozlè
otroèè
piše
prasè
Po Izglédu B.
Blato	j	mazilo
Berdo	|	mléko
žebe ali žrebe svinjè voice
pred ivo pséno
deblo
gerlo
gnezdo
kadilo
kosilo
kresalo
kropilo
okno
perilo
pismo
poleno
poréslo
moto vilo naročilo
rešeto
rebro
sedlo
sito
stegno
železo
vreteno i. t. d.
Opombe,
1.	Kjer se v rodivniku višebroja preveč soglas-nic skup nabere, se brezglasen e med nje dene; pr. okno, rod višeb. oken, namest okn; vedro veder, namest védr i. t. d.
2.	Po soglasnicah č, j, è, è se premeni zlog am in ov v em in'ev.
3.	Imena s potegnjenim d na koncu, če ne po-mčnijo kake matererie ali skupšine, dobijo v sklanjaju zlog és pred gibavnim zlogam; pr. koló, kolésa; tèlo, telésa i. t. d.
Take beséde so:	1
drevó	okó	slovó	črevo
nebo	pero	uho	čudo.
4.	Te verste imena imajo svoj naglas na zlogu és, samo čudo ga obderži na deblovim zlogu in ima čudesa ali pa tudi čuda v rodivniku.
5.	Nebo (v ustih) obderži skozi in skozi gibavni zlog es; nebo pa, kadar pomeni prebivališe zveličanih, ima v edinobroju néba, nébu, nebo i. t. d. in samo v visebroju dobi zlog é s ; nebésa; n'ebés i. t. d.
6.	Okó in uhó sej'sklanja: oččsa? očesu, usčsa, uščsu i. t. d. Če se pa od obeh oéés govori, se pa ime oko sklanja v višebroju: 3 4 5 6
3.	oččm
4.	oči
5.	v očeh
6.	z očmi
Če se pa od dveh ali več posamesnih océs govori, postavim od tako imenovanih kurjih, rečemo o é é s a.
7.	Iména z zlogam me na koncu, dobijo pred gi-bavnim zlogam en; pr. séme- sémena; téme- témena; sléme- slémena; vime- vimena. — Iména z končam ème prestavijo naglas na zlog én; pr. bréme, breména, vrème, vreména; plème, pleména. — Imé ima iména i. t. d.
8.	Nektere iména srednjiga spola imajo samo vi-éebroj, té so:
drevà	. in	tlà.
Imé tlà se sklanja:
1.	tlà
2.	tal
3.	tlàm
4.	tlà
5.	v tléh
6.	s tlàmi.
2.	Prilog.
§ 15.
Dostikrat je treba, de osébe ali reči, od kterih
tovorimo, bolj natanjko popišemo, de povémo, ka-ošne de so. Beséde s kterimi to povemo, imenujemo priloge.
Pri prilogih je dvoje pomniti: 1. sklanjanje,
2.	stopnje.
1.	.Sklanjanje.
§• 16-
Prilogi se vsi po enim izglćđu sklanjajo; ta izgléd je za vse tri spole :
Možki spl.
1.	lép
2.	lep-iga
3.	lép-imu
4.	lép-fya)
5.	v lép-im
6.	z lép-*»*
1.	Jép-a (dva)
2.	lep-ih
3.	lép-*ma
4.	lép-a
5.	v lép-*'A
6.	z Iep-*'»*a
1.	lép-*
2.	Iép-*'A
3.	lép-*m
4.	lép-e
5.	v lép-*A
6.	z lép-*»**
Edinobroj.
Ženski spl. lép-a lép-e lép-* lép-o v lép-* z lép-o
Dvobroj. lép-* lép-* A lép-ima lép-* v lép-*'A z lép -ima
Višebroj. lép-e lép-*A lép-*»* lép-e v lép-*'A z lép-*»**
Sréduji spi. lép-o lép-iga lép-*'»*** lép-o v lép-*»* z lép-*»*
Kakor ženske
Kakor ženske.
Opombe.
1.	Iz tega izgleda sc vidi, de ima slovenski prilog za vsaki spol svoj sklon, ki se čisto po priliki imén ravna; namreč možki spol ima na koncu soglasnico, ženski glasnico a in srednji glasnico o ali pa e.
2.	Prilogi, ki se v možkim spolu s è, j, š, ali « končajo, imaj'o v srednjim zlogu glasnico e namest o na koncu; pr. rudćč — rudéèe; ptuj — p tuje i. t. d.
3.	Prilogi, ki imajo brezglasne gibavne zloge en, ek, el, er, ev na koncu, zgubijo v gibanju brezglasen e; pr. réven— révna— no, dob er — dobra — dobro, berheA — berli-Aa berhfeo i. t. d.
4.	Vćasi se premeni brezglasni e v gibavnih zlogih en in ek v «; takrat pride naglas na končni zlog. V gibanju pa se ta à vun verze: pr. močan — močna — močno; hladan — hladna — hladno; gorak — gorka — gorko; sladak •— sladka — sladko i. t. d.
5.	Soglasnici gh\ k se pred gibavnima zlogama iga in ih večkrat v s in cpremenite; pr. dol-ziga namest dolgiga, globoeiga namest glob ó k iga i. t. d. V nekterih krajih govofč tudi d ruj iga namesti druziga ali drugi g a in premené tako g v j.
6.	Ce hočemo kako ime bolj natanjko določiti, potegnemo zlog pred gibavuim zlogam, pridč-nemo možkimu sklonu i in premćnimo v podaljšanim zlogu ó, tam kjčr je, v d in e v e; pr. širok graben, ne vemo še ravno kteri graben; če pa reččmo; široki graben, določimo dobro, kteri graben mislimo; — visoka gora (sploh), in visoka gora (posebno); — bel kruh (sploh) in bèli kruh (posebno); zeleno drevje (sploh) in zeleno drčvje (posebno določeno drevje).
V navadnim govorjenju sc je to še bolj določilo; pravijo namreč stari oče t. j. očetov ali materni oče, in star oče t. j. bodi si kterikdli star oče; — véli ki hlapec t. j. hlapec, ki je glava vsih druzih hlapcov eniga gospodarja, in velik hlapec t. j. hlapec, bodi si kteri koli, ki ni majhen; — vélike vrata t. j. nar veči vrata pri e-nim ozidju, in velike vrata t. j. vrata, ki niso majhne; — velika cèsta t. j. cèsta, po kteri se nar več blaga, ljudi i. t. d. vozi, in velika cèsta t. j. ktera ni majhna i. t. d.
Velik, velika, veliko pomćni tadaj sploh, in véliki, vèlika, véliko pomèlli kaj določeni-ga; ravno tako pravimo majhen, majhna, majhno, kadar sploh od kake majhne reči govorimo; kadar pa kaj določiti hočemo, rečemo: mali, mala, malo.
7.	Nej stoji prilog kjer koli hoče, pred iménam ali za njim, se ravna natanjko po njegovim spolu; pr. ta konj je lép in 1 épi konj; ta žena je dobra in döbra žena; to vino je sladko in sladko vino i. t. d.
8.	Skorej vsi eno- in dvozložni prilogi stavijo radi naglas, äko ne kažejo kake določene osebe ali reči, na končno glasnico. Zato se končajo v imenovavniku, kazavniku in storivniku edino-broja z ó, v imenovavniku in kazavniku dvobroja z ä in e, in v imenovavniku in kazavniku višebroja z i ine; pr. sladko vino t.j. dokazano slodko vino, in sladko vino t. j. nedokazano; v visebroju: sladke vina in sladke vina 1. t. d.
9.	Prilog se zna včasi tudi namest imčna staviti; pr. možki, Ledinski, krajnsko. Sklanja se pa vunder kakor prilog; tukaj: možkiga, Ledinskiga, krajnskiga i. t. d. Le ma-lokteri prilogi se sklanjajo kakor imena; pr. starši, t. j. oče in mati, mlajši; duhoven i. t. d. imajo v rodivniku in dalje: staršev, mlaj še v, duhovna i. t. d.
10.	Nekteri prilogi se razločijo samo po naglasu od terpivniga delčžja glagolov; končajo se z brezglasnim en; paziti je tadaj treba na naglas, de se dvoumnosti obvarjemo. Tukaj jih je nekaj tacili: hvalen t. j. hvale vrčden hvaljen t. j. kterimu hvalo skazujejo postrežen t. j. ki rad postrčže postrežen t. j. kterimu se postrčže podložen t. j. ki je družim v strahu podložen t. j. ki se kaki reči podloži razločen t. j. razumljiv razločen t. j. ki se je od česar ločil snažen t. j. nevmiizan snažen t. j. očisen silen t. j. 'kterimu se je težko vbraniti siljen t. j. ki je sili podveržen siten t. j. ki rad sitnost prodaja
siten t. j. ki do sititiga jest dobiva podučen t. j. ki dà veliko podučenja podučen t. j. ki je podučenje prejčl zagaten t. j. za pokusiti zagaten t. j. zamašen
(jsladkoj-snčden t. j. ki rad sladke reči jé snéden t. j. kar je kdo snedel, močen t. j. ki ima moč móéèn t. j. kteri se je močil.
Razločijo se taki prilogi od delčžij v tem, de prilogi v daljnim sklanjaju brezglasen e zgubč, ko ga deležja obderžč; pr. močen, močna, močno; podučen, podučna, pod učno; p osir ež en, postrežna, postrčžno i. t. d. To so prilogi; delčžja pa so: močen, močena, močeno; po-duèèn, podučena, podučeno i. t. d.
2.	Stopnje merjenja.
§■ 17.
Prilo'gi imajo tri stopnje merjenja; tč so: a) stavna, b} sodna, in c) presežna.
a)	Stavna stopnjuje, kadar se prilog sam na sebi, kakor ga stavimo in kakor stoji, pr. lep, slab i. t. d.
b)	Sodno stopnjo ima prilog, kadar z njim dve stvari med seboj primčrjamo in sodimo, de je ena ali višji ali nižji memo druge ; pr. lepši, slabši i. t. d.
c)	Presežna stopnja je, kadar prilog pomeni, de je kaka oséba ali rčč zastran svoje lastnosti v nar višji ali nar nižji popolnosti ali nepopolnosti; pr. nar lepši, nar slabši i.t.d.
Od zlaganja sódne stópenje.
§. 18.
Sodna stopnja se razno zlaga; in sicer:
1. Pristavimo zlog éi ali ji ali eji, ko od ženski-ga prilogoviga sklona končno glasnico a, če je pred tém a ena sama soglasnica, preč pu-
stimo, namesti te glasnice; pr. Iép-os, lép-st; slab-«, slab-š*, alislàb-,/* au slabe/*; debél-a, debćlš* ali debele/* i. t. d.
2.	Ce sta pa vsaj dvé soglasnici pred zadnjim a, pristavimo namest njega zloge iši ali eji ali ejši; pr. srečn-a, srečmš*, srečne/*', srečnejši; močn-a, močmši, ali močne/* ali močnejši i. 't. d.
Opombe.
a)	Lep in ljub imata samo lepši in ljubši.
b)	Pristavka eji in ejši znata naglas tudi na e prestaviti, kakor namest slab eji, slab eji; močneji, moč nè ji i. t. d.
c)	Bèl ima be Iši, belejši, b.elèji; svét ima svetejši in svetèji.
d)	Prilogi, kteri imajo pred ženskim a soglasni-co d, premenjajo d v j ; pr. mia d-a, mlajši; rad-a rajši. Če pa pred d še kaka druga soglasnica stoji, veržejo ta d čisto proč; pr. terd-a, terši (namest terdši) ali terji; g er d-a, gerši ali gerji i. t. a.
e)	h pred a jemlje namest si zloge è ji ali ejši k sebi, ali pa premeni h v šji, ali pa postavi pred stavno stopnjo besédo bolj; pr. gluh-a, gluheji, gluhejši, glušji,, bolj gluh.
f)	m, », r pred a jemlje k sebi iši, eji ali pa pred stavno stopnjo besédo bolj; pr. hrom-a hromiši, hromcji, bolj hrom; len-a, leniši, leneji, bolj len: star-a, stariši, stareji, bolj star.
g)	st pred a zmenja zlog sta v šji, kakor: čista, čišji tudi čisteji ali čistejši; tolsta, tolsji; gosta, gošji i. t. d.
Pròst-a ima prostejši in prostèji.
h) g pred a se premenja v j si. ji, % ji; pr: dra-g-a, drajši, draji, dražji.
i)	dk pred a verže /i preč, premenja d v j, in jemlje k sebi ši ali ji; pr. sladk-a, slajši ali sla ji j gladk-a, glajši ali glaji; rčd-k-a, rejši ali reji i. t. d.
k)	tk pred a izpuša k, premenja t v j in privzame ši ali ji, ali pa jemlje namest tk zlog čji k sebi; pr.; kratk-a, krajši, kraji, kraćj i.
l)	Greiik-a ima greneji; tankjk-a, tanjši; tenjk-a, tenjši; širok-a, širji, melik-a, mečji; visok-a, višji;nizk-a, nižji; vózk-a,_vózji; težk-a, težji; Ialik-a, lažji, tudi ložji, lagleji, in tako drugi taki.
Smemo pavunder tudi reči: grenkejši, tan-kejši i. t. d. in grenkeji, tankeji. Blizo ima bližj i.
m)	Ako bi se s pristavkam ši preveč siskajočih zlogov nabralo, delaj rajši sodno stopnjo z e ji, ji ali bolj; pr. rudeč, rudeč čji, rude čji, bolj rudeč; — globok, globo-keji, globočji, bolj globok; namest: ru-dččiši, globočiši i. t. d.
n)	Sledeči prilogi delajo sodno stopno nepravno, in sicer:
berhek
dober
dolg
majhin
mali
velik
ubog
gorši, gorji boljši, bolji daljši, daiji
manjši, manji
včči, včkši ubožniši, ubožneji
§. 19.
De presežno stopnjo izobrazimo, pristavimo sodni stopnji besedico naj ali nar; pr. lep, nar lepši; slab, nar slabši, nar rajši, nar dražji i. t. d.
Tudi predstavljamo besčde prav, zlo, silno, močno, grozno k stavni stopnji, rekoč: prav lép, zlo gerd, silno močan, močno jčzen. To pomeni manj presčžno stopnjo.
Naj stavimo namest nar, kadar v bližnjih zlogih r stoji.
Vèasi pa pristavimo pred prilog besedico pr e ali spre in presežna stopnja je narejena; pr. prelep, presvét, s pr el č p i. t. d.
Besčdica pr e pa včasi tudi pomeni preveč; pr: prevelik, predober i. t. d. Zato se je moramo previdno poslužiti.
Dostikrat pa izobrazimo presežno stopnjo, če prilog nepremenjen pustimo, pa ga dvakrat pover-sti postavimo; pr. visoka visoka gora, na-mest prav visoka gora.
Sklanja sodne stopnje.
§■ 20.
Sodne stopnje nimajo v edinobroju srednjiga spola, ki je tukaj možkimu enak; v dvobroju velja možki spol za vse tri. Sklanjamo pa tako le priloge v sodni stopnji:
Edinobroj.
Možki in srédnji spol.
1.	lepši
2.	lépsi-ga
3.	lčpši-ma
4.	lčpži (gaj
5.	v lčpši-m
6.	ž lčpši-m
Zenski spol.
1.	lépsi
2.	Ičpši
3.	Ičpši
4.	Ičpši
5.	v Ičpši
6.	z Ičpši
Dvobroj.
1.	lepši
2.	lépsi—A
3.	lčpši-ma
4.	Ičpši
5.	v lčpši-A
6.	z lčpši-ma
Višebroj
1.	lepši
2.	Ičpši—A
3.	lčpši-m
4.	lčpš-i
5.	v Ičpš-iA
6.	z lčpši-m*
Imčna možkih živih osčb ali reči ^storijo ka-zavnik rodivniku enak.
Zenskih imčn prilogi ostanejo v sodnji stopnji v edinobroju v vsih sklonih nepremenjeni.
Le malokadaj se siisi treh spolih lepši, lepša, stopnja sklanjati.
Péé in rés se ne dasta sklanjati.
sodna stopnja v vsih lepše kakor stavna
Zb èra prilogo v.
bel
berljiv
bister
bled
bogat
bos
božji
brezov
bridek
còl
čeden
čem '
černkast
červiv
cervojéden
čist
čuden
daljni
debel
dimast
divji
d liber
dolg
domai?
drag
geni
gladek (äk)
globok
gluh
goden
gorat
gos
gotov
grenik (äk)
grozen
hiter
hladen (an)
hrastov
hud
hudoben irhast jasen jeklen južen kamnat kamne n kamnit kačji kasen kerlièk kisel kosmat kratek krogel krotek kraljev lohek (ak) lakomen lanén lansk lasten laški lažniv lačen
(ak)
ledén
lesen
létasen
lèv
lipov
ljub
ljubezniv
mali
majhen
mehek (ak)
merzel
mlad
moder
moder
moker
moljav
mozki
močen (an)
nag
nagel
naroden
neroden
nizek
obiln
očiten
ognjen
ogorči
ójster
okoren
opresen
ozebel
ošaben
ovsen
pameten
pasji
pégast
peklénski
peš
preperljiv
prijazen
prihóden
pikast
pisan
plašen (in)
plesnjiv
plitev
podoben
podolgast
pokoren
poln
polzik
poréden
poslédenj
pozen
potrében
povoden
počasen
pomljiv
prazen
praženi
prav
pravičen
priden
prost
priprost	sladek (äk) širok		vesel
ptuj	slamnat	tarnen (an)	večen
puhel	slednji	tànèk (ilk)	zagorel
pust	sléhern	terd	zapeljiv
rad	slép	tesen	zdrav
rahel	smešen	težek (äk)	zelen
rajnki	srebern	togoten	zelčnkast
raven	srečen	topel	zgovoren
rédek	sirov	tozljiv	zlat
rés	m olja v	trézev	zrel
rešuj i	stjir	tr obijen	žeji n
sam	stem	truden	želčzin
silen	strašen fan) ubog		žensk
sit	suh	ubožen	živ
siten	sumljiv	uinéten	žlahten
siv	svét	uren	
skop	svétel	véden	
slab	šibik	velik	
4.	»Slevlln« Ime.
S- 21
Številno imé pokaže bolj natanjko, kakor višebroj, od koliko oseb ali reči' govorimo.
Številneiménadélimo v določne in nedoločne ali splošne.
Določne številne imena imenujemo tiste, ktere tako natanjko določijo, od koliko oséb ali reči je govorjenje, de jih bolj natanjko ni mogoče določiti; pr. štiri vatle suknà sim kupil za dva-najst goldinarjev. — Besedi štiri in dvanajst dokažete popolnama, koliko vatlov in za koliko sim jih kupil.
Nedoločne števila iména pa le povéjo, de je od več oséb ali reči sploh govorjenje, brez de natanjko dokažejo število oséb ali reči; pr: Pred nekterimi létmi je bilo še pač malo prijatlov slovčnšine najti. Beseda nekterimi kaže pač, de je od več lét govorjenje, ne pa od koliko lét;
ravno tako pové beséda ‘malo, de je bilo več prijatlov, pa ne natanjko, koliko jih je bilo
a. Določne številne imena §. 22.
Vse določne številne iména delimo v 5 plemen :
1.	v temeljne; 2. v redovne; 3. v razločiv-ne; 4. v množivne in 5. v razdelivne.
1.	Temeljne števila.
§• 23.
Temeljne števila imenujemo tiste, pri kte-rili se odgovori na vprašanje koliko? — Te so:
1.	èden (èn),èna, eno
2	dva, dvé, dvé
3	trije, tri, tri
4	štirje, štiri, štiri
5	pet
6	sést
7	sédem
8	ósem
9	devét
10	desét
11	enajst
12	dvanajst
13	trinajst
14	štirnajst
15	pétnajst
16	šestnajst
17	sédemnajst
18	osémnajst
19	devétnajst
20	dvajset
21	èden, èna, èno in dvajset
22	dvä, dvé, dvé in dvajset
23	tri in dvajset
24	štiri in dvajset
25	pét in dvajset
26	sest in dvajset
27	sedem in dvajset
28	ósem in dvajset
29	devét in dvajset
30	trideset 40 štirdeset 50 petdesét 60 šćstdesćt 70 sedemdesét 80 osemdeset
90 devétdesét 100 sto, 200 dvéstó i.t.d. 1000 tavžent (jezer)
Eden postavimo, kadar samo za-se stoji; èn pa pred imeni; pr. èn uòénec; le èden je nell ó kj e n.
En, ena, eno sklanjamo kakor lép.
Dva, dvé, dvé se lastno sklanja, namreč:
Možki spol.
1.	dva
2.	dveh
3.	dvéma
4.	dvä
5.	v dveh
6.	z dvema
Ženski in srednji spol.
1.	dve
2.	dvćh
3.	dvéma
4.	dvé
5.	v dvéh
6.	z dvéma
Tako tudi sklanjamo obà, obé, obć; in obä dva, obé dvé i. t. d.
Trij é, tri, tri-sklanjamo tako:
Možki spol.
1.	trijé
2.	tréh
3.	trém
4.	tri
5.	v tréh
6.	s trémi
Ženski in srednji spol.
4.	tri
2.	tréh
3.	trém
4.	tri
5.	v tréh
6.	s trémi.
Štirje, štiri, štiri se sklanja:
Možki spol
Ženski in srednji spol.
1.	štirje
2.	štirih
3.	štirim
4.	štiri
5.	v štirih
6.	s štirimi
1. štiri
kakor možki
Pét, sést in tako dalje do devét in desét se vse teméljne števila lastno sklanjajo; in sicer po izglédu pét: 1 2 3 4 5 6
1.	pét
2.	pètih
3.	pètim, petém
4.	pét
5.	v petih
6.	s pètimi
S t o ne sklanjamo več in ostane v vsih sklonih nesklanjano; jézer, tavžent se sklanja po izgledu rak.
Pét in vse druge teméljne števila dalje so v imenovavniku in kazävniku prave iména in imajo osebe ali reči, kterih število kažejo, v rodivniku pri sebi; pr. pét golobov je priletélo; vojaki so petdesét sovražnikov vlovili; koliko lét so tvoj oče stari?
V vsih druzih sklonih pa so prilogi in se ravnajo v sklonu po imenu, ki je pri njih; pr. med devétnajstimi vojaki ne najdeš ne čniga novinca. S tridesetimi goldinarji si kupiš slabiga konja; s šestimi konji se je vozil, zdaj pa s petimi otroci berači.
En in dvajset i. t. d. se sklanja samo v poslednji besedi; pr. en in dvajsetih, pet in tridesetim i. t. d.
2.	Redovne števila.
§. 24.
Redovne števila se imenujejo, ktere kažejo red, v kterim se oséba ali reč med druzimi znajde, in odgovarjajo na vprašanje koliki, a, o? in so:
èden in dvajséti-a-o dva in dvajséti-a-o tri in dvajséti-a-o trideséti-a-o štirdesćti-a-o petdeséti-a-o sestdeséti-a-a sedémdeséti-a-o stótni-a-o
sto in pervi-a-o; drugi i. t. d.
jézerni, tavžentni -a- o i. t. d.
Vidi se iz téli števil, de so redovne števila pravi prilogi, samo v tem se ločijo od prilógov, de
1.	pervi-a-o
2.	drugi-a-o
3.	tretji-a-e
4.	četerti ali éveterti-a-o
5.	péti-a-o
6.	sesti-a-o
7.	sédmi-a-o
8.	osmi-a-o
9.	devéti-a-o
določne glasnice i v možkhn spolu nikolj ne manjka; sklanjajo se tadaj tudi po izgledu lep.
Če se k redovnim številam soglasnica c pridč-ne, je narččje in sicer narččje časa izobraženo; namreč: pervič, drugič, desétié i. t. d.
Ravno tako napravimo narččje, če zlog krat pridčnemo : pervikrat, drugikrat, tretjikrat
i.	t. d.
3.	Razločivne števila.
§. 25.
Razločivne števila se imenujejo, ktere plemčna osčb ali reči razločijo in odgovarjajo na vprašanje kolikeri? pr. kolikero platno prodajate? — Pri nas prodajamo enoje, samo hodno; pri sosčdu dvoje, v Ljubljani pa najdeš več kot desetčro platno.
Razločivne imena so:
enój-a-e
dvoj-a-e
troj-a-e
čvetčri-a-o
petčri-a-o
sesteri-a-o
stotčri-a-o dvestotčri-a-o tavženteri-a-o kolikeri-a-o tolikeri-a-o i. t. d.
Razločivne števila se sklanjajo, kakor se vidi, po izgledu lčp.
Te števila namestujejo temeljne števila:
1.	Pri imčnih, ktere se samo v višebroju rabijo; pr. dvoje bukve; troje hlače i. t. d. Od pet dalje se govori tudi pčt, šest ali pe-tčro, šestero vilic i. t. d.
2.	Pri imčnih, ktere mlade živali ali malo čislane osčbe pomčnijo; pr. dvoje telčt; šestero otrok i. t. d. Tu kakor tudi gori stoji imč vselej v rodivniku.
4.	Množivne števila.
§. 26.
Množivne števila kažejo, kolikomnožna je kaka stvar in odgovarjajo na vprašanje kolikorni? Te so:
edinji
dvojni ali dvojsten
trojni ali trojsten
évetérni
petérni
sestèrni
sedmérni
osmérni
Tudi pravimo dvójnat, trojnat, čvetćrnat, a, o i. t. d.
Sklanjajo se po izglédu lép.
5.	Razdelivne števila.
§. 27.
Razdelivne števila se imenujejo, posamezne déle celili reči poménijo, in so:
ktere
V» Pol
Va tretjina % četertina V» petina Ve šestina
V7 sedmina % osmina % devetina Vio desetina Vioo stotina i. t. d.
Opombe.
1.	Števila s končam krat se zamorejo tudi kakor prilogi rabiti, če se jim ni-a-o pridéne; pr. enkratni-a-o ali pervikratni-a-o, sto-kratni-a-o i. t. d.
2.	Iz števil narejamo tudi nektere imena, priloge, narečja, ali pa že imajo podobo imén, take so:
a)	Lastne iména denarjev: petica, šestica; đvojača, desetica, dvajsetica i. t. đ.
b)	Iména reči, ktere eno ali več samic v sebi zapopađejo: pr. enica, dvojica, trojica i. t. d.
c)	Iména številk ali cifer: e n kij a, dvojka, trojka, cvetérka, petérka, šesterka ali š e s t i c a i. t. d.
d)	Iména, ktere posamezne dele kake celine pomenijo; med temi je polovica narperva; potem: tretjina, četert, petina, desetina, stotina in druge. Naredijo se, če k redovnim številam zlog na pridenemo.
Osmina poméni osmi dan ali pa céli čas osmih dni; sédmina sédmi dan ali pa jed za pogrebce.
e} Dvojčic, trojčic, dvoj čina t. j. otroci po dva ali trijé v enim porodu.
f)	Polovičavne števila, s kterimi polovico k célimu prištevamo : poldrugi, poltrétji, pol-četerti i. t. d.
Mest iména imenujemo tiste, ktere iména namestujejo, de jih prevečkrat ne ponavljamo; pr.
b. Nedoločne številne iména
Nedoločne številne iména so :
Ves, vsà, vse
vsi, vsèj
nobèn, ena, eno,
veliko
malo
nekaj
nič
mnogo nekoliko mnogoter, a, o vs akter, a, o marsikter, a, o nekter, a, o malokter, a, o
4L, Mestante.
8- 29.
Šola je mlađenčem prav koristna, ker se mladenci v šoli marsikaj lepiga in koristniga uéé. — Lepši rečemo: Šola je mladenčem prav koristna, ker se oni' v nji marsikaj lepiga in koristniga uòé. — Tukaj stavimo mestiméni oni in nji, namest besed mladenci in šola ponavljati.
Šestčro mestane je: 1. osébno; 2. povračivno,
3.	prisvojivno ; 4. kazävno; 5. ozéravno; 6. vpra-šavno.
1.	Osébno mestimé.
§. 30.
Osébne mestiména se imenujejo tiste, ktere kako osébo zaznamovajo.
Tri osébe razločimo v govoru: pervo, ktera govori; drugo, s ktero govorimo in tretjo, od ktere govorimo; te osébe zaznamovamo, in sicer pervo z mestiménam jez, za vse spole, drugo z mestimenam ti, za vse spole, in tretjo z mestiménam on za možki, ona za ženski in ono za srednji spol v edinobroju. V dvobroju je: midva perva oséba za možki, medvé za ženski spol; vidva druga za možki, vedvé za ženski spol ; ona tretja za možki, one ali o né za ženski in srédnji spol. Vvišebrojuje mi perva, vi druga, oni tretja za možki, mé perva, vé druga in o né tretja za ženski in srednji spol.
Sklanjajo se osébne mestiména tako le:
Edino broj.
I. Oséba II. Oséba	III. Oséba
1. jez (jaz)	ti	m.	s».	sr.
2. méne, me	tèbe, te	on	ona	ono
3, meni, mi	tèbi, ti	njega, ga	nje, je	njega, ga
4. méne, me	tèbe, te	njemu, mu	njej (nji) ji,	njemu, mn
5. v meni	v tebi	njega, ga	njo, jo	njega, ga (j e)
6. z menoj,	s teboj, tabo	v njem	v nji	v njem
mano		z njim	z njó	z njim
Dvobroj.
I. Oséba.
1.	midva (možkj medvé
(žensko,
2.	näju
3.	nàma
4.	naji
5.	v nama
6.	z nama
za možki in ženski spol.
II. Oséba.
vidva (m) vedvé (ž) vaju
za možki in ženski spol.
vama vaji vama z vama
III.	Oséba.
1.	öna (možk.) one (oné) (žensk in sr. sp.)
2.	nju, ju
3.	njima, jima
4.	nji, ji
5.	v njima
6.	z njima
za vse tri spole.
Višebroj.
I. Oséba.	II. Oséba.
i. mi	vi
2. nàs	vàs
3. nàm	vàm
4. nàs	vàs
5. v nàs	v vàs
6. z nami	z vami
	Opombe
	§■ 31.
II.	Oséba.
m.	ž. in sr, oni, one (oné) njih, jih njim, jim njé, jih v njih z njimi
za vse tri spole.
i. Okrajšana oblika: me, te, ga,mi, ti, mu, jo, jih L t. d. se postaljva v začetku govorjenja, kadar na mestimé ne položimo posebniga naglasa; pr: Me ne skerbi, se odgovoriti; ker vém de nisini kriv. — Kadar pa na mestime poseben naglas položimo, se podaljšana oblika postavi; pr: tebe pa mende ne bo tako lahko stalo.
2.	Če stojé pred kazavnikam krajši oblike euo-zložni predlogi na, za, med, nad, po, pod, čez, pred, se predlog in mestimé veno be-
s. sedo sostavita; namreč: name, zate, mednje, nadse; nanj, zanj. Naglas dobi vselej predlog. Pri ženskih mestiménih pa vzamemo daljši obliko; pr. nadnjo, ččznjo i. t. d.
3.	Kazavnìk, méne, tèbe in sebe, znamo, če prav imenovani predlogi pred njim stojé , tudi vmé, té in sé sovleči; pr. pod mé, nad té, med sé ali pa pod méne, nad tebe, med sèbe i. t. d.
2.	Povračivno mestimé.
8- Snimamo še mestimé, s kterim se govoréèi sami na sebe povraćamo, za to se imenuje povračivno, inje za vse tri spole, števila in oblike in nima ime-novavnika. To mestimé se sklanja.:
2.	sèbe, sè
3.	sébi, si
4.	sèbe, s&
5.	v sebi
6.	s séboj, (sabo)
Tukaj velja od krajši oblike se, si in od daljši sèbe; sébi i. t. d. vse, kar smogòri rèkli; pr. veselim se, veseliš se, veselimo se. — £>èbe sim mislil, ne tebe. Ti sebe glej, jez pa sebe.
§. 33.
Še eno osébno mestimé imamo, ktero rabimo, kadar od osébe ali reči govorimo, ktere ne moremo ali nečemo ravno imenovati. Imenuje se splošno mestimé, in to je o no-a-o. Sklanja se kakor ka-zavno mestimé to in ta: ono, onéga, onému
i.	t. d. Za ženski spol pravimo: ona, é^ éj, ó.
Neki ali nek-a-o, nekak, nekakošin malokter, mnogoter, marsikter, vsakter, se sklanjajo kakor 1 é p : Nihče in nekdo, marsikdo, "malokdo, kaj, nekaj, nič so tudi splošne mestimčna in kako se sklanjajo, se ho pri vpra-šavnih in ozéravnih mestiménih govorilo.
3.	Prisvojivno mestimé.
§• 44.
Prisvojivne mestimčna kažejo, čigava je kaka oseba ali reč, in so: moj-a-e, tvoj-a-e, svoj-a-e, njegov, njeni, najin, vajin, naš,' vaš, njihin, njihov, in se sklanjajo po priliki, 1 é p : moj, mojiga, mojimu i. t. d., njihni — nji lini ga — njihnimu i. t. d.
Nju in njih ostane po vsih sklonih enako; pr. nju sin, nju sina, nju sinu i. t. d.
Opomba.
§. 35.
Od ozčravno prisvojivniga mestimčna svoj-a-e velja vse od sebe rečeno; svoj-a-e, velja za vse tri osebe in za vse tri broje in se postavi vselej, kadar se prisvojivno mestimé na djavno ali na terpivno osebo ali reč nanaša; pr. jez sim svojo délo dokončal, ti boš svoje in vsak svoje; po končanim delu bomo pa svoje plačilo p rej èli. Ne bilo bi prav: jez sim moje delo končal, ti pa tvoje i. t. d. ker se svoje na osčbe jez, ti in vsak nanaša. Temu nasproti pa pravimo: Jez sim tvoje nesreče kriv, ti pa moje, ker se mestimčni tvoje in moje ne nanašate na djavni osčbi jez in ti.
Kadar pa prisvojivno mestimé kaj imenuje, kar več osébam gré, tadaj več obseže, kakor djavna o-sébapové, je bolj prav moj, tvoj, njegov, naš, vaš i. t. d. postaviti; pr: Mi trije smo bili v naši cerkvi; inne v svoji, zato ker cerkev ni samo
tehtréh, ampak cele soséske. Zato je tudi bolj prav reči: molimo za našiga cesarja i. t. d. Samo v sprotnim govorjenju je treba tudi svoj staviti; pr. če vam naša šola ni všeč, poidite pa v svojo i. t. d.	F
Kazavno mestimé se imenuje tisto, ktero kako osebo ali reč bolj natanjko pokaže, kakor osébno mestimé.
Kazavne mestiména so v Slovenskim te le:
ta (tp, ta, to
tisti (taisti) tista, tisto
uni, a, o
taki, a, o
drugi, a, o
sij, a, e t. j. ta (ti) ta, to.
sija, sije, ktero se samo na Dolenskim še sliši, najdemo samo v sostavljenih besédah: dansi ali danas, sinoč, letosi, dosihmal, posihmal ali odsihmal.
Kazavne mestiména se sklanjajo po izglédu lép, samo ta, ta, to se tako le sklanja:
4.	Kazavno mestimé. §. 36.
Edinobroj.
Možki spol
Ženski spol Sreduji spol
1.	ta (ti)
2.	tega
3.	temu
2.	té	2.	tèga
3.	tej	3.	tému
4.	to	4.	tó
1. ta	1. to
4. ta (ti) in tega
5.	v tem
6.	s tém
5. v téj	5. v tém
6. s tó	6. s tém
1. ta	Dvobroj. 1. té	
2. téli	2. téh	
3. téma	3. téma	kakor v ženskim
4. ta	4. té	spolu.
5. v téh	5. v téh	
6. s téma	6. s téma	
I. ti	Visebroj. 1. té	
2. téli	2. téh	
3. tém	3. tém	kakor v ženskim
4. té	4. té	spolu.
5. v téh	5. v téh	
6. s tèmi	6. s tèmi	-
5.	Vprašavne mestiména. §. 37.
Vpravèavne mestiména imenujemo tiste iména, s kterimi po kaki osébi ali reći p'rašamo. Te le so: kdo? kaj ?
kteri, a, o ki ? (ki vrag ?) kak, a, o? kakov, a, o ?
kakošen, kako š n a, kakošno?
Izmed téli mestimén se sklanjajo kteri, a, o, kak, a, o, kakov, a, o in kakošen, a, o, po izglédu lép; kdo in kaj pa imate lastno sklanjanje, in sicer:
1.	kdo
2.	koga, koga
3.	komu
4.	koga (ai
5.	v kom
6.	s kom
1.	kaj
2.	česa (koga)
3.	čimu (čimu, èému)
4.	kaj
5.	v čim, (cém)
6.	s čim, (čem).
7. Oziravne mestiména.
§. 38.
Oziravne mestiména se imenujejo tiste, ktere govor na že imenovano osébo ali reč nazaj napeljujejo, t.j. kažejo, de imamo, kar govorimo, od osebe ali reči misliti, namest ktere se te mestiména stavijo. Oziravne mestiména so: kteri-a, o, ki; kteri-a-o se sklanja po izgledu 1 é p ; dostikrat se namestova s ki; ktero za vse tri spole velja. Sklanja se s pomočjo kraj,siga osébniga mestiména:
Edino broj.
1.	ki
2.	ki ga žensk ki je
3.	ki mu „ ki ji
4.	ki ga „ ki jo
5.	ki v njem „ ki v nji
6.	k z njim „ ki z njo
Dvobroj. ki
ki ju ki jima ki ji
ki v njima k z njima
Višibro.
ki
ki jih ki jim ki jih k v njih ki z njimi,
pr: Človek, ki mu ni upati, namest: Človek, kterimu ni upati. — Ljudjé, ki resnica pri njih ne velja, namest: ljudjé, pri kterih resnica ne velja.
Prašavni mestimćni kdo in kaj se v ozéravne premenite, če pervimu r na koncu pristavimo, pri drugim pa,;' v r prememmo; namreč kdo prašavno, kdor ozéravno; kaj prašavno, Je ar ozéravno. pr: kdo je pošten človek? — Kdor pravico ljubi. — Kaj išete? Kar smo zgubili. Kdor in kar se ravno tako sklanja, kakor kdo in kaj, samo dobi vsaki sklon na koncu r ; namreč : kdor, kogar, komur, kogar; — kar, česar, čimur i. t. d.
Tudi čigav-a-o se premeni voziravno mest-imé, če se srednjimi! spolu čigavo r na koncu pri-déne, namreč čigavor; rabi se pa samo v ime-novavniku in velja za vse tri spole; pr. čigavo je to? čigavor hoče nej je! — Rajši pa stavimo rodivnik čigar namest čigavor.
Kakošen, kakošna, kakošno se premeni v ozéravno mestimé, če kako v kakor prenare-
dirno; namreč kakoršen-a-o; v vsih sklonih in številih se sklanja kakor kako še n.
Véasi pridénemo ozéravnim inestiménain besé-dico koli; in sicer: kteri-a-o koli, kdor koli, kar koli, kolikor koli, kakoršenkoli i. t. d.
Kakor kdor in kar se sklanjate tudi nedoločni osébni mestiméni nihče in nič, namreč:
1.	nihče	1.	nič
2.	nikogar	2.	ničesar
3.	nikomur	3.	ničemur
4.	nikogar	4.	nič
5.	v nikomur	5.	v ničemur
6.	z nikomur	6.	z ničemur
Nič pa tudi znà nesklanjano ostati.
Nektere kazavne prašaviie, in ozéravne mestiména.
§• 39.
Ozéravne.
Prašavne.
kdo	kdor
kaj	kar
k a daj	kadar
kam fkamo)	kamor
kjé	kjer
kako	kakor
kakošen	kakoršen
koliko	kolikor
kod	ko d ar
doklaj	doki ar
doklej	dokler
	5. Glagol
	§• 40.
ta
to
tadaj
tam (tämo, tjè)
tj è (tam)
tako
takošen
toliko
tod
dotlaj
doslej
Glagol nam pové, kaj kaka oseba dela ali terpi, ali kaj se z njo godi in v kterim stanu de je; pr. Vojšaki se bojujejo za domovino.
Beseda se bojujejo kaže, kaj vojšaki delajo.—
'uo zgo-
Več plemén glagolov imamo, in sicer: a pre-hajavne, b. neprehajavne, c. vračivne in d. neosébne glagole.
Prehajavni glagoli so, kteri poménijo délo ali djanje, ktero od ene osébe ali stvari na drugo prehaja in preide; pr. Kosec kosi travo; oče svari sina; pastir pase čedo.
Neprehajavni glagoli so, kteri ne poménijo nikakoršniga dela ali djanja, ktero od ene osébe ali stvari na drugo prehaja, kakor: počivam, spim i. t. d., ali pa pomenijo kako djanje, ktero pa v delajoči osébi ostane, kakor: postopam, grém.
Vunder imamo pa take glagole, kteri so zdaj prehajavni zdaj neprehajavni; pr. novo pesim pojem, ali boljši je péti kakor jokati, v pervi priliki je pojem prehajaven, v drugi pa péti ne-prehajaven glagol"
Vračivni glagoli se tisti imenujejo, kteri se na delajočo osébo ali reč nazaj nanašajo in v vsih tréh osébali mestimé se ali si pri sebi imajo; pr. nadjam se, veselite se, prizadevajo si, kisajo se i. t. d.
Neosébni glagoli so, kteri so samo v tretji enobrojni osébi navadni; pr. bliska se, gromi, dežuje, skeli, boli i. t. d.
§• 41.
Glagole delimo še v dve drugi bolj važni plemé-ni, namreč v nedoveršivne in v doversivne.
Nedoveršivne glagole imenujemo tiste, kteri poménijo kako djanje ali kak stan, ki še terpi, brez de bi se na njegovo doveršenje ali končanje gledalo. S tacimi glagoli se odgovarja na vprašanje: kaj delaš, kaj se godi zdaj? Pr. sèdani, spim, kopljem, nosim, vstajam i. t. d.
»ovrazniKi so oni premagani, «eseui bili premagani kaže, kaj se je s sovražniki dilo. i. t. d.
Doverš iv ne pa imenujemo tiste, kteri doveri enj e ali dokončanje kakiga djanja ali stanu pomenijo. S temi glagoli ne moremo odgovoriti na vprašanje: kaj dčlaš zdaj? Pr. padem', dvignem; veržem, zaspim, umerjem i. t. d.
§. 42.
Slovenski jezik ima še dve posčbni plemeni glagolov; eno pleme obsčže take glagole, kteri povejo , de se djanje ali delo le enkrat zgodi in koj ko se zgodi, tudi koj neha. Take imenujemo glagole enokratniga djanja. Pr. vzdignem, dregnem, veržem, žoknem i. t. d. Vsi ti glagoli so tadaj doveršivni.
Drugo pleme pa obsčže glogole, kteri povčjo, de se kako djanje ali delo večkrat ponovi ali po-verne; pr. sujem, ta glagol povč, de še nekončani svojiga djanja, če enkrat sunem, večkrat in v eno mčr moram svoje djanje ponovljati ali suvati, —• segam, vriskam, žugam i. t. d.
Taki glagoli se imenujejo ponavljavni ali glagoli večkratniga djanja. Ti so nedover-šivni.v
Ce tadaj vse plemena glagolov še enkrat v pominj vzamemo, naštejemo te le: 1. Prehajavne;
2.	neprehajavne; 3. vračivne; 4. neosebne;
5.	nedoveršivne; 6. doveršivne; 7. glagole enokratniga, in 8. glagole večkratniga djanja.
§. 43.
Rekli smo gori, de glagol pomeni, kaj kaka oséba ali stvar dela ali terpi; imeti morajo tadaj glagoli tudi svoje znaminja, po kterih jih spoznamo, kadaj de povčjo, de oséba ali stvar kaj dčla ali pa terpi. Te znaminja skup z eno besčdo imenujemo obliko glagolov. Kakor tadaj glagoli ali delavnost ali terpivnost oseb ali stvari kažejo, tako pravimo tudi, de imajo glagoli delavno ali
terpivno obliko. Pr. Kmet obdeljuje polje. Glagol obdeljuje kaže, kaj kmet déla; je tadaj v delavni obliki. Če pa rečemo: Sovražniki so bili premagani, pové glagol so bili premagani, kaj se je sovražnikam zgodilo, kaj so terpéli; je tadaj v terpivni obliki.
Glagol pa tudi pove, v kterim stanu je oséba ali stvar, v stanu namreč, v kterim ne moremo reči, de kaj dela ali de kaj terpi; pr. V pomladi vse drevje evetè in zeleni. Glagola cvete in zeleni' kažeta stan, v kterim je drevje v pomladi; ne dela in ne terpi nič, v srednjim stanu je tadaj. Imamo tadaj še tretjo obliko glagolov, into imenujemo srednjo obliko. Tri oblike imamo tadaj: delavno, terpivno in srendjo obliko.
§ 15.
Razun oblike so pri glagolih še te le reči pomniti: 1. čas, 2. naklon (Arh), 3. število, 4. o-séba, 5. vpréga in 6. lice.
1.	C a s.
§• 16‘
Ca s je prav za prav trojin v slovenskim, namreč a. sadanji, ki kaže, de se zdaj kaj godi; b. pretekli, ki kaže, de se je kaj že zgodilo in c. prihodnji, ki pove, de se bo še le kaj zgodilo.
Imamo pa razun pretekliga časa tudi še predpretekli čas, in razun priliodnjiga časa tudi še preteklo prihodnji čas. Predpretekli čas kaže, de je djanje že končano bilo, ko se je drugo začelo; pr. Ko sim bil svoje delo končal, sim šel v vert. — Prihodnje pretekli čas pové, de bo djanje končano, ko se ima drugo začeti; pr. Kadar bom bukve zbral, jih bom tebi posodil.
Kar čase, gledé na glagole po njih pleménu, litice, je pomniti:
1.	V sadanjim času stojé le glagoli, s kterhni zamoremo odgovoriti na vprašanje: kaj delaš? ali kaj se godi? Taki glagoli so pa le nedoveršivni: pr. kamen pada. Bolnik uméra.
Po tem pravilu bi, če bi rekli: kamen pade; bolnik umerje, glagola pade in umerje ne kazala sadanjiga časa, ampak nekaj pretečeniga že v tistim trenutji, ko pade ali umerje, ker sta ta dva glagola doveršivna.
2.	Pretekli čas je čas, ki je bil pred sadanjim, in poméni kaj doveršeniga ali končaniga; to pa skažemo S doveršivnimi glagoli; zatorej izobrazovamo pretekli čas z doveršivnimi glagoli; pr. ko so sovražniki spali, smo jih zajeli.
3.	Ker v slovenskim predpretekli čas dokončano djanje pomeni, po kterim se še le drugo začne, nedoveršivni glagoli tega časa ne morejo imeti.
4.	V prihodnjim času se zamorejo nedoveršivni in do veršivni glagoli rabiti.
5.	Ker prihodnje pretekli čas djanje kaže, ki bo že končano, ko se bo drugo začelo, se ume, de se zamorejo v tem času le do veršivni glagoli rabiti.
2.	Naklon.
§• 46.
Kako glagol v vsih oblikah kaj pove, to se imenuje naklon.
Te le naklone imajo slovenski glagoli:
1.	Naznanivni ali očitni naklon, ki kaže, de glagol naravnost kaj zagotovo pomeni; pr. Človek živi; ptič poje i. t. d.
2.	Pogojivni naklon, ki kaže, de se kaj z kako pogodbo déla ali godi; pr. Če se bot e pridno učili, vas bodo vsi pohvalili.
3.	Želivni naklon, kteri željo naznanje da, de se nej kaj zgodi; pr. O nej bi mi bilo mogoče, vsim vstrčči!
4.	Velivni naklon, kteri kako povelje izgovori, de se ima kaj zgoditi; pr. Delajte, de si živež zaslužite.
5.	Deležje je naklon, ki da glagolu nekaj pri-logovih nekaj glagolovih lastnost, t. j. ki ne kaže samo časa, kadaj, ampak tudi kako se kaj zgodi; pr. dremljajoč je umeri; to kaže sadanji čas, in tudi kako je umeri.
6.	Nedoločivni naklon, pokaže pač djanje ali stan, pa nikakoršne osebe nedoloči; pr. Delati je treba.
7.	N ar e čaj t. j. naklon, ki v podobi narečja stan osebe ali stvari pokaže.
8.	Namenivni naklon, ki kak namen pomeni.
9.	Glagolno ime, t. j. imč iz glagola izobraženo.
Delčžja so prilogam, narečaji pa narečjem enaki.
Pomožni glagol sim.
8- 47.
Preden od izobraževanja in zlagovanja časov in naklonov, potem pa od vprége glagolov sploh kaj več govorimo, je treba od pomožniga glagola sim kaj več govoriti.
Pomožni glagol se zato imenuje, ker nam pomaga glagole v nekterih časih in naklonili pregibati. Sim je edini slovenski pomožni glagol.
1. Naznanivni naklon.
Sadänji cas.
Edinobroj.
1.	sim
2.	si
3.	je
Dvobroj.
mosšk. žensk, in sre d. sva	sve
sta	ste
sta	ste
Vtšebroj.
smo
ste
so
Edinobroj.
1.	simi
2.	si ; bil, a, o
3.	je }
1.	bom
2.	boš
3.	bo
Pretekli čas. Dvobroj.
moxk. jè. in sr. sva	) ^	svel _
sta	> g=	ste > £;
sta	}	ste ) ^
Prihodnji čas.
mo ih. x. in sr. bova	bove
bota	bote
bota	bote
Višebroj.
smol
ste > bili, bile so 1
bomo
bote
bodo (bojo)
1.	bi
2.	bi
3.	bi
2. Pogojivni naklon.
Sadanji in prihodnji čas.
> bil, a, o	bi ) bi ; bila, bile	bi bi
)	bi I	bi
bil bil,
Pretekli čas.
) bila bila; Pi bile bile
bi
bi
bi
bili, bile
bili bili; bile bile
3.	Želivni naklon.
Z« vse tri čase.
I. nej 3. nej
bom #$) bo
ntj bova, bove; nej bota, bote
nej bomo; nej bodo
*) Bom je skrajšano namest bodem, in sc takole giblje:
1.	bodem
2.	bodeš
3.	bode
bodeva, bodeve bodeta, bodete bodeta, bodete
bodemo
bodete
bodejo
**) Bolj prav se nam zdi: Nej sim, nej je, nej sva, nej sta, sve, štej nej smo, nej ste,
4.	Velivi» naklon.
Edinobroj.	Dvobroj.
Višebroj.
1.	bodi (jezj
2.	bodi (ti)
3.	bodi(on,ona,on)
bodiva, bodive bodita, bodite bodita, bodite
. bodimo bodite bodejo
5.	Delézje.
Sadanji čas: bijoč, a, e Pretekli čas I. bil, a,o „	„ II. bivši,
,,	„ terpivne oblike: bit-a-o
Prinodnjiga časa: bodoč-a-e.
6.	Narečaj.
(Ga nima.)
7.	Namenivni naklon.
Bit.
8.	Glagolno ime.
Bitje, bistvo.
Opombe.
1. Kadar se pomožno ime s tajivnim narečjem ne pregibavati ima, rečemo v sada njim času namest ne sim, ne si, ne je i. t. d. rajši: ni si m, nisi, ni, nismo i. t. d. Ravno tako v preteklim času n i s i m bil, nisi bil sicer pa ostane ne od pomožniga glagola ločeno, namreč: ne bom, bi ne bil i. t. d.
3.	Iz glagola biti so sostavljeni: dobiti, zgubiti, znebiti. Ti glagoli se sklanjajo po iz-glčdu glagolov četertiga reda in se bo pozneje na svojim mestu od teh glagolov govorno.
Prebiti pa se popolnama po izgledu biti pre-giblje, z razločkam, tie se v s ad an j im času tako giblje, kakor staro bini, biš, bi, biva, (e), bista (ste), bimo, biste, bijò.
V velivnim naklonu nima samo ta glagol bodi (prebodi) ampak tudi dobim (dobódi) in sicer nenavadni glagol pobiti v velivnim naklonu; pr. še malo poDÓdi.
3.	Oasi glagolov.
§• 48.
Rekli smo, de imamo sadanji, pretekli, predpretekli, prihodnji in prihodnje pretekli čas.
Govorili boino tukaj, kako se slednji čas izobrazi ali naredi.
1.	Sadanji čas ima po raznih redih glagolov razno iz obraz o vanj e, in ko bomo pozneje rede glagolov pregledali, bodo izgledi razne končne obraze sadanjiga časa pokazali.
2.	Pretekli čas se naredi, če pred deležje pretekliga časa storivne oblike sadanji čas pomožniga glagola sim postavimo; pr. sim delal, sim govoril, sim pél i. t. d.
3.	Predpretekli čas se izobrazi, če se pred imenovano deležje pretekli čas pomožniga glagola sim postavi; pretekli čas pomožniga glagola sim je: sim, si, je bil, a, o; tadaj: sim bil delal, sim bil govoril, sim bil pél i. t. d.
4.	Prihodnji čas se naredi, če se pred deležje pretekliga časa storivne oblike prihodnji čas pomožniga glagola sim postavi.
Pomožni glagol ima v prihodnjim «asu: bom, boš, bo i. t. d.; tadaj bom délal, bom govoril, bom pél i. t. d.
5.	Prihodnje pretekli čas nima v slovenskim nikakorsniga posebniga obraza in je v tém prihodnjimu času popolnama enak ; spozna se le po poménu.
Nekteri glagoli, kteri kako gibanje ali premi-* kanje od eniga kraja na drug kraj pomenijo, delajo prihodnji čas tudi še, če se pred nje predlog po postavi in z njimi sklene; pr. pojdem namest bom šel, ponesem namest bom nesel, potečem, namest bom tekel i. t. d. Tako tudi rečemo porečem, namest bom rekel.
4.	Nakloni.
§• 94-
1.	Pagojivni čas se izobrazi, če pred deležje bi postavimo, ktero za vse tri osébe velja; pr. bi delal, bi govoril, bi pél i. t. d.
To velja za sadanji ali pa tudi za prihodnji čas, ker znamo reči: jez bi zdaj ali pa jutri delal, govoril, pél i. t. d.
2.	Že livni naklon naredimo ravno tako, če pred deležje pretekliga časa zlog nej postavimo ; pr. nej pišem, nej jém, nej govorim i. t. d.
3.	Velivni naklon naredimo iz perve osebe sadanjiga časa, če prememmo :
a)	am v aj; pr. délam — delaj;
b)	ém v e j ; pr. j ém — jej;
c)	em, im vi; pr. vzdignem — vzdigni, redim— redi, ljubim — ljubi.
Glagoli s končani jem ali jim veržejo samo em ali im pi-eč; pr. štejem — štej; stojim — stoj. Tisti glagoli pa vunder k j še i vzamejo, kteri se v nedoločivnim naklonu z iti končajo; pr. tajiti — taji. O se v ó preverže: rojiti — roji; nositi — nosi i. t. d.
4.	Delézje se naredi, in sicer deležje sadanjiga časa iz tretje osebe višebroja sadanjiga časa, če tej osebi č pridenemo; pr. deiajo — de la j o č - a - e. Tistim glagolam pa, kteri v pregibanju ej o v ò in i j o v é skrajšajo, pridenemo v skrajšanim koncu č; pr. gredo — gredoč; stojé — stojéé.
Delézje pretekliga časa ima vselej l na koncu in glasnica, ktera pred l stQji, se ravni vse-
lej po nedoločivnim naklonu; pr. pisati — pisal; želeti — želel; učiti — učil i. t. d..
Od tega se drugo deležje pretekliga časa naredi, če l preč pustimo in namest njega vsi pridenemo; pr. skriti — skrivši, omedléti — omedlčvši; pozabiti — pozabivši (in pozabljivci). Pri nekterih pridenemo samo deblovimu zlogu ši; pr. oprijeti — oprimši i. t. d.
Drugo delčžje pretekliga časa kakor tudi deležje sadanjiga časa se rabi kakor narečje in kakor prilog; pr. skrivši je to reč storil. Kako je storil? Skrivši, tadaj je to deležje tukaj narečje. Če pa rečemo: To reč skrivšimu sim nekaj druziga pokazal, je skrivšimu predlog.
Terpivno deležje ima vedno n ali t na koncu in se iz nedeločivniga naklona naredi, če ti preč ver-žeme in namest tega zloga n ali t postavimo; pr. vprašati — vprašan, delati — delan; mešati — mešan, želeti — želen i. t. d.
o.	Narečaj se ravna ali po nedoločivnim naklonu ali pa po sadanjim času. Vsi glagoli, kteri imajo v nedoločivnim naklonu ati delajo, če ne dobijo v sadanjim času im in če niso dover-šivni, narečaj na aje; pr. oznanujem, oz-nanovati — oznanovaje; jokam, jokati — jokaje, operam, opčrati — o-p er aje i. t. d. Glagoli s končnim zlogam im in nekteri ž e m premenč ta zlog v nare-čaju v e; pr. ležim — leže; stojim — stojé; grém — gredé; leže jé, sede spi, kleče prosi, i. t. d.
6.	Kako se nedoločivni naklon naredi, bomo potérn, ko še bomo še z mnogimi rèdi glagolov začeli soznanovati, bolj natanjko govorili ; za zdaj pa nej nam je dovolj opomniti, de se glagoli v nedoločivnim naklonu s temi le zlogi končajo: ti, ati, é t i, iti, niti, jati, ovati.
7.	Gl ago Ino imé se naravnost iz terpivniga delćžja pretekliga časa izpeljuje, če se hkonč-nimu n ali t zlog j e pristavi.
a)	piti tcrp. dei. pret. časa pit glag. ime: pitje
b)	nagniti	»	»	»	»	nagnjen	»	»	nagnjenje
c)	s e d é t i	»	»	»	»	s e d č n	»	»	sedenje
d)	u č i t i	»	»	»	»	učen	»	»	učenje
e)	p r a š a t i	»	»	»	»	prdšan	»	">>	p r a š a n j e
f)	žalovati» »	»	» ž a 1 o v 4 n »	» žalovanje
V glagolnim imenu do padaj e nje je v govoru zlog aj vmés prišel; imelo bi se reči dopade-nje, ker je iz glagola dopadem izpeljano, ki ima v terpivnim delčžju prelekliga časa do päd en. Sliši in bere se pa do pade nje tudi.
Rèdi glagolov.
§. 50.
Préden začnemo od vprege ali pregibanja glagolov govoriti, je treba, mnoge róde glagolov poznati, kterih je šest.
Spoznamo pa, kteriga réda je glagol, iz perve osébe édinobrojainiz nedoločivniga naklona sadanjiga časa.
I.	red. Ako dobi deblov zlog glagola v pervi osébi edinobroja sadanjiga časa zlog em, in v nedoločnim naklonu zlog ti, pokaže to, de je tak glagol perviga réda; pr. nès-em — nésti, tre s-e m — tresti, p a-sem — pasti i. t. d.
II. red. Ako dobi deblov zlog v pervi osébi edinobroja zdanjiga časa zlog nem, in v nedoločnim naklonu niti, je to znaminje dru-ziga reda; pr. mahnem — mahniti; mignem — migniti; kernem •— kerniti i. t. d.
III.	red. Ako ima glagol pri deblovim zlogu imeti, je glagol tretjiga réda; pr. živ-irn, zivéti; Kup-tm, kupéti; grom-im, gro-méti; vis-im, viséti i. t. d.
IV.	red se spozna iz končniga zloga im-iti; pr. greš-im — grešiti; mir-im — miriti; snubim — snubiti: hran-im —liranitikt.d.
V.	red se spozna iz končnih zlogov am-ati;
pr. mot-ain, motati; glod-am, glodati ; mah -am, mahati i. t. d.
VI. red se spozna iz končnih zlogov ujem-ovati; pr. g ost-ujem, gostovati; darujem, darovati; prazn-ujem, praznovati i. t. d.
Opomba.
K I. redu.
i. Vsi glagoli z končam hem in pem vzamejo v nedoločivnim naklonu soglasnico s pred t\ take so :
tepem, tepsti hropem, hropsti sopem, sopsti.
grebem, grebsti dolbem, dolbsti skubem, skubsti zébem, zebsti
2.	Vsi glagoli s končam dem in tem premené d in t pred ti v .v; take so:
kladem, klasti bodem, bosti godem, gosti pletem, plésti cvetem, cvésti rastem, rasti.
bredem, bresti blèdem, blesti sédem, sèsti mètem, mèsti mètem, mèsti gnètem, gnesti
3. Sledéci premené v sadanjim času in v terpiv-nim glagolu g v ss, k v č; v velivnim naklonu g v ss, k v c; v nedoločivnim naklonu pa gt
in kt
v c
sadanji čas.	de tež je	vel. nakl..	nedoloè. n
strižem	strižen	strizi	strici
morem	■— —	•—, —	moči
vcržem	veržen	verzi	vrééi
sežem	sežen	sezi	sćči
ležem	ležen	.lèzi	lééi
vprežem	vprćžen	vprézi	vprčči
pèèem	pečen	péci	peči
vléòem	vlečen	vléci	vlééi
tèòem	teččn	tèci	teči
séèeni	séèen	séci	séèi
tolčeni	tolčen	tolci	tolči
rečem	rečen	rčci	reči
stonvno delžjc pretekliga časa:
strigel-gla-o
mogel-gla-o
vergel-gla-o
segel-gla-o
legel-gla-o
pekel-kla-o
vlékel-kla-o
tekel-kla-o
tolkel-kla-o
rékel-kla-o
vpregel-gla-o
4.	Sledeči vzamejo v sadanjini času glasnico med deblove glasnike :
gnati — ženem
5.	Glagoli, kteri imajo v nedoločivnim naklonu pred ti glasnico u, i ali e, dobijo pred etn v sadanjim času j, v, m ali m in delajo terpivno delčžje s t na koncu;
j dobijo:
snuti — snujem — snut viti — vijem — vit gréti — grèjem — grét péti — pojem — pet
v dobijo:
rjiiti — rjóvem-------—
pleti — plévem — plét
n dobijo :
kleti — kolnem — klet ničti — manem — mét zéti — žanjciu — zét napéti — napnèm — napet začćti — začnem — začčt zadéti — zadénem — zadet
plati — poljem klati — koljem zvati — zóvem
stlati — stéljein brati — berem prati — perem
m dobijo:
žčti — žmem žet prijeti — primem — prijet prejeti — prejmem — prejet sprejćti — sprejmem — sprejet najeti — najmem — najet zajeti — zajmeni — zajčt otéti — otmem •— otét vjéti — vj ameni — vjét objeti — objamem — objet vnéti — vnamem — vnét vzeti — vzamem — vzet snéti — snamem — snét verjéti — verjamem — verjet.
6.	Samo sledeči glagoli perviga reda imajo v sadanjim času im namest e m :
tlim, tlčti	stojim, stati
sklim, sklčti ' ■	bojim, bati
zdim, zdeti
7.	Prestop v drugi red storita: vstanem, vstati; dénem, djati.
K II. redu.
Glagoli druziga reda imajo doveršivni pomen in soglasnice b, p in k pred končam nem, niti se vun veržej o ; pr.
vklenem, vklepani zdruzgnem, druzgam prašnem, praskam vernem, vračam
stisnem, stiskam vščnem, šipam
ogrénem, ogrébam poččnem, počepam ber snem, berskam kanem, kapam vtonem, vtopim ognem, ogibam trenem, trepam
Deležje pretekliga časa, kakor tudi terpivno deležje je pri vsih enako: ogrenil-a: ogrčnjen -a; iiersnil-a; bersnjen-a i. t. d.
K III. redu.
Tretji red je ravno tako prost; sadanji čas vzame k debloviinu zlogu im; nedoločivni naklon ima
eti, preteklo đelčžje el, èia, terpivno deležje en, ena, enoj pr. želim, željeti, želel — želela, želien-a-o i. t. d.
Po sisKajočih soglasnicah », š, è pride a na-mest e; pr.
deržim, deržati, deržal, d er Žan; dišim, dišati, dišal, dišan; tičim, tičati, tičal, fičan; molčim, molčati, molčal, molčan ; ležim, ležati, ležal, ležan ; klečim, klečati, klečal, klečan; smerčim, smerčati, smerčal, smerčan ; ničim (počivati), ničati, nical, ničau: slišim, slišati, slišal, slišan i. t. d.
Več je pri IV. redu pomniti:
1. Pred en v terpivnim deležju se siskajočć so-glasnice z, s in st v * in š, d v j premene ; po », b, p, m se //, in po n, l, r se j postavi; pr.
vozim, voziti nosim, nositi pustim, pustiti sodim , soditi stavim, staviti vabim, vabiti topim, topiti mamim, mamiti hranim, hraniti silim, siliti morim, moriti
2.	Glagoli, kteri iz perviga reda v četertiga stopijo, kažejo tukaj ponavljanje ali daljši ter-pež kakiga djanja:
vleči — vlačiti lezem — laziti,' grebsti — grabiti
3.	Neprehajavni glagoli postanejo, kadar v četerti red stopijo, djavno prehajavni:
vozen
nošen
pušen
sojen
stavljen
vabljeu
topljen
mainljen
hranjen
siljen
morjen
gnati — goniti nèsti — nositi vedem — voditi
sedéti — saditi moléti — moliti slabéti — slabiti slonéti — sloniti
hlapéti — hlapiti beléti — beliti slepéti — slepiti zivéti — živiti
K V. redu.
Tudi peti red ima marsiktere raznosti :
1.	Po ustničnih soglasnicah siedi am ali Ijem, ktero pa poména ne premeni:
gibati, gibam — gibljem; klepati, klepam — klepljem; prijemati, prijemam — prijémljem ; vsipati, vsipam — vsipljem ; dremati, dremam — dremljem; zibati, zibam — zibljem ; trepati, trepam — trepljem; kapati, kapam — kapljčm; tipati, tipam — tipljem; škripati, škripam — škripljem;
J'emati, jemam — jemljem; opati, kopam — kopijem i. t. d.
2. Pri družili se pred em d v j, /i v i, k in t v c premeni :
glodati, glodam — glojem ; kihati, kiham — kišem; sukati, sukam — sučem; razketati, razketam — razkéòem; trepetati, trepetam — trepečem: žgetati, žgčtam — žgačem; blesketati, blesketam — bleskečem; klepetati, klepetam — klepečem meketati, meketam — mekečem ropotati, ropotam — ropočem klopotati, klopotam — klopočem krohotati, krohotam — krohočein i. t. d.
3.	Naslednji dobe v sadanjim času em, premene pa % in g pred em v «, s v š, c, t in sk v š:
kazati — kažem lizati — ližem mazati — mažem vezati — vežem brisati — brišem tesati — tćšem česati — češem iskati — išem
rezati — režem stergati — steržem legati — lažem kresati — krešem pisati — pišem plesati — plešem klicati — kličem metati — mečem
4.	Glagoli, kteri iz družili redov v petiga stopijo, kažejo ponavljanje ali bolj dolg terpež djanja. Ta prestop se zgodi čvetere: a) (Je pristavimo zloge am, ati: padem, padam — padati j letim, letam — letati; tepem, pretepam — pretepati ;
točim, natakam vložim, vlagam
natakati;
vlagati i. t. d.
bj Če med steblove soglasnice i vtaknemo:
zrem — oziram odprem — odpiram žrem — požiram pošljem — pošiljam žgem — požigam zavrem — zaviram
cvrem — ocviram mrem — umiram speni — nasipam sprostrem — sprostiram i. t. d.
c) Ce zloge vati, vam pridenemo: liti, nalivati — nalivam; umeti, umevam — umevati; péti, prepevam — prepévati; miti, pomivam .— pomivati ; kriti, pokrivam — pokrivati; šiti, šivam — šivati ; stati, postavam — postavati ; poznati, poznavam •— poznavati ; obuti, obuvam — obuvati ; vžifi, vživam — vživati; počiti, počivam — počivati ; spati, pospavam — pospavati; zadéti, zadevam — zadevati ; šteti, preštevam preštevati ;
d) Če pridenemo zloge jati jam :
mèriti, primerjam — primerjati ; vkloniti, vklanjam — vklanjati; str eliti, streljam — streljati; saditi, nasajam — nasajati; nositi, nanašam — nanašati; pustiti, pušam — pušati;
Po ustmenih soglasnicah pride Ijati Ijam:
staviti, nastavljam — nastavljati; zgubiti, zgubljam — zgubljati; topiti, potapljam — potapljati; spremiti, spremljani — spremljati; valiti, valjam — valjati ; zdraviti, ozdravljam — ozdravljati; oživiti, oživljam — oživljati ;
5.	Pomanjšavni glagoli dobijo na koncu Ijati, Ijam ali kuti, kam :
rezati — rezljam ječati — jecljam škerbam — skerbljam skakati — skakljam drobiti — drobljam
stopiti — stopkam gledati — gledkam čicati — čičkam spati — spančkam
6. Tudi podaljšan péti red imamo na avati avam :
ogledati, ogledavam podkopati, podkopavam zadelati, zadelavam
zdihati, zdiliavam skupljam, skupljavam
i.	t. d.
K VI. ré du.
Sèsti red je cisto prost; prinese k steblovimu zlogu vselej brez vse premene za sadanji cas ujem, za nedolocivni naklon ovati, za preteklo dé^je o -val in za terpivno deležje ovan: Glagoli tegaréda imajo, razun malo izjetih, ponavljavni pomèn in se izobražujejo iz druzih že izobraženih délov govora.
Iz imén, prilogov in naréèij.
Dar: darujem, darovati, daroval, darovan; boj: bojujem, bojevati, bojeval; gospod: gospodujem, gospodovati, gospodoval, go-spodovan;
ime: imenujem, imenovati, imenoval, imenovan; mraz: zmerzujem, zmerzovati, zmerzoval; kupčija : kupčujem, kupčevati, kupčeval, kupčevan; gost: gostujem, gostovati, gostoval; pust: pustujem, pustovati, pustoval; stan: stanujem, stanovati, stanoval; strah: strahujem, strahovati, strahoval, strahovan; kralj: kraljujem, kraljevati, kraljeval, kraljevan; potreba: potrebujem, potrebovati, potreboval, potrebovan;
zima: zimujem, zimovati, zimo val; prerok: prerokujem, prerokovati, prerokoval, prerokovan ;
moder: modrujem, modrovati, modroval, modrovali; žal: žalujem, žalovati, žaloval, žalovan; rad: radujem se, radovati, radoval; prazen: praznujem, praznovati, praznoval, pra-znovan;
nič : zaničujem, zaničevati, zaničeval, zaničevan. Mnogi se izobražujejo iz glagolov :
kazati: skazujem, skazovati, skazoyal, skazovan; rezati : obrezujem, 'obrezovati, obrezoval, obrezovan ; pisati: popisujem, popisovati, popisoval, popisovan; oznaniti: oznanujem, oznanovati, oznanoval, — an; plavati: plačujem, plačevati, plačeval, plačevan; vzdigati: vzdigujem, vzdigovati, vzdigoval, vzdi-govan ;
zebsti: ozebujem, ozebovati, ozeboval; vračati: vračujem, vračevati, vračeval, vračevan; smukati; osmukujcm, osmukovati, osmukoval,—-an; majati: omajujem, omajevati, omajeval, omajevan; peljati: zapeljujem, zapeljevati, zapeljeval, zapeljevan:
tolči: natolcujem, natolcovati, natolceval, natolcevan.
5.	Vprega in 6. lice glagolov.
Potem, ko smo vse, kar se nam je’ zavoljo poz-neji umčvnosti potrebno zdelo, od glagola povedali, ne bo nikogar več težko stalo, vprego in lice glagolov «ničti.
Imenujemo pa vprego glagolov tako preme-njevanje glagolov, de se na njih oblika, naklon, čas, število, in oseba, kakor grč, zaznamova, in viža, po kteri se to zgodi, se imenuje lice vpreg ali pregibanja glagolov.
Tri lica vprego imamo po trojim končnim zlogu glagolov v sadanjim času am, em, im.
Izgled nedoveršivniga. Izgled doveršivniga.
§. 52.
I. lice vprege s končani am.
1.	Naznanivni naklon.
Sadanji čas.
Edinobroj.
Edinobroj.
1.	igram ,
2.	igraš,
3.	igra ,
plačam, plačaš, plača.
Dvobroj.
Dvobroj. pia čara, ave,
1.	igrača, óve,
2.	igr ata, ate,
3.	igrata, ate,
placala, ate, plačata, ate.
Višebroj.
Višebroj.
1.	igramo,
2.	igr ate,
3.	igrajo,
plačamo,
plačata,
plačajo.
i	Pretekli čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
1. sim )
2- si j igral, a, o
3. je \
Dvobroj.
1.	sva, s ve ) .	,,
a. sta. ste !£ra a> 3. staj ste j 1gra,e?
Višebroj.
I ■ smo j
a. ste ,■ igrali, igrale. 3. so )
sim j
si : plačal, a, o
je )
Dvobroj.
sva, sve )	...
sta, ste j P laćala,
sta, ste j PIacale> Višebroj.
smo k
ste i plačali, plačale, so )
Ga manjka.
Predpretekli čas.
Edinobroj.
1.	sim )
a. si j bil, a, o plačal, a, o. 3.je )
Dvobroj.
1.	sva, e i
a. sta, e / bila, e plačala, e, 3. sta, e )
Višebroj.
i.	smo \
a. ste , bili, e plačali, e.
3. so '
Prihodnji čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
1.	bom j
a. bos ; igral, a, o o. bo )
bom 1
boš ) plačal, a. o bo i
ute
ÖSij!«'?.
bota; e) 1Srale»
Više broj.
Sri **
bojo
igrale.
ì(0JQa’e/ plaćala, bota, e hlačale bola, e ) P,acale*
Višebroj.
Sri
i$ j p“*-
2.	Pogojivni naklon. Sađanji in prihodnji čas.
1.
2. 3.
1.
2. 3.
Edinobroj. bi i
bi > igral, a, o bi )
Dvobroj.
bi )
bi > igrala, igrale bi )
Višebroj. bi )
bi ' igrali, igrale, bi \
Edinobroj. bi )
bi > plačal, a, o bi )
Dvobroj. bi \
bi ) plaćala, plaćale, bi )
Višebroj. bi )
bi > plačali, plaćale, bi )
Pretekli čas.
Edinobroj.
i.	bil ...
I»* bd, a, o
ibi) >g™l>a,o, Dvobroj.
1.	bi )
2.	bi > bila, e igrala, e
3.	bi
Edinobroj.
bi 1 , ..
bi b!1’a’° bi j placai, a, o,
Dvobroj.
bi i
bi ' bila, e, plačala, e bi)
a &
Višebroj.
1.	bi )
S.	bi) bili, e igrali, e 3. bi )
Višebroj. bi i
bi ) bili, e plačali, e. bij
3.	Želivni naklon.
Edinobroj.
1.	nej igram, 3. ne j igra,
Dvobroj.
1.	nej igrava, e 3. nej igrata, e
čas.
Edinobroj.
nej plačam, nej plača,
Dvobroj.
nej plačava, e, nej plačata, e,
S a danji
Višebroj.
1.	nej igramo, 3. nej igrajo.
Edinobroj.
Višebroj.
nej plačamo, nej plačajo.
Pogojivno.
Edinobroj.
1.	nej bil
2.	nej bi > igral, a, o,
3.	nej bi J
nej bi \
nej bi > plačal, a, o, nej bi j
Dvobroj.
1.	nej bil
2.	nej bi > igrala, e
3.	nej bi (
Višebroj.
1.	nej bi l
2.	nej bi [ igrali, e
3.	nej bi J
Dvobroj. nej bi )
nej bi ) plačala, e nej bi J
Višebroj. nej bi 1
nej' bi > plačali, e nej bi J
4.	Velimi naklon.
Edinobroj.
1.	igraj,
2.	igràj,
3.	igràj, nej igra
Dvobroj.
1.	igrajva, e,
2.	igrajta, e,
3.	igrajta, e,
Višebroj.
1.	igrajmo,
2.	igrajte,
3.	nej igrajo,
Edinobroj.
plačaj,
plačaj,
plačaj, nej plača Dvobroj.
I plačajva, e, plačajta, e, j plačajta, e,
Višebroj.
plačajmo, plačajte, nej plačajo,
5.	Deležje.
Sađanjiga časa. igrajóé-a-e	1 g
Pretekli čas.
Storivne oblike: I. igral-a-o - »	»	41- igravši
Terpivne	„	igran-a-o
Sađanjiga časa. a n i m a.
Pretekli čas plač al-a-o plačavši plačan-a-o
6.	Narečaj.
igraje	| ga nima
7.	Nedoločivni naklon.
igrati	I plačati
8.	Namenivm naklon4
igrat	j plačat
igranje
9.	Glagolno ime.
j plačanje
S- 53.
II. lice vprege, sađanji cas z em.
Nedoveršivno.	Doveršivno.
1.
2.
3.
1.
2.
3.
1.
2.
3.
1.
2.
3.
1.
2.
3.
1.
2.
3.
1.	Naznanivni naklon.
Sađanji cas.
Edinobroj.	Edinobroj.
nès em, nèse», nèse,	vzdignem, vzdigne», vzdigne,
Dvobroj.	Dvobroj.
nesèva, ère, nesena, éte, nesena, éte,	vzdignem, eve, vzdigneta, et e, vzdigneta, et e,
Viéebroj.	Viéebroj.
nes èmo, nesene, nesejo, nesd.	vzdignemo, vzdigneta, vzdignejo.
Pretekli čas. -	
Edinobroj.	Edinobroj.
ì nésel, nésla, je ^ neslo,	sim 'j si , vzdignil, a, o je )
' Dvobroj.	Dvobroj.
sva, sve ) . , sta, ste sta, ste \ nesle’	sva,sve) sta, ste :> vzdignila sta, ste )
Viéebroj	Viéebroj.
sino ì ste : nésli, e, so )	smo \ ste j vzdignili, e, so )
Ga nima.
Predpretekli čas.
1.	sim i
2.	si > bil, a, o vzdignil, a, o,
3.	je )
Dvobroj.
1.	sva, svei
2.	sta, ste > bila, e vzdignila, e,
3.	sta, ste )
Višebroj.
1.	smo)
2.	ste > bili, e vzdignili, e.
3.	so l
Prihodnji čas.
Edinobroj.
1.	borni
2.	boš ) nésel, nčsla, o
3.	bo )
Dvobroj.
1.	bova, e 1
2.	bota, e > nčsla, e
3.	bota, e j
Višebroj.
1.	bomo )
2.	bote j nesli, e
3.	bodo
Edinobroj.
bom j	
boš ,	> vzdignil, a, o,
bo ;	Dvobroj.
bova, e )
bota, e > vzdignila, e, bota, e ;
Višebroj. bomo 1
bote ) vzdignili, e. bodo i
2.	Pogojivni naklon.
Sadanji in prihodnji čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
bi Ì
bi vzdignil, a, o, bi )
1.	bi )
2.	bi } nésel, nesla, o,
3.	bi
1.	bi \
2.	bi } nèsla, e
3.	bi j
Višebroj.
1.	bi )
2.	bi ) nésli, e,
3.	bi j
Dvobroj. bi i
bi ) vzdignila, e, bi j
Višebroj. bi )
bi > vzdignili, e. bi )
Pretekli čas.
Edinobroj.
1.	bi)
2.	bi
3.	bi
bil, a, o nćsel, nesla, o,
bi
bi
bi
Edinobroj.
bil, a, o vzdignil, a, o,
Dvobroj.
1.	bi \
2.	bi ) bila, e nesla, e,
3.	bij
Višebroj.
1.	bi \
2.	bi} bili, e nesli, e.
3.	bij
Dvobroj. bi )
bi I bila, e vzdignila, e, bi j
Višebroj.
bi)
bi > bili, e vzdignili, e. bi )
v
3.	Zelivni naklon.
Sadanji čas.
Edinobroj.
1.	nej neseni,
3. nej nése,
Dvobroj.
1.	nej nesèva, éve, 3. nej nesèta, ète,
Višebroj.
1. nei nesemo,
3. nej nesejo.
Edinobroj. nej vzdignem, nej vzdigne,
Dvobroj.
nej vzdigneva, eve, nej vzdigneta, ete,
Višebroj. nej vzdignemo, nej vzdignejo.
P°gojivn°.
1.
2.
3.
1.
2.
3,
1.
2.
3.
1.
2.
3.
nei bi )
ne j bi j nesel, nésla, o, nej bi )
Dvobroj. nej bi )
nej bi. nésla, nèsle, nej bi )
Višebroj. nej bil
, nej bi 'j nesli, nèsle,
. nej bi )
Pretekli čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
ne-! J5! ) bil, a, o ne-
neJ.f) sel, a, o, nej bij	777
Dvobroj.
ne-Ì j”) bila, e nès-
Višebroj.
ne4 \ bili, e nè-
’sli, e, nej bi )	77
nej bi ) nej bi > vzdignil, ila, ilo, nej ui )
Dvobroj.
n,'-Ì	) vzdignila,
nej bi ) vzd3Snde’
Višebroj.
nej J3! \ vzdignili,
J* j I vzdignile.
”3 uj bil, a, o vzdignil,
•! !3. ( a, o, nej bi ;
Dvobroj.
nc-Ì I3! Ì bila, e vzdigni-nej bi) 7 u „
la, e,
1.
2.
nej bi )
Višebroj.
nej bi l
nej bi > bili, e vzdignili, e. nej bi )
Prihodnji čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
nej bo'” } vzdl’Snil’ a’ °’ Dvobroj.
nej bom l nej bo J
nesel, a, o, Dvobroj.

Višebroj.
1. nei bomo ) .
3. ne] bodo i nesIl> e'
Višebroj.
nei bomo )	...
nej bodo \ vzdignil., e.
4.	Velimi naklon.
Edinobroj.
1.	nési,
2.	nesi,
3.	nesi, (nejnèse),
Dvobroj.
1.	nesiva, ve,
2.	nesita, te,
3.	nesita, te, (nej neseta, te),
Višebroj.
1.	nesimo,
2.	nesite,
3.	nej neséjo.
Edinobroj. vzdigni, vzdigni,
vzdigni, (nej vzdigne),
Dvobroj.
vzdigniva, ve, vzdignita, te, vzdignita, te ,(nej vzdigneta, te),
Višebroj. vzdignimo, vzdignite, nej vzdignejo.
5.	Deleije.
Sadanji čas.	Sadanji čas.
nesoč a, e,	| ga nima.
Pretekli čas.	Pretekli čas.
storivne oblike
I. nésel, nesla, o, Il.nčsevši, terpivne oblike : nesen, ena, eno.
vzdignil, vzdignila, vzdignilo, vzdignivši, vzdignjen, na, no.
6.	Naročaj.
nesé.	I ga nima.
7.	Nedoločivni naklon.
nésti.	I vzdigniti.
	8. Namenivni naklon.
nèst. 1	1 vzdignit.
	9. Glagolno imč.
nesénje.	1 vzđignjenje.
	§. 39.
III. lice	vprege, sadanji čas
1. Naznanimii naklon.
Neđoveršivno.	Doveršivno.
Sađanji čas.
Edinobroj.
1.	let im,
2.	leti«,
3.	let?,
Dvobroj.
1.	let iva, ive,
2.	letita, ite,
3.	let ita, ite,
Vièebroj.
1.	letimo,
2.	let ite,
3.	letijo, (éj.
Edinobroj.
rešim, rési«, rési.
Dvobroj.
rešiva, ive, rešita, ite, rešita, ite,
Vièebroj.
r esimo,
rišite,
rešijo.
Pretekli čas.
Edinobroj.
1.	sim j
2.	si , lètel, èia, élo,
3.	je )
Dvobroj.
1.	sva,sve j
2.	sta, ste letéla, e,
3.	sta, ste ‘
Edinobroj.
sim i
si > résil, ila, ilo.
je )
Dvobroj. sva, sve \
sta, ste > rešila, e, sta, ste )
Višebroj.
1.	smo)
2.	ste > leteli, e.
3.	so )
Višebroj.
smo 'j
ste • rešili, e. so '
Ga nima.
Predpretekli čas.
Edinobroj.
2 T1a’ 0 ré®il?
3. je j fla> llo>
Dvobroj.
1.	sva,sve )
2.	sta, ste \ bila, e rešila, e,
3.	sta, ste )
Višebroj.
1.	smo\
2.	ste \ bili, e rešili, e.
3.	so j
Prihodnji cas.
Edinobroj.
1.	bom )
2.	boš > letel, èia, élo,
3.	bo j
Dvobroj.
1.	bova, vel
2.	bota, te > letela, e,
3.	bota, te )
Višebroj.
1.	bomo »
2.	bote } leteli, e.
3.	bodo )
Edinobroj.
bom )
boš / rešil, ila, ilo, bo )
Dvobroj. bova, ve j
bota, te ; rešila, ile, bota, te )
Višebroj.
bomo J
bote ' rešili, ile. bodo S
2. Pogojivni naklon. Sadanji in prihodnji čas.
\.
2.
3.
Edinobroj.
bi )	,	,
bi ) lètel, eia, elo, bi )
Dvobroj.
bi )
bi > letela, èie,
bij
Višebroj
bi i
bi ; leteli, eie. bi *
Edinobroj.
bi i
bi ' rčšil, ila, ilo, bi )
Dvobroj. bi )
bi \ rešila, ile, bi )
Višebroj. bi )
bi > rešili, ile. bi
Pretekli čas.
Edinobroj.
Edinobroj.
1.
2.
3.
1.
2.
3.
1.
2.
3.
M I bil, a, o letel, S a», el«,
i ! ) bil, a, o rešil,
Si «“>'1».
Dvobroj.
Dvobroj.
bi ì
bi i bila, e letela, èie, bi )
Višebroj.
hi)
bi / bili, e leteli, eie. bi
bi
bi
bi
bi / bili, e rešila, ile.
Višebroj.
hi) J . bi > bili, e rešili, de. bi )
3.	Zelivni naklon.
Sadanji čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
1.
3.
nej letim, nej leti,
nej resim, nej reši,
nej letìva, ve, nej letita, te,
Višebroj.
nej letimo, nej letijo, (leté)
nej rešiva, ve, nej résita, te,
Višebroj.
nej resimo, nej rćšijo.
Edinobroj.
Pogojivni.
1.
2.
3.
nej bi ;
nej' bi ) lètel, eia, élo, nej bi )
Dvobroj. nej bi \
nej bi ; letéla, èie, nej bi )
Višebroj.
1.
2.
3.
nej bi )
nej bi ' letéli, èie. nej bi )
Edinobroj. nej bi )
nej bi ) rćsil, ila, ilo, nej bi )
Dvobroj.
nej bi j
nej bi > resila, ile, nej bi j
Višebroj.
nej bi \
nej bi \ resili, ile. nej bi )
1.
2.
Pretekli čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
3.
nej bi j 0 .I1éteI» nej hi !bil» *’ °„rééi1’ nej bi) eia, eto,
nej nej bi
1.
2.
3.
Dvobroj.
nej bi ì
ne_j bi ? bila, e letéla, èie, nej bi )
ila, ilo, Dvobroj.
nej bi ) j bi j bila,
ne nej bi )
e resila, ile,
3.
Višebroj. nej bi )
nej bi bili, e letéli, èie. nej bi )
Višebroj.
nei bi j
nej bi ! bili, e rèsili, ile. nej bi ;
Prihodnji čas.
Edinobroj.	Edinobroj.
3Ì nej !T j lé¥> éla> élo>| Hej bo” j rééiI> ila>iIo>
Dvobroj.
1.	nei bova, ve / ,	..
3. nej bota, te jIetela’ ele’
Višebroj.
1.	nei bomo /.,... -,
3. nej bodo Sletth’ e,°-
Dvobroj. nej bova, ve )	...
nej bota, te $ resi a’ Ue>
Višebroj.
nej bomo > nej bodo j 1
esili, ile.
4. Velimi naklon. Edinobroj.	Edinobroj.
1.	leti,
2.	leti,
3.	leti, (nej leti),
Dvobroj.
1.	letiva, ve,
2.	letita, te,
3.	letita, te, (nej letita),
Višebroj.
1.	letimo,
2.	letite,
3.	nej leté.
resi, reši,
rési, (nej reši), Dvobroj. rešiva, ve, rešita, te,
rešita, te, (nej rešila),
Višebroj.
rešimo, rešite t nej rešijo.
o.	Delež je.
Sadanji čas. leteč, a, e,
Pretekli čas.
slorivne oblike : I. letel, éla,éIo,
II. letevši,
terpivne „	rešen, ena, eno
6.	Naredaj.
Sadanji čas. ! Ga nima.
Pretekli čas. rešil, ila, ilo. rčšivši,
	7. Nedoločivni naklon.
letéti.	1 rešiti.
	8. Nameniviii naklon.
letét.	1 rési!.
	9. Glagolno imč.
letenje.	j rešenje.
Terpivna oblika.
§• 55,
Yitiili smo troje lice vprege glagolov v storivni obliki. Soznaniti se je treba tudi s terpivno obliko. Povedali smo že, de pravimo, glagol je v terpivni obliki, kadar pove, de kaka oséba ali reč kaj terpi.
Izobražuje se pa terpivna oblika, če pred djav-no obliko m estimò se postavimo, ali pa jo naredimo s pomočjo terpivniga delčžja pretckliga časa.
a. Izgled z mestimenam se.
Edinobroj.
1.	se imenujem
2.	se imenuješ
3.	se imenuje
Sadanji čas. Dvobroj. sc imenujeva, e se imenujeta, e se imenujeta, e
Pretekli čas.
Višebroj.
se imenujemo se imenujete sc imenujejo
1.	sim)
2.	si
3.	je \
se imenoval, a, o
sva, e

imeno-J ^j^'Vse imono-
sta’ ef vaIa’e I so" j vali’e
1.	se borni ime-
2.	se boš noval
3.	se bo * a, o
Prihodnji čaš.
sc bova, e j unese bota, e inova-se bota, e ' la, e
se bomo) se bote j se bodo)
imenovali, e
Velivni naklon.
Edinobroj.
1.	Imenuj se ali nej se imenujem,
2.	imenuj se,
3.	imenuj se ali nej se„ imenuje.
Dvobroj.
1.	Imenujva, e se ali nej se imenujeva, e,
2.	imenujta, e se
3.	imenujta, e se ali nej se imenujeta, e,
Višebroj.
1.	Imenujmo se ali nej se imenujemo,
2.	imenujte se,
3.	nej se imenujejo.
Edinobroj.
1.
Pogoj ivni naklon.
Pretekli čas. Dvobroj.
2.	bi se
3.	1
imenoval, a,e
Višebroj.
bi se,
imenovala, e
bi se
imenovali, e
t-“oS™1>a-0
Predpretekli čas.
jjj ig0 \ #
-, .i fiflueno—	i»i• luiouui
blla’ej vala, e	blb» eJ li, e
b*se ) imenova-
nj edoločivni naklon: imenovati se. S a danje deležje: imenujoč se. Preteklo deležje: imenovavši se.
Opombe.
Pa vunder se ne sme pri vsih glagolih terpiv-na oblika s pristavo inestimena se narejati; zakaj véliko djavnih je, kise z mestimenam se povračivno rabijo. Pr. miti, umiti; se umijem ni terpivno, ker 'se znam sam umiti. Ako je pa delajoča ree
6
neživa, terpivna oblika nikokoršne dvoumnosti ne déla; pr. kadar se vsa posoda izprazni.
b. S terpivnim deležjem.
Terpivna oblika s terpivnim delčžjem se naredi, če pomožni glagol sim pred terpivno deležje postavimo.
Edinobroj.
1.	sim
2.	si
3.	je
imenovan, a, e
Izgled.
Sadanji čas. Dvobroj.
sva, e sta, e sta, e
imenovana, e
Višebroj.
smo
ste
so 1
imenovani, e
Pretekli čas.
Edinobroj.
1.	sim i bil, a, o
2.	si > imeno-
3.	je ) van, a,o
Dvobroj.
sva, e \ bila, e sta, e j imeno-sta, e ) vana, e
Vtšebroj. smo ) bili, e ste jimeno-so ) vani, e
1.	bom
2.	boš
3.	bo )
< imeno-
Priliodnji čas.
bova, e ) bota, e j bota, e )
imenovana, e
bomo
bote
bodo
imenovani, e
Velimi naklon.
Edinobroj.
1.	bodi ali nej bom imenovan, a, o
2.	bodi imenovan, a o
3.	bodi ali nej bo imenovan, a, o
Dvobroj.
1.	bodiva, e ali nej bova, e imenovana, e
2.	bodita, e imenovana, e
3.	bodita, e ali nej bota, e imenovana, e.
Višebroj.
1.	bodimo ali nej bomo imenovani, e
2.	bodite imenovani, e
3.	nej bodo imenovani, e.
Pogojivni naklon.
Pretekli čas.
Edinobroj.	Dvobroj.	Višebroj.
1.	bil bil, a, o
2.	bnimeno-
3.	bi ) van, a, o
1.	bi bil,) imeno-
2.	a, o >van,a,o
3.	jbil, a, o
bi ^ bila, e bi >imeno-bi j vana, e
bi bilalimeno-bile > vana, e 7 bila, e
bi ^ bili, e bi jimeno-bi j vani, e
bi bi- l imeno-li, e > vani, e i bili, e
Nedoločivni naklon: imenovan, a, o biti.
Opombe
s pogledam na vse tri lica vprég.
Ponavljavni glagoli zato nimajo predpretekli g a časa v naznanivnim naklonu, ker moramo tukaj djanje že popolnama dokončano si misliti, ko ie drugo tudi že preteklo djanje nastopilo, ponav-ijavni glagoli pa vedno le ponavljanje djanja pomenijo, brez de bi se na to gledalo, ali je djanje končano. Nemoremo tadaj reči: kaj si mu bil dajal, kaj si mu bil déIa 1, de te ni mogel pozabiti, ampak; kaj si mu bil dal, storil
i.	t. d. Tako tudi ne: sim bil gonil, ampak: sim bil gnal i. t. d.
Nare čaja in sadanjiga deležja doveršivni glagoli zato nimajo, ker ti glagoli nikakoršniga ter-peža djanja pomeniti ne morejo; znamo pač reči: srečevaje, plačevaje, pa ne srečaje, plačaj e; —• reči znamo vzdigajoč, umivajoč, ne pa vzdignejoč, umijoč.
Neredovni glagoli.
§• 56.
Neredovne glagole’ imenuj emo tiste, kteri se ne pregibajo po redu in v nekterih časih ali naklonih iz enig'a lica v drugo prestopajo.
Take so:
berem — bral — bran — brati plévem — plél — plét —• pléti sim — bil — bódem — biti idem — sel — pojdem — iti grem — šel — pojdem — iti doidem — došel — dojdem — dotti
in vsi iz idem ali iti sostavljeni.
Pojdem ali bom šel ima samo velivni naklon: pojdi, pojdiva, pojdita, pojdimo pojdite. Namest pojdiva, pojdita, pojdimo, pojdite; govorimo skrajšano: pojva, pojta, p oj m o, p oj t e.
Najdem ima v djavnim deležju pretekliga časa: našel in n ajd el.
Dam, dati, dal, dan se sklanja v sadanjim času :
dam, daš, da, dava (ej, dasta Qe), damo, daste, dajo. Ravno tako se sklanjajo z dati sostavljeni:
Prodati, oddati, zavdati, pridati.
Vém in jém, se sklanja: včm, jem; veš, jés; vé, jé; véva, e, jéva, ej vesta, e, jé-sta, e; vemo, jemo; vèste, jéste, véjo, jéjo. Nedoločivni naklon: véditi, jésti Preteklo deležje: védil, jédel Terpivno deležje: véden, jéden.
Ravno tako grejo sostavljeni: izvem, povem.
6.	Predlog.
S- 57.
Predlog je beseda, ktero postavljamo pred druge beséde, de pokažemo, kako se ena stvar nanaša na drugo, kaj je ena reč memo druge, kako se dve reči med seboj ali proti sebi zaderžite; pr. Sava teče proti černimumorju.— Z besedo proti kažem, kam Sava teče. Ali pa:
Peter gré memo mene in le v tla gleda. Tu pokaže beseda memo, kako se Peter proti meni zaderži, in čerka v kaže, kam de gleda.
Predloge imenujemo take besede za to, ker so vselej pred druzimi besedami.
Razdelimo predloge v ločljive in neločljive. Neločljive imenujemo tiste, ktere pred druge besede tako postavljamo, de se z njimi spopadejo v eno besčdo in od njih ločeni nikakoršniga pomena nimajo. Ločljive pa imenujemo take, kteri sami za se stojč, i.n, % e se tudi nekteri z druzimi besč-dami spopadejo, se od njih ločiti dajo.
1.	Neločljivi predlogi.
§• 58.
Neločljivi predlogi, ali taki, ktere le v sostavi z druzimi besedami še imamo, so: u, v, vz, pa, pre, pr a, pro, raz; pr. arezati, aiti, »sdigniti, «zglavje, pataka, pajdaš, prenesti, preložiti, prestop, praprat, prodati, prostrčti, razdeliti, raz-trčsti i. t. d.
2.	Ločljivi predlogi.
§. 59.
Ločljivi predlogi znajo z drugimi besedami stati in tudi sami biti, in so tadaj ločeni ali pa n e loče ni; ločljivi so: brez, do, iz, med, na, nad, o, ob, od, pri, po, pod, pred, spo, spre, s, so, z, zo, za.
Ločljivi in ločeni devaja zvunaj sostave z dru-zimi besedami, imena, predloge in mestimčna v tak sklon, in sicer v rodivnika, v dajavnika, kazavnika, mestnika ali storivnika.
S- 60.
V rodivnika postavljajo predlogi : do, pr. do mèsta, do gore, do smerti i. t. d. iz, pr. iz kamna, iz vode, iz glave i. t. d. brez ali prež, pr. brez pameti, brez opore
i.	t. d.
prék, pr. prék cèste, prek zida, pred mene i. t. d.
Tudi vsi iz imén in naréèij sostavljeni predlogi
terjajo rodivnika, ti so:
verh	razun	spod
krog	poleg	spred
okrog	zavolj	znotrej
okoli	zastran	zunaj
namést	znad	imód
pričo	zmed	(unstran-)
pr. okrog mèsta, namest matere, verh hiše, znad glave i. t. d.
Prisvojivnik stoji po sledečih predlogih: k, proti, naproti, nasproti; pr. K tebi bom prišel, ker si ti k meni prišel; bratu inmateri naproti teče.
Kazavnik se postavi po téli le: čez, skozi; pr. čez vodo, skozi sténo.
Mestnik se postavi po predlogih: pri, o; pr. pri hiši, pri konjih, o božiču, o svétim Jur j u.
Več predlogov je, po kterih na razno vprašanje razen sklon stoji, in sicer:
Kazavnik in'mestnik. Kazavnik na vprašanje kam? in méstnikna vprašanje kjé? po predlogih: v, u, po, na, ob; pr. v mesto iti in v mestu ž i v è ti ; po kaj iti in po tréh dnéh; grém na njivo in na njivi žito raste; je ob življenje prišel inje ob petih prišel i. t. d.
Kazavnik in storivnik (druživnik). Ka-zavnik na vprašanje kam? in storivnik na vprašanje kje? ti predlogi so : pod, nad, med, pred. pr. pod drevo «e vséstiinpod drevésam ležati; med dobre ljudi iti in med dobrimi ljudmi biti; nad zemljo viséti in nad zém-ljo se vzdigniti; pred obličje se prikazati in pred obličjem stati.
Prisvojivnik in kazavnik. Prisvojivnik na vprašanje komu (čimu) in kazavnik na vprašanje koga (kaj); tak predlog je: zoper; pr. meni zoper ravnà in zoper mene ravna.
Rodivnik in storivnik (druživnik). Rodivnik na vprašanje koga (česar, čiga)? in storivnik na vprašanje s kom (s čim)? »tak prilog je s ali z : s konja pasti; z drevesa na drevo, z božjo pomočjo, z vami.
Opomba: s se piše pred terdimi ali ojstrimi soglasnicami: p, t, s, c, š, c, h in k; pred vsimi drugimi soglasnicami in pred glasnicami pišemo z; pr. s peresam pišem; z ustmijčm. Tako tudi s ali z v sostavljenih besedah pišemo; pr. spustiti, zmetati, stlačiti, zložiti i. t. d.
Predlog za ima tri sklone: rodivnika, ka-zavnika in storivnika; rodivnika: za dne t. j. dokler bo dan, za sonca t. j. dokler bo sonce sijalo; kazavnika: za rabo, (za kaj?) za mèsto grém, (kam?) storivnika na vprašanje kje? grem za mestarn, teče za nami i. t. d.
7.	Narečje.
§. 61.
Narečje pové, kako, kje in kadaj se kaj godi, ali se je godilo in se bo godilo. Postavim, če rečem: Ljudje žive pobožno, dobrovoljno, hudobno. — Mati so otroka včeraj hvalili, danas ga pa kregajo. —• Tuitaj je pomlad, tam je pa še zima i. t. d.
Veći del narečij ni đruziga nić, kakor srednji spol prilogov s končam o ali e v vsili stopnjah mnjenja; pr. težko, težji, nar težje sim vzdignil. V pomladi ptiči lepo pojo, cvetlice pa rudeče, rumeno, belo, višnjevo cveto.
§• 63.
Druge narečja so, in sicer:
a)	na vprašanje kje:
blizo, bliže	povsod	zunej
dalječ, dalj, dalje	proč, preč	tam
drugje	simtertje	tamkaj
kjerkoli	spodej	tu
prav tam	sredi	tukej
nekje	štric, vštric	vmes
notri	z ad	unej
znotrej	zdolej	zunej
ondi	zgorej	takraj
poleg	zraven	unkraj
b) na vprašanje: kod?		
nekod	letod	
koder	skozi in	skozi
drugod tod	ondod	
c) na vprašanje: odkod?		
od kodar	od drugod	
od dalječ	od nekod	
d) na vprašanje: koliko?		
dovolj	malo	veliko
dosti	menj	več
nekaj	toliko	preveč
saj, vsaj		
e) na vprašanje: kadaj? berž	kmalo	popoldne	skorej
dnes, danas lani	poprej	snoči
davi	letaš	pozno	snoči
davno	naposled	pozneje	zadaj, zdaj
dolgo	zadnjič	počasi	zgodej
dopoldne	nikad ar	pred	zmiraj
drevi	nikoli	poprej	zniram
jaderno	nocoj	predlanskim	zveččr
jutri, zajtro	opoldne	predvčeran-	■ še
kadar	opolnoči	jem	že
kadarkoli	po jutrinjem	ravno	vedno
kadaj	pojutrišnjem sicer		vselej
f) na vprašanje: doklej?			
dokler,	dotle, dosadaj ali dozdaj,		doslej ;
g) na vprašanje: kako?			
bolj	nevedama	strahama	tako
drugač	nevidama	zastonj	tihama
kakor	popolnama	zlasti	vedama
natégama	posčbej	zlo	nevedama
napak	skupej	znak	všeč
			celo
h) na vprašanjo kani?			
doli	kamorkoli	narazun	noter
drugam	memo	nazaj	sim, simo
gori	na dvoje	nazdol	lesim
kamor	naproti	nekamo	tj e, tjekaj
i) na vprašanje: kako silno?
komej, prav tako, skorej, tako silno, tako zlo.
j)	na vprašanje zakaj? zató, kér.
k)	na vprašanje: doklej?
dolósi, dosim, dotlè, doslè, doklèr.
l)	na vprašanje: dokorèj? dosorèj, obkorèj, obsorèj.
m)	na vprašanje: od klèj?
od nekadaj, z mladiga, od mladih rok, od mladih nog.
§. 64.
Na narečju rad se v vsili treh številih spol zazuamova: rad, rada, rado; višebroj: radi,
rade; pr. rad se učim, rada se učim, rado se uči i. t. d.
8.	V e z.
8- 65.
Vezi so besede, s kterimi kakor posamezne besede, tako tudi cele stavke zvčžemo, de krajše in bolj razložno govorimo. Namest de bi rekli: Tvo-jiga očeta, tvojiga strica smo vidili, rečemo: Tvojiga očeta in strica smo vidili.
Vezi so razniga poména, in sicer:
1.	vezavne: ino, in, ter, tudi, kakor tudi, kakor — tako, nekaj — nekaj.
2.	razprojivne: ne — ne, čim manj —? tim manj, niti — niti.
3.	ločivne: pa, temuč, ampak, ali, ne le—^ampak tudi, desiravno — vunder.
4.	pogojivne: ak, ako, ko, če, ako bi, ko bi, de le, ako le, če le, le.
5.	nasprotivne ali soprotivne: ali, ali — pa, samode, tode, vunder.
6.	dovolivne: desiravno, desitudi, akoravno, akotudi, sicer.
7.	vzrok naznanivne: ker, dokler, de, de bi, tadaj, torej.
8.	isklepavne: tadaj, torej, zatorej, od tod, zato, zavolj tega, zbog, sbog tega, po tém — ker.
9.	verst i vne: verh tega, zraven tega, potlej, potler, potém, zadnjic, naposled.
10.	pr imérjavne: ko, kot (Triglav je viši ko Grintovec), ravno, prav, prav tako.
9.	Medmet.
§. 66.
Medmeti so besedice, s kterimi damo kakčut-ljej svoje duše na znanje; glasi so tadaj našiga občutenja. Ti le so:
a)	Znaminja veselja: ju! ju! ju!, juhaj! hoja! heja! hajsa! hajsasa! hopsa! hopsasa!
b)	žalosti: ah! oh! joj! o joj! jojmeni! gorjé! gorjé meni! o kaj! i kaj! pač res! žali Bog!
c)	začudenja: ò! o! oj! ov! ovbe! dete! dete vunder! ni mogoče! plentaj ga!
d)	obnagljenja: oho! ha! haha!
e)	podbadbe: ala! hala! no! nu! na! nata! nate! nuj! nujta! nujte! jeli, jelita, jelite! lej! lejta! lejte!
f)	tihiga klicanja: st! bst! pst! čaj! čajta! čaj te! bali! balita! balite! nikari! nikarita ! nikarite !
gj gnjusenja: pej! fej! ba! bah!
h) hude bolečine: as! as as! os! ost!
Drugi dèi*
Zlaga in sklada besed.
§. 67.
Zlaga iméii.
Dostikrat se iména sosta vljajo, in sicer:
1.	«narečji; pr.nečast, nevéra, neznanost,nedelja, nesnaga, blagoslov, dobrovoljnost i. t. d.
2.	z mestiméni in številnimi imeni; pr. teden (t. j. ta dan) samoglavec, samouk, trinog, stanoga, vsigamogočnost i. t. g.
3.	s prilogi, kteri nedoločivni konec o k sebi vzamejo; pr. hudournik, staroverec, hudodelnik, belouška, gerdogled i. t. d.
4.	z druzimi imèni, ktere dostikrat o na koncu dobijo; pr. medved, senosek, vina-grad, kervotok, robzèl (robida) kolovoz, časopis, vojvoda, bratomor nH. d.
5.	z glagoli, to de večdel zalastueinza-ničevavne imena; pr. Vladislav, Vratislav, Vladimir, vertoglav, neznabog, tresorépka
i.	t. d.
§• <»•
Sostave z druzimi dèli govora so malokadaj navadne, ker v slovenskim z raznimi končnimi zlogi to pokažemo, kar drugi narodi, posebno Nemci s sostavljenimi imeni storiti zamorejo. Taki končni zlogi so:
je, de množico ali nabiro posameznih reči
pokažemo; pr. brezje, karnnje, brinje, drevje,
hrastje, kopinje i. t. tl.
ija, de stan, rokodelstvo ali vradništvo zaznam o varno; pr. podertija, razpertija, pre-kucija, sleparija, odmertija, hudobija, kolarija, zidarija, goni ija, kmetija, solarija, kresija, škofija i. t. d.
er, de djanje ali orodje zaznamo varno: o-butev, cerkev, britev, žetev, setev, kletev, bukev, plétev, gostitev, molitev, beseditev i. t. d.
V imenovavniku znajo take imena tudi va na-mest ev imeti: molitva, žetva i. t. d. ara, za zaznamovanje nedoločene razširja-ve ali pa tudi zaloge; pr. deržava, dobrava, kurjava, svečava, kresava, gošava, pušava, širjava, težava, zmešnjava i. t. d. ba, kaže opravilo; pr. služba, tolažba, dražba, sodba, tožba, strežba, streljba i. t. d. oba, kaže kakošnost ali lastnost; pr. zloba hudoba, gnjusoba, gerdoba, gnjiloba, pušoba, svitloba, červoba, tesnoba, blišoba, doba i. t. d. Iz nenavadniga svoba imamo svoboda. an, zaznamuje možke osebe: tlačan, meščan ali mestničan, teržan, perstan, punnan ali puran, racman; Radoljčan, Mokronožau, Ločan, Ljubljančan, Dunajčan; svečan, serpan, modrijan i. t. d. nja, kaže opravilo; pr. prošnja, skušnja, vožnja, košnja, gostnja, glavnja, f osmojen ićs"), milostinja in milošnja, knežnja i. t. d. ina, zaznamuje meso ali kožo žival, plačilo in tudi množico ena drugi podobnih reči; pr. govedina, bravina (koštrunovo meso), glavina, pašina? voznina, dnina, povertnina, sre-bernina, slovensina, nemšina, gotovina, domovina, perotnina i. t. d.
ulja, lo, alo in ilo kažejo razne orodja in priprave; pr. stergulja, perulja, ropotulja, če-šulja; — delo, milo fzajfa) jablo, silo, steblo, sedlo, teslo, žrelo, veslo, maslo, eresio ? poresjo ali poveslo ; — pokrivalo, stergalo, ogrinjalo, zer-kalo, zijalo, čertalo, budalo, obuvalo; —opravilo, naročilo, poročilo, kadilo, plačilo, perilo, mazilo,
kropilo, motovilo, jedilo, kresilo, torilo, pravilo, zdravilo, obezilo, oznanilo i. t. d. ar, zaznamova delajoče možice osebe in rokodelce; pr. tesar, pisar, usnjar, platnšr, lončar, zlatar, goslar, jeklar, koicošar, kolar, kotlar, kravar, mesar, sedlar, svinjar, zidar, volili-, ovčar, drevär, vertnàr, zvonar, cunjar; — lopar, vihar, komar i. t. d. ad, zaznamova množico reči majhne vrednosti; pr. zelenjad, sušmad, plašad, gnjilad, ^ prahljad; — sternad, močerad i. t. d. óta in óta, kaže kalcošnost ali lastnost; pr. čistota, nagota, slepota, gluhota, lepota, sramota, kisióta, sladkóta, tesnota, togota, lahkota, meh-kòta; — dobrota, sirota, gorkóta, toplota, pota (spona), robota, srebota (srobrot) i. t. d. ex, zaznamova sitniga človeka, pa tudi djanja in priprave; pr. babež, sitnež, štork-ljež, berkljež, revež, snedež, lemež; — čudež, tepež, terpež, delež, stradež, kradež i. t. d. ost, kaže stan; pr. mladost, starost, modrost, krepost, hitrost, radost, sitnost, žalost, obilnost, milost i. t. d.
stvo in štvo, zaznamova družbo ali stan; pr. ljudstvo, duhovstvo, selstvo (sporočilo), cesarstvo, zidarstvo, vladarstvo, šolstvo, bogastvo, gospostvo; —• devištvo, človeštvo, kovaštvo i. t. d. ec, kaže možice osebe, pa tudi marsiktere druge reči; pr. Nemec, Slovenec, vdovec, žnec, samec, žrebec, jezdec, konec, lonec, svinec, bratranec, slepec, pčšec, starec, pevec, tkavec, ri-vec, Korošec, cepec, junec, tepec, klanec, kil— nec, konopec, krovec, kosec, lovee, kupec, hi-njavec, poslušavec, prizanešanec, svetovavec, jazbec,; — za j se i bolj sliši: zajic, ujic, kra-jic, sinjie.
ise, pomeni planjavo ali pa del orodja; pr. sterniše, laniše, ovsiše, kopiše, dvoriše, gnojise, pokopališe, somnjiše, ognjiše, pogoriše, toporiše, kosiše, periše, platiše, godiše, boriše, glediše, igrališe i. t. d.
ovec in enee, poméni razne vina in žganja; pr. hruševec, tepkovee, slivovec (tudi slivo vica), kafrovec i. t. d.
ica, poméni ženske osebe, hrame, posode za vodo, vode in orodja; pr. deževnica, zelnica, repnica, sokrovìca, lakomnica, hruševica, drevarnica, kolarnica, grešnica, deklica, gerlica, gosénica, kmetica, kobilica, latvica, malica, mavrica, pralica, terlica, punčica, hlebnica, preslica, sušivnica, nožnica, ustnica, sklenica (flaša), steklenica (glažuta) i. t. d.
ica, poméni ženske osebe; pr. žnica, volčiča, psica, golobica, oslica, telica, lesica, žrebica, junica, pomočnica, kraljica, družica, sredica, desnica, levica, drevmea, serpica, ježića, potica, pravica, krivica, spovednica, gorica, govorica, petica, šestica, sedmica i. t. d., trojica, ledenica, mesnica, mesarica, kolarica, solnica, kostnica, nosnica, voznica (lajta), golonica (štebala) plenica, toplica, snežnica, kapnica i. t. d.
aè, pomeni rnožke osebe in orodja; pr. kovač, pomagač, krajač, berač, orač, sekač, kopač, podajač, glavač, ramač, bradač, kolač, kerhljač, kljunač, slepač, škripač, zevač i. t. d.
dk, poméni možko osebo, mandeljca žival, tudi posode; pr. junak, možak, korenjak, vojak in vojšak, možak, bedak, ovsenjäk, svinjak, zverinjak, koruznjak, zverjak, veljak, golobnjak, beljak, rumenjak, ulnjäk, grajšak, sernjàk, ko-šak, smolnjäkj osnjak, gosjäk, lesjäk, Turjak, pepelnjàk, moljznjàk, zemljak i. t. d.
nik, poméni rnožke osébe, posode, orodja in priprave; pr. sklednik, žličnik, zelnik, kur-nik, oselnik, stvarnik, najemnik, zopernik, popotnik, namestnik, desetnik, pušavnik, osebnik, gornik, črednik, konjnik, grésnik, sesternik, vej-nik (sekira za veje sekati), svečnik, orežnik (nož z dvéma ročama), besednik, srednjik, mernik, močnik, jabelčnik, dimnik, božičnik, (božični kruh) ješnik, sapnik, žernik, (ročni mlin), prot-nik, protivnik, poveljnik i. t. d.
nik, pomèlli možke osebe, posode i. t. d.; pr. ročnik, reznik, polovnik, popertnik, srebernik, sodnik, voznik, rednik, zapovednik, učenik, odrešenik, svetnik, jetnik, oblastnik, tožnik, dolžnik, pomočnik i. t. d.
ka, pomèlli ženske os’ebe, orodja in priprave; pr. dvojka, trojka, čveterka i. t. d. si-ratka, hruševka, razstavka, bezgavka, mramor-ka ali bramorka, žerjavica (žerjaveaj, brezovka, praliavka ('praliavcaj, gožka, leševka, hinavka, pridka, mosevavka, strahovavka, svetovavka, laž-nivka, pévka, pijavka, starka, zajka, rejenka, učenka, otka, vganjka, ruvanka, žvepljenka, pečenka, šivanka, i. t. d.
tka, poméni orodja, ženske reči i. t. d. pr.
mladika, vinika, metlika, matika,'čmerika i. t. d. ko, v bes è d ali jabelko in klobko. j, pomèlli orodja, djanja ali stan; pr. lij (lijak) boj, pokoj, gnoj, loj, povoj, prodaj i. t. a. aj, kaže možke osèbe, djanje, stan i. t. d. pr. rataj, čuvaj, bodljaj, perldjaj, lišaj, veršaj, lučaj, stežaj, streljaj, deržaj, tečaj. ej, poméni djanja i. t. d.; pr. pomigljej, pripog-Ijej, občutljej, zdihljej, maliljej, grižljej, serkljej, naročej, merkej (merčes) i. t. d. aja, poméni pripravo; pr. staja, odeja i. t. d. ìja, poméni pripravo; pr. ladija, štorija i. t. d. èja, v be s è dali kolèja, šteje (višebr.) v, poméni djanje, stan ali orodje; pr. naliv, odev, šiv, kov, slov, rov, krov, pokrov. av, v be s e dali: rokav, brav, močerav, žerjav. vaj v pleva, smokva, ponva. v, v besedah: osterv, posterv, berv, verv. ov, poméni orodje, priprave; pr. ponov(ponva), podkov (poilkova.) iva, v besedah: kopriva, griva i. t. d.
»o, v besedah: pivo, slovo, kladvo i. t. d. ovje, v besedah, ki kažejo množico več enakih reči; pr. germovje, satovje, bezgovje, zidovje, verbovje, skalovje. ivo, v besédah: sočivo, predivo.
ivje, v besedi: sočivje. ob, jastrob.
m,	pomeni možke osébe, orodje i. t. d. pr. derni (dreta), zlom, kosem.
em,	v besedi: osem.
ma, v besedah: slama, znama. smo, v besedah: pismo, povésmo. me, v besedah: seme, vime, ime, pleme, sléme, breme, téme.
n,	v besédah: stan, kljun.
anj, v besedah: locanj, pedanj (péd), kisovanj. on, v besedah, ki kaj zaničljiviga poméni-j o ; pr. stergon, Jakon, hlapčon i. t. d. ùn, poméni možke osébe i. t. d.; pr. begun, kopun, komun i. t. d.
en,	oven, poméni možke osébe, orodja; pr. oven, bežen, malen, česen, traven, osten, duhoven i. t. d.
enj, raženj, gleženj, skedenj i. t. d. in, poméni možke osebe, orodja, zelša; pr. petelin, pelin^ ber,slin, klin, ženin i. t. d. — Te beséde obderze v rodivniku svoj i.
'en, zaznamuje možke oséb e, priprave i.t.d.; pr. kremen, plamen, jermen, ječmen, seršen, jelen i. t. d.
én, poméni, orodja, priprave i. t. d. pr. ster-žen, korén, grebén, stremen i. t. d. in, možke osébe, priprave: capin, bogatin, mlin.
m«, ženske osébe; pr. strina (stricova žena), ujna (ujcova, t. j. materniga brata žena), pokraj na, péna. enj, povodenj, seženj.
ovina, pomeni meso ali kožo žival, zelša i. t. d.; pr. volovina, hrastovina, jelšina, graho-vina, sirkovina, kožuhovina i. t. d. ina, malina, lešina, kertina, globina, dolina, ravnina, višina, lupina, svinjina, kozlina, glavnina, konjina, zverina, starašina, dnina, brodnina, voznina, životnina, volnina, škerbina, živina, gabri-
na, starina^ novina, desetina, gotovina, sreberni-na, železnina, bukovina i. t. d. ovina, polovina, mostovina, cestovma, rodovina, bezgovina. an]a, vertänja.
inja, boginja, grofinja, kneginja. inja, stopinja, gospodinja, draginja, svetinja. no, okno, sukno , platno, lajno, gumno, bresno, stegno.
èno, pièno, vreteno. eno, poleno, koleno.
I, stol, vdèl (poddèl). al, vozal (vozel), stopal. olj, kokalj.
ulj, mozulj, motulj, kozulj, kregulj. el, kozel, orel, osel, pekel.
Od glagolov speljane iména s končam atei, etel, itel, so pri nas Slovencih redke; sploh navadne so: prijatel,zaletel. Vnek-terih krajih se slišijo tudi imena: učitel, ljubitel, pisatel, gonitei (gonjač), kerslitel (kerst-nik), strojitel (strojar) i. t. d. el, plevel. e tj, koželj.
elj, smerkelj, parkelj, érévelj, čavelj, kerhelj; pre-gelj, žrebelj, šapelj, rogelj, rabelj.
Ija, kodelja, bradlja, vadija (kontrakt).
èia, buèéla, (èbéla) sked'ela (tudi skedelja).
ila, gomila, rogovila.
èl, globél, krepélj.
el, verzel, zibel,
l, ral, bil, žel.
al, pisal, žival, derhal.
li,	jasli, gosli.
elo, omèlo, kardèlo, verselo.
r, dar, star.
or, topor, tovor, lapor, snipor, mrariior. ur, mehur, piskür, duhiir.
er, sever, déver, (možev brat), biser; —Te imena ne zgube e pred r v rodivniku.
er, veter, koder, steber. — Te zgubé e pred r v. rodivniku. èr, večer.
ir, hudir, pastir, ivir, kernir, osir, brebir, drobir, dupir, (natopir).
ra, sestra, ikra, bédra, mezdra, vitra.
ura, babura, žabiira.
ira, sekira, tobakira.
ro, jedro, rebro.
èro, Jezero.
od, želod, žlod, gospod.
ud,	labud. èd, jagnjèd.
da, pravda, živalda, uzda (ujzda), brazda.
ada, germada, čelada (Helm).
oda, jagoda, svoboda.
ida, robida.
d,	pčd.
édo, govédo.
t, čert, sept, noht, bit.
àt, komat, pečat, pegat, osat, komat.
'ot, život, krohot, klopot, škripot. aj, vozataj. èt, trepet, vajet.
et, herbet (v rodivniku zgubi drugi zlog e). ta, certa, nevesta, trata, trobenta. ata, lopata, copata.
uta, klofuta, košuta, peruta, plavuta, prahuta. ita, rakita.
t, pamet, smert, četert, ost, nit, past, vést, svést, povést, zavist, mast, slast, strast, last, čast, obrest. ti, mati.
àt, plat, lekàt, postat. ot, lakot.
to,	žito, sito. eto, rešeto.
ito, korito, kopito. o%, motóz.
ez, vitez, nebez (firmament), slovez, videz, sa-mez, kladez, gubez, penez, knez.
zen, kazen.
azen, goljazen, prijazen, bojazen. ézen, ljubézen, bolézen. uzga, berljuzga.
«j plavž. ux, melikuž. ix, drobiž. uxa, luža, kaluža. s, klas. as, modras. es, merčes. esen, mecesen. asa, klobasa.
sem,	pésem.
sen,	basen.
ésa, nebésa, kolésa, oččsa, slovesa, perésa, telésa, ušesa, (višebroj imén: nebo, kolo, oko, slovo, pero, telo, uho).
ast, božjast, lomast, pošast, plast. ost, mladost, modrost, krepkost, čednost, hitrost, radost? žalost, lepost, umetnost, i. t. d. èst, bolest. ist, korist. ust, čeljust. astvo, veličastvo. čstvo, kraljestvo. ska, vojska, soséska, gosposka. š, tovaršj mlajš.
aš, mejaš Ctudi mejač), rovaš, pajdaš. ša, rusa, včša, ploša. os, kokoš. uša, Maruša.
c, stric, kic (tudi čij, t. j. bit). t ca, ovca, senca.
ce, sonce, jajce, serce, (in v pomanjševavnih srednjih imenih: drevesce, kolesce, polence, oknice, vederce i. t. d. c, bič, berič, ptič. eč, mladeneč, dedeč, ribeč.
ič, poznič, polič, mladič, deklič, suknič (kos stanga sukna), platič (polovica drevesniga debla).
tč, hudič. ča, pééa, ječa.
ača, dvojača, kopača, igrača, gorjača, pijača, tra-ča5 robača, kača.	,
če, zivmče, svinče, družinče (p o m an j še v a v n e iména srednjiga spola). ,
g,	stog, zleg.
og, ostrog (z kolmi obdano mèsto), berlog. čg, bezèg, mozèg. od • drozffä« niozffä. zfjjžiffci« sciati» oga, ostroga, maroga.
uga, plečuga, vlačuga, beljuga, (bel prešič). iga, veriga.
h,	duh, smeh, speh, varh.
uh, lenuh, z avalliti, smerduh, potepuh, ogleduh, lapuh, trebuh, kožuh. aha, sinäha, mačaha, črepaha, rantaha. ha, merha, pazha, streha, troha. k, zrak, čuk, pasterk, češark, ogork. ok, svedok (priča).
Uk, klobuk.
ek, volovjek, kravjek, zajčjek, golobjek, kurjek, mišjek, (blato teh žival). Te obderzé e v r o di vniku.
ek, deček, popek, začetek, pridevek, pridelek, pri-sevek, davek, ljunek, dobiček, zgubiček, primek, ponedeljek, tvorek, četertek, petek, zaslužek, kužek i. t. d. — Te imena veržejo v rodivni-ku poslednjo soglasnico e proč.
Pomanjševavne iména.
S- 69.
V slovenskim jeziku imamo tudi pomanjševavne imena. To so take imena, s kterimi ali res kako majhno reč zaznamovamo ali pa prilizovaje se komu iména pomanjšujemo. Pomanjšujemo pa v govorjenju imena možkiga, ženskiga in srednjiga spola.
Možke iinéna pomanjšujemo, pristavljaje jim zloge :
ek, pr. sin — sinek; oreh — orćhek; vol — volek; nož — nožek i. t. d. c in k pred ek se preverže v c; pr. zajic — zajček; rivec — rivček; lonec — lonček; zelenec
—	zelenček i. t. d. Pomniti je tukaj, de se premakliva glasnica i in e pred poslednjo soglasnico proč verze.
ec, pr. brat — bratec; zob — zobec: zvon — zvo-* nec; kot — koteč; sod — sodec; kos — kosec;
i.	t. d.
ič, pr. kralj — kraljic; grad — gradič; kozel — kozlić - osel - oslič.
Iména s soglasnico g ali z zlogam ko na koncu premené g v % in ko v č; pr. rog — rožič; klobko — klobčič i. t. d.
ka, pr. sirota — sirotka; beba — bebka; miš — miška; gos — goska; kokoš — kokoška; pisal
—	pišalka; .zibel — zibelka; bil — bilka i. t. d. tea, pr. žaba — žabica: kaplja — kapljica; hiša
—	hišica; miza — mizica i. t. d.
Pri nekterih se zgodi navadna premena soglas-nic; pr. polica — poličica; rejenka — rejenčica; muha — mušica; roka — ročica; noga — nožica; ovca — ovčica; kost — košića i. t. d. e, junec — junče; kozel — kozle; zajic — zajče; osel — osle ; sin — sinče ; volk — volče ; človek — človeče; otrok — otroče. Vse te besede store rodivnik s pristavljenim zlogam ta in po-vikšajo glasnico e v e : pr. kozleta, junčeta ; člo-večeta i. t. d.
cè, meso — mescè; gnjezdo — gnjezdice; zelje — zeljcè; sito — sitce; drevo — drevéscè; vedro
—	vedercè; kolo — kolesce; pero — perescè; vino — vince i. t. d.
še, krava — kravše; baba — babše. iče, ta pristavek dobe zborne imena s končam je: grozdje — grozdiće; perje — perjiče; listje — lističe ; drevje — drevjiče.
lména, ktere so samo v višebroju navadne, se pomanjšujejo v višebroju; pr. vrata — vratiča; dreva — drévca; usta — ustica; hlače — hlačice; škarje — škarjice; vile — vilice.
Zenske s končam i dobijo v pomanjševanju e; pr. jasli — jaslice; gosli —• goslice; svisli — svis-lice; droži — drožice i. t. d.
Kadar se hočemo komü prilizovati ali veči stopnjo pomanjševanja storiti, pri-denemov pomanjšanimu imenu zloge čica, ičica. C v teh zlogih izhaja iz premenje-niga k ali c; pr. bebka — bebčica; pišalka — pišalčica; zibelka — zibelčica; nožica — nožičica; ovčica — ovčičica; glavica — glavičica.
Povéksovanje imén.
‘	§. 70.
Povekšane imena pomenijo razun velikosti tudi neličnost, neokornost in burnost. Take imena imajo končne zloge :
on, hlačon t. j. ki velike hlače nosi; Jakon, velik ali zaničljiv Jaka.
an, glavan, t. j. kdor ima veliko glavo. in, bogatin t. j. bogat človek (zaničljivo). ak, možak, korenjak t. j. velik, močen mož. ač, bahač, t. j. ki se rad baha; nosač t.j. kdor ima velik nos.
avt, zmikavt t. j. premeden tat. ót, galjot velik, neokorn človek. avs, kmetavs t. j. velik zaničljiv kmet; bernjavs t. j. zaničljiv berač ; drobavs t. j. velik kos. , ùh, potepuh, lenuh, ogleduh. iha, uha ? pavliha, pavluha. ex, babez, sitnež, berkljež, burkljež, štorkljež. ana, glavana t. j. ženska, ki ima debelo glavo. ina, deklina t. j. veliko dekle. inka, bogatinka t. j./bogata žena. ulja, bahulja t. j. ktera se rada baha; nosulja t. j. ktera ima velik nos.
Iména, ktere imajo v pervi stopnji pomanjševanja ica in so ženskiga spola, verzejo nektere v drugi stopnji pomanjševanja glasnico i v zlogu ica proč in spremené ca v čica ; pr. žabica — žabčica ; glavica — glavičica ; kravica — kravčica i. t. d. — Ravno tako spremené iména v pervi stopnji pomanjšane zlog ka v čica; bilka — bilčica i. t. d.
Pomanjšane iména s končam ica premené ta zlog v drugi stopnji v i čica; pr. ovčica — ovči-čica ; sestrica — sestričica i. t. d.
Iména srednjiga spola s končam ce premené ta zlog v pomanševanju v zee, in preveržejo c v č; pr. serce —* serčice; lice — ličice; sonce — son-čice ; jajce — jajčice i. t. d.
Tako imajo tudi v drugi stopnji pomanjšane iména, ktere imajo v pervi stopnji končni zlog še ali ice, na koncu čice; pr. zelše — zeljšice; gnjez-dice — gnjezdičice; vederce — vederčice; oknice
—	okničice i. t. d.
V vikši stopnji pomanjšanja zamenjajo nektere iména s končam ec ali ek možki spol s srednjim, in dobijo končni zlog če; pr. sinek — sinče; volek
—	volče; ljubek —• ljubče; zob — zobče; svonec
—	zvonče; svederc — sveaerče i. t. d. avslja, kmetavslja, bernjavslja.
otlja, bernjotlja, galjotlia. avtlja, zmikavtlja. uta, klofuta, klobuta. ura, uza, babura, babuza.
Zlaga lastnih imén.
§• 71.
A. Iména starih.
a)	Iména možkih greškiš ali latinskih oseb z zlo-gam es, us in os veržejo v slovenskim te zloge, če je soglasnica pred njimi, proč; pr. Anhises — Ankis; Krezus — Krez; Epiku-rus — Epikur.
Markus ima Marka ali Marko.
Če bi po pročverženju ptujih zlogov na koncu preveč terdih soglasnic skup se nabralo, se dene e med-nje; pr. Cipros — Ciper; Patmos —• Patern i. t. d.
b)	Iména, ktere v greškim ali latinskim jeziku rSdivnik podaljšajo, veržejo zlog is ptujiga rodivnika v slovenskim proč. Imena ženskiga spola dobé narnest is glasnico 0; pr.
Palas,	rod.	Palantis,	V	slovenskim	Palant.
Cicero,	55	Ciceronis,	55	55	Ciceron.
Plato	55	Platonis,	55	55	Platon.
Palas	55	Paladis	55	55	Palada.
Venus	55	Veneris	55	55	Venera.
Ceres	?5	Cereris	??	?5	Cererà.
c)	Ptuje iména možkiga spola skončam ias veržejo s tega zloga proč; pr. Matias — Matia; Jeremias — Jeremia; Lukas — Luka; Barnabas — Barnaba.
Tomas ima Tomaž.
Če imajo pa pred as glasnico e, premené easy ej‘, pr. Andreas — Andrej; Eneas — Enej i. t. d. dj Ptuje možke s končam ius veržejo us proč ; pr. Aloisius — Alojzi; Anastasius — Anastazij Livius — Livi.
Iména Antonius, Blasius, Ambrosius, Alexius, imajo Anton, Blaž, Ambrož Aleš.
e)	Iména s končam aus in eus premené us v j;
Sr. Arhelaus •— Arhelaj; Mardoheus —Mar-ohej; Timotheus — Timotej. Matthäus ima Matevž.
f)	Iména krajev s končam um premené ta zlog v ja; pr. Latium — Lacja; Regium — Regja. "Ravno tako veržejo latinske imena sakramen-tum, testamentum i. t. d. um proč in govori se: zakrament, testament.
B. Ljudstvine iména.
Iména, ktere se prebivavcam od dežel in krajev dajejo, imajo končne zloge ec, an, anec.
Dežele in veci mesta, terga, vasi se rabijo kot prilogi s končam sko: Krajnsko, štajersko, Dolensko, Gorensko, Slovensko i. t. d.
Ce prememmo ta zlog sko v ec ali c zazna-movamo prebivavca take dežele; pr. Krajnsko — Krajnec; Štajersko — Štajerc; Dolensko — Dolenec i. t. d. '	•
V imenu Koroško se dene namest ko zlog ec: Korošec.
Tudi imena prebivavcov manjših krajev se izobražujejo z zlogam ec ali c na koncu; jjr. Medvode — Medvodec; Poljane—Poljanec; Šentjernej — Šentjernejec i. t. d.
Prav veliko tacili imén dobi a«; tudi je vselej pri izobraževanju na navadno spremembo so-glasnic paziti; pr. Litija — Litijan; Samarija — Samarijan; Mokronog — Mokronožan; Kamnik — Kamničan; Kolovrat — Kolovračan; Korint — Ko-rinčan; Egipt — Egipčan i. t. d.
Iz imén, ktere imajo ustnične zoglasnice na koncu, se izobražujejo take iména, če pred zlog an Ij denemo; pr. Kiun — Kumljan; Dob — Dob-ljan.
Imena krajev s končam ovo dobijo namest zad-njiga o zlog čan; pr. Krakovo — Krakovčan; Ter-novo — Ternovčan.
Tako se tudi izobražuje iz nekterih s končam p: Krop —Kropčan.
anec le maloktere dobe; pr. Ig — Ižanec; Trebno — Trebanec.
Posebne imena so:
Turk	Rus	Francoz
Hrovat	Lah	Estrajhar
Kočevar	Grek	Poljak.
Zlaga ženskih imén»
§• 72. ^
Ženske imena se izobražujejo iz inožkih in sicer :
1. S končam ka, a iz možkih skončam ec ali c;
pr. Gorenec — Gorenka; Slovenec •— Slovenka; Štajerc — Štajerka; Poljanec — Poljanka i. t. d.
Iz iména Krajnec je Krajnica, in Korošec Ko-roša ali Korošica.
b)	Jz vsili s končam an ali ance] pr. Litijan — Litijanka; Samarijan — Samarijanka; Ižanec
—	Ižanka i. t. d.
c)	Skorej iz vsih imén s končam ec ali an] pr. pomagavec — pomagavka; učenec — učenka; tlačan — tlačanka.
Sledeče imajo ica :
plevec — plevica; žnjic — žnjica; junec — junica; žrebec — žrebica.
d)	Še nektere druge ; pr. čuvaj — čuvajka ; mramor — mramorka; medved — medvedka; ster-nad — sternadka.
2.	S končam ica.
a j Iz nekterih možkih ljudstvinih imen; pr. Hrovat — Hrovatiča; Krajnec — Krajnica; Korošec -—• Korošica.
b)	Jz možkih s končam nik] pr. svetnik — svetnica; pomočnik — pomočnica; oblastnik — oblastnica i. t. d.
nik se premeni v niča] pr. najemnik — najemnica ; stvarnik — stvarnica ; grešnik — grešniča.
c)	Možke imena skončam dr pridobijo zloga ica.] pr. platnar — platnarica; lončar — lončarica; mesar — mesarica; zlatar — zlatarica i. t. d.
—	Če imajo možke iména brezglasen ar, dobijo ica s kratkim i ali pa samo ca na koncu; pr. mlinar — mlinarica; romar — ro-marca i. t. d.
d)	Možke iména s končam aè dobijo v ženskim spolu ica] pr. kovač — kovačica; berač — beračica i. t. d.
e J Še druge iména z mnogimi končnicami dobé ica ; pr. tovarš — tovarsica ; drug — družica ; golob — golobica; osel — oslica; prijatel — prijatlica; pastir ima v ženskim spolu pasta-rica i. t. d.
Mnoge ženske imena se izobrazijo, če možki-mu iménu inja ali ja prideneino; pr. Turk — Turkinja; Grek —- Grekinja; Francoz — Francozina; Rus — Rusinja; grof — grofinja; župan — županja i. t. d.
Ženske primke izobražujemo, če možkim prim-kain zloge ka, ca, tea, ovka, ka, ulja pridenemo; pr. Končina — Končinka; Bušelj — Bušeljka; Bučar — Bučarca; Kolar — Kolariča; Praprotnik — Praprotnica; Zagorc — Zagorčevka; Gornik — Gornikovka; Volk — Volkulja i. t. d.
Zlaga, prilogov.
§• 73.
Veci dèi se izpeljava iz imén, če jim razne zlogeu pridenemo.
Čisto koreninski prilogi, kteri v ženskim spolu a v srednjim o dobe, imajo te le končne soglasnice: v: nov, zdrav, lèv, siv, prav, kriv, gotov, plav. b: ljub, slab. p: lép, slép, skop, top. m: hrom, nem (mutast), sam, sterm. n: un, len, poln.
I: bèl, mil, zal, cél, gol. r : jar, star.
d: rad, hud, mlad, terd, gerd, séd. t: ljut, sit, svét, želt. s: berz, bliz, derz. s: bos, lis, ves.
st: pust, ist ftist), tolst, čist, gost, prost. g: peg, nag, blag, dolg, mnog, drag. h: tih, suh, gluh. k: jak.
8- 74.
Izpeljani prilogi imajo na koncu ji, razun divji, sinji vsi iz narečivnih imen, in posebno iz imén žival izpeljani; pr. rib — ribji; krava — kravji; jelen — jelenji; gad — gadji i. t. d.
Nekteri téh prilogov dobé na koncu ov, ova, ovo ; pr. rak — rakov; slon — slonov; medved — medvedov ;
nekteri ovsk-a-o ; pr. vol — volovsk; osel — oslovsk; kozel — kozlovsk.
nekteri sk-ska-sko-, pr. konj — konjsk; živina — živinsk; svinja — svinjsk.
Končne zloge oj-oja-oje imajo vse iz osebnih mestimén izpeljane prisvojivne mestiména in prilogi, kteri se iz dva, obà in tri izobražujejo: moj, moja, moje; dvoj, dvoja, dvoje; tvoj, tvoja, tvoje; troj, troja, troje; svoj, svoja, svoje; oboj, oboja, oboje. Prisvojivne mestiména naš in vaš premené s osebnih mestimén nas, vas v s. Pa tudi s pomočjo sogalsnic.
v, p, m, n, l, o, t, st, sk, š, c, h in k se prilogi izobražujejo; pred temi soglasnicami stoji dostikrat premakljivi a ali e, pa tudi nepremakljive glasnice a, ö, o, e, è, i stoje dostikrat pred njimi; in sicer :
v: živ, rujav.
ev: mertev, čerstev, trezev, plitev, plesnev. av: kervav, piškav, luskav, berljav, snetjav, hripav, moljav, čigav, onegav.
ov: bobov, borov, bukov, hrastov, dobov, smrekov, lipov, jelov, brezov; -sirov, višnjev i. t. d. ov, ova, ovo (po tesnih soglasnicah ev, eva, evo) se pridene možkim iménam, de se posestvo za-znamova:
gospodov-a-o ;	kraljev-a-o;
Petrov-a-o ;	Matevžev-a-o ;
njegov-a-o ;	lilapčev-a-o.
év : kraljév-a-o.
iv: ušiv, nagajiv, milostiv, ljubeznjiv, snetiv, zapeljiv, smetiv, červiv, lažnjiv.
Več je prilogov ? kteri zavoljo lepšiga glasa Ij dobijo; pr. premagljiv, častitljiv, odpustljiv, strašljiv, prepirljiv, zabavljiv, zaderžljiv, zapravljiv, sramožljiv, dvomljiv, sumljiv, pomljjv, tožljiv, pozabljiv, zavidljiv, nevošljiv, postrežljiv i. t. d.
p: gorüp ali gorjup.	’
m, em, om: s temi konci nimamo nobeniga priloga, ker so stari: znam-a-o, videm-a-o in lakom-a-o iz navade prišli, in namest njih sadaj: znan-a-o, viden-a-o in lakomen-a-o imamo. nji nekadanj, vsakdanj, sadanj, tadanj, jutranj in jutrenj, notranj, vunanj, včeranj in včerašenj, vsakdanjšen i. t. d. an: pijan, zaspan.
én: ognén, maglén, vodén, perstén, svinòén, lesen, usnjen, ovsén? eržčn, prosén, kamnén, suknén, pertnén, maslen, jeklén, ledén, medén (mesin-gost), bakrén (kufren).
èn: zelèn, rumèn, pošten, blažčn, umetèn, trohnèn, perhnèn i. t. d.
en: srečen, rezen, železen, tonópen, žiten, kersten, ošaben, večen, mlačen, spraven, prazničen, strašen, smešen, grešen, studenčen; — tako tudi in-na-no zn j: pokojin, gnojin i. t. d. n: srebern, okorn, pokorn i. t. d. aven: umetaven, delaven, obetaven, pisaven, milo-vaven, bojevaven i. t. d. oven: duhoven, vetroven. even: dežčven.
iven: hladiven, mečiven, kupiven, kresiven. it en: imeniten, stanoviten, grozoviten, rodoviten. ésen: telésen.
eèen, uèen: hvaležen, mehkužen i. t. d. čen: varčen, zbirčen', zametčen, vedčen, gibčen, saslužčen.
en j : predenj, zadenj, sredenj, bliženj, rešenj, le-tašenj, p o sledenj, današenj, praženj, poprejšenj. dnj: slovenj. in: edin.
Končna soglasnica c se premeni pri izobraževanju prilogov, v č: Kraljica —Kraljičen; perica — peričen; Mica ima Mičen, era: močern-a-o.
el-la-lo] topel-pla-lo; kisel-sla-o; okrogel, votel, puhel, zabuhel, rahel, merzel, nagel, cvetel. el-ela-elo: debel-ela-o, zvišel-ela-o, ogorel-ela-o.
èl-ela-elo : vesél.
er-ra-ro : dober-ra-ro, moker, mokra, mokro, oster, Inter, bister, moder, moder. ér-éra-éro: cvétér, petér, šestčr, i. t. d. motér ali metér (postarli), ktér, marsiktér, mnogotér. at: bogat, rogat, gorat, možat, zobat, voglat,košat, kosmat, bradat, plašat, plečat. nat: slamnat, pernat, kervnat, skalnat, serčnat, studenčnat, plečnat, močnat, ločnat, rosnat, kolik-nat, dvojnat, trojnat i. t. d. it: serdit, mastit, plemenit, kamnit, častit. ovat: pegovat, mahovat, podolgovat, verhovat. ovit: grozovit, skalovit, jadovit, hasnovit, silovit. ast: plešast, budalast, pasast, šepast, dimast, pegast, brezast, irhast, rižast, cunjast, šemast, pre-kast, žlezast, žilast, vegast, bjebast, sejnast, zi-jalast, gerbast.
sk-ska-sko: morsk, poljsk, lansk, vročinsk, ma-tersk, zimsk, rodovinsk, domovinsk, jesensk, sestersk.
Soglasnice t, st, z, i, s, č, g, h, na koncu se preveržejo s s vred pred k v š: Hrovat — Hro-vašk; mesto — mešk; vitez — vitešk; nebesa — nebešk; deklič — deklišk; jug ■— jušk; Hali — lašk.
c pred sk se večdel proč verže: pevec — pevsk; Dolenec — dolensk; Slovenec — slovensk. Iz Nemec, mertvec je nemšk, mertvašk.
Tat ima tatinsk, dete — detinsk. ovsk: očetovsk, volovsk, duliovsk, svatovsk, si-novsk, kmetovsk, judovsk, rusovsk i. t. d. aè: domač.
ec: rudeč in narečje sadanjiga časa glagolov, cve-teč, stoječ i. t. d. hern-a-o: slehern.
ek-ka-ko: gladek, volhek (fajhten), redek, nizek, kratek, polžek, perhek, ozek, britek. — Nekteri imajo ek in ak: mehek in mehak, sladek in sladak; grenek in grenak; krotek in krotak; ker-hek in kerhak i. t. d.
òk-óka-óko: globòk, širok,( visòk. ik: velik, ika-iko, tolik, kolik.
Pomanjševavni prilogi.
§.75.
V slovenskim imajo prilogi tudi razne končne zloge, s kterimi pomanjševanje zaznamujemo; in sicer :
ast : belkast, zelenkast, rudečkast, rumenkast, čern-
kast, sivkast, debelkast, stermkast. kij at: zelenkljat, rumenkljat, černkljat i. t. d. ehen-ehna-ehno: bolehen. ovat: podolgovat, čken: majčken.
činek: majčinek, majčinka, majčinko. ičen : staričen-čna-o ; mertvičen.
§. 76.
Sledeči prilogi imajo v možkim spolu vselej določivno glasnico i in sicer razun: divji, sinji, mali :
1.	redovne številne iména: pervi, drugi tretji i. t. d.
2.	sodnje ali druge primerne stopnje prilogov: lepši, starji, slabji ali slabši i. t. d.
3.	deležja pretekliga časa v storivni obliki: po-zabljivši, storivši, govorivši i. t. d.
4.	nekteri stari z i izpeljani prilogi, ki so se pri nas v več lastnih iménih ohranili:
Vini verh iz iména vino; Martini verh iz Martin i. t. d.
Sostavljeni prilogi.
§. 77.
Sostävljene priloge imenujemo take, ki so z raznimi druzimi besedami sostavljeni. »ostavljeni pa znajo biti:
1.	z zanikavno besedico ne; pr. nedolžen, neumen, nespremenljiv i. t. d.
2.	S predlogi; pr. pobožen, odročen, prileten, preljub, brezdušen, ubog.
3.	Z druzimi dèli govora; pr. radoveden; dobro-voljen, terdovraten, bogaboječ, glavoboln, No-vomešk i. t. d.
Sklada.
§. 77.
Dele govora tako postavljati, de umemo, kaj hoče kdo z njimi povedati, se pravi dele govora skladati in postavljanje samo se imenuje sklada.
Vsak stavek, nej je šc iako kratek, obstoji iz dveh dćlov, namreč iz tega, od kteriga se govori in temu se pravi p o ds éb e k (Subject), in iz uniga, ki pové, kaj se od podsebka govori, in temu pravimo povédek. Podsébek in povédek morata z drugo besedo zvezana biti, de se njih pomenek razume, in ta beseda se imenuje véz (kopula). Ta véz je navadno pomožni glagol sim. Če je povedek sam glagol, leži ta véz vselej v njem. lJr. Človek je um e rjo č.
Tukaj je človek podsébek, umerjoč povedek, in je je vez med njimi. V stavku učenec piše, je učenec podsébek, piše je pa povedek. Vez je v njem skrita, dobimo jo pa iz njega, če rečemo učenec je pisejoč.
Podsébek stoji vselej v imenovavniku ali v pervim sklonu nä vprašanje kdo? in če ni živa oseba ali réè, na vprašanje kaj? pr. Pes laja. Kdo laja? — O g en péèe. Kaj peče?
§. 78.
Kar spol in število utiče, se ravnajo prilogi, mestiména in deležja, in torej tudi povedki po pod-sebku t. j. ako je podsebek v možkim spolu in v edinobroju, mora tudi predlog, zaimé in deležje, torej povédek v edinobroju in možkim spolu biti;
pr. učenec je zmirej priden; vaša sestra je vedno zdrava; vaše dete je zbolelo in umerlo. Ravno tako v dvo- in višebroju: moja učenca sta pridna; tvoje sestri ste bogaboječe; njegovi otroci so zdravi.
§. ?d.
Zaiména jaz in ti veljajo za vse tri spole, kakor se na imé eniga ali druziga spola nanaša; pr. jaz sim se veselil, ko si ti žalovala.
§. 80.
Dve ali več imén, ktere kakor imeni eniga podsebka v enaki prim èri zraven eden druziga stojite, imate sicer enak sklon, kakor; pr. Bog oče, gospod poglavar, krona cesarja Jožefa, pa treba ni, de bi enakiga spola bila; pr. mesto Ljubljana; vas Menguš.
Imé mesta ali kraja pa rajši v prilog prememmo; pr. Ljubljansko mesto, krajnska dežela. Samo gospod ostane pred imenam navadno nesklanjano; pr. Povedali so vse gospod očetu.
§■ 81.
Ako je eno imé podsébek, drugo pa povédek, se ravna pomožni glagol sim, kar spol in število zadene, po podsebku; pr. Bog je bil beséda.
§. 82.
Če je več podsebkov po versti v edinobroju, stoji glagol (in prilog) v višebroju; pr. kmet, gospod, grof, knez so pred postavo vsi enaki.
Ako so pa osebe razne, je perva imenitniši kot druga, in ta imenitniši kot tretja; pr. jaz in ti sva enako stara. Ti in tvoj brat sta si malo podobna. Ravno tako ima možki spol prednost pred ženskim, in ta pred srednjim; pr. Kruh in voda sta človeku potrebna; brat in sestra sta prišla; vol, krava in tele so prodani.
Ženske in srednje iména so razim tega v dvobroju, in pri prilogih tudi v višebroju kar spol u-tiče, enake.
§. 83.
Desiravno nektere zborne iména v edinobroju stojé, se glagol in prilog vunder v višebroj postavita; pr. družina so nam nezvésti; gospoda so nam ukazali.
Ce je mestimé to podsebek, se ravnà glagol po drugim iménu; pr. to so bili možje; to je moder gospodar.
Od ljudi j kterim smo spoštovanje dolžni, govori Slovenec v višebroju možkiga spola; pr. oče so me poslali; cesar so nas obiskali; téta s o um e rii i. t. d.
Poklonjivna besedica vi terja brez rasločka osebe možki spol : vi stric, kaj ste mi prinesli.
§. 84.
Osebnih mestimén ne postavljamo drugac h gla-golam, če govorééi kako osébo posebno zaznamovati hoče; pr. kaj govoriš, ker veš, de sim jez in ne ti kriv?
§. 85.
Za nedoločen ali neznan podsébek devlje Slovenec samo tretjo osebo glagola s srednjim spo-lam: gromi, bo deževalo; revnim pomagati je lepo.
Ker se glagol po podsebku ravna, se dene nedoločen podsébek v srednji spol, če je ravno imé v povedku druziga spola; pr. Kadar je bilo čas govoriti; nikomur ni bilo dolg čas; tri leta je že minulo.
§. 86.
Veliko, malo, nekaj, nekoliko, dovolj, obilno, več, menj, kaj, kar, nič, koliko, kolikor, toliko in temeljne številne iména od pet dalje, če stojé v imenovävniku, imajo glagol v
8*
edinobroju in v srednjim spolu; pr. Koliko vas
Ì’e bilo pri kosilu? Veliko jili je prišlo, pa ar jih j e'bilo, n isim nikogar poznal; kma-lo bo štirdeset 1 ét preteklo i. t. d.
Ravno tako se déla z besedo pol; pr. pol vasi je pogorélo.
§• »7.
Nič je nedoločen podsébek z zanikovanjem; pr. nič jih ni bilo; nič ga že ni več veselilo.
Ni in ne bo je nedoločen podsébek in pri njem stoji določen podsébek namest v imenovavniku v rodivniku; pr. brata ni bilo dočakati; sestre ni bilo doma; ne bo mini med njimi.
To se pa samo zgodi, če ni druziga imenovav-nika ali priloga kot povedka v stavku; pr. brat ni gospodar; vsak ni opravljiv.
Raba prilogov.
§. 88.
Kadar je prilog namest podsebka, ali če je določivno z iménam zvézan, mora imeti doloéivni konec; pr. zdravi ne potrebuje zdravil; veliki pet ek i. t. d.
Če pa prilog kakor povédek sam za-se stoji, ima nedoločni konec; pr. gospodar je zdrav; gospodar je bil hud na svoje lene posle.
Il ad, rada, rado in eden, ena, eno nimata nikoli določniga konca. Ravno tako imajo tudi prisvojivni prilogi s končam ov-a-o in en-a-o le nedoločivni konec; pr. očetov dom; s es tren b r a t.
§• 89.
Deležja terpivne oblike nimajo kakor deležja nikoli določniga konca i; če se pa v prave priloge premené, ga imajo; pr. sim obložen; obloženi mož i. t. d.
Številne iména in mestiména.
8- 90.
Ce eden ali en zvezano z dvajset, trideset i. t. d., za većim številam stoji, stoji z glago-lam zvezano ime v edinobroju; pr. dvajset in en vojak; trideset in ena devica; devetdeset in eno déte. — Navadno pa stoji en pred večini številam.
§• 91.
Številne imena 2, S, 4 se skladajo z iménam in prilogam v enakim sklonu; pr. dva brata sta prišla; trije bratje so umerii; trem sestram so mozjé pomerli.
Pri letnih številkah se postavi samo zadnja v redovno število, vse druge ostanejo neskla-njane: pr. v t a v že n t osem sto in osem in šterdesetim létu smo ustavo dobili.
§■ 92. '
Ker sebe ali se, sebi ali si za vse osebe velja, mora tudi iz njega izvirajoče mestimč svoj za vse osebe veljati; pr. jez sim prišel v i ména svojiga (ne mojiga) očeta; deržim v svojih rokah; spoštuj s voj iga o če ta i n s voj o mater; jokajte se nad seboj in nad svojimi otroci i. t. d.
8- 93-
Svoj stoji le takrat namest njegov, njen, če se na podsébek nanaša; pr. je prodal svojo hišo (ne njegovo); so prodali svojo hišo i. t. d.
Glagoli.
8 94.
Glagol se mora, kar osebo, število in spol u~ tiče, po podsebku ravnati, pr. brat ga je ljubil, sestre so jo ljubile; déte je umerlo.
Druga oseba velivniga naklona velja tudi za tretjo; pr. zgodi se tvoja volja; Bog vas obvaruj; Bog jim pomagaj.
Tode dostikrat prepišemo velivni naklon tretje osebe z besedico nej; pr. kdor hoče živčti, nej dela i. t. d.
§. 96.
Velivni naklon namestuje tudi dovoljivni naklon; pr. govóri ali molči, delaj ali postopaj, znan si vsacimu.
§. 97.
V povestih postavimo dostikrat radi sadanji čas namest pretekliga časa; pr. Jožefovi bratje z Benjaminam in z svojimi darovi dojdejo srečno v Egipt, namest: so došli srečno v Egipt.
Raba delézij.
§• 98-
Dostikrat znamo dva ali več stavkov v eniga samiga vjéti ali skrajšati, de lepši in ličniši govorimo. Vjamemo jih pa, če mestiména: ki, ktéri, a, o, vezi ko, ako, če, in izpustimo; pr. človek, kteri pobožno živi, dopade Bogu in lju-dém, se sovlčče: Pobožno živčči človek dopade Bogu in ijudém.
Živčči je narečje sadanjiga časa. Narečje sadanjiga časa stavimo, kadar glagoli enakočasno djanje pomenijo.
Ravno tako pravimo: molččje hodil, zdi-hovaje ga iskal, in trepetaje ga najdel. — Molčč, zdihovaje in trepetaje je sadanji čas, zato ker pomeni djanje, ki se je v ravno tistim času godilo, ko je hodil. i. t. d.
Ako hočemo stavke, ki so z vezjo in zvé-zani, vjemati, moramo gledati, kteri glagol se po drugim ravna. — V stavkih: po verti je hodil in hruške pobéral zamoremo oba glagola v de-ležje ali narečaj postaviti, brez de bi kaj pomotni-ga storili; namreč: po vertu gredé je hruške poberal, ali pa po vertu je hodil hruške po-beraje. •— Zakaj reči zamoremo: Ko je po vertu hodil, je hruške poberal ali pa: ko je hruške poberal, je po vertu hodil. Tako pa ne moremo vselej stavkov vjemati; dobro moramo na čas in na djanje paziti. Ne moremo tadaj stavka: „Po logu je tekal in v jamo padel“ v en sam stavek tako le vjčti: Po logu je tekal v jamo pade; ker si ne moremo misliti in tudi mogoče ni tako djanje. Ampak sovlečemo ga tako: „Po logu te kaj e je v jamo padel.“
Deležja sadanjiga časa s končam č se znajo v prave priloge prenarediti: stoječa, tekoča voda, boleča rana, govoreči mož, slovčči-ga spominja, letéée vrane.
Če pa se djanje pred drugim zgodi, postavimo deležje pretekliga časa; pr. Ko je vstal, je šel svojiga brata pozdravit, vjamemo: Vstavši je šel svojiga brata pozdraviti.
Dva stavka, ki imata razne podsebke, se ne moreta z izverženjem vezi sovleči; pr. Kadar je pisal, pridejo brhtje; ko smo odmolili, j e brat pristopil.
Če je v glavnim stavku mestimč, kise na poležni stavek nanaša, moremo deležja tudi rabiti; tukaj pride deležje v sklon mestimena; pr. ko je brat klečal, gaje sosed obiskal; sovle-čenje je: Klečeči ga brata je sosed obiskal.
Raba predlogov in vezi.
§. 99.
Predlogi se vselej pred besede, ktere dolo-opjsjp, postavljajo.
Včasi stojita tudi dva predloga pred iménani, pa samo pervi določi sklon; pr. iz za mize vstane; taki predlogi so še: izmed, iz po d, iz pred. Pišemo jih pa rajši skup : zmed, spod, spred
§. 101.
Rad, rada, rado namestuje tudi narečje; pr. Rad govorim, rada pleše, déte rado joka.
§. 102.
Pri stopnjah mčrjenja pride po pervi stopnji kakor ali ko ali kot; pr. sladko kakor méd; merz lo ko led; čer n o kot noč. Pri družili stopnjah pa znamo razun imenovanih besed tudi besedice od ali memo se poslužiti; pr. brat je veći od mene ali kakor jez; avstrijanski cesar je mogočniši od ali memo prajzov-skiga kralja i. t. d.
§. 103.
Zanikavna besedica n e stoji v zanikavnih stavkih naravno pred glagolam, pa ne smč se z njim v eno besedo sostaviti.
Samo v glagolih nečepi ali nočem, nimam ali némam in nisim ali nčsim je s temi glagoli sostavljena. — V preteklim času in v terpivni obliki stoji tadaj vselej pred pomožnim glagolam sim; pr. te nisim vid il; nismo bili posvarjeni i. t. d.
V želivnim naklonu stoji ne preddeležjem; pr. ko bi jež tega ne slišal, bi ti ne pripovedoval. V nekterih krajih postavljajo ne pred bi; pr. ko ne bi bili bolni, bi vas obiskali i. t. d.
§. 104.
Če z ne ves stavek zanikaven postane, ne ne stoji pred nedokončivnim naklonam, ampak pred
določivnim glagolam; pr. ne vé kaj govoriti; mi neče dati; ne morem ga prehvaliti. Ako ima ne samo en «d stavka zanikati, zna tudi pred nedokončivnim sklonam stati; pr. obljubil je, mu ne povedati.
§. 105.
Druge zanikavne besede ne store ne pred glagolam nepotrebniga ; pr. nikoli se ni zgodilo in se ne bo sgodilo; nikoli mu niè ne odreče; nikjoli nikjér nič ne dobi i. t. d.
Tudi če se ne ponovi, ne smemo opustiti ne pred glagol postaviti; pr. ne bodemo ne pili ne jedli; ni imel ne kruha ne vode.
§. 106.
Beseda nič samo takrat nima besedice ne poleg sebe, ker kako reč poméni; pr. nič je za oči dobro; blago sim pod nič speč al.
§. 107.
Ne pa tudi včasi zanikanje odpravi, in sicer:
a)	v stavku, v kterim kaka z ne sostavljena be-sčdastoji; pr. ni nikomur neznano, t.j. je vsakimu znano; Bogu ni nič nemogoče t. j. Bogu je vse mogoče.
b)	Če ravno pred zanikavno besedo stoji; pr. ne nič, ampak veliko je dolžan; ne nikoli, ampak vsak danje v nesreči.
§. 108.
Če pride glagol nimam z nedokončivnim na-klonam v zvéze, postavimo namest nič ali nihče besede-kaj ali kdo; pr. nima kaj vživati, namest: nima nič vživati; nima koga vprašati, namest: nima nikogar vprašati.
Govorimo pač tudi: Nima nič jesti, nič piti; pa to poméni le časno pomanjkanje, iz kteri-ga si je lahko koj pomagati. •
Ravno tako pravimo: Ti mu nimaš nič očitati, t. j. Ti nimaš pravice, mu očitati.
Pravila zveze.
§. 109.
Imenovavnik je sklon, v kterim stoji pod-sebek.
Imenovavnik je samostojn sklon, vsi drugi skloni niso samostojni.
§. HO.
Rod ivnik kaže razméro vzrokov, posestva, izviranja, celosti, mere, velikosti in vsiga, kar ime bolj natanjko določi. Če tadaj dve imèni v neenaki razmeri stojite, se postavi določivno imé v rodiv-nik; pr. stvarnik nebés in zemlje; vsiga sveta gospod; oče ubozih; čeda koz; voz sena i. t. d.
Rodivnik se pa postavi:
1.	Po imenih; pr. kos kruha, sod vina i.t. d. De posestvo ali last zaznamovamo, premenimo
ime, ktero posestvo zaznamova, v prilog; pr. bratova hiša, namest hiša brata; — sesterno premoženje, namest premoženj e sestre. Če je pa posestvo ali last večih, pravimo, bratovska hišav, sestersko premoženje.
Če je poleg taciga iména prilog, ostane v ro-divniku; pr. hiša mojiga brata, premoženje mlajši sestre.
2.	Po nekterih prilogih; taki so: skerben, boječ, plašen,'poln, sit, pijan, vajen, prazen, potreben, lačen, žejen, lakomen, varčen, vešči, deležen, vréden, kriv; pr. skerben svojiga dela; lakomen časti i. t. d.
3.	Po nekterih glagolih, in sicer:
aj upati, želeti, pogrešiti, čakati, iskati, potrebovati, varovati, stradati; pr. sreče upati; denarjev pogrešim; sestre čakati i. t. d.
b)	po vsih povračivnih glagolih: bati se, varovati se, deržati se, veseliti se; pr. B o ga se boji, p ri j ati o v se deržati i. t. d.
c)	Pomožni glagol sim, si, je terja rodivnika, kadar hočemo določeno lastnost ali posestvo zaznamovati; pr. je dobre volje pa dol-ziga jezika i. t. d.
4.	Po zanikavni vezi ne: brata ni doma; ne pozna svojih prijatlov; nobeniga do-briga dela ne stori.
5.	Kadar kako besčdo izpustimo; pr. daj mi kruha, prinesi nam vina, lesa je prodal, pa žita kupil i. t. d.
6) Po vsih številnih iménih od pét naprej, če v imenovavniku ali kazavniku stojč; pr. šest k o n j ; sto hiš; dvajset 1 č t.
To velja tudi od nedoločivnih številnih imén: mnogo, veliko, malo, nekaj i. t. d.
7.	Po nekterih prilogih, ktere smo že spredej imenovali.
§. 111.
Prisvojivnik stoji po vsih prilogih in glagolih, od kterih vprašanje komu izhaja; pr. enak, podoben, lasten, ljub, primčrjen, pokoren, podložen, prijeten, zvest, nevošljiv i. t. d.
§ 112.
Prisvojivnik zaznamova namen ali cilj dja-nja ali osebo ali reč, na ktero se glagol nanaša; pr. se mi ljubi, se mi zdi, se mi toži.
Zavoljo tega postavimo dostikrat prisvojivnika namest rodivnika; pr. Bog je oče vsim Ijudčm, namest Bog je oče vsih ljudi; vino razveseli serce človčku.
§. 113.
Z nedoločivnim naklonam biti se prisvojivnik priloga zvčže, če grč prisvojivnik pred osebo, ali če je stavek neoseben; pr. človeku ni dobro
samótnimu biti; na svetu nam ni mogoče popolnama sréènim biti; strašno je živimu pokopanimu biti.
§. 114.
Delavni glagoli imajo, če nimajo vezi ne pred sabo, na vprašanje kaj? kazavnika pri sebi; pr. hišo prodam, konja kupimo i. t. d.
Nekteri glagoli imajo tudi po dva kazavnika; pr. pošteniga moža se je skazal; kralja so ga izvolili i. t. d.
§. 115.
Tudi po mnogih srednjih glagolih se postavi kazavnik; pr. bolèti, serbéti, zébsti, sker-béti, že i a ti.
§• 116.
Določena mèra dolgosti, daljine, globokosti, širokosti, teže, debelosti, visokosti, starosti stoji v kazavniku; pr. tri vatle dolg; eno uro dalječ; štiri če vije glob oko: tri perste debela deska; eno ped višji od mene; trideset 1 è t star i. t. d.
Ravno tako se postavi na vprašanje k a daj? o k te rim času? kako dolgo? če pred imenam prilog stoji, kazavnik brez predloga; pr. tisti čas j e go vor il; kada.j je govoril? prihodnje leto pojdemo; kadaj pojdemo. Če pa pred imenam ni priloga, je treba predlogov: v nedeljo, v če ter tek i. t. d.
Kteri predlogi hočejo kazavnika iméti, glej gori predloge.
§• libivi é s t n i k v slovenskim jeziku nikoli brez predlogov ni navaden; predlogi taki so: pri, v, o, ob, po, na. Pri zaznamova vselej kraj, dostikrat tudi v, ob, na na vprašanje kje; pr. kje stoji? Pri vodi. Kje leži? Na klopi, namervi. Kod hodi? ob potoku, po ulicah.
Na vprašanje po kom, po èém? stoji z nekte-rimi glagoli Méstnik spo; pr. Po njem vpraša; jokati se, žalovati po kom.
Na vprašanje k am ? stoji po teh predlogih kazavnik.
§. 118.
Druživnik ima, kakor méstnik, vselej kak predlog pri sebi, razun seboj; pr. seboj ga je vzel, seboj gaje peljal.
Klari predlogi terjajo druživnika, glej gori pri predlogih.
Izverženje.
§. 119.
Je in so, ki podsébek s povedkam veže, dostikrat izpustimo; pr. tvoja glava, tvoj svet; kaša otročja paša; dolga bolézin gotova smert; veliko ozinil, malo požerl; kakor-šna mati, taka hči; o božiču pod steno, o veliki noči za pečjo i. t. d.
Dostikrat zvežemo podsébek s povedkam z in pa; pr. to in pa nič, namest to ni nič; slaba gospodinja in pa kokoš, če več ima, več razkopa, namest je kakor kokoš.
Če ima več stavkov en sam podsébek, se pomožni glagol ne postavi vselej v vsih stavkih; pr. sim legel, zaspal in počil, smo delali, ter-pélivin se trudili zastonj.
Če je več povraèivnih mestimén z enim pod-sebkam zvézanih, postavimo se samo predperviga; pr. dolgo smo se trudili, potili in jokali. Tako: krivica se za mizo smeja, pravica pa z a vratini joka.
Dostikrat zamolčimo tudi druge besede, iména in glagole^ ktere si lahko mislimo; pr. ta je dobra, namreč: réč; zdaj si jo zadel, take še nisim slišal. Gosta služba, redka suknja, tukaj je izpušeno stori, de j e. Luč v roke, ključ iz rok. Iz luže v mlako (stopiti).
Ce terja vec glagolov en sklon, ni, de bi mogel pri vsakim stati ; pr. Njegove brate že dolgo poznamo, ljubimo in v časti imamo.
Še cio povédek zamore v drugim stavku proč ostati, če že v pervim stoji; pr. življenje je podobno popotovanju, smert pa spanju, kjer si moramo je podobno še misliti.
Red beséd.
§. 120.
V	stavkih terditve stoji podsébek navadno na pervim méstu, in glagol kakor povédek na drugim; pr. oče koplje, mati prède, déte spi.
§. 121.
Zna se pa povédek pred podsébek postaviti in to je na namenu govorćčiga lezéée; pr. luč telesa je oko; boljši je spravljeno jajce, kakor snéden vol; veséli so marsikadaj ljudjé, dovoljni pa nikoli i. t. d.
V	slovenskim zamoremo v naravnim redu govoriti; pr. mati ljubi hčér; pa tudi prestaviti zamoremo beséde, namreč: héér ljubi mati. Tode to smémo samo storiti, kjér se povédek (ka-zavnik) od podsebka (imenovavniku) dovolj razloči, kakor v pokazani priliki. Ker pa tega razločka ni, tudi besed ne smemo po volji prestavljati; pr. starost prinese nemarnost.
Imenovavnik starost nima nikakoršniga razločka od kazavnika nemarnost. Dvoumnosti se moramo pa ogibati.
§. 122
Prilog stoji navadno pred svojim iménam; pr. kratka sprava je boljši, kakor dolgaprav-da; dobro drevo ne rodi slabiga sadu.
Pa vunder je navada govora nektere prestave naredila; pr. sin božji, beseda božja.
Prisvojivne mestiména moj in naš stojite, kadar koga ogovorimo, za iménam; pr. Sin moj! kaj delaš? Ljubi moji! mati naša!
§. 123.
Prilog se zamore od svojiga iména ločiti; pr. Voljo imajo res dobro, pa moč njih je slaba.
Narečje stoji navadno pred glagolam; pr. lepo piše, dobro se obnaša.
§. 124.
Rodivnik, kteriga terja kaka druga besčda, stoji navadno pred to besédo; pr. kos kruha, polič vina, voz slame. Zna pa tudi pred njo stati; pr. ubozih oče, svoje matere edini sin. Kratke besede znajo tudi med njima stati; pr. dobriga mi je malo storil, ali: malo mije dobriga storil, ali: malo dobriga mi je storil.
§. 125.
Dve vprašavne ali nanašavne mestimčni stojite dostikrat v enim stavku; pr. kdo pozna koga? Kdor koga premaga, ga ima v svoji oblasti.
Tako znajo tudi ponavljane iména po versti stati; pr. zagojzda zagojzdo poganja; roka roko umije; volk volka ne vjé.
§. 126.
Beséde, ktere posebno povzdignemo, imajo v samostojnih stavkih pervo mesto; pr. Ti boš pasel moje ljustvo; — pasel boš moje ljudstvo; — moje ljudstvo boš pasel.
§• 127.
Navada je tudi pred pomožni glagolje o-sebne mestiména v navadnim govorjenju postav-
lj ati ; me je zagledal; se je skrilo. Družim o-sebam se mestiména predpostavljajo.
§. 128.
Povračivno mestimé ima pred druzimi za-molčljivimi, in prisvojivnik pred kazavnikam in rodivnikam predstvo; pr. se nas sramuje, se mi smilite ali sramuje se me, smilite se mi; bi se nas bili sramovali; bi se mi ne bil smilil.
§. 129.
Ako pride glagol, kteri ima nedokončivni naklon poleg sebe, tudi v nedokončivni naklon, stoji ta pred unim ; pr. noče ljudem dati jesti; kaj bi mogel imeti ž njim opraviti, nemarnost ga je prisilila iti kruha prosit.
Pa se znata taka nedoločivna naklona tudi prestaviti.
§. 130.
Doveršivni glagol zna pred ali za nedo-končivnim naklonom stali; pr. ves svét ga ne more več poboljšati; dokler se je še gibati mogel. Pa nar bolj navadna je perva stava.
§. 131.
Med z drugimi besedami zvezano besedo koli se besédice bi, se in druge devajo; pr. kodar sim koli hodil, narnest kodar koli sim hodil; kamor se je koli podal narnest: kamor koli se je podal.
Ravno tako se tudi vezi desiravno, desi-tudi, akoravno, akotudi, čeravno, četudi razprojajo in druge beséde se med nje postavijo; pr. desi je ravno se veliko prizadeval, si vunder ni mogel nič pomagati; če ga je ravno vsakdan opominjal, je vunder potepin ostal i. t. d.
Zanikavna véz ne stoji pred določivnim gla-golam; postavi se pa navadno zavoljo veči zanikanja tudi še na koncu; pr. ne verjamem ti ne; hodi za njim, kakor hočeš; ne boš ga dobil ne i. t. d.
Vezica li se v prašanjih za pervo besédo in besédo pa postavi; pr. ste ga li slišali? je pa li mogoče bilo.	-
Navadna vprašavna véz je pa ali, ktera vselej v začetku stavka stoji: pr. ali ste ga slišali? ali je pa mogoče bilo?
Friš tar ki.
I. Pravopis.
§• i.
Pravopis uči a) besede s pravimi čcrkami pisati, b) jih na koncu verst prav razdeliti, in c) se raznih prepon (Unterscheidungszeichen) prav poslužiti.
Splošne pravila.
§• 2.
Slovenski jesik ima sleđćče kratke in lahke pravila.
Pervo pravilo: Ne piši besed ne z več ne z mènj, in tudi ne z druzimi čerkami, kakor jih v dobrim čistim goverjenju slišiš; pr. kamen, svèca, ròsa, pa ne kämmen, svétèa, rossa i.t.d.
Drugo pravilo: Ali je na koncu besede ter-da ali mehka soglasnica, i alig ali k, s ali z, zvešj če besédo podaljšaš; pr.piši rob, léd, sneg, kraj, ples, obraz, in ne rop, let, snek, krai, plez, obras, ker pišemo in beremo v podaljšanju: roba, ledu, snega, kraja, plesa, obraza, in ne ropa, letu, sneka, kraia, pleza, obraza.
Tretje pravilo: V zaznamovanje dolgiga in ojstriga glasu služijo znaminja, ktere smo na strani 5 in 6 §. 3 pokazali; pr. kričim in ne kričim; bolézininne bolézin, sodba in ne sodba i.t.d.
Raba velicih čerk.
§. 3.
V besedah, ktere hočemo izmed druzih posebr no povzdigniti, kakor postavim lastne iména, naslove
In napise, pišemo dostikrat samo velike čerke; pr.
SVETO CESAR FRANČIŠEK JOŽEF.
Sicer pa se poslužimo velicih čerk:
1.	V začetku vsaciga stavka; pr. Vsak narod mora svojo narodnost spoznati.
2.	Po vsaki piki (7); pr. Bog je svét v šestih dnéh vstvaril. Sèsti dan jo vstvaril človeka. Pervimu človčku je bilo A-dam ime.
3.	V začetku vsake verste v pésmih in pregovorih :
Slovenci smo, klovenska kri Nam žile vsim napaja,
In duh slovenski v nas živi,
S krepostjo nas navdaja.
Kakor se koscu streže,
Tako mu kosa reže.
4.	V začetku lastnih imén; pr. Jožef, Ljubljana, Slovensko, in v imenu Bog.
5.	V začetku mestimén v listih ali pismih, 'če se na osebe vračajo, kterim pišemo; pr. Ljubi
* \brat! Poslednji list, kteriga sim Ti pisal, si gotovo prejél, ker sim vse bukve od Tebe prejél, kterih sim Te prosil i. t. d.	•
6.	Po dvopičju CO, če besede ali govor kakiga druziga napeljemo; pr. Kristus nas uči: „Ljubi svojiga bližnjiga, kakor sam s e b e.“
7.	Po prašaju (?) in nadpičju (!), kadar piko namestujete; pr. Ali niso naši dnevi kratki? Ali nam ni vsim umreti? O kako
Sicer pišemo vse beséde z malimi čerkami.
Kako neskerbno
Od razdelitve beséd na koncu verst.
4.
\
Ako hočemo pri zlogovanju ali pisanju zloge heséd prav razdeliti, se mora to tako storiti, kakor se v dobrim govorjenju sliši, t. j. vzemi vse čerke, ki se z enim odpertjem ust na enkrat izgovoré, k enimu zlogu; pr. Ne-do-volj-nost, bo-leh-nost, za-ni-če-va-ti.
a} V nesostavljenih besédah.
1.	Če stoji ena soglasnica med dvema glasnicama, jo vzemi k naslednjimu zlogu; pr. Ljubi Bo-ga iirvsa-ci-ga člo-ve-ka.
2.	Če stojite dve ali več ločljivih soglasnic med dvema glasnicama, se vzame samo poslednja soglasnica k naslednjimu zlogu; pr. brit-kó, nečimer-nost, priprav-nost.
3.	Neločljive soglasnice br, dl, dn, dr, gl, gn, gr, ki, kr, Ij, nj, pl, pn, pr, si, sp, st, ostanejo tudi v sredi besed skupej ; pr. sre-bro, živ-lje-nje, ste-gno, slo-ven-sko i. t. d.
4.	Dve glasnici porédama se ločite in storite zase zlog; pr. A-lo-a, Hi-ob, Jo-zu-a.
b3 V sostavljenih in izpeljanih besédah.
1.	Kakor je beseda sostavljena, tako se mora tudi razdeliti; pr. od-skočiti; rado-ved-nost; sedem-desét.
2.	Pred- in zazlogi v izpeljanih besédah so vsak za se zlogi; pr. Po-gledati, od-vzéti, raz-klati; po-bož-nost.
3.	Predzlogi s soglasnico na koncu, če po tém J sledi in po j še soglasnica pride, vzamejo j k sebi; pr. naj-dem, poj-dem.
4.	Zazlogi z glasnico na koncu vzamejo soglas-nico, kije pred njo, k sebi; pr. nevošlji-vost; zaniker-nost i. t. d.
Prepone.
§• 5.
En poln pomen govorjenja zna tako velik biti, de zasluži strok (Periode) imenovan biti, ker ima v sebi več stavkov In stavki več izrekov, kakor strok več zern zapopade, zerno pa ima v sebi kal in jedro. Za te izreke, stavke in stroke med seboj ločiti in prepenjati imamo sedem znaminj, ki kažejo stave v govorjenju, kadaj in kje imamo več ali menj v kakim stroku postati in se oddahniti.
Te znaminja imenujemo prepone, ker z njimi govor prepenjamo. Te prepone so:
1.	Rez (,). To prepono devamo med imena, priloge in glagole, kadar jih več zapored pride, de jih ločimo; pr. Postave, pokoršina, e-dinost, ljubčzin so potrebne, de v deželi mir, pokoj, sreča prebiva.
Rez tudi razpenja izreke; pr. Vsak ve, de ptice pod nebam letajo, ribe pa v vodi plavajo.
2.	Nadpičje (;) devljemo med dva stavka, kte-rih pomen se nasproti eden na druziga opéra in podpéra, ali pa ki sta si nasprotna; pr. pridno delati je prav dobro; to nam daje živež. Pridno delati je prav dobro; vun-der se ne smemo z délam pregnati.
3.	Dvapičje (:) stavimo za stavkam sicer končanim, pa tako, de še en stavek za njim pride, ki ga'razlaga in razjasni. Tudi ga stavimo pred besedami, ktere kdo drugi reče ali ko so v izgled postavljene; pr. Revnih ne smemo nikadar zasmehovati: kdo ve za se, de bo zmiram srečen? Ciceron piše: Sebi orješ, s^ebi vlačiš, sebi boš tudi žel. Star
pregovor je: kjer je veliko biti, je malo vziti.
4.	Pika (7) se stavi na koncu stavka in vselej, kadar je cel pomen govora dopolnjen ; pr. Laž je nar gei-ji reè.
5.	Prašaj (?) stoji na koncu vsaciga praviga prašanja; pr. Kaj delaš? Kaj je lepši ko čednost?
6.	Nadpićje (!) pomeni začudenje, ali zavpitje, ali ogovor; pr. O kako dobro je v starosti, kar sji sc mlad naučil! Stoj! Ljubi moj, poslušaj me!
7.	Me dm es tj e O sta dva krivca, ktera eden proti drugimu gledata. Med take devamo besede, kterim mesto damo v sredi med drugim govoram, in jih z njima oklepamo. Pervi krivec znamo imenovati predklep, drugiga zaklep, besede pa so medmestnjene, in oba znaminja vkup se imenujeta m e din e s tj e; pr. Učenik ga zapre (ravno prav se mu zgodi) ingaposti, ker je bil neposajen.
8.	Navod j e („) postavimo, kadar besede kakiga druziga ali pa cele stavke iz kakih bukev napeljemo^ pr. Stari pisavec, Plini po imé-nu, piše od človeka: „Vse stvari eniga „ploda žive med seboj mirno. Lev se ne „terga z levam, kača ne s kačo; celo „morske zverine se grizejo le s ptujimi „plodi; človeka pa dojde narvéci ne-„sreča po človeku.“
9.	Véz (- ali s) imamo, de z njo sostavljene beséde zaznamovamo, če imamo vzrok, jih ne z eno besedo pisati; pr. Keršansko-ka-toljška cerkev.
10.	Razdelje (-) zaznamova na koncu verste razdeljeno besedo.
11.	Prečje (—) stavimo, kadar'ali kako ime ali pa cele stavke izpustimo, v govoru nekoliko prejenjamo, kaj govora zamolčimo ali pa kaj nepričakovaniga povémo ; pr. O n j e učen, ali —; zlo bno j e zagrabil verv, je ste-
kel, življenja sit, v gojzd in se — ni obe sel.
12.	Odveržaj (’), s kterim zaznamovàmo, de smo kako èerko proč vergli; pr. jel’te, de se ne bote kisal’?
13.	Opomnica (/*) kaže opombo zunaj govora na posebnim mestu, navadno zdolej strane.
14.	Znaminje odstavka (§) se rabi posebno v šolskih bukvah, de se uk od druziga loči.
II. Pismostavje,
Predgovor.
Mnogokrat pridemo v priložnost, svoje misli drugim, ki dalječ od nas prebivajo, razodeti ali pa kaj v pismih shraniti, kar nam v mnozih okoljsta-vah tako ali drugače služi ali pa pomaga. Prijatel hi s prijatlam, starši z otroci i. t. d. radi kaj pokramljali, ta ali uni hi rad komu na skrivnim kaj povedal, svoje želje mu razodel, ga česar poprosil; gospodar mora poslu, kadar mu da slovo, pri-čevanjski list dati, kako se je pri njem v službi obnašal; treba mu je dostikrat'z gosposke kaj opraviti imeti, dolžne, ženitne ali druge pisma delati i. t. d. Malokdo je pa toliko izuren, de bi si mogel vselej sam pomagati; najeti mora koga, de mu to ali uno pismo naredi in — plačati mu je treba.
Saj nekoliko v tem ozčru pomagati, pridénem slovnici tudi nekoliko izgledov narpotrebniših pisem. Cele bukve bi se dale spisati in gotovo bi ne bile odveč, če bi se kdo tega dela lotil. Skusil bom sam po izgledu tako imenovanih Sekre-tčrjev kaj spisati, koj ko mi več časa za to o-starie. To kar tukaj slovnici pridenem, nej bo tačas za pokušnjo.
Spisavec.
A. Listi.
Na kaj je pri pisanji listov posebno paziti treba?
Listi, navadno pisma, niso nič druziga, kakor pogovori z osebami, ki niso pričejoče. Pa list še zavoljo tega ni samo izraz (Ausdruck} ustniga govora ; zakaj, desiravno mora list vse lastnosti ustniga govora imeti, kakoršne najdemo v govorih o-mikanili ljudi, je vunder treba; de izraze bolj iz-beremoj misli bolj vežemo in na vse okoljnosti pazimo. Kar zapišemo, ostane pisano; bolj pridno moramo tadaj na to gledati, kar ima ostati, kakor na to, kar le kratek čas terpi.
Ker je namen vsih listov, v tistiga, komur grejo, to, kar želimo, vtisniti, de mu misli, ktere mu hočemo razodeti, tako razložno in jasno pred dušo postavimo, de jih lahko ume, je treba pri so-stavljanju listov posebno paziti: 1. na razloznost,
2.	na ličnost, 3. na vljudnost in 4. na spodobnost. Ležeče nam mora biti, če ravno ne lč-po, vsaj tako pisati, de naše pisanje vsak lahko bere.
To je lastnost, ki rasložnost in umljivost zlo podpčra. Kolikrat se zgodi, de nerazlozno pisan list, ali pa le ena sama tako pisana beséda stori, de z listam nismo doségli, kar smo želeli. Če pa še posebno kak tak list kakimu hnenitnimu pišemo, znamo do v nevarnost priti, de lista ne bére. De razložno pišemo, je treba gledati, kakošnih besed in izrazov se poslužimo. Béséde, ktere so nepotrebne, nej se opustč, stavki ne smejo predolgi biti, se morajo dobro vezati, lahki biti in ne okorni. Ako v listu od raznih reči govorimo in tadaj ne more stavek iz druziga gibčno izvirati, začnemo vselej novo versto pisati, kadar od kake nove reči začnemo govoriti.
Druga lastnost listov je ličnost. Ta terja, de
se govor v listu po značaju (karakterju) in okolj-nostih osébe ravna, kteri se list piše. Treba je tadaj človekoznanstva; zakaj vsak človek ima kaka stran, od ktere si ga ložeje pridobimo ali prikupimo. Tudi mora govor v listu vselej dušnimu stanu osébe primerjen biti, v kterim se tisti čas znajde.
V listih je tudi še na vljudnost in spodobnost treba gledati. Z ničemur ne smemo človeka razžaliti, komur pišemo. To smo vsacimu kakor tudi sami sebi dolžni. Dobro je treba vselej prev-dariti razméro, v kteri stojimo k njemu, komur pišemo. Ako pišemo vikšim, svojim zapovednikam i. t. d., se moramo tako prostiga govora varovati, kakoršniga se v listih poslužimo, ktere svojim pri-jatlam pišemo. V vsili se mora spoštovanje in čislanje razodevati, ktero smo jim, bodi zakaj koli dolžni. Ako neznanim pišemo, moramo clo natanjč-ni biti. Dolžnost pa imamo, do nižejih, ko smo mi, ako jim pišemo, prijazni in vljudni biti. ' Pa tudi v tej réci ne smemo prenapéti biti, de se ne bo zdelo, de se slinimo in plazimo, ali pa, de se bravci ne bodo z nami norčevali. Spoštovanje do družili in do sebe pa žalimo, če prav gerčevo in zarobljeno kaj pišemo, če se ne prizadevamo lično in prav pisati. Kdor zarobljeno ali grobo piše, pokaže, de je neotesanec.
To velja od listov, kar njih notranjo napravo utiče. — List, ki ga komu pišemo, namestuje tisti— ga, ki ga piše. Mora tadaj list, ne samo znotraj, ampak tudi zvunaj tako podobo iméti, de se ga ni treba sramovati.
Kakošen mora tadaj list v tem ozéru biti?
Nar pervo je treba tanciga, beliga papirja, skozi kteriga tinta ne vdarja. Pisan mora biti snažno in tako, de ga vsak lahko bere; madežev, popravkov ne sme kar nič v njem biti. Cerke, ki grejo v eno besedo, morajo biti dobro zvezane; med posameznimi besedami in čerkami je treba dovolj prostora; predrobno se ne sme pisati, tinta mora biti dovolj cerna, in vse se nej opusti, kar pisanje gerdi in pači.
Nikoli ne smemo pozabiti, dan, mesec, leto in kraj zapisati, v kterim pišemo. To se/ postavi zgo-rej na desno ali pa na koncu na levo. Dva persta pod robam se dene naslov (titel) osebe, kteri pišemo in ravno toliko pod naslovam se začne list. Na sklepu lista se pusti med poslednjo versto in sklepnim naslovam za eno versto prostora in potem pride zdolej na levo podpis. Ako oseba, kteri pišemo, ne ve, kdo in kaj smo, postavimo pod svoje imé tudi še svoj stan.
Pripisi (PostskriptiJ se smejo samo takrat narediti, kadar kdo kaj posebniga zvé in v listi povedati hoče, ki je bil list že sklenjen. Tudi v tacili listih smejo biti, ki jih pišemo, kadar se nam zlo zlo mudi.
Liste prijatlam in osebam imenitniga stami moramo vselej sami pisati, se ve de, če znamo in sicer nismo zaderžani. V opravilnih listih se smemo pa roke kakiga druziga vselej poslužiti.
Zlagajo se listi razno.
Napisi se morajo vselej natanjko in razložno delati. Postavi se pa v napis imé, p rim e k in stan osébe, kteri pišemo. Če pošljemo list v kak menj znan Kraj, je dobro zavoljo veči gotovosti bližnjo pošto pristaviti; če je pa več krajev ali mést ena-ciga imena, se mora dežela ali pa réka tudi pristaviti. Kadar gre pa pismo v kako veči mèsto, se morajo mèsto, predmestje, ulice, hiša in hišna številka povedati.
Če list frankiramo, postavimo zdolej na levi pod napisam besedo franko. Frankiramo pa vse liste, ktere iz spodobnosti pišemo. Pr.
Iz Ljubljane.
Gospodu
Jerneju Kralju, kolarju v
Se odda na Grabnu pri zlatimu rogu h. Nr. 36 v drugim nadstropju.
Franko.
Gradcu.
Ce pošljemo denarje v listu po pošti, sc mora število denarjev posebej in skupno v napisu postaviti; naredi se tak napis tako le:
Iz Gorice.
Gospodu
J ur ju Travnu, slovéèimu zlatarju
v
Se odda v njegovi lastni hiši v starim mestu h. Nr. 45.
Terstu.
250 gld. v bankovcih :
2 bank. po 100 gld.
5 « » 10 »
Skup, kot gori 250 gld.
Razun tega je pri tacili listih še ukazano, če grejo po pošti2 zadej, kjer so pečati, imé, stan in prebivalise tistiga postaviti, ki list posije, de je mogoče, list mu nazaj poslati, če bi se človek, komur grč, ne našel.
To se stori tudi pri rekomandiranih listih. Listi, v kterih pošljemo denarje ali denarje pomeni-joče pisma, se morajo odperte na pošto prinesti, de se poštni vradnik'prepriča, deje toliko denarjev v listu, kolikor jih je zvunaj zapisanih. Razun tega se prinese tudi vosek in pečatnik sabo.
Listi in druge reči, ki se popotnikam po pošti pošljejo, se naravnajo na kakiga znaniga kupca; nar navadniši pa zapišemo pod napis poste restante, t. j. ostane na pošti, kjer ga potem iše, komur grč.
Pečatijo se listi z voskam ali pa z oblati. Ne sme se predebčlo voska napacati, ker se tako listi rajši odpečatijo, ker vosek ali odskoči ali pa se od-kruši.
Dobro je svoj pečatnik s čerkami imčna imeti; iti pa svetovati, s ptujim pečatnikam ali clo z denarjem pečatiti.
Na nadpisih (titulaturahj je veliko ležeče; dali jih bomo na koncu slovnice. Pri nadpisih v listih in pri napisih zvunaj moramo natanjčni biti,
in nikomur se ne sme več časti skazovati, kakor kar mu je grč, (sicer bi nas imenovali prilizovavce), in nikomur menj (ker bi se tako neotesance pokazali.)
Zglédi listov.
a) Listi, v kterih koga česar prosimo, ne sinejo biti ne prepriiiznjeni ne prederzni.
Zgledi:
Nekdo prosi denarjev na posodo.
v i
Častiti gospod!
Ravno zdaj sim se majhne kupčije lotil. De se pa bolj popolnama vstanovim, potrebujem kakih 300 goldinarjev na posodo za eno leto, brez kterih svojiga namena, ki mi veliko dobička obeta, ne zamorem doseči. Prederznem se tadaj, Vas poprašati, ali mi morete s toliko denarji pomožni biti? — Toliko prijaznosti ste mi že skazali, de sini prepričan, de mi bote tudi zdaj pomagali, in moje zaupanje do Vas je tako velik», de raj Vas poprosim, kakor de bi komu druzimu dolžnik bil. Pa ne mislite si, de hočem Vašo blagoserčno po-strežnost v samopašne namene obračati, temuč prepričani bodite, de se Vaše dobrotljivosti iz čistiga namena poslužim, ker veste, de še nikoli nisim denarjev nemarno si sposojeval, ampak de sim jih vedno v dobro obračal. Prav zlo bi mi hasnilo, če bi imenovano število vsaj v šterih tednih prejel in s tem posojenjem zedinjene pogodbe zvedil. Vedno pa ostanem
Vaš
hvaležni prijatel J. J.
Dolinik prosi, še nekaj časa poterpčti.
Blagorodni gospod!
Dolžno pismo imate od mene, v kterim sim se zavezal, Vam konec tega mesca svoj dolg plačati. Ker sim pa ravno zdaj kupčijo naredil, ki se mi prav dobra zdi, sim prišel zavoljo dolžniga lista v nekako tes-
nobo, ker bi mogel novih denarjev si sposoditi, Vam dolg plačati. Prosim Vas tadaj, dobrotljivi gospod! še kakih šest tednov poterpéti. Do tistihmal bom že kup-ljeniga blaga toliko prodal, de mi bo lahko, dolžno pismo rešiti. Ker sim prepričan, de v moje besede véro stavite, ponovim svojo prošnjo. Še to tudi prosim, mi knialo odgovoriti in Vam zagotovim svoje spoštovanje in čislanje
(Podpis.)
Ubog oče prosi fajmoštra, otroke brez plačevanja v šola vzeti.
v
Častitljivi gospod fajmošter!
Ker me je nesreča že tolikrat zadela, de nisim v stanu, svoje otroke v šolo pošiljati in šolski denar zanje plačevati, me ta žalostni stan k prošnji prisili : Častitljivi gospod fajmošter nej bi mojo prošnjo milostljivo uslišali in kadar bo mogoče, moja dva sina brez plačevanja v šolo vzéli. Častitljivi gospod, ki so znan dobrotnik mladosti, ki v svoji fari milostivo in polni ljubezni ubogim soseske pomoč dajo in vse dobro po moči podperajo, bodo tim bolj prošnjo očeta uslišali, ki bi z svojih sinov rad koristne in verle može zredil. Svesto upam, de mi bodo to prošnjo spolnili in ostanem z resničnim spoštovanjem i. t. d.
(Podpis.)
B. Zahvalni listi.
Pri teh listih je potrebno, de neodlašamo predolgo, zahvaliti se za prejete dobrote ali postrežbe. Tudi mora pri obljubah nasprotnik postrežb in prijaznih del zlo paziti, de česar ne obljubimo, kar bi nas težko stalo ali nam nemogoče bilo, spolniti, in de tudi ta, komur se zahvalimo, misliti ne začne, de ga imamo za samo-pridniga.
Z g 1 e el i.
Za posojene denarje.
Častiti gospod!
Ker ste mi mojo prošnjo zastran posodbe denarjev tako urno spolnili, ste me skerbi rešili, ki je mojimu sercu velik nepokoj delala. Njih človekoljubnost mi je mogoče storila, svoje opravke, ktere bi bil mogel sicer po nesreči, ktera me je zadela in ktera Vam je znana, še dalje prideržati in z božjo pomočjo si spet pomagati. Sklenite iz tega, de pač dobro spoznam, kako veliko hvaležnost sim jim dolžan in de bom vsake priložnosti se poprijel, Vam to hvaležnost, kadarkoli bo mogoče, v djanju pokazati; gotovo pa se bom prizadeval, to storiti, kakor koli mi bo mogoče. Ker še obljubo ponovim, de bom posojene denarje o obljubljenim času gotovo vernil, ostanem i. t. d.
(Podpis.)
Kupcu za poslano blago.
Mnogo spoštovani gospod!
Blago , za ktero sim se Vam priporočil, sim po včerajšni pošti res prejel, in sim Vam zlo hvaležen, de so moje želje tako ročno spolnili, ker mi je bilo zlo ležeče, jih kmalo prejeti. Zdaj je namen, v kteriga sim blago potreboval, popolnama dosežen. Res skorej ne-vém, s čim bi Vam to postrežnost povernil, ker ste mi še vsako mojih prošinj spolnili. Ničesar tadaj bolj ne želim , kakor de bi kmalo priložnost imel, Vam ravno tako postrežen biti. Ali imate kake naročila v našim kraju? Prepustite mi skerb, jih Vam opraviti, in verujte mi, de bom z velikim veseljem in v Vaš prid vse rad storil i. t. d.
(Podpis.)
Ztahvala za priporočbo.
Blagorodni gospod!
De ima priporočba pošteniga moža gotovo dobre nasledke, sim se ravnokar v svoje serčno veselje prepričal, ker se je moja goreča želja, ktero sim Vam,
blagorodni gospod ! razodeti se prederznil, tako urno spolnila, in nobene veči skerbi zdaj nimam, kakor Vam za Vašo dobroto se zahvaliti.
Po Vaši dobrotljivosti mi je zdaj mogoče; si svoj prihodnji stan zboljšati, in to bi Vam vtegnilo porok biti, de sim Vam vedno hvaležnost dolžan, kakor tudi, j de se bom vedno prizadeval, Vaše zaupanje si zaslužiti, s kterim ste me že tolikrat počastili. Zapovedujte, blagorodni gospod, sicer z menoj, kakor s pokornim služabnikam, kteriga se podpišem
(Podpis.)
C. Vošilu sreće.
De se vošila sreče tako, kakor se gre, pišejo, je treba osebe, kterim kdo piše, dobro poznati, de se mu v vosity pové, kar mu je nar bolj prijetno. Tako se stori list osebi, kteri pišemo, bolj prijeten, in s tem se stori, de se mu sreča bolj ljuba zdi. Posebno pa ne srne pisavec pozabiti, tezkost opomniti, s kterimi je treba za srečo ali za basen se boriti; tode sreče ni treba preveč povzdigovati in je ne preveč poniževati. Prijatli in žlahtniki nej vse tako razjasnujejo, kakor je res. V vsim pa je treba pomisliti, de se mora vse tako pisati, de se nikomur žal ne stori. Te pisma morajo sploh seréno pisane biti.
Izgledi.
Sin vosi srečo očetu ali materi za novo leto.
Ljubi oče (ljuba mati!)
Nikogar ni na svetu, komur bi bil več spoštovanja dolžan, kakor Vam. Za svojo pervo in nar veči dolžnost spoznam tadaj to, de Vam svoje spoštovanje in svojo hvaležnost za Vašo ljubezin pokažem. Nej Vam bo tadaj današnji dan goreča hvala za vse, kar ste mi pretečeno leto skazali, in obljubim Vam, de nič druziga ne želim, kakor de zdravi ostanete. Neprenehama bom Boga prosil, de mi Vaše drago življenje ohrani, de me
še dalje vodite po gladki stezi življenja, in upam, de Vas bom potlej bolj in bolj prepričal, kako se vedno bolj prizadeva, se Vaše ljubezni vredniga storiti
Vaš
(Podpis.)
Hči vosi očetu ali materi srečo za novo leto.
Preljubi oče! (mati!)
Zopet je eno leto se v morje večnosti vtopilo, pa, hvala Bogu! za Vas je srečno preteklo in ravno tako se je novo začelo. Bog daj, de bi se v svojim teku za Vas tako prijazno obnašalo, kakor se je pretečeno, v kterim Vam je sreča marsiktero lepo cvetlico v roko podala. Ako Vam je pa osoda kaj žaliga to leto naklonila, o nej se ogne Vaše častitljive glave, meni pa, ki vse rad terpim za Vas, nej bo sreča dana, viditi, de dnevi Vašiga življenja jasno in mirno teko. To je, kar Vam Vaš sin (Vaša hči), ki Vas iz serca ljubi, voši in ki se bo vselej prizadeval (prizadevala), z lepim in pobožnim obnašanjem Vašo ljubezni zaslužiti, ktera mu (ji) je tukaj na zemlji nar veči bogastvo.
(Podpis.)
Odgovor na eno ali drugo vošilo.
Ljubi otrok!
Tvoje hvaležno in otroško vošilo me je zlo razveselilo. Zahvalim se ti in tudi vošim, de bi bilo tudi za Tebe to leto tako srečno, in bo tudi, če boš po poti čednost hodil (hodila), ktero sim Ti zaznamoval. Boj se vedno Boga, de se ti ni treba nikogar druziga bati; spolnuj natanko svojo dolžnost in bodi si svest, de se Ti bo v^dno dobro godilo, in de boš samo tako svojim staršem veselje delal, kteriga boš tudi Ti sam (sama) deležen (deležna).
(Podpis.)
Kakimu dobrotniku za god.
Milostljivi gospod!
Vnet od hvaležnosti in spoštovanja se primem danas priložnosti, Vam po spodobnosti srečo vošiti. Zastonj bi poskušal, Vam z besedami to povedati, česar je moje serce polno. Milostljivi gospod ste z prijaznostjo do mene in z milim uslišanjem prošenj mojiga o-četa v meni spoštovanje do Vas vneli in z vso mogočo pomočjo ste ubogo, pa pošteno familio k hvaležnosti do Vas zavezali; in ker sim tudi jez te familie, bote v malih pa veliko izgovorečih besedah: „Bog Vas ohrani in varuj !‘‘ vse našli rečeno, kar dolžnost, in — smem tudi reči — otroška vdanost v sebi zapo-pade. Zavoljo tega sim tudi več kot prepričan, de bo moje vošilo kot resnično od Vas spoznano.
Ko še prosim, mi tudi v prihodnje svojo blagovolj-nost ohraniti, ostanem z vsim čisljanem in spoštovanjem
(Podpis.)
* Prijatlu po prestani hudi bolezni.
Dragi prijatel!
Velika žalost me je obšla, ko sim Tvoj poslednji 'list prejel in s težkim sercam sim ga odpečatil; zakaj bal sim se, de se je Tvoja bolezin pohujšala. Pa kako sim se razveselil, zvedsi, de si popolnamo ozdravel in de se boš v nekih dnevih zopet svojih opravkov mogel lotiti. Sprejmi prijazno to moje vošilo k sreči in veseli se zopet življenja , ktero Ti je Bog tako čudno ohranil. Dan, v kterim sim to Tvoje pisanje prejel, mi je bil dan radosti in veselja; zakaj prijatla mi je zopet nazaj dal, kteriga sim že skorej zgubljeniga menil. Zdej Te pa prosim varovati se, in svojiga življenja ne s prevelikim trudenjem in prizadevanjem v nevarnost postavljati, z novo boleznijo svoji familii in svojim prijatlam novo žalost in skerb storiti. Tim bolj se mi ta opominj potreben zdi, ker vem, koliko veselja Ti je Tvoja ne-vtrudljiva pridnost vedno delala; zdaj pa je treba, de se berzdaš, de Tvoji ljubi zavoljo Tvoje prezgodnje smerti ne bodo prevelike zgube imeli. Ker sim prepri-
čan, de Ti je to moje vošilo prijetno, se nadjam, de boš po mojim spominja živel; in tako hrepenim po uri, ko Te bom mogel zopet na svoje serce pritisniti
Tvoj
(Podpis.)
D. Pomilovavni in tolažni listi.
Pri tacih pismih je treba, tako reči, v stau tistiga postaviti se, komur je tolažbe treba, in si njegovo žalost prav pred oci' postaviti, s kratkimi besedami: serce mora biti vneto, de se sočutenje ne zdi hlinjeno in torej brez moči ne ostane. Ker je pa med tistim, ki terpi, in med unim, ki si njegov stan samo pred dušo postavi, velik razloček, se mora poslednji svojiga mirniga serca poslužiti, in pervimu s tolaženjem pomagati. Tolaženje je pa razno, in če hočemo z njim svoj namen doseči, moramo na osebo gledati, ktero imamo potolažiti. Beseda v teh pismih mora biti resna in slovesna.
Izgledi.
Žlahtniku, ki je svojiga sina zgubil.
Ljubi stric!
Dalječ od mene je volja, Vam Vaše solze vstaviti, ki jih po svojim sinu jokate, ker so narveči hladilo v bolečini in na grob tako dobriga sina, ki je bil očetove ljubezni ves vreden. Pa zlo se vdeležujem Vaše žalost; zakaj rajnci je bil moj žlahtnik, in še več, moj prijatel. Objokujem v njem pošteniga, v kteriga družbi sim vso svojo srečo imel. Mislim tadaj, de imam pravico, Vam, dragi stric, blagovoljno svetovati, od časa poiajšanje bolečin pričakovati. S tem pa nečem reči, de imate svojiga sina pozabiti; nikdar ne, temuč posvečujte mu solze, ktere zasluži; pa dobro storite, če svoji brhkosti mejo stavite, ker Vaši še živeči otroci še očetove moči taka zlo potrebujejo. Nej moje besede Vašimu žalostnimu sercu dobro denejo, de Vas z njimi prepričam, de sim
(Podpis.)
10*
Otrok svojimu očetu (ali svoji materij o bolezni svojiga očeta (ali svoje matere.)
Preljubi oče (ali preljuba mati) !
List, ki mi je naznanil, de so moja mati (ali moj oče) bolni, je mojiinu sercu veliko žalost storil. Ljuba mati (ali ljubi oče) so bolni! — Vaša dobrotljivost mi skriva njih bolezin. Pa kakor je list pisan, spoznam, de njih serce nima pokoja, de tarnajo. Prosim Vas zavoljo ljubezni, ktero ste mi tolikrat skazali, pišite mi berž ko bcrž, ali smem upati ali bati se. Ne pustite me v negotovosti, ne prikrivajte mi nič; zakaj v tej reči mi je na vsim ležeče. Ako je Vaš drugi list ravno tako negotov, kakor ta, na kteriga Vam ravno odgovarjam, zapustim vse in hitim k Vam, k postelji preljube matere (preljubiga očeta) delim vso skerb z Vami; pošljem svoje molitve za zdravje drage žene in matere (draziga moža in očeta) v nebesa in Bog bo naše brit-kosti vidil, naše hrepenjenje uslišal, in Vam ljubo ženo (Ijubiga moža), meni pa preljubo mater (preljubiga o-četa) ohranil. O pišite mi kmalo; poln nepokoja pričakujem drugo pisanje —: pišite mi vsaki dan, in če bi mi tudi le par besedic pisali, bodo dovolj mojimu sercu ; pa pišite mi resnico, de v nar hujšim prigodku — kteriga nej nas Bog obvarje — če ravno ne pomagati, saj tolažiti zamorem.
(Podpis.)
Možu, kterimu je žena umerla.
Dragi prijalel!
Z veliko žalostjo sim smert Tvoje ljube žene zve-dil, ktere nisim samo jes dobre žene spoštoval, ampak vsak, kteri je imel srečo, jo poznati, in komej je treba opomniti mi, de je ta Tvoja zguba neizrečeno velika. Nikar ne misli, de je namen mojiga pisanja, Ti povedati, de ne žaluj po rajnci, po posvariti Te hočem, neskončno britkost krotiti, ki Ti zdaj serce napolnuje. Ti ki si poln serčnosti in zaupanja v Boga, se boš upokojil, ako pomisliš, de je zdaj vsa srečna v kraju, ki ga je Bog bogaboječim obljubil, in de Te tam v ljubezni pričakuje, sprejeti Te, kadar Tvoja ura odbije. To — in ker si
že v marsikteri nesreči serčnost pokazal, bo dovolj, Tvojo žalost olajšati, de Ti Tvojiga draziga serca ne objeda, ktero si svojim otročičem ohraniti dolžen, kteri bi bili, če bi Te žalost umorila, sirotice in v nježni mladosti kakor med ptuje ljudi sunjeni. Pomisli, de so draga zastava ljubezni, ktero Ti je rajnka ljuba zapustila, de tudi njo namestuješ in posebno tako njeni spo-minj častiš. Nej Ti ta moj opominj kaj velja; sej Ti dam v teh besedah kaj tolažbe in Te prepričam, de sim neprenehama
(Podpis.)
E.	Razne očitanja.
Ako ima kdo komu kaj očitati, mora pred vsim prevdariti, koliko je občutljiv, komur očita. Ako je vzrok, zavoljo kteriga mu očitamo majhen, se mora očitanje z rahlimi besedami storiti. Ako se, pa res iznemar pušene ali razžaljene mislimo se mora tudi očitanje potem ravnati, samo premisliti je treba popred, ali je človek, kterimu imamo očitati, nam podložen ali ne. Ako nam je podložen, smemo ojstrejši biti; ako pa ni, moramo tudi na razstavo misliti, ki nas od njega loči. Vsakdar se moramo pa gerdih in zaničljivih besed varovati,
Zgledi.
Prijatlu, ki nam dolgo ne piše.
Ljubi prijate!!
Kako ti je mogoče, mi toliko časa nič ne od sebe vediti dati? Nepokojin bi bil zavoljo tega, če bi bil samo kter Tvojih znancov, ki Te je le malokadaj vidil; če se pa nanje prijazne družbe veselih ur, ki sva jih skup preživela, posebno pa serčniga zagotovljenja večniga prijatelstva spomnim, se mi milo stori, de s svojim molčanjem tako mlačno z mano ravnaš. Sej se vunder ničesar ne vem kriviga, zavoljo česar bi se bil Tvojiga prijatelstva aevredniga storil; Tebe pa imam še vedno v
svojim sercu, kakor takrat, ko sim bil v Tvoji družbi. Na čim mi je tadaj bolj ležeče, kakor zvediti, kako se imaš, in — odpusti mi to vprašanje, pa dolgo molčanje mi ga iz serca posili — ali si še moj prijatel, kakor nekadaj? — — Osrami dvomljivca z berznim odgovo-ram; in če bi bil tudi zamogel pozabiti me, jez Te ne bom nikolj, temuč Tvojo zgubo bom objokoval po njeni velikosti. Pa obvaroval me boš teh solz
(Podpis.)
Oče svojimu sinu, ki po svojim odhodu še nič ni pisal.
Preljubi sin!
Tri mesce je že, kar si očetovo hišo zapustil, pa ne vem, ali si srečen prišel tje, kamor si bil namenjen ali ne, ali kaj se Ti je sicer primerilo. To dela meni, Tvoji materi, bratam in sestram nepokoj; in ker veš, kako zlo Te vsi ljubimo, bi nas vunder ne smel toliko časa v nevednosti pustiti. Nečem misliti, de si iz nemarnosti svojo dolžnost spolniti opustil in nam iz lahko-mišeljnosti žalost delaš. Nadjam se tadaj pred ko pred pisanja od Tebe, ki me vsih dvomb reši. Upam, de se boš znal izgovoriti in de ne boš skušal, me z mlačnimi izgovori odpraviti. Sicer pa bodi prepričan, de sim i. t. d.
(Podpis.)
Očitanje zavoljo opravljanja.
Pošljem Vam ta list brez nadpisa in njegov zapo-padek Vas bo kmalo prepričal, de navadniga nadpisa ne zaslužite. Opomniti moram pa ob enim, de ni nikoli moja navada, ljudi Vaše verste s pravim imenam imenovati. Povem Vam tadaj kar kratko, zakaj Vam te verstice pišem. Opravljali ste me namreč pri mojimu sosedu Orehovcu iz prav gerdiga namena, in če Vam bi bilo mogoče, namen doseči, bi me ne bili samo ob moje dobro ime pripravili, ampak tudi ob upanje boljšiga pri-hodnjiga življenja bi me bili djali. Moj sosed je pa kmalo previdil Vaše misli, in tako sim ostal opravičen pred njim, Vi pa v svoji pravi podobi. De se Vam ni po Vaši volji izšlo, nej Vam je to za Vašo hudobijo
ibi
nekaj res zaslužene kazni (_štrafe); vsa teža kazni Vas bo pa zadela v prepovedi Orehovcovi, se še kadaj pred njega pokazati — kar Vam po njegovim naročenju povem. Zadnjič Vam imam še vošiti, de nej Vas Bog poboljša.
(Podpis.)
Rokodelcu zavoljo slabo storjeniga dela.
Ljubi mojster!
Z nevoljo sim zagledal, ko ste mi naročeno delo poslali, de nisim tako postrežen, kakor sim od Vas po pravici pričakovati mogel. Reči, ktere sle mi naredili, so vse iz slabši priprave, kakor sim Vam zgled poslal, in kar delo samo utiče, je tako nemarno izdélano, de nihče ne more misliti, de je to delo Vaših rok.
Pošljem Vam tadaj vse nazaj, ker ni za mojo rabo, in pričakujem berž ko berž od Vas blagó in delo po volji, in to upam toliko svestejši, ker Vam sicer nič več delati ne bom dal, ki sim Vam vselej, koj po odrajtanim delu, brez vterganja plačal. Po tem se bote, kar mene utiče, prihodnjič ravnati vedili.
(Podpis.)
F.	Izgovori.
Pri izgovorih prepričamo, ali de se obdol-ženiga pregrešenja ne zavemo, in tukaj smemo bolj svobodno (frej) govoriti; ali pa svoje pregrešenje spoznamo in prosimo za zamero. Pa, desiravno moramo tukaj nekako bolj boječe pisati, se vunder nesmemo preveč priliznjeno zavreči. Očitanje z očitanjem povraćati, stori malokadaj dobro; zakaj to vzrokuje vzajemme brhkosti; zavoljo tega je bolje, nezasluženo očitanje razjasniti, pa žaljivnih besed se moramo varovati.
Zg lèdi.
v Če smo komu krivico storili.
Častiti Gospod!
Moje ne priraišljenje me zdaj prisili, de Vam meram spoznati, de se Vam je po meni krivica zgodila. Zavoljo tega Vas prosim za zamero, in prosim Vas tim rajši, ker se je zdaj skazalo, de ste moj prijatel. Pri-zadjati si hočem, svojo krivico po mogočosti poravnati. Tisti, ki je zdražbo med nama storil, je pokaran (ètra-fan) in mislim, de mu je v tem dovolj svaritve, in de se prihodnje ne bo več tako gerdiga djanja krivičriiga storil, ker bo spoznal, de tako prizadetje nič ne pomaga. Se enkrat Vas za zamero prosim, in upam, de je med nama vse poravnano. Nadjam se tadaj, de me svo-jiga prijateljstva zopet vredniga spoznate, ki sim
(Podpis.)
Če komii zapadenih obrest (interesov) nismo plačali.
Visoke časti vredni gospod !
Vase dobrotljivo opomnjenje, zapadene obresti plačati, me je zlo osramotelo; ker me je dolžnosti opomnilo, ki mi je zlo pri sercu. Tode tolažba mi je, de bi bil že obresti poplačal, ako bi mi bilo mogoče. Znano Vam je pa, de mi je poslednja povodenj veliko škode storila, posebno pa sim mogel svojo hišo popraviti, ktero sim mogel na tisti strani, od ktere so valovi nar močneje priderli, zopet od tal zidati. To mi je mošnjico po-polnama na suho djalo. Res je, de bi Vas bil mogel za odlog prositi; pa tudi zavoljo tega mi ne botc zamerili, če Vam odkritoserčno povem, de je občna nesreča, ki je našo vas zadela, zmešnjavo tako veliko storila, de nihče ni vedel več, kje se ga glava derži. Prosim Vas tadaj za zamero, de sim se dal tako opomniti, in prosim Vas še štiri tedne odloga. V tem času Vam bom gotovo svoje obresti plačal. Tudi sim voljan, škodo, ktero imate zavoljo tega zapoznjenja, poverniti. Prihodnje Vam bom gotovo o svojim času plačal in o-stanem s hvaležnim sercam	(Podpis.)
Nekdo se izgovarja, de ne more 'posojenih denarjev verniti.
Dobrotljivi gospod!
Trepetaje vzamem però v roko, Vam povedati, de mi ni mogoče, denarje, ktere ste mi posodili in kteri so na pervim mesta na moje premoženje intabulirani, zdaj verniti, desiravno je čas že pretekel. Kakor mi tadaj težko dene, de se Vam morde zanikern plačnik zdim, tako me tudi zlo scerbi, de se zamorete zdaj pravice poslužiti , moje premoženje prodati pustiti, de k svojima denarja pridete.
Prisiljen sim tadaj, Vas za odlog prositi, ali pa, če Vam to ne more všeč bitij mi vsaj privoliti, Vam po času plačevati. Ker veste, de sim Vam obresti vselej o pravim času plačeval, in tudi moje nezgode poznate, ki so me v mojim gospodarstvu zadele, smem po svojih mislih upati, de ne bote terdoserčno z mano ravnali.
V tem je moj izgovor in moja prošnja tudi, in Vi, ki imate tudi sami družino, bote lahko spoznali, de bi mene in mojo družino v nič pripravili, ako bi moje prošnje ne uslišali. Vpokojite tadaj serce pošteniga moža z milostivimi besedami, in verjemite mi, de bo vse dni življenja hvaležno serce Vašiga
(Podpis.)
G.	Priporočila.
Čenaprosivne ali priporočivne liste odgovarjamo, se zamore zgoditi, ali de prošnjo dovolimo ali pa ne. Ako jo dovolimo, se mora beseda, kakor vselej, po osebi ravnati, kteri pišemo. Če pa prošnjo overžemo, se ravna beseda bo okoljstavah. Izgovarjamo se pri tem z nemogočostjo, prošnjo spolniti, ali pa povemo, zakaj je ne moremo spolniti. Ako je bila prošnja pohlevna, bodi tudi odgovor tak; ako je pa razžaljiva ali nesramna, je prav, de jo ojstro overžemo, nej pride od kodar hoče.
Zgledi.
Kmet priporoči eniga svojih sinov svojimu bratu v\mestu, de na-nj pazi.
Ljubi brat!
S tem listam Ti pošljem svojiga sina I., kteriga hočem v šolo dati, ker so naš častitljivi gospod fajmo-šter vidilj, de ima dobro glavo. Zdaj bi ga pa rad dobro shranil in ne imel bi rad, de bi se njegovo lepo zaderžanje, h ktcrimu sim ga zinirej skerbno napeljeval, spridilo. Mislim, de ga ne morem boljšim rokam izročiti, kakor Tvojim. Bodi tadaj tako dober in vzemi ga v svojo hišo, skerbi za njegovo podučenje in sploh za vse, česar je mladimu človeku v mestu treba. Skazi mi od časa do časa stroške, ki Ti jih bo vzrokoval; brez odloga Ti jih bom koj pobotal. Prosim Te še, pazi dobro na-nj, de se namreč dobro uči, v hudobne tovaršije ne zahaja, se ne razujzda, in meni, svojimu starimu o-četu, ki si hoče z njim kaj časti pridobiti, morde sramote ne dela. Priporočim ga vsiga Tvoji modri skerb-nosti in bi se po tečnih nasledkih te skerbnosti rad vedno imenoval i. t. d.
(Podpis.)
Kupcu se streže (komij priporoči.
v
Častiti gospod!
Z današnjo pošto je šel nek Janez Rožanc v Vaše mesto, tam si službo poiskat; včeraj pa me je prosil priporočenja k Vam, ker mu je dobro znano, de imava dosti eden z drugim opraviti. Ker mi velik opravek ni časa pripustil, mu njegovo prošnjo koj spolniti, hitim, to priporočivno pisanje kar s pošto poslati.
Ne morete bolj zaupniga, zvestiga in strežeta z lepšim zaderžanjem dobiti, kakor je ta Janez Rožanc. Bil je, kakor njegovo pismo priča, pri velikim tergovcu Peregrino Rodiču celih sedem let v službi, in zapustil je po lastni prošnji to službo, ker ga mika, po svetu popotovati in se še bolj omikati. Ce ravno ni upati, de bo pri Vas dolgo v službi , je vunder gotovo,
de bote ta čas dovoljni ž njim. Zgoditi se zna še tudi, de svoj namen premeni' in pri Vas ostane. V to bi Vam pa srečo vošil, ker so tako zvesti in pošteni služabniki zdaj redki.
Ker se za mladiga moža poroka ponudim, Vas prosim , mojiga priporočenca v svojo imenitno hišo vzeti, če še morebiti nimate v svojo dovoljnost dosti služabnikov; in zagotovim Vas tudi, de Vam z njim zastavo svojiga prijatelstva dam. Čas bo kmalo pokazal, de sim resnico govoril, in morde bote potem tako srečni, mu želje k popotovanju odvzeti in ga pri sebi obderžati.
Upam, de sim Vam s tem prijatelski nasvèt dal, in ker tudi še naznanim, de me bo veselilo, če Vam bo ta nasvèt všeč, sim i. t. d.
(Podpis.)
E Povabilni listi.
Kar povabilne liste utiče, se morajo po stanu osebe ravnati, ktero kam povabimo. Ker take liste navadno znancam in prijatlam pišemo, ni treba druziga tukaj opomniti, kakor de morajo čutljeji serca nam besede dajati.
Zgledi.
Brat povabi sestro, ker oče vedno huje bolehajo.
Preljuba sestra!
Pričakujemo sicer že dolgo vsi, nar bolj pa žele stari oče, ki vedno slabejši prihajaje in hirajo, Te zopet viditi. Morde je zadnjikrat, de svojo ljubo hčerko objamem; čutim, de ne bom dolgo na zemlji! tako govore in pričakujmo s sercam polnim hrepenjenja Tvo-jiga prihoda. Mislim tadaj, de boš kakor ljubijoč otrok svoj prihod pospešila, in to tim gotovši, ker Te zagotovim, de bo to veselje drago življenje našiga stariga očeta gotovo podaljšalo. De bo to veselje še veči, skusi tudi svojiga moža na pot spraviti, ki Te bo gotovo spremil, če mu le opravki pripuste. Gotovo pa pripelji svoje ljube otročiče; zakaj pri pogledu svojih vnukov bo star-
ček vse pozabil in serce mu bo krepkeje bilo, in to zavoljo tega, ker svoje otroke v očetovim duhu rediš. Otročičkam pa pot ne bo škodovala, ker je kratka in netežavna, ker gre po ravnim in je prijeten letni čas. Tvojiga kmalniga prihoda se nadjaje sim z ljubeznijo i. t. d.	(Podpis.}
Povabilo k •pogovoru.
Dragi prijatel!
Desiravno sim že dolgo želel, s Tabo zastran reči nekoliko pokramljati, na kteri je nama obema veliko ležeče, vunder nisim mogel tega namena doseči, ker sva bila vedno med družbo, kteri najine skrivnosti vediti ni treba. Tudi bi Te bil že rad obiskal; ker Ti pa Tvoje opravila ne pripuste, svoje ljudi zapustiti, Te prosim, se danas popoldne k meni za nekaj časa potruditi. Mislim, de Ti ne bo žal, to storiti i. t. d.
(Podpis.}
I. Razni prijatelski listi,
ki ne grejo med že opravljene liste.
Sin piše svojim starsem po ločitvi od njih.
Preljubi starši !
Zdaj še le, ko sim dalječ od Vas, se spomnim zla-tiga časa, ki sim ga pri Vas preživel, in neprenehama mislim na uro, v kteri sim od Vas slovo vzel. Zavoljo ločitve, od Vas išem le v tem svojo tolažbo, de Vaše uke in opominje netrudama spolnujem, in kadar nazaj pridem, bote vidili, de sim se Vaše skerbnosti in ljubezni se bolj vredniga storil. Prosim Va$ mi prav pogo-stama pisati ; zakaj prepričani znate biti, de so mi Vaši listi dragi dragi, že zavoljo tega, ker so mi priče Vaše ljubezni in skerbi za mene, posebno pa, ker mi toliko ukov prinesejo. Kadar jih preberem, mislim, de sim pri Vas, mislim de Vaš glas slišim, in to me spodbada, po Vašim izgledu živeti. Verjemite mi, de se bom vedno Vas spominjal in Boga prosil, de Vam
vedno Vase vošila spolni. Bog Vas obvari, ljubi starši, in ljubite svojiga i. t. d.
(Podpis.)
Odgovor na hvalo.
Dragi prijatel!
S svojim hvaljenjem v poslednjim listu ste me res osramotili; zakaj sreèniga bi se imenoval, če bi bil te hvale le količkaj vreden. Vaše prijatelstvo Vas dela preveč milostive, in zato se Vam zdi to tako hvale vredno, kar sim storil. Sicer se bom prizadeval, se Vaše hvale prihodnje po mogočosti vredniga storiti.
Prosim Vas pri tej priložnosti mi svojo blagovolj-nost ohraniti in prederznem se, Vas zagotoviti, de ne bom nikoli nehal Vas hvaležno častiti in vedno s senčnim spoštovanjem ostati i. t. d.
(Podpis.)
Oče pošlje nemarnimu sinu poslednjo pomoč.
Ljubi sin!
Pošljem Ti v pričejočim listu 50 goldinarjev, de jih oberneš v svoj razodeti namen. Pošljem Ti jih samo , ker si pisal, de jih silno potrebuješ. Opomnim pa, de so to poslednji denarji, ktere Tebi pošljem, ker bi sicer sam sebi očitati mogel, de Tvojo zanikernost pod-peram. Perila, kteriga si me prosil, Ti ne morem poslati, ker si predalječ, in ker bi pošta več veljala, kakor je perilo vredno, in ker si toliko sam lahko zaslužiš, de si obleko omisliš. Če so Ti ravno mati obljubili, Te s tacimi rečmi preskerbeti, so vunder že svojo obljubo tako obilno spolnili, de bi že dovolj preskerbljen imel biti, ako bi materno dobrotnost spoznal in poslanih reči ne bil prodal. Ako si mislil, de Te moramo vedno kakor majhniga otroka oblačiti, si bil bedast dovolj. Imel boš tadaj odsihmal tim več sam za-se skerbeti, ker sim vse dolgove po Tebi poplačal, in se s svojimi zaslužki lahko vravnaš. Opomnim Te pa še, mi ne več listov z mojim napisam pošiljati, ker Ti jih bom na Tvoje stroške mogel nazaj pošiljati, dokler ne bom Tvojiga poboljšanja prepričan. S tem ostanem tvoj oče.
(Podpis.)
Oče spodbada svojiga sina, se učiti.
Ljubi sin!
Iz pričevanjskih listov spoznam, de imaš dovolj glave, de s pridam v vikši šole stopiš. Pomisli pa, de dobra glava nič ne pomaga, ako ni dobre volje; zakaj, kdor se hoče za višji življenje omikati, mora netrudama priden biti in prizadevati se, kakor je tudi dosti časa v to treba. Pomisli dobro, de zdaj od mladiga moža veliko terjajo in de bodo še več terjali. Ako se tadaj dovolj močniga misliš, stanoviten ostati, hodi na poti, ktero si nastopil, spremljan od mojiga blagoslova (žegna) ; ako pa misliš, de si preslab, se loti rajši srednjiga stanu. Pripravi se za ta ali drugi stan dobro, boš gotovo dovolj poplačila imel za svoje prizadevanje, in misel bo Tvoje serce povzdigala, de si .svojimu očetu veselje, svojimu imenu čast naredil. Bodi zagotovljen, de sim k vsimu pripravljen, kar Te pošteniga in verliga človeka zamore storiti. S tem ostanem Tvoj oče, ki te ljubi i. t. d.	(Podpis.)
K. Listi razne verste.
Nekdo prača zastran zaderžanja služabnika.
Dragi gospod!
Pred mescarn sim vzel včliciga hlapca v službo, ker so ga pričevanjski listi, ktere mi je pokazal, zlo priporočali. Ker sim se pa v kratkim času, kar ga imam v službi, prepričal, de veći potrato dela, kakor mu služba nese, se prederznem, ker sim zvedil, de je tudi pri Vas v tej lastnosti služil, pa mi ni nič spričevanjskih pisem od Vas zastran njegoviga zaderžanja pri Vas pokazal, Vas zavoljo tega vprašati.
Bodite tadaj tako dobri, mi povedati, kako se je pri Vas zaderžal, in ali smem v njega kaj upanja staviti.
Prijazen odgovor od Vas pričakovaje se priporoči i. t. d.
(Podpis.)
Odgovor.
Častiti gospod!
Dolžnost imam, Vam na Vaše prijazno pisanje od
8.	Svečana povedati, de Bernard Zajc, kolikor sim ga jez spoznal, ni človek, v kteriga bi se zamoglo vse zaupanje staviti. Pri meni se je kradeža vkrivičil in izročil sim ga tadaj sodniji v zasluženo kazin. Ali je zdaj poboljšan, ne vem; vunder ga pa to, bar ste Vi na njem zpazili, ne priporoča. Ravnajte tadaj po svoji umnosti, in bodite prepričani, de sim s spoštovanjem i. t. d.
^ (Podpis.)
Vprašanje, če je kdo poslano blago prejel.
Spoštovanja vredni prijatel !
Že pred dvema mescama sim vse blago, ki ste ga želeli, po vozniku Boštjanu Jernejovcu poslal, koj ko ste mi pisali.
Ker mi pa doslej še niste pisali, ali ste ga prejeli ali ne, me zlo skerbi, ali je blago do Vas prišlo. Prosim Vas tadaj, mi pisati, kaj se je s tem blagam zgodilo.
(Podpis.)
Kupec se ponudi grajšaku, mu kupce lesa dobiti.
Visoko častiti gospod!
Ko sim lansko pomlad srečo imel, Vas na Vaši grajšini obiskati, sim vidil, de nimate samo veliko že posekaniga lesa za ladje in pohištva, ampak de imate taciga Lesa tudi že v gojzdih. Ker mi je bilo od več strani zavoljo taciga lesa naročeno, se prederznem, Vas vprašati: Ali imate ta les naprodaj ali ne? Ako ga imate in ako se Jiočete z mano v kupčijo spustiti, bodite tako dobri, mi berž ko berž pogodbe naznaniti, s kteri-mi les nar bolji kup zamorete dati. Nadjam se kmalo prijazniga odgovora in ostanem i. t. d.
(Podpis.)
Odgovor.
Častiti gospod!
Vaše vljudno pisanje od 18. p. m. sim prejel in iz njega Vašo prijazno blagovoljnost do mene z veseljem
spoznal. Prav vesel sim, de ste mi k spečanju mojiga lesa pripomožni, in de mi je mogoče, tako veliko kupčijo storiti, ker imam nar več svojiga premoženja v le-sovju, ktero je eno nar lepših v deželi.
Toko mi je moč, Vam koj prodati:
2500 hrastov .... po 70 komolcov a 90 gold. 3000	„	.	. .	.	„ 63	„	„ 75	„
800 borovcov	in smerek	»85	„	„ 50	„
1000	„	„	„ i, 70	„	„ 30	„
To je cena imenovaniga lesa; ako bi pa tudi derv za kurjavo potrebovali in bi jih Vam po vodi odrajtati mogel, bi še kaj prijenjal.
Derv za kurjavo pa imam :
180 sežnov bukovih polen .	. po 3 gold. •— kr.
3000	„	„	spelt	.	.	„1	„	30	„
2600	„	mehkih	polen	.	.	„2	„	—	„
450	„	„	špelt	.	.	„ 1	„	„
Tukaj imate spisek mojiga lesa in derv; opomniti pa moram, de so debla in derva silno lepe. Pričakovaje tadaj odgovor, de se vem ravnati, ostanem i. t. d.
(Podpis.)
Kolar ponudi grajšaku svoje delo.
Milostljivi gospod!
Po smerti tukajšniga kolarskiga mojstra, ki je Vam delati čast imel, se je v meni želja zbudila, zdaj na njegovo mesto stopiti in si s svojim natanjčnim delam Vaše zaupanje pridobiti. Upam, de bodo priloženi priče-vanjski listi gospod grofa I. in gospod barona I. k mo-jimu pridu govorili in mojo ponižno prošnjo opravičili, ki je, s poskušnjo Vam pokazati smeti, de sim v stanu, Vaši volji, milostljivi gospod! zadostiti'. Ko bi bil tako srečen, ta namen doseči, bi se s krasnim in terd-nim delam kakor tudi po mogočosti hitrim izgotovlje-njem prizadeval, pokazati, kako zlo sim i. t. d.'
(Podpis.)
Nekdo svoj dolg izplača.
Blagorodni gospod!
Čast imam, Vam s pričejočim pismam dolžnih 200 gold, in 10 gold, obrest za eno léto poslati, od kterih mi
bote pobotni list (kvitungo) vljudno poslali. — Zdaj je tadaj moj dolg splačan, in v moje veselje mi je zdaj mogoče, reči, de sva oba v čistim. Serčno ee Vam zahvalim za pomoč, ktero ste mi skazali, ko ste mi te denarje posodili, in za dolgo poterpljenje. Svojo dolžnost storivši ostanem Vas spoštovaje i. t. d.
(Podpis.)
Nekomu se denarji navestijo.
Dragi prijatel!
Na Vaše prijatelsko pisanje od 36. t. m. Vam ročno na znanje dam, de sim gospodu I. v Terstu naročil, Vam, kadar se oglasite, željenih 500 gld. v mojim imenu odšteti. Oglasite se le tam, in dobili jih bote. *
Pričakovaje naznanila, ali ste jih prejeli ali ne, o-stanem i. t. d.
(Podpis.)
Denarji se pošljejo.
Na Vašo prijazno prošnjo od 13. t. m. Vam v tem pismu željenih 335 gld. v bankovcih ročno pošljem; prosim samo, mi s pervo pošto poterditi, de ste jih prejeli. S tem ostanem i. t. d.
(Podpis.)
Prejetje denarjev se poterdi.
v
Častiti gospod!
Prejel sim danas rés 300 gld. v bankovcih, ktere ste mi 1. t. m. poslali.
Foterdim Vam s tem, de sim jih prejel in se Vam zahvalim za Vašo voljnost; sicer pa se zavežem, Vam jih natanjko verniti in se podpišem i. t. d.
(Podpis.)
Očitne oznanila.
Oznanilo kupca.
Zdole j podpisani oznani, de je novo štacuno napravil, in zagotovi, de zamore z narboljšim blagam, vstreči.
Upa, z ličnim blagam, kakor (udi s po mogočosti dobrim kupam in z natanjčno postrežbo zaupanja vsili se vredniga storiti.
(Podpis.)
! Konji so naprodaj.
Štcrji popolnama enaki, eden druziga vajeni in brez pogreška konji, pet let stari, rujaviga polta, 14 pesti visoki, so po ceni naprodaj. Kdor ima voljo jih
kupiti, nej se oglasi v hiši Nr. ... v..........; tam
se zvejo pogodbe.
Hiša je na prodaj.
Novo zidana, 2 nadstropja visoka hiša, od ktere ni treba 14 let davkov plačevati, v lepim in zdravim kraju s precej velikim vertam vred, je na prodaj. Polovica cene zna s 5 proč. na nji ostati. Več se zve pri I. I. v ...
Stani še je za oddati.
V mestu v dolžili ulicah v hiši Nr. ... v pervim nadstropju je staniše po sv. Jurju oddati. Obstoji, iz 3 sob (cimrov), iz dervarnice, hrama in izbe pod streho. Več se zvé pri gospodarju v imenovani hiši.
Oznanilo zgubljenih, denarjev.
Včeraj po poldne je bilo od zidaniga mosta do mestne fare 100 gold, v 10 bankovcih po 10 gold, zgubljenih. Kdor jih najde, je prošen jih pri mestni gosposki odrajtati, kjer bo dobil dobro plačilo.
Denarji se na posodo ponudijo.
Pét tavžent goldinarjev, otročjih denarjev je s tem na posodo pripravljenih, de.se dobro zavarvajo. Več pe zvé, tode brez »lešetarjev, v pisarnici Dra. I.
ÜEgledi.
pisem v življenju nar bolj navadnih.
Daritno pismo QSchenkungsurkunde).
(Med živimi zastran premakljive reči.)
Jez zdolej podpisan dam Jurju Žalniču, ker mi je v mnogih priložnostih velike prijaznosti skazoval, grebemo uro z ketnjico, vredno 15 gld. v dar, de z njo kakor e svojo pravo lastnino ravnati pravico ima. Zavoljo tega podpišem to pismo z lastno roko.
V	Ljubljani 1. Kimovca 1848.
(Pečat) Janez Ogorijik, kupec.
S hvaležnostjo vzamem ta dar.
(Pečat) Juri Žalnič,	s
pisar.
Med živimi zastran ležeče reči.
Zdolej podpisan dam gospodu Andreju Godcu, ki mi je bil vedno ljub prijate!, fn ki mi je ob enim času življenje otel, svojo pristavo na berdu, z vsim v dar, kar gre pohištva, vertov, senožet, gojzdov in orodja k nji, ktere reči so 5000 goldinarjev dobriga denarja cenjene, in mu dam ob enim pravico, de se brez moje daljne vednosti koj na-njo prepiše.
Iz tega namena sim to pismo z lastno roko podpisal in dve priči naprosil, se tudi podpisati,
V	Ljubljani 15. Prosenca 1849.
Jernej Kamnikar I/r. ' posestnik.
Miha Vertovc I/r,
Ta dar hvaležno	naprošena priča.
prevzamem	Boštjan Smerekar I/r.
Andrej Godec 1/r.	1	naprošena priča.
Daritev s pogodbo.
Ker sim sc z gospodam Filipam Braničem, mestnim vertnarjem, pogodil, de 3 orale sveta, ki je poleg
11*
moje pristave L, v vert predela, in sicer popolnama, kakor je njegov vert, in ker je obljubil to prav po ceni storili; se zavežem iz lastne volje, imenovanimi! vert-narju čez pet let, če mi vert po godi napravi, 350 goldinarjev podariti. Zavoljo tega sim pričejoče pismo naredil in z lastno roko podpisal in svoj pečat pritisnil.
V	Pragi ....
Janez baron Belinski.
Hvaležno vzamem Filip Brunič, vertnar.
Dolžne pisma.
De dolžno pizmo zastran posojil popolno veljavnost ima, se mora v njem posodnik in dolžnik, to, kar in kolikor se posodi, in če so denarji, kakošni denarji se dajo na posodo, kakor tudi vse, kar plaćanje dolga kakor tudi obrest, ki se imajo morde odrajtovati, utiče, pošteno in razložno določiti.
Dolino pismo.
Zdolej podpisani spoznam s tem pismam, de mi je gospod Anton Slama, tergovec, dva tavžent pét sto goldinarjev £2500 gld.) dobriga denarja gotovo posodil, in de sim se zavezal, to šumo, z 4 gld. od sto vsako leto, čez tri leta od zdolej postavljeniga dneva, verniti. Zavoljo tega sim to pismo z lastno roko podpisal in dve priči naprosil, se tudi podpisati.
To je 3500 gold.
V	Gradcu ....
I. I. dolžniki
1.	I. priča.
I. I. priča.
Dolino pismo, v kterim se moi in iena dolinika
storita in ktero se na posestvo intabulira.
Zdolej podpisana spoznava s tem in dve naprošene priči poterdite, de nama je gospod Valentin Lučič, tergovec tukaj', en tavžent in pet sto goldinarjev dobriga denarja od današnjiga dneva posodil, od kterih mu bova
po pét od sto na leto odrajtovala. Zaveževa se, obresti vselej po pretečenim letu, vso šumo pa z obresti poslednjima leta vred koj po pretečenih petih letih plačati, zastaviva gospodu posedniku, de je bolj gotov, svoje posestvo I., in mu dava pravico, pričejoče dolžno pismo na najine stroške na imenovano posestvo intabulirati.
V Novim mestu ....
I. I. dolžnik. 1. I. priča.
I. I. priča.
Odstopni listi [cestoni.)
Zdolej podpisani odstopim s tem dolžno pismo, ktero je gospod Valentin Slabotič, kupec v I. za osem sto goldinarjev (800 gold.} dobriga denarja, ki sim mu jih 2. Prosenca t. 1. posodil, in kteri se imajo 2. Prosenca prihodnjiga leta z 40 gold, obrest plačati, meni naredil, gospodu Luku Lokniču, kupcu v imenovanim mestu I., ki je imenovanih osem sto goldinarjev, ko je bil tukaj, meni odštel; odstopim ga namreč tako, de mu ravno to število gospod Valentin Slabotič splača, in de z njo kakor s svojimi denarji gospodari. Zavoljo tega sim mu imenovano dolžno pismo izročil in odstopni list priča dveh naprošenih in podpisanih prič sam spisal in podpisal.
V Beljaku ....
Jožef Pokorn 1/r. odstopnik.
Marko Meglič, priča.
Janez Smetana, priča.
Prejemni list.
Podpisani poterdim, de mi je Benjamin Knapovec, tukaj na rajtingo gospoda Matevža Severja v Polhovim Gradcu balo kafeta, 50 funtov težko, v ceni 17 gold, izročil, de jo dalje gospodu Jerneju Markiču v I. od-rajtam.
V Ljubljani ....
I. I. kupec.
Pooblastni list (folmaht.y
Za gospoda Janeza I doktorja pravice, s ktero ga za se in za svoje erbe opravičim, mene v vsih mojih pravdnih zadevah namestovati, vsaktere pogodbe (gli— hinge) delati, brište jemati in dajati, brez moje vednosti rekurze delati, apelirati, denarje prejemati in v svojim imenu pobotati, sploh vse storiti, kar za mene koristno spozna; tudi mu na voljo dam, če sam nevtegne, earnest sebe kakiga druzi ga od sodnije spoznaniga pri-jatla zvoliti. Ob enim se zavežem, mu za vse brez njegove škode plačati. V poterjenje tega sim ta pooblastni list sam spisal, podpisal in s svojim pečatam zaznamoval.
V	Ljubljani ....
(Pečat) Martin Korenič 1/r.
Pooblastni list.
S tem listam dam gospodu Hilarju Mlakiču, c. k.
agentu, pravico........sko grašino, tri ure od Novi-
ga mesta za mene kupiti; se do kupa od 35,000 gold, spustiti; ako se kupčija naredi, denarje v šestih tednih po dnevu storjene kupčije obljubiti in sploh vse storiti, česar je pri tem opravilu treba. V poterjenje sim ta pooblaslni list sam podpisal in s svojim pečatam zaznamoval.
V	Krajnju ....
(Pečat) Boštjan Komar 1/r.
Menjavna pogodba.
Menjava je pogodba (kontrokt), s ktera se kaka reč za drugo prepusti. Resno prepušcnje ni za napravo, ampak za spolnitev menjavne pogodbe in za pridobitev lastnjine potrebno.
Menjavci so zbog pogodbe zavezani, zamenjane reči, kakor so se zmenili, s vsimi njihnimi deli in kar k njim gre, o pravim času, na pravim mestu in v ravno tistim stanu, v kterim so bile takrat, ko je bila pogodba storjena, v svobodno posestvo od-rajtati m prejeti. Kdor svojo dolžnost spolniti zamudi, je drugimu za škodo in za zgubo porok.
Zgléd.
Alee! blagorojenim gospodam grofam I, L, in med gospodam mestnim posvetovavcam I. I. jc bila v zdolej zapisanim dnevu sledeča menjavna pogodba storjena:
1.	Gospod grof I. I. da gospodu mestnimu posveto-vavcu I. I. eno uro nad Gradcam ležečo grašino I. s vsilil popisanim orodjem in pripravo, ki so 40 tavžent goldinarjev cenjene, v popolno last.
Temu nasproti da
2.	Gospod mestni posvetovavcc I. I. gospodu grofu I. I. v mestu ležečo, s številko 1072, sto tavžent goldinarjev dobriga denarja cenjeno liišo, tudi v popolno last.
Ker je pa
3.	Hiša gospod mestniga posvetovavca 1. I. šestdeset tavžent goldinarjev dobriga denarja več vredna, kakor grašina gospod grofa I. L, obljubi poslednji to število s svojimi stroški gospod mestnimu po-svetovavcu na v mestu prevzeto hišo na pervi stopnji intabulirati pustiti, in od njega, od dne storjene pogodbe rajtano, deset tavžent goldinarjev dobriga denarja s storimi od sto vred vsako leto natanjko odšteti, dokler ves dolg ni splačan.
4.	Se ima vzajemni prepis koj po storjeni pogodbi zgoditi in slednji ima zadevno prepisinjo terpeti, vsacimu pa ostane pravica prihranjena, se na posestvo intabulirati pustiti.
V	poterjenje te pogodbe ste dve enake pismi narejene in od obeh, kakor tudi od naprošenih gospodov prič podpisane in pečatene.
V	Gradcu 24. maliga Travna 1848.
(Pečat) I. I. (Pečat} I. I. (Pečat) I. I. i (Pečat) I. I. \
menjaca.
naprosene prici.
Kupna pogodba.
S kupno pegodbo se prepusti kaka reč za določeno število denarjev kakimu drugimu. Kakor z
menjavo se pridobi s kupno pogodbo last. Dokler ni reč oddana, ostane prodajavec lastnik.
Kup mora biti v gotovim denarju, in ne sme ne nedoločen ne zoper postave biti.
Ce pri blagu taksa obstoji, je veči cena zoper postavo, in kupetj ima pravico za vsako še tako majhno poškodovanje pri politiški gosposki za odškodovanje tožiti.
Ako se kupčija se tem pogodi, de ima prodajavec, ako se v postavljenim času boljši kupec oglasi, tega zbrati, ostane, ako kupljena reč še ni pd-dana, pogodba brez moči, dokler pogodba ni spolnjena.
Alije novi kupec ugodniši, prevdari prodajavec. Zgl éd.
V zdolej postavljenim dnevu je med gospodam Simonam Pancetam, sodovezcam, kakor kupcam, in med Petram Salomonam, kupcam z lesam, kakor prodajev-cam, sledeča pogodba sterjena bila:
1.	Gospod lesar, Peter Salomon proda svojo v mestu hišn. št. 47 stoječo hišo gospodu sodovezcu Simonu I., za petnajst tavžent goldinarjev dobriga denarja, z likofam za dvajset cesarskih cekinov vred.
2.	Kupec odšteje dve tretjini denarjev koj po podpisu pogodbe, in obljubi tretjo tretjino v dveh letih , od zdolej poatavljeniga dneva, s šlerimi od sto obrest plačati.
3.	Prevzame kupec dolžnost, ostalo tretjino na kup-covo hišo s svojimi stroški intabulirati dati.
4.	Da gospodu kupcu za izpolnjenje te pogodbe gospod prodajovec pravico, se koj prepisati dati.
5.	Ako bi se primerilo, de bi kupec ali prodajovec v dveh letih, kakor v času, v kterim se imajo kapital in obresti čisto izplačati, od te pogodbe odstopiti hotel, je šest sto denarjev are izgovorjene; in tisti, ki odstopi, ima tudi prepis terpeti.
Od tega kupniga pisma sta dva enaka spiska narejena, in vsacimu pogodiiiku je eden v roko dan.
V	Kamniku.......
CPečat) Jakob Simnic,	(Pečat) Peter Salomon,
priča.	lesar, prodajovec.
(Pečat) Jožef Oven,	(Pečat) Simon L,
priča.	kupec.
Ženitno pismo.
Ženitne pisma se imenujejo tiste pogodbe ali kontrokti, ki se pred zaročenjem moža in žene narede, in se storé sosebno zavoljo primožitve in priženitre, zamožitve ali zaženitve, dote, občnosti premoženja, gospodarstva in vžitka lastniga premoženja zavoljo nasledstva, ali zavoljo vživanja premoženja po smerti moža ali žene.
Primožitev se imenuje premoženje, ktero žena od moža, in priženitev, ktero mož od žene dobi.
Če ima nevesta lastno premoženje in je dosti stara, se zna z žennam zastran pri ženitve in dru-ziga premoženja sam pomeniti. Če je pa še premalo stara, se mora ženitno pismo od očeta ali je-roba s privoljenjem gosposke storiti.
Kar ženin ali kdo drug nevesti v pomnoženje premoženja pripiše, se imenuje zaženitev.
Kar starši nevesti dajo,< se imenuje dota.
Zakon še ne vtemeli občnosti premoženja med možem in ženo.
Zakonskima je pripušeno, po smerti eniga ali druziga se vzajemno, ali pa tudi druge ljudi kakor erbe postaviti.
Zgledi.
V	zdolej postavljenim dnevu je med Jernejem Le-požičem, gruntarskim sinam kakor žennam na eni, in med devico Uršo Debeljakovo, gruntarsko hčerjo, na drugi strani, kakor nevesto, s privoljenjem Janeza Debelaka, nevestniga očeta, sledeče ženitno pismo storjeno bilo :
1.	Sta si oba, ženin ili nevesta, vedno ljubezin in zvestost obljubila.
2.	Da nevestni oče svoji hčeri pet sto goldinarjev dobriga denarja v gotovini, in vinograd na Reber-nici v primožitev; odrajta ji ga drugi dan po poroki.
3.	Ženin zaženi nevesti to primožitev s šestimi sto goldinarjev.
4.	Strožke ženitve terpi nevestni oče sam.
5.	Kar si oba v zakonu pridobita, je premoženje obeh.
V	poterjenje so ženin in nevesta in dve priči to pismo podpisali.
V	Metliki.......
Marko Istenič I/r.	Jernej Lepožič 1/r.
priča.	ženin.
Martin Nemanič 1/r.	Urša Debeljakova I/r.
priča.	nevesta.
Pobotni listi (kvitunge.)
Pobotni listi so mnogoteri, pa njih oblika (for- . ma) ostane vedno enaka, ker se pobotni list samo v tem premeni, kar reč zadene, za ktero se pobotni list naredi, namreč za obresti, letnjino, zasluž-ba i. t. d.
Pobotni list.
Za štiri in štirdeset goldinarjev dobriga denarja, ktere sim zdolej podpisani kakor zapadene polletne obresti od 1. Listopada 1844 do poslednjiga dne ntaliga Travna od kapitala, 1. Listopada 1840 s štirimi tavžentt in šterimi sto naloženiga po dva goldinarja od sto od gospoda I. L, danas gotovo prejel.
V Celju..........
To je 44 gold.
Matevž Jareb I/r.
L I. priča.
I. I. priča.
Pobotni list.
S kteriin zdolej podpisani spoznam, de sim dve slo
(300 gold.) goldinarjev dobriga denarja, ktere sim 13. Sušca t. 1. svojimu bratu I. I. posodil, danas res in pošteno nazaj prejel.
V Celovcu..........
Janez Dolžan iz Srednje vasi mi je po dolžnim listu od 3. Kozaperska 1835 pet sto goldinarjev dobriga denarja dolžan, ktere sim mu za deset let s štirimi goldinarji obresti od sto posodil. Ta dolžni list je na njegovim gruntu v I. intabuliran bil.
Janez Dolžan mi je danas priča zdolej podpisanih naprošenih prič posojenih pet sto goldinarjev s pet in dvajsetimi goldinarji obresti za poslednje leto res in pošteno plačal. To poterdim s tem pohotnim listam in dam ob enim svojimu dolžniku Janezu Dolžanu pravico , gori imenovani dolžni list pri gruntnih bukvah I. izbrisati dati.
V Slovenjim Gradcu.
Kar velja od pohotnih listov, velja tudiodkont; pristavimo to, de bukev ne naredimo preobširnih.
I. I.
Pohotni list.
I. I.
1:1: !priča-
Konte.
Zgléd.
Kovaška konta.
Za Jožefa Rama ča, kmetovavca v Bistrici sim to le reči naredil:
1847.		gld.	kr.
15. Prosenca	1 novo sekiro ....	1	30
30. mal. Travna	1 nov voz okoval . .	25		
21. Rožnika	1 verigo naredil . . .	3	
7. Kimovca	1 lemež poojstril . . .				36
10. Listopada	1 novo zoro okoval . .	4	—
	1 gnojne vile naredil . .	2	30
	Skup	36	36
Na Dobrovi.........
Jožef Predil.
Poterdim , de sim gori imenovano število prejel.
Jožef Predil.
Testament ali poslednja volitev.
Svoje premoženje celo ali le nekaj premoženja pred svojo smertjo enimu ali večini nepreklicljivo izročiti, se imenuje testament ali poslednjo volitev storiti.
Testament sploh se imenuje, kadar kdo kakiga erba postavi; ako pa poslednja volitev le drugačne) naprave zapopadc, se imenuje pristavek k poslednji volitvi (dtodicil.)
Kdor poslednjo volitev dela, ne sme samo tega poterditi, kar, mu kdo nasvetje; pri vsi svoji pameti mora biti, kar voli, mora resno, brez siljenja, go-ljufnosti ali velike pomote storiti.
Kdor je od sodnije spoznan zapravljivec in tak razglašen, zamore samo polovico svojiga premoženja po svoji volji ravnati; druga poiovica gre postavnim dedam ali erbam.
Ljudje brez postavne starosti ne morejo poslednjih volitev delati.
Sme se poslednja volitev pred sodnijo ali pa ne, s besedami ali paspisanjem, s pričami ali brez prič storiti.
Kdor hoče poslednjo volitev ali pristavek k nji s pisanjem brez prič storiti, jo mora sam pisati in podpisati.
Poslednjo volitev, ktero da kdo komu drugimu pisati, mora on z lastno roko podpisati.
Dalje mora priča treh opravičenih prič, kterih morate vsaj dve ob enim času pričejoče biti, spisek kakor svojo poslednjo volitev poterditi. Kaj je pisano, priči ni treba vediti.
Kdor.poslednje volitve ne ume sam pisati, mora names! podpisa svoj križ, in sicer priča vsih treh pričevavcov, z lastno roko narediti.
Če tisti, kteri poslednjo volitev dela, ne ume sam brati, mora spisek priča unih dveh pričevavcov, ki sta se prepričala, kaj je pisano, si brati pustiti, in poterditi, de je vse po njegovi volji pisano. Pisavee poslednje volitve zna vsakdar tudi, pričevavec biti.
Kdor z besedo poslednjo volitev dela, mora priča treh pričevavcov svojo poslednjo voljo resno naznaniti, ki so za to, in ki so ob enim času pri-čejoči in ki zamorejo poterditi, de pri tem, ki poslednjo volitev dela, ni nikakoršne goljufnosti ali pomote.
SZglédi.
a.	Z lastno roko pisana poslednja volitev.
Ker nihče ne more reči, doklej bo živel, hočem še pri zdravi pameti, in ker dobro vem, kaj storim, svojo poslednjo voljo zastran svojiga premoženja po moji smerti razodeti. Vsi zneski se imajo v dobrim denarju izplačati.
1. Hočem, de se moje truplo, kadar ga neumerjoča duša zapusti, ktero pravičnimu Bogu zvesto izročim, po keršansko-katoljški šegi, pa brez preveli-cih ceremonij, pokoplje.
2.	Volim ubožčkam, svojiga kraja petdeset goldinarjev, dvtere nej gospod fajmošter po svoji vesti in vednosti med-nje razdele.
3.	Svojimu bratrancu Jenezu Černetu, ki je v poslednji vojski desno roko zgubil, volim 5 proč. obresti od treh tavžent goldinarjev, kterih mi je moj sosed Anton Zapletal dolžan, do smerti; po njegovi smerti pa jih volim svojimu bratu Andreju.
4.	Svoji sestri Jeri, omoženi z Martinam Jelcičem, volim šest sto goldinarjev dobriga d «ria rja in vse, kar imam v draginji in domačim platnu.
5.	Volim, ker sim vdovec in brez otrok, de je edina hči moje ravno imenovane sestre Jere, z imenam Nežka, vesoljna erbnica mojiga premoženja.
Razun tega prosim, de častita sodnija to mojo poslednjo voljo natanjko spolni.
V	poterditev sim to svojo volitev z lastno roko spisal in tem pričevavcam dal podpisati.
V	Metliki.......
Janez Vrankovič 1/r.
I. 1. X
I. I. ? naprošene priče.
I. I. )
b.	Besedna 'poslednja volilev.
Zdolej podpisani pričamo s tem, in smo v potrebi pripravljani priseči, de nam je vsim trem dobro znan gospod France Mlinarčič, mestni starinar, v naši priče-jočuosti svojo poslednjo voljo pri zdravi pameti današnji dan tako le razodel:
1.	Se ima njegovo truplo brez ceremonij pokopati.
2.	Se ima med uboge petdeset goldinarjev razdeliti.
3.	Se ima njegovima šinama, razun tega, kar jima po postavi gre, še vsacimu sto goldinarjev odšteti.
4.	Postavi svojo drago ženo Ano Kamničanko, rojeno Seliškarco, erbnjo vesoljniga svojiga premoženja.
Na Verhniki 1. Prosenca 1845.
Jožef Petrič, priča.
Urh Dimovec, priča.
Janez Jelovšek, priča.
c.	Pristavk k poslednji volitvi ('KodiciLj
Meni zdolej podpisanimu se je potrebno zdelo, svojo poslednjo volitev od IG. Listopada 1838 tako premeni ti:
1.	Imajo moj oče I. I. namest v št. 4 izgovorjenih 300 gold, jih pet sto dobiti, ktere imam od go-stivničarja Jurja Bratića v Mali vasi, kakor dolžno pismo od 13. Rožnika 1834 kaže, terjati.
2.	Ima une tri sto goldinarjev moj brat France, tka-vec na Berdu, dobiti.
Sicer pa poterdim svojo gori imenovano volitev v vsili rečeh, in de to še bolj poterdim, se podpišemo jez in naprošene priče z lastno roko in pridenemo k podpisom svoje pečate.
Nadpisi (Titeln) In napisi (Adressen.)
a.	Cesarju.
Na d p is: Vaše Veličastvo! — Presvitli Cesar! Podpis: Zvesto pokorni podložnik.
Napis: Njih cesarskimu Veličastvu Frančišku Jožefu.
b.	Nadvojvodu.
Nadpis: Vaša cesarska Visokost!
Podpis: Podložno pokorni.
Napis: Njih cesarski Visokosti, gospodu avstrianskimu nadvojvodu I. I.
c.	Vojvodu, knezu.
Nadpis: Prejasni Voj voda ! ( knezl j
Napis: Njih jasnosti, gospodu vojvodu ([knezu.)
d.	Grofu, baronu.
Nadpis: Blagorojeni grof! Milostivi gospod!
Napis: Blagorojenimu gospodu grofu I. I.
e.	Žlahtnimu gospodu.
Nadpis: Prežlahtni gospod! tudi Milostivi gnadlji-vi gospod !
Napis: Blagorojenimu gospodu.
f.	Komu boljši g a stanu. Nadpis:vBlagorojeni, ali častiti gospod! Napis: Častitima gospodu.
g.	Komu nižejšiga stanu.
Nadpis: Dragi gospod! (če je rokodelc:} Dragi ali ljubi mojster!
Napis: Gospodu I. I.
Duhovnim.
a. Papexu.
Nadpis: Vaša papeževa Svetost! Sveti oče!
Napis: Njih svetosti, svetimu očetu I. I. rimskimu papežu.
b. Kardinalu.
Nadpis: Vaša Eminencia!
Napis: Njih Eminencii, Kardinalu I. I.
c.	Pokneženimu vikšimu škofu, škofu.
Nadpis: Prečastljivi, Blagorodni vikši škof (škof)! Milostljivi knez !
Napis: Prečastljivimu, blagorodnimu knezu in gospodu I. I., vikšimu škofu (škofu}.
d.	Ncpokneženimu vikšimu škofu, škofu. Nadpis: Prečastitljivi,'blagorodni vikši škof (škof}. Napis: Prečastitljivimu gospodu I. I., vikšimu škofu, (škofu}.
e.	Proštu, tehantu, korarju.
Nadpis: Blagorodni gospod prošt, (tehant, korar}! Napis: Blagorodnimu, častitljivimu gospodu proštu i. t. d.
f.	Fajmoštn, kaplanu.
Nadpis:vCastitljivi gospod fajmošter (kaplan}!
Napis: Častitljivimu gospođu I. I. fajmošter (kaplan} v I.
r? a