XII.
Številka 5.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorna urednika:
Dr. Makso Pire in dr. Viktor Supan.
V LJUBLJANI.
Natisnila .Narodna Tiskarna".
1896.
VSEBINA.
--*&*---
1. ]>r. Vladimir Puppafava': Ruski zakon o mestni upravi z dne
11. junija 1892. leta (Konec.)...........129
2. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo:
a) Ako se kupi zemljišče v dobri meri na javni dražbi, pridobi se lastninsko pravico, čeravno zemljišče uživa drug   / .   .   .   .......   ;   .    .    .   .   .   .    140
b) Slučaj fidejkomisarske nadomestitve. — Razlaga opo-ročine določbe, ki ustanavlja fidejkomisarsko nadomestitev  .    ........ .   .   .    .   .    148
3. Kazensko pravo:
Načelo §-a  157., odst. II., k. z. se ne sme razširiti
tudi na § 411. k. z............153
4. Iz upravne prakse:
Kdo je dolžan plačati stroške za razkuževalnega (des-infekcijskega) služabnika povodom epidemij?   .    .    .    151
5. Književna poročila   '..............156
6. Razne vesti.......>        .......158
7. Pregled pravosodstva.............159
SLOVENSKI PRAVNIK št. 5.
Ruski zakon o mestni upravi z dne h. junija
1892. leta.
Spisal dr. Vladimir Pappafava, odvetnik v Zadru. (Konec.)
Razun splošne uprave in nadzorstva nad svojimi lastnimi izvrševalnimi organi odkazuje naš zakon municipalnemu svetu sledeče naloge:
1. volitev imejiteljev vseh mestnih činov in funkcij;
2. določbo plač mestnim uradnikom;
3. da daje izvrševalnim organom mestne uprave navode za uradovanje in instrukcije za svoje postopanje v uradu;
4. pregledovanje stalnih dohodkov in stroškov;
5. določbo po zakonih pripuščenih krajevnih davkov;
6. da nadomešča naturalne davke z denarnimi davki, kateri so najpoglavitnejši vir mestnih dohodkov;
7. odkazovanje stroškov a) za vzdrževanje in ustanovitev tlaka na -cestah in hodnikih; b) za snaženje dimnikov; c) za vzdrževanje ponočnih straž za obrambo požarov in d) za odpravo fekalij potom kanalizacije — na splošne mestne dohodke ali na takse, katere se iztirjavajo od hišnih posestnikov, potem ko so se le-ti zaslišali (za druge zadeve se te takse ne smejo uporabljati);
8. odpuščevanje mestnih davkov, kateri se ne dajo iztirjati ali kateri so se preveč iztirjali;
9. določila za upravo kapitalij in posestev mesta ali onih, kateri so se mestu izročili za dobrodelne naprave itd.;
10. nakupovanje nepremičnin ;
11. prodaja le-teh in plačevanje taks, katere so s prodajo združene;
9
130 Ruski zakon o mestni upravi z dne 11. junija 1892.1.
12. določitev: a) tarifa za kruh in meso; b) tarifa za javne izvoščeke in cestne železnice itd. in c) odškodovanj za tehtalce, merjevce itd.;
13. določitev tarifa onih pristojbin, katere se pobirajo mestu na korist in sicer a) za uporabo na stroške mestne uprave napravljenih cest, vodnih cest, klavnic, vodovodov in jednakih naprav; b) za prepustitev trgov posameznikom ali družbam v svrho izloževanja blaga ali za njega hrambo; c) za bivanje ladij preko onega časa, ki se potrebuje za odkladanje in nakladanje blaga, na vodnih cestah, katere prerezujejo mesto; d) za prezi-movanje ladij v onih napravah, katere so se ustanovile na mestne stroške;
14. posvetovanje o nameravanih posojilih in drugih zavezah mesta;
15. sprejemanje daril, katera so se napravila mestu na korist;
16. vdeležba pri sestavljanji reglementov o onih materijah, katere navaja zakon;
17. pregledovanje onih izprememb, katere naj se napravijo v mestne regulacijske načrte, in so naprava teh načrtov;
18. verifikacija spisov in računov „ouprave" in posvetovanje o pritožbah, katere so se naperile proti „oupravi";
19. ako treba, mora uradnike mestne uprave izročiti sodiščem, da se proti njim sodno postopa;
20. da prevzema trgovino s pijačami, druge trgovine pa po določilu o obdavčenji pijač in druzih zakonitih določilih;
21. da izraža s posredovanjem guvernerjevim višjemu oblastvu svoje želje glede krajevnih koristij in potrebščin.
Lete atribute uradnega delovanja municipalnega sveta, seveda navedle so se tu le poglavitne naloge, nadzoruje in je mora potrjevati večinoma in sicer v veliko večih slučajih, kakor preje, višje oblastvo. Le-to sme pa sklepe municipalnih svetov tudi razveljaviti ali pa izpremeniti; to pa bodisi radi tega ker se niso zakoni spoštovali, pa tudi, ker sklepi nasprotujejo državnim ali mestnim interesom. To pravico razveljavljenja in izpreme-njevanja imajo razna oblastva, odgovarjaje materiji dotičnega sklepa in pa važnosti mesta, za katero se gre. Oni sklepi, kateri se morajo potrditi po višjem oblastvu, zaznamovani so v našem
«
Ruski zakon o mestni upravi z dne 11. junija 1892. 1. 131
zakonu natančno, ni pa treba vse tu navesti.   Ako zmatra guverner, da sklep municipalnega sveta vsebuje prekršek zakona, predloži ga, ker se morajo vsi sklepi po meru naznaniti guvernerju, komisiji za mestne zadeve in v zadnji instanciji prvemu senatnemu departementu.   Pri le tem pritožuje se tudi munici-palni svet proti odločbi komisije za mestne zadeve.   Ako ima razveljavljenje ali pa izprememba sklepa municipalnega sveta za posledico, da se povišajo mestne davščine, katere je določil svet, predloži minister za notranje reči zadevo državnemu zboru. Ako pa sklep municipalnega sveta nasprotuje po mnenji guvernerjevem državnemu ali mestnemu interesu, pregleduje in pretresuje ga v prvi vrsti komisija za mestne zadeve, pozneje pa even-tuvalno minister za notranje reči, kateri pa v tem slučaji samo tedaj definitivno odločuje, ako se gre za mesta, ki so manjše važnosti.   Ako se pa gre za ona provincijalna ali distriktna glavna mesta, katera se navajajo v posebnem zaznamku, morejo se dotični sklepi municipalnega sveta razveljaviti in izpre-meniti samo po celem ministerskem kolegiji.   Municipalni svet mora, in tudi to je važna izprememba proti prejšnjim določbam, posvetovati se v rednih sejah najmanj štirikrat, k večjemu pa osemdesetkrat. Seje določijo se vsako leto meseca decembra po municipalnem svetu za prihodnje leto. Meseca septembra in novembra so seje za pretres in pregledovanje računov preteklega, oziroma posvetovanje o proračunu prihodnjega leta. Preje ni veljala za municipalni svet nikakoršna utesnitev glede števila njegovih sej; posledica temu je pa bila, da so bile v mnogokaterih mestih pregostokrat seje in da se je municipalni svet bavil z zadevami, katere ni imel on reševati ampak izvrševalni organi, med tem ko je bilo v še več mestih, posebno v manjših, nas protno; municipalni svet zboroval je zelo redko in je prepuščal vso upravo ravno navedenim organom.   Zakonodavec menil je torej, da mora določiti največje in najmanjše število sej, razširne meje števila dajo pa municipalnemu svetu dovolj prilike, da število sej uredi primerno krajevnim potrebam, samo da je moral opravilni načrt za nje, kakor smo že omenili, določiti meseca decembra.   Dnevni red vsake seje, katera sme trajati tudi dlje kakor en dan, ako se dnevnega reda ne more rešiti v enem dnevu, naznani mer guvernerju in pa članom. Municipalni svet
9*
132 Ruski zakon o mestni upravi z dne 11. junija 1892.1.
sklicati pa sme minister za notranje reči (v Petrogradu), generalni guverner (v Moskvi), oziroma guverner (v vseh drugih mestih) k izvanrednim sejam, naznanivši preje dnevni red. Mu-nicipalni svet ima pravico, da izvoli v plenumu število svojih članov za posebne posvetovalne predmete in zadeve komisije za predposvetovanje, mer sme pa, če treba, k sejam poklicati tudi osebe, katere niso člani sveta, kot izvedence. Da je veljaven sklep, kateri se je sklenil v seji, treba je, da je navzočih, ako šteje municipalni svet štirideset članov, polovica, v vseh druzih mestih pa najmanj tretjina svetnikov. Samo izvanredne seje so v vsakem slučaji sklepčne. Sklepi sklepajo se z navadno večino glasov, samo o važnejših predmetih, katere našteva posebej zakon, sklepa se s polovično oziroma dvetretjinsko majoriteto, primerno številu članov, katero je, kakor omenjeno potrebno za sklepčnost. Sklepa se, razun o volitvi uradnikov, o tem, da se mestni uradnik postavi na zatožno klop in o gotovih vprašanjih glede uradniških plač, javno t. j. ne glasuje se tajno s tem, da se oddajo krogljice. O sejah zapisuje se zapisnik, posamezne zapisnike podpisujejo predsednik in glasujoči člani ter da tudi tajnik, kateri je sestavlja, svoj protipodpis. Vse sklepe predložiti mora mer guvernerju. O sklepih, katere mora potrjevati guverner oziroma generalni guverner ali minister za notranje reči, govorili smo že preje; teh je, kakor smo omenili, veliko in je navaja zakon natančno. Ako municipalni svet v dveh zaporednih rednih sejah ni sklepčen, predlože se predloge „ouprave" in drugih izvrševalnih organov mestne uprave, o katerih se naj posvetuje, s sklepi „ouprave" guvernerju, kateri poskrbi, da se oni, koje potrdi, izvrše, z drugimi pa obravnava po že navedenem stopinjskem redu.
Kar se tiče „ouprave" in drugih izvrševalnih organov mestne uprave, ima zakon določbe, katerih najvažnejše v sledečem navajamo.
„Ouprava" sestoja iz mera kot predsednika in dveh članov. Ako pa sklene municipalni svet, sme se njih število v obeh glavnih mestih pomnožiti na šest, v mestih z več kakor 100000 prebivalci na štiri, v provincijalnih, teritorijalnih in drugih distriktnih mestih na tri; večje število voliti se sme samo, ako to dovoli minister za notranje stvari. V obeh glavnih
133
mestih, ter v Odesi in Rigi je merov prisednik (tovaritch) član „ouprave". Opravljanje poslov razdeljuje municipalni svet med merom in njegovim prisednikom. V manj važnih distriktnih glavnih mestih in v mestih brez distrikta sme se s privoljenjem ministra za notranje stvari opustiti, da bi se sestavila „ouprava" in se njene pravice izroče meru v družbi pomožnega uradnika, katerega voli municipalni svet. Kakor smo preje omenili, je že zakon z leta 1870. dovolil manjšim mestom, da se ni sestavila „ouprava" in da so se izročevale njene pravice meru. Sedaj mora pa to predlagati minister za notranje stvari in mestom, katera so temeljem tega zakona navedena v že preje omenjenem mestnem seznamku, naložiti to uproščeno upravo, katera do voljuje strožje nadzorstvo, temeljem poročila višjega upravnega oblastva. S tem upeljala se je gotovo jednakost v upravi manjših mest v primeri z večjimi in velikimi, česar preje ni bilo. V mestih, kjer nima mer prisednika (tovaritch) ali pomožnega uradnika (pomotchnik), izvoliti mora municipalni svet člana „ouprave" za merovega namestnika. Ako je mer iz kateregakoli razloga zadržan, da bi opravljal svoj posel, ali ako ima opravila z drugimi uradnimi posli, nadomestuje ga njegov prisednik ali pomožni uradnik ali izvoljeni namestnik. Ako pa ni mogoče, da bi jedna teh oseb vstopila, je njegov namestnik oni član „ouprave V kateri je najstareji v uradu in kateri je imel o svojem času največ glasov.
Naloge „ouprave" so med drugimi razun glavne uprave mesta, o kateri ustanavljajo določbe le-ta in drugi zakoni: sestavljanje in zapisovanje mestnega inventarnega zaznamka; izvršitev sklepov municipalnega sveta; priprava proračuna; iztir-javanje in poraba mestnih davkov po zakonitih določbah in po sklepih municipalnega sveta; zastopstvo mesta v posestnih zadevah pred sodiščem; uprava mestnega imetja; obrazložba svojega poslovanja, stanja mestnih posestev, katera so podvržena mestni upravi, naprav in zavodov itd., na kratko ona posreduje občevanje z oblastvi in vodi mestno upravo, jednako kakor naši magistrati. „0uprava" sklepa z navadno večino glasov; ako je jednako glasov, odločuje glas predsednikov. V nujnih zadevah sme mer samostojno odrediti, poročati pa mora o tem „oupravi" v njeni prvi seji. Nadzorstvo o poslovanji in pripravo sklepov
134
„ouprave" ima mer. Uradovanje „ouprave" revidira guverner, kateri odpravlja nerednosti v upravi, koje izve bodisi pri tem bodisi po katerem drugem potu, eventuvalno po že navedenem stopinjskem redu „Ouprava" izročevati mora guvernerju upravna poročila in zaslišavati njegove predloge, tudi mu izražati morebitne želje v interesu mesta, katere mora tekom štirih tednov predložiti s svojim mnenjem pristojnemu ministru.
Za posamezne upravne stroške kakor tudi za izvršitev posebnih ukazov sme municipalni svet imenovati posamezne člane ali specijalne komisije, že večkrat omenjene izvrševalne organe, katere potrebujejo potrdila guvernerjevega in so podrejeni „oupravi", katera tudi jednemu svojih članov izroči predsedstvo v takih komisijah. Na predlog „ouprave" sme pa municipalni svet imenovati tudi drugega predsednika za take komisije, kateri se potem vdeležuje sej „ouprave", kader se posvetuje o zadevah, nakazanih njegovi komisiji, s posvetovalnim glasom. Mer pritegniti sme za vodstvo takih zadev, za katere se potrebuje posebno strokovno znanje ali pripravljanje in katere pri-stojajo „oupravi", tudi druge osebe, katere ne pripadajo munici-palnemu svetu. Vsem onim osebam, katere se vdeležujejo mestne uprave prepovedano je pridobivati mestno ali kako drugo lastnino, koje prodaja, se jim je naložila.
Jedna najvažnejših novot našega zakona glede „ouprave" je pa, da se zmatrajo njeni člani kakor tudi mer kot državni uradniki in da veljajo torej tudi za nje za državne uradnike veljavni zakoni.
Naslednje poglavje III. govori o vdeležbi mestne uprave pri izdelovanji krajevnih statutov. Ti nanašajo se na javno varnost, na promet, trgovino in obrt, zdravstveno skrb, s kratka na vse razmere mestnega življenja, katere zahtevajo javno varstvo in ureditev, in so v zakonu še posebej navedene. Municipalni svet izdeluje je iz lastne inicijative ali pa na željo voditelja krajevne policije, katera gleda, kakor tudi „ouprava" na to, da se izvršujejo izdani statuti. Pa tudi municipalni svet sme imenovati še nposebne outchaskovie" popetchiteli, kateri imajo posebne legitimacijske karte in morajo skrbeti za to, da so vpravičene določbe krajevnih statutov in reglementov, koje potrebujejo še privolitve guvernerjeve.
135
Poglavje IV., katero govori o imenovanji mestnih uradnikov, določuje najprvo imenovanje mera.
V Petrogradu in v Moskvi imenuje mera car na predlog ministra za notranje stvari. Municipalni svet je pa vpravičen, da predlaga v to svrho dva člana.
V drugih mestih pa voli mera, prisednika, člane regentstva in mestnega tajnika municipalni svet, kateri sme za isti urad voliti jednega ali več kandidatov. (Ako se slednje pripeti, potrdi se izmed izvoljencev samo jeden, ostali vpišejo se pa s privoljenjem ministrovim oziroma guvernerjevim v poseben zaznamek kot kandidati). Uradne posle mestnega tajnika sme municipalni svet izročevati tajniku „ouprave". Volivni kot mšr, prisednik in v „oupravo" kakor tudi v izvrševalne komisije pa niso samo člani municipalnega sveta ampak vsak član mestne volilne skupine. Prisednike v obeh glavnih mestih, kakor tudi mere, pri-sednike in merove namestnike v provincijalnih in teritorijalnih glavnih mestih potrjuje minister za notranje stvari, one vseh drugih mest, kakor tudi izvoljene člane „ouprave" brez razločka, pomožne uradnike mera in mestnega tajnika pa dotični guverner. Ako se izvoljencu odreče potrdilo, odrediti se mora nova volitev, pri kateri je pa prepovedano, da bi se znova izvolil oni, kojemu se je potrdilo odreklo. Ako se oni, kateri so se pri drugi volitvi volili, znova niso potrdili, imenuje je minister oziroma guverner, ako je potreba, da se dotični urad kmalu podeli. Ta potreba se, postavim, ne pokaže, ako v „oupravi" s 3 ali več člani jeden član dvakrat ni bil potrjen, ali če se pri volitvi ni dosegel noben uspeh. V tem slučaji sme vlada imenovanje opustiti. Mer, njegov prisednik ali pomožni uradnik in člani „ouprave" so eo ipso tudi člani municipalnega sveta, kojega sej. se le takrat ne smejo vdeleževati, kader se posvetuje o zadevah, ki se tičejo njih osebe ali urada. Imenovani zmatrajo se kot stoječi v državni službi, ravno tako tudi tajnik v večjih mestih. Oproste se torej tudi samo od oblastva, katero je potrdi, na svojo prošnjo pred pretekom uradnega časa službe. Plače mestnih uradnikov sklene municipalni svet pred dotično volitvijo, ako se pa uradnik imenuje po vladi (slučaje navedli smo preje), določuje plače komisija za mestne zadeve. Službena doba mera, prisednika oziroma pomožnega uradnika in članov „ouprave"  traja štiri leta, ono
136
mestnega tajnika urejuje municipalni svet. Izmed članov „ouprave" odstopi vsake dve leti polovica iz sveta in sicer prvič se dotična polovica izžreba; izstopivši voliti se smejo znova. Ako izstopi mer v prvih treh letih svoje službene dobe, voli se, oziroma imenuje znova, ako pa izstopi v zadnjem letu svoje službe potem stopi na njegovo mesto za ostali čas prisedaik, oziroma pomožni uradnik. Isto velja za čine slednje imenovanih in članov „ouprave".
Pri izvrševanji svojega urada in pri slavnostnih prilikah nositi morajo vsi mestni uradniki, člani „ouprave", izvrševalnih komisij in trgovinskih deputacij, kakor tudi uradniki mestne in trgovinske policije, katere imenuje „ouprava", znamenja, katera je potrdilo Nj. Veličanstvo.
Poglavje V. urejuje mestne davščine. Tu se določa: ob-dačijo se na korist mestom: 1. nepremičnine po svoji vrednosti, 2. trgovinski in industrijski patenti, 3. prenočišča, hoteli in go-stilnice. Ako treba, sme municipalni svet uvesti davek 4. na javno vozarstvo, 5. na konje in vozove zasebnikov, 6. na pse, 7. podjetja, ki se pečajo s prevožnjo po vodi. Oproščene od davščine so vse stavbe in nepremičnine države, javnih oblastev in dobrodelnih naprav, in one, ki so namenjene bogočastju, znanosti, prometu itd., in ki ne dosegajo nobenega dobička. Visokost zemljiškega davka določuje municipalni svet po procentih od čistega doneska, katerega je izračunila mestna uprava, ali, če se čisti donesek ne da določiti, od kupninske vrednosti. V prvem slučaji davčna kvota ne sme presegati 10 od 100, v drugem 1 od 100. Davek prireja in pobira se na ta način: Municipalni svet določuje čas, v katerem se mora davek plačati. „0uprava" ceni, kar je treba, razdeluje po cenitvah davek in naznani javno izid, najkasneje en mesec pred plačilnim terminom, ki ga je določil municipalni svet. Davek, kateri se v določenem roku ni plačal, je zastanek ter se naloži s kazensko doklado, katero določi municipalni svet, katera pa ne sme presegati 1 od 100 in za mesec. Te doklade stekajo se k mestnim dohodkom. Ako so davki dlje kakor šest mesecev zaostali, iztirjajo se na ta način, da se zarubijo doneski dotične nepremičnine, in ako bi ti ne dali dovolj, prodale bi se premičnine in konečno tudi sama nepremičnina zamudnika. <
Ruski zakon o mestni upravi z dne 11. junija 1892.1. 137
Trgovinsko in industrijsko davščino razpisuje municipalni svet: 1. na patente trgovcev prve in druge zadruge, 2. na patente malih trgovcev in industrijalcev, kateri izvršujejo svoj obrt v mestu; 3. na pripustnice (pripustne listke), katere se izdajajo industrijskim in trgovinskim napravam, 4. na raznih krajih na patente, kateri se izdajajo v zmislu zakona o obdačenji opojnih pijač za fabrikacijo in točenje. V Petrogradu in Moskvi pobirati se smejo davki tudi še a) od prostorov, katere potrebujejo trgovinske in industrijske naprave, b) od kolporterjev, in c) v Moskvi še od vrtov za zelenjavo. Davščina, katera se pobira od patentov imenovanih pod 1 -4, določuje se v odstotkih na davek, ki se ga plača državi, in se mora vplačati v istih rokih, kakor državni davek. Za priredbo drugih, preje imenovanih davščin veljajo določila, ki so se izdala za dotične naprave itd.
Mestni dohodek so dalje cela vrsta pristojbin in taks od naprav, katere služijo obči trgovini in prometu in katere je ustvarilo mesto, koje našteva izrecno zakon n. pr. javne tehtnice in mere. Važna določba našega zakona je tudi ta, da se more na željo municipalnega sveta odrediti legislativnim potom, da se pobira davek v kakem mestu tudi od najemnikov in zakupnikov. Ako se uvede to povsod, se tudi ne bode moglo tej vrsti mestnega prebivalstva, katera ima večinoma cvet olike, dlje odrekati mestne volilne pravice in s tem pravice do vdeležbe pri mestni upravi.
Poglejmo sedaj poglavje VI, katero govori o stroških, o budgetu in o računstvu. Iz mestnih dohodkov pokriti se morajo: 1. stroški mestne uprave, penzije in podpore prejšnjim mestnim uradnikom; 2 javne stavbe in stroški za spomenike, kateri so lastnina mesta; 3. vsote, katere se potrebujejo, da se pokrijejo dolgovi in druge mestne obveze; 4. doplačila, katera se morajo dovoliti temeljem posebnih naredeb učnim, dobrodelnim in drugim napravam, katere so namenjene javnemu blagru, in doneski državi, katere določuje državni budget (doplačila državnim učnim zavodom dajati se morajo, ako so se enkrat sklenila po munici-palnem svetu, ne da bi izrecno omejila dobo, doklej se plačujejo, in ako je je sprejela vlada, vedno, ako se vlada daljnim plačilom ne odpove); 5. stroški za nastanjevanje vojakov, za vzdrževanje, kurjavo in razsvetljavo policijskih zaporov; 6. donesek,
138 Ruski zakon o mestni upravi z dne 11. junija 1892. 1.
kateri je določen po zakonu v svoji visokosti, k stroškom vzdrževanja policijskih uradnikov; 7. stroški vzdrževanja, kurja,ve in razsvetljave uradnih prostorov krajevne policije, ako je ločena od distriktne policije; 8. stroški organizacije in vzdržavanja požarne brambe po poklicu; 9. stroški vzdržavanja prostovoljnih požarnih bramb, katere so se ustanovile predno se je izdal ta zakon, ali katere se ustanove s posebno resolucijo municipal-nega sveta, da nadomeščajo in pomagajo poklicni požarni brambi; 10. slednjič stroški vzdrževanja trgov, cest, ulic, krajev, pristanov, trotoarjev, javnih vrtov, kanalov, vodovodov, ribnjakov, itd. in za razsvetljavo mesta. V baltiških provincijah pridejo k tem še stroški za vzdrževanje poštnih stacij. Preostanki, ki bi se pokazali po pokritji teh stroškov, porabiti se smejo za druge naprave, ki koristijo prebivalstvu, ako je mesto za to po zakonu vpravičeno. V stroških in dohodkih ravnati se je pa strogo po budgetu.
Zadnji oddelek, poglavje VII. govori o prizivnem načinu proti odločbam mestne uprave in o odgovornosti mestnih uradnikov. Vsi zasebniki, korporacije, družbe itd. imajo pravico pričeti pravdo proti vsem ukazom in odredbam mestne uprave, kateri bi žalili njih pravice, sicer pa pravico pritožbo naperiti pri senatu. Pritožbe proti municipalnemu svetu smejo se izročiti pri guvernerju, kateri je po njih kakovosti ali predloži ministru za notranje zadeve ali odkaže v rešitev komisiji za mestne zadeve. Proti odredbam nouprave" podati je vgovore pri guvernerju ali ministru. Ako se zdi guvernerjev vgovor vpravičen, pozove „oupravo", naj izpremeni svojo odredbo, oziroma naj odškoduje reklamanta in če bi se „ouprava" ustavljala, razsodi se po stopinjah, katere smo preje omenili. Ako se zdi kdo žaljen v svojih pravicah po komisiji za mestne zadeve, ima pravico vložiti pritožbo tekom treh mesecev pri guvernerju, kateri jo predloži z izpeljavami komisije tekom jednega meseca ministru za notranje stvari, kateri jo zopet izroči opremljeno s svojim mnenjem v rešitev senatu.
Mer, njegov prisednik ali pomožni uradnik, člani „ouprave" in mestni tajnik kaznujejo se radi hudodelstev in uradnih pre-greškov disciplinarno ali sodnijsko. Postopanje proti njim prične se vsled sklepa municipalnega sveta ali na ukaz guvernerjev.
Ruski zakon o mestni upravi z dne 11. junija 1892.1. 139
Le-ta vodi najpreje preiskavo in predloži spise komisiji za mestne zadeve. Njenih sej vdeležuje se povodom posvetovanja o takih zadevah predsednik okrajnega sodišča s posvetovalnim glasom. Kazni, katere se nalože navedenim uradnikom disciplinarnim potom so: ukor, graja, katera se ne zabeleži v služabno razpre-glednico, odstava. Te kazni izreka v distriktnih glavnih mestih in v mestih brez distrikta proti članom „ouprave", proti pomožnim uradnikom mera in proti mestnemu tajniku komisija za mestne zadeve. Leta sme tudi izreči ukor in grajo, katera se ne zabeleži v služabno razpreglednico, proti merom distriktnih glavnih mest, njegovim prisednikom in članom „ouprave" ; proti slednjima dvema izreči jo sme tudi v glavnih mestih. Odstava merov odrediti se sme samo proti potrditvi po ministru za notranje stvari s najvišjim privoljenjem. Tudi izročiti mestne uradnike rednim sodiščem v to svrho, da se obsodijo, imajo dolžnost po njih činu in važnosti mesta razna preje imenovana oblastva: komisija za mestne zadeve, ministerstvo za notranje stvari in senat.
S tem konča se pravi zakon z dne 11. junija 1892 1. Slede še neketeri pristavki: 1. določbe o uproščeni mestni upravi, kedaj jo je možno upeljati, govorili smo že na svojem mestu; 2. določbe o pripravi, pregledu in izvajanji mestnega računa. Ti pristavki so samo izvršitvene naredbe, katere se naravno pečajo z detajlom in katerih ne moremo tu razpravljati; bistvenih dodatkov k zakonu nimajo, kar je popolnoma naravno. Dodeljena je konečno še sestava onih izprememb kazenskih in druzih zakonitih določeb, katere so se morale upeljati vsled izdaje novega zakona in ki so se potrdile dne 11. junija 1892. 1., in pravic državnega zbora in ministerskih kolegij.
Konečno naj še omenimo, da je samouprava, avtonomija mest bila vodilna misel zakonodavca, čeravno tudi po tem zakonu imajo vladna oblastva priliko, da pregledujejo in tudi razveljavljajo vse sklepe in odredbe mestnih uprav, in da je ta zakon brezdvomno velik korak naprej v življenji in razvoju ruskih mest, akoravno še mnogo manjka, da bi se mogla mesta prosto razvijati in da bi se pokazalo v mestih napredno delovanje.
140
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Ako se kupi zemljišče v dobri meri na javni dražbi, pridobi se lastninsko pravico, čeravno zemljišče uživa drug.
Vinko V. tožil je pri m. d. okrajnem sodišču v C. Rezo M. in druge solastnike posestva vlož. štev. 181 d. o. Za logom. Zahteval je, da pripoznajo tudi njemu solastninsko pravico do tega posestva gledč osemindvajsetega dela, in da mu prepustijo osemindvajseti del vsega užitka od tega posestva. Opiral je svojo tožbo v prvi vrsti na to, da je v dobri veri in zaupajoč javni zemljiški knjigi potem javne eksekutivne dražbe kupil osemindvajseti del tega posestva in da je kot lastnik osemindvajsetega dela tega posestva že tudi vpisan v javni zemljiški knjigi. Tožbi de praes. 3. januvarija 1894, štev. 110 je za m. d. okrajno sodišče v C. ugodilo z razsodbo z dne 26. novembra 1895, štev. 18.342, zavrnilo jo je samo gledč tožencev Alojzije P., Marije H , Antona P., Franceta P., Franceta H., Janeza H. in Cecilije H.
Razlogi.
Tožnik zahteva pripoznanje svoje solastninske pravice do 1/28 zemljišča vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom, ter se opira na to, da mu toženci odrekajo solastninsko pravico, akoprav je pri tem posestvu v zemljiški knjigi kot solastnik do osemindvajsetega dela vpisan. Toženci so se ločili v tri skupine. Prva skupina (Reza M., Lovro F. in Martin H.) se je podvrgla tožbi, protivi se pa zahtevi, da bi morala povrniti pravdne stroške, češ, da ni odrekala tožniku zahtevane pravice. Druga skupina (Alojzija P. in Marija H.) vgovarja 1.) da tožniku manjka proti njima pasivne legitimacije, 2.) da tožnik ne more zahtevati pravdnih stroškov, ker mu nista ničesar branili. Tretja skupina obsega vse ostale tožence, akoprav sta izrecno odgovarjala le France U. in Blaž H., katerima se je kot sopravdnica pridružila Marija B. To sledi iz določila dvornega dekreta z dne 4. septembra 1801, štev. 535. zb. j. z. in z dne 5. marca 1847, štev. 1042. zb. j. z., v zmislu katerih se domneva, da se toženci, ki ne odgovarjajo na tožbo, strinjajo z ovim, ki odgovarja.  Vender more to veljati le gledč drugih sotožencev razun
141
Antona in Franceta P., Franceta, Janeza in Cecilije H. Ti se morajo prištevati drugi skupini, akoprav niso dali odgovora, ker so vsi ti toženci kot dediči po Mariji H. v enakih razmerah. Kakor trdi tožnik brez vgovora in kakor kaže priloženi zemljiškoknjižni izpisek je stanje zemljiške knjige glede lastninske pravice do posestva vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom sledeče: Kot lastniki so vknjiženi Reza M. 1/14; Alojzij T. in Alojzija T. (kot pravna naslednika Franceta in Marije M.) vsak do 1/28, skupaj do 1/14; Anton T. do 1/14; Anton F. (naslednik Blaža F.) do 1/14; Andrej D. do 1/14; Antonija H. kot pravna naslednica Filipa in Apo-lonije H.) do 1/14; Reza P. do 1/14; Vinko in Marija R. (kot pravna naslednika Jerneja in Marije B.), vsak do 1 /28, skupaj do 1/14; France in Reza U. (kot pravna naslednika Jurija U.) vsak do 1/28, skupaj do 1/14; Blaž in Marija H„ vsak do 1/28, skupaj do 1/14; Miha S. do 1/14," Jera D. do 1/14; France L. in njegova druga soproga Marija L., rojena T., vsak do 1/56, skupaj do 1/28, in Marija L., rojena K., prva žena Franceta L., do 1/28, vsi trije torej do 1/14; Martin H. (pravni naslednik Marije H.) do 1/28 in tožnik Vinko H. do zadnje 1/28, ta dva skupaj torej do zadnje 1/14. Vinko V. kupil je svoj delež leta 1893. potem eksekutivne dražbe v pravdni stvari dra. St. proti Ani K., ki je bila poprej lastnica tega deleža. Ana H. je pridobila svojo solastninsko pravico od svojega moža Martina H., ki ji je kot nekdajni solastnik do 1/14 odstopil polovico svojega deleža, torej t/28. Omeniti se mora še sledeče: Nekatere izmed navedenih oseb so že umrle, in sicer Marija H. Njeni dediči so: Alojzija, Anton in France P., Marija, France, Janez in Cecilija H. Vso zapuščino Marije H. pa je prevzel njen vdovec Blaž H. Njemu se je prisodila tudi solastninska pravica Marije H. do 1/28 posestva vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom proti temu, da vsakemu otroku izplača materino dedščino v znesku 177 gld. 10 kr. Umrla je še tudi Jera D. Njena zapuščina se je s prisojilom z dne 6. julija 1892, štev. 11.157 prisodila njenemu sinu in edinemu dediču Francetu D., kateremu se je namesto nje tudi dostavil tožbeni odlok. Dalje je umrla prva soproga Franceta L., namreč Marija L., rojena K. Po tožnikovi, od strani tožencev ne zanikani trditvi se je s prisojilom z dne 4. junija 1893, štev. 9110 Francetu L. dovolilo, da se sme tudi pri Mariji L., rojeni K., lastnem  deležu  posestva  vlož. štev. 181   dav. obč. za  Za logom za
142
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
njega vpisati lastninska pravica.   Vincenc V. tožuje sedaj na pri-poznanje svoje solastninske pravice one osebe, ki so se poprej navedle, med njimi tudi že navedene dediče po Mariji H., Mihaela S., Jero D., oziroma njenega dediča Franceta D., Franceta L, Marijo L., rojeno T., in Martina H.   Razun tega pa je vložil Vincenc V. tožbo tudi proti štirim osebam, katere se ne najdejo kot solastniki v zemljiški knjigi glede' posestva vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom. Ti toženci so: i. Valentin V., 2. Marjeta V., 3. Vincenc D., 4. Marija D.  Solastninska pravica do zemljišča vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom je bila namreč prav za prav združena s posestjo 14 zemljišč, in sicer onih pod vlož. štev. 168, 169, 170, 172, 176, 180, 182, 183. 191, 192, 195, 199, 204 in 369 kat. obč. Za logom.   Pri navedenih posestvih se je tudi zaznamovalo, da je s posestjo taistih združena solastninska pravica do 1/14 vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom.   Vse to je pri tem sodišču znano, ker se razvidi iz javne zemljiške knjige.  Pri zemljišču vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom se pa je sprva solastninska  pravica  vknjižila  v prid  tistim osebam, ki so bile za časa napravljanja nove zemljiške knjige lastniki navedenih vpravičenih  zemljišč.   Pozneje se je deloma solastninska pravica v  prid  pravnim  naslednikom  prepisala le  pri zemljišču vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom brez ozira na to, kar se je zgodilo s tistimi zemljišči, s katerimi je bila ta pravica združena, deloma so pa vpravičena  posestva  prešla v lastnino drugih oseb,  ne da  se je ta prenos lastninske pravice tudi vknjižil pri vlož. štev. 181  kat. obč. Za logom.  Vsled tega se zdaj   zemlje-knjižno stanje gledč nekaterih vpravičenih zemljišč ne ujema z zemljeknjižnim stanjem gledč posestva vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom, in sicer:   1.). pri zemljišču vlož. štev. [70 kat. obč. Za logom je Blaž H. kot edini lastnik vknjižen, med tem ko sta pri vlož. štev. 181  kat. obč. Za logom še zmirom Blaž in Marija H. vknjižena kot solastnika do 1/28, skupaj do 1/14; 2.) pri zemljišču vlož. štev. 180 kat. obč. Za logom sta vknjižena kot solastnika do polovice Valentin in Marjeta V., med tem, ko je pri vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom še zmirom kot solastnik do 1/14 vknjižen njijin prednik Miha S.;  3) pri vlož. štev. 204 kat. obč. Za logom sta vknjižena kot solastnika kupca Vincenc in Marija D., med tem, ko je pri vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom še vedno  kot solastnica  do   1/14  vknjižena  prodajalka Jera D.;
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 143
4.) pri vlož. štev. 168 kat. obč. Za logom sta vknjižena kot solastnika do polovice France in Marija L., rojena T., med tem, ko so pri vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom vknjiženi France L. kot solastnik do 1/56, Marija L., rojena K., kot solastnica 1/28 in Marija L., rojena T., kot solastnica do 1/56; 5.) pri vlož. štev. 369 kat. obč. Za logom sta vknjiženca kot solastnika do polovice Peter B. in Vincenc V., pri vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom pa kot solastnika do 1 28 Martin H. in Vincenc V. Zaradi tega tožuje Vincenc V. razun Mihaela S. tudi Valentina in Marjeto V. in zraven Jere, oziroma Franceta D. tudi Vincenca in Marijo D., misleč, da mora to storiti iz previdnosti in da ni njegova naloga rešiti vprašanje, kdo izmed navedenih oseb je pravi solastnik posestva vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom. (Mimo grede" se naj tukaj omeni, da bi bil po tem stališču moral tožnik tudi tožiti Petra B., česar pa ni storil. To je pa seveda le tožnikova stvar.) Vse te razmere, katere so se dozdaj razložile so važne za rešitev gledč prašanja o pasivni legitimaciji. Prej, ko se pa to prašanje preiskuje, omeniti se še mora, da si Marija B. svoji solastninsko pravico do one 1,28 od posestva vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom, katero Vincenc V. tirja in pravico do one 1 /28, glede" katere je Martin H. kot solastnik vknjižen. Marija B. je tudi tožila Martina H. s tožbo de pr. 23. avgusta 1894, štev. 13868, na dovolitev vknjižbe lastninske pravice glede 1/28 do zemljišča vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom. Vender le Vincenc V. ne tožuje tudi Marije B., akoravno so oni toženci, ki so se lotili pravde, ravno zaradi tega tožniku odrekli solastninsko pravico, ker mislijo, da pripada pravica le Mariji B., in čeprav solastniki le Mariji B. privolijo hasnovanje in užitek skupnega zemljišča. Prepir zadene torej prav za prav le Vincenca V. in Marijo B., in prvo prašanje je, ali pristoji sporna pravica Mariji B. ali Vincencu V. To prašanje bi se ne bilo moglo rešiti v tej pravdi, ako ne bi bila Marija B. prostovoljno pristopila tej pravdi kot sopravdnica. Ta pristop je popolnoma zakonit in dopusten. Gledč sotožencev: Alojzije, Antona, Frančiške P., Marije, Franceta, Janeza in ned. Cecilije H. manjka zares pasivna legitimacija. Ti toženci so sicer dediči umrle H., katera je še zdaj pri zemljišči vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom kot solastnica do 1/28 vknjižena, kakor se je pa že preje povedalo, je zapustničin vdovec Blaž H. celo zapuščino prevzel, in se mu je tudi prisodila Marije
144
H. 1/28 zemljišča vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom. Vrh tega se je tudi pri polovici, spadajoči v zapuščino, gledč posestva pod vlož. štev. 170 kat. obč. Za logom, pri katerem je solastninska pravica do 1/14 posestva pod vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom zaznamovana, vknjižila lastninska pravica v korist Blaža H., dvombe ne more torej biti, da je Blaž H. gledč dotične 1/28 pravni naslednik Marije H., ne pa gori navedeni dediči. Prisojilno pismo se je že davno izdalo, in zapuščinska razprava je končana. Tožnik tudi ne trdi, da so imenovani dediči v posesti te solastninske pravice, ali pa, da imajo zemljo v svoji oblasti; tudi v tem oziru manjka pasivna legitimacija. Zavoljo tega ni bila vpravičena tožba proti tem osebam, in se je taista vsled tega glede teh sotožencev zavrnila. Drugi toženci pa so v javni knjigi kot solastniki vpisani, bodisi neposredno pri vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom, bodisi (kakor Valentin in Marjeta V. in Vincenc in Marija D.) posredno, ker so lastniki tistih zemljišč, pri katerih je zaznamovano, da je z njimi združena solastninska pravica do 1/14 zemljišča vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom. Ta razsodba nima naloge, prašanje reševati, ali so Miha S. ali Valentin in Marjeta V., oziroma France D. ali Vincenc in Marija D. pravi solastniki zemljišča vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom. Tožnik je bil vpravičen, vse te osebe tožiti ter istim na voljo pustiti, vgovarjati, da niso lastniki, ali ne. Tega pa ni storil nobeden izmed sotožencev, razun že preje imenovanih. Sodišče zatorej nima povoda preiskovati to prašanje. Toženci, ki so se lotili pravde, stojč, kakor že rečeno, na tem stališču: Oni se prepirne 1/28 posestva vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom ne lastijo, ampak oni hočejo ta delež le dati Mariji B. Zavoljo tega odrekajo tudi toženci tožniku to pravico, kakor sami priznajo, to pa tudi zadostuje za pasivno legitimacijo. Z ozirom na to izjavo ni treba preiskavati, ali vsi toženci posedujejo in hasnujejo prepirno zemljo, ker je zadosti, da tožniku zabranjujejo užitek. Toženci mislijo, da prepirna solastninska pravica ne gre tožniku, ampak Mariji B. Po njihovi trditvi je namreč Marija B. kupila s skupno pogodbo z dne 20. novembra 1875. °d Martina in Marije H. zemljišči vlož. štev. 200 in 201 kat. obč. Za logom z vsemi pravicami in dolžnostmi, kakor sta le-ta do takrat ti zemljišči posedovala in hasnovala, ter posedovati in hasnovati pravico imela. Tem pravicam je pa baje pripadala tudi pravica do 1/14 zemljišča vlož. štev. 181 kat.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
145
obč. Za logom. Marija B. je baje tudi takoj, ko je prevzela navedeni zemljišči, začela izvrševati in uporabljati vse pravice glede skupnega pašnika, in je dobila pred dvema letoma pri razdelitvi razun parcele štev. 1469, ki jo je že popred obdelala, še kos pašnika, obsegajoč okoli 100 kv. sežnjev. Pravica do 1 14 pašnika vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom je bila baje od nekdaj pritiklina zemljišča vlož. štev. 200 in 201 kat. obč. Za logom, in s tema zemljiščema nerazločljivo zvezana. Pašnik vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom prej ni bil predmet nobene zemljiške knjige; še le ko so se 1. 1878. urejevale zemljiške knjige, se je tudi za ta pašnik ustvaril vložek pod štev. 181 dav. obč. Za logom. Pri tej priliki se je tudi baje vrinila pomota tako, da se je edna štirnajstinka pripisala posestvu pod vlož. štev. 369 dav. obč. Za logom, katero zemljišče (kočo z malo njivo) sta si Martin in Marija H. pri prodaji pridržala. Toženci trdijo, da se je le po pomoti pri urejevanj u nove zemljiške knjige solastninska pravica do 1/14 vlož. 181 dav. obč. Za logom pripisala k posestvu pod vlož. štev. 369 dav. obč. Za logom, med tem, ko je v resnici bila zvezana s posestvom Marije B. vlož. št. 200 in 201 dav. obč. Za logom. Pa vse to ne more biti odločilno za predležečo pravdno zadevo. Po §u 6. zakona z dne 25. julija 1871, štev. 96. drž. zak. se po preteku tam omenjenega ediktalnega časa vpisi v novo zemljiško knjigo ne morejo več izpodbijati nasproti tistim osebam, ki so na podlagi teh vpisov v dobri veri pridobili, kake pravice. Vincenc V. in tudi Ana H. sta prepirno I/28 posestvo vlož. štev. 181 d. obč. Za logom po preteku tega časa (30. junija 1883) pridobila, in ker se tožnik sklicuje, da se je to zgodilo v dobri veri, ker se je zanesel on (oziroma Ana H.) na javno knjigo, se ne morejo toženci opirati na dozdevno izvenknjižno pravico Marije B., dokler ne dokažejo, da sta bila Vincenc V. in tudi njegova prednica Ana H. v slabi veri. Znano je namreč, da »mala fides superveniens non nočete ; zaradi tega tudi zadostuje, ako je bila le Ana H. v dobri veri. Toženci so poskusili dokazovati, da je Vin-cencu V, prej ko je dotično solastninsko pravico po dražbi kupil, bilo znano, da ne pripada k zemljišču vlož. štev. 369 dav. obč. Za logom taka pravica do pašnika vlož. štev. 181 dav. obč. Za logom, ker je baje pred dražbo na licu mesta to izvedel. V dokaz tega so se toženci sklicevali na priče; ta dokaz se pa jim ni posrečil, ker le ena zavržna priča potrdila je nekaj tacega, ne glede na na-
10
146
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
sprotnikove priče. Na glavno prisego, ki so jo toženci tožniku v tej okolščini naložili, se ne sme spoznati, ne sicer iz ozira na § 207. obč. sod. r., marveč iz druzega vzroka, Mala fides se ne da neposredno dokazati; treba je dokazovanja takih dejanj, izjav, sploh takih dogodkov, iz katerih se da sklepati, da si je bila stranka svesta protislovja med zemljiškoknjižnim stanjem in dejanskimi razmerami. Za presojo okolnosti pa ni vse jedno, na kak način se je tožniku baje povedalo, da ne spada k zemljišču vlož. štev. 369 obč. Za logom pravica do pašnika, kdo je to rekel, in kje, kaj se je govorilo, ali je bilo to po okolnostih verjetno itd. Ako se pomisli, da se je v cenilnem zapisniku z dne 16. januvarja 1891, štev. 720 prepirna solastninska pravica cenila kot del zemljišča vi. štev. 369. dav. obč. Za logom, ne da bi se bilo zaznamovalo v tem zapisniku, da je ta pravica sporna; ako se pomisli, da je Vincenc V. kupil to pravico na podlagi tega zapisnika po javni dražbi; da je nadalje videl, da v teku 11 let nihče ni izpodbijal dotične pravice Ane H. po tožbi, se vender ne more zahtevati, da bi bil Vincenc V. vsakemu človeku, kateremu si bodi, verjel, ako mu je kaj pripovedoval o dotični zadevi. Vincenc V. se je smel zanesti na javno knjigo in na cenilni zapisnik, dokler ni na verjeten način izvedel, da se je tukaj vrinila pomota; gola trditev Amalije H., ki jo je storila proti tožniku, da ne pripada pravica do pašnika k zemljišču vlož. štev. 369 kat. obč. Za logom ne zadostuje.. Drugače bi morda bilo, ko bi bil Vincec V., prej ko je zemljo na dražbi kupil, izvedel, da ne Martin H., oziroma Ana H., ampak Marija B. hasnuje in poseduje sporni delež pašnika, da je zaradi spornega pašnika teklo že več pravd, da je Martin H. izgubil pravde itd. Dokaza za to pa toženci niso ponujali. Gotovo pa nikakor ni, da je Vincenc V. za te prejšnje pravde in njihov izid vedel; kakor toženci pripoznajo, ni bil niti njihov sosed. Da je pa bila tudi Ana H. v slabi veri, ko je pridobila sporni delež pašnika, tega toženci še trdili niso. Tožnik je torej pridobil solastninsko pravico do 1/28 vi. štev. 181 kat. obč. Za logom po javni dražbi; on je vknjižen kot solastnik do polovice zemljišča vlož. štev. 369 kat. obč. Za logom in do 1/28 vlož. štev. 181 kat. obč. Za logom. Ta pravica se ne sme zdaj več izpodbijati, ker je čas v zmislu § a 6. zakona z dne 25. julija 1871, št. 96. dež. zak. že pretekel, in ker ni dokazano, da je bil tožnik pri dražbi v slabi veri;  ker se slednjič še trdilo
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
147
ni, da je bila Ana H. v slabi veri. Toženci so zatorej dolžni pripo-znati, da je Vincenc V. glede osemindvajsetinke solastnik posestva vlož. štev. r 31 dav. obč. Za logom, in da mu pristoji vsled tega osemindvajseti delež vsakega užitka tega posestva ter se je moralo spoznati po tožbenem zahtevku. Toženci, ki so se lotili pravde, so se morali po §-u 24. zakona z dne 16. maja 1874, štev. 69 drž, zak., ker so pravdo izgubili, obsoditi, da tožniku plačajo vse pravdne stroške, razun tistih, kateri se samo tičejo dedičev po Mariji H. Toženci, ki so se podvrgli tožbi, so se le obsodili v tožbe ne stroške; te stroške morajo pa vender že zaradi tega plačati, ker se je po priznanju tožencev pri razdelitvi pašnika tožnik popolnoma izključil, tako, da je moral tožiti tudi te tožence. Nasprotno pa mora tožnik Alojziji P. in Mariji H. sodne stroške povrniti. Celo posebno stališče ima v tej pravdi Martin H., zaradi tega se je glede tistega sotoženca, kar se tiče stroškov, drugače razsodilo kakor glede Reze M. in Lorenca F., akoravno so se vsi ti trije toženci tožbi podvrgli. Martinu H. namreč odrekajo drugi solastniki tudi solastninsko pravico in sicer iz ravno istega vzroka, kakor Vin-cencu V. Martin H. je izjavil, da tožniku ničesar ne brani, in tožnik glede tega sotoženca ni dokazal svoje trditve, da mu ta ne dovoli deleža glede užitka skupnega posestva; glede tega toženca se torej ne more reči, da je on Vincenca V. pri razdelitvi pašnika izključil, ker ni dokazano, da se je vdeležil te razdelitve, katera se je po trditvi tožencev le vršila med drugimi solastniki. Martin H. je torej le dolžen pripoznati tožnikovo pravico, ne pa dolžen, plačati stroškov.
Proti tej razsodbi pritožili ste se obe stranki; tožnik, ker se mu niso stroški priznali proti vsem tožencem in je bil 011 obsojen, da povrne Alojziji P. in Mariji H. njijine stroške, toženci pa (tretja skupina) gledč izreka o glavni stvari sami.
Višje deželno sodišče v Gradcu je z razsodbo z dne 29. januvarija 1896, št. 616 potrdilo razsodbo prvega sodnika glede izreka o stvari sami in o stroških z ozirom na zakonite in vsestransko vtemeljene razloge taistega.
Dr. Juro Hrasovec.
10*
148
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
b) Slučaj fidejkomisarske nadomestitve. — Razlaga oporočine določbe, ki ustanavlja fldejkomisarsko nadomestitev.
S tožbo z dne 9. junija 1894, štev. 3992 zahtevale so tožnice Avg. bar. M. pl. M., roj. P. E., M. A. pl. P. E. in M. bar. pl. H. H., roj. pl. P. E., sodno priznane dedinje po rajni svoji materi M., udovi pl. P., roj. C, zastopane po odvetniku dru. F., zoper F. in L., mejna grofa M. pok. Fr., zastopanima po odvetniku dru. Sch. in zoper Fr. in V. pl. Gr., zastopanima po odvetniku dru. G., da se tako-le razsodi:
»1.) pokojni M., udovi pl. P., roj. C, materi tožnic, odnosno njeni zapuščini gre vsa vsota 40.000 gld. s pripadki vred, volilo namreč, razpoloženo po rajni M. pl. C, roj. C., v enajstem členku njene oporoke z dne 5. oktobra 1864. leta in temu dosledno
2.) tožnice, sodno priznane dedinje rajne svoje matere M., udove pl. P., roj. C, so vpravičene, prenesti na ime imenovane svoje matere glavnico dvajset tisoč goldinarjev s pripadki vred, vknjiženo z zastavno pravico vsled odloka z dne 27. avgusta 1890, štev. 6104 na zemljišče, nahajajoče se v zemljiški knjigi Tržaški pod tab. štev. 160 in glavnico drugih dvajset tisoč goldinarjev, vknjiženih z zastavno pravico vsled odloka z dne 25. aprila 1888, štev. 2907 na nepremičnini, ležeči na Vardali v Tržaškem ob-mestji pod tab. štev. 722. ter izbrisati vtesnitev fidejkomisarske nadomestitve, zaznamovane pri obedveh hipotekarnih tirjatvah v zmislu čl. 11. oporoke rajne M. pl. C, roj. pl. C, z dne 5. oktobra 1864. l.c
Z razsodbo z dne 22. maja 1895, štev. 2843 ugodilo je deželno sodišče Tržaško navedenemu zahtevku le deloma, iz-rekši namreč, da gre zapuščini rajne M. udove pl. P., roj. C., tož-ničine prednice, samo ena četrtina od vkupnega volila štirideset-tisoč goldinarjev in da morejo temu dosledno prenesti tožnice na to zapuščino samo eno četrtino omenjenega volila, pa jih je ob enem obsodilo v povračilo pravdnih stroškov.
Razlogi:
Slovom čl. 11. svoje oporoke z dne 5. aprila 1864. leta odredila je M. udova pl. P., roj. C, tole: »Istotako zapuščam naslovom volila vsakemu svojih nečakov Josipu in Ivanu, sinoma rajnega Josipa Ignacija K. štirideset tisoč goldinarjev od vknjiženih svojih
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo
149
tirjatev, ali da ne bode smel nobeden od njiju odtujiti več kakor dvajset tisoč goldinarjev od tega volila bodisi za živa, bodisi na slučaj smrti. Imela bosta torej onadva dolžnost prenesti, in sicer vsak od njiju, dvajset tisoč na zakonske svoje otroke, in ako bi teh ne bilo, pa drug na druzega, ako bi pa jednega od njiju nestalo, na zakonske njegove otroke in ako bi teh ne bilo, pa na štiri moje dediče, katere pozneje imenujem. Ako bi se tako- osredotočila v enem ali drugem imenovanih obeh bratov Josipa in Ivana Kr. od vsacega od njiju vsota dvajset tisoč goldinarjev, obremenjenih s fidejkomisarsko nadomestitvo, bode imel le-ta dolžnost, da prenese po smrti svoji obe vsoti po dvajset tisoč goldinarjev na zakonske svoje otroke, in ako bi teh ne bilo, da ju prenese pa na vse štiri moje naslednike, katere pozneje imenujem, na enake delove.c Ker sta umrla oba brata Josip in Ivan Kr., prvi dne 10. maja 1884 1. drugi pa 24. septembra 1893. 1., ker nista ostavila za seboj ni prvi ni drugi zakonskih otrok in ker je ob smrti Ivana Kr. od vseh štirih dedičev rajne M., udove pl. C, roj. C, živela samo še M., udova pl. P., roj. C, zahtevajo tožnice, dedinje imenovane M., udove pl. P., roj. C, da gre izključno njim vse volilo štirideset tisoč goldinarjev, obremenjeno z omenjeno fidejkomisarsko nadomestitvo. Namera oporočnice M., udove C, je bila vsekakor le-ta, in o tem ni nikakoršnjega spora, da brata Josip in Ivan Kr. nista smela razpolagati z volilom, podvrženim fidejkomisarski nadomestitvi, kajti to volilo so imeli od njiju dobiti zakonski njiju otroci, ako bi jih bila imela. Oporoke, kakor je izraženo na njenem koncu, ni spisala oporočnica, nego spisala jo je druga osoba, in ne ve se, da li je bil prava vešč pisavec te oporoke. Pred vsemi tremi svedoki, kateri so podpisali oporoko, izrekla je oporočnica, da je isto oporoko prebirala in prebrala, pa jo je tudi podpisala vpričo njih. S tem pa še ni gotovo, da je ona pomislila na vse mogoče pravne posledice, ki bi mogle izvirati iz vsake pojedine oporočne določbe ter da je torej pojmila, kako daleč neki sega odredba o volilu, zapuščenem obadvema bratoma Josipu in Ivanu Kr. Potrebno je po tem takem, da se poslednja njena volja razloži in temu dosledno imajo sodniki dolžnost, da vestno razsojajo, katera zmisel se najbolj ujema z voljo oporočnice. Razlika starosti med imenovanimi dediči in med volilojemnikoma Josipom in Ivanom Kr. je bila tako velika, da se je prav lahko zmatralo gotovim, da bi bili umrli vsaj ne-
j 50
kateri imenovanih dedičev pred obema volilojemnikoma. To je za gotovo vedela tudi oporočnica. Ker je pa ona omenila glede" Josipa in Ivana Kr. v svoji oporoki raznih možnih slučajev, v katerih bi prešlo volilo na druge osobe, mora se sklepati, da bi bila izrecno izrazila v svoji oporoki, ako bi bila hotela vtesniti volilo na slučaj, da bi njeni dediči preživeli oba volilojemnika. Ona pa nikakor ni omenila le-tega slučaja, da bi namreč njeni dediči umrli po imenovanih dveh volilojemnikih in ker ni verojetno, da je dobro poznala določbo §-a 689. obč. drž. zak., na katero se sklicujejo tožnice, treba je zmatrati gotovim, da je njena namera bila, da prejdi volilo, ako ne bi ga dobili zakonski otroci obadveh volilojemnikov, znova v njeno zapuščino, iz katere jo imajo dobiti vsi štirje njeni dediči v istem razmerji, kakor so oni pripomogli, da se je ono plačalo in kakor so imeli oni plačati slovom zadnje vrste. čl. 11. v oporoki dedno pristojbino in vse druge stroške od istega volila. Nobenega razloga niso pa navedle tožnice, zakaj da je hotela podeliti oporočnica temu ali onemu svojih dedičev kako prednost pred drugimi in da je namerjala nakloniti z omenjenim volilom svojo blagohotnost le onim svojim dedičem, ki bi preživeli obadva volilojemnika in da je mislila torej izključiti od volila vse one dediče, ki bi umrli bili pred njima. Po vsem tem je jasno, da tu ni govora o »volilu«, naklonjenem na slednikom dedičev rajne oporočnice, nego da gre tu samo za to, da se da zapuščini nazaj ono volilo, katerega niso mogle dobiti one osebe, katerim je bilo naklonjeno. Da je prav tako razlaganje volje oporočnice pravično, razvidi se iz priznanja istih tožnic, slovom katerega bi poklicani bili v zadobitev vseh štirideset tisoč goldinarjev naslednici vseh štirih oporočinih dedičev, ako bi bil volilojemnik Ivan Kr. preživel M., udovo P., roj. C, tožničino prednico, ne da bi zapustil bil zakonskih otrok. Pogledom na vse to treba je sklepati, da je primerno volji oporočnice, da tudi nasledniki umrlih njenih dedičev dobe uživanje omenjenega volila. Temu dosledno gre materi današnjih tožnic samo ena četrtina tega volila, kar niso drugi vpravičenci nikdar zanikali in v tem zmislu izrekla se je tudi razsodba.
Vsled apelacije tožnic ugodilo je višje deželno sodišče Tržaško z odločbo z dne 13. avgusta 1895, štev. 3180 vsemu tožbenemu zahtevku, opiraje se na tele razloge:
S poslednjo svojo voljo, s katero je M., udova pl. C. slovom čl. 11. svoje  oporoke  obremenila  obedve  vsoti po dvajset  tisoč
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
151
goldinarjev s fidejkomisarsko nadomestitvo, je nedvojbeno zaukazala fidejkomisarsko nadomestitev, kakor je bila vpravičena to storiti po določbah § ov 652. in 689. obč. drž. zak. in po teh zakonitih določbah treba je urediti in ustanoviti, komu pripada dandanes omenjeno volilo v vkupni vsoti štirideset tisoč goldinarjev. Obrazlože-vanje tožencev, da ni mislila oporočnica poklicati svojih dedičev, imenovanih v čl. 15. oporoke, namestnimi volilojemniki v dosego vprašavnega volila, nima pravne podlage, ker v nedostatku zakonskih otrok volilojemnika Ivana Kr., kateremu je bilo pripadlo po predumrlem bratu Josipu Kr. že navedeno volilo, bi dobili isti dediči, ker ni bilo poklicanih druzih namestnikov, že jure proprio vso ded-ščino in ker je oporočnica poznavši predobro veliki razloček v starosti, ki je bil med volilojemnikoma in med postavljenimi dediči, gotovo vedela, da vsi ti njeni dediči nikakor ne bi mogli doživeti uživanja istega volila. In zares, zoper tako domnevanje govori pred vsem točna in jasna določba oporoke, ki ne pripušča tolmačenja inacega od naravnega zmisla njenih besed. Vprašavno volilo ne sme se pa istovetiti z drugim imenjem, dedičem zapuščenim, ono je stvarjalo in stvarja še vedno za-se obstoječo reč, o kateri je oporočnica razpoložila posebnim načinom, ne da bi v fidejkomisarsko nadomestitev poklicala bila svojih dedičev. Bila pa je vsekakor vpravičena izkazati svojo blagohotnost temu ali onemu svojih naslednikov, zapustivši mu pojedine dele svojega imenja potom volila ali predvolila. Ne more se torej zmatrati vpravičena kaka druga namera oporočnice ni z ozirom na omenjeno razliko v starosti med velilo-jemnikoma in med postavljenimi dediči, kajti ni je podlage, po kateri bi se dalo ustanoviti, kdo da umre pred drugim. Ker torej nikakor ni dokazano, da v navzočnem slučaju ni stvarne fidejkomi-sarske nadomestitve, ker ni po zakonu izključeno, da ne bi se moglo namestiti dediča volilojemniku v vsem volilu ali v delu istega volila, ker so bili poklicani vsi štirje dediči oporočnice M , udove C., da dobč na enake dele vprašavno volilo, kar se je tudi prigodilo , in ker je živela takrat, ko je volilo pripadlo v nasledovanje, samo so-dedinja M., udova pl. P., roj. C, prednica današnjih tožnic, saj so bili popred umrli vsi trije drugi dediči, poklicani v pridobitev vprašavnega volila, pripadlo je vse to volilo preostali tej namestnej so-volilojemnici M., udovi pl. P., roj. C, temeljem pravice do prirastka, določenega izrecno načinom po §-u 689. obč. drž. zak. in vsled tega
152
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
je tudi nepotrebno vse preiskavanje, da li je bila določila oporočnica, da bi njeni dediči umrli za volilojemnikoma, saj določuje že zakon, da priraste preostavši del volila sovolilojemnikom istim načinom, kakor priraste dedščina sodedičem. Oziraje se na vse to, ugodilo je vi.šje sodišče vsemu tožbenemu zahtevku in premenivši razsodbo prve sodne instancije obsodilo je tožence po § ih 24. do 26. zak. z dne 16. maja 1874, štev. 69. drž. zak. v povračilo sodnih stroškov.
Vsled redne revizije je najvišje sodišče z odločbo z dne 15. januvarija 1896, štev. 13.988 izpremenilo razsodbo višjega deželnega sodišča, znova uveljavilo razsodbo deželnega sodišča in obsodilo tožnice v povračilo vseh pravdnih stroškov iz teh-le
razlogov:
Glasom čl. u. svoje oporoke izrazila je oporočnica jasno voljo in o tem ni nobenega spora, da prejdi vsota štirideset tisoč goldinarjev, na jednake dele vsem štirim njenim dedičem, imenovanim v čl. 15. iste oporoke, ako bi umrla obadva volilojemnika Ivan in Josip Kr. brez zakonskih potomcev. Teh štirih dedičev lastninska pravica na omenjenih štirideset tisoč goldinarjev bila je torej omejena na to, da bi oni bili izgubili to pravico, ko bi brata Ivan in Josip Kr. bila zapustila zakonskih naslednikov. Pod takim uvetom ni možno govoriti o fidejkomisarski nadomestitvi namestnih dedičev kakor volilojemnikov in odnosnih zakonitih določeb ni možno uporabljati v navzočnem slučaju. Iz tega izvira, da je vsota štirideset tisoč goldinarjev bila sestavni del dedščine in da so dediči nastop-ljenjem in prisojenjem iste pridobili tudi pravico na to vsoto in te pravice ni možno jemati njih naslednikom. Z ozirom na starost postavljenih dedičev in na ono obadveh volilojemnikov, bratov Kr., je pa izključiti, da je mislila oporočnica, da prežive vsi štirje njeni dediči oba volilojemnika in gotovim se ne more imeti, da ni pomislila na slučaje, da ob smrti poslednjega Kr. niso bili že umrli a) vsaj nekateri, ali b) vsi štirje njeni dediči. Ako ni razpolagala torej prav ničesar ni za prvi (a), ni za drugi (b) slučaj, treba je to naravno razkladati z določbo njene poslednje volje, katera se je navedla (čl. 11. oporoke); kajti take določbe kažejo se nepotrebnimi in prav za prav ni možno jih spraviti v soglasje z določbo poslednje njene volje, na podlagi katere bi pripadala vsota štirideset tisoč goldinarjev vsekakor (in ni možno pojmiti, zakaj le v slučaju
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
153
ad b) na enake dele vsem štirim dedičem in odnosno njih naslednikom brez nobene vtesnitve, ako bi prenehalo razmerje volila. Na podlagi teh razlogov in na podlagi onih, katere so navedli prvi sodniki, zmatralo je najvišje sodišče, da odgovarja razsodba prve sodne instancije stanju stvari in zakonitim določbam in vsled tega jo je tudi znova uveljavilo obsodivši tožnice po §-ih 24. do 26. zak. z dne 16. maja 1874, čl. 69. drž. zak. v povračilo stroškov naraslih v 2. in 3. sodni instanciji. T.
Kazensko pravo.
Načelo §-a 157., odst. II., k. z. se ne sme razširiti tudi na
§ 411. k. z.
Vsled obtožbe državnega pravdništva radi hudodelstva težke telesne poškodbe po §-u 157. k. z. bilo je z razsodbo deželnega sodišča v L j. z dne 7. februvarija 1896, štev. 2017 šest obtožencev spoznanih krivimi prestopka zoper telesno varnost po §-u 411. k. z. storjenega s tem, da so Jožeta M. povodom hudega ravnanja, započetega zoper le-tega, navlašč poškodovali s tem, da ga je A. pahnil in brcal z obuto nogo v nogo, da ga je B. vrgel v zid, da ga je C. zagnal na tla in brcal z nogo, da so ga tepli D. s palico, E. s cokljo, F. pa z metlo po životu, prizadejali mu torej pri tepežu na telesu lahke poškodbe, katere so pustile vidne znake in nasledke za seboj.
Proti tej razsodbi vložili so vsi obtoženci pritožbo ničnosti, in najvišje in kasacijsko sodišče je v nejavni seji z razsodbo z dne 26. marca 1896, štev. 3320 navedeno razsodbo sodečega sodišča, pustivši ostale izreke nedotaknjene, v zmislu §-a 5. zak. z dne 31. decembra 1877, štev. 3. drž. zak. ex 1878, v tej točki v polnem obsegu razveljavilo ter kazensko stvar v zopetno razpravo in razsodbo pred pristojnim okrajnim sodiščem vrnilo iz nastopnih
razlogov:
Prvo sodišče obsodilo je pritožnike radi prestopka zoper telesno varnost po §-u 411. k. z., ker so s poškodovancem Jožetom M. navlašč grdo ravnali in ga pri tem telesno lahko poškodovali, in sicer uvažujč, da je zadobil Jože M. pri tepežu tudi več lahkih poškodeb na telesu, in da so se ga vsi pritožniki pri tem v sovražnem namenu
164
Iz upravne prakse.
lotili. Toda radi prestopka po §-u 411. k. z. se more le isti obsoditi, ki je drugemu prizadel sam natančno določeno lahko telesno poškodbo ali pa pri istej sodeloval, oziroma se je vdeležil na način, oznamenjen v §-u 5., oziroma §11 239. k. z. in nikakor ni dopustno, v §u 157., odst. II. k. z. postavljeno načelo razširiti tudi na določbo §-a 411. k. z. Da bi bila pa dejanja, ki se posameznim obtožencem štejejo v krivdo, v kakoršnikoli zvezi s poškodbami na nosu, trepalnicah in glavi, ki so opisane v izvedeniškem izvidu, pa ni niti v sodbinem izreku niti v razlogih dovolj dognano, radi česar je neobhodno potrebna nova glavna razprava pred okrajnim sodiščem, v to pristojnim. R.
Iz upravne prakse.
Kdo je dolžan plačati stroške za razkuževalnega (desinfek-eijskega) služabnika povodom epidemij?
Povodom epidemije »legar in koze* v nekaterih občinah P. doline treba je b'lo nastaviti desinfekcijskega služabnika, da se stroga izvršitev zdravstveno-policijskih ukazov osigura in daljno razširjanje epidemije zabrani. Stroške, ki so nastali vsled poslovanja nastavljenega služabnika, namreč plačo dotičnega, moral bi trpeti po mnenji c. kr. okrajnega zdravnika zdravstveni zastop, komur je pa vgovarjal načelnik zdravstvenega zastopa, ter zahteval, da se ti — mimogrede omenjeno — ne mali stroški porazdele na prizadete občine.
Okrajno glavarstvo A. je v tem sporu odločilo takole: Po § u 4. zdravstvenega zakona za Kranjsko z dne 24. aprila 1888, št. 12. dež. zak. je zastopu zdravstvenega okrožja zlasti naloženo, priskrbovati skupne zdravstvene potrebščine okrožja, v kolikor je za take potrebščine po določilih §-ov 3. in 4. zakona z dne 30. aprila 1870, št. 68. drž. zak. skrbeti občinam. Dalje je pa tudi dolžnost zdravstvenega okrožja, pospeševati splošno zdravstvene koristi, poročati o zdravstvenih stvareh oblastvu in predlagati, da se postavi potrebno zdravstveno osobje.
Ker spada po §-u 4. zakona z dne 30. aprila 1870, št. 68. drž. zak. v izročeno področje občine točka a): »izvršitev vseh krajevnih naprav, da se zabranijo nalezljive bolezni in njih razširjanje«,
Iz upravne prakse.
1B5
je jasno, da je glasom zdravstvenega zakona za Kranjsko (§ 4.) prošla ta dolžnost na zastop zdravstvenega okrožja. Posledica temu je torej, da mora zastop zdravstvenega okrožja trpeti vse stroške, ki nastanejo v izvrševanje §-a 4. zgoraj navedenega zakona, torej tudi plačo zdravstvenega osobja (izvzimši zdravnika).
Na podlagi teh razlogov se je torej zdravstveni zastop obsodil, da mora plačati stroške za desinfekcijskega služabnika.
Zoper to razsodbo pritožil se je zdravstveni zastop, trdeč, da ti stroški niso skupni in da zadenejo le posamezne občine.
C. k r. deželna vlada v L. je navedeno razsodbo razveljavila glede na to, da ima § 4. zakona z dne 24. aprila 1888, št. 12. drž. zak. le vkup ne zdravstvene potrebščine zdravstvenega okrožja za predmet, dočim je zmatrati nastavljenje desinfekcijskega služabnika kot krajevna zadeva vsake posamične občine v zmislu §-a 4. zakona z dne 20. aprila 1870, št. 68. drž zak. in je torej tudi le občina dolžna dotične stroške plačati.
Proti tej višji odredbi se v postavnem roku ni nobena prizadetih občin na višje mesto pritožila ter je postal navedeni odlok pravnoveljaven.
Dostave k. Ni dvombe, da § 4. navedenega deželnega zdravstvenega zakona v zvezi s § orna 3. in 4. državnega zdravstvenega zakona z dne 30. aprila 1870, št. 68. drž. zak. glede ločitve onih zdravstvenih dolžnosti, katere so prošle na zdravstveno okrožje in onih, katere so še ostale pri občinah, bodisi v lastnem, bodisi v izročenem področji, ni po vsem precizno sestavljen, tako, da se da odlok okrajnega glavarstva, kakor tudi deželne vlade vtemeljiti.
A glavni vzrok, čemu to vprašanje razmotrivamo je pa ta, da nameravamo revne in male občine, po epidemijah hudo prizadete, v vsem trgovskem in splošnem prometu ovirane, vsaj varovati neprimerno ogromnih stroškov (v tem slučaji blizo 400 gld.), katerih take občine vtrpeti ne mogo, dočim jih pa zdravstveno okrožje, obsezajoče ves okraj lahko prenaša brez povišanja dokladnega odstotka ; kajti pripomniti moramo, da pravilno in precizno desinfekcijo po osebi, v tem poslu popolnoma izvežbani nikakor ne moremo zmatrati, kot samo krajevno (lokalno) zadevo. Dokazano je namreč, da se pri natančni in vestni desinfekciji kužna bolezen omeji na posamezno občino, da se ne razširi po sosednih krajih ali celo po vsem okraji, ter je tako država in zdravstveno okrožje,
156
Književna poročila.
obvarovano večjih, sigurno neizogibnih stroškov, ako se takoj pri-četkom epidemije v interesu skupnosti takoj skrbi za pravilno razkuževanje.
To se pa pri revščini in deloma tudi pri indolentnosti posameznih občin more uspešno le takrat zgoditi, ako zdravstveni zastop že a priori prevzame stroške, ki nastanejo povodom desinfekcije.
Jasno je konečno, da zabredejo občine po takih neprevidnih stroških popolnoma iz ravnotežja glede pravilnega finančnega ravnanja v občinskem gospodarstvu in potem eno ali drugo zadevo zaradi pomanjkanja sredstev v nemar puste.
Morda bi ne bilo povsem neumestno, ako bi se merodajni faktorji s tem vprašanjem v prihodnjem zasedanji deželnega zbora bavili in skrbeli, da bi se § 4. navedenega deželnega zakona gledč na določila državnega zakona z dne 30. aprila 1870, št. 68. drž. zak. avtentično interpretoval, oziroma v bolj precizni obliki sestavil.
L.
Književna poročila.
Mjeseinik pravničkoga druživa u Zagrebu ima br. 4. za mesec april t. 1. sledečo vsebino: Uredjenje seljačkoga posjeda i regulacija zadružnih odno-šaja u kraljevinah Hrvatskoj i Slavoniji te bivšoj vojnoj krajini s obzirom na hrvatsko — ugarsko pravo i urbar Marije Terezije. Napisao Josip Ho-holač. Nastavak. — Tečaj postupka po vojničkom kaznenom postupniku i misli o reformi istoga. Piše dr. Stjepan Posilovic. Svršetak. — Konačna rieč na primjetbe o mojih mislih k reformi stečajnoga reda u nas. Napisao A. Rušnov. — Dokazuju li trgovačke knjige, da je roba predana, naručena i primljena? Napisao dr. Fran Vrbanič. — Pravosudje. A. Gradjansko. B. Kazneno. Iz upravne prakse. — Rješitba kr. financijalnoga upravnoga su-dišta. — Poslovanje sudova u kraljevinah Hrvatskoj i Slavoniji, od dr. Kr. Bobinoa. — Svaštice — Književne obznane. — Viestnik.
Osnova stečajnoga zakona. U Zagrebu 1896. Tiskarski zavod „Narodnih no vina".
Le-ta načrt novega konkurznega reda za Hrvatsko sestavil je z ozirom na sklepe konferencije, katera je v to svrho posvetovala se v pravosodnem oddelku kr. hrvatske vlade, konečno dr. Jos. Mudrovčic, sekretar v imenovanem oddelku. Podlaga načrtu je poglavitno ogrski konkurzni red, zakonski člen XVII.: 1881., naslanja se pa v marsikateri določbi na avstrijski konkurzni zakon z dne 25. decembra 1868. 1. in na nemški zakon z dne 10. februvarija 1877.1. V načrtu navedeni so torej radi lagljega prispodabljanja dotični §-i imenovanih zakonov ter se opozarja tudi na sedaj veljavni hrvatski konkurzni red.
Književna poročila.
157
Die geliiihrenrechtliche Behandlung des Kaicfvertrages und rericandter Bechts-geschiifte. Ein Beitrag zu einem Svstem des oesterr. Gebiihrenrechtes von Siegfried Gerstmann, k.k.Finanzsecretar und Dr. JerOme Stern, k. k. Finanz-concipist. — Wien. 1896. — Manz. — Cena 3 gld.
Pisatelja razmotrivata v svoji knjigi vsestransko pristojbinsko stran kupne pogodbe. Velika važnost pristojbinskega prava za praktičnega pravnika je priznana. Vsak praktik seže torej z veseljem po knjigi, katera mu pojasnjuje precej zamotane določbe pristojbinskega prava, posebno pa po knjigi, katera se bavi s tako življenskimi pogodbami, kakor predležeča. Pristojbinsko pravo ni samo važno za praktika, da se le ta izogne neprijetnim posledicam, ampak velezanimivo je tudi za vsacega pravnika, ker mnogokrat spozna se še le iz pristojbinskega prava praktično važnost kakega civilističnega prašanja, kateremu ne pripisuje tolikega pomena in mnogokrat pride še ravno po pristojbinskem pravu na sled pravemu pomenu civilnopravne določbe. Pristojbinsko pravo obdelovalo se je pa do zadnjega časa le še jako malo in je torej trud naših pisateljev bil tem večji, zaslužita pa torej tem večje priznanje. Materija je vsekako jedna najzanimivejših v pristojbinskem pravu, ker so ravno pogodbe, s katerimi se pisatelja bavita, v življenji najpogosteje. Pisatelja bavita se samo z določbami avstrijskega pristojbinskega prava, kar je za praktika tem prijetneje. Pisatelja razdelila sta svojo materijo na tri oddelke, katerih prvi govori o pristojbinskih temeljih, drugi, in za vse pravnike najvažneji, tudi za civiliste velezanimivi oddelek govori o razmerju pristojbinskega prava k civilnopravnim določbam o kupni pogodbi, v tretjem oddelku pojasnjujejo se določbe o odmeri pristojbine. Opozarjamo posebno na drugi oddelek, kateri se bavi tudi s civilnopravnimi določbami.
Hilfshuch fiir das Studium und den praktischen Gebrauch der Civilpro-cessordnung vom 1. August 1895, Nr. 113 R. G. BI. Hugo v. Baltz-Balzberg.
— Na Dunaji. 1896. — Moriz Perles.
Notariatsordnung und Gesetz iiber die notarielle Errichtung ein iger Bechts-geschiifte vom 25. Juli 1871 sammt ergiinzenden Gesetzen und allen darauf beziiglichen Verordnungen. Dr. J. Friedlander. 11. natis. — Na Dunaji. 1896.
— Manz.
FAnige Bemerkungen zur Vorlage der k. k. Begierung filr ein Gesetz, be-treffend den Schutz von Erfindungen (Patentgesetz). Dr. H. Kugel. — Na Dunaji. 1896. — Deuticke.
Der Versiecherungsvertrag nach oesterr. Bechte. Dr. A. R. v Onciul. — Na Dunaji. 1896. — Manz.
Oesterreichisches Staatsirorterbuch. Mischler, dr. Ernst in dr. Jos. Ulbrich. 19. snopič. — Na Dunaji. 1896. — Alf. Kolder.
Bakouski pravo ustavni. J. U. dr. Jifi Ražak. Čast druha: Ustava zemska S abecednim seznamem večnvm a seznamem dovolanjch zakonu a nafizeni k časti I. a II. — V Praze 1896. — Nakladem Jednotv Prav-nicke v Praze. Fr. Rivnače.
158
Razno vesti.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. majnika 1896.
— (Imenovanji.) Dvorni svetnik pri najvišjem sodišču dr. Hie-ronim Giunio imenovan je predsednikom višjega deželnega sodišča v Zadru; višjesodni svetnik v Gradcu Viktor Suppantschitsch pa dvornim svetnikom pri najvišjem sodišču.
— (Oso b ne vesti.) Imenovani so: finančni svetnik Ludovik Hočevar višjim finančnim svetnikom v Trstu; začasni okrajni komisar dr. Karol Mathis stalnim okrajnim komisarjem; deželno vladni koncipist Rihard \Venedikter začasnim okrajnim komisarjem, začasni deželno-vladni koncipist Rihard baron Apfaltrern stalnim koncipistom. konceptni praktikant Viktor grof Chorinskv začasnim deželnovladnim koncipistom, vsi na Kranjskem; sodni pristav extra statum okoliša višjega deželnega sodišča Graškega dr. Oton Papež pristavom v Postojini, avskultant dr. Josip Kotnik pristavom extra statum ter dodeljen okrajnemu sodišču v Ložu; pravni praktikant Anton Mladič v Ljubljani avskultantom na Kranjskem. — Premeščena sta: sodni pristav v Postojini Karol Mullev na Vrhniko in sodni pristav na Vrhniki dr. Anton Rozina v Velike Lašče ter dodeljen okrožnemu sodišču v Novem mestu. — Premeščeni so sledeči notarji: dr. Fran Firbas iz Brežic v Maribor, Kazimir Bratkovič iz Rogatca v Brežice in Fran Strafella iz Tržiča v Rogatec. — Umi-r ovij en je predsednik višjega deželnega sodišča v Zadru Anton Brči<5. — Umrl je dne 28. aprila t. 1. sodni pristav pri okrožnem sodišču v Celji dr. Ivan Kuder.
— (Zakonodajstvo.) Permanentna komisija gosposke in permanentni odsek poslanske zbornice poslali sta skupno poročilo o novem eksekucijskem redu in njegovem uvodnem zakonu. V seji dne 7. maja t. 1. sprejela je poslanska zbornica načrt nespremenjen po tem poročilu. Davčni odsek izročil je poslanski zbornici poročilo o vladnem načrtu zakona o reviziji zemljiškega katastra, privilegijski odsek pa o zakonskem načrtu glede iznajdeb (patentnem zakonu).
— (Shod avstrijskih odvetnikov.) Stalna deputacija shoda avstrijskih odvetnikov sklenila je, da se letošnje zborovanje jeseni vrši na Dunaji. Posvetovalo se bode v prvi vrsti o novem civilnopravdnem redu, njegovemu vplivu na pravosodje, o odvetniškem stanu in njegovi organizaciji ter o vprašanjih tičočih se tarifa in pristojbin. Odbor sprejema že sedaj naznanila o vprašanjih, katera bi se naj razmotrivala na letošnjem shodu in upa, da se odvetniki prav mnogobrojno shoda vdeleže, ker bodo na dnevnem redu vprašanja, katera naj se merodajnim faktorjem naznanijo predno izidejo izvršitvene naredbe k novemu civilnopravdnemu redu.
Pregled pravosodstva.
159
Pregled pravosodstva.
714. Soproga, katera sta se ločila sporazumno ali pa prisilno, uravnati smeta svoje premoženjske razmere potom poravnave. Obubožba ali pridobitna nezmožnost, kateri nastaneta pozneje, ne dasta soprogi, ki se je ločila s tem, da je sprejela pogoditveni znesek, podlage za svoje zahteve vzdrževanja, čeravno je domovinska občina odklonila preskrbo ubožne so proge, opiraje se na to, da je mož zmožen pridobivati.
R. z dne 29. januvarija 1896, št. 34. J. BI. št. 17 ex 1896.
715. Zapuščinski upnik ima pravico zahtevati ločitev zapuščine po §-u 812. obč. drž. zak. samo za likvidno ali vsaj spričano tirjatev. Ločitve se ne mere več zahtevati, če je zapuščinska razprava že končana, čeravno se še ni izdalo prisojilno pismo.
O. z dne 8. januvarija 1896, št 15547 ex 1895. J. BI. št. 9 ex 1896.
716. Poslovodja brez naročila zahtevati sme samo povračilo stroškov, katere je res imel, ne pa povračila za zamudo časa in trud in tudi ne za odišli mu dobiček (§ 1042. obč. drž. zak).
R. z dne 3. marca 1896, št. 2074. G. Z. št. 17 ex 1896.
717. Izven konkurza izpodbojna tožba ni dopustna, ako se sme pričakovati, da bode po eksekuciji na dolžnikovo premoženje tirjatev popolnoma plačana. Izvenredna revizija ni dopustna, če bi se moralo sumarno postopanje uvesti že z ozirom na vrednost predmeta
R. z dne 12. novembra 1895, št. 13477. J. BI. št. 17 ex 1896.
718. Zakon z dne 18. februvarija 1878, št. 30. drž. zak. o razlastitvi v železnične svrhe velja tudi za razlastitev v cestne svrhe Pristojno za določitev odškodnine je tudi glede takih zemljišč, o katerih se vodi zemljiška knjiga pri sodnem dvoru, mestno delegovano okrajno sodišče.
0. z dne 25. junija 1895, št. 7704 in z dne 11. marca 1896, št. 2608. J. BI. št. 19 ex 1896.
719 Ako se dokaže, da je komisijonar res kupil in prodal vrednote na račun naročnika, je vgovor igre izključen.
R, z dne 9. januvarija 1896, št. 15332. J. BI. št. 11 ex 1896.
720. Da se uveljavi menična pravica proti akceptantu ni treba dokazati, da se je menica predočila za plačilo.
0. z dne 22. oktobra 1895, št. 12437. J. BI. št. 18 ex 1896.
721. Trgovinsko sodišče ni pristojno za tožbe komisijonarja proti komitentu, če le-ta ni sam vpisan trgovec, ampak samo družabnik vpisane javne trgovske družbe.
0. z dne 8. januvarija 1896, št. 15261. J. BI. št. 14 ex 1896.
722. Tožba na priznanje plačila zemljiškoknjižno zavarovane tirjatve oziroma na izdajo izbrisne pobotnice spada pred realno instancijo.
R. z dne 28. januvarija 1896, št. 1041. J. BI. št. 20 ex 1896.
723. Da se dovoli izvršilo temeljem razsodniškega izreka, ni treba, da bi bili podpisi na pogodbi na razsodnike in na razsodniškem izreku
160
Pregled pravosodstva.
poverjeni (§ 365. g. s. r. in § 33.. lit. d) zak. z dne 25. julija 1871, štev. 95. drž. zak.).
R z dne 11. decembra 1895, št. 14395. J. M. 1234.
724. Prosilec za sekvestracijo in ob jednem tožnik, kateri je podlegel, ni vpravičen zahtevati od sekvestra, da položi sekvestracijski račun.
R. z dne 10. decembra 1895, št. 14624. G. Z. št. 19 ex 1896.
725. Odvetnik nima pravice zahtevati, da bi interviniral pri poskusih sprave v sporih radi ločitve zakona.
0. z dne 21. januvarija 1896, št. 680. J. BI. št. 19 ex 1896.
726. Določilo §-a 16. ces. nar. z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. ne velja za rekurze, kateri se vlože proti odlokom, s katerim se vpelja provizijonalno postopanje, ako se rekurz naperi radi nepristojnosti sodišča.
O. z dne 22. januvarija 1896, št. 460. J. BI. št. 14 ex 1896.
727. Določilo §-a 261. k. z. uporabljati je tudi pri deliktih, za katere je zapor kumulativno z globo zapreten.
R. z dne 28. septembra 1895, št. 7410. G. Z. št. 13 ex 1896.
728. Za zanemarjenje v zdravljenje prevzetega bolnika, katero ni imelo nasledkov §-a 358. k. z., ne odgovarja zdravnik tudi ne po §-u 431. kaz. zak.
R. z dne 2. januvarija 1896, št. 15315 ex 1895. J. M. 1232.
729. Ako je v drugem slučaji §-a 157., al. 2. k. z. osoba, katera se je lotila poškodovanca, kriva samo prekoračbe silobrana (zadnji stavek §-a 2. k. z.), soditi se mora po §-u 431. k. z. in ne po §-u 335. k. z.
R. z dne 12. oktobra 1895, št. 8683. G. Z. št 9 ex 1896. J. M. 1211.
730. K učinu §- a 199., lit. rf) k. z. se ne zahteva, da je bil goljufivi namen (§ 197. k. z.) že v trenotku ponareje ali popačbe javne listine; zločina goljufije zakrivi se, kdor rabi falzifikat kot sredstvo prevare. Z zadnjim dejanjem uporabe prične zastaranje.
R. z dne 8. marca 1895, št. 499. J. BI. št. 7 ex 1896.
731. Za dolozno poškodovanje sestavine skupne stvari (§ 361. obč. drž. zak.) odgovoren je tudi solastnik po §-u 85. (468.) k. z.
R. z dne 12. oktobra 1895, št. 9052. G. Z. št. 8 ex 1896.
732. Od izsilbe, katera ima za predmet poseg v zasebno pravne interese (§ 98. k. z.), razločuje se po §-u 76. k. z. zabranjeno vplivanje na oblastvene sklepe po kvalifikaciji storitve, ki se naj izsili (vkrep o javni zadevi). „Nevarno" je uporabljeno žuganje, ako je sposobno, da nastane vsled nje pri jednem ali drugem uradniku, ki je poklican, da ukrepa ali se vkrepa vdeležuje, vpravičeno bojazen, da ga ostraši.
R. z dne 30. novembra 1895, št. 11614. J. M. 1224.
^Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva ..Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld.,
za pol leta 2 gld.
Uredništvo je v Ljubljani, štev. 5 v Gospodski ulici; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7.
^eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee^^
avstrijskih zakonov
T7- slovenskem jezik-u..
I. zvezek:
Kazenski zakon
o hudodelstvih, pregreškib in prestopkih z dne 27. maja 1852. št. 117 dr/., zak.. z dodanim tiskovnim zakonom z dno 17. decembra 1862. št. 6 drž. zak. ex 1863, in drugimi novejšimi zakoni kazensko-pravnotra obseua.  Cena 2 »Id. 50 kr., s pošto 15 kr. več.
II. zvezek:
Kazensko-pravdni red
z dne 23. maja 1873. št. 119 drž. zak., z zvršitvenim propisom in drugimi zakoni in ukazi kazenski postopek zadevajuami. Cena 2 gld.80 kr., s pošto 15 kr. ver.
Nemško-slovenska
t A 1» 111111 A I A
a.
V imenu društva »Pravnika« uredil tir. Janko Babn i k. e. kr. sodni pristav. Cena 3 gld. 50 ki-., elegantno in trdno vezana 4 gld. 10 kr., po pošti 15 kr. več.
izcev
za slovensko uradovanje pri sodiščih.
[.Obrazci k občnemu sodnemu redu. I. zvezek Spisal Anton Leveč. e. kr. sodni pristav.
Vse te knjige dobivajo se pri knjigo tržcu Antonu Zagorjanu v Ljubljani, kakor tudi pri vseh drugih knjiirotržcih.