VASNA KNJIGA SODEVCI -
VIR ZA ETNOLOŠKO PROUČEVANJE VAŠKE
SKUPNOSTI
Andrej Dular
IZVLEČEK
Poleg neposrednega opazovanja na terenu
in informacij ljudi so za proučevanje vaške
skupnosti, zlasti tiste, kije zaradi časovne od-
maknjenosti ne moremo več sami opazovati,
najbolj verodostojni pisni dokumenti. V članku
Vasna knjiga Sodevci - vir za etnološko
proučevanje vaške skupnosti avtor opisuje
enega izmed takih virov iz Bele krajine.
ABSTRACT
Apartfrom direct observation in the field
and informal ion from people, thebest sources of
information for the study of village com-
munities, especially those which due to their
historical nature can no longer be observed
directly, are written documents. In the article
"The book of the village Sodevci - a source for
the dhnological study of a village community"
the author presents one such source from Bela
krajina.
Poleg neposrednega opazovanja na terenu in informacij ljudi so za
proučevanje vaške skupnosti, zlasti tiste, ki je zaradi časovne odmaknjenosti ne
moremo več sami opazovati, najbolj verodostojni pisani dokumenti. Med njimi
so najštevilnejše župnijske in šolske kronike, katerih vsebina je bila ponavadi
uokvirjena z navodili za pisanje in prilagojena cerkvenim in šolskim potrebam.
Takšni zapisi so obravnavali predvsem tista "pomembnejša" dogajanja, ki so se
neposredno nanašala na delo cerkve in šole. Kolikor so kronike to presegale, je
bilo odvisno predvsem od dovzetnosti in interesa zapisovalcev. Na splošno pa
niso opisovale delovanja vaške skupnosti zunaj institucionalnih okvirov
oziroma so se ga dotikale bolj malo.
Zato so zapisi, ki so nastali predvsem iz pragmatičnih nagibov, toliko bolj
izjemni in prepričljivi pričevalci o načinu življenja na vasi. Nastajali so iz potreb
vaške skupnosti in so se opirali na ljudskopravne norme in načine obnašanja, ki
so bili zakoreninjeni v izročilu. Vzroki za zapisovanje pa so bili lahko tudi čisto
osebne narave, kot je na primer pomoč pri urejanju in vodenju skupnih vaških
zadev ali zavest, da ima splošno sprejet in zapisan dogovor tudi formalnopravno
večjo moč in težo, nenazadnje pa tudi spoznanje, da zapisuje sedanjost pač tisti,
ki se mu zdi preteklost pomembna.
Vse to je nedvomno sodelovalo tudi pri nastajanju sodevske "vasne knjige",
na katero me je poleti 1989 opozoril kmet in vaški oskrbnik Jože Mihelič iz
175
Andrej Dular
Sodevcev. To je pravzaprav v trde platnice vezan zvezek, velikosti 17 x 41,5 x 2
cm, v katerega je začel leta 1948 Jurij Mašič, ki so ga vaščani 15. februarja 1947
izvolili za vaškega oskrbnika, vpisovati pomembnejše vaške dogodke.
Čeprav zapisov v knjigo ne uvaja poseben "uvodni tekst" (prvi zapis je
seznam plačanih računov vaški blagajni), kar bi dalo slutiti, da to ni prva vasna
knjiga, so mi vaščani zagotovili, da vas pred drugo svetovno vojno podobne
knjige ni imela. Zapisovanje dogodkov se je tako verjetno začelo na osebno
jobudo pisca, še bolj pa zaradi potreb ljudske oblasti (v tem primeru krajevnega
judskega odbora Stari trg), ki je v tistem času prevzemal finančna sredstva iz
sodevske vaške blagajne na svoj račun. Sodevčani so tako imeli dokument o
oddanih sredstvih. Jurij Mašič je pisal vasno knjigo celih osemnajst let, 11.
oktobra 1965 pa so vaščani Sodevcev izvolili nov vaški odbor in za oskrbnika
izbrali Jožeta Miheliča. Od prejšnjega oskrbnika je Mihelič poleg vseh
obveznosti prevzel tudi dolžnost, da bo pisal vasno knjigo, in to dolžnost
opravlja sedaj že petindvajset let.
Sodevska vasna knjiga je pisana kronološko, zapisi si sledijo po časovnem
zaporedju, kakor so si sledili po zapisovalčevi izbiri zapisa vredni dogodki v
vasi. Ponekod so v besedilu tudi izjeme, ko je dogodek iz preteklosti zapisan v
knjigo kasneje in dodan kot dopolnilo ali kasnejša informacija. Po vsebini in
obsegu pa zapise lahko razdelimo na več enot.
Vsebinsko najzanimivejši in tudi najobsežnejši so zapisi o skupni paši živine
na vaški gmajni. Sodevci, kakor tudi nekateri drugi kraji v Poljanski dolini v Beli
krajini, so poznali skupno pašno živinorejo, ki je zamrla šele v šestdesetih letih
tega stoletja. Ta gospodarska panoga, ki je bila pomembna za obkolpske vasi, je
terjala tudi posebno obliko organiziranja vaške skupnosti. Pravila so se
prenašala iz roda v rod ustno in vsaj za Sodevce niso bila zapisana do zapisov
v vasni knjigi. Tu gre za pisne pogodbe, sklenjene med vaškimi gospodarji in
pastirjem, ki so ga le-ti vsako leto od jurjevega (24. aprila) do martinovega (11.
novembra) najemali za pašo svoje živine na gmajni. Pogodbe se vsebinsko ne
razlikujejo dosti med seboj. V njih so zapisana določila o trajanju paše, o
zaslužku pastirja v denarju in v naturalijah (predvsem v obleki in živilih) ter o
drugih obveznostih vaščanov do pastirja (na primer pomoč poganjača pri paši
in odganjanju živine na pašo). Vaški oskrbnik Jurij Mašič je leta 1953 takole
zapisal pogodbo med pastirjem in vaščani:
"Vaščani Sodevci so napravili / Pogodbo / z tov. Bedenk Jože občine /
Mozel. okraj Kočevje / Gori imenovani se zaveže da bo / pasel in čuval vasno
živino / za svoto 500 din od ene glave / in 2 kg koruze 2. kg. krompera / pašo
začne 7. maja 1953. / Pastir se zaveže da bo na / živino dobro pazil in čuval /
škodo samo poganjače morajo / dat vaščani dobre in nad 14 let/ stare. / Vaščani
se zavežejo da bojo / držali pastirja redno po / starem običaju to se pravi / da
koliko glav bo kateri / odganjal bo plačal vse / in držal pastirja do 11 nov. 53 /
in gori navedeno svoto razen / če bi katera krava telila / ali da katero govedo
zboli / za več mescev ne rabi držat / če slučajno kateremu živina / med pašo
pogini nebo držal / in ne plačal pastir / se zaveže da bo pašo / končal 11 nov.
1953 / Vaščani so enoglasno sklenili / da če pastir brez zroka / pusti ne dobi
plačila. / pastir mora tudi pazit / da nebojo poganjaa metali / kamenja in šibja
v kal. / Mašič / Bedenk Jože / (podpisi vaščanov) (Sodevska vasna knjiga, str.l9;
v nadaljevanju: Knjiga)
176
Vasna knjiga - Sodevci
Navadno je pastir ob začetku paše dobil nekaj tudi "na račun", in vaški
oskrbnik je to seveda vestno zapisal:
"Spodaj podpisani / poterjujem da sem prijel / od Jurija Mašič 1. par novih
čevlov v vrednosti / 3500 din / 1 srajco v vrednosti 1200 din / in v gotovini 900
din / skupaj 5600 din / 14.6.1953 / Bedenk Jože // 23/9 prijel od Mašiča / na
račun 3.100 din / 4/10 prejel na račun 100 din / 20/10 prejel na račun ciearete
100 din / Bedenk Jože" (Knjiga, str. 20)
Pastirjevo prehrano in bivanje pa je v pogodbi še dalje urejal nenapisan "stari
običaj", po katerem je moral vsak gospodar skrbeti za pastirjevo prenočišče in
hrano toliko dni, kolikor je imel parov govedi, ki jih je pastir pasel na gmajni.
Z vidika pragmatičnosti vaške skupnosti je bilo to razumljivo in samo po
sebi umevno, saj so bili pastirji v glavnem siromaki in osebenjski sinovi, kakor
je povedal eden izmed vaščanov. Za vas je bilo predvsem pomembno, da so bili
pastiiji pošteni in da so imeli pravilen odnos do zaupane jim živine. Vrednost
pastirja seje kazala predvsem v skrbi za živali; dober pastirje znal tudi pomagati
živini v nesreči in bolezni. Takšne zahteve vaščanov so zapisali tudi v pogodbo
s pastirjem, ki se je moral s podpisom obvezati, da bo živino čuval, skitiel zanjo
ter da je ne bo pretepal.
Ob pogodbah so ponavadi zapisali tudi poimenski seznam gospodarjev in
število njihove živine, ki jo je pastir po 15. maju pasel na gmajni. Včasih so
zapisali tudi višino are, ki so jo posamezni gospodarji dali "na račun pogodbe"
pred začetkom skupne paše. Ti seznami so zanimivi tudi zato, ker nam povedo,
koliko goveje živine je imel posamezen gospodar, posredno torej kažejo na
njegovo gmotno stanje. Iz števila živine pri posameznih gospodarjih lahko
ugotovimo še število dni, ki jih je pastir preživel na stanovanju in hrani pri
posameznih hišah, iz skupnega števila živine v vasi pa trajanje pašnih ciklov
(tako imenovane velike in male črede). V knjigo je vaški okJrbnik ponavadi
zapisal tudi, kdaj se je paša končala, tako na primer: "Vasni pastir Bedenk Jože
je končal pašo 11/11 1953, pri Panjan Petru št. 20" (Knjiga, str. 21)
Sodevska vasna knjiga je pisana lapidamo, brez posebnih razlag. O
pastirjevem delovnem dnevu, njegovi prehrani in bivanju v zapiskih ni
podatkov, saj za zapisovalca niso bili zanimivi. Takšna določila so se pač
ohranjala v ustnem izročilu, vsi vaščani so jih dobro poznali in so se po njih tudi
ravnali. Zato lahko dobimo odgovore na vprašanja, ki zadevajo medčloveške
odnose med vaščani in pastirjem, šele iz njihovih pripovedovanj.
Poleg omenjenih pogodb, ki se nanašajo na skupno pašo, vsebuje sodevska
vasna knjiga tudi druge zanimive zapise, ki kažejo, kako je delovala vaška
skupnost pri skupnih vaških opravilih.
Pred začetkom skupne paše so morali vaščani popraviti poti in posekati
grmovje, ki se je razraslo ob njih, obenem pa so jih tudi ogradili, da živina ne bi
hodila po vrtovih in njivah. Pot, ki je vodila na gmajno, so bili dolžni popravljati
vsi, ki so pasli živino. Pri popravilih glavne vaške poti pa je sodelovala vsaka
hiša v vasi. Pot proti Špiljam, kjer so imeli svoje parcele tudi lastniki iz drugih
vasi, so pomagali vzdrževati še gospodarji iz Radenc, Dečine, Kota, Prelesja,
Dola, Predgrada, Kovače vasi, Deskove vasi in Starega trga. Njihov delež pri
popravilu je bil za polovico manjši kakor delež Sodevčanov, ki so to pot najbolj
uporabljali. To skupno vaško opravilo so med letom po potrebi večkrat ponovili,
v glavnem pa so poti popravljali, ko ni bilo pomembnejšega poljskega dela.
277
Andrej Dular
Udeležba pri teh delih je bila obvezna za vse gospodarje, ki so pasli živino
na skupnih pašnikih. Zato je vaški oskrbnik skrbno preverjal udeležbo
posameznikov in je v vasno knjigo tudi vestno zapisoval, če jih ni bilo. Delavci
so morali biti stari več kot šestnajst let. Dolg do skupnega dela so poravnavali z
dodatnim delom pri enakih opravilih, z delom pri drugačnih opravilih in z
denarjem. Čas nadomestnega dela je bil enak času, ki ga je moral posameznik
opraviti pri skupnem delu in ga je oskrbnik zapisoval v urah, dnevih ali kar v
delavcih - težakih. Višino denarnega nadomestila za skupno vaško delo, ki ga
posameznik ni opravil, so določili na vaškem sestanku. Leta 1950 je vaški
oskrbnik Jurij Mašič takole zapisal: "Pot v klancu smo popravljali dne / 8 - 9 in
10 dopoldan tose pravi / dva in pol dana v avgustu leta 1950 / odeležili sose si
Vaščani razen Panjan Petra od št 20 v Sodevcih / tako da dolguje Panjan Peter
/ dva in pol težaka ali pa v denarju/ skup 1000 din.//Odslužil en dan dne 7/6
1951 / bil z vasno živino na paši, / poravnano vse skup z pašo" (Knjiga, str. 5)
Za takšna in druga skupna dela so imeli v vasi nekaj skupnega orodja, ki so
si ga vaščani, če so ga potrebovali, med seboj tudi posojali. Tako je bilo v lasti
vaške skupnosti nekaj krampov, velikih in malih betov in svedrov. To orodje je
bilo spravljeno pri posameznih vaščanih. Da pa se ne bi pozabilo, kje orodje je,
je oskrbnik to zapisoval: "Vasnega orodja je pri meni / 2 krampa, 2 mala baca in
/ 2 velika bata / 1 kramp je pri Sterk Juriju / 1 kramp je pri Rade Petru" (Knjiga,
str. 2). Vaški oskrbnik pa je skrbel za popravilo orodja pri vaškem kovaču. Tudi
ta popravila je zapisoval: "Plačal Šmiti za popravek svedra 20 din / 2. plačal za
nasajanje vasnega bata 20 din / 3. plačal Šmiti za popravilo 3 svedre 60 din"
(Knjiga, str. 9) Oskrbnik je kupoval in hranil tudi dinamit, vžigalne kapice in
vžigalno vrvico, ki so jih vaščani potrebovali za popravljanje in širjenje vaških
poti:" 2.XII.51 sem kupil od Albina / 54 kapic / 6,50 kg streliva / 15 m korde /
plačal sem za se skup iz vasne blagajne 1000 din" (Knjiga, 9) Oskrbnikje kupoval
tudi les in žeblje, ki so jih uporabili pri popravljanju plotov, ograj in vaške
pastirske barake, ki je bila postavljena na skupnih vaških pašnikih za zavetišče
pastirju:" 3.4.51 se je gradila staja in grede, / dal sem čavlov za 40 din; 1 /2 kg
čavlov za vrata 130 din / za barako okrajek 15 din" (Knjiga, str. 9)
Skupno vaško delo je obsegalo tudi dela, ki jih jebilo treba opraviti na gmajni
pred začetkom skupne paše. Treba je bilo očistiti gmajno, ograditi stajo,
popraviti barako za pastirja in očistiti kal za napajanje živine. Na sestankih
vaščanov pa so reševali tudi druga za vas pomembna vprašanja. Tako so na
sestanku 13. septembra 1959, na katerem so "obravnavali gospodarska
vprašanja", sklenili:
" 1. Popravilo pota se začne / v petek dne 18. tega / mesca na prej / delavci
morajo bit stari / nad 16 let kdor se nebi / udeležil popravila bo / plačal 500
din na dan.
2. Kal se bo izčistil / takoj in sicer ga bo / Rade Peter in Mihelič / Jože št. 11,
sporazumno.
3. Oreh kater še stoji / in je suh od pozebli / so vaščani zato da / se poseka in
proda / za korist vasi.
4. Štelo na Majhari zela / Samec Ivana za 320 din
5. Za kopanje peska / in vožnja se zaračuna /100 din od voza in to / za
sakega iz ven vasi
6. Kdor bo vozil na šlajs / po vasnem potu sega kaznuje / 500 din
Podpisi / vaščanov Mašič" (Knjiga, str. 53)
178
Vasna knjiga - Sodevci
V vaško blagajno, ki jo je vodil vaški oskrbnik, so se stekala sredstva od
prodaje peska iz vaškega peskokopa, lesa, stelje, brinja, sadja in od prodaje blata
iz kala ( uporabljali so ga za gnojilo). Za prodajo stelje in sadja so največkrat
licitirali. Denar, ki se je na ta naän stekal v vaško blagajno, so morali oddati
Krajevnemu ljudskemu odboru v Starem trgu. Evidenco vaških dohodkov za
leto 1950je bila na primer taka: "Mahovlič Zora plačala za posečenih / 150kolcev
na vasnem zemljišču 150 din / Plačal Marinčič Lovrenc za drva 50 din / dne
25.4.50 je bila dražba, na kateri / se je prodalo sledečim: / Marinčič Marija v
Jeklevci štelo za 20 din / Marentič Nik Ceruvico in Majher štelo za 205 din /
Panjan Peter orehe v Gorencih za 305 din / Barič Kata oreh pri studenci za 820
din / Mihelič Julka brinje na gmajni za 360 din. / 26.Xn. plačal za drva / Marinač
Peter 7 vozi drv / voz po 50 din skup. 350 din / 26.XII. Marinčič Lovrenc za 3
voze 150 din / 3.1.51 Lovrišev Blažeski za voz peska 25 din / Košnjo na gredah
je kupil na dražbi / dne 25.VI.50. leta / Marinčič Peter in plačal 500 din / Barič
Kata na staji kupila gnoj za 520 din" (Knjiga, str. 7-8). " 29/4.55 Marentič Nik
kupil / blato iz kala in plačal / 300 din / iz tega se je kupilo 1 /2 kg čavlov / za
popravilo barake -110 din" (Knjiga, str. 28).
Sredstva za posebne izdatke (na primer nakup betonskih kanalizacijskih
cevi, cement, razstrelivo) so vaščani prispevali posebej. Sočasno z razvojem in
splošnim napredkom so se spreminjale tudi naloge vaške skupnosti. Tako so, na
primer,v letih 1952-54 v Sodevcih tekle priprave za elektrifikacijo vasi. Električne
drogove so morali priskrbeti vaščani sami. Les zanje so sekali na vaškem
zemljišču, za kar je moral vsak gospodar prispevati 15 ur dela, poleg tega pa je
moral vsak tudi pripeljati do vasi dva drogova. Vsaka domaaja je prispevala še
1750 din in 80 do 100 delovnih ur za kopanje jam za drogove in za njihovo
postavljanje (Knjiga, str. 16-17).
V začetku šestdesetih let je za vaško skupnost nastopilo novo obdobje, ki bi
ga lahko označili tudi kot spreminjanje tradicionalnih oblik delovanja vaške
skupnosti. Leta 1960 je namreč v Sodevcih pasel zadnji najet vaški pastir, nato
so vaščani še dve leti zapored pasli svojo živino na skupnih pašnikih, in sicer
tako, da sta v začetku pašnega obdobja, dokler se ni živina privadila skupne
paše, pasla vso vaško živino vsak dan po dva gospodarja, kasneje pa po eden.
Od leta 1963, ko skupne paše ni bilo več, je moral vsak gospodar pasti svojo
živino sam. To je bil tudi čas, ko se je začelo število živine v Sodevcih manjšati
- deloma zaradi prvih poljedelskih strojev, deloma tudi zaradi tega, ker je
gmajno začelo pogozdovati gozdno gospodarstvo. V tistem času se je tudi
uveljavljalo prepričanje, da je intenzivna hlevska živinoreja edino smotrna in
nujna za zdravo rast kmečkega gospodarstva, paša na gmajni pa da je nekaj
slabega in neproduktivnega.
Nov čas je seveda prinesel tudi nove potrebe. Zaradi poljedelskih strojev je
bilo treba poti še bolj redno popravljati, nekatere pa tudi razširiti. O takšnih
odločitvah so se vaščani še vedno dogovarjali na vaških sestankih. Tako so 11.
oktobra 1965 sklenili: "Vaščani iz Sodevec Dolenčani so se / zmenili, da si
napravijo pot po / vasi, ki bi šla pred hišami. / Začne se pri Barič Katarini in /
gre naprej pred hišami do / Šterbenca hiše. / Od Šterbenca hiše pa do Panjan
Marije zidanice se / odpre poljska pot. / Za to so se zmenili in pristali / na ta
načrt. / V popravilo spada tudi pot od / kapelice do hiše Barič Katarine. /
Vaščani se zavezujejo z podpisi" (Knjiga, str. 63). Za popravilo in razširitev
gozdnih poti so vaščani dobili določena sredstva tudi od Gozdne uprave v
Črnomlju (Knjiga, str. 87).
279
Andrej Dular
180
Od druge polovice šestdesetih let dalje, ko so v vasi tudi izvolili novega
vaškega oskrbnika in dva odbornika, so Sodevčani začeli intenzivneje
popravljati in urejati svojo vas. Poleg dela so vaščani skorajda pri vsaki akciji
prispevali tudi denarna sredstva za nakup različnega materiala. Tako so kupili
cement, s katerim so sezidali obcestne oporne zidove, most nad vaškim
hudournikom, ali pa so z zbranim denarjem kupili betonske kanalizacijske cevi,
železo itd. (Knjiga, str. 70) Ker vas še ni imela snežnega pluga, so na sestanku
februarja leta 1969 vaščani sklenili, da si ga bodo napravili. Prostovoljno so
zbirali les, za železne dele pa so vzeli denar iz vaške blagajne (Knjiga, str. 79).
Ko je bil snežni plug (ralica) narejen, je vaški oskrbnik zapisal: "Sterbenc Jože se
podveze, da bo vasno ralico / premazal s starim oljem, ker se ni odzval, ko /
smo popravljali pot v klanec. Obenem se podveze, da bo / ralico skladiščil čez
leto v skednju" (Knjiga, str. 83).
Vaščani so skrbeli tudi za čistočo vasi. S peskom so pogosteje posipavali poti
in redneje čistili odtočne kanale (jarke) ob poteh. Na pot skozi vso vas so na
primer marca 1971 navozili kar 48 m3 peska (Knjiga, str. 89). Na sestanku 6.
marca 1971 so sklenili: "Za odpadke smo določili, da / Goranjčani odvažajo v
breg pod / cesto, tam kjer bo postavljena tabla. / Za Dolenjčane je tudi določeno
/ za odvažanje odpadkov v dolenjskem bregu. Smetišče / bo določila tabla"
(Knjiga, str. 86). Včasih so se taki sklepi nanašali tudi na eno samo osebo ali na
skupino vaščanov: "Šterk Miha se podveze, da bo očistil / jarek pred kapelico
in doli / do Radeče svinjske štelice kar / je on zametal z vejami / in raznimi
odpadki, do 15 aprila / t.l. Šterk Miha ima pri svoji / hiši napravit odvod čez
pot / na svojo njivo, ker oni tam / odlivajo vodo in od kapov od hiše / in skednja
gre voda po poti."; "Gorenčani se zavežejo, da bodo / izčistili kanale v breg in
navozijo / peska po poti, to bodo napravili / čim prej bo vreme za tako delo"
(Knjiga, str. 86).
Sodevčani pa niso sodelovali le v mejah svoje vaške skupnosti. Ko so začeli
junija 1971 v Starem trgu graditi obrat metliške tekstilne tovarne Komet, ki naj
bi dajala zaposlitev ljudem iz obkolpskih krajev, so tudi Sodevčani, tako kot ves
okoliš krajevne skupnosti Stari trg, pomagali z delom in gradbenim materialom.
Šestnajst gospodarjev je opravilo 398 prostovoljnih delovnih ur, prispevali pa so
še 18 škamic in 12 m3 peska (Knjiga, str. 90). Spomladi leta 1975 so vaščani prav
tako prispevali denar za asfaltiranje ceste od Prelesja do Sodevcev, čeprav takrat
niso položili asfalta skozi vas (Knjiga, str. 93). To seje zgodilo šele ob koncu maja
in v začetku junija 1980. Poprej pa so, kakor je vestno zapisoval vaški oskrbnik
Jože Mihelič, vaščani opravili dosti prostovoljnih delovnih ur, ko so pripravljali
cestišče za asfaltiranje (Knjiga, str.87 -102).
V sodevski vasni knjigi je do leta 1989, ko se zapisi v njej končajo, zapisanih
še dvoje za vas pomembnih dogodkov. Prvi je napeljava šestih telefonskih
priključkov leta 1985, ki so si jih vaščani na vaškem sestanku sporazumno
razdelili med seboj. Pri tem so se tudi domenili, da bodo vsi sodelovali pri
postavljanju drogov, s tem pa naj bi si tudi zagotovili "pravico pogovora pri
sosedih" (Knjiga, str. 107). Druga odločitev, ki so jo na sestanku septembra 1988
sprejeli vsi vaščani, pa je bila, da bodo po vasi postavili pet svetilk za javno
razsvetljavo (Knjiga, str. 111).
Sodevska vasna knjiga se konča s 112. stranjo, na katero je vaški oskrbnik še
zapisal zapisnik sestanka 20. aprila 1989. Takrat so vaščani sklenili, da bodo za
vaško javno razsvetljavo kupili osem luči, zabetonirali obcestno škarpo in
Vasna knjiga - Sodevci
postavili mlaj za majske praznike. Izkupiček od njegove prodaje pa bodo
porabili za nakup luči.
Sodevska vaška knjiga nam za več kot štirideset let pripoveduje o delovanju
vaške skupnosti. Je dokument, ki ima med vaščani veljavnost javne listine. Na
sklepe, ki so jih zapisali vanjo, so se posamezniki sklicevali tudi ob medsebojnih
sporih pred sodiščem.
Vasna knjiga nam prikazuje spreminjanje tradicionalnih oblik povezovanja
vaščanov ob skupnih delih, ob skrbi za preživljanje vaškega pastirja, pri
posodabljanju vaške infrastrukture. Zato je posredno tudi vir, iz katerega lahko
spoznamo stopnjo tehničnega napredka v Sodevcih, zaposlovanje vaščanov v
industriji itd. Iz knjige so razvidna skupna vaška prizadevanja za nemoteno
delovanje vasi in zapisani so tisti dogodki, ki so bili plod tega skupnega
prizadevanja. V primerjavi z drugimi (na primer urbanimi) okolji pa nam zapisi
povejo, katera so bila skupna dela, ki jih na primer v mestih niso poznali ali pa
so jih poznali vsaj v manjšem obsegu. Slednjič pričajo tudi o času, v katerem so
se dogajale razne spremembe in novosti v vasi.
Sodevska vasna knjiga je torej dokument, ki je namenjen skupnim vaškim
interesom. Nastala je predvsem zato, da se ne pozabijo za skupnost pomembne
odločitve in dogodki. Za etnologijo pa je vir, ki omogoča bolj poglobljeno
raziskovanje vaške skupnosti in odnosov med vaščani.
Pogled na Sodevce ob Kolpi in Stari trg z župno cerkvijo.
Iz fototeke Belokranjskega muzeja v Metliki (Foto J.Susteršič, 1953).
181
Andrej Dular
182
ETNO MUZEJSKE STRANI
MUSEUM NEWS
Sedemdesetletnica ustanovitve
Etnografskega inštituta
Problemi
Nove pridobitve
Poročila
Nagrade, imenovanja
Jubileji
Deklaracija
The 70th anniversary of the
founding of the Ethnographic
Institute
Current issues
New acquisitions
Reports
Honours and awards
Anniversaries
Declaration