95
2018
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.728(497.4Črni vrh)''1914/1918''
Prejeto: 10. 11. 2017
Matic Batič
mag., prof. zgod. in nem., mladi raziskovalec, 
Znanstveno raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva 1, SI–6000 Koper 
E-pošta: Matic.Batic@zrs-kp.si
Vsakdanje življenje v občini Črni Vrh 
 
med prvo svetovno vojno
IZVLEČEK
Prispevek obravnava življenjske razmere v občini Črni Vrh med prvo svetovno vojno. Na vsakdanje življenje 
civilnega prebivalstva je močno vplivala vojaška prisotnost, saj je Črni Vrh po vstopu Italije v vojno postal pomemb-
no logistično in preskrbovalno središče v zaledju soške fronte. To dokazuje izgradnja vojaške železnice in več vojaških 
objektov. Poleg tega je zaradi naraščajočih vojnih potreb država morala v do tedaj neslutenem obsegu mobilizirati vse 
človeške in materialne vire, kar se kaže v vseh vidikih vsakdanjega življenja. Takoj po začetku vojne je bil uveden 
strog cenzurni režim, kmalu zatem pa so oblasti začele regulirati tudi gospodarsko dejavnost ter potrošnjo osnovnih 
življenjskih dobrin.
KLJUČNE BESEDE
Črni Vrh, prva svetovna vojna, mobilizacija, vsakdanje življenje, vojno gospodarstvo, Katoliška cerkev 
ABSTRACT
EVERYDAY LIFE IN THE MUNICIPALITY OF ČRNI VRH DURING WORLD W AR I
The article describes the living conditions in the Municipality of Črni Vrh during World War I. The daily lives of 
the civilian population were strongly affected by the military presence after Črni Vrh was converted into an important 
logistics and supply centre in the rear area of the Isonzo Front. Testifying to this is the construction of the military rail-
way and a number of military facilities. Moreover, due to the growing military needs, the state was forced to mobilise 
all human and material resources in an unprecedented scope, which was reflected in all aspects of the local everyday 
life. A strict censorship was introduced at the onset of the war, after which the authorities also started to regulate the 
economic activity as well as the consumption of basic life necessities.
KEY WORDS
Črni Vrh, World War I, mobilisation, everyday life, war economy, Catholic Church
96
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
Uvod
1
Prva svetovna vojna predstavlja temeljno cezuro 
novejše zgodovine. Z njo se začenja »kratko 20. sto-
letje«, kot je obdobje od leta 1914 do konca hladne 
vojne poimenoval Eric Hobsbawm.
2
 Kako je lahko 
ena sama vojna, čeprav jih človeška zgodovina pozna 
že toliko, da jih skoraj ne moremo več prešteti, tako 
usodno zaznamovala moderno dobo? Odgovor mo-
ramo iskati v značilnostih, ki so prvo svetovno vojno 
razlikovale od prejšnjih velikih meddržavnih spopa-
dov. Te se prvenstveno ne kažejo le v njeni ozemeljski 
razsežnosti, saj so tudi nekatere vojne 18. stoletja in 
napoleonskega obdobja istočasno potekale na raz-
ličnih celinah in oceanih. Igor Grdina kot bistvene 
značilnosti, ki jo ločujejo od prejšnjih globalnih spo-
padov, izpostavlja njeno enotnost, absolutnost in to-
talnost. Neuspehi in uspehi na posameznih frontnih 
črtah so se namreč med »veliko vojno« že seštevali – 
neuspehi na enih niso več omogočali uspehov na dru-
gih.
3
 Absolutnost in totalnost pa sta se kazali v zave-
danju usodnih posledic vojne ter v pripravljenosti na 
uporabo vseh sredstev za dosego končne zmage.
4
 
Vsako zgodovinsko delo zahteva določeno per-
spektivo, ki a priori nekatere vidike zgodbe dodat-
no osvetli, druge pa zapostavi. K pisanju zgodovine 
prve svetovne vojne lahko tako npr. pristopimo skozi 
prizmo imperialne ali nacionalne zgodovine, delo-
vanje akterjev lahko skušamo razumeti strukturali-
stično ali intencionalistično, zgodovino civilne druž-
be med vojno lahko pišemo »od zgoraj navzdol« ali 
»od spodaj navzgor«. Različni pristopi so legitimni 
in koristni, dokler se zavedamo njihove omejenosti. 
Ne glede na nujnost zavedanja inherentne omejeno-
sti kateregakoli zgodovinskega narativa se še vedno 
postavlja vprašanje, kako napisati zgodovinsko pri-
poved, ki bi podala kar najbolj celovito sliko medvoj-
nega dogajanja. 
Enega od odgovorov lahko iščemo na področju 
lokalnozgodovinskih študij, ki spričo svoje geograf-
ske omejenosti omogočajo temeljito rekonstrukcijo 
dogajanja na podlagi vključitve vseh ali vsaj večine 
primarnih virov. V ta okvir se uvršča tudi pričujoča 
1
 Razprava je dopolnjena in prirejena verzija diplomske naloge, 
ki je nastala leta 2012 pod mentorstvom dr. Roka Stergarja 
na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob tej priložno-
sti bi se dr. Stergarju rad zahvalil za pomoč in podporo pri 
pisanju. Hvaležnost bi rad izrazil tudi Nežki Mikuž in Ivanu 
Rudolfu, domačinoma iz Črnega Vrha, ki sta me navdušila za 
raziskovanje zgodovine te lepe vasi ter mi pomagala pri raz-
iskovanju. Hvala tudi črnovrškemu župniku Srečku Vončini, 
ki mi je prijazno omogočil raziskovanje v župnijskem arhivu.
2
 Utemeljitev tega koncepta prim. v Hobsbawm, The Age of 
Extremes, str. 2–17. 
3
 Tipičen primer je sprva uspešna avstro-ogrska ofenziva na 
Južnem Tirolskem spomladi 1916 (Strafexpedition), ki je mo-
rala biti prekinjena zaradi ruske ofenzive generala Alekseja 
Aleksejeviča Brusilova na vzhodni fronti. Podrobneje o tem 
prim. Münkler, Der grosse Krieg, str. 429–438.
4
 Prim. Grdina, Nedokončana vojna, str. 7–9. 
razprava, ki želi pokazati, kako lahko opazujemo 
vplive vojne in vojaške prisotnosti ter procese mobi-
lizacije civilne družbe
5
 v izbranem lokalnem okolju. 
Kot študija primera nam bo služilo območje občine 
Črni Vrh
6
 v tedanji Vojvodini Kranjski. Ker se je Črni 
Vrh po vstopu Italije v vojno znašel v zaledju soške 
fronte, je bil vpliv vojske na življenje civilnega pre-
bivalstva tu neposrednejši kot na slovenskem ozem-
lju, ki je ležalo globlje v dvojni monarhiji. Po drugi 
strani pa se frontna črta ni nikoli dovolj približala, 
da bi prebivalstvo moralo zapustiti svoje domove, 
kot se je zgodilo v naseljih, ki so ležala v neposredni 
bližini vojaških spopadov. Vsebinsko razprava torej 
obravnava življenje civilnega prebivalstva med prvo 
svetovno vojno oz. življenje na t. i. domači fronti,
7
 pri 
čemer želi lokalnozgodovinsko tematiko preplesti s 
teoretičnimi ugotovitvami novejšega zgodovinopisja 
o civilni družbi v vojnem času ter jo tako dodatno 
osvetliti. 
Črni Vrh in njegova okolica pred začetkom prve 
svetovne vojne
Vas Črni Vrh leži na kraški planoti med Javorni-
kom, Idrijo, Logatcem in obronki Idrijsko-cerkljan-
skega hribovja na nadmorski višini 683 metrov. Čas 
nastanka naselja ni poznan, prvič se omenja konec 
15. stoletja, in sicer v urbarju vipavskega gospostva 
leta 1490. Imena, ki se omenjajo v krstni knjigi iz leta 
1635 (Flander, Abraht, Košander, Paver, Plašnar, Ru-
dolf), nakazujejo na nemško poreklo prvih naseljen-
cev, ki so verjetno prišli iz Poljanske in Selške doline, 
kamor so freisinški škofje kot lastniki škofjeloškega 
gospostva naseljevali kmete z nemško govorečih ob-
močij.
8
V času prve svetovne vojne je bil Črni Vrh se-
dež občine, ki je obsegala še vasi oz. zaselke Zadlog, 
Lome, Idrijski Log, Predgriže, Mrzli Log, Kanji Dol, 
Bela, Strmec in Javornik. Ozemlje občine je bilo v 
obravnavanem času del cislajtanske kronske dežele 
Kranjske, ki je prek deželnega zbora in deželne vlade 
v Ljubljani predstavljala najvišji organ samouprave. 
Centralno državno upravo pa je predstavljalo okrajno 
5 
Sekundarna literatura o civilni družbi med prvo svetovno 
vojno je nepregledna. Sintezo ugotovitev modernega zgodo-
vinopisja prim. v The Cambridge History of the First W orld W ar . 
Volume III. Civil Society. 
6
 Občina je poleg istoimenskega središčnega naselja obsegala 
še nekatere manjše okoliške vasi in zaselke. Več o tem prim. 
v poglavju Črni Vrh in njegova okolica pred začetkom prve sve-
tovne vojne.
7
 Pod konceptom »domača fronta« moramo razumeti skupek 
socialnih in gospodarskih procesov, ki so zaznamovali zale-
dna območja v vojni udeleženih držav. Izraz se začne kot del 
vojne propagande oz. mobilizacije civilne družbe pojavljati že 
med samo vojno – od aprila 1917 v Angliji, kmalu zatem tudi 
v Nemčiji. Več o tem prim. Flemming in Ulrich, Heimatfront, 
str. 16–19.
8
 Kragelj, Cerkev in župnija sv. Jošta, str. 6–7; prim. tudi Rudolf, 
Uvod, str. 14–17.
97
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
glavarstvo v Logatcu, podrejeno deželnemu predsed-
stvu v Ljubljani.
9
 Cerkvenoupravno sta Črni Vrh in 
njegova okolica dolgo spadala k župniji v Vipavi ter 
posledično k oglejskemu patriarhatu, po njegovi uki-
nitvi pa od leta 1751 k novoustanovljeni nadškofiji v 
Gorici.
10
 Škofijske meje so se v jožefinskem obdobju 
in na začetku 19. stoletja sicer pogosto spreminja-
le.
11
 Območje Črnega Vrha je leta 1831 dokončno 
prišlo pod jurisdikcijo ljubljanskega knezoškofa, pod 
katero je ostalo vse do konca prve svetovne vojne, 
ko je bila vipavska župnija z vsemi podrejenimi du-
hovnijami priključena ljubljanski škofiji.
12
 Leta 1862 
je vas postala samostojen vikariat, župnija pa je bila 
ustanovljena 16. decembra 1897 z aktom tedanjega 
ljubljanskega knezoškofa Jakoba Missie. Prvi župnik 
Ivan Abram je bil umeščen skoraj dve leti kasneje, 31. 
oktobra 1899.
13
Črnovrško območje je kljub odročnosti v 19. sto-
letju zajel val sprememb, ki so do začetka 20. stole-
tja že temeljito preoblikovale vsakdanje življenje tu 
živečega prebivalstva. Modernizacija je dobila večji 
zagon po uvedbi ustave in politični liberalizaciji v 
60. letih 19. stoletja. Njen prvi znanilec je bila leta 
1830 ustanovljena šola, ki je bila leta 1887 razširje-
na v dvorazrednico.
14
 Sorazmerno dober gospodarski 
položaj, ki so ga zagotavljali predvsem dobri pogoji 
9
 Spezialortsrepertorium von Krain 1910, str. 64. 
10
 O ustanovitvi goriške nadškofije prim. Klinec, Zgodovina go-
riške nadškofije 1751–1951, str. 34–36.
11
 Podrobneje o spreminjanju cerkvenoupravnih meja v 18. in 
19. stoletju na Slovenskem prim. Dolinar et al., Slovenski zgo-
dovinski atlas, str. 122–125.
12
 Prav tam, str. 154.
13
 Kragelj, Cerkev in župnija sv. Jošta, str. 7–8.
14
 Pipan, Črni Vrh, str. 20.
za živinorejo,
15
 je omogočil naraščanje prebivalstva, 
ki pa je na začetku 20. stoletja očitno že doseglo svojo 
mejo. Ljudsko štetje je leta 1910 v občini namreč na-
štelo 2056 prebivalcev, od tega v samem Črnem Vrhu 
470.
16
 Številka predstavlja le približno 4-odstotno 
rast v primerjavi z osemdesetimi leti 19. stoletja, ko 
je učitelj Ivan Pipan še pisal o hitri rasti prebivalstva. 
Ljudsko štetje leta 1880 je namreč v občini našte-
lo 1970 ljudi.
17
 Točno število prebivalcev na začetku 
vojne ni znano, vendar se od števila iz leta 1910 ni 
moglo bistveno razlikovati. 
Z naraščajočo pismenostjo in gospodarskim na-
predkom
18
 je bilo tesno prepleteno društveno
19
 in 
politično življenje. Nekatera društva v Črnem Vrhu 
so se delila po svetovnonazorski pripadnosti, druga 
pa so skušala delovati bolj povezovalno.
20
 V Črnem 
15
 Črnovrški nadučitelj Ivan Pipan je v geografsko-gospodar-
sko-kulturni skici vasi leta 1889 zapisal, da »so gospodarstva 
trdna, mnogo jih je celó zeló bogatih« (prav tam). 
16
 Spezialortsrepertorium von Krain 1910, str. 64.
17
 Pipan, Črni Vrh, str. 20.
18
 O tem zgovorno pričajo napori za izgradnjo oz. posodobitev 
vodovoda, ki so prebivalce Črnega Vrha in okoliških vasi za-
poslovali konec 19. in v začetku 20. stoletja. Rekonstrukcijo 
teh prizadevanj prim. v Mikuž, Vsakdanje življenje v Črnem 
Vrhu, str. 34–48.
19
 Razvoj društvenega življenja ter njegov vpliv na gospodarski 
napredek, nacionalno diferenciacijo in politično delovanje sta 
bila deležna že številnih obravnav, ki spričo množice gradiva 
skorajda nujno ostajajo parcialne, največkrat omejene zgolj na 
eno društvo ali vas. V tem oziru velja glede na njeno sistema-
tičnost in časovno obsežnost opozoriti na študijo delovanja 
društev na območju Kanalskega od začetka ustavne dobe do 
začetka prve svetovne vojne, ki jo je nedavno pripravil Robert 
Devetak. Prim. Devetak, Društveno življenje.
20
 Podrobno o društvenem življenju v Črnem Vrhu pred začet-
kom prve svetovne vojne prim. Mikuž, Vsakdanje življenje v 
Črnem Vrhu, str. 70–86. 
Pogled na Črni Vrh pred prvo svetovno vojno (slikovni arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa).
98
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
Vrhu je sicer politično prevladovala klerikalno-so-
cialno usmerjena Vseslovenska ljudska stranka, iz 
vrst katere je v času vojne prihajal tudi župan Ivan 
Raznožnik. Stranka je obvladovala občinski svet, 
a sta glasove v Črnem Vrhu redno dobivali tudi li-
beralna Narodno napredna stranka in socialistična 
Jugoslovanska socialdemokratska stranka.
21
 Ne gle-
de na pretežno tradicionalno okolje so se na začetku 
stoletja tudi v teh odročnih krajih pojavili zametki 
kulturnega boja. Liberalne ideje je v vas (pričakova-
no) prinesel nadučitelj Frančišek Silvester (šolo v Čr-
nem Vrhu je vodil od 1904 do 1908), ki se je zaple-
tel v spor z župnikom Abramom. Med drugim se je 
demonstrativno izogibal udeležbe pri bogoslužju ob 
nedeljah in praznikih ter o tem pripovedoval otro-
kom v šoli, s čimer je, kot je zapisal župnik, »žali[l] 
verska čustva naših faranov«.
22
 Spor se je zaključil, ko 
je učitelj vas leta 1908 zapustil ter z družino odšel k 
Sveti Trojici pri Mokronogu.
23
 
Vpliv vojnih razmer na življenje v Črnem Vrhu
Prva svetovna vojna je izbruhnila 28. julija 1914 z 
vojno napovedjo Avstro-Ogrske Kraljevini Srbiji. V 
naslednjih dneh so se v vojno vključili še ostali evrop-
ski imperiji. Povod za začetek svetovnega spopada je 
bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca 
Ferdinanda in njegovo ženo, ki ju je 28. junija 1914 
v Sarajevu ustrelil Gavrilo Princip, pripadnik revolu-
cionarne organizacije Mlada Bosna.
24
 Usodno novico 
je deželno predsedstvo v Ljubljani še istega dne tele-
gramsko sporočilo okrajnemu glavarstvu v Logatcu, 
ki je naslednjega dne pisno obvestilo tudi župnijski 
urad v Črnem Vrhu.
25
Splošna mobilizacija je v nekaj dneh temeljito 
spremenila družbeno podobo v vseh vojskujočih se 
državah. Vojska Franca Jožefa je v treh tednih in pol 
iz mirnodobnih 450.000 narasla na 1.687.000 mož.
26
 
V začetku so vpoklicali obveznike, rojene med letoma 
1872 in 1893. Vojaške obveznosti so bili opravičeni 
tisti, ki so opravljali pomembne službe za delovanje 
21
 Na volitvah v predstavniški dom cislajtanskega državnega 
zbora (Abgeordnetenhaus) leta 1911, ko je veljala splošna mo-
ška volilna pravica, je dobil kandidat VSLS Josip Gostinčar 
234, kandidat NNS Ivan Sicherl 85, Anton Kristan kot kan-
didat JSDS pa 13 glasov. Prim. Arhiv župnije Črni Vrh (v 
nadaljevanju AŽČV), Župnijska kronika, leto 1911. 
22
 AŽČV, Dopisi, leto 1907.
23
 Mikuž, Vsakdanje življenje v Črnem Vrhu, str. 53.
24
 Pregled zgodovinopisnih teorij o razlogih za začetek vojne 
in vprašanju »vojne krivde« prim. v Lukan, Zgodovinopisje 
o prvi svetovni vojni, 16–25. Živahne razprave o teh vpraša-
njih sicer še potekajo. Pred nekaj leti je v strokovni javnosti 
veliko pozornosti vzbudil avstralski zgodovinar Christopher 
Clark, ki je kritično pretresel dolgo prevladujočo tezo Fritza 
Fischerja o odločilni vlogi Nemčije za začetek vojne (Clark, 
The Sleepwalkers). Sintetični pregled kompleksnega družbe-
no-političnega razvoja in meddržavnih odnosov v predvojni 
Evropi prim. v MacMillan, The War that Ended Peace . 
25
 AŽČV, Dopisi, leto 1914.
26
 Watson, Ring of Steel, str. 73.
državne uprave, vojske in gospodarstva.
27
 Kot poroča 
župnijska kronika, je vest o mobilizaciji vas dosegla 
26. julija 1914, ko je domačin Frančišek Rupnik v 
župnijski cerkvi ravno daroval novo mašo.
28
Poleg mobilizacije je z začetkom vojne vlada na 
Dunaju uvedla tudi druge izredne ukrepe. Sem sodi-
jo predvsem suspenz zasedanj parlamenta in deželnih 
zborov, uvedba cenzure
29
 ter razširitev pristojnosti 
vojaških sodišč, ki so pogosto zelo strogo nastopala 
proti pravim ali namišljenim nasprotnikom vojne in 
države.
30
 Dostopni viri zaenkrat ne izkazujejo nepo-
srednih posledic teh procesov v obliki sodnih oz. ka-
zenskih postopkov v Črnem Vrhu in okolici, a iz njih 
lahko kljub temu razberemo nekatere odmeve. O 
tem priča zanimiv dopis, ki ga je okrajno glavarstvo 
v Logatcu 16. avgusta 1914 razposlalo vsem župnij-
skim uradom v okraju. Opozorilo je, da morebitni 
tujci in tudi domačini, ki bi bili protidržavno, pro-
tidinastično ali pacifistično nastrojeni, predstavljajo 
veliko nevarnost za državo v vojnih časih, zato je dol-
žnost vsakega dobrega državljana, da vsakršno tako 
ravnanje takoj prijavi oblastem. Kot posebno nevarni 
so bili izpostavljeni posamezniki, ki bi bili pristaši 
Srbije ali rusofilsko orientirani oz. bi zašli pod vpliv 
tuje propagande. Okrajni glavar je še posebej apeliral 
na duhovnike, ki so najbolje poznali domače razmere 
in politično prepričanje ljudi, naj se še posebej potru-
dijo pri odkrivanju sovražnikov države in mu seznam 
morebitnih sumljivih oseb sporočijo v roku 24 ur po 
prejemu razglasa.
31
 
Mobilizacija, usoda vojaških obveznikov in 
begunci
Kako so ljudje sprejeli novico o mobilizaciji in 
začetku vojne? Stereotipno je danes pogosto razšir-
jeno prepričanje, da je prebivalstvo vojno napoved 
navdušeno pozdravilo. Novejše raziskave podajajo 
bolj diferencirano sliko. Histerične in evforično bo-
jaželjne množice so bile predvsem fenomen urbanega 
okolja, medtem ko sta na podeželju marsikje vladali 
resignacija in žalost.
32
 Sklepamo lahko, da se vzdušje 
ob začetku vojne v Črnem Vrhu ni bistveno razli-
kovalo od ostalih slovenskih vasi. Župnijska kronika 
poroča, da so vpoklicani možje in fantje naslednjega 
dne med navdušenim petjem domoljubnih pesmi na 
vozovih odpotovali proti Ljubljani.
33
 Taki in podobni 
izrazi patriotskega navdušenja ne izključujejo občut-
kov strahu in negotovosti, temveč jih prej dopolnju-
jejo. S petjem in praznovanjem so vojaki in civilisti 
27
 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 155.
28
 AŽČV, Župnijska kronika, leto 1914.
29
 Podrobno o delovanju cenzure prim. Svoljšak, Slovenci.
30
 Podrobneje o uvedbi t. i. »vojnega absolutizma« prim. Lukan, 
Habsburška monarhija, str. 96–97.
31
 AŽČV, Dopisi, leto 1914.
32
 Bobič, Vojna evforija poleti 1914, str. 14–16.
33
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska.
99
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
zatirali strah pred prihodnostjo, izražali skupnostno 
solidarnost ter premagovali občutke izgube ob ločitvi 
od svojih najdražjih.
34
 
Med prvo svetovno vojno je bilo iz črnovrške ob-
čine vpoklicanih 438 obveznikov, ki so večinoma slu-
žili v 17. pehotnem polku »kranjskih Janezov« in 97. 
tržaškem pehotnem polku. Oba polka sta poleti in 
jeseni 1914 sodelovala v izredno krvavih bojih v Ga-
liciji, ki so se za Avstro-Ogrsko končali s popolnim 
polomom.
35
 Skladno s tem so že kmalu po začetku 
vojne v vas prišle prve novice o padlih. Iz črnovrške 
župnije je med vojno padlo v boju ali umrlo zara-
di bolezni, ran in izčrpanosti 57 vojakov.
36
 Stopnja 
smrtnosti je torej znašala približno 13 %. Podatkov 
o številu ranjenih nimamo. Domači o trpljenju svojih 
bližnjih vsaj do prvega dopusta niso izvedeli veliko. 
Vojaki so smeli domov poslati kratko dopisnico z 
natisnjenim besedilom »Zdrav sem in dobro se mi 
godi«,
37
 pisma pa je cenzura strogo pregledovala.
38
 
34
 Watson, Ring of Steel, str. 84.
35
 Podrobno o poletnih bojih v Galiciji leta 1914 prim. Glaise- 
Horstenau et al., Österreich-Ungarns letzter Krieg, str. 155–
335.
36
 Poimenski seznam padlih in pogrešanih z navedenimi kraji 
in vzroki smrti prim. v Vončina in Mikuž, Vojaki iz Črnega 
Vrha in okolice, str. 235–239.
37
 Budkovič, Bohinj, str. 17.
38
 Cenzuri so bila načeloma podvržena vsa zasebna pisma, ven-
dar zaradi prevelike količine ni bilo mogoče vseh pregledati. 
Zato so se cenzorji še posebej osredotočali na korespondenco 
z vojnimi ujetniki – domačimi v tujem ujetništvu in obrat-
Tudi domačini, ki so želeli pisati svojim bližnjim, ki 
so bili v vojnem ujetništvu v Srbiji ali Rusiji, so lahko 
pisali le kratka sporočila na poštnih karticah.
39
Odsotnost mobiliziranih moških se je odražala 
v vseh vidikih vaškega življenja. V kmečkem okolju 
je odsotnost velikega dela delovne sile neposredno 
negativno vplivala na kmetijsko proizvodnjo, kar je 
hkrati pomenilo drugačne delovne zahteve do žen-
sk in otrok. Manj pogosto pomislimo na vpliv, ki ga 
je mobilizacija imela na družinsko življenje v ožjem 
pomenu besede.
40
 Za Črni Vrh viri poročajo le o te-
žavah, ki jih je povzročila odsotnost očetov pri vede-
nju mladine. Oblasti so se v dopisih pritoževale, da se 
številni mladi potepajo, pijančujejo, kvartajo, zahajajo 
v javne hiše ipd. Poseben problem so bili mladi, ki so 
kamenjali vlake ter poskušali poškodovati brzojavne 
in telefonske proge. Takšno dogajanje je bilo očitno 
kar pogosto, saj ga okrajno glavarstvo v Logatcu več-
krat omenja v okrožnicah. Deželna vlada Kranjske je 
no. Korespondenca vojnih ujetnikov je bila pomemben vir 
podatkov o razmerah v sovražnih državah, kar je vojska s 
pridom izkoriščala tudi v vojaških operacijah (Svoljšak, Slo-
venci, str. 109–120).
39
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
40
 Splošno o vplivu vojne na družinsko življenje prim. Hanna, 
The couple. Vojna na otroke ni vplivala le prek odsotnosti 
očetov in drugih moških sorodnikov, pomanjkanja hrane in 
drugih življenjskih potrebščin, temveč tudi skozi proces kul-
turne in gospodarske mobilizacije, prek katerega je država 
skušala tudi otroke vključiti v vojni napor (Pignot, Children, 
str. 31–36). 
Spominska tabla mobilizirancev iz Črnega Vrha (slikovni arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa).
100
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
zato leta 1916 izdala poseben pravilnik, ki je mlado-
letnim (do 17. leta starosti) prepovedal gibanje po 21. 
uri, samostojno obiskovanje gostiln in vinotočev ter 
obiskovanje varietejev in kinematografskih predstav 
po 20. uri; prepovedano jim je bilo kartati na javnih 
krajih, kupovati tobak in cigarete, beračiti itd.
41
Kmalu po začetku vojne so se pojavili prvi be-
gunci – prebivalci, ki so morali zaradi frontnih črt 
zapustiti svoja bivališča in oditi v notranjost države.
42
 
Prebivalstvo Črnega Vrha ni bilo nikoli evakuirano, 
zaradi kasnejše lege v frontnem zaledju pa vas tudi 
ni bila primerna za nastanitev večjega števila begun-
cev z vojnih območij dvojne monarhije. Vprašanje 
begunstva je zato za Črni Vrh in njegovo okolico le 
obrobnega pomena. Ne glede na to v virih zasledi-
mo nekaj omemb prisotnosti beguncev. Leta 1914 so 
bili to predvsem begunci iz pravkar zasedene Gali-
cije in Bukovine,
43
 ki so jih oblasti nastanile tudi na 
Kranjskem. Za pomoč tem beguncem je v Ljublja-
ni nastal poseben odbor, ki je zanje zbiral predvsem 
prostovoljne prispevke. Denarne prispevke so zbirali 
po vseh občinah in jih nato pošiljali deželnemu od-
boru v Ljubljano, ki jih je razdeljeval med pomoči 
potrebne. Darove v obleki ali živilih pa so razdeljevali 
kar med begunce, nastanjene v občini. O gmotnem 
položaju beguncev so se morali prepričati župani in 
poročati odboru, da bi pomoč dobili predvsem naj-
potrebnejši.
44
 
29. septembra 1914 je 20 beguncev iz Galicije 
prišlo v Črni Vrh.
45
 Nastanjeni so bili pri zasebnikih 
in v župnišču, župnik pa jim je podaril tudi več ko-
sov oblačil in čevljev. Pri županstvu so dobivali moko 
in druga živila ter oblačila, tako da naj bi bili po žu-
pnikovem mnenju z vsem preskrbljeni. Begunci naj 
z razmerami kljub temu ne bi bili zadovoljni. Julija 
1915 so se vrnili v Galicijo, ki so jo centralne sile po 
veliki zmagi pri Gorlicah in Tarnowu znova zasedle.
46
 
Z vstopom Italije v vojno, ki se mu bomo po-
drobneje posvetili v nadaljevanju, je begunska usoda 
doletela tudi številne Slovence na Goriškem.
47
 Itali-
41
 AŽČV, Dopisi, leto 1916.
42
 Vprašanje slovenskih beguncev v Avstro-Ogrski in Italiji 
je slovensko zgodovinopisje že sorazmerno dobro obdelalo. 
Prim. predvsem Svoljšak, Slovenski begunci v Italiji; Begunci 
(ur. Beguš in Klavora); Prinčič, V Brucku taborišču. Omenjena 
dela navajajo tudi obsežno sekundarno literaturo in primarne 
vire. 
43
 Avstrijske oblasti niso bile pripravljene na sprejem tako ve-
likega števila beguncev. Do novembra 1914 jih je samo na 
Dunaj prišlo okrog 140.000, še 100.000 pa so jih v istem 
času sprejele druge dežele. Poseben problem pri sprejemu be-
guncev so bili antisemitski predsodki; po ocenah naj bi Judi 
predstavljali okrog 10 % omenjenih beguncev z vzhoda. Ogr-
ska je npr. že na začetku vojne kategorično zavrnila sprejem 
judovskih beguncev (Herwig, The First World W ar , str. 96). 
44
 AŽČV, Dopisi, leto 1914.
45
 Več podatkov o prisotnosti beguncev iz Galicije imamo iz 
bližnjega Godoviča. Prim. Podbersič, Begunci. 
46
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojna, Begunci. 
47
 O izselitvah civilnega prebivalstva ob soški fronti prim. De-
vetak, »Razkropljeni smo…«, str. 325–329.
janske in avstro-ogrske oblasti so namreč z območja 
ob obrambni črti in za njo takoj evakuirale večino 
prebivalstva. Župnijska kronika izrecno omenja, da je 
v Črni Vrh kot begunec prišel tedanji solkanski žu-
pnik Jakob Rejec z dvema sorodnicama. Sledilo mu 
je še približno 100 beguncev, ki so bili nastanjeni po 
okoliških vaseh. Nekateri od njih so se domov vrnili 
novembra 1917, drugi pa so ostali še celo leto 1918.
48
 
Natančnejša rekonstrukcija pogojev bivanja, odnosov 
z domačini ter vključitve v lokalno gospodarsko in 
kulturno življenje spričo pomanjkanja virov zaenkrat 
ni mogoča. 
Črni Vrh kot frontno zaledje
Življenjske razmere v Črnem Vrhu so se bistveno 
spremenile po 23. maju 1915, ko je Kraljevina Itali-
ja napovedala vojno Avstro-Ogrski. Vojna napoved 
je sledila podpisu londonskega sporazuma 26. aprila 
1915,
49
 ki je Italijo obvezoval vstopiti v vojno na stra-
ni antantnih sil in ji v zameno obljubljal t. i. »terre 
irredente« v okviru habsburške monarhije, Dodeka-
nez, albansko pristanišče Valona in delež pri delitvi 
Osmanskega imperija.
50
Govorice o sporazumu so hitro pricurljale v jav-
nost, tako da so se predvidevanja o prihajajoči vojni 
širila že pred samo vojno napovedjo.
51
 Že pred 23. 
majem 1915 nekateri dopisi, ki jih je prejelo tako 
nizko uradniško mesto, kot je bilo črnovrško župan-
stvo, jasno kažejo, da je bila vojna le še vprašanje časa 
in da je poskušala država prebivalstvo na to pripravi-
ti. Kranjski deželni glavar Ivan Šusteršič je 14. maja 
1915 vsem županstvom izdal okrožnico, v kateri je 
oznanil, da je armadno poveljstvo ustanovilo posebne 
enote, t. i. cesarsko-kraljeve prostovoljne strelce,
52
 ter 
povabil vse moške in mladeniče, naj se jim priključijo. 
Strelci so bili namenjeni le obrambi lastne dežele ter 
zagotavljanju reda in miru. Ker je bila njihova naloga 
le obramba Kranjske, naj bi bili vpoklicani šele ob 
njeni neposredni ogroženosti. K strelcem so spreje-
mali tudi mladoletne osebe – pogoj za vstop je bila 
starost 17 let, mladoletni pa so potrebovali privolitev 
48
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojna, Begunci.
49
 Podrobno o ozadju podpisa, določilih in posledicah sporazu-
ma prim. Lipušček, Sacro egoismo.
50
 Grdina, Svetovna vojna ob Soči, str. 67–89.
51
 Okrajno glavarstvo v Logatcu je tako npr. že 27. januarja iz-
dalo županstvom razglas, v katerem je opozorilo na novice o 
bližajoči se vojni z Italijo, ki jih širijo nekateri koristolovci. Ti 
so hkrati nagovarjali ljudi, naj prodajo živino in premoženje, 
saj bo v vojni vse uničeno. Glavarstvo je županom naročilo, 
naj pomirjajo ljudi in takoj prijavijo vsakršno tako govorjenje. 
Naslednjega meseca je bilo izdano opozorilo o goljufivih tr-
govcih s konji, ki se poslužujejo iste metode (AŽČV, Dopisi, 
leto 1915).
52
 Prostovoljni strelci ostajajo slabo poznan del zgodovine tega 
obdobja na Slovenskem. Nekaj osnovnih podatkov o strelcih 
prim. v C. kr. prostovoljni strelci na Kranjskem, Slovenec, 15. 
5. 1915, str. 1. O vlogi Katoliške cerkve pri zbiranju strelcev 
prim. v Bobič, War and Faith, str. 61–65. Prim. tudi Pipan, 
Prostovoljni strelci. 
101
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
staršev oz. skrbnika. Že 7. junija istega leta je dežel-
ni odbor prenehal z lastnim zbiranjem prostovolj-
nih strelcev in prepustil županstvom, da priglasitve 
naznanijo neposredno vrhovnemu poveljstvu pro-
stovoljnih strelcev v Ljubljani.
53
 Podatkov o uspehu 
omenjenega poziva v Črnem Vrhu ni mogoče najti.
Poleg tega je Šusteršič vse župane na Kranjskem 
opozoril, da bo njihovo občino morda zasedla so-
vražna vojska, in jim dal navodila, kako naj v takem 
primeru ravnajo. Županom je naročal, naj ne bežijo, 
temveč naj ostanejo na svojih mestih in pomirjujoče 
vplivajo na prebivalstvo. Hkrati jim je svetoval sode-
lovanje z novimi oblastmi in prepovedal kakršenkoli 
oborožen odpor. Okrožnica se konča z ne posebno 
prepričljivim zagotovilom, da bo vsakršna zasedba 
sovražne vojske kratkotrajna: »Zvesto ljudstvo naj 
tedaj mirno in upapolno gleda v prihodnost in naj v 
morebitnem prihodu tuje armade ne vidi nič drugega 
kot mimogredoč dogodek, ki ne bo zapustil v deže-
li nikakršnih trajnejših sledov.«
54
 Vsebina okrožnice 
je razumljiva glede na tedanje vojaške načrte, ki so 
predvidevali začetni umik vse do reke Save. General 
Svetozar Boroević kot poveljnik novoustanovljene 5. 
armade se je nato odločil za obrambo na reki Soči, 
pri čemer je upošteval tudi moralno škodo, ki bi jo 
prinesla izguba oz. opustošenje velikega dela držav-
nega ozemlja.
55
 S to odločitvijo, ki so jo nato dopol-
nili prvi vojaški obrambni uspehi ob Soči,
56
 se je Črni 
Vrh znašel v vojnem zaledju. 
Med vojno je bila habsburška monarhija razde-
ljena na zaledje (»Hinterland«) in vojno območje 
(»Kriegsgebiet«). Že v začetku vojne sta bili usta-
novljeni vojni območji na mejah s Srbijo in Rusijo, 
tik pred italijansko vojno napovedjo pa še na meji 
z Italijo. Delilo se je na širše in ožje vojno obmo-
čje. Vsa Kranjska je spadala v ožje vojno območje, ki 
se je dalje delilo na etapno območje (»Etappenbe- 
reich«), kamor je sodila tudi občina Črni Vrh, in ob-
močje vojnih operacij (»Operationsbereich«). Ti dve 
območji je delila t. i. »kordonska črta«, ki je potekala 
po liniji Jesenice–Bohinjska Bela–Bohinjska Bistri-
ca–Podbrdo–Cerkno–Idrija–Col–Ajdovščina–Vi-
pava–Divača–Prem–Ilirska Bistrica–Jelšane–Bakar. 
Vojska je imela na področju vojnih operacij absolut-
no oblast. Na etapnem območju je vladala vojaška 
oblast, vendar so še vedno delovali tudi civilni organi 
pod vojaškim nadzorom. Stiki med vojsko in civilno 
53
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
54
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
55
 Grdina, Svetovna vojna ob Soči, str. 104–106.
56
 Zanimanje za soško fronto je od osamosvojitve Slovenije da-
lje doživelo sunkovit vzpon. Posledica tega so tudi številna 
zgodovinopisna dela, ki segajo vse od preglednih sintez do 
monografij, posvečenih posameznim geografskim odsekom 
bojišča ali različnim vidikom bojevanja. Kvalitetna raven 
publikacij sega vse od strogo znanstvenih do poljudnih del. 
Kot poljuden uvod v to tematiko prim. Simić, Po sledeh soške 
fronte. Strnjeno o soški fronti prim. Svoljšak, Soška fronta; ob-
sežnejši znanstveni pregled prim. v Schindler, Isonzo.
oblastjo (županstvi) so potekali prek etapnih štacij-
skih poveljstev, ki so jih ustanovili v pomembnejših 
krajih. Gibanje civilnega prebivalstva je bilo močno 
omejeno. Za potovanje v zaledje je bilo treba imeti 
potni list, polnoletne osebe so pri sebi vedno mora-
le nositi tudi potrdilo o istovetnosti.
57
 Prehod kor-
donske črte je bil mogoč le s posebnim dovoljenjem, 
ki ga je izdalo etapno poveljstvo 5. armade. Kdor je 
potoval izven političnega okraja, je moral imeti do-
voljenje za potovanje, ki so ga izdajala okrajna gla-
varstva. Ob velikih vojaških premikih ali ofenzivnih 
operacijah je bilo gibanje civilnega prebivalstva izven 
območja popolnoma prepovedano, javni promet pa 
ustavljen. Ves poštni promet na bojnem področju je 
nadzorovala vojaška cenzura.
58
 Na tem območju je 
imelo vse pristojnosti vojaško sodstvo. K deliktom, ki 
so jih obravnavali po hitrem postopku, je sodilo po-
škodovanje telegrafskih ali telefonskih žic in železni-
ških naprav. Za poškodovanje teh naprav so postale 
kazensko odgovorne občine.
59
 
Vojaška prisotnost v Črnem Vrhu in njen vpliv na 
življenje domačinov
Območje okrog Črnega Vrha ni ležalo v nepo-
sredni bližini fronte na Soči, vendar je bilo pomemb-
no kot preskrbovalna točka, saj sta skozi vas vodili 
pomembni cestni povezavi proti Ajdovščini ter skozi 
Zadlog do Trnovskega gozda in planote Banjšica. 
Prvi vojaki so v vas prišli julija 1915. To je bil te-
lefonski oddelek, ki je napeljal telefonsko zvezo do 
Idrije. Seznam vseh enot, ki so se zadrževale ali se 
vsaj pomikale skozi vas, še ni raziskan. Nekatere po-
imensko omenja župnijska kronika – avgusta sta se v 
vasi in okolici zadrževala bataljona Dalmatincev iz 
23. in 37. domobranskega polka, ki sta se tu ustavila 
na pohodu proti Soči. Nato so prihajali novi in novi 
bataljoni, ki so se v Črnem Vrhu in okolici ustavlja-
li na pohodih proti bojišču. V vasi so takoj po pri-
hodu vojakov ustanovili okrevališče za lažje ranjene 
ali bolne vojake.
60
 Naslednje leto so v Črnem Vrhu 
ustanovili etapno štacijsko poveljstvo, prek katerega 
je potekala komunikacija med vojaškimi oblastmi 
in županstvom. Uradne prostore je imelo v bivših 
prostorih katoliškega izobraževalnega društva. Za 
stanovanje je župnik poveljniku odstopil eno sobo v 
župnišču; tu so stanovali tudi njegovi nasledniki, in 
sicer vse do novembra 1917, ko se je fronta preselila 
na reko Piavo in je vojska zapustila Črni Vrh.
61
57
 Oblasti so se bale vohunov, pa tudi pobeglih vojnih ujetnikov. 
Ta pojav je bil precej pogost, o čemer piše tudi dopis glavar-
stva v Logatcu, ki opozarja na nevarnost pobeglih ujetnikov 
(predvsem Rusov) ter na kaznivost kakršnekoli pomoči ujet-
nikom na begu (AŽČV, Dopisi, leto 1915).
58
 Budkovič, Bohinj, str. 25; AŽČV, Dopisi, leto 1915.
59
 Guštin, Soška fronta, str. 67.
60
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Vojaštvo v Črnem vrhu. 
61
 Prav tam. 
102
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
Kakšni so bili odnosi med vojaki in domačini in 
kako je prisotnost spremenila njihov vsakdan? Civi-
listi so bili deležni številnih omejitev. Vojaki so npr. 
imeli strelske vaje, in sicer vsak dan od 17. do 19. ure. 
Civilisti so se morali območja strelišča takrat izogi-
bati. Poleg tega so morale biti vse gostilne ob 20. uri 
zaprte, prepovedano pa je bilo cerkveno in vsakršno 
drugo zvonjenje. Vojska je ponovila tudi prepoved 
zadrževanja tujcev na tem območju; tujci so se morali 
priglasiti pri županstvu ter poročati o svojem stanju 
in namerah.
62
 Do najbolj tragične posledice vojaške 
prisotnosti je prišlo 2. septembra 1917, ko je v nesreči 
umrl desetletni deček Vinko Volčina. Vojaki so pre-
gledovali vagon pušk, ki je prišel po poljski železnici, 
otrok pa jih je opazoval. Med pregledovanjem se je 
ena izmed pušk nesrečno sprožila in strel ga je zadel 
naravnost v srce.
63
 
Vojaška dejavnost je povzročila tudi veliko ma-
terialne škode. Vojaški konji in vozovi so poteptali 
in uničili več travnikov, gospodarsko so bile uniče-
ne tudi tiste površine, kjer so vojaki postavili stroje 
za žičnico, železniško progo,
64
 skladišča za strelivo 
62
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
63
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Žrtve vsled vojske. 
64
 Poljska ozkotirna železniška proga na konjski pogon skozi 
Črni Vrh je največji vojaški gradbeni poseg na širšem ob-
močju Črnega Vrha med prvo svetovno vojno. Proga je bila 
zgrajena z namenom oskrbe vojaštva na soški fronti; speljana 
je bila od železniške postaje v Logatcu skozi Kalce, Hotedr-
šico, Godovič, Črni Vrh in Zadlog proti Trnovskemu gozdu. 
Graditi so jo pričeli 15. avgusta 1916; dokončana je bila že 
29. novembra istega leta, do Črnega Vrha oziroma Zadloga 
pa že 9. septembra. Podobno kot številne druge transportne 
poti v zaledju soške fronte so jo zgradili večinoma ruski vojni 
ujetniki. V Črnem Vrhu je bila razkladalna postaja in začetna 
postaja žičnice, s katero so vojaški material tovorili do Cola in 
nato po cesti odpeljali v Ajdovščino. Za naraščajoče potrebe 
fronte poljska železnica kmalu ni več zadostovala, zato se je 
9. aprila 1917 začela gradnja na novo trasirane in razširjene 
običajne železniške proge, po kateri naj bi vozile generatorske 
lokomotive. Proga je bila dokončana le do Črnega Vrha, saj so 
se po uspešni oktobrski ofenzivi 1917 železniške čete uma-
knile. Dela je prevzelo podjetje Redlich und Berger, ki je na-
daljevalo z delom vse do konca vojne ter dokončalo nekatere 
in živež ter hleve za konje. Za potrebe bolnišnice in 
prebivališča častnikov je vojska zasedla več hiš, ki jih 
njihovi lastniki takrat niso mogli uporabljati. Veliko 
škode je vojska povzročila tudi v gozdovih med grad-
njo železnice, žičnic in ceste proti Otlici.
65
Vojaška prisotnost je pomenila večje tveganje za 
razmah nalezljivih bolezni. Zaradi masovnih premi-
kov prebivalstva, neustreznih higienskih razmer in 
bojev so velike vojne še posebno ugodno okolje za 
širjenje nalezljivih bolezni in epidemij. Posebno iz-
postavljeni so bili vojaki na fronti, bolezni pa so se 
zaradi stikov z njimi širile tudi na civilno prebival-
stvo. Med prvo svetovno vojno so bili razširjeni tifus, 
kolera, griža, koze, malarija, pegasti tifus in spolno 
prenosljive bolezni.
66
 
Nevarnost je bila v Črnem Vrhu še večja, ker je 
bila tu postavljena vojaška bolnišnica, v kateri so se 
zdravili ranjenci s soške fronte. Z deli so začeli 21. 
septembra 1916. Za ta namen so zasedli šolsko po-
slopje in gasilski dom, vse večje hiše v vasi pa so mo-
rale odstopiti spodnje prostore. Poleg tega so posta-
vili še več barak za ranjence. Ranjencev je bilo v času 
večjih ofenziv toliko, da so jih morali namestiti tudi 
v cerkev. Poleg zdravstvenega osebja je imela vsaka 
vojaška bolnišnica svojega kurata, ki je spovedoval ra-
njene, maševal v bolnišnici in vodil evidenco o umr-
lih.
67
 O tem je tudi obveščal svojce.
68
Po ustanovitvi bolnišnice je bilo potrebno tudi 
vojaško pokopališče za pokop ranjencev, umrlih med 
zdravljenjem. V Črnem Vrhu sta bili postavljeni kar 
dve. Prvo je bilo zraven predvojnega pokopališča (tu 
je bilo pokopanih približno 70 padlih), a je kmalu 
postalo premajhno. Drugo pokopališče je ležalo zra-
ven ceste proti Godoviču. Del pokopališča ni bil bla-
goslovljen, zato so tu pokopavali »Žide in Turke«, kot 
je slikovito zapisal župnik Abram.
69
predore in portale na novi trasi. Prvotni načrti so predvidevali 
gradnjo predora iz Črnega Vrha do Cola in potem nadalje-
vanje proge do Ajdovščine. Nova rapalska meja je železniško 
progo presekala na dvoje, saj je meja med Kraljevino Italijo in 
Kraljevino SHS potekala prav pri Hotedršici. Železnico so 
podrli. Splošno o tej tematiki prim. Schaumann, Die Bahnen, 
str. 167–170. Podrobneje o značilnostih železnice in gradbe-
nih načrtih prim. Colja, Vojaške železnice v naših krajih. 
65
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Žrtve vsled vojske. 
66
 Šimac in Keber, Patriae ac humanitati, str. 155.
67
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Vojaštvo v Črnem vrhu.
68
 Intervju z Ivanom Rudolfom, 25. avgust 2012. Na delovanje 
vojnih kuratov se je ohranil tudi materialni spomin – doma-
čin Ivan Rudolf hrani mašne plašče in prenosni oltar z vsemi 
liturgičnimi potrebščinami, ki jih je eden izmed kuratov pu-
stil v župnišču.
69
 Pokopališče v Črnem Vrhu je privedlo do zanimivega ver-
skega incidenta, ki zgovorno priča o težko predvidljivih po-
sledicah prihoda drugih ver in kultur v tradicionalno okolje. 
Po določilih škofijskega ordinariata so na blagoslovljenem 
pokopališču smeli pokopavati nekatoliške kristjane, ne pa 
tudi nekrščene padle. 29. maja 1917 so na katoliškem delu 
pokopališča pomotoma pokopali padlega judovskega vojaka 
Juliusa Kohna. S tem je bilo pokopališče po tedanjem nauku 
Katoliške cerkve profanirano. Župnik je zahteval, da se Juda 
takoj izkoplje in prenese na neblagoslovljen del pokopališča, 
Upravnik postaje žičnice v Zadlogu (slikovni arhiv 
Vojnega muzeja Ivana Rudolfa).
103
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
Oblasti so širjenje bolezni poskušale omejiti z 
obveznim in sistematičnim cepljenjem prebivalcev in 
vojakov. Na območju Črnega Vrha je dokumentira-
nih več omemb cepljenj proti kozam.
70
 Poleg tega so 
oblasti izdajale informativne plakate o najpomemb-
nejših nalezljivih boleznih in jih pošiljale na župan-
stva, ki so potem osveščala prebivalstvo. Letake so iz-
dali tako v nemščini kot v slovenščini. Tako je prišel 
23. oktobra 1915 v Črni Vrh plakat o značilnostih in 
nevarnostih kolere. Za razširjanje informacij o koleri 
so se obrnili tudi na župnijski urad, ki naj bi pripo-
ročil cepljenje.
71
Junija 1916 je obstajala velika nevarnost tifusa, 
zato so cepili vojake in vse prebivalce. Hkrati je bila 
ustanovljena zdravstvena komisija, ki so jo sestavljali 
vojaški poveljnik, zdravnik, župnik in župan. Komi-
sija je skrbela predvsem za red in čistočo med na-
stanjenimi vojaki. Vojaki so imeli svoj pralni prostor 
ob potoku zraven župnišča. Tu so prali perilo in se 
kopali; župnik Abram se pritožuje, da so pri kopanju 
posebno Madžari veliko premalo pazili na dostojnost 
in sramežljivost, kar nas privede do druge bolezenske 
grožnje, in sicer do nevarnosti prenosljivih spolnih 
bolezni. Oblasti so se te nevarnosti dobro zavedale in 
so županstvom, kjer so bile železniške postaje ali večji 
vojaški tabori, izdale navodila o ravnanju za prepreče-
vanje širjenja spolnih bolezni. V okviru tega delovanja 
so župani morali nadzorovati in orožništvu naznanja-
ti »lahkožive ženske«, še posebno tujke, ter mu poma-
gati nadzorovati prenočišča in gostilne, ki so bile na 
slabem glasu. Skrb glede tega nikakor ni bila odveč, 
saj je župnik poročal, da so se posebno madžarski vo-
jaki izkazali kot veliki »zapeljivci«, tako da je prišlo do 
več razmerij med vojaki in domačimi dekleti.
72
Ob koncu vojne je med septembrom in decem-
brom 1918, ko so se umikajoči vojaki vračali s fronte, 
Kranjsko zajela epidemija španske gripe. Epidemija 
je bila med najhujšimi v zgodovini, saj število žrtev 
ocenjujejo od 50 do 130 milijonov.
73
 Epidemija je 
močno prizadela tudi Črni Vrh, saj je tu za špansko 
gripo umrlo 25 prebivalcev.
74
 Število vseh obolelih ni 
znano, posledično tudi ne stopnja smrtnosti.
kar so 2. novembra 1917 tudi storili. Pokopališče je bilo 14. 
novembra rekonciliirano (AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, 
Vojaško pokopališče).
70
 Prvo zabeleženo cepljenje je potekalo 26. avgusta 1915, po-
novljeno pa je bilo tudi v naslednjih dveh letih. Odraslim je 
bilo cepljenje močno priporočeno, vendar ni bilo obvezno. O 
cepljenih so vodili natančno evidenco – šolski nadzornik za 
otroke in mladino, župan ali njegov namestnik pa za odrasle. 
En teden po cepljenju so se vsi cepljeni morali dati pregleda-
ti. Poleg tega so redno cepili novorojence, katerih podatke je 
posredoval župnijski urad. Kljub temu lahko iz zapisa sklepa-
mo, da je bilo število cepljenih v vsem okraju majhno, zato je 
nevarnost kužnih bolezni ostajala prisotna (AŽČV, Dopisi, 
leta 1915–1916).
71
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
72
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Skrb za zdravje vojakov in 
prebivalstva.
73
 Šimac, Keber, Patriae ac humanitati, str. 155.
74
 AŽČV, Mrliška knjiga, leto 1918.
Bilo bi napačno, če bi iz povedanega dobili vtis, 
da je vojaška prisotnost civilnemu prebivalstvu pri-
nesla zgolj gorje in težave. Zdi se, da nam tak vtis 
podaja predvsem narava ohranjenih virov, ki veči-
noma poročajo o težavah in njihovem odpravljanju. 
Ne smemo pa pozabiti, da so obstajale tudi pozitivne 
zgodbe oz. primeri sodelovanja in medsebojne po-
moči. Častniki in vojaki so bili domačinom večinoma 
naklonjeni in so jim poskušali pomagati. Z vojaškimi 
konji so jim pomagali obdelovati polja, voziti drva 
itd. Župnik Abram je za vojake imel redne maše, ki 
so se jih množično udeleževali. Nasploh je v župnij-
ski kroniki njihova pobožnost zelo pohvaljena, saj se 
jih je večina redno udeleževala verskih obredov ter 
prejemala zakramente.
75
 
Vključitev civilnega prebivalstva v vojni napor 
Do tedaj neslutena mobilizacija civilne družbe v 
vojni napor je eden tistih dejavnikov, zaradi katerih je 
prva svetovna vojna tako pomembna cezura novejše 
zgodovine. Mobilizacija vseh človeških in material-
nih virov je bila še posebej nujna in posledično radi-
kalna na strani t. i. centralnih sil, ki so se z začetkom 
vojne znašle v »jeklenem obroču« gospodarsko moč-
nejših antantnih držav. Angleški zgodovinar Alexan-
der Watson je izpostavil, da prav načini mobilizaci-
je civilne družbe za vojne cilje ter njene mnogotere 
posledice predstavljajo temeljna vprašanja, s katerimi 
se morajo danes soočiti zgodovinarji tega obdobja.
76
 
Čeprav so odločitev za vojno sprejele maloštevil-
ne politične elite vpletenih držav, vključitev celotne 
civilne družbe v vojni stroj, trdi Watson, nikakor ni 
bila zgolj gola impozicija moči »od zgoraj navzdol«. 
Njen bistven del so tudi strategije, s katerimi so vlade 
ohranjale konsenz za nadaljevanje vojne, ter vloga in-
termediarnih institucij civilne družbe, kot so npr. do-
brodelna in druga društva, sindikati, verske skupnosti 
itd., pri njeni mobilizaciji. Po vojaških neuspehih in 
naraščanju vsesplošnega pomanjkanja so zato bili 
potrebni vedno bolj sofisticirani načini propagande 
za vzdrževanje nadaljnje pripravljenosti za sodelova-
nje pri vojnem naporu. A po drugi strani so lahko 
prav omenjeni dejavniki sprožili gnev in maščevalna 
čustva, ki so služila kot pomemben katalizator za še 
močnejšo (samo)mobilizacijo.
77
Civilna družba oz. »domača fronta« je bila v voj-
ni napor vojskujočih se držav (samo)mobilizirana 
na najrazličnejše načine. Sem lahko uvrstimo de-
monstracije civilnega prebivalstva v podporo vojni,
78
 
75
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Služba božja vojakov.
76
 Watson, Ring of Steel, str. 1–3.
77
 Prav tam, str. 3–4.
78
 O tem pričajo tudi ohranjeni spomini domačina Filipa Ko-
smača iz Zadloga, ki je bil ob napovedi mobilizacije med slu-
ženjem vojaškega roka v vojašnici v Trstu. Kosmač se spomi-
nja, da se je pred njihovo kasarno zbrala navdušena množica, 
ki je ob prepevanju cesarske himne in koračnic vpila proti-
104
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
umetniška in propagandna dela,
79
 delovanje verskih 
skupnosti, ki so vojni podelile sakralno sankcijo
80
 ipd. 
Predvsem pa je bila civilna družba nepogrešljiv del 
vojnega napora na gospodarskem področju oz. pri 
zagotavljanju čedalje večjih količin orožja in drugega 
vojaškega materiala.
Vključitev oz. vsaj poskuse vključitve civilnega 
prebivalstva v vojni napor lahko na primeru Črnega 
Vrha spremljamo vse od začetka vojne. V nadalje-
vanju se bomo posvetili predvsem trem področjem 
delovanja, in sicer vlogi Katoliške cerkve kot najpo-
membnejše civilnodružbene institucije, spremem-
bam na gospodarskem področju ter različnim nabir-
kam za vojne in dobrodelne namene. O omenjenih 
področjih obstaja največ ohranjenih virov, kar pa ne 
pomeni, da je s tem zajeto celotno dogajanje. Neka-
teri osamljeni viri govorijo o eklektičnih načinih mo-
bilizacije prebivalstva, ki jih težko uvrstimo v katere-
ga od omenjenih sklopov. V tem pogledu je zanimiv 
dopis, ki ga je logaški okrajni glavar Karel Ekel leta 
1915 poslal župniku Abramu v Črnem Vrhu. V njem 
je opozoril, da tisk v ZDA o Avstriji in razmerah v 
njej poroča zelo neugodno. Zato je župnika zapro-
sil, naj farane, ki imajo sorodnike v Združenih drža-
vah, spodbudi, da se v pisemskih stikih zavzamejo za 
stvar centralnih sil in pozitivno poročajo o položaju 
v državi. Omenjena akcija je potekala po vsej dvojni 
monarhiji.
81
 
Medvojno delovanje Katoliške cerkve v Črnem 
Vrhu
Katoliška cerkev je bila na Črnovrškem v času 
prve svetovne vojne brez dvoma najpomembnejša 
institucija
82
 civilne družbe, ki je posledično odigrala 
pomembno vlogo v medvojnem času. Pri razumeva-
nju delovanja Cerkve na Slovenskem je treba najprej 
upoštevati tradicionalno tesen odnos med Cerkvijo 
in habsburško dinastijo, splošne postulate tedanje 
katoliške (politične) teologije, (rušilen) vpliv vojnih 
razmer na tradicionalne družbene odnose ter različne 
 
srbska gesla. Demonstranti so poleg tega skušali razbiti hišo 
srbskega konzula (Kosmač, Dnevnik, str. 197–198). Splošno 
o dogajanju v Trstu po sarajevskem atentatu prim. v Klabjan, 
Od Trsta do Sarajeva in nazaj.
79
 Povezave med vojno in umetniškim izražanjem so kompleks-
ne. Čeprav so danes umetniška dela, ki niso negativno nastro-
jena do vojne, v veliki meri tabuizirana, to še ne pomeni, da 
niso številni tedanji umetniki vsaj na začetku vojno podpirali 
in v vojnem naporu svojih držav aktivno sodelovali s svojimi 
deli (Becker, Arts, 504–518). 
80
 Splošno o vlogi verskih skupnosti ter vplivu vojne nanje prim. 
Gregory, Beliefs and religion. 
81
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
82
 Izraz ni najbolj posrečen, saj implicira, da Katoliško cerkev 
sestavlja le kleriška hierarhija, organizirana v formalne struk-
ture, kar tudi po njenem lastnem razumevanju ne drži. Zave-
dajoč se tega dejstva se razprava v tem poglavju omejuje pred-
vsem na »formalno« delovanje črnovrške župnije, tj. župnika 
in kaplanov, o katerem viri večinsko poročajo. 
osebno pogojene odzive predstavnikov kleriške hie-
rarhije in laikov. 
Kljub načelnemu univerzalizmu in dejstvu, da 
so se med prvo svetovno vojno med seboj spopadale 
tudi večinsko katoliške države, se je večina katoliške 
duhovščine sprva aktivno vključila v vojni napor svo-
jih držav. Na tako odločitev je vplivalo dejstvo, da je 
bila vojna razumljena kot pravična božja kazen za 
grehe materializma, skepticizma in zavračanja Boga, 
ki bo ljudi skozi trpljenje pripeljala k spreobrnitvi in 
pokori.
83
 Poleg tega je v Avstriji tradicionalna pove-
zanost med katolicizmom in habsburško dinastijo, ki 
se je uveljavila v času protireformacije, brez dvoma 
vplivala na to, da je avstrijski episkopat popolnoma 
podprl vojno napoved Srbiji. Slovenski škofje so ul-
timat Srbiji in sledečo vojno napoved tolmačili kot 
pravično obrambno vojno, ki je skladna s klasičnimi 
postulati katoliške teologije. Hkrati pa je vojna, kot 
je v svojem prvem medvojnem pastirskem pismu za-
pisal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, tudi 
čas molitve, pokore in duhovne prenove. Skladno s 
tem so ob začetku vojne po vseh slovenskih župnijah 
potekale številne maše, procesije in druge pobožno-
sti, večina vojakov se je pred odhodom na fronto spo-
vedala in prejela obhajilo.
84
 
Kako se je omenjeno delovanje Cerkve kazalo 
v Črnem Vrhu? Župnijo je ves čas vojne vodil žu-
pnik Ivan Abram, zamenjalo pa se je več kaplanov; 
Alfonzu Zavrlu sta sledila Ivan Kramarič in Alojzij 
Lesar.
85
 Ohranjeni viri jasno potrjujejo velik vpliv žu-
pnika Abrama na medvojno življenje v Črnem Vrhu. 
O tem zgovorno pričajo v župnijskem arhivu ohra-
njeni dokumenti, ki se dotikajo vseh področij javnega 
življenja. Vojaške in civilne oblasti so se na župnika 
redno obračale z različnimi prošnjami in obvestili. 
Dopisi najpogosteje zadevajo obveščanje prebival-
stva o novih vojaških in civilnih predpisih. Poleg tega 
so oblasti pričakovale, da bo župnik svojo avtoriteto 
izkoristil za vplivanje na farane oz. jih spodbudil k 
sodelovanju pri raznih nabirkah in drugih akcijah.
Podobno kot druge župnije po Avstriji se je torej 
tudi črnovrška aktivno vključila v vojni napor. Že 29. 
julija 1914 je škofijski ordinariat v Ljubljani župniji 
v Črnem Vrhu poslal navodila glede posebnih ukre-
pov v vojnem času. Župnik je moral naslednjo nede-
ljo ljudi opozoriti, da so železnice s pričetkom vojne 
strogo vojaško zastražene in da imajo stražarji ukaz 
streljati ob najmanjšem povodu. Poleg tega je knezo-
škof Anton Bonaventura Jeglič naročil, naj se izvede 
več verskih obredov za ugoden razplet vojne. Vsako 
83
 Gregory, Beliefs and religion, str. 420–421.
84
 Temeljno študijo o Katoliški cerkvi na Slovenskem med prvo 
svetovno vojno je pripravila Pavlina Bobič. O tolmačenju 
značaja vojne ter podpori vojnega napora poleti 1914 prim. 
Bobič, W ar and Faith, str. 28–44. Splošno o delovanju Katoli-
ške cerkve na Slovenskem med vojno prim. tudi Granda, Prva 
svetovna vojna.
85
 AŽČV, Kronika Župnije Črni Vrh, Vojska.
105
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
nedeljo popoldne naj se v ta namen molijo litanije 
vseh svetnikov, vernike naj se k udeležbi posebej po-
vabi in se jih spodbuja tudi k molitvi doma, podobne 
prošnje pa naj se molijo tudi med rednimi mašami.
86
 
Iz župnijske kronike je razvidno, da se je črno-
vrška župnija z molitvijo in drugimi verskimi ak-
tivnostmi ves vojni čas aktivno vključevala v vojna 
prizadevanja. Ob zmagah avstro-ogrske armade so 
v župniji potekala slavnostna zahvalna bogoslužja,
87
 
poleg tega pa so za srečen izid vojne redno poteka-
le tudi druge pobožnosti. Po litanijah so npr. večkrat 
molili rožni venec in križev pot za vojake, vsako prvo 
nedeljo v mesecu pa je za srečen izid vojne in sko-
rajšnji mir potekala procesija s kipom rožnovenske 
Device Marije. 24. maja 1916 je župnija organizirala 
dobro obiskano romanje v bližnjo Spodnjo Idrijo.
88
Kako je vojna vplivala na versko življenje fara-
nov? Tradicionalne verske prakse so bile v času vojne 
podvržene nekaterim omejitvam. Z začetkom vojne 
je bilo namreč močno omejeno organiziranje javnih 
shodov, kamor so oblasti prištevale tudi romanja. Ta 
so bila dovoljena le z vnaprej izdanim dovoljenjem 
oblasti.
89
 Na splošno pa lahko vsaj na začetku vojne 
govorimo o strmem porastu udeležbe pri mašah in 
drugih pobožnostih.
90
 Ne glede na prevladujoči cer-
kveni diskurz o kazni, pokori in odrešenju se zdi, da 
je večina ljudi v udeležbi pri pobožnostih iskala pred-
vsem uteho v negotovih časih.
91
 Nadaljevanje vojne 
morije, ki ji ni bilo videti konca, je zato pri marsikom 
86
 AŽČV, Dopisi, leto 1914.
87
 Tako na primer po ponovni zasedbi Lvova/Lemberga, glav-
nega mesta avstrijske Galicije, leta 1915 (AŽČV, Dopisi, leto 
1915).
88
 AŽČV, Kronika Župnije Črni Vrh, Vojska, Pobožnosti ob 
času vojske.
89
 Kljub temu pa prepoved ni bila popolnoma upoštevana: 
okrajno glavarstvo v Logatcu je vsem županstvom posla-
lo razglas, v katerem je opozorilo, da se je avgusta 1914 iz 
Kranjske priredilo nedovoljeno romanje v drugo kronovino, 
zato so ga oblasti razgnale (AŽČV, Dopisi, leto 1914).
90
 Bobič, War and Faith, str. 32, 141–145.
91
 Gregory, Beliefs and religion, str. 422.
zamajalo avtoriteto katoliških duhovnikov in verska 
prepričanja. Širil se je občutek razočaranja in brezu-
pa.
92
 Nekatere odmeve o teh spremembah najdemo 
tudi v Črnem Vrhu. Župnik Abram je v župnijski 
kroniki namreč zapisal, da je vnema posvečevanja 
praznikov med vojno nekoliko upadla, kar naj bi bila 
posledica hujskanja zoper duhovščino in splošnega 
pomanjkanja. Manj ljudi je tudi prejemalo obhajilo.
93
Brez dvoma je med vojno precej zamrlo katoli-
ško društveno življenje, kar je bila delno posledica 
mobilizacije velikega dela moškega prebivalstva ter s 
tem povezanega spremenjenega ritma življenja v vasi, 
delno pa tudi neposrednega vpliva vojaške prisotno-
sti. Katoliško izobraževalno društvo in telovadno 
društvo Orel sta namreč izgubila svoje prostore, ki 
jih je zasedla vojska. Veliko članov je bilo mobilizira-
nih. Nekoliko drugačna je bila situacija pri ženskem 
katoliškem društvu. Marijina družba za dekleta je 
med vojno namreč aktivno nadaljevala s svojo dejav-
nostjo.
94
 Članice so skoraj vsako nedeljo popoldne 
opravljale molitveno uro za srečen izid vojne, 30. 
maja 1915 pa so sodelovale tudi pri blagoslavljanju 
zastav v bližnjem Godoviču.
95
 V vasi je pred vojno 
deloval tudi Tretji red sv. Frančiška, vendar o njego-
vem delovanju ni podatkov.
Poleg molitve so župnije med vojno organizirale 
različne oblike materialne pomoči, predvsem nabir-
ke za vojake in njihove družine. Nekatere med nji-
mi župnijska kronika izrecno omenja. Na območju 
Črnega Vrha je jeseni 1915 župnik pri Svetih treh 
kraljih Janez Miklavčič po vaseh nabiral suho sadje, 
druga živila in denar za rekonvalescente in ranjene 
vojake. Veliko so darovali tudi sami duhovniki. Žu-
pnik Abram je zapisal, da je osebno prispeval več kot 
1000 kron in več oblačil za begunce, vojne vdove in 
sirote. Deloval je tudi v Zavodu za preskrbo z žitom v 
Ljubljani in ljudem pomagal pridobiti semensko žito, 
revnim pa tudi hrano. Župnik in kaplani so sestavljali 
pisma podpore za revne, pisali pisma ujetnikom ter 
jim pošiljali denar.
96
Specifičen vidik vpliva vojne na versko življenje 
v vasi predstavlja zaplemba cerkvenih zvonov. Spri-
čo velikega pomanjkanja barvnih kovin so oblasti 
po vsej državi zaplenile cerkvene zvonove, ki so bili 
nato pretopljeni. Februarja 1917 so vojaki vzeli veliki 
(tehtal je 1180 kg) in srednji (740 kg) zvon, septem-
bra istega leta pa še mali zvon (395 kg). Župnija je za 
zvonove dobila odškodnino v skupni vrednosti 9260 
kron. Kupnino so vložili v vojna posojila. Namesto 
92
 Strauß, Kirche und Religiosität, str. 253–254.
93
 AŽČV, Kronika Župnije Črni Vrh, Vojska, Cerkveno in dru-
štveno življenje. 
94
 Delovanje Marijine družbe ni bilo omejeno le na religiozne 
aktivnosti. Več o karitativnem delovanju društva prim. v po-
glavju Nabirke za vojne sirote, vdove, vojake, ranjence in druge 
potrebe.
95
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
96
 AŽČV, Kronika Župnije Črni Vrh, Vojska, Delovanje duhov-
ščine ob času vojske.
Župnijska cerkev sv. Jošta leta 1866. Cerkvi so med 
letoma 1873 in 1875 prizidali še dve stranski kapeli 
(arhiv Župnije Črni Vrh).
106
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
zvonov so obesili šolski zvonček, vendar ljudstvo s 
tem ni bilo zadovoljno. Črnovrški cerkvi so pobrali 
tudi bakrene strelovode. Januarja 1918 je zato župni-
ja pri Kranjski industrijski družbi naročila tri jeklene 
zvonove, ki so bili 29. aprila 1918 pripeljani v vas.
97
 
Pomanjkanje življenjskih potrebščin in surovin
Poleti 1914 so vse države, ki so vstopile v vojno, 
napačno računale na njeno kratkotrajnost. Prvi mese-
ci vojne so kmalu prinesli streznitev. Postalo je jasno, 
da je stari način vojskovanja za vedno umrl, gospo-
darska priprava pa se je pokazala kot skrajno nezado-
stna v vseh v vojno vpletenih državah. Kljub temu so 
antantne sile (z izjemo Rusije) te pomanjkljivosti na-
doknadile, saj so lahko zaradi prevlade na svetovnih 
oceanih ter kolonialnih posesti svobodno trgovale, 
poleg tega pa so imele prosti dostop do virov surovin. 
Centralne sile so se bile, nasprotno, prisiljene odzvati 
z militarizacijo celotnega gospodarskega sistema, ki 
se je z nadaljevanjem vojne stopnjevala.
98
Uvedeni ukrepi so porušili klasično kapitalistič-
no gospodarstvo. Oboroževalna industrija, ki sama 
po sebi ni pridobitna panoga, temveč velik porabnik 
dobrin, je zahtevala zase vse več surovin, postopo-
ma pa je dosegla načrtovanje vse proizvodnje v svojo 
korist.
99
 Tako je med vojno državi kljub hudim iz-
gubam delovne sile uspelo ohraniti oz. delno celo 
povečati proizvodnjo jekla in orožja. Nasprotno je 
proizvodnja tekstila ter prehranskih in potrošniških 
izdelkov drastično nazadovala.
100
 Finančni strokov-
njaki so kmalu ugotovili, da bo čezmerno financi-
ranje oborožitve porušilo razmerje med davčnimi 
prihodki in odhodki. Uvodni vojni ukrep je zato bil 
odprava zlatega standarda, ki je bil pred prvo svetov-
no vojno temelj valutnega obtoka. Habsburška mo-
narhija je svoje finančne obveznosti v največji meri 
pokrivala z vojnimi posojili
101
 ter s povečevanjem 
količine denarja v obtoku, kar je privedlo do nara-
ščajoče inflacije.
102
 
Socialne posledice prehoda na vojno gospodar-
stvo ter množične mobilizacije so bile vsestranske in 
daljnosežne. Vse v vojno vpletene države so se mora-
97
 AŽČV, Kronika Župnije Črni Vrh, Vojska, Zvonovi. 
98
 Avstro-Ogrska je bila na tem področju naprednejša, saj je že 
od leta 1912 veljal zakon (t. i. Kriegsleistungsgesetz), po kate-
rem so bili obrati, ki so proizvajali vojski potreben material, 
podvrženi vojaškemu nadzoru. Ne glede na to je bila drža-
va na dolgotrajno vojno ekonomsko zelo slabo pripravljena 
(Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 319).
99
 Šorn, Slovenci in gospodarski položaj, str. 57–58. 
100
 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 320–322.
101
 Cislajtanija je med vojno razpisala 8 vojnih posojil, ki so no-
minalno prinesla 35,1 milijarde kron, a je bila zaradi nara-
ščajoče inflacije realna vrednost veliko nižja, le približno 9,2 
milijarde predvojnih kron. Več o tem prim. Sandgruber, Öko-
nomie und Politik, str. 327–329.
102
 V Avstro-Ogrski se je količina bankovcev v obtoku od začet-
ka do konca vojne s 2,19 nominalno povečala na kar 31,48 
milijarde kron. 
le zaradi množične mobilizacije soočiti s pomanjka-
njem delovne sile, ki je posledično vodilo k težavam 
pri preskrbi z življenjskimi potrebščinami. Kot od-
govor na to so racionirale preskrbo s hrano (uvedle 
živilske karte), maksimirale cene (kar je privedlo do 
črnega trga) in določale vrste pridelkov, ki jih je treba 
sejati, izpad mobiliziranih moških pa so nadomešča-
le z delom vojnih ujetnikov, žensk in otrok.
103
 Cene 
življenjskih dobrin so ne glede na to hitro rastle. Že 
januarja 1915 je vlada prebivalce pozvala, naj varču-
jejo z živili. Najbolj je primanjkovalo bele in ržene 
moke, zato ju ni bilo dovoljeno prodajati čiste, tem-
več so ju morali mešati z ječmenovo, koruzno in 
krompirjevo. 24. februarja 1915 so prepovedali prosti 
promet z moko; prevzel ga je »Vojno-žitni prometni 
urad«. Pšenični kruh je bil popolnoma prepovedan. 
Nasploh je žita zelo primanjkovalo, zato so priporo-
čali uporabo krompirja. Sredi aprila 1915 so uvedli 
krušne izkaznice, brez katerih ni bilo mogoče kupiti 
kruha in moke. Spomladi 1915 so oblasti pri kme-
tih popisovale zaloge žita in določale količino za 
obvezno oddajo.
104
 Kmetom, ki zalog ne bi prijavili 
oz. bi navedli napačne podatke, je grozila zaplemba 
vseh zalog, zaporna kazen do enega leta in globa do 
20.000 kron. Kmetje so se obveznemu odkupu mar-
sikje upirali in žita po določeni ceni državi niso hote-
li prodati. Natančno je bila predpisana tudi količina 
krme za živino. Ministrstvo je količino ovsa na po-
sameznega konja omejilo na 1 kg na dan. Določeno 
količino (1/7) so kmetje morali obdržati za seme, vse 
morebitne presežke pa oddati žitnemu prometnemu 
zavodu. Kmetje so poleg tega za seme smeli obdržati 
1/7 pridelka žita (pšenice, ječmena, rži in ovsa), 1/15 
ajde in 1/20 koruze. Za vsakega člana gospodinjstva 
pa so lahko obdržali 49 kg žita.
105
Oblasti so tudi skrbele, da ne bi dragocenega pri-
delka uničil požar. Zato so vzpostavile požarne stra-
že, logaški deželni glavar pa je še posebej opozoril, 
da vžigalice nikakor ne smejo priti v roke otrokom. 
Strogo je bilo prepovedano kakršnokoli prižiganje 
kresov.
106
 Kljub tem previdnostnim ukrepom vas ni 
bila obvarovana požarov – zaradi neprevidnosti tam 
 
103
 Šorn, Slovenci in gospodarski položaj, str. 64–67. Da bi omi-
lilo to težavo, je poljedelsko ministrstvo ustanovilo t. i. »de-
želna in okrajna delavsko izkazovalna mesta« in »komisije za 
žetev«, katerih naloga je bila ugotoviti stanje razpoložljivega 
delavskega osebja ter morebiten primanjkljaj oz. prebitek. Na 
podlagi ugotovljenega stanja so okrajna »izkazovalna mesta« 
organizirala menjavo delavcev med posameznimi občinami v 
okraju (AŽČV, Dopisi, leto 1914).
104
 Budkovič, Bohinj, str. 18.
105
 AŽČV, Dopisi, leto 1915. Taki ukrepi so razumljivi, če upo-
števamo ogromne potrebe vojske. Samo armada na Soči je 
namreč imela 50.000 konj, ki so dnevno pojedli kar 500.000 
kg sena in slame. Dežela Kranjska bi morala letno prispevati 
11.700.000 kg krme, kar pa še zdaleč ni zadostovalo. Vojska 
je zato večkrat krmo preprosto zaplenila kmetom (Guštin, 
Soška fronta, str. 73).
106
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
107
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
nastanjenih vojakov je 13. septembra 1915 požar 
uničil dva kozolca in hlev.
107
 
Tudi meso se je zelo podražilo in se vse redkeje 
znašlo na mizah. 9. maja 1915 je izšla uredba o brez-
mesnih dnevih (ob torkih in petkih). Ta dva dneva ni 
bilo dovoljeno mesa niti prodajati niti jesti.
108
 Trgo-
vina s klavno živino je bila strogo urejena in omejena. 
Kranjska je na tem področju zase izsilila zelo ugoden 
režim. Dobila je namreč pravico, da sme živino od-
kupovati sama in nato zahtevane količine predajati 
vojski. Odkup živine je izvajal poseben urad (»Kranj-
sko deželno mesto za dobavo klavne živine«), ki je 
za posamezne vasi postavil svoje nameščence.
109
 T aka 
ureditev je kmetom močno koristila, saj je dežela ži-
vino odkupovala po bistveno višjih cenah kot vojska. 
Ta je plačevala po maksimiranih cenah, ki niso ustre-
zale realni vrednosti.
110
Leta 1915 se je začel čedalje bolj kazati primanj-
kljaj delavcev.
111
 Zaradi pomanjkanja delovne sile so 
od leta 1916 v Črnem Vrhu kot delavce za pomoč 
pri košnji določili tudi tamkajšnje vojaške enote in 
vojne ujetnike.
112
 Leta 1917 so bili otroci osnovnih 
in srednjih šol, ki so lahko pomagali pri delu na po-
lju, deloma oproščeni šolske obveznosti. Nasploh se 
je črnovrška šola v največji meri vključevala v vojno-
gospodarska prizadevanja – organizirala je nabirke, 
šolarji so nabirali prispevke, pomagali pri delu na po-
lju, izdelovali razne predmete itd.
113
V drugem letu vojne je državo začelo čedalje bolj 
pestiti pomanjkanje surovin, potrebnih za vojno: 
kovin, volne, lana, kavčuka ... Oblasti so pomanjka-
nje poskušale nadomestiti s številnimi nabirkami in 
prostovoljnimi akcijami, kasneje pa tudi z obveznim 
odvzemom oz. odkupom.
114
 Akcije so se sklicevale na 
domoljubna čustva ljudi in na zmagoslavno cesarsko 
armado ter obljubljale skorajšnjo zmago. Organizira-
na je bila akcija »Zlato dam za železo«, kjer so številni 
darovali zlate predmete za potrebe vojne industrije. 
Aprila 1915 je bila organizirana velika nabirka kovin, 
jeseni pa veliki nabirki volne in kavčuka, ki ju je vodil 
Vojni oskrbovalni urad na Dunaju. Surovine so na-
birali šolarji od 27. septembra do 2. oktobra – zbirali 
so vsakršne vrste oblačil in volne –, posebno hudo pa 
107
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Žrtve vsled vojske.
108
 Budkovič, Bohinj, str. 20.
109
 AŽČV, Dopisi, leto 1916.
110
 Guštin, Soška fronta, str. 73.
111
 V vseh letih vojne je bilo v avstrijski polovici monarhije mo-
biliziranih približno 4,36 milijona moških, kar predstavlja 
60 % moške populacije med 18. in 53. letom starosti. Največ 
vpoklicev je bilo izvedenih prav v prvih dveh letih vojne, ko 
so bile človeške rezerve večinoma izčrpane (Sandgruber, Öko-
nomie und Politik, str. 330). 
112
 AŽČV, Dopisi, leto 1916.
113
 AŽČV, Dopisi, leto 1917.
114
 Država je po nemškem zgledu z nadzorom nad strateško 
najpomembnejšimi surovinami začela že v prvem letu vojne. 
Število državno reguliranih surovin je nato naraščalo, država 
je čedalje bolj prevzemala nadzor nad celotnim gospodar-
stvom (Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 323).
je bilo pomanjkanje kavčuka, saj je bila Avstro-Ogr-
ska popolnoma odvisna od uvoza. Izpad so poskušali 
nadomestiti z zbiranjem avtomobilskih pnevmatik, 
vrtnih cevi, igralnih žog, gumijastih čevljev in pla-
ščev, gramofonskih plošč itd. Novembra je sledila 
nova nabirka predmetov iz medenine in bakra.
115
 Po 
oktobru 1915 je veljal obvezen odkup vseh zlatih in 
srebrnih predmetov, ki jih je država potrebovala za 
krepitev svoje valute in trgovino z inozemstvom.
116
 
Leta 1916 so ponovili akcijo zbiranja volne in kavču-
ka (med 13. in 17. junijem).
117
 
Nasploh je bilo pomanjkanje surovin leta 1916 še 
veliko hujše, zato so tedaj potekale nabiralne akcije 
nekaterih surovin, ki jih prejšnje leto še ni bilo. Ena 
takih je bila nabirka starega papirja – pisem, časopi-
sov, dokumentov itd. Blokada je preprečila tudi uvoz 
čaja, ki so ga nadomeščali z robidovim in jagodnim 
listjem. Za nabiranje listja so oblasti organizirale več 
akcij, sodelovali so predvsem šolski otroci. Zbrano 
posušeno listje so pošiljali na Dunaj, na oddelek voj-
nega ministrstva, ki je bil zadolžen za zbiranje nado-
mestkov za čaj. Šolarji so morali nabirati tudi divji 
kostanj, lipove plodove, žir, želod in javorove plodove. 
Vse te plodove so rabili kot nadomestek za običajno 
krmo živine. Nadalje so nabirali liste koprive, katerih 
vlakna so rabili za izdelovanje oblek, užitne gobe in 
listje; posebej so zbirali pečke melon, kumar, sončnic 
in drugega sadja, ki so jih potrebovali pri pridelova-
nju olja.
118
 
Del gospodarskih ukrepov oblasti oz. varčevanja 
je bil tudi prehod na poletni čas leta 1916. 30. aprila 
so uro premaknili za eno uro naprej, 30. septembra 
pa za eno uro nazaj. Namen tega ukrepa je bil pred-
vsem bolje izkoristiti dnevno svetlobo ter tako pri-
varčevati pri razsvetljavi in kurjavi. Taka ureditev je 
obveljala tudi v naslednjih dveh letih.
119
 V prihodnjih 
letih vojne se je pomanjkanje le še stopnjevalo. Leta 
1917 je glavarstvo izdalo celo navodilo o odstranitvi 
odvečnih psov, da bi prihranili pri prehrani za dru-
ge živali in omejili steklino. Za pse so sicer lastniki 
plačevali poseben pasji davek.
120
 Leta 1918 so ome-
jevali tudi že prav banalne porabe. Tako je na primer 
okrajno glavarstvo v Logatcu določilo, da župnijski 
cerkvi pripada letno 3 kg petroleja za večno luč pred 
tabernakljem.
121
V župnijskem arhivu je mogoče po letu 1917 za-
115
 Posebno zanimiva je zbiralna akcija za vreče; za potrebe 
nove jugozahodne fronte so namreč ljudje zbirali vreče, ki so, 
napolnjene s peskom, služile kot zaklon vojakom na fronti. 
Vreče naj bi bile dolge do 60 cm in široke 40 cm, blago pa je 
moralo biti nevpadljive barve (AŽČV, Dopisi, leto 1915).
116
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
117
 AŽČV, Dopisi, leto 1916.
118
 AŽČV, Dopisi, leto 1916. Sklepamo lahko, da so take in po-
dobne zbiralne akcije potekale v vseh vaseh na Slovenskem; 
prim. Granda, Prva svetovna vojna, str. 49–50.
119
 AŽČV, Dopisi, leto 1916.
120
 AŽČV, Dopisi, leto 1917.
121
 AŽČV, Dopisi, leto 1918.
108
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
slediti manj sledi o raznih akcijah in nabirkah. Mor-
da se odgovor skriva v izgubi gradiva, vendar lahko 
tudi sklepamo, da po štirih letih vojne, številnih na-
birkah in obveznih oddajah prebivalstvu ni bilo več 
mogoče veliko vzeti. Avstro-Ogrska je bila leta 1918 
gospodarsko že popolnoma izčrpana, primanjkova-
lo je vseh osnovnih surovin, industrija ni več zmogla 
zagotavljati oskrbe vojske in divjala je huda lakota.
122
 
O gospodarskem zlomu države dovolj zgovorno 
priča podatek, da je proizvodnja žita iz 7,1 milijona 
ton leta 1913 padla na le 4,2 milijona ton leta 1918. 
Podobno se je zmanjšala tudi proizvodnja krompir-
ja, koruze, sladkorne pese in premoga. Habsburška 
monarhija tako niti za ceno skrajnega pomanjkanja 
civilnega prebivalstva leta 1918 ni bila več sposob-
na vojski zagotoviti potrebnih količin živil in drugih 
surovin.
123
 
Nabirke za vojne sirote, vdove, vojake, ranjence in 
druge potrebe
Z začetkom vojne so se v posebno težkem po-
ložaju znašle tiste družine, katerih možje, sinovi ali 
bratje so v boju padli. Čeprav je Avstro-Ogrska že 
pred vojno vzpostavila osnovne institucije socialnega 
varstva, so se te spričo nepričakovano visokega števi-
la žrtev in z vojno povezanega pomanjkanja kmalu 
izkazale kot popolnoma nezadostne. Poleg državnih 
organov so se kmalu po začetku vojne oblikovale 
številne institucije na lokalni in državni ravni, ki so 
deloma samostojno, deloma pa vpete v uradne okvire 
skušale nadomestiti ta primanjkljaj.
124
 Tudi v Črnem 
Vrhu so potekale številne karitativne dejavnosti, ki 
nam po eni strani posredno omogočajo vsaj omejen 
vpogled v težko socialno stanje velikega dela prebi-
valstva, hkrati pa različne nabirke ter druge oblike 
dobrodelnosti predstavljajo enega najpomembnejših 
vidikov totalnega značaja vojne oz. sodelovanja civil-
ne družbe v vojnem naporu. Dobrodelne aktivnosti 
so namreč prek mobilizacije velikega dela zasebnih 
finančnih, materialnih in človeških virov razbreme-
nile državo ter tako posredno pripomogle k zmožno-
sti države za vodenje vojne. O vojaškem pomenu de-
lovanja dobrodelnih organizacij so si bili popolnoma 
na jasnem že tedanji akterji. Aprila 1917 je npr. grof 
Rudolf Abensperg-Traun na zasedanju zveznega 
vodstva pomenljivo opredelil vlogo avstrijskega Rde-
čega križa: »Das Rote Kreuz ist kein Verein mehr. Es 
war es immer nur den Namen nach. Das Rote Kreuz 
ist ein militärisches Hilfsorgan.«
125
Za pomoč prizadetim v vojni so bile torej po vsej 
122
 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 325–326.
123
 Šorn, Slovenci in gospodarski položaj, str. 67.
124
 Splošni pregled razvoja socialnega varstva in dobrodelnih 
prizadevanj v Cislajtaniji v vojnem času prim. v Egger in 
Bürgschwentner, Kriegsfürsorge. 
125
 Citat po Egger in Bürgschwentner, Kriegsfürsorge, str. 157.
monarhiji
126
 organizirane številne dobrodelne akcije, 
v katerih so sodelovale tako državne kot civilnodruž-
bene institucije, predvsem Katoliška cerkev.
127
 Na 
Kranjskem je zbiranje sredstev zasnoval odbor dežel-
nega zbora, vodil pa ga je kranjski deželni glavar dr. 
Ivan Šusteršič. V vseh župnijah ali županstvih so bili 
ustanovljeni krajevni odbori. Deželni odbor je bil v 
stiku tudi z vsedržavno akcijo, ki jo je vodilo notranje 
ministrstvo. Krajevni odbori so dodeljevali pomoč na 
svojem območju in tu nabirali darove. Pomoč je bila 
namenjena predvsem tistim družinam, ki jim državna 
pomoč ni zadostovala, zato je škof Jeglič pozival, naj 
se pred razdeljevanjem pomoči počaka na konec dr-
žavne akcije, da bi tako lahko videli, kje je bilo držav-
ne pomoči premalo. Količino zbranega denarja je bilo 
treba vsakih 14 dni sporočiti deželnemu odboru.
128
Naslednje leto je imel deželni odbor še več dela. 
26. februarja 1915 je vsem županstvom poslal dopis, 
v katerem je opozoril na položaj invalidov. Župan-
stvom je naročil, naj mu sporočijo podatke o vseh 
invalidih v občini in njihovem položaju ter hkrati in-
valide podučijo, kako naj vložijo prošnjo za državno 
preskrbnino. Prošnjo je bilo treba vložiti na deželno 
vlado prek okrajnega glavarstva.
129
Poleg prizadevanj deželnega odbora je med voj-
no potekala še cela vrsta zbiranj sredstev in nabirk 
za razne potrebe vojske in civilnega prebivalstva, ki 
jih je organizirala predvsem župnija, močno pa so jih 
spodbujale politične oblasti (deželni odbor v Ljub-
ljani in okrajno glavarstvo v Logatcu). Sodelovala 
so tudi razna društva. Tako so oktobra 1914 dekleta 
Marijine družbe po hišah nabirala perilo za ranjene 
vojake in toplo obleko za vojake na bojišču.
130
 10. ok-
tobra 1915 je potekala nabirka za vojaško bolnišnico 
v Logatcu, kjer so zbrali 30 kron, 7. novembra istega 
leta pa 61 kron za Poljake, ki jih je prizadela vojna. 
Pred božičem je potekala nabirka za darila vojnim 
vdovam in sirotam, kjer so zbrali 25 kron.
131
 Poleg 
126
 Pomoč za prizadete v vojni so zbirali tudi v drugih državah, 
ki takrat še niso bile vpletene v vojno. Tako so v Združenih 
državah Amerike zbirali pomoč za vojne sirote in jo (preko 
takrat še nevtralne Italije) poslali tudi v Avstro-Ogrsko. Po-
datke o vojnih sirotah so zbirali lokalni župniki in jih posre-
dovali deželnemu odboru, ki je sredstva razdeljeval (AŽČV, 
Dopisi, leto 1914). 
127
 Kot poroča knezoškof Jeglič, je potekala državna akcija za 
pomoč družinam rezervistov na podlagi zakona z dne 26. de-
cembra 1912. Družine so morale izpolniti (ali dati župniku 
izpolniti) posebne formularje, ki so jih duhovniki posredovali 
naprej. Vzporedno s to akcijo je potekala dunajska centralna 
akcija in še dvojna akcija za deželo Kranjsko – prvo je zasno-
vala c. kr. vlada, drugo pa deželni odbor (AŽČV, Dopisi, leto 
1914).
128
 AŽČV, Dopisi, leto 1914.
129
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
130
 Ne smemo pozabiti, da se je avstro-ogrska vojska takrat bra-
nila v Karpatih. Nabrali so 82 platnenih rjuh, 14 volnenih 
jopic, 1 srajco, 10 parov volnenih nogavic, 5 odej, 5 volnenih 
spodnjih hlač in 30 kilogramov volne (AŽČV, Župnijska 
kronika, leto 1915).
131
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Prispevki za »Rdeči križ« 
in druge vojne potrebe. 
109
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
tega je ob božiču leta 1915 Odbor za vojne sirote 
v Ljubljani vdovam in sirotam iz župnije Črni Vrh 
podaril 360 kron. Vsaka vdova ali sirota je dobila 
znesek v vrednosti 15 kron, ki ga je župnik po svoji 
presoji lahko izplačal tudi v blagu in živilih. Seznam 
je priložen dopisu in kaže, da je bilo v tem času v Čr-
nem Vrhu 6 vdov, od katerih je ena (Frančiška Kav-
čič, Črni Vrh št. 12) morala skrbeti za kar 6 otrok. 
Upoštevati moramo tudi, da se je končalo šele prvo 
leto vojne.
132
Naslednje leto (16. aprila 1916) so v župniji zbi-
rali sredstva za begunce z Goriške in zbrali 150 kron, 
od 4. do 8. oktobra pa še sredstva za vojne vdove in 
sirote ter za jetične vojake (ta akcija je bila organizi-
rana ob godovni obletnici cesarja Franca Jožefa in je 
bila izdatno podprta z letaki, oglasi v časopisih itd.). 
Zbrali so kar 805 kron. Za praznik vseh svetih, 1. 
novembra 1916, so denar, namenjen za nagrobne 
sveče, darovali za družine padlih vojakov ter zbrali 15 
kron in 40 vinarjev. Dekleta Marijine družbe pa so 
istega meseca izdelovala slamnate čevlje za vojake in 
slamnate kite za oblogo strelskih jarkov. Pred boži-
čem so zopet nabirali denar za darila vojnim vdovam, 
sirotam in vojakom ter nabrali 130 kron. Uvedena 
je bila tudi posebna kranjska deželna akcija »Ženski 
vojni prispevek« pod pokroviteljem žene kranjskega 
deželnega predsednika grofa Heinricha Attemsa. 
Ženske, ki so se ji priključile, so mesečno darovale 20 
vinarjev za vojne vdove in sirote.
133
 
V župniji so večkrat zbirali sredstva tudi za Rdeči 
križ. Avgusta 1914 so zbrali 210 kron, januarja 1916 
so zbirali sredstva za bolgarski Rdeči križ in zbrali 61 
kron, od 30. aprila do 7. maja istega leta pa je potekal 
»Teden Rdečega križa«, ko so po vaseh sredstva na-
birala dekleta Marijine družbe in občinski odborniki. 
K udeležbi so pozivali predstavniki Rdečega križa, 
oblasti in tudi škof Jeglič, ki je duhovnike pozval, 
naj vstopijo v krajevne odbore. V črnovrški župniji 
so zbrali 602 kroni. Spodbujali so tudi k pristopu k 
Rdečemu križu (letni prispevek za člane je bil 4 kro-
ne). Poleg teh posebnih nabirk so v cerkvi vsako za-
dnjo nedeljo v mesecu nabirali denar za invalide, po 
preboju pri Kobaridu oktobra 1917 so farani darovali 
300 kron za prenovo Goriške, posebna nabirka pa je 
potekala še za ureditev vojnih grobov 1. novembra 
1917.
134
 Kot vidimo, so prebivalci Črnega Vrha veli-
ko darovali v različne dobrodelne namene, pri čemer 
so bistveno mobilizacijsko vlogo odigrale civilno-
družbene organizacije, predvsem lokalna župnija. O 
razlogih za darovanje je spričo pomanjkanja jasnih 
izpovednih virov težko soditi; sklepamo lahko, da so 
se patriotska čustva mešala z občečloveško empatijo 
ter krščanskimi postulati ljubezni do bližnjega.
132
 AŽČV, Dopisi, leto 1915.
133
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Prispevki za »Rdeči križ« 
in druge vojne potrebe.
134
 Prav tam.
Revščina in potrebe prebivalcev so ne glede na 
ves trud dobrodelnih organizacij med vojno le na-
raščale. Leta 1917 so bile razmere že tako hude, da 
je kranjski deželni odbor po vaseh ustanovil posebne 
urade za pomoč revnim. Naloga uradov, katerih sred-
stva je deloma zagotavljal deželni odbor, deloma pa 
so se financirali iz prostovoljnih prispevkov, je bila 
predvsem pomoč najrevnejšim, torej tistim, ki so tr-
peli pravo lakoto in jim je primanjkovalo živeža. De-
želni glavar Šusteršič je poudarjal predvsem pomen 
prehrane otrok.
135
 Odbori niso nadomestili pomoči 
ubožnim, ki so jo doslej zagotavljale občine, temveč 
jo le dopolnili, kar kaže, da je bila občinska pomoč 
čedalje bolj nezadostna. Velik del prebivalstva je v 
tretjem letu vojne trpel hudo lakoto.
136
 
Epilog
S prebojem soške fronte pri Kobaridu med 24. 
in 27. oktobrom 1917 so se spopadi preselili na reko 
Piavo, kjer so se nadaljevali še večino leta 1918.
137
 Vo-
jaške enote so Črni Vrh zapustile, Avstro-Ogrska pa 
je tonila v čedalje hujšo krizo. Oktobra 1918 je avstro-
-ogrska vojska, ki jo je pestilo čedalje večje pomanj-
kanje hrane, orožja in opreme ter nerešena nacionalna 
vprašanja, začela razpadati. Posamezni polki so odla-
gali orožje in se vdajali, kar je omogočilo zmago Itali-
janov pri Vittoriu Venetu. Premirje je bilo podpisano 
3. novembra 1918, razbite enote pa so se začele bolj 
ali manj organizirano umikati proti domu.
138
Uradni konec vojne pa še ni pomenil konca nasi-
lja. Ravno nasprotno, na ruševinah razpadlega nem-
škega, habsburškega, ruskega in osmanskega imperi-
ja so se v prihodnjih letih odvijali številni konflikti, 
izhajajoči iz nacionalnih in socialnih nasprotij. Po 
mnenju Roberta Gerwartha lahko obdobje vzho-
dno- in srednjeevropske zgodovine od leta 1917 do 
1923 celo konceptualiziramo kot čas evropske držav-
ljanske vojne, ki je bila neločljiva posledica razpada 
starih imperijev, nastanka novih nacionalnih držav 
ter družbenih pretresov, ki jih je izzvala svetovna voj-
na.
139
 Zahodni del slovenskega etničnega ozemlja je 
eden značilnih primerov regij, ki jih je še dolgo po 
koncu vojne zaznamovala visoka raven političnega 
nasilja. Demobilizacija vojaštva in civilne družbe ter 
nacionalna nasprotja in z njimi povezane oblike dr-
žavnega in nedržavnega nasilja so bili najpomemb-
nejši dejavniki, ki so zaznamovali nemirni čas po 
135
 AŽČV, Dopisi, leto 1917.
136
 Razmere so bile v velikih mestih še mnogo bolj kritične kot 
na podeželju. Junija 1918 je bila tedenska krušna karta za 
običajnega porabnika znižana na vsega 630 g, za fizičnega 
delavca pa na 1120 g (Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 
326).
137
 O bojih na Piavi prim. Schubert, Piava 1918.
138
 Podrobno o bitki pri Vittoriu Venetu, podpisu premirja pri 
Villa Giusti ter italijanski zasedbi habsburškega ozemlja 
prim. Thompson, The White W ar , str. 356–368.
139
 Gerwarth, The Vanquished, str. 4–15. 
110
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
koncu svetovne vojne. Župnijska kronika nam o tem 
dogajanju prinaša le nekaj drobcev. Od 1. do 7. no-
vembra 1918 so se skozi Črni Vrh umikale nekatere 
avstro-ogrske enote, ki so se obnašale miroljubno. 
Kmalu zatem je vas in okolico zasedla italijanska 
vojska. Italijani so takoj zahtevali, da morajo bivši av-
stro-ogrski vojaki izročiti orožje, in vzpostavili zača-
sno vojaško oblast.
140
 Povedna je tudi izrecna omem-
ba hudega porasta tihotapstva, tatvin in roparskih 
napadov, ki so zaznamovali leto 1919.
141
 Svetovna 
vojna je »v verskem in nravnem oziru«
142
 še dolgo po 
formalnem zaključku spopadov zaznamovala življe-
nje v Črnem Vrhu in okolici. 
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKO GRADIVO
AŽČV – Arhiv Župnije Črni Vrh
AŽČV, Dopisi, 1907, 1914–1918.
AŽČV, Župnijska kronika, neobjavljen rokopis.
AŽČV, Mrliška knjiga Župnije Črni Vrh, 1918.
ČASOPISI
Slovenec, 1915.
USTNI VIRI
Intervju z Ivanom Rudolfom, 25. avgust 2012. 
LITERATURA
Becker, Annette: Arts. The Cambridge History of the 
First World War. Volume III. Civil Society (ur. Jay 
Winter). Cambridge: Cambridge University 
Press, 2014, str. 504–527.
Begunci: slovenski begunci s soške fronte (ur. Ines Beguš 
in Marko Klavora). Nova Gorica: Goriški muzej, 
2016. 
Bobič, Pavlina: Vojna evforija poleti 1914. Velika voj-
na in mali ljudje (ur. Igor Grdina). Šentjur: Knji-
žnica Šentjur ter Domoljubno društvo Franjo 
Malgaj, 2014, str. 13–20.
Bobič, Pavlina: War and Faith. The Catholic Church in 
Slovenia, 1914–1918. Leiden, Boston: Brill, 2012. 
Budkovič, T omaž: Bohinj 1914–1918. Celovec, Ljub-
ljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 1999.
Clark, Christopher: The Sleepwalkers. How Europe 
went to War in 1914. London: Penguin Books, 
2013. 
Colja, Dejan: Vojaške železnice v naših krajih. Črni 
 
140
 AŽČV, Župnijska kronika, Vojska, Italijani v Črnem vrhu.
141
 AŽČV, Župnijska kronika, 1919, Roparski napadi. 
142
 Prav tam. 
Vrh pod Avstro-Ogrsko. Črni Vrh: samozaložba, 
Ivan Rudolf, 2014, str. 145–172.
Devetak, Robert: »Razkropljeni smo v širni svet, 
naš sled je vroča solza in bolest…« Izkušnja prve 
svetovne vojne civilnega prebivalstva iz sodnega 
okraja Kanal. Goriški letnik: zbornik Goriškega mu-
zeja 37/38, 2013–2014, str. 323–338. 
Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem 
v času Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški mu-
zej, 2016. 
Dolinar, France Martin et al.: Slovenski zgodovinski 
atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. 
Egger, Matthias in Joachim Bürgschwentner: Kriegs-
fürsorge. Katastrophenjahre: Der Erste Weltkrieg 
und Tirol (ur. Hermann J. W. Kuprian, Oswald 
Überreger). Innsbruck: Universitätsverlag Wag-
ner, 2014, str. 153–175.
Flemming, Thomas in Bernd Ulrich: Heimatfront. 
Zwischen Kriegsbegeisterung und Hungersnot – wie 
die Deutschen den Ersten Weltkrieg erlebten. Mün-
chen: Bucher Verlag, 2014.
Gerwarth, Robert: The Vanquished. Why the First 
World War Failed to End, 1917–1923. London: 
Penguin Books, 2017.
Glaise-Horstenau, Edmund et al.: Österreich-Un-
garns letzter Krieg 1914–1918. Erster Band. Das 
Kriegsjahr 1914. Vom Kriegsausbruch bis zum Aus-
gang der Schlacht bei Limanowa-Łapanow. Wien: 
Verlag der militärwissenschaftlichen Mitteilun-
gen, 1931. 
Granda, Stane: Prva svetovna vojna in slovenska 
Cerkev. Velika vojna in mali ljudje (ur. Igor Grdi-
na). Šentjur: Knjižnica Šentjur ter Domoljubno 
društvo Franjo Malgaj, 2014, str. 39–54.
Grdina, Igor: Nedokončana vojna. Velika vojna in 
mali ljudje (ur. Igor Grdina). Šentjur: Knjižnica 
Šentjur ter Domoljubno društvo Franjo Malgaj, 
2014, str. 7–12.
Grdina, Igor: Svetovna vojna ob Soči I: evropski zaplet. 
Ljubljana: Študentska založba, 2009. 
Gregory, Adrian: Beliefs and religion. The Cambrid -
ge History of the First World War. Volume III. Civil 
Society (ur. Jay Winter). Cambridge: Cambridge 
University Press, 2014, str. 418–444.
Guštin, Damijan: Soška fronta in njeno slovensko 
zaledje. Velika vojna in Slovenci. Ljubljana: Slo-
venska matica, 2005, str. 62–74.
Hanna, Martha. The couple. The Cambridge History 
of the First World W ar. Volume III. Civil Society (ur. 
Jay Winter). Cambridge: Cambridge University 
Press, 2014, str. 6–28.
Herwig, Holger: The First World War. Germany and 
Austria-Hungary 1914–1918. Second Edition. 
London, New Delhi, New Y ork, Sydney: Blooms-
bury, 2014.
Hobsbawm, Eric: The Age of Extremes: the Short 
Twentieth Century, 1914–1991. London: Abacus 
Books, 1995. 
111
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
Klabjan, Borut: Od Trsta do Sarajeva in nazaj: Dina-
stična lojalnost in nacionalna pripadnost v habs-
burškem Trstu na predvečer prve svetovne vojne. 
Acta Histriae 21, 2013, str. 749-772.
Klinec, Rudolf: Zgodovina goriške nadškofije 1751–
1951. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1951.
Kosmač, Filip: Dnevnik. Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. 
Črni Vrh: samozaložba, Ivan Rudolf, 2014, str. 
192–220.
Kragelj, Jožko: Cerkev in župnija sv. Jošta v Črnem 
Vrhu nad Idrijo. Črni Vrh: Župnijski urad, 1994. 
Lipušček, Uroš: Sacro egoismo: Slovenci v krempljih 
tajnega londonskega pakta 1915. Ljubljana: Can-
karjeva založba, 2012.
Lukan, Walter: Habsburška monarhija in Slovenci v 
prvi svetovni vojni. Zgodovinski časopis, 62, 2008, 
št. 1–2, str. 91–149.
Lukan, Walter: Zgodovinopisje o prvi svetovni vojni. 
Velika vojna in Slovenci. Ljubljana: Slovenska ma-
tica, 2005, str. 16–34.
MacMillan, Margaret: The War that ended Peace. The 
Road to 1914. New York: Random House, 2013. 
Mikuž, Nežka: Vsakdanje življenje v Črnem Vrhu 
pred prvo svetovno vojno in med njo. Črni Vrh 
pod Avstro-Ogrsko. Črni Vrh: samozaložba, Ivan 
Rudolf, 2014, str. 23–70.
Münkler, Herfried: Der grosse Krieg. Die Welt 1914–
1918. Reinbek bei Hamburg: Rohwolt Taschen-
buch Verlag. 
Pignot, Manon. Children. The Cambridge History of 
the First World War. Volume III. Civil Society (ur. 
Jay Winter). Cambridge: Cambridge University 
Press, 2014, str. 29–45.
Pipan, David Erik. Prostovoljni strelci (freiwillige 
schützen) na Slovenskem in njihovi znaki. Na 
fronti: revija za vojaško zgodovino 7, 2012, str. 
85–88.
Pipan, Ivan: Črni vrh. Logaško okrajno glavarstvo. 
Zemljepisni in zgodovinski oris (ur. Vojteh Ribni-
kar). Logatec: Društvo učiteljev in šolskih prija-
teljev okraja Logaškega, 1889, str. 18–21. 
Podbersič, Renato: Begunci z vzhoda in Godoviška 
kronika. Kronika 52, 2004, št. 3, str. 379–390.
Prinčič, Vili: V Brucku taborišču 1915–1918. Trst: Za-
ložništvo tržaškega tiska, 2015.
Rudolf, Ivan. Uvod. Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Črni 
Vrh: samozaložba, Ivan Rudolf, 2014, str. 11–17. 
Sandgruber, Roman. Ökonomie und Politik. Österrei-
chische Wirtschaftsgeschichte vom Mittelalter bis zur 
Gegenwart. Wien: Carl Ueberreuter, 2005.
Schaumann, Walther: Die Bahnen zwischen Ortler 
und Isonzo 1914–1918. Vom Friedensfahrplan zur 
Kriegsfahrordnung. Wien: Bohmann Verlag, 1991.
Schindler, John: Isonzo: il massacro dimenticato della 
grande guerra. Gorizia: Libreria Editrice Gorizia-
na, 2014. 
Schubert, Peter: Piava 1918: zadnja bitka avstro-ogr-
ske monarhije. Celovec: Mohorjeva družba, 2001. 
Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mla-
dinska knjiga, 1996.
Spezialortsrepertorium von Krain. Bearbeitet auf Grund 
der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 
1910. Wien: Verlag der deutschösterreichischen 
Staatsdruckerei. 
Strauß, Brigitte: Kirche und Religiosität. Kata-
strophenjahre: Der Erste Weltkrieg und Tirol (ur. 
Hermann J. W. Kuprian, Oswald Überreger). 
Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 2014, str. 
241–258.
Svoljšak, Petra: Slovenci v primežu avstrijske cenzu-
re. Velika vojna in Slovenci. Ljubljana: Slovenska 
matica, 2005, str. 109–127.
Svoljšak, Petra: Slovenski begunci v Italiji med prvo 
svetovno vojno. Ljubljana: Zveza zgodovinskih 
društev, 1991.
Svoljšak, Petra: Soška fronta. Ljubljana: Cankarjeva 
založba, 1994.
Šimac, Miha in Katarina Keber: Patriae ac humanita-
ti. Zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte. 
Ljubljana: Založba ZRC, 2011.
Šorn, Jože: Slovenci in gospodarski položaj v prvi 
svetovni vojni. Zgodovinski časopis 35, 1981, št. 
1–2, str. 57–81.
The Cambridge History of the First World War . Volume 
III. Civil Society (ur. Jay Winter). Cambridge: 
Cambridge University Press, 2014. 
Thompson, Mark. The White War. Life and Death on 
the Italian Front 1915–1919. London: Faber and 
Faber, 2009.
Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne 
države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 
konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2007.
Vončina, Srečko in Nežka Mikuž: Vojaki iz Črnega 
Vrha in okolice, padli in pogrešani v prvi svetovni 
vojni. Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Črni Vrh: sa-
mozaložba, Ivan Rudolf, 2014, str. 235–239.
Watson, Alexander: Ring of Steel. Germany and Au-
stria-Hungary at War, 1914–1918. London: Pen-
guin Books, 2015.
SUMMARY
Everyday life in the Municipality of Črni Vrh 
during World War I
World War I was a watershed moment in the 
recent history, the totality of which left an unprece-
dented mark on the lives of all inhabitants of war-
ring countries. The article at hand analyses the ef -
fect of the military presence and the form of (self)
mobilisation of civilian society in the Municipality 
112
2018 MATIC BATIČ: VSAKDANJE ŽIVLJENJE V OBČINI ČRNI VRH MED PRVO SVETOVNO VOJNO, 95–112
of Črni Vrh during the said period. The war and 
war-related measures affected all aspects of everyday 
life. 438 military servicemen from Črni Vrh were 
mobilised, 57 of whom fell on various battlefields or 
died of injury and exhaustion. Movement and civil 
liberties were very restricted and the area was un-
der strict military censorship. Črni Vrh and its sur-
rounding areas provided housing for some refugees 
from Galicia in 1914. Following Italy’s declaration 
of war on Austria-Hungary and the onset of the 
Isonzo Offensives in 1915, the village was converted 
into an important logistics centre in the rear area 
of the Isonzo Front, which further exposed the lo-
cal population to the consequences of the military 
presence. The army built a railway through the vil -
lage, a cableway, a hospital, depots, and other military 
facilities. While the military presence exposed local 
inhabitants to various perils and restrictions (limited 
movement, confiscation of property, destruction of 
fields for the purposes of military construction, risk 
of contagious diseases), it also introduced a few ex-
amples of cooperation. In order to serve the grow-
ing military needs, the state was forced to channel 
more and more human and material resources in the 
war effort. To this end, it limited and regulated the 
use of food, introduced compulsory give-away of raw 
materials crucial for military consumption, as well as 
used a variety of propaganda approaches to enthuse 
the population to take part in military endeavours. 
Nonetheless, the inclusion of civilian society in the 
war effort should not be understood solely as a state 
imposition, but also as a process in which an impor-
tant role was played by the activities and even self-
initiatives of the civilian population, having joined 
forces in different intermediary institutions. In this 
regard, special mention ought to be made of activi-
ties performed by the Catholic Church or, rather, the 
local parish and catholic organisations. By offering 
prayers and other devotions for the military success 
of the Imperial-Royal Army, the Church granted sa-
cral legitimation to the war efforts as well as played a 
pivotal role in collecting raw materials and monetary 
contributions. Moreover, with its charity outreach, 
the Church also found different ways to help people 
overcome the consequences of wartime shortages.