88 Dopisi. Iz Gorice 7. marca. -J- — Sinoči, v nedeljo večer, bila je v naši čitavnici zopet „beseda"; začela se je s tombolo. Po tomboli je nastopilo petje z godbo. Po prvem čveterospevu ,,Milovan-u", kterega so štirje mladiči čitavniškega pevskega zbora prekrasno prepevali, jame gosp. Bonetto iz Basana, še mlad umetnik, veliko harmoniko prebirati. Skoro vse je bilo iz „Trovatora" vzeto, in zares čarobno je igral „ Ciganko" in „Mise-rere". Težavnemu godalu, kakoršno je velika harmonika, je ta mož popolnoma kos; pestuje ga mirno in očem prav ugodno. Med harmoničnimi godbami pa nas je razveseljevalo lepo petje našega zbora. Dobra misel je prišla čitavničnemu odboru na pamet, si učiteljske pripravnike za pevce pridobiti. Časti to ravnateljstvo normalnih šol je radovoljno in prijazno mladičem dovolilo v čitavnici pevati, in gotovo le v največi prid pripravnikom samim. Tako se oni zraven pičlega obli-gatnega nauka godbe lahko Še djanski in večkrat vadijo v petji, in sicer v petji slovenskem, kar jim bo na prvi mah v bodoči službi dobro rabilo in srca ljudi pridobivalo. Tudi se ti mladenči čitavničnih veselic udeležujejo in imajo tako več priložnosti priti med ljudi izobražene in ulju dne. Da bodo taki učitelji, ki so se že v mestu domačega duha in ljubezni narodnega petja, zraven pa tudi uljudnosti navzeli, pozneje na selih omiki našega naroda bolje stregli, to je očividna stvar; želeti bi bilo, da bi se priložnost takega izobraževanja tudi v drugih slovenskih pripravništvih šolskim odgojencem na roko dala. Trkajte, da se vam odpre. — Prelepo spevanega četverospeva „Milovan"sem že omenil; celi zbor pa je pel: „Kje dom je moj" od prejšnjih različno in prav jikusno sostavljen napev, — ,,hrvačko četvorko", — „Sablenko" in nazadnje čvrsti „Naprej." V vseh pesmih so se izkazali pevci vrlo lepo. Čestitamo si mi udje , da imamo take izvrstne pevce; vi pevci pa ne ogibajte se truda, kterega vam pevske in godbene vaje zadevajo; dobiček te umetnosti je v človeški družbi obilen , ter razveseljuje , nježi in zvišuje duše nad potoni pozemskih nadlog in temnih skrbi. — H koncu naj še izrečemo eno željo zastran čitavničnih veselic. Do sedaj so zabave bile malo ne samo ob nedeljah, kar zunanje ude, posebno čestito duhovščino zadržuje v mesto priti. Ali bi se ne dala kaka veča svečanost te spomladi osnovati, ktera bi bila delaven dan, in h kteri bi se od zunaj mnogo udov in drugih ljudi povabilo? Jaz mislim na veliko besedo, kakoršna se je lansko leto v naši čitavnici obhajala. Še ve da taka potrebuje mnogo pripravljanja in posla* Poskusite, gospodje odborniki! Na to „božja pomoč!" Iz Trsta 12. marca. Jeli primeren odgovor v zadnjih „Novicah/' ki ga je dal gosp. Cegnar (namest gosp. Arcona) na moj dopis, naj pravično sodijo slovenski jezikoslovci ali še druži tudi po razglasu, ki ga utegnejo najti v „Osserv. Triest." pod štev. 6 t. 1., in po omenjenem mojem dopisu. Kdo da je bil prestavil tisti razglas iz nemškega, nisem vedil, kadar sem naprav-ljal dopis. Pa kaj zato, ko bi bil tudi vedil ? Al ni morda celo hvale vredno, če se kdo trudi kakor si bode za popravo našega jezika,, da vsak Slovenec lehko razumeva, kar se v njem piše? — Pa saj tudi gosp. Cegnar je trdil ob neki priložnosti, da ni prav slovenski rečeno ^neposredni davki," „čeznava-d e n priklad" i. t. d., in vendar zdaj brani prestavo, o kteri je govorjenje ! — Ako je res, da tudi v mojem sestavku, ki je bil tiskan v „Slov. Glasniku/* se po njegovi opazki nahaja veliko (50) pogreŠkov (germa-nizmov i. t. d.), drago bi mi bilo, ako bi mi jih on pismeno zaznamoval; *) ker ravno po tem bi morebiti najbolje utegnil dokazati, kako napČno da je gosp. vrednik popravil (?) mojo pisavo. Gosp. Cegnar se pa sicer jako moti, ako misli, da le osem pogreškov sem dozdaj našel v njegovih dosadanjih spisih kakih si bodi. Jez bi mu jih utegnil imenovati še veliko število. Kar se sicer mene tiče, nisem pač nikdar trdil, da pišem prav redno. Taka trditev bi bila pa gotovo tudi prenemodra ! Pisal sem sicer, da tudi m oje dela naj se kritikujejo brez nobenega obzira, in da kritika je sploh zelo potrebna, ako hočemo, da bolje delamo, in da — napredujemo. **) J. V. G. *) Ne nahajam (!) pa, se v tej zadevi k njemu potruditi, ker nimam časa za to. Pis. •*) S tem sklenemo javno debato. Kar ste nam, častiti gospod, sicer naznanili o oni govorici čitavnični, nas prav tako malo žali kakor slovenske pisatelje, kterim vsem je bil oni ,,poklonu namenjen. Znano je, da prav po Evinem grehu so nekteri naši rojaki podedovali misel (abcedna vojska od leta 1832 je že tega priča), da edini oni le razumejo jezik slovenski in da abe-cedarija in slovnica stojite nad vsemi vedami človeškimi; da le to znaš, če tudi druzega malo, dobrotnik si človeštvu. — In kdo jim bode kratil veselje take monomanije! V „Mu- 89 Iz Idrije 10. marca. =z God slovanskih aposteljnov sv. Cirila in Metoda so naši vrli pevci jako lepo praznovali. Peli so ob 10. dopoldne pri sv. maši, ktero so gospod dekan služili, slovensko mašo Riharjevo, pesem sv. Cirila in Metoda, besede Virkove, napev Gnezdov, in dve latinski pesmi. Vidilo se je, kako globoko so vsem nazočim krepki glasovi našega že zlo utrjenega zbora v srce segali; posebno ginljiva je bila pesem sv. Cirilu in Metodu. Prav praznično je bilo to obhajilo, ker nenavadno velika množica ljudi, skoraj kakor o praznikih, je bila pri ti sv. masi. Nadjati se moremo, da bodo naši pevci ta vsacemu Slovanu znameniti god vsako leto tako lepo praznovali. Slava tedaj idrijskim pevcem in njih pevovodju g. J. Gnezdu! Iz Ljubljane. Veliki zbor pravoznanskega društva 10. dne t. m. je izvolil za svojega predsednika Njih ekscelencijo cesarskega namestnika gospoda barona Schloissnigga, za podpredsednika svetovavca deželne sodnije gosp. Brunner-a in pa c. kr. državnega pravdnika gosp. dr. žl. Lehmana. Po predlogu družbenega predsedništva so bili za častne ude izvoljeni: Njih milost knezoškof ljubljanski dr. Jernej Widmer, Njih eksc. baron Latterman, predsednik pravoznanskega društva v Gradcu, grof Wartensleben v Berlinu, dr. Schenk na Dunaji, — na predlog dr. Ahačičev pa Njih eksc. grof Anton Auersperg. Govor dozdanjega predsednika žl. gosp. Strahl-a je bil z veliko pohvalo sprejet; kazal je v obče, da društvo na vsako stran lepo napreduje. To je po tem še bolj na drobno razložil prvi društveni tajnik gosp. dr. Etbin Costa, pa pri tej priliki tudi zamolčal ni, da celo vsem pravilnim dolžnostim društvo vendar ni zadostilo še dosihmal, ker, na priliko, za narodni jezik o pravoznanskih zadevah ni še nič storilo. Društvo šteje 144 udov, je imelo lani 11 sej, na svetlo je dalo 13 pol svojega časnika, knjigarnica njegova ima že nad 650 zvezkov. — V pismu, ki ga je novoizvoljeni predsednik c. k. deželne nadsodnije v Gradcu baron Lattermann razposlal 1. dne t. m. vsem c. k. sodnijam na Stajarskem, Koroškem in Kranjskem, in v kterem kaj lepo razklada svoje dolžnosti pa tudi dolžnosti vseh njemu podložnih sodnij, ter prosi vzajemne pripomoči c. kr. državnih pravdnij, advokatov in notarjev, nahajamo tudi sledeče pomenljive besede: ^Prilastiti si pa tudi morate znanje deželnih jezikov, zakaj sodnik more le tedaj vspešno delati, ako more z ljudstvom govoriti v njegovem jeziku. V to Vam bodem, kolikor bodem mogel, prilike dal." — Laib. Zeitg." je omenila unidan po vodenj, ki je silno škodo naredila na ljubljanskem mahu (močvirji). „Novice" so iz rok izvedenega mož& dobile bolj na drobno popis one povodnje, kakoršne ni bilo od leta 1827, ko so začeli ljubljansko močvirje na suho devati. Blizo peti del mahu, kacih o do 6000 oralov zemlje, je bil zadnjo jesen obsejan z ozimno ržjo; že to seme iznaša, samo po 2 vagana na oral, 10 do 12.000 vaga-nov rži ali pa denarja, vagan po 3 fl., 30 do 36.000 fl. Ako se pomisli, da vsak vagdn setve da najmanj 6 va-ganov pridelka, mora vsega 60 do 72.000 vaganov biti v vrednosti 180.000 do 216.000 fl. Kmali se bode vidilo , koliko tega pridelka je potopila voda. Bog daj, da bo škoda manja, kakor se zdaj misli, ker pomladanske povodnje niso žitu tako nevarne kakor jesenske. Ker je jez v cesarskem grabnu odtok vode očividno overala, je pač živa potreba bila, da bi se bila ob pra- senalmanach-u" je nekdaj v dolgem sestavku po citatih dokazoval Kotzebue, da G<5the ne zna pisati nemški I — zakaj bi tudi mi ne imeli —- Kotzebuov, Čeravno nimamo Go~ thetov ? Vred. vem času odpravila; al kakor trdimo potrebo te odprave., ker bi se bila, kakor slišimo, jez po pogodbi že preteklo jesen podreti morala, ravno tako ni bilo prav, da se je v petek z nekako silo podrla, ako se pomisli na postavne nasledke njene. Res, da „siia kola lomi"; al pomagalo se zdaj polju ni veliko več, ko je povodenj že toliko dni trpela; kmali v začetku, ko bi bili prišli maharji naznanit dotični komisii, da jim tolika škoda žuga, bi se s tem bilo gotovo pomagalo, še predno je povodinj z vso silo razsajala. — Ko je Ljubljanica zopet tekla po novi strugi Gruberjevega kanala, je voda res neznano hitro padla: to nam je očiten dokaz, da brž ko ne, je ta velika povodenj bila poslednja na mahu. — 6. dne prihodnjega meseca se bosta v Postojni po očitni dražbi prodala gozda, ki spadata k cesarski grajščini postojnski, in sta zdaj lastnina dunajske banke. Prodala se bosta namreč: a) Gozd Golobičevec v katastralni srenji postonjski, ki je 983 oralov in 1568 Q sežnjev velik. Njemu spada tudi lovska pravica in lo-garjeva hiša na Uncu. b) Hrastje (dobje) v srenji košanski, ki meri 120 oralov in 330 Q sežnjev. Izkli-cana cena za gozd Golobičevec je 240.000 gold., za hrastje v Košani pa 25.000 gold. — Slavni naš rojak misijonar P i r c je v pondeljek opoldne zapustil Ljubljano in se vrnil čez Dunaj v Ameriko nazaj. Duhovne pripomoči je dobil na Slovenskem: enega duhovna in 11 bogoslovcev; potrebuje jih pa še več, ki jih misli na Nemškem in zlasti na Francozkem dobiti. Poslovil se je blagi starček od nas s žalostinko, da se ne vidimo več. Bog mu daj še mnogo let vspešne delavnosti njegove! — „Beseda" v čitavnici v nedeljo, ktero so počastili Njih ekscelencija c. kr. namestnik baron Schloiss-nigg, gosp. deželni glavdr baron Codelli in 10 deželnih gospodov poslancev, se je odlikovala ne le po visoko-častitljivih gostih, temuč tudi po izvrstni produkcii lepe overture k Balfeovi operi „Ciganki" in premični „Polki" Fabjanovi, ki ju je čitavnični orhester igral, in po gle-dišni, čeravno že 74 let stari, leta 1848 vdrugič in zdaj vtretjič oživljeni igri „Županova Micika". Komična rola „Glažkova", že sama po sebi presega vse druge, pa jo je gosp. Drašler tudi s takim humorom igral, da brž jutri stopi lahko na javni oder. Al tudi trojica: modri župan (g. Grazelli), ljubeznjiva hčerka njegova Micika (gospodičina Nolliova) in ženin njeni korenjaški Anže (gosp. Vidic) so mu v velikih svojih predmetih tako izvrstno privdarjali, da bilo je res pravo veselje; tudi kmetiška obleka vseh je bila lepo izbrana; vrh tega je ženin Anže Fleišmanovo prelepo pesem „Kranjski fantje mi smo mi" s svojim čarobnim glasom tako navdušeno pel, da jo je moral dvakrat peti.\ Pa tudi ostale tri manjše role mestjanskih oseb so bile v dobrih rokah gospodičine H. Tomanove (Podgorska), ki ima vse lastnosti za take gosposke igre, gospoda Tisena (Sussheima) in pa gospoda Drenika (Windberg), ki vsi so pomogli k izvrstni izvršbi „Županove Micike." Pa še imamo s posebno pohvalo imenovati 4 gospode pevce, ki so pred oknom Micikinim z lepo vbranima pesmicama povzdignili veseli večer. Na koncu igre je glasna pohvala donela vsem gospodičinam in gospodom, ki so bili deležniki prve slovenske in zato še zgodovinsko imenitne igre, s ktero smo končali zimske „besede."