socialistični puntarji katalog k razstavi socialistični puntarji katalog k razstavi Maribor, 2025 socialistični puntarji katalog k razstavi Avtorja razstave in publikacije: mag. Boštjan Zajšek, Marko Bilić Izdal in založil: Pokrajinski arhiv Maribor Zanj odgovarja: mag. Nina Gostenčnik, direktorica Lektoriranje: mag. Boštjan Zajšek Oblikovanje: Marko Bilić © 2025 Pokrajinski arhiv Maribor Izdajo je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 94(497.4):329.14(0.034.2) ZAJŠEK, Boštjan Socialistični puntarji [Elektronski vir] : katalog k razstavi / Boštjan Zajšek, Marko Bilić. - Maribor : Pokrajinski arhiv, 2025 Način dostopa (URL): https://doi.org/10.54356/socialisticni_puntarji ISBN 978-961-7191-14-1 (PDF) doi: 10.54356/socialisticni_puntarji COBISS.SI-ID 257794307 VSEBINA Zgodovinski oris dogajanja v zvezi s socialistično 5 preobrazbo slovenskega podeželja Značilnosti socialistične politike na vasi v prvih letih po drugi 5 svetovni vojni Socialistični puntarji 9 Viri in literatura 12 Razstavni katalog O razstavi Socialistični puntarji, Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) 17 Vzpostavitev komunističnega režima in prvi udarec kmetom 18 Agrarna reforma 44 Kolektivizacija kmetijstva 56 socialistični puntarji Zgodovinski oris dogajanja v zvezi s socialistično preobrazbo slovenskega podeželja Značilnosti socialistične politike na vasi v prvih letih po drugi svetovni vojni Leta 1934 je slovenski pesnik Mile Klopčič (1905–1984) napisal pesem »Le vkup, uboga gmajna«, ki jo poznamo tudi pod nazivom Puntarska pesem. V njej je Klopčič opeval naj-večji kmečki upor na slovenskih tleh iz leta 1515. Zaradi besedila pesmi, ki opisuje punt (upor) proti bogati gospodi, je bila pesem popularna tudi pri slovenskih partizanih in posledično komunistih. Ironija pa je hotela, da so se po prevzemu oblasti leta 1945 in vpeljavi socialistične gospo-darske politike komunisti sami soočili s kmečkimi puntarji, seveda ne v tako organizirani obliki kot leta 1515 in tudi ne v takšnem obsegu. Šlo pa je vendarle za različne oblike odpora proti kmetijski politiki nove oblasti, ki se je po koncu vojaških spopadov znašla pred velikim izzivom, kako ob vse večji deagrarizaciji (tj. odhajanju ljudi z vasi oziroma iz kmetijstva v industrijo), ki je bila posledica strateškega načrta za modernizacijo do tedaj precej agrarno usmerjene države, zagotoviti neagrarnemu prebivalstvu zadostne koli-čine živilskih izdelkov in ostalih osnovnih potrebščin. Za komunizem oz. socializem je bilo tipično ideološko povzdigovanje proletariata, tj. delavskega stanu, temelje za moder-nizacijo države so komunisti videli v pospešeni industrializaciji. Delavce pa je bilo potreb-no oskrbeti s hrano, ki je v prvih povojnih letih ni bilo v izobilju. Tako je agrarni sektor kot proizvajalec živilskih izdelkov naenkrat postal »osnovni vir za industrializacijo kot najvi-dnejši izraz modernizacije.« (Čepič, 2002, str. 55). Že nekaj dni po koncu vojne je začasna jugoslovanska vlada izdala uredbo o načrtnem razdeljevanju in potrošnji blaga, ki je uvedla tako imenovano racionirano preskrbo. Ta je ostala v veljavi do začetka marca leta 1948, ko je bila kot osnovni način preskrbe prebivalstva uvedena zagotovljena preskrba z živili in industrijskim blagom (Puhan, str. 5). V realnosti je to pomenilo, da je bila do leta 1948 preskrba prebivalstva načrtovana, centralizirana in kontrolirana. Poglavitno sredstvo racionirane preskrbe je bilo razdeljevanje blaga na nakaznice ozi-roma karte, ki so bile za celotno jugoslovansko ozemlje uvedene julija 1945. Kmetje kot proizvajalci živil niso imeli pravice prejemati živil iz racionirane preskrbe, so pa lahko pre-jeli nakaznice za industrijsko blago (Puhan, str. 7), vendar ne brezpogojno. Ob racionirani preskrbi je bil namreč uveden tudi obvezen odkup oz. obvezna oddaja kmetijskih pri-delkov. Tudi obvezna oddaja je bila načrtovana centralizirano – v uradnih listih so bile objavljene uredbe, ki so odrejale količine in način oddajanja. Uredba o obvezni oddaji in zbiranju mleka iz januarja 1946 je npr. določala, da morajo rejci krav v letu dni od ene kra-ve oddati državi 250 litrov mleka, od dveh krav 800 litrov, od treh krav 1400 litrov, od vsake nadaljnje krave pa 800 litrov mleka več. Večje družine, z več kot štirimi člani, ki so redile samo eno ali dve kravi, so smele oddati za vsakega člana družine 50 litrov manj od pred- 5 socialistični puntarji pisane količine. V krajih, kjer svežega mleka ni bilo možno zbirati, so morali rejci namesto mleka oddati kuhano maslo (Uredba, čl. 1). Okrajni ljudski odbori so krajevnim ljudskim odborom (KLO) za vsako leto postavili »plan, koliko mesa, živine, masti, žita, krompirja, mleka itd. mora[jo] zagotoviti za tako imenovani obvezni odkup (obvezno oddajo). KLO je za vsako leto sprejel setveni plan, s katerim je vsakemu kmetu določil, kolikšno površino mora zasejati z določeno kulturo, in tudi že predvidel količino pridelka. Na podlagi tega izra-čuna je nato sprejel tako imenovani razrez obveznega odkupa, s katerim je vsakemu kmetu določil količino pridelkov, ki jo je bil dolžan oddati za obvezni odkup.« (Mikola, 2021). Sam odkup je vodila republiška Osrednja odkupna komisija, za tehnične posle pa je skrbel Nabavljalni zavod Slovenije (NAVOD). »Neposredno pri kmetih so pridelek pobirale kra-jevne odkupne komisije. Odkupovalci so na kmetijah izvajali tudi preiskave in celo fizično trpinčili kmete, ki niso oddali predpisane količine ali so skrivali presežke« (Bratuša, str. 16). Obvezna oddaja je bila odpravljena leta 1951. Če so se kmetje do tedaj želeli izogniti kaz-ni, »so morali količino pridelanih dobrin sproti in natančno sporočati lokalnim oblastem.« (Sečen, 2023). S številnimi uredbami so bile določene količine živilskih pridelkov in živine, ki so jih morali kmetje glede na velikost svoje posesti oziroma število glav živine oddati državi. Ni bilo redko, da so člani lokalnih komisij za obvezno oddajo iz različnih vzrokov kmetu »z nepoštenimi nameni določili krivične količine pridelka za oddajo.« (Sečen, 2023). Od leta 1947 so tako kot za ostale gospodarske sektorje tudi za kmetijstvo sestavljali petletne plane, kar je pomenilo, da so bile obveznosti in naloge posameznih regij na področju kmetijske proizvodnje določene za več let vnaprej. Marca je npr. jugoslovansko zvezno ministrstvo določilo, »da mora Slovenija v gospodarskem letu 1947/48 na svojem ozemlju zbrati 6.000 ton pšenice in rži ter 3.000 ton mlinske merice. Morala je oddati tudi 3.000 ton koruze in 1.000 ton mlinske merice.« (Bratuša, str. 54). V sistemu načrtovane preskrbe in normiranih cen je seveda prihajalo tudi do špekulacij. Za špekulante in črnoborzijance je prvi predsednik slovenske vlade Boris Kidrič (1912– 1953) v referatu o problemih prehrane dejal, da »zaradi svojega socialnega izvora in mi-selnosti ne morejo imeti prav nobenega smisla za ljudsko oskrbovalno politiko«. (Vodušek Starič, str. 388). Njegov naslednik na položaju Miha Marinko (1900–1983) je v govoru na enem do zasedanj ljudske skupščine izjavil: »Pri tem pa je seveda jasno, da moramo parazitske zajedalce in špekulante preganjati na vseh področjih, kjer koli se pojavljajo.« (Kidrič, str. 27). Temelj boja proti špekulantom je bil že aprila 1945 sprejeti Zakon o pobi-janju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Tako je preganjanje špekulan-tov postalo »neke vrste politična akcija« (Vodušek Starič, str. 407). Kaznivo je bilo »vsako takšno gospodarsko delovanje, ki mu je namen z izkoriščanjem izrednih okoliščin, nastalih vsled vojnega stanja in posledic fašistične okupacije, doseči nesorazmerno premoženjsko korist na škodo narodnih interesov.« (Zakon, čl. 1). To je vključevalo prikrivanje oziroma utajo blaga, kupovanje, prodajanje ali proizvajanje blaga v nasprotju z veljavnimi predpisi in z namenom doseganja neupravičene koristi, prekoračenje predpisanih prodajnih cen, 6 socialistični puntarji prodajanje blaga, ki ni ustrezne kakovosti, večkratno preprodajanje blaga in podobno. Že kmalu po vojni so pričele delovati tudi trgovine na zadružni podlagi, to so bile nabav-no-prodajne zadruge oziroma NAPROZE. »Razdeljevanje racioniranih živil naj bi potekalo pod kontrolo zadružnikov, s čimer bi bili izključeni vsi posredniki. S tem je zadružništvo prevzelo velik del trgovine s kmečkimi pridelki, hkrati pa je bila to priložnost, da dobro orga-nizirana zadruga obračuna s privatnim sektorjem in raznimi trgovci in špekulanti.« (Tovšak, 2001, str. 212). Naproze so delovale do leta 1947, ko so jih preoblikovali v kmetijske na-bavno-prodajne zadruge in potrošniške zadruge (splošne, obrtniške, delavske). Kmetje, ki so po izpolnjeni obvezni oddaji imeli viške, so za le-te lahko prejeli blago iz ra-cionirane preskrbe (Puhan, str. 8). Vendar so takšne viške lahko ustvarili le veliki kmetje, teh pa na Slovenskem ni bilo veliko. Pa tudi na splošno je delež agrarnega prebivalstva naglo upadal – leta 1910 je znašal še dve tretjini, takoj po drugi svetovni vojni okoli po-lovico, v začetku 60. let že manj kot tretjino, v 80. letih pa le še 8,2 % (Čepič, 2002, str. 59). Ker je kmetijska proizvodnja temeljila na zemlji kot zasebni lastnini, so veliki kmetje (t. i. kulaki) z ideološkega vidika postali za komunistično oblast moteč faktor oziroma so ga dojemali kot razrednega sovražnika. Decembra 1945 je bil v uradnem listu ob-javljen Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Zakon je predvideval, skladno z geslom »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, dodelitev zemlje tistim poljedelcem, ki je nimajo ali je imajo premalo. »Zemlja, ki jo je kmet prejel, je dejansko postala njegova last. Prepisali so jo nanj v zemljiški knjigi. Med obdelovalno zemljo niso spadale zgolj njive, ampak tudi vrtovi, sadovnjaki, vinogradi, travniki in pašniki, ki so bili primerni za obdelavo.« (Puhan, str. 12). Da bi prišli do zemljiškega sklada, ki bi ga lahko porazdelili agrarnim interesentom, so razlastili veleposestnike, bančne in delniške družbe, verske ustanove, v sklad so prišla po-sestva, ki so med vojno ostala brez lastnikov ali pravnih naslednikov, razlastitev pa je doletela tudi presežke kmečkih posestev (skupna površina obdelovalne zemlje in gozda ni smela preseči 45 ha). V mariborskem okrožju je bila med razlastitvami na prvem mestu zasebna veleposest, na drugem pa posest cerkve (Čepič, 1995, str. 111). Zakon o agrarni reformi je bil bolj politični kot gospodarski ukrep, sprejet je bil namreč kot »politična poteza za pridobivanje simpatij kmečkega prebivalstva in borcev, čeprav je z agrarnim maksimu-mom že napovedal tudi revolucionarne posege v kmetijstvo. Omogočil je namreč razdelitev zemlje in kolonizacijo, pri čemer so imeli prednost borci in njihove družine, in seveda poskr-bel za obdelavo zapuščene in Nemcem odvzete posesti.« (Starič Vodušek, str. 336). Agrarna reforma pa ni privedla do napredka v kmetijski proizvodnji, temveč celo do nje-nega nazadovanja. Če so bila prej velika (kulaška) posestva še zmožna proizvesti tržne viške, pa sedaj »novi lastniki niso bili povsod takšni, da bi znali dodeljeno jim zemljo ob-delovati tako, da bi dajala presežke« (Čepič, 1999, str. 180). Mali kmetje so pridelovali bolj ko ne za svoje potrebe, tako da se je delovanje trga kmetijskih pridelkov znašlo v še večjih težavah. »Agrarni reformi kot politično-ekonomskemu ukrepu, s katerim si je nova 7 socialistični puntarji državna oblast v času svoje krepitve zagotovila politično podporo, je na področju kmetij-ske politike sledilo njeno nasprotje. To je bila kolektivizacija, označena z združevanjem majhnih individualnih kmetijskih proizvajalcev« (Čepič, 1995, str. 254). Na tej podlagi so leta 1949 nastale kmečke obdelovalne zadruge (KOZ), jugoslovanska oblika sovjetskih kolhozov. Med ljudstvom se jih je po njihovi kratici prijelo šaljivo poimenovanje »koze«. Za razliko od prejšnjih oblik zadružništva, ki je bilo utemeljeno na zakonu o zadrugah iz leta 1946, so sedaj kmetje v zadrugo vložili svojo zemljo, orodje/stroje in živino, vsi člani zadruge pa so skupno obdelovali zadružno zemljo. »Tako je obdelovalna zadruga up-ravljala z zemljo in lastnik, kmet, ki je zemljo vložil, ni več odločal o tem, kaj bo kje posejano in kdaj. Vse je vodila zadruga, tako da so v bistvu kmetje postali delavci na svoji zemlji« (Puhan, str. 53). Kot je zapisal Čepič (1999, str. 184), je taka kolektivizacija pravzaprav »pomenila razlaščevanje kmetov. Šlo je v resnici za ekonomsko nacionalizacijo, izvedeno brez spremembe lastništva zemlje.« Če je ob agrarni reformi še bilo čutiti zadovoljstvo tistih, ki so na njeni podlagi dobili zem-ljo, pa so kmetje prisilno združevanje v zadruge doživljali kot obliko represije. Poleg tega so si znotraj zadrug večji vpliv zagotovili člani komunistične partije ali aktivisti in podpor-niki oblasti. To je bilo z vidika nadzora tudi neke vrste nuja, saj so partijske celice znotraj zadrug »skrbele za pravilno linijo razvoja zadružništva« (Tovšak, 2000, str. 194). Nezado-voljstvo kmetov je naraščalo zlasti po letu 1951, začeli so množično izstopati iz zadrug. Napeto ozračje lepo oriše izjava kmetice M. K. iz Dobrenja, ki se je na okrajnem sodišču zagovarjala pred očitki, da je načelniku zadružnega oddelka kmetijskega poverjeništva Okrajnega ljudskega odbora Maribor okolica dejala: »V zadrugo ste me vi hudiči prisilili. Danes itak nič ne velja, ker so barabe zgoraj, mi siromaki pa spodaj, kar je bilo prej obratno in se je dalo vsem lepo živeti.« Na sestanku zadružnikov pa je javno izrekla besede: »Kaj nam hudiči vedno govorite, da naj delamo, ko pa nam ničesar ne date. Norec je tisti, ki bo v zadrugi delal, ko itak dela samo za to, da drugi žerejo, sam pa gladuje. Jaz že ne bom delala« (Kazenski spis Kž 346/50). Edvard Kardelj (1910–1979), eden vodilnih slovenskih (jugoslovanskih) politikov po letu 1945, je ob analizi dogajanja v zvezi s kolhoznimi oblikami zadrug ugotavljal, da tovrstno zadružništvo kmetov ni ekonomsko prepričalo. »Za kmeta je kolektivizacija isto kakor ekspropriacija,« je zapisal (Kardelj, str. 8), in priznal: »Ekonomsko gledano ta kolektiviza-cija ni uspela. Dejstvo pa je, da smo s to akcijo in z ukrepi, ki smo jih izvedli ob reorganiza-ciji delovnih zadrug, spodrezali korenine kapitalizma na naši vasi.« (Kardelj, str. 16). Po letu 1953 so zato po sovjetskem vzoru oblikovano kmečko delovno zadružništvo odpravili. Kmetom, ki so izstopili iz zadrug, so vložena zemljišča in sredstva vrnili, a hkrati določili nov zemljiški maksimum v obsegu 10 hektarjev obdelovalne zemlje na gospodar-stvo (Avsec, str. 110). Nastal je nov sistem zadrug – le-te so se oddaljile od klasičnih in šle v smer družbenih podjetij. »Šlo je v resnici za podružbljanje kmetijske proizvodnje, kar 8 socialistični puntarji je bila sicer usmeritev v celotni politično-gospodarski ureditvi jugoslovanske države (samo-upravljanje).« (Čepič, 1999, str. 187). Med kmetom in zadrugo je bil vzpostavljen vzajemni poslovni odnos. To je zadružništvo populariziralo do te mere, da je bilo v drugi polovici 50. let v kmetijske zadruge vključenih okoli 70 % kmečkih gospodarstev (Čepič, 1999, str. 187), zadružništvo pa je doživelo velik gospodarski vzpon in s tem pridobilo tudi na poli-tični moči. Ta moč pa je po drugi strani vzbujala pri oblasti skrb pred neskladnim družbe-nim razvojem v škodo delavskega razreda. Zato so bili sprejeti novi predpisi o kmetijskih zadrugah, ki so slednje »vse bolj izenačevali s podjetji, spodbujali k ustanavljanju velikih družbenih posestev in kmetijskih kombinatov.« Zadružne zveze so bile razpuščene, pričeli so se procesi spajanja zadrug s podjetji. To, »eno najbolj neugodnih obdobij zadružništva in zasebnega kmetijstva« je trajalo približno desetletje, potem pa je slovensko zadružniš-tvo »že tretjič začelo skoraj iz nič, da bi nadaljevalo razvoj, grobo pretrgan pred desetimi leti.« (Zadružna zveza Slovenije). Socialistični puntarji Socialistična Jugoslavija se je razglašala za demokratično oziroma ljudsko federacijo, mnogi jugoslovanski politiki pa so v svojih referatih in javnih nastopih na veliko poudarjali potrebo po spoštovanju ljudskih pravic. »V obdobju ljudske demokracije se je dogajalo kvečjemu nasprotno – da so bile v mnogih primerih svoboščine in pravice državljanov odvzete, izpolnjevanje dolžnosti pa je bilo zaradi nesorazmernosti pogostokrat nemogoče (npr. obvezna oddaja in odkup pridelkov, delo v kmetijskih delovnih zadrugah ...).« (Ferjan-čič & Šturm, str. 12). V sodnih postopkih je imel veliko moč tožilec. »Po sovjetskem vzoru, kjer je bilo tožilstvo neposredno podrejeno komunistični partiji, je tudi jugoslovanska oblast ustvarila neposred-no povezavo tožilstva s partijo.« (Ferjančič & Šturm, str. 28). Režim se je soočal tudi s po-manjkanjem sodniškega kadra, saj so nekateri sodniki bili politično nezanesljivi oziroma so celo nasprotovali novi oblasti. Nekaj časa so jih skušali nadomestiti s sodniki laiki, torej sodniki brez formalne izobrazbe. »Takšno razumevanje vloge sodstva je dejansko privedlo do izgube neodvisnosti sodstva v času ljudske demokracije. /.../ Slovenske oblasti torej niso imele potrebe po pravnih strokovnjakih, temveč potrebo ‘po političnih aktivistih pri sodiščih, kar so sodniki nepravniki od prvega časa dejansko bili‘« (Ferjančič & Šturm, str. 18). Temeljni zakon o zadrugah iz leta 1949 je bil prvi zakon o zadrugah, ki je vseboval tudi kazenske sankcije. Sicer pa so bila kazniva dejanja, zaradi katerih so se lahko na zatožni klopi znašli tudi kmetje, našteta v jugoslovanskem kazenskem zakoniku (npr. sodelova-nje pri sovražnem delovanju proti državi; združevanje zoper ljudstvo in državo; sovražna propaganda; neizpolnitev obvezne oddaje kmetijskih pridelkov; dajanje krivih podatkov, ki so v zvezi z oddajo, in umetno povečanje teže oddanih pridelkov; zanemarjanje obdelave zemlje in vzreje živine; škodljivstvo v kmetijstvu; spodkopavanje zadruge; kršitev prosto-voljnosti članstva v zadrugah; širjenje lažnih vesti ipd.). (Kazenski zakonik). 9 socialistični puntarji Ukrepom, ki so doletele kmetijstvo ob poskusu socialistične preobrazbe podeželja, so se kmetje upirali na različne načine. Najpogostejša oblika nepokorščine je bilo izogibanje obveznemu odkupu z neizpolnjevanjem postavljenih kvot za oddajo pridelka oziroma živine (s skrivanjem pridelkov, podtikanjem pokvarjenih izdelkov med pridelke za oddajo in črnimi zakoli) ali mahinacijami (utajami) v zvezi s prijavo velikosti zemljišč ali števila živine v hlevu, prišlo pa je tudi do fizičnega upora, ko so se izterjevalcev oziroma čla-nov odkupnih komisij lotili s pestmi in verbalnimi napadi. Lažje kršitve so obravnavale posebne komisije pri KLO-jih, za težje pa so bila pristojna okrajna sodišča. Samo pri Okrajnem sodišču v Mariboru lahko v letih 1945–1951 najdemo 177 kazenskih zadev, ki so jih vpisovali v vpisnik Ks oziroma K in se nanašajo na neizpolnjevanje kvot obvezne oddaje pridelkov ali živine. Če v iskalnik podatkovne zbirke SJAS, znotraj produkcijskega okolja PAM, vpišemo iskalni pojem »črni zakol«, pa ugotovimo, da je bilo pri istem sodišču v istem obdobju obravnavanih 209 tovrstnih zadev. Ker je tedaj za vse sodne okraje od Prekmurja čez vzhodno Štajersko do Koroške, katerih pristojna območja danes sodijo v pristojnost Pokrajinskega arhiva Maribor, do leta 1957 kot drugostopenjsko sodišče delovalo Okrožno sodišče v Mariboru, imamo v gradivu tega sodišča za dejanja v zvezi z neizpolnjevanjem kvot obvezne oddaje kar 798 kazen-skih zadev, vpisanih v vpisnik Kpo oziroma Kž. Gre torej za zadeve, v katerih je prišlo do pritožbe zoper sodbo na prvi stopnji, bodisi ker je bilo z njo nezadovoljno tožilstvo bodisi so bili nezadovoljni obtoženci (oziroma že obsojenci). V večini primerov pritožba, ki so jo sprožili obsojeni na okrajnem sodišču, potem na okrožnem sodišču ni bila uspešna in je bila kazen s prve stopnje potrjena. Pri obvezni oddaji prednjačijo zadeve zaradi opus-titve oddaje pridelkov ali živine ali zaradi premajhnih količin oddanega, veliko je tudi utaj zemljišč ali pridelkov in živine, najdejo se očitki malomarnega oziroma nevestnega kmetovanja (tj. premalo pridelanih pridelkov ali premajhnega števila vzrejene živine), go-ljufije pri oddaji pridelkov (npr. oddaja žita, med katerim so bili žužki, podtikanje kamnov med krompir, podtikanje pokvarjenih pridelkov, podtikanje kuhanega krompirja, loja ali soli v mast ipd.). Zadev, ki se nanašajo na črne zakole, je do leta 1951 209. Kmet F. C. iz Korene je npr. za kaznivo dejanje črnega zakola dobil kar 4 leta zaporne kazni, pri če-mer je v dotičnem spisu tudi neizpolnjen obrazec za pomilostitev tistih obsojencev, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju (Kazenski spis Kž 542/50). Zgodilo se je tudi, da so kmetje fizično ali verbalno napadli odkupovalce. Zakonca J. in A. R. iz Trnja sta denimo na odkupovalce vpila, da so cigani, obenem pa z verigo udarila in poškodovala uradno osebo (Kazenski spis Kž 808/51). Zanimiva pa je zadeva Kž 543/51 – v njej je bilo ravno obratno, namreč, pet članov odkupne komisije, doma iz širše okolice Lendave oziroma iz Turnišča, je bilo obtoženih, da so kot člani odkupne komisije enega kmeta vrgli na tovornjak med svinje, potem pa hoteli isto storiti še z drugim kmetom, ki pa se je med upiranjem telesno poškodoval. Tudi v zadevi Kž 487/50 je šlo za zlorabo položaja: M. K., pooblaščenec radgonskega okrajnega ljudskega odbora, je v enem primeru izsilil oddajo masti in živine, da bi jo potem prodal, v drugem primeru pa je vdrl v hišo in oba lastnika 10 socialistični puntarji zaklenil v sobo. Še en zanimiv primer pa se je zgodil v Žicah – drugostopenjsko sodišče je oprostilo obtoženko G. E. obtožbe, da je člane odkupne komisije ovirala pri delu in jim tudi grozila s sekiro. Okrožno sodišče je krivdno sodbo razveljavilo z obrazložitvijo, da stara ženica upravičeno ni odpirala vrat, ker se člani komisije niso najavili, prišli so v temi, prav tako pa so s pretvezo, da nosijo ranjenca, ki rabi oskrbo, skušali ukaniti žensko, da bi jim odprla; enako nenapovedano so prišli tudi dan pozneje, zato je imela pravico braniti se. Sodišče je menilo, da ni dokazov, da bi ženica s sekiro resnično zamahnila proti enemu od aktivistov (Kazenski spis Kž 541/50). Poleg neizpolnjevanja kvot obvezne oddaje so se kmetje velikokrat morali zagovarjati zaradi nasprotovanja agrarni reformi in ustanavljanju zadrug. Ker so se razlastitvam in kolektivizaciji upirali predvsem t. i. kulaki, je bilo prav v letih 1949–1950 največ kulaških sodnih procesov (Le vkup, le vkup). Že Mikola (1999, str. 228) je zapisal: »Poleg kmetov, ki so se upirali vstopu v kmetijske obdelovalne zadruge, so bili zlasti v letih 1949–1950 pred njimi [sodišči, op. p.] obsojeni tudi številni kmetje, ki so v kmetijske obdelovalne zadruge sicer že stopili, vendar so bili obtoženi, da so jih skušali od znotraj razbiti.« Nekateri kmetje so bili obtoženi poškodovanja zadružnega premoženja. Nekaj pa je tudi primerov samo-voljnega ali malomarnega oziroma nevestnega vodenja zadruge, prisvojitve zadružne ži-vine ali pridelkov, oviranja zadružnega dela ipd. Tretja večja množica kaznivih dejanj, za katera bili obdolženi kmetje, je bilo podpiranje ilegalnih oboroženih skupin ali sodelovanje v njih in nasploh dajanje protidržavnih oz. protirežimskih izjav. Kot piše Čoh (str. 268–269), je partija ugotavljala, da so bili člani in podporniki ilegalnih skupin večinoma prav kmetje, največ tovrstnih skupin pa je delovalo na Štajerskem in v Prekmurju, se pravi na izrazito kmetijskem območju. »Če upoštevamo, v kako težkem položaju so bili kmetje v tistem času, ni težko razumeti, da so mnogi med njimi na pripadnike /.../ ilegalnih oboroženih skupin in organizacij gledali kot na možne odrešitelje« (Mikola, 1999, str. 234). Največ tovrstnih kazenskih procesov je bilo do leta 1950, ko so bile ilegalne skupine, znane pod imenoma križarji ali Matjaževa vojska, oblast pa jih je označevala za »bande« in »tolpe«, najbolj dejavne. Med drugostopenjskimi kazen-skimi zadevami mariborskega okrožnega sodišča takih spisov praktično ni, torej smemo sklepati, da na prvostopenjske sodbe ni bilo pritožb. So pa takšna kazniva dejanja sodila pod težja, zato so jih tudi na prvi stopnji obravnavala okrožna sodišča (na mariborskem jih je npr. do leta 1950 bilo 144). Najpogostejša izrečena kazen kmetom, ki so storili kaznivo dejanje zoper obvezno odda-jo in kolektivizacijo kmetijstva, ali za protidržavno delovanje oziroma protidržavne izjave, je bil odvzem prostosti. Nemalokrat je sodnik izrekel tudi kazen prisilnega oziroma po-boljševalnega dela. Lahko je bila izrečena denarna kazen. Še hujša kazen je bil odvzem celotnega premoženja. Za delovanje v oboroženih skupinah ali uničenje zadružnega pre-moženja pa je lahko bila izrečena tudi smrtna kazen (Puhan, str. 57). 11 socialistični puntarji Viri in literatura: • Avsec, Franci (2018). Zadruge na Slovenskem: kratek oris. V: Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, št. 271. Dosegljivo na: https://ckz.si/docs/ publications/journals/271/271-104-116.pdf [dostop 4. 11. 2025]. • Bratuša, Barbara (2010). Dogajanje na vasi v okraju Radgona. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta Maribor. Dosegljivo na: https://dk.um.si/IzpisGradiva. php?id=13717&lang=slv [dostop 30. 10. 2025]. • Čeh, Silva (2013). Knjiga Vlada Klemenčiča: Zgodovina gospodarstva od planskega do premalo planiranega. Časnik Delo, 16. 8. 2013. Dosegljivo na: https://old.delo.si/ gospodarstvo/finance/gospodarjenje-v-socializmu.html [dostop 30. 10. 2025]. • Čepič, Zdenko (1995). Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948). V: Documenta et studia historiae recentioris, št. XI. Maribor: Založba Obzorja. Dosegljivo na: https://www.sistory.si/publication/993 [dostop 30. 10. 2025]. • Čepič, Zdenko (1999). Oris pojavnih oblik kmetijske politike v letih 1945–1960. V: Preteklost sodobnosti. Aristoteles Žlahtič k. d., Pijava Gorica in Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana. Dosegljivo na: https://www.sistory.si/SISTORY:ID:15809 [dostop 30. 10. 2025]. • Čepič, Zdenko (2002). Vloga agrarnega sektorja pri modernizaciji Slovenije in Jugoslavije. V: Prispevki za novejšo zgodovino, XLII, št. 2, str. 51–64. Dosegljivo na: https://www.sistory.si/publication/1715 [dostop 20. 5. 2025]. • Čoh, Mateja (2010). »Za svobodo, kralja in domovino«. Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952. Študijski center za narodno spravo. Dosegljivo na: https://www. scnr.si/upload/editor/file/file8302d6449dfc13f.pdf [dostop 4. 11. 2025]. • Ferjančič, Roman & Šturm, Lovro (1998). Brezpravje. Slovensko pravosodje po letu 1945. Ljubljana: Nova revija. • Kardelj, Edvard (1959). Problemi socialistične politike na vasi. Ljubljana: Cankarjeva založba in Glavna zadružna zveza Slovenije. • Kazenski spis Kž 346/50, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišče Maribor 1945–1978, AŠ 370, PAM. • Kazenski spis Kž 487/50, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišče Maribor 1945–1978, AŠ 371, PAM. • Kazenski spis Kž 541/50, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišče Maribor 1945–1978, AŠ 371, PAM. 12 socialistični puntarji • Kazenski spis Kž 542/50, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišče Maribor 1945–1978, AŠ 371, PAM. • Kazenski spis Kž 543/51, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišče Maribor 1945–1978, AŠ 374, PAM. • Kazenski spis Kž 808/51, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišče Maribor 1945–1978, AŠ 375, PAM. • Kazenski zakonik (1951). Ur. l. FLRJ, št. 13/51. • Kidrič, Boris (1948). O novem načinu preskrbe in o vezanih cenah. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod. • »Le vkup, le vkup uboga gmajna« - Preganjanje kmetov v Sloveniji (1945–1955). O razstavi Študijskega centra za narodno spravo (2009). Dosegljivo na spletni strani: https://www.scnr.si/le-vkup-le-vkup-uboga-gmajna-preganjanje-kmetov-v- sloveniji-1945-1955.html [dostop 30. 10. 2025]. • Mikola, Milko (1999). Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952. Študije 3. Celje: Zgodovinski arhiv Celje. Dosegljivo na: https://www.zac.si/wp-content/uploads/ Publikacije_2017/zaplembe_premozenja.pdf [dostop 30. 10. 2025]. • Mikola, Milko. (2021). Zgodovina Škofje vasi z bližnjo okolico. Po letu 1945. Dosegljivo na spletni strani: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/po-letu-1945/ [dostop 30. 10. 2025]. • Podatkovna baza SJAS – produkcijsko okolje PAM. Poizvedba po iskalnih pojmih »%oddaj%«, »črni zakol%« in »%skupin%« za fonda SI_PAM/0723 Okrajno sodišče Maribor 1945–1978 in SI_PAM/0725 Okrožno sodišče Maribor 1945–1945. • Puhan, Benjamin (2015). Socializem na vasi – zadruge 1945–1950. Diplomska naloga. Maribor: Filozofska fakulteta Maribor. Dosegljivo na: https://dk.um.si/IzpisGradiva. php?lang=slv&id=47084 [dostop 30. 10. 2025]. • Sečen, Ernest (2023). Zgodovinska fronta: Na vaških veselicah pečenke, v mestih pa prazni lonci. Dosegljivo na spletni strani: https://www.dnevnik.si/1043025696 [dostop 20. 5. 2025]. • Starič Vodušek, Jera (1992). Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba. Dosegljivo na: https://www.sistory.si/publication/12286 [dostop 30. 10. 2025]. 13 socialistični puntarji • Tovšak, Slavica (2001). Nabavne in prodajne zadruge v mariborskem okrožju 1945– 1946. V: ČZN, leto 2001, št. 1–2, str. 209–243. Dostopno na: https://www.sistory.si/ media/legacy/publikacije/8001-9000/8014/2001_1-2_Casopis_za_zgodovino_in_ narodopisje.pdf [dostop 20. 5. 2025]. • Tovšak, Slavica (2000). Zadružništvo severovzhodne Slovenije kot segment socialistične kmetijske politike v letih 1945–1951. Doktorska disertacija. Maribor: Pedagoška fakulteta Maribor. • Uredba ministrstva trgovine in preskrbe NVS o obvezni oddaji in zbiranju mleka (1946). Ur. l. SNOS in NVS, št. 8/1946, str. 1. • Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (1945). Ur. l. DFJ, št. 26-241/1945. Dosegljivo na: https://www.tax-fin-lex.si/Dokument/Podrobnosti?root EntityId=8506df06-6d3e-4713-bd62-ebcb9dd4923d [dostop 6. 11. 2025]. • Zgodovina Zadružne zveze Slovenije. Dosegljivo na: https://zzs.si/o-zvezi/zgodovina [dostop 6. 11. 2025]. 14 socialistični puntarji razstavni katalog 15 socialistični puntarji O razstavi Socialistični puntarji, Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) Leta 2025 mineva 80 let od vzpostavitve komunistične oblasti v Sloveniji. Za komu-nizem oz. socializem je bilo tipično ideološko povzdigovanje proletariata, tj. delavskega stanu, medtem ko so na kmetijstvo gledali kot na ostanek prejšnje, meščanske družbe. V povečani kmetijski proizvodnji in v novi organizaciji kmetijstva je oblast videla sredstvo za pospešeno industrializacijo. Kmete so prizadeli s številnimi ukrepi – razlastninjenjem, racionirano preskrbo, obvezno oddajo pridelkov in živine ter kolektivizacijo kmetijske proizvodnje. Pri kmetih je ob tem prihajalo do uporov in kršenja predpisov, večkrat tudi do kaznivih dejanj. Najpogosteje so bili kmetje obsojeni zaradi neizpolnjevanja obveznih oddaj in odkupov, zaradi nasprotovanja agrarni reformi in ustanavljanju kmetijskih obde-lovalnih zadrug ter zaradi delovanja v ilegalnih skupinah ali sodelovanja z njimi. Na razstavi Socialistični puntarji, katere avtorja sta Boštjan Zajšek in Marko Bilić, so predstavljeni nekateri primeri kazenskih spisov Okrožnega sodišča v Mariboru, za pona-zoritev tedanje družbenopolitične propagande pa služijo plakati in letaki iz Zbirke lepa-kov, letakov in plakatov. Na panojih je moč videti tudi fotografije iz prvih dveh desetletij po drugi svetovni vojni, ki prikazujejo kmečko življenje, vsakdanja in sezonska kmečka opravila, podeželske bivalne in gospodarske stavbe ter zadružna poslopja. Te fotografije hrani PAM v Zbirki fotografij in razglednic ter v Zbirki albumov fotografij in razglednic. Poleg tega je razstavljenih še nekaj drugih dokumentov iz fondov: Krajevni ljudski odbor Logarovci, Zbirka gradiva mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora (MART), Okrožni ljudski odbor Maribor. Nekatere fotografije so vzete iz tedanjega časopisja (v glavnem iz lista Tovariš), obenem so razstavljeni tudi posamezni časopisni članki iz Vestnika, Slovenskega poročevalca, Našega dela in Dolenjskega lista. Predstavljeni so tudi jugoslovanski bankovci iz tedanje dobe, ki jih PAM hrani v Zbirki bankovcev, kovan-cev in obveznic. Kot popestritev razstave pa smo na panojih upodobili inserte iz filma Moj ata, socialistični kulak (1987), ki na podlagi scenarija Toneta Partljiča na zabaven način oriše pogled preprostega podeželskega človeka na tedanje družbenopolitične spre-membe in njegovo razumevanje pestrega dogajanja v zvezi z agrarno reformo in vzposta-vitvijo komunističnega režima. V nadaljevanju publikacije so prikazani razstavni dokumenti s panojev in iz vitrin. Razsta-va bo odprta od 28. novembra 2025 v razstavišču Archivum. 17 socialistični puntarji vzpostavitev komunističnega režima in prvi udarec kmetom 18 socialistični puntarji Socialistično revolucijo na naših tleh je moč deliti v tri etape: oboroženi revoluciji je sledila revolucija v mestih, tej pa revolucija na podeželju. Komunistična partija si je na volitvah v jugoslovansko ustavodajno skupščino 11. novem-bra 1945 na račun množične propagande, številnih mahinacij in prevar uspela zagotoviti zmago. Ne moreta več pozdravljati po starem »bog daj srečo« ... Smrt fašizmu! Svoboda narodu! Jezus, Vanč, pa ti si zdaj bolj rdeči kot pravi komunisti. Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak 19 socialistični puntarji Letak »Živeli naši junaški in demokratični kmetje«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj R VIII/1945, TE 33 Volilni plakat »Delavec, kmet skupaj v borbi«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj VI, TE 31/6 20 socialistični puntarji 21 socialistični puntarji 22 socialistični puntarji Lepak »Za špekulante, izkoriščevalce in črnoborzijance«, Zbirka letakov, lepakov in lepakov, TE 31/4 Plakat »Žene, volimo za srečno bodočnost«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj VIII./1945 a/ osvoboditev, volitve, obnova, TE 31/4 23 socialistični puntarji V Sloveniji je komunistična Ljudska fronta na volitvah dobila najmanj glasov na po-deželju, najslabše se je odrezala v mariborskem okrožju. Nova komunistična oblast si je zadala načrt socialistične preobrazbe podeželja v političnem in ekonomskem smislu. Številne družbene skupine so bile označene kot sovražniki države. Volilni letak »11. novembra odločamo za Staro pravdo«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj R VIII/1945, TE 33 Plakat »S Titom v boju, s Titom v miru«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj VIII/1945, TE 33 24 socialistični puntarji 25 socialistični puntarji Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak Kaj ti misliš, je res tako nevarno? Kaj jaz vem, Joža ... Hudič, zdaj je svoboda. V svobodi nikoli ne veš, kaj lahko in kaj ne ... V diktaturi vsaj veš, kaj je prepovedano ... V svobodi pa nikoli ne veš, kaj lahko govoriš in kaj ne smeš. Fotografija Josipa Broza Tita, ki podpisuje deklaracijo o proglasitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), list Tovariš, 1945, št. 2, str. 8 26 Plakat »Žene in otroci so se borili«, 27 Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj VI, TE 31/6 socialistični puntarji Po vojni je vladalo splošno pomanjkanje dobrin, tudi prehrane. Da bi oblast zagotovila nor-malno preskrbo prebivalstva s hrano in industrijskim blagom, je že takoj po vojni sprejela uredbo o načrtnem razdeljevanju in potrošnji blaga, na podlagi katere je bila organizirana tako imenovana racionirana preskrba. Ta je ostala v veljavi do začetka marca 1948. Ena glavnih značilnosti racionirane preskrbe je bilo razdeljevanje blaga na nakaznice ozi-roma karte. Za celotno jugoslovansko ozemlje so bile te uvedene konec julija 1945. Sprva so bili do prejema kart upravičeni vsi, jeseni 1945 pa se je to spremenilo. Kmetje niso imeli pravice prejemati živil iz racionirane preskrbe, ker so bili proizvajalci živil. Racionirana preskrba je kmetom predpisovala, katere kmetijske proizvode (živila in živino) morajo oddati v (obvezen) odkup. Vse bo, Mimika, vse bo ... Samo veš, zdaj smo mi v prehodni fazi ... Čez dve leti ne bo nobenega pomanjkanja ... Meso bomo vstran metali! Zdaj, ko je mir, jemo samo krompir. A če bomo poslušali strica, bo na Prizor iz filma mizi še prasica! Moj ata, socialistični kulak 28 socialistični puntarji Letak »Preskrba in promet sta ... najvažnejši gospodarski nalogi«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj VI, TE 31/6 Odločba Narodne vlade Slovenije o cenah jajca in mleka, Okrožni ljudski odbor Maribor, AŠ 66, ovoj 2, dokument 2182-4 29 socialistični puntarji Odločba Narodne vlade Slovenije o cenah klavne živine, Okrožni ljudski odbor Maribor, AŠ 66, ovoj 2, dokument 161-5 30 socialistični puntarji Naslov iz Vestnika Mariborskega okrožja, 6. 2. 1946, str. 1 Cenik sadja, zelenjave in perutnine, Okrožni ljudski odbor Maribor, AŠ 66, ovoj 2 31 socialistični puntarji Racionirani preskrbi in obveznemu odkupu so se ljudje skušali izogniti na številne nezakoni-te načine. Ponarejali ali poneverjali so živilske karte, jih samovoljno delili, kradli racionirano blago iz skladišč, izvajali črne zakole ipd. Odkup je bil organiziran tako, da ga je vodila republiška Osrednja odkupna komisija, za teh-nične posle pa je skrbel Nabavljalni zavod Slovenije (NAVOD). Neposredno pri kmetih so pri-delek pobirale krajevne odkupne komisije. Odkupovalci so na kmetijah izvajali tudi preiska-ve in celo fizično trpinčili kmete, ki niso oddali predpisane količine ali so skrivali presežke. Fant je v šoli, Mimika pa Volga pa delata pri kulakih ... Saj še zdaj Kritiziraš, ha? živimo v Medvedovi koči. Pa tudi za jesti nam daje, zdaj ko se na karte skoraj nič ne dobi ... Bog ne daj ... Samo pravim. Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak 32 socialistični puntarji Kmetje na traktorskem tečaju pod Pohorjem, list Tovariš, 1945, št. 1, str. 17 Naslov članka iz Vestnika Mariborskega okrožja, 31. 12. 1945, str. 2 K. B. iz Černelavcev se je v družbi javno hvalil, da spolno občuje z neko poročeno žensko in ji za to daje mleko in moko. Žensko je nato zaradi teh besed mož doma pretepel. Ona pa se je odločila tožiti K. B. zaradi žalitve časti. Toženi je bil spoznan za krivega in dobil denarno kazen. (Kazenski spis Kž 363/48, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 363) 33 socialistični puntarji Kamničan F. Č. je v mariborski mestni restavraciji izjavil, da v Jugoslaviji ni česa jesti in da si želi, da pridejo Angleži, da bi jim pomagal poklati komuniste. Sodišče mu je prisodilo 4 mesece zapora. Javni tožilec se je na sodbo pritožil in na drugi stopnji so F. Č. še povišali zaporno kazen - na 10 mesecev. (Kazenski spis Kž 65/48, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 362) 34 socialistični puntarji Slike iz brošure Navod Maribor, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj XI-1, TE 33/4 35 socialistični puntarji Prašiči na prostem, Zbirka fotografij in razglednic, AŠ 48, inv. št. 7385 Š. B., tajnik KLO Krog, je bil na Okrajnem sodišču v Murski Soboti spoznan krivega, da je izdal živilske karte tudi osebam, ki do njih niso bile upravičene. Prisodili so mu dva tedna zapora. Njegovi pritožbi pa so na okrožnem sodišču ugodili - kakor so zapisali, ni dovolj trdnih dokazov, da je dejanje storil namenoma, zato je potrebno postopek na okrajnem sodišču ponoviti. (Kazenski spis Kpo 430/46, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 396) 36 socialistični puntarji Letak »Razkrinkujmo žitne špekulante«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj XVII, TE 35/1 Članek iz Vestnika Mariborskega okrožja, 18. 1. 1946, str. 3 Osnovna živilska nakaznica, Zbirka MART, AŠ 28, ovoj 28/3/13 Dodatna živilska nakaznica za starčke na ime Lidija Škerlak, Zbirka MART, AŠ 20, ovoj 20/2/3 37 socialistični puntarji Letos smo prvikrat klali. Vzemite! Kaj ne veste, da v socializmu učitelji ne smemo sprejemati nobenih daril? Kaj pa, če ga na mizi pozabim? No, to pa lahko ... Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak Zrkovčana A. Š. je mariborsko okrajno sodišče obsodilo na 18 mesecev zapora, saj je lažno navedel manjšo količino pridelanega krompirja, ni prijavil zakola prašiča, ni prijavil šest svinj, poleg tega pa je zmanjšal čredo goveda, da je s tem dosegel manjšo obvezno oddajo. Njegovi pritožbi na sodbo je bilo deloma ugodeno, vendar je kazen ostala nespremenjena. (Spis Kž 47/49, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 366) 38 socialistični puntarji Trgatev v Slovenskih goricah, list Tovariš, 1945, št. 1, str. 17 Obračanje sena, list Tovariš, 15. 7. 1949, str. 3 39 socialistični puntarji Letak »Živela federativna ljudska republika Jugoslavija« Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj 1945 Volitve, obnova, TE 31/4B Letak »Živela bratska Sovjetska zveza«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj 1945 Volitve, obnova, TE 31/4B 20-letni M. V. iz Dolgovaških Goric je v javnosti razlagal, da je maršal Tito umrl leta 1943 in da je na njegovo mesto prišel nek ruski general, ki zdaj vodi državo in je dal veliko jugoslovanskih častnikov zapreti. Kazen za izrečeno: dva meseca zapora. V pritožbi se je M. V. zagovarjal, da je te besede izrekel v vinjenem stanju. Toda okrožno sodišče pritožbi ni ugodilo. (Kazenski spis Kpo 255/47, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 399) 40 socialistični puntarji Kaj?! Kdo je Rus?! Ja, Tito, ne. Samo ne tega okoli praviti. Je za deset let aresta ... Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak 41 socialistični puntarji 42 socialistični puntarji J. K., A. P., J. Ž. in M. N., kmetje iz Cirkovc, so januarja 1948 izvedli pohod na policijsko postajo z namenom osvoboditve priprtega Š. K., ki se je bil fizično lotil člana odkupne komisije. Pri tem naj bi tudi pozivali k neplačevanju davkov in državljanski nepokorščini. Okrajno sodišče na Ptuju je v obrazložitvi zapisalo, da med večjimi kmeti ptujskega okraja, zlasti pa v Cirkovcah, vlada velika davčna nedisciplina. Prvoobtoženemu so izrekli 17 mesecev zapora, tretjeobtoženemu 15 mesecev, ostalim pa od 5 do 10 mesecev zapora. Kazen je ostala kljub vloženi pritožbi. (Kazenski spis Kž 267/48, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 363) Naslovnica lista Tovariš, 1946, št. 2, str. 1 43 agrarna reforma socialistični puntarji 19. decembra 1945 je bil v uradnem listu objavljen Zakon o agrarni reformi in ko-lonizaciji, katerega podlaga je bil zvezni zakon o agrarni reformi. V zakonu je pisa-lo, da je bil sprejet z namenom, da se zemlja (njive, vrtovi, sadovnjaki, vinogradi, trav-niki in pašniki) pravilneje razdeli in da se dodeli tistim poljedelcem, ki nimajo zemlje ali je imajo premalo. Delitev zemlje agrarnim interesentom je potekala pod geslom »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje«. Zemlja, ki jo je kmet prejel, je dejansko postala njegova last. V namen agrarne reforme je oblast razlastila veleposestnike (imenovane »kulaki«), ze-mljiška posestva bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebnih pravnih oseb, razlastili so tudi posestva verskih ustanov, posestva, ki so med vojno ostala brez lastnikov in brez pravnega naslednika, razlastili pa so tudi presežek zemljiških posestev (skupna površina obdelovalne zemlje in gozda na lastnika ni smela presegati 45 ha). Agrarna reforma je povzročila nazadovanje kmetijstva kot gospodarske panoge, saj z drobljenjem posesti ni več prihajalo do presežkov. Na majhnih posestih so namreč pro-izvajali v glavnem za lastne potrebe. To je povzročalo nove težave pri oskrbi prebivalstva. Zdaj bo konec z župniki in kulaki ... Zemljo boš dobil, če boš pameten ... Samo da te ne vidim več v cerkvi. Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak 45 socialistični puntarji 46 socialistični puntarji Letak »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov ovoj XVII, TE 35/1 Lendavsko okrajno sodišče je januarja 1946 razsodilo, da je še mladoletna B. L. kriva skrivanja vojaškega dezerterja in belogardista, sicer svojega sorodnika. Po delno ugodeni pritožbi je dobila kazen 1 leta prisilnega dela. (Kazenski spis Kž 63/46, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 395) Letak »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, Zbirka plakattov, lepakov in letakov, ovoj XVII, TE 35/. 47 socialistični puntarji 48 socialistični puntarji Se ti zdi prav, da kradejo Če mi bodo dali zemljo Bogu? ... Če boš vzel komunisti, jo bom vzel župnijsko zemljo, ti ne pač od komunistov. Od bo rodila. Živina, ki se bo vas tako nisem dobil pasla na njej, bo poginila. drugega kot pokoro Toča ti bo vse sklestila. pa blagoslove. Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak E. J., nekoč tajnik KLO Motvarjevci, je maja 1946 dobil kazen 4 mesecev odvzema prostosti, ker je agrarno reformo primerjal s kolhozi in razlagal, da bodo agrarni interesenti zemljo dobili le v obdelavo, ne pa tudi v last. Na vloženo pritožbo je okrožno sodišče v obrazložitvi zapisalo, da je »namenoma vplival v škodo prizadetih interesentov v smislu v ta namen prikrojenega tolmačenja zakona o agrarni reformi«. (Kazenski spis Kž 282/46, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 396) Plakat »Ena od pridobitev naše borbe je agrarna reforma«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj XVII, TE 35/1 49 socialistični puntarji Odločba o razlastitvi trgovca Iva Seršena, Krajevni ljudski odbor Logarovci, AŠ 1, spis 352-1946 50 socialistični puntarji V prvem nekajletnem obdobju po vojni so bili kmetje največkrat obsojeni zaradi neizpolnje-vanja kvot obveznega odkupa. Vsak kmet je moral pristojnemu krajevnemu ljudskemu od-boru (KLO) prijaviti površino posejanih njiv in število živine, ta pa mu je določil, kaj in koliko česa mora oddati. Mnogi kmetje obveznosti, ki jim je bila naložena z obveznim odkupom, niso zmogli in so se ji skušali kakorkoli izogniti, tudi tako, da so se izterjevalcem fizično uprli. Za obravnavanje lažjih tovrstnih kaznivih dejanj so bile pristojne posebne komisije pri KLO-jih, za obravnavanje težjih pa so bila pristojna okrajna sodišča. Le redko so kmetje s pritožbo na okrožnem sodišču uspeli izpodbijati sodbo okrajnih sodišč prve stopnje. Prašiči zadruge pri Betnavskem gradu, Zbirka fotografij in razglednic, AŠ 48, inv. št. 7383 51 socialistični puntarji Kmet F. I. je prišel besen na KLO Radgona in tajniku zabrusil, da mu nimajo pravice odvzeti živine. »Kaj, porka madona, še enkrat mi to reči, ... prokleti skrivač hudičev, boš ti meni svinje ropal, ali si jih ti zredil, ali kaj te briga, koliko svinj imam jaz,« je kričal. Kazen: mesec dni odvzema prostosti, po pritožbi spremenjena v denarno kazen. (Spis Kž 17/50, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 369) Kmetica U. P. iz Kota je kmetijskega referenta, ki je označeval svinje za obvezno oddajo, zaprla v hlev in zavpila: »Sedaj se nahajata v svinjaku dva prašiča.« Kazen zanjo in moža: popolna zaplemba premoženja, zanjo pa še dva meseca poboljševalnega dela. Potem ko so se na sodbo pritožili javni tožilec in oba obtoženca, je bil postopek vrnjen v ponovno odločanje. (Spis Kž 51/50, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 369) 52 socialistični puntarji V. Š. z Gorce pri Podlehniku je bil obsojen, ker je prijavil manjšo površino vinograda od dejanske, poleg tega pa je izjavil, da sta Edvard Kardelj in Josip Broz Tito »zamazana partizana« in da je »partizanska vlada ciganska«. Prisodili so mu 14 mesecev zaporne kazni. (Spis Kž 461/50, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 371) Med delom v vinogradu, Zbirka fotografij in razglednic, AŠ 48, inv. št. 7378 53 socialistični puntarji 54 socialistični puntarji Moški s kravo, Zbirka fotografij in razglednic, AŠ 48, inv. št. 7380 List Tovariš, 1945, št. 2, str. 32 55 kolektivizacija kmetijstva socialistični puntarji Junija 1949, v času spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je začel veljati Temeljni za-kon o kmetijskih zadrugah, ki je uvedel kolektivizacijo kmetijstva, tj. kmetijske obdelovalne zadruge (KOZ-e), in pomeni vrhunec t. i. socialistične preobrazbe podeželja. S kolektivizacijo, tj. združevanjem majhnih individualnih kmetijskih proizvajalcev v kmečke delovne zadruge, nekakšno jugoslovansko obliko sovjetskih kolhozov, so skušali povečati produktivnost kmetijstva, česar jim z agrarno reformo ni uspelo. Čeprav so javno proklamirali, da je treba KOZ-e ustanavljati na prostovoljni osnovi, se je oblast pri njihovem ustanavljanju posluževala tudi represije. Med kmeti so bili izvajanju re-presije še posebej izpostavljeni večji kmeti. Najhujša propaganda in represija proti njim se je vršila v letih 1949–1950, zato je bilo v teh letih tudi največ t. i. kulaških procesov. V interesu socialističnega kmetijstva bomo ustanovili veliko kmetijsko obdelovalno zadrugo ali KOZ-o ... Zato vas razlaščamo kot agrarnega posestnika ... Vzeli so nam agrarno? Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak 57 socialistični puntarji 58 socialistični puntarji I. P. iz Podkraja pri Mežici je med skupino zadružnikov vpil »živio Stalin«, »dol s Titom«, predsedniku zadruge je očital, da je berač in Titov fašist, izjavil je tudi, da je treba Tita ubiti in da bodo zadružniki fašisti, ki se družijo z Amerikanci, dobili svoje, ko bodo Rusi zasedli Jugoslavijo. Slovenjgraško sodišče mu je za izrečene besede prisodilo štiri mesece odvzema prostosti. Javni tožilec se je pritožil nad prenizko kaznijo, okrožno sodišče v Mariboru je pritožbi ugodilo in zaporno kazen povišalo na 8 mesecev. (Kazenski spis Kž 15/51, Okrožno sodišče Maribor 1945-1978, AŠ 373) Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah, list Naše delo, 1. 7. 1949, str. 3 Plakat »Obdelajmo in zasejmo čim bolje in čim več«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj XVII-1, TE 35/1 59 socialistični puntarji 60 socialistični puntarji KOZ-e so upravljale z zemljo in bile lastnik, tako da kmet, ki je vložil zemljo v zadrugo, ni več odločal o tem, kaj bo kje posejano in kdaj. Vse je vodila zadruga, tako da so kmetje na nek način postali delavci na svoji zemlji. Zato je oblast pri kmetih še dodatno izgubljala na podpori. Zadružni zakon iz 1949 je bil tudi prvi, ki je vseboval kazenske sankcije. Te so bile pred-videne za uničenje ali poškodovanje zadružnega premoženja, delovanje proti zadrugam, oviranje ali preprečevanje vstopa v zadrugo ali nasilno priganjanje k včlanitvi v zadrugo. Najpogostejša predvidena kazen je bila odvzem prostosti. Druga najpogostejša kazen je bila prisilno ali poboljševalno delo. Zdaj bo vse družbeno ... Kolhozno. Kdo bo pa delal, če ne bo delal za sebe? Prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak Vabilo na Okrajni zadružni festival v Gornji Radgoni, 1949, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj R XIX, TE 35 61 socialistični puntarji Hlevska knjiga Janeza Könjeta iz Hodoša, s podatki za kravo Cifro, Zbirka MART, AŠ 40, ovoj 40-1-5 Plakat Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo LRS »Sadjarji!« o nevarnosti kalifornijskega kaparja, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj XVII, ovoj 35/3 62 socialistični puntarji 63 socialistični puntarji Kmetijska zadruga Pesnica, Zbirka fotografij in razglednic, AŠ 48, inv. št. 7371 Fotografija z zadnje strani lista Tovariš, 18. 3. 1949 64 socialistični puntarji 65 socialistični puntarji Kmetje so obvezno oddajo skušali obiti na različne načine. Največkrat je šlo za utajo po-vršin zemljišč ali količin pridelka. V gradivu drugostopenjskih kazenskih zadev Okrožnega sodišča Maribor pa najdemo tudi naslednje primere: Š. D. iz Ižakovcev je svojo svinjo, določeno za obvezno oddajo, v hlevu zamenjal s svinjo drugega kmeta (spis Kž 482/50). N. V. iz Pristave je skušala komisijo za ugotavljanje utaj ornih površin podkupiti s 1000 dinarji (spis Kž 519/50). J. Z. iz Dravinjskega Vrha je krompirju za obvezno oddajo dodal več kilogramov nagnitega krompirja in 24 kg kamenja (spis Kž 753/50). F. B. iz Dornave je pooblaščenca za odkup odvlekel iz hiše in mu grozil s kolom (spis Kž 75/51). Zakonca A. in J. M. iz Gančanov sta v mast za obvezno oddajo zmešala kuhan krompir (spis Kž 521/51). F. D. iz Vukovja je dve posodi z mastjo in mesom skril pod vejevje (spis Kž 306/50). J. R. iz Ivanjševskega Vrha je v jezi zoper oblast na političnega funkcionarja Helija Modica naščuval psa z besedami: »Vgrizni hudiča pa mu strgaj bedra, da ne bo več tu sem hodil!« (spis Kž 356/50). Sorodnici M. Ke. in M. Ku. iz Cerkvenjaka sta zadružnike s sekiro pregnale z zemlje, ki sta jo morali vložiti v zadrugo, prva pa je nato s sekiro udarila še po zadružnem volu in ga s tem za nekaj dni onesposobila za delo (spis Kž 592/51). 66 socialistični puntarji V letih 1953, 1954 in 1958 je oblast sprejela uredbe s popravki zakona o kmetijskih zadru-gah, saj se dotedanji model ni izkazal, vedno več kmetov je iz zadrug izstopalo. Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah iz leta 1965 je kmetijsko zadrugo povsem izenačil s podjetjem. Organizacijsko je nastal nov sistem zadružništva, ki v resnici s klasičnim ni imel mnogo skupnega. To je bila t. i. kooperacija kot sistem sodelovanja med državnim (družbe-nim) in zasebnim gospodarstvom. Šlo je v resnici za podružbljanje kmetijske proizvodnje. Tudi sama kmetijska politika je na začetku šestdesetih let dajala prednost velikim družbe-nim kmetijskim podjetjem (kombinatom). Razstavljene traktorske prikolice in poljedelski stroji na 14. Mariborskem tednu v Mariboru, 1957, Albumi fotografij in razglednic, AŠ 22, ovoj F-6/71 67 socialistični puntarji Lepak »Vpisujmo ljudsko posojilo«, Zbirka lepakov, letakov in plakatov, ovoj B XVI, TE 34/35 Članek »Odpravljen je obvezni odkup«, Dolenjski list 1951, 19. 5. 1951, str. 1 68 socialistični puntarji Članek »Vinko Modrinjavaščan, Slovenska začetnica«, Slovenski poročevalec, 13. 9. 1945, str. 6 69 socialistični puntarji Kmetijsko gospodarstvo Radvanje, Zbirka fotografij in razglednic, AŠ 48, inv. št. 7370 70 socialistični puntarji 71 socialistični puntarji 72 9 789617 191141 cena: 12 eur www.pokarh-mb.si