Štev.  8.
V Celji, dne 20. avgusta 1894.
Leto III.
Domovina.
am kjer Triglav, stari oče, Gleda mali rod sinov, Ki umreti le še noče, Dasi hoče vrag njegov;
Tam kjer burja skale 6rje, Kraška burja, cvetju smrt; Kamor sinje pluska morje, Kjer olivo nosi vrt;
Tam  kjer Save šum izvira In šumlja jezera val, Da ti  dušo sen prodira, Kot bi sredi raja stal;
Tam kjer čudo kar za čudom Jam in rek ti govori, Da zaman z največjim trudom Lepših iščejo  oči:
Tam kjer Soča, Kolpa, Drava Tožen pevajo napev; Kakor vzdih do neba plava, Da bi konec  prišel rev;
Tja mi vneta  duša vzleta, Tam je moj pozemski raj; Domovina, mati sveta, Srečna bodi vekomaj 1
D o b r o s 1 a v.
Ni<
170                                          VESNA                                       Štev. 8.
Stankov roman.
(Spisal Fran Ribič.)
I.
,umetniški hiši', ob kalnej in smradljivej Dunajčici, otvorili so minolo pomlad razstavo avstrijskih in inozemskih slikarjev in kiparjev.
Obširne dvorane so bile do stropa napolnjene z najraznoličnejšimi umotvori nemških, laških, madjarskih, španskih in slovanskih muzinih ljubljencev. Tekmovanje je bilo uprav velikansko, ker je bilo razpisanih nenavadno veliko odlikovalnih daril in priznalnih diplom.
Dunajčanje in Dunajčanke so se vsaki dan kar borili za vstopnice, bodisi iz ljubezni do lepih umetnostij, bodisi iz prisojene jim in zares značilne radovednosti.
No, zlobni pisci avstrijske prestolice so trdili, da se toliko ren-dezvousov ni projektovalo in izvršilo še nikdar kot tiste mesece v .umetniški razstavi'. — Da, neki prepikantno ilustrovani list, — katerega pa navzlic njegovej banalnej vsebini ter škandalozno frivolnim slikam baš dunajsko ženstvo Celo v javnih zabaviščih brez najmanjšega srama najpozornejše ogleduje in prebira — ta list je smelo pisal, da je takozvano .domačinstvo' v tistej dobi najbolj bujno zacvelo in na-pravljalo zakonskim, sila razburjenih ur. — —
Vsaka reč pa ima svoj konec, in tudi razstava se je zaključila se slovesno razdelitvijo odlikovanj v prisotnosti prvakov umetništva in kritike. —
Popoludne po zaključku razstave sedel sem po starej razvadi pričakujoč slovenskih časnikov in večernih" listov v znani mejnarodni kavarni, zbirališči dunajskih Slovencev. Dolgočasil sem se in zamišljeno zrl na tisto slovito sliko, iz katere zre z razkošnim nasmehljajem okoli bohotno bojnih ustnic visoka krasna ženska z valovitimi, zlato-svetlimi lasmi, ki spo preko njenega polnega vratu in hrbta ter občudoval nje divni stas in posamezne klasiško ustvarjene ude, katerih niti za silo ne pokriva prozorna visnjevkasta tanjcica. Premišljeval sem, je-li mogoče, da bi bila istinita obče znana in zatrjevana govorica, da je pred desetletji baš v tej kavarni in baš tako oblečena deva stregla gostom ter si pridobila tem načinom ogromno bogastvo in —  grofovsko krono.
Globoko sem se zamislil potapljajoč svoj pogled v tiste divne, žarke oči ter prišel do pripoznanja, da baš za Dunaj velja najbolje znani   rek   «nil admirari!»  — ko mi   pade   nenadejano   na   ramo   težka
Štev. 8.                                        VESNA                                          171
roka. Preplašen planem pokonci, a v istem hipu me objameta uže dve roki ter me pritiskata burno na prsi. Ko se zavem, spoznam v strastnem objemovalcu svojega prijatelja, slikarja Stanka.
»Prijatelj, — nepopisna sreča! — Hej! — drugo darilo, — glej, toliko tisočakov pa še priznalno diplomo; — moja ,Leda' je občno očarala in imponovala: — kolorit, koncepcija, muskulatura, scenerija — vse prav dobro, izvrstno! — Živela ,Leda' in baron Sch.! — Veš koliko mi je uže obljubil zanjof — 50.000 kron! — to je uže denar, he, he! Sedaj pa jo takoj, da veš, takoj vzamem, — — in srečna bova, neskončno srečna jaz in moja, sedaj jedino moja lrma!»
Govoril je razburjeno, naglo, mahal z rokama ter me zopet in zopet objel ter poljubil; nekateri gostje začeli so ga uže sumljivo pogledovati.
«Stanko, umiri se, sicer še obnoriš ali te pa dado zdravega odvesti na opazovalni oddelek!»
Komaj sem ga toliko pomiril, da je začel zopet pametno govoriti. — «Torej tvoja je ,Leda'? Zares krasna slika! — In priznalno darilo si dobil? — Čestitam ti iz dna svoje prijateljske duše » — In podal sem mu desno, katero mi je stisnil Stanko, da sem zarezal nalik Brdavsu, ko ga je pozdravila Martin Krpanova roka. No, potrpel sem ter ga spraševal dalje:
«A kaj vraga govoriš o ženitvi in o nekej Irmi?! Duša prijateljska,  govori vendar, govori!«  —
Stanko je raztegnil zadovoljno svoj obraz, pogledal me tako muhasto izza svojih zlatih naočnikov ter si pogladil svoje junaške brke tako imenitno, da sem kar umolknil.
In potem sva sedla pod tisto sliko, iz katere se je nama zapeljivo nasmihala kraljevska žena v višnjevkastej tanjčiči, — Stanko pa mi je pravil o spočetku in koncu svojega romana.
«To je torej moj roman, novela, povest, ali kar uže hočeš!» — je končal. «Povedal sem ga tebi prvemu, — ti ga pa seve čimpreje raztrosiš mej svet! — Pa bodi! Novelistu se mora dovoliti, da obesi najneverjetnejše stvari na veliki zvon.
II.
Lep spomladanski dan je bil, kakoršnih Dunaj malo vidi. Raz vedro, temno višnjevo nebo je sijalo solnce na «mesto petja in šale« z vso milino vesninih žarkov. Po ,ringu' grmele so elegantne dvovprege in hropeli sloki ,fijakerji',   mej   njimi  pa so ropotali neukretni   tramvaji
172                                          VESNA                                       Štev. 8.
in omnibusi, ki me vedno živo spominjajo tistih nomandskih voznih hišic, v katerih se privlečejo v Ljubljano vsako pomlad in jesen suhi glumači in naličkane glumačice kakega cirkusa.
Po širokih trotoirjih je vrvela vesela množica glasno govoreča in smejoča se. Po peščenem jahalnem drevoredu pridrvila se je zdaj pa zdaj  truma jezdecev in jezdalk v vihrajočih krilih.
Mej vsemi pa so se odlikovali sloviti «gigerli» z malimi klobučki v polmetra širokih in visoko zavihanih pantalonih, da so se videle rumene ali rudeče cipele z belimi gumbi, v preohlapnej in komaj do pasii segajočej suknji z bujno razcvelo rožo v gumbnici; okoli vratu imajo do ušes segajoco belo cev, katero sami sicer imenujejo zavratnik, ki jim pa zabranjuje vsak najmanjši gibljej glave; — pred topo zročim očesom jim tiči črnoobrobljen monokel, — v ustih nezaslišano debelo smodko, v jedni roki pravcato naravno batino, z drugo pa vleko na rudeči vrvici tolsto, krmežljavo ščene. — Taki so idejalni dunajski gi-gerli, stalne figure na ,ringu' in ,grabnu'.
Seveda lepih Dunajčank ne smem pozabiti, tem manj, ker je baš teh v dobi nove modne sezone največ videti. Ej, te Dunajčanke so Vam pravi ženski originali! — Znana je uže celemu svetu njihova deško smela živahnost, brezprimerna zabavnost in — drznost, njihova koketnost in premetenost, pred vsem pa njihova gracijoznost v kretanji in nedosežna eleganca v toileti. Samo pristna Dunajčanka se ume z naj-priprostejšim krilom, najskromnejšim klobučkom in cenim naličjem napraviti pikantno!
Mej tem vrvenjem in drvenjem veselih, lepih in bogatih ljudij, gubečih čas z brezplodnim govoričenjem, pomenljivim namigavanjem, šaljenjem, smejanjem in zijanjem, bil je tudi naš slikar Stanko.
Zamišljen stal je pred ukusno vrejeno prodajalno olnatih, pastelnih, fotografskih in tiskanih slik, pred katero se je vedno suvala in prerivala truma zvedavih gledalcev in gledalk. Stanko ni pasel očij po tistih razpostavljenih «umotvorih», ki zanimajo večinoma le nevedne lajike, — njegov pogled se je upiral v kot tik okna, kamor se ni ozrl sicer nihče.
Na obširnem stojalu je bilo spretno napeto veliko število tako-zvanih aktov, t. j. fotografiških ali z ogljem skicovanih posameznih udov in delov človeškega telesa v najrazličnejših ležah: tu ozka, polna rokica dolgih prstov in zaokroženih nohtov, ondi močno stopalo junaka, tam okroglo koleno z malimi luknjicami na obeh straneh, tukaj grški nos, ondi krasno oprsje i. t. d.
Stanko je potreboval take ,akte' pri izvrševanji slike, katero je uže dolgo sestavljal v svojej umetniški domišljiji. Sedaj jo je sklenil ustvariti na platno,   a poleg fantazije mu je neobhodno   trebalo   aktov
Štev. 9.                                        VESNA                                         173
in modelov. A to stane novcev, mnogo novcev, katerih pa Stanko baš tedaj ni imel preveč.  —
Bil je ženijalen slikar, a imel je tudi vse lastnosti in slabosti umetnika te vrste. Bil je veseljak prve vrste. Samo dopoludne je čepel na-mršenega čela in resnonagubanega lica pred svojim slikarskim stojalom čarajoč na napeto platno s spretnim kistom najkrasnejše podobe divnih žensk ali junaških, resnobnih mož ali pa nedolžno razposajene dece. Snovi je zavzemal svojim delom najrajše iz pesniško navdahnjenega staroklasiškega bajeslovja ter ustvarjal slike nevenljive vrednosti. Kot pravi, od neba izvoljeni umetnik zaničeval je novodobno, moderno smer takozvanih rejalistiških — v resnici pa ali skrajno neslanih, dolgočasnih ali pa neslano istinskih mazačev in skruniteljev božjega poklica, — «slikarjev*, katerim je velik kup gnoja, po katerem se pojata tolsta prasca, ali pa tolpa pijancev, ki se kolje s krivci za »ljubezen« zani-kerne točajke — uzoren motiv. — Stanko je bil slikar, ki je veledobro vedel, da bodi snov umetnikova določena in izvršena po večnoveljavnih zakonih estetiških.  —
No, takov je bil Stanko — kakor uže povedano — navadno le dopoludne, dočim je zašel na večer v družbo veseljaških akademikov, pobijal ž njimi vred čase in zrcala ter se ž njimi v družbi pretepal z dunajskimi (sit venia!) — ,pilharji'! čestokrat pa tudi seve s tovariši vred prespal konec noči na policiji i. t. d. V omenjenej družbi je bil Stanko običajno najzabavnejši, najglasnejši in najsmelejši. Ej, kadar se je tako le dvignil izza «akademiškega stola« ter s svojim krokarsko hripavim glasom z klorom» v desnici «prav cifrasto* napil «stolorav-natelju« kot «fiškuš» ali «kontrapikuš«, ali pa je po »brumni«, hvalevredni razvadi starih Slovanov «navesib kakemu priznanemu «sokro-karju» vinskega «butelja» ter vsikdar % porazil* nasprotnika, tedaj bi ne spoznal nikdo v tem navdušenem poznavatelju «križevačkih statut« vrlega in resnega dopoldanskega slikarja.  —
Vsakovečerna vesela družba pa mu je požirala skoro vso imovino; — hej! še premalo je je bilo, da se je zadolžil uže preko glave. Vsote, katere je sprejemal vsakega prvega v mescu za prodane slike, so bile sicer znatne, a kaj, ko je moral skoro vse izročiti svojim silnim upnikom! — Komad za komadom od svojega pohištva in obleke je moral prodati ali zastaviti, sicer bi bil prisiljen ostati do večera doma; veseljaške zabave akademikov pa so se prirastle k Stankovomu srcu ne-neločljivo.  Zato je prodajal,  tpumpal«  in —  «krokal». — —
A prišlo je še hujše. — Baš včeraj je dobil zadnji obrok od svojih kupcev, poplačal najnujnejše dolgove, — v žepu pa mu je ostalo samo še   nekaj   zlatih.    Ko   potrosi   te, — potem?! — Uže   dolgo se ni lotil
174                                      VESNA                                            Štev. 8.
nobenega večjega dela, tiste male slike, skice, scenerije, katere je izvrševal za nek ilustrovan listič,  donašale so mu komaj — za obed. —
Da, sprevideti je moral navzlic svojej «-ženijalni» lahkomiselnosti in uprav akademiški potratnosti baš danes vjutro, ko je vstal nekoliko motne glave raz svojo zofo — postelje uže davno ni več imel! — da «tako ne gre naprej* in da se treba poboljšati. Krojač in čevljar sta mu pošiljala dan na dan bolj grozeče opomine ter ga hodila celo osebno svarit; — seveda sta dobila vrata vedno zaprta ter mogla k večjemu na pragu izliti v kletvicah in togoti vso svojo razkačenost nad nezaslišano slikarjevo zanikernostjo v plačevanji zastarelih dolgov.
«Da, da, vesele družbe so sicer lepa reč, — a ,non possumus', spametovati se moramo in zopet delati za vsakdanji kruhek, sicer mi bode slaba pela!* — tako je modroval Stanko na potu v svojo kavarno na zajutrk misleč na rubežen, katera se je vršila pri njem pred dobrim tednom. —
In ko je srebal iz skudelice svojega črnca, tedaj je primigal k njegovej mizi trebušati kafetier in se mu nizko poklonil stiskajoč v roki nek časnik, katerega je položil pred Stanka rekoč:
«Tu, gospod doktor* — (na Dunaji nazivljajo namreč tako vsakega velikošolca in čednejše oblečenega mladeniča) — «tu je nekaj za Vas! Izborna prilika, —¦ Vaš ženij, — pogumnež ima srečo, — gotovo Vam bom prvi čestital?*
Stanko je pogledal v časnik, obraz se mu je veselo zasvetil, ozrl se na trebušatega kavarnarja takisto muhasto izza zlatih naočnikov, si pogladil svoje junaške brke ter zinil: «Bravissimo!» — Potem je plačal in odšel še bolj zamišljen kot je došel h kavi.                        (Dalje prih.)
Nekaj o lepem.
(Piše  —ni—.) (Dalje.)
ravi realizem in pravi idealizem sta identiška. Pravi realizem ne zahteva," chr~naj umetnik naravne predmete slepo posnema, ampak tako, kakor bi se bili razvili v najugodnejšem slučaji. Istotako zahteva idealizem, da se morajo stvari vpodabljati tako, kakor si je narava ustvarila načrt (da govorimo v prenesenem pomenu). V mnogih slučajih   namreč   kaže   narava   same   poskuse,   ki   nikakor  ne   dosegajo
Štev. 8.
VESNA
175
vzora. Umetnik mora jej priti na pomoč in to, kar je izraženo nedoločno ali v pomanjkljivej obliki, predstaviti v' polnej luči, tako da bi mu pritrdila stvarnica sama.
Če umetnik nima pri svojih proizvodih nobene druge nakane, kakor samo željo predstavljati lepe oblike, če ne vpleta nobenega čuvstva, ki ima samo v subjektu svoj sedež ali pa ki izhaja iz snovi, potem je umotvor klasiški, sicer romantiški. Romantiški so tudi vsi oni proizvodi, katerih predmet je protislovje, razglasje.
Romantiška poezija se opira na priljubljeno snov (n. pr. srednjeveško krščanstvo in viteštvo) in pa na razna čuvstva, s katerimi napaja in omamlja subjekt. Dočim ljubi klasiška umetnost jasnost, razločnost, krepkost, ugajajo romantiškej umetnosti fantastiški položaji, ki človeka navdajajo s strahom, snovi iz davne preteklosti ali pa razvnete sanje o daljni bodočnosti, ona nas vedno vabi od predmeta proč v nepoznani svet temnih čuvstev, dočim nas klasiška umetnost priganja, da pustimo vsa čuvstva take vrste na strani in se popolnoma prepustimo predmetu.
Potemtakem tudi mišljenje človekovo za umetnost nikakor ni brez pomena; kakoršni nazori, taka umetnost. Klasicizem zahteva vsestransko dovršenost, ne da bi se kak del na stroške drugega povdarjal. Na kla-siškem umotvoru se morajo vsi deli zlagati in spajati v celoto; notranjost in zunanjost morata biti v popolnem soglasji. Človek, ki je popolen v vsakem oziru, je jedin sam s seboj. S tem pa še ni izključeno vsako nasprotje. Klasiško izobražen človek ne more biti privrženec asketiske morale, ki si stavi telesno mrtvičenje za nalogo v dosego kakega namišljenega smotra. On ne zatira svoje narave, marveč si prizadeva, da vse njene zmožnosti harmoniško razvije in jih navdahne z razumom. Svojega prirojenega ponosa ne uniči, ampak zaveda se ga tam, kjer je umesten, in pokaže ga; on ne prenaša potrpežljivo krivic ošabnega nasprotnika, marveč sledi pameti ter kaznuje zlobo po svojej moči hoteč se zavarovati o pravem časi pred nespametjo in nevednostjo; vendar tudi odpušča lahko velikodušno svojemu nasprotniku, le da se zavaruje pred zasmehovanjem. Na izvrstne proizvode svojega duha je lahko ponosen in nikakor mu ni treba samega sebe na nedostojen način zametavati, kar je le hinavstvo. To ponosno samozavest (katera ni nič slabega, marveč hvalevredna lastnost, kajti vse je na tem ležeče, na kaj je kdo ponosen), nahajamo pri vseh klasiško omikanih ljudeh in pri klasiško mislečih ljudstvih (n. pr. Grkih). Kar je temu nasprotno, je suženjsko, in v resnici nahajamo pri ljudstvih, katera so uklenjena v jarem despotizma, mnenje, da se imajo slavni čini podložnikov le vladarju pripisovati, ravno tako, kakor je kmet ponosen, če je bil njegov bik odlikovan z medaljo. V podobnem položaji so oni ljudje, ki menijo
176
VESNA
Štev. 8.
ali vsaj skušajo obuditi mnenje, da njim samim ne pripada nikaka zasluga, in da gre vsa slava le jednemu bitju.
Isto opažamo, če preidemo na morališko in metafiziško polje. Tudi tukaj je mišljenje lahko robsko; le jeden je gospod, vse drugo je prah pred njegovimi nogami in ničla pred njegovim mogočnim dihom, tako da ne ostane drugega, kakor da se ga moli, skuša s prošnjami in popolnim ponižanjem za se pridobiti in da se k večjemu z nekakim otroškim strahom in trepetom do njega obrača. Seveda to ugaja otroškemu mišljenju, kajti otroci ne čutijo nikake samostojnosti v sebi in se puste vladati in voditi, duh moškega mišljenja pa se temu upira ter zahteva, da se priznava in čuva samostojnost njegovega bivanja in onega drugih stvarij ter prostost njegovega dejstvovanja. Človek takega mišljenja se prosto dviga vedno višje, dobro se zavedajoč svojih slabostij, pa tudi poznavajoč svoje prednosti in le tak more biti voditelj drugih, po katerem se vsi ravnajo in komur vsi zaupajo, kajti previdno in pametno zaupanje v samega sebe vzbuja tudi zaupanje drugih pametnih ljudij. Tudi ponižnost je treba kazati in se v njej vaditi, toda le takrat, kedar je na mestu; ponižnosti je vedno pridružena odkritosrčnost in obe sta z razumnim poznavanjem svojih zmožnostij trdno zvezani. Ako česa ne vem, se ne bom delal, kakor da bi vedel, česar ne zmorem, tega se ne bom lotil, tudi se ne bom ukvarjal s hlapčevskimi deli, če sem si zvest, da morem učiniti kaj višjega.
Ta ponos se opira na poznavanje svojih prednostij in vspehov svojega delovanja in jedin on pristoja klasiško mislečemu človeku. On ima v sebi neko moč, ki nas nagiba k vedno večjemu izobraževanju in popolnjevanju, zato ker oni, ki zna ceniti svojo duševno posest, vedno gleda na to, da se njena vrednost povekša. Vrednost pa raste, čim bolj mnogovrstna in mnogostranska je gibčnost duha, čim bolj vse zmožnosti povzdigujejo druga drugo, z jedno besedo, čim bolj se bliža omika klasičnosti, tem večjo ceno ima.
Tak način razvitka in taki nazori nahajajo se posebno pri jednem ljudstvu, pri Grkih. Prebivali so na klasiškem kosu zemlje in so se tudi vsestransko v tej meri razvili in dosegli stopnjo popolnosti, ki je vredna vsega občudovanja. Čut Grka je bil uže od narave na stečaj odprt vsemu lepemu; Grk je bil navdušen privrženec mere in soglasja. Čutil se je prostega, varoval pa ni svoje prostosti tako, kakor se godi dandanes, ko se človek sovražno obrne od sveta (ker mu večjidel drugega ne ostane), če si hoče ohraniti prostost in individualnost. Grk se je čutil kot člen celote, ker se je pokoril zakonom, kateri so bili tudi izraz njegove   voljo,   ker   se  je   podvrgel   povelju   drugega,   bil si je pa tudi
Štev. 8.
VESNA
177
v svesti, da ima tudi on pravo do uloge zapovedovanja in da se je o pravem časi na to svoje pravo tudi opiral. To je bil politiški ideal vsakega Grka. Temu njegovemu prostemu mišljenju primerna je bila tudi njegova odgoja. Telesno in duševno ravnomerje mu je bilo uzor, harmoniški razvoj vseh zmožnostij je bil njegov smoter. V gimnazijih gojilo in krepilo se je telo in likal duh, ker je čut za lepoto in lepe oblike dobil obilo hrane (sad gimnazijev pokazal se je posebno v umetnosti in splošno so imeli Grki jako razvit čut za lepe telesne oblike, n. pr. pri olimpijskih igrah), v posebnej meri pa je prejemal duh oliko od muzike (tej besedi pa je Grk dajal veliko širji pomen, kakor mi danes). Sploh lahko rečemo, da so bile Muze odgojiteljice in in vodijiteljice Grka od mladih nog do starih let. Ta visoka estetiška izomika kaže se tudi v njihovem verstvu, katero je bolj zadovoljevalo njihovi estetiški okus, kakor pa njihovo metafiziško potrebo.
Svojih prednostij se je Grk zavedal, s ponosom imenoval se je Helena nasproti barbarom in to razločevanje bilo je opravičeno. Pri vseh ostalih ljudstvih starega veka omike ali niti ne nahajamo, ali pa je samo jednostranska; razvila so se navadno le na jedno stran, drugih zmožnostij pa ali niso imeli ali pa jih niso urili in vadili, n. pr. Rimljani, katerih vse mišljenje se je vrtelo okrog politike, Feničani, ki so se pečali samo s trgovino in obrtnostjo, Egipčani, ki so bili poljedelci in katerih mišljenje je bilo bolj na nadzemeljsko obrnjeno in dr. Nedo-statek vsake omike torej in pa jednostranost tvorita bistvo barbarstva in tudi naša doba z vsem svojim vednostnim in tehniškim napredkom bi se težko odtegnila obsodbi, če bi izrekal sodbo omikan Grk.
Udati se trenotku, a zraven ne pozabiti na prihodnost, zmožnost vživanja in delovanja, resna veselost: to so glavne poteze grškega značaja ; pesimizem se pri njih še ni razvil do svetovnega naziranja, pa tudi ne pretiravan optimizem, kateremu se zdi vse neskončno lepo in dobro; Grki bili so realistiškega mišljenja, smatrali so stvari takimi, kakoršne so, in to je tudi znak klasicizma. Njihov način mišljenja razločuje se, kakor naravno, ocl našega in ravno tako ima izraževanje njihovih mislij čisto drug značaj. Naš slog je učen, vsi spisi so polni refleksij pisateljevih in istotako zahteva v pesništvu subjekt s svojim reflektovanjem, s svojimi premisleki, pomisleki, željami in čuvstvi neprimerno mesto. Grk je znal biti naraven, misli uravnati po stvareh, izraz mislij pa po mislih, umel je svoj subjekt zatajiti, udati se popolnoma objektu in pustiti, da se razvija po svojih zakonih. Grški historiki pisali so čisto drugače, kakor novejši (njih spisi so ob jednem umotvori), grška poezija ima najiven, naraven značaj, katerega je skušal v novejšem času posebno Goethe posnemati.
178
VESNA
Štev. 8.
Krščansko svetovno naziranje pa nam ne podaje klasiške podobe vesoljstva, ampak je bolj pripravno za romantiko. Večno nasprotstvo mej dobrim in slabim, mej obliko in snovjo, ki gre celo tako daleč, da se oblika loči od snovi in hoče sama zase bivati, nasprotstvo mej duhovnim in materijalnim svetom tvori razglasje in ravno tako razmerje mej svetom in najvišjim bitjem nikakor ni jednakomerno; to je absolutno vsemogoče, prvi je absolutno slab in absolutno odvisen v svojem početku, bivanji in obstanku.
Na podlagi tega naziranja človeku seveda ničesa drugega ne ostane, kakor da na jedni strani svet zaničuje, da svojo naravo kolikor mogoče zatajuje ter skuša znebiti se zemeljskih spon z vso močjo svojega hotenja, na drugi strani pa, da se v svesti svoje slabosti vrže v prah in se poniža, da sebe samega in druge stvari smatra za nič. Razglasje in absolutna slabotnost in odvisnost pa ne ugajajo, iz zavedanja tega nasprotstva in ničevnosti izvira neskončno hrepenenje po oproščenji in vsa čuvstva, ki je spremljajo, istotako želja po zjedinjenji z virom vsega bivanja in to teženje na zunaj, po neskončnem in zaničevanje samega sebe je vir vse romantike.
Za umetnost je snov nemerodajna, krščanstvu so pa ideje najvažnejše. Po navadi se torej zgodi, da se pri razsojevanji umetniških del posebno ozira na snov in iz tega tudi izvira preveliko poveličevanje krščanske umetnosti.
Navadno se oni, ki krščansko umetnost nad vse poveličujejo, sklicujejo na slikarstvo. Ne da se tajiti, da so se krščanske snovi posebno v slikarstvu porabile, nasprotno se pa tudi ne da opovreči, da se umotvor toliko bolj približuje splošnemu človeškemu značaju in zgublja svoj dogmatiški in konfesijonelni značaj, čim dovršenejši je, čim večji je bil umetnik. Na umotvorih neznatnejših umetnikov je konfesijonelni. dogmaticni značaj veliko krepkejse izražen in takemu umotvoru se jasno pozna namen, kateremu naj služi. Napačna je torej trditev, da je ravno dogma in kar je specifično konfesijonelnega, umetnost povzdignilo, ampak lepota človeške narave in človeškega duha, ki se nahaja v svetopisemskih zgodbah in katera je skupna vsemu človeštvu ne glede na versko izpovedanje, privlačevala je umetnike. Vzroki pa so bili drugi, še bolj materijalni, kajti večina umetnikov od svojih proizvodov tudi živi in mora v dosego sredstev marsikaj žrtvovati.
Resnico te trditve spričujejo tudi druge vrste umetnosti, posebno pa pesništvo. Slikar lahko porabi izključno krščansko snov, ker je predstavljanje zunanjih oblik njegov glavni namen; obrisi in barve so njegovo polje. Na ta način lahko marsikaj predrugači, ne da bi prišel v konflikt z raznimi nazori,   in   odstrani, kar mu ne ugaja, — dočim v
Štev. 8.
VESNA
170
pesništvu to ni mogoče, ker se razloček med strogo dogmatiškim mišljenjem in prostejšimi nazori hitro pokaže. Česar na sliki ne zapazimo tako hitro, to se v pesniškem proizvodu precej pojavi. Pesnik nam svoje mišljenje in svoje nazore neposredno kaže, dočim je na obliki to večkrat postransko ali vsaj ne tako očevidno, tako da se izključno stališče lažje pridrži, kar je v pesništvu nemogoče.                 (Dalje prih.)
Iz naše dobe.
Habent sua fata —  —  —
elik nemir je vladal v Dvorji. Ženstvo zbiralo se je v velikih gručah (razmerno seveda z velikostjo vasi, katera je gotovo vsem bralcem znana) ter stikalo glave. Možaki delali so razne obraze, kakor svetovalci znanega mesta pri pozneje jednoglasno sprejetem predlogu, jeden je prikimoval, drugi odkimoval, kakor se je naučil od miroljubne svoje ženice, ki je pa dostikrat uporabljevala tudi bolj temeljita sredstva, tretji so zopet «molče trobentah* po navadi svojega državnega zastopnika, ostali pa so vlekli nezažgane ali bolje ugasle pipice-čedre, ker so v splošnem nemiru čudenja, zavisti itd. pozabili na svoj vaški šport, jedini, katerega so gojili kljub pelinu, ki so ga jim primesevale njihove zakonske polovice, ali kakor se je nekdo v prenaglenej jezici izrazil — ključi, — vendar za to se je moral dati posaditi na kamen sredi dvorišča, svojemu ključu ni bil namreč kos tudi v tej zadevi ne.
Najbolj nemiren je bil seveda mladi naraščaj, ki je jedva dobil hlačice ali pa še ošabno nosil žensko krilo; vendar se je spoznal njegov spol po klobukih — tudi slamnikih —, katere pa so v tem trenutku pozabili vrteti okrog prsta-kazalca, potisnjenega skozi klobučji «zračnik«, prirejen umetno ali pa tudi neumetno — posledica umetnosti bil je seveda jok. Nekateri hlacniki niso prodajali običajnega platna, ker je bilo to nemogoče — mestna kultura se v Dvorji ni mogla umestiti in domači krojač se je držal stare mode, kakor «naši> nekaterniki svojih ne-žena, oziroma te njihovega blagoslova — ampak zaradi prevelike agilnosti in spretnosti dotičnih telesnih udov.
Sicer pa je bil prizor otročadi jako mnogovrsten, varuhinje — kolikor jih je bilo — pozabile so kakor se spodobi pri svečanih prilikah — na  svoj  stan,   in  naravno je,   da  so  nekateri  gojenci pričeli
180                                         VESNA                                        Štev. 8.
naenkrat «hoditi», kar se je pa seveda le jako slabo obneslo, in radi tega pokazali so nejevolno svoje mnenje.
No, ljudem je to uže prirojeno; ali da so tudi razni čveteronožci, kakor Martinov muc, bili do cela iznenadeni, bodisi posnemaje svoje gospodarje — če so jih imeli — bodisi, da jim je bil znan prvotni vzrok, to je bilo več ko naravno. Celo prebivalci vaške črno-zelenkaste mlake, moleli so zvedavo svoje glave iz težkotekočega elementa in ne-utrudljivi urh skočil je celo iz svojega doma na cesto ter prenehal s svojim «petjem»; jedino v tem se je spoznal od svojega človeškega mojstra v  «Drobižu*. —
Neverjetno bi bilo, da bi tudi jaz prišedši v vas, ne bi bil skrajno začuden. Posrečilo se mi je, da sem poizvedel, seveda zelo polagoma, vzrok temu v Dvorji nenavadnemu stanju. Da sem kratek: vaščan Kojc izkopal je neizmerno bogat zaklad in poleg tega še «črno knjigo* — seveda je pri tem prišel ob del telesa, kateri mu ni bil v «risu* t. j. okrožji narejenem z jednoletno hudobitnovo mladiko. Polagoma sem si pridobil Kojčevo prijateljstvo in prepustil mi je izkopano knjigo proti jako dobrej varščini.
Imel sem v rokah bilježke profesorja Hudobe o ljubezni. Moje veselje pa se je precej ohladilo, ko sem zapazil, da mnoge dostikrat najvažnejše stvari niso bile dovršene; pogosto je bila prazna cela stran, le sem ter tja stala je kaka beseda, mnogokrat so bile izpuščene najbolj markantne besede in na spodnjem delu je bil rokopis pokvarjen, ker ga je bil Kojc pri kopanji nekoliko odcesnil z ostro rovnico; vendar to ni bila glavna škoda, ker se da besedilo nadomestiti iz vsebine.
Prva stran v rokopisu je lep slavospev ljubezni. Profesor Hudoba je ne more zadosti prehvaliti; brez nje, to je jedro vsega, ne obstajala bi njegova vlada v takej slavi, kakoršno ima vsled nje. Ljubezen je njegov pravi «mlin, kjer se mu melje moka, katere si ravno zaželi* (besede v narekovaji so originalne); seveda je ta mlin mehanično-aristo-kratično-meščansk, ne morda samo kak dvokamnar, ampak najbogatejši etablissement; vanj zahaja le najodličnejše občinstvo z malimi izjemami seveda, ki so povsod razun naše metropole,   kjer je vse kot  «en mož*,
počenši   pri   kronah in.....licah (te besede  ne   moremo uganiti, v
rokopisu je tu prazno mesto) doli do umnih sinov «sove in vrane* ali bolje vrane in sove, ker prva hoče imeti radi svoje krasne barve prednost kljub znanemu latinskemu pregovoru.
Navedši vse učinke ljubezni — ki so pa bralcem gotovo več ali manj znani — popisuje naš profesor svojo najnovejšo pridobitev, ki ga
Štev. 8.                                        VESNA                                         181
je stala mnogo truda in novcev. Bila je to nebeškodivna Jena, o ka-terej je uže sanjaril mali ščurek Šerik v zadnjih dveh letih svojega bivanja v deželni «dinamitardi» in potem zopet kot napolgodni «vran» prvih dveh let zavoda številka II., premišljujoč, kako bi jo najbolje speljal — Jenico seveda.
Pa prišlo je drugače. Trdosrčna Jenicaj ki mu je zmešala tako zelo možgane, da prisega, da je 1 + 1=3, odšla je, izrazivši svoja naj-temeljitejša čutstva v neskončno večnem poljubu premetenemu in dolgo-brkastemu medicincu, v drug kraj ter si izvolila ljubeznjivega možička, ki je dobil nebrojne čestitke k tej slavi — celo redki čin se je prigo-dil, da je nekdo, skoro bi trdil, v svojej profesorskej pozabljivosti poslal kondolovalno pismo — — — seveda je bila to le izjema, ki mej tolikimi čestitkami ne pride v poštev. — Bilježki o njenej zakonskej ljubezni bili so pravi hijeroglifi, večinoma so zaznamovani s pikami in pomišljaji, križi, dvokriži, trokriži v zvezi z drugimi neuganljivi znamenji.— Na konci je bila celo mala opombica o Seriku. Ta je dospel uže čez leto dnij po osodopolnem trenutku do pravega spoznanja, priporočeval «Gubodom2>, katerega preje kot neverniški kandidat niti videti ni mogel, in dospel je slednjič do največje modrosti in baje celo do občne učenosti ter prekosil — na kak način se je vse to izvršilo, o tem molči naš vir popolnoma — na daleko svojega bivšega sobrata, ki pa je tudi neizmerno modrejsi kot njegovi bivši sovrstniki, dasi so ga ti svoje dni za celo večnost prekašali ter takrat raztrosili o njem seveda lažnjivo vest, da v dveh dolgih letih (VII. + VIII.: tako naš vir) ni dobil iz dveh predmetov niti jedenkrat prvega reda — seveda tudi boljšega ne. Ali ni to prava človeška tragedija? —
Druga pridobitev, katero Hudoba popisuje, je Muki, bivši gojenec zavoda za «ljudsko oderuštvo^ — tako se je navadno izraževal sam. Po našem viru ljubil je najmnogovrstnejše predmete; v pretečenih davnih dneh svojo hišnico in njeno hčer — seveda vse ob jednem — dalje skoro polovico velikega deviškega zavoda «Slamnik», naposled lepo «stvar», katero pa je, kakor je vedno zatrjeval, «res ljubih. — Hudoba mu je svetoval, da prestopi k izlamu, potem se mu ne bo treba učiti obveznega verouka. A Hudoba obrača, magistrat in derviš pa obrneta ter mu rečeta, da je «vrli mladenič« še zelo mlad in naj resno premisli predno naredi odločilni korak, tako resno, kakor abitu-rijent, kateremu oče ali bolje — stric — zažuga, da mora iti v razsvit-ljeno šolo, kar pa zopet ni resnično, ker so tudi drugi milejši faktorji odločevalni.
Naš Muki je dovršil srednje šole, v srci popolen izlamit, ter se podal potem v Babel v nadaljno   izobrazbo,   kakor   pastir Celou v na-
182
VESNA
Štev. 8.
daljno oliko. Muki je tu spoznal vrednost žive ljubezni do svoje «stvari, katero je res ljubil», in to ni čuda. Saj je imel najlepšo priložnost, katere se je seveda jako marljivo posluževal, dasi ga je stala ogromnih novcev, samo v jednem slučaji 120 drahem. V Babelu seznanil se je Muki s skalnoznačajnim Halisom, s Silosonom, Ikonijo in Dekelejo, katerih slednja sta mu radi neslavohlepnosti jako ugajala. Vendar, kakor drugi, združiti se z nasprotniki svojih nasprotnikov niso hoteli, niti v tem niso hoteli posnemati nekaternikov, da bi sprejemali za svoj trud kako nagrado (seveda ker so poznali Koran in darežljivost Mahmu-dovo).   Naposled pa so si dovolili, da je mej njimi veroizpoved prosta
(Tu je prazna ravno cela stran).
Mukijeva smrt je napravila nekoliko nepotrebnih besedij. Izlam ga je reklamoval svojcem ter hotel po njegovem izgledu poučevati mladino in jedino prava podlaga ravno tako. Radi tega sestavil se je mejverski sod, kjer \e imel tudi Hudoba besedo in na podlagi njihovih overovljenih zapisnikov je sklenilo sodišče razsodbo, katero iz mnogih vzrokov priobčimo prihodnjič.                                                            —r.
V
Mož trpin.
Piše Isteklosmovič.
Kar Mestislav pohvali, tudi jaz, I to pohvale z manoj bratje moji, A jaz bolj vojno  hvalim, nego mir. Tugomer, II. dej. 9. priz.
a *         *
J. U. Dr. Ivan  Preprost.
Nenadno nas je uhitela žalostna vest, da je preminul jeden naj-odločnejših naših mož. Po kratkej, a tem hujšej bolezni je danes v jutro v gospodu zaspal naš obče priljubljeni dr. Preprost.
Pokojnik, ki nas je tako rano ostavil, je bil marljiv, vesten in pravičen uradnik, kakoršnega si le misliti moremo. Zajedno pa je ljubil svoj narod iz vse svoje duše. Bil je mož kremenitega značaja pa jeklene volje, neustrasljiv   vsikdar, poleg   tega še neupogljiv in zato trn v peti
Štev. 8.
VESNA
183
marsikateremu nenaklonjenemu mu spredniku. Žalosten kliče naš narod, ki je   izgubil z njim  jednega   svojih   najboljših  sinov,   za   njim v grob:
«Večnaja mu pamjat!*
* »¦¦h                                              ^
Poltretje leto je minulo od ondaj, kar sem čital v daljni tujini kratko to poročilo o smrti jednega najblažjih ljudij v domačem dnevniku.
Spominjam se, bilo je pomladanskega dne tje proti veliki noči. Na večer sedel sem osamel doma v naslanjaču in pušil po neudušljivej svoji razvadi svalčico za svalčico. Razmišljal sem uprav o junaku, katerega bi postavil na čelo malej črtici. Popolno pod uplivom ravnokar prebavljenega «Tugomerja» iskal sem dolgo, dolgo. Prerešetal sem vse naše prvake, a nikdo mi ni bil po všeči. Temu je nedostajalo odločnosti, onemu neupogljivosti, tretji mi je bil zopet prevročekrven — iskal sem ga zaman; ni ga bilo v njih številu moža mojega uzora, mojega kroja.
Mestislava bi bil potreboval, prav tacega, ki pravi in kaže:
«Jaz ljubim in sovražim — vse naravnost*.
Vender se mi ni posrečilo dobiti ga ni potem, ko sem našel zanj tako konkretno formulo.
Nezadovoljnost radi nerazumne mi duševne zmedenosti polastila se me je uže do cela in uveril sem se, da mi ne bo najti še isti večer dolgo zaželjenega uzornika. No, našel sem ga, a kako ?!
Ker se je bilo uže zvečerilo, donesla mi je služkinja luč pa na ploščeku uprav došlo «večerno pošto«. Brž sem razganil, kakor navadno najprvo domači dnevnik in se skoro še hitreje ozrl tje na »Domače vesti»,.
Čital sem le jedno znamenje in dve besedi, čital in čital zatem cel odstavek. A bilo mi je kakor, da ga ne razumem, kakor da ga ne morem, da, ne smem umeti. Zgubljeno sem zrl v časnik razčitaval sedaj tu, sedaj tam, potem pa sem se odločil.
Je-li mogoče? Preprost, J. U. dr. Preprost — in mrtev? On je skončal, on, ki mi je bil toli ljub, toli drag, on, katerega sem smatral svojim očetovskim prijateljem ?
Potem pa, ko sem se osvestil, da je istina, kar je zapisano tam, da mora biti tako, ko se mi je poizgubil bolj in bolj oni nepopisni neverjetni dvom, ki leže kakor mora na človeka, potem pa se me je polastil nekak tajinstveno svečanosten duh, ki mi je velel, da sem odložil za isti dan vsa druga opravila.
Razmišljal sem sedaj o njem, kateri se mi je bil toli priljubil, da sem ga odslej izvestno le teško pogrešal. Tedaj stoprv sem vedel, kaj mi   je   bil   ta   mož, —  ki je   bil   meso   od   mesa,   krv   od   krvi  jeden
184                                         V E S N &                                        Štev. 8.
Mestislavljevih vnukov in sklenil sem, da mu posvetim kedaj v malih vrsticah skromen spomin.
Ali on vam je bil mož! Visok in raven kot jelka, gibčen, udvorljiv, a ob vsem tem vedno in vsikdar dostojno mirnega in nekako svečanega kretanja, ki ti ga je takoj značilo razboritim, skrajno pravilnim možem, da si ti ga na videz izvestno ni prikupilo. In korakal je samosvestno, kakor da bi bil rojen velikaš, njegove trezne, sive oči pa so te pogledale izpod odločno zarisanega čela kar ledeno, če si mu preveč govoril. V takem slučaji videl se je marsikomu trd in neizprosen, visok in neznosen zajedno. A motil bi se v tem, kdor ga ni poznal v družbi mlajših in mladih, kjer se mu je govorica nenavadno omililla in kjer mu je srce kar prekipelo. Motil bi se tudi, da nisi občeval z njim o gotovih kritičnih dneh, v katerih je postajal nervozen in siten. Dasi je bil vrl planinec, telovadec do dna duše, drsalec in plesalec, da so ga splošno občudovali — to so bili jedini njegovi «grehi» — vender ga je, ker je bil samec postal hipohonder, v takih časih ozdravela le glasba, katero je strastno ljubil. Če je našel razumnika, veščaka o svoji oboževani glasbi, bil je kar ves razdivljen. A če je trebalo v narodnem delu moža, razdražilo ga je sicer nasprotovanje, a ostrašilo nikdar! Z vzmno-ženo silo in železno doslednostjo je proizvel, kar je pričel in naj mu je bilo še več na škodo!
Da tak je bil on, vreden, da ga pokažemo svetu, vreden boljšega peresa nego je pisateljevo.
Ko se je zapuščinska obravnava proizvela, naznanili so mi, da je i meni zapustil spomin, kup papirja brez vsake denarne vrednosti. Malo po tem priposlali so mi zavitek. Ko sem odpečatil vrhovni ovitek, zasvetil se mi je tedaj naslov, pisan od njegove roke:
»Jsteklosmoviču zapušča svoj životopis — Mestislavljev.«
Razgrnil sem zveženj. Skrbno zavit je ležal na vrhu mal ključek, s katerim sem odprl mal zabojček.
Res sam papir, sam papir, kar sem prejel, a vse tako lepo zganjeno, vse tako redno, kakor je ljubil to on, ki je bil pravi uzor redu in natančnosti: Vse s številkami razrejeno in razvrščeno, prpzajiško, brez pojetiškega navdiha in vzleta, a dejstva, dogodki, pisma, spomini brez pristavkov — lahko umljivo, navadno in vender pomenljivo, da sem kar sklenil priobčiti je po vrsti, kakor sem je dobil, v obliki, ka-koršna je bila v rokopisu.
Sodim, da ne bo ta životopis nikomur v pohujšanje, nikomur v škodo, komu pa vender-le morda v proučevanje naroda trpinov, naroda mučenikov!
Štev. 8.                                    VESNA                                      185
Ve s t n i k
Gorenjsko okrožje slov. fer. društ. «Sava» je imelo svoj shod dne 5. avgusta v prostorih narodne Čitalnice v Skofjiloki. Upravnik tech. Omersa konstatuje sklepčnost ter poroča o zadevah okrožja, kar se vzame na znanje. Naklada določi se na jedno krono, bodočim upravnikom je predlagan sedanji marljivi brat Omersa. Sklene se dalje, da se mora vsak član takoj ko ima priliko, vaditi v borenji, drugače mora se izobčiti; ravno tako se mora izobčiti, kdor zaostane v plačevanji svojih doneskov za jedno leto, in kdor se ne udeleži glavnega zbora in' shodov svojega okrožja; v nemogočem slučaji prosi oproščenja, o čemur odloča srednje upravništvo oz. upravnik pri okrožnih shodih. Nadalje se sklene, da naj podružnice pridno prirejajo shode, kjerkoli je možno, da pridemo na ta način v večjo dotiko z narodnim raz-umništvom. — Shod je počastil stari  dijaški prijatelj  gospod dr.  Arko.
K petindvajsetletni« akad. društva ,.Slovenija" na Dunaji. (Dalje.) Splošni vzroki v to so sosebno štirje. Prvič «vidimo v imeniku le imena prvo-, drugo- malo tretjeletnikov, poznejših letnikov za ,Slovenijo' skoro ni.» Druga je beda dijaštva, ki je ob vseh pripomočkih uprav na Dunaji tolika, kot nikjer drugje in marsikoga od pristopa odstraši. Ali pa mu časa in priložnosti za jednake namene ne daje, če mora dotičnik potiti se po imenit-nejših rodbinah kot vzgojevalec ali pa domači učitelj za svoj ljubi kruh. Tretji povod je to, da je mnogo Slovencev vpisanih, študujejo pa doma, akopram jih je mej njimi mnogo takih, kateri bi prav z lahka izhajali na Dunaji. Četrti vzrok pa je žalostna prikazen, ki se nazivlje neprava samo-ljubnost ali pa tudi m 1 a č n o s t. Res, ni v mnogobroinih dijakih zastopana, a tudi malo številce zadošča, da si rodoljubno srce ožalosti, da vznemirjen opozarja nanjo.
Sto štiri in štirideset velikošolccv Slovencev je na Dunaji, a koliko jih je v jedinem tem društvu? Kljub tem nezgodam znaša število vseh rednih članov danes 722, in to je ogromna večina vsega mlajšega posvetnega razumništva. Žalibog le, da se število podpornih članov temu prvemu nikakor vzporediti ne more.
Ko je s početkom tretje dobe društvo vsprejelo v pravila «podpornike«, ki donašajo na leto najmanj pet gld., videlo se je, da ostane vsa dva in tridesetorica, ki je pristopila prvo leto, pri društvu. A tečaj za tečajem manjšalo se je njih število. Le drž. poslanci grof A. Coronini, Hren, dr. Ferjan-čič, pl. Globočnik, dr. Gregorec, dr. Gregorčič, grof Hohenvvart, Jordan, Klun, Nabergoj, Obreza, Pfeifer, dr. Poklukar, Raič, Robič, baron Schwegel, Suklje, dr. vit. Tonkli, dr. Vitezič, dr. Vošnjak, M. Vošnjak, knez \Vindisch-graetz dalje g. Navratil ostali za časa svojega zastopstva v državni zbornici verni podporniki društvu. Sosebno se še ima društvo zahvaliti za te podpore poslancem dr. Ferjančiču, pl. Globočniku, Klunu in Sukljeju, ki so ra-dovoljno vzprejeli subskripcijo na prid društva. A v domovini? Društev, hranilnic, posojilnic in ustanov, ki bi kaj za «Slovenijo« dali, ni, in le redko kedaj se spomni tu pa tam kak « Starešina« stare svoje matere in jej pošlje svoj oboi. Rednih podpor pa od nikoder ni in preidejo leta, ko iz domovine dunajska   «Slovenija»   ne dobi ni črnega bora.*
* Zadnji čas  obrnilo  se je nekoliko na  bolje   —  radi  petindvajsetletnice.  Op. U.
186
VESNA
Štev. 8.
Trije tečaji so pretekli, kar je uvelo društvo mej svoje člane tudi "podporne člane* ; no, do danes samevajo v društvenem imeniku pod znakom te pravrste le — vrli jedini zavetniki vseh  dob, naši  drž. poslanci.
Se vedno se je boriti društvu, boriti vsakemu članu njegovemu, ki se le količkaj briga za njegovo upravo. V prvi vrsti je seveda takim pričakovanim ali nepričakovanim in ne samo finančnim teškočam izpostavljen društveni odbor. A vendar se je večina vseh članov več ali manj radovoljno podvrgla jednakim težavam, kadar jo je zbor poklical. V tolikej in tako hitrej menjavi članov in poluletnih odborov in pregledništev, ki zahtevajo pri vsakej volitvi zasedenje dvanajstih mest, je skoro tretjina (236) vseh rednih članov okusila jabolko spoznanja v predsedništvu, odborništvu, na-mestništvu ali pregledništvu. Drugi zopet so se morali ukloniti pozivu v društvene sode, načelništva in tajništva pri stalnih odsekih in klubih in k sodelovanju pri odsekih ad hoc, mogoče tudi sedaj pa sedaj kot poslaniki in zastopniki ob posebnih, slovesnih in drugih razboritih prilikah. Tretji končno so se kot pevovodje, zborovodje, predsedniki zabavnih delov ali kot slavnostni govorniki uživeli do cela v društveno življenje. Tako je le malokdo ostal — «peregius in Izrael* — in odvažno bi bilo omenjati zaslug vsakega posamnika v kaozu neštevilnih članov posamnih odborov v vseh petindvajsetih tečajih. Podpredsednik, tajnik, blagajnik, knjižničar, arhivar in gospodar, vsi imajo važne posle in vsi oni, ki so opravljali doslej še te ali one posle, so imeli ob absolutoriji zavest, da so storili, kar je bilo v njihovih močeh. Le male, redke so izjeme tu in vsikdar je bilo vodilo društvenih odborov blagor in čast društva, blagor in čast slovenskega imena pred vsem dunajskim občinstvom 1
V prvi vrsti so bili zasluženi za to oni odlični članovi, ki so na mestu predsedniškem stoječi-vodili društvo do nadaljnih viših smotrov in uzorov, tako, da se je društvena ustava bolj in bolj utrdila, uprava pa okrepila in razvila.
Ponosno zre društvo na svojo petindvajsetletnico. Male so bile sile, še manjša sredstva na jedni strani, velika nestalnost v vodilnih močeh, še večje ovire v sredstvih — in vender le enkrat se je društvo zamajalo, le enkrat! Pa prebolelo je to otročjo bolezen in čim lepše je pognalo mladike, ter je košato razšopirilo.
Ponosni pa so nanje izvestno tudi vsi bivši njegovi članovi, častni starešine in podporniki, ki so pomogli vzdržavati je in je dovesti do stališča, na katerem se more ozirati zaupno — akopram še ne po vsem brezskrbno v negotovo bodočnost.
Zvesta svojemu geslu bode «Slovenija* vztrajala tudi bodočih petindvajset let na braniku svojega naroda ter mu budila vsikdar novih mož, kajti «Nikdar se ne izneveri narodu Slovenijan U Vivat, floreat, crescat — «Slovenija!»
Nekatere misli o «Slovenijinb petindvajsetletnici. Prva leta »Slovenije«, čas hude borbe mej «starimi» in «mladimi> v domovini, preveval je društvo svobodomiselen in protiklerikalen duh, duh, kakorsnega si danes niti misliti ne moremo. Tedanje in sedanje mišljenje premišljuje naj klevetnik slovenskega dijaštva in spoznal bo nepravičnost svojih tarnanj. — Politika je tedaj prevladovala vse društveno življenje, — in vendar so tedanji dru-štveniki   postali   najodličnejši  zastopniki v raznih  stanovih.    Kljub   temu pa
Štev. 8.
VESNA
187
kliče se od desne in leve: «Dijak ne sme politikovati, on za to še ni zrel in sposoben*. Razun tega se je delovalo književno, a slavnosti ali komerzi in izleti bili so reprezentacija društva na zunaj. —¦ Tudi stari podedovani greh slovanski, nesloga, pojavljal se je cesto.
V domovini končal se je prepir z zmago nemškutarstva. Tedaj zavladala je — prepozno — sloga. Tudi v »Sloveniji* umirili so se duhovi, da sem ter tje  opaža se celo koketovanje s  « klerikalno*   stranko.
A ko se je pojavil dor. Mahnič s svojim herostratskim delovanjem, našel je velik in glasen upor pri »Slovenijanih*. Tedaj zavedalo se je društvo povsem svoje odločne narodne politike. Sicer je jedenkrat še epizodično premagal klerikalni oportunizem, — a kmalu zopet pokazala in pripoznala je «Slorenija» svoje odločno in napredno narodno lice. Povdarjati nam je tu, da se je odločno povdarjalo narodno mišljenje, a isto tako odločno priznavalo tudi versko mišljenje. Klevetanje in denar odvrnili so sicer peščico dijakov, hotečih si osnovati «Danico« — namera se jim je izjalovila — a ostali oklenili so se tem tesneje svojega društva. In dasi je ono zadnje dni zahtevajoče od svojih članov brambo društvene časti, — izgubilo nekoliko članov, ki niso za dijaške običaje dosti vneti, — stoji vender na trdnih in krepkih nogah ter zre veselo v bodočnost.
»Spomenica* slika nam društveno življenje in delovanje. Opisano je oficijelno delovanje društva po sejah, ter omenjene njene slavnosti. Bila je težka naloga, sostavljati gradivo po zapisnikih, časopisih in ustnih sporočilih, težka, ker so ti viri dostikrat nedostatni, dostikrat pa tudi kolikor toliko subjektivni, ter objektivnemu zgodopiscu, ki ni stal v borbi strank, mnogokrat odsevajo v vse drugačni lučej. G. Vencajz je v obče rešil jako ugodno svojo nalogo, opisal in omenil je vse važnejše momente društvenega življenja, izpustil manj važne in  osebne stvari ter se izogibal gostobesednosti.
Velikega pomena za dijaštvo, za mejsobojno izpoznavanje in za dru-ževno življenje pa so tudi obča shajališča kolegov ter kot nekako skupno zbirališče — zabavni večeri, ki so sledili običajno vsaki seji «Slovenije» ali pa bili tudi sami za se uprizorjeni. Tem pa je po naših mislih posvetil premalo pozornosti. Tu so se culi navdušeni govori, tu se je glasila mila pesem slovenska, tu so se bratih razni slovanski rodovi, tu so se seznanjali dijaki in veljaki dunajski, tu so se proslavljali odlični gosti, tu so se poslavljali v domovino odhajajoči tovariši, tu je svetil pravi in neprisiljeni dijaški humor a tu pojavljalo se je tudi domoljubje, zbiralo se za «družbo sv. Cirila in Metoda*, za »Narodni dom* in mnoge druge ustanove in zavode. Nekateri zna-menitejši večeri, zlasti zadnjih let, popisani so v »Slov. Narodu* in res čudno se  nam zdi, da jih je sostavljavec  «Spomenice» večjidel  popolnoma prezrl.
Isto tako ne povdarja pisatelj zadostno veliki pomen »Slovenijinih* slavnostij, ki so poprej z običajnim komerzom bile središče dunajskih slovanskih veljakov, a sedaj s plesom pripomogle k temu, da je »Slovenija* znana in spoštovana v širših dunajskih krogih. Koliko nasprotstva, koliko predsodkov imel je premagati nasvetovalec «Bleiweisove» slavnosti s plesom, — a kako veselo zadoščenje mu je bilo poročilo, da se je duševno in gmotno ta slavnost obnesla kot še nobena poprej. — Takoj drugo leto imela je »Slovenija* svojo slavnost s plesom v naielegantnejšej dvorani dunajski, — in tretja, proslava 25 letnice se je tudi izborno obnesla. «Slove-nija*  ustopila je s tem v   kolo prvih akademičnih  društev  dunajskih.  —
188                                              VESNA                                            Štev. 8.
Zanimivo in važno je, kako je društvo po mnogih naporih doseglo svoj dom, svojo čitalnico. Sedaj šele zvršila se je s Hrvati v «Zvonimiru» vsled skupnega stanovanja uprav bratska vzajemnost. Najožje prijateljsko občevanje vezalo je uže poprej »Slovenijo« z vsemi akad. društvi slovanskimi, v prvi vrsti z «Zvonimirom». — Od 1. 1880. nadalje se je to prijateljstvo vedno bolj krepilo. Razne epizode, nasledki političnih diferenc, so sicer večkrat žugale razveljaviti to vez, osebno prijateljstvo pa je pospeševalo sporazumljenje. Odkar imamo skupno stanovanje, pa smo jeden narod, bratje mej brati. Nehvaležno bi bilo, ko bi se ne spominjali onih Hrvatov, ki so mej prvimi delovali za zjedinjenje obeh narodnostij. To so bili zlasti gg. med. dr. Roko Albert, phil. dr. Floršič in med. dr. B. Brlič, katerim so radi tega nadali priimek   «častni Slovenci*.
Tudi literarno delovanje je bilo velikega pomena in v dodatku kažejo se nam naslovi predavanj in beril. A vsako imelo je še obširno kritiko in pa razgovor o berilu in kritiki.
Zelo važen je svoječasen predlog dr. Foersterja, da naj "Slovenija* prireja ekskurze v znanstvene in industrijelne zavode. — Kljub mnogokratnim opominom pa je izvrševal odbor le poredko to svojo nalogo. Tako so si v preteku več let ogledali društveniki skupno po dvakrat zvezdarno in državno tiskarno, ter jedenkrat belvedersko zbirko slik. Želeli bi, da društveniki nikdar ne pozabijo na ta važen predlog, ter odboru nalože, naj ga vestno spolnuje. Mnogi zavodi posameznikom niso pristopni, drugi zopet brez tolmača nerazumljivi, tretji predragi itd. Vsemu temu odpomore skupen izlet. In Dunaj ima toliko znamenitostij in zanimivostij, da ne bo odbor nikdar v zadregi, kam naj popelje svoje  ude. —
Slednjič hočemo opomniti še bivše <-Slovenijane» a tudi druge rodoljube, naj ne pozabijo društva. Podpornine prejšnjih let so večinoma prenehale. Res je društvo sedaj na trdnejših nogah, ali to je le po veliki požr-tovalnosti svojih udov. Znano pa je, da dijakom ni na rožicah postlano. Kdor torej podpira društvo, podpira tudi slovensko dijaštvo. A društvo propasti ne smemo pripustiti nikdar — pozabiti pa tudi ne, da se tem boljše in uspešnejše bori proti vsem nezgodam ter tem bolj deluje in lepše razcvita, čim bolj mu je zagotovljena financijelna stran. Pokažite torej tudi dejanski, da Vas navdaja želja, da «Slovenija» lepo in vrlo napreduje do svoje petdesetletnice in stoletnice.                                                                   Radivoj.
Skupna čitalnica „Slovenije" in ,,Zvonimira" ima na razpolaganje sledeče:
»Sloveniji« dohajajo sledeči časopisi: A. Dnevniki: Deutsches Volksblatt, Fremdenblatt, Glas Naroda, HoBOe BpeMH, Obzor, Parlamentar, Politik. PvceKaa upas^a, Slovenski Narod, Vaterland, Reichspost B. Ostali časopisi splošne vsebine: Amerikanski Slovenec, Češka straž, Dolenjske Novice, Edinost, Domovina, Humoristicke listy, II Rinnovamento, Mir, Naša sloga, Neven, Novice, Ob. Obzor, Pavliha, Rodoljub, Siidsteirische Post, Slovenski gospodar in Slovanski Svet. C. Drugi časopisi strokovne vsebine: Der Bau-technicker, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Dom in Svet, Fremdenzeitung, Kmetovalec, Nuba, Nove prouvdv, Oest. Gerichtszeitung, Oest. Touristenzeitung, Pe-dagogiška knjižnica, Poljedelec, Popotnik, IIpocBmTeHiie, Rumaniche Jahr-biicher, OhBepi., Slovenski Pravnik, Učiteljski Tovariš, Vesna, Vrtec in Zvon.
k
Štev. 8.                                            VESNA                                               189
•Zvonimiriu dohajajo: A. Dnevniki: Agramer Tagblatt, Hrvatska, Narodne novice, Narodni list, Neue Freie Presse, Obzor, Slavonische Presse, in CisrkT'b. B. Drugi časopisi splošne vsebine: Banovac, Bosnische Post, Crvena hrvatska, Danica, Glas Hercegovca, Glas Naroda, Goriški Vestnik, Hrvatski branik, Hrvatska krumua, II diritto croato, Katolicka Dalmacija, Napredak Naroda, Naša Sloga, Primorec, Pucki list, Občinar, Serajevski list, Sloboda, Soča, Sloga, Subotičke novice, Tjednik, Trn in Vestnik. C. Drugi časopisi strokovne vsebine: Bršljan, Dom i Sviet, Gospodarski list, Gospodarski poučnik, Hrvatski učitelj, Iskra, Liečnički viestnik, Mjeseč-nik pravnega društva, Prosveta, Sumarski list, Vesna, Vienac, Viješti društva in ženiva in Vrhbosna.
Knjižnica «Slovenije» šteje 1497 številk v 2223 zvezkih. Teh je 1184 leposlovnih, 48 bogoslovnih 132 pravoslovnih, 24 narodno-gospodarskih, 26 modroslovnih, 248 jezikoslovnih, 46 naravoslovnih, 245 zgodovinskih, 46 zdravoslovnih, 165 jih spada med raznoterosti, 23 je skript in 39 zemljevidov.  V  arhivu  pa je shranjenih 443  raznovrstnih muzikalij.
»Danica.* potrjena! Tako vsaj javlja «Slovenec». Misel, ustanoviti «katoliško* vseučeliško društvo slovensko, kakor bi bilo dosedanje luteransko, mahomedansko ali židovsko — kali? — izprožil je «1. slovenski katoliški shod> 1892 v Ljubljani. Prepir in razdor bil je povod snovanja «Danice». Mahničeva podpora porodila je v nekaterih cpobožnih* starejših dijakih misel na osnovo «Danice» ; njim so se pridružili nekateri novinci, ne poznavajoči razmer, morda iz najboljšega namena. — Prvotno mislilo se je na preosnovo «Slovenije», ker je bila pa namera nemogoča, skušali so jo uničiti s pritožbo pri policiji — kar jim je seveda provzročilo zasluženo blamažo. S tem pa se je zasnoval velik prepad mej "Slovenijani* in «Daničarji». Vrsta strupenih za rimsko časopisje značilnih člankov iz peresa uže umrlega, nadarjenega, a nikakor skropuloznega mladeniča v « Slovencu* povekšala je le razdraženost. V tem vlada ni pripoznala «¦ Danice» radi slovenskega poslovnega jezika in radi narodnega traku. — Tako priborila si je ne še rojena velik uspeh narodnega mučeništva. Vsi nasprotniki društva «Danice» postali so za ta slučaj evidentnega kršenja narodnih pravic njeni zagovorniki, zahtevali složno rekurz in interpelacijo poslancev v drž. zboru. Rekurz osno-valcev se je odbil, interpelacija bila je brez zaželjenega vspeha. Prenovljena pravila pa so se sedaj potrdila. Upamo, da se to ni zgodilo na podlagi koncesij v škodo  narodnostnega ponosa in prepričanja.
A kako bodi naše stališče proti «Danici» ? Ne odobrujemo sicer, da si skušajo pod katoliško firmo, ki jim ne stoji posebno dobro in pod katero torej ne vemo, kako da se bodo upravičili, pridobiti gotovih interesov, vendar je naša dolžnost, da pozabimo na preteklost ter iščemo složno in prijateljsko življenje, toda le pod pogojem, da novo društvo vedno in vredno zastopa interese slovenskega dijaštva in naroda, pod pogojem, da živi ko-legijalno in prijateljsko s svojimi rojaki, pod pogojem, da starejšo »Slovenijo* priznava kot zasluženo posestrimo ter jej ne skuša nasprotovati ali celo škodovati, pod pogojem, da se ne brati več z nemškimi društvi — Nemec ni nikdar Slovanu pravi zaveznik, bodisi tudi največji konservativec; to vidimo vedno in povsod — in slednjič pod pogojem, da zadosti ali opraviči pred našim društvom one člane «Danice», kateri so «Slovenijo» tožili pri namestništvu.  Veselimo se, ako  naši rojaki hočejo v novem  društvu de-
190                                             VESNA                                            Štev. 8.
lovati za narod, saj dozdaj kot posamezniki — ker »Sloveniji* niso pristopili -—¦ niso tega zamogli v tolikej meri. Na Dunaji lahko obstojata obe dijaški zavezi, ako se jih le vsi dijaki oklenejo, popolnem dobro in častno. Od naše strani torej mir in sprava. — Nasprotno pa, ako bi se ne ravnalo po omenjenih pogojih, — boj brez prizanašanja, a tudi tukaj edino le s poštenim orožjem 1 Čas bode morda, in to upamo in želimo, prinesel popolno sporazumljenje ter združitev obeh društev. Za sedaj sicer združitev še ni mogoča, ko pa na obeh straneh nastopijo povsem nove moči, temu pač ne bo ovir in težkoč. Nikar pa ne iščimo in ne izvabljajmo nepotrebnih prepirov,  saj ti edino le škodujejo našemu narodnemu ugledu.
?Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.* »Vesna* je klicala slov. dijaštvo vedno k narodnemu delu*; zlasti jih je opominjala v to vselej o počitnicah. Tudi danes hočemo opozoriti -zlasti velikošolce, ki pridejo o počitnicah v razne kraje ter so kolikor toliko navezani na gostilne, da ondi širijo slovensko in Slovencem prijazno — ter odpravljajo nasprotno in sovražno časopisje. — Svoji k svojim! Koliko gostiln in kavarn ni naročenih na slov. liste jedino radi tega, ker jih nikdo ne zahteva, k večjemu, da prav ponižno in boječe po njih popraša. Širite toraj časopisje, kateremu s tem pripomorete do večjega števila naročnikov a tudi do večje razširjenosti in priljubljenosti in pospešujete njegove napore s tem, da soznanjate občinstvo z njih vsebino.
Povsod po domovini dobivajo se tudi nemški časopisi. Potrebni so, ker r%m naši domači dozdaj še nikakor ne zadoščajo. — A kaki so ti listi? Večinoma židovski, strastni nasprotniki našega rodu in naših teženj. Ali naj pripuščamo, da se pri nas materijelno podpirajo, ali naj pospešujemo razširjanje njihove vsebine, našo lastno škodo in sramoto ? — Ali naj zlasti dijaštvo krščansko, kateremu je to časopisje v najnovejšem času toli sovražno, o katerih govori le, da so «poulični pobalini* — ali naj ono bodisi aktivno bodisi pasivno podpira to časopisje? Zahtevajte povsod nadomestitev židovskih listov s poštenimi, kristjanskimi, nam pravičnimi in prijaznimi. — To, dragi tovariši, storite vsi in povsod; vspeh bode velik. A le v slogi je moč, in malomarnosti ali nebrižnosti ne bodi mej vami! Fiat!
Nothnagelova afera. Akademični senat je izrekel svojo grajo upri-zoritelju demonstracije na kliniki — a tudi onim 32 židovskim medicincem, ki so zadevo »rešilnega društva* spravili v javnost, ker so si prilaščali brez pravice pridevek »doktorandi*, — dalje je relegoval stud. med. O. Schramma, ki je po demonstracijah sam prišel k dekanu ter izjavil: »Ako nas bodo židje denuncirali, mi se ne bojimo radi tega, kar smo storili« — relegoval je tudi Žida Benedikta (profesorjevega sina) in L. Schona, ker sta uprizorila vso gonbo proti rešilnemu društvu, — konečno med. Frommela, jur. Losea in jur. Lazarsfelda (prva dva kristjana, zadnji žid), ker so ti trije v avli povzročili škandal in se pri tem stepli. Prof. Nothnagelu se pri njegovem »uradnem delovanji* ne more očitati pristranosti in obdolžitev je torej neutemeljena. — Ker pa je senat tako ostro obsodil in kaznoval židovske dijake radi gonbe na »rešilno društvo*, je pač vsakemu jasno, kako da misli o »neuradnem* poslovanji prof. N., ki je gonbo proti »rešilnemu društvu*  s svojo razsodbo  sankcijonoval.
*) Zavračamo na razne sostavke v »Glasniku« obeh prejšnjih tečajev »Vesne«. — Ni-kateri  izvodi  teh  letnikov dobe se še  pri  uredništvu  po   1   fi. 50 kr.
Štev. 8.
VESNA
191
«Die Wacht am Rhein» v avli. Obsodili smo uže pevanje te pesni. Vendar se nam je zagotovilo od nemške strani, da so nemški burši sami pozvali slovenske zastopnike, naj tudi oni zapojo kako slovansko pesen, da se o tem pokaže solidarnost obeh narodnostij proti židovstvu. Da Slovani tega niso storili, ter s tem zakrivili, da se je to tolmačilo kot velikonemška demonstracija, je torej njih lastna krivda. Vsekako so se Nemci obnašali prav kolegijalno in slovenske zastopnike zadeva še tem večja krivda. — Opomnimo tudi, da se slovenska društva kot taka niso udeležila avdijence pri rektorji; zastopniki bili so tam kot privatne osebe, (morda se lahko tudi tako tolmači — mi smo drugega mnenja.  Op. ured.).
Dijaki, akad. senat in časopisje. Židovstvo v svojih časopisih napada akad. senat zaradi razsodbe. Najnesramnejši mej vsemi je pa rabi Bloch v svojej «Oest. Wochenschrift» št. 29. Navesti hočemo ad verbum nekaj odstavkov. Senat je z izključitvijo zidov zakrivil «offenbare Parteilichkeit, handgreifliches Unrecht und Competenzuberschreitungens'. Relegovani Židi so «wackere junge Manner», mučeniki svojega prepričanja, nasprotniki pa »verrohte mifileitete Collegen, Abscheu der gesammten gebildeten Welt». itd. itd. Kaj čuda, da se je senat «nesmrtno blamoval» z razsodbo. Zlasti pa je zakrivil rektor velikansko pregreho, ker je izjavil, da se ne bo nič oziral na časopisje. Pozabil je: «dass der Senat nicht liber die Presse zu Gericht zu sitzen hatte,  sondern sie tiber ihn».  Oj  groza 1
Pa tudi drugi listi žugajo z ministrom. Kdor pozna židovstvo, prepričan je, da ima nesramnosti dovolj, da bode proti senatu skušalo doseči kaj pri ministru; če se mu pa kaj posreči, dvomimo, kljub dozdevnej vse-gamogočnosti.
Krojači v Gradcu izročili so prošnjo rektoratu, naj bi se nobenemu dijaku, ki ni poravnal svojih računov, izročala spričevala ali diplome. — Značilni pojav, da je pri nekaternikih čut poštenosti uže tako utrpel, da se skuša tako sredstvo. Ogromna večina dijaštva pa je še poštena in značajna; neumevno je, da se po časopisih razširjajo take notice, ki škodujejo časti in ugledu vsega stanu. — No, pa kaj pričakujemo drugega od židovske in požidovljene žurnalistike ?
G. Jakob Zmavec, absolv. filozof, bivši predsednik «Slovenije» in rojak juznostajerski, ki se je učil na pražkej in dunajskej univerzi, promoval bo sub auspiciis imperatoris. Naša čestitanja k tej proslavil To je drugi slučaj Slovenca filozofa, (prvi: dr. Mat. Murko) ter v obče tretji (v Gradcu bil je promoviran na juridičnej fakulti dr. N. Žitek), da Slovenec doseže to odlikovanje.
G. Ivan Zajec, rodom Ljubljančan, dosegel je prvo darilo v višji kiparski šoli na dunajski akademiji umetnostij.
Li stek.
f Josip Hyrtl. Svetovnoznani, slavljeni anatom, porodil se je 11. decembra 1811 v Eisenstadtu na Ogerskem; učil seje na dunajskem vseučilišči, kjer je postal uže z 22. leti prosektor, 1837 bil pa imenovan profesorjem anatomije v Pragi,    1845 na Dunaji.    Ko   je  dunajsko   vseučilišče   1864 65
192
VESNA
Štev. 8.
slavilo svojo 5001etnico, izvoljen je bil rektorjem. 1874 stopil je zaradi zelo oslabelih očij v pokoj in odslej živel v Perchtoldsdorfu. 1887 postavili so mu, redko proslavljenje živečega učenjaka, v dunajskih vseučiliščnih arkadah spomenik. Prof. Albert je tedaj v izbornem latinskem govoru slavil zasluge slavljenca, ki je ginjen v latinskih besedah se zahvaljeval. 17. julija 1894 umrl je nagloma, in bil  19. z veliko častjo in slavnostjo pokopan.
Hyrtl je povzdignil anatomijo na stopinjo popolnosti, spisal je tudi mnogo znanstvenih knjig, ki se odlikujejo po svojem krasnem zlogu in pristnem humorji. Kot učitelj slovel je po vsem svetu; dohajali so k njemu učenci od vseh vetrov, a tudi sam prepotoval je mnogo sveta in povsod imel znanstvena predavanja in demonstracije. Bil je znan tehnik, njegovi anatomični preparati naročevali so se za vsa muzeja in univerze, in so razširjeni po vsem svetu. Donesla so mu ogromno premoženje. Hyrtl je bil velik prijatelj in dobrotnik dijakov. Sam je živel skromno in neimajoč otrok, obračal je vse svoje premoženje v dobrodelne namene. Založil je dijaške ustanove, sezidal v Perchtoldsdorfu otroško zavetišče, v Modlingu novo cerkev, podpiral vse dobrodelne zavode itd. — Bil je v nekoliko čudak in tako pripoveduje se o njem mnogo anekdot in mičnih dogodbic. — Pisal in govoril je izborno latinščino in stari klasiki bili so mu najljubše berilo. Ker so mu oči opešale, živel je zadnja leta samotno in se ukvarjal s kmetijstvom. Blag mu spomin!
Nova slovenska opera. G. Viktor Parma, Slovencem dobro znani skladatelj, čegar skladbe za klavir so se jako dobro priljubile, zložil je na (nekoliko okrajšani) Funtekov libreto novo opero «Urh, grof celjskim; in sicer v zlogu velike opere, ter uže izročil slov. dramat. društvu v uprizoritev na slov. gledališči. Zelo zanimiva bode primera z Ipavčevo spevoigra. Nikakor ne dvomimo, da je delo g. skladatelja tako, da bode nam Slovencem v čast in ponos ter da bode prva ta velika opera slovenska našla priznanje ne le pri nas,   temveč tudi pri bratih Hrvatih in Čehih.
Gimnazijsko izvestje v Briixu na severnem Češkem prinaša razpravo ondotnega rabinarja «o pouku izraelskega veronauka na gimnazijah«. Gotovo jako umestno in potrebno  berilo za šolsko mladino! —
Listnica uredništva in upravništva.
Današnja številka se je nekoliko zakasnela, ker smo pričakovali par poročil, da ne bi zastarala, vendar jih še nismo  prejeli.
Gospica L. v L}.  —  Ne verujemo, ker je nemogoče ; naš  poklon.
Gospd.  Pr.  v K.  —  Pride  na vrsto, se  priporočamo.
Gospa A. na BI.  —  Bomo uvaževali, lepa hvala 1
Gospica X.  v K. —  Lepa in prisrčna zahvala za nežen miglaj, se klanjamo.
Gospd. a. Lt. — Neporabno.
Radi počitnic se je spremenilo stanovanje uredništva in upravništva; vse stvari, tičoče se uredništva, naj se pošiljajo v Lesce (post. rest.), one upravništva pa gosp.  phil. Fr. Vidicu v sv. Pavel v Savinskej dolini.
—  «VESNA»   izhaja    20.   v   meseci   na   24  straneh    ter   stane   za   vse   leto   2   gld. Rokopise,   dopise   in naročnino   sprejema uredništvo in upravništvo na Dunaji:  Wien,
VIII., Lange Gasse. 48.
Odgovorni  urednik dr. Fr. Tominšek.  — Zalagajo   «Vcsnani»   na   Dunaji. Tiska Dragotin   Hribar  v   Celji.