219
Slovenščina in srednje učilišče v Mariboru.
Srečen narod, čegar minulost razkriva slavno zgodovino, čegar prededi so junaški se borili za svoje ognjišče sovražnike v beg naganjaje! Na njihovih gomilah pozni unuki iskreno verstnikom razkladajo njih blage in hrabre dela, domoljubje vzajemno bude in za delo je unemajo. Ako-ravno je Kosovo utemiio leščečo zvezdo serbskega carstva,
— akoravno je Bela gora zlomila češko desnico; vendar so take važne zgodbe netilo, ki krepe rodoljubje. Slovencom ozrevširn se v daleko preteklost tesne žemljice se razgrinja gnjusna kervoločnost vzhodnih divjakov, ki so curkoma napajali naše tla z domačo kervjo, sožigaje česar se je iskra lotila, pokončovaje in more kar se je le gibalo. Mnogo truda se je prizadjalo, sovsema zadušiti naš živelj; zelo umetno se je sicer osnovalo po 10. velikemu serpanu nas ponemčiti,^) kar je res nekoliko sadii porodilo; al človek obrača, Bog oberne! .Božja vsemodrost ni dovolila, da se mirno in krepko ljudstvo iz pozorišča zbije. Nismo imeli knezov, ne boljarov, ne učenih mož za svojo reč, ne učilnic domačih, pa vendar smo se ohranili do sega dob, čeravno se je število prece skerčilo — cerkev in kmet sta ostala naša zvesta branivca. Imenitna gospoda iz naroda izšedša je tujstvo božala, domarje tlačila; učilnice so nam po naših krajih malo pomagale, kvarile pa dosti dosti, ker so bile preveč nemška propaganda. Nikdo tedaj našemu ljudstvu ne oponašaj, da ni omikano, da se je zanemarilo. Smo li sami si tega krivi?
Ne vesljaje dalje po tako kalnem morji se podurnem v mariborsko srednje učilišče hote na beli dan potegniti, koliko in kako je dosle slovenščini pomagalo.
Že stotina let se je pogreznila, kar je srednje učiliše osnovano v Mariboru. Knez in vladika solnogradski, ko per-vostolnik, je dovolil leta 1757, da se jezuiti naselijo v Maribor priloživši, da med misijonarji (štirji so bili) saj dva slovenski znata. Po takem so se nekdaj še tujci likonosci učili naše besede; — sedaj pa nevedneži našega jezika čertijo vse, kar je naše; takih ljudi jaz ne bi imenoval ;)likono8ciu! Jezuiti so žev drugo leto napravili četiri latinske razrede. O. Becker Štefan, piarist in učnik od leta 1784—1791, se je naučil, čeravno terd Švab griineburžki, tako dobro slovenske besede, da je večkrat v slovenski cerkvi pri sv. Petru in v Kamci prazniške govore govoril, občno pohvalo si pridobivši. Marsikter naših slovenskih verst-nikov višjih in nižjih sliše take čudeže si svobodno lice za-gerne, ako v tem kaj sramožljivosti imamo. — Leta 1791 je o končni svetečnosti Emenčev Jože govoril o prednostih in koristi slovenskega jezika. V novejši dobi se je menda trikrat o taki priložnosti po slovenskem kaka pesem govorila, inači pa so takošni govori nemški, kar si. ravnateljstvo določi. — Leta 1794 se je dvajset štipendij iz cerkvene matice določilo takim gimnazijskim učencem, ki bi se ob svojem dobro slovenščine bili naučili, tako, da bi bili prikladni za duhovništvo. Zato je bila vsako leto določena pismena skušnja, ktero je od te dobe do 1. 1804 Kavčičev Andrej mestni župnik vodil. — Kasneje so se te skušnje opustile, ker so tudi štipendije za množečih se v Gradcu bogoslovcov voljo nekaj posehnole, nekaj inam tekli. Župniki tudi mestni so na noge pomagali naši reči pospešuje njeni napredek; pozneje pa so zlasti poslednji počeli tujstvu ugodno in mehko postiljati; žive priče tega so glavne in samo po imenu narodne učilnice, propovedi pri rani Božji službi za slovensko družino, osebujno pa pripravišče, odkodar bi imeli narodni učniki prihajati.   Ah, Kavčiči, kde ste!
Toliko se doslej ve o slovenščini v mariborskem srednjem učilišču; odslej pa molčijo letniki do leta 1849. Res je, da so od one dobe odtod do 48. leta najsvetlejše zvezde našega slovstva na svetlo prišle; pa zato ne gre hvala učilišču, temoč os ob nem u trudu, skerbi in veleumu, ki je razmero uvažil in pomagal iz kaluže se izkopavšim pravi pot nastopiti; učništvo je, kolikor smo pozvedili, nekavno delalo. Taki možje se mi zdijo kakor plinske peči, ki svetilo delijo svetilnikom po ulicah razstavljenim, tote pa je treba gojiti in ravnati.
*) Dr. Weiss „Geschichte der Steierroark" v „Ein treues Bild des Herzogthums Steiermark" na strani 431 §. 483 „Germani-sirung unseres Landes".
220
Leta 1849 so avstrijske srednje učilisča se prerodile in nekoliko popravile ter vendar nekda si je materna beseda pri nas usedla, akoravno bojazljivo v modrišnico, indi tudi smelo. Vsedsi domači jezik sta učila do drugega polletja 1853 bistroumni in občno omikani Teretenjakov D. v spodnjem, in razborni Matjašičev J. v gornji gimnaziji. Po dva razreda sta bila združena, tedaj osem ur na teden za vse razrede, kolikor jih latinščina sama v edinem razredu po-zoblje. Od drugega polletja 1853 se je poduk slovenskega jezika izročil posebnemu učniku. Tega perva skerb je bila poduk primerno urediti, to je, poskerbeti, da je vsak razred za se po dve učne uri konci dobil, kar se je sicer nerado, pa vendar kakor pravična reč dovolilo. Od one dobe, namreč od leta 1853/4 se je tedaj v vsakem razredu po dve uri učilo, pa žalibog! do letošnjega leta vselej po nemški, ker velelo se je, da je učni jezik nemški; letos pa smo v imenu Božjem začeli po vseh razredih domači jezik po slovenski učiti.
Kakor mišic v poletnem večeru je te leta bilo nasprotnikov, ki so ovire spletali in celo našo reč v učnih urah posmehovati ter psovali; pa kaj je pomagalo se pritožiti in komu; vajete so drugi deržali. Ako je kak dijačec si ime po domače začerkal, je posvarilo z naslednjiki vred dobil; ako se je kazalo, da je kdo v materinščini dobro napredoval, se mu je v drugih predmetih ostro na ščepce bilo. Le nekteri učniki so tudi pravico ljubili, kar se vsakemu izvlasti pa omikanemu človeku spodobi. Še dosti grajav-nega bi se dalo povedati, na priliko, ko se lani nismo hteli ,?Schillerjevanju" čuditi, ter se oguili oni svetočnosti, se je celo nek gospod na račun poklical za tega voljo; velelo se je namreč, da smo očitno kljubemu delali itd., pa Amerikani nastreljenega medveda slivkati sliše so rekli, da je to po babje in se junaku ne pristije. Hvala svetim nebesom! vihta je preletela, akoravno uime zapustivša, delavčeva desnica in krepivno solnce jo gotovo popravite. — V 6 razredih se je slovenščina učila, v šestem tudi pregled slovenskega slovstva; v sedmem ilirski, v osmem staroslovenski s slov-stveuo zgodovino vred, da se po takem le nekoliko nadela pot učencom, ki se potle namenijo dalje likati.
(Dalje sledi.)
227
Slovenščina in srednje učilišče v Mariboru.
(Dalje in konec/)
Konec prosenca t. 1. nam je bil poslan ministerski razpis po namestništvu, kteri hoče, da se podlage naznanijo, na kterih bi se poduk v nemškem in slovenskem jezika v tukajšnih gimnazijah tako mogel urediti, da bi se terdno od stopnje do stopnje omejeno ž njim ravnalo in za-željeni nasledek zagotovil. O tem razpisu je podpisanik razun dveh naših gosp. učnikov, ki sta za našo reč govorila, in nekega nemškega, ki nam je nasprotno zakrožil (kar je ravnateljstvo o tem napisalo, vemo) v nemški besedi svoje misli po priliki tako-le razkril:
Ko je nova učna  osnova in   gimnazijska prenaredba v avstrijanskem cesarstvu se uresničila, je tudi po pravici bil
228
materni jezik učencov ko učni predmet vveden, vendar v raznih deržavnih pokrajinah zlo različno; postavimo, na Horvaškem in Ogerskem je bila materinščina zapovedani nauk za vse dijake, ki se na onih gimnazijah uče, brez vse izjeme; v slovenskih krajinah pa so morali se slovenski učiti samo čisto slovenski učenci; oba jezika iz doma govorečim se je že rado spregledovalo in so se že večkrat prištevali Neslovencom. Da se je tako ravnalo, pričajo dovolj letniki našega učilišča. Slovenski uče sta se izperva po dva razreda združevala v enega; koliko uspeha je taka naprava obetala, ni treba besed gubiti. Kako še je žalibog! o tem na nekterih drugih gimnazijah, dobro znamo.
Leta 1853/4 se je vendar dovolilo, čeravno nerado in ko je dotični učnik dolgo sem in tam pisaril, po nasvetu ali bolje rečeno na njegovo prošnjo poprašavši pervlje učništvo in s tem, da bi razun 16 učnih ur še 3 ure kak drug predmet učil, v vsakem razredu posebej dve učne uri za slovenščino in sicer samo za terde Slovence. Tu še je treba pristaviti, da redovnega učnika iz slovenščine niso namenili enako drugim zapovedanim predmetom postavljati; ker, ako je kdo neugoden red iz slovenskega jezika dobil, se je pravilno obotavljalo, da ne bi neprijetni nasledki nastopili. Pri godnjavki (rnaturki) se je v Mariboru vselej kakor iz drugih zapovedanih predmetov izpraševalo, vendar se je vselej na-ročito od učiliščnega svetovavca velelo: tak red (klas) nima nikake moči na občni red učencov; bil je tedaj nepotreben privezek. Tudi je slovenščina spoznana bila pri slovenskih učencih ko drugi deželni, ne pa kot njih materni jezik.''«') Ravno tako porejuje učence po napredovanji se ni spodobno gledalo na red (klas) iz slovenščine, ampak mislil se je pri Neslovencih red primeren redu drugih predmetov, in potem se mu je mesto podelilo, akoravno je slovenski učenec na teden dve uri dalje moral v učilnici prebiti, več nalog zdelavati, več se učiti in ko prihodnji deržavni uradnik ima v našem mnogojezičnem cesarstvu več sposobnosti kakor učenec enega jezika. Ali ni to skor tako kakor naj slovenski učenec za svoje trude kazen prejme?
Poslednjič je še treba omeniti, da se nanjč ni vredno zdelo v imeniških in spričevaluih obrazcih predelka „slove ns ki jezik" natisniti, ne da bi se to bilo na ukazanem mestu zgodilo; tedaj se je letos pripetilo v treh imenikih bodi si po naključbi ali navzlic, da so se poprej vsi prosti nauki zapisali,   in   zapovedani   se  je   moral  k beraški mizi
posaditi.
Visoko popečiteljstvo (ministerstvo) za poduk je po na-mestništvu v Gradcu 21. prosenca 1860 učno osnovo za nemški jezik na gimnazijah z učenci češkega jezika in učno osnovo za češki ko materni jezik c. k. gimnazijskemu ravnateljstvu v Maribor poslalo, da bi se podlage načertale, na kterih bi se poduk v nemškem in slovenskem jeziku na tukajšnih gimnazijah tako urediti mogel, da bi se terdno od stopnje do stopnje omejeno ž njim ravnalo in zaželjeni nasledek zagotovil.
Da se temu zadovoli, je najpopred sovserna potrebno, da se poduk v slovenščini ko zapovedani učni predmet na vse učence razprostre, kakor se resničuo godi v drugih nenemških kronovinah. To v vsakem oziru pravedno terjatev podpira razpis, o kterem se govori, velika korist za prihodnjo zvanje v naši raznojezični deržavi in praved-nost, da vsi dijaki na eni gimnazii se vseh zapovedanih predmetov učijo, in se po takem ona ostudna zaostatev v učilnici za nektere učence odverne.
Poduk v slovenskem in nemškem jeziku naj se konci v spodnji gimnazii takim učnikom izroči, ki popolnoma in temeljito slovnico znajo v dotičnih jezikih, in nikar drugim, ki jo morebiti samo nekoliko razumejo ali kako drugo
*) Od ravno   tiste gosposke   se   mi je  pred nekimi leti narocito reklo, da ne maternega jezika.   Bogme istina!                Pis.
slovansko narečje govorijo, ker tu gre za omikovanje in p od uče vanj e, ne pa zato, da bi se na teržišču za pšenico pogajalo ali v gostivnici bokal vina od natakarce „pogerval". Skladbene primerjave med klasičnima jezikoma in slovenskim jezikom bodo poprek obilno sadu donašale. Cas naj se tako razdeli, da poduk v spodnji gimnazii enako ur v slovenskem in nemškem jeziku dobi, da se po takem v obeh jezikih enako more napredovati.
Učna osnova L in II. se sprejmita ko dobro premišljena in na porabno skušnjo se naslanjajoča; samo treba bi bilo učno osnovo II. za gornjo gimnazijo z učno osnovo za poduk slovenskega jezika po prenarejenem načertu namestiti in slovniško imenstvo tudi v slovenščini priložiti, ker poln koš latinižem se ne priklada našemu jeziku.
Da se pa podučni namen doseže, ni zadosti, da se učenci samo s slovnico in berili pečajo, temoč sovserna potrebno je tudi, da se nekteri predmeti tudi v slovenskem jeziku učijo, ker taka vaja daje moč, jakost in gotovost v izrazu, pripravi jasno mišljenje in urnost v govoru. Taki predmeti naj bi bili: verstvo, zgodovina, nara-vopisje; verh tega je treba pogostoma med klasičnima jezikoma in med slovenskim jezikom primerjati.
Mi Slovenci ko narod, ktererna je tudi milost Božja dovolila, da na tej zemlji živi in ga je Previdnost avstri-janski deržavi pridružila, menda smemo po ukazu od 8. avgusta 1859 imenovani poboljšek pričakovati, da s tem ne samo razumniki, temoč tudi priprosto ljudstvo na omiki pridobiva, v nji napreduje, se oblaži, izverstne značaje porodi, kteri bodo potem mogli cerkvi in deržavi ko pošteni, pravični, stanoviti in odkriti možje koristiti. Kaj se misli, vekoma zvestemu in prestolu udanemu Slovencu manj pravičnosti pripustiti? Mi spoštujemo vsaki narod in smo pravični proti vsakemu, zato pa tudi terjamo ravno to od njegs; tedaj zavernemo očitno in narocito vsak upor kakega Ne-slovenca zastran vvedenja slovenskega narečja ko učnega jezika v nekterih predmetih. Vsak gleda na svoje hiševanje. Nikdo ne bledi, da le za p o sam ni h ljudi voljo se narodno razvitje in omika celega naroda zaduši! Bog je pravičen, in človek ko Božja podoba bi se derznil pravičnosti protiviti in ustavljati? Mi radi spoznamo in odobrujemo sovserna nemški jezik ko vezilo in porazumelo narodov v avstrijski deržavi živečih, pa samo tako in nikakor ko njih omikovalo. Res poskusilo se je z nemščino avstrijske narode osrečiti, pa nenaravnost tega nesrečnega početja je pokazala, da ne derži; vzbudila je merzost, nezadovoljnost kakor vsaka krivična poskušnja. Gospod vseh gospodov je apostolom, preden je k raznim narodom jih odposlal, dar jezikov podelil, in tako nadarjeni so šli blagovesti ozna-njevat. Hočejo nas li osrečiti z omikavnimi apostoii drugega omikanejšega naroda, je treba tudi za to skerbeti, da se odpošljejo vede jezik onega ljudstva, kamor nameravajo omiko nesti. Že davno bi bilo treba vediti, da vednost od vzhoda prinesena se Gerkom nikar ni inači kakor v ger-škem in gerška veda Rimljanom ravno tudi v latinskem jeziku delila.
Tu še se ima priložiti, kar je „VViener Zeitg." 3. dec. str. 1108 ??zu dem August-Erlass" povedala rekši: „Die kaiserliche Regierung hat dadurch, dass sie an Gvmnasien in Gegenden, deren Bevolkerung iiberwiegend einer anderen als der deutschen Sprache angehort, von der im kaiserlichen Handschreiben vom 9. dec. 1854 ausgesprochenen allgemeinen Regel, der zufolge die Unter-riehtssprache in den hoheren Klassen der Gvmnasien uberall vorherrschend die deutsche sein soli, Umgang nahm, gerade bevviesen, wie sehr sie, weit entfernt der Ausbildung irgend einer nationalen Sprache im Kaiserstaat und dem angemessenen Gebrauch derselben beim Unter-richt entgegenzuvvirken, die na t iona le Entvvickelung auch in Bezug auf die Sprache fordern und Schritt fur Schritt  jeder   Sprache  jene  Rechte   einraumen   wolle,
229
welche sie vermoge ihrer Ausbildung und Verbreitung zu beanspruchen berechtiget ist". Iq poprej: „Indem aber die Regierung die Wahl der Unterrichtssprache in den Gymnasien iiberall den Umstanden und den Nationalver-haltnissen angemessen zu treffen verordnete, hat sie wohl am grundlichsten den Vorwarf behoben, als ob man die deufsche aller Welt aufdrangen, als ob man germanisiren wolleu. ??Jedem das Seine! ist der Grandsatz der alten ro-mischen Jurisprudenz, sowie der christlichen Religion; er ist auch der Grundsatz Oesterreichs, wie seine ganze Ge-schichte zeigt, der ein Staat mit so alten tiefgevvurzelten Traditionen, denen es seine Grosse verdankt, nicht untreu werden kann". (Anspriiche d. Prot. in Oesterr. stran 43). „So lange noch die Volker Ursache haben werden, fiir ihre Nationalitat fiirchten zu mussen, so lange wird in Oester-reich weder Zufriedenheit noch Frieden herrschenu.
Toliko se mi je treba zdelo povedati preljubeznjivemu narodu, čegar sem, da moje delo zgodovina nekda pravično lahko razsodi.                                              Raićev Božidar.