List 26.
Politični oddelek.
Slovanske stranke. I.
Slovenci smo v politični vedi strahovito zaostali. V tem oziru je naša nevednost uprav gorostasna. Razun Api-hove knjige „ Slovenci in 1. 1848 a, ki pa je v prvi vrsti zgodovinska, in šele v drugi vrsti politična, nimamo ne jednega spisa vednostnopolitičnega značaja. Pa tudi naši časniki ne ustrezajo v tem oziru popolnoma, ker se ba-vijo največ z dnevnimi vprašanji in so premajhni, da bi mogli gojiti politično vedo. Od tod prihaja, da so pri nas politični pojmi tako motni, in da je politična izobrazba prerevna.
Naša nevednost sega tako daleč, da niti ne vemo, v čem prav za prav obstoji bistvo različnih političnih strank v naši državi. Vsak dan čitamo o nemških liberalcih, nacijonalcih, klerikalcih in antisemitih, o Mlado-čehih in Staročehib, o čeških radikalcih in realistih, o šlahti, o poljskih stančikih in o poljski ljudski stranki, o hrvatskih obzoraših in domovinaših, pravaših, čistih pravaših in madjaronih, a kako malo je ljudi, ki bi vedeli povedati, katera so načela jedne ali druge stranke, in po čem se te stranke odlikujejo.
V tem oziru hočemo poskusiti, da zamudo drugih listov nekoliko popravimo in hočemo — v primernih posledkih podati čitateljem študije o posameznih slovanskih strankah in njihovih programih. Začeti hočemo z najmlajšo stranko, ki je širšim krogom najmanj znana, ki pa ima jasen, vsestranski, na znanstveni filozofični podlagi izdelan program, namreč s češko ljudsko stranko. Ta stranka je imela pred nekaj tedni svoj občni shod in se na njem organizovala kot politična stranka. Naj začnemo torej ž njo.
Češki realisti hočejo realizem t. j. oni svetovni in življenski napor, kateri  jemlje  ljudi in stvari, kakoršne
so v resnici, kateri stoji na čisto resnični, na realni podlagi; realistu zadostujejo realna tla popolnoma, on računa z razmerami in strmeč le za mogočimi, izvedljivimi cilji izvaja dosledno i v politiki svoja načela. Do-sedaj je nastopal češki realizem — če izvzamemo ono kratko dobo (1891—1898) spojenja realistov z Mlado-čehi — glavno v vedi, v literaturi in v filozofiji. Odkrito in neustrašeno se je pokazal — takrat le malo številno zastopan — pred širšo javnostjo v drugi polovici osemdesetih let, ko je profesor Masaryk ustanovitelj in glavni reprezentant realizma — z učenjakoma dr. Ge-bauerjem in dr. Gollom dokazal nepristanost Kraljedvor-skega in Zelenogorskega rokopisa. Takrat so veljali ti možje pri Mladočehih in Staročehih za narodne izdajalce in veljajo deloma še sedaj. Danes, ko so se organizovali v politično stranko, javno mnenje tudi ni vsprejela najboljše. Koliko se pri tem gleda na resnico, je seveda drugo vprašanje!
Nova češka stranka stoji na čisto moderni, soci-jalni podlagi in je prešinjena s popolnoma demokratičnim duhom. Njen program objema z isto skrbjo vse ljudske sloje, in zato si je nadela tudi ime češka ljudska stranka.
Češka ljudska stranka stoji na stališču takozvanega prirodnega prava. Kakor ima vsaki zavedni posameznik pravico, da se samostojno razvija in postane kolikor mogoče neodvisen, tako si prizadeva s popolno pravico i vsaki zavedni in napredni narod, da postane kolikor mogoče svoj lastni gospodar. Vprašanje je le, do kake meje more iti ta samostojnost, in po kateri poti, s katero politiko se jo more doseči.
Bivša popolna samostojnost čeških dežel je pri sedanjih razmerah nemožna. Že Palacky ni verjel več v to, marveč zagovarjal v prvotnem svojem programu narodnostno federacijo. Še le pozneje je vsprejel v svoj program federacijo čeških dežel t. j. češko državno pravo. Ljudstvo razume pod geslom državno pravopolitično samostojnost. Zavest, da je bil češki narod enkrat samostojen, da je imel svoje  lastne kralje itd. je
Stran 244.
bila tudi eden imed najvažnejših faktorjev pri vzbujenju češkega naroda. Ta zavest in pa hrepenenje po neodvisnosti, katera se vedno bolj živo odkriva v njem, je dragocen zaklad za vsako politično stranko češko. A velika hiba je, če se pri tem teženju po neodvisnosti glavno težišče stavi v bistorizem, a ne v zavednost narodne individualitete in vrednosti. Res je, da ima preteklost veliko važnost za razvitek narodnega življenja v sedanjosti in preteklosti, a pogrešeno je in zelo nepraktično, če uredimo vse svoje politično delo le na podlagi nekdanje, četudi imenitne, slavne minulosti (bistorizem) a se ne prilagodimo resničnim sedanjim razmeram (realizem). Tirati sedaj državnopravno politiko je zelo nepraktično. Tretjina prebivalstva misli, da bi bilo češko državno pravo za njo začetek smrti. To sicer ni res, marveč nasprotno, še prospelo bi ji to, vender faktum je, da ona tako misli in s tem treba računati. Računati treba dalje in s tem, da je ta tretjina najmanje ravno toliko zavedna in napredna kakor večina, in da ima pri tem večino kapitala v svoji oblasti. Češka država, v kateri bi bilo toliko zavednih izdajalcev, ne more obstajati.
Historično državno pravo tudi radi tega nima toliko veljave, ker so njegovo bistvo t. j. kontinuiteto politične samostojnosti po belogorski bitvi legitimni zastopniki čeških dežel sami večkrat pretrgali. Absolutičnim reformam Marije Terezije in Jožefa II. se niso na pr. deželni stanovi prav nič upirali. Leta 1848 so šli ljudski zastopniki češki v državni zbor na Dunaj in Eromeriž brez protestov, (Ogri so jednostavno ostali doma!) tudi proti oktrojirkom 1. 1849., 1851., 1860., 1861. se ni protestovalo, še-Ie 1. 1863. so nastopili češki poslanci pasivno opozicijo in vstopili I. 1867. v državni zbor, za-varovavši se s svojim historičnim pravom.
če tudi stoji historično državno pravo v pravniškem smislu na slabih nogah, ga vender sedanja češka ljudska stranka ne zamota, ker bi mogel dobiti pri izpremenjenih razmerah še vedno svojo veliko politično vrednost. Zgodilo bi se to na pr., če bi Nemci po pravični in nepristranski češki politiki prišli do prepričanja, da bi češko državno pravo i njim veliko koristilo v kulturnem oziru. češke dežele imajo dalje pravico voliti si svojega vladarja, če bi izumrla sedanja dinastija.
Češka ljudska stranka ne zameta torej historičnega državnega prava, zavrača pa odločno sedanji državno-pravni utopizem. Ta utopizem je dvoji: utopizem preteklosti, staro- in mladočeške stranke, kateri noče ti priznati, da je bila pravna kontinuiteta državnega prava prerušena, in kateri pokladati slikanje nekdanje slavne minulosti za bistvo državnopravne zavesti in utopizem bodočnosti radikalne stranke, katera se omejuje v glavnem na slikanje krasne bodočnosti, katera zasveti češkemu narodu, če se mu enkrat izpolni njegova najsrčnejša želja, t. j. če dobi zopet svoje državno pravo. Pri tem pa pozabi povedati pot, po kateri  bi  se  dalo to doseči.